Waldorfske novice - Poletje 2007

K A Z A L O
Waldorfske novice
Časopis Waldorfske šole Ljubljana
poletje 2007, zaporedna št. 54
Waldorfska šola Ljubljana
Streliška 12, 1000 Ljubljana
Tel: (01) 28 222 40
Fax: (01) 28 222 41
DŠ: 65714415
TR: 04302-0001018775
E-pošta: tajnistvo@waldorf.si
Splet: www.waldorf.si
Uredniški odbor:
Igor Velepič, Marina Nuvak, Breda Pavlovič,
Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš
Sodelavci:
Lucija Florjanc Lukan, Igor Velepič,
Nadja Lazar, Martin Baker,
Helena Biffio Zorko, Ira Zorko,
Ana Krušič Kaplja, Alja Venturini,
Alexander Willink, Darja Brecelj,
dijaki 12.r. - Jaka Dijak, Maša Danijel,
Maša Smonig, Anja Kolar, Ana Šafar,
Matic Cotič, Katarina Rešek (9.r.),
Jakob Peterlin (8.r.),
učenci 5.r. - Jakob Ciuha, Urban Širca,
Maruša Cizl, Tine Božnar
Fotografije:
Alja Venturini, Igor Velepič
Lektoriranje:
Klemen Lah
Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk
Časopis izhaja štirikrat letno
skupaj z revijo Svitanje.
Kazalo 2
Uvodnik 3
O zasebnem šolstvu 3
Naš gost 4
Poučevanje gibanja 4
Vzgoja 5
Dvanajsto leto življenja, 7. del 5
O spanju 8
Kotiček za mlade 10
Praprotno seme 10
Lepotica s pomarančami 10
Alex se predstavi 11
Utrinki 11
Zaključna igra 8. razreda 11
Firence 14
Olimpijada na Dunaju 15
Projekti 12. razreda 17
Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in
knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa
ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem
Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.
ISSN 1854-0430
Nasvet zdravnice 18
Homeopatija 18
Seneni nahod 18
OE Maribor 19
Privilegiji 19
Zaključne igre 20
2 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007

U V O D N I K
O zasebnem
šolstvu
Iztok Kordiš
Sprememba šolske zakonodaje je zadnje čase
glavna tema ne le šolske, ampak celotne
slovenske javnosti. Kaj bo prinesla nam? Bomo
res bolj bogati, bomo res dobili več denarja kot javne šole,
bo zasebno šolstvo res ogrozilo javno? Kaj je mišljeno pod
zasebno šolstvo? Naslovi "Po novem brez šolnine tudi v
zasebno šolo", "Revna javna in bogata zasebna šola", "100
odstotno financiranje zasebnih šol"… nas kar silijo k misli,
da bodo zdaj rešene vse naše težave in da se waldorfskim
in drugim šolam, ki bodo delovale po posebnih pedagoških
načelih, obetajo dobri časi. Pa bo tudi res tako?
Tega danes ne ve nihče, preveč vprašanj je še
odprtih, preveč dejavnikov, ki vplivajo na končno sliko,
nedorečenih. Nekaj pa je gotovo. V novem šolskem letu
sprememb še ne bo, kajti nova zakonodaja, kakršnakoli
že bo, bo začela veljati šele s šolskim letom 2008/09,
nekatera določila pa še precej kasneje.
Waldorfska šola Ljubljana je sestavljena iz več enot,
ki skupaj sicer tvorijo celoto, financirane pa so zelo
različno. Za nekatere spremembe financiranja tudi
po novem ne bo (vrtec), za nekatere pa sprememba
oziroma sploh uvajanje financiranja ni odvisna od
sprejetja nove zakonodaje, ampak od vpisa v razvid
in podpisa prve pogodbe (glasbena šola, program
otrok s posebnimi potrebami z nižjim izobrazbenim
standardom). Največ sprememb se obeta v osnovni in
srednji šoli. Upamo predvsem, da prehod na glavarino
v osnovni šoli ne bo poslabšal trenutnega stanja, saj
je tak način financiranja za vse šole, ki imajo le eno
paralelko, zelo delikaten in je metodologija izračuna
višine glavarine ključnega pomena.
V OE Maribor in srednji šoli, kjer imamo že sedaj
uveden sistem glavarine, pričakujemo izboljšanje že s
samim dvigom iz dosedanjih 85 na 100%, predvsem
pa z razvrstitvijo v kategorijo umetniških gimnazij ali
v poseben razred šol s posebnimi pedagoškimi načeli.
V vsakem primeru pa se moramo zavedati, da 100%
pomeni le financiranje izvedbe programa, ne pa tudi
kritja stroškov prostorov, investicijskega vzdrževanja
in opreme učilnic.
Bomo torej bolj revni ali bolj bogati? Seveda je tisto
pravo bogastvo v nas, materialno pa bo odvisno
predvsem od veliko malih podrobnosti, ki jih je
potrebno še doreči in določiti. Morda pa je nedavni
obisk ministra za šolstvo in šport, g. Milana Zvera, v
naši šoli dobro znamenje.
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007 3

NA Š G O S T
Poučevanje
gibanja
Martin Baker
Šport, gibanje, vaje in aktivno preživljanje
prostega časa so osrednje teme naše kulture, ki
jim posvečamo tudi ogromno časa, denarja in
ustvarjalnih naporov. A kaj je tisto, kar ljudi tako vleče h
gibanju? Celo če se ga sami ne udeležujemo, nas gibanje
večkrat privabi kot gledalce. Šport in industrija preživljanja
prostega časa se po ustvarjanju prihodka po celem svetu
uvrščata ob bok vojaški, naftni in avtomobilski industriji.
Igre, vaje in gibanje so nam lahko v veliko zadovoljstvo.
Počutimo se svobodnejše, pa kljub temu bolj povezane s
svetom. Zanimivo je odkrivati, kako imajo vsi jeziki veliko
besed, ki so na metaforičen način povezane z gibanjem in
smerjo gibanja. Mislim, da obstaja neposredna povezava med
našim mišljenjem oz. notranjim svetom ter svetom okoli nas.
Če vas na primer prosim, da mi odgovorite naravnost, veste,
da vas prosim za iskren in resnicoljuben odgovor, vendar
sem uporabil prostorski izraz (naravnost), da sem to opisal.
Obtoženec je klonil pod težo dokazov, je torej kriv, politiki pa
se obračajo po vetru, se izmikajo neposrednemu izražanju
resnice. Pri sprejemanju odločitev moramo pretehtati razloge
za in proti. "Mislim, da je to enostranska odločitev". Tehtanje
argumentov privede do pretehtane sodbe. Seznam prispodob
je neskončen.
Ta pojav pa ni značilen le za našo kulturo. Obstaja v vseh
jezikih in je univerzalno človeški. Prostor okrog nas ima
"kvaliteto", opise te kvalitete pa uporabljamo, da bi poudarili
govorno ali pisno sporočilo, in to še preden sploh začnemo
razmišljati, kako se gibljemo, medtem ko govorimo. Način,
kako uporabljamo prostor, stojimo, sedimo, se gibljemo in
gestikuliramo – vsak od teh elementov lahko predstavlja
posebno obliko komunikacije. Ko smo veseli, smo vzneseni,
kar izhaja iz korena nesti, čutimo se lažje, mogoče celo
skačemo od veselja. Kadar smo žalostni, se čutimo potlačeni
in si "težimo". V vseprisotnem simbolu smileyja :) so navzgor
ali navzdol zavihani kotički ust dovolj, da v trenutku prenesejo
sporočilo o zadovoljstvu ali žalosti, strinjanju ali nestrinjanju.
V mnogih jezikih beseda težko opisuje tako fizični kot
mentalni napor. Občutje zmagoslavja ali poraza je neločljivo
povezano s prostorskima smerema "gor" in "dol". Med njima
je prostor ravnodušja. Ni naključje, da pogled preko pokrajine
na odmaknjeno, ravno obzorje vzbuja občutek miru in
zadovoljstva. Del privlačnosti počitnic ob morju je prav gotovo
v pomirjujoči razprostranjenosti obzorja.
Kako drugače se počutimo v dramatični gorski pokrajini, ki
s svojimi vrhovi in dolinami (vzponi in padci) na nas verjetno
deluje bolj stimulativno in vznemirljivo. Horizontalna ravnina
je tista, ki poudara naše občutenje enosti in notranjega miru.
Konferenčna miza je ravnina, okrog katere se zberejo politiki
ali pogajalci, okrogla miza kralja Arturja ali miza zadnje večerje
pa sta močna simbola skupne človeške tradicije. Sodnik, ki
uživa vsestransko spoštovanje, je tisti, ki je nepristranski.
Ko pa pride trenutek odločitve, začnemo govoriti o navpični
ravnini – sodna dvorana ima pokončne stebre, obleke sodnikov
pogosto poudarjajo pokončnost, s kladivom pa sodnik udari,
kot bi hotel poudariti, da je zadevi prišel do dna.
Tudi naša izkušnja časa, ki je drugačna dimenzija, se izraža
s prostorskimi pojmi. Gledamo "naprej" v prihodnost in se
oziramo "nazaj" v preteklost, sedanjost pa doživljamo kot
nekaj, kar je vmes. Proces, ki se odvija v času, lahko izražamo v
korakih, na primer pri navodilih za uporabo: 1. korak:Vzemite
dva vijaka iz zavojčka in ju pritrdite v označene odprtine. 2.
korak: Vzemite lesene … itd. Govorimo o tem, kako se bo
zadeva "odvijala" in kako bodo stvari potekale "naprej". Tako
v teh prostorskih ravninah – v simetriji med levim in desnim,
med zgoraj in spodaj, vodoravnim in navpičnim ter med
naprej in nazaj – vidimo, da so izražene različne kvalitete. V
simetriji se izražajo moralne vrednote, sprejemanje odločitev in
sposobnost presojanja. V vodoravnem se izražajo ravnovesje,
mir ter zmožnost vzpostavljanja odnosov s svetom in drugimi.
V navpični ravnini leži moč sedanjosti, časa in zaznavanja
procesov.
Ko se premikamo, smo v nenehni igri s silami in pomeni
prostora okoli nas. Izražamo se skozi gibanje, lahko pa tudi
s spremembo gibanja spremenimo naše notranje počutje. Vsi
poznamo zadovoljstvo, ki ga občutimo po primerni vadbi ali ko
prvič pravilno izvedemo novo veščino, pa naj bo to premočrten
let puščice, ki zadene tarčo v sredino, ali pa igra v skupini,
kjer se vsi igralci tako dobro poznajo, da jim to omogoča
čudovite podaje, natančen backhand udarec ali pa dobro
izveden premet. Ko se gibljemo, torej ne izražamo le našega
notranjega počutja, temveč tudi spreminjamo sami sebe, v
tem pa leži bistvo navdušenja za rekreacijo (lat. re-creatio
– ponovno stvarjenje) po celem svetu.
Iz tega študija prostora in gibanja izhaja niz preprosti osnovnih
vaj, ki ob redni vadbi prinesejo spremembo notranje in zunanje
drže in načina gibanja. Te gibalne figure so evropskega izvora
in so nastale v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, v zadnjih
tridesetih letih pa njihova razširjenost in uporaba doživljata
renesanso. Bothmer Movement International, mednarodno
gibanje Bothmer, izvaja deset 700-urnih tečajev za učitelje v
devetih evropskih državah s trenutno 200 učenci. Metoda se
uporablja v šolah, pri izobraževanju odraslih, v zdravstvenem
izobraževanju in fizioterapiji.
Možnosti, ki izhajajo iz teh prizadevanj, so velike, saj vse
večje število ljudi razume in uživa v tej zelo stimulativni in
koristni obliki gibanja.
Martin Baker že 32 let redno poučuje telesno vzgojo,
gimnastiko ter gib, od leta 1990 pa izobražuje tudi
učitelje. Živi in dela v Sussexu v Veliki Britaniji, redno
pa potuje in vodi tečaje in delavnice ter predava.
Za več informacij: office@bothmer-movement.co.uk
prevod: Helena Biffio Zorko in Ira Zorko
4 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007

