26.03.2016 Views

Waldorfske novice - Poletje 2007

Letnik III, številka 2 Časopis Waldorfske šole Ljubljana

Letnik III, številka 2
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

SHOW MORE
SHOW LESS

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.

K A Z A L O<br />

<strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong><br />

Časopis <strong>Waldorfske</strong> šole Ljubljana<br />

poletje <strong>2007</strong>, zaporedna št. 54<br />

Waldorfska šola Ljubljana<br />

Streliška 12, 1000 Ljubljana<br />

Tel: (01) 28 222 40<br />

Fax: (01) 28 222 41<br />

DŠ: 65714415<br />

TR: 04302-0001018775<br />

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si<br />

Splet: www.waldorf.si<br />

Uredniški odbor:<br />

Igor Velepič, Marina Nuvak, Breda Pavlovič,<br />

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš<br />

Sodelavci:<br />

Lucija Florjanc Lukan, Igor Velepič,<br />

Nadja Lazar, Martin Baker,<br />

Helena Biffio Zorko, Ira Zorko,<br />

Ana Krušič Kaplja, Alja Venturini,<br />

Alexander Willink, Darja Brecelj,<br />

dijaki 12.r. - Jaka Dijak, Maša Danijel,<br />

Maša Smonig, Anja Kolar, Ana Šafar,<br />

Matic Cotič, Katarina Rešek (9.r.),<br />

Jakob Peterlin (8.r.),<br />

učenci 5.r. - Jakob Ciuha, Urban Širca,<br />

Maruša Cizl, Tine Božnar<br />

Fotografije:<br />

Alja Venturini, Igor Velepič<br />

Lektoriranje:<br />

Klemen Lah<br />

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk<br />

Časopis izhaja štirikrat letno<br />

skupaj z revijo Svitanje.<br />

Kazalo 2<br />

Uvodnik 3<br />

O zasebnem šolstvu 3<br />

Naš gost 4<br />

Poučevanje gibanja 4<br />

Vzgoja 5<br />

Dvanajsto leto življenja, 7. del 5<br />

O spanju 8<br />

Kotiček za mlade 10<br />

Praprotno seme 10<br />

Lepotica s pomarančami 10<br />

Alex se predstavi 11<br />

Utrinki 11<br />

Zaključna igra 8. razreda 11<br />

Firence 14<br />

Olimpijada na Dunaju 15<br />

Projekti 12. razreda 17<br />

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in<br />

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa<br />

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem<br />

<strong>Waldorfske</strong> šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.<br />

ISSN 1854-0430<br />

Nasvet zdravnice 18<br />

Homeopatija 18<br />

Seneni nahod 18<br />

OE Maribor 19<br />

Privilegiji 19<br />

Zaključne igre 20<br />

2 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>


U V O D N I K<br />

O zasebnem<br />

šolstvu<br />

Iztok Kordiš<br />

Sprememba šolske zakonodaje je zadnje čase<br />

glavna tema ne le šolske, ampak celotne<br />

slovenske javnosti. Kaj bo prinesla nam? Bomo<br />

res bolj bogati, bomo res dobili več denarja kot javne šole,<br />

bo zasebno šolstvo res ogrozilo javno? Kaj je mišljeno pod<br />

zasebno šolstvo? Naslovi "Po novem brez šolnine tudi v<br />

zasebno šolo", "Revna javna in bogata zasebna šola", "100<br />

odstotno financiranje zasebnih šol"… nas kar silijo k misli,<br />

da bodo zdaj rešene vse naše težave in da se waldorfskim<br />

in drugim šolam, ki bodo delovale po posebnih pedagoških<br />

načelih, obetajo dobri časi. Pa bo tudi res tako?<br />

Tega danes ne ve nihče, preveč vprašanj je še<br />

odprtih, preveč dejavnikov, ki vplivajo na končno sliko,<br />

nedorečenih. Nekaj pa je gotovo. V novem šolskem letu<br />

sprememb še ne bo, kajti nova zakonodaja, kakršnakoli<br />

že bo, bo začela veljati šele s šolskim letom 2008/09,<br />

nekatera določila pa še precej kasneje.<br />

Waldorfska šola Ljubljana je sestavljena iz več enot,<br />

ki skupaj sicer tvorijo celoto, financirane pa so zelo<br />

različno. Za nekatere spremembe financiranja tudi<br />

po novem ne bo (vrtec), za nekatere pa sprememba<br />

oziroma sploh uvajanje financiranja ni odvisna od<br />

sprejetja nove zakonodaje, ampak od vpisa v razvid<br />

in podpisa prve pogodbe (glasbena šola, program<br />

otrok s posebnimi potrebami z nižjim izobrazbenim<br />

standardom). Največ sprememb se obeta v osnovni in<br />

srednji šoli. Upamo predvsem, da prehod na glavarino<br />

v osnovni šoli ne bo poslabšal trenutnega stanja, saj<br />

je tak način financiranja za vse šole, ki imajo le eno<br />

paralelko, zelo delikaten in je metodologija izračuna<br />

višine glavarine ključnega pomena.<br />

V OE Maribor in srednji šoli, kjer imamo že sedaj<br />

uveden sistem glavarine, pričakujemo izboljšanje že s<br />

samim dvigom iz dosedanjih 85 na 100%, predvsem<br />

pa z razvrstitvijo v kategorijo umetniških gimnazij ali<br />

v poseben razred šol s posebnimi pedagoškimi načeli.<br />

V vsakem primeru pa se moramo zavedati, da 100%<br />

pomeni le financiranje izvedbe programa, ne pa tudi<br />

kritja stroškov prostorov, investicijskega vzdrževanja<br />

in opreme učilnic.<br />

Bomo torej bolj revni ali bolj bogati? Seveda je tisto<br />

pravo bogastvo v nas, materialno pa bo odvisno<br />

predvsem od veliko malih podrobnosti, ki jih je<br />

potrebno še doreči in določiti. Morda pa je nedavni<br />

obisk ministra za šolstvo in šport, g. Milana Zvera, v<br />

naši šoli dobro znamenje.<br />

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong> 3


NA Š G O S T<br />

Poučevanje<br />

gibanja<br />

Martin Baker<br />

Šport, gibanje, vaje in aktivno preživljanje<br />

prostega časa so osrednje teme naše kulture, ki<br />

jim posvečamo tudi ogromno časa, denarja in<br />

ustvarjalnih naporov. A kaj je tisto, kar ljudi tako vleče h<br />

gibanju? Celo če se ga sami ne udeležujemo, nas gibanje<br />

večkrat privabi kot gledalce. Šport in industrija preživljanja<br />

prostega časa se po ustvarjanju prihodka po celem svetu<br />

uvrščata ob bok vojaški, naftni in avtomobilski industriji.<br />

Igre, vaje in gibanje so nam lahko v veliko zadovoljstvo.<br />

Počutimo se svobodnejše, pa kljub temu bolj povezane s<br />

svetom. Zanimivo je odkrivati, kako imajo vsi jeziki veliko<br />

besed, ki so na metaforičen način povezane z gibanjem in<br />

smerjo gibanja. Mislim, da obstaja neposredna povezava med<br />

našim mišljenjem oz. notranjim svetom ter svetom okoli nas.<br />

Če vas na primer prosim, da mi odgovorite naravnost, veste,<br />

da vas prosim za iskren in resnicoljuben odgovor, vendar<br />

sem uporabil prostorski izraz (naravnost), da sem to opisal.<br />

Obtoženec je klonil pod težo dokazov, je torej kriv, politiki pa<br />

se obračajo po vetru, se izmikajo neposrednemu izražanju<br />

resnice. Pri sprejemanju odločitev moramo pretehtati razloge<br />

za in proti. "Mislim, da je to enostranska odločitev". Tehtanje<br />

argumentov privede do pretehtane sodbe. Seznam prispodob<br />

je neskončen.<br />

Ta pojav pa ni značilen le za našo kulturo. Obstaja v vseh<br />

jezikih in je univerzalno človeški. Prostor okrog nas ima<br />

"kvaliteto", opise te kvalitete pa uporabljamo, da bi poudarili<br />

govorno ali pisno sporočilo, in to še preden sploh začnemo<br />

razmišljati, kako se gibljemo, medtem ko govorimo. Način,<br />

kako uporabljamo prostor, stojimo, sedimo, se gibljemo in<br />

gestikuliramo – vsak od teh elementov lahko predstavlja<br />

posebno obliko komunikacije. Ko smo veseli, smo vzneseni,<br />

kar izhaja iz korena nesti, čutimo se lažje, mogoče celo<br />

skačemo od veselja. Kadar smo žalostni, se čutimo potlačeni<br />

in si "težimo". V vseprisotnem simbolu smileyja :) so navzgor<br />

ali navzdol zavihani kotički ust dovolj, da v trenutku prenesejo<br />

sporočilo o zadovoljstvu ali žalosti, strinjanju ali nestrinjanju.<br />

V mnogih jezikih beseda težko opisuje tako fizični kot<br />

mentalni napor. Občutje zmagoslavja ali poraza je neločljivo<br />

povezano s prostorskima smerema "gor" in "dol". Med njima<br />

je prostor ravnodušja. Ni naključje, da pogled preko pokrajine<br />

na odmaknjeno, ravno obzorje vzbuja občutek miru in<br />

zadovoljstva. Del privlačnosti počitnic ob morju je prav gotovo<br />

v pomirjujoči razprostranjenosti obzorja.<br />

Kako drugače se počutimo v dramatični gorski pokrajini, ki<br />

s svojimi vrhovi in dolinami (vzponi in padci) na nas verjetno<br />

deluje bolj stimulativno in vznemirljivo. Horizontalna ravnina<br />

je tista, ki poudara naše občutenje enosti in notranjega miru.<br />

Konferenčna miza je ravnina, okrog katere se zberejo politiki<br />

ali pogajalci, okrogla miza kralja Arturja ali miza zadnje večerje<br />

pa sta močna simbola skupne človeške tradicije. Sodnik, ki<br />

uživa vsestransko spoštovanje, je tisti, ki je nepristranski.<br />

Ko pa pride trenutek odločitve, začnemo govoriti o navpični<br />

ravnini – sodna dvorana ima pokončne stebre, obleke sodnikov<br />

pogosto poudarjajo pokončnost, s kladivom pa sodnik udari,<br />

kot bi hotel poudariti, da je zadevi prišel do dna.<br />

Tudi naša izkušnja časa, ki je drugačna dimenzija, se izraža<br />

s prostorskimi pojmi. Gledamo "naprej" v prihodnost in se<br />

oziramo "nazaj" v preteklost, sedanjost pa doživljamo kot<br />

nekaj, kar je vmes. Proces, ki se odvija v času, lahko izražamo v<br />

korakih, na primer pri navodilih za uporabo: 1. korak:Vzemite<br />

dva vijaka iz zavojčka in ju pritrdite v označene odprtine. 2.<br />

korak: Vzemite lesene … itd. Govorimo o tem, kako se bo<br />

zadeva "odvijala" in kako bodo stvari potekale "naprej". Tako<br />

v teh prostorskih ravninah – v simetriji med levim in desnim,<br />

med zgoraj in spodaj, vodoravnim in navpičnim ter med<br />

naprej in nazaj – vidimo, da so izražene različne kvalitete. V<br />

simetriji se izražajo moralne vrednote, sprejemanje odločitev in<br />

sposobnost presojanja. V vodoravnem se izražajo ravnovesje,<br />

mir ter zmožnost vzpostavljanja odnosov s svetom in drugimi.<br />

V navpični ravnini leži moč sedanjosti, časa in zaznavanja<br />

procesov.<br />

Ko se premikamo, smo v nenehni igri s silami in pomeni<br />

prostora okoli nas. Izražamo se skozi gibanje, lahko pa tudi<br />

s spremembo gibanja spremenimo naše notranje počutje. Vsi<br />

poznamo zadovoljstvo, ki ga občutimo po primerni vadbi ali ko<br />

prvič pravilno izvedemo novo veščino, pa naj bo to premočrten<br />

let puščice, ki zadene tarčo v sredino, ali pa igra v skupini,<br />

kjer se vsi igralci tako dobro poznajo, da jim to omogoča<br />

čudovite podaje, natančen backhand udarec ali pa dobro<br />

izveden premet. Ko se gibljemo, torej ne izražamo le našega<br />

notranjega počutja, temveč tudi spreminjamo sami sebe, v<br />

tem pa leži bistvo navdušenja za rekreacijo (lat. re-creatio<br />

– ponovno stvarjenje) po celem svetu.<br />

Iz tega študija prostora in gibanja izhaja niz preprosti osnovnih<br />

vaj, ki ob redni vadbi prinesejo spremembo notranje in zunanje<br />

drže in načina gibanja. Te gibalne figure so evropskega izvora<br />

in so nastale v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, v zadnjih<br />

