Waldorfske novice - Pomlad 2007

Zaključni projekti 

8. razreda 

uvodnik Pomlad 

Izzivi staršev, otrok in 

učiteljev v modernem svetu 

Waldorfska šola Maribor 

Drugi o nas 

Otroško kraljestvo 

9 7 7 0 1 8 5 4 1 7 3 9 9 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

pomlad 2007

K A Z A L O 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

pomlad 2007, zaporedna št. 53 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: (01) 28 222 40 

Fax: (01) 28 222 41 

DŠ: 65714415 

ŽR: 50100-603-43421 

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si 

Splet: www.waldorf.si 

Uredniški odbor: 

Igor Velepič, Marina Nuvak, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš 

Sodelavci: 

Lucija Florjanc Lukan, Darja Brecelj, 

Silvija Renko, Nadja Lazar, 

Jill Taplin, Katarina Novak, 

Leja Placer 

Lektoriranje: 

Tatjana Kamenšek, Klemen Lah 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in 

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja. 

Kazalo 2 

Uvodnik 3 

Pomlad 3 

Naš gost 3 

Izzivi v modernem svetu 3 

Vzgoja 5 

Dvanajsto leto življenja 6. del 5 

Otroško kraljestvo 9 

Kotiček za mlade 11 

V Berlin! 11 

Majhna binkoštna pravljica 12 

Utrinki 13 

Za mišjo dlako 13 

Zaključni projekti 8. razreda 14 

Waldorfska šola Maribor 18 

Drugi o nas 18 

Izdelovanje otroške harfe oz. lire 19 

Iniciativa 20 

ISSN 1854-0430 

2 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2007

U V O D N I K 

Pomlad 

Iztok Kordiš 

Pomlad je v naravi čas prebujanja, čas brstenja in 

cvetenja, čas novega začetka. Takrat nas vleče 

ven na sonce, v parke, gozdove, travnike. Še tako 

zagrizen zapečkar težko zdrži v zaprtem prostoru in če ne 

drugega se pridruži množici, ki poseda v kavarnicah ob 

pločnikih in uživa prve tople sončne žarke. 

To je čas, ko nas življenje obrne navzven in je vsem, 

tako otrokom kot odraslim, težko sedeti v klopeh in 

poslušati še tako zanimivo snov. Posebno letos, ko nam 

je že april postregel s pravimi poletnimi temperaturami 

in so bili dnevi že tako topli, da si bil kar začuden, ker 

morje še ne sledi temu in je voda še vedno bolj primerna 

za hitro osvežitev, kot pa za dolgotrajno namakanje. 

V šoli je seveda vse obrnjeno na glavo. Ravno takrat, 

ko bi bilo tako lepo vse pustiti in malo lenariti na 

soncu, je največ dela. Pomlad v šoli je kot jesen v naravi 

- čas žetve, čas preverjanj, mature, zaključnih izpitov. 

Medtem, ko narava pozimi počiva, je prav zima čas 

največje notranje aktivnosti. Zato morda niti ni tako 

čudno, da je na videz vse obrnjeno na glavo. 

Kakorkoli, tako otroci, kot odrasli in malo manj odrasli 

smo na istem in v teh dneh potrebujemo veliko volje, 

notranje moči in zbranosti, da bomo lahko šolsko leto 

zaključili čim bolj uspešno. Kaj je uspeh pa je seveda 

že drugo vprašanje. 

Silvija Renko 

Izzivi staršev, 

otrok in učiteljev 

v modernem svetu 

Predavanje Godija Kellerja na WšL 

Še enkrat v tem šolskem letu smo bili počaščeni 

z obiskom dolgoletnega waldorfskega učitelja, 

gospoda Godija Kellerja.. Več let je poučeval 

na waldorfskih šolah biologijo in kemijo. Sodeluje pri 

izobraževanju učiteljev in posveča se delu s starši. 

Besedilo, ki sledi, je nastalo iz mojih zapiskov in 

vsebuje samo besede gospoda Kellerja.Upam, da bo 

vsaj malo pričaralo njegov edinstveni način predavanj, 

ki temeljijo na lastnih izkušnjah: 

V Ameriki so naredili raziskavo o tem, koliko časa 

nosijo današnji otroci plenice. Odkrili so, da nosijo 

otroci danes plenice leto in pol dlje kot pred desetimi 

leti. To pa zato, ker so moderne plenice tako dobre. 

Otroci nimajo občutka mokrote, nič jih ne žuli in tako 

nimajo motiva, da bi se jih odvadili. Žal pa imajo zaradi 

tega več vnetij sečil. 

To je majhna slika moderne pedagogike. 

Vzgoja bi morala biti naravnana tako, da bi vzgajala 

voljo. 

Današnji osemnajstletniki so pametni, občutljivi, 

niso dogmatični. Imajo pa problem. Ne morejo vstati 

s kavča. Ko morajo nekaj storiti, nastopi problem. 

Šola sama jim tukaj ne more pomagati, čeprav se da 

to storiti na zelo enostaven način. Zelo pomemben je 

namreč ritem. Ob sedmih zjutraj – zajtrk. Morajo se 

zanesti, da je in da bo! 

Starši morajo poskušati ustvariti ritem, dobre 

navade. Navade so kultivirane, dobre stvari. Če otrok 

reče starejšemu idiot, naredi to zato, da vidi, kaj se bo 

zgodilo. Če ima dobre navade, tega seveda ne bo rekel. 

Otrok ne sprašujte ves čas, kaj bodo in česa ne. Boš 

zelen ali rdeč pulover? Boš špagete ali pico? Ali še bolj 

neumna vprašanja: ali hočeš jesti? Če je čas za obrok, 

ga pač pokličemo jesti! Vsako teh vprašanj povzroči 

pri otroku, da je živčen! Zapomnite si: Vedno, ko se vi 

odločite namesto otroka, jačate njegovo voljo! Če ima 

otrok mater in očeta, ki ga ves čas sprašujeta, si ta 

otrok misli: "Saj ta človek nič ne ve! Grozno!". Nekateri 

postavljajo otrokom tudi vprašanje, ali naj se ločijo. 

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2007 3

NA Š G O S T 

Po krajšem odmoru je gospod Keller nadaljeval: 

Povedal vam bom pravljico, ki jo vsi poznate. Kraljeva 

najmlajša hči (vedno je v pravljicah najmlajša, ne 

najstarejša) živi v raju in ima zlato žogo. (Zlata žoga je 

simbol čistosti.) Ta zlata žoga ji pade v vodnjak. Deklica 

veliko prejoče. Krastača pove, da bo deklici žogo vrnila, 

če bo lahko jedla iz istega krožnika in spala v njeni 

postelji. Zgodbo naprej poznamo … Deklica ne more 

verjeti, da je življenje lahko tako grozno. Krastačo vrže 

v steno. Ta pravljica govori o tem, kako presežemo 

krizo v življenju. 

Nekoč mi je neka študentka na seminarju za 

waldorfske učitelje na Norveškem po tej zgodbi 

povedala: "V življenju je ravno obratno kot v tej pravljici. 

Poljubila sem veliko moških, ki so se potem spremenili 

v krastače." 

Otroku moramo govoriti v prispodobah. Kadar jim 

govorimo tako, jim kar lička zažarijo. Če otrok ne dobi 

takšne duhovne hrane, notranje umre. 

Otrok do petega leta se uči skozi ves organizem. Pri 

sedmih lahko začne misliti. 

V četrtem razredu ni več pravljic in mitologije. Je čisti 

realizem. Uči se zoologijo. Otrok izbere žival in napiše 

knjigo ali plakat o tej živali. Otrok je zelo povezan z 

svetom. 

V osmem razredu učimo o fenomenu elektrike. Dvesto 

let nazaj o tem ni nihče ničesar vedel. In kako je bilo leta 

1789? To je čas, ko je začela volja izginjati. V Bologni 

je živel "nor" doktor. Zamislil si je, da bo delal poskuse 

z živalmi. Dotaknil se je nog mrtve žabe in jih povezal s 

kovino. In kaj se je zgodilo? Obe nogi sta poskakovali. 

Luigi Galvani je odkril nekaj, kar lahko predstavlja 

začetek elektrike. O tej "živalski elektriki", 

kakor jo je imenoval, je Galvani napisal 

knjigo, ki je polna neumnosti. No, 

njegovo ime je še danes zelo cenjeno. 

Galvanija bi popolnoma pozabili, 

če ne bi bilo drugega Italijana, 

Alessandra Volte, ki je 

razumel, kaj 

je Galvani 

počel. 

Volta je naredil suhi členek: ohišje iz cinka, v sredo je 

dal grafitno paličico in vmes slano vodo, nekaj, kar ta 

dva dela veže. Če ta dva dela združiš, se pojavi elektrika. 

Otroka v tem delu predavanja še ne obremenjujemo s 

tem, da je ta slana voda nekaj, čemur rečemo elektrolit. 

To je baterija. Pred 210 leti so jo izumili. Dejstvo je, da 

notri ni nobene elektrike. Nekateri otroci to sprejmejo. 

Nekateri pa ne morejo. To so sanjači. 

In kdo je sanjač? To ni nekdo, ki sanjari. Je oseba, 

ki je nekoliko sama v sebi in si ne dovoli pokukati 

iz sebe. Nekoliko pozna je v razvoju. To je dobro. V 

pedagogiki je ena največjih napak prehiter razvoj. Hitro 

se razvijajo živali. Kajti če je razvoj počasen, potem gre 

globlje. Problem nastopi, ko otroci prezgodaj prenehajo 

sanjariti. 

No, ta sanjač v razredu je pripomnil: "Če ni notri nobene 

elektrike, kako je možno, da se baterija izprazni?". Ves 

razred ga je gledal z občudovanjem. In potem smo 

vzeli baterijo in jo razstavili na kose. Videli smo vse, 

kar je notri. Našteli. In na koncu smo razstavili še eno 

baterijo, ki je bila prazna. In so primerjali. Opazili so, 

da je bil cink v praznih baterijah popolnoma uničen. 

Sanjač je rekel: "Oooo, zdaj vem, kaj je elektrika!" 

"In kaj je, reci Kristel! Jaz ne vem," sem mu rekel. 

Sanjač: "Elektrika so smrtni krči tega materiala, tega 

cinka." 

In rekel sem mu: "Da!!! Nikoli nisem tako razmišljal." 

To je primer zelo slikovitega, intuitivnega, 

intelektualnega, kreativnega mišljenja. Dvajset let bomo 

čakali, da to pride v učbenike. In 

kaj je potem odkril Röntgen? 

Smrtni krči so postali vidni. To 

nas približa temu, kar je rekel 

Kristel. Rudolf Steiner o elektriki 

pravi, da je podnaravni naravni 

pojav. Opraviti ima z notranjimi 

silami. 