V ZG O J A
Hermann Koepke
Dvanajsto leto
življenja, vstop v
puberteto 7. del
Dolžnost in samostojnost
"Zelo sem vam hvaležna za besede o dvojni nalogi,
pred katero stojijo učenci. Napori in telesni razvoj v
tem obdobju lahko resnično delujejo nasprotno od
tega, kar nameravamo, po drugi strani pa ne moremo,
ko se pokažejo razpoloženja: ne maram, ne znam, ne
da se mi, preprosto popustiti! Telo bo doživelo odpor,
padlo je v resnost. Zatorej je posebej nujno, da otroke
naučimo samostojnosti in dolžnosti. Dolžnosti je treba
premagati, s tem je povezana tiha bolečina in to mora
mladi človek spoznati, saj se ji ne more izogniti. Ni
realno, da se človek, četudi v letih naših otrok, od jutra
do večera le veseli. Če bi bilo tako, bi iz njih konec
koncev postali nesposobni za življenje.
V tej dobi je težko, posebej če stojimo pred velikim
razredom, da bi se vedno ukvarjali z individualno
situacijo posameznika. Pred kratkim mi je rekla neka
mama, da je bila njena hčerka neznosna, dokler ni
dobila menstruacije. Potem je spet postala miroljubna,
družabna in prijetna deklica. Stremljenje k večjim
uspehom njihove situacije ne olajša, marsikdaj se
moramo situaciji prilagoditi. Po drugi strani pa si
želimo več dejanj in navdušenja in bi radi, da bi ideali,
ki v tem obdobju lahko vzplamtijo, goreli močneje. Toda
izpolnitev vsega tega ni tako lahka!
S tem je povezana dodatna težava, da danes
obdobje predpubertete in pubertete v večini primerov
sovpadata. Razlikujemo predpuberteto od dvanajstega
do štirinajstega leta in puberteto, od štirinajstega
do šestnajstega leta in adolescenco od šestnajstega
do dvajsetega leta. S pospeševanjem so se časovni
okvirji danes prekrili. Kot je bilo omenjeno, se v času
predpubertete že začne pubertetni telesni razvoj, s
čimer sovpada pripravljalni čas in mladostnik mora
tako stopati po dva koraka naenkrat. Toda prav gotovo
ne želim tarnati. Nasprotno! Po zaslugi sodelovanja
s starejšo kolegico, ki je danes želela biti z nami, pa
zaradi zdravstvenih razlogov ni mogla priti, sem našla
povsem nove zasnove pouka in že veliko lepega doživela,
o čemer sem danes tudi želela govoriti z vami."
"Prosila bi, da še enkrat govorimo o tatvinah. V
povezavi s čim jih vidite vi?" S temi besedami je neka
mama prekinila Susanne.
Izločanje in raztapljanje
"Učence sem vprašala, zakaj so to storili in kot motiv
se je pojavilo to, da so iskali napetost, da so hoteli
vedeti, če bo šlo, če bodo zasačeni ali če so spretni kot
odrasli. In mislim, da je bil z vsakim pohodom povezan
skriti užitek ali pa določen občutek samozavesti. Imeli
so občutek, da so že tako veliki, da gredo lahko preko
avtoritete, preko reda. Na začetku večera se je nekdo
spomnil naše pravljice o dobrem in zlu, v kateri lahko
domišljava sekira podre drevo, drevo pa ji pove, da je
njen ročaj narejen iz debla. S takim izločanjem nastane
nekaj, kar je v pravljici opisano kot zlo. In to izločanje
nam prihaja naproti v tatvinah. Če gledamo na drevo le
z stališče tega, da rojeva plodove (in to bi rada dodala
pravljici kot moje lastno razmišljanje), potem sicer res
iz celote nekaj izloči, toda v sebi še vedno nosi celoto.
K uničenju ne vodi izločanje, pač pa na nek način
popuščanje.
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007 5

Učenec v tej starosti se sreča z marsičem. Po spolni
zrelosti obstaja že plodnost, sprostijo pa se tudi sile,
s pomočjo katerih se lahko posameznik izolira in se
postavi vsemu skupaj nasproti. Pojav različnih oblik
samostojnosti pogosto izvira iz dejanske samostojnosti."
"Hočete s tem reči, da tudi tatvine spadajo v razvoj
mladega človeka?" je izzivalno vprašal oče.
Medtem ko je Susanne še premišljevala, je vskočila
mama: "Mirno lahko rečemo, da tatvine in izvirni grehi
spadajo k razvoju človeka, ne le našega otroka. To piše
že v stari zavezi."
"Tako je, da se človek – o priliki – izlušči iz dobrega.
In ni nam treba pomisliti na vodo, zemljo ali zrak, ki ga
onesnažujemo. To vidijo naši otroci," je ugotovil oče.
Mišljenje, čutenje in volja
"Novi mostovi, ki ljudi povezujejo s svetom, so spoznanja
in to velja tudi za situacijo, v kateri so zdaj naši otroci,
toda to je dolga pot," je nadaljevala Susanne. "Ko so bili s
svetom povezani še prek posnemanja, je bila ta povezava
direktna in tesna; zdaj pa so z njim povezani drugače
- prek čutenja. Želeli bi jim pomagati, da bi zgradili
mostove z mišljenjem, z ustvarjanjem lastnega mnenja.
Napredujejo tudi glede na naše okolje, čeprav smo odrasli
tisti, ki se ukvarjamo z njim. Navsezadnje lahko človek
pride do svobode le preko svojih notranjih spoznanj, ki
jih ni moč doseči, dokler si bitje, ki le posnema ali le
doživlja. Le s spoznanjem lahko pridemo do resnice in
v tem smislu lahko tatvine otrok nekaj pomenijo. S tem
dobijo bolj jasen vpogled v same sebe, kot če ne bi šli
preko te izkušnje."
"Torej pomeni, da obsodimo dejanje, ne pa človeka," je
Susannine besede podprl oče. "V otrocih kljub dogodkom,
še vedno prepoznamo bitja, o katerih smo danes zvečer
govorili."
"In to je mnogokrat težko, a je kljub vsemu prav tako,"
ga je podprla mama.
Neobdelan kos lesa
"Moja hči se je pred nekaj dnevi vrnila iz šole in se
pritoževala nad lesorestvom. Ne mara ga preveč, toda
tokrat je prav udrihala čezenj. Vedno moram na koncu
pouka svojo skodelico potopiti v vodo, tako da je naslednjič
vsa hrapava in spet lahko začnem brusiti znova. Vse spet
od začetka, dokler ni povsem gladka. Toda učitelj potem
zahteva, da jo spet potopim. Nesmisel! Naslednjič jo bom
spet morala brusiti, ker bo vsa hrapava." Svetovala sem
ji, da učitelja lesorestva vpraša, zakaj mora skodelico
vedno znova močiti. To je storila, in potem mi je povedala,
da les, ko je moker, nabrekne in tako pridejo na površje
vse ravnine, ki jih ima. Če bi skodelo obrusila le enkrat,
bi se sčasoma spremenila in postala hrapava in čudna.
Če odmislimo, kako vesela sem bila, da ima sedaj učitelja
lesorestva bolj v čislih, je bila to zame čudovita slika, kaj
se v tej starosti z otroki dogaja. So kot neobdelan kos lesa,
ki ga vedno znova močimo in brusimo. Kar se skriva v
lesu, sili navzven in na tem lahko delamo. Veseli moramo
biti vsake priložnosti, s pomočjo katere pridejo na plan
grbine, ki jih lahko zbrusimo. Če bi ostale notri, bi bila to
za kasnejši razvoj katastrofa. V tem smislu potrebujemo
medsebojno razumevanje, potem lahko vsakdo od nas
deluje zdravilno, tako doma kot v šoli."
Po kratkem odmoru je vprašala mama: "Prej ste omenili,
da vam je sodelovanje s starejšo kolegico dalo nove
zasnove pouka in da ste ob tem doživeli veliko lepega.
Rada bi vedela, kaj ste doživeli z otroki. Bi lahko kaj slišali
še o tem?"
Hoja, govor, mišljenje
"Če opazujemo hojo otrok, opazimo, da je postala manj
gotova kot je bila pred enim letom, lahko pa opazimo tudi
– včasih le bežno – da pogosto postavljajo celo stopalo,
da se s celim stopalom povezujejo z zemljo. Tega ptice
npr. ne morejo, pa tudi kopitarji ali zveri, oni se dotikajo
zemlje le s kremplji ali pa stojijo na prstih. Tudi pri
otrocih obstaja čas, ko svoje noge tako obremenijo, da
hodijo kot po prstih. Zdaj pa se stopalo vse bolj spušča
na zemljo. To je iskanje lastnega stališča in nato razvoj
lastnega dojemanja in samostojnosti. Ko to vidimo kot cilj
nasprotni negotovi hoji, takrat doživimo pozitiven razvoj,
nekaj lepega. Opazila sem, da se skupaj s spremembo v
hoji – in s tem povezano spremembo gest – pojavijo tudi
nove možnosti za pouk. Povedala vam bom primer.
Veste, da imamo v razredu dva fanta po imenu Urs.
Pokličem Ursa k tabli, in fant – najina pogleda sta se
srečala – pogleda drugega Ursa in mu z gesto roke pokaže,
da naj gre pred tablo on, sam pa obsedi na mestu. Drugi
Urs pride k tabli. Igra gest je uspela. Kaj se s tem izraža?
Gre za odkritje, da je gesta tudi jezik! Ko postane gesta
vidni jezik, se odpre dramatičnost in vsak dan lahko vidim
veselje ob odkritju, kako jim vse bolje uspeva vzpostavljati
majhne dramatične dialoge. Veselijo se, da so osvojili
novo področje jezika; ta dramatičen govor deluje na geste
in hojo in daje mladim samozavest in siguren nastop.
Ali pa vaš prejšnji primer: Ne čvekaj kar naprej! In odgovor:
Saj ne čvekam kar naprej! Le poudarek je drugačen, pa
se spremeni izvoren pomen. Poudarek spada k volji; če
dobi stavek drug pomen, spada k mišljenju, oboje bo
vaša hči zdaj osvojila. Telesna osnova za to leži v dihanju.
Kot je bilo prej dihanje veliko bolj usklajeno z okoljem, je
zdaj pri mami in hčeri popolnoma različno. Hčerka diha,
da bi izgovorila isti stavek s svojim poudarkom, povsem
drugače kot mama. Hči torej sama vodi svoje dihanje, ga
osamosvaja, da pridejo njene sile volje in njene misli do
izraza. Spet se lahko le veselimo, saj se v tem skriva to, da
zavzema svoje stališče.
6 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007

