Waldorfske novice - Zima 2006

wsljubljana

Letnik II, številka 4
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

zima 2006

uvodnik Sreča

Pomen gledališke igre

v waldorfski šoli

Waldorfska šola Maribor

Utrinki iz

Waldorfske šole Maribor

Božični semenj

Ob koncu leta


K A Z A L O

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

zima 2006, zaporedna št. 52

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: (01) 28 222 40

Fax: (01) 28 222 41

DŠ: 65714415

ŽR: 50100-603-43421

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si

Splet: www.waldorf.si

Uredniški odbor:

Igor Velepič, Marina Nuvak, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš

Sodelavci:

Antonija H. Križaj, Darja Zagorc,

Danica Rotar Pavlič, Godi Keller,

Maja Maletin Kolarič, Stanka Žabkar,

Tinka Pelhan, Jana Dagarin,

Lucija Florjanc Lukan

Lektoriranje: Tatjana Kamenšek

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

Kazalo 2

Uvodnik 3

Sreča 3

Naš gost 4

Pismo dijakom 4

Vzgoja 6

Dvanajsto leto življenja 5. del 6

Pomen gledališke igre v šoli 10

Ljudska božična igra 12

O šoli 14

Ob koncu leta 14

Tekmovanje iz znanja logike 15

Tačaj teka na smučeh 15

Za mlade 16

Božič očka Martina 16

Utrinki 18

Božični semenj na WšL 18

11. Ljubljanski maraton

Peti razred na obisku v bolnici 20

Iskrice 21

Waldorfska šola Maribor 22

Utrinki iz Waldorfske šole Maribor 22

Božični bazar na WšM 23

Pesem o Babuški 24

2 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006


U V O D N I K

Sreča

Danica Rotar Pavlič

"Enega reši sreča pred nesrečo, drugega nesreča

pred srečo" je le eden izmed pregovorov, ki jih lahko

preberemo o sreči.

Pred nekaj meseci se je v mnogih evropskih časopisih

razvila razprava o zmanjševanju zadovoljstva med

vedno bolje preskrbljenimi Evropejci. Glede na osebne

izpovedi so bili ljudje pred štirimi desetletji veliko bolj

srečni kot danes. Tudi znanstveniki se sprašujejo, kako

sta povezana sreča in denar. V povprečju so prebivalci

revnejših držav res bolj nesrečni od bogatejših, vendar

so tudi tu razlike. Pri nekaterih afriških ljudstvih, ki

niso izpostavljena vplivu medijev (radio, TV), so kljub

revščini odkrili, da so ljudje srečni in da se razveselijo

ob uresničitvi skromnih želja.

Nekateri pisci navajajo škodljive (toksične) učinke

bogastva in skušajo postaviti mejo bogastva, pri kateri

se sreča spet začne zmanjševati. Na voljo imamo tudi

številne vprašalnike, ki nam pomagajo, da svojo srečo

ocenimo kar sami. "Čutim, da je moje življenje na pravi

poti", "Ponosen sem na to, kar sem", "V vsakodnevnem

življenju se uresničujem", "Tudi v težjih situacijah

najdem razloge za smeh", "Vem, kdo sem in kaj lahko

ponudim svetu" je le nekaj trditev, s katerimi se lahko

bolj ali manj strinjamo. Seštevek točk nam omogoča,

da vrednotimo srečo ter – če je le mogoče – kupimo

knjigo ali CD z navodili, kako postati srečnejši.

Pri svojem delu z ljudmi sem se srečala s številnimi

srečneži in nesrečneži. Čeprav nekaterim usoda res

ni naklonjena, je občutek sreče največkrat povezan s

sposobnostjo dajanja in sprejemanja; s sposobnostjo

poslušanja ter ubeseditve čustev in občutkov; s

trdnostjo varnosti in opojem tveganja, z zaupanjem in

pogumom. Gre za neke vrste dolgotrajnejše ravnovesje.

Nekateri manj srečni ljudje preprosto ne morejo

sprejemati, kar jim poklanjajo drugi. Svojo moč in

varnost lahko ohranijo le, če so vrata njihove intimne

notranjosti popolnoma zaprta. Drugi zelo hitro menjajo

svoje "razpoloženje" in so kot nekakšna ujma, ki divja

v naravi. Že Thomas Mann je zapisal: Kar imenujemo

"sreča", so skladnost in vedrina, zavedanje cilja,

pozitivna usmeritev, prepričanje in odločnost duha,

skratka duševni mir.

Zato vam ob prazničnih dneh želim predvsem

ravnovesja in umirjene skladnosti, ki bo ne le okrepila

vaše zdravje, pač pa vas bo iz dneva v dan bolj

osrečevala.

■ Antonio Canova, Kupidov poljub

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006 3


NA Š G O S T

Godi Keller

Pismo dijakom

Dragi dijaki waldorfske gimnazije v Ljubljani,

najprej bi se vam rad zahvalil za dneve, ki sem jih v

začetku oktobra smel preživeti z vami.

Obisk v Ljubljani je bil že zdavnaj načrtovan. Po

večletnih znanstvih z mnogimi izmed vaših učiteljev ter

po poročanju o vaši šoli s strani Astrid Bjonnes sem bil

prav radoveden, kakšno bo moje srečanje z dijaki na

Streliški 12.

Seveda sem se na ta teden tudi pripravil. Mi učitelji

to zmeraj počnemo: napravimo načrte, domislimo

vnaprej učne ure, mogoče celo vprašanja, za katera

domnevamo, da jih bodo učenci postavili – potem pa se

vse razplete čisto drugače.

Tako se je zgodilo tudi meni. Že v prvih dneh srečevanja

z devetim razredom in z nekaterimi višjimi sem uvidel,

da je tukaj pogovor važnejši kot moje predavanje.

Pogovore sem sicer smel uglasiti in nakazati tematiko,

poučni pa so nato bili odkriti in premišljeni prispevki

dijakov samih.

V 10. razredu sem npr. vprašal, kaj so, v očeh učencev,

važne lastnosti dobrega učitelja. Neki dijak je odgovoril:

"Dober učitelj me nauči nekaj, kar lahko uporabljam."

Med drugim sem govoril tudi o novodobnih možnostih

zabave, nakar so nekateri učenci nedvoumno

spregovorili o tem, da so osamljeni, ter o izkušnji, da

jih nihče ne razume.

Takšne odkrite, jasne in neposredne refleksije so

mi dale pogum, da dijakom spregovorim veliko bolj

neposredno o bistvu waldorfske pedagogike, kot sem

jim to upal povedati do sedaj.

Sedaj bi želel na kratko pisno podati glavne misli iz

mojega predavanja, ki sem ga imel za vas v četrtek, 5.

oktobra.

Waldorfski pedagogi razlikujejo pri obravnavi in

opazovanju človeka med dušo in duhom. To seveda

deluje nekoliko čudno in "far out", kajti razen nas

tega skoraj nihče več ne počne in zato se seveda lahko

vprašamo, zakaj neki je to dobro. No ja, mogoče bi res

morali poiskati druge besede. Ampak konec koncev je

vsebina vendarle pomembnejša. Z duševnim mislimo

vse to, kar je v našem nevidnem bitju v zvezi in povezavi

s čustvi, emocijami in kar ima tipične poteze časa,

ki ga živimo. To je vse veselje in trpljenje, ljubezen in

sovraštvo, hrepenenje in razočaranje. Sem spadajo tudi

vsi nagoni in notranje potrebe, povezane s telesom.

Nasploh stoji duševno telesnemu zelo blizu.

V naši notranjosti pa prihaja tudi do situacij, v katerih

nam ne vladajo čustva. Pogosto so to takšne situacije,

ki v nas budijo močnejša čustva, ki jih doživljamo v

paničnih situacijah, pri šokantnih doživetjih raznih

nesreč ali pa ob zavesti o bližnji smrti. V takšnih

primerih se dogaja, da ta ali oni nepričakovano ostane

popolnoma miren, objektivno dojame in oceni nastalo

situacijo ter nato pravilno ukrepa. Takšno stanje

imenujemo "PRISEBNOST", zelo precizen pojem in

ravno za to mi gre.

Tukaj se namreč ne nahajamo več v našem notranjem

življenju, povezanem s čustvi, temveč na nekem višjem

nivoju v nas samih. Nismo več v duševnem, temveč v

duhovnem. Tudi nismo več tako zelo vezani na čas,

kajti v duhovnem je vedno tudi nekaj brezčasnega.

Ko sem pred nekaj leti našel svojo sliko, ki me

kaže kot prvošolca (sliko sem nazadnje videl pred

tridesetimi leti), sem začudeno gledal na majhnega

fanta in se čudil, kaj na njem še sploh spominja na

mojo sedanjo eksistenco. Zunanjost zagotovo ne, pa

tudi duševnost te mlajše izdaje mene samega se je od

starejše razlikovala, kot je le mogoče. A vendarle gre

za istega človeka, ki ga lahko tako takrat kot danes

označim z "jaz". Ta "jaz", to duhovno jedro v človeku, je

v tem smislu brezčasno.

4 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006


Seveda pa se še zmeraj poraja vprašanje, čemu je

potrebno to razlikovanje. Pomen le-tega leži v polarnosti

dveh fenomenov, ki sta povezana z dušo oz. duhom. To

sta strah in zaupanje. Oba spadata od vsega začetka

k življenju, vendar imata različen izvor. Strah spada

k telesu in k večjemu polju čustev, ki smo jih uvrstili

k duši. Predstavljajte si vse možne vrste strahov, od

strahu pred zaprtim prostorom do strahu pred psi oz.

pajki. Pri vseh se počutimo telesno ogroženi in v duši

prestrašeni. In pogosto se počutimo ujeti v časovnem.

Strah se tako rekoč hrani s tem, da ne (z)moremo videti

preko tega trenutka.

Ko pa nekomu uspe, da se lahko v svoji notranjosti

dvigne nad ta trenutek, drugače rečeno, zlomi moč

trenutka, potem strah izgubi svojo moč. Ko to storimo,

se podamo v duhovno. V duhovnem pa ni strahu, zato

sem kot primer navedel panično situacijo, ki prisebnega

ne more vreči iz tira. Duh se namreč za razliko od duše

ne pusti ujeti v čas. Je brezčasen in blizu je predstava,

da je celo večen, kar pomeni, da prehaja preko meje

smrti (in rojstva).