V ZG O J A 

Elektrika je usmerjeno gibanje elektronov. To je dober 

stavek za zbujene. Slab za sanjače. V waldorfski šoli 

gledamo fenomen. Kaj lahko otroci sami odkrijejo? Dva 

najbolj osovražena predmeta sta fizika in kemija, tudi 

v javnih šolah. 

Kaj je pri stvareh bistveno? Nemška beseda 

"wesentlich" pomeni bistveno, nekaj, kar ima življenje. 

Nemško "das wesen" pomeni bitje. Bistvo v waldorfski 

šoli: Bitje v človeku povežemo z bitjem sveta. Duha v 

otroku povežemo z duhom sveta. 

Danes se ne počutimo povezani s svetom. Nekateri 

mladostniki razmišljajo tako: "Vse je že iznajdeno. 

Ničesar več ni, kar bi jaz lahko k temu svetu 

prispeval." 

V sedmem razredu sem poučeval obrestni račun. 

Obiskali smo banko. Naslednji dan je neka deklica 

dvignila roko in vprašala, če bi lahko nekaj predstavila 

razredu. Povedala je, da si želi kupiti hišo. Bila je v 

banki. Pokazali so ji pogoje in ona je doma naredila 

račun. Čez dvajset let bo odplačala hišo in plačala bo 

trikrat več. Razred je bil osupel. Vsi so ploskali. Jaz 

tudi. Vendar ni odšla nazaj v svojo klop. Vedel sem, 

da najbolj pomembno šele pride. Vprašala je, če lahko 

pove še nekaj. Rekel sem: "Ja. Izvoli." 

Nadaljevala je: "Če bi imela prijateljico, ki bi imela 

bogatega očeta in bi mu rekla: "Oče, kupi mi hišo", 

bi oče vzel denarnico, naštel denar in deklica bi hišo 

kupila. Je to res?" 

Lahko sem rekel samo: "Da, tako je." 

In potem je postavila naslednje vprašanje: "Ali je ta 

svet res tako gnil, da morajo revni plačati trikrat več?" 

Takrat sem si zaželel, da bi postal del stene. 

Deklica si ni mogla predstavljati, da je svet tako črn. 

To je bilo vprašanje eksistence. Lahko sem ji odgovoril 

samo, da je res tako. Zdaj je njena zmožnost, da to 

predela, odvisna od njenega notranjega bogastva, od 

tega, ali je poslušala dovolj pravljic, ali se je dovolj 

gibala, ali ima v svojem notranjem svetu dovolj hrane 

za težke resnice, ki prihajajo. Kot mi je povedal prijatelj: 

"Otroci naj bi bili odebeljeni v duši!" 

Poslušalka na predavanju je vprašala: "Kaj naj počnejo 

starši sanjačev?" 

Bodite srečni in ne mislite, da je pri tem kaj narobe, 

kajti otrok to čuti, je v energiji. 

Rudolf Steiner je rekel: "SPREJMITE OTROKA!". 

Naredite prostor za sprejemanje, potem je mogoče vse. 

In končal se je lep večer s tem prijaznim, duhovitim 

gospodom z živahnimi, velikimi, rjavimi očmi. 

Hermann Koepke 

Dvanajsto leto 

življenja, vstop v 

puberteto 6.del 

Zaupanje in samozaupanje 

Pomislila je na svoj prejšnji razred. Takrat je v petem 

razredu začela z epoho botanike. Kako zavzeto so ji učenci 

sledili, kako so slikali nežno, vedro bitje device breze, 

nanašali rumene, modre in zelene lise na papir; kako so 

slikali mlado vrbo z dolgimi, v vodo segajočimi vejami; 

slikali so rdeče in rjave in zelene junake, hrast, sledili 

so temni molčečnosti melanholičnih iglastih gozdov … 

Vse to so sprejemali kot samoumevno, voljni in brez 

ugovorov so oblikovali zapise in slike. V svoji notranjosti 

so bili bogati kot rastline, ki rastejo proti sončni svetlobi. 

In sedaj se kaže nasprotna slika njenega razreda. Vsi so 

samovoljni, nebogljeni in težko vodljivi. Nekaj se je vrinilo 

vanje, kar vrtinčasto dviga njihova čustva in včasih bolj, 

včasih manj jasno postaja želja ali opozicija. 

"Kljub temu," je pomislila, "si ne smem želeti, da bi 

otroke zadrževala v razvoju. Odvijati se mora naprej, 

vključiti je potrebno nove sile, tudi če se sprva pojavijo 

kot strasti in poželenja." 

Upam, da bodo moji učenci nekega dne našli pogum, 

da si zazrejo v oči, da ločijo resnično od neresničnega 

in pridobili moč, ki je močna in nesebična, kot je rdeča 

barva krvi, kot je rdeča barva vrtnice! V tistem trenutku 

je Susanne prepoznala svoje napake, dvome, skrbi in 

potrebe kot kamne na svoji poti življenja. Se moram tudi 

sama naučiti pogledati si v oči? Toda nekaj mogočnega 

se je upiralo samokritiki, dokler ni opazila, da svojih 

pomanjkljivosti ne sme skrivati, pač pa jih mora sprejeti. 

Rekla si je: "Učila se bom ravnati z njimi in jih hkrati 

sprejemati takšne, kot so. Tako bom vzdržala in bom 

lahko razumela svoje učence. 

"Delo na samem sebi je predpostavka za naš poklic," 

je previdno rekla Henriette. "Če iz mladih ljudi nekaj 

nastaja, je vedno prisotna tudi milost. In ostaja nam 

upanje, da lahko računamo nanjo." 

Susanne ji je pokimala. Henriette je poiskala list 

papirja. "Poglejte te vrstice, dragocen dar, ki mi ga je 

nekoč ob zaključku osemletke podarila učenka. Mlad 

človek mora najprej skozi valove enostranskosti, dokler 

ne dobi organov zaznavanja, s pomočjo katerih vidi skozi 

lupino. Šele takrat se lahko izleže mlada individualnost 

in si reče: tu sem jaz! To boste tudi sami doživeli z učenci. 

Preberite!" 


Zahvala življenju 

Hvala življenju, 

da mi je dalo smeh 

in jok, 

tako vem, kaj je sreča 

in kaj je dvom. 


da mi je dalo ljubezen 

in tudi sovraštvo, 

tako vem, kaj je veselje 

in kaj bol. 


da mi je dalo ogenj in led, 

svetlobo in sence, 

budnost in spanje. 

Dalo mi je veliko veselje, 

s katerim opazujem ptička, 

in žalost, 

ko umre. 


da me je dalo. 

Ljubi starši! 

"Z današnjim starševskim večerom mi ni lahko 

začeti, saj so se zgodile nekatere stvari, ki nas vse zelo 

obremenjujejo. Najbolj smo se ukvarjali s serijo tatvin 

v veleblagovnici. Čeprav nam to leži na srcih, pa bi 

poskusila začeti bi z nečim drugim. 

Več kot dve leti sta minili, kmalu bodo že tri, ko je 

razred prestopil rubikon. To je bil pomemben dogodek, 

ki je občasno pripeljal do kriz. To so bile prve težave, 

ki sem jih z razredom doživela. Takrat smo rekli, da 

usihajo zadnje sile posnemanja, s pomočjo katerih so 

otroci želeli sodelovati pri vsem, kar se je okoli njih 

dogajalo, in te sile otroka ne bodo več nosile skozi 

življenje. V devetem letu je začutil sebe ločenega od sveta 

in od okolice. Otroci se s svojo okolico niso mogli več 

povezovati s pomočjo sil posnemanja. Prebudilo pa se je 

nekaj novega, kar lahko gradi most z zunanjim svetom. 

To je zmožnost doživljanja, ki se izraža v čutenju. In ta 

most silnega sodoživljanja z vsem, kar jih je obdajalo, je 

stopal v razred, ko smo doživljali zgodbe stvarjenja." 

Vse živo je božansko 

"Sledila je izguba otroškega sveta in iskali smo vse poti, 

ki so jih ustvarili ljudje sveta, nato smo pomislili na vse 

poti, ki so božje stvarjenje. Sledili smo stvarjenju vsega, 

kar je na zemlji in videli smo, da je bil človek ustvarjen 

nazadnje in da mu je bil vdihnjen dih. Otroci so spoznali, 

kaj nosijo v srcu in da so obdani z božanskim. Doživeli 

so, da je božje razodetje v šumu vetra, šepetu vode, 

globini neba in toplini sonca. Vsaka mušica in vsak cvet 

sta tako stvarnikovo delo. 

Naslednje leto sem pri nauku o človeku in živalih 

doživela, kako otroške duše še vedno živijo skupaj s 

tistim, kar jih obdaja. Majhna spodbuda je zadostovala 

in že so se vživeli npr. v žival in to opisali tako, kot bi bili 

sami v njej. Vprašala sem jih, kakšna žival bi nastala, če 

bi se osvobodili vida in sluha in vseh naših čutov, da bi 

naš čutni organizem odletel. In opisali so, kako ptica s 

svojimi krili čuti zrak in tipa ravnotežje, se počuti lahko 

in lebdi in ima pregled nad vsem, lahko sliši, kaj je pod 

njo. Ali pa so ugotovili, da zaradi prebave, zbiranja moči 

in vztrajnosti in miru nastane velika, težka krava in 

kako nas plameneče navdušenje in pogum spominjata 

na leve. Zlahka so otroci občutili težo krave, lahkoto 

ptice, toploto in pogum leva. 

V petem razredu so se še zlahka vživeli v okolje. Pogled 

na brezo in kaj kmalu je plesala vesela deklica v svoji 

poletni obleki; v temni jelki so doživeli tuhtača, ki šepeta 

skrivnosti. Prej omenjeni želijo svetlobo, drugi pa stojijo 

tesno drug ob drugem in si mečejo senco. Vse so zelo 

nazorno doživljali. 

Celo leto jih je vodila predanost do živali in rastlin – 

tudi do sošolcev, staršev, učiteljev. 


Bil je harmoničen čas, lahko bi rekli, da je v občutjih 

otrokove duše lahko živelo vse in ta občutek je bil prežet 

s tem, da je vse živo božjega izvora." 

Kako starši vidijo svoje otroke 

"Z vstopom v dvanajsto leto smo se poslovili od teh 

časov. Za nami so in k nam piha oster veter. Otroci 

so se na zunaj jasno spremenili. Zakaj so postali tako 

drugačni?" Čeprav je Susanne zastavila le retorično 

vprašanje, se je oglasilo več staršev. 

"Pred časom ste z razredom recitirali Od kod izvira 

zlo: 

Saj to je svet Boga, 

si rekel je, 

in Bog le dobro v sebi ima. 

Odkod iz sveta dobrega 

na svet ta zloba le kaplja? 