Kakorkoli, ko zavzemajo učenci svoja stališča, lahko
dajejo tudi izjave – in celo s prepričanjem – ki so popolnoma
subjektivne.
"Lahko pa pogoljufajo in stvar obrnejo tako, da ni več
prava," je pripomnila neka mama. "Zdaj mi je popolnoma
jasna zadeva s čistilci. Moja hči se je razburila, da mora
vedno ona ostati po pouku in pomesti razred, medtem
pa je bila v veleblagovnici. To je predrznost, neskončna
nesramnost!"
Močno razburjenje mame je prešlo v jasen odmor.
"Sporazumevanje, druženje je bilo prej v razredu lažje.
Govorili so en jezik," je nadaljevala Susanne. "Zdaj pa se
vsak spopada s svojim lastnim jezikom o tem, kar ga teži.
Za ceno lastnega stališča, lastnega mnenja sprva plačuje
z nepopolnostjo, z nesramnostjo, z neposlušnostjo ali
pa celi z lažmi, toda mi ne smemo prezreti, kaj se lahko
zgodi.
Z ozirom na mišljenje nastaja sedaj pomembna razlika
med fanti in puncami. Doživela sem tole: dva fanta sta
prišla k meni in na vsak način sta hotela vedeti, kako
lahko iz ene točke izven kroga položimo dve tangenti
na krog, toda nista hotela vedeti približno, zanimalo ju
je načrtovanje, kako bi to narisala. Ta naloga je sicer še
pretežka, a toliko časa sta prosila in mi smo že govorili
o Talesovem izreku, da sem jima pokazala. Medtem ko
smo razmiplali, se je razred razdelil: skoraj vsi fantje so
z nenavadnim zanimanjem zrli proti tabli, medtem ko
je večina deklet gledala z manjšim zanimanjem. Od ene
sem celo slišala: "Tega ne razumem, jaz tega ne znam."
Nekateri fantje so skokovito predlagali pot načrtovanja.
"Še eno premico, ravno, ne, ne tako, pa še en krog …"
in nastal je pravi čudež, saj so fantje-sodelovala je ena
sama deklica- iznašli konstrukcijo, ki sem jo po njihovih
navodilih risala na tablo. Ko smo bili že skoraj gotovi, so
proti tabli naenkrat pogledala tudi dekleta. Tabelska slika
jih je zanimala. Pozvala sem jih, naj poskusijo še sami
in pobrisala tablo. Takrat se je zgodilo nekaj osupljivega:
dekleta so bila tista, ki so mi prva pokazala risbo v zvezku
in to popolnoma pravilno. Pokukala sem v zvezke k fantom
in videla, da so jo ucvrli mimo – zmotili so se, začeli znova
in na koncu s pomočjo deklet risbo dokončali.
Takšna geometrijska naloga je sestavljena iz dveh delov:
iz narisanega, iz slike, in iz tistega, kar ni slika, kar je
razmišljanje, s katerim do slike pridemo. Drugi del je
potrebno ponotranjiti, saj dokler ne uzremo slike, o njej
ne moremo razmišljati. Premišljevanje fantom bolj leži
kot dekletom. Pri takih nalogah fantje razvijajo sile jaza.
Številne deklice pa živijo z jazom bolj na strani zaznavanja.
Tako se zgodi, da pri tako imenovanem abstraktnem
mišljenju trdijo, da ne znajo, in da nič ne razumejo.
Kaj se lahko iz tega naučimo? Vidimo, da je cena za nove
korake mišljenja neke vrste izguba, izguba slikovnega
zaznavanja. To nam razjasni tisto, kar sem že prej omenila:
fant, ki dobro misli in računa, ne najde ključa od doma,
ki leži pred njim in ima v svoji sobi pravi nered. Ta primer
je primer izgube slikovnega zaznavanja. Pri vaši hčerki, ki
ste jo prej omenili, je drugače, ona ne zna dobro računati,
oče ji mora pomagati. Ne mara golega mišljenja in ima
pa taka deklica največkrat lepo pospravljeno sobo, s
punčkami in medvedki in fotografijami, vse zelo slikovito.
Seveda ni naravno, da bi kultivirali nered ali pa ne-željopo-računanju.
Toda poglejmo drugače in presodimo, če
se s tem, ko se fantje in dekleta skupaj učijo in skupaj
delajo, lahko drug od drugega kaj naučijo.
Mišljenje se mora razviti do te mere abstraktnega, sicer
lahko v poznejšem življenju slike delujejo z magično silo in
hromijo lastne sodbe. Bati se moramo hudiča z rožički in
gnojnimi vilami, kot se ga boje otroci. Za kritikami učencev
ali nerganjem se mogoče skriva le počasno odpadanje
prevzetih slik, s pomočjo katerih lahko nastajajo nova,
lastna mnenja?
In zakaj se zlomijo stara prijateljstva in se ustvarijo nova?
Omenjeno je že bilo, da so se ustvarile nove skupine in
skupinice, ki medsebojno tekmujejo in se brusijo. Stara
razredna skupnost ne obstaja več. Močnejša nagnjenja
so za tistega, ki vodi razred, pogosto polna presenečenj
in ugank.
V katero smer se giblje razvoj bi vam rada pokazala na
primeru pri pouku zgodovine. V šestem razredu bomo
obravnavali rimsko cesarstvo, ki razpada. Istočasno
vstopa v svetovno zgodovino nekaj povsem novega, to je
krščanstvo. Naleteli bomo na podobo Benedikta , ki je v
svoji mladosti študiral rimsko pravo in je videl, kako so
vandali vstopili v Rim, morili in kako ni bilo nikogar, ki
bi jih opozoril na zakone. Zakon je le še črka. Benedikt
prekine študij. Z vojsko (med sabo so se klicali bratje) se
premakne na hrib in tam ustanovi prvi samostan. Namesto
zunanjih zakonov postavijo samostanske zakone, saj
gredo bratje po poti Jezusa, h gospodarju usode.
Mogoče nam bo ta epoha pomagala, da bomo v šestem
razredu krizo skupnega življenja, ki se ob preobratu
skoraj vedno zgodi, lahko premagali. Nastala bo nova
razredna skupnost, mogoče celo na višji stopnji. Ljubi
starši, ti aforizmi nam bodo pokazali, da imajo vse težave,
na katere bodo učenci naleteli globlji pomen.
(se nadaljuje)
prevod: Nadja Lazar
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007 7

V ZG O J A
Povzeto po članku v časopisu Kindling
O spanju
Videnje nekega očeta
Moj dober prijatelj me je nekoč presenetil z
izjavo, da se najbolj približa temu, da bi videl
angele zvečer, ko stopi v spalnico svojih otrok.
Ta prijatelj nikoli ni dajal vtisa, da bi se kakor koli zanimal
za 'spritualno'. Še danes se zdi, da so mnogi ljudje, ki
imajo sicer dokaj trd, materialistični pogled na življenje, ob
pogledu na spečega otroka zmožni občutiti čudež svetega.
Kot nasprotje smrti, ostaja spanje ena neznank našega časa,
ki ga znanost s svojimi modernimi metodami še zdaleč ne
zna opisati, kaj šele razumeti.
Znanstveniki svoje študije spanja osredotočijo na
pulze iz elektrod, nameščenih na glave 'laboratorijskih
pacientov'. Pomanjkljivosti te znanstvene metode
je zlahka je mogoče opaziti, saj je neotipljivo naravo
spanja nemogoče opisati z omejeno, otipljivo naravo
fizike. Osebno lahko jamčim, da bomo, če bomo šli v
smeri metafizične znanosti, naleteli na težave. Kako bi
lahko razumeli in izkusili spanje ter dali smisel temu
integralnemu delu našega življenja? Na prvi pogled se
zdi nasprotujoče vprašati se, ali se lahko med spanjem
zavedamo, čeprav smo to zavest v naših sanjah bežno
že doživeli.
Spanje lahko pojmujemo kot neke vrste potovanje;
saj rečemo 'lahko noč', kot da bi se odpravil na pot.
Prav tako kot se 'izgubimo', ko zaspimo, zaupamo, da
se bomo 'našli', ko se ponovno prebudimo; in ne le to,
našli bomo tudi vse naše drage. To zaupanje smo dobili
iz izkušnje, ko se je naše fizično telo in naša zmožnost
razmišljanja po dobrem spancu osvežilo in okrepilo.
Spanec je veliki zdravilec, ne le za fizične težave
ampak tudi za čustva, ki so bila prizadeta. Težave
dostikrat vidimo čisto v drugačni luči - bolj celostno in
premišljeno, potem ko jih prespimo.
Vsi starši bodo naštevali podobne preizkušnje, skozi
katere so šli v nočeh brez spanja ali slabega spanja.
Kako pomembno je kvalitetno spanje, se zavemo šele
potem, ko nam je onemogočeno. S to situacijo se po
navadi srečamo po rojstvu prvega otroka, ko se moramo
navaditi na življenje z manj spanja in posledično z
utrujenostjo, preutrujenostjo in nižjo storilnostjo. In
takšni moramo skrbeti za spanec in prehrano našega
podmladka. Oboje je dvoje različnih vidikov otrokovega
osnovnega prehranjevanja, čeprav se staršem
dostikrat zdi kvaliteta hrane in prehranjevanja mnogo
pomembnejša od kvalitetnega spanja.
Zaužitje, prebavljanje in izločanje je gotovo pomemben
proces v prehranjevalnem krogu. Čeprav je le malokdo
med nami zmožen opisati, kaj se med spanjem dogaja,
pa lahko vidimo, da je tudi ta proces trojen. Sestavljen
je iz priprave, spanja (ki je tudi samo sestavljeno iz
treh delov) in prebujanja ali obnovitve. Glede kvalitete
hrane in njene priprave imamo starši dostikrat toge
predstave in procedure. Ritem in rednost dnevnih
obrokov postaneta pomembna in otroci morajo urejeno
sedeti ob mizi, dostikrat tudi v družbi drugih ljudi,
ločeni od vsakdanjega hrupa in aktivnosti. Hrano
pripravljamo previdno, krožnike in mizo dostikrat tudi
umetniško okrasimo. Spoznavamo kako pomembna je
dobra prebava, dobra prehrana in zdravje in razvoj sta
odvisna od tega, kaj in kako jemo. Ali bi lahko rekli,
da je dobro spanje prav tako odvisno od priprave in še
pomembneje od tega, katere dnevne dogodke in kako
jih odnesemo s seboj (zaužitje) v spanje?
Čas za spanje pa je splošno znana težava staršev,
ki si prizadevajo svoje otroke dobro vzgajati. Njihova
utrujenost, ob preutrujenem otroku, ali otroku, ki je
zaradi zunanjih dogodkov ves iz sebe – prihajanje in
odhajanje starejših bratov in sester, nepričakovani
obiski – vse to moti mir v prostoru, kjer naj bi se otrok
na spanje dobro pripravil. Tudi sam sem imel z mojimi
otroki precej spalnih scen, zato bi želel le skromno
nakazati nekaj svojih opažanj v zvezi s pripravo na
spanje. Zdi se, da je osnovni cilj, posebno za otroka, ki se
spanja boji, rednost in ritem. Zame je največji izziv pred
spanjem vzbuditi razpoloženje, ki pospeši potovanje iz
polne budnosti v območje budnega sanjarjenja. Premik
iz dnevnih prostorov v spalnico, mnogokrat najbolj
težaven prvi korak, lahko olajšamo tako, da naredimo
iz tega domiselno igro – čoln ali vlak, ki odhaja na pot
in se prebija po hodnikih in stopnišču.
8 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007

