Waldorfske novice - Poletje 2007

wsljubljana

Letnik III, številka 2
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K A Z A L O

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

poletje 2007, zaporedna št. 54

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: (01) 28 222 40

Fax: (01) 28 222 41

DŠ: 65714415

TR: 04302-0001018775

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si

Splet: www.waldorf.si

Uredniški odbor:

Igor Velepič, Marina Nuvak, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš

Sodelavci:

Lucija Florjanc Lukan, Igor Velepič,

Nadja Lazar, Martin Baker,

Helena Biffio Zorko, Ira Zorko,

Ana Krušič Kaplja, Alja Venturini,

Alexander Willink, Darja Brecelj,

dijaki 12.r. - Jaka Dijak, Maša Danijel,

Maša Smonig, Anja Kolar, Ana Šafar,

Matic Cotič, Katarina Rešek (9.r.),

Jakob Peterlin (8.r.),

učenci 5.r. - Jakob Ciuha, Urban Širca,

Maruša Cizl, Tine Božnar

Fotografije:

Alja Venturini, Igor Velepič

Lektoriranje:

Klemen Lah

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Kazalo 2

Uvodnik 3

O zasebnem šolstvu 3

Naš gost 4

Poučevanje gibanja 4

Vzgoja 5

Dvanajsto leto življenja, 7. del 5

O spanju 8

Kotiček za mlade 10

Praprotno seme 10

Lepotica s pomarančami 10

Alex se predstavi 11

Utrinki 11

Zaključna igra 8. razreda 11

Firence 14

Olimpijada na Dunaju 15

Projekti 12. razreda 17

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

Nasvet zdravnice 18

Homeopatija 18

Seneni nahod 18

OE Maribor 19

Privilegiji 19

Zaključne igre 20

2 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007


U V O D N I K

O zasebnem

šolstvu

Iztok Kordiš

Sprememba šolske zakonodaje je zadnje čase

glavna tema ne le šolske, ampak celotne

slovenske javnosti. Kaj bo prinesla nam? Bomo

res bolj bogati, bomo res dobili več denarja kot javne šole,

bo zasebno šolstvo res ogrozilo javno? Kaj je mišljeno pod

zasebno šolstvo? Naslovi "Po novem brez šolnine tudi v

zasebno šolo", "Revna javna in bogata zasebna šola", "100

odstotno financiranje zasebnih šol"… nas kar silijo k misli,

da bodo zdaj rešene vse naše težave in da se waldorfskim

in drugim šolam, ki bodo delovale po posebnih pedagoških

načelih, obetajo dobri časi. Pa bo tudi res tako?

Tega danes ne ve nihče, preveč vprašanj je še

odprtih, preveč dejavnikov, ki vplivajo na končno sliko,

nedorečenih. Nekaj pa je gotovo. V novem šolskem letu

sprememb še ne bo, kajti nova zakonodaja, kakršnakoli

že bo, bo začela veljati šele s šolskim letom 2008/09,

nekatera določila pa še precej kasneje.

Waldorfska šola Ljubljana je sestavljena iz več enot,

ki skupaj sicer tvorijo celoto, financirane pa so zelo

različno. Za nekatere spremembe financiranja tudi

po novem ne bo (vrtec), za nekatere pa sprememba

oziroma sploh uvajanje financiranja ni odvisna od

sprejetja nove zakonodaje, ampak od vpisa v razvid

in podpisa prve pogodbe (glasbena šola, program

otrok s posebnimi potrebami z nižjim izobrazbenim

standardom). Največ sprememb se obeta v osnovni in

srednji šoli. Upamo predvsem, da prehod na glavarino

v osnovni šoli ne bo poslabšal trenutnega stanja, saj

je tak način financiranja za vse šole, ki imajo le eno

paralelko, zelo delikaten in je metodologija izračuna

višine glavarine ključnega pomena.

V OE Maribor in srednji šoli, kjer imamo že sedaj

uveden sistem glavarine, pričakujemo izboljšanje že s

samim dvigom iz dosedanjih 85 na 100%, predvsem

pa z razvrstitvijo v kategorijo umetniških gimnazij ali

v poseben razred šol s posebnimi pedagoškimi načeli.

V vsakem primeru pa se moramo zavedati, da 100%

pomeni le financiranje izvedbe programa, ne pa tudi

kritja stroškov prostorov, investicijskega vzdrževanja

in opreme učilnic.

Bomo torej bolj revni ali bolj bogati? Seveda je tisto

pravo bogastvo v nas, materialno pa bo odvisno

predvsem od veliko malih podrobnosti, ki jih je

potrebno še doreči in določiti. Morda pa je nedavni

obisk ministra za šolstvo in šport, g. Milana Zvera, v

naši šoli dobro znamenje.

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007 3


NA Š G O S T

Poučevanje

gibanja

Martin Baker

Šport, gibanje, vaje in aktivno preživljanje

prostega časa so osrednje teme naše kulture, ki

jim posvečamo tudi ogromno časa, denarja in

ustvarjalnih naporov. A kaj je tisto, kar ljudi tako vleče h

gibanju? Celo če se ga sami ne udeležujemo, nas gibanje

večkrat privabi kot gledalce. Šport in industrija preživljanja

prostega časa se po ustvarjanju prihodka po celem svetu

uvrščata ob bok vojaški, naftni in avtomobilski industriji.

Igre, vaje in gibanje so nam lahko v veliko zadovoljstvo.

Počutimo se svobodnejše, pa kljub temu bolj povezane s

svetom. Zanimivo je odkrivati, kako imajo vsi jeziki veliko

besed, ki so na metaforičen način povezane z gibanjem in

smerjo gibanja. Mislim, da obstaja neposredna povezava med

našim mišljenjem oz. notranjim svetom ter svetom okoli nas.

Če vas na primer prosim, da mi odgovorite naravnost, veste,

da vas prosim za iskren in resnicoljuben odgovor, vendar

sem uporabil prostorski izraz (naravnost), da sem to opisal.

Obtoženec je klonil pod težo dokazov, je torej kriv, politiki pa

se obračajo po vetru, se izmikajo neposrednemu izražanju

resnice. Pri sprejemanju odločitev moramo pretehtati razloge

za in proti. "Mislim, da je to enostranska odločitev". Tehtanje

argumentov privede do pretehtane sodbe. Seznam prispodob

je neskončen.

Ta pojav pa ni značilen le za našo kulturo. Obstaja v vseh

jezikih in je univerzalno človeški. Prostor okrog nas ima

"kvaliteto", opise te kvalitete pa uporabljamo, da bi poudarili

govorno ali pisno sporočilo, in to še preden sploh začnemo

razmišljati, kako se gibljemo, medtem ko govorimo. Način,

kako uporabljamo prostor, stojimo, sedimo, se gibljemo in

gestikuliramo – vsak od teh elementov lahko predstavlja

posebno obliko komunikacije. Ko smo veseli, smo vzneseni,

kar izhaja iz korena nesti, čutimo se lažje, mogoče celo

skačemo od veselja. Kadar smo žalostni, se čutimo potlačeni

in si "težimo". V vseprisotnem simbolu smileyja :) so navzgor

ali navzdol zavihani kotički ust dovolj, da v trenutku prenesejo

sporočilo o zadovoljstvu ali žalosti, strinjanju ali nestrinjanju.

V mnogih jezikih beseda težko opisuje tako fizični kot

mentalni napor. Občutje zmagoslavja ali poraza je neločljivo

povezano s prostorskima smerema "gor" in "dol". Med njima

je prostor ravnodušja. Ni naključje, da pogled preko pokrajine

na odmaknjeno, ravno obzorje vzbuja občutek miru in

zadovoljstva. Del privlačnosti počitnic ob morju je prav gotovo

v pomirjujoči razprostranjenosti obzorja.

Kako drugače se počutimo v dramatični gorski pokrajini, ki

s svojimi vrhovi in dolinami (vzponi in padci) na nas verjetno

deluje bolj stimulativno in vznemirljivo. Horizontalna ravnina

je tista, ki poudara naše občutenje enosti in notranjega miru.

Konferenčna miza je ravnina, okrog katere se zberejo politiki

ali pogajalci, okrogla miza kralja Arturja ali miza zadnje večerje

pa sta močna simbola skupne človeške tradicije. Sodnik, ki

uživa vsestransko spoštovanje, je tisti, ki je nepristranski.

Ko pa pride trenutek odločitve, začnemo govoriti o navpični

ravnini – sodna dvorana ima pokončne stebre, obleke sodnikov

pogosto poudarjajo pokončnost, s kladivom pa sodnik udari,

kot bi hotel poudariti, da je zadevi prišel do dna.

Tudi naša izkušnja časa, ki je drugačna dimenzija, se izraža

s prostorskimi pojmi. Gledamo "naprej" v prihodnost in se

oziramo "nazaj" v preteklost, sedanjost pa doživljamo kot

nekaj, kar je vmes. Proces, ki se odvija v času, lahko izražamo v

korakih, na primer pri navodilih za uporabo: 1. korak:Vzemite

dva vijaka iz zavojčka in ju pritrdite v označene odprtine. 2.

korak: Vzemite lesene … itd. Govorimo o tem, kako se bo

zadeva "odvijala" in kako bodo stvari potekale "naprej". Tako

v teh prostorskih ravninah – v simetriji med levim in desnim,

med zgoraj in spodaj, vodoravnim in navpičnim ter med

naprej in nazaj – vidimo, da so izražene različne kvalitete. V

simetriji se izražajo moralne vrednote, sprejemanje odločitev in

sposobnost presojanja. V vodoravnem se izražajo ravnovesje,

mir ter zmožnost vzpostavljanja odnosov s svetom in drugimi.

V navpični ravnini leži moč sedanjosti, časa in zaznavanja

procesov.

Ko se premikamo, smo v nenehni igri s silami in pomeni

prostora okoli nas. Izražamo se skozi gibanje, lahko pa tudi

s spremembo gibanja spremenimo naše notranje počutje. Vsi

poznamo zadovoljstvo, ki ga občutimo po primerni vadbi ali ko

prvič pravilno izvedemo novo veščino, pa naj bo to premočrten

let puščice, ki zadene tarčo v sredino, ali pa igra v skupini,

kjer se vsi igralci tako dobro poznajo, da jim to omogoča

čudovite podaje, natančen backhand udarec ali pa dobro

izveden premet. Ko se gibljemo, torej ne izražamo le našega

notranjega počutja, temveč tudi spreminjamo sami sebe, v

tem pa leži bistvo navdušenja za rekreacijo (lat. re-creatio

– ponovno stvarjenje) po celem svetu.