Vprašanje neke učenke iz 9. razreda, ali verjamem v

življenje po smrti, je zame manj zanimivo kot vprašanje

vere, temveč bolj kot možen rezultat takšnih opazovanj,

če gre sedaj – kot tukaj – za brezčasnost v duhovnem

ali za dejstvo, da smrt v naravi ni nekaj definitivnega,

temveč zmeraj le prehod iz enega v drugo stanje.

Duhovnemu se ne približujemo samo takrat, ko

gledamo izven časovnega, temveč tudi takrat, ko čisto

preprosto iščemo povezave ter s tem smisel, ki se

skriva za določenimi stvarmi. Nesmiselno je vse, kar

je nepovezano, kar deli in razbija naš doživljajski svet.

Brezsmiselnost nas dela bolne in tega se skušamo

instinktivno ubraniti.

V devetem razredu sem dijakom dal nalogo, da si

ogledajo televizijska poročila, ugasnejo televizor ter

skušajo po spominu pisno obnoviti vsebino in zaporedje

dogodkov. To je zelo težko, kajti poročila se predvajajo

večinoma nepovezano. Sicer dajejo pomen posameznim

dogodkom, ne pa celoti. Pri gledanju televizije seveda

lahko aparat preprosto izključimo. Pri mnogih drugih

čutnih dojemanjih pa to ni tako enostavno. Moderni

mestni ljudje živijo v nenehnem viharju čutnih vtisov.

In ko množica takšnih fragmentov prevzame vodstvo,

nastane strah. Ravno nasprotno pa ustvarja v človeku

doživljanje smiselnih povezav mir in zaupanje.

V tej polarnosti med zaupanjem in strahom se nahaja

vsak človek in vsak od vas se lahko odloči, kako bo

izgledal vaš vsakdanjik.

Razgovor z devetošolci je vsekakor pokazal, da se

tudi slovenski šolarji v prostem času obdajajo z glasbo

in drugimi šumi. Tišino in mir občutijo kot nekaj

nelagodnega, saj je takrat strah takoj za vogalom.

Waldorfska šola se do tega vprašanja obnaša zelo

aktivno. Ne zanima je učenje gromozanskih količin

dejstev, temveč da učenci iščejo raznovrstne povezave.

Zanima jo, kako življenju dajati smisel. To velja za

povezavo med učno snovjo in učenci (saj se spomniš

izjave v desetem razredu: Dober učitelj je tisti, ki me uči

nekaj, kar bom lahko uporabil!) kot tudi za povezavo med

človekom in svetom. Če se svet pojavlja kot brezsmiseln,

tudi moje življenje nima velikega smisla. Moje življenje

pa ima smisel, če svet doživljam kot nekaj smiselnega.

To je važno, ne v prvi vrsti za vaše izpite, temveč za vaše

celo življenje.

Dobro bi bilo, če bi se o tem večkrat pogovarjali z vašimi

učitelji in sami med seboj.

Želim vam vse lepo v vašem življenju.

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006 5


V ZG O J A

Hermann Koepke

Dvanajsto leto

življenja, vstop v

puberteto 5.del

Sprememba v dvanajstem letu

"Če si pogledamo otroke pred in po dvanajstem letu,

opazimo neko zelo jasno spremembo." Henriette se je

lotila povsem nove teme: "Kakšni so bili otroci pred

dvanajstim letom?" Susanne je pomislila: "Vsa njihova

ljubezen je bila namenjena staršem, učiteljem in naravi;

z vsem, kar sem v šoli pripravila zanje, so bili povezani.

Zelo so potrebovali prijetno varnost. Njihova sreča ali

nesreča je bila odvisna od tega, ali so se lahko obrnili,

oz. se oklenili svoje oklice."

"Tako je in ta ljubezen živi v otroku kot upravičena,

včasih tudi egoistična potreba; ljubezen zaobjema

ves njegov svet občutkov, s pomočjo katerega se je do

prehoda doživljal. In kam se sedaj obračata otrokova

duševnost in volja?"

"Posebno jasno je, da je izginila usmeritev k

vzgojiteljem," je spontano odgovorila Susanne. "Že rahel

dotik na ramo lahko prikliče silovito obrambo. Pojavijo

se tudi povsem nova nagnjenja, ki se prej niso nikoli

pojavila, npr. pri prijateljstvu, ki se lahko oblikujejo

povsem na novo, nenadno in spontano. Po drugi strani

pa otroci na določen način izgubijo zanimanje za pouk."

Za trenutek je postala. "To ne drži popolnoma. Prebudi

se tako imenovana lakota po doživetjih, po čutnih vtisih,

na katera gledajo bodisi z odporom bodisi z veliko slo.

Zdi se, da otroke premetava med tema dvema poloma.

V primeru ugajanja ali neugajanja vse razpade. Da bi

to lahko preživeli, se vržejo v svet čutnih vtisov."

"Na kaj mislite?"

Plima vtisov

"Ta trenutek mislim samo na sluh in vid. Koliko

hrupa je kar naenkrat in ta je življenjskega pomena.

Neka mama mi je pripovedovala, da je njen sin navezal

na vrv prazno konzervo in tekal z njo naokoli. Nato

sta jih s prijateljem navezala še več na avto in skrito

opazovala, kdaj se bo lastnik odpeljal. Ta hrup! Človek

si mora zatisniti ušesa! Ali pa efekt razbitega stekla ali

pa tuljenje, ki ob tem nastaja, pa glasnost glasbe, ki jo

poslušajo in ropot motorjev! Vse to postane nenadoma

tako pomembno!

Enako je na vizualni ravni, pojavi se lakota po

zaznavanju. Na vrsto pridejo fotografije in posterji,

revije, kino, televizija, video in izpodrinejo vse ostalo.

Pa svetlobni efekti v diskotekah! Tudi draženja drugih

čutov: med neko uro so učitelju nastavili pod mizo

tlečo vezalko. Kako grozno je smrdelo! Pogoltno vohajo

salmiak, bencin, katran, izpušne pline in o njih naglas

govorijo. Dekleta so bolj občutljiva. S parfumi, rdečili,

senčili, pudrom in kremami skušajo povečati čutne

dražljaje. In okus! Pokvarijo ga z ekstremno kislimi,

pekočimi ali sladkimi stvarmi. Zdi se, da se je zbudila

požrešnost po doživljajih."

Susanne je naredila premor. Na misel so ji prišle

neke sanje. Truma učencev je na rolerjih drsela čez

plakate za kino, spremljala jih je pridušena pop glasba,

po kateri so plesali. Zamišljena je rekla: "Mar ne vodi

vzbujanje čutov v pijančevanje in to v odvisnost?"

Dobiček pri izgubi

"Dvojnost je prava," jo je pomirila Henriette.

"Nevarnosti, ki je povezana s to starostjo in se

mnogokrat res konča pri drogah, nikakor ne smemo

prezreti. Toda to je le ena stran. Pomislite pa tudi na to:

medtem ko so vaši učenci prej doživljali pojave sveta

veliko bolj notranje, jih sedaj naenkrat opazujejo le še

od zunaj. Večina otrok – razen zgodaj zrelih – vam, če

želite naslikati mirno zbranost iglastega gozda modro

ali pa orlu naslikate rumeno perje, še sledi. Pomislite,

nek fant mi je nekoč, ko smo govorili o nevarnem biku,

ki ga kar razganja od moči rekel, da ve, da bik ne daje

mleka, če pa bi ga lahko dajal, bi bilo rdeče! Tako pa je

mleko peneče belo, orel pa nima zlatega perja in le hojo

smemo naslikati modro. Duša se ne tke le okoli stvari,

vsa občutja se potegnejo v učence, v njihova telesa

in oko vidi le na površje. V notranjosti se razplamtijo

občutki kot močna želja povezati se s svetom, ki pa je

od zunaj ni mogoče povsem zaznati. Nekako hrepenijo

po izgubljenem raju. Radi bi se splazili vanj in če ne gre

lahko, pa na silo, ali pa se – to tudi spada v to starost

6 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006


– izpraznijo z napadom smeha. Za tem se skriva na

zunaj nazaj potisnjena želja po povezovanju, a hkrati

nezmožnost povezovanja, ki se mnogokrat kaže kot

nagon¸ sla. Povsem prav imate: s pojavom nagonov in

sle mladostnike na določen način vrže nazaj in to jih

ogroža. Kot otrok, čeprav njegov svet čutnih vtisov še ni

bil tako razvit, je bil duševno bogatejši, sedaj, z začetkom

duševne zrelosti, pa je postal duševno revnejši. Toda

pojav spremembe, s katerim ni enostavno ravnati, ima

globlji pomen. Tudi izvirni greh ima globlji pomen. Kje

je izvirni greh? O tem spregovorite s starši. Opozorite

jih na spremenjeno hojo, spremenjen govor, mišljenje

in drugačna občutenja na socialnem področju."

Susanne je z velikimi očmi gledala Henriette: "Toda

morajo mi pomagati in govoriti o svojih izkušnjah.

Sama tega ne zmorem."

"Seveda, zato pa sodelujemo! Na starševski večer se

bova dobro pripravili. Čutne vtise sva tako živo opisali,

zato bova začeli pri čutih."

Prebujenje čutov

"Na prvo mesto ste postavili slušne in vidne vtise. Z

našim učnim načrtom ne delamo nič drugega, kot da

šolamo čutne vtise. To začnemo s poukom fizike v šestem

razredu - z akustiko in optiko. K pouku prinesemo bele

in črne plakate, s pomočjo katerih opazujemo prizmo,

učence vodimo iz nasprotja svetlo-temno k opažanjem

barvnih robov. Nagovorimo čutno sfero, toda ne ostro

in nasilno, ampak s pomočjo uganke: Kako nastanejo

barvni robovi? Tako prebudimo notranjo aktivnost.

Namesto da čutne vtise razmnožimo, jih popeljemo

v tiho globino duše. Ko najdejo učenci odgovor na to

vprašanje, da namreč prizma premakne svetlo čez

temno in temno čez svetlo, se s tem že odpre nova

uganka: Kdaj nastane rdeča in kdaj modra?

