Waldorfske novice - Jesen 2006

wsljubljana

Letnik II, številka 3
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

jesen 2006

uvodnik Ogledalo

Pomen ročnih del

Waldorfska šola Maribor

Živeti za ideale

Prvi šolski dan

Glasba in gibanje

utrinki Oglej (7. r)

Balkanska turneja pevski zbor WšL

Umetnostno-zgodovinska

ekskurzija (12. r)


K A Z A L O

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

jesen 2006, zaporedna št. 51

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: (01) 28 222 40

Fax: (01) 28 222 41

DŠ: 65714415

ŽR: 50100-603-43421

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si

Splet: www.waldorf.si

Uredniški odbor:

Igor Velepič, Marina Nuvak, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš

Sodelavci:

Antonija H. Križaj, Bojan Popovič,

Boštjan Štrajhar, Darko Sredič,

Iča Marušič, Izidor Habjanič,

Monika Černe, Nadja Lazar,

Staša Vidmar, Vera Grobelšek

Lektoriranje: Tatjana Kamenšek

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

Kazalo 2

Uvodnik 3

Vzgoja 4

Dvanajsto leto življenja 4

Pomen ročnih del v waldorfski šoli 7

Prvi šolski dan 9

1. razred 9

9. razred 10

Utrinki 11

Oglej 11

O vzgoji kot preventivni medicini 13

Pesmi 14

Glasba in gibanje 14

Društvo Sončna pot 15

Kam po osnovni šoli 15

Izobraževanje za waldorfske učitelje 16

V gibanju 17

Gimnastika Bothmer 17

Waldorfska šola Maribor 18

Živeti za ideale 18

Popotovanja 19

Ekskurzija v Španijo 19

Balkanska turneja 06 22

Zgodba 24

Zakaj človeški podplat ni raven 24

2 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


U V O D N I K

Izidor Habjanič, predsednik sveta zavoda

Ogledalo

Uvodnik v Novice je priložnost za poizkus,

da se njihova vsebina postavi pred ogledalo

časa, v katerem so nastale. To je seveda zgolj

nedosegljiva želja … Nesporno je, da novic časa ne

razumemo! Ne tisti, ki ta čas živimo, še manj tisti, ki si

sodbo o njem oblikujejo pozneje, ko je ta podoba že bolj

prepoznavna in na videz čitljiva.

Novic je vedno veliko in vse se samozavestno nastavljajo

kot prikupne in spogledljive kokete pred ogledalo časa.

Večina novic iz našega spomina sicer izgine in to še

hitreje, kot traja njih podoba v ogledalu trenutka. A

vendar! Novice so koprenast, nepregleden klobčič niti,

iz katerih čas splete novo podobo. In ta podoba je lažje

prepoznavna, če dogodke kot novice zabeležimo.

Lepa ali grda, vsaka zabeležena novica nas lahko

bogati, ko si jo pozneje ogledujemo kot podobo v ogrlici

časa. Bodisi kot prejeto darilo naših doživetij bodisi kot

prejeto darilo preteklih izkušenj.

Naša šola je del družbe in situacij v njej. Situacija

šolstva v Sloveniji, razmere za razvoj zasebnega šolstva,

nove iniciative in nova zakonodaja, naše še ne povsem

rešene prostorske potrebe, vrsta težav in vrsta uspehov,

naši varovanci v vrtcu, učenci, dijaki, vzgojitelji, učitelji

in starši, vse to in vsi mi smo del polnega življenja

Waldorfske šole Ljubljana. Prepoznavnost tega življenja

doma in v svetu raste. Naša waldorfska šola v Ljubljani

ni več osamljena v slovenskem prostoru. Imamo prve

rezultate waldorfskega dela in šolanja v Mariboru,

sledijo iniciative na Bledu, v Portorožu, Celju …

V naši predanosti, biti odprt, širok in hkrati ohraniti

identiteto, živimo polno življenje in po svojih močeh

soustvarjamo svojo podobo. In kar dobimo kot dar za

vse napore iskanja prave poti, je novo, polno življenje.

Waldorfska šola Ljubljana.

Waldorfska šola Ljubljana je že velika družina, ki

zna tudi predano preverjati svojo pot, jo iskreno in v

modrosti usmerjati po lastni vesti in po svojih močeh.

Res smo vse večji, a tudi vse bolj izkušeni in modri. In

to kot pomembno dejstvo ter veselo novico dodajam v

šopek novic, ki sledijo uvodniku!

Kot družina se z novim šolskim letom ponovno

podajamo na pot druženja, v dneh, ko se bliža mihaelovo,

naš prvi šolski praznik poguma, ki ga potrebuje človek

v času, ko tema premaga svetlobo.

Podajamo se na izbrano pot, na pred kratkim ponovno

preverjano smer. Vsi člani naše waldorfske družine se

složno podajamo na pot skrbi za naše varovance. Po

diskusiji o pravkar izbrani smeri nadaljnjega razvoja

šole, si odkrito gledamo v oči, pripravljeni na nove

izzive na tej poti. Soglasno vzklikamo: Tempus ipsum

affert consilium, v pripravljenosti, da še naprej odprto,

predano iščemo našo pravo pot, ohranjamo identiteto

in uspešno, polno življenje naše šole.

Želim vam veliko uspeha ter veselih trenutkov

druženja v novem šolskem letu ter seveda užitek in

zabavo ob branju Novic.

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 3


V ZG O J A

Hermann Koepke

Dvanajsto leto

življenja, vstop v

puberteto 4.del

Flavte za različne starostne stopnje

"Naj rečem nekaj še o glasbi. Z razredom ste lepo peli.

Kmalu bo nastal problem z mutiranjem, kar pomeni,

da bo vse manj fantov lahko pelo. V tej starosti pa

je prav glasba izredno pomembna. Problema ne

rešimo, če prenehamo peti, ker so glasovi vedno

tanjši. Izhod je inštrument in predlagala bi flavte.

Sama sem naredila takole: v prvih dveh razredih sem

uporabljala pentatonično flavto, od tretjega do petega

blokflavto ali c-flavto in od šestega naprej malo daljšo

alt flavto, f-flavto. Glasbena literatura je zelo obširna,

tudi za sedmi razred lahko najdete odlične večglasne

stavke, napisane za flavto; obstajajo celo Mozartove in

Beethovnove simfonije, predelane za flavto.

Flavte se vedno bolj daljšajo, kar sovpada z dihanjem,

ki postaja vedno globlje. Stalni spor med dihanjem in

krvnim obtokom, značilen za obdobje drugih sedmih let

življenja, lahko uskladimo s pihalnim instrumentom in

to vsako jutro, saj flavte hitro pripravimo in pospravimo.

Godala pustimo za orkester. S starši se dogovorite, da

otroci doma instrument vsak dan vadijo.

Vrniva se še k recitaciji. Smem vprašati, zakaj ste

izbrali ravno to pravljico?" Susanne je pomislila:

"Tema dobro in zlo je primerna po dogodkih v trgovini.

Ko bodo znali umetniško povedati celo pravljico, jim

bom zastavila vprašanje, če lahko z jasnimi mislimi

pripovedujejo pogovor o zlu in dobrem v pravljici tako,

da zlo prepoznajo kot izloček iz žive celote: odvzem

ročaja sekire iz živega debla. In pri tem lahko doživijo

spoznanje, da gre tatvina v smer zla. Za mnoge otroke

je nemogoče, da bi prišli do takega vpogleda, če gledajo

svoja dejanja, v katera so vpleteni. S tem primerom, ki

vsebinsko ni direktno povezan s krajo v trgovini, lahko

pripravim tla za vpogled v dejanje."

Slika ali misel

"Do tega sem prišla med epoho. Ko sem v šestem

razredu začela z geometrijo, so bili sprva vsi učenci

navdušeni nad lepoto geometrijskih oblik in so to

tudi sami želeli risati. Na žalost pa se ta navdušenost

ni obdržala. Slike so sčasoma pri nekaterih učencih

postale nenatančne, navdušenje se je razkadilo in med

tistimi, ki so še hoteli delati, so bili ravno tisti, ki so risali

natančno. Postali so nemirni in površni. Prisiljena sem

bila iskati nove poti. Tako sem se domislila napenjanja

nitk. Mogoče bodo zaradi tega nekateri fantje bolj

spretni."

"Spomnite se ljubeznivega predrzneža, ki je pripomnil,

kako napeto je to. Te in druge učence, ki niso bili

več tako pri stvari, bi morali nagovoriti preko lepih

geometrijskih oblik. Predolgo ste stopali po eni poti in

zato niste mogli naprej. Druga smer je miselno delo."

"Upam, da vam bo uspelo," je pristavila Henriette.

"Zakaj, zakaj vas je tega strah?"

"Če spoznajo namero, bodo postali razdraženi. Na to

morate paziti.

Še nekaj me zanima: Zakaj ste začeli z geometrijskimi

formami in ne z napenjanjem niti?"

4 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


Henriette je poiskala knjigo Živo mišljenje s pomočjo

geometrije. "Vidite ta majhni enakostranični trikotnik?

V njem se skrivajo rombi in trapezi. Najprej razložite

pojem romb, slikovito: izgleda kot pohodni znak v gozdu,

trapez pa kot cirkuška gugalnica, ki visi s kupole. Fantje

bodo potem razpravljali o teh slikovnih predstavah.

Potem postavite vprašanje: Koliko trikotnikov, rombov

in trapezov lahko najdete?

Poleg te naloge opazujte še kakšno zares lepo

geometrijsko sliko, potem imate zares obe strani, ki

spadata k pouku.