tridesetih letih pa njihova razširjenost in uporaba doživljata<br />

renesanso. Bothmer Movement International, mednarodno<br />

gibanje Bothmer, izvaja deset 700-urnih tečajev za učitelje v<br />

devetih evropskih državah s trenutno 200 učenci. Metoda se<br />

uporablja v šolah, pri izobraževanju odraslih, v zdravstvenem<br />

izobraževanju in fizioterapiji.<br />

Možnosti, ki izhajajo iz teh prizadevanj, so velike, saj vse<br />

večje število ljudi razume in uživa v tej zelo stimulativni in<br />

koristni obliki gibanja.<br />

Martin Baker že 32 let redno poučuje telesno vzgojo,<br />

gimnastiko ter gib, od leta 1990 pa izobražuje tudi<br />

učitelje. Živi in dela v Sussexu v Veliki Britaniji, redno<br />

pa potuje in vodi tečaje in delavnice ter predava.<br />

Za več informacij: office@bothmer-movement.co.uk<br />

prevod: Helena Biffio Zorko in Ira Zorko<br />

4 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>


V ZG O J A<br />

Hermann Koepke<br />

Dvanajsto leto<br />

življenja, vstop v<br />

puberteto 7. del<br />

Dolžnost in samostojnost<br />

"Zelo sem vam hvaležna za besede o dvojni nalogi,<br />

pred katero stojijo učenci. Napori in telesni razvoj v<br />

tem obdobju lahko resnično delujejo nasprotno od<br />

tega, kar nameravamo, po drugi strani pa ne moremo,<br />

ko se pokažejo razpoloženja: ne maram, ne znam, ne<br />

da se mi, preprosto popustiti! Telo bo doživelo odpor,<br />

padlo je v resnost. Zatorej je posebej nujno, da otroke<br />

naučimo samostojnosti in dolžnosti. Dolžnosti je treba<br />

premagati, s tem je povezana tiha bolečina in to mora<br />

mladi človek spoznati, saj se ji ne more izogniti. Ni<br />

realno, da se človek, četudi v letih naših otrok, od jutra<br />

do večera le veseli. Če bi bilo tako, bi iz njih konec<br />

koncev postali nesposobni za življenje.<br />

V tej dobi je težko, posebej če stojimo pred velikim<br />

razredom, da bi se vedno ukvarjali z individualno<br />

situacijo posameznika. Pred kratkim mi je rekla neka<br />

mama, da je bila njena hčerka neznosna, dokler ni<br />

dobila menstruacije. Potem je spet postala miroljubna,<br />

družabna in prijetna deklica. Stremljenje k večjim<br />

uspehom njihove situacije ne olajša, marsikdaj se<br />

moramo situaciji prilagoditi. Po drugi strani pa si<br />

želimo več dejanj in navdušenja in bi radi, da bi ideali,<br />

ki v tem obdobju lahko vzplamtijo, goreli močneje. Toda<br />

izpolnitev vsega tega ni tako lahka!<br />

S tem je povezana dodatna težava, da danes<br />

obdobje predpubertete in pubertete v večini primerov<br />

sovpadata. Razlikujemo predpuberteto od dvanajstega<br />

do štirinajstega leta in puberteto, od štirinajstega<br />

do šestnajstega leta in adolescenco od šestnajstega<br />

do dvajsetega leta. S pospeševanjem so se časovni<br />

okvirji danes prekrili. Kot je bilo omenjeno, se v času<br />

predpubertete že začne pubertetni telesni razvoj, s<br />

čimer sovpada pripravljalni čas in mladostnik mora<br />

tako stopati po dva koraka naenkrat. Toda prav gotovo<br />

ne želim tarnati. Nasprotno! Po zaslugi sodelovanja<br />

s starejšo kolegico, ki je danes želela biti z nami, pa<br />

zaradi zdravstvenih razlogov ni mogla priti, sem našla<br />

povsem nove zasnove pouka in že veliko lepega doživela,<br />

o čemer sem danes tudi želela govoriti z vami."<br />

"Prosila bi, da še enkrat govorimo o tatvinah. V<br />

povezavi s čim jih vidite vi?" S temi besedami je neka<br />

mama prekinila Susanne.<br />

Izločanje in raztapljanje<br />

"Učence sem vprašala, zakaj so to storili in kot motiv<br />

se je pojavilo to, da so iskali napetost, da so hoteli<br />

vedeti, če bo šlo, če bodo zasačeni ali če so spretni kot<br />

odrasli. In mislim, da je bil z vsakim pohodom povezan<br />

skriti užitek ali pa določen občutek samozavesti. Imeli<br />

so občutek, da so že tako veliki, da gredo lahko preko<br />

avtoritete, preko reda. Na začetku večera se je nekdo<br />

spomnil naše pravljice o dobrem in zlu, v kateri lahko<br />

domišljava sekira podre drevo, drevo pa ji pove, da je<br />

njen ročaj narejen iz debla. S takim izločanjem nastane<br />

nekaj, kar je v pravljici opisano kot zlo. In to izločanje<br />

nam prihaja naproti v tatvinah. Če gledamo na drevo le<br />

z stališče tega, da rojeva plodove (in to bi rada dodala<br />

pravljici kot moje lastno razmišljanje), potem sicer res<br />

iz celote nekaj izloči, toda v sebi še vedno nosi celoto.<br />

K uničenju ne vodi izločanje, pač pa na nek način<br />

popuščanje.<br />

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong> 5


Učenec v tej starosti se sreča z marsičem. Po spolni<br />

zrelosti obstaja že plodnost, sprostijo pa se tudi sile,<br />

s pomočjo katerih se lahko posameznik izolira in se<br />

postavi vsemu skupaj nasproti. Pojav različnih oblik<br />

samostojnosti pogosto izvira iz dejanske samostojnosti."<br />

"Hočete s tem reči, da tudi tatvine spadajo v razvoj<br />

mladega človeka?" je izzivalno vprašal oče.<br />

Medtem ko je Susanne še premišljevala, je vskočila<br />

mama: "Mirno lahko rečemo, da tatvine in izvirni grehi<br />

spadajo k razvoju človeka, ne le našega otroka. To piše<br />

že v stari zavezi."<br />

"Tako je, da se človek – o priliki – izlušči iz dobrega.<br />

In ni nam treba pomisliti na vodo, zemljo ali zrak, ki ga<br />

onesnažujemo. To vidijo naši otroci," je ugotovil oče.<br />

Mišljenje, čutenje in volja<br />

"Novi mostovi, ki ljudi povezujejo s svetom, so spoznanja<br />

in to velja tudi za situacijo, v kateri so zdaj naši otroci,<br />

toda to je dolga pot," je nadaljevala Susanne. "Ko so bili s<br />

svetom povezani še prek posnemanja, je bila ta povezava<br />

direktna in tesna; zdaj pa so z njim povezani drugače<br />

- prek čutenja. Želeli bi jim pomagati, da bi zgradili<br />

mostove z mišljenjem, z ustvarjanjem lastnega mnenja.<br />

Napredujejo tudi glede na naše okolje, čeprav smo odrasli<br />

tisti, ki se ukvarjamo z njim. Navsezadnje lahko človek<br />

pride do svobode le preko svojih notranjih spoznanj, ki<br />

jih ni moč doseči, dokler si bitje, ki le posnema ali le<br />

doživlja. Le s spoznanjem lahko pridemo do resnice in<br />

v tem smislu lahko tatvine otrok nekaj pomenijo. S tem<br />

dobijo bolj jasen vpogled v same sebe, kot če ne bi šli<br />

preko te izkušnje."<br />

"Torej pomeni, da obsodimo dejanje, ne pa človeka," je<br />

Susannine besede podprl oče. "V otrocih kljub dogodkom,<br />

še vedno prepoznamo bitja, o katerih smo danes zvečer<br />

govorili."<br />

"In to je mnogokrat težko, a je kljub vsemu prav tako,"<br />

ga je podprla mama.<br />

Neobdelan kos lesa<br />

"Moja hči se je pred nekaj dnevi vrnila iz šole in se<br />

pritoževala nad lesorestvom. Ne mara ga preveč, toda<br />

tokrat je prav udrihala čezenj. Vedno moram na koncu<br />

pouka svojo skodelico potopiti v vodo, tako da je naslednjič<br />

vsa hrapava in spet lahko začnem brusiti znova. Vse spet<br />

od začetka, dokler ni povsem gladka. Toda učitelj potem<br />

zahteva, da jo spet potopim. Nesmisel! Naslednjič jo bom<br />

spet morala brusiti, ker bo vsa hrapava." Svetovala sem<br />

ji, da učitelja lesorestva vpraša, zakaj mora skodelico<br />

vedno znova močiti. To je storila, in potem mi je povedala,<br />

da les, ko je moker, nabrekne in tako pridejo na površje<br />

vse ravnine, ki jih ima. Če bi skodelo obrusila le enkrat,<br />

bi se sčasoma spremenila in postala hrapava in čudna.<br />

Če odmislimo, kako vesela sem bila, da ima sedaj učitelja<br />

lesorestva bolj v čislih, je bila to zame čudovita slika, kaj<br />

se v tej starosti z otroki dogaja. So kot neobdelan kos lesa,<br />

ki ga vedno znova močimo in brusimo. Kar se skriva v<br />

lesu, sili navzven in na tem lahko delamo. Veseli moramo<br />

biti vsake priložnosti, s pomočjo katere pridejo na plan<br />

grbine, ki jih lahko zbrusimo. Če bi ostale notri, bi bila to<br />

za kasnejši razvoj katastrofa. V tem smislu potrebujemo<br />

medsebojno razumevanje, potem lahko vsakdo od nas<br />

deluje zdravilno, tako doma kot v šoli."<br />

Po kratkem odmoru je vprašala mama: "Prej ste omenili,<br />

da vam je sodelovanje s starejšo kolegico dalo nove<br />

zasnove pouka in da ste ob tem doživeli veliko lepega.<br />

Rada bi vedela, kaj ste doživeli z otroki. Bi lahko kaj slišali<br />

še o tem?"<br />

Hoja, govor, mišljenje<br />

"Če opazujemo hojo otrok, opazimo, da je postala manj<br />

gotova kot je bila pred enim letom, lahko pa opazimo tudi<br />

– včasih le bežno – da pogosto postavljajo celo stopalo,<br />

da se s celim stopalom povezujejo z zemljo. Tega ptice<br />

npr. ne morejo, pa tudi kopitarji ali zveri, oni se dotikajo<br />

zemlje le s kremplji ali pa stojijo na prstih. Tudi pri<br />

otrocih obstaja čas, ko svoje noge tako obremenijo, da<br />

hodijo kot po prstih. Zdaj pa se stopalo vse bolj spušča<br />

na zemljo. To je iskanje lastnega stališča in nato razvoj<br />

lastnega dojemanja in samostojnosti. Ko to vidimo kot cilj<br />

nasprotni negotovi hoji, takrat doživimo pozitiven razvoj,<br />

nekaj lepega. Opazila sem, da se skupaj s spremembo v<br />

hoji – in s tem povezano spremembo gest – pojavijo tudi<br />

nove možnosti za pouk. Povedala vam bom primer.<br />

Veste, da imamo v razredu dva fanta po imenu Urs.<br />

Pokličem Ursa k tabli, in fant – najina pogleda sta se<br />

srečala – pogleda drugega Ursa in mu z gesto roke pokaže,<br />

da naj gre pred tablo on, sam pa obsedi na mestu. Drugi<br />

Urs pride k tabli. Igra gest je uspela. Kaj se s tem izraža?<br />

Gre za odkritje, da je gesta tudi jezik! Ko postane gesta<br />

vidni jezik, se odpre dramatičnost in vsak dan lahko vidim<br />

veselje ob odkritju, kako jim vse bolje uspeva vzpostavljati<br />

majhne dramatične dialoge. Veselijo se, da so osvojili<br />

novo področje jezika; ta dramatičen govor deluje na geste<br />

in hojo in daje mladim samozavest in siguren nastop.<br />

Ali pa vaš prejšnji primer: Ne čvekaj kar naprej! In odgovor:<br />

Saj ne čvekam kar naprej! Le poudarek je drugačen, pa<br />

se spremeni izvoren pomen. Poudarek spada k volji; če<br />

dobi stavek drug pomen, spada k mišljenju, oboje bo<br />

vaša hči zdaj osvojila. Telesna osnova za to leži v dihanju.<br />

Kot je bilo prej dihanje veliko bolj usklajeno z okoljem, je<br />

zdaj pri mami in hčeri popolnoma različno. Hčerka diha,<br />

da bi izgovorila isti stavek s svojim poudarkom, povsem<br />

drugače kot mama. Hči torej sama vodi svoje dihanje, ga<br />

osamosvaja, da pridejo njene sile volje in njene misli do<br />

izraza. Spet se lahko le veselimo, saj se v tem skriva to, da<br />

zavzema svoje stališče.<br />

6 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>


Kakorkoli, ko zavzemajo učenci svoja stališča, lahko<br />

dajejo tudi izjave – in celo s prepričanjem – ki so popolnoma<br />

subjektivne.<br />

"Lahko pa pogoljufajo in stvar obrnejo tako, da ni več<br />

prava," je pripomnila neka mama. "Zdaj mi je popolnoma<br />

jasna zadeva s čistilci. Moja hči se je razburila, da mora<br />

vedno ona ostati po pouku in pomesti razred, medtem<br />