Iz tega študija prostora in gibanja izhaja niz preprosti osnovnih

vaj, ki ob redni vadbi prinesejo spremembo notranje in zunanje

drže in načina gibanja. Te gibalne figure so evropskega izvora

in so nastale v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, v zadnjih

tridesetih letih pa njihova razširjenost in uporaba doživljata

renesanso. Bothmer Movement International, mednarodno

gibanje Bothmer, izvaja deset 700-urnih tečajev za učitelje v

devetih evropskih državah s trenutno 200 učenci. Metoda se

uporablja v šolah, pri izobraževanju odraslih, v zdravstvenem

izobraževanju in fizioterapiji.

Možnosti, ki izhajajo iz teh prizadevanj, so velike, saj vse

večje število ljudi razume in uživa v tej zelo stimulativni in

koristni obliki gibanja.

Martin Baker že 32 let redno poučuje telesno vzgojo,

gimnastiko ter gib, od leta 1990 pa izobražuje tudi

učitelje. Živi in dela v Sussexu v Veliki Britaniji, redno

pa potuje in vodi tečaje in delavnice ter predava.

Za več informacij: office@bothmer-movement.co.uk

prevod: Helena Biffio Zorko in Ira Zorko

4 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007


V ZG O J A

Hermann Koepke

Dvanajsto leto

življenja, vstop v

puberteto 7. del

Dolžnost in samostojnost

"Zelo sem vam hvaležna za besede o dvojni nalogi,

pred katero stojijo učenci. Napori in telesni razvoj v

tem obdobju lahko resnično delujejo nasprotno od

tega, kar nameravamo, po drugi strani pa ne moremo,

ko se pokažejo razpoloženja: ne maram, ne znam, ne

da se mi, preprosto popustiti! Telo bo doživelo odpor,

padlo je v resnost. Zatorej je posebej nujno, da otroke

naučimo samostojnosti in dolžnosti. Dolžnosti je treba

premagati, s tem je povezana tiha bolečina in to mora

mladi človek spoznati, saj se ji ne more izogniti. Ni

realno, da se človek, četudi v letih naših otrok, od jutra

do večera le veseli. Če bi bilo tako, bi iz njih konec

koncev postali nesposobni za življenje.

V tej dobi je težko, posebej če stojimo pred velikim

razredom, da bi se vedno ukvarjali z individualno

situacijo posameznika. Pred kratkim mi je rekla neka

mama, da je bila njena hčerka neznosna, dokler ni

dobila menstruacije. Potem je spet postala miroljubna,

družabna in prijetna deklica. Stremljenje k večjim

uspehom njihove situacije ne olajša, marsikdaj se

moramo situaciji prilagoditi. Po drugi strani pa si

želimo več dejanj in navdušenja in bi radi, da bi ideali,

ki v tem obdobju lahko vzplamtijo, goreli močneje. Toda

izpolnitev vsega tega ni tako lahka!

S tem je povezana dodatna težava, da danes

obdobje predpubertete in pubertete v večini primerov

sovpadata. Razlikujemo predpuberteto od dvanajstega

do štirinajstega leta in puberteto, od štirinajstega

do šestnajstega leta in adolescenco od šestnajstega

do dvajsetega leta. S pospeševanjem so se časovni

okvirji danes prekrili. Kot je bilo omenjeno, se v času

predpubertete že začne pubertetni telesni razvoj, s

čimer sovpada pripravljalni čas in mladostnik mora

tako stopati po dva koraka naenkrat. Toda prav gotovo

ne želim tarnati. Nasprotno! Po zaslugi sodelovanja

s starejšo kolegico, ki je danes želela biti z nami, pa

zaradi zdravstvenih razlogov ni mogla priti, sem našla

povsem nove zasnove pouka in že veliko lepega doživela,

o čemer sem danes tudi želela govoriti z vami."

"Prosila bi, da še enkrat govorimo o tatvinah. V

povezavi s čim jih vidite vi?" S temi besedami je neka

mama prekinila Susanne.

Izločanje in raztapljanje

"Učence sem vprašala, zakaj so to storili in kot motiv

se je pojavilo to, da so iskali napetost, da so hoteli

vedeti, če bo šlo, če bodo zasačeni ali če so spretni kot

odrasli. In mislim, da je bil z vsakim pohodom povezan

skriti užitek ali pa določen občutek samozavesti. Imeli

so občutek, da so že tako veliki, da gredo lahko preko

avtoritete, preko reda. Na začetku večera se je nekdo

spomnil naše pravljice o dobrem in zlu, v kateri lahko

domišljava sekira podre drevo, drevo pa ji pove, da je

njen ročaj narejen iz debla. S takim izločanjem nastane

nekaj, kar je v pravljici opisano kot zlo. In to izločanje

nam prihaja naproti v tatvinah. Če gledamo na drevo le

z stališče tega, da rojeva plodove (in to bi rada dodala

pravljici kot moje lastno razmišljanje), potem sicer res

iz celote nekaj izloči, toda v sebi še vedno nosi celoto.

K uničenju ne vodi izločanje, pač pa na nek način

popuščanje.

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007 5


Učenec v tej starosti se sreča z marsičem. Po spolni

zrelosti obstaja že plodnost, sprostijo pa se tudi sile,

s pomočjo katerih se lahko posameznik izolira in se

postavi vsemu skupaj nasproti. Pojav različnih oblik

samostojnosti pogosto izvira iz dejanske samostojnosti."

"Hočete s tem reči, da tudi tatvine spadajo v razvoj

mladega človeka?" je izzivalno vprašal oče.

Medtem ko je Susanne še premišljevala, je vskočila

mama: "Mirno lahko rečemo, da tatvine in izvirni grehi

spadajo k razvoju človeka, ne le našega otroka. To piše

že v stari zavezi."

"Tako je, da se človek – o priliki – izlušči iz dobrega.

In ni nam treba pomisliti na vodo, zemljo ali zrak, ki ga

onesnažujemo. To vidijo naši otroci," je ugotovil oče.

Mišljenje, čutenje in volja

"Novi mostovi, ki ljudi povezujejo s svetom, so spoznanja

in to velja tudi za situacijo, v kateri so zdaj naši otroci,

toda to je dolga pot," je nadaljevala Susanne. "Ko so bili s

svetom povezani še prek posnemanja, je bila ta povezava

direktna in tesna; zdaj pa so z njim povezani drugače

- prek čutenja. Želeli bi jim pomagati, da bi zgradili

mostove z mišljenjem, z ustvarjanjem lastnega mnenja.

Napredujejo tudi glede na naše okolje, čeprav smo odrasli

tisti, ki se ukvarjamo z njim. Navsezadnje lahko človek

pride do svobode le preko svojih notranjih spoznanj, ki

jih ni moč doseči, dokler si bitje, ki le posnema ali le

doživlja. Le s spoznanjem lahko pridemo do resnice in

v tem smislu lahko tatvine otrok nekaj pomenijo. S tem

dobijo bolj jasen vpogled v same sebe, kot če ne bi šli

preko te izkušnje."

"Torej pomeni, da obsodimo dejanje, ne pa človeka," je

Susannine besede podprl oče. "V otrocih kljub dogodkom,

še vedno prepoznamo bitja, o katerih smo danes zvečer

govorili."

"In to je mnogokrat težko, a je kljub vsemu prav tako,"

ga je podprla mama.

Neobdelan kos lesa

"Moja hči se je pred nekaj dnevi vrnila iz šole in se

pritoževala nad lesorestvom. Ne mara ga preveč, toda

tokrat je prav udrihala čezenj. Vedno moram na koncu

pouka svojo skodelico potopiti v vodo, tako da je naslednjič

vsa hrapava in spet lahko začnem brusiti znova. Vse spet

od začetka, dokler ni povsem gladka. Toda učitelj potem

zahteva, da jo spet potopim. Nesmisel! Naslednjič jo bom

spet morala brusiti, ker bo vsa hrapava." Svetovala sem

ji, da učitelja lesorestva vpraša, zakaj mora skodelico

vedno znova močiti. To je storila, in potem mi je povedala,

da les, ko je moker, nabrekne in tako pridejo na površje

vse ravnine, ki jih ima. Če bi skodelo obrusila le enkrat,

bi se sčasoma spremenila in postala hrapava in čudna.

Če odmislimo, kako vesela sem bila, da ima sedaj učitelja

lesorestva bolj v čislih, je bila to zame čudovita slika, kaj

se v tej starosti z otroki dogaja. So kot neobdelan kos lesa,

ki ga vedno znova močimo in brusimo. Kar se skriva v

lesu, sili navzven in na tem lahko delamo. Veseli moramo

biti vsake priložnosti, s pomočjo katere pridejo na plan

grbine, ki jih lahko zbrusimo. Če bi ostale notri, bi bila to

za kasnejši razvoj katastrofa. V tem smislu potrebujemo

medsebojno razumevanje, potem lahko vsakdo od nas

deluje zdravilno, tako doma kot v šoli."

Po kratkem odmoru je vprašala mama: "Prej ste omenili,

da vam je sodelovanje s starejšo kolegico dalo nove

zasnove pouka in da ste ob tem doživeli veliko lepega.

Rada bi vedela, kaj ste doživeli z otroki. Bi lahko kaj slišali

še o tem?"

Hoja, govor, mišljenje

"Če opazujemo hojo otrok, opazimo, da je postala manj

gotova kot je bila pred enim letom, lahko pa opazimo tudi

– včasih le bežno – da pogosto postavljajo celo stopalo,

da se s celim stopalom povezujejo z zemljo. Tega ptice

npr. ne morejo, pa tudi kopitarji ali zveri, oni se dotikajo

zemlje le s kremplji ali pa stojijo na prstih. Tudi pri

otrocih obstaja čas, ko svoje noge tako obremenijo, da

hodijo kot po prstih. Zdaj pa se stopalo vse bolj spušča

na zemljo. To je iskanje lastnega stališča in nato razvoj

lastnega dojemanja in samostojnosti. Ko to vidimo kot cilj

nasprotni negotovi hoji, takrat doživimo pozitiven razvoj,

nekaj lepega. Opazila sem, da se skupaj s spremembo v

hoji – in s tem povezano spremembo gest – pojavijo tudi

nove možnosti za pouk. Povedala vam bom primer.

Veste, da imamo v razredu dva fanta po imenu Urs.

Pokličem Ursa k tabli, in fant – najina pogleda sta se

srečala – pogleda drugega Ursa in mu z gesto roke pokaže,

da naj gre pred tablo on, sam pa obsedi na mestu. Drugi

Urs pride k tabli. Igra gest je uspela. Kaj se s tem izraža?

Gre za odkritje, da je gesta tudi jezik! Ko postane gesta

vidni jezik, se odpre dramatičnost in vsak dan lahko vidim

veselje ob odkritju, kako jim vse bolje uspeva vzpostavljati

majhne dramatične dialoge. Veselijo se, da so osvojili

novo področje jezika; ta dramatičen govor deluje na geste

in hojo in daje mladim samozavest in siguren nastop.