Ko opazujete geometrijske oblike, se posvečate

vtisom, občudujete, veselite se nad lepoto. Pa še drugo:

premišljujete, se sprašujete, katere zakonitosti ima

romb, katere trapez in koliko jih je na sliki. V sebi

nekaj premikate, ste notranje aktivni.

Enkrat je učenec bolj v okolici, drugič je bolj notranje

dejaven. Pomembno je še nekaj - ko občudujemo lepo,

to olajša našo dušo, jaz ostaja zunaj. Premišljevanje,

predstave o zakonih, to je povezano z naporom, z

določeno težo, kar potegne jaz noter. Govorimo o tem, da

je računska naloga še lahka, težka ali celo pretežka.

Če menjaje vpeljemo v pouk obe smeri, ne bo razred

ne pretežak in zatohel ne prelahek in površen. Ko

obračate krmilo, ostajate v vetru. Če samo prehajate

od ene lepe forme k drugi, se elan izgubi."

"Ne bi smela uvesti napenjanja nitk?"

"Lahko, ampak v povezavi z miselnim delom. Ne

pozabite: med poukom mora pihati 'močna sapa', z

njeno pomočjo nastaja ravnotežje. Če to upoštevate,

bodo tudi predmetni učitelji imeli manj težav z vašim

razredom, sicer pa uravnotežate otroke z zunanjimi

sredstvi in tako se lahko zgodi, da se barka prevrne."

"Tega nasveta sem zelo vesela. Kaj si niste še nekaj

zapisali, ko sem dvigala zvezke in hvalila in grajala dela

otrok?"

Henriette je preletela svoje zapiske. "Resnično ste

opazili cel razred."

Hvala in graja v odnosu do skupnosti

"Hvala in graja sta naravni sestavini pouka in

učenec pričakuje od učitelja jasne ocene svojega dela.

Toda zelo moramo paziti, da ne poškodujemo sociale

razredne skupnosti. Torej ne rečemo, da si A zaslužili

pohvalo pred celim razredom, ampak rečemo: A moram

pohvaliti, resnično dobro dela. S svojim delom pomaga

tudi ostalim. Tako moram pohvaliti tudi vas, saj ste se

od A naučili veliko!

Glede graje imam izkušnjo, da je bolje, da jo otroku

od dvanajstega leta naprej, lahko pa celo prej, izrečemo

na štiri oči. Razumljivo je, da skušajo grajani svojo

samozavest dokazati z jasno vidno ravnodušnostjo ali pa

se pričnejo upirati. Predvsem moramo ugotoviti, zakaj

učenec ne dela. Nima doma dovolj miru za delo, je kriva

njegova enolična prehrana, mu težave dela zdravje,

mogoče pot v šolo, prijatelji? In potem poskusimo najti

ožine. Lahko se pogovorimo na štiri oči: "Jutri si bom

ogledala tvoje risanje. Toda ne pozabi!"

"In kako bi reagirali s stolom?"

"Slišala sem samo pok, nisem pa videla okoliščin," je

odgovorila Henriette.

"Tudi meni so ušle, zato sem samo pobrala polomljene

kose stola. Deklico in njeno sosedo sem mislila kasneje

povprašati, kaj je bilo."

"Mislim, da ste prav reagirali. Če bi po dveh urah

glavne ure še na dolgo raziskovali, ne bi kaj dosti

izvedeli, saj potrebujejo otroci odmor. Vsekakor je

bolje, da v dvomljivih situacijah raje reagirate manj.

Otrok, ki je v tej starosti deležen krivične obravnave,

praviloma tega celo življenje ne pozabi! V tej starosti,

ko otroci stopajo v zemeljsko zrelost, moramo vsako

njihovo dejanje, vsako besedo položiti na zlato

tehtnico. Napačna reakcija lahko razjezi celo razred,

predvsem, če prevladujejo dekleta. V tej starosti so

veliko bolj samostojne kot fantje in želijo to učitelju

tudi pokazati.

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 5


Včasih pozabimo kakšen dogodek raziskati in slediti

motivaciji, zaradi katere se je nekaj pripetilo. Je bilo to

npr. pomota, lahkomiselnost ali objestnost? Za vsako

vrsto dejanja moramo različno ukrepati. Pomembno

je še nekaj: ko zadevo preiskujemo, si narišemo sliko

in v njej, če je natančna, hudodelca obdržimo kot

akterja. Narišemo si njegovo sliko, ki jo on lahko vidi,

s pomočjo katere lahko vidi sebe. Bistveno je, da gre

za distanciranje. Na tak način ima raziskava – gledana

s strani kazni – nekaj koristnega, zdravilnega. Dovolj

sem govorila," se je opravičila Henriette. "Kako se zdaj

počutite pri pouku?"

"Končno čutim, da mi ni treba sami nositi tovora in

dobila sem veliko poguma, da si postavim cilje. Za to

sem zelo hvaležna. Res mi je postalo bolj jasno. Npr.

to, kaj pomeni, da ne smem ostati pri dosežkih, tudi

če je bil prisoten uspeh; kaj pomeni moja avtoritativna

disciplina, recitiranje v zboru, umetnost pripovedovanja

itn. Resnično verjamem, da mora dober učitelj, celo

odličen učitelj, neizogibno zaiti v težave, če verjame,

da lahko uči na isti način, medtem ko njegovi učenci

dosežejo že novo razvojno stopnjo. Tako se sčasoma

drug od drugega odtujijo."

Šibkosti kot pomoči

"Še nečesa sem se spomnila. Prej sem se oklepala

svojih pomanjkljivosti in si vedno znova predstavljala,

da so resnične. To šibkost sem v veliki meri premagala,

posebej zato, ker je bil moj pouk tako dobro sprejet,

tako od učencev kot od staršev. V zadnjem času pa se

mi je spet pojavil dvom, in ko sem pri razlagi sklepnega

računa doživela brodolom, so se spet pojavile moje

pomanjkljivosti. Dobila sem občutek, da ne morem

naprej. Ni to čudno, da se pri mladih pojavijo ti občutki,

ko zaidejo v težave? Ko se pri njih poveča občutljivost,

vse šibkosti v trenutku izginejo!

Po drugi strani je doživljanje teh slabosti prebujajoče.

To je pozitivna stran tega." Vprašujoče je pogledala

Henriette in je nadaljevala: "Tako se pokaže, kako je za

nekatere potrebna samovzgoja. Dobro je, če o tem, kar

se dogaja v duši otroka pred izbruhom nove dimenzije,

povemo staršem. To je neke vrste rojstvo, ki se zgodi z

vstopom v zemeljsko zrelost."

"In kako bi se te težke teme lotili s starši?" je povprašala

Susanne.

(se nadaljuje)

prevod: Nadja Lazar

.

6 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


V ZG O J A

povzeto po reviji Renewal

Pomen ročnih del

v waldorfski šoli

Ročna dela predstavljajo pomemben element v

waldorfskem izobraževanju, saj jih razumemo

kot dopolnilo k intelektualnemu in čustvenemu

razvoju ter razvoju volje pri otroku. V prvem razredu se

naučijo pletenja, v kasnejših letih šolanja tudi kvačkanja,

ročnega šivanja, pletenja s tankimi iglami, vezenja s

križnim vbodom, obdelovanja lesa in šivanja oblek s

šivalnim strojem. Predstavljamo vam povzetek knjige, ki

je izšla pod naslovom: Z voljo razvita inteligenca: ročna

dela in uporabna umetnost v waldorfskih šolah, avtorjev

Davida Mitchella in Patricie Livingston. Napisana je sicer

predvsem za učitelje, vendar bo zanimiva za vse tiste, ki jih

zanima izobraževanje in razvoj otroka.

Roke so enkraten in čudovit del človeškega telesa, ki

nam pomaga do pomembnih in dalekosežnih izkušenj.

Zato moramo učitelji poskušati pomagati otrokom, da

se zavedó svojih rok in velikih darov, ki jih le-te dajejo

njim in drugim. Da bi lahko naredili veliko čudovitih

del, morajo postati spretne, senzitivne in močne. Slepi

ljudje spoznajo svet skozi svoje roke, vendar se večina

ljudi ne zaveda znanja, ki si ga lahko pridobimo, če

z občutkom uporabljamo roke. Pomislite na umetnost

in glasbo! Pomislite, kaj nas fizično delo in dnevne

zadolžitve naučijo. Pomislite na rokovanje in kaj lahko

iz njega o drugi osebi razberemo.

Ročna dela in spretnosti moramo poučevati na

umetniški način in z domišljijo, tako da vzpodbudimo

otroke k ustvarjanju originalnih vzorcev, polnih barv

in ustvarjalnih oblik. Naučiti se morajo novih načinov

uporabe barv ter izdelave vzorcev, ki nakazujejo

praktično uporabo izdelka. Rudolf Steiner je navedel

mnogo načinov, kako to doseči. Zelo pomembno je

slikanje in risanje form. Delo z barvami in izkušnje,

kako se pri slikanju prelivajo ena v drugo, vplivajo na

vse, kar otroci delajo tako pri urah ročnih del kakor

tudi izven njih, ter vzgajajo umetniško in domišljijsko

rast tudi pri njihovem razmišljanju.

Želimo, da otroci delajo stvari, ki jih imajo radi in

pri katerih uživajo. Želimo, da delajo spretno in pri

tem povečujejo svoj umetniški čut. Ročna dela naj bi

bila pomirjujoča in zabavna ter hkrati ustvarjalna,

vključevala pa naj bi tudi močno delovanje volje. Nič se

ne zgodi, če ne uporabiš rok in se ne lotiš dela!