Vzemite baterijsko svetilko in podržite pred svetlobo

celofan papir. Več papirja držite pred svetlobo, lepša

bo rdeča. Nekateri učenci bodo morda vzeli baterijsko

svetilko s seboj v posteljo in jo dali pod laneno rjuho,

kjer bodo ugotovili isto. V šoli napolnite kozarec z vodo

in usmerite skozenj svetlobo. Počasi meglite vodo z

milnico. Na številnih mestih nastajajo modri oblaki

milnice, če pa pogledamo direktno skozi svetlobo,

vidimo oranžno. Kako nastanejo večerne rdeče in

jutranje modre? Vprašanje za vprašanjem spodbuja

mlade, tako jih vodimo k doživljaju v tišini in čutečnosti,

da je modra osvetljena tema in rdeča motna svetloba.

Otrok rdečo doživi kot nekaj aktivnega, ki je v svetlobi,

modro pa kot nekaj pasivnega, kar je tudi ena stran

svetlobe. V rdeči živi pogum, v modri pa zadržanost,

tišina, pobožnost. Začetni čutni vtis se je spremenil.

Sprememba se je zgodila v procesu spoznanja, v

katerega se je učenec potopil. Bistveno dojemanje

čutnega ustvari etiko."

Susanne je Henriettin opis aktivno sodoživela. Zdaj

je občutila to kot srečno osvoboditev: Ja, to je pot, po

kateri želim peljati učence. Tu imam nekaj v roki, iz

česar iz golega vtisa nastane resnična moč. Sprostijo se

impulzi, in življenje barv, ki nastane na tej poti, lahko

odpira nove razsežnosti v slikanju. Le telesno vezana

občutja se sprostijo v občutja, v katerih lahko ponovno

zaživi bitje barve.

"Tudi v akustiki se boste na enak način približali

sluhu - bistvu zvoka. Ko skrajšate struno, da ujamete

tonsko lestvico in jo primerjate z dolžino osnovnega

tona, ugotovite matematične potrditve slišanega:

pri intervalih, ki so skladni z osnovnim tonom, je

krajšanje strune tako, da nastane razmerje med dolgo

in skrajšano struno in nastane npr. osnovni ton/

oktava; cela dolžina strune, polovična dolžina strune.

Disonantni intervali dajejo prelome, ki jih učenci

ne morejo izračunati do konca, ker se ne pokažejo.

Duše učencev preveva začudenje, češ kako "zmerna"

ušesa imajo. Za omamljanjem s pomočjo brezmejnega

hrupa se skriva le odvisnost, da bi zaznali tisto, kar

se v zvoku razodeva. Čudenje nad lastnim, izvrstno

izdelanim organom je zdravilno. Slutijo, da je v tonu

slišna zakonitost, ki je v sorodu z izgradnjo njihovega

telesa.

Kaj gradi moje uho, moje oko? Lahko govorite o

okvarah zaradi čutnih vtisov in jim preberete poročila

zdravnikov. Kako delujejo rock, beat in pop, kako

delujejo televizija, video ali osvetlitev v diskoteki?

Ves pouk poteka kot direktno šolanje vtisov in

to šolanje ni omejeno le na oko in uho. Izhodišče je

čutni vtis, ki se ponuja v svoji skrivnostnosti. Skrbno

premislite vprašanja, s pomočjo katerih boste pri pouku

razširjali čutne vtise, jih spreminjali v začudenje.

Skrivnostnost slikovitega čutnega vtisa in spoznanje

z ozaveščanjem vodita vedno več subjektivnega v

objektivno. To sta dve lastnosti pouka, ki morata

zveneti skupaj. Tako ustvarite mir v pojavu čutnih

dražljajev in v pouk pripeljete vedno več ravnovesja,

ki lahko nastane iz zaupanja vase. In učitelj se tako

iz avtoritete spreminja v pomočnika, ki vedno manj

ukazuje in vedno bolj nakazuje na uganke, ki se v

čutnem svetu skrivajo."

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006 7


Prebujenje brez orientacije

Susanne si je poskusila ves postopek še enkrat

predstaviti. Po premisleku je vzela svinčnik in napisala

naslednje:

"Ste si ta proces tako predstavljali? Na levi še ne

dvanajstleten otrok, obdan z vzgojitelji, ki mu posvečajo

vsa svoja občutja in izraze volje? Na desni pa učenec v

sredini, v katero se skrije, kar je prej dotekalo, tako se

loči od okolice in se zaveda čutne sfere."

"Pojav lahko primerjamo z vzhajanjem sonca. Otrok

je do dvanajstega leta obdan z oblaki, skozi te ovoje

pa svet doživlja domišljijsko. Z vstopom v puberteto

doživi proces prebujenja, v katerem se vse, kar je bilo

prej v oblakih, vseli v njegov organizem. Ko je s tem

prežet, doseže spolno zrelost. Vse vidi zelo jasno in

hkrati še ne ve, kaj vidi. Podobno kot da bi se zbudili v

tujem kraju: vse bi videli, a ne bi vedeli, kje smo. Toda

otrok bo izvedel, kje je. Ta želja je dobra in pravilna.

Iz nje lahko nastane pravo zanimanje za svet. Tako

kot pogosto smatramo spanec za brata smrti, lahko

tudi to prebujenje označimo kot sestro rojstva. Rojstvo

lahko veliko bolje razumemo, če ga kot odrasli v sprva

neznanem okolju skušamo dojeti."

Pospeševanje individualnosti

"Nekaj pa mi še ni jasno. Kje je pri vsem tem

individualnost, kje je učenec sam?" je raziskovala

Susanne.

Henriette se je obotavljala. "Na to vprašanje bi

poskusila odgovoriti z dvema popolnoma nasprotnima

primeroma iz pouka. So učitelji, ki se, kot rečemo pri

nauku o barvah, zelo trudijo in dajo posebno veliko

na lepe zvezke. Komajda zastavijo kakšno vprašanje,

tako da otroci komaj kdaj pomislijo na čutne vtise.

Nekaj manjka. In potem imamo učitelje, ki dajo manj

na lepe slike in zvezke. Prepričani so, da mora biti snov

predelana in zanje je pri pouku pomembnejši pogovor.

Tudi tu nekaj manjka. V obeh primerih manjka pot, ki

se končuje. Toda najprej so zares sprejeti čutni vtisi. To

lahko s pomočjo slik, opisov poskusov, torej s pomočjo

natančnega vodenja zvezkov, zelo dobro nadzorujemo.

V drugem koraku pa spremenimo vtise v objektivna,

višja področja naše spoznavne zmožnosti, kjer izvemo

nekaj o stvareh, medtem ko vtis vodi k čistemu odzivu

in nam ne da informacije o sami stvari. Če ostanemo

pri tem, je tako otrok sam tisti, ki ustvarja odnose, ki

se iz omejenih vtisov spreminjajo v razširjene oblike

bolj objektivnih izjav in to deluje prebujajoče. Take oči

zrejo budno in veselo v svet in zato je tudi zvezek lep,

saj učenci vložijo vanj nekaj individualnega."

■ Lisippo, Eros z lokom

"Jasno mi je postalo, zakaj mladi tako pogosto

primerjajo ladjo v valovih z viharjem. Vtisi jih butajo,

toda…"

"…zato moramo mlade pravzaprav drugače nagovoriti,"

jo je podprla Henriette. "Če nagovarjamo učence take,

kot so, je vse še slabše. Če jih nagovarjamo nasprotno,

take kot bi radi bili, jih pošiljamo na pravo pot. V tem

smislu spadajo v področje, v katerem je učenec, zraven

tudi učitelji in vzgojitelji. Le da učitelj v tem svetem

okraju ne sme več nastopiti kot dana avtoriteta."

Fantje in dekleta

"Vam je shematski prikaz razumljiv?"

8 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006


■ Julia Margaret Cameron, I wait (1860)

"Vsaka shema, ki kot vaša kaže nekaj čisto pravega,

ni najbolj točna. Jasno nam mora biti, da fantje

in dekleta ta proces prebujenja doživljajo povsem

različno. Spominjam se, da mi je nekoč kolega rekel:

Fantje iščejo čutne dražljaje, dekleta pa se jih zavedajo.

Imajo rdečila, kreme, puder, pritisk na solzne mešičke

in koketiranje. Vse se lahko stopnjuje, tudi odkrito

postavljanje, zato doživijo vihar protestov. Dekleta se

postavljajo, se pokažejo! Predpišejo si oblačila. Zato je

doma toča zmerljivk. Postavijo se ravno kot sveča in

se šopirijo. Učitelju bodo že pokazale. To je moj obraz,

moje telo in lahko ga oblečem, kakor ga hočem. Ob

takih čustvih vidimo, kako jim kipi kri. In prav krvni

sistem je pri dekletih v puberteti močneje angažiran

kot pri fantih."

"In kaj naj storijo starši?"

"V takem primeru je najbolje, da eden od roditeljev

pokaže neke vrste zanimanje, jim prisluhne, postavi

kakšno vmesno vprašanje, s taktnim občutkom

postane del teatra, ne da bi sam prevzel vlogo. Nato

nenadoma npr. išče ključ od avta, se odpravi po svojih

opravkih in pusti dekleta, da se same nanorijo. To

je pravo ravnanje, tako bodo porabili vso municijo

in hčere bodo same opazile, da vse skupaj ni vredno

tolikega teatra."

"Fantje so sramežljivi. Sami ste govorili o dveh fantih,

ki sta svoje norčije opazovala iz varnega skrivališča in

se smejala osuplim voznikom. Fantje se ne postavijo

ravno kot sveča. Če vprašamo fante, ki so priredili dirko

s kolesi, kaj počnejo, se zna zgoditi, da bodo v zadregi,

da jih bo sram, da ste jih opazovali in bodo zardeli.