Ali pa vaš prejšnji primer: Ne čvekaj kar naprej! In odgovor:

Saj ne čvekam kar naprej! Le poudarek je drugačen, pa

se spremeni izvoren pomen. Poudarek spada k volji; če

dobi stavek drug pomen, spada k mišljenju, oboje bo

vaša hči zdaj osvojila. Telesna osnova za to leži v dihanju.

Kot je bilo prej dihanje veliko bolj usklajeno z okoljem, je

zdaj pri mami in hčeri popolnoma različno. Hčerka diha,

da bi izgovorila isti stavek s svojim poudarkom, povsem

drugače kot mama. Hči torej sama vodi svoje dihanje, ga

osamosvaja, da pridejo njene sile volje in njene misli do

izraza. Spet se lahko le veselimo, saj se v tem skriva to, da

zavzema svoje stališče.

6 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007


Kakorkoli, ko zavzemajo učenci svoja stališča, lahko

dajejo tudi izjave – in celo s prepričanjem – ki so popolnoma

subjektivne.

"Lahko pa pogoljufajo in stvar obrnejo tako, da ni več

prava," je pripomnila neka mama. "Zdaj mi je popolnoma

jasna zadeva s čistilci. Moja hči se je razburila, da mora

vedno ona ostati po pouku in pomesti razred, medtem

pa je bila v veleblagovnici. To je predrznost, neskončna

nesramnost!"

Močno razburjenje mame je prešlo v jasen odmor.

"Sporazumevanje, druženje je bilo prej v razredu lažje.

Govorili so en jezik," je nadaljevala Susanne. "Zdaj pa se

vsak spopada s svojim lastnim jezikom o tem, kar ga teži.

Za ceno lastnega stališča, lastnega mnenja sprva plačuje

z nepopolnostjo, z nesramnostjo, z neposlušnostjo ali

pa celi z lažmi, toda mi ne smemo prezreti, kaj se lahko

zgodi.

Z ozirom na mišljenje nastaja sedaj pomembna razlika

med fanti in puncami. Doživela sem tole: dva fanta sta

prišla k meni in na vsak način sta hotela vedeti, kako

lahko iz ene točke izven kroga položimo dve tangenti

na krog, toda nista hotela vedeti približno, zanimalo ju

je načrtovanje, kako bi to narisala. Ta naloga je sicer še

pretežka, a toliko časa sta prosila in mi smo že govorili

o Talesovem izreku, da sem jima pokazala. Medtem ko

smo razmiplali, se je razred razdelil: skoraj vsi fantje so

z nenavadnim zanimanjem zrli proti tabli, medtem ko

je večina deklet gledala z manjšim zanimanjem. Od ene

sem celo slišala: "Tega ne razumem, jaz tega ne znam."

Nekateri fantje so skokovito predlagali pot načrtovanja.

"Še eno premico, ravno, ne, ne tako, pa še en krog …"

in nastal je pravi čudež, saj so fantje-sodelovala je ena

sama deklica- iznašli konstrukcijo, ki sem jo po njihovih

navodilih risala na tablo. Ko smo bili že skoraj gotovi, so

proti tabli naenkrat pogledala tudi dekleta. Tabelska slika

jih je zanimala. Pozvala sem jih, naj poskusijo še sami

in pobrisala tablo. Takrat se je zgodilo nekaj osupljivega:

dekleta so bila tista, ki so mi prva pokazala risbo v zvezku

in to popolnoma pravilno. Pokukala sem v zvezke k fantom

in videla, da so jo ucvrli mimo – zmotili so se, začeli znova

in na koncu s pomočjo deklet risbo dokončali.

Takšna geometrijska naloga je sestavljena iz dveh delov:

iz narisanega, iz slike, in iz tistega, kar ni slika, kar je

razmišljanje, s katerim do slike pridemo. Drugi del je

potrebno ponotranjiti, saj dokler ne uzremo slike, o njej

ne moremo razmišljati. Premišljevanje fantom bolj leži

kot dekletom. Pri takih nalogah fantje razvijajo sile jaza.

Številne deklice pa živijo z jazom bolj na strani zaznavanja.

Tako se zgodi, da pri tako imenovanem abstraktnem

mišljenju trdijo, da ne znajo, in da nič ne razumejo.

Kaj se lahko iz tega naučimo? Vidimo, da je cena za nove

korake mišljenja neke vrste izguba, izguba slikovnega

zaznavanja. To nam razjasni tisto, kar sem že prej omenila:

fant, ki dobro misli in računa, ne najde ključa od doma,

ki leži pred njim in ima v svoji sobi pravi nered. Ta primer

je primer izgube slikovnega zaznavanja. Pri vaši hčerki, ki

ste jo prej omenili, je drugače, ona ne zna dobro računati,

oče ji mora pomagati. Ne mara golega mišljenja in ima

pa taka deklica največkrat lepo pospravljeno sobo, s

punčkami in medvedki in fotografijami, vse zelo slikovito.

Seveda ni naravno, da bi kultivirali nered ali pa ne-željopo-računanju.

Toda poglejmo drugače in presodimo, če

se s tem, ko se fantje in dekleta skupaj učijo in skupaj

delajo, lahko drug od drugega kaj naučijo.

Mišljenje se mora razviti do te mere abstraktnega, sicer

lahko v poznejšem življenju slike delujejo z magično silo in

hromijo lastne sodbe. Bati se moramo hudiča z rožički in

gnojnimi vilami, kot se ga boje otroci. Za kritikami učencev

ali nerganjem se mogoče skriva le počasno odpadanje

prevzetih slik, s pomočjo katerih lahko nastajajo nova,

lastna mnenja?

In zakaj se zlomijo stara prijateljstva in se ustvarijo nova?

Omenjeno je že bilo, da so se ustvarile nove skupine in

skupinice, ki medsebojno tekmujejo in se brusijo. Stara

razredna skupnost ne obstaja več. Močnejša nagnjenja

so za tistega, ki vodi razred, pogosto polna presenečenj

in ugank.

V katero smer se giblje razvoj bi vam rada pokazala na

primeru pri pouku zgodovine. V šestem razredu bomo

obravnavali rimsko cesarstvo, ki razpada. Istočasno

vstopa v svetovno zgodovino nekaj povsem novega, to je

krščanstvo. Naleteli bomo na podobo Benedikta , ki je v

svoji mladosti študiral rimsko pravo in je videl, kako so

vandali vstopili v Rim, morili in kako ni bilo nikogar, ki

bi jih opozoril na zakone. Zakon je le še črka. Benedikt

prekine študij. Z vojsko (med sabo so se klicali bratje) se

premakne na hrib in tam ustanovi prvi samostan. Namesto

zunanjih zakonov postavijo samostanske zakone, saj

gredo bratje po poti Jezusa, h gospodarju usode.

Mogoče nam bo ta epoha pomagala, da bomo v šestem

razredu krizo skupnega življenja, ki se ob preobratu

skoraj vedno zgodi, lahko premagali. Nastala bo nova

razredna skupnost, mogoče celo na višji stopnji. Ljubi

starši, ti aforizmi nam bodo pokazali, da imajo vse težave,

na katere bodo učenci naleteli globlji pomen.

(se nadaljuje)

prevod: Nadja Lazar

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007 7


V ZG O J A

Povzeto po članku v časopisu Kindling

O spanju

Videnje nekega očeta

Moj dober prijatelj me je nekoč presenetil z

izjavo, da se najbolj približa temu, da bi videl

angele zvečer, ko stopi v spalnico svojih otrok.

Ta prijatelj nikoli ni dajal vtisa, da bi se kakor koli zanimal

za 'spritualno'. Še danes se zdi, da so mnogi ljudje, ki

imajo sicer dokaj trd, materialistični pogled na življenje, ob

pogledu na spečega otroka zmožni občutiti čudež svetega.

Kot nasprotje smrti, ostaja spanje ena neznank našega časa,

ki ga znanost s svojimi modernimi metodami še zdaleč ne

zna opisati, kaj šele razumeti.

Znanstveniki svoje študije spanja osredotočijo na

pulze iz elektrod, nameščenih na glave 'laboratorijskih

pacientov'. Pomanjkljivosti te znanstvene metode

je zlahka je mogoče opaziti, saj je neotipljivo naravo

spanja nemogoče opisati z omejeno, otipljivo naravo

fizike. Osebno lahko jamčim, da bomo, če bomo šli v

smeri metafizične znanosti, naleteli na težave. Kako bi

lahko razumeli in izkusili spanje ter dali smisel temu

integralnemu delu našega življenja? Na prvi pogled se

zdi nasprotujoče vprašati se, ali se lahko med spanjem

zavedamo, čeprav smo to zavest v naših sanjah bežno

že doživeli.

Spanje lahko pojmujemo kot neke vrste potovanje;

saj rečemo 'lahko noč', kot da bi se odpravil na pot.

Prav tako kot se 'izgubimo', ko zaspimo, zaupamo, da

se bomo 'našli', ko se ponovno prebudimo; in ne le to,

našli bomo tudi vse naše drage. To zaupanje smo dobili

iz izkušnje, ko se je naše fizično telo in naša zmožnost

razmišljanja po dobrem spancu osvežilo in okrepilo.

Spanec je veliki zdravilec, ne le za fizične težave

ampak tudi za čustva, ki so bila prizadeta. Težave

dostikrat vidimo čisto v drugačni luči - bolj celostno in

premišljeno, potem ko jih prespimo.

Vsi starši bodo naštevali podobne preizkušnje, skozi

katere so šli v nočeh brez spanja ali slabega spanja.

Kako pomembno je kvalitetno spanje, se zavemo šele

potem, ko nam je onemogočeno. S to situacijo se po

navadi srečamo po rojstvu prvega otroka, ko se moramo

navaditi na življenje z manj spanja in posledično z

utrujenostjo, preutrujenostjo in nižjo storilnostjo. In

takšni moramo skrbeti za spanec in prehrano našega

podmladka. Oboje je dvoje različnih vidikov otrokovega

osnovnega prehranjevanja, čeprav se staršem

dostikrat zdi kvaliteta hrane in prehranjevanja mnogo

pomembnejša od kvalitetnega spanja.

Zaužitje, prebavljanje in izločanje je gotovo pomemben

proces v prehranjevalnem krogu. Čeprav je le malokdo

med nami zmožen opisati, kaj se med spanjem dogaja,

pa lahko vidimo, da je tudi ta proces trojen. Sestavljen

je iz priprave, spanja (ki je tudi samo sestavljeno iz

treh delov) in prebujanja ali obnovitve. Glede kvalitete

hrane in njene priprave imamo starši dostikrat toge

predstave in procedure. Ritem in rednost dnevnih

obrokov postaneta pomembna in otroci morajo urejeno

sedeti ob mizi, dostikrat tudi v družbi drugih ljudi,

ločeni od vsakdanjega hrupa in aktivnosti. Hrano

pripravljamo previdno, krožnike in mizo dostikrat tudi

umetniško okrasimo. Spoznavamo kako pomembna je

dobra prebava, dobra prehrana in zdravje in razvoj sta

odvisna od tega, kaj in kako jemo. Ali bi lahko rekli,

da je dobro spanje prav tako odvisno od priprave in še

pomembneje od tega, katere dnevne dogodke in kako

jih odnesemo s seboj (zaužitje) v spanje?