Delo, kjer preoblikujejo zemeljske materiale, vzbuja

pri njih dobro počutje in notranjo rast. Dopolnjuje

druge predmete v šoli ter pomaga v izobraževanje vnesti

ravnovesje in celovitost.

Pri zrelem umetniku se ročna dela in spretnosti

spremenijo v uravnoteženo delovanje mišljenja, čutenja

in volje. Volja je tisti del nas, ki najbolj spi. Ročna dela

lahko v zgodnjih letih nežno prebudijo in vzgojijo voljo.

Zakaj je to tako pomembno?

Volja je predvsem povezana z razmišljanjem.

Resnična naloga vsakega waldorfskega učitelja je

pomagati otrokom, da začno razmišljati jasno in z

domišljijo, da postanejo človeška bitja, ki lahko gredo

v kateri koli poklic ali na katero koli delovno področje z

novimi, kreativnimi idejami – idejami, ki jih ob vstopu

v enaindvajseto stoletje nujno potrebujejo. Celoten

waldorfski učni načrt vodi otroke v tej smeri, začenši z

vrtcem, kjer kreativna igra stimulira pri otroku notranje

sile, ki se pozneje aktivirajo v kreativnem razmišljanju

odraslega.

Skozi lepoto, barve in obliko pomagajo ročna dela

voditi otroka od igre k domišljijskemu razmišljanju v

kasnejših letih, tvorijo neke vrste most med obema. Pri

tem prebujanju igrajo roke pomembno vlogo. Aktivnost

prstov izzove čutila, ki povezujejo otroka s svetom in

njegovo celotno miselno življenje se začne premikati.

Ročna dela so poučevali v vseh razredih vse od

ustanovitve prve waldorfske šole. Rudolf Steiner je

vztrajal pri tem, da fantje in dekleta pri vseh urah

delajo skupaj. V tem je bil daleč pred svojim časom.

Leta 1919 je bilo nezaslišano, da bi fantje delali ročna

dela. Rudolf Steiner je vztrajal pri teh novostih, ker

kot je rekel, 'ročna dela vodijo k zvišanju zmožnosti

razsojanja'. Pri ročnih delih uporabljamo mnoga čutila

– vid, tip, usklajeno gibanje itd. Čutila sprejmejo

različne vtise sveta in jih združijo skupaj, da oblikujejo

sodbo. Roke nas globlje in bliže povežejo s svetom in

nam torej pomagajo globlje razumeti človeštvo.

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 7


Ročna dela nam pomagajo pri prebujanju, opažanju

podrobnosti. Nedavne raziskave so pokazale, da

uporaba rok odpre nevrološke poti, ki bi drugače zamrle.

Lahko bi rekli, da je vaja ročnih del pri malih otrocih

priprava na razmišljanje, in bolj ko vključujemo lepoto

in čutenje, bolj kreativno bo njihovo razmišljanje.

Pri urah ročnih del se hkrati dogaja mnogo stvari.

Seveda najprej želimo, da se otroci naučijo praktičnih

spretnosti, da se naučijo uporabiti orodja, da skrbijo za

orodja in druge materiale, ki jih uporabljajo. Želimo pa

tudi, da si otroci ustvarijo sliko, kaj bi radi naredili, da

ustvarijo svoje vzorce in da projekt dejansko izvedejo.

Rezultat bo čudovit, dobro narejen izdelek. Na koncu

je najbolj prijetno to, da praktični rezultat svojega dela

dejansko vidimo. To resnično gradi samozavest. Zato

moramo skrbeti, da otroci izdelujejo takšne izdelke,

ki se jih lahko naučijo izdelati sami, da ni nobenih

'skritih' korakov, ki bi jih lahko naredil le učitelj. Za

doseganje takšnih ciljev potrebujejo nekateri otroci več

pomoči in vzpodbude kot drugi, a moder učitelj jih bo

znal voditi tako, da ne bo uničil njihove samozavesti in

občutka, da je cilj mogoče doseči. Samozavest pri enem

predmetu se prenese na drugi predmet. Aktiviranje

volje krepi sposobnosti pri vseh predmetih.

Pri učenju ročnih del so neizmerne terapevtske

možnosti. Waldorfski učitelji se morajo truditi razumeti

pogled Rudolfa Steinerja na razvijajočega se otroka

– to je stalno delo nas vseh. Učitelj se mora naučiti

delati z vsako starostno skupino na njej primeren

način, proučevati mora različne tipe otrok in razumeti

ter delati z različnimi temperamenti. Otroke moramo

poznati tako dobro, da vidimo, kaj točno vsak od njih

potrebuje. Koliko pomoči bo nekoga vzpodbudilo; pri

kom je treba vztrajati, da popravi delo, ki je slabo in

površno narejeno; kako obravnavati melanholika, ki je

perfekcionist? Pri nekaterih otrocih je pomembno, da

se zavedo tega, kako delajo.

S tem, ko vidijo, kaj vse je mogoče narediti z nekaj

enostavnimi materiali, se pri otrocih razvija domiselnost.

Danes doma nimajo več priložnosti, da bi se spoznali

z mnogimi enostavnimi opravili. Mnogokrat nimajo

pojma, kako prišiti gumb. Ko se nauči "magičnega

trika", kako vpeljati vrvico v vrečko, je otrok navdušen.

Potem ga reševanje drugih problemov še bolj zanima.

Naravni materiali, ki jih pri urah ročnih del

uporabljamo, nam nudijo priložnost, da vpeljemo

otroke v svet ekologije in družabnega življenja. Ob

uporabi teh materialov spoznajo volno, bombaž in

mnoga druga vlakna. Učijo se o tem, od kod ti materiali

izvirajo, o naravnih barvilih, s katerimi jih barvamo, in

o tem, kako so ljudje pripomogli pri njihovem razvoju

in njih uporabi. Do vsega, kar nam narava da, in do

sodelovanja človeštva z naravo gojimo spoštovanje.

Če je le mogoče, uporabljamo pri urah le naravne

materiale. Dotik svile ali volne je čisto nekaj drugega

kot dotik sintetičnih materialov. Otroci v naših vrtcih

to dobro vedo!

V prvem razredu, ko uporabljajo čudovito volno,

lahko govorimo o ovci. V bližini waldorfske šole v Great

Barringtonu, Massachusetts, je ovčja farma. Mnogi

otroci gredo vsak dan mimo te farme in opazujejo

ovce, kako se jim postopoma debeli dlaka. Potem pa

nenadoma nekega dne opazijo, da so ovce postrižene

– precej pretresljiva izkušnja, vendar je to priložnost,

da se pogovarjamo o tem, kako ovce radodarno dajejo

volno za naše pletene šale; ali pa govorimo o rokodelcih,

ki jo za nas spredejo niti. Otroci v prvem razredu vedo

iz pravljic, kako "magično" je predenje, in še vedno

zadržijo tisti občutek začudenja ob predenju slamnate

bilke v zlato. Lahko govorimo tudi o drevesih, iz katerih

so narejene naše lesene igle. Naučijo se ceniti te darove

in jih ne zanemarjajo. Takšni in podobni razgovori se

nadaljujejo v višje razrede. Spreminjajo se glede na

njihova leta, spretnosti, ki se jih naučijo, in materiale,

ki jih uporabljajo. Ko bo prišel pravi čas, se bomo

pogovarjali tudi o moderni tehnologiji.

Vse to jim pomaga, da vzpostavijo zvezo z okoljem,

premostijo prepad, ki ga ustvarja moderni svet, v

katerem pride vse na nek abstrakten način iz trgovin.

Narejeno je iz nepredstavljivih materialov, ki se zdijo

brez vrednosti in ki se jih zlahka znebimo. Skozi ure

ročnih del si pridobijo realno znanje o svetu narave in

spoštovanje do njega ter se zavedo ekoloških težav, ki

se v našem modernem svetu pojavljajo. V mladih tako

spodbujamo nove perspektive in resnično socialno

zavest.

prevedla in priredila: Marina Nuvak

8 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


PRV I Š O L S K I D A N

1. razred

Boštjan Štrajhar

Leta 2000 je bila rojena večina generacije, ki je z

letošnjim šolskim letom vstopila v prvi razred na

Waldorfski šoli Ljubljana. Tistega leta, ko so se rojevali

"naši prvošolci", sem na Emerson Collegu v Angliji

razmišljal, kako ogromna je odgovornost učiteljev do

otrok, družbe, navsezadnje do sveta. Vzgajamo nove

generacije, otroke, ki bodo v prihodnosti nosili ter sejali

tudi učiteljevega duha.

V prvi razred je vstopilo 25 otrok, od tega 9 deklet.

Otroci so res vstopili v šolo, na nas pa je, da ne pozabimo,

kako pomembno je biti otrok in imeti otroštvo, da ne

pozabimo, da otroci niso pomanjšani odrasli, ter jim

omogočimo otroštvo, ki je prepleteno z igro, gibanjem

in umetnostjo.

Osmi razred nas je prav lepo sprejel in pospremil do

odra, kjer smo bili v središču pozornosti, kakršne še

nismo bili vajeni. Bliskavice so utripale, starši in učitelji

so bili ponosni, vsi ostali pa so nam peli "Široka pot

je pred teboj ...". Prva pot nas je peljala po stopnicah

navzgor v naš prvi razred, kjer se nam je začel odkrivati

svet. Stopati smo začeli po poti, ki je podobna že

prehojenim potem, a kljub temu je ta edinstvena in

naša pot, na kateri bomo živeli in se učili za življenje.

Pred nami je široka pot, polna lepot in izzivov.

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 9


PRV I Š O L S K I D A N

9. razred

Monika Černe

V petek, 1. septembra, se je za sedemindvajset dijakov (21 deklet in 7 fantov) devetega razreda Waldorfske šole

Ljubljana začelo novo poglavje v obdobju šolanja.