Naši otroci so živeli v božjih stvaritvah in to je bilo 

dobro. A zdaj je drugače, ne živijo več v samoumevnem 

redu. Pred kratkim je moja hči rekla: "Mama, ljudje so 

nekako zlobni." 

Bila sem povsem presenečena in sem jo vprašala, kako 

to misli. Nekaj časa je bila tiho, potem pa je rekla: "Ti ne 

veš, kako je v našem razredu!" 

Vprašala sem, če misli na kraje, pa je le prikimala. 

Mislim, da se s tem veliko ukvarja." 

"Najin sin o tem sploh noče govoriti. Če pogovor nanese 

na to, se takoj potegne vase. To ves čas odriva," je menila 

njegova mama. 

"Pozornost zbuja to, kako naša razredna skupnost 

zaradi tatvin trpi. Oblikovale so se skupinice, prave 

klike, ki se med seboj bojujejo in tekmujejo. Kam to 

pelje?" se je spraševal oče. 

Neka mama je rekla: "Spomnila sem se na to, kako 

je moja hči nenadoma postala groba, kar prej ni bila. 

Zadnjič je vzela v roko neko knjigo, na srečo ni bila 

predebela in z njo udarila mlajšo sestro po glavi. Ko sem 

posegla, je rekla, da jo bo naslednjič še močneje." 

"Pri najinem sinu pa doživljava ravno nasprotno od 

tisega, kar vi opisujete. Kadar je kje kakšen prepir in le 

vprašam, zakaj gre, kaj se je zgodilo, užaljen steče proč. 

Nobene sledi nasprotovanja. Včasih je tako užaljen in 

občutljiv, da se skrije v svojo polžjo hišico in nekaj dni 

ne govori z mano. Ne vem več, kaj naj storim!" 

"Pa tudi ubogajo ne več. Če kaj hočem od njega, me 

najprej vpraša: zakaj?" 

"Ja, avtoriteta je izginila. To sva opazila tudi pri 

najinem sinu. Doma pravi: Veš, kako nas kliče: otroci, 

ljubi otroci. Mar mislil, da smo še dojenčki ali pa se že 

pripravlja na nove prvošolčke?" 

"Prebudil se je velik čut za pravičnost," je rekla 

neka mama. "Moja hči se strašno razburi, če otroke, 

oprostite, učence med odmorom pošljete ven. Vedno 

moramo ven, učitelji pa sedijo v zbornici in pijejo kavo! 

To mi sploh ni več všeč!" 

"Spomnila sem se, kako je postala v nekaterih odnosih 

plaha ali pa jo je sram," se je oglasila mama. "Najine 

hčere se ne smemo več dotakniti. Ko sem ji kupovala 

pulover, je hotela imeti dve številki večjega, da se ne bi 

videle prsi. Otroci niso postali le ostri, ampak tudi … 

Občutki so se jim povsem spremenili." 

"In vsako besedo preverijo. Pred kratkim sem rekla 

hčerki, ko je že tako dolgo sedela za mizo in delala nalogo, 

ker se je le hecala s sestro, naj kar naprej ne besediči. 

Pa mi je rekla: Kako, saj ne klepetam kar naprej. In 

potem je očeta prosila za pomoč pri računih!" 

"O računanju se ne morem potožiti, ampak njegov 

nered! To bi morali videti! Ničesar ne najde. Kje je ključ 

od hiše? Pa mu leži pred nosom, on pa: "Ah ja," ga 

vzame in gre. Trenutno oči nima na glavi." 

"Mene pa poleg tatvin zanima, kakšne seksualne 

zadeve se v razredu dogajajo. Ne vem kaj je, ampak 

moja hči pravi, da jo je sram, da hodi v tak pokvarjen 

razred!" 

Stvar okusa 

"Mislim, da ne smemo narediti napake, da vse, kar 

naši otroci rečejo, jemljemo preveč resno. To so le 

tipični primeri, kako se lahko najstniki po eni strani 

razburjajo, nasprotujejo in med seboj tekmujejo, po 

drugi strani pa odrivajo, užaljeno tečejo stran in so 

lahko kljub temu zelo nesramni. To je prehodna faza. 

Tudi seksualnih problemov ne smemo gledati s stališča 

odraslih. Otroci s previdnostjo stopajo v novo deželo in 

ne vedo zagotovo, kako naj ravnajo z novimi vtisi, kaj 

šele, da bi o njih lahko govorili. Kmalu bodo spolno zreli. 

Moje izkušnje so take, da je najbolje, če z njimi povsem 

odkrito govorimo. "Kaj je kurba," me je zadnjič vprašal 

sin. Govorila sva o tem, tudi o tem, zakaj opravlja tako 

delo in bil je tih in zamišljen. Predvsem pa ne smemo 

ničesar skrivati ali izključevati kakšnih tem, kot je 

za nas v tistem trenutku lahko udobneje. Mislim, da 

moramo spregovoriti z njimi, kadar opazimo, da kaj ni 

v redu. V tem smislu so v pomoč tudi konkretni nasveti 

prek telefona. 

Vzgojila sva že dva otroka in si tako pridobila nekaj 

izkušenj. Pri obeh je bilo tako, da sta v teh letih 

določene jedi prenehala jesti. Že spet narastek, same 

žitarice! Priznati moram, da se je to nanašalo name, 

da je letela kritika na moje kuhanje in to sem čutila 

kot nehvaležnost. Sedaj, ko to doživljam tretjič, sem 

že prišla do zaključka, da gre v tej starosti za stvar 


okusa, ne samo pri hrani. Mi razumemo svoj okus. To, 

kar je všeč nam, ni nujno všeč tudi ostalim, četudi je v 

obeh primerih nekaj dobrega. Zdaj bo vse (ali pa večina) 

gledano z vidika maram ne maram. Stvar okusa se tiče 

tudi glasbe, plesa, oblačil itn. 

V teh dneh se je vrnil sin s čudovito frizuro. Najprej mi 

je vzelo sapo, on pa je rekel: "Saj ne razumeš, saj sploh ne 

veš, kaj je, in sploh nimaš okusa!" Obleči hočejo najbolj 

čudne stvari. Zdaj sem pa izgubila nit. Ja, hotela sem 

reči, da ne moremo razumeti, kaj otroci dajejo od sebe, 

če jih presojamo s stališča odraslih. So v neki fazi, ko jih 

zapusti dober občutek in v trenutku več ne vejo, kaj je 

dobro, kaj je zdravo, kako se oblačiti ali izražati … Imajo 

osebni vtis in nič več. Izpadli so iz vsega, kar so doživljali 

kot devetletniki in so v tisti krizi čutili kot tesnobo. Zdaj 

v sebi nosijo sveženj občutkov in silovitih čustev, ki pa 

vsi hočejo na plano in ob nas tudi smejo. Sprevidela 

sem, da mora tako biti in to, odkar tega ne vežem nase 

osebno, torej ne presojam s stališča odraslega, tudi 

dobro prenašam. Zdaj me več ne prizadene." 

imela. Neverjetno, kako je bila obremenjena. Prišlo je 

tako daleč, da se ji je poznalo na zdravju. Odkar je na 

tej šoli, cveti." 

"Ne verjamem, da je prejšnji gospod mislil ocenjevanje 

in ponavljanje razreda," ga je zagovarjal drugi oče, "sicer 

ne bi imel otroka na tej šoli. Toda najbrž doživlja enako 

kot jaz. Vesel bi bil, če bi bili otroci vodeni bolj trdno, 

posebej pri francoščini, pa tudi drugje. Bolj se morajo 

potruditi. Konec koncev moramo misliti na to, da bodo 

enkrat morali vstopiti v drugačno šolo ali na fakulteto in 

tam jih lahko čaka prebujenje." 

Slišali smo šepetanje očeta: "Bo kar tako, kot pravite, 

posebej z osvajanjem nove dežele. Toda sprašujem se, 

kam to pelje, če bomo popustili vajeti? Neotesanosti za 

mizo ne dopuščam in tudi predrznosti zavračam. Mislim, 

da se nas vseh zelo tiče to, kar se je s tatvino zgodilo. Na 

tej točki se v dogajanje ne moremo vživeti." 

Pritisk in zdravje 

Kar predobro je Susanne razumela očeta, saj je 

popolnoma sama nekoč enako presojala, še preden se 

je ukvarjala z ozadjem pubertete. Spokojnost matere, 

razdalja, ki jo ima do svojega sina, a mu je hkrati dosti 

bližje in mu lahko reče več kot prej omenjeni oče, to si 

je počasi tudi sama pridobila. Zato je za pouk porabila 

toliko sil in prišla skoraj na rob izčrpanosti. Na vsak 

način je hotela narediti vse prav in zato niso smeli 

učenci narediti niti koraka s poti, sicer je to čutila kot 

lasten neuspeh. Zdaj ji je postalo jasno, da se ogromne 

količine lahko le še množijo, če izstopi, in to ne bo 

prav nič pomagalo, če si bo prikrivala. Še preden pa je 

Susanne lahko odgovorila, se je že oglasil drug oče. 

"Rad bi z drugega stališča spregovoril še o vodenju 

pouka. Pri najini hčeri vidim, da je naravnana tako da 

se, če česa ne zna, tega ne potrudi premagati." Saj se mi 

ne bo nič zgodilo." Mislim, da manjka potreben pritisk, 

želja po uspehu, strogo merilo. Delo dviguje moralo!" 

Neka mama, ki je nemirno poslušala, se je vmešala. 

"Tatvin ne želim olepševati ali opravičevati. Kot ste že 

rekli, potrebujejo jasno vodenje in jasne meje, toda tudi 

vam so bile določene. Kar pa se pritiska in uspehov 

tiče, se pa z vami ne strinjam. S pritiskom in prisilo po 

uspehu in ocenjevanju ter ponavljanju razreda se noben 

otrok ne poboljša, ampak je samo še huje. Najina hči 

je na tej šoli eno leto. Prej je prav to, kar vi omenjate, 

Dvojna naloga 

"Ne smemo pa pozabiti, da je pred otroki prav v tem 

času dvojna naloga. Mislim na telesni razvoj in na šolo 

z vsemi njenimi zahtevami. Ne vem, kdo od nas daje 

najvišje rezultate, če se mu ne godi dobro, če ga boli zob 

ali glava ali pa je kakorkoli telesno oviran. In puberteta 

je nekaj takega in opaziti moramo, kako deluje na telo in 

kaj povzroča. V petem ali šestem razredu večina deklet že 

dobi menstruacijo. Celo telo se preoblikuje, in to vpliva 

tudi na duševne sile. Mislim, da ne smemo forsirati 

učenja, to bo mogoče kasneje. Najin najstarejši otrok 

je bil ravno v teh letih šibek učenec, takrat nas je zelo 

skrbelo. Zdaj pa študira in je dobrega zdravja, morda 

tudi zato, ker ga takrat nismo tako obremenjevali." 