Če nimate za to kakšnega pomembnega razloga, jih

raje ne vprašajte: "Kaj delaš tu in kaj delaš tam? Tako

kot pri dekletih ne vdiramo v duševno sfero, ampak

se zanjo raje ne zmenimo. Če so fantje npr. nekaj

pokvarili, moramo vedeti, da se šele po dejanju zavejo,

kaj so storili. Sicer bi bila to njihova zlobna volja. V

večini primerov se v svoji koži ne počutijo ravno dobro,

zato jih ne smemo vzeti preveč resno, raje se poslužimo

malo humorja. Na ta način bodo fantje sami opazili,

da so izpadli neumno, učitelj pa ne izgubi avtoritete,

medtem ko strah in odpor do učiteljev, ki prekomerno

reagirajo, narašča.

Ne smemo pozabiti, da fantje zaradi preštevilnih vtisov

ali zahtev šole ali doma zlahka postanejo razdraženi.

So bolj razdražljivi od deklet. Pojavi se tudi zahteva,

da se ozrejo nazaj. In nujno se je treba ukvarjati s tem,

tako da jim pokažemo, da jih razumemo in se nam zdi

pravilno. Tako se jim je kasneje veliko lažje potopiti v

svoje notranje življenje. Sicer bodo, če bo le mogoče,

površni, materialistični ali celo brutalni."

"In kako vidite notranje življenje deklet?"

"V tej nagli sposobnosti vstopa lahko pri dekletih

opazimo premočna čustva. To so lahko: ogorčenje,

jeza, bes in celo sovraštvo in po drugi strani predanost

in nežnost. To se pojavi samo po sebi, je kot izbruh sil

narave. Nasprotno se lahko uniči ali pa dvigne v nebo.

Njihovo lastno središče, bistvo njihove biti, posrka

občutja kot suha goba in zato je tako težko navezati

nov odnos.

Pri fantih je to čisto drugače. Svojega središča še

niso našli in zato se lahko tako vehementno skrijejo

v občutja. Zato vidim zadrego v fantih, ker sploh ne

vedo, kam bi sami s seboj. Samo poglejte si njihovo

nemoč, ko zarivajo roki v hlačne žepe. Najraje sebe ne

bi pokazali. Obstaja nevarnost, da bodo postali reve.

Če skušamo najti skupni imenovalec, bi lahko rekli:

punce nas skušajo odpraviti s trdo lupino, fantje pa so

kot surova jajca. Zato moramo, kot sem že rekla, vsako

besedo močno pretehtati, kar pa sploh ni lahko."

Pogovor je v Susanne še dolgo odzvanjal.

.

(se nadaljuje)

prevod: Nadja Lazar

"In kako naj ravnajo pri fantih?" je vprašala Susanne

z nasmeškom.

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006 9


V ZG O J A

Maja Maletin Kolarič

Pomen gledališke

igre v waldorfski šoli

V

waldorfski šoli se otroci že zelo zgodaj pobliže

seznanijo z igranjem in gledališčem. Že v nižjih

razredih zaigrajo prav vsi učenci v gledališki

igrici, ki je tesno povezana s pripovedno ali učno snovjo,

napiše pa jo pogosto razrednik sam.

Tako igrajo skozi vsa leta šolanja, uprizarjajo tudi

tekste v tujih jezikih.

Ko se naučijo besedilo in zaigrajo določeno osebo,

vključijo učenci lastno voljo, da nadzirajo svoje telo in

gibanje.Tudi čustva obvladujejo, tista resnična, osebna,

ki jih doživljajo, ko so del skupine na odru, in tista, ki jih

vloga zahteva in si jih 'nadenejo' ter nekoliko preizkusijo.

Počutijo se varne in se lahko eden do drugega obnašajo

na nove načine, ki jih vloge od njih zahtevajo (so jezni,

hudobni, zaljubljeni …). Učitelj ali režiser v srednji šoli

jih vodi skozi delikatne, odrasle situacije. Abstraktne

ideje, principe in ideale iz dramskega dela doživljajo

indirektno, niso njihova intimna vsebina in resnica, so

pa za te mlade igralce konkretna izkušnja. Njihovi udi

in njihova čustva, čeprav zaigrana, podpirajo njihovo

razumevanje in mišljenje. Otrok ali mladostnik tako

skozi lastno izkušnjo poveže roke, srce in glavo. Tako je

dosežen eden pomembnih ciljev waldorfske pedagogike

– povežemo voljo, čutenje in mišljenje.

Pri gledališki igri se razred tudi socialno močno poveže.

Eden je odvisen od drugega. Soigralec se mora potruditi

tudi zate, besedilo se bo naučil tudi za sošolca. Še tako

majhna vloga je za prelepo 'iluzijo', ki jo na odru skupaj

ustvarjajo, zelo pomembna.

Razred stoji kot eden, veže ga tesna vez in odgovornost

ter skupna izkušnja ponosa ob uspešno zaključenem

delu.

Gledališka predstava je običajno nekaj, kar si ogledamo,

da se bomo zabavali in razveselili. Celo tragična zgodba

v gledališču ob koncu tedna ali med prazničnimi dnevi

nas nekako razvedri. Vemo, da je v davnih začetkih

dramatika imela posvečen namen, njena moč pa je

bila v sposobnosti preobrazbe in očiščenja. Kako pa

je danes? Ko pravimo, da nas je dramska oseba ali

zgodba ganila, si lahko tako čustvovanje predstavljamo

tudi kakor gibanje naše notranjosti. Na primer: "Zgani

se, duša!" ali "Ganilo je njeno dušo."

Če ima gledališka igra takšen vpliv na odrasle, ima

še toliko večjo moč na notranji svet pri mladini in

otrocih.

V današnjem času, ko otroci odraščajo v svetu

virtualnih puščav, ko elektronika in simulacija

nadomeščata resnično in pravo izkušnjo, ki je za

mlade, za njihovo notranje življenje srečanje usodnega

pomena, je dramatika, igranje na odru, lahko nekakšna

rešitev – ali rešiteljica.

Pri gledanju televizije in risank se otrokom vtisnejo

slike in podobe karakterjev, ki so 'zapovedane' od zunaj

(od drugih), niso jih sami ustvarili. Še desetletja nosijo

te slike s seboj; njihove lastne sposobnosti ustvarjanja

notranjih podob pa ob tem krnijo.

Tudi srečanje z drugo osebo ali vrstniki je veliko

napornejše kakor osamljeno sedenje pred strojem, ki

ti sledi in se odziva na pritisk na gumb. Pri srečanju z

vrstniki pa je potrebno ali popustiti v neizogibni razpravi

ali uveljaviti svoje predloge s pravimi argumenti.

Računalnik te uboga, konflikt je rešen, ne – saj sploh

ne obstaja – vse je pod kontrolo!

10 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006


Ko se ozremo h gledališki igri, je to prav tako iluzija,

ponarejen, ustvarjen svet …, pa vendar morajo vsi

sodelujoči pri ustvarjanju vključiti svojo imaginacijo,

zmožnost predstavljanja in tvorjenja lastnih notranjih

slik.

Televizijska slika, na primer Kekca, je v naši

notranjosti dokončna in taka za vedno ostane. Notranja

slika, ki smo jo ob dramskem delu sami ustvarili, pa

se lahko razvija dalje skozi naše mišljenje. Zavedamo

se, da je to le iluzija, ki pa smo jo sami soustvarjali.

Mlademu človeku je takšna izkušnja dobra popotnica

pri prepoznavanju realnosti v življenju.

Ob simuliranih igrah in filmih ter oddajah, ki jih

imenujejo 'resničnostni show', mladina vse bolj izgublja

občutek za resničnost. Vprašajo se nekako takole:

"Komedije so izmišljene, filmi z vohuni in policijo pa

kažejo resnične dogodke, ali ne?" Ko gledajo v novicah

vojaško streljanje in bombardiranje, pa eksplozije (celih

hišnih ……) velikih nebotičnikov, se sprašujejo: Je to

res ali ne?

Dokumentarne drame o pomembnih ljudeh – so

resnične ali so jih 'začinili', da so bolj gledljive?

Kakor so projekti, ki jih dvanajstošolci pripravljajo

dolgo leto in pred zbranim občinstvom predstavijo,

osebni preizkus ob koncu šolanja na waldorfski šoli,

tako je gledališka igra, ki jo skupaj izsanjajo, nato

pa ustvarijo in uprizorijo, tak preizkus umetniških,

kreativnih sposobnosti in razredni izpit socialne

zrelosti.

Učitelji verjamemo, da vsaka dramska uprizoritev

pomaga učencu k večjemu zavedanju samega sebe,

k obvladovanju lastnega življenja. Želimo, da bi

naši dijaki spoznali skriti pomen, prisoten v mnogih

dramskih delih.

Usoda je nepredvidljiva in vendar smo mi ljudje sami

njeni mojstri.

Mladi ljudje se tako potapljajo v motne vode simulirane

negotovosti, kjer ni več mogoče zaupati lastnim čutom.

Izplavajo pa velikokrat z vprašljivo moralno držo in

predstavo o svetu, ki jo le-ta sam ponuja, ko pravi:

"Res je to, kar se tebi zdi resnično!"

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006 11


V ZG O J A

Ljudska

božična igra

Kristusovo rojstvo

Darja Zagorc

Nemški kolonisti so konec 16. stoletja to igro

prinesli v Oberufer, vasico vzhodno od

Donave v severozahodni Madžarski (današnja

Slovaška). Poleg Madžarov je bil tu naseljen tudi slovanski

živelj. Korenine te igre segajo v 12. stoletje. Dragi učitelj

in prijatelj Rudolfa Steinerja, Karl Julius Schröer, je odkril,

zapisal in leta 1862 na Dunaju objavil poleg zgoraj omenjene

igre "Kristusovo rojstvo" še dve: "Rajska igra" in "Sveti trije

kralji".

Rudolfu Steinerju je zbiralec in izdajatelj bistvo

teh iger živo predstavil, saj je bil prisoten, ko so jih

vaščani vadili in igrali. Steiner je bil dober poznavalec

srednjeveških iger. Ko jih je primerjal s temi, je ugotovil,

da prav igre iz Oberuferja nosijo posebno vrednost,

ker so uspele ohraniti praizvornost. V njih so vtkane

velike zakonitosti misterijskega načina prikazovanja.

