Waldorfske novice - Poletje 2007
Letnik III, številka 2 Časopis Waldorfske šole Ljubljana
Letnik III, številka 2
Časopis Waldorfske šole Ljubljana
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
K A Z A L O<br />
<strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong><br />
Časopis <strong>Waldorfske</strong> šole Ljubljana<br />
poletje <strong>2007</strong>, zaporedna št. 54<br />
Waldorfska šola Ljubljana<br />
Streliška 12, 1000 Ljubljana<br />
Tel: (01) 28 222 40<br />
Fax: (01) 28 222 41<br />
DŠ: 65714415<br />
TR: 04302-0001018775<br />
E-pošta: tajnistvo@waldorf.si<br />
Splet: www.waldorf.si<br />
Uredniški odbor:<br />
Igor Velepič, Marina Nuvak, Breda Pavlovič,<br />
Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš<br />
Sodelavci:<br />
Lucija Florjanc Lukan, Igor Velepič,<br />
Nadja Lazar, Martin Baker,<br />
Helena Biffio Zorko, Ira Zorko,<br />
Ana Krušič Kaplja, Alja Venturini,<br />
Alexander Willink, Darja Brecelj,<br />
dijaki 12.r. - Jaka Dijak, Maša Danijel,<br />
Maša Smonig, Anja Kolar, Ana Šafar,<br />
Matic Cotič, Katarina Rešek (9.r.),<br />
Jakob Peterlin (8.r.),<br />
učenci 5.r. - Jakob Ciuha, Urban Širca,<br />
Maruša Cizl, Tine Božnar<br />
Fotografije:<br />
Alja Venturini, Igor Velepič<br />
Lektoriranje:<br />
Klemen Lah<br />
Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk<br />
Časopis izhaja štirikrat letno<br />
skupaj z revijo Svitanje.<br />
Kazalo 2<br />
Uvodnik 3<br />
O zasebnem šolstvu 3<br />
Naš gost 4<br />
Poučevanje gibanja 4<br />
Vzgoja 5<br />
Dvanajsto leto življenja, 7. del 5<br />
O spanju 8<br />
Kotiček za mlade 10<br />
Praprotno seme 10<br />
Lepotica s pomarančami 10<br />
Alex se predstavi 11<br />
Utrinki 11<br />
Zaključna igra 8. razreda 11<br />
Firence 14<br />
Olimpijada na Dunaju 15<br />
Projekti 12. razreda 17<br />
Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in<br />
knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa<br />
ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem<br />
<strong>Waldorfske</strong> šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.<br />
ISSN 1854-0430<br />
Nasvet zdravnice 18<br />
Homeopatija 18<br />
Seneni nahod 18<br />
OE Maribor 19<br />
Privilegiji 19<br />
Zaključne igre 20<br />
2 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>
U V O D N I K<br />
O zasebnem<br />
šolstvu<br />
Iztok Kordiš<br />
Sprememba šolske zakonodaje je zadnje čase<br />
glavna tema ne le šolske, ampak celotne<br />
slovenske javnosti. Kaj bo prinesla nam? Bomo<br />
res bolj bogati, bomo res dobili več denarja kot javne šole,<br />
bo zasebno šolstvo res ogrozilo javno? Kaj je mišljeno pod<br />
zasebno šolstvo? Naslovi "Po novem brez šolnine tudi v<br />
zasebno šolo", "Revna javna in bogata zasebna šola", "100<br />
odstotno financiranje zasebnih šol"… nas kar silijo k misli,<br />
da bodo zdaj rešene vse naše težave in da se waldorfskim<br />
in drugim šolam, ki bodo delovale po posebnih pedagoških<br />
načelih, obetajo dobri časi. Pa bo tudi res tako?<br />
Tega danes ne ve nihče, preveč vprašanj je še<br />
odprtih, preveč dejavnikov, ki vplivajo na končno sliko,<br />
nedorečenih. Nekaj pa je gotovo. V novem šolskem letu<br />
sprememb še ne bo, kajti nova zakonodaja, kakršnakoli<br />
že bo, bo začela veljati šele s šolskim letom 2008/09,<br />
nekatera določila pa še precej kasneje.<br />
Waldorfska šola Ljubljana je sestavljena iz več enot,<br />
ki skupaj sicer tvorijo celoto, financirane pa so zelo<br />
različno. Za nekatere spremembe financiranja tudi<br />
po novem ne bo (vrtec), za nekatere pa sprememba<br />
oziroma sploh uvajanje financiranja ni odvisna od<br />
sprejetja nove zakonodaje, ampak od vpisa v razvid<br />
in podpisa prve pogodbe (glasbena šola, program<br />
otrok s posebnimi potrebami z nižjim izobrazbenim<br />
standardom). Največ sprememb se obeta v osnovni in<br />
srednji šoli. Upamo predvsem, da prehod na glavarino<br />
v osnovni šoli ne bo poslabšal trenutnega stanja, saj<br />
je tak način financiranja za vse šole, ki imajo le eno<br />
paralelko, zelo delikaten in je metodologija izračuna<br />
višine glavarine ključnega pomena.<br />
V OE Maribor in srednji šoli, kjer imamo že sedaj<br />
uveden sistem glavarine, pričakujemo izboljšanje že s<br />
samim dvigom iz dosedanjih 85 na 100%, predvsem<br />
pa z razvrstitvijo v kategorijo umetniških gimnazij ali<br />
v poseben razred šol s posebnimi pedagoškimi načeli.<br />
V vsakem primeru pa se moramo zavedati, da 100%<br />
pomeni le financiranje izvedbe programa, ne pa tudi<br />
kritja stroškov prostorov, investicijskega vzdrževanja<br />
in opreme učilnic.<br />
Bomo torej bolj revni ali bolj bogati? Seveda je tisto<br />
pravo bogastvo v nas, materialno pa bo odvisno<br />
predvsem od veliko malih podrobnosti, ki jih je<br />
potrebno še doreči in določiti. Morda pa je nedavni<br />
obisk ministra za šolstvo in šport, g. Milana Zvera, v<br />
naši šoli dobro znamenje.<br />
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong> 3
NA Š G O S T<br />
Poučevanje<br />
gibanja<br />
Martin Baker<br />
Šport, gibanje, vaje in aktivno preživljanje<br />
prostega časa so osrednje teme naše kulture, ki<br />
jim posvečamo tudi ogromno časa, denarja in<br />
ustvarjalnih naporov. A kaj je tisto, kar ljudi tako vleče h<br />
gibanju? Celo če se ga sami ne udeležujemo, nas gibanje<br />
večkrat privabi kot gledalce. Šport in industrija preživljanja<br />
prostega časa se po ustvarjanju prihodka po celem svetu<br />
uvrščata ob bok vojaški, naftni in avtomobilski industriji.<br />
Igre, vaje in gibanje so nam lahko v veliko zadovoljstvo.<br />
Počutimo se svobodnejše, pa kljub temu bolj povezane s<br />
svetom. Zanimivo je odkrivati, kako imajo vsi jeziki veliko<br />
besed, ki so na metaforičen način povezane z gibanjem in<br />
smerjo gibanja. Mislim, da obstaja neposredna povezava med<br />
našim mišljenjem oz. notranjim svetom ter svetom okoli nas.<br />
Če vas na primer prosim, da mi odgovorite naravnost, veste,<br />
da vas prosim za iskren in resnicoljuben odgovor, vendar<br />
sem uporabil prostorski izraz (naravnost), da sem to opisal.<br />
Obtoženec je klonil pod težo dokazov, je torej kriv, politiki pa<br />
se obračajo po vetru, se izmikajo neposrednemu izražanju<br />
resnice. Pri sprejemanju odločitev moramo pretehtati razloge<br />
za in proti. "Mislim, da je to enostranska odločitev". Tehtanje<br />
argumentov privede do pretehtane sodbe. Seznam prispodob<br />
je neskončen.<br />
Ta pojav pa ni značilen le za našo kulturo. Obstaja v vseh<br />
jezikih in je univerzalno človeški. Prostor okrog nas ima<br />
"kvaliteto", opise te kvalitete pa uporabljamo, da bi poudarili<br />
govorno ali pisno sporočilo, in to še preden sploh začnemo<br />
razmišljati, kako se gibljemo, medtem ko govorimo. Način,<br />
kako uporabljamo prostor, stojimo, sedimo, se gibljemo in<br />
gestikuliramo – vsak od teh elementov lahko predstavlja<br />
posebno obliko komunikacije. Ko smo veseli, smo vzneseni,<br />
kar izhaja iz korena nesti, čutimo se lažje, mogoče celo<br />
skačemo od veselja. Kadar smo žalostni, se čutimo potlačeni<br />
in si "težimo". V vseprisotnem simbolu smileyja :) so navzgor<br />
ali navzdol zavihani kotički ust dovolj, da v trenutku prenesejo<br />
sporočilo o zadovoljstvu ali žalosti, strinjanju ali nestrinjanju.<br />
V mnogih jezikih beseda težko opisuje tako fizični kot<br />
mentalni napor. Občutje zmagoslavja ali poraza je neločljivo<br />
povezano s prostorskima smerema "gor" in "dol". Med njima<br />
je prostor ravnodušja. Ni naključje, da pogled preko pokrajine<br />
na odmaknjeno, ravno obzorje vzbuja občutek miru in<br />
zadovoljstva. Del privlačnosti počitnic ob morju je prav gotovo<br />
v pomirjujoči razprostranjenosti obzorja.<br />
Kako drugače se počutimo v dramatični gorski pokrajini, ki<br />
s svojimi vrhovi in dolinami (vzponi in padci) na nas verjetno<br />
deluje bolj stimulativno in vznemirljivo. Horizontalna ravnina<br />
je tista, ki poudara naše občutenje enosti in notranjega miru.<br />
Konferenčna miza je ravnina, okrog katere se zberejo politiki<br />
ali pogajalci, okrogla miza kralja Arturja ali miza zadnje večerje<br />
pa sta močna simbola skupne človeške tradicije. Sodnik, ki<br />
uživa vsestransko spoštovanje, je tisti, ki je nepristranski.<br />
Ko pa pride trenutek odločitve, začnemo govoriti o navpični<br />
ravnini – sodna dvorana ima pokončne stebre, obleke sodnikov<br />
pogosto poudarjajo pokončnost, s kladivom pa sodnik udari,<br />
kot bi hotel poudariti, da je zadevi prišel do dna.<br />
Tudi naša izkušnja časa, ki je drugačna dimenzija, se izraža<br />
s prostorskimi pojmi. Gledamo "naprej" v prihodnost in se<br />
oziramo "nazaj" v preteklost, sedanjost pa doživljamo kot<br />
nekaj, kar je vmes. Proces, ki se odvija v času, lahko izražamo v<br />
korakih, na primer pri navodilih za uporabo: 1. korak:Vzemite<br />
dva vijaka iz zavojčka in ju pritrdite v označene odprtine. 2.<br />
korak: Vzemite lesene … itd. Govorimo o tem, kako se bo<br />
zadeva "odvijala" in kako bodo stvari potekale "naprej". Tako<br />
v teh prostorskih ravninah – v simetriji med levim in desnim,<br />
med zgoraj in spodaj, vodoravnim in navpičnim ter med<br />
naprej in nazaj – vidimo, da so izražene različne kvalitete. V<br />
simetriji se izražajo moralne vrednote, sprejemanje odločitev in<br />
sposobnost presojanja. V vodoravnem se izražajo ravnovesje,<br />
mir ter zmožnost vzpostavljanja odnosov s svetom in drugimi.<br />
V navpični ravnini leži moč sedanjosti, časa in zaznavanja<br />
procesov.<br />
Ko se premikamo, smo v nenehni igri s silami in pomeni<br />
prostora okoli nas. Izražamo se skozi gibanje, lahko pa tudi<br />
s spremembo gibanja spremenimo naše notranje počutje. Vsi<br />
poznamo zadovoljstvo, ki ga občutimo po primerni vadbi ali ko<br />
prvič pravilno izvedemo novo veščino, pa naj bo to premočrten<br />