pa je bila v veleblagovnici. To je predrznost, neskončna<br />

nesramnost!"<br />

Močno razburjenje mame je prešlo v jasen odmor.<br />

"Sporazumevanje, druženje je bilo prej v razredu lažje.<br />

Govorili so en jezik," je nadaljevala Susanne. "Zdaj pa se<br />

vsak spopada s svojim lastnim jezikom o tem, kar ga teži.<br />

Za ceno lastnega stališča, lastnega mnenja sprva plačuje<br />

z nepopolnostjo, z nesramnostjo, z neposlušnostjo ali<br />

pa celi z lažmi, toda mi ne smemo prezreti, kaj se lahko<br />

zgodi.<br />

Z ozirom na mišljenje nastaja sedaj pomembna razlika<br />

med fanti in puncami. Doživela sem tole: dva fanta sta<br />

prišla k meni in na vsak način sta hotela vedeti, kako<br />

lahko iz ene točke izven kroga položimo dve tangenti<br />

na krog, toda nista hotela vedeti približno, zanimalo ju<br />

je načrtovanje, kako bi to narisala. Ta naloga je sicer še<br />

pretežka, a toliko časa sta prosila in mi smo že govorili<br />

o Talesovem izreku, da sem jima pokazala. Medtem ko<br />

smo razmiplali, se je razred razdelil: skoraj vsi fantje so<br />

z nenavadnim zanimanjem zrli proti tabli, medtem ko<br />

je večina deklet gledala z manjšim zanimanjem. Od ene<br />

sem celo slišala: "Tega ne razumem, jaz tega ne znam."<br />

Nekateri fantje so skokovito predlagali pot načrtovanja.<br />

"Še eno premico, ravno, ne, ne tako, pa še en krog …"<br />

in nastal je pravi čudež, saj so fantje-sodelovala je ena<br />

sama deklica- iznašli konstrukcijo, ki sem jo po njihovih<br />

navodilih risala na tablo. Ko smo bili že skoraj gotovi, so<br />

proti tabli naenkrat pogledala tudi dekleta. Tabelska slika<br />

jih je zanimala. Pozvala sem jih, naj poskusijo še sami<br />

in pobrisala tablo. Takrat se je zgodilo nekaj osupljivega:<br />

dekleta so bila tista, ki so mi prva pokazala risbo v zvezku<br />

in to popolnoma pravilno. Pokukala sem v zvezke k fantom<br />

in videla, da so jo ucvrli mimo – zmotili so se, začeli znova<br />

in na koncu s pomočjo deklet risbo dokončali.<br />

Takšna geometrijska naloga je sestavljena iz dveh delov:<br />

iz narisanega, iz slike, in iz tistega, kar ni slika, kar je<br />

razmišljanje, s katerim do slike pridemo. Drugi del je<br />

potrebno ponotranjiti, saj dokler ne uzremo slike, o njej<br />

ne moremo razmišljati. Premišljevanje fantom bolj leži<br />

kot dekletom. Pri takih nalogah fantje razvijajo sile jaza.<br />

Številne deklice pa živijo z jazom bolj na strani zaznavanja.<br />

Tako se zgodi, da pri tako imenovanem abstraktnem<br />

mišljenju trdijo, da ne znajo, in da nič ne razumejo.<br />

Kaj se lahko iz tega naučimo? Vidimo, da je cena za nove<br />

korake mišljenja neke vrste izguba, izguba slikovnega<br />

zaznavanja. To nam razjasni tisto, kar sem že prej omenila:<br />

fant, ki dobro misli in računa, ne najde ključa od doma,<br />

ki leži pred njim in ima v svoji sobi pravi nered. Ta primer<br />

je primer izgube slikovnega zaznavanja. Pri vaši hčerki, ki<br />

ste jo prej omenili, je drugače, ona ne zna dobro računati,<br />

oče ji mora pomagati. Ne mara golega mišljenja in ima<br />

pa taka deklica največkrat lepo pospravljeno sobo, s<br />

punčkami in medvedki in fotografijami, vse zelo slikovito.<br />

Seveda ni naravno, da bi kultivirali nered ali pa ne-željopo-računanju.<br />

Toda poglejmo drugače in presodimo, če<br />

se s tem, ko se fantje in dekleta skupaj učijo in skupaj<br />

delajo, lahko drug od drugega kaj naučijo.<br />

Mišljenje se mora razviti do te mere abstraktnega, sicer<br />

lahko v poznejšem življenju slike delujejo z magično silo in<br />

hromijo lastne sodbe. Bati se moramo hudiča z rožički in<br />

gnojnimi vilami, kot se ga boje otroci. Za kritikami učencev<br />

ali nerganjem se mogoče skriva le počasno odpadanje<br />

prevzetih slik, s pomočjo katerih lahko nastajajo nova,<br />

lastna mnenja?<br />

In zakaj se zlomijo stara prijateljstva in se ustvarijo nova?<br />

Omenjeno je že bilo, da so se ustvarile nove skupine in<br />

skupinice, ki medsebojno tekmujejo in se brusijo. Stara<br />

razredna skupnost ne obstaja več. Močnejša nagnjenja<br />

so za tistega, ki vodi razred, pogosto polna presenečenj<br />

in ugank.<br />

V katero smer se giblje razvoj bi vam rada pokazala na<br />

primeru pri pouku zgodovine. V šestem razredu bomo<br />

obravnavali rimsko cesarstvo, ki razpada. Istočasno<br />

vstopa v svetovno zgodovino nekaj povsem novega, to je<br />

krščanstvo. Naleteli bomo na podobo Benedikta , ki je v<br />

svoji mladosti študiral rimsko pravo in je videl, kako so<br />

vandali vstopili v Rim, morili in kako ni bilo nikogar, ki<br />

bi jih opozoril na zakone. Zakon je le še črka. Benedikt<br />

prekine študij. Z vojsko (med sabo so se klicali bratje) se<br />

premakne na hrib in tam ustanovi prvi samostan. Namesto<br />

zunanjih zakonov postavijo samostanske zakone, saj<br />

gredo bratje po poti Jezusa, h gospodarju usode.<br />

Mogoče nam bo ta epoha pomagala, da bomo v šestem<br />

razredu krizo skupnega življenja, ki se ob preobratu<br />

skoraj vedno zgodi, lahko premagali. Nastala bo nova<br />

razredna skupnost, mogoče celo na višji stopnji. Ljubi<br />

starši, ti aforizmi nam bodo pokazali, da imajo vse težave,<br />

na katere bodo učenci naleteli globlji pomen.<br />

(se nadaljuje)<br />

prevod: Nadja Lazar<br />

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong> 7


V ZG O J A<br />

Povzeto po članku v časopisu Kindling<br />

O spanju<br />

Videnje nekega očeta<br />

Moj dober prijatelj me je nekoč presenetil z<br />

izjavo, da se najbolj približa temu, da bi videl<br />

angele zvečer, ko stopi v spalnico svojih otrok.<br />

Ta prijatelj nikoli ni dajal vtisa, da bi se kakor koli zanimal<br />

za 'spritualno'. Še danes se zdi, da so mnogi ljudje, ki<br />

imajo sicer dokaj trd, materialistični pogled na življenje, ob<br />

pogledu na spečega otroka zmožni občutiti čudež svetega.<br />

Kot nasprotje smrti, ostaja spanje ena neznank našega časa,<br />

ki ga znanost s svojimi modernimi metodami še zdaleč ne<br />

zna opisati, kaj šele razumeti.<br />

Znanstveniki svoje študije spanja osredotočijo na<br />

pulze iz elektrod, nameščenih na glave 'laboratorijskih<br />

pacientov'. Pomanjkljivosti te znanstvene metode<br />

je zlahka je mogoče opaziti, saj je neotipljivo naravo<br />

spanja nemogoče opisati z omejeno, otipljivo naravo<br />

fizike. Osebno lahko jamčim, da bomo, če bomo šli v<br />

smeri metafizične znanosti, naleteli na težave. Kako bi<br />

lahko razumeli in izkusili spanje ter dali smisel temu<br />

integralnemu delu našega življenja? Na prvi pogled se<br />

zdi nasprotujoče vprašati se, ali se lahko med spanjem<br />

zavedamo, čeprav smo to zavest v naših sanjah bežno<br />

že doživeli.<br />

Spanje lahko pojmujemo kot neke vrste potovanje;<br />

saj rečemo 'lahko noč', kot da bi se odpravil na pot.<br />

Prav tako kot se 'izgubimo', ko zaspimo, zaupamo, da<br />

se bomo 'našli', ko se ponovno prebudimo; in ne le to,<br />

našli bomo tudi vse naše drage. To zaupanje smo dobili<br />

iz izkušnje, ko se je naše fizično telo in naša zmožnost<br />

razmišljanja po dobrem spancu osvežilo in okrepilo.<br />

Spanec je veliki zdravilec, ne le za fizične težave<br />

ampak tudi za čustva, ki so bila prizadeta. Težave<br />

dostikrat vidimo čisto v drugačni luči - bolj celostno in<br />

premišljeno, potem ko jih prespimo.<br />

Vsi starši bodo naštevali podobne preizkušnje, skozi<br />

katere so šli v nočeh brez spanja ali slabega spanja.<br />

Kako pomembno je kvalitetno spanje, se zavemo šele<br />

potem, ko nam je onemogočeno. S to situacijo se po<br />

navadi srečamo po rojstvu prvega otroka, ko se moramo<br />

navaditi na življenje z manj spanja in posledično z<br />

utrujenostjo, preutrujenostjo in nižjo storilnostjo. In<br />

takšni moramo skrbeti za spanec in prehrano našega<br />

podmladka. Oboje je dvoje različnih vidikov otrokovega<br />

osnovnega prehranjevanja, čeprav se staršem<br />

dostikrat zdi kvaliteta hrane in prehranjevanja mnogo<br />

pomembnejša od kvalitetnega spanja.<br />

Zaužitje, prebavljanje in izločanje je gotovo pomemben<br />

proces v prehranjevalnem krogu. Čeprav je le malokdo<br />

med nami zmožen opisati, kaj se med spanjem dogaja,<br />

pa lahko vidimo, da je tudi ta proces trojen. Sestavljen<br />

je iz priprave, spanja (ki je tudi samo sestavljeno iz<br />

treh delov) in prebujanja ali obnovitve. Glede kvalitete<br />

hrane in njene priprave imamo starši dostikrat toge<br />

predstave in procedure. Ritem in rednost dnevnih<br />

obrokov postaneta pomembna in otroci morajo urejeno<br />

sedeti ob mizi, dostikrat tudi v družbi drugih ljudi,<br />

ločeni od vsakdanjega hrupa in aktivnosti. Hrano<br />

pripravljamo previdno, krožnike in mizo dostikrat tudi<br />

umetniško okrasimo. Spoznavamo kako pomembna je<br />

dobra prebava, dobra prehrana in zdravje in razvoj sta<br />

odvisna od tega, kaj in kako jemo. Ali bi lahko rekli,<br />

da je dobro spanje prav tako odvisno od priprave in še<br />

pomembneje od tega, katere dnevne dogodke in kako<br />

jih odnesemo s seboj (zaužitje) v spanje?<br />

Čas za spanje pa je splošno znana težava staršev,<br />

ki si prizadevajo svoje otroke dobro vzgajati. Njihova<br />

utrujenost, ob preutrujenem otroku, ali otroku, ki je<br />

zaradi zunanjih dogodkov ves iz sebe – prihajanje in<br />

odhajanje starejših bratov in sester, nepričakovani<br />

obiski – vse to moti mir v prostoru, kjer naj bi se otrok<br />

na spanje dobro pripravil. Tudi sam sem imel z mojimi<br />

otroki precej spalnih scen, zato bi želel le skromno<br />

nakazati nekaj svojih opažanj v zvezi s pripravo na<br />

spanje. Zdi se, da je osnovni cilj, posebno za otroka, ki se<br />

spanja boji, rednost in ritem. Zame je največji izziv pred<br />

spanjem vzbuditi razpoloženje, ki pospeši potovanje iz<br />

polne budnosti v območje budnega sanjarjenja. Premik<br />

iz dnevnih prostorov v spalnico, mnogokrat najbolj<br />

težaven prvi korak, lahko olajšamo tako, da naredimo<br />

iz tega domiselno igro – čoln ali vlak, ki odhaja na pot<br />

in se prebija po hodnikih in stopnišču.<br />

8 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>


Najlepši način, da ga pospremimo v svet sanjarjenja<br />

je, da mu zapojemo uspavanko. Zdi se, da zadostuje še<br />

tako preprosto petje, čeprav sem sam ugotovil, da pri<br />

mojih otrocih to ni bilo več mogoče, ko so bili enkrat v<br />

drugem razredu. Nekako se zdi, da se začno sebe preveč<br />

zavedati in se jim zdi, da je takšno petje primerno samo<br />

za dojenčke in vrtčevske otroke. Primerna, mirna zgodba<br />

pred spanjem, ki jo po možnosti vemo na pamet, otroku<br />

prav tako pomaga, da se iz grobega fizičnega sveta<br />

umakne v sanjavo domišljijsko pokrajino. Ker sem sam<br />

to težko vzdrževal s petjem, sem se zatekel k branju<br />

knjige. Izbira knjige je seveda pomembna in dostikrat<br />

se mi zdi, da knjige, ki jih berem, niso primerne za<br />

starost otrok. Včasih postane očitno, da vsebina ni<br />

ustrezna, morda je preveč čustvena, grozna in brutalna<br />