Nenehno pojavljanje in ponavljanje trojnosti (npr.:

pastirji, gostilničarji), kar lahko srečamo tudi v vsaki

pravi bajki, je na različne načine vtkano v tok cele

igre. Prav zaradi teh prvinskih sil si te igre zaslužijo,

da se jih ponovno oživi. V tem prepoznanju smisla in

vrednosti teh iger smo tako zbiralcu kot R. Steinerju

lahko hvaležni.

Igralci so se pri igranju morali držati določenih pravil,

zaradi katerih so se igre uspele avtentično prenašati

z generacije na generacijo. Neka družina je te igre

podedovala, jih čuvala kot sveto blago in jih predala

naslednji generaciji. Najstarejši član je bil vodja

– mojster igre. Po jesenski trgatvi je okoli sebe zbral

mladeniče (igrali so tudi ženske vloge) iz vasi, ki so se

mu zdeli za igro primerni. V času priprav na igro so se

morali držati sledečih pravil:

- niso se smeli družiti z dekleti,

- niso smeli pohajkovati naokoli in uživati

alkohola,

- niso smeli peti neprimernih pesmi,

- pozorno so morali slediti vsem navodilom učitelja

– mojstra igre,

- plačati bi morali kazen, če bi kaj od teh navodil

pozabili.

Za temi pravili lahko zaslutimo veliko resnost. Igro

so igrali od začetka adventa do svetih treh kraljev. Ob

nedeljah in praznikih so bile predstave v gostilnah,

ena predstava med tednom pa je bila namenjena vaji.

Od vasi do vasi je igralska kompanija potovala na

enostaven, skromen način, igro pa je prikazovala živo

in prisrčno.

Danes so te igre prevedene v številne jezike in

se po svetu igrajo po waldorfskih šolah in drugih

ustanovah.

Kot odgovor na vprašanje, zakaj vsako leto ista

igra, je najbolje navesti razmišljanje priče, ki je 13 let

obiskovala waldorfsko šolo:

"Za mene je bilo doživetje igre primerljivo s svetim

obredom. V njej je nekaj meditativnega. Skozi

ponavljanje igra postaja vedno bolj del človeka, njegove

notranjosti in čedalje bolj jo razumeš. Odrasli pričakujejo

vedno kaj novega, željni so sprememb, za tem hrepeni

naš intelekt. Otroci pa so željni ponavljanja, ob tem

se počutijo varne. Tako kot se iz leta v leto ponavlja

praznik božiča in njegovo zgodovinsko izročilo, tako je

prav, da se ponavlja tudi igra, skozi katero lahko božič

vedno na novo doživimo. V siromašnosti zunanjega

sveta te igre pripomorejo k notranjemu bogatenju."

Po tem, ko Gallus reče Krispusu: "Če hočeš čudež videti,

moraš jutri zgodaj vstati, se z nami v Betlehem podati",

ga Krispus vpraša: "Je dolga pot do tja?". Odgovor je

nekaterim že poznan, slišali ga bomo lahko tudi letos.

A kako daleč je Betlehem za nas, lahko odgovori vsakdo

sebi in se trudi, da mu postaja vedno bližji. Angelius

Silezius pravi: "In četudi se Jezus v Betlehemu rodi

tisočkrat, ne pa v tebi, ostajaš izgubljen."

Vprašajmo se, ali in kako v nemirnem vsakdanjem

življenju ohranjamo in obnavljamo držo pastirja,

katerega največje bogastvo je srce, ki sliši. Sliši, kaj

je človeku ob meni potrebno, sliši, kaj tisti višji Jaz v

meni hoče. Ob takšnem prisluškovanju postajajo naša

srca jaslice, iz katerih se rojevajo svetle misli, prave

besede in toplina dobrih del.

Iskrica iz šolskih klopi

Učiteljica ponosno pravi učencem: »Test je praznik znanja!"

"Ah, teh praznikov je pa nekam veliko," se zasliši iz šolskih klopi.

12 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006


Božična igra živo nastaja, skozi delo

počasi odpira vrata nebeškega raja …

Mislimo na tisto božično igro, ki jo učitelji, starši,

sodelavci waldorfskih šol po svetu darujejo v

božičnem času vsako leto znova učencem, dijakom,

staršem, gostom, sebi …

Gospod Samo Simčič je na prošnjo Waldorfske

šole Ljubljana prevedel že dve od treh božičnih iger,

ohranjenih v Oberuferju – vasici na Madžarskem ter

na novo zbranih in izdanih leta 1862 po dr. Karlu

Juliusu Schröerju. Letos si boste lahko ogledali igro:

KRISTUSOVO ROJSTVO

Prevod je preprost, jezik v njem pa pojoč in

umetniški. Igra je polna glasbe in petja, hudomušne

iskrivosti pastirjev pa tudi lepot, skrivnosti in

modrosti božičnega dogodka. Luč igre iz tedna v

teden močneje sveti. Naša igralska kompanija komaj

čaka čas, ko bo smela sadove dela darovati tistim, ki

si igro želijo ogledati, jo doživeti, ji iz sebe in v sebi

prisluhniti.

VABILO

V sredo in četrtek

20. in 21.decembra, ob 19. uri,

bo 10. razred Waldorfske šole Ljubljana,

predstavil igro ameriškega avtorja

Thorntona Wilderja

z naslovom

Za las smo jo odnesli.

Igro bodo zaigrali v angleškem jeziku,

vendar bomo vsebino pred igro razložili.

Prisrčno vabljeni!

Naj bogat bo, naj bo ubog,

veseli tega se dne …

petka dopoldne, 22. decembra ob 10. uri:

brezplačna predstava za učence,

dijake in vse delavce na Waldorfski šoli Ljubljana;

sobote dopoldne, 23. decembra ob 11.uri:

predstava za starše in zunanje goste;

sobote popoldne, 23. decembra ob 19.uri:

predstava za tiste, ki jo želijo videti drugič ali morda že tretjič;

pa za tiste duše, ki v božičnem času hrepenijo po bogatem

notranjem življenju in poglabljanju v svetovni praznik otroka.

Vsakokrat bo predstava na

Waldorfski šoli Ljubljana, Streliška 12,

v večnamenski dvorani v pritličju.

Vstopnina: 700 SIT

Izkupiček od dopoldanske sobotne predstave bo namenjen

nadaljnji gradnji Waldorfske šole Ljubljana,

izkupiček od večerne predstave pa iniciativi Sončna pot.

Vabljeni!

■ Alma Zupančič

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006 13


O Š O L I

Iztok Kordiš

Ob koncu leta

Šola je vedno vpeta v dva sistema. Prvi je pedagoški

sistem, kjer se vse načrtuje in ocenjuje ob začetku

in koncu šolskega leta, drugi pa je gospodarskodružbeni,

ki je vpet v koledarsko leto. Kot šola moramo

slediti obema, zato je primerno, da se tudi sedaj ozremo na

dogodke in dejavnosti skoraj minulega leta.

Če bi pogledali na hitro, morda ne bi opazili veliko

bistvenih sprememb od lani – delo je utečeno, načini

poznani, razredi polni. Podroben pogled pa nam

pokaže, da je bilo lani začetih veliko stvari. Zastavljeni

so bili načrti, začeti novi ciklusi. Tako smo začeli z

izdelavo novih projektov za dokončanje adaptacije

prizidka in izgradnjo telovadnice. Začel se je nov ciklus

izobraževanja za waldorfske učitelje, v katerega je

vključeno preko 30 udeležencev iz vse Slovenije. Pojavile

so se nove iniciative, poleg Bleda tudi Primorska, kjer

je interes za waldorfski vrtec in šolo, v tem tednu pa še

iniciativa v Prekmurju. Prav iniciativa Bled je povzročila

veliko medijsko pojavnost v prvi polovici leta.

Leto je zaznamovala tudi prava bitka za Zvonarsko in

ohranitev vrtca, ki smo jo z veliko truda, s pomočjo in

močnim angažiranjem nekaterih staršev ter ugodnega

spleta okoliščin uspeli dobiti. Kljub zastavljeni

viziji – ustvarjalen posameznik v harmonični celoti

– preživljamo zelo težke trenutke notranjih nasprotij

in iskanj pravih medsebojnih razmerij za učinkovito in

profesionalno delo. Veliko dela smo vložili v izdelavo

učnih načrtov programa z nižjim izobrazbenim

standardom in programa waldorfske glasbene šole.

Medtem ko je bil prvi program že potrjen na strokovnem

svetu, drugi na potrditev še čaka in upamo, da se bo to

zgodilo še pred zaključkom tega leta.

Delo in izobraževanje z vrhunskimi waldorfskimi

strokovnjaki iz tujine je naša stalnica. Georga Locherja

in Christopherja Clouderja (predsednika Evropskega

sveta waldorfskih šol) pri tem verjetno ni potrebno

posebej omenjati. Letos pa smo obnovili sodelovanje

z Janom in Ingrid Thiessen, ki sta sicer povezana s

šolo že od vsega začetka, sedaj, ko sta zaključila svoje

delo v šoli v Fredericiji in imata več prostega časa,

pa smo imeli možnost za dogovor o bolj intenzivnem

sodelovanju. Obiskovala bosta tako osnovno kot

srednjo šolo ter sodelovala pri izobraževanju učiteljev.

Močan vtis tako pri srednješolcih kot učiteljih in starših

je pustil norveški strokovnjak Godi Keller, s katerim

smo se prav tako dogovorili za tesnejše sodelovanje pri

delu in izobraževanju. Ponovno bomo z njim preživeli

teden dni v februarju, Jan in Ingrid pa nas obiščeta

že januarja. Vzgojiteljice v vrtcu so se povezale z

izkušeno waldorfsko vzgojiteljico Jill Taplin iz Anglije.

Jeseni se je začelo izobraževanje za učitelje gimnastike

Bothmer pod vodstvom Martina Bakerja, zadnjih sedem

tednov pa naši desetošolci pod vodstvom igralke

in režiserke Sarah Kane intenzivno pripravljajo igro

Thorntona Wilderja – Komaj smo jo odnesli.

Pri pregledu ne smemo pozabiti tudi na poletni

enotedenski seminar IAO v Ljubljani, kjer smo se

srečal predstavniki izobraževanja iz enajstih, pretežno

vzhodnoevropskih držav in si izmenjali pedagoške in

organizacijske izkušnje ter poglabljali svoje znanje iz

antropozofije.