let puščice, ki zadene tarčo v sredino, ali pa igra v skupini,<br />
kjer se vsi igralci tako dobro poznajo, da jim to omogoča<br />
čudovite podaje, natančen backhand udarec ali pa dobro<br />
izveden premet. Ko se gibljemo, torej ne izražamo le našega<br />
notranjega počutja, temveč tudi spreminjamo sami sebe, v<br />
tem pa leži bistvo navdušenja za rekreacijo (lat. re-creatio<br />
– ponovno stvarjenje) po celem svetu.<br />
Iz tega študija prostora in gibanja izhaja niz preprosti osnovnih<br />
vaj, ki ob redni vadbi prinesejo spremembo notranje in zunanje<br />
drže in načina gibanja. Te gibalne figure so evropskega izvora<br />
in so nastale v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, v zadnjih<br />
tridesetih letih pa njihova razširjenost in uporaba doživljata<br />
renesanso. Bothmer Movement International, mednarodno<br />
gibanje Bothmer, izvaja deset 700-urnih tečajev za učitelje v<br />
devetih evropskih državah s trenutno 200 učenci. Metoda se<br />
uporablja v šolah, pri izobraževanju odraslih, v zdravstvenem<br />
izobraževanju in fizioterapiji.<br />
Možnosti, ki izhajajo iz teh prizadevanj, so velike, saj vse<br />
večje število ljudi razume in uživa v tej zelo stimulativni in<br />
koristni obliki gibanja.<br />
Martin Baker že 32 let redno poučuje telesno vzgojo,<br />
gimnastiko ter gib, od leta 1990 pa izobražuje tudi<br />
učitelje. Živi in dela v Sussexu v Veliki Britaniji, redno<br />
pa potuje in vodi tečaje in delavnice ter predava.<br />
Za več informacij: office@bothmer-movement.co.uk<br />
prevod: Helena Biffio Zorko in Ira Zorko<br />
4 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>
V ZG O J A<br />
Hermann Koepke<br />
Dvanajsto leto<br />
življenja, vstop v<br />
puberteto 7. del<br />
Dolžnost in samostojnost<br />
"Zelo sem vam hvaležna za besede o dvojni nalogi,<br />
pred katero stojijo učenci. Napori in telesni razvoj v<br />
tem obdobju lahko resnično delujejo nasprotno od<br />
tega, kar nameravamo, po drugi strani pa ne moremo,<br />
ko se pokažejo razpoloženja: ne maram, ne znam, ne<br />
da se mi, preprosto popustiti! Telo bo doživelo odpor,<br />
padlo je v resnost. Zatorej je posebej nujno, da otroke<br />
naučimo samostojnosti in dolžnosti. Dolžnosti je treba<br />
premagati, s tem je povezana tiha bolečina in to mora<br />
mladi človek spoznati, saj se ji ne more izogniti. Ni<br />
realno, da se človek, četudi v letih naših otrok, od jutra<br />
do večera le veseli. Če bi bilo tako, bi iz njih konec<br />
koncev postali nesposobni za življenje.<br />
V tej dobi je težko, posebej če stojimo pred velikim<br />
razredom, da bi se vedno ukvarjali z individualno<br />
situacijo posameznika. Pred kratkim mi je rekla neka<br />
mama, da je bila njena hčerka neznosna, dokler ni<br />
dobila menstruacije. Potem je spet postala miroljubna,<br />
družabna in prijetna deklica. Stremljenje k večjim<br />
uspehom njihove situacije ne olajša, marsikdaj se<br />
moramo situaciji prilagoditi. Po drugi strani pa si<br />
želimo več dejanj in navdušenja in bi radi, da bi ideali,<br />
ki v tem obdobju lahko vzplamtijo, goreli močneje. Toda<br />
izpolnitev vsega tega ni tako lahka!<br />
S tem je povezana dodatna težava, da danes<br />
obdobje predpubertete in pubertete v večini primerov<br />
sovpadata. Razlikujemo predpuberteto od dvanajstega<br />
do štirinajstega leta in puberteto, od štirinajstega<br />
do šestnajstega leta in adolescenco od šestnajstega<br />
do dvajsetega leta. S pospeševanjem so se časovni<br />
okvirji danes prekrili. Kot je bilo omenjeno, se v času<br />
predpubertete že začne pubertetni telesni razvoj, s<br />
čimer sovpada pripravljalni čas in mladostnik mora<br />
tako stopati po dva koraka naenkrat. Toda prav gotovo<br />
ne želim tarnati. Nasprotno! Po zaslugi sodelovanja<br />
s starejšo kolegico, ki je danes želela biti z nami, pa<br />
zaradi zdravstvenih razlogov ni mogla priti, sem našla<br />
povsem nove zasnove pouka in že veliko lepega doživela,<br />
o čemer sem danes tudi želela govoriti z vami."<br />
"Prosila bi, da še enkrat govorimo o tatvinah. V<br />
povezavi s čim jih vidite vi?" S temi besedami je neka<br />
mama prekinila Susanne.<br />
Izločanje in raztapljanje<br />
"Učence sem vprašala, zakaj so to storili in kot motiv<br />
se je pojavilo to, da so iskali napetost, da so hoteli<br />
vedeti, če bo šlo, če bodo zasačeni ali če so spretni kot<br />
odrasli. In mislim, da je bil z vsakim pohodom povezan<br />
skriti užitek ali pa določen občutek samozavesti. Imeli<br />
so občutek, da so že tako veliki, da gredo lahko preko<br />
avtoritete, preko reda. Na začetku večera se je nekdo<br />
spomnil naše pravljice o dobrem in zlu, v kateri lahko<br />
domišljava sekira podre drevo, drevo pa ji pove, da je<br />
njen ročaj narejen iz debla. S takim izločanjem nastane<br />
nekaj, kar je v pravljici opisano kot zlo. In to izločanje<br />
nam prihaja naproti v tatvinah. Če gledamo na drevo le<br />
z stališče tega, da rojeva plodove (in to bi rada dodala<br />
pravljici kot moje lastno razmišljanje), potem sicer res<br />
iz celote nekaj izloči, toda v sebi še vedno nosi celoto.<br />
K uničenju ne vodi izločanje, pač pa na nek način<br />
popuščanje.<br />
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong> 5
Učenec v tej starosti se sreča z marsičem. Po spolni<br />
zrelosti obstaja že plodnost, sprostijo pa se tudi sile,<br />
s pomočjo katerih se lahko posameznik izolira in se<br />
postavi vsemu skupaj nasproti. Pojav različnih oblik<br />
samostojnosti pogosto izvira iz dejanske samostojnosti."<br />
"Hočete s tem reči, da tudi tatvine spadajo v razvoj<br />
mladega človeka?" je izzivalno vprašal oče.<br />
Medtem ko je Susanne še premišljevala, je vskočila<br />
mama: "Mirno lahko rečemo, da tatvine in izvirni grehi<br />
spadajo k razvoju človeka, ne le našega otroka. To piše<br />
že v stari zavezi."<br />
"Tako je, da se človek – o priliki – izlušči iz dobrega.<br />
In ni nam treba pomisliti na vodo, zemljo ali zrak, ki ga<br />
onesnažujemo. To vidijo naši otroci," je ugotovil oče.<br />
Mišljenje, čutenje in volja<br />
"Novi mostovi, ki ljudi povezujejo s svetom, so spoznanja<br />
in to velja tudi za situacijo, v kateri so zdaj naši otroci,<br />
toda to je dolga pot," je nadaljevala Susanne. "Ko so bili s<br />
svetom povezani še prek posnemanja, je bila ta povezava<br />
direktna in tesna; zdaj pa so z njim povezani drugače<br />
- prek čutenja. Želeli bi jim pomagati, da bi zgradili<br />
mostove z mišljenjem, z ustvarjanjem lastnega mnenja.<br />
Napredujejo tudi glede na naše okolje, čeprav smo odrasli<br />
tisti, ki se ukvarjamo z njim. Navsezadnje lahko človek<br />
pride do svobode le preko svojih notranjih spoznanj, ki<br />
jih ni moč doseči, dokler si bitje, ki le posnema ali le<br />
doživlja. Le s spoznanjem lahko pridemo do resnice in<br />
v tem smislu lahko tatvine otrok nekaj pomenijo. S tem<br />
dobijo bolj jasen vpogled v same sebe, kot če ne bi šli<br />
preko te izkušnje."<br />
"Torej pomeni, da obsodimo dejanje, ne pa človeka," je<br />
Susannine besede podprl oče. "V otrocih kljub dogodkom,<br />
še vedno prepoznamo bitja, o katerih smo danes zvečer<br />
govorili."<br />
"In to je mnogokrat težko, a je kljub vsemu prav tako,"<br />
ga je podprla mama.<br />
Neobdelan kos lesa<br />
"Moja hči se je pred nekaj dnevi vrnila iz šole in se<br />
pritoževala nad lesorestvom. Ne mara ga preveč, toda<br />
tokrat je prav udrihala čezenj. Vedno moram na koncu<br />
pouka svojo skodelico potopiti v vodo, tako da je naslednjič<br />
vsa hrapava in spet lahko začnem brusiti znova. Vse spet<br />
od začetka, dokler ni povsem gladka. Toda učitelj potem<br />
zahteva, da jo spet potopim. Nesmisel! Naslednjič jo bom<br />
spet morala brusiti, ker bo vsa hrapava." Svetovala sem<br />
ji, da učitelja lesorestva vpraša, zakaj mora skodelico<br />
vedno znova močiti. To je storila, in potem mi je povedala,<br />
da les, ko je moker, nabrekne in tako pridejo na površje<br />
vse ravnine, ki jih ima. Če bi skodelo obrusila le enkrat,<br />
bi se sčasoma spremenila in postala hrapava in čudna.<br />
Če odmislimo, kako vesela sem bila, da ima sedaj učitelja<br />
lesorestva bolj v čislih, je bila to zame čudovita slika, kaj<br />
se v tej starosti z otroki dogaja. So kot neobdelan kos lesa,<br />
ki ga vedno znova močimo in brusimo. Kar se skriva v<br />
lesu, sili navzven in na tem lahko delamo. Veseli moramo<br />
biti vsake priložnosti, s pomočjo katere pridejo na plan<br />
grbine, ki jih lahko zbrusimo. Če bi ostale notri, bi bila to<br />
za kasnejši razvoj katastrofa. V tem smislu potrebujemo<br />
medsebojno razumevanje, potem lahko vsakdo od nas<br />
deluje zdravilno, tako doma kot v šoli."<br />
Po kratkem odmoru je vprašala mama: "Prej ste omenili,<br />
da vam je sodelovanje s starejšo kolegico dalo nove<br />
zasnove pouka in da ste ob tem doživeli veliko lepega.<br />
Rada bi vedela, kaj ste doživeli z otroki. Bi lahko kaj slišali<br />
še o tem?"<br />
Hoja, govor, mišljenje<br />
"Če opazujemo hojo otrok, opazimo, da je postala manj<br />
gotova kot je bila pred enim letom, lahko pa opazimo tudi<br />
– včasih le bežno – da pogosto postavljajo celo stopalo,<br />
da se s celim stopalom povezujejo z zemljo. Tega ptice<br />
npr. ne morejo, pa tudi kopitarji ali zveri, oni se dotikajo<br />
zemlje le s kremplji ali pa stojijo na prstih. Tudi pri<br />
otrocih obstaja čas, ko svoje noge tako obremenijo, da<br />
hodijo kot po prstih. Zdaj pa se stopalo vse bolj spušča<br />
na zemljo. To je iskanje lastnega stališča in nato razvoj<br />
lastnega dojemanja in samostojnosti. Ko to vidimo kot cilj<br />
nasprotni negotovi hoji, takrat doživimo pozitiven razvoj,<br />
nekaj lepega. Opazila sem, da se skupaj s spremembo v<br />
hoji – in s tem povezano spremembo gest – pojavijo tudi<br />