Po nikoli dovolj dolgih počitnicah so se srečali že znani obrazi, med sabo veselo klepetali, nekateri so se že obračali

po novih sošolcih, drugi pa so le zadržano opazovali dogajanje. Večina se nas je zbrala pred šolo, nekateri pa so kar

sami našli matično učilnico in nas pričakali v njej.

Led smo skušali prebiti v evritmijski učilnici in si z igricami skušali zapomniti čim več novih imen. Sledil je sprejem

v jedilnici, kjer so nas pričakali dijaki ter učitelji. Kakor je že tradicija, je vsak poleg dobrodošlice prejel sončnico in

nato smo, skupaj z gospo Nemček, pomočnico razrednika, odšli v razred, kjer nas je pričakala slastna torta. Vzdušje

je bilo zelo sproščeno, dijaki so se že pomešali in zelo kmalu so delovali kot celota.

Sedaj smo skupaj že tri tedne, vsak dan se srečujemo pri epohi zgodovine. Dijaki so delavni, radi sodelujejo, polni

so zamisli in idej. To pa je verjetno tudi najboljša popotnica za gimnazijska leta.

Vtisi dijakov

Martin: 1. šolski dan je bil zelo zabaven. Najprej

smo se spoznavali. V redu se mi je zdelo, da smo

začeli šele ob 10.00. Vsi sošolci so se mi zdeli dokaj

v redu in so takšni še sedaj.

Simona: Nad šolo sem bila prijetno presenečena,

še posebno v primerjavi z mojo staro šolo. Sprejem

je bil zanimiv, čeprav so me sončnice in zbor malo

zmedli. Dvomim, da je kakšen dijak na drugih šolah

dobil rožico v pozdrav.

Monika: Bila sem zelo raztresena in živčna. Prišla

sem 5 minut do desetih, a so bili vsi že zbrani v

učilnici. Spoznala sem svoje nove sošolce in sošolke

in ugotovila, da nisem edina, ki živi v dijaškem domu.

Všeč mi je bilo, da smo dobili sončnico in da smo jedli

torto. Na začetku je bilo malce čudno, a sem se potem

privadila.

Katarina: Nazadnje, ko sem pisala o prvem šolskem dnevu,

sem bila v 1. razredu. No, hja, sedaj pa prvi letnik. V bistvu sta

si bila dneva nekoliko podobna. Takrat so nas učenci sprejeli z

znamenitim "prvčki črvčki", tokrat pa starejši dijaki s "frrr frrr". Bila

sem (na moje presenečenje) čisto sproščena. Na šolskem dvorišču

sem spoznala nekaj novih sošolcev. Potem smo odšli v učilnico,

se usedli v krog in pričeli "ritual" spoznavanja. Ko smo se dovolj

dobro spoznali, smo odšli v jedilnico, kjer so nas zelo prijazno

sprejeli starejši dijaki in profesorji. Ko sem zagledala sončnice,

moje najljubše rože, ki so bile namenjene nam, sem se res zelo

razveselila. Potem pa še pesem starejših dijakov. Super. Nato smo

odšli v razred, kjer smo se še nekaj pogovorili in odšli domov.

1. šolski dan je bil zame nekaj zelo novega, drugačnega in predvsem

nadvse prijeten dogodek.

Alja: Fino je bilo, da se je šola začela šele ob 10.00. Bila sem dokaj

nestrpna. Najprej sem se pozdravila s starimi prijateljicami, potem pa

smo se začeli spoznavati z novimi sošolci. Bilo je veliko novih imen in

težko si je bilo vse zapomniti. Na splošno je bilo kar dobro in upam,

da se bomo dobro razumeli. Mislim, da smo dobro začeli novo šolsko

leto.

Luka: Bilo je super. Torta je bila zelo dobra. Bil sem vesel, da sem spoznal veliko novih prijateljev.

10 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


PO P O T O V A N J A

Oglej

Urška Nered, 7. r

Prvi teden pouka smo šli v šolo v naravi. Morali

bi iti že na koncu 6. razreda, ampak je odpadlo,

zato smo šli zdaj. Šli smo v Oglej (Aquileia). To je

majhen kraj z veliko baziliko, nekaj trgovinicami, kampom,

starim rečnim pristaniščem iz rimskih časov in mnogimi

drugimi rimskimi ostanki.

Oglej je bil ustanovljen leta 183 pr. n. št. Sčasoma

se je razvil v drugo najpomembnejše rimsko mesto na

italijanskem škornju in postal sedež patriarha. Tam

je bilo včasih veliko rečno pristanišče na reki Natissi.

Danes so vidni ostanki pomolov, privezov in stopnic,

po sredini rečne struge pa je speljan nasip, da si lahko

stvari ogledamo. Tedaj je bilo to mesto z 200 000

prebivalci, danes pa jih ima le okrog 3 000.

Ljudje so se zbirali v pristanišču in na forumu v njegovi

bližini, katerega stebre, ki so deloma obnovljeni, lahko

vidimo še danes. Tam se je odvijala prodaja, ljudje so si

izmenjavali novice in izrekali obsodbe.

V 4. stol. n. št. so začeli graditi baziliko, ki stoji še

danes. Njena tla prekrivajo mozaiki, ki so prav tako iz

4. stoletja.

Leta 432 so Oglej napadli Huni, ki jih je vodil Atila.

Prebivalci so se zatekli na otok Gradež, saj Huni niso

znali plavati in voditi čolnov.

Prvi dan smo postavili šotore in si ogledali mesto.

Zvečer smo šli na koncert in na sladoled. V kampu pa

smo precej časa preživeli ob bazenu.

V torek smo se že zjutraj odpeljali na izlet s kolesi.

Najprej smo si ogledali naravni rezervat ob izlivu Soče.

Tam živita 302 vrsti ptic in kamarški konji. Potem

smo šli do izliva Soče in nato do morja. Skoraj nihče

se ni kopal, saj je bila voda za to prenizka in dno ni

bilo ravno prijetno na dotik (blato). Od morja smo šli

naravnost v kamp, kjer smo si privoščili kopanje in

zvečer še sladoled.

■ Ina Zupanc, 7. r

V sredo smo se po zajtrku odpravili do bazilike. Najprej

smo risali njen zvonik, nato pa mozaike, ki prekrivajo

tla. To smo počeli do večera, vmes pa smo se povzpeli

na zvonik in šli v kamp na kosilo.

Naslednji dan smo se z avtobusom že zjutraj odpeljali

v Gradež. Vkrcali smo se na ladjico in si z njenega krova

dve uri ogledovali laguno, ki je posejana z majhnimi

otočki, na katerih stojijo ljubke hiške z lepo urejenimi

vrtovi. Vsem so bile na prvi pogled všeč. Ko smo se

vrnili, smo si šli najprej ogledat cerkev, ki smo jo nato

še narisali. No, nekateri smo risali hiše.

Klub Waldorf Astoria

Z

veseljem

vam sporočamo, da se bodo v naslednjih dneh iz pritličja šole začele širiti prijetne vonjave.

Odpiramo namreč Klub Waldorf Astoria. Vsako jutro, med odmori in po pouku, bo klub odprt in postregli

vam bomo s kavo, kavnimi napitki, čaji ter s specialitetami naših slaščičarskih mojstrov. Klub Waldorf

Astoria bo odprt tudi ob vseh prireditvah v šoli. Poleg tega bomo imeli tudi sami zanimiv program prireditev.

Klub Waldorf Astoria se nahaja v prenovljenih in simpatično opremljenih prostorih ob nekdanjem vhodu v šolo.

Prisrčno vas vabimo, da nas obiščete!

Gašper Habjanič, Stanka Žabkar

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 11


Potem smo se odpravili na plažo, kjer smo tri ure

uživali v vodi in se s fanti obmetavali z mivko in blatom.

V vodi je bilo veliko morske trave, ki je pekla, in školjk.

Po plaži smo šli na pico. Moja je bila dobra, Ina in Zala

P. pa nad svojo nista bili preveč navdušeni. Ko smo se

najedli, smo imeli eno uro prostega časa in lahko smo

se sprehajali po ulicah, si ogledovali trgovinice in si

privoščili sladoled. Potem smo šli na koncert v cerkev.

Ker smo bili nemirni, smo hitro odšli ven. Zato smo

skoraj eno uro čakali avtobus, ki nas je okrog 23.30

pripeljal v Oglej. V pižamah smo se potem do enih igrali

'flašo resnice'.

V petek zjutraj smo spakirali in se z avtobusom

odpeljali proti Trstu. Ustavili smo se na gradu Miramar,

ki je sicer majhen, a razkošen. Nekateri smo obiskali

tudi tropski park, kjer smo hodili med kolibriji, pelikani,

kraljevimi žerjavi, metulji in veliko vrstami drugih ptic.

Videli smo tudi kakaduja, ki se je drl: "Ciao, ciao!!!"

Bilo je super! Po tem smo se odpravili proti Ljubljani.

■ Patricija Eržen, 7. r

Največji vtis je name naredil bazen, ker brez njega ta

šola v naravi niti slučajno ne bi bila tako dobra! Zelo

mi je bilo všeč tudi to, da smo sami kuhali in hodili v

trgovino, ter to, da smo lahko sami hodili po Gradežu.

Tudi vožnja z ladjico je bila eden najboljših delov.