Vse to so samo dodatne dejavnosti poleg rednega

pedagoškega dela, ekskurzij, izletov, tekmovanj,

praznovanj. Torej res veliko dogajanja za eno samo

šolo. In prav na koncu leta nas je, kot darilo za vse to

opravljeno delo, na božičnem semnju razveselila obljuba

novega ljubljanskega župana, ki pomeni, da bomo

lahko s pomočjo mestne občine Ljubljana v kratkem

dogradili našo Učilno židano, preselili na Streliško tudi

vrtec in en razred osnovne šole ter tako dokončno rešili

našo prostorsko in olajšali finančno situacijo.

Tako bi lahko to leto ocenili kot leto iniciativ, iskanj,

kvalitetnega strokovnega dela, kakor tudi borbe za

prostor, boljše pogoje in načine dela. Jasno je, da

moramo veliko stvari še narediti in izboljšati, mogoče

tudi spremeniti, zato so dobrodošli vsi predlogi, ki

ponujajo rešitve in izboljšave, vendar je vedno nujno

pogledati predvsem stvari, ki so bile narejene dobro,

kajti ob takem pogledu dobiš zagon in ustvarjalno moč

za novo delo in nove izzive. Zadnji božični semenj nam

je lahko slika in potrdilo, da res delamo dobro, da kljub

nesoglasjem in drugačnim mišljenjem lahko delujemo

skupno in da le s skupnim delom lahko dosežemo

zastavljeno vizijo.

14 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006


O Š O L I

Tekmovanje iz znanja logike

Šolsko leto 2006/2007

Lucija Florjanc Lukan

Zveza za tehnično kulturo Slovenije je tudi v letošnjem šolskem letu, tako kot že leta poprej, izvedla tekmovanje iz

znanja logike. Najprej so na osnovnih šolah konec meseca septembra potekala šolska (izbirna) tekmovanja. Šolsko

tekmovanje smo letos prvič izvedli tudi na Waldorfski šoli Ljubljana. Udeležilo se ga je 7 učencev, in sicer štirje

učenci 7. razreda in trije učenci 8. razreda (program 8. in 9. razreda devetletke) .

Na podlagi rezultatov so se na 21. državno tekmovanje iz znanja logike med približno 600 osnovnošolcev vsake

generacije uvrstili tudi štirje učenci Waldorfske šole Ljubljana, in sicer ena učenka 7. razreda in trije učenci 8.

razreda.

Učenci so se na tekmovanjih izredno izkazali in osvojili naslednja priznanja:

Srebrno priznanje

Jakob PETERLIN, 8. razred

Bronasto priznanje

Teodora ŠVET KOMEL, 7. razred

Ajda NOVAK, 7. razred

Nino ŠAJN, 7. razred

David PETEK, 8. razred

Oton KOROŠEC, 8. razred

Pri svojem delu so pokazali veliko interesa in dobre volje za reševanje tovrstnih preizkušenj.

Za njihovo delo in dosežene rezultate jim iskreno čestitamo.

TAČAJ TEKA NA SMUČEH

Pokljuka 22. – 24.12.2006

Gibanju v naravi, sproščenem druženju različnih generacij in aktivnosti v vseh letnih

časih na naši šoli posvečamo veliko pozornosti. In ker upamo, da bo zima, kljub letošnji

zamudi počasi le prišla, vas vabimo da tradicionalni vikend tečaj teka na smučeh na

Pokljuki, ki se ga že vrsto let udeležujejo tudi waldorfske družine. Tečaj je primeren za

vse, od popolnih začetnikov, do tistih, ki se že vrsto let ukvarjate s tem športom, od tistih,

ki bi se radi naučili tekmovalne tehnike, do pohodnikov. Bivali bomo v Šport hotelu na

Pokljuki, poskrbljeno pa bo tudi za tiste, ki še nimate svoje opreme, saj si jo boste lahko

izposodili v hotelu.

Za prijave in dodatne informacije pokličite na

številko 041 456 895, Iztok Kordiš

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006 15


Z A M L A D E

Lev Nikolajevič Tolstoj

Božič očka Martina

Pred davnimi časi, skoraj tako davnimi, da se jih

komaj kdo spomni, je živel neki čevljar. Doma je bil

daleč proč od tod, skoraj tako daleč, da si to težko

predstavljamo – v neki ruski vasici.

Ime mu je bilo Martin. Čeprav je bil že star, so ga

povsod, kamorkoli je prišel, klicali OČKA MARTIN, ker

so ga vsi imeli zelo radi.

Živel in spal je v majhni sobi z oknom na vaško cesto.

V njej je tudi izdeloval in popravljal čevlje. K njemu je

prihajalo veliko ljudi, zato je imel očka Martin vedno

toliko, da si je lahko kupil kruha pa kave in zelja, da si

je lahko skuhal zeljnato juho, ki jo je imel najrajši.

Tako je živel popolnoma zadovoljno. Oči so mu skoraj

vedno sijale skozi majhne okrogle naočnike. Rad je pel,

si požvižgaval, popravljal ali izdeloval čevlje in prijazno

pozdravljal ljudi, ki so šli samo mimo.

Toda na ta posebni dan je bilo drugače. Mislil je

na svojo ženo, ki mu je umrla pred mnogimi leti ter

na sinove in hčere, ki so zrasli in šli po svetu. Bil je

popolnoma sam na sveti večer. Vsi drugi ljudje so bili s

svojimi družinami. Očka Martin je žalostno zavzdihnil,

vzel v roke staro rjavo knjigo, prižgal petrolejko in začel

brati: ker nikoli ni hodil v šolo, je s prstom šel od vrstice

do vrstice in besede izgovarjal na glas. Bral je zgodbo o

Jezusu, ki se je rodil v božični noči.

"Če bi Jezus prišel k meni, kaj bi mu daroval?" se

je vprašal. Vstal je in vzel z visoke police zaprašeno

škatlo: odprl jo je in vzel iz nje par ljubkih čeveljčkov.

"Tele čeveljčke bi mu podaril, najlepši so, kar sem jih

kdaj naredil." Škatlo je položil na mizo, svoje stare kosti

pa nazaj na pleteni stol, da bi znova bral. A koščeni

prst očka Martina je kmalu zdrsnil s knjige; okrogli

naočniki so mu spolzeli z nosu in potopil se je v blažen

spanec.

"Očka, očka Martin," se je nenadoma oglasilo v temni

sobi. "Kdo je?" je zamomljal očka Martin in dremal

dalje. "Očka Martin, jutri te obiščem. Gotovo me boš

prepoznal, četudi ne bom povedal, kdo sem." Potem je

bilo vse tiho.

Očka Martin je bil v hipu buden. Luč je ugasnila,

oglje v peči je komaj še tlelo. Zunaj so se začeli oglašati

polnočni zvonovi. Božič je prišel.

"On je bil," je dejal starček sam sebi. "Jezus je bil."

Zamišljeno si je pogladil brke. "Mogoče se mi je samo

sanjalo." Čez čas pa upajoče: "Mogoče me bo pa res

obiskal." Nič več ni bil dremáv. "Pozoren bom moral biti,

da ga bom spoznal."

Nič več ni zaspal. Zjutraj si je skuhal velik vrč kave, z

enim očesom pa je ves čas gledal skozi okno.

Končno se je nekdo približal: tam izza ovinka na vaški

poti je zagledal človeško postavo. Morda pa prihaja k

njemu Jezus! Potem pa je razočaran stopil korak nazaj.

Bil je samo stari cestni pometač, premražen in topotajoč

z nogami ob svoji samokolnici. Nezaslišano: na sam Božič

mora delati. Očka Martin je odprl vrata svoje sobice: "Bi

se vam prilegla skodelica tople kave?"

"Mislim, da ne bi bilo napačno," je ta dejal in rad vstopil.

"Zelo ste prijazni, zares zelo prijazni."

"To je najmanj, kar lahko storim za vas," mu je rekel

očka Martin, "saj je navsezadnje božič."

"To bo vse, kar bom dobil za božič," je rekel in vzel

skodelico kave.

Ko si je stari pometač ob peči pogrel še roke, mu je očka

Martin povedal svoje sanje, da ga bo Jezus obiskal.

"Želim vam torej vse najboljše in hvala za kavo," se je

pometač prvič nasmehnil in okrepljen odšel.

Očka Martin je gledal gor in dol po cesti. Mimo so hodili

ljudje, ki jih je poznal; o njegovem obisku pa ni bilo ne

duha ne sluha.

Nazadnje pa je le nekaj pritegnilo njegovo pozornost.

V senci ob zidu je opotekaje hodila mlada žena, ki je v

naročju stiskala dete. Njen obraz je bil utrujen in njena

obleka vsa ponošena.

"Ej, stopite noter, da se malo pogrejete," jo je ljubeznivo

povabil. Prestrašeno je pogledala in hotela zbežati. A

videla je, da starčku žarijo oči za očali.

"Zelo ste prijazni". "Smilite se mi, ker ste tako premraženi

in utrujeni. Ali greste kam daleč?"

"Do naslednje vasi," je odgovorila potrto. "Še kar nekaj

kilometrov. Stanovala sem v mlinu, a nimam denarja za

najemnino. Morala sem iditi. Moža nimam, kot vidite."

Čevljar ji je ponudil kruha in juhe, otroku pa pogrel

mleka. Otročiček se je razživel in se smehljal. "Pa brez

čevljev je," je zmajal očka Martin z glavo. "Nisem mu jih

obula, ker jih nimam," je z grenkobo v glasu rekla mlada

žena. Očku Martinu je šinila v glavo neka misel. Odgnal

jo je, a je prišla nazaj. In tako je odprl škatlo s čeveljčki.

Natanko so se prilegali otrokovim nogicam. "Kar tele

obdržite," je dejal mladi materi nežno. "Le kako naj se

vam zahvalim?" je presrečna vzkliknila.

16 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006


Očka Martin pa je ni slišal. Spet je gledal skozi okno.