Čas za spanje pa je splošno znana težava staršev,

ki si prizadevajo svoje otroke dobro vzgajati. Njihova

utrujenost, ob preutrujenem otroku, ali otroku, ki je

zaradi zunanjih dogodkov ves iz sebe – prihajanje in

odhajanje starejših bratov in sester, nepričakovani

obiski – vse to moti mir v prostoru, kjer naj bi se otrok

na spanje dobro pripravil. Tudi sam sem imel z mojimi

otroki precej spalnih scen, zato bi želel le skromno

nakazati nekaj svojih opažanj v zvezi s pripravo na

spanje. Zdi se, da je osnovni cilj, posebno za otroka, ki se

spanja boji, rednost in ritem. Zame je največji izziv pred

spanjem vzbuditi razpoloženje, ki pospeši potovanje iz

polne budnosti v območje budnega sanjarjenja. Premik

iz dnevnih prostorov v spalnico, mnogokrat najbolj

težaven prvi korak, lahko olajšamo tako, da naredimo

iz tega domiselno igro – čoln ali vlak, ki odhaja na pot

in se prebija po hodnikih in stopnišču.

8 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007


Najlepši način, da ga pospremimo v svet sanjarjenja

je, da mu zapojemo uspavanko. Zdi se, da zadostuje še

tako preprosto petje, čeprav sem sam ugotovil, da pri

mojih otrocih to ni bilo več mogoče, ko so bili enkrat v

drugem razredu. Nekako se zdi, da se začno sebe preveč

zavedati in se jim zdi, da je takšno petje primerno samo

za dojenčke in vrtčevske otroke. Primerna, mirna zgodba

pred spanjem, ki jo po možnosti vemo na pamet, otroku

prav tako pomaga, da se iz grobega fizičnega sveta

umakne v sanjavo domišljijsko pokrajino. Ker sem sam

to težko vzdrževal s petjem, sem se zatekel k branju

knjige. Izbira knjige je seveda pomembna in dostikrat

se mi zdi, da knjige, ki jih berem, niso primerne za

starost otrok. Včasih postane očitno, da vsebina ni

ustrezna, morda je preveč čustvena, grozna in brutalna

ali včasih, kot je v sodobnih otroških knjigah navada,

precej banalna in brez domišljije. Prepričan sem, da

nam lahko tukaj s svojimi priporočili pomaga naša

razredničarka in s tem dopolni učenje v šoli.

Realnost našega časa je, da gre večina otrok (upamo

da ne otroci iz waldorfskih šol) spat potem, ko so si

ogledali vrsto televizijskih programov, včasih celo

dve do tri ure. Argumenti glede škodljivosti gledanja

televizije so se pojavili v waldorfskih krogih. Sedaj, ko

je moj najstarejši otrok star 10 let, se mi ne zdi prav nič

pomembno, da bi v hišo prinesel televizijo. Sprašujem

se, kakšno razpoloženje in kakšne slike želimo, da

odnesejo naši otroci s seboj, v spanje? Ali lahko televizija

poskrbi za nekaj, kar bi pozitivno vplivalo na prehod

v spanec? Po mojih izkušnjah televizija, posebno pri

mlajših otrocih, ne poživi aktivnega notranjega življenja

domišljije. Še več, močne zunanje čutne podobe,

značilne za televizijo, lahko mnogokrat zasenčijo bolj

pretanjene, občutljive vtise iz razrednega pouka in

žive vtise dejanskega sveta, sveta dejanj. Neprijetna je

misel, da otroka danes uspavajo s pomočjo kaset ali

televizije.

Pred kratkim sem slišal, da je waldorfska pedagogika

znana po tem, da prižiga ogenj in ne po polnjenju

veder*. Kako čudovito gledanje na to pedagogiko –

ogenj s svojo nepredvidljivostjo in negotovostjo, njegovo

notranje življenje in obilna energija. Ali naša pedagogika

poskuša dati našim otrokom bežen pogled na svobodo?

Kadar nam waldorfski učitelji pripovedujejo, da se

učenje resnično dogaja šele v spanju, se moramo

kot starši čutiti nekako odgovorni in odigrati svoj del

vloge v tej skupni vzgoji naših otrok. Našo ljubezen in

nego potrebujejo tako pri spanju kot pri prebujanju in

dnevnem sanjarjenju.

Pripis:

Ta članek sem napisal pred štirinajstimi leti, ko so

bili najini otroci stari od šest do deset let in bila je prav

posebna izkušnja, ko sem ga pred kratkim prebral in

podoživel tiste čase, ko so bile vse najine misli in vsa

energija usmerjene navznoter, da v domu ustvariva toplo,

varno zatočišče. Meje je toliko teže varovati, ko dosežejo

otroci obdobje adolescence. Spalni vzorci in ritem so

moteni, posebno ob vikendih, ko se dogajajo zabave in

skoraj obvezno prenočevanje s prijatelji. Zanimivo je,

da to obdobje napoveduje čas, ko potrebujejo otroci več

spanja in to v glavnem radi počnejo tako, da prespijo

cele dopoldneve in celo popoldneve. Kot večina staršev,

sem moral tudi jaz napredovati od pomirjanja otrok, da

spijo do osvajanja tehnik prebujanja mladostnikov ....

čisto nasprotna aktivnost v tako kratkem razdobju. To

mi tudi osvetljuje, skozi kakšne izzive gredo družine,

pri katerih otrocih je velika razlika v letih, kako v domu

ustvariti različne spalne pristope in ritme.

* W.B.Yeats: "izobraževanje ni polnjenje vedr ampak

prižiganje ognja."

pripravila: Marina Nuvak

Mnogokrat sem presenečen, koliko nemira danes

otroci prenesejo, ne da bi se prebudili. Ta zmožnost je

pri otrocih različna – razgovori z obiskovalci v spalnici,

prižiganje in ugašanje luči, ko otrok močno spi in se le

redko sploh premakne. To nas opominja, kako zelo je

otrok 'zapustil' svoje telo in se odpravil na potovanje v

spanec. Mnogokrat sem se spraševal, do kakšne mere je

stanje, v kakršnem postelja in posteljnina zjutraj kažeta

na kvaliteto spanja, ali neke vrste nožni odtis spanja.

Prebujanje otrok starši nekako laže prenašamo, morda

zato, ker smo tudi sami zjutraj zasanjani in normalno

nismo razpoloženi za pretirano čutno vzpodbudo. Pri

mojih otrokih sem opazil precejšnjo spremembo po

dobrem nočnem spanju – včasih s svežo živahnostjo in

nepričakovano budnost, drugič spet počasno, dremavo,

lenobno razpoloženje. Mnogokrat nastane težka

situacija, ko se počasno, sanjajoče gibanje spopade s

potrebo, da pridemo pravočasno v šolo! To je lahko še

posebno težko za vrtčevske otroke.

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007 9


K O T I Č E K Z A M L A D E

Praprotno seme

Med zelišča, ki imajo včasih čudno moč, da nam utegnejo

v mnogih rečeh pomagati ali škodovati ali prihodnjo srečo ali

nesrečo prerokovati, spada tudi praprot. Cela rastlina pa za to

ni dobra, porabiti se more le seme. Praprotno seme ima namreč

svojo moč ravno ob kresu, ko je dan najdaljši in noč najkrajša.

Poslušaj, kaj se je nekoč pripetilo.

Neki gospodar je imel hlapca. Vroč dan je bil; kosila sta ves

dan na travniku in zvečer že trudna prišla domov. Po večerji

ukaže gospodar hlapcu, naj oba vola žene na pašo, ker gredo

drugi dan po seno na najdaljni travnik. Hlapec uboga, čeravno

ne prerad, ker bi rajši šel spat. Komaj pride na travnik, kamor

je vola nagnal na pašo, že truden sede na kamen in zadremlje.

Ko se zbudi, ne vidi več volov. Hitro skoči na noge in ju gre

iskat. Dolgo je že hodil in ves truden je že bil od kratkega spanja,

še bolj pa od slabega pota. Preklinjal je in grozil, da bo vola

pretepel, ker sta se mu skrila. Ali kmalu ju je zapazil v svoje

veliko veselje v neki dolinici, ko sta med praprotjo mirno ležala

in prežvekovala. Nalahko stopi bliže in se pripravlja, da bi ju

najbolj pretepel. Ves pa se prestraši, ko zasliši glas starejšega

vola, ki je govoril mlajšemu te besede:

"Blagor tebi, tovariš, ki boš še dolgo časa živel in si še dobro

klajo pri gospodarju služil, jaz pa bom moral že prihodnjo jesen

poginiti in moje meso bodo ljudje pojedli, kakor je njihova

navada." Žalostno je izrekel to mlajšemu prijatelju in debela

solza se mu je udrla po licu. – "Prihodnjo pomlad pa," je govoril

dalje, "boš ti z novim tovarišem oral za repo, ko pa boste že

nekaj brazd na njivi zorali, se bo izpod brazde prikazala velika

in strašna kača. Udrla jo bo za gospodarjem, ki bo ravno plužil,

in ga bo smrtno pičila v nogo."

"Pa kaj, ali se mu ne bo moglo pomagati?" vpraša mlajši vol.

"Nihče drug mu ne bo mogel pomagati kot le hlapec," reče

dalje stari vol. "Hlapec bi mu pomagal, ča bi kači, brž ko se

bo pokazala, z gorjačo pravo pot do gospodarja pokazal. Toda

vstaniva in pojdiva domov, hlapec naju že išče in gorje nama,

če naju dobi."

O knjigi

Lepotica s

pomarančami

Jakob Peterlin, 8. r

Lepotica s pomarančami je zgodba. Kot pri vsaki

zgodbi so tudi tu prisotni nepomembni ali pa delno

nepomembni detajli, jedro - osrednja misel ter

dejstvo ali dogodek, okoli katerega se zgodba vrti in pogosto

tudi navdihne avtorja ter mu da besede in voljo, da ga zapiše.

Jedro je v tem primeru ljubezen Georgovega očeta do Lepotice

s pomarančami, kasneje Georgove mame. Georg in hkrati bralec

začne odkrivati to ljubezensko odisejado skozi dnevnik takrat

že preminulega očeta, ki ga je Georg dobil v roke pri štirinajstih

letih. Poleg ljubezenskih zapletov je v dnevniku nemalokrat

omenjen še Hublov teleskop.