Najlepši način, da ga pospremimo v svet sanjarjenja
je, da mu zapojemo uspavanko. Zdi se, da zadostuje še
tako preprosto petje, čeprav sem sam ugotovil, da pri
mojih otrocih to ni bilo več mogoče, ko so bili enkrat v
drugem razredu. Nekako se zdi, da se začno sebe preveč
zavedati in se jim zdi, da je takšno petje primerno samo
za dojenčke in vrtčevske otroke. Primerna, mirna zgodba
pred spanjem, ki jo po možnosti vemo na pamet, otroku
prav tako pomaga, da se iz grobega fizičnega sveta
umakne v sanjavo domišljijsko pokrajino. Ker sem sam
to težko vzdrževal s petjem, sem se zatekel k branju
knjige. Izbira knjige je seveda pomembna in dostikrat
se mi zdi, da knjige, ki jih berem, niso primerne za
starost otrok. Včasih postane očitno, da vsebina ni
ustrezna, morda je preveč čustvena, grozna in brutalna
ali včasih, kot je v sodobnih otroških knjigah navada,
precej banalna in brez domišljije. Prepričan sem, da
nam lahko tukaj s svojimi priporočili pomaga naša
razredničarka in s tem dopolni učenje v šoli.
Realnost našega časa je, da gre večina otrok (upamo
da ne otroci iz waldorfskih šol) spat potem, ko so si
ogledali vrsto televizijskih programov, včasih celo
dve do tri ure. Argumenti glede škodljivosti gledanja
televizije so se pojavili v waldorfskih krogih. Sedaj, ko
je moj najstarejši otrok star 10 let, se mi ne zdi prav nič
pomembno, da bi v hišo prinesel televizijo. Sprašujem
se, kakšno razpoloženje in kakšne slike želimo, da
odnesejo naši otroci s seboj, v spanje? Ali lahko televizija
poskrbi za nekaj, kar bi pozitivno vplivalo na prehod
v spanec? Po mojih izkušnjah televizija, posebno pri
mlajših otrocih, ne poživi aktivnega notranjega življenja
domišljije. Še več, močne zunanje čutne podobe,
značilne za televizijo, lahko mnogokrat zasenčijo bolj
pretanjene, občutljive vtise iz razrednega pouka in
žive vtise dejanskega sveta, sveta dejanj. Neprijetna je
misel, da otroka danes uspavajo s pomočjo kaset ali
televizije.
Pred kratkim sem slišal, da je waldorfska pedagogika
znana po tem, da prižiga ogenj in ne po polnjenju
veder*. Kako čudovito gledanje na to pedagogiko –
ogenj s svojo nepredvidljivostjo in negotovostjo, njegovo
notranje življenje in obilna energija. Ali naša pedagogika
poskuša dati našim otrokom bežen pogled na svobodo?
Kadar nam waldorfski učitelji pripovedujejo, da se
učenje resnično dogaja šele v spanju, se moramo
kot starši čutiti nekako odgovorni in odigrati svoj del
vloge v tej skupni vzgoji naših otrok. Našo ljubezen in
nego potrebujejo tako pri spanju kot pri prebujanju in
dnevnem sanjarjenju.
Pripis:
Ta članek sem napisal pred štirinajstimi leti, ko so
bili najini otroci stari od šest do deset let in bila je prav
posebna izkušnja, ko sem ga pred kratkim prebral in
podoživel tiste čase, ko so bile vse najine misli in vsa
energija usmerjene navznoter, da v domu ustvariva toplo,
varno zatočišče. Meje je toliko teže varovati, ko dosežejo
otroci obdobje adolescence. Spalni vzorci in ritem so
moteni, posebno ob vikendih, ko se dogajajo zabave in
skoraj obvezno prenočevanje s prijatelji. Zanimivo je,
da to obdobje napoveduje čas, ko potrebujejo otroci več
spanja in to v glavnem radi počnejo tako, da prespijo
cele dopoldneve in celo popoldneve. Kot večina staršev,
sem moral tudi jaz napredovati od pomirjanja otrok, da
spijo do osvajanja tehnik prebujanja mladostnikov ....
čisto nasprotna aktivnost v tako kratkem razdobju. To
mi tudi osvetljuje, skozi kakšne izzive gredo družine,
pri katerih otrocih je velika razlika v letih, kako v domu
ustvariti različne spalne pristope in ritme.
* W.B.Yeats: "izobraževanje ni polnjenje vedr ampak
prižiganje ognja."
pripravila: Marina Nuvak
Mnogokrat sem presenečen, koliko nemira danes
otroci prenesejo, ne da bi se prebudili. Ta zmožnost je
pri otrocih različna – razgovori z obiskovalci v spalnici,
prižiganje in ugašanje luči, ko otrok močno spi in se le
redko sploh premakne. To nas opominja, kako zelo je
otrok 'zapustil' svoje telo in se odpravil na potovanje v
spanec. Mnogokrat sem se spraševal, do kakšne mere je
stanje, v kakršnem postelja in posteljnina zjutraj kažeta
na kvaliteto spanja, ali neke vrste nožni odtis spanja.
Prebujanje otrok starši nekako laže prenašamo, morda
zato, ker smo tudi sami zjutraj zasanjani in normalno
nismo razpoloženi za pretirano čutno vzpodbudo. Pri
mojih otrokih sem opazil precejšnjo spremembo po
dobrem nočnem spanju – včasih s svežo živahnostjo in
nepričakovano budnost, drugič spet počasno, dremavo,
lenobno razpoloženje. Mnogokrat nastane težka
situacija, ko se počasno, sanjajoče gibanje spopade s
potrebo, da pridemo pravočasno v šolo! To je lahko še
posebno težko za vrtčevske otroke.
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007 9

K O T I Č E K Z A M L A D E
Praprotno seme
Med zelišča, ki imajo včasih čudno moč, da nam utegnejo
v mnogih rečeh pomagati ali škodovati ali prihodnjo srečo ali
nesrečo prerokovati, spada tudi praprot. Cela rastlina pa za to
ni dobra, porabiti se more le seme. Praprotno seme ima namreč
svojo moč ravno ob kresu, ko je dan najdaljši in noč najkrajša.
Poslušaj, kaj se je nekoč pripetilo.
Neki gospodar je imel hlapca. Vroč dan je bil; kosila sta ves
dan na travniku in zvečer že trudna prišla domov. Po večerji
ukaže gospodar hlapcu, naj oba vola žene na pašo, ker gredo
drugi dan po seno na najdaljni travnik. Hlapec uboga, čeravno
ne prerad, ker bi rajši šel spat. Komaj pride na travnik, kamor
je vola nagnal na pašo, že truden sede na kamen in zadremlje.
Ko se zbudi, ne vidi več volov. Hitro skoči na noge in ju gre
iskat. Dolgo je že hodil in ves truden je že bil od kratkega spanja,
še bolj pa od slabega pota. Preklinjal je in grozil, da bo vola
pretepel, ker sta se mu skrila. Ali kmalu ju je zapazil v svoje
veliko veselje v neki dolinici, ko sta med praprotjo mirno ležala
in prežvekovala. Nalahko stopi bliže in se pripravlja, da bi ju
najbolj pretepel. Ves pa se prestraši, ko zasliši glas starejšega
vola, ki je govoril mlajšemu te besede:
"Blagor tebi, tovariš, ki boš še dolgo časa živel in si še dobro
klajo pri gospodarju služil, jaz pa bom moral že prihodnjo jesen
poginiti in moje meso bodo ljudje pojedli, kakor je njihova
navada." Žalostno je izrekel to mlajšemu prijatelju in debela
solza se mu je udrla po licu. – "Prihodnjo pomlad pa," je govoril
dalje, "boš ti z novim tovarišem oral za repo, ko pa boste že
nekaj brazd na njivi zorali, se bo izpod brazde prikazala velika
in strašna kača. Udrla jo bo za gospodarjem, ki bo ravno plužil,
in ga bo smrtno pičila v nogo."
"Pa kaj, ali se mu ne bo moglo pomagati?" vpraša mlajši vol.
"Nihče drug mu ne bo mogel pomagati kot le hlapec," reče
dalje stari vol. "Hlapec bi mu pomagal, ča bi kači, brž ko se
bo pokazala, z gorjačo pravo pot do gospodarja pokazal. Toda
vstaniva in pojdiva domov, hlapec naju že išče in gorje nama,
če naju dobi."
O knjigi
Lepotica s
pomarančami
Jakob Peterlin, 8. r
Lepotica s pomarančami je zgodba. Kot pri vsaki
zgodbi so tudi tu prisotni nepomembni ali pa delno
nepomembni detajli, jedro - osrednja misel ter
dejstvo ali dogodek, okoli katerega se zgodba vrti in pogosto
tudi navdihne avtorja ter mu da besede in voljo, da ga zapiše.
Jedro je v tem primeru ljubezen Georgovega očeta do Lepotice
s pomarančami, kasneje Georgove mame. Georg in hkrati bralec
začne odkrivati to ljubezensko odisejado skozi dnevnik takrat
že preminulega očeta, ki ga je Georg dobil v roke pri štirinajstih
letih. Poleg ljubezenskih zapletov je v dnevniku nemalokrat
omenjen še Hublov teleskop.
Zakaj ravno teleskop in ne mikroskop ali daljnogled?
Teleskop, še posebej Hublov, simbolizira oči človeštva, ki
počasi, kos za kosom začenjajo čutiti, kaj se skriva v tej neskončni
črnini, črnini vesolja.
Zakaj ravno vesolja in ne oceanov ali zemlje?
Vesolje je neskončna, lepa in vsemogočna stvaritev, ki jo
človeštvo sprejema le po kakšen planet ali zvezdo hkrati.
Enako je z ljubeznijo. Tudi to je neskončna in lepa stvaritev, ki
jo človek sprejema malo naenkrat, dan za dnem, a se vseeno
kaže vsakič znova v svoji polni neskončni veličini.
Ko to izreče, vstaneta in gresta proti domu. Hlapec je šel mirno
in pohlevno za njima, še dotakniti se ni upal nobenega.
Ko se je približala jesen, je gospodar res prodal starega vola.
Prihodnjo pomlad, ko so za repo orali, se je vse zgodilo
natančno tako, kakor je govoril stari vol na kresni večer. Kača
je prilezla izpod brazde ter jo udarila za gospodarjem z odprtim
gobcem. Ali hlapec je dobro pazil nanjo in ji z gorjačo razbil
glavo. Ko je gospodar videl, kako čudno ga je hlapec rešil,
povpraša ves zavzet hlapca, od kod je on to vedel. Ta pa je vse
povedal, kar sta se vola pogovarjala. Vendar pa ni hlapec čisto
nič vedel, kako da je on ravno takrat slišal vola govoriti. – Nič
ni vedel, da se mu je bilo praprotno seme usulo v škornje, ko bi
bil pa to vedel, bi ne bil nič slišal.
■ Založba Vale Novak
10 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007