"Ste slišali za Jezusa, ki se je rodil na božič?" Mlada

žena je prikimala. "Obljubil mi je, da danes pride," je

dejal očka Martin in ji povedal za svoje sanje.

"Upam, da se vam bodo sanje uresničile. To si

tudi zaslužite," je dejala mlada mati, se zahvalila za

prijaznost in odšla po svoji poti.

Očka Martin si je skuhal svojo priljubljeno zeljnato

juho. Ves čas do večera je zrl skozi okno in opazoval

vse, ki so šli mimo. Toda Jezus ni prišel.

■ Paul Cézanne, Starec (1866)

Začelo ga je biti strah. Mogoče ga pa ni prepoznal.

Mogoče pa je šel mimo, ko je on kuhal juho? Mimo so

hodili stari, mladi, otroci, berači, babice. Nekaterim je

pokimal, drugim se je nasmehnil, beračem je dal novčič

ali kos kruha.

Toda Jezus ni prišel.

Stari čevljar je ves žalosten prižgal petrolejko, zanetil

ogenj in si pripravil skromno večerjo.

"Navsezadnje so bile res samo prazne sanje," je

žalostno dejal sam pri sebi in se namestil v pleteni

naslonjač. Dve debeli solzi razočaranja sta mu privreli

izza njegovih naočnikov.

Od žalosti, utrujenosti in razočaranja skoraj ni več

videl in zrušil se je sam vase.

Nenadoma se mu je zazdelo, da v sobi ni sam. Kot da

mimo njega hodijo ljudje in šepetajo:

"Kaj me nisi videl?"

"Očka Martin, kaj me nisi spoznal?"

"Me nisi videl...?"

Nato je zaslišal isti glas, kot tisto noč prej, vendar si

ni mogel priti na jasno, od kod prihaja.

Lačen sem bil in si mi dal jesti.

Zeblo me je in si me pogrel.

Žejen sem bil in si mi dal piti.

Nag sem bil in si me oblekel.

Žalostem si bil in si me potolažil.

Ko si pomagal ubogim, si pomagal meni.

Potem je bilo vse tiho.

V očeh starega moža so se posušile vse solze. Očka

Martin je počasi pogladil dolge sive brke. "PA JE JEZUS

LE PRIŠEL...", se je srečno nasmehnil očka Martin in za

njegovimi majhnimi naočniki je spet zažarel svetli sij.

Za Waldorfske novice priredila Antonija H. Križaj

Svetovno znani ruski pisatelj Lev Nikolajevič

Tolstoj je umetniško preoblikoval francosko

otroško pripoved izpod peresa Rubensa

Saillensa in jo uvrstil v svoja ZBRANA DELA.

Ognjišče jo je leta 1988 objavilo v slikanici.

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006 17


UT R I N K I

Organizacijski odbor za pripravo semnja

Božični semenj

na Waldorfski šoli

Ljubljana

Spoštovani vsi!

Petnajsti Božični semenj je za nami, ponovno smo

združili moči starši, učitelji, učenci ter naši zunanji

prijatelji in lahko rečemo: uspelo nam je in bilo je

lepo!

Iskrena hvala vsem, ki ste na semnju sodelovali, na

delavnicah ustvarjali čudovite izdelke, pletli adventne

venčke, spekli najboljše sladice in pripravili nešteto

drugih dobrot, okrasili šolo, da je zažarela v prazničnem

vzdušju, jo čudežno obrnili navzven in jo v soboto

zvečer z občutkom pospravili navznoter. Še posebej

hvala razrednim predstavnikom in učiteljem, ki ste

letos prevzeli nase nosilne organizacijske naloge.

Ob taki zagnanosti je bil uspeh licitacije

venčkov zagotovljen.

Na odprtju semnja nas je prijetno presenetil

novi ljubljanski župan Zoran Janković, z

obljubo o sodelovanju mesta pri rešitvi naše

prostorske situacije.

18 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006


S svojim nastopom so odprtje popestrili tudi naši dijaki.

Renesančnimi plesi in šolski orkester.

Hvala za dobro izpeljano delavnico pletenja venčkov

z medijsko znanimi starši, njihovimi prijatelji in

sorodniki ter uspešno izpeljano dražbo, ki je lepo

popestrila dogajanje na semnu.

Včasih je bilo tudi naporno in zahtevno, vendar so

vezi, spletene skozi sodelovanje in reševanje težav,

močnejše in globlje!

Lepo nam je učiteljem srečati nekdanje učence in

dijake, ki se radi vračajo na šolo, prav tako pa moramo

pohvaliti vse sedanje razrede, ki so se potrudili s

kavarnami, otroško stojnico, delavnicami, srečolovom,

socialnimi dejavnostmi, pomočjo pri organizaciji, z

umetniškimi nastopi.

Razredne ekipe so povečini vzorno sodelovale, koncerti

so bili pravi balzam za utrujene obiskovalce, prav tako

raznolika predavanja. Razstava o delu šole je bila dobro

obiskana in s strani obiskovalcev pohvaljena, prodaja je

šla dobro, gostujoči ponudniki so se smiselno vključili

v ponudbo šole, delavnice so bile lepo obiskane, ekipa,

ki je skrbela za gostilno »Pri Božičku« je pričarala

neusahljiv vir dobrot. Vsekakor se moramo zahvaliti

tudi kuharskim mojstrom slovenske vojske, ki so letos

poskrbeli za tople obroke.

Iz letošnjega semnja se oziramo že na prihodnjega,

naučili smo se marsikaj novega in potrudili se bomo,

da nam bo tudi takrat lepo.

HVALA VSEM ZA OBISK, SODELOVANJE, DOBRO

VOLJO IN RAZUMEVANJE!

Naših delavnic so se udeležili

tudi najmlajši obiskovalci.

Na bogato obloženih stojnicah smo prodajali

izdelke, ki so jih izdelali naši pridni starši in

učitelji. Zanimanje zanje je bilo veliko!

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006 19


UT R I N K I

Tinka Pelhan

11. Ljubljanski

maraton

28. – 29. oktober 2006

Tudi letos so se v okviru Waldorfske šole

Ljubljana naši učenci, dijaki, učitelji, starši in

prijatelji udeležili teka po ulicah Ljubljane v

okviru Ljubljanskega maratona, ki se je odvijal v soboto in

nedeljo, 28. - 29. oktobra 2006.

Vreme nam je bilo izredno naklonjeno, saj je bilo toplo,

popoldan pa celo sončno, torej skoraj nič jesensko!

V soboto se je prireditev začela popoldne s šolskimi

teki: celih 2.400 metrov je preteklo 20 učencev in

učenk, 9 dijakov in dijakinj pa se je spopadlo s še

enkrat daljšo progo.

V nedeljo so prišli na vrsto učitelji, starši in prijatelji

Waldorfske šole Ljubljana ter, pohvalno, tudi en

učenec in štirje dijaki na 10 kilometrov, en dijak na

polmaraton in celo en dijak na maraton. Skupaj se je

tekaške prireditve udeležilo 50 "waldorfcev", kar je zelo

izjemno pohvalno! Reka tekačev, ki te kar nese s seboj

in utripa od energije, veter v laseh in nasmeški na

ustnicah, zadovoljni očki in mamice z vozički, mlado

in staro, atleti in amaterji, glasni in spodbudni navijači

ob progi, zadnji pekoči metri do cilja … vse to izgine v

trenutku, ko z nasmehom na ustnicah pritečeš skozi

cilj, kjer se za sekundo ustavi čas in ti srce preplavi

toplota – uspel sem.

In to je najlepši rezultat, po katerem si rečeš: Komaj

čakam, da grem drugo leto spet!

Pridružite se nam tudi vi.

Jana Dagarin

Martinovo: Peti razred

na obisku v bolnici

Spomnite se na konjenika, ki se je ustavil pred

mestnimi vrati, zamahnil z mečem, presekal svoj

plašč in ga pol podal beraču, ki se je ves prezebel

stiskal k zidu. Sveti Martin nam je odprl oči za ostarele,

bolne, siromašne, žalostne. Njegova zgodba nas je pretresla

in segla globoko v naša srca. Nas mora nekdo poklicati,

da ga slišimo in mu pomagamo, ali pa je naš čuteč pogled

odprt, da prepoznamo, koga lahko osrečimo? Čas naše

notranje luči se je približal.

Poklicali smo glavno sestro na Pediatrični kliniki na

Vrazovem trgu v Ljubljani in jo vprašali, če si otroci

v bolnici želijo, da jih obiščemo. Razveselili so se in

sklenili smo, da jim bomo popestrili popoldan. Med

ročnimi deli so nastale lepe svetilke, ki smo jih želeli

pokloniti vsem v bolnici. Upali smo, da jih bodo ogrele

in razveselile.

Učiteljici iz bolnišnične šole sta nas prijazno

sprejeli. Pričakovali smo mlajše otroke, mislili smo

jim pripovedovati pravljice, v dvorano pa so vstopali

fantje in dekleta iz višjih razredov osnovne šole ter

srednješolci, le za ščepec mlajših je bilo. Pogumni

petošolci so predstavili legendo o svetniku. Gospa

Cehner je poskrbela, da so njihovi glasovi lepo

dvoglasno zazveneli ob pesmicah. Pesnik Anton Aškerc

v Baladi o sv. Martinu, ki so jo povedali naši učenci,

takole opisuje stisko berača:

... Vsak pes oblaja me na cesti.

Glej, od mrazu se moram tresti.

A ti se zime ne bojiš,

vsak dan obleko tu deliš.

Še mene s plaščem zdaj ogrni,

če treba, Bog ti ga povrni! ...

Slovenski narodni pesmici, zaigrani s flavtami, sta

razvedrili prisotne. Spomnili smo se tudi na pesnika

Simona Gregorčiča in stote obletnice njegove smrti.

Naše živo občutenje reke Soče in pesem Z zakrivljeno

palico v roki sta prinesla k nam njegovo čutenje. Z

delitvijo svetilk smo zaključili srečanje. Bolnikom smo

zaželeli, da hitro ozdravijo, oni pa so nas potolažili, da

z njimi ni tako zelo hudo. Razmišljali smo o njih; se z

nekaterimi rokovali. K Jakobu je pristopil njegov bolni

prijatelj. Hitro sta se zapletla v pogovor. Lepše nam je

bilo, da smo bili obiskovalci.