"Otrokom mora pouk postati v veselje," je rekla mama, 

ki se do sedaj še ni oglasila. "Potem se rešijo vseh težav, 

tudi pubertete!" 

Številni starši so v tem trenutku pogledali Susanne. 

"Zahvaljujem se vam za stališča, o katerih ste govorili. 

Deloma se razlikujejo. Po eni strani spodbujati pritisk, 

uspehe in stroga merila, po drugi strani pa naj bo pouk 

v veselje. Mislim, da bomo morali skupaj najti pravo 

smer." 

(se nadaljuje) 

prevod: Nadja Lazar 


V ZG O J A 

Jill Taplin 

Otroško kraljestvo 

V 

otroški svet smo se podali z lutkovno predstavo 

o škratih, ki skrbijo za semena pod zemljo in ki 

spomladi prebudijo cvetlično kraljico. Pri tem bi 

vas rada spomnila, da je za otroke do sedmega leta vse živo 

in vse del celote. 

Otroci niso manjši odrasli, ki morajo samo še zrasti. 

Ne le, da stvari doživljajo drugače kot mi, tudi svoje telo 

še oblikujejo. Pred sedmim letom notranji organi niso 

popolni. To ‘delo’ vzame otroku veliko energije in okolje 

ima velik vpliv nanj. 

Vsi si želimo, da bi otrokov razvoj potekal dobro, saj 

je od njega odvisno zdravje odraslega pri štiridesetih ali 

petdesetih letih. Želeli bi, da bi naš otrok zrasel v osebo 

z jasnimi mislimi, tenkočutnim čutenjem in zmožnostjo, 

da svoje delo vedno dokonča. Te tri zmožnosti morajo 

biti usklajene, tako da ga, podobno kot teče ljubljansko 

Tromostovje, vse vodijo v isto smer skozi življenje. 

In kako mu lahko pomagamo pri tem pomembnem 

‘delu’ v prvih sedmih letih? 

Najprej, otrok ima pomembno nalogo, da oblikuje 

svoje notranje organe in da ponovno oblikuje telo, ki 

ga je dobil od staršev. Vsaka celica v našem telesu se 

vsakih sedem let obnovi, vendar otrok v prvih sedmih 

letih nadomešča nekaj, kar mu je bilo dano, z nečim, 

kar je njegovo lastno. 

Z vsemi močmi moramo skrbeti za otrokovo fizično 

telo. Tako kot toploto, hrano in primeren počitek, 

potrebuje tudi čas, prostor in svobodo, da svoje telo 

varno uporablja. Sil oblikovanja ne smemo vznemirjati 

z vzpodbujanjem intelekta ali spomina, saj le-to pri 

njem črpa prav tiste sile, ki jih potrebuje za izgradnjo 

fizičnega telesa. Ob tem se kopičijo težave z zdravjem, 

ki pa izbruhnejo šele v kasnejših letih. 

Namesto tega lahko otroku nudimo primerno skrb 

za telo, mu privzgojimo dobre fizične navade, kot so 

na primer obuvanje copat, primerna obleka, hrana 

in počitek. To naredimo najenostavneje tako, da 

vzdržujemo ponavljajoč se ritem, tako da postanejo 

nekaj normalnega in samoumevnega. Družinsko 

življenje je tako za vse dosti enostavnejše. 

Od obdobja dojenčka do šestletnika otrok v svoji 

gibljivosti in spretnosti izjemno napreduje. Dopustiti 

mu moramo, da z veseljem uporablja svoje telo in ga 

pristno vzpodbujati, da postaja aktiven in spreten. 

Drugo področje, na katerem morajo naši otroci v 

prvih šestih letih zelo veliko narediti, je komunikacija. 

Iz dojenčka, ki čeblja, zraste v šestletnika, ki se izraža 

jasno. Tukaj je zelo pomembna naša toplina in naš 

interes. Ne le, da ga v obdobju, ko bi moral biti najbolj 

aktiven, gledanje televizije in dostop do računalnika 

vzpodbujata k pasivnosti, osiromašen je tudi za pristno 

človeško toplino in tovarištvo. 

Svoje naveze s svetom začne malček najprej graditi 

znotraj družine. Iz tega varnega okolja gre nato lahko v 

družbeno okolje, morda v vrtec. Tu najde ljudi, ki mu 

prav tako nudijo ljubezen in toplino, a tudi ljubeče in 

domišljene meje. Meje so otroku potrebne, da odkrije, 

do kod on sam resnično sega, da ni kar ‘vsepovsod 

okoli’. 

Svoje poti v širni svet nato oblikuje v stiku s sosedi 

in v trgovini. Pri tem se moramo zavedati, da je naš 

otrok nekaj podobnega kot glinasta krogla. Vse, kar se 

okoli njega dogaja, naredi nanj vtis. Naša naloga je, da 

njegovo okolje, katerega pomemben del smo mi sami, 

prilagodimu njemu, kajti vedeti moramo, da bo vse 

skupaj ne le vsrkal vase, ampak tudi oponašal. Vse gre 

skozenj. 

In sedaj pridemo do tretje pomembne naloge. Ob 

tem, ko se učijo s svetom ravnati in se v njem gibati, 

komunicirati in sklepati zveze, najdejo naši malčki v 

njem smisel. Ob tem, ko srkajo vase in imitirajo svoje 

okolje, oblikujejo sliko sveta, ki bo osnova za vse 

njihovo življenje. Vase bodo vgradili to, kar bodo videli 

pri nas: kako ravnamo z drugimi ljudmi, z živalskim 

svetom in z vsem kraljestvom narave. 


Nato jim povem, kako je veliki nadangel Mihael razložil, 

da so poti, ki jih moramo prepotovati na zemlji, včasih 

težavne in posejane s kamni, zaradi česar je potrebno 

nositi čevlje. Svojim otrokom tudi povem, da so mali 

angeli na vhodu v nebesa tako uživali v skupni igri, 

da so si želeli biti skupaj tudi na zemlji. Prijazni angeli 

so jim razložili, da jih je preveč, da bi vsi bili skupaj v 

eni družini, a da se bodo nekega dne vsi spet dobili na 

zemlji in se skupaj igrali. In potem je vsak teh malih 

angelov začel ob svojem času potovati preko mostu 

mavrične svetlobe, dokler niso vsi postali majhni otroci 

na zemlji, v domovih, ki so čakali nanje. 

To je zgodba, ki jo imajo malčki radi, a za nas je to 

tudi slika otrokovega potovanja na zemljo. To je slika, 

ki pomaga staršem, skrbnikom in učiteljim, ker nam 

jasno pokaže odnos novorojenčka do njegovega okolja. 

V nebesnem območju, kjer ga je obkrožala resnica, 

lepota in dobrota, ni potreboval nobenega varovanja, 

kajti tam ni bilo ničesar, kar bi ga lahko prizadelo. 

Bil je popolnoma varen, lahko je bil popolnoma odprt 

do vsega, vse je lahko sprejel vase. Potem, še vedno 

povsem odprt, se je rodil in sprejel fizično telo in vse 

okoliščine na zemlji. Vsi pridemo na zemljo s široko 

razprtimi rokami in z dvignjenimi dlanmi, pripravljeni 

sprejemati. 

■ Anja Zaletel, 4. r 

Na začetku šolskega leta povem svojim malčkom v 

vrtcu zgodbo. Nekoč smo vsi mi, vsi naši otroci in vsi 

ljudje živeli na zvezdah na nebu. Živeli smo v mestu 

resnice, lepote in dobrote. Videli smo urejeno kroženje 

kozmičnih teles. Bili smo v rokah angelov, arhangelov 

na nebu in pomagali so nam, da smo v prijaznem 

okolju zbrali skupaj posebne darove. Srečevali smo 

se in se igrali na mehkem zvezdnem nebu, kjer nismo 

potrebovali nobenih čevljev, saj ni bilo ničesar ostrega, 

kar bi nas ranilo. Potem pa smo, verjetno z nekaj 

našimi najboljšimi prijatelji, prišli do nebesnega vhoda 

in pogledali dol na zemljo. Z nebeškimi očmi smo jo 

lahko videli v vsej njeni lepoti – gore in oceane, gozdove, 

polja in osamljene kotičke. Videli smo lahko, da so na 

zemlji ljudje, videli smo jih pri delu, kako so vplivali na 

spremembe v svojem okolju, v mestih in vaseh, povsod. 

In videli smo lahko matere in očete, ki so čakali. In 

nato nas je prevzelo veliko hrepenenje po tem, da bi 

odšli tja in s seboj odnesli vse darove, ki smo jih dobili 

v nebesih. Želeli smo zapustiti to mesto sreče, ker smo 

vedeli, da moramo opraviti delo, ki ga lahko opravimo 

le na zemlji. Pogledali smo navzdol in razmišljali, v 

kateri dom bi odšli. 

Zaradi te geste je najpomembnejše sporočilo, ki ga 

mora otrok v prvih sedmih letih od nas dobiti, da je 

svet dober. Če živi v tem obdobju v takem razpoloženju, 

bo zmožen vse, kar mu pride nasproti, sprejeti s 

pozitivnostjo, ki lahko s svojo lučjo posveti v vsak temen 

kotiček. Kot odrasli se lahko zavedamo mnogo tega na 

svetu, kar je neumno, hudobno in narobe, a naši otroci 

morajo vedeti, da je kljub vsemu na tem svetu vredno 

živeti. Ko dajemo našim malčkom tri pomembne stvari 

– topel in razumen ritem, zdravo recitiranje in spoštljiv 

odnos do vsega, kar nas obdaja, jim kažemo, da je raj 

na zemlji resnično mogoče najti. 

prevod: Marina Nuvak 


K O T I Č E K Z A M L A D E 

V Berlin! 

Katarina Novak, 5. r 

Vsak človek rad potuje. Tako tudi jaz. Verjemi ali 

ne, videla sem že kar precej sveta. Bila sem že v 

Madridu, v Franciji, Italiji, Hrvaški, Avstriji in 

živela sem štiri leta na Dunaju. Nazadnje pa sem šla (sama!) 

z letalom v Berlin. 

Moja mama je šla za en mesec na službeno pot v 

Berlin. Deset dni zatem, ko je odpotovala, sem odletela 

še jaz. Tako sem bila 7. 12. 2006 na letališču Brnik, 

da bi odpotovala v Berlin. Ob 12:15 sem imela let. 

Okoli 13. ure sem pristala v Muenchnu. Iskat me je 

prišel šofer. Ko me je peljal do stewardese, sem videla 

letalo, ki je imelo konico pobarvano kot nogometna 

žoga. Stevardesa me je odpeljala v pisarno, kjer naj bi 

počakala na vkrcanje za Berlin. Čez nekaj časa sem 

izvedela, da ima letalo eno uro zamudo. Tako sem bila 

v Munchnu dve uri in pol. Na koncu sem le prišla v 

Berlin. 