■ Zala Avguštin, 7. r

12 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


UT R I N K I

Staša Vidmar

Konferenca Kolisko v Järni:

O vzgoji kot

preventivni

medicini

V

Järni na Švedskem je v letošnjem avgustu

potekalo mednarodno srečanje, imenovano po

zdravniku in učitelju prve waldorfske šole v

Stuttgartu, Eugenu Kolisku (1893- 1939) .Vsaka štiri leta se na

konferenci zdravniki, učitelji, vzgojitelji in različni terapevti

teden dni družijo v okviru predavanj in dopolnjujočih

delavnic, ki naj jim pomagajo pri razumevanju odnosa med

medicino in vzgojo.

Doslej so ta srečanja potekala tako, da so vsako četrto

leto udeleženci z vsega sveta pripotovali na izbrano

celino, tokrat pa je nastala bogata mreža te vrste

srečanj, ki so potekala skozi vse leto na različnih celinah

in so se na srečanja selili tudi predavatelji. Konferenca

Kolisko je s tem pridobila pridih lokalne obarvanosti.

Olimpijski ogenj je bil prižgan januarja v Indiji, kjer

so zaključili z mislijo, da tisto, kar oni vedo, mi znamo

narediti. Ogenj je potoval naprej v Tajvan, z zaključnim

komentarjem, da lahko medicina z antropozofijo zgradi

most med staro kitajsko in moderno medicino. Aprila je

bil ogenj v Južni Afriki in na Filipinih, junija v Ukrajini,

julija v Avstraliji in Mehiki in nazadnje v Evropi, v Järni

in Parizu.

Jutranje delo se je začenjalo s petjem in izrekom

Rudolfa Steinerja v različnih jezikih udeležencev:

Nekoč v davnih časih,

je v dušah posvečenih

živela misel, globoka in silna,

da po naravi,

vsak je bolan.

In vzgajanje je pomenilo toliko kot zdravljenje,

ki naj otroku v zorenju in rasti

prinaša zdravje za življenje v polni človečnosti.

Kaj potrebujejo otroci današnjega časa, da

se bodo razvili v svobodne in ustvarjalne

posameznike?

Mnogi vidiki modernega življenja slabijo otrokove

življenjske sile in ogrožajo njihovo fizično in duševno

zdravje. Otroci so izpostavljeni nenehnemu pritekanju

vtisov, s katerimi ne morejo vzpostaviti povezav. To

vodi v razdražljivost in razkroj njihovega notranjega

življenja. Zato, da bi te razmere spoznali, je potrebno

razvijati razumevanje razmerij in povezav med vzgojo,

zdravjem in boleznijo. Otroci potrebujejo hrano za svoje

duhovno in duševno življenje, da se bodo zoperstavili

pritiskom, ki jih doživljajo okrog sebe.

Naloga vzgoje je, da otrokom daje glede na njihovo

starost in njihove okoliščine primerno odpornost in

čvrstost, da se bodo razvijali in da bodo kos izzivom

današnjega časa.

Razgibani učitelji

Vsi učitelji smo včeraj dobili v svoje mape list, na katerem je pisalo:

NUJNO OBVESTILO

Na osnovnošolski konferenci smo zaradi varnostnih razlogov sklenili naslednje:

Pred vhodom v šolo ni dovoljeno plezanje po drogovih.

Dovoljeno je izključno guganje na najnižjem drogu, vendar ne z glavo navzdol.

Še posebej ni dovoljeno, da se skače s klopi na drogove.

Prosimo, da se dogovorjenega vsi dosledno držimo.

Srečno in lep ter uspešen sončen dan!

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 13


PE S M I

Breda Pavlovič

Glasba in gibanje

Do devetega leta starosti (do tako rado poimenovanega

Rubikona) je otrok v poslušanju kot umetnik – plesalec.

Njegovemu bitju je vseeno, če mu rečemo: "Bodi miren!

Bodi tiho!"

Ni zavesten v poslušanju, temveč sliši tako, da

gibanju, ki sodi k slišanemu, sledi telesno in organsko.

Organsko je pri tem mišljeno vse do dihalnega in

živčnega sistema, ki se tudi oblikujeta pod temi vtisi.

Zato se otroci, manjši kot so, umirijo skozi gibanje;

gibanje, ki vodi od zunaj v krog, in najdejo v centru

svoj mir.

Res je, da slišimo šele takrat, ko se naše telo umiri. To

je tudi naš želen pedagoški cilj, ki je lahko uresničen

šele, ko zmoremo otroka pripeljati iz okolice (vesolja)

v telesnost in mir. Takrat šele lahko pride do čistega

duševnega doživetja glasbe v otroku.

Zato petje v prvem, drugem in tretjem razredu poteka

v glavnem v krogu in najlažje je, če je pospremljeno z

gibanjem.

14 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


D R U Š T V O S O N Č N A P O T

Darko Sredić, društvo Sončna pot

Kam naj gre

otrok s posebnimi

potrebami po

osnovni šoli

Skušal se bom vživeti v mladostnika s posebnimi

potrebami, ki zaključuje waldorfsko osnovno

šolo. Stara družba se bo razšla. Sošolke in sošolci

se odločajo za srednje šole, ki ustrezajo njihovim interesom

in zmožnostim. Zaveda se, da na waldorfsko gimnazijo ne

bo mogel iti. Razmišlja o svoji prihodnosti. Kakšno izbiro

ima? Kam bo šel? Sprašujem se, ali se zaveda, kaj hoče,

kaj zmore in kako naj svoje želje in namene uresniči. Tri

leta sem na waldorfski šoli poučeval mladino s posebnimi

potrebami in vem, da imajo - kljub vsem svojim oviram in

nezmožnostim - svoje sanje, svoje upe in svoje namene...

skratka želijo si samostojnega življenja.

Ena od temeljnih misli Rudolfa Steinerja, utemeljitelja

waldorfske pedagogike, je: "Ni se treba spraševati, kaj

mora človek v neki obstoječi socialni ureditvi vedeti

in znati, temveč katera so človekova nagnjenja in kaj

se v njem lahko razvije? Potem bo šele mogoče, da

bodo z vedno novimi generacijami v družbeno ureditev

dotekale nove sile. Potem bo v tej ureditvi živelo vedno

to, kar ljudje, ki vstopajo vanjo, naredijo iz sebe, ne

pa to, kar hoče obstoječa socialna ureditev narediti iz

njih."

Ali ta načela veljajo tudi za waldorfsko zdravilno

pedagogiko in delo z otroki, mladino in odraslimi s

posebnimi potrebami? Ali naj iščemo in podpiramo

nagnjenja in namene, ki se v njih lahko razvijejo? Ali

bo njihovo delo in življenje dotok nove sile za družbo ali

pa bodo sebi in družbi bolj v breme?

V društvu Sončna pot, v katerem smo združeni tako

starši otrok s posebnimi potrebami kot tudi učitelji iz

Waldorfske šole ter drugi zainteresirani in podporni

člani, imamo namen na temeljih waldorfske zdravilne

pedagogike, antropozofske medicine in socialne

pedagogike uresničiti tri dolgoročne cilje:

- center za poklicno izobraževanje in delovno

usposabljanje mladine s posebnimi potrebami

(CPIDU). V mislih imamo izobraževanje, ki bi jim

bilo pisano na kožo in bi podprlo njihova nagnjena,

da bo v njih in v družbeni ureditvi živelo to, kar

hočejo in zmorejo narediti iz sebe;

- varstveno-delavno skupnost, kjer bi tisti mladi

ljudje, ki ne bi bili sposobni samostojno poklicno

delati in živeti, imeli varno okolje, v katerem

bi lahko svoje sposobnosti in znanja smiselno

uporabljali in se razvijali kot osebnosti in kot

družbena bitja;

- izobraževanje za kadre, ki bi bili strokovno

usposobljeni voditi takšno šolo in skupnost.

Veseli smo, da je ena od konkretnih pobud za

uresničitev programa za poklicno izobraževanje in

delovno usposabljanje mladine s posebnimi potrebami

po osnovni šoli prišla od gospe dr. Andreje Barle

Lakota, ki je direktorica Urada za razvoj šolstva pri

Ministrstvu za šolstvo in šport. Spodbudila nas je, da

javno predstavimo svoj predlog programa poklicnega

izobraževanja in delovnega usposabljanja za mladino s

posebnimi potrebami.

Konec pomladi 2006 smo pripravili delovno

verzijo takšnega programa. V skladu s predhodnim

dogovorom z gospo Barle smo pripravili učne načrte

splošnoizobraževalnih in vzgojno-umetniških

predmetov. Poklicni del izobraževanja in praktičnega

dela pa bi se izvajal v sodelovanju z ustreznimi

poklicnimi šolami. Izhajali smo iz nemškega učnega

načrta za waldorfsko šolo za otroke s posebnimi

potrebami na srednješolski stopnji, ki so ga sestavili

gospa M. Etterich in sodelavci po naročilu delovne

skupine šol z zdravilno pedagogiko na antropozofski

podlagi v kraju Baden-Württemberg. Vsebine teh

učnih načrtov smo prilagodili glede na učne načrte

splošnoizobraževalnih predmetov v nižjem poklicnem

izobraževanju v Sloveniji, predvsem pri slovenščini,

zgodovini, zemljepisu in strokovnem računstvu.

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 15


Z gospo Barle smo dogovorjeni, da se v drugi polovici

septembra 2006 spet srečamo, da predstavimo našo

iniciativo in predloge in da se dogovorimo za nadaljnje

korake. Upamo, da nam bo do začetka oktobra uspelo

naš program PIDU in vsebino srečanja z gospo Barle

predstaviti na spletni strani društva Sončna pot

www.soncnapot.uni.cc. Do tedaj lahko zainteresirani

dobite naš program PIDU, če nam sporočite vaš

el. naslov na začasni elektronski naslov društva

darko.sredic1@guest.arnes.si.