20 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006


I S K R I C E

VABILO

Laibach, den 20. Oktober

Draga gospoda, povabljeni ste na geburctag, ki

bo izvolil se dogajati na dvajsetega vinotoka dan.

Pa ne bodite pražnje napravljeni, da se ne

bodete količkaj umazati, saj bomo za svinjskim

mehom skakali, videvši tudi kak filmski trak,

ako bo vreme kej ubogalo.

Priporoča se "copate za ne za k maš".

S seboj prinesite kupon za nove fijakajoče

avtobuse mestnega prometa, prišedši na

geburctag.

Spletna stran šole

www.waldorf.si

Ponovno aktivna!

- Najnovejša obvestila

- Fotoutrinki

- Forum za pogovore

z namenom in kar tako

V kolikor mislite svoje udeležbe odpovedati,

vam želim srečne dni še v prihodnje. Naj vam

solnce sije na firtah in naj vam hlapci nosijo

štamprle.

Ako nove informacije potrebujete, naslovite klic

na 653-35-85, sklepajoč na delujoče govorilnike.

Veseli bomo tudi kakih tlačenk za gramofon ino

drugih pogruntavščin des Teufels.

Zabava se ima za končevati po deveti uri.

Gut Gvant ist verboten.

Herr Zottmann

Vabilo na rojstni dan

(praznovanje, nihče se ne bo rodil)

Dragi/a ti, imel bom rojstni dan,

tja vabljen si naspan,

ker rok žura se izteče,

ko 10 bo ura.

K men gremo z mašino –

tisto staro mestno mrcino,

tko da mej žeton s seboj,

če hočeš prit v brlog ta moj.

Živim v tistem hrbtnem krožcu,

rdečem srednjem ubožcu.

Tko, če to zgoraj všeč ti ni, poglej preč (navzdol).

Dragi sošolec, draga sošolka, vabljen si na moj rojstni

dan, ki bo v petek, 10.11., in bo trajal do 10. ure, pa tudi

ko vas starši pridejo iskat, se jim nikamor ne mudi. Do

mene se bomo peljali z avtobusom (14 ali 6 – kdor prvi

pride, prej melje), zato s seboj prinesi žeton.

Če te zanima še kaj, me pokliči na: 01 25 64 916, ali pa

še raje, kar vprašaj. (Živim na Predjamski 13 – rumena

hiša; zemljevid pa je na hrbtni strani.)

Jaka

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006 21


WA L D O R F S K A Š O L A M A R I B O R

Utrinki iz Waldorfske

šole Maribor

1. razred je gibljiv razred. Pouk v njem se začenja s

klopcami v krogu. Klopce v ritmičnem delu služijo kot

pripomoček za lovljenje ravnotežja, plezanje, gibanje,

gradnjo labirinta … in seveda tudi za sedenje. Blazinice

pa se lahko spremenijo v vzglavnike, orodje za zidanje

in v mnogo drugega. Ko se umirimo, pa se te naše

klopce spremenijo v mizice, blazinice pa v stolčke za

sedenje.

Učiteljica 1. razreda: Ana Lonec

V 2. razredu smo spoznali, kako je, če palček

Računalček pošlje svoje štiri pomočnike v gozd k

veverici, ki si pripravlja zimsko zalogo. Veverici je bila

pomoč zelo dobrodošla, saj sama ne zna ravno najbolje

s številkami, kaj šele z računi.

Palčjim pomočnikom je bila pomoč Veverici v pravo

zadovoljstvo, saj zanje ni bil pretrd noben veveričji

oreh.

Učiteljica 2. razreda: Mojca Budja

Pri spoznavanju okolja so učenci 3. razreda uredili

svoje vrtičke v atriju naše šole. Naučili smo se

prekopavati, grabljati, saditi, presajati in sejati.

Obiskala nas je ga. Milka Koren z biodinamične

kmetije in nas poučila o setvenem koledarju ter kaj

pomeni cvet, list in korenina. Oktober, sicer z mrzlimi

jutri, nam je omogočil, da smo v sončnih dopoldnevih

končali vse delo na naših gredicah. Vse rastline so se

odzvale naši negi in tudi seme je že vzkalilo. Prihodnje

leto bomo želi svojo pšenico.

Učiteljica 3. razreda: Iča Marušič

Učenci pridejo po pouku v popoldansko bivanje. Da

se po kosilu otroci malo odpočijejo, jim prebiramo

pravljice. Ob lepem vremenu gremo na dvorišče, kjer

se otroci prosto igrajo. Kadar je zunaj deževno, pa v

razredu filcamo, rišemo, šivamo in še kaj.

V času pred bazarjem smo izdelovali okraske, s

katerimi smo krasili šolo.

Učiteljica podaljšanega bivanja: Tinka Vogrinec

22 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006


WA L D O R F S K A Š O L A M A R I B O R

Andrej Rakovič

Božični bazar na

Waldorfski šoli

Maribor

Božični bazar je eden od osrednjih dogodkov

vsake waldorfske šole in vrtca in tako je v

soboto, 2. decembra 2006, tudi v prostorih

Waldorfske šole Maribor potekal tradicionalni Božični

bazar. Organizirali smo ga skupaj z Waldorfskim vrtcem in

društvom prijateljev waldorfske pedagogike "MAJ".

Pri pripravi in izvedbi Božičnega bazarja so sodelovali

in pomagali učitelji, vzgojiteljice, starši, člani društva,

študentje, veliko prijateljev oziroma vsi, katerim

vrednote waldorfske pedagogike krepijo srce in duha.

Program na Božičnem bazarju je bil pester.

Obiskovalcem smo na info točki ponudili obilo

informacij o waldorfski pedagogiki, vrtcu in šoli, prav

tako so jim bili na ogled waldorfski zvezki učencev vseh

treh razredov naše šole. Otrokom in tudi odraslim smo

pripravili lutkovno pravljico "Gospa Snežna" ter igro

"Božič očka Martina", v kateri je duhovno zavedanje

vsebine zgodbe presvetlil pripetljaj, ko so med predstavo

očku Martinu odpadli košati sivi brki. Navkljub temu

se mu je želja uresničila tudi brez brkov.

Sestavni del bazarja so bile zelo lepo obiskane

delavnice, na katerih so izdelovali adventne venčke,

izdelke iz volne, zvezdice iz slame ter zvijali sveče iz

čebeljega voska. Božični bazar je prav tako ponudil

možnost nakupa waldorfskih in drugih izdelkov,

izdelanih iz naravnih, otrokom in okolju prijaznih

materialov.

Tudi na srečolov nismo pozabili. S pomočjo otrok,

ki so srečke ponujali obiskovalcem bazarja, so prav

vse pričakale svojo preobrazbo iz srečke v zanimivo

nagrado.

Nepogrešljiv del našega Božičnega bazarja je prav

tako kavarnica z novim imenom "Trič kafič", kjer je

izkušena ekipa Trič kafič osebja ob zvokih kljunaste

flavte in klasične kitare obiskovalcem bazarja ponujala

slastne, doma pripravljene dobrote oziroma prigrizke.

Well done, Trič kafič boys!

V večernih urah Božičnega bazarja pa smo lahko ob

pogašenih lučeh na hodnikih v atriju šole spremljali še

čarobne ognjene čarovnije.

Božični bazar je ponovno uspel. Merilo za to trditev

ni samo največje število obiskovalcev doslej, merilo

ni izkupiček iz bazarja, merilo ni veliko prijetnih uric

druženja pri pripravi na bazar in merilo prav tako niso

številne pohvale posameznih segmentov bazarja. Merilo

za to, da je Božični bazar uspel, je predvsem neizmerna

količina prijetnih občutkov v naših srcih in dušah, ki

so se pretakali med udeleženci.

Vsem, ki ste kakorkoli doprinesli k tem občutkom,

izrekam v imenu Waldorfske šole Maribor iskrena

HVALA in Vam želim vse lepo.

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006 23


Ruska ljudska pripovedka

Pesem o Babuški

Vstopite, dragi kralji in prenočite tu!

Smem zvedet', kaj vas kliče na táko dolgo pot?

Zakaj od rodnih krajev v daljave jezdite?

O, kralji le povejte, zakaj na tako pot?

Oj Babuška, oj Babuška, za zvezdo hodimo,

Oj Babuška, oj Babuška, za zvezdo hodimo.

Res čudežna ta zvezda, prelep je njen sijaj.

Ker tukaj ostanite, si odpočijte zdaj!

Le kam tako hitite, zaupajte mi vsaj,

darove te bogate, za koga nosite?

Oj Babuška, oj Babuška, za kralja novega,

Oj Babuška, oj Babuška, za kralja novega.

Rodil se nam je kralj sveta, to zvezda kaže,

zato ga vi častite, darove nosite.

Saj vendar je le dete in nebogljen otrok.

O, kralji jaz ne morem zdaj njega obiskat.

Oj Babuška, oj Babuška, le pridi in poglej,

Oj Babuška, oj Babuška, le pridi in poglej.

Saj pridem, dragi kralji, a zdaj ne utegnem še,

Svoj dom lepo počistim, pospravim,

okrasim, pripravim mu darila, da ga razveselim.

Že jutri grem za vami, vas kmalu dohitim.

Oj Babuška, oj Babuška, zelo se nam mudi,

Oj Babuška, oj Babuška, zelo se nam mudi.

Ko se na pot odpravim, več zvezde ni nikjer,

ljudje morda vi veste treh kraljev modrih smer?

Že štalica je prazna, otrok v Egipt beži,

zdaj vse je zapuščeno in angelov več ni.

Oj Babuška, oj Babuška, mi vemo, kje živi,

Oj Babuška, oj Babuška, mi vemo, kje živi.

Predolgo sem čakala, prepozno šla na pot.

Po svetu sem hodila, iskala ga povsod.

Vsa leta ga že iščem, po njem le hrepenim,

ljudje morda vi veste, kje ga lahko dobim?

Oj Babuška, oj Babuška, smo v srcu našli ga,

Oj Babuška, oj Babuška, smo v srcu našli ga.

More magazines by this user
Similar magazines