nove možnosti za pouk. Povedala vam bom primer.<br />
Veste, da imamo v razredu dva fanta po imenu Urs.<br />
Pokličem Ursa k tabli, in fant – najina pogleda sta se<br />
srečala – pogleda drugega Ursa in mu z gesto roke pokaže,<br />
da naj gre pred tablo on, sam pa obsedi na mestu. Drugi<br />
Urs pride k tabli. Igra gest je uspela. Kaj se s tem izraža?<br />
Gre za odkritje, da je gesta tudi jezik! Ko postane gesta<br />
vidni jezik, se odpre dramatičnost in vsak dan lahko vidim<br />
veselje ob odkritju, kako jim vse bolje uspeva vzpostavljati<br />
majhne dramatične dialoge. Veselijo se, da so osvojili<br />
novo področje jezika; ta dramatičen govor deluje na geste<br />
in hojo in daje mladim samozavest in siguren nastop.<br />
Ali pa vaš prejšnji primer: Ne čvekaj kar naprej! In odgovor:<br />
Saj ne čvekam kar naprej! Le poudarek je drugačen, pa<br />
se spremeni izvoren pomen. Poudarek spada k volji; če<br />
dobi stavek drug pomen, spada k mišljenju, oboje bo<br />
vaša hči zdaj osvojila. Telesna osnova za to leži v dihanju.<br />
Kot je bilo prej dihanje veliko bolj usklajeno z okoljem, je<br />
zdaj pri mami in hčeri popolnoma različno. Hčerka diha,<br />
da bi izgovorila isti stavek s svojim poudarkom, povsem<br />
drugače kot mama. Hči torej sama vodi svoje dihanje, ga<br />
osamosvaja, da pridejo njene sile volje in njene misli do<br />
izraza. Spet se lahko le veselimo, saj se v tem skriva to, da<br />
zavzema svoje stališče.<br />
6 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>
Kakorkoli, ko zavzemajo učenci svoja stališča, lahko<br />
dajejo tudi izjave – in celo s prepričanjem – ki so popolnoma<br />
subjektivne.<br />
"Lahko pa pogoljufajo in stvar obrnejo tako, da ni več<br />
prava," je pripomnila neka mama. "Zdaj mi je popolnoma<br />
jasna zadeva s čistilci. Moja hči se je razburila, da mora<br />
vedno ona ostati po pouku in pomesti razred, medtem<br />
pa je bila v veleblagovnici. To je predrznost, neskončna<br />
nesramnost!"<br />
Močno razburjenje mame je prešlo v jasen odmor.<br />
"Sporazumevanje, druženje je bilo prej v razredu lažje.<br />
Govorili so en jezik," je nadaljevala Susanne. "Zdaj pa se<br />
vsak spopada s svojim lastnim jezikom o tem, kar ga teži.<br />
Za ceno lastnega stališča, lastnega mnenja sprva plačuje<br />
z nepopolnostjo, z nesramnostjo, z neposlušnostjo ali<br />
pa celi z lažmi, toda mi ne smemo prezreti, kaj se lahko<br />
zgodi.<br />
Z ozirom na mišljenje nastaja sedaj pomembna razlika<br />
med fanti in puncami. Doživela sem tole: dva fanta sta<br />
prišla k meni in na vsak način sta hotela vedeti, kako<br />
lahko iz ene točke izven kroga položimo dve tangenti<br />
na krog, toda nista hotela vedeti približno, zanimalo ju<br />
je načrtovanje, kako bi to narisala. Ta naloga je sicer še<br />
pretežka, a toliko časa sta prosila in mi smo že govorili<br />
o Talesovem izreku, da sem jima pokazala. Medtem ko<br />
smo razmiplali, se je razred razdelil: skoraj vsi fantje so<br />
z nenavadnim zanimanjem zrli proti tabli, medtem ko<br />
je večina deklet gledala z manjšim zanimanjem. Od ene<br />
sem celo slišala: "Tega ne razumem, jaz tega ne znam."<br />
Nekateri fantje so skokovito predlagali pot načrtovanja.<br />
"Še eno premico, ravno, ne, ne tako, pa še en krog …"<br />
in nastal je pravi čudež, saj so fantje-sodelovala je ena<br />
sama deklica- iznašli konstrukcijo, ki sem jo po njihovih<br />
navodilih risala na tablo. Ko smo bili že skoraj gotovi, so<br />
proti tabli naenkrat pogledala tudi dekleta. Tabelska slika<br />
jih je zanimala. Pozvala sem jih, naj poskusijo še sami<br />
in pobrisala tablo. Takrat se je zgodilo nekaj osupljivega:<br />
dekleta so bila tista, ki so mi prva pokazala risbo v zvezku<br />
in to popolnoma pravilno. Pokukala sem v zvezke k fantom<br />
in videla, da so jo ucvrli mimo – zmotili so se, začeli znova<br />
in na koncu s pomočjo deklet risbo dokončali.<br />
Takšna geometrijska naloga je sestavljena iz dveh delov:<br />
iz narisanega, iz slike, in iz tistega, kar ni slika, kar je<br />
razmišljanje, s katerim do slike pridemo. Drugi del je<br />
potrebno ponotranjiti, saj dokler ne uzremo slike, o njej<br />
ne moremo razmišljati. Premišljevanje fantom bolj leži<br />
kot dekletom. Pri takih nalogah fantje razvijajo sile jaza.<br />
Številne deklice pa živijo z jazom bolj na strani zaznavanja.<br />
Tako se zgodi, da pri tako imenovanem abstraktnem<br />
mišljenju trdijo, da ne znajo, in da nič ne razumejo.<br />
Kaj se lahko iz tega naučimo? Vidimo, da je cena za nove<br />
korake mišljenja neke vrste izguba, izguba slikovnega<br />
zaznavanja. To nam razjasni tisto, kar sem že prej omenila:<br />
fant, ki dobro misli in računa, ne najde ključa od doma,<br />
ki leži pred njim in ima v svoji sobi pravi nered. Ta primer<br />
je primer izgube slikovnega zaznavanja. Pri vaši hčerki, ki<br />
ste jo prej omenili, je drugače, ona ne zna dobro računati,<br />
oče ji mora pomagati. Ne mara golega mišljenja in ima<br />
pa taka deklica največkrat lepo pospravljeno sobo, s<br />
punčkami in medvedki in fotografijami, vse zelo slikovito.<br />
Seveda ni naravno, da bi kultivirali nered ali pa ne-željopo-računanju.<br />
Toda poglejmo drugače in presodimo, če<br />
se s tem, ko se fantje in dekleta skupaj učijo in skupaj<br />
delajo, lahko drug od drugega kaj naučijo.<br />
Mišljenje se mora razviti do te mere abstraktnega, sicer<br />
lahko v poznejšem življenju slike delujejo z magično silo in<br />
hromijo lastne sodbe. Bati se moramo hudiča z rožički in<br />
gnojnimi vilami, kot se ga boje otroci. Za kritikami učencev<br />
ali nerganjem se mogoče skriva le počasno odpadanje<br />
prevzetih slik, s pomočjo katerih lahko nastajajo nova,<br />
lastna mnenja?<br />
In zakaj se zlomijo stara prijateljstva in se ustvarijo nova?<br />
Omenjeno je že bilo, da so se ustvarile nove skupine in<br />
skupinice, ki medsebojno tekmujejo in se brusijo. Stara<br />
razredna skupnost ne obstaja več. Močnejša nagnjenja<br />
so za tistega, ki vodi razred, pogosto polna presenečenj<br />
in ugank.<br />
V katero smer se giblje razvoj bi vam rada pokazala na<br />
primeru pri pouku zgodovine. V šestem razredu bomo<br />
obravnavali rimsko cesarstvo, ki razpada. Istočasno<br />
vstopa v svetovno zgodovino nekaj povsem novega, to je<br />
krščanstvo. Naleteli bomo na podobo Benedikta , ki je v<br />
svoji mladosti študiral rimsko pravo in je videl, kako so<br />
vandali vstopili v Rim, morili in kako ni bilo nikogar, ki<br />
bi jih opozoril na zakone. Zakon je le še črka. Benedikt<br />
prekine študij. Z vojsko (med sabo so se klicali bratje) se<br />
premakne na hrib in tam ustanovi prvi samostan. Namesto<br />
zunanjih zakonov postavijo samostanske zakone, saj<br />
gredo bratje po poti Jezusa, h gospodarju usode.<br />
Mogoče nam bo ta epoha pomagala, da bomo v šestem<br />
razredu krizo skupnega življenja, ki se ob preobratu<br />
skoraj vedno zgodi, lahko premagali. Nastala bo nova<br />
razredna skupnost, mogoče celo na višji stopnji. Ljubi<br />
starši, ti aforizmi nam bodo pokazali, da imajo vse težave,<br />
na katere bodo učenci naleteli globlji pomen.<br />
(se nadaljuje)<br />
prevod: Nadja Lazar<br />
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong> 7
V ZG O J A<br />
Povzeto po članku v časopisu Kindling<br />
O spanju<br />
Videnje nekega očeta<br />
Moj dober prijatelj me je nekoč presenetil z<br />
izjavo, da se najbolj približa temu, da bi videl<br />
angele zvečer, ko stopi v spalnico svojih otrok.<br />
Ta prijatelj nikoli ni dajal vtisa, da bi se kakor koli zanimal<br />
za 'spritualno'. Še danes se zdi, da so mnogi ljudje, ki<br />
imajo sicer dokaj trd, materialistični pogled na življenje, ob<br />
pogledu na spečega otroka zmožni občutiti čudež svetega.<br />
Kot nasprotje smrti, ostaja spanje ena neznank našega časa,<br />
ki ga znanost s svojimi modernimi metodami še zdaleč ne<br />
zna opisati, kaj šele razumeti.<br />
Znanstveniki svoje študije spanja osredotočijo na<br />
pulze iz elektrod, nameščenih na glave 'laboratorijskih<br />
pacientov'. Pomanjkljivosti te znanstvene metode<br />
je zlahka je mogoče opaziti, saj je neotipljivo naravo<br />
spanja nemogoče opisati z omejeno, otipljivo naravo<br />
fizike. Osebno lahko jamčim, da bomo, če bomo šli v<br />
smeri metafizične znanosti, naleteli na težave. Kako bi<br />
lahko razumeli in izkusili spanje ter dali smisel temu<br />
integralnemu delu našega življenja? Na prvi pogled se<br />
zdi nasprotujoče vprašati se, ali se lahko med spanjem<br />
zavedamo, čeprav smo to zavest v naših sanjah bežno<br />
že doživeli.<br />
Spanje lahko pojmujemo kot neke vrste potovanje;<br />
saj rečemo 'lahko noč', kot da bi se odpravil na pot.<br />
Prav tako kot se 'izgubimo', ko zaspimo, zaupamo, da<br />
se bomo 'našli', ko se ponovno prebudimo; in ne le to,<br />
našli bomo tudi vse naše drage. To zaupanje smo dobili<br />
iz izkušnje, ko se je naše fizično telo in naša zmožnost<br />
razmišljanja po dobrem spancu osvežilo in okrepilo.<br />
Spanec je veliki zdravilec, ne le za fizične težave<br />
ampak tudi za čustva, ki so bila prizadeta. Težave<br />
dostikrat vidimo čisto v drugačni luči - bolj celostno in<br />
premišljeno, potem ko jih prespimo.<br />
Vsi starši bodo naštevali podobne preizkušnje, skozi<br />
katere so šli v nočeh brez spanja ali slabega spanja.<br />
Kako pomembno je kvalitetno spanje, se zavemo šele<br />
potem, ko nam je onemogočeno. S to situacijo se po<br />
navadi srečamo po rojstvu prvega otroka, ko se moramo<br />
navaditi na življenje z manj spanja in posledično z<br />
utrujenostjo, preutrujenostjo in nižjo storilnostjo. In<br />
takšni moramo skrbeti za spanec in prehrano našega<br />
podmladka. Oboje je dvoje različnih vidikov otrokovega<br />
osnovnega prehranjevanja, čeprav se staršem<br />
dostikrat zdi kvaliteta hrane in prehranjevanja mnogo<br />
pomembnejša od kvalitetnega spanja.<br />