Bila sem srečna, da spet vidim svojo mamo in 

sestradana, zato sva takoj kupili sendvič ter se odpravili 

na avtobus. 

Ko sem zagledala stanovanje, mi je bilo 

takoj všeč. Najprej sem se zvalila na kavč 

in začela brati stripe. Šele čez nekaj časa 

sem si opomogla od leta. Prižgala sem TV 

in spet poslušala nemščino. Nato sva z 

mamo poklicali učiteljico waldorfske šole 

v Berlinu. Povedala je, da naslednji dan 

ne morem priti v šolo, lahko pa pridem v 

ponedeljek. Krasno, lahko sem šla malo 

pozneje spat! 

Zbudila sem se tri minute čez osmo. Šla sem v dnevno 

sobo ter pogledala skozi okno. Komaj sem verjela, da 

sem v Berlinu. Pojedla sem zajtrk in se oblekla. Z mamo 

sva potem šli v njeno službo. V knjigarni sva mimogrede 

kupili še knjigo zame. Nekaj časa sem brala, nato pa je 

prišel mamin sodelavec in skupaj smo odšli na kosilo. 

Ko sva prišli nazaj, sem začela spet brati. 

Tako sem preživela petek. Čez vikend sem se z mamo 

potepala po mestu. Šli sva tudi v Egipčanski muzej. 

V ponedeljek sem bila v šoli. Zelo prijazno so me 

sprejeli. Učiteljica, ga. Schulz, je rekla, da se lahko 

usedem zraven Katharine, v prvo vrsto. 

V razredu je bilo 32 učencev. V Nemčiji imajo toliko 

waldorfskih šol, da imajo lahko svojo olimpijado. 

V šoli sem izvedela, da se pouk konča ob 14:20. 

Moja mama me ni mogla priti iskat. Javila se je neka 

deklica, po imenu Lotta, in me povabila, da bi popoldne 

preživela pri njej. Pričel se je pouk! Ugasnili smo luči in 

vsak je prižgal svečo. Najprej smo peli, nato pa nam je 

ga. Schulz prebrala zgodbo. 

Med glavno uro smo se učili prostoročno geometrijo. 

Zadnji dve uri smo imeli telovadbo. Imajo veliko 

opremljeno telovadnico. Prvi dan je minil prav v redu, 

čeprav sem bila izčrpana. Imeli smo angleščino in 

ruščino. Pri ruščini sem čisto malo razumela, a ker ne 

znam te pisave, nisem mogla delati nič. 

V torek je bilo med drugim tudi lesorestvo. Šli smo v 

prostor, kjer je zelo veliko lesa in orodja. Po pouku 

sem šla na kosilo, nato pa v varstvo. Varstvo imajo v 

majhni leseni hiški. Med tednom smo imeli še glasbo, 

evritmijo in religijo. 

Z Lotto sva postali zelo dobri prijateljici. 

Razlagala mi je vse, kar sem morala 

vedeti o šoli. Nekateri fantje so bili malo 

navihani, a večinoma prijazni. V 

razredu se mi je zdelo najbolj čudno 

to, da so bili cel dan v čevljih! 

Z orkestrom so začeli šele decembra. 

J a z sem imela flavto s sabo, a sem žal 

lahko le vadila. Ko sem odhajala, mi je bilo težko pri 

srcu, a vedela sem, da me moji prijatelji v Ljubljani že 

težko čakajo. Na koncu je bilo vse spet po starem in kot 

bi po nemško rekli: "Ende gut, alles gut!" 

V soboto sem torej šla spet na letalo in poletela na 

Dunaj, kjer so vsaj razumeli vse avstrijske besede. V 

Ljubljani sta me na Brniku pričakala ... 


K O T I Č E K Z A M L A D E 

Majhna binkoštna pravljica 

Bil je nekoč lep vrt in v njem je o veliki noči začelo vse kliti, poganjati in brsteti. Prišle 

so na dan prve spomladanske cvetlice, zvončki, vijolice in trobentice in kmalu nato dišeče 

hijacinte in zlatorumene narcise. Grmi in drevesa so počasi začeli zeleneti in cveteti in 

vrtnar, ki je šel vsak dan skozi vrt, da je tu zalil cvetlico, tam pa odrezal, kar se je preveč 

razraslo, je zadovoljno kimal z glavo. Le v nekem kotu se je zdelo, kot da sploh nič ne 

raste. Tam je bil le trnov grmič in na njem ni bilo nobene sledi o kakem zelenju, nobenega 

lističa ni bilo videti in niti enega cveta. Vrtnar je zmajeval z glavo in se zelo čudil, vendar ni 

prenehal negovati tega grmiča. Obrezal ga je, razrahljal je prst, da bi laže rasle korenine, 

in ga redno zalival. Medtem so ptice začele v grmovju in na drevesih graditi gnezda, sem in 

tja so letali vrabci, ščinkavci, sinice in čižki. V gnezdih so izlegle jajca, iz teh so se izvalili 

mladiči in ti so se kmalu začeli učiti leteti. Vse naokrog je bilo slišati žgolenje! Le v tistem 

trnju je bilo vse golo in prazno, noben ptič ni hotel graditi gnezda na njegovih bodečih 

vejah, saj bi se mladiči lahko na njih zbodli. Zelo zapuščen in ubog je bil ta trnov grmič. 

Pa vendar se je neki mali ptič le upal naseliti v njem. Nosil je vanj bilko za bilko, spletal gnezdo in ko je bilo to končano, je v njem 

kmalu ležalo pet ljubkih majhnih jajc. Ptičja mati je skrbela, da so bila na toplem in jih grela, oče pa ji je prinašal hrano in nedolgo 

zatem se je iz gnezda zaslišalo "pi, pi" in "čvi, čvi". In že so se iz jajc izvalili eden za drugim ptički mladički. Čisto majhni so bili in 

na prsih je imel vsak od njih nežnordeč madež. Ali ni bilo to od trnja? So se zbodli na njem? Ampak tudi oče in mati sta bila tako 

lepo rdečkasta na prsih in na vratu. Zakaj ne? Saj to so bile taščice, rdečevratnice. Oba ptičja starša sta skupaj s ptičjimi otroki 

čivkala in na ves glas od veselja prepevala. 

Nekega jutra je bil tu binkoštni praznik in čez noč se je na temnih vejah tega trnovega grmiča odprlo stotine svetlečih se, kot sneg 

belih cvetov. Kakšen sijaj! Tedaj so mlade taščice prvič razprostrle svoje peruti in pohitele iz gnezda v topli spomladanski sončni 

sij. 

Letele so razpetih kril, visoko je njih cilj, v sonce si želijo, po luči hrepenijo. 

■ Jana, 4. r 

Hrošček 

Hrošček mali doberdan, 

kaj si prišel že na plan? 

Z metljico okrog pometaš, 

s parketov prah ometaš. 

Že ves dam okrog pomivaš, 

nikdar, nikdar ne počivaš. 

Sonček vsak okrog obrneš, 

včasih tudi ker’ga zvrneš. 

V lončkih zdravo meto kuhaš, 

skoz’ svoj dimnik paro puhaš. 

Še v spalnici pospraviš, 

svojo postljico popraviš. 

Pa zavese si opereš, 

potlej končno druge zbereš. 

Hrošček mali gre zdaj spat, 

sredi zvezdnatih zaplat. 

Leja Placer, 4. r. osemletke (10 let) 

Nos 

Z nosom dihaš, pihaš, kihaš, 

z nosom vonje prepoznavaš. 

Rima se zelo na nos, 

pa beseda se ti bos. 

Je pregovoe: ne praskaj se tam, 

kjer te ne srbi! 

Kar pomeni: ne vtikaj nosa, 

v tuje stvari! 

Leja Placer, 4.r. osemletke (10 let) 


UT R I N K I 

Igra 10. razreda 

Za mišjo dlako 

Darja Brecelj 

Letos, tako kot vsako leto, so dijaki desetega razreda 

pripravili razredno igro, vendar ni bilo vse tako 

kot ponavadi. Na režiserskem stolu je tokrat sedela 

posebna oseba, ki je v tujini, v waldorfskih šolah dolga leta 

delala samo z dijaki. Gospa Sarah Kane se je odzvala našemu 

vabilu in skupaj z dijaki izbrala igro Za mišjo dlako, avtorja 

Thorntona Wilderja. Najbolje, da kar dijake vprašamo, kako jim 

je šlo delo od rok. Odgovori so anonimni, odgovarjajo različni 

dijaki, takoj po zadnji uprizoritvi (februarja letos). 

Ali je pouk gledališke igre zate in za razred koristen? 

Kja je bilo in kaj ni bilo dobro, pomembno? 

• Po mojem mnenju je bil, saj smo si pridobili lepo 

izkušnjo. Delali smo skupinsko, zato smo se morali 

med seboj podpirati. Delo je bilo težko, saj se je v 

zakulisju kazala naša nestrpnost, utrujenost in pa 

tudi razposajenost. 

• Bilo je koristno, saj smo se nekateri veliko bolje 

spoprijateljili z angleščino. Videli smo, da igranje ni 

tako lahko. 

Ali ste opazili razliko med začetkom priprav, vaj in 

zadnjo uprizoritvijo? 

• Razlike so bile očitne, v začetku nismo vedeli v kaj 

se spuščamo, zato smo bili neresni. Šele proti koncu 

smo pokazali, kaj zmoremo. Na začetku smo vsi igro 

vzeli za zabavo in trajalo je, da smo dojeli, dabo treba 

vložiti kar nekaj dela. Vsi in ne samo izjeme! 

Kako si doživlljal/a svojo vlogo v igri? Se je odnos do 

nje tekom vaj in predstav spreminjal? 

• Vloge na začetku igre nisem želela sprejeti, vendar 

pa sem jo dobre tri tedne pred uprizoritvijo zaradi 

komplikacij in dolgega prepričevanja le sprejela. 

Potrebovala sem dober teden, da sem se z vlogo 

sprijaznila. Zadnji teden sem v svoji vlogi uživala in 

sem bila zadovoljna s svojo uprizoritvijo. Vse ostale 

stranske vloge so se mi zdele še kar v redu. 

• Moja vloga je imela tri igralke. Spremljala sem ostali 

dve in iskala povezave, saj igramo vendar isto vlogo. 

Po mnenju mojih staršev se je videlo, da je šlo za isto 

osebo. Na koncu sem se zelo vživela v njo in se tudi 

doma zalotim, ko kaj komentiram z besedami iz igre. 

Kako si doživljal/a razred kot skupino? Ste dobro 

delali kot ti,? (Si se dobro vključil v skupino? Kaj bi ti 

spremenil, da bi bilo bolje? 