K O T I Č E K Z A M L A D E
Alexander, nekdanji waldorfski učenec
Alex se predstavi
Lucija Florjanc Lukan, razredničarka
Zaključna igra
8. razreda
Če leta gospodovega 1790, ko je Anton Tomaž
Linhart spisal eno izmed najstarejših dramskih
besedil v slovenščini Ta veseli dan ali Matiček
se ženi, do uprizoritve ni prišlo, pa se je to prav gotovo
zgodilo zadnjega dne velikega travna leta današnjega, v
Viteški dvorani Waldorfske šole Ljubljana.
Odlike te komedije so v živahnem, ves čas napetem dejanju,
v jasno in dosledno orisanih značajih, med katerimi so ženski
prav tako mojstrsko podani kot moški ter v vedrem humorju,
sočnosti, živahnosti in slikovitosti dialoga v dokaj čistem
gorenjskem narečju.
Ime mi je Alexander Willink. Star sem 21 let in sem zaključil
13. razred waldorfske šole na JV Anglije. Potem sem odšel
naravnost na poslovno univerzo v Ameriko, kjer sem se kmalu
naveličal, zato sem odšel na potovanje. Ravno sedaj sem pripotoval
iz Anglije v Španijo in nato v Slovenijo. Ne vem, kako dolgo bom
ostal tukaj, a imam to srečo, da lahko sproti načrtujem. Trenutno
iščem, kaj zanimivega in zabavnega bi lahko počel. V štirinajstih dneh
sem se naučil oblikovanja internetnih strani in sem do sedaj delal na
oblikovanju internetne strani za učiteljico klavirja v Španiji: www.
dianabaker.net.
Opazil sem, da so vsi moji sošolci, ki so zaključili šolo ob istem času kot
jaz, začeli slediti svoje interese, kar ne pomeni nujno univerzo. Eden je
na Kitajskem, kjer proučuje tai-či, drugi je v Angliji in bo postal poklicni
kuhar, spet drugi študira v Londonu astrofiziko itd. Mislim, da je to
povsem drugače kot v drugih šolah, kjer je navada, da gredo naravnost
na univerzo, ker ne vedo, kaj jih veseli. To čutim, da je tisto, kar sem
pomembnega dobil prek waldorfske pedagogike. Najtežja ovira za
večino ljudi po šoli je, da nehajo skrbeti, kaj bo v prihodnosti in ostanejo
aktivni pri stvareh, v katerih uživajo. Tako ostaneš odprt za priložnosti,
ki se ti pokažejo.
Ko sem zadnjič tukaj v Sloveniji gledal igro tretjega razreda, sem se
spomnil na čase, ko sem v šoli tudi sam sodeloval v različnih predstavah.
Spomnim se, da sem se v tistih dneh počutil, kot da sem najpomembnejši
člen te igre. Toda ko sedaj gledam nazaj, spoznavam, da mi je sodelovanje
v teh igrah dalo veliko znanja o tem, kako komunicirati z ljudmi tako
v razredu kot širše. Nekaj prav posebnega navda človeka, ko opazuje
skupino tako mladih otrok, ki tako trdo delajo skupaj.
Na mojih potovanjih vedno bolj opažam, da običajem slog življenja,
kjer konča človek najprej šolo in nato univerzo, ni za vsakogar, posebno
ne za tako mlade ljudi. Hej! Najpomembneje je da človek, medtem ko
počne stvari, ki jih rad počne, uživa. Poslovna šola, na katero sem hodil
je bila zelo dobra, vendar me ni učila tistega, kar je najpomembnejše, to
je komunicirati z ljudmi. Na katero koli področje se človek poda, povsod
je najbolj pomembna njegova spodobnost sodelovanja in skozi njo se
lahko nauči vse, kar pri svojem poslu potrebuje.
Kot odrsko delo je precej zahtevno, zato so ga v preteklosti
redkeje uprizarjali. Kadar pa ga izvajajo, zbuja občudovanje
in navdušenje.
In tako je bilo tudi je bilo tudi na Waldorfski šoli Ljubljana z
'osmarčki' v tem lepem majskem večeru. V graščini, postavljeni
v gorenjskem podeželskem okolju, so se uspešno prelevili in
vživeli v vloge grajske gospode in osebe meščanskega razreda,
zbudili občudovanje in navdušili občinstvo.
Z izvrstno igro in odličnimi igralci smo se tako brez časovnega
stroja skupaj za približno dve uri vrnili v dogajanje več kot
dvesto let nazaj, v konec 18.stoletja, uživali v komičnih
zapletih in razpletih, se zabavali in ob sočnih dialogih in
monologih večkrat dodobra nasmejali.
Poleg dobrega sodelovanja med učenci je bilo v dvorani moč
čutiti, da so se zelo dobro identificirali z vlogami, ki so jih
igrali, še posebej z njihovimi značajskimi potezami ter njihovim
družbenim položajem v takratni dobi razsvetljenstva na
Slovenskem. Razsvetljence je družila ljubezen do slovenskega
jezika in iskrena želja, da bi kulturne zaklade in znanstvena
spoznanja približali ljudem v domačem, razumljivem jeziku.
Tako je komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi za polno
doživetje nujno brati kot zgodovinski dokument o boju
Slovencev za priznanje temeljnih narodnih pravic.
Čeprav predstavlja rdeča nit dogajanja v sami zgodbi resno
življenjsko vprašanje, namreč vprašanje zakonske zvestobe,
pa ga ta komedija rešuje na kaj lahkoten način.
Še dobro, da v prizoru, ko Matiček izpoveduje svojo ljubezen
Nežki, med drugim pove tudi resnico, da v ljubezni preveč še
zadosti ni.
In to si velja zapomniti!
Ampak, nikar me ne jemljite preresno, kajti to je dolgočasno. Uživajte
življenje, tako kot ga sami želite.
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007 11

UT R I N K I
Igor Velepič
Umetnostno-zgodovinska
ekskurzija po Ljubljani
Šesto metrov
v šestih urah
11. razred
28. maj 2007 od 8. do 14. ure
Zarana (ob 8.00) smo se skoraj vsi zbrali pred cerkvijo
Sv. Jakoba. Dva Petra sta jo družno primahala pozneje,
ker sta pozabila, da se ne dobimo v šoli …
Najprej smo si ogledali Herkulov vodnjak (kjer naj
bi včasih stala lipa zelena iz Povodnega moža) in se
spomnili srednjeveške členitve Ljubljane na Stari, Novi
in Mestni trg.
Potem smo šli v notranje dvorišče Stiškega dvorca
(nekdanje mestno bivališče opata) oz. Akademije za
glasbo (zvoki inštrumentov iz učilnic).Ustavili smo
se pred Gruberjevo palačo (Arhiv RS) na Zvezdarski
ulici.
Nata smo obiskali znamenitega goslarja g. Vilima
Demšarja v njegovem ateljeju na Žabjaku. Že v
predprostoru nam je pokazal, kako se na inštrumentih
pozna prehod iz gotike (viola da gamba, šilaste oblike)
v barok (polovinski in celinski violončelo, zaobljene
oblike). Potem nam je razložil in pokazal pot od lesa
do plemenitega tona. Deležni smo bili izletov v fiziko,
kemijo, estetiko, etimologijo, geografijo … Precej časa
smo posvetili Cremoni in mojstrskim delavnicam:
Amati, Guarneri in Stradivari. Izvedeli smo marsikaj
o Ex libris-ih, akustiki, materialih in lepilih, predvsem
pa nam je g. Demšar na violino tudi lepo zaigral.
Nato smo prečkali Ljubljanico in se ustavili pri
Zoisovi piramidi (slovenska Davincijeva šifra) nasproti
Fakultete za arhitekturo. Ob Srednji šoli za oblikovanje
smo opazili spomenik edinemu nobelovcu slovenskega
rodu (Fritz Pregl za kemijo). Ogledali smo si tudi
dvorišče Križank (in cerkev) s portretom Jožeta Plečnika
in njegovim napisom na fasadi ("Minljiv si, le tvoja dela
spominjajo nate").
Zašli smo seveda tudi v Muzikalije, koder imajo zelo
veliko not, knjig o glasbi, nosilcev zvoka … Tisti, ki jih
to še ni zanimalo, naj le vidijo, kam bodo hodili kupovat
note za svoje otroke. V isti zgradbi domuje tudi Društvo
slovenskih skladateljev, a smo jim z obiskom prizanesli.
Simona Gregorčiča na vogalu te zgradbe nismo zlahka
prepoznali, Napoleona pa tudi ne takoj.
V NUK-u nas je pričakala predstojnica glasbenega
oddelka (nekateri smo imeli občutek, da smo peš
prilezli na vrh nebotičnika) ga. Simona Moličnik – Šivec.
Poučila nas je o pomembnosti institucije kot je NUK in
nam pokazala nekaj dragocenosti. V belih rokavicah
je razprla raritetne librete, ki jih hrani NUK, edini
ohranjeni izvod ene od Lutrovih pesmaric, originalno
izdajo zbranih del (Opus musicum) Jakoba Gallusa
Carniolusa in od Beethovna poslan prepis njegove
šeste simfonije. Uvedla nas je tudi v sliko slovenskih
skladateljev Saše Šantla, katero smo si potem ogledali
v SF.
Pogledali smo si tudi NUKovo zakajeno, a zelo lepo
urejeno kavarno Marko Mušič.
Na Vegovi smo potem videli zgradbe Srednje glasbene
in baletne šole, Glasbene matice in Jazz oddelka na
SGBŠ. Ob cesti smo opazili kolonado spominskih
portretov:
Davorin Jenko, Stevan Mokranjac, p. Hugolin Sattner,
Jakob Petelin Gallus, Vatroslav Lisinski, Benjamin
Ipavec, Anton Foerster, Emil Adamič.
Videli smo tudi najstarejši ohranjeni zidani del obzidja
(polkrožni stražni stolp).
Nato so nas že čakali v Slovenski filharmoniji. Tam
smo si ogledali veliko dvorano s štirimi napleskanimi
muzami in orglami za zaveso. V mali dvorani smo videli
veliki original prej omenjene Šantlove slike slovenskih
skladateljev (Gallus, Hren, Krek, Kogoj, Osterc…) in
dva krilna klavirja (Stainway in Bösendorfer), na zadnji
steni pa je bila še slika filharmonikov Zmaga Modica. V
avli smo videli še nekaj muz na vratih (peskano steklo)
in portret Gustava Mahlerja, ki je dve leti služboval v
Ljubljani ter nekaj drugih kuriozitet.
■ Za Križankami
12 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007