Zaužitje, prebavljanje in izločanje je gotovo pomemben<br />
proces v prehranjevalnem krogu. Čeprav je le malokdo<br />
med nami zmožen opisati, kaj se med spanjem dogaja,<br />
pa lahko vidimo, da je tudi ta proces trojen. Sestavljen<br />
je iz priprave, spanja (ki je tudi samo sestavljeno iz<br />
treh delov) in prebujanja ali obnovitve. Glede kvalitete<br />
hrane in njene priprave imamo starši dostikrat toge<br />
predstave in procedure. Ritem in rednost dnevnih<br />
obrokov postaneta pomembna in otroci morajo urejeno<br />
sedeti ob mizi, dostikrat tudi v družbi drugih ljudi,<br />
ločeni od vsakdanjega hrupa in aktivnosti. Hrano<br />
pripravljamo previdno, krožnike in mizo dostikrat tudi<br />
umetniško okrasimo. Spoznavamo kako pomembna je<br />
dobra prebava, dobra prehrana in zdravje in razvoj sta<br />
odvisna od tega, kaj in kako jemo. Ali bi lahko rekli,<br />
da je dobro spanje prav tako odvisno od priprave in še<br />
pomembneje od tega, katere dnevne dogodke in kako<br />
jih odnesemo s seboj (zaužitje) v spanje?<br />
Čas za spanje pa je splošno znana težava staršev,<br />
ki si prizadevajo svoje otroke dobro vzgajati. Njihova<br />
utrujenost, ob preutrujenem otroku, ali otroku, ki je<br />
zaradi zunanjih dogodkov ves iz sebe – prihajanje in<br />
odhajanje starejših bratov in sester, nepričakovani<br />
obiski – vse to moti mir v prostoru, kjer naj bi se otrok<br />
na spanje dobro pripravil. Tudi sam sem imel z mojimi<br />
otroki precej spalnih scen, zato bi želel le skromno<br />
nakazati nekaj svojih opažanj v zvezi s pripravo na<br />
spanje. Zdi se, da je osnovni cilj, posebno za otroka, ki se<br />
spanja boji, rednost in ritem. Zame je največji izziv pred<br />
spanjem vzbuditi razpoloženje, ki pospeši potovanje iz<br />
polne budnosti v območje budnega sanjarjenja. Premik<br />
iz dnevnih prostorov v spalnico, mnogokrat najbolj<br />
težaven prvi korak, lahko olajšamo tako, da naredimo<br />
iz tega domiselno igro – čoln ali vlak, ki odhaja na pot<br />
in se prebija po hodnikih in stopnišču.<br />
8 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>
Najlepši način, da ga pospremimo v svet sanjarjenja<br />
je, da mu zapojemo uspavanko. Zdi se, da zadostuje še<br />
tako preprosto petje, čeprav sem sam ugotovil, da pri<br />
mojih otrocih to ni bilo več mogoče, ko so bili enkrat v<br />
drugem razredu. Nekako se zdi, da se začno sebe preveč<br />
zavedati in se jim zdi, da je takšno petje primerno samo<br />
za dojenčke in vrtčevske otroke. Primerna, mirna zgodba<br />
pred spanjem, ki jo po možnosti vemo na pamet, otroku<br />
prav tako pomaga, da se iz grobega fizičnega sveta<br />
umakne v sanjavo domišljijsko pokrajino. Ker sem sam<br />
to težko vzdrževal s petjem, sem se zatekel k branju<br />
knjige. Izbira knjige je seveda pomembna in dostikrat<br />
se mi zdi, da knjige, ki jih berem, niso primerne za<br />
starost otrok. Včasih postane očitno, da vsebina ni<br />
ustrezna, morda je preveč čustvena, grozna in brutalna<br />
ali včasih, kot je v sodobnih otroških knjigah navada,<br />
precej banalna in brez domišljije. Prepričan sem, da<br />
nam lahko tukaj s svojimi priporočili pomaga naša<br />
razredničarka in s tem dopolni učenje v šoli.<br />
Realnost našega časa je, da gre večina otrok (upamo<br />
da ne otroci iz waldorfskih šol) spat potem, ko so si<br />
ogledali vrsto televizijskih programov, včasih celo<br />
dve do tri ure. Argumenti glede škodljivosti gledanja<br />
televizije so se pojavili v waldorfskih krogih. Sedaj, ko<br />
je moj najstarejši otrok star 10 let, se mi ne zdi prav nič<br />
pomembno, da bi v hišo prinesel televizijo. Sprašujem<br />
se, kakšno razpoloženje in kakšne slike želimo, da<br />
odnesejo naši otroci s seboj, v spanje? Ali lahko televizija<br />
poskrbi za nekaj, kar bi pozitivno vplivalo na prehod<br />
v spanec? Po mojih izkušnjah televizija, posebno pri<br />
mlajših otrocih, ne poživi aktivnega notranjega življenja<br />
domišljije. Še več, močne zunanje čutne podobe,<br />
značilne za televizijo, lahko mnogokrat zasenčijo bolj<br />
pretanjene, občutljive vtise iz razrednega pouka in<br />
žive vtise dejanskega sveta, sveta dejanj. Neprijetna je<br />
misel, da otroka danes uspavajo s pomočjo kaset ali<br />
televizije.<br />
Pred kratkim sem slišal, da je waldorfska pedagogika<br />
znana po tem, da prižiga ogenj in ne po polnjenju<br />
veder*. Kako čudovito gledanje na to pedagogiko –<br />
ogenj s svojo nepredvidljivostjo in negotovostjo, njegovo<br />
notranje življenje in obilna energija. Ali naša pedagogika<br />
poskuša dati našim otrokom bežen pogled na svobodo?<br />
Kadar nam waldorfski učitelji pripovedujejo, da se<br />
učenje resnično dogaja šele v spanju, se moramo<br />
kot starši čutiti nekako odgovorni in odigrati svoj del<br />
vloge v tej skupni vzgoji naših otrok. Našo ljubezen in<br />
nego potrebujejo tako pri spanju kot pri prebujanju in<br />
dnevnem sanjarjenju.<br />
Pripis:<br />
Ta članek sem napisal pred štirinajstimi leti, ko so<br />
bili najini otroci stari od šest do deset let in bila je prav<br />
posebna izkušnja, ko sem ga pred kratkim prebral in<br />
podoživel tiste čase, ko so bile vse najine misli in vsa<br />
energija usmerjene navznoter, da v domu ustvariva toplo,<br />
varno zatočišče. Meje je toliko teže varovati, ko dosežejo<br />
otroci obdobje adolescence. Spalni vzorci in ritem so<br />
moteni, posebno ob vikendih, ko se dogajajo zabave in<br />
skoraj obvezno prenočevanje s prijatelji. Zanimivo je,<br />
da to obdobje napoveduje čas, ko potrebujejo otroci več<br />
spanja in to v glavnem radi počnejo tako, da prespijo<br />
cele dopoldneve in celo popoldneve. Kot večina staršev,<br />
sem moral tudi jaz napredovati od pomirjanja otrok, da<br />
spijo do osvajanja tehnik prebujanja mladostnikov ....<br />
čisto nasprotna aktivnost v tako kratkem razdobju. To<br />
mi tudi osvetljuje, skozi kakšne izzive gredo družine,<br />
pri katerih otrocih je velika razlika v letih, kako v domu<br />
ustvariti različne spalne pristope in ritme.<br />
* W.B.Yeats: "izobraževanje ni polnjenje vedr ampak<br />
prižiganje ognja."<br />
pripravila: Marina Nuvak<br />
Mnogokrat sem presenečen, koliko nemira danes<br />
otroci prenesejo, ne da bi se prebudili. Ta zmožnost je<br />
pri otrocih različna – razgovori z obiskovalci v spalnici,<br />
prižiganje in ugašanje luči, ko otrok močno spi in se le<br />
redko sploh premakne. To nas opominja, kako zelo je<br />
otrok 'zapustil' svoje telo in se odpravil na potovanje v<br />
spanec. Mnogokrat sem se spraševal, do kakšne mere je<br />
stanje, v kakršnem postelja in posteljnina zjutraj kažeta<br />
na kvaliteto spanja, ali neke vrste nožni odtis spanja.<br />
Prebujanje otrok starši nekako laže prenašamo, morda<br />
zato, ker smo tudi sami zjutraj zasanjani in normalno<br />
nismo razpoloženi za pretirano čutno vzpodbudo. Pri<br />
mojih otrokih sem opazil precejšnjo spremembo po<br />
dobrem nočnem spanju – včasih s svežo živahnostjo in<br />
nepričakovano budnost, drugič spet počasno, dremavo,<br />
lenobno razpoloženje. Mnogokrat nastane težka<br />
situacija, ko se počasno, sanjajoče gibanje spopade s<br />
potrebo, da pridemo pravočasno v šolo! To je lahko še<br />
posebno težko za vrtčevske otroke.<br />
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong> 9
K O T I Č E K Z A M L A D E<br />
Praprotno seme<br />
Med zelišča, ki imajo včasih čudno moč, da nam utegnejo<br />
v mnogih rečeh pomagati ali škodovati ali prihodnjo srečo ali<br />
nesrečo prerokovati, spada tudi praprot. Cela rastlina pa za to<br />
ni dobra, porabiti se more le seme. Praprotno seme ima namreč<br />
svojo moč ravno ob kresu, ko je dan najdaljši in noč najkrajša.<br />
Poslušaj, kaj se je nekoč pripetilo.<br />
Neki gospodar je imel hlapca. Vroč dan je bil; kosila sta ves<br />
dan na travniku in zvečer že trudna prišla domov. Po večerji<br />
ukaže gospodar hlapcu, naj oba vola žene na pašo, ker gredo<br />
drugi dan po seno na najdaljni travnik. Hlapec uboga, čeravno<br />
ne prerad, ker bi rajši šel spat. Komaj pride na travnik, kamor<br />
je vola nagnal na pašo, že truden sede na kamen in zadremlje.<br />
Ko se zbudi, ne vidi več volov. Hitro skoči na noge in ju gre<br />
iskat. Dolgo je že hodil in ves truden je že bil od kratkega spanja,<br />
še bolj pa od slabega pota. Preklinjal je in grozil, da bo vola<br />
pretepel, ker sta se mu skrila. Ali kmalu ju je zapazil v svoje<br />
veliko veselje v neki dolinici, ko sta med praprotjo mirno ležala<br />
in prežvekovala. Nalahko stopi bliže in se pripravlja, da bi ju<br />
najbolj pretepel. Ves pa se prestraši, ko zasliši glas starejšega<br />
vola, ki je govoril mlajšemu te besede:<br />
"Blagor tebi, tovariš, ki boš še dolgo časa živel in si še dobro<br />
klajo pri gospodarju služil, jaz pa bom moral že prihodnjo jesen<br />
poginiti in moje meso bodo ljudje pojedli, kakor je njihova<br />
navada." Žalostno je izrekel to mlajšemu prijatelju in debela<br />
solza se mu je udrla po licu. – "Prihodnjo pomlad pa," je govoril<br />
dalje, "boš ti z novim tovarišem oral za repo, ko pa boste že<br />
nekaj brazd na njivi zorali, se bo izpod brazde prikazala velika<br />
in strašna kača. Udrla jo bo za gospodarjem, ki bo ravno plužil,<br />
in ga bo smrtno pičila v nogo."<br />
"Pa kaj, ali se mu ne bo moglo pomagati?" vpraša mlajši vol.<br />
"Nihče drug mu ne bo mogel pomagati kot le hlapec," reče<br />
dalje stari vol. "Hlapec bi mu pomagal, ča bi kači, brž ko se<br />
bo pokazala, z gorjačo pravo pot do gospodarja pokazal. Toda<br />
vstaniva in pojdiva domov, hlapec naju že išče in gorje nama,<br />
če naju dobi."<br />
O knjigi<br />
Lepotica s<br />
pomarančami<br />
Jakob Peterlin, 8. r<br />
Lepotica s pomarančami je zgodba. Kot pri vsaki<br />
zgodbi so tudi tu prisotni nepomembni ali pa delno<br />
nepomembni detajli, jedro - osrednja misel ter<br />