ali včasih, kot je v sodobnih otroških knjigah navada,<br />

precej banalna in brez domišljije. Prepričan sem, da<br />

nam lahko tukaj s svojimi priporočili pomaga naša<br />

razredničarka in s tem dopolni učenje v šoli.<br />

Realnost našega časa je, da gre večina otrok (upamo<br />

da ne otroci iz waldorfskih šol) spat potem, ko so si<br />

ogledali vrsto televizijskih programov, včasih celo<br />

dve do tri ure. Argumenti glede škodljivosti gledanja<br />

televizije so se pojavili v waldorfskih krogih. Sedaj, ko<br />

je moj najstarejši otrok star 10 let, se mi ne zdi prav nič<br />

pomembno, da bi v hišo prinesel televizijo. Sprašujem<br />

se, kakšno razpoloženje in kakšne slike želimo, da<br />

odnesejo naši otroci s seboj, v spanje? Ali lahko televizija<br />

poskrbi za nekaj, kar bi pozitivno vplivalo na prehod<br />

v spanec? Po mojih izkušnjah televizija, posebno pri<br />

mlajših otrocih, ne poživi aktivnega notranjega življenja<br />

domišljije. Še več, močne zunanje čutne podobe,<br />

značilne za televizijo, lahko mnogokrat zasenčijo bolj<br />

pretanjene, občutljive vtise iz razrednega pouka in<br />

žive vtise dejanskega sveta, sveta dejanj. Neprijetna je<br />

misel, da otroka danes uspavajo s pomočjo kaset ali<br />

televizije.<br />

Pred kratkim sem slišal, da je waldorfska pedagogika<br />

znana po tem, da prižiga ogenj in ne po polnjenju<br />

veder*. Kako čudovito gledanje na to pedagogiko –<br />

ogenj s svojo nepredvidljivostjo in negotovostjo, njegovo<br />

notranje življenje in obilna energija. Ali naša pedagogika<br />

poskuša dati našim otrokom bežen pogled na svobodo?<br />

Kadar nam waldorfski učitelji pripovedujejo, da se<br />

učenje resnično dogaja šele v spanju, se moramo<br />

kot starši čutiti nekako odgovorni in odigrati svoj del<br />

vloge v tej skupni vzgoji naših otrok. Našo ljubezen in<br />

nego potrebujejo tako pri spanju kot pri prebujanju in<br />

dnevnem sanjarjenju.<br />

Pripis:<br />

Ta članek sem napisal pred štirinajstimi leti, ko so<br />

bili najini otroci stari od šest do deset let in bila je prav<br />

posebna izkušnja, ko sem ga pred kratkim prebral in<br />

podoživel tiste čase, ko so bile vse najine misli in vsa<br />

energija usmerjene navznoter, da v domu ustvariva toplo,<br />

varno zatočišče. Meje je toliko teže varovati, ko dosežejo<br />

otroci obdobje adolescence. Spalni vzorci in ritem so<br />

moteni, posebno ob vikendih, ko se dogajajo zabave in<br />

skoraj obvezno prenočevanje s prijatelji. Zanimivo je,<br />

da to obdobje napoveduje čas, ko potrebujejo otroci več<br />

spanja in to v glavnem radi počnejo tako, da prespijo<br />

cele dopoldneve in celo popoldneve. Kot večina staršev,<br />

sem moral tudi jaz napredovati od pomirjanja otrok, da<br />

spijo do osvajanja tehnik prebujanja mladostnikov ....<br />

čisto nasprotna aktivnost v tako kratkem razdobju. To<br />

mi tudi osvetljuje, skozi kakšne izzive gredo družine,<br />

pri katerih otrocih je velika razlika v letih, kako v domu<br />

ustvariti različne spalne pristope in ritme.<br />

* W.B.Yeats: "izobraževanje ni polnjenje vedr ampak<br />

prižiganje ognja."<br />

pripravila: Marina Nuvak<br />

Mnogokrat sem presenečen, koliko nemira danes<br />

otroci prenesejo, ne da bi se prebudili. Ta zmožnost je<br />

pri otrocih različna – razgovori z obiskovalci v spalnici,<br />

prižiganje in ugašanje luči, ko otrok močno spi in se le<br />

redko sploh premakne. To nas opominja, kako zelo je<br />

otrok 'zapustil' svoje telo in se odpravil na potovanje v<br />

spanec. Mnogokrat sem se spraševal, do kakšne mere je<br />

stanje, v kakršnem postelja in posteljnina zjutraj kažeta<br />

na kvaliteto spanja, ali neke vrste nožni odtis spanja.<br />

Prebujanje otrok starši nekako laže prenašamo, morda<br />

zato, ker smo tudi sami zjutraj zasanjani in normalno<br />

nismo razpoloženi za pretirano čutno vzpodbudo. Pri<br />

mojih otrokih sem opazil precejšnjo spremembo po<br />

dobrem nočnem spanju – včasih s svežo živahnostjo in<br />

nepričakovano budnost, drugič spet počasno, dremavo,<br />

lenobno razpoloženje. Mnogokrat nastane težka<br />

situacija, ko se počasno, sanjajoče gibanje spopade s<br />

potrebo, da pridemo pravočasno v šolo! To je lahko še<br />

posebno težko za vrtčevske otroke.<br />

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong> 9


K O T I Č E K Z A M L A D E<br />

Praprotno seme<br />

Med zelišča, ki imajo včasih čudno moč, da nam utegnejo<br />

v mnogih rečeh pomagati ali škodovati ali prihodnjo srečo ali<br />

nesrečo prerokovati, spada tudi praprot. Cela rastlina pa za to<br />

ni dobra, porabiti se more le seme. Praprotno seme ima namreč<br />

svojo moč ravno ob kresu, ko je dan najdaljši in noč najkrajša.<br />

Poslušaj, kaj se je nekoč pripetilo.<br />

Neki gospodar je imel hlapca. Vroč dan je bil; kosila sta ves<br />

dan na travniku in zvečer že trudna prišla domov. Po večerji<br />

ukaže gospodar hlapcu, naj oba vola žene na pašo, ker gredo<br />

drugi dan po seno na najdaljni travnik. Hlapec uboga, čeravno<br />

ne prerad, ker bi rajši šel spat. Komaj pride na travnik, kamor<br />

je vola nagnal na pašo, že truden sede na kamen in zadremlje.<br />

Ko se zbudi, ne vidi več volov. Hitro skoči na noge in ju gre<br />

iskat. Dolgo je že hodil in ves truden je že bil od kratkega spanja,<br />

še bolj pa od slabega pota. Preklinjal je in grozil, da bo vola<br />

pretepel, ker sta se mu skrila. Ali kmalu ju je zapazil v svoje<br />

veliko veselje v neki dolinici, ko sta med praprotjo mirno ležala<br />

in prežvekovala. Nalahko stopi bliže in se pripravlja, da bi ju<br />

najbolj pretepel. Ves pa se prestraši, ko zasliši glas starejšega<br />

vola, ki je govoril mlajšemu te besede:<br />

"Blagor tebi, tovariš, ki boš še dolgo časa živel in si še dobro<br />

klajo pri gospodarju služil, jaz pa bom moral že prihodnjo jesen<br />

poginiti in moje meso bodo ljudje pojedli, kakor je njihova<br />

navada." Žalostno je izrekel to mlajšemu prijatelju in debela<br />

solza se mu je udrla po licu. – "Prihodnjo pomlad pa," je govoril<br />

dalje, "boš ti z novim tovarišem oral za repo, ko pa boste že<br />

nekaj brazd na njivi zorali, se bo izpod brazde prikazala velika<br />

in strašna kača. Udrla jo bo za gospodarjem, ki bo ravno plužil,<br />

in ga bo smrtno pičila v nogo."<br />

"Pa kaj, ali se mu ne bo moglo pomagati?" vpraša mlajši vol.<br />

"Nihče drug mu ne bo mogel pomagati kot le hlapec," reče<br />

dalje stari vol. "Hlapec bi mu pomagal, ča bi kači, brž ko se<br />

bo pokazala, z gorjačo pravo pot do gospodarja pokazal. Toda<br />

vstaniva in pojdiva domov, hlapec naju že išče in gorje nama,<br />

če naju dobi."<br />

O knjigi<br />

Lepotica s<br />

pomarančami<br />

Jakob Peterlin, 8. r<br />

Lepotica s pomarančami je zgodba. Kot pri vsaki<br />

zgodbi so tudi tu prisotni nepomembni ali pa delno<br />

nepomembni detajli, jedro - osrednja misel ter<br />

dejstvo ali dogodek, okoli katerega se zgodba vrti in pogosto<br />

tudi navdihne avtorja ter mu da besede in voljo, da ga zapiše.<br />

Jedro je v tem primeru ljubezen Georgovega očeta do Lepotice<br />

s pomarančami, kasneje Georgove mame. Georg in hkrati bralec<br />

začne odkrivati to ljubezensko odisejado skozi dnevnik takrat<br />

že preminulega očeta, ki ga je Georg dobil v roke pri štirinajstih<br />

letih. Poleg ljubezenskih zapletov je v dnevniku nemalokrat<br />

omenjen še Hublov teleskop.<br />

Zakaj ravno teleskop in ne mikroskop ali daljnogled?<br />

Teleskop, še posebej Hublov, simbolizira oči človeštva, ki<br />

počasi, kos za kosom začenjajo čutiti, kaj se skriva v tej neskončni<br />

črnini, črnini vesolja.<br />

Zakaj ravno vesolja in ne oceanov ali zemlje?<br />

Vesolje je neskončna, lepa in vsemogočna stvaritev, ki jo<br />

človeštvo sprejema le po kakšen planet ali zvezdo hkrati.<br />

Enako je z ljubeznijo. Tudi to je neskončna in lepa stvaritev, ki<br />

jo človek sprejema malo naenkrat, dan za dnem, a se vseeno<br />

kaže vsakič znova v svoji polni neskončni veličini.<br />

Ko to izreče, vstaneta in gresta proti domu. Hlapec je šel mirno<br />

in pohlevno za njima, še dotakniti se ni upal nobenega.<br />

Ko se je približala jesen, je gospodar res prodal starega vola.<br />

Prihodnjo pomlad, ko so za repo orali, se je vse zgodilo<br />

natančno tako, kakor je govoril stari vol na kresni večer. Kača<br />

je prilezla izpod brazde ter jo udarila za gospodarjem z odprtim<br />

gobcem. Ali hlapec je dobro pazil nanjo in ji z gorjačo razbil<br />

glavo. Ko je gospodar videl, kako čudno ga je hlapec rešil,<br />

povpraša ves zavzet hlapca, od kod je on to vedel. Ta pa je vse<br />

povedal, kar sta se vola pogovarjala. Vendar pa ni hlapec čisto<br />

nič vedel, kako da je on ravno takrat slišal vola govoriti. – Nič<br />

ni vedel, da se mu je bilo praprotno seme usulo v škornje, ko bi<br />

bil pa to vedel, bi ne bil nič slišal.<br />

■ Založba Vale Novak<br />

10 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>


K O T I Č E K Z A M L A D E<br />

Alexander, nekdanji waldorfski učenec<br />

Alex se predstavi<br />

Lucija Florjanc Lukan, razredničarka<br />

Zaključna igra<br />

8. razreda<br />

Če leta gospodovega 1790, ko je Anton Tomaž<br />

Linhart spisal eno izmed najstarejših dramskih<br />

besedil v slovenščini Ta veseli dan ali Matiček<br />

se ženi, do uprizoritve ni prišlo, pa se je to prav gotovo<br />

zgodilo zadnjega dne velikega travna leta današnjega, v<br />

Viteški dvorani <strong>Waldorfske</strong> šole Ljubljana.<br />

Odlike te komedije so v živahnem, ves čas napetem dejanju,<br />

v jasno in dosledno orisanih značajih, med katerimi so ženski<br />

prav tako mojstrsko podani kot moški ter v vedrem humorju,<br />

sočnosti, živahnosti in slikovitosti dialoga v dokaj čistem<br />

gorenjskem narečju.<br />

Ime mi je Alexander Willink. Star sem 21 let in sem zaključil<br />

13. razred waldorfske šole na JV Anglije. Potem sem odšel<br />

naravnost na poslovno univerzo v Ameriko, kjer sem se kmalu<br />

naveličal, zato sem odšel na potovanje. Ravno sedaj sem pripotoval<br />

iz Anglije v Španijo in nato v Slovenijo. Ne vem, kako dolgo bom<br />

ostal tukaj, a imam to srečo, da lahko sproti načrtujem. Trenutno<br />

iščem, kaj zanimivega in zabavnega bi lahko počel. V štirinajstih dneh<br />

sem se naučil oblikovanja internetnih strani in sem do sedaj delal na<br />

oblikovanju internetne strani za učiteljico klavirja v Španiji: www.<br />

dianabaker.net.<br />

Opazil sem, da so vsi moji sošolci, ki so zaključili šolo ob istem času kot<br />

jaz, začeli slediti svoje interese, kar ne pomeni nujno univerzo. Eden je<br />

na Kitajskem, kjer proučuje tai-či, drugi je v Angliji in bo postal poklicni<br />

kuhar, spet drugi študira v Londonu astrofiziko itd. Mislim, da je to<br />

povsem drugače kot v drugih šolah, kjer je navada, da gredo naravnost<br />

na univerzo, ker ne vedo, kaj jih veseli. To čutim, da je tisto, kar sem<br />

pomembnega dobil prek waldorfske pedagogike. Najtežja ovira za<br />

večino ljudi po šoli je, da nehajo skrbeti, kaj bo v prihodnosti in ostanejo<br />