V društvu se zavedamo, da brez strokovnih kadrov

našega programa PIDU ne bo mogoče izpeljati. Zato

z veseljem sporočamo, da se vsi, ki ste zainteresirani

za študij waldorfske zdravilne pedagogike in socialne

terapije na antropozofskih osnovah in se še niste

udeležili enega od prejšnjih šolanj na WŠL, lahko že

letos vključite v novi ciklus izobraževanj iz waldorfske

pedagogike. V okviru tega izobraževanja bo v šol.

letu 2007/08 možno izbirati med izobraževanjem za

osnovnošolskega učitelja ali za zdravilnega pedagoga in

socialnega terapevta na antropozofskih osnovah. Tisti,

ki ste se šolanja iz waldorfske pedagogike že udeležili,

pa se temu študiju lahko priključite v šolskem letu

(2007/08).

Pred nami je priložnost, da mladostniku s posebnimi

potrebami olajšamo odgovor na dilemo: "Kam naj grem

po OŠ?" V društvu Sončna pot vabimo vse poklicane,

da se nam na naši poti pridružite. Več nas bo in bolj

bomo med sabo sodelovali, več bo sonca na naši skupni

poti in na poti naših otrok, mladeničev in mladenk.

Vera Grobelšek

Novo

izobraževanje za

waldorfske učitelje

Novo nastala iniciativa za ustanovitev waldorfske

šole na Bledu in z njo povezane nove potrebe so

nas vzpodbudile k odločitvi, da v Waldorfski

šoli Ljubljana organiziramo nov ciklus izobraževanja za

waldorfske učitelje.

Seminar bo namenjen predvsem poučevanju v

waldorfski osnovni šoli. V prvem letu bosta večji del

daljših vikendov vodila Jan in Ingrid Thiesen, izkušena

waldorfska učitelja z Danske, s katerima sodelujemo že

od ustanovitve naše šole.

Potrudili se bomo, da bomo vključili čim bolj raznolik

spekter predavateljev, ki nam bodo pomagali poiskati

prave odgovore na pedagoška vprašanja, ki nam jih

zastavljajo otroci današnjega časa.

Izobraževanje bo sestavljeno iz desetih daljših

vikendov, ki trajajo od petka zvečer do nedelje opoldan,

desetih krajših vikendov, ki potekajo v petek zvečer

in soboto dopoldan, ter enotedenskega poletnega

skupnega dela.

Prijavljena je pestra skupina različnih starosti in

poklicnih usmeritev, z veseljem pa še vedno sprejmemo

tiste, ki bi se iz kakršnih koli razlogov radi vključili v

naše delo.

Dodatne informacije lahko dobite pri ga. Stanki na

tel. št. 040 415 883 ali po elektronski pošti

waldorfska.sola@email.si

Teme izobraževanja v prvem šolskem letu

- kaj je waldorfska pedagogika

- kaj pomeni biti waldorfski učitelj

- razvoj otroka, starostna obdobja

- temperamenti – poznavanje in upoštevanje

temperamentov v vsakodnevnem poučevanju

- delo z biografijo

- delo s knjigo – R. Steiner - Vzgoja otroka v luči

duhovne znanosti

- nauk o človeku

- razumevanje antropozofije

- razvoj zavesti skozi zgodovino človeštva

- glasbeni razvoj otroka

- pomen praznikov – odzven narave v človekovi

duši in odsevanje tega v razredu

- oblikovanje govora

- pripovedovanje zgodb

- slikanje

- slikanje na tablo

- risanje

- risanje form

- ročna dela

- igranje na liro in pentatonično flavto

- petje, glasbena abeceda

- evritmija

- gimnastika Bothmer

16 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


V G I B A N J U

Bojan Popovič, koordinator seminarja

Gimnastika

Bothmer

nove izkušnje o

gibanju in prostoru

Pod vodstvom Martina Bakerja, mednarodno

uveljavljenega predavatelja gimnastike Bothmer,

se septembra v Sloveniji prvič začenja 4-letno

šolanje.

Šolanje v obliki štiriletnega seminarja (letno 9

vikendov in 2 intenzivni petdnevni srečanji) omogoča

poglobljen vpogled v bogastvo Steinerjevega učnega

načrta in njegovih praktičnih aplikacij pri razvoju

mladostnikov - od 7-letnika do 18-letnika - s pomočjo

igranja, usmerjenih iger, gimnastike in športa. Med

šolanjem se bodo udeleženci naučili tudi številnih

drugih aktivnosti, ki širijo naše razumevanje prostora

in gibanja. Te aktivnosti vključujejo evritmijo, petje,

oblikovanje gline, projektivno geometrijo, risanje form,

anatomijo in fiziologijo ter temelje duhovne znanosti,

na katerih temelji filozofija seminarja.

Tisti, ki ste se že prijavili za redno obiskovanje

seminarja, boste vsa navodila v zvezi s šolanjem prejeli

na prvem srečanju osebno od gospoda Bakerja.

Po uspešno izpeljanem majskem uvodnem srečanju se

v petek, 22. septembra 2006, ob 18. uri na Waldorfski

šoli Ljubljana začenja prvi vikend seminar, ki otvarja

4-letno šolanje gimnastike Bothmer. Na waldorfskih

šolah širom po svetu sta gimnastika Bothmer in

prostorska dinamika bistveni del programa športne

vzgoje, ki predstavlja pomemben del v celotnem učnem

procesu teh šol. Tokrat si bo izkušnje in nova znanja

mogoče pridobiti na celovitem šolanju, ki bo prvič

potekalo v Sloveniji.

Dogovorjeni termini za 2006

22.–24. september,

27.–29. oktober,

24.–26. november

(na prvih treh srečanjih bo

predavatelj g. Martin Baker) in

15.–17. december

(predavatelj g. Stephan Thilo).

V imenu organizatorjev vas v pričakovanju

skorajšnjega srečanja športno pozdravljam.

VABILO

na rekreacijo za starše in učitelje

Vabimo vse starše in učitelje na rekreacijo,

ki bo vsak ponedeljek in sredo od 19 00 do 20 00 ure

v telovadnici Fakultete za šport

Obsegala bo raztezne vaje, splošno vadbo in specialno pripravo za tek na smučeh,

primerno za vse starosti, tako za ženske kot moške

Prvo srečanje bo 2.10.2006

Za prijave in informacije pokličite: 041 456 895 Iztoka Kordiša

ali pošljite elektronsko sporočilo na naslov: iztok.kordis@guest.arnes.si

Vabljeni!

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 17


WA L D O R F S K A Š O L A M A R I B O R

Iča Marušič

Živeti za ideale

Maribor ima šolo. Imamo stavbo s štirimi

učilnicami, imamo jedilnico in kuhinjo,

prostor je za pisarno in majhno zbornico.

Imamo tri prekrasne razrede in tri pogumne razredne

učitelje. Imamo dragocene starše, ki se srčno zavzemajo

za našo pedagogiko in imamo njihove otroke, dragulje v

kroni naše pedagogike. Imamo! Zveni tako preprosto,

ko se zloži mozaik skupnega dela v waldorfskem vrtcu

in dolgotrajnega prizadevanja ljudi za waldorfsko šolo.

Zavest o tem, da "imeti" pomeni sprejeti odgovornost za

vse, kar žari, ohranjati ta žar in ga ljubeče negovati v trdno

skupnost ljudi zaupanja in spoštovanja.

Na začetku je bila vsebina, ki nas je očarala, brez

nje ne bi bilo vzpodbud in brez nje ne bi bilo sile, ki

bi jo želela postaviti na zemljo, v Maribor, jo zasidrati

v prostoru. Več kot deset let se trudimo, da bi lahko

zares pričeli delati, da bi ideali ostali še nad nami in

bi nas na ta prečudovit način vabili, da jim sledimo.

Zametki dela so se pričeli v vrtcu, ki je konec tisočletja

postavil temelje waldorfske pedagogike v Mariboru

z devetnajstimi otroki. Danes imamo tri vrtčevske

skupine, dva heterogena oddelka in majhen jaslični

oddelek. Naš vrtec žari navzven vse tisto, kar naše

vzgojiteljice in vzgojitelj delajo. Resnična skrb za otroke,

skrb sodelavcev za dobre in jasne medsebojne odnose,

pripravljenost preoblikovati in učiti se, so temelji, ki

so jih postavili naši vzgojitelji. Poskušajo slediti idealu,

vendar ne na račun otrok, sodelavcev, staršev in okolja.

Vztrajnost rásti predvsem ob lastnih spremembah, ki

jih okolje krepi, in razumeti, da različnost videnj in

mišljenj pomeni kreativnost in vzpodbudo za vse, kar

delamo. Če primerjam naš vrtec z otrokom, potem je že

zapustil materin eterski ovoj in prihajajo vanj nove sile

druge sedemletke.

S šolo smo želeli začeti še pred vrtcem. Zanjo smo

potrebovali veliko večjo kritično maso pozitivnih

naravnanosti, da je v okolju, v katerem živimo,

pritegnila ljudi, ki so pomagali prebiti trde zidove

nezaupanja. Prvo leto je projekt s šestimi otroki slonel

na zanesenosti in pogumu učiteljice in prav takega

entuziazma staršev. Drugo leto smo gostovali v vrtcu in

se medsebojno sestavljali. Leto ni bilo lahko. Neprestani

opomini, da ideala ne moreš prenesti iz duhovnega

sveta na zemljo, preden ga nisi tudi sam dodobra

zaživel, so bili tisti, zaradi katerih smo se lotevali

predvsem načina iskanja jasne oblike medsebojnega

dela. Ker smo različni in vsak na svoj način dojemamo

in razumemo napisano, kar se kasneje dogaja tudi

z delovanjem samim, je jasna odgovornost in jasna

struktura šole tista, ki lahko poveže različnost. Kar za

nekoga pomeni težavo, je za drugega resnična lahkost in

užitek, zato sprejeti razumevanje drugačnega pogleda

z isto odgovornostjo krepi medsebojne odnose. Kmalu

smo ugotavljali, da zahtevamo več od drugih, kakor

smo resnično pripravljeni dajati sami, in tudi to, da

napake sodelavcev izkoristimo sebi v prid. Kako torej

do idealov, če nismo zreli, da bi živeli tročlenost, da bi

postavili šolo tako, kot si je v idealu zamislil R. Steiner?