dejstvo ali dogodek, okoli katerega se zgodba vrti in pogosto<br />
tudi navdihne avtorja ter mu da besede in voljo, da ga zapiše.<br />
Jedro je v tem primeru ljubezen Georgovega očeta do Lepotice<br />
s pomarančami, kasneje Georgove mame. Georg in hkrati bralec<br />
začne odkrivati to ljubezensko odisejado skozi dnevnik takrat<br />
že preminulega očeta, ki ga je Georg dobil v roke pri štirinajstih<br />
letih. Poleg ljubezenskih zapletov je v dnevniku nemalokrat<br />
omenjen še Hublov teleskop.<br />
Zakaj ravno teleskop in ne mikroskop ali daljnogled?<br />
Teleskop, še posebej Hublov, simbolizira oči človeštva, ki<br />
počasi, kos za kosom začenjajo čutiti, kaj se skriva v tej neskončni<br />
črnini, črnini vesolja.<br />
Zakaj ravno vesolja in ne oceanov ali zemlje?<br />
Vesolje je neskončna, lepa in vsemogočna stvaritev, ki jo<br />
človeštvo sprejema le po kakšen planet ali zvezdo hkrati.<br />
Enako je z ljubeznijo. Tudi to je neskončna in lepa stvaritev, ki<br />
jo človek sprejema malo naenkrat, dan za dnem, a se vseeno<br />
kaže vsakič znova v svoji polni neskončni veličini.<br />
Ko to izreče, vstaneta in gresta proti domu. Hlapec je šel mirno<br />
in pohlevno za njima, še dotakniti se ni upal nobenega.<br />
Ko se je približala jesen, je gospodar res prodal starega vola.<br />
Prihodnjo pomlad, ko so za repo orali, se je vse zgodilo<br />
natančno tako, kakor je govoril stari vol na kresni večer. Kača<br />
je prilezla izpod brazde ter jo udarila za gospodarjem z odprtim<br />
gobcem. Ali hlapec je dobro pazil nanjo in ji z gorjačo razbil<br />
glavo. Ko je gospodar videl, kako čudno ga je hlapec rešil,<br />
povpraša ves zavzet hlapca, od kod je on to vedel. Ta pa je vse<br />
povedal, kar sta se vola pogovarjala. Vendar pa ni hlapec čisto<br />
nič vedel, kako da je on ravno takrat slišal vola govoriti. – Nič<br />
ni vedel, da se mu je bilo praprotno seme usulo v škornje, ko bi<br />
bil pa to vedel, bi ne bil nič slišal.<br />
■ Založba Vale Novak<br />
10 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>
K O T I Č E K Z A M L A D E<br />
Alexander, nekdanji waldorfski učenec<br />
Alex se predstavi<br />
Lucija Florjanc Lukan, razredničarka<br />
Zaključna igra<br />
8. razreda<br />
Če leta gospodovega 1790, ko je Anton Tomaž<br />
Linhart spisal eno izmed najstarejših dramskih<br />
besedil v slovenščini Ta veseli dan ali Matiček<br />
se ženi, do uprizoritve ni prišlo, pa se je to prav gotovo<br />
zgodilo zadnjega dne velikega travna leta današnjega, v<br />
Viteški dvorani <strong>Waldorfske</strong> šole Ljubljana.<br />
Odlike te komedije so v živahnem, ves čas napetem dejanju,<br />
v jasno in dosledno orisanih značajih, med katerimi so ženski<br />
prav tako mojstrsko podani kot moški ter v vedrem humorju,<br />
sočnosti, živahnosti in slikovitosti dialoga v dokaj čistem<br />
gorenjskem narečju.<br />
Ime mi je Alexander Willink. Star sem 21 let in sem zaključil<br />
13. razred waldorfske šole na JV Anglije. Potem sem odšel<br />
naravnost na poslovno univerzo v Ameriko, kjer sem se kmalu<br />
naveličal, zato sem odšel na potovanje. Ravno sedaj sem pripotoval<br />
iz Anglije v Španijo in nato v Slovenijo. Ne vem, kako dolgo bom<br />
ostal tukaj, a imam to srečo, da lahko sproti načrtujem. Trenutno<br />
iščem, kaj zanimivega in zabavnega bi lahko počel. V štirinajstih dneh<br />
sem se naučil oblikovanja internetnih strani in sem do sedaj delal na<br />
oblikovanju internetne strani za učiteljico klavirja v Španiji: www.<br />
dianabaker.net.<br />
Opazil sem, da so vsi moji sošolci, ki so zaključili šolo ob istem času kot<br />
jaz, začeli slediti svoje interese, kar ne pomeni nujno univerzo. Eden je<br />
na Kitajskem, kjer proučuje tai-či, drugi je v Angliji in bo postal poklicni<br />
kuhar, spet drugi študira v Londonu astrofiziko itd. Mislim, da je to<br />
povsem drugače kot v drugih šolah, kjer je navada, da gredo naravnost<br />
na univerzo, ker ne vedo, kaj jih veseli. To čutim, da je tisto, kar sem<br />
pomembnega dobil prek waldorfske pedagogike. Najtežja ovira za<br />
večino ljudi po šoli je, da nehajo skrbeti, kaj bo v prihodnosti in ostanejo<br />
aktivni pri stvareh, v katerih uživajo. Tako ostaneš odprt za priložnosti,<br />
ki se ti pokažejo.<br />
Ko sem zadnjič tukaj v Sloveniji gledal igro tretjega razreda, sem se<br />
spomnil na čase, ko sem v šoli tudi sam sodeloval v različnih predstavah.<br />
Spomnim se, da sem se v tistih dneh počutil, kot da sem najpomembnejši<br />
člen te igre. Toda ko sedaj gledam nazaj, spoznavam, da mi je sodelovanje<br />
v teh igrah dalo veliko znanja o tem, kako komunicirati z ljudmi tako<br />
v razredu kot širše. Nekaj prav posebnega navda človeka, ko opazuje<br />
skupino tako mladih otrok, ki tako trdo delajo skupaj.<br />
Na mojih potovanjih vedno bolj opažam, da običajem slog življenja,<br />
kjer konča človek najprej šolo in nato univerzo, ni za vsakogar, posebno<br />
ne za tako mlade ljudi. Hej! Najpomembneje je da človek, medtem ko<br />
počne stvari, ki jih rad počne, uživa. Poslovna šola, na katero sem hodil<br />
je bila zelo dobra, vendar me ni učila tistega, kar je najpomembnejše, to<br />
je komunicirati z ljudmi. Na katero koli področje se človek poda, povsod<br />
je najbolj pomembna njegova spodobnost sodelovanja in skozi njo se<br />
lahko nauči vse, kar pri svojem poslu potrebuje.<br />
Kot odrsko delo je precej zahtevno, zato so ga v preteklosti<br />
redkeje uprizarjali. Kadar pa ga izvajajo, zbuja občudovanje<br />
in navdušenje.<br />
In tako je bilo tudi je bilo tudi na Waldorfski šoli Ljubljana z<br />
'osmarčki' v tem lepem majskem večeru. V graščini, postavljeni<br />
v gorenjskem podeželskem okolju, so se uspešno prelevili in<br />
vživeli v vloge grajske gospode in osebe meščanskega razreda,<br />
zbudili občudovanje in navdušili občinstvo.<br />
Z izvrstno igro in odličnimi igralci smo se tako brez časovnega<br />
stroja skupaj za približno dve uri vrnili v dogajanje več kot<br />
dvesto let nazaj, v konec 18.stoletja, uživali v komičnih<br />
zapletih in razpletih, se zabavali in ob sočnih dialogih in<br />
monologih večkrat dodobra nasmejali.<br />
Poleg dobrega sodelovanja med učenci je bilo v dvorani moč<br />
čutiti, da so se zelo dobro identificirali z vlogami, ki so jih<br />
igrali, še posebej z njihovimi značajskimi potezami ter njihovim<br />
družbenim položajem v takratni dobi razsvetljenstva na<br />
Slovenskem. Razsvetljence je družila ljubezen do slovenskega<br />
jezika in iskrena želja, da bi kulturne zaklade in znanstvena<br />
spoznanja približali ljudem v domačem, razumljivem jeziku.<br />
Tako je komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi za polno<br />
doživetje nujno brati kot zgodovinski dokument o boju<br />
Slovencev za priznanje temeljnih narodnih pravic.<br />
Čeprav predstavlja rdeča nit dogajanja v sami zgodbi resno<br />
življenjsko vprašanje, namreč vprašanje zakonske zvestobe,<br />
pa ga ta komedija rešuje na kaj lahkoten način.<br />
Še dobro, da v prizoru, ko Matiček izpoveduje svojo ljubezen<br />
Nežki, med drugim pove tudi resnico, da v ljubezni preveč še<br />
zadosti ni.<br />
In to si velja zapomniti!<br />
Ampak, nikar me ne jemljite preresno, kajti to je dolgočasno. Uživajte<br />
življenje, tako kot ga sami želite.<br />
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong> 11
UT R I N K I<br />
Igor Velepič<br />
Umetnostno-zgodovinska<br />
ekskurzija po Ljubljani<br />
Šesto metrov<br />
v šestih urah<br />
11. razred<br />
28. maj <strong>2007</strong> od 8. do 14. ure<br />
Zarana (ob 8.00) smo se skoraj vsi zbrali pred cerkvijo<br />
Sv. Jakoba. Dva Petra sta jo družno primahala pozneje,<br />
ker sta pozabila, da se ne dobimo v šoli …<br />
Najprej smo si ogledali Herkulov vodnjak (kjer naj<br />
bi včasih stala lipa zelena iz Povodnega moža) in se<br />
spomnili srednjeveške členitve Ljubljane na Stari, Novi<br />
in Mestni trg.<br />
Potem smo šli v notranje dvorišče Stiškega dvorca<br />
(nekdanje mestno bivališče opata) oz. Akademije za<br />
glasbo (zvoki inštrumentov iz učilnic).Ustavili smo<br />
se pred Gruberjevo palačo (Arhiv RS) na Zvezdarski<br />
ulici.<br />
Nata smo obiskali znamenitega goslarja g. Vilima<br />
Demšarja v njegovem ateljeju na Žabjaku. Že v<br />
predprostoru nam je pokazal, kako se na inštrumentih<br />
pozna prehod iz gotike (viola da gamba, šilaste oblike)<br />
v barok (polovinski in celinski violončelo, zaobljene<br />
oblike). Potem nam je razložil in pokazal pot od lesa<br />
do plemenitega tona. Deležni smo bili izletov v fiziko,<br />
kemijo, estetiko, etimologijo, geografijo … Precej časa<br />
smo posvetili Cremoni in mojstrskim delavnicam:<br />
Amati, Guarneri in Stradivari. Izvedeli smo marsikaj<br />
o Ex libris-ih, akustiki, materialih in lepilih, predvsem<br />
pa nam je g. Demšar na violino tudi lepo zaigral.<br />
Nato smo prečkali Ljubljanico in se ustavili pri<br />
Zoisovi piramidi (slovenska Davincijeva šifra) nasproti<br />
Fakultete za arhitekturo. Ob Srednji šoli za oblikovanje<br />
smo opazili spomenik edinemu nobelovcu slovenskega<br />
rodu (Fritz Pregl za kemijo). Ogledali smo si tudi<br />
dvorišče Križank (in cerkev) s portretom Jožeta Plečnika<br />
in njegovim napisom na fasadi ("Minljiv si, le tvoja dela<br />
spominjajo nate").<br />
Zašli smo seveda tudi v Muzikalije, koder imajo zelo<br />
veliko not, knjig o glasbi, nosilcev zvoka … Tisti, ki jih<br />
to še ni zanimalo, naj le vidijo, kam bodo hodili kupovat<br />
note za svoje otroke. V isti zgradbi domuje tudi Društvo<br />
slovenskih skladateljev, a smo jim z obiskom prizanesli.<br />
Simona Gregorčiča na vogalu te zgradbe nismo zlahka<br />
prepoznali, Napoleona pa tudi ne takoj.<br />
V NUK-u nas je pričakala predstojnica glasbenega<br />
oddelka (nekateri smo imeli občutek, da smo peš<br />
prilezli na vrh nebotičnika) ga. Simona Moličnik – Šivec.<br />