aktivni pri stvareh, v katerih uživajo. Tako ostaneš odprt za priložnosti,<br />

ki se ti pokažejo.<br />

Ko sem zadnjič tukaj v Sloveniji gledal igro tretjega razreda, sem se<br />

spomnil na čase, ko sem v šoli tudi sam sodeloval v različnih predstavah.<br />

Spomnim se, da sem se v tistih dneh počutil, kot da sem najpomembnejši<br />

člen te igre. Toda ko sedaj gledam nazaj, spoznavam, da mi je sodelovanje<br />

v teh igrah dalo veliko znanja o tem, kako komunicirati z ljudmi tako<br />

v razredu kot širše. Nekaj prav posebnega navda človeka, ko opazuje<br />

skupino tako mladih otrok, ki tako trdo delajo skupaj.<br />

Na mojih potovanjih vedno bolj opažam, da običajem slog življenja,<br />

kjer konča človek najprej šolo in nato univerzo, ni za vsakogar, posebno<br />

ne za tako mlade ljudi. Hej! Najpomembneje je da človek, medtem ko<br />

počne stvari, ki jih rad počne, uživa. Poslovna šola, na katero sem hodil<br />

je bila zelo dobra, vendar me ni učila tistega, kar je najpomembnejše, to<br />

je komunicirati z ljudmi. Na katero koli področje se človek poda, povsod<br />

je najbolj pomembna njegova spodobnost sodelovanja in skozi njo se<br />

lahko nauči vse, kar pri svojem poslu potrebuje.<br />

Kot odrsko delo je precej zahtevno, zato so ga v preteklosti<br />

redkeje uprizarjali. Kadar pa ga izvajajo, zbuja občudovanje<br />

in navdušenje.<br />

In tako je bilo tudi je bilo tudi na Waldorfski šoli Ljubljana z<br />

'osmarčki' v tem lepem majskem večeru. V graščini, postavljeni<br />

v gorenjskem podeželskem okolju, so se uspešno prelevili in<br />

vživeli v vloge grajske gospode in osebe meščanskega razreda,<br />

zbudili občudovanje in navdušili občinstvo.<br />

Z izvrstno igro in odličnimi igralci smo se tako brez časovnega<br />

stroja skupaj za približno dve uri vrnili v dogajanje več kot<br />

dvesto let nazaj, v konec 18.stoletja, uživali v komičnih<br />

zapletih in razpletih, se zabavali in ob sočnih dialogih in<br />

monologih večkrat dodobra nasmejali.<br />

Poleg dobrega sodelovanja med učenci je bilo v dvorani moč<br />

čutiti, da so se zelo dobro identificirali z vlogami, ki so jih<br />

igrali, še posebej z njihovimi značajskimi potezami ter njihovim<br />

družbenim položajem v takratni dobi razsvetljenstva na<br />

Slovenskem. Razsvetljence je družila ljubezen do slovenskega<br />

jezika in iskrena želja, da bi kulturne zaklade in znanstvena<br />

spoznanja približali ljudem v domačem, razumljivem jeziku.<br />

Tako je komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi za polno<br />

doživetje nujno brati kot zgodovinski dokument o boju<br />

Slovencev za priznanje temeljnih narodnih pravic.<br />

Čeprav predstavlja rdeča nit dogajanja v sami zgodbi resno<br />

življenjsko vprašanje, namreč vprašanje zakonske zvestobe,<br />

pa ga ta komedija rešuje na kaj lahkoten način.<br />

Še dobro, da v prizoru, ko Matiček izpoveduje svojo ljubezen<br />

Nežki, med drugim pove tudi resnico, da v ljubezni preveč še<br />

zadosti ni.<br />

In to si velja zapomniti!<br />

Ampak, nikar me ne jemljite preresno, kajti to je dolgočasno. Uživajte<br />

življenje, tako kot ga sami želite.<br />

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong> 11


UT R I N K I<br />

Igor Velepič<br />

Umetnostno-zgodovinska<br />

ekskurzija po Ljubljani<br />

Šesto metrov<br />

v šestih urah<br />

11. razred<br />

28. maj <strong>2007</strong> od 8. do 14. ure<br />

Zarana (ob 8.00) smo se skoraj vsi zbrali pred cerkvijo<br />

Sv. Jakoba. Dva Petra sta jo družno primahala pozneje,<br />

ker sta pozabila, da se ne dobimo v šoli …<br />

Najprej smo si ogledali Herkulov vodnjak (kjer naj<br />

bi včasih stala lipa zelena iz Povodnega moža) in se<br />

spomnili srednjeveške členitve Ljubljane na Stari, Novi<br />

in Mestni trg.<br />

Potem smo šli v notranje dvorišče Stiškega dvorca<br />

(nekdanje mestno bivališče opata) oz. Akademije za<br />

glasbo (zvoki inštrumentov iz učilnic).Ustavili smo<br />

se pred Gruberjevo palačo (Arhiv RS) na Zvezdarski<br />

ulici.<br />

Nata smo obiskali znamenitega goslarja g. Vilima<br />

Demšarja v njegovem ateljeju na Žabjaku. Že v<br />

predprostoru nam je pokazal, kako se na inštrumentih<br />

pozna prehod iz gotike (viola da gamba, šilaste oblike)<br />

v barok (polovinski in celinski violončelo, zaobljene<br />

oblike). Potem nam je razložil in pokazal pot od lesa<br />

do plemenitega tona. Deležni smo bili izletov v fiziko,<br />

kemijo, estetiko, etimologijo, geografijo … Precej časa<br />

smo posvetili Cremoni in mojstrskim delavnicam:<br />

Amati, Guarneri in Stradivari. Izvedeli smo marsikaj<br />

o Ex libris-ih, akustiki, materialih in lepilih, predvsem<br />

pa nam je g. Demšar na violino tudi lepo zaigral.<br />

Nato smo prečkali Ljubljanico in se ustavili pri<br />

Zoisovi piramidi (slovenska Davincijeva šifra) nasproti<br />

Fakultete za arhitekturo. Ob Srednji šoli za oblikovanje<br />

smo opazili spomenik edinemu nobelovcu slovenskega<br />

rodu (Fritz Pregl za kemijo). Ogledali smo si tudi<br />

dvorišče Križank (in cerkev) s portretom Jožeta Plečnika<br />

in njegovim napisom na fasadi ("Minljiv si, le tvoja dela<br />

spominjajo nate").<br />

Zašli smo seveda tudi v Muzikalije, koder imajo zelo<br />

veliko not, knjig o glasbi, nosilcev zvoka … Tisti, ki jih<br />

to še ni zanimalo, naj le vidijo, kam bodo hodili kupovat<br />

note za svoje otroke. V isti zgradbi domuje tudi Društvo<br />

slovenskih skladateljev, a smo jim z obiskom prizanesli.<br />

Simona Gregorčiča na vogalu te zgradbe nismo zlahka<br />

prepoznali, Napoleona pa tudi ne takoj.<br />

V NUK-u nas je pričakala predstojnica glasbenega<br />

oddelka (nekateri smo imeli občutek, da smo peš<br />

prilezli na vrh nebotičnika) ga. Simona Moličnik – Šivec.<br />

Poučila nas je o pomembnosti institucije kot je NUK in<br />

nam pokazala nekaj dragocenosti. V belih rokavicah<br />

je razprla raritetne librete, ki jih hrani NUK, edini<br />

ohranjeni izvod ene od Lutrovih pesmaric, originalno<br />

izdajo zbranih del (Opus musicum) Jakoba Gallusa<br />

Carniolusa in od Beethovna poslan prepis njegove<br />

šeste simfonije. Uvedla nas je tudi v sliko slovenskih<br />

skladateljev Saše Šantla, katero smo si potem ogledali<br />

v SF.<br />

Pogledali smo si tudi NUKovo zakajeno, a zelo lepo<br />

urejeno kavarno Marko Mušič.<br />

Na Vegovi smo potem videli zgradbe Srednje glasbene<br />

in baletne šole, Glasbene matice in Jazz oddelka na<br />

SGBŠ. Ob cesti smo opazili kolonado spominskih<br />

portretov:<br />

Davorin Jenko, Stevan Mokranjac, p. Hugolin Sattner,<br />

Jakob Petelin Gallus, Vatroslav Lisinski, Benjamin<br />

Ipavec, Anton Foerster, Emil Adamič.<br />

Videli smo tudi najstarejši ohranjeni zidani del obzidja<br />

(polkrožni stražni stolp).<br />

Nato so nas že čakali v Slovenski filharmoniji. Tam<br />

smo si ogledali veliko dvorano s štirimi napleskanimi<br />

muzami in orglami za zaveso. V mali dvorani smo videli<br />

veliki original prej omenjene Šantlove slike slovenskih<br />

skladateljev (Gallus, Hren, Krek, Kogoj, Osterc…) in<br />

dva krilna klavirja (Stainway in Bösendorfer), na zadnji<br />

steni pa je bila še slika filharmonikov Zmaga Modica. V<br />

avli smo videli še nekaj muz na vratih (peskano steklo)<br />

in portret Gustava Mahlerja, ki je dve leti služboval v<br />

Ljubljani ter nekaj drugih kuriozitet.<br />

■ Za Križankami<br />

12 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>


Naslednja znamenitost je bila Makalonca, kjer so nas<br />

jako prijazno počastili s sokovi in kapučini… Kratek<br />

počitek in malica.<br />

V Frančiškansko cerkev smo vstopili od zadaj, tako<br />

da smo videli kapele za oltarjem in imeli lep pogled na<br />

velike orgle in na male orgle ob oltarju. Na koru smo bili<br />

žal brez prof. Miklavčiča, ki bo predstavitev zgodovine<br />

orgel za nas pripravil kdaj pozneje, tako da smo le<br />

malce zaznali specifike tega mogočnega inštrumenta<br />

s tremi manuali in pedali (nekateri so bili še najbolj<br />

navdušeni nad ekranom ob igralniku).<br />

Potem smo si šli pogledat eno skrito koncertno<br />

dvorano (pokrito notranje dvorišče glavne pošte) koder<br />

smo tudi zapeli Magnificat (dvo- in več) glasno).<br />

■ Glasbene dragocenosti NUKa<br />

■ Orgle frančiškanske cerkve ■ Atelje Vilima Demšarja<br />

Naslednja postaja je bila nova knjižnica Otona<br />

Župančiča, kjer smo si ogledali glasbeni oddelek z<br />

bogato zbirko zgoščenk, knjig o glasbi, not, dvd-jev.<br />

Štiri nadstropja višje smo se posedli v dvoranico,<br />

kjer smo si ogledali video o zgodovini temperirane<br />

uglasitve avtorja Howarda Goodala. Zgodba je tekla od<br />

lave, vzhodne glasbe, Pitagore (ki prisluhne kovačem),<br />

uglaševanja kozarcev… pa do vpliva harmonike na<br />

romunsko cigansko glasbo.<br />

Končali smo v načrtovanem času, malce pred drugo<br />