Zakaj ravno teleskop in ne mikroskop ali daljnogled?

Teleskop, še posebej Hublov, simbolizira oči človeštva, ki

počasi, kos za kosom začenjajo čutiti, kaj se skriva v tej neskončni

črnini, črnini vesolja.

Zakaj ravno vesolja in ne oceanov ali zemlje?

Vesolje je neskončna, lepa in vsemogočna stvaritev, ki jo

človeštvo sprejema le po kakšen planet ali zvezdo hkrati.

Enako je z ljubeznijo. Tudi to je neskončna in lepa stvaritev, ki

jo človek sprejema malo naenkrat, dan za dnem, a se vseeno

kaže vsakič znova v svoji polni neskončni veličini.

Ko to izreče, vstaneta in gresta proti domu. Hlapec je šel mirno

in pohlevno za njima, še dotakniti se ni upal nobenega.

Ko se je približala jesen, je gospodar res prodal starega vola.

Prihodnjo pomlad, ko so za repo orali, se je vse zgodilo

natančno tako, kakor je govoril stari vol na kresni večer. Kača

je prilezla izpod brazde ter jo udarila za gospodarjem z odprtim

gobcem. Ali hlapec je dobro pazil nanjo in ji z gorjačo razbil

glavo. Ko je gospodar videl, kako čudno ga je hlapec rešil,

povpraša ves zavzet hlapca, od kod je on to vedel. Ta pa je vse

povedal, kar sta se vola pogovarjala. Vendar pa ni hlapec čisto

nič vedel, kako da je on ravno takrat slišal vola govoriti. – Nič

ni vedel, da se mu je bilo praprotno seme usulo v škornje, ko bi

bil pa to vedel, bi ne bil nič slišal.

■ Založba Vale Novak

10 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007


K O T I Č E K Z A M L A D E

Alexander, nekdanji waldorfski učenec

Alex se predstavi

Lucija Florjanc Lukan, razredničarka

Zaključna igra

8. razreda

Če leta gospodovega 1790, ko je Anton Tomaž

Linhart spisal eno izmed najstarejših dramskih

besedil v slovenščini Ta veseli dan ali Matiček

se ženi, do uprizoritve ni prišlo, pa se je to prav gotovo

zgodilo zadnjega dne velikega travna leta današnjega, v

Viteški dvorani Waldorfske šole Ljubljana.

Odlike te komedije so v živahnem, ves čas napetem dejanju,

v jasno in dosledno orisanih značajih, med katerimi so ženski

prav tako mojstrsko podani kot moški ter v vedrem humorju,

sočnosti, živahnosti in slikovitosti dialoga v dokaj čistem

gorenjskem narečju.

Ime mi je Alexander Willink. Star sem 21 let in sem zaključil

13. razred waldorfske šole na JV Anglije. Potem sem odšel

naravnost na poslovno univerzo v Ameriko, kjer sem se kmalu

naveličal, zato sem odšel na potovanje. Ravno sedaj sem pripotoval

iz Anglije v Španijo in nato v Slovenijo. Ne vem, kako dolgo bom

ostal tukaj, a imam to srečo, da lahko sproti načrtujem. Trenutno

iščem, kaj zanimivega in zabavnega bi lahko počel. V štirinajstih dneh

sem se naučil oblikovanja internetnih strani in sem do sedaj delal na

oblikovanju internetne strani za učiteljico klavirja v Španiji: www.

dianabaker.net.

Opazil sem, da so vsi moji sošolci, ki so zaključili šolo ob istem času kot

jaz, začeli slediti svoje interese, kar ne pomeni nujno univerzo. Eden je

na Kitajskem, kjer proučuje tai-či, drugi je v Angliji in bo postal poklicni

kuhar, spet drugi študira v Londonu astrofiziko itd. Mislim, da je to

povsem drugače kot v drugih šolah, kjer je navada, da gredo naravnost

na univerzo, ker ne vedo, kaj jih veseli. To čutim, da je tisto, kar sem

pomembnega dobil prek waldorfske pedagogike. Najtežja ovira za

večino ljudi po šoli je, da nehajo skrbeti, kaj bo v prihodnosti in ostanejo

aktivni pri stvareh, v katerih uživajo. Tako ostaneš odprt za priložnosti,

ki se ti pokažejo.

Ko sem zadnjič tukaj v Sloveniji gledal igro tretjega razreda, sem se

spomnil na čase, ko sem v šoli tudi sam sodeloval v različnih predstavah.

Spomnim se, da sem se v tistih dneh počutil, kot da sem najpomembnejši

člen te igre. Toda ko sedaj gledam nazaj, spoznavam, da mi je sodelovanje

v teh igrah dalo veliko znanja o tem, kako komunicirati z ljudmi tako

v razredu kot širše. Nekaj prav posebnega navda človeka, ko opazuje

skupino tako mladih otrok, ki tako trdo delajo skupaj.

Na mojih potovanjih vedno bolj opažam, da običajem slog življenja,

kjer konča človek najprej šolo in nato univerzo, ni za vsakogar, posebno

ne za tako mlade ljudi. Hej! Najpomembneje je da človek, medtem ko

počne stvari, ki jih rad počne, uživa. Poslovna šola, na katero sem hodil

je bila zelo dobra, vendar me ni učila tistega, kar je najpomembnejše, to

je komunicirati z ljudmi. Na katero koli področje se človek poda, povsod

je najbolj pomembna njegova spodobnost sodelovanja in skozi njo se

lahko nauči vse, kar pri svojem poslu potrebuje.

Kot odrsko delo je precej zahtevno, zato so ga v preteklosti

redkeje uprizarjali. Kadar pa ga izvajajo, zbuja občudovanje

in navdušenje.

In tako je bilo tudi je bilo tudi na Waldorfski šoli Ljubljana z

'osmarčki' v tem lepem majskem večeru. V graščini, postavljeni

v gorenjskem podeželskem okolju, so se uspešno prelevili in

vživeli v vloge grajske gospode in osebe meščanskega razreda,

zbudili občudovanje in navdušili občinstvo.

Z izvrstno igro in odličnimi igralci smo se tako brez časovnega

stroja skupaj za približno dve uri vrnili v dogajanje več kot

dvesto let nazaj, v konec 18.stoletja, uživali v komičnih

zapletih in razpletih, se zabavali in ob sočnih dialogih in

monologih večkrat dodobra nasmejali.

Poleg dobrega sodelovanja med učenci je bilo v dvorani moč

čutiti, da so se zelo dobro identificirali z vlogami, ki so jih

igrali, še posebej z njihovimi značajskimi potezami ter njihovim

družbenim položajem v takratni dobi razsvetljenstva na

Slovenskem. Razsvetljence je družila ljubezen do slovenskega

jezika in iskrena želja, da bi kulturne zaklade in znanstvena

spoznanja približali ljudem v domačem, razumljivem jeziku.

Tako je komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi za polno

doživetje nujno brati kot zgodovinski dokument o boju

Slovencev za priznanje temeljnih narodnih pravic.

Čeprav predstavlja rdeča nit dogajanja v sami zgodbi resno

življenjsko vprašanje, namreč vprašanje zakonske zvestobe,

pa ga ta komedija rešuje na kaj lahkoten način.

Še dobro, da v prizoru, ko Matiček izpoveduje svojo ljubezen

Nežki, med drugim pove tudi resnico, da v ljubezni preveč še

zadosti ni.

In to si velja zapomniti!

Ampak, nikar me ne jemljite preresno, kajti to je dolgočasno. Uživajte

življenje, tako kot ga sami želite.

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007 11


UT R I N K I

Igor Velepič

Umetnostno-zgodovinska

ekskurzija po Ljubljani

Šesto metrov

v šestih urah

11. razred

28. maj 2007 od 8. do 14. ure

Zarana (ob 8.00) smo se skoraj vsi zbrali pred cerkvijo

Sv. Jakoba. Dva Petra sta jo družno primahala pozneje,

ker sta pozabila, da se ne dobimo v šoli …

Najprej smo si ogledali Herkulov vodnjak (kjer naj

bi včasih stala lipa zelena iz Povodnega moža) in se

spomnili srednjeveške členitve Ljubljane na Stari, Novi

in Mestni trg.

Potem smo šli v notranje dvorišče Stiškega dvorca

(nekdanje mestno bivališče opata) oz. Akademije za

glasbo (zvoki inštrumentov iz učilnic).Ustavili smo

se pred Gruberjevo palačo (Arhiv RS) na Zvezdarski

ulici.

Nata smo obiskali znamenitega goslarja g. Vilima

Demšarja v njegovem ateljeju na Žabjaku. Že v

predprostoru nam je pokazal, kako se na inštrumentih

pozna prehod iz gotike (viola da gamba, šilaste oblike)

v barok (polovinski in celinski violončelo, zaobljene

oblike). Potem nam je razložil in pokazal pot od lesa

do plemenitega tona. Deležni smo bili izletov v fiziko,

kemijo, estetiko, etimologijo, geografijo … Precej časa

smo posvetili Cremoni in mojstrskim delavnicam:

Amati, Guarneri in Stradivari. Izvedeli smo marsikaj

o Ex libris-ih, akustiki, materialih in lepilih, predvsem

pa nam je g. Demšar na violino tudi lepo zaigral.

Nato smo prečkali Ljubljanico in se ustavili pri

Zoisovi piramidi (slovenska Davincijeva šifra) nasproti

Fakultete za arhitekturo. Ob Srednji šoli za oblikovanje

smo opazili spomenik edinemu nobelovcu slovenskega

rodu (Fritz Pregl za kemijo). Ogledali smo si tudi

dvorišče Križank (in cerkev) s portretom Jožeta Plečnika

in njegovim napisom na fasadi ("Minljiv si, le tvoja dela

spominjajo nate").

Zašli smo seveda tudi v Muzikalije, koder imajo zelo

veliko not, knjig o glasbi, nosilcev zvoka … Tisti, ki jih

to še ni zanimalo, naj le vidijo, kam bodo hodili kupovat

note za svoje otroke. V isti zgradbi domuje tudi Društvo

slovenskih skladateljev, a smo jim z obiskom prizanesli.

Simona Gregorčiča na vogalu te zgradbe nismo zlahka

prepoznali, Napoleona pa tudi ne takoj.

V NUK-u nas je pričakala predstojnica glasbenega

oddelka (nekateri smo imeli občutek, da smo peš

prilezli na vrh nebotičnika) ga. Simona Moličnik – Šivec.