Naslednja znamenitost je bila Makalonca, kjer so nas
jako prijazno počastili s sokovi in kapučini… Kratek
počitek in malica.
V Frančiškansko cerkev smo vstopili od zadaj, tako
da smo videli kapele za oltarjem in imeli lep pogled na
velike orgle in na male orgle ob oltarju. Na koru smo bili
žal brez prof. Miklavčiča, ki bo predstavitev zgodovine
orgel za nas pripravil kdaj pozneje, tako da smo le
malce zaznali specifike tega mogočnega inštrumenta
s tremi manuali in pedali (nekateri so bili še najbolj
navdušeni nad ekranom ob igralniku).
Potem smo si šli pogledat eno skrito koncertno
dvorano (pokrito notranje dvorišče glavne pošte) koder
smo tudi zapeli Magnificat (dvo- in več) glasno).
■ Glasbene dragocenosti NUKa
■ Orgle frančiškanske cerkve ■ Atelje Vilima Demšarja
Naslednja postaja je bila nova knjižnica Otona
Župančiča, kjer smo si ogledali glasbeni oddelek z
bogato zbirko zgoščenk, knjig o glasbi, not, dvd-jev.
Štiri nadstropja višje smo se posedli v dvoranico,
kjer smo si ogledali video o zgodovini temperirane
uglasitve avtorja Howarda Goodala. Zgodba je tekla od
lave, vzhodne glasbe, Pitagore (ki prisluhne kovačem),
uglaševanja kozarcev… pa do vpliva harmonike na
romunsko cigansko glasbo.
Končali smo v načrtovanem času, malce pred drugo
uro, sodelovanje je bilo (razen v bližini cd-jev in dvdjev)
skoraj vzorno, ostal nam je pa še obisk studijev v
RTV hiši in AGRFT-ja.
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007 13

UT R I N K I
Firence
Katarina Rešek, 9.r
Pred šolo, ob petih zjutraj. Vsi zaspani in neučakani
smo se nekaj minut po peti odpeljali z avtobusom
proti lepi Italiji. Seveda smo več kot pol poti spali, a
se je tudi našel čas za pogovarjanje, smejanje, petje in gledanje
filma o družini Medici.
Po dolgi, dolgi poti smo končno prispeli v kamp v Firencah in se
namestili. Postavili smo šotore in nato – dež. Lilo je kot iz škafa,
tekli smo proti avtobusu in bili v strahu za naše šotore. Kmalu
se je vreme razvedrilo in odpravili smo se v mesto. Ogledali
smo si toliko stvari: Davida (da, pravcatega Davida), kupolo,
svetišče... in seveda smo tudi nekaj narisali ter naisali nekaj
dejstev. Umetnost je v Firencah res čudovita! Toliko kipov, slik,
veličastnih stavb ... noro!
Zvečer smo prišli v kamp, povečerjali, se še enkrat sestali in
odšli spat.
Drugi dan smo se zgodaj – ob sedmih zjutraj zbudili, pozajtrkovali
in se zopet odpravili v mesto. Obiskali smo samostan, galerijo
Uffizi, hišo premožnega meščana (iz renesanse, seveda) in še
mnogo, mnogo... Seveda smo tudi te narisali in si kaj zapisali.
Ni mi bilo jasno in še zmeraj mi ni, kako so lahko ustvarili tako
natančne in lepe umetnine v takšnih velikostihv (nekatere so
res enormne). Odšli smo tudi na most Ponte Vechio, ki bi ga
lahko imenovali tudi zlati most. Toliko zlata in dragih kamnov na
kupu. Imeli smo tudi prosti čas in samostojno raziskali Firence in
seveda ... trgovine, stojnice, tržnico. Zapravili smo nekaj denarja
in se zopet zbrali ter odšli v kamp. Omeniti moram, da so Firence
drage kakor žafran. Torej, v kampu standarden proces – večerja,
'sestanek' in spanec. Kar nekaj ljudi je zbolelo, saj je bilo vreme
precej muhasto.
Zadnji dan ... bujenje ob sedmih. Pospravili smo šotore,
pozajtrkovali in odšli še na zadnjo 'turo'. Najprej smo se ustavili
na razgledni točki (kjer so prodajali pol cenejše spominke kot
v Firencah), kjer je lep razgled na strehe Firenc. Potem smo
se odpravili v Piso. Tam smo si ogledali cerkev in krstilnico ter
seveda poševni stolp (in res je poševen, če ste mislili, da je
optična prevara – ni). Nato smo to seveda narisali. Ko smo to
opravili, smo z avtobusom odšli proti morju. Ker smo imeli res
(pre)malo časa za kopanje, nas je večina odšla po kosilo, ki smo
ga stežka našli, saj imajo Italijani 'siesto' (od 14h do 16h trgovine
ne delajo), štirje sošolci pa so le uživali v italijanskih vodah. Ko
smo se najedli in nekateri nakopali, je bil čas, da gremo domov.
Dolga vožnja, prispeli smo okoli polnoči in odšli domov, da bi se,
utrujeni, naspali. A spanec ni trajal predolgo, saj smo naslednji
dan že sedeli za šolskimi klopmi.
14 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007

UT R I N K I
Učenci 5. razreda
Olimpijada na
Dunaju
Dunaj
Ko smo po naporni vožnji končno prispeli na Dunaj, sem gledal
z odprtimi usti.
Ustavili smo se blizu prelepe stare in ogromne rumene palače,
kamor so se cesarji in cesarice za kratek čas prišli odpočit. Zdaj
sta palača in park v lasti države. Palača se imenuje Schönbrun.
Vse je lepo ohranjeno in v dobrem stanju. Par krasijo lepi kipi,
rastline s Kitajske, palme, čudoviti drevoredi, kjer so drevesa
čisto natančno oddaljena drug od drugega, vsi so izredno
skrbno striženi. Nekdo se je moral zelo potruditi, da je tak red,
sem pomislil. Na sredini drevoreda je bil star vodnjak.
Po sprehodu in ogledu parka smo šli v živalski vrt. Bilo je zelo
lepo popoldne na Dunaju in to gotovo ni bil moj zadnji obisk
tega mesta.
Olimpiada
Jakob Ciuha
Okoli šeste ure zjutraj je naš tabor oživel. Zaslišalo se je prvo
govorjenje. Tudi Katarina in jaz sva se že pripravljali za zajtrk.
Po njem je prišla na vrsto OLIMPIADA, na katero smo se že
dolgo pripravljali. Meščani desetih različnih polisov smo tekli
1600 m dolg maraton, po katerem sem sopihala kot lokomotiva,
štafete, "šprint" in skakali v višino in dolžino. Nogi, ki sta se
utrudili pri maratonu, me pri skoku v višino nista hoteli ubogati
in še višje skočiti. Pri rokoborbi sem tekmovala z Aljo, nato pa
še z Nežo, zmeraj je bil rezultat: neodločeno. Tekme rokoborbe
so se mi zdele še najbolj napete zaradi spremljave bobnov. Na
šolskem dvorišču so nam podelili majice, diplome in medalje.
Prva disciplina je bila maraton. Ni bil tako naporen. Na startu
smo dobili sporočila in jih nesli do cilja. Naslednja disciplina je bil
skok v daljino ali pa višino. Izpadel sem pri predzadnji višinski
preizkušnji. V "šprintu" sem bil kar dober. Dvakrat sem zmagal.
Sledila sta met diska ali met kopja. Pri metu kopja so nekatere
druge šole metale slabo. Mnogi iz našega razreda so bili med
najuspešnejšimi. Zadnja disciplina je bila štafeta. Veliko štafet
je bilo do zadnjega metra neodločenih. Vzdušje je bilo odlično.
Publika nas je spodbujala s klici in ploskanjem.
Po končanem tekmovanju smo se odpravili na slavnostno
podelitev medalj in diplom. Dobili smo tudi majice. Z veselimi
občutki smo se vrnili domov.
Olimpiada
Urban Širca
Na Dunaju smo šli najprej v živalski vrt, kjer smo občudovali
živali. Potem smo se zapeljali do šole, kjer je bila pozneje
olimpiada. A ko smo postavili šotore, je že začelo deževati. Šli
smo na večerjo, nato pa imeli srečanje v razredu. Iz šole smo šli
v šotore in zaspali.
Ob šesti uri zjutraj smo že vstali. Takoj po zajtrku je bil trening.
Med odmorom smo šli na kosilo, potem pa smo spet trenirali
in tekli maraton - dva kroga. Zvečer je bil slovesen Grški večer.
Zaigrali smo odlomek iz naše igre Čudež v Avlidi.
Zadnji dan je bila OLIMPIADA. V grških oblačilih smo se dobro
počutili. Ko smo končali, smo šli na podelitev kolajn. Po kosilu
smo z vozičkom prvo prtljago hitro pripeljali na avtobusno
postajo, potem pa odpeljali po novo. Takrat pa so se ravno
vkrcavali Avstrijci. Po pomoti so odpeljali še naše potovalke. K
sreči so to opazili, se vrnili in nam predali "izgubljeno prtljago".
Odpeljali smo se na Dunaj. V centru mesta je bilo na ulicah
zelo zanimivo. Šli smo tudi na sladoled, potem pa se odpeljali
v Ljubljano pred šolo. Tam so nas čakali starši. Srečno in srečni
smo se vrnili domov.
Tine Božnar
Po odličnem kosilu smo se odpeljali na ogled Dunaja, ki je zelo
veliko mesto.
Maruša Cizl
Olimpiada
Na dan olimpijskih iger smo zgodaj vstali. Tresli smo se od
mraza in šli na zajtrk. Približevalo se je slovesno tekmovanje.
Oblekli smo tunike, se prepasali in šli k svojim polisom.
Naš polis - Helos je bil prvi v vrsti. Odkorakali smo na travnik.
Predstavniki vseh polisov so postavili svoje zastave. Zadonele
so fanfare in igre so bile odprte.
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007 15