uro, sodelovanje je bilo (razen v bližini cd-jev in dvdjev)<br />

skoraj vzorno, ostal nam je pa še obisk studijev v<br />

RTV hiši in AGRFT-ja.<br />

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong> 13


UT R I N K I<br />

Firence<br />

Katarina Rešek, 9.r<br />

Pred šolo, ob petih zjutraj. Vsi zaspani in neučakani<br />

smo se nekaj minut po peti odpeljali z avtobusom<br />

proti lepi Italiji. Seveda smo več kot pol poti spali, a<br />

se je tudi našel čas za pogovarjanje, smejanje, petje in gledanje<br />

filma o družini Medici.<br />

Po dolgi, dolgi poti smo končno prispeli v kamp v Firencah in se<br />

namestili. Postavili smo šotore in nato – dež. Lilo je kot iz škafa,<br />

tekli smo proti avtobusu in bili v strahu za naše šotore. Kmalu<br />

se je vreme razvedrilo in odpravili smo se v mesto. Ogledali<br />

smo si toliko stvari: Davida (da, pravcatega Davida), kupolo,<br />

svetišče... in seveda smo tudi nekaj narisali ter naisali nekaj<br />

dejstev. Umetnost je v Firencah res čudovita! Toliko kipov, slik,<br />

veličastnih stavb ... noro!<br />

Zvečer smo prišli v kamp, povečerjali, se še enkrat sestali in<br />

odšli spat.<br />

Drugi dan smo se zgodaj – ob sedmih zjutraj zbudili, pozajtrkovali<br />

in se zopet odpravili v mesto. Obiskali smo samostan, galerijo<br />

Uffizi, hišo premožnega meščana (iz renesanse, seveda) in še<br />

mnogo, mnogo... Seveda smo tudi te narisali in si kaj zapisali.<br />

Ni mi bilo jasno in še zmeraj mi ni, kako so lahko ustvarili tako<br />

natančne in lepe umetnine v takšnih velikostihv (nekatere so<br />

res enormne). Odšli smo tudi na most Ponte Vechio, ki bi ga<br />

lahko imenovali tudi zlati most. Toliko zlata in dragih kamnov na<br />

kupu. Imeli smo tudi prosti čas in samostojno raziskali Firence in<br />

seveda ... trgovine, stojnice, tržnico. Zapravili smo nekaj denarja<br />

in se zopet zbrali ter odšli v kamp. Omeniti moram, da so Firence<br />

drage kakor žafran. Torej, v kampu standarden proces – večerja,<br />

'sestanek' in spanec. Kar nekaj ljudi je zbolelo, saj je bilo vreme<br />

precej muhasto.<br />

Zadnji dan ... bujenje ob sedmih. Pospravili smo šotore,<br />

pozajtrkovali in odšli še na zadnjo 'turo'. Najprej smo se ustavili<br />

na razgledni točki (kjer so prodajali pol cenejše spominke kot<br />

v Firencah), kjer je lep razgled na strehe Firenc. Potem smo<br />

se odpravili v Piso. Tam smo si ogledali cerkev in krstilnico ter<br />

seveda poševni stolp (in res je poševen, če ste mislili, da je<br />

optična prevara – ni). Nato smo to seveda narisali. Ko smo to<br />

opravili, smo z avtobusom odšli proti morju. Ker smo imeli res<br />

(pre)malo časa za kopanje, nas je večina odšla po kosilo, ki smo<br />

ga stežka našli, saj imajo Italijani 'siesto' (od 14h do 16h trgovine<br />

ne delajo), štirje sošolci pa so le uživali v italijanskih vodah. Ko<br />

smo se najedli in nekateri nakopali, je bil čas, da gremo domov.<br />

Dolga vožnja, prispeli smo okoli polnoči in odšli domov, da bi se,<br />

utrujeni, naspali. A spanec ni trajal predolgo, saj smo naslednji<br />

dan že sedeli za šolskimi klopmi.<br />

14 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>


UT R I N K I<br />

Učenci 5. razreda<br />

Olimpijada na<br />

Dunaju<br />

Dunaj<br />

Ko smo po naporni vožnji končno prispeli na Dunaj, sem gledal<br />

z odprtimi usti.<br />

Ustavili smo se blizu prelepe stare in ogromne rumene palače,<br />

kamor so se cesarji in cesarice za kratek čas prišli odpočit. Zdaj<br />

sta palača in park v lasti države. Palača se imenuje Schönbrun.<br />

Vse je lepo ohranjeno in v dobrem stanju. Par krasijo lepi kipi,<br />

rastline s Kitajske, palme, čudoviti drevoredi, kjer so drevesa<br />

čisto natančno oddaljena drug od drugega, vsi so izredno<br />

skrbno striženi. Nekdo se je moral zelo potruditi, da je tak red,<br />

sem pomislil. Na sredini drevoreda je bil star vodnjak.<br />

Po sprehodu in ogledu parka smo šli v živalski vrt. Bilo je zelo<br />

lepo popoldne na Dunaju in to gotovo ni bil moj zadnji obisk<br />

tega mesta.<br />

Olimpiada<br />

Jakob Ciuha<br />

Okoli šeste ure zjutraj je naš tabor oživel. Zaslišalo se je prvo<br />

govorjenje. Tudi Katarina in jaz sva se že pripravljali za zajtrk.<br />

Po njem je prišla na vrsto OLIMPIADA, na katero smo se že<br />

dolgo pripravljali. Meščani desetih različnih polisov smo tekli<br />

1600 m dolg maraton, po katerem sem sopihala kot lokomotiva,<br />

štafete, "šprint" in skakali v višino in dolžino. Nogi, ki sta se<br />

utrudili pri maratonu, me pri skoku v višino nista hoteli ubogati<br />

in še višje skočiti. Pri rokoborbi sem tekmovala z Aljo, nato pa<br />

še z Nežo, zmeraj je bil rezultat: neodločeno. Tekme rokoborbe<br />

so se mi zdele še najbolj napete zaradi spremljave bobnov. Na<br />

šolskem dvorišču so nam podelili majice, diplome in medalje.<br />

Prva disciplina je bila maraton. Ni bil tako naporen. Na startu<br />

smo dobili sporočila in jih nesli do cilja. Naslednja disciplina je bil<br />

skok v daljino ali pa višino. Izpadel sem pri predzadnji višinski<br />

preizkušnji. V "šprintu" sem bil kar dober. Dvakrat sem zmagal.<br />

Sledila sta met diska ali met kopja. Pri metu kopja so nekatere<br />

druge šole metale slabo. Mnogi iz našega razreda so bili med<br />

najuspešnejšimi. Zadnja disciplina je bila štafeta. Veliko štafet<br />

je bilo do zadnjega metra neodločenih. Vzdušje je bilo odlično.<br />

Publika nas je spodbujala s klici in ploskanjem.<br />

Po končanem tekmovanju smo se odpravili na slavnostno<br />

podelitev medalj in diplom. Dobili smo tudi majice. Z veselimi<br />

občutki smo se vrnili domov.<br />

Olimpiada<br />

Urban Širca<br />

Na Dunaju smo šli najprej v živalski vrt, kjer smo občudovali<br />

živali. Potem smo se zapeljali do šole, kjer je bila pozneje<br />

olimpiada. A ko smo postavili šotore, je že začelo deževati. Šli<br />

smo na večerjo, nato pa imeli srečanje v razredu. Iz šole smo šli<br />

v šotore in zaspali.<br />

Ob šesti uri zjutraj smo že vstali. Takoj po zajtrku je bil trening.<br />

Med odmorom smo šli na kosilo, potem pa smo spet trenirali<br />

in tekli maraton - dva kroga. Zvečer je bil slovesen Grški večer.<br />

Zaigrali smo odlomek iz naše igre Čudež v Avlidi.<br />

Zadnji dan je bila OLIMPIADA. V grških oblačilih smo se dobro<br />

počutili. Ko smo končali, smo šli na podelitev kolajn. Po kosilu<br />

smo z vozičkom prvo prtljago hitro pripeljali na avtobusno<br />

postajo, potem pa odpeljali po novo. Takrat pa so se ravno<br />

vkrcavali Avstrijci. Po pomoti so odpeljali še naše potovalke. K<br />

sreči so to opazili, se vrnili in nam predali "izgubljeno prtljago".<br />

Odpeljali smo se na Dunaj. V centru mesta je bilo na ulicah<br />

zelo zanimivo. Šli smo tudi na sladoled, potem pa se odpeljali<br />

v Ljubljano pred šolo. Tam so nas čakali starši. Srečno in srečni<br />

smo se vrnili domov.<br />

Tine Božnar<br />

Po odličnem kosilu smo se odpeljali na ogled Dunaja, ki je zelo<br />

veliko mesto.<br />

Maruša Cizl<br />

Olimpiada<br />

Na dan olimpijskih iger smo zgodaj vstali. Tresli smo se od<br />

mraza in šli na zajtrk. Približevalo se je slovesno tekmovanje.<br />

Oblekli smo tunike, se prepasali in šli k svojim polisom.<br />

Naš polis - Helos je bil prvi v vrsti. Odkorakali smo na travnik.<br />

Predstavniki vseh polisov so postavili svoje zastave. Zadonele<br />

so fanfare in igre so bile odprte.<br />

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong> 15


UT R I N K I<br />

Mednarodno srečanje<br />

12. razredov Waldorfskih šol<br />

v Dornachu, Švica<br />

Connect <strong>2007</strong><br />

Goetheanum - velika arhitekturna skulptura je center<br />

antropozofskega društva in sedež visoke šole za<br />

duhovno znanost.<br />

Prvi Goetheanum je Rudolf Steiner zasnoval in izgradil v začetku<br />

20. stoletja. Zgrajen je bil iz lesa, streha je bila narejena iz dveh<br />

kupol, ki sta se stikali in zlivali druga v drugo. Na žalost je prvi<br />

Goetheanum kaj kmalu po izgradnji zgorel. To je Steinerja zelo<br />

potrlo, saj je bil prvi Goetheanum njegov delovni in raziskovalni<br />

prostor. Dve leti po tem dogodku je Steiner začel snovati načrte<br />

za nov Goetheanum, tokrat betonski. Izgradnje ni dočakal.<br />

Tako je po njegovih načrtih zgrajena samo zunanjost. Stavba<br />

je zunaj siva, znotraj pa zelo slikovita, kar naj bi bilo primerljivo<br />

s človekom, kjer so lepota, občutki in karakter skriti v njegovi<br />

notranjosti.<br />

Matic Cotič, 12.r<br />

Aprila leta <strong>2007</strong> so se dijaki 12. razreda naše šole<br />

udeležili tretjega mednarodnega srečanja waldorfskih<br />

šol iz celega sveta. Konferenco Connect <strong>2007</strong> organizira<br />

Mladinska sekcija v Dornachu. Srce konference je<br />

srečanje preko petsto mladih iz različnih držav. V<br />

zanimivo zastavljenem programu so se lahko seznanili<br />