• Mislim, da smo se dobro povezali med seboj, 

vendar kot tim nismo dobro delali, saj je v zakulisju 

prevladovalo govorjenje namesto tišine. Zaradi tega 

smo se morali med vajami večkrat ustavljati. Bolj 

težko bi kaj spremenila, saj se karakterjev drugih 

ljudi ne da spreminjati. 

• Mislim, da smo se bolje ujeli kot pred enim letom. 

Sedaj sem malo bolj sprejeta, ampak še vedno se 

počutim odrinjeno. Mislim, da nas je izučilo, da bolj 

ko delamo, bolje nam gre, in da z dobrim delom daleč 

prideš. 

• Razred je z naše strani kvaril trud tistih, ki so v to igro 

res vložili nekaj dela. Neresnost večine je pripomogla 

k temu, da je bilo v nastajanju igre veliko kriznih 

trenutkov. 

Kakšni so bili tvoji občutki po prvi predstavi in kakšni 

po drugi, tretji, v čem so bile razlike? 

• Po prvi predstavi sem čutila veliko olajšanje, saj sme 

bila pred predstavo zelo nervozna. Po drugi predstavi 

nisem bila preveč zadovoljna, saj vloge nisem odigrala 

tako dobro, kakor bi lahko. Po tretji predstavi pa sem 

bila zelo zadovoljna, saj se mi je zdelo, da sem tokrat 

odigrala najbolje. 

Kako so predstavo komentirali tvoji povabljeni 

prijatelji, znanci, domači? 

• Všeč je bila staršem, le rekli so, da smo prehitro 

govorili in zato niso vsega razumeli. 

• Bili so zelo navdušeni, predvsem nad našo 

izgovorjavo. 

V dvanajstem razredu boste imeli poleg samstojnih 

projektov tudi en skupinski projekt, pri katerem se 

lahko odločite tudi za gledališko igro. Bi se odločil? 

Zakaj ja, zakaj ne? 

• Z veseljem bi se odločila za igro, saj imam z igro same 

lepe izkušnje. Igranje mi je tudi v veliko veselje in 

upam, da bom še kdaj lahko nastopala. 

• Bi, ker me igranje veseli. 

• Da, za igro, ker smo uspeli že v angleščini, kaj bi bilo 

šele v slovenščini. 


UT R I N K I 

Lucija Florjanc Lukan, razredničarka 

Zaključni projekti 

8. razreda 

"Dragi starši, učitelji, prijatelji, sorodniki in drugi, 

ki ste se zbrali, da bi prisluhnili predstavitvi naših 

zaključnih projektov! Zaključni projekt je na Waldorfski 

šoli Ljubljana že tradicija, ki je druge osnovne šole ne 

poznajo." Takšne so bile uvodne besede Mance in Otona, 

ki sta se na večer predstavitve zaključnih projektov 8. 

razreda uspešno prelevila tudi v voditeljski par. 

Vsak učenec si v zadnjem razredu izbere temo za 

zaključni projekt, ki je samostojno raziskovalno delo 

osmošolca, del njegove "diplome", njegovega zaključka 

šolanja. Tema zaključnega projekta mora biti takšna, 

da učenca navdušuje, širi njegovo znanje, omogoča 

raziskovanje, ga pritegne, razvija njegovo zanimanje 

(interes) in njegove spretnosti ter sposobnosti. 

Pa poglejmo malo nazaj, v pomlad 7. razreda. Meseca 

aprila smo se v našem razredu začeli pogovarjati 

o namenu in smislu zaključnih projektov, ki so nas 

čakali v naslednjem šolskem letu. Učenci so začeli 

počasi razmišljati o temi zaključnega projekta, ki so 

ji nato med poletnimi počitnicami z veseljem posvetili 

več časa. Posvetovali so se s starši, razredničarko, 

do konca šolskega leta pa se odločili in določili temo 

svojega zaključnega projekta. 

Najprej so morali o izbrani temi poiskati literaturo in 

druge vire informacij. Priporočljivo je bilo, da se vpišejo 

v knjižnice in si poiščejo pomoč, da se bodo naučili 

iskati knjige (tudi preko računalnika). Odšli so na 

oglede, potovanja, iskali in zbirali so material, ki so ga 

potrebovali pri raziskovanju izbrane teme. 

Sledilo je prebiranje literature. Ob branju in z drugimi 

oblikami raziskovanja se jim je širilo obzorje in ideje o 

"kaj, kako, koliko" so prihajale kar same. Ko so prišli 

do tega spoznanja, so si sestavili načrt dela. Po mesecih 

so si določili, kaj bodo naredili. 

Sproti so si zapisovali avtorje knjig in publikacij, ki so 

jim pomagale pri raziskovanju izbranega področja, da 

so lahko na koncu sestavili seznam literature. Ko so že 

veliko vedeli, so odkrili tudi, kako bi to področje pisno 

predstavili. 

Postavili so si okviren vsebinski načrt predstavitve 

v pisni obliki. Predstavili so ga razredničarki in začeli 

delati izpiske, zapiske, prepise, ilustracije, risati skice 

in slikati slike. Ko je stvar dozorela, so projekt začeli 

zapisovati v čistopis. 

■ Jure, 8. r 

Pri tem so imeli proste roke tako glede ustvarjalnosti 

pri vsebini kot obliki. Pisno delo so pripravili v 

rokopisu, pred oddajo pa so ga speli ali vezali. Besedila 

so ponazarjali s skicami, risbami in slikami. Pisni 

del projekta je moral vsebovati od 40 do 60 strani, 

napisanih na roko. 

Ob tem so morali razmišljati tudi o ustni predstavitvi 

zaključnega projekta, kjer so morali predstaviti svoje 

delo in spoznanja ter pokazati kaj zanimivega. Ustna 

predstavitev naj bi bila oris procesa od začetka do 

zaključka projekta. 

Raziskovanje samo je bilo lastno delo učencev, seveda 

pa je bilo priporočljivo, da jim je kdo stal ob strani. 

Na tem mestu bi se želela vsem staršem zahvaliti za 

podporo in usmerjanje otrok ter seveda za njihov delež 

na dan zaključne prireditve. 

Ob pripravljanju zaključnega projekta so učenci od 

začetka vedeli, da je zaključni projekt umetniško delo. 

Je proces, ki potrebuje čas, da zori. Če se jim kdaj zazdi, 

da so v brezizhodnem položaju, naj jih to ne skrbi. To 

je del procesa, priložnost, da se preizkusijo, kako najti 

izhod, ko ga ni videti nikjer. 

Učenci so brali, razmišljali, raziskovali, pisali ... 

Počitnice so minile kot bi trenil in že smo bili v 8. 

razredu. Zaključni projekti so počasi začeli dobivati 

pravo podobo, učenci so ustvarjali in uživali ob pripravi 

pisnih izdelkov, nekateri so bili boj s časom, ki je 

neusmiljeno tekel. In tako je bil mesec december pred 

učenci 8. razreda. Postavili smo datum predstavitve 

zaključnih projektov, to je bil zadnji šolski dan pred 

novoletnimi počitnicami. Takrat pa se je začel odvijati 

drugi del zgodbe. Zaključni projekt, ki so ga učenci 

pripravljali vse te mesece, je bilo potrebno na kratek in 

zanimiv način predstaviti na predstavitvi, ki je potekala 

na naši šoli. 


Ogledat so si jo prišli tako učitelji kot nekateri učenci 

naše šole, starši, sorodniki in znanci, ki smo jih 

povabili. 

Zaključni projekti so posegali na najrazličnejša 

področja naravoslovja, športa, tehnike, zgodovine, 

kulture, umetnosti ... V približno desetih minutah je 

moral vsak učenec na kratko povzeti bistvene elemente 

svojega zaključnega projekta in pritegniti prisotne 

na svoj način. Nekateri učenci so si pri predstavitvi 

pomagali z računalnikom, drugi kako drugače. Vsem 

pa je bilo skupno dejstvo, da so v pripravo zaključnih 

projektov vložili veliko truda in časa, v kar so se lahko 

prisotni sami prepričali tudi po ogledu pisnih izdelkov, 

ki so bili v dvorani na ogled v času predstavitve. 

Večer predstavitev zaključnih projektov je minil 

v prijetnem vzdušju, dvorana je bila napolnjena s 

posebno energijo, ki so jo oddajali ponosni osmošolci, 

saj so z odličnimi predstavitvami in s samozavestnimi 

nastopi prepričali še tako zahtevne poslušalce. 

In kaj o svojih zaključnih 

projektih menijo učenci sami? 

Jakob: "Pravijo, da ni nič večno. Mislijo, da ima vsaka stvar 

svoj konec. Jaz pa vem, da se čas pisanja mojega projekta 

izteka. Izteka se in mi krepča zmagoslaven izraz na obrazu. 

Izraz, ki ne more ostati ravnodušen ob misli na delo pretekle 

jeseni." (Jadranje) 

Oton: "Projektno delo z naslovom "Fotografija" sem si izbral, 

ker sem želel več izvedeti predvsem o tem, kako ujeti trenutek 

in posneti dobro fotografijo. Prav tako mi je bilo pogodu, da je 

ta tema nekoliko bolj ustvarjalno naravnana." (Fotografija) 

Gorazd: "Za zaključni projekt sem si izbral letenje, ker me 

že od nekdaj zanima, predvsem letalstvo. Tako sem v projektu 

videl priložnost, da to bolje raziščem. Pri delu sem užival. Pri 

nastajanju projekta sem izvedel mnogo novega. Projekt pa me 

je tako navdušil, da sem začel razmišljati o poklicu pilota." 

(Letenje od začetkov do danes) 

Anastasija: "Vesela sem, da mi je projekt uspel. Vsem znani 

rek, da ljubezen ne pozna meja, pa sem upoštevala tako, da 

sem pesem Nika Grafenauerja Ljubezen prevedla v svoj materni 

jezik - makedonščino, jo zapisala v cirilici, nato pa 

pesem še ilustrirala." 

(Niko Grafenauer) 

Simon: "O Josipu Brozu Titu sem izvedel zelo veliko 

in ugotovil, da je še vedno zanimiv za ljudi in predvsem 

za razumevanje zgodovine v dvajsetem stoletju, ne samo 

balkanskih držav, temveč tudi širnega sveta." (Tito) 

Maruša: "S padalstvom se ukvarja moj stric. Vendar samo z 

jadralnim padalstvom Med pisanjem projekta sem razmišljala 

o šolanju za padalca. Mogoče se bo to kdaj uresničilo. S 

padalom sem šla v tandemu skočit z višine 3600 m. Ko so me 

starši spraševali, kako je bilo in kakšni občutki so bili, sem jim 

še dva dni govorila o tem. Tega skoka ne bom nikoli pozabila 

in upam, da mi bo to še kdaj omogočeno." (Padalstvo) 

Ana T.: "Pri zgodovini smo obravnavali Afriko in njihova 

verstva, to pa me je zelo navdušilo. Potem sem si po naključju 

ogledala še dva filma in začelo me je zanimati. Naredila sem še 

dva intervjuja, enega o budizmu z lamo in drugega o mišljenju 

mormonov o krščanstvu. Presenetilo me je tudi to, kako se da 

vero, dejstva, dogodke in smisel ver izraziti v obliki zgodbe." 