UT R I N K I
Mednarodno srečanje
12. razredov Waldorfskih šol
v Dornachu, Švica
Connect 2007
Goetheanum - velika arhitekturna skulptura je center
antropozofskega društva in sedež visoke šole za
duhovno znanost.
Prvi Goetheanum je Rudolf Steiner zasnoval in izgradil v začetku
20. stoletja. Zgrajen je bil iz lesa, streha je bila narejena iz dveh
kupol, ki sta se stikali in zlivali druga v drugo. Na žalost je prvi
Goetheanum kaj kmalu po izgradnji zgorel. To je Steinerja zelo
potrlo, saj je bil prvi Goetheanum njegov delovni in raziskovalni
prostor. Dve leti po tem dogodku je Steiner začel snovati načrte
za nov Goetheanum, tokrat betonski. Izgradnje ni dočakal.
Tako je po njegovih načrtih zgrajena samo zunanjost. Stavba
je zunaj siva, znotraj pa zelo slikovita, kar naj bi bilo primerljivo
s človekom, kjer so lepota, občutki in karakter skriti v njegovi
notranjosti.
Matic Cotič, 12.r
Aprila leta 2007 so se dijaki 12. razreda naše šole
udeležili tretjega mednarodnega srečanja waldorfskih
šol iz celega sveta. Konferenco Connect 2007 organizira
Mladinska sekcija v Dornachu. Srce konference je
srečanje preko petsto mladih iz različnih držav. V
zanimivo zastavljenem programu so se lahko seznanili
s perečimi temami, kot so segrevanje ozračja, genska
tehnologija, problem zdrave prehrane, droge itd. Na
delavnicah so se spopadli s praktičnimi izivi, s plesom,
slikanjem, s snemanjem filma o genski tehnologiji,
gledališčem, medicino, kmetijstvom itd. Ob večerih
smo si ogledali dve gledališki predstavi waldorfskih
šol iz Nemčije in Nizozemske. Zborovskemu koncertu,
ki so ga pripravili Belgijci, so se pridružili tudi naši
dijaki, dijaki iz Argentine in s Češke. V prostem času
smo veliko plesali in peli glasbo z vseh koncev sveta.
Na poti nazaj so se nam pridružili dijaki Waldorfske
šole iz Liera, iz Belgije, ki so svojo zaključno ekskurzijo
nadaljevali po Sloveniji in na Hrvaškem. Bili so gostje
na domovih naših dijakov in učiteljev.
Za vse je bila konferenca edinstvena izkušnja, polna
zanimivih obrazov in doživetij.
Alja Venturini
16 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007

UT R I N K I
Projekti
12. razreda
Dijaki 12. razreda
Dvanajstošolci so tudi letos ustvarili zelo zanimive
projekte, kar nekaj jih je bilo izjemnih. Nekateri
dijaki so tudi sami ocenili svoje delo in povedali, kaj
so se v tem dragocenem času naučili.
Naslov moje projektne naloge je Dom: varnost in udobje.
Preučeval sem naš dom - natančneje avtomatizacijo le-tega.
Raziskal sem, kako se lahko v njem čim bolj udobno in nenaporno
živi. Pogledal pa sem na dom tudi iz vidika varnosti. Kako dom
spremeniti v varno kletko, ki nam znotraj nje ponuja visoko raven
bivanja. Naučil sem se uporabiti in montirati avtomatizacijski
sistem, veliko sem se naučil o varnosti in varovanju, ukvarjal pa
sem se tudi s pojmovanjem zasebnosti in raziskal njene meje.
Jaka Dijak
V svojem projektu sem obravnavala Downov sindrom.
Osredotočila sem se predvsem na vključevanje otrok s tem
sindromom v redne oddelke razredov ter na zgodbe družin s
takimi otroki.
Naučila sem se veliko novega in koristnega, predvsem za
razumevanje tega problema s strani družbe.
Iskala sem morebitne rešitve oz. napotke za ostale, ki nimajo
DS, vendar so kakor koli s temi otroki v stiku.
Maša Danijel
V svojem projektu sem se naučila, kako zahteven je prevajalski
poklic, izboljšala sem znanje slovenskega jezika. Spoznala sem,
da se ne prevaja dobesedno, ampak glede na pomen stavka,
misli, glede na učinek, ki ga ima nek izraz. Raziskala sem tudi
rimsko zgodovino in se z njo zbližala. Spoznala sem vse glavne
voditelje in njihova dela. Naučila sem se, da je za takšno delo
potrebno precej truda. Včasih sem že skoraj obupala, vendar sem
z bratovo pomočjo in pomočjo staršev svoj projekt dokončala.
Anja Kolar
V svojem projektnem delu z naslovom Konstrukcija in
servisiranje deske sem raziskala različne konstrukcije deske, za
praktični del projekta sem izdelala leseno sredico deske. Naučila
sem se tudi servisiranja desk. Naučila sem se, kako se različne
vrste desk, glede na konstrukcijo in vrsto deske, servisira.
Maša Smonig
Za svojo projektno nalogo sem si izbrala nalogo z naslovom
Orientalski ples. V teoretičnem delu sem opisala zgodovino tega
plesa, raziskala sem, od kod izvira, kaj je bilo včasih značilno zanj
in kako se je razvijal do dandanes.
Kot praktični del naloge je bil tečaj, kjer sem se učila plesati
trebušni ples. Na tečaj sem hodila sicer pol leta, vendar pa sem se
naučila osnov plesa dokaj hitro, tako sem lahko na predstavitvi
odplesala svojo lastno koreografijo.
Ples nasploh obožujem, vendar je trebušni ples nekaj
posebnega, ker se v njem izražam kot ženska. Uporabila sem
lahko svoje znanje in ga nadgradila. Naučila sem se ne samo
plesati, ampak tudi biti pogumna, ko je bilo treba zamigati z
boki. Izjemna izkušnja!
Ana Šafar
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007 17

NA S V E T Z D R AV N I C E
Ana Krušič Kaplja, dr. med.
Homeopatija
Similia similibus curantor
Ana Krušič Kaplja, dr. med.
Nasvet zdravnice
Seneni nahod
Homeopatija, zdravljenje z zelo majhno količino
snovi, ki bi v večjih koncentracijah pri zdravem
človeku povzročile enake bolezenske znake,
kot jih ima oboleli, je zelo učinkovita metoda.
Živimo v času, ko se znanost vse bolj oddaljuje od
modrosti. Izgubljamo posluh za naravo in njene zakone.
Naše sozvočje z okoljem se ruši, zato je ogroženo tudi
naše ravnovesje.
S tem in naslednjimi prispevki bi vas rada seznanila z
zanimivo, dvesto let staro umetnostjo zdravljenja.
Kaj je homeopatija?
Homeopatija je medicinski sistem, ki izboljšuje naše
zdravje tako, da vzpodbudi lastne naravne sposobnosti
zdravljenja. Homeopatija se ne ukvarja z boleznijo,
ampak z bolnikom – to je zdravljenje po meri človeka.
Za zdravljenje se uporabljajo močno razredčene
rastlinske, živalske in mineralne snovi, ki bi pri zdravem
človeku, dane v veliki količini, povzročile prav take
spremembe, kot jih ima tisti, ki ga želimo zdraviti.
Osnovni principi homeopatije so:
- Zakon podobnosti, ki pravi, da se podobno zdravi
s podobnim (Similia similibus curator).
- Zakon potenciranja, ki pravi, da mora biti zdravilo
potencirano, kar pomeni, da osnovno substanco
redčimo in pretresamo, pri tem pa se sprošča
energija (Einsteinova teza: Materija je zgoščena
energija).
- Zakon individualizacije, to je zdravljenje po meri
človeka.
Ime homeopatija izhaja iz grške besede homoios,
kar pomeni podoben. Že Hipokrat (47-377 pr.n.št) in
Paracelsus (1493 - 1541) sta poznala ta naravni zakon
in sta vedela, da se podobno zdravi s podobnim.
Stara indijska modrost pravi: Vzemi trn, da boš izdrl
trn iz prsta, potem pa zavrzi oba.
Med našimi ljudmi pa kroži rek: Klin se s klinom
zbija.
(se nadaljuje)
Seneni nahod je civilizacijska bolezen, tako kot
mnoge druge. Človekov imunski sistem je
vedno bolj obremenjen. Nanj vpliva vedno več
kemijskih dodatkov v hrani, kemikalije v gospodinjstvu,
radio in druge medijske povezave, elektični smog, cepiva
in drugo. Vse to je vzrok, da človek na normalne dražljaje,
kot je na primer cvetni prah, premočno reagira.
Konstitucijsko zdravljenje je edina možnost izboljšanja
posledic senenega nahoda. Sledeča zdravila vam bodo
pomagala le v skrajno akutni situaciji:
Sabadilla C5
Oči so rdeče obrobljene, otekle, solzijo se. Vse te
težave se poslabšajo na svežem zraku.
V ospredju težav je izrazito kihanje z jedkim in
pekočim izcedkom iz nosu. Preostale sluznice
so suhe in pečejo. Bolnik je na splošno zelo
nemiren.
Arundo C5
Srbenje v očeh, v ušesnih votlinah in dlesnih.
Bolijo tudi korenine las. Sekrecija iz nosu je
najprej tekoča, pozneje zelena.
Arsenicum jodatum C5
Nos je poln vodene in jedke sekrecije, ki na sluznici
nosu povzroča rane. Brisanje nosa spremlja
močna pekoča bolečina.
Ščegetanje v nosu in kihanje.
Euphrasia C5
Očesna veznica in veke so otečene, pordele, pečejo
in srbijo.
Solze so ostre in vroče. Po drugi strani je sicer
obilna sekrecija iz nosu blaga.
Pollen C30
Potencirani cvetni prah se pri senenem nahodu
in drugih alergijah na zgornjih dihalih uporablja
kot nosoda. Priporoča se jemanje 4 tedne pred
pričetkom kritičnega časa in to 1 x dnevno.
18 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007