Poučila nas je o pomembnosti institucije kot je NUK in

nam pokazala nekaj dragocenosti. V belih rokavicah

je razprla raritetne librete, ki jih hrani NUK, edini

ohranjeni izvod ene od Lutrovih pesmaric, originalno

izdajo zbranih del (Opus musicum) Jakoba Gallusa

Carniolusa in od Beethovna poslan prepis njegove

šeste simfonije. Uvedla nas je tudi v sliko slovenskih

skladateljev Saše Šantla, katero smo si potem ogledali

v SF.

Pogledali smo si tudi NUKovo zakajeno, a zelo lepo

urejeno kavarno Marko Mušič.

Na Vegovi smo potem videli zgradbe Srednje glasbene

in baletne šole, Glasbene matice in Jazz oddelka na

SGBŠ. Ob cesti smo opazili kolonado spominskih

portretov:

Davorin Jenko, Stevan Mokranjac, p. Hugolin Sattner,

Jakob Petelin Gallus, Vatroslav Lisinski, Benjamin

Ipavec, Anton Foerster, Emil Adamič.

Videli smo tudi najstarejši ohranjeni zidani del obzidja

(polkrožni stražni stolp).

Nato so nas že čakali v Slovenski filharmoniji. Tam

smo si ogledali veliko dvorano s štirimi napleskanimi

muzami in orglami za zaveso. V mali dvorani smo videli

veliki original prej omenjene Šantlove slike slovenskih

skladateljev (Gallus, Hren, Krek, Kogoj, Osterc…) in

dva krilna klavirja (Stainway in Bösendorfer), na zadnji

steni pa je bila še slika filharmonikov Zmaga Modica. V

avli smo videli še nekaj muz na vratih (peskano steklo)

in portret Gustava Mahlerja, ki je dve leti služboval v

Ljubljani ter nekaj drugih kuriozitet.

■ Za Križankami

12 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007


Naslednja znamenitost je bila Makalonca, kjer so nas

jako prijazno počastili s sokovi in kapučini… Kratek

počitek in malica.

V Frančiškansko cerkev smo vstopili od zadaj, tako

da smo videli kapele za oltarjem in imeli lep pogled na

velike orgle in na male orgle ob oltarju. Na koru smo bili

žal brez prof. Miklavčiča, ki bo predstavitev zgodovine

orgel za nas pripravil kdaj pozneje, tako da smo le

malce zaznali specifike tega mogočnega inštrumenta

s tremi manuali in pedali (nekateri so bili še najbolj

navdušeni nad ekranom ob igralniku).

Potem smo si šli pogledat eno skrito koncertno

dvorano (pokrito notranje dvorišče glavne pošte) koder

smo tudi zapeli Magnificat (dvo- in več) glasno).

■ Glasbene dragocenosti NUKa

■ Orgle frančiškanske cerkve ■ Atelje Vilima Demšarja

Naslednja postaja je bila nova knjižnica Otona

Župančiča, kjer smo si ogledali glasbeni oddelek z

bogato zbirko zgoščenk, knjig o glasbi, not, dvd-jev.

Štiri nadstropja višje smo se posedli v dvoranico,

kjer smo si ogledali video o zgodovini temperirane

uglasitve avtorja Howarda Goodala. Zgodba je tekla od

lave, vzhodne glasbe, Pitagore (ki prisluhne kovačem),

uglaševanja kozarcev… pa do vpliva harmonike na

romunsko cigansko glasbo.

Končali smo v načrtovanem času, malce pred drugo

uro, sodelovanje je bilo (razen v bližini cd-jev in dvdjev)

skoraj vzorno, ostal nam je pa še obisk studijev v

RTV hiši in AGRFT-ja.

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007 13


UT R I N K I

Firence

Katarina Rešek, 9.r

Pred šolo, ob petih zjutraj. Vsi zaspani in neučakani

smo se nekaj minut po peti odpeljali z avtobusom

proti lepi Italiji. Seveda smo več kot pol poti spali, a

se je tudi našel čas za pogovarjanje, smejanje, petje in gledanje

filma o družini Medici.

Po dolgi, dolgi poti smo končno prispeli v kamp v Firencah in se

namestili. Postavili smo šotore in nato – dež. Lilo je kot iz škafa,

tekli smo proti avtobusu in bili v strahu za naše šotore. Kmalu

se je vreme razvedrilo in odpravili smo se v mesto. Ogledali

smo si toliko stvari: Davida (da, pravcatega Davida), kupolo,

svetišče... in seveda smo tudi nekaj narisali ter naisali nekaj

dejstev. Umetnost je v Firencah res čudovita! Toliko kipov, slik,

veličastnih stavb ... noro!

Zvečer smo prišli v kamp, povečerjali, se še enkrat sestali in

odšli spat.

Drugi dan smo se zgodaj – ob sedmih zjutraj zbudili, pozajtrkovali

in se zopet odpravili v mesto. Obiskali smo samostan, galerijo

Uffizi, hišo premožnega meščana (iz renesanse, seveda) in še

mnogo, mnogo... Seveda smo tudi te narisali in si kaj zapisali.

Ni mi bilo jasno in še zmeraj mi ni, kako so lahko ustvarili tako

natančne in lepe umetnine v takšnih velikostihv (nekatere so

res enormne). Odšli smo tudi na most Ponte Vechio, ki bi ga

lahko imenovali tudi zlati most. Toliko zlata in dragih kamnov na

kupu. Imeli smo tudi prosti čas in samostojno raziskali Firence in

seveda ... trgovine, stojnice, tržnico. Zapravili smo nekaj denarja

in se zopet zbrali ter odšli v kamp. Omeniti moram, da so Firence

drage kakor žafran. Torej, v kampu standarden proces – večerja,

'sestanek' in spanec. Kar nekaj ljudi je zbolelo, saj je bilo vreme

precej muhasto.

Zadnji dan ... bujenje ob sedmih. Pospravili smo šotore,

pozajtrkovali in odšli še na zadnjo 'turo'. Najprej smo se ustavili

na razgledni točki (kjer so prodajali pol cenejše spominke kot

v Firencah), kjer je lep razgled na strehe Firenc. Potem smo

se odpravili v Piso. Tam smo si ogledali cerkev in krstilnico ter

seveda poševni stolp (in res je poševen, če ste mislili, da je

optična prevara – ni). Nato smo to seveda narisali. Ko smo to

opravili, smo z avtobusom odšli proti morju. Ker smo imeli res

(pre)malo časa za kopanje, nas je večina odšla po kosilo, ki smo

ga stežka našli, saj imajo Italijani 'siesto' (od 14h do 16h trgovine

ne delajo), štirje sošolci pa so le uživali v italijanskih vodah. Ko

smo se najedli in nekateri nakopali, je bil čas, da gremo domov.

Dolga vožnja, prispeli smo okoli polnoči in odšli domov, da bi se,

utrujeni, naspali. A spanec ni trajal predolgo, saj smo naslednji

dan že sedeli za šolskimi klopmi.

14 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007


UT R I N K I

Učenci 5. razreda

Olimpijada na

Dunaju

Dunaj

Ko smo po naporni vožnji končno prispeli na Dunaj, sem gledal

z odprtimi usti.

Ustavili smo se blizu prelepe stare in ogromne rumene palače,

kamor so se cesarji in cesarice za kratek čas prišli odpočit. Zdaj

sta palača in park v lasti države. Palača se imenuje Schönbrun.

Vse je lepo ohranjeno in v dobrem stanju. Par krasijo lepi kipi,

rastline s Kitajske, palme, čudoviti drevoredi, kjer so drevesa

čisto natančno oddaljena drug od drugega, vsi so izredno

skrbno striženi. Nekdo se je moral zelo potruditi, da je tak red,

sem pomislil. Na sredini drevoreda je bil star vodnjak.

Po sprehodu in ogledu parka smo šli v živalski vrt. Bilo je zelo

lepo popoldne na Dunaju in to gotovo ni bil moj zadnji obisk

tega mesta.

Olimpiada

Jakob Ciuha

Okoli šeste ure zjutraj je naš tabor oživel. Zaslišalo se je prvo

govorjenje. Tudi Katarina in jaz sva se že pripravljali za zajtrk.

Po njem je prišla na vrsto OLIMPIADA, na katero smo se že

dolgo pripravljali. Meščani desetih različnih polisov smo tekli

1600 m dolg maraton, po katerem sem sopihala kot lokomotiva,

štafete, "šprint" in skakali v višino in dolžino. Nogi, ki sta se

utrudili pri maratonu, me pri skoku v višino nista hoteli ubogati

in še višje skočiti. Pri rokoborbi sem tekmovala z Aljo, nato pa

še z Nežo, zmeraj je bil rezultat: neodločeno. Tekme rokoborbe

so se mi zdele še najbolj napete zaradi spremljave bobnov. Na

šolskem dvorišču so nam podelili majice, diplome in medalje.

Prva disciplina je bila maraton. Ni bil tako naporen. Na startu

smo dobili sporočila in jih nesli do cilja. Naslednja disciplina je bil

skok v daljino ali pa višino. Izpadel sem pri predzadnji višinski

preizkušnji. V "šprintu" sem bil kar dober. Dvakrat sem zmagal.

Sledila sta met diska ali met kopja. Pri metu kopja so nekatere

druge šole metale slabo. Mnogi iz našega razreda so bili med

najuspešnejšimi. Zadnja disciplina je bila štafeta. Veliko štafet

je bilo do zadnjega metra neodločenih. Vzdušje je bilo odlično.

Publika nas je spodbujala s klici in ploskanjem.

Po končanem tekmovanju smo se odpravili na slavnostno

podelitev medalj in diplom. Dobili smo tudi majice. Z veselimi

občutki smo se vrnili domov.

Olimpiada

Urban Širca

Na Dunaju smo šli najprej v živalski vrt, kjer smo občudovali

živali. Potem smo se zapeljali do šole, kjer je bila pozneje

olimpiada. A ko smo postavili šotore, je že začelo deževati. Šli

smo na večerjo, nato pa imeli srečanje v razredu. Iz šole smo šli

v šotore in zaspali.

Ob šesti uri zjutraj smo že vstali. Takoj po zajtrku je bil trening.

Med odmorom smo šli na kosilo, potem pa smo spet trenirali

in tekli maraton - dva kroga. Zvečer je bil slovesen Grški večer.

Zaigrali smo odlomek iz naše igre Čudež v Avlidi.

Zadnji dan je bila OLIMPIADA. V grških oblačilih smo se dobro

počutili. Ko smo končali, smo šli na podelitev kolajn. Po kosilu

smo z vozičkom prvo prtljago hitro pripeljali na avtobusno

postajo, potem pa odpeljali po novo. Takrat pa so se ravno

vkrcavali Avstrijci. Po pomoti so odpeljali še naše potovalke. K

sreči so to opazili, se vrnili in nam predali "izgubljeno prtljago".

Odpeljali smo se na Dunaj. V centru mesta je bilo na ulicah

zelo zanimivo. Šli smo tudi na sladoled, potem pa se odpeljali

v Ljubljano pred šolo. Tam so nas čakali starši. Srečno in srečni

smo se vrnili domov.