(Verstva sveta) 

Draga: "Med pisanjem projekta sem ugotovila, da je bil moj 

rojstni kraj, Koper, včasih pod Beneško republiko. Ko sem 

bila mlajša, sem se z družino sprehajala ob obali, od koder 

smo v jasnem vremenu videli celo obalo Benetk. S pomočjo 

sošolkinega očeta sva z Marušo izdelali beneški maski, ki 

sva ju uporabili pri plesu, ki je bil značilen za čas, ko so bile 

Benetke v polnem razcvetu." (Benetke) 

Eva: "Vstopimo v gledališče! Kaj je v njem tako nenavadnega? 

Delo tega projekta je bilo čudovito, saj sem ga delala z 

veseljem! Prišla sem na oder. Ko sem pogledala publiko, je 

trema izpuhtela. Smejali so se. To je krasen občutek. Ko sem 

stopila z odra, sem bila presrečna." (Gledališče) 

Manca P.: "Ko sem se odločila, da bom za zaključno nalogo 

obdelala Pompeje, sem o tem nenavadnem kraju s tako 

burno preteklostjo vedela le to, da ga je skupaj s prebivalci 

prizadel strašen konec. Svoje prve predstave o tem dogodku 

sem začela dopolnjevati najprej z iskanjem podatkov v raznih 

zgodovinskih knjigah, enciklopedijah in na internetu. Potem 

sem med poletnimi počitnicami za en dan obiskala Pompeje 

in si na lastne oči ogledala ostanke tega nekdaj cvetočega in v 

vseh pogledih izredno urejenega mesta." (Pompeji) 

David: "Težko govorim o občutkih drugih, vendar mislim, 

da je imel vsak vsaj malo treme, četudi to zdaj zanika. Sam 

sem je imel kar dosti. Oddahnil sem si šele, ko sem izpeljal 

svojo predstavitev do konca." (Laser) 

Ana P.: "Moram priznati, da me je Che Guevara 

prepričal, da je bil res nekaj posebnega v svojem 

času. Človek, kakršnih ni veliko. Razmišljala 

sem, kaj bi se zgodilo, če bi to svojo ogromno, 

skoraj neomejeno energijo uporabil na 

kakšnem drugem področju. 

■ Draga, 8. r 


Moramo priznati, da ima vsako obdobje svoje revolucionarje, 

da ti ognji gorijo in nikoli popolnoma ne ugasnejo, samo barva 

plamena se spremeni." (Che Guevara) 

Nika: "Ko sem projekt napisala, sem uvidela, da brez 

izkopavanj in preučevanj zgodovine ne bi vedeli, kako so včasih 

živeli. Prišel pa je tudi dan predstavitve projektov. Zjutraj smo 

še enkrat zvadili in ugotovili, da smo zelo dobri. Predstavitev 

smo speljali do konca brez zapletov, ob tem pa smo uspeli tudi 

publiko ohraniti ves čas budno." (Arheologija) 

Jan: "Slišal sem, da hoja v gore nekatere pomirja, jih 

sprošča ter jim da sveže energije. Odločil sem se, da moram to 

izkusiti. Zato sem si za svoj zaključni projekt izbral gorništvo. 

Ko smo šli za nekaj dni v gore, sem moral vstajati zgodaj 

zjutraj in vložiti kar nekaj truda. Ko pa sem osvojil vrh, je bil 

ves trud poplačan. Ugotovil sem, da ima pogled z vrha gore 

drugačno vrednost kot na sliki ali računalniku." (Alpinizem, 

gorništvo) 

Kristjan: "Že od zgodnjega otroštva se zelo zanimam za 

avtomobile. Tako sem si tudi za temo zaključnega projekta 

izbral znamko z avtomobilskega področja. Znamko Volvo sem 

si izbral predvsem zaradi varnosti, ki jo predstavlja, ter zaradi 

oblike avtomobila, ki je bila vedno nekaj posebnega." (Volvo) 

Kristina: "S projektno nalogo sem imela zelo veliko dela. 

Brala sem dve knjigi in veliko pisala. Zdaj bom vedno poznala 

ljudske pesmi. Veliko mi je pomagala mamica, pri predstavitvi 

pa tudi sošolke. Projektno nalogo sem dobro predstavila in 

tudi zapela sem dobro." (Slovenska ljudska pesem) 

Jure: "... Potlej pa pride seveda še predstavitev. Najbrž 

najtežji del ... Napetost v 8. razredu je bila kar velika in 

vsak si je po koncu predstavitve globoko oddahnil ter držal 

pesti za druge. Jaz sem imel predstavitev prvi." (Gorsko 

kolesarstvo) 

Manca K.: "To je bilo zame prvič, da sem morala samostojno 

nastopiti pred publiko. Ko sem prišla na vrsto, me je oblila 

groza, ki pa je počasi k sreči popustila in se od časa do časa 

spet pojavila. Končno pa je nastopil konec, ki ni pomenil 

samo navadnega konca, ampak za vsakogar tudi uspeh. Bilo 

je prijetno ob taki misli. Ko se danes spominjam teh občutkov, 

se mi zdi prekrasno, da sem vse izpeljala in si izbrala temo, ki 

me veseli in sem se ob njej naučila veliko koristnega. Delo je 

bilo prijetno, čeprav tudi zelo naporno." (Psihologija konja) 

■ Manca Pavlič, 8. r 

Nastja: "Vsakdo si je izbral temo, ki ga zanima. Nato se 

je moral vanjo poglobiti. Z vsem neskončnim branjem in 

razmišljanjem o njej ter ustvarjanjem lastnega mnenja je 

vsak postal pravi strokovnjak na svojem področju. In to ne 

le strokovnjak, kakršen postaneš, ko se učiš za kontrolno 

nalogo, ampak strokovnjak, ki zna svoje znanje utemeljevati, 

razpravljati o njem in ki pozna globino teme, ne le podatke, 

ki temeljijo zgolj na posledicah. Druga pomembna izkušnja 

je bilo govorno nastopanje pred tako številno publiko. Zelo 

pomemben pa je bil tudi občutek zmage v boju s samim seboj. 

Ugotovili smo, da se je izplačalo žrtvovati toliko truda, dela, 

časa, predvsem pa volje za to, da smo stvar dobro opravili. Prav 

s pogledom na svoj obsežen, premišljeno narejen in kvaliteten 

končni izdelek, s tem, da si lahko upravičeno ponosen nase 

in vesel, da se je vse tako lepo izteklo, je ves trud poplačan. 


■ Oton, 8. r 

"Za nas je bila to kar mala preizkušnja, od samega začetka 

pa vse do končne izvedbe. Najprej ideja, zbiranje materiala, 

iskanje literature, razumeti in izluščiti bistvo, ohranjati elan 

za delo, spodbujanje otrok, predstavitev. Sodelovanje otroka s 

starši in razredničarko in rezultat je tu. Prav tako veselje, ki je 

na neki način skupno. Vsi so veseli, ko je to uspešno narejeno. 

Občutek je podoben kot pri gradnji hiše. Ko je projekt končan, 

smo vsi veseli in se vsi skupaj veselimo." (Marija Perić) 

"Starši in ostali gostje smo bili nad predstavitvami naših otrok 

(ali še lahko tako rečem?) navdušeni. Gladko, samozavestno 

in vendar vsak po svoje, na svoj lasten način, so predstavili 

tematiko, ki je zanje zanimiva, ki vstopa v njihovo življenje, ki 

bo verjetno ostala še nekaj časa izziv, morda za vedno, mogoče 

se bo prelevila v drugo, podobno ali pa čisto tretjo; ali pa se 

bodo tej pridruževale nove in nove ter bogatile življenje tistega, 

ki se jim bo dal in posvetil ... Bili so tako, kot so napovedali 

v eni od uvodnih pesmi – vsak je svet zase ... Vsi odlično 

pripravljeni, budni, radovedni in polni zaupanja vase. Za vse 

pa velja tale lepi stavek: Noben izziv ni prevelik za tistega, ki 

ima voljo in srce, da ga uresniči." (Romana Cerc Korošec) 

Da so bili projekti osmošolcev veliko delo, je moč 

razbrati že iz besed otrok in staršev. Da so veliko delo 

tudi odlično in odgovorno opravili, pa sem jim priznala 

že po končanih predstavitvah. V zaključne projekte 

so vložili veliko truda in časa, predvsem pa volje in 

energije, zato sem na njih resnično ponosna. 

■ Manca Kukman, 8. r 

To nam daje motivacijo, upanje in voljo, saj vemo, da se ne 

trudimo zaman." (Razvoj slikarske umetnosti) 

Za konec pa še nekaj misli staršev o 

projektih osmošolcev 

"Vsi predstavljeni projekti so bili izjemni. Zanimive so bile 

tako njihove vsebine kakor tudi predstavitve. Otroci so se 

izjemno potrudili in z veliko mero samozavesti prikazali 

vsak svoj projekt. Posebno doživetje je bilo pogledati v pisne 

izdelke, še lepše pa je bilo slišati od marsikaterega otroka, 

kaj jim dejansko pomeni predstavljeni projekt – enim vodilo v 

poklicno življenje, drugim pomemben hobi ali pa nepozabno 

doživetje ... S svojim delom so resnično zaživeli in se z njim 

identificirali. 

Pomembneje od vsebine in oblike projektov pa se mi zdi to, 

da so se otroci morali poglobiti v neko temo, jo osvetliti z vseh 

strani, o njej spisati smiselno gradivo z glavo in repom ter 

kot zadnje, to predstaviti publiki. To je izkušnja, ki je v tako 

zgodnjih letih zelo zahtevna ter za celo življenje nepozabna in 

koristna." (Renata Fras Peterlin) 


WA L D O R F S K A Š O L A M A R I B O R 

Drugi o nas 

Našo šolo že vrsto let zapored, kot mentorji 

ali docenti na izobraževanju, obiskuje veliko 

dolgoletnih waldorfskih učiteljev iz tujine. 

Že vrsto let nas spremljajo na naši poti, nas vzpodbujajo 

in skrbijo, da ta pot ni posuta s kamenjem, pa tudi ne z 

rožicami. 

Kako nas doživljajo, so povedali: 

Ingrid in Jan Thiesen, 

zakonski par iz Danske, waldorfska učitelja, 

predavatelja na izobraževanjih za waldorfske učitelje 

na Danskem in v Sloveniji, člana mentorske skupine za 

Waldorfsko šolo Maribor. 