Šola je živ organizem, ki je lahko tudi bolan in ob

trenutkih bolehnosti prevzamejo vlogo zdravitelja tega

organizma tudi drugi organi, morda celo antibiotiki.

Kakšna je torej rešilna formula ob krizi organizma? Naj

živi in ne životari, če srce ne prenese naporov in se

želi ustaviti, pomeni, da organizem potrebuje počitek,

da pride nazaj k sebi in ne sile, ki ga vleče navzven.

Mir in pogled vase lahko razodeneta pomen bolezni.

In če zopet primerjam šolo z otrokom, sedaj razumem,

da smo v obdobju nosečnosti, ki bo trajala 9 let, čez

katera bomo morali vsi skupaj, da bo dete, ki se bo

rodilo, zdravo in krepko.

Zakaj ta tema o idealu? Zato, ker je v očeh naših otrok

zapisano vse tisto, kar preživljamo mi, s katerimi si

delijo ta prostor. Zato, ker sodimo o vsem, kar nismo

mi sami, in ker radi verjamemo, da ideal že živimo, pa

nam življenje pokaže, da smo komaj na začetku poti.

Počasi in s potrpežljivostjo se mariborska iniciativa

prebija skozi nosečniške težave prvih treh mesecev. Če

ne bi verjeli, da so težave blagoslov in dober pokazatelj

hitrosti napredka, bi večina nas, ki smo skupaj, že

zapustila skupnost. Tisti, ki smo ostali, si medsebojno

zaupamo, se občudujemo in se ne presojamo.

Zaupamo, da bomo ob lastnem padcu deležni pomoči,

saj sodelavci odgovorno opravljajo svoje delo in ne

zahtevajo priboljškov ali posebnosti. Družijo nas

ideali, ki jih bomo, tako verjamemo, lahko zaživeli v

prihodnosti.

18 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


PO P O T O V A N J A

Jaka Dijak, 12. r | foto: Alja Venturini

12. razred

Ekskurzija v

Španijo

Urgentno poročilo

Po 19 dneh, 5160 prevoženih kilometrih in po

osemnajstih bolj nenaspanih kot prespanih nočeh

smo se pred nekaj urami ravnokar vrnili nazaj v

Slovenijo. Ko se človek ozira nazaj in razmišlja, kje vse je

bil, se marsičesa ne more spomniti. Kot da bi vse nepozabno

doživetje padlo v črno luknjo, v katero gledam trenutno

tudi sam. Težko se je spomniti vseh mogočnih stavb, ki

so jih ustvarile najbolj razvite civilizacije sveta, težko se

je spomniti rasno natrpanih množic, ki ves čas bežijo po

dolgih ulicah velemest. Skratka, v glavi zmešaš vse: mesta,

muzeje, kiparje, slikarje, slike, dogodke ... Da se začneš

vsega dobro zavedati, potrebuješ nekaj časa, da se umiriš in

premelješ dogodke in si jih počasi začneš zapisovati v svojo

knjigo življenja.

A vendar ...

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 19


■ Maja Jakovljevič, 12. r

30. 8. se odpeljemo iz Ljubljane. Nihče ne ve točno,

kam gremo in kaj nas čaka. 31. 8. prispemo v Pariz.

Vsi polni energije se namestimo na waldorfski šoli

malo ven iz mesta. Nato pa štiridnevno cepetanje po

velemestu s skicirkami v roki. Vse gre tako hitro. Vsaki

stavbi poskušamo posvetiti čim več pozornosti, a kljub

temu letamo od ene do druge. Iz mesta skušamo izžeti

čim več podob, ki smo jih do sedaj spremljali le preko

medijev in smo o njih lahko le sanjali. Pariz – enkratno

doživetje ogromnega gnezda, v katerem se kujejo

smernice mnogih narodov.

Pot nas vodi naprej na jug Francije, čez Pireneje

naprej v Španijo. Najprej mesto Pamplona, od koder

poskušamo naslednji dan pot nadaljevati nekaj

kilometrov peš in vsaj malo začutiti romarje, ki romajo

v Santiago de Compostella. Naprej nas pot vodi v

Bilbao, malo industrijsko mestece. Tu živimo v hostlu

tik ob morju. Težko se je upreti lepim peščenim plažam,

toplemu morju, visokim atlantskim valovom ter seveda

zabavi. Naprej pa v Barcelono, eno izmed večjih mest

Španije. Mesto popolnoma drugačne duše, arhitekture,

ljudi, miselnosti.

20 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


Dalje gremo v Carcassonne. Srednjeveško mestece na

gričku, obkroženo z obrambnima zidovoma in stolpi,

ki se ga hvala bogu ni dotaknila kakšna sodobna roka

arhitekta. Ozke ulice, napolnjene s turisti, na vseh

straneh vse mogoče trgovine, napolnjene z raznim

blagom, ki te vabi s svojo zapeljivostjo, vonjem ali pa

zgolj preprostostjo.

Nato pa Avignon. Nekdaj papeška prestolnica. Danes

pa dokaj zanimivo ne tako veliko mestece, obdano z

obzidjem ter prečudovito reko z otokom, čez katero je

včasih potekal most, dolg kar 900 m. Tu preživimo še

zadnje noči.

Zadnji dan pa še kot pika na i Monaco. Mesto polno

slave, glamurja, denarja, dragih jaht in avtomobilov.

A kljub temu ne tako veliko, v hrib rastoče mesto, na

jugu obdano s Sredozemskim morjem.

Tako se s kančkom žalosti zaradi konca odpeljemo

domov, počasi že siti ogledov, cerkva, samostanov,

muzejev in vsemogočih podatkov o arhitekturi in o

raznem, ki se ti prelivajo iz desnega konca možganov v

levega in ki jih poskušaš vsaj približno povezati v neko

smiselno celoto. A kljub vsemu je bil izlet odličen in

nikomur ni žal, da se ga je udeležil, tako da si upam v

imenu vseh reči: Hvala!

■ Nuša Kerin, 12. r

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 21


PO P O T O V A N J A

Igor Velepič

Pevski zbor staršev in učiteljev

Waldorfske šole Ljubljana

Balkanska turneja

2006

Beograd, Negotin, Sofija, Ohrid, Tirana,

Skadar, Durmitor, Lovčen, Sv. Štefan,

Dubrovnik, Trogir

Naš zbor deluje že sedmo leto in za nami je mala

množica nastopov in koncertov in tudi turnej.

Imamo krepke base, blagozvočne tenorje,

prisrčne alte in prijetne soprane, nekaj baritonov in vse

manj kvaritonov. Vaje so vsak torek ob sedmi uri v zgornji

dvorani naše šole in bognedaj de bi tudi glihkaršnje prilike

ne izrabili za iskreno povabilo vsem vam, da se nam

pridružite!

Vendar je ključni namen tega zapisa vendarle poročilo

s fronte.

Naše turneje so že tradicionalno smeli pevsko-potovalni

podvigi! Predlani smo šli v Estonijo, lani v Francijo, letos

pa smo se odpravili na turnejo po balkanskih deželah,

ki smo jo imenovali "ULTRABALKAN TOUR 2006".

Celo leto smo pridno vadili in se v soboto, 24.

junija, z avtobusom odpravili proti Beogradu. Bilo

nas je kakih trideset duš, nekateri pa so se pojavili

še na poti. Z nami je šel prvi dan tudi Jan Ciglenečki

(brat naše violinistke Žive), ki nam je bil tudi dober

vodič po Beogradu. Med drugim smo si podrobneje

ogledali hram sv. Save, Hišo cvetja in sedež beograjske

nadškofije s povsem novim mozaikom p. Ivana Marka

Rupnika. A najlepši je bil ogled Plečnikove cerkve,

kjer smo sprva načrtovali koncert, a smo to v spletu

okoliščin spremenili v priložnostni nastop, saj nas je

dva dni pozneje čakal zares pomemben koncert v Sofiji.

Šli pa smo zvečer poslušat koncert danskega organista

Daniela Brunna v katoliški katedrali. Temu je seveda

sledil razpašen obisk Skadarlije, od koder smo se vrnili

zelo zgodaj (zjutraj). Nedeljo smo začeli z zajtrkom

in – ne boste verjeli – s pevskimi vajami. Potem smo

zapustili Beograd in se popeljali ob veličastni Donavi do

Đerdapa. Tam nas je že čakal naš kulturni ambasador

Marinko Pintar v družbi lokalnih velmož! Razkazali

so nam hidrocentrale, pomembne utrdbe in ostanke

Trajanovega mostu čez Donavo iz rimskih časov.

Nato so nas popeljali še po Negotinu s poudarkom na

bogatem muzeju in na obisku hiše skladatelja Stevana

Mokranjca. Negotin je bil prav zaradi njega svojčas

zborovska prestolnica Jugoslavije, sedaj pa si zopet

pridobiva ta ugled z izvrstno organizacijo zborovskih

dogodkov in festivala.