Tine Božnar

Po odličnem kosilu smo se odpeljali na ogled Dunaja, ki je zelo

veliko mesto.

Maruša Cizl

Olimpiada

Na dan olimpijskih iger smo zgodaj vstali. Tresli smo se od

mraza in šli na zajtrk. Približevalo se je slovesno tekmovanje.

Oblekli smo tunike, se prepasali in šli k svojim polisom.

Naš polis - Helos je bil prvi v vrsti. Odkorakali smo na travnik.

Predstavniki vseh polisov so postavili svoje zastave. Zadonele

so fanfare in igre so bile odprte.

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007 15


UT R I N K I

Mednarodno srečanje

12. razredov Waldorfskih šol

v Dornachu, Švica

Connect 2007

Goetheanum - velika arhitekturna skulptura je center

antropozofskega društva in sedež visoke šole za

duhovno znanost.

Prvi Goetheanum je Rudolf Steiner zasnoval in izgradil v začetku

20. stoletja. Zgrajen je bil iz lesa, streha je bila narejena iz dveh

kupol, ki sta se stikali in zlivali druga v drugo. Na žalost je prvi

Goetheanum kaj kmalu po izgradnji zgorel. To je Steinerja zelo

potrlo, saj je bil prvi Goetheanum njegov delovni in raziskovalni

prostor. Dve leti po tem dogodku je Steiner začel snovati načrte

za nov Goetheanum, tokrat betonski. Izgradnje ni dočakal.

Tako je po njegovih načrtih zgrajena samo zunanjost. Stavba

je zunaj siva, znotraj pa zelo slikovita, kar naj bi bilo primerljivo

s človekom, kjer so lepota, občutki in karakter skriti v njegovi

notranjosti.

Matic Cotič, 12.r

Aprila leta 2007 so se dijaki 12. razreda naše šole

udeležili tretjega mednarodnega srečanja waldorfskih

šol iz celega sveta. Konferenco Connect 2007 organizira

Mladinska sekcija v Dornachu. Srce konference je

srečanje preko petsto mladih iz različnih držav. V

zanimivo zastavljenem programu so se lahko seznanili

s perečimi temami, kot so segrevanje ozračja, genska

tehnologija, problem zdrave prehrane, droge itd. Na

delavnicah so se spopadli s praktičnimi izivi, s plesom,

slikanjem, s snemanjem filma o genski tehnologiji,

gledališčem, medicino, kmetijstvom itd. Ob večerih

smo si ogledali dve gledališki predstavi waldorfskih

šol iz Nemčije in Nizozemske. Zborovskemu koncertu,

ki so ga pripravili Belgijci, so se pridružili tudi naši

dijaki, dijaki iz Argentine in s Češke. V prostem času

smo veliko plesali in peli glasbo z vseh koncev sveta.

Na poti nazaj so se nam pridružili dijaki Waldorfske

šole iz Liera, iz Belgije, ki so svojo zaključno ekskurzijo

nadaljevali po Sloveniji in na Hrvaškem. Bili so gostje

na domovih naših dijakov in učiteljev.

Za vse je bila konferenca edinstvena izkušnja, polna

zanimivih obrazov in doživetij.

Alja Venturini

16 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007


UT R I N K I

Projekti

12. razreda

Dijaki 12. razreda

Dvanajstošolci so tudi letos ustvarili zelo zanimive

projekte, kar nekaj jih je bilo izjemnih. Nekateri

dijaki so tudi sami ocenili svoje delo in povedali, kaj

so se v tem dragocenem času naučili.

Naslov moje projektne naloge je Dom: varnost in udobje.

Preučeval sem naš dom - natančneje avtomatizacijo le-tega.

Raziskal sem, kako se lahko v njem čim bolj udobno in nenaporno

živi. Pogledal pa sem na dom tudi iz vidika varnosti. Kako dom

spremeniti v varno kletko, ki nam znotraj nje ponuja visoko raven

bivanja. Naučil sem se uporabiti in montirati avtomatizacijski

sistem, veliko sem se naučil o varnosti in varovanju, ukvarjal pa

sem se tudi s pojmovanjem zasebnosti in raziskal njene meje.

Jaka Dijak

V svojem projektu sem obravnavala Downov sindrom.

Osredotočila sem se predvsem na vključevanje otrok s tem

sindromom v redne oddelke razredov ter na zgodbe družin s

takimi otroki.

Naučila sem se veliko novega in koristnega, predvsem za

razumevanje tega problema s strani družbe.

Iskala sem morebitne rešitve oz. napotke za ostale, ki nimajo

DS, vendar so kakor koli s temi otroki v stiku.

Maša Danijel

V svojem projektu sem se naučila, kako zahteven je prevajalski

poklic, izboljšala sem znanje slovenskega jezika. Spoznala sem,

da se ne prevaja dobesedno, ampak glede na pomen stavka,

misli, glede na učinek, ki ga ima nek izraz. Raziskala sem tudi

rimsko zgodovino in se z njo zbližala. Spoznala sem vse glavne

voditelje in njihova dela. Naučila sem se, da je za takšno delo

potrebno precej truda. Včasih sem že skoraj obupala, vendar sem

z bratovo pomočjo in pomočjo staršev svoj projekt dokončala.

Anja Kolar

V svojem projektnem delu z naslovom Konstrukcija in

servisiranje deske sem raziskala različne konstrukcije deske, za

praktični del projekta sem izdelala leseno sredico deske. Naučila

sem se tudi servisiranja desk. Naučila sem se, kako se različne

vrste desk, glede na konstrukcijo in vrsto deske, servisira.

Maša Smonig

Za svojo projektno nalogo sem si izbrala nalogo z naslovom

Orientalski ples. V teoretičnem delu sem opisala zgodovino tega

plesa, raziskala sem, od kod izvira, kaj je bilo včasih značilno zanj

in kako se je razvijal do dandanes.

Kot praktični del naloge je bil tečaj, kjer sem se učila plesati

trebušni ples. Na tečaj sem hodila sicer pol leta, vendar pa sem se

naučila osnov plesa dokaj hitro, tako sem lahko na predstavitvi

odplesala svojo lastno koreografijo.

Ples nasploh obožujem, vendar je trebušni ples nekaj

posebnega, ker se v njem izražam kot ženska. Uporabila sem

lahko svoje znanje in ga nadgradila. Naučila sem se ne samo

plesati, ampak tudi biti pogumna, ko je bilo treba zamigati z

boki. Izjemna izkušnja!

Ana Šafar

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007 17


NA S V E T Z D R AV N I C E

Ana Krušič Kaplja, dr. med.

Homeopatija

Similia similibus curantor

Ana Krušič Kaplja, dr. med.

Nasvet zdravnice

Seneni nahod

Homeopatija, zdravljenje z zelo majhno količino

snovi, ki bi v večjih koncentracijah pri zdravem

človeku povzročile enake bolezenske znake,

kot jih ima oboleli, je zelo učinkovita metoda.

Živimo v času, ko se znanost vse bolj oddaljuje od

modrosti. Izgubljamo posluh za naravo in njene zakone.

Naše sozvočje z okoljem se ruši, zato je ogroženo tudi

naše ravnovesje.

S tem in naslednjimi prispevki bi vas rada seznanila z

zanimivo, dvesto let staro umetnostjo zdravljenja.

Kaj je homeopatija?

Homeopatija je medicinski sistem, ki izboljšuje naše

zdravje tako, da vzpodbudi lastne naravne sposobnosti

zdravljenja. Homeopatija se ne ukvarja z boleznijo,

ampak z bolnikom – to je zdravljenje po meri človeka.

Za zdravljenje se uporabljajo močno razredčene

rastlinske, živalske in mineralne snovi, ki bi pri zdravem

človeku, dane v veliki količini, povzročile prav take

spremembe, kot jih ima tisti, ki ga želimo zdraviti.

Osnovni principi homeopatije so:

- Zakon podobnosti, ki pravi, da se podobno zdravi

s podobnim (Similia similibus curator).

- Zakon potenciranja, ki pravi, da mora biti zdravilo

potencirano, kar pomeni, da osnovno substanco

redčimo in pretresamo, pri tem pa se sprošča

energija (Einsteinova teza: Materija je zgoščena

energija).

- Zakon individualizacije, to je zdravljenje po meri

človeka.

Ime homeopatija izhaja iz grške besede homoios,

kar pomeni podoben. Že Hipokrat (47-377 pr.n.št) in

Paracelsus (1493 - 1541) sta poznala ta naravni zakon

in sta vedela, da se podobno zdravi s podobnim.

Stara indijska modrost pravi: Vzemi trn, da boš izdrl

trn iz prsta, potem pa zavrzi oba.

Med našimi ljudmi pa kroži rek: Klin se s klinom

zbija.

(se nadaljuje)

Seneni nahod je civilizacijska bolezen, tako kot

mnoge druge. Človekov imunski sistem je

vedno bolj obremenjen. Nanj vpliva vedno več

kemijskih dodatkov v hrani, kemikalije v gospodinjstvu,

radio in druge medijske povezave, elektični smog, cepiva

in drugo. Vse to je vzrok, da človek na normalne dražljaje,

kot je na primer cvetni prah, premočno reagira.

Konstitucijsko zdravljenje je edina možnost izboljšanja

posledic senenega nahoda. Sledeča zdravila vam bodo

pomagala le v skrajno akutni situaciji:

Sabadilla C5

Oči so rdeče obrobljene, otekle, solzijo se. Vse te

težave se poslabšajo na svežem zraku.

V ospredju težav je izrazito kihanje z jedkim in

pekočim izcedkom iz nosu. Preostale sluznice

so suhe in pečejo. Bolnik je na splošno zelo

nemiren.

Arundo C5

Srbenje v očeh, v ušesnih votlinah in dlesnih.

Bolijo tudi korenine las. Sekrecija iz nosu je

najprej tekoča, pozneje zelena.

Arsenicum jodatum C5

Nos je poln vodene in jedke sekrecije, ki na sluznici

nosu povzroča rane. Brisanje nosa spremlja

močna pekoča bolečina.

Ščegetanje v nosu in kihanje.

Euphrasia C5

Očesna veznica in veke so otečene, pordele, pečejo

in srbijo.

Solze so ostre in vroče. Po drugi strani je sicer

obilna sekrecija iz nosu blaga.

Pollen C30

Potencirani cvetni prah se pri senenem nahodu

in drugih alergijah na zgornjih dihalih uporablja

kot nosoda. Priporoča se jemanje 4 tedne pred

pričetkom kritičnega časa in to 1 x dnevno.