"Srečanje z Waldorfsko šolo Maribor. 

Poznega januarskega večera letos sva prispela iz Danske v 

Maribor in bila takoj povabljena na ogled šole. Šola je bila 

prazna, toda polna prijetnega vzdušja. 

Majhna, ampak idealna za trenutno število učencev. Atrijska 

oblika zgradbe nudi zaščito, potrebno v prvih 3 do 5 letih. 

V naslednjem tednu sva imela možnost obiskati vse razrede, 

se pogovarjati z učitelji, srečati večino staršev in celo poučevati 

(slikanje in petje). 

Otroci (1., 2. in 3. razred) so si seveda različni - prav tako 

učitelji – toda videti je, da zelo dobro sodelujejo. Dobre in 

dinamične glavne ure, veseli in disciplinirani učenci in 

najpomembnejše: otroci imajo radi svoje učitelje in učitelji 

imajo radi njih. In zavoljo tesnega odnosa ter zaupanja so 

učenci odprti in pripravljeni na učenje. 

Tako sva lahko opazila, da so skoraj vsi otroci sposobni za 

učenje in napredovanje, kar je najboljša možna podlaga za 

prihodnost šole. 

Četudi je šola majhna – in morda ranljiva – se najde veliko 

moči in kvaliteta. Zgradba dneva se nama zdi zelo harmonična 

in dobro razporejena. Kot člana mentorske skupine se veseliva 

ponovnega obiska Waldorfske šole Maribor v mesecu maju." 

Ulrich Hofmann 

iz sosednjega Gradca, ki je že vrsto let naš stalni 

gost. 

"Sem učitelj na waldorfski šoli v Gradcu, kjer med drugim 

poučujem tudi zgodovino in umetnostno zgodovino na srednji 

stopnji. Pred tem sem bil razredni učitelj dveh razredov od 1. do 

2. razreda. Že leta prihajam v Maribor, kjer na izobraževanju 

predavam metodiko pouka. 

Ob tem doživljam sledeče: v Gradcu sedem v avto in se 

odpeljem. Po slabi uri pridem do meje. Ustavim se, pokažem 

potni list, preživim preiskujoč pogled carinika in potem mi, 

hvala bogu, z malomarno gesto nakaže, da smem peljati 

naprej. Z olajšanjem pritisnem na plin in odbrzim naprej. 

Torej, vedno me čaka na poti tak prehod skozi šivankino uho. 

V bistvu nič posebnega, toda človek začuti, da je v drugi, celo 

tuji deželi: druga govorica, do pred kratkim drugačen denar, 

druga vlada (to je najmanj opazno). Toda: isto nebo, ista 

pokrajina, isto vreme. 

Potem stopim v šolo in zopet se počutim doma: iste barve 

sten, mizice letnih časov, pisane svilene rute, veseli obrazi 

otrok na pustnih fotografijah in simpatični obrazi študentk 

in študentov. In ob tem čutim: čudovito! Duh ne pozna meja! 

Živimo pod istim nebom! 

Da, zelo rad se peljem k naši mali šolski sestri v Maribor!" 

Stefan Kagermeier 

iz Gradca, ki že nekaj let aktivno sodeluje na 

izobraževanju in spremlja rojevanje naše šole. 

"Kako občutim vašo šolo? 

Izobraževanje za učitelje sodi neposredno k vaši šoli, saj 

oblikuje bodoče učiteljice in učitelje in o njih lahko povem 

same pozitivne stvari. Vsaka šola nima te možnosti, da bi imela 

toliko izobraženih waldorfskih učiteljev, ki bi bili pripravljeni 

poučevati. Zato je to za šolsko skupnost velika pridobitev. 

Opaziti pa je, da vam je vsem skupen idealizem, kreativnost 

in odločnost za to, da s skupnimi močmi omogočite otrokom 

zdravo vzgojo in razvoj." 

Brigitte Goldmann, 

■ Pred pustovanjem 

ki prihaja z Dunaja in je v marcu obiskala naš vrtec 

ter predavala na izobraževanju za waldorfske učitelje 

in vzgojitelje. 

"Waldorfski vrtec v Mariboru je čudovito mesto za otroke, 

ki so tam združeni v treh skupinah. Na mojem obisku 23. 

marca sem imela priložnost prisostvovati življenju vrtca in 

videti, kako se igrajo, pečejo kruh, praznujejo rojstni dan in 

kako na vrtu uživajo pomlad. Vzdušje je bilo zelo harmonično 

in videti je bilo, da gre otrokom dobro. Popoldan smo se s 

kolegicami vrtca pogovarjale o pedagoških in organizacijskih 

vprašanjih. Kot mentorica vrtca sem jim predstavila svoje 

videnje in poskušala pomagati s svojimi izkušnjami. Rešitve 

pa mora vedno najti vsak kolegij sam. 


WA L D O R F S K A Š O L A M A R I B O R 

Andrej Rakovič, ravnatelj Waldorfske šole Maribor 

Delavnica 

Izdelovanje otroške 

harfe oz. lire 

■ Naši vrtički 

Na šoli sem imela srečo prisostvovati in občudovati učenke 

in učence prvega in drugega razreda, ki so svojim staršem 

predstavljali utrinke iz pouka. Pravo veselje jih je bilo opazovati, 

kako so malce vznemirjani, toda s ponosom prikazali to, kar 

so se naučili. Učiteljicama lahko samo čestitam za njuno 

dobro delo. 

V petek, ko se pouk zaključi, prihajajo v šolo študentje 

in študentke. Skozi ves vikend so bili zanimiva in živahna 

publika. Obravnavali smo temo o delu v waldorfskem vrtcu, in 

sicer kako lahko v praksi izvajamo vzgojni princip posnemanja 

in vzora, zdrav ritem in kako lahko omogočimo otroku čim 

več čutnih vtisov, zakaj se majhni otroci najlažje učijo skozi 

prosto igro in ne takrat, kadar so pod učnim pritiskom. Skupaj 

smo premlevali ta in podobna vprašanja in bila sem vesela 

aktivnega sodelovanja in odprtega pogovora s študenti. In že 

se veselim naslednjega leta, ko bom z njimi obravnavala drug 

teme, ki so pomembne za bodoče vzgojiteljice." 

■ Izdelovanje lire 

Harfa (lira) je eden najstarejših inštrumentov z 

najbogatejšo zgodovino razvoja in sega v četrto 

tisočletje pred našim štetjem. Poznali so jo vsi 

kulturni narodi antike. 

Ta "sanjski inštrument" (Platon) je skozi vso zgodovino 

užival poseben ugled. Njena izrazna moč je v načinu dotika 

s strunami tako napredovala, da ob njej začuti človek fizično 

in duševno popolnost, zato je močan vir osebnostnega 

oblikovanja mladega človeka. 

Zvok harfe oz. lire je mehak in še posebno primeren za 

mlajše otroke, saj se nežno dotakne otroškega srca. Otroci 

se tudi s pomočjo igranja na otroško harfo oz. liro oblikujejo 

v vsestranske osebnosti, razvijajo svoj odnos do glasbe 

in umetnosti, razvijajo potrebe po glasbenem izražanju, 

uporabljajo glasbo kot sredstvo komunikacije, razvijajo 

vztrajnost, disciplino, koncentracijo, spomin, posluh, 

motoriko, psihofizično kondicijo in pozitiven odnos do dela. 

V skladu z navedenim je kolektiv Waldorfske šole Maribor 

sprejel odločitev za izdelavo otroških harf oz. lir za potrebe 

naše. V ta namen smo se uspeli dogovoriti z g. Robertom 

Benedekom iz Dunaja, ki je strokovnjak za izdelavo otroških 

harf oz lir. 

Delavnica za izdelavo otroških lir je potekala od petka, 

13.04.2007 do nedelje 15.04.2007. Rezultat tega prijetnega, 

čeprav napornega druženja, so čudovite otroške lire, ki so jih 

izdelali udeleženci delavnice. V imenu kolektiva Waldorfske 

šole Maribor se udeležencem iz srca zahvaljujemo za trud in 

trajen pečat k razvoju naše šole, h kateremu so doprinesli z 

udeležbo na delavnici. 

Zahvaljujemo se tudi g. Robertu Benedeku iz Dunaja in 

njegovi soprogi Doris, ki je navkljub poškodbi prišel in vodil 

delavnico ter nam ob koncu podaril čudovito otroško liro, delo 

njegovih rok. 

Vsem udeležencem delavnice še enkrat iskrena HVALA za 

njihov trud! 


I N I C I AT I V A 

VABLJENI NA 

Dneve waldorfske pedagogike 

v Pomurju 

od 7. do 25. maja 2007 

v Pokrajinski in študijski knjižnici 

Murska Sobota 

bo na ogled 

razstava izdelkov učencev 

Waldorfske šole Ljubljana 

V soboški knjižnici in na grajskem dvorišču 

bodo potekala predavanja in delavnice: 

Trnuljčica, 

inicijativa za Waldorfski vrtec in šolo na Obali, 

išče 

vzgojiteljico z Waldorfsko specializacijo 

za delo v Waldorfskem vrtcu v Portorožu. 

Vase cenjene vloge pričakujemo na naslovu: 

Waldorfska inicijativa Trnuljčica 

Dragonja 30, 6310 Izola 

Dodatne informacije: 

05 6420-750 ali 051 429-159, Nataša 

KONSTITUCIJA IN RAZVOJ OTROKA 

torek, 15. maj, 17:30, predava Katica Radonić, 

zdravstveni in socialni pedagog in likovni terapevt (HR) 

ANTROPOZOFSKI POGLEDI NA BOLEZNI 

IN CEPLJENJE OTROK 

četrtek, 17. maj, 17:30, predava Reinhard Schwarz, 

dr. med., pediater (AT, prevod zagotovljen) 

OD ROJSTVA DO POLNOLETNOSTI 

trije različni vzgojni principi 

ponedeljek, 21. maj, 17:30 

predava Roman Plohl, socialni terapevt 

Lutkovna predstava TRNULJČICA 

(po pravljici bratov Grimm) 

sreda, 23. maj, 16:30 

nastopa Maja Rauch, waldorfska vzgojiteljica 

KAKO POMAGATI NAŠEMU NOTRANJEMU 

ZDRAVNIKU, delavnica za odrasle 

sreda, 23. maj, 16:30 

vodi Roman Plohl, socialni terapevt 

INTELEKTUALNA IN SOCIALNA OZADJA 

WALDORFSKE PEDAGOGIKE 

četrtek, 24. maj, 17:30 

predava dr. Andrej Fištravec, 

oddelek za sociologijo FF UM 

dodatne informacije 

kresnica.pomurje@email.si 

www.kar.si/kresnica 

■ Ira, 4. r

Waldorfske novice - Pomlad 2007

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?