s perečimi temami, kot so segrevanje ozračja, genska<br />

tehnologija, problem zdrave prehrane, droge itd. Na<br />

delavnicah so se spopadli s praktičnimi izivi, s plesom,<br />

slikanjem, s snemanjem filma o genski tehnologiji,<br />

gledališčem, medicino, kmetijstvom itd. Ob večerih<br />

smo si ogledali dve gledališki predstavi waldorfskih<br />

šol iz Nemčije in Nizozemske. Zborovskemu koncertu,<br />

ki so ga pripravili Belgijci, so se pridružili tudi naši<br />

dijaki, dijaki iz Argentine in s Češke. V prostem času<br />

smo veliko plesali in peli glasbo z vseh koncev sveta.<br />

Na poti nazaj so se nam pridružili dijaki <strong>Waldorfske</strong><br />

šole iz Liera, iz Belgije, ki so svojo zaključno ekskurzijo<br />

nadaljevali po Sloveniji in na Hrvaškem. Bili so gostje<br />

na domovih naših dijakov in učiteljev.<br />

Za vse je bila konferenca edinstvena izkušnja, polna<br />

zanimivih obrazov in doživetij.<br />

Alja Venturini<br />

16 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>


UT R I N K I<br />

Projekti<br />

12. razreda<br />

Dijaki 12. razreda<br />

Dvanajstošolci so tudi letos ustvarili zelo zanimive<br />

projekte, kar nekaj jih je bilo izjemnih. Nekateri<br />

dijaki so tudi sami ocenili svoje delo in povedali, kaj<br />

so se v tem dragocenem času naučili.<br />

Naslov moje projektne naloge je Dom: varnost in udobje.<br />

Preučeval sem naš dom - natančneje avtomatizacijo le-tega.<br />

Raziskal sem, kako se lahko v njem čim bolj udobno in nenaporno<br />

živi. Pogledal pa sem na dom tudi iz vidika varnosti. Kako dom<br />

spremeniti v varno kletko, ki nam znotraj nje ponuja visoko raven<br />

bivanja. Naučil sem se uporabiti in montirati avtomatizacijski<br />

sistem, veliko sem se naučil o varnosti in varovanju, ukvarjal pa<br />

sem se tudi s pojmovanjem zasebnosti in raziskal njene meje.<br />

Jaka Dijak<br />

V svojem projektu sem obravnavala Downov sindrom.<br />

Osredotočila sem se predvsem na vključevanje otrok s tem<br />

sindromom v redne oddelke razredov ter na zgodbe družin s<br />

takimi otroki.<br />

Naučila sem se veliko novega in koristnega, predvsem za<br />

razumevanje tega problema s strani družbe.<br />

Iskala sem morebitne rešitve oz. napotke za ostale, ki nimajo<br />

DS, vendar so kakor koli s temi otroki v stiku.<br />

Maša Danijel<br />

V svojem projektu sem se naučila, kako zahteven je prevajalski<br />

poklic, izboljšala sem znanje slovenskega jezika. Spoznala sem,<br />

da se ne prevaja dobesedno, ampak glede na pomen stavka,<br />

misli, glede na učinek, ki ga ima nek izraz. Raziskala sem tudi<br />

rimsko zgodovino in se z njo zbližala. Spoznala sem vse glavne<br />

voditelje in njihova dela. Naučila sem se, da je za takšno delo<br />

potrebno precej truda. Včasih sem že skoraj obupala, vendar sem<br />

z bratovo pomočjo in pomočjo staršev svoj projekt dokončala.<br />

Anja Kolar<br />

V svojem projektnem delu z naslovom Konstrukcija in<br />

servisiranje deske sem raziskala različne konstrukcije deske, za<br />

praktični del projekta sem izdelala leseno sredico deske. Naučila<br />

sem se tudi servisiranja desk. Naučila sem se, kako se različne<br />

vrste desk, glede na konstrukcijo in vrsto deske, servisira.<br />

Maša Smonig<br />

Za svojo projektno nalogo sem si izbrala nalogo z naslovom<br />

Orientalski ples. V teoretičnem delu sem opisala zgodovino tega<br />

plesa, raziskala sem, od kod izvira, kaj je bilo včasih značilno zanj<br />

in kako se je razvijal do dandanes.<br />

Kot praktični del naloge je bil tečaj, kjer sem se učila plesati<br />

trebušni ples. Na tečaj sem hodila sicer pol leta, vendar pa sem se<br />

naučila osnov plesa dokaj hitro, tako sem lahko na predstavitvi<br />

odplesala svojo lastno koreografijo.<br />

Ples nasploh obožujem, vendar je trebušni ples nekaj<br />

posebnega, ker se v njem izražam kot ženska. Uporabila sem<br />

lahko svoje znanje in ga nadgradila. Naučila sem se ne samo<br />

plesati, ampak tudi biti pogumna, ko je bilo treba zamigati z<br />

boki. Izjemna izkušnja!<br />

Ana Šafar<br />

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong> 17


NA S V E T Z D R AV N I C E<br />

Ana Krušič Kaplja, dr. med.<br />

Homeopatija<br />

Similia similibus curantor<br />

Ana Krušič Kaplja, dr. med.<br />

Nasvet zdravnice<br />

Seneni nahod<br />

Homeopatija, zdravljenje z zelo majhno količino<br />

snovi, ki bi v večjih koncentracijah pri zdravem<br />

človeku povzročile enake bolezenske znake,<br />

kot jih ima oboleli, je zelo učinkovita metoda.<br />

Živimo v času, ko se znanost vse bolj oddaljuje od<br />

modrosti. Izgubljamo posluh za naravo in njene zakone.<br />

Naše sozvočje z okoljem se ruši, zato je ogroženo tudi<br />

naše ravnovesje.<br />

S tem in naslednjimi prispevki bi vas rada seznanila z<br />

zanimivo, dvesto let staro umetnostjo zdravljenja.<br />

Kaj je homeopatija?<br />

Homeopatija je medicinski sistem, ki izboljšuje naše<br />

zdravje tako, da vzpodbudi lastne naravne sposobnosti<br />

zdravljenja. Homeopatija se ne ukvarja z boleznijo,<br />

ampak z bolnikom – to je zdravljenje po meri človeka.<br />

Za zdravljenje se uporabljajo močno razredčene<br />

rastlinske, živalske in mineralne snovi, ki bi pri zdravem<br />

človeku, dane v veliki količini, povzročile prav take<br />

spremembe, kot jih ima tisti, ki ga želimo zdraviti.<br />

Osnovni principi homeopatije so:<br />

- Zakon podobnosti, ki pravi, da se podobno zdravi<br />

s podobnim (Similia similibus curator).<br />

- Zakon potenciranja, ki pravi, da mora biti zdravilo<br />

potencirano, kar pomeni, da osnovno substanco<br />

redčimo in pretresamo, pri tem pa se sprošča<br />

energija (Einsteinova teza: Materija je zgoščena<br />

energija).<br />

- Zakon individualizacije, to je zdravljenje po meri<br />

človeka.<br />

Ime homeopatija izhaja iz grške besede homoios,<br />

kar pomeni podoben. Že Hipokrat (47-377 pr.n.št) in<br />

Paracelsus (1493 - 1541) sta poznala ta naravni zakon<br />

in sta vedela, da se podobno zdravi s podobnim.<br />

Stara indijska modrost pravi: Vzemi trn, da boš izdrl<br />

trn iz prsta, potem pa zavrzi oba.<br />

Med našimi ljudmi pa kroži rek: Klin se s klinom<br />

zbija.<br />

(se nadaljuje)<br />

Seneni nahod je civilizacijska bolezen, tako kot<br />

mnoge druge. Človekov imunski sistem je<br />

vedno bolj obremenjen. Nanj vpliva vedno več<br />

kemijskih dodatkov v hrani, kemikalije v gospodinjstvu,<br />

radio in druge medijske povezave, elektični smog, cepiva<br />

in drugo. Vse to je vzrok, da človek na normalne dražljaje,<br />

kot je na primer cvetni prah, premočno reagira.<br />

Konstitucijsko zdravljenje je edina možnost izboljšanja<br />

posledic senenega nahoda. Sledeča zdravila vam bodo<br />

pomagala le v skrajno akutni situaciji:<br />

Sabadilla C5<br />

Oči so rdeče obrobljene, otekle, solzijo se. Vse te<br />

težave se poslabšajo na svežem zraku.<br />

V ospredju težav je izrazito kihanje z jedkim in<br />

pekočim izcedkom iz nosu. Preostale sluznice<br />

so suhe in pečejo. Bolnik je na splošno zelo<br />

nemiren.<br />

Arundo C5<br />

Srbenje v očeh, v ušesnih votlinah in dlesnih.<br />

Bolijo tudi korenine las. Sekrecija iz nosu je<br />

najprej tekoča, pozneje zelena.<br />

Arsenicum jodatum C5<br />

Nos je poln vodene in jedke sekrecije, ki na sluznici<br />

nosu povzroča rane. Brisanje nosa spremlja<br />

močna pekoča bolečina.<br />

Ščegetanje v nosu in kihanje.<br />

Euphrasia C5<br />

Očesna veznica in veke so otečene, pordele, pečejo<br />

in srbijo.<br />

Solze so ostre in vroče. Po drugi strani je sicer<br />

obilna sekrecija iz nosu blaga.<br />

Pollen C30<br />

Potencirani cvetni prah se pri senenem nahodu<br />

in drugih alergijah na zgornjih dihalih uporablja<br />

kot nosoda. Priporoča se jemanje 4 tedne pred<br />

pričetkom kritičnega časa in to 1 x dnevno.<br />

18 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>


O E M A R I B O R<br />

Andrej Rakovič, ravnatelj<br />

Privilegiji<br />

Nedelja zvečer. Od oktobra 2006 do junija <strong>2007</strong> katerakoli<br />

v času šolskih aktivnosti. Cartanje z družino se počasi<br />

zaključuje in v prve vrste se vračajo razmišljanja o<br />

šoli. O naši, Waldorfski šoli Maribor. V času pouka se naša šola<br />

vsak ponedeljek zjutraj prepoji s prav tistim waldorfskim duhom,<br />

o katerem sem nekoč samo prebiral in si ga vizualiziral v duši.<br />

Nekoč. Sedaj ga lahko vdihujem in si z njim rišem nasmeh. V<br />

resničnem življenju, z dušo in s telesom. In kar je še lepše, to lahko<br />

počnem vsak dan. To je privilegij.<br />

Začetek šolskega leta je bil žal drugačen. Bil je tak, kot ne<br />

bi smel biti, še posebej grenak za pionirje naše šole, starše 3.<br />

razreda. Zaradi naših notranjih slabosti smo jim nehote vsadili<br />

bojazni, dvome, grenkobo, tesnobo in še kaj… predvsem pa<br />

nezaupanje. Te trenutke in slike bi najraje zbrisal iz spomina,<br />