Poučila nas je o pomembnosti institucije kot je NUK in<br />
nam pokazala nekaj dragocenosti. V belih rokavicah<br />
je razprla raritetne librete, ki jih hrani NUK, edini<br />
ohranjeni izvod ene od Lutrovih pesmaric, originalno<br />
izdajo zbranih del (Opus musicum) Jakoba Gallusa<br />
Carniolusa in od Beethovna poslan prepis njegove<br />
šeste simfonije. Uvedla nas je tudi v sliko slovenskih<br />
skladateljev Saše Šantla, katero smo si potem ogledali<br />
v SF.<br />
Pogledali smo si tudi NUKovo zakajeno, a zelo lepo<br />
urejeno kavarno Marko Mušič.<br />
Na Vegovi smo potem videli zgradbe Srednje glasbene<br />
in baletne šole, Glasbene matice in Jazz oddelka na<br />
SGBŠ. Ob cesti smo opazili kolonado spominskih<br />
portretov:<br />
Davorin Jenko, Stevan Mokranjac, p. Hugolin Sattner,<br />
Jakob Petelin Gallus, Vatroslav Lisinski, Benjamin<br />
Ipavec, Anton Foerster, Emil Adamič.<br />
Videli smo tudi najstarejši ohranjeni zidani del obzidja<br />
(polkrožni stražni stolp).<br />
Nato so nas že čakali v Slovenski filharmoniji. Tam<br />
smo si ogledali veliko dvorano s štirimi napleskanimi<br />
muzami in orglami za zaveso. V mali dvorani smo videli<br />
veliki original prej omenjene Šantlove slike slovenskih<br />
skladateljev (Gallus, Hren, Krek, Kogoj, Osterc…) in<br />
dva krilna klavirja (Stainway in Bösendorfer), na zadnji<br />
steni pa je bila še slika filharmonikov Zmaga Modica. V<br />
avli smo videli še nekaj muz na vratih (peskano steklo)<br />
in portret Gustava Mahlerja, ki je dve leti služboval v<br />
Ljubljani ter nekaj drugih kuriozitet.<br />
■ Za Križankami<br />
12 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>
Naslednja znamenitost je bila Makalonca, kjer so nas<br />
jako prijazno počastili s sokovi in kapučini… Kratek<br />
počitek in malica.<br />
V Frančiškansko cerkev smo vstopili od zadaj, tako<br />
da smo videli kapele za oltarjem in imeli lep pogled na<br />
velike orgle in na male orgle ob oltarju. Na koru smo bili<br />
žal brez prof. Miklavčiča, ki bo predstavitev zgodovine<br />
orgel za nas pripravil kdaj pozneje, tako da smo le<br />
malce zaznali specifike tega mogočnega inštrumenta<br />
s tremi manuali in pedali (nekateri so bili še najbolj<br />
navdušeni nad ekranom ob igralniku).<br />
Potem smo si šli pogledat eno skrito koncertno<br />
dvorano (pokrito notranje dvorišče glavne pošte) koder<br />
smo tudi zapeli Magnificat (dvo- in več) glasno).<br />
■ Glasbene dragocenosti NUKa<br />
■ Orgle frančiškanske cerkve ■ Atelje Vilima Demšarja<br />
Naslednja postaja je bila nova knjižnica Otona<br />
Župančiča, kjer smo si ogledali glasbeni oddelek z<br />
bogato zbirko zgoščenk, knjig o glasbi, not, dvd-jev.<br />
Štiri nadstropja višje smo se posedli v dvoranico,<br />
kjer smo si ogledali video o zgodovini temperirane<br />
uglasitve avtorja Howarda Goodala. Zgodba je tekla od<br />
lave, vzhodne glasbe, Pitagore (ki prisluhne kovačem),<br />
uglaševanja kozarcev… pa do vpliva harmonike na<br />
romunsko cigansko glasbo.<br />
Končali smo v načrtovanem času, malce pred drugo<br />
uro, sodelovanje je bilo (razen v bližini cd-jev in dvdjev)<br />
skoraj vzorno, ostal nam je pa še obisk studijev v<br />
RTV hiši in AGRFT-ja.<br />
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong> 13
UT R I N K I<br />
Firence<br />
Katarina Rešek, 9.r<br />
Pred šolo, ob petih zjutraj. Vsi zaspani in neučakani<br />
smo se nekaj minut po peti odpeljali z avtobusom<br />
proti lepi Italiji. Seveda smo več kot pol poti spali, a<br />
se je tudi našel čas za pogovarjanje, smejanje, petje in gledanje<br />
filma o družini Medici.<br />
Po dolgi, dolgi poti smo končno prispeli v kamp v Firencah in se<br />
namestili. Postavili smo šotore in nato – dež. Lilo je kot iz škafa,<br />
tekli smo proti avtobusu in bili v strahu za naše šotore. Kmalu<br />
se je vreme razvedrilo in odpravili smo se v mesto. Ogledali<br />
smo si toliko stvari: Davida (da, pravcatega Davida), kupolo,<br />
svetišče... in seveda smo tudi nekaj narisali ter naisali nekaj<br />
dejstev. Umetnost je v Firencah res čudovita! Toliko kipov, slik,<br />
veličastnih stavb ... noro!<br />
Zvečer smo prišli v kamp, povečerjali, se še enkrat sestali in<br />
odšli spat.<br />
Drugi dan smo se zgodaj – ob sedmih zjutraj zbudili, pozajtrkovali<br />
in se zopet odpravili v mesto. Obiskali smo samostan, galerijo<br />
Uffizi, hišo premožnega meščana (iz renesanse, seveda) in še<br />
mnogo, mnogo... Seveda smo tudi te narisali in si kaj zapisali.<br />
Ni mi bilo jasno in še zmeraj mi ni, kako so lahko ustvarili tako<br />
natančne in lepe umetnine v takšnih velikostihv (nekatere so<br />
res enormne). Odšli smo tudi na most Ponte Vechio, ki bi ga<br />
lahko imenovali tudi zlati most. Toliko zlata in dragih kamnov na<br />
kupu. Imeli smo tudi prosti čas in samostojno raziskali Firence in<br />
seveda ... trgovine, stojnice, tržnico. Zapravili smo nekaj denarja<br />
in se zopet zbrali ter odšli v kamp. Omeniti moram, da so Firence<br />
drage kakor žafran. Torej, v kampu standarden proces – večerja,<br />
'sestanek' in spanec. Kar nekaj ljudi je zbolelo, saj je bilo vreme<br />
precej muhasto.<br />
Zadnji dan ... bujenje ob sedmih. Pospravili smo šotore,<br />
pozajtrkovali in odšli še na zadnjo 'turo'. Najprej smo se ustavili<br />
na razgledni točki (kjer so prodajali pol cenejše spominke kot<br />
v Firencah), kjer je lep razgled na strehe Firenc. Potem smo<br />
se odpravili v Piso. Tam smo si ogledali cerkev in krstilnico ter<br />
seveda poševni stolp (in res je poševen, če ste mislili, da je<br />
optična prevara – ni). Nato smo to seveda narisali. Ko smo to<br />
opravili, smo z avtobusom odšli proti morju. Ker smo imeli res<br />
(pre)malo časa za kopanje, nas je večina odšla po kosilo, ki smo<br />
ga stežka našli, saj imajo Italijani 'siesto' (od 14h do 16h trgovine<br />
ne delajo), štirje sošolci pa so le uživali v italijanskih vodah. Ko<br />
smo se najedli in nekateri nakopali, je bil čas, da gremo domov.<br />
Dolga vožnja, prispeli smo okoli polnoči in odšli domov, da bi se,<br />
utrujeni, naspali. A spanec ni trajal predolgo, saj smo naslednji<br />
dan že sedeli za šolskimi klopmi.<br />
14 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>
UT R I N K I<br />
Učenci 5. razreda<br />
Olimpijada na<br />
Dunaju<br />
Dunaj<br />
Ko smo po naporni vožnji končno prispeli na Dunaj, sem gledal<br />
z odprtimi usti.<br />
Ustavili smo se blizu prelepe stare in ogromne rumene palače,<br />
kamor so se cesarji in cesarice za kratek čas prišli odpočit. Zdaj<br />
sta palača in park v lasti države. Palača se imenuje Schönbrun.<br />
Vse je lepo ohranjeno in v dobrem stanju. Par krasijo lepi kipi,<br />
rastline s Kitajske, palme, čudoviti drevoredi, kjer so drevesa<br />
čisto natančno oddaljena drug od drugega, vsi so izredno<br />
skrbno striženi. Nekdo se je moral zelo potruditi, da je tak red,<br />
sem pomislil. Na sredini drevoreda je bil star vodnjak.<br />
Po sprehodu in ogledu parka smo šli v živalski vrt. Bilo je zelo<br />
lepo popoldne na Dunaju in to gotovo ni bil moj zadnji obisk<br />
tega mesta.<br />
Olimpiada<br />
Jakob Ciuha<br />
Okoli šeste ure zjutraj je naš tabor oživel. Zaslišalo se je prvo<br />
govorjenje. Tudi Katarina in jaz sva se že pripravljali za zajtrk.<br />
Po njem je prišla na vrsto OLIMPIADA, na katero smo se že<br />
dolgo pripravljali. Meščani desetih različnih polisov smo tekli<br />
1600 m dolg maraton, po katerem sem sopihala kot lokomotiva,<br />
štafete, "šprint" in skakali v višino in dolžino. Nogi, ki sta se<br />
utrudili pri maratonu, me pri skoku v višino nista hoteli ubogati<br />
in še višje skočiti. Pri rokoborbi sem tekmovala z Aljo, nato pa<br />
še z Nežo, zmeraj je bil rezultat: neodločeno. Tekme rokoborbe<br />
so se mi zdele še najbolj napete zaradi spremljave bobnov. Na<br />
šolskem dvorišču so nam podelili majice, diplome in medalje.<br />
Prva disciplina je bila maraton. Ni bil tako naporen. Na startu<br />
smo dobili sporočila in jih nesli do cilja. Naslednja disciplina je bil<br />
skok v daljino ali pa višino. Izpadel sem pri predzadnji višinski<br />
preizkušnji. V "šprintu" sem bil kar dober. Dvakrat sem zmagal.<br />
Sledila sta met diska ali met kopja. Pri metu kopja so nekatere<br />
druge šole metale slabo. Mnogi iz našega razreda so bili med<br />
najuspešnejšimi. Zadnja disciplina je bila štafeta. Veliko štafet<br />
je bilo do zadnjega metra neodločenih. Vzdušje je bilo odlično.<br />
Publika nas je spodbujala s klici in ploskanjem.<br />
Po končanem tekmovanju smo se odpravili na slavnostno<br />
podelitev medalj in diplom. Dobili smo tudi majice. Z veselimi<br />
občutki smo se vrnili domov.<br />
Olimpiada<br />
Urban Širca<br />
Na Dunaju smo šli najprej v živalski vrt, kjer smo občudovali<br />
živali. Potem smo se zapeljali do šole, kjer je bila pozneje<br />
olimpiada. A ko smo postavili šotore, je že začelo deževati. Šli<br />
smo na večerjo, nato pa imeli srečanje v razredu. Iz šole smo šli<br />
v šotore in zaspali.<br />
Ob šesti uri zjutraj smo že vstali. Takoj po zajtrku je bil trening.<br />
Med odmorom smo šli na kosilo, potem pa smo spet trenirali<br />
in tekli maraton - dva kroga. Zvečer je bil slovesen Grški večer.<br />
Zaigrali smo odlomek iz naše igre Čudež v Avlidi.<br />
Zadnji dan je bila OLIMPIADA. V grških oblačilih smo se dobro<br />
počutili. Ko smo končali, smo šli na podelitev kolajn. Po kosilu<br />
smo z vozičkom prvo prtljago hitro pripeljali na avtobusno<br />
postajo, potem pa odpeljali po novo. Takrat pa so se ravno<br />
vkrcavali Avstrijci. Po pomoti so odpeljali še naše potovalke. K<br />
sreči so to opazili, se vrnili in nam predali "izgubljeno prtljago".<br />
Odpeljali smo se na Dunaj. V centru mesta je bilo na ulicah<br />
zelo zanimivo. Šli smo tudi na sladoled, potem pa se odpeljali<br />