Mi smo imeli koncert na dvorcu Kneza Todorčeta.

Pripravili so nam še posebno presenečenje, saj nam je

lokalna vokalna zasedba slovenskega društva najprej

zapela tri slovenske pesmi. Potem smo odpeli naš

celotni koncert, na koncu pa so se nam zahvalili tako

organizator – Kulturni centar Negotin kot tudi Slovenska

kulturna skupnost Timoške krajine "Ivan Cankar",

ki nas je slovesno imenovala za svojega "častnega

kolektivnega člana". Podelitev je z ganljivim govorom

pospremil njihov predsednik Miroslav Piljušič. V polno

zasedenem avditoriju so sedeli raznoteri poslušalci -

od popov do lokalnih politikov in gospodarstvenikov.

Večer smo nadaljevali v Rajcu (ki je znan po vinogradih

in bogatih zidanicah), kjer so nam priredili neke vrste

privatno Gućo. Izvrstne folklorne skupine, odlični

inštrumentalisti (trube, harmonike, gajde) s frulašem,

ki je v času rajnke Jugoslavije redno igral Titu in

njegovim državniškim gostom (npr. cesarju Haileju

Selasiju), ognjemet ... Še ob treh zjutraj so prinašali

nove jedi na mize …

22 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


Do večera smo morali biti že v Skadru, saj nas je tam

čakal zahteven samostojen koncert, ki pa se je izkazal za

pravzaprav najlepšega na celi poti. Tod je vse organiziral

in uredil p. Robert Dolinar, arhitekt in filozof, ki že dve

leti poučuje na privatni gimnaziji v Skadru in nas je

očaral s svojo zaljubljenostjo v Albanijo. Izvedeli nismo

za noben zbor, ki bi že kadarkoli nastopal v Albaniji,

in smo tudi zato bili nekako skeptični, kako bomo s

slovensko glasbo med domorodci sprejeti, a je bil to

dogodek čez vse! Že med koncertom v izjemno veliki

cerkvi je bilo vzdušje krasno in odziv publike prisrčno

navdušen, na druženju po koncertu pa smo še sploh

bili deležni tudi njihovih pesmi in ganljivih zahval.

Naslednji dan nas je pot vodila skozi Pirot v glavno

mesto Bolgarije. Ker smo prezrli, da imajo uro časovnega

zamika, smo skoraj zamudili priliko za vajo v povsem

prenovljeni mogočni katoliški katedrali. Koncert smo

imeli skupaj z danskim državnim mladinskim pevskim

zborom, vse skupaj pa je snemal bolgarski nacionalni

radio. Prepeli smo ves sakralni program, med koncertom

pa je tudi Daniel, ki je ves čas potoval z nami, zaigral na

orgle. Naslednje jutro smo si podrobno ogledali center

Sofije in kosili v eminentni tradicionalni restavraciji.

Pot nas je nato vodila v Rilski samostan.

Le-ta je utelešena zbranost, mogočnost in lepota.

V njem smo, v nedrju bolgarskega visokogorja, tudi

prenočili. Zjutraj smo si naredili še etnozajtrk in

odpotovali proti Makedoniji. Ustavili smo se v vasici,

kjer je bil doma Dragi, eden od naših pevcev. Deležni

smo bili neizmerne gostoljubnosti, čeprav smo prišli

povsem nenapovedano! Bilo je prav presunljivo in smo

pred njihovo povsem novo cerkvijo tudi zanosno zapeli.

Nadaljevali smo pot skozi celo Makedonijo in se ustavili

v Ohridu. Gospa Marina Čado, ki izhaja iz izjemno

cenjene ohridske družine, nam je preskrbela apartmaje

v samem starem centru tega očarljivega mesta, kar je

bil užitek že sam po sebi. Naslednji dan nismo imeli

nobenega nastopa, ampak smo šli do Sv. Nauma, se

peljali s čolni, plavali in se sončili, šli na sprehod do

največjih ohridskih znamenitosti, si privoščili burek (ki

mu ne najdeš para) in jogurt v Palmi, se sprehajali po

bazarju … Spanja za marsikoga to noč skoraj ni bilo …

Naslednje jutro smo se odpravili do albanske meje in

vsi smo težko pričakovali prve vtise iz te skrivnostne

dežele. Dežela je res kontroverzna. A vendar se je precej

stereotipov mimogrede sesulo. V Tirani smo bili sprejeti

na najvišjem nivoju. Imeli smo priložnostni nastop v

strogem centru Tirane med drugim tudi za uglednega

člana albanskega parlamenta, za namestnika ministra

za kulturo oz. nasploh za prijatelje naše gostiteljice,

izvrstne organizatorice, predstavnice Cetisa v Tirani,

gospe Vere Radič.

Robert nas je naslednji dan peljal pogledat utrdbo

"Rozafa" in po samem mestu, mi pa smo morali še

naprej, saj so nas zvečer že čakali na Durmitorju. Že

vožnja skozi glavno mesto Črne gore v te neskončne

višave je bila impresivna, sprejem na vrhu Durmitorja

pa že prav nadrealističen! Temperatura je v šestih

urah padla za dvajset stopinj. Domorodci so prepevali

na vse pretege ob spremljavi gusel ali brez, mi pa smo

tudi vmes zapeli nekaj slovenskih, saj je bil večer

tudi mišljen kot srečanje dveh kultur. Gostija je bila

kakopak izborna! Naslednje jutro smo bili deležni

izvrstnega polnomastnega zajtrka. Odličnega kajmaka

je bilo toliko, da so nam ga pripravili za pot in smo ga

navdušeno jedli še dva dni. Potem smo šli skozi Žabjak

in po kanjonu Tare in Morače ter se povzpeli na Lovčen

in si ogledali Meštrovičev Njegošev monumentalni

mavzolej. Prespali smo v Budvi, si naslednje dopoldne

ogledali Sv. Štefan, nadaljevali pot do Dubrovnika, spet

prespali v čarobnem Trogiru … ter sklenili potovanje v

eni od dolenjskih gostiln.

To je sedaj poročilo v nekam telegrafskem slogu, saj se

nam je toliko dežel odstrlo, toliko ljudi razkrilo in toliko

stvari zgodilo, da bi lahko o tem še pisali in pisali in

pisali … Hvaležni smo vsem, ki so nam pri organizaciji

pomagali, ki so nas poslušali, ki so ves čas turneje

pogrešali, starše oz. domače, kateri so bili z dobro

mislijo z nami … Seveda so načrti za naslednje sezone

še bolj smeli, saj se s tako krasno pojočo druščino

zmore karkoli.

Osebno pa sem še posebej hvaležen pevkam in pevcem

za trdo delo, prislovično vedrino, potrpljenje, korajžo in

zaupanje!

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 23


Ko so se bili

Zlodeji izneverili

Bogu in jo pobrisali

na Zemljo, so s seboj

odnesli tudi Sonce, ki ga

je zlodji cesar potem nabodel

na sulico in si ga nadel na pleča.

Toda Zemlja se je pritožila Bogu, da

se bo od Sonca čisto zažgala. Zato je

Bog poslal svetega nadangela Mihaela, ki

naj bi Zlodeju na nek način odvzel Sonce.

Sveti nadangel Mihael je stopil na Zemljo

in se spoprijel z zlodjim cesarjem. Toda

ta je takoj opazil kam oni meri, zato se ga

je varoval.

Nekoč, ko sta se skupaj sprehajala, sta

prišla do morja. Pripravila sta se, da bi

se v njem okopala. Zato je Zlodej zabodel

Sonce s sulico v Zemljo. Po krajšem

kopanju je sveti nadangel Mihael dejal:

"Pojdiva se potapljat, da vidiva, kateri od

naju se potopi bolj globoko!"

Srbska legenda

Zakaj človeški

podplat ni raven

Zlodej se je strinjal in sveti nadangel Mihael se je potopil

in prinesel med zobmi pesek z morskega dna. Zdaj je bil

na vrsti Zlodej. Ker se je bal, da bi mu nadangel Mihael

medtem izmaknil sonce, se je hotel zavarovati. Pljunil je

na Zemljo in iz njegove sline je nastala sraka, ki naj bi

mu varovala Sonce, dokler se ne bo dvignil iz globine in

prinesel med zobmi pesek z morskega dna.

Kakor hitro pa je Vrag izginil v vodi, je sveti Mihael

napravil v zraku znamenje križa in morje je v hipu

prekril devet laktov debel led. Nadangel Mihael je hitro

zgrabil Sonce in se dvignil z njim k Bogu.

Sraka je vreščala na vse pretege. Ko je Zlodej slišal

sračji glas, je takoj uganil, kaj se dogaja. Zato se je hitro

obrnil nazaj. Toda zgoraj je zadel ob ledeno skorjo in

spoznal, da ne more ven. Še enkrat je pohitel nazaj k

morskemu dnu, zgrabil velik kamen in z njim prebil led.

Začel je loviti nadangela Mihaela. Ta je z eno nogo že

dosegel nebesa. Zlodej pa je zgrabil njegovo drugo nogo

ter mu s kremplji iz podplata odtrgal velik kos mesa.

Tako ranjem je sveti Mihael stopil pred Boga in mu

izročil Sonce. Jokajoč je potožil o svoji bolečini in rekel:

"Kaj naj storim zdaj – o, Bog – tako iznakažen?"

Gospod Bog je odvrnil: "Hvala ti za Sonce! --- Zaradi

podplata pa bodi kar miren. Naj te to ne žalosti. Odslej

naj imajo ljudje vsi neravne podplate."

Tako se je zgodilo in tako je ostalo.

priredila: Antonija H. Križaj

More magazines by this user
Similar magazines