a jih iz vsaj dveh razlogov ne bom. Eden sliši na ime opomin.<br />

Da nam bo vsem članom kolektiva resnično v opomin, da so<br />

takšne slabosti nedopustne, pa četudi so posledica poporodnih<br />

slabosti.<br />

Drugi razlog, da bodo tisti trenutki in slike ostale v spominu,<br />

je še pomembnejši. Gre za pripravljenost, željo in v bistvu za<br />

zahtevo staršev, da nadaljujemo. Ne glede na naše slabosti<br />

so starši izrazili jasno stališče, da želijo nadaljevati. Pa ne<br />

zaradi zaupanja v nas, le tega smo jim takrat skorajda v celoti<br />

zapravili, temveč zaradi zaupanja v waldorfsko pedagogiko.<br />

Ti starši, pionirji naše šole, so na ta način pokazali svojo<br />

prepričanje in ljubezen do waldorfske pedagogike. Globoko<br />

spoštovanje je beseda, ki ne izraža vseh čustev do njih. Gre<br />

za privilegij. Privilegij, da je tudi in predvsem zaradi njih naša<br />

šola nastala in ostala.<br />

V času od oktobra 2006 do junija <strong>2007</strong> smo doživeli tudi<br />

odhode otrok iz naše šole. Simona je odšla zaradi globjih<br />

razlogov, ne le zaradi velike oddaljenosti šole do njenega doma,<br />

Bor nas je zapustil zaradi selitve v Novo Mesto, Tilen zaradi<br />

dvomov staršev glede temeljnih načel waldorfske pedagogike.<br />

Vseh teh odhodov si nismo želeli, a so del življenja na vsaki<br />

šoli, tudi na waldorfski. Najglobje pa se je v nas vtisnila žalost<br />

in bolečina ob odhodu dveh sestric na koncu šolskega leta.<br />

Lea in Zoe sta se skupaj z mamico odselili v Nemčijo. V njunih<br />

očkah smo že v času pouka velikokrat zaznali notranjo stisko<br />

in slovo je bilo še toliko težje. Veliko dobrih in lepih misli<br />

njunih učiteljic, sošolcev in sošolk ter velika pripravljenost<br />

staršev pri pomoči za njihov lepši nov začetek je prav tako<br />

privilegij. Privilegij spoznanja, da smo resnično povezani kot<br />

ena velika družina in da si znamo pomagati.<br />

A kot so sestavni del življenja vsake šole odhodi, tako so tudi<br />

prihodi. Prišla sta dva nova sončka. Iz ljubljanske waldorfske<br />

šole se nam je, prav tako zaradi selitve, pridružila Tara.<br />

Drugi sonček pa je svojim staršem kar sam pojasnil, da mu<br />

je srček namignil, da bi se nam rad pridružil. Temu sončku<br />

je ime Veronika. Obema in seveda njunim staršem še enkrat<br />

iz srca: »Dobrodošli«. Da so takšni prihodi velik privilegij za<br />

celotno šolo, ni potrebno posebej poudarjati. Prepričan sem in<br />

verjamem, da bomo takšnih privilegijev še deležni in to vsako<br />

leto.<br />

Tudi kolektiv naše šole se je, pa čeprav minimalno, v tem<br />

času dopolnil. Začutila in ponudila v pomoč se nam je Mateja,<br />

ki sedaj ne pomaga le pri administrativnih opravilih, temveč<br />

kot bodoča waldorfska učiteljica priskoči v pomoč tudi v<br />

pedagoškem procesu. Nujno smo potrebovali tudi gospodarja<br />

naše šole ali po domače hišnika. Sedaj nam pomaga Leo in<br />

veseli nas, da smo skupaj. Prišla pa je tudi ga. Marinka, ki<br />

nam pomaga v kuhinji.<br />

Če bi besedam marljivost, vestnost in pozitivna naravnanost<br />

moral podati skupni imenovalec, bi ga poimenoval preprosto<br />

Marinka. Ne maram pretiravanj, a vem, da govorim v imenu<br />

celotnega kolektiva: »Mateja, Leo in Marinka, zelo smo veseli,<br />

da sodelujemo in želimo, da se naše sodelovanje še nadaljuje<br />

in poglobi«.<br />

Naši waldorfski družini se je v letošnjem letu pridružila tudi<br />

Darja, učiteljica bodočega prvega razreda. Kot vse kaže, bo<br />

rojstvo našega bodočega člana družine, našega novega prvega<br />

razreda, zaznamovano s presežniki in to tako glede števila<br />

otrok, kot glede dejstva o kar šestih, morda celo sedmih otrok<br />

v tem razredu, ki bodo na naši šoli že imeli brateca ali sestrico,<br />

pa vse do, za nas ponosnega podatka, da prihaja učiteljica<br />

Darja k nam kot dosedanja docentka iz ene od mariborskih<br />

fakultet. Za našo majhno šolo so ta dejstva vsekakor izjemen<br />

privilegij. In tudi zate Darja iz srca: »Dobrodošla«.<br />

Naši predmetni učitelji oziroma učiteljice ter razvojna<br />

pedagoginja (in še marsikaj drugega): Tinka, Andrej, Vida,<br />

Darka in Nada. O vsakem izmed njih bi lahko spisal povest o<br />

dobrih ljudeh, a bom kratek in predvidljiv. Za waldorfsko šolo<br />

je privilegij, da ste tu, z nami oziroma da ste nepogrešljiv del<br />

družine naše waldorfske šole.<br />

In seveda še in predvsem ter »last but not least«, naše razredne<br />

učiteljice Iča, Mojca in Ana. Človek redko sreča ljudi s toliko<br />

srčnosti in ljubezni do otrok, do svojega dela. Zaradi njih so<br />

mi redne tedenske pedagoške konference dajale neprimerno<br />

več kot številna t.i. strokovna predavanja ali seminarji iz<br />

nekih drugih, enobarvnih in brezčutnih časov.<br />

Ob njihovih nedvomnih strokovnih kvalitetah in znanju je<br />

v njihovem delu tako zelo vidna strast, ljubezen in duhovna<br />

vera v plemenitost njihovega poslanstva. Sicer pa, mar ni ta<br />

njihova ljubezen več kat vidna v očeh in v veselju vseh naših<br />

otrok na šoli? Seveda je, le da se nam nekatere stvari včasih<br />

zdijo same po sebi umevne. A niso. In za naše otroke pa tudi za<br />

vse nas je ta njihova ljubezen enkraten in čudovit privilegij.<br />

Vse opisano pa pomeni le to, da so se korenine naše šole od<br />

lanskega oktobra do letošnjega junija tako učvrstile, poglobile<br />

in razširile, da lahko, navkljub vsem prihajajočim izzivom,<br />

ki se jih zavedamo in jih pričakujemo, zelo samozavestno<br />

zatrdim: »Waldorfska šola Maribor je dokončno tukaj, z nami<br />

in v nas«. Brez ljubezni staršev in učiteljev ter vseh, ki ste<br />

pripomogli k njenemu obstoju, si tako samozavestnih trditev<br />

ne bi upal izreči. A ravno zaradi vseh naštetih privilegijev, ki<br />

sem jih bil deležen v teh mesecih, je takšna trditev le logičen<br />

zaključek enega lepših življenjskih doživetij, katera naj kar<br />

trajajo in trajajo.<br />

Za vse naštete privilegije se Vam vsem skupaj iz srca<br />

zahvaljujem in Vas z nagajivo željo, da bi katerega od naštetih<br />

privilegijev ali pa kratko malo drug drugega, do ponovnega<br />

snidenja vsaj malce pogrešali, lepo pozdravljam. Hvala.<br />

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong> 19


O E M A R I B O R<br />

Zaključne igre<br />

Zaključna igra 3. razreda<br />

Dolgo sem razmišljala in iskala, katero igro bi postavili<br />

na oder kot zaključno igro v našem 3. razredu. Preteklo<br />

leto smo se spoznavali in najboljši občutek sem imela<br />

pri močnih socialnih vsebinah, ki bi nagovarjale otroke<br />

tako, da bi jih združile v homogeno skupnost, v kateri<br />

je moč pozabiti samo na lastne težave. Tako je nastal<br />

"Mucin dom". Delo je pesnitev, ljubka in pisana na<br />

kožo živalim, ki jo igrajo, hkrati pa je dovolj realna,<br />

da ni dvoma o tem, da se kaj takega ne dogaja okrog<br />

nas vsak dan. Nekdo izgubi dom, najde se nekdo, ki<br />

mu pomaga in pomaga mu ravno nekdo, s katerim je<br />

brezdomec nadvse grdo ravnal. Otroci doživljajo takšno<br />

igro še bolj doživeto kot mi, odrasli. Nagovarjajo jih<br />

krivice in lepota preobrata, ki se zgodi, ko je okrog vse<br />

tako žalostno in temno. Luna Bela, Lana, Danaja, Filip,<br />

Lan, Gabriel, Matevž, Gašper in Istok so svojo vlogo<br />

vzeli zelo resno, kot pravi učenci tretjega razreda. In<br />

povem vam, zelo sem ponosna nanje in uživam v delu<br />

z njimi.<br />

Iča Marušič, učiteljica 3. razreda<br />

Zaključna igra 2. razreda<br />

Zaključna igra 2. razreda se je dogajala globoko v<br />

gozdu, tam, kjer jež skrbno varuje svoj domek in tam,<br />

kjer volk, medved in divja svinja ravnajo prav nasprotno.<br />

Seveda lisica, takšna, kot pač je, zna zase vedno dobro<br />

poskrbeti. Zgodbica Branka Čopića se nas je vseh zelo<br />

dotaknila. Z veseljem in velikim navdušenjem smo se<br />

pripravljali na igro. Duh vznemirjenja in notranjega<br />

nemira, ki nas je še posebej preveval na dan predstave,<br />

se je, ko je stekla prva beseda, kar izgubil v prostoru.<br />

Otroci so zelo doživeto odigrali prizore in odpeli pesmice.<br />

Bili so kot blagoslovljeni, kot se je izrazila ena izmed<br />

mamic. Moram priznati, da sem bila na svoje otroke<br />

resnično ponosna.<br />

Mojca Budja, učiteljica 2. razreda<br />

Zaključna igra 1. razreda<br />

Otroci 1. razreda so pripravljali igro iz naravoslovja.<br />

Starši so pomagali pri izdelavi kostumov. Na pisane<br />

haljice so naslikali vijolico, regrat, kačo, sonce, veter,<br />

gnome, brezo, jelko, koprivo, vraga… In tako se je<br />

narava igrala s starši ob slikanju kostumov, v igrici pa<br />

se bo igral z nastopajočimi in gledalci. Otrokom se je -<br />

preko njihovih vlog v igri - narava še bolj približala.<br />

Ana Lonec, učiteljica 1. razreda<br />

20 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!