v Ljubljano pred šolo. Tam so nas čakali starši. Srečno in srečni<br />
smo se vrnili domov.<br />
Tine Božnar<br />
Po odličnem kosilu smo se odpeljali na ogled Dunaja, ki je zelo<br />
veliko mesto.<br />
Maruša Cizl<br />
Olimpiada<br />
Na dan olimpijskih iger smo zgodaj vstali. Tresli smo se od<br />
mraza in šli na zajtrk. Približevalo se je slovesno tekmovanje.<br />
Oblekli smo tunike, se prepasali in šli k svojim polisom.<br />
Naš polis - Helos je bil prvi v vrsti. Odkorakali smo na travnik.<br />
Predstavniki vseh polisov so postavili svoje zastave. Zadonele<br />
so fanfare in igre so bile odprte.<br />
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong> 15
UT R I N K I<br />
Mednarodno srečanje<br />
12. razredov Waldorfskih šol<br />
v Dornachu, Švica<br />
Connect <strong>2007</strong><br />
Goetheanum - velika arhitekturna skulptura je center<br />
antropozofskega društva in sedež visoke šole za<br />
duhovno znanost.<br />
Prvi Goetheanum je Rudolf Steiner zasnoval in izgradil v začetku<br />
20. stoletja. Zgrajen je bil iz lesa, streha je bila narejena iz dveh<br />
kupol, ki sta se stikali in zlivali druga v drugo. Na žalost je prvi<br />
Goetheanum kaj kmalu po izgradnji zgorel. To je Steinerja zelo<br />
potrlo, saj je bil prvi Goetheanum njegov delovni in raziskovalni<br />
prostor. Dve leti po tem dogodku je Steiner začel snovati načrte<br />
za nov Goetheanum, tokrat betonski. Izgradnje ni dočakal.<br />
Tako je po njegovih načrtih zgrajena samo zunanjost. Stavba<br />
je zunaj siva, znotraj pa zelo slikovita, kar naj bi bilo primerljivo<br />
s človekom, kjer so lepota, občutki in karakter skriti v njegovi<br />
notranjosti.<br />
Matic Cotič, 12.r<br />
Aprila leta <strong>2007</strong> so se dijaki 12. razreda naše šole<br />
udeležili tretjega mednarodnega srečanja waldorfskih<br />
šol iz celega sveta. Konferenco Connect <strong>2007</strong> organizira<br />
Mladinska sekcija v Dornachu. Srce konference je<br />
srečanje preko petsto mladih iz različnih držav. V<br />
zanimivo zastavljenem programu so se lahko seznanili<br />
s perečimi temami, kot so segrevanje ozračja, genska<br />
tehnologija, problem zdrave prehrane, droge itd. Na<br />
delavnicah so se spopadli s praktičnimi izivi, s plesom,<br />
slikanjem, s snemanjem filma o genski tehnologiji,<br />
gledališčem, medicino, kmetijstvom itd. Ob večerih<br />
smo si ogledali dve gledališki predstavi waldorfskih<br />
šol iz Nemčije in Nizozemske. Zborovskemu koncertu,<br />
ki so ga pripravili Belgijci, so se pridružili tudi naši<br />
dijaki, dijaki iz Argentine in s Češke. V prostem času<br />
smo veliko plesali in peli glasbo z vseh koncev sveta.<br />
Na poti nazaj so se nam pridružili dijaki <strong>Waldorfske</strong><br />
šole iz Liera, iz Belgije, ki so svojo zaključno ekskurzijo<br />
nadaljevali po Sloveniji in na Hrvaškem. Bili so gostje<br />
na domovih naših dijakov in učiteljev.<br />
Za vse je bila konferenca edinstvena izkušnja, polna<br />
zanimivih obrazov in doživetij.<br />
Alja Venturini<br />
16 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>
UT R I N K I<br />
Projekti<br />
12. razreda<br />
Dijaki 12. razreda<br />
Dvanajstošolci so tudi letos ustvarili zelo zanimive<br />
projekte, kar nekaj jih je bilo izjemnih. Nekateri<br />
dijaki so tudi sami ocenili svoje delo in povedali, kaj<br />
so se v tem dragocenem času naučili.<br />
Naslov moje projektne naloge je Dom: varnost in udobje.<br />
Preučeval sem naš dom - natančneje avtomatizacijo le-tega.<br />
Raziskal sem, kako se lahko v njem čim bolj udobno in nenaporno<br />
živi. Pogledal pa sem na dom tudi iz vidika varnosti. Kako dom<br />
spremeniti v varno kletko, ki nam znotraj nje ponuja visoko raven<br />
bivanja. Naučil sem se uporabiti in montirati avtomatizacijski<br />
sistem, veliko sem se naučil o varnosti in varovanju, ukvarjal pa<br />
sem se tudi s pojmovanjem zasebnosti in raziskal njene meje.<br />
Jaka Dijak<br />
V svojem projektu sem obravnavala Downov sindrom.<br />
Osredotočila sem se predvsem na vključevanje otrok s tem<br />
sindromom v redne oddelke razredov ter na zgodbe družin s<br />
takimi otroki.<br />
Naučila sem se veliko novega in koristnega, predvsem za<br />
razumevanje tega problema s strani družbe.<br />
Iskala sem morebitne rešitve oz. napotke za ostale, ki nimajo<br />
DS, vendar so kakor koli s temi otroki v stiku.<br />
Maša Danijel<br />
V svojem projektu sem se naučila, kako zahteven je prevajalski<br />
poklic, izboljšala sem znanje slovenskega jezika. Spoznala sem,<br />
da se ne prevaja dobesedno, ampak glede na pomen stavka,<br />
misli, glede na učinek, ki ga ima nek izraz. Raziskala sem tudi<br />
rimsko zgodovino in se z njo zbližala. Spoznala sem vse glavne<br />
voditelje in njihova dela. Naučila sem se, da je za takšno delo<br />
potrebno precej truda. Včasih sem že skoraj obupala, vendar sem<br />
z bratovo pomočjo in pomočjo staršev svoj projekt dokončala.<br />
Anja Kolar<br />
V svojem projektnem delu z naslovom Konstrukcija in<br />
servisiranje deske sem raziskala različne konstrukcije deske, za<br />
praktični del projekta sem izdelala leseno sredico deske. Naučila<br />
sem se tudi servisiranja desk. Naučila sem se, kako se različne<br />
vrste desk, glede na konstrukcijo in vrsto deske, servisira.<br />
Maša Smonig<br />
Za svojo projektno nalogo sem si izbrala nalogo z naslovom<br />
Orientalski ples. V teoretičnem delu sem opisala zgodovino tega<br />
plesa, raziskala sem, od kod izvira, kaj je bilo včasih značilno zanj<br />
in kako se je razvijal do dandanes.<br />
Kot praktični del naloge je bil tečaj, kjer sem se učila plesati<br />
trebušni ples. Na tečaj sem hodila sicer pol leta, vendar pa sem se<br />
naučila osnov plesa dokaj hitro, tako sem lahko na predstavitvi<br />
odplesala svojo lastno koreografijo.<br />
Ples nasploh obožujem, vendar je trebušni ples nekaj<br />
posebnega, ker se v njem izražam kot ženska. Uporabila sem<br />
lahko svoje znanje in ga nadgradila. Naučila sem se ne samo<br />
plesati, ampak tudi biti pogumna, ko je bilo treba zamigati z<br />
boki. Izjemna izkušnja!<br />
Ana Šafar<br />
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong> 17
NA S V E T Z D R AV N I C E<br />
Ana Krušič Kaplja, dr. med.<br />
Homeopatija<br />
Similia similibus curantor<br />
Ana Krušič Kaplja, dr. med.<br />
Nasvet zdravnice<br />
Seneni nahod<br />
Homeopatija, zdravljenje z zelo majhno količino<br />
snovi, ki bi v večjih koncentracijah pri zdravem<br />
človeku povzročile enake bolezenske znake,<br />
kot jih ima oboleli, je zelo učinkovita metoda.<br />
Živimo v času, ko se znanost vse bolj oddaljuje od<br />
modrosti. Izgubljamo posluh za naravo in njene zakone.<br />
Naše sozvočje z okoljem se ruši, zato je ogroženo tudi<br />
naše ravnovesje.<br />
S tem in naslednjimi prispevki bi vas rada seznanila z<br />
zanimivo, dvesto let staro umetnostjo zdravljenja.<br />
Kaj je homeopatija?<br />
Homeopatija je medicinski sistem, ki izboljšuje naše<br />
zdravje tako, da vzpodbudi lastne naravne sposobnosti<br />
zdravljenja. Homeopatija se ne ukvarja z boleznijo,<br />
ampak z bolnikom – to je zdravljenje po meri človeka.<br />
Za zdravljenje se uporabljajo močno razredčene<br />
rastlinske, živalske in mineralne snovi, ki bi pri zdravem<br />
človeku, dane v veliki količini, povzročile prav take<br />
spremembe, kot jih ima tisti, ki ga želimo zdraviti.<br />
Osnovni principi homeopatije so:<br />
- Zakon podobnosti, ki pravi, da se podobno zdravi<br />
s podobnim (Similia similibus curator).<br />
- Zakon potenciranja, ki pravi, da mora biti zdravilo<br />
potencirano, kar pomeni, da osnovno substanco<br />
redčimo in pretresamo, pri tem pa se sprošča<br />
energija (Einsteinova teza: Materija je zgoščena<br />
energija).<br />
- Zakon individualizacije, to je zdravljenje po meri<br />
človeka.<br />
Ime homeopatija izhaja iz grške besede homoios,<br />
kar pomeni podoben. Že Hipokrat (47-377 pr.n.št) in<br />
Paracelsus (1493 - 1541) sta poznala ta naravni zakon<br />
in sta vedela, da se podobno zdravi s podobnim.<br />
Stara indijska modrost pravi: Vzemi trn, da boš izdrl<br />
trn iz prsta, potem pa zavrzi oba.<br />
Med našimi ljudmi pa kroži rek: Klin se s klinom<br />
zbija.<br />
(se nadaljuje)<br />
Seneni nahod je civilizacijska bolezen, tako kot<br />
mnoge druge. Človekov imunski sistem je<br />
vedno bolj obremenjen. Nanj vpliva vedno več<br />
kemijskih dodatkov v hrani, kemikalije v gospodinjstvu,<br />
radio in druge medijske povezave, elektični smog, cepiva<br />
in drugo. Vse to je vzrok, da človek na normalne dražljaje,<br />
kot je na primer cvetni prah, premočno reagira.<br />
Konstitucijsko zdravljenje je edina možnost izboljšanja<br />
posledic senenega nahoda. Sledeča zdravila vam bodo<br />
pomagala le v skrajno akutni situaciji:<br />
Sabadilla C5<br />
Oči so rdeče obrobljene, otekle, solzijo se. Vse te<br />
težave se poslabšajo na svežem zraku.<br />
V ospredju težav je izrazito kihanje z jedkim in<br />
pekočim izcedkom iz nosu. Preostale sluznice<br />
so suhe in pečejo. Bolnik je na splošno zelo<br />
nemiren.<br />
Arundo C5<br />
Srbenje v očeh, v ušesnih votlinah in dlesnih.<br />
Bolijo tudi korenine las. Sekrecija iz nosu je<br />
najprej tekoča, pozneje zelena.<br />
Arsenicum jodatum C5<br />
Nos je poln vodene in jedke sekrecije, ki na sluznici<br />
nosu povzroča rane. Brisanje nosa spremlja<br />
močna pekoča bolečina.<br />
Ščegetanje v nosu in kihanje.<br />
Euphrasia C5<br />
Očesna veznica in veke so otečene, pordele, pečejo<br />
in srbijo.<br />
Solze so ostre in vroče. Po drugi strani je sicer<br />
obilna sekrecija iz nosu blaga.<br />
Pollen C30<br />
Potencirani cvetni prah se pri senenem nahodu<br />
in drugih alergijah na zgornjih dihalih uporablja<br />
kot nosoda. Priporoča se jemanje 4 tedne pred<br />
pričetkom kritičnega časa in to 1 x dnevno.<br />