18 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007


O E M A R I B O R

Andrej Rakovič, ravnatelj

Privilegiji

Nedelja zvečer. Od oktobra 2006 do junija 2007 katerakoli

v času šolskih aktivnosti. Cartanje z družino se počasi

zaključuje in v prve vrste se vračajo razmišljanja o

šoli. O naši, Waldorfski šoli Maribor. V času pouka se naša šola

vsak ponedeljek zjutraj prepoji s prav tistim waldorfskim duhom,

o katerem sem nekoč samo prebiral in si ga vizualiziral v duši.

Nekoč. Sedaj ga lahko vdihujem in si z njim rišem nasmeh. V

resničnem življenju, z dušo in s telesom. In kar je še lepše, to lahko

počnem vsak dan. To je privilegij.

Začetek šolskega leta je bil žal drugačen. Bil je tak, kot ne

bi smel biti, še posebej grenak za pionirje naše šole, starše 3.

razreda. Zaradi naših notranjih slabosti smo jim nehote vsadili

bojazni, dvome, grenkobo, tesnobo in še kaj… predvsem pa

nezaupanje. Te trenutke in slike bi najraje zbrisal iz spomina,

a jih iz vsaj dveh razlogov ne bom. Eden sliši na ime opomin.

Da nam bo vsem članom kolektiva resnično v opomin, da so

takšne slabosti nedopustne, pa četudi so posledica poporodnih

slabosti.

Drugi razlog, da bodo tisti trenutki in slike ostale v spominu,

je še pomembnejši. Gre za pripravljenost, željo in v bistvu za

zahtevo staršev, da nadaljujemo. Ne glede na naše slabosti

so starši izrazili jasno stališče, da želijo nadaljevati. Pa ne

zaradi zaupanja v nas, le tega smo jim takrat skorajda v celoti

zapravili, temveč zaradi zaupanja v waldorfsko pedagogiko.

Ti starši, pionirji naše šole, so na ta način pokazali svojo

prepričanje in ljubezen do waldorfske pedagogike. Globoko

spoštovanje je beseda, ki ne izraža vseh čustev do njih. Gre

za privilegij. Privilegij, da je tudi in predvsem zaradi njih naša

šola nastala in ostala.

V času od oktobra 2006 do junija 2007 smo doživeli tudi

odhode otrok iz naše šole. Simona je odšla zaradi globjih

razlogov, ne le zaradi velike oddaljenosti šole do njenega doma,

Bor nas je zapustil zaradi selitve v Novo Mesto, Tilen zaradi

dvomov staršev glede temeljnih načel waldorfske pedagogike.

Vseh teh odhodov si nismo želeli, a so del življenja na vsaki

šoli, tudi na waldorfski. Najglobje pa se je v nas vtisnila žalost

in bolečina ob odhodu dveh sestric na koncu šolskega leta.

Lea in Zoe sta se skupaj z mamico odselili v Nemčijo. V njunih

očkah smo že v času pouka velikokrat zaznali notranjo stisko

in slovo je bilo še toliko težje. Veliko dobrih in lepih misli

njunih učiteljic, sošolcev in sošolk ter velika pripravljenost

staršev pri pomoči za njihov lepši nov začetek je prav tako

privilegij. Privilegij spoznanja, da smo resnično povezani kot

ena velika družina in da si znamo pomagati.

A kot so sestavni del življenja vsake šole odhodi, tako so tudi

prihodi. Prišla sta dva nova sončka. Iz ljubljanske waldorfske

šole se nam je, prav tako zaradi selitve, pridružila Tara.

Drugi sonček pa je svojim staršem kar sam pojasnil, da mu

je srček namignil, da bi se nam rad pridružil. Temu sončku

je ime Veronika. Obema in seveda njunim staršem še enkrat

iz srca: »Dobrodošli«. Da so takšni prihodi velik privilegij za

celotno šolo, ni potrebno posebej poudarjati. Prepričan sem in

verjamem, da bomo takšnih privilegijev še deležni in to vsako

leto.

Tudi kolektiv naše šole se je, pa čeprav minimalno, v tem

času dopolnil. Začutila in ponudila v pomoč se nam je Mateja,

ki sedaj ne pomaga le pri administrativnih opravilih, temveč

kot bodoča waldorfska učiteljica priskoči v pomoč tudi v

pedagoškem procesu. Nujno smo potrebovali tudi gospodarja

naše šole ali po domače hišnika. Sedaj nam pomaga Leo in

veseli nas, da smo skupaj. Prišla pa je tudi ga. Marinka, ki

nam pomaga v kuhinji.

Če bi besedam marljivost, vestnost in pozitivna naravnanost

moral podati skupni imenovalec, bi ga poimenoval preprosto

Marinka. Ne maram pretiravanj, a vem, da govorim v imenu

celotnega kolektiva: »Mateja, Leo in Marinka, zelo smo veseli,

da sodelujemo in želimo, da se naše sodelovanje še nadaljuje

in poglobi«.

Naši waldorfski družini se je v letošnjem letu pridružila tudi

Darja, učiteljica bodočega prvega razreda. Kot vse kaže, bo

rojstvo našega bodočega člana družine, našega novega prvega

razreda, zaznamovano s presežniki in to tako glede števila

otrok, kot glede dejstva o kar šestih, morda celo sedmih otrok

v tem razredu, ki bodo na naši šoli že imeli brateca ali sestrico,

pa vse do, za nas ponosnega podatka, da prihaja učiteljica

Darja k nam kot dosedanja docentka iz ene od mariborskih

fakultet. Za našo majhno šolo so ta dejstva vsekakor izjemen

privilegij. In tudi zate Darja iz srca: »Dobrodošla«.

Naši predmetni učitelji oziroma učiteljice ter razvojna

pedagoginja (in še marsikaj drugega): Tinka, Andrej, Vida,

Darka in Nada. O vsakem izmed njih bi lahko spisal povest o

dobrih ljudeh, a bom kratek in predvidljiv. Za waldorfsko šolo

je privilegij, da ste tu, z nami oziroma da ste nepogrešljiv del

družine naše waldorfske šole.

In seveda še in predvsem ter »last but not least«, naše razredne

učiteljice Iča, Mojca in Ana. Človek redko sreča ljudi s toliko

srčnosti in ljubezni do otrok, do svojega dela. Zaradi njih so

mi redne tedenske pedagoške konference dajale neprimerno

več kot številna t.i. strokovna predavanja ali seminarji iz

nekih drugih, enobarvnih in brezčutnih časov.

Ob njihovih nedvomnih strokovnih kvalitetah in znanju je

v njihovem delu tako zelo vidna strast, ljubezen in duhovna

vera v plemenitost njihovega poslanstva. Sicer pa, mar ni ta

njihova ljubezen več kat vidna v očeh in v veselju vseh naših

otrok na šoli? Seveda je, le da se nam nekatere stvari včasih

zdijo same po sebi umevne. A niso. In za naše otroke pa tudi za

vse nas je ta njihova ljubezen enkraten in čudovit privilegij.

Vse opisano pa pomeni le to, da so se korenine naše šole od

lanskega oktobra do letošnjega junija tako učvrstile, poglobile

in razširile, da lahko, navkljub vsem prihajajočim izzivom,

ki se jih zavedamo in jih pričakujemo, zelo samozavestno

zatrdim: »Waldorfska šola Maribor je dokončno tukaj, z nami

in v nas«. Brez ljubezni staršev in učiteljev ter vseh, ki ste

pripomogli k njenemu obstoju, si tako samozavestnih trditev

ne bi upal izreči. A ravno zaradi vseh naštetih privilegijev, ki

sem jih bil deležen v teh mesecih, je takšna trditev le logičen

zaključek enega lepših življenjskih doživetij, katera naj kar

trajajo in trajajo.

Za vse naštete privilegije se Vam vsem skupaj iz srca

zahvaljujem in Vas z nagajivo željo, da bi katerega od naštetih

privilegijev ali pa kratko malo drug drugega, do ponovnega

snidenja vsaj malce pogrešali, lepo pozdravljam. Hvala.

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007 19


O E M A R I B O R

Zaključne igre

Zaključna igra 3. razreda

Dolgo sem razmišljala in iskala, katero igro bi postavili

na oder kot zaključno igro v našem 3. razredu. Preteklo

leto smo se spoznavali in najboljši občutek sem imela

pri močnih socialnih vsebinah, ki bi nagovarjale otroke

tako, da bi jih združile v homogeno skupnost, v kateri

je moč pozabiti samo na lastne težave. Tako je nastal

"Mucin dom". Delo je pesnitev, ljubka in pisana na

kožo živalim, ki jo igrajo, hkrati pa je dovolj realna,

da ni dvoma o tem, da se kaj takega ne dogaja okrog

nas vsak dan. Nekdo izgubi dom, najde se nekdo, ki

mu pomaga in pomaga mu ravno nekdo, s katerim je

brezdomec nadvse grdo ravnal. Otroci doživljajo takšno

igro še bolj doživeto kot mi, odrasli. Nagovarjajo jih

krivice in lepota preobrata, ki se zgodi, ko je okrog vse

tako žalostno in temno. Luna Bela, Lana, Danaja, Filip,

Lan, Gabriel, Matevž, Gašper in Istok so svojo vlogo

vzeli zelo resno, kot pravi učenci tretjega razreda. In

povem vam, zelo sem ponosna nanje in uživam v delu

z njimi.

Iča Marušič, učiteljica 3. razreda

Zaključna igra 2. razreda

Zaključna igra 2. razreda se je dogajala globoko v

gozdu, tam, kjer jež skrbno varuje svoj domek in tam,

kjer volk, medved in divja svinja ravnajo prav nasprotno.

Seveda lisica, takšna, kot pač je, zna zase vedno dobro

poskrbeti. Zgodbica Branka Čopića se nas je vseh zelo

dotaknila. Z veseljem in velikim navdušenjem smo se

pripravljali na igro. Duh vznemirjenja in notranjega

nemira, ki nas je še posebej preveval na dan predstave,

se je, ko je stekla prva beseda, kar izgubil v prostoru.

Otroci so zelo doživeto odigrali prizore in odpeli pesmice.

Bili so kot blagoslovljeni, kot se je izrazila ena izmed

mamic. Moram priznati, da sem bila na svoje otroke

resnično ponosna.

Mojca Budja, učiteljica 2. razreda

Zaključna igra 1. razreda

Otroci 1. razreda so pripravljali igro iz naravoslovja.

Starši so pomagali pri izdelavi kostumov. Na pisane

haljice so naslikali vijolico, regrat, kačo, sonce, veter,

gnome, brezo, jelko, koprivo, vraga… In tako se je

narava igrala s starši ob slikanju kostumov, v igrici pa

se bo igral z nastopajočimi in gledalci. Otrokom se je -

preko njihovih vlog v igri - narava še bolj približala.

Ana Lonec, učiteljica 1. razreda

20 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007

More magazines by this user
Similar magazines