O E M A R I B O R
Andrej Rakovič, ravnatelj
Privilegiji
Nedelja zvečer. Od oktobra 2006 do junija 2007 katerakoli
v času šolskih aktivnosti. Cartanje z družino se počasi
zaključuje in v prve vrste se vračajo razmišljanja o
šoli. O naši, Waldorfski šoli Maribor. V času pouka se naša šola
vsak ponedeljek zjutraj prepoji s prav tistim waldorfskim duhom,
o katerem sem nekoč samo prebiral in si ga vizualiziral v duši.
Nekoč. Sedaj ga lahko vdihujem in si z njim rišem nasmeh. V
resničnem življenju, z dušo in s telesom. In kar je še lepše, to lahko
počnem vsak dan. To je privilegij.
Začetek šolskega leta je bil žal drugačen. Bil je tak, kot ne
bi smel biti, še posebej grenak za pionirje naše šole, starše 3.
razreda. Zaradi naših notranjih slabosti smo jim nehote vsadili
bojazni, dvome, grenkobo, tesnobo in še kaj… predvsem pa
nezaupanje. Te trenutke in slike bi najraje zbrisal iz spomina,
a jih iz vsaj dveh razlogov ne bom. Eden sliši na ime opomin.
Da nam bo vsem članom kolektiva resnično v opomin, da so
takšne slabosti nedopustne, pa četudi so posledica poporodnih
slabosti.
Drugi razlog, da bodo tisti trenutki in slike ostale v spominu,
je še pomembnejši. Gre za pripravljenost, željo in v bistvu za
zahtevo staršev, da nadaljujemo. Ne glede na naše slabosti
so starši izrazili jasno stališče, da želijo nadaljevati. Pa ne
zaradi zaupanja v nas, le tega smo jim takrat skorajda v celoti
zapravili, temveč zaradi zaupanja v waldorfsko pedagogiko.
Ti starši, pionirji naše šole, so na ta način pokazali svojo
prepričanje in ljubezen do waldorfske pedagogike. Globoko
spoštovanje je beseda, ki ne izraža vseh čustev do njih. Gre
za privilegij. Privilegij, da je tudi in predvsem zaradi njih naša
šola nastala in ostala.
V času od oktobra 2006 do junija 2007 smo doživeli tudi
odhode otrok iz naše šole. Simona je odšla zaradi globjih
razlogov, ne le zaradi velike oddaljenosti šole do njenega doma,
Bor nas je zapustil zaradi selitve v Novo Mesto, Tilen zaradi
dvomov staršev glede temeljnih načel waldorfske pedagogike.
Vseh teh odhodov si nismo želeli, a so del življenja na vsaki
šoli, tudi na waldorfski. Najglobje pa se je v nas vtisnila žalost
in bolečina ob odhodu dveh sestric na koncu šolskega leta.
Lea in Zoe sta se skupaj z mamico odselili v Nemčijo. V njunih
očkah smo že v času pouka velikokrat zaznali notranjo stisko
in slovo je bilo še toliko težje. Veliko dobrih in lepih misli
njunih učiteljic, sošolcev in sošolk ter velika pripravljenost
staršev pri pomoči za njihov lepši nov začetek je prav tako
privilegij. Privilegij spoznanja, da smo resnično povezani kot
ena velika družina in da si znamo pomagati.
A kot so sestavni del življenja vsake šole odhodi, tako so tudi
prihodi. Prišla sta dva nova sončka. Iz ljubljanske waldorfske
šole se nam je, prav tako zaradi selitve, pridružila Tara.
Drugi sonček pa je svojim staršem kar sam pojasnil, da mu
je srček namignil, da bi se nam rad pridružil. Temu sončku
je ime Veronika. Obema in seveda njunim staršem še enkrat
iz srca: »Dobrodošli«. Da so takšni prihodi velik privilegij za
celotno šolo, ni potrebno posebej poudarjati. Prepričan sem in
verjamem, da bomo takšnih privilegijev še deležni in to vsako
leto.
Tudi kolektiv naše šole se je, pa čeprav minimalno, v tem
času dopolnil. Začutila in ponudila v pomoč se nam je Mateja,
ki sedaj ne pomaga le pri administrativnih opravilih, temveč
kot bodoča waldorfska učiteljica priskoči v pomoč tudi v
pedagoškem procesu. Nujno smo potrebovali tudi gospodarja
naše šole ali po domače hišnika. Sedaj nam pomaga Leo in
veseli nas, da smo skupaj. Prišla pa je tudi ga. Marinka, ki
nam pomaga v kuhinji.
Če bi besedam marljivost, vestnost in pozitivna naravnanost
moral podati skupni imenovalec, bi ga poimenoval preprosto
Marinka. Ne maram pretiravanj, a vem, da govorim v imenu
celotnega kolektiva: »Mateja, Leo in Marinka, zelo smo veseli,
da sodelujemo in želimo, da se naše sodelovanje še nadaljuje
in poglobi«.
Naši waldorfski družini se je v letošnjem letu pridružila tudi
Darja, učiteljica bodočega prvega razreda. Kot vse kaže, bo
rojstvo našega bodočega člana družine, našega novega prvega
razreda, zaznamovano s presežniki in to tako glede števila
otrok, kot glede dejstva o kar šestih, morda celo sedmih otrok
v tem razredu, ki bodo na naši šoli že imeli brateca ali sestrico,
pa vse do, za nas ponosnega podatka, da prihaja učiteljica
Darja k nam kot dosedanja docentka iz ene od mariborskih
fakultet. Za našo majhno šolo so ta dejstva vsekakor izjemen
privilegij. In tudi zate Darja iz srca: »Dobrodošla«.
Naši predmetni učitelji oziroma učiteljice ter razvojna
pedagoginja (in še marsikaj drugega): Tinka, Andrej, Vida,
Darka in Nada. O vsakem izmed njih bi lahko spisal povest o
dobrih ljudeh, a bom kratek in predvidljiv. Za waldorfsko šolo
je privilegij, da ste tu, z nami oziroma da ste nepogrešljiv del
družine naše waldorfske šole.
In seveda še in predvsem ter »last but not least«, naše razredne
učiteljice Iča, Mojca in Ana. Človek redko sreča ljudi s toliko
srčnosti in ljubezni do otrok, do svojega dela. Zaradi njih so
mi redne tedenske pedagoške konference dajale neprimerno
več kot številna t.i. strokovna predavanja ali seminarji iz
nekih drugih, enobarvnih in brezčutnih časov.
Ob njihovih nedvomnih strokovnih kvalitetah in znanju je
v njihovem delu tako zelo vidna strast, ljubezen in duhovna
vera v plemenitost njihovega poslanstva. Sicer pa, mar ni ta
njihova ljubezen več kat vidna v očeh in v veselju vseh naših
otrok na šoli? Seveda je, le da se nam nekatere stvari včasih
zdijo same po sebi umevne. A niso. In za naše otroke pa tudi za
vse nas je ta njihova ljubezen enkraten in čudovit privilegij.
Vse opisano pa pomeni le to, da so se korenine naše šole od
lanskega oktobra do letošnjega junija tako učvrstile, poglobile
in razširile, da lahko, navkljub vsem prihajajočim izzivom,
ki se jih zavedamo in jih pričakujemo, zelo samozavestno
zatrdim: »Waldorfska šola Maribor je dokončno tukaj, z nami
in v nas«. Brez ljubezni staršev in učiteljev ter vseh, ki ste
pripomogli k njenemu obstoju, si tako samozavestnih trditev
ne bi upal izreči. A ravno zaradi vseh naštetih privilegijev, ki
sem jih bil deležen v teh mesecih, je takšna trditev le logičen
zaključek enega lepših življenjskih doživetij, katera naj kar
trajajo in trajajo.
Za vse naštete privilegije se Vam vsem skupaj iz srca
zahvaljujem in Vas z nagajivo željo, da bi katerega od naštetih
privilegijev ali pa kratko malo drug drugega, do ponovnega
snidenja vsaj malce pogrešali, lepo pozdravljam. Hvala.
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007 19

O E M A R I B O R
Zaključne igre
Zaključna igra 3. razreda
Dolgo sem razmišljala in iskala, katero igro bi postavili
na oder kot zaključno igro v našem 3. razredu. Preteklo
leto smo se spoznavali in najboljši občutek sem imela
pri močnih socialnih vsebinah, ki bi nagovarjale otroke
tako, da bi jih združile v homogeno skupnost, v kateri
je moč pozabiti samo na lastne težave. Tako je nastal
"Mucin dom". Delo je pesnitev, ljubka in pisana na
kožo živalim, ki jo igrajo, hkrati pa je dovolj realna,
da ni dvoma o tem, da se kaj takega ne dogaja okrog
nas vsak dan. Nekdo izgubi dom, najde se nekdo, ki
mu pomaga in pomaga mu ravno nekdo, s katerim je
brezdomec nadvse grdo ravnal. Otroci doživljajo takšno
igro še bolj doživeto kot mi, odrasli. Nagovarjajo jih
krivice in lepota preobrata, ki se zgodi, ko je okrog vse
tako žalostno in temno. Luna Bela, Lana, Danaja, Filip,
Lan, Gabriel, Matevž, Gašper in Istok so svojo vlogo
vzeli zelo resno, kot pravi učenci tretjega razreda. In
povem vam, zelo sem ponosna nanje in uživam v delu
z njimi.
Iča Marušič, učiteljica 3. razreda
Zaključna igra 2. razreda
Zaključna igra 2. razreda se je dogajala globoko v
gozdu, tam, kjer jež skrbno varuje svoj domek in tam,
kjer volk, medved in divja svinja ravnajo prav nasprotno.
Seveda lisica, takšna, kot pač je, zna zase vedno dobro
poskrbeti. Zgodbica Branka Čopića se nas je vseh zelo
dotaknila. Z veseljem in velikim navdušenjem smo se
pripravljali na igro. Duh vznemirjenja in notranjega
nemira, ki nas je še posebej preveval na dan predstave,
se je, ko je stekla prva beseda, kar izgubil v prostoru.
Otroci so zelo doživeto odigrali prizore in odpeli pesmice.
Bili so kot blagoslovljeni, kot se je izrazila ena izmed
mamic. Moram priznati, da sem bila na svoje otroke
resnično ponosna.
Mojca Budja, učiteljica 2. razreda
Zaključna igra 1. razreda
Otroci 1. razreda so pripravljali igro iz naravoslovja.
Starši so pomagali pri izdelavi kostumov. Na pisane
haljice so naslikali vijolico, regrat, kačo, sonce, veter,
gnome, brezo, jelko, koprivo, vraga… In tako se je
narava igrala s starši ob slikanju kostumov, v igrici pa
se bo igral z nastopajočimi in gledalci. Otrokom se je -
preko njihovih vlog v igri - narava še bolj približala.
Ana Lonec, učiteljica 1. razreda
20 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007