18 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>
O E M A R I B O R<br />
Andrej Rakovič, ravnatelj<br />
Privilegiji<br />
Nedelja zvečer. Od oktobra 2006 do junija <strong>2007</strong> katerakoli<br />
v času šolskih aktivnosti. Cartanje z družino se počasi<br />
zaključuje in v prve vrste se vračajo razmišljanja o<br />
šoli. O naši, Waldorfski šoli Maribor. V času pouka se naša šola<br />
vsak ponedeljek zjutraj prepoji s prav tistim waldorfskim duhom,<br />
o katerem sem nekoč samo prebiral in si ga vizualiziral v duši.<br />
Nekoč. Sedaj ga lahko vdihujem in si z njim rišem nasmeh. V<br />
resničnem življenju, z dušo in s telesom. In kar je še lepše, to lahko<br />
počnem vsak dan. To je privilegij.<br />
Začetek šolskega leta je bil žal drugačen. Bil je tak, kot ne<br />
bi smel biti, še posebej grenak za pionirje naše šole, starše 3.<br />
razreda. Zaradi naših notranjih slabosti smo jim nehote vsadili<br />
bojazni, dvome, grenkobo, tesnobo in še kaj… predvsem pa<br />
nezaupanje. Te trenutke in slike bi najraje zbrisal iz spomina,<br />
a jih iz vsaj dveh razlogov ne bom. Eden sliši na ime opomin.<br />
Da nam bo vsem članom kolektiva resnično v opomin, da so<br />
takšne slabosti nedopustne, pa četudi so posledica poporodnih<br />
slabosti.<br />
Drugi razlog, da bodo tisti trenutki in slike ostale v spominu,<br />
je še pomembnejši. Gre za pripravljenost, željo in v bistvu za<br />
zahtevo staršev, da nadaljujemo. Ne glede na naše slabosti<br />
so starši izrazili jasno stališče, da želijo nadaljevati. Pa ne<br />
zaradi zaupanja v nas, le tega smo jim takrat skorajda v celoti<br />
zapravili, temveč zaradi zaupanja v waldorfsko pedagogiko.<br />
Ti starši, pionirji naše šole, so na ta način pokazali svojo<br />
prepričanje in ljubezen do waldorfske pedagogike. Globoko<br />
spoštovanje je beseda, ki ne izraža vseh čustev do njih. Gre<br />
za privilegij. Privilegij, da je tudi in predvsem zaradi njih naša<br />
šola nastala in ostala.<br />
V času od oktobra 2006 do junija <strong>2007</strong> smo doživeli tudi<br />
odhode otrok iz naše šole. Simona je odšla zaradi globjih<br />
razlogov, ne le zaradi velike oddaljenosti šole do njenega doma,<br />
Bor nas je zapustil zaradi selitve v Novo Mesto, Tilen zaradi<br />
dvomov staršev glede temeljnih načel waldorfske pedagogike.<br />
Vseh teh odhodov si nismo želeli, a so del življenja na vsaki<br />
šoli, tudi na waldorfski. Najglobje pa se je v nas vtisnila žalost<br />
in bolečina ob odhodu dveh sestric na koncu šolskega leta.<br />
Lea in Zoe sta se skupaj z mamico odselili v Nemčijo. V njunih<br />
očkah smo že v času pouka velikokrat zaznali notranjo stisko<br />
in slovo je bilo še toliko težje. Veliko dobrih in lepih misli<br />
njunih učiteljic, sošolcev in sošolk ter velika pripravljenost<br />
staršev pri pomoči za njihov lepši nov začetek je prav tako<br />
privilegij. Privilegij spoznanja, da smo resnično povezani kot<br />
ena velika družina in da si znamo pomagati.<br />
A kot so sestavni del življenja vsake šole odhodi, tako so tudi<br />
prihodi. Prišla sta dva nova sončka. Iz ljubljanske waldorfske<br />
šole se nam je, prav tako zaradi selitve, pridružila Tara.<br />
Drugi sonček pa je svojim staršem kar sam pojasnil, da mu<br />
je srček namignil, da bi se nam rad pridružil. Temu sončku<br />
je ime Veronika. Obema in seveda njunim staršem še enkrat<br />
iz srca: »Dobrodošli«. Da so takšni prihodi velik privilegij za<br />
celotno šolo, ni potrebno posebej poudarjati. Prepričan sem in<br />
verjamem, da bomo takšnih privilegijev še deležni in to vsako<br />
leto.<br />
Tudi kolektiv naše šole se je, pa čeprav minimalno, v tem<br />
času dopolnil. Začutila in ponudila v pomoč se nam je Mateja,<br />
ki sedaj ne pomaga le pri administrativnih opravilih, temveč<br />
kot bodoča waldorfska učiteljica priskoči v pomoč tudi v<br />
pedagoškem procesu. Nujno smo potrebovali tudi gospodarja<br />
naše šole ali po domače hišnika. Sedaj nam pomaga Leo in<br />
veseli nas, da smo skupaj. Prišla pa je tudi ga. Marinka, ki<br />
nam pomaga v kuhinji.<br />
Če bi besedam marljivost, vestnost in pozitivna naravnanost<br />
moral podati skupni imenovalec, bi ga poimenoval preprosto<br />
Marinka. Ne maram pretiravanj, a vem, da govorim v imenu<br />
celotnega kolektiva: »Mateja, Leo in Marinka, zelo smo veseli,<br />
da sodelujemo in želimo, da se naše sodelovanje še nadaljuje<br />
in poglobi«.<br />
Naši waldorfski družini se je v letošnjem letu pridružila tudi<br />
Darja, učiteljica bodočega prvega razreda. Kot vse kaže, bo<br />
rojstvo našega bodočega člana družine, našega novega prvega<br />
razreda, zaznamovano s presežniki in to tako glede števila<br />
otrok, kot glede dejstva o kar šestih, morda celo sedmih otrok<br />
v tem razredu, ki bodo na naši šoli že imeli brateca ali sestrico,<br />
pa vse do, za nas ponosnega podatka, da prihaja učiteljica<br />
Darja k nam kot dosedanja docentka iz ene od mariborskih<br />
fakultet. Za našo majhno šolo so ta dejstva vsekakor izjemen<br />
privilegij. In tudi zate Darja iz srca: »Dobrodošla«.<br />
Naši predmetni učitelji oziroma učiteljice ter razvojna<br />
pedagoginja (in še marsikaj drugega): Tinka, Andrej, Vida,<br />
Darka in Nada. O vsakem izmed njih bi lahko spisal povest o<br />
dobrih ljudeh, a bom kratek in predvidljiv. Za waldorfsko šolo<br />
je privilegij, da ste tu, z nami oziroma da ste nepogrešljiv del<br />
družine naše waldorfske šole.<br />
In seveda še in predvsem ter »last but not least«, naše razredne<br />
učiteljice Iča, Mojca in Ana. Človek redko sreča ljudi s toliko<br />
srčnosti in ljubezni do otrok, do svojega dela. Zaradi njih so<br />
mi redne tedenske pedagoške konference dajale neprimerno<br />
več kot številna t.i. strokovna predavanja ali seminarji iz<br />
nekih drugih, enobarvnih in brezčutnih časov.<br />
Ob njihovih nedvomnih strokovnih kvalitetah in znanju je<br />
v njihovem delu tako zelo vidna strast, ljubezen in duhovna<br />
vera v plemenitost njihovega poslanstva. Sicer pa, mar ni ta<br />
njihova ljubezen več kat vidna v očeh in v veselju vseh naših<br />
otrok na šoli? Seveda je, le da se nam nekatere stvari včasih<br />
zdijo same po sebi umevne. A niso. In za naše otroke pa tudi za<br />
vse nas je ta njihova ljubezen enkraten in čudovit privilegij.<br />
Vse opisano pa pomeni le to, da so se korenine naše šole od<br />
lanskega oktobra do letošnjega junija tako učvrstile, poglobile<br />
in razširile, da lahko, navkljub vsem prihajajočim izzivom,<br />
ki se jih zavedamo in jih pričakujemo, zelo samozavestno<br />
zatrdim: »Waldorfska šola Maribor je dokončno tukaj, z nami<br />
in v nas«. Brez ljubezni staršev in učiteljev ter vseh, ki ste<br />
pripomogli k njenemu obstoju, si tako samozavestnih trditev<br />
ne bi upal izreči. A ravno zaradi vseh naštetih privilegijev, ki<br />
sem jih bil deležen v teh mesecih, je takšna trditev le logičen<br />
zaključek enega lepših življenjskih doživetij, katera naj kar<br />
trajajo in trajajo.<br />
Za vse naštete privilegije se Vam vsem skupaj iz srca<br />
zahvaljujem in Vas z nagajivo željo, da bi katerega od naštetih<br />
privilegijev ali pa kratko malo drug drugega, do ponovnega<br />
snidenja vsaj malce pogrešali, lepo pozdravljam. Hvala.<br />
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong> 19
O E M A R I B O R<br />
Zaključne igre<br />
Zaključna igra 3. razreda<br />
Dolgo sem razmišljala in iskala, katero igro bi postavili<br />
na oder kot zaključno igro v našem 3. razredu. Preteklo<br />
leto smo se spoznavali in najboljši občutek sem imela<br />
pri močnih socialnih vsebinah, ki bi nagovarjale otroke<br />
tako, da bi jih združile v homogeno skupnost, v kateri<br />
je moč pozabiti samo na lastne težave. Tako je nastal<br />
"Mucin dom". Delo je pesnitev, ljubka in pisana na<br />
kožo živalim, ki jo igrajo, hkrati pa je dovolj realna,<br />
da ni dvoma o tem, da se kaj takega ne dogaja okrog<br />
nas vsak dan. Nekdo izgubi dom, najde se nekdo, ki<br />
mu pomaga in pomaga mu ravno nekdo, s katerim je<br />
brezdomec nadvse grdo ravnal. Otroci doživljajo takšno<br />
igro še bolj doživeto kot mi, odrasli. Nagovarjajo jih<br />
krivice in lepota preobrata, ki se zgodi, ko je okrog vse<br />
tako žalostno in temno. Luna Bela, Lana, Danaja, Filip,<br />
Lan, Gabriel, Matevž, Gašper in Istok so svojo vlogo<br />
vzeli zelo resno, kot pravi učenci tretjega razreda. In<br />
povem vam, zelo sem ponosna nanje in uživam v delu<br />
z njimi.<br />
Iča Marušič, učiteljica 3. razreda<br />
Zaključna igra 2. razreda<br />
Zaključna igra 2. razreda se je dogajala globoko v<br />
gozdu, tam, kjer jež skrbno varuje svoj domek in tam,<br />
kjer volk, medved in divja svinja ravnajo prav nasprotno.<br />
Seveda lisica, takšna, kot pač je, zna zase vedno dobro<br />
poskrbeti. Zgodbica Branka Čopića se nas je vseh zelo<br />
dotaknila. Z veseljem in velikim navdušenjem smo se<br />
pripravljali na igro. Duh vznemirjenja in notranjega<br />
nemira, ki nas je še posebej preveval na dan predstave,<br />
se je, ko je stekla prva beseda, kar izgubil v prostoru.<br />
Otroci so zelo doživeto odigrali prizore in odpeli pesmice.<br />
Bili so kot blagoslovljeni, kot se je izrazila ena izmed<br />
mamic. Moram priznati, da sem bila na svoje otroke<br />
resnično ponosna.<br />
Mojca Budja, učiteljica 2. razreda<br />
Zaključna igra 1. razreda<br />
Otroci 1. razreda so pripravljali igro iz naravoslovja.<br />
Starši so pomagali pri izdelavi kostumov. Na pisane<br />
haljice so naslikali vijolico, regrat, kačo, sonce, veter,<br />
gnome, brezo, jelko, koprivo, vraga… In tako se je<br />
narava igrala s starši ob slikanju kostumov, v igrici pa<br />
se bo igral z nastopajočimi in gledalci. Otrokom se je -<br />
preko njihovih vlog v igri - narava še bolj približala.<br />
Ana Lonec, učiteljica 1. razreda<br />
20 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>