Waldorfske novice - Jesen 2007

K A Z A L O 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

jesen 2007, zaporedna št. 55 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: (01) 28 222 40 

Fax: (01) 28 222 41 

DŠ: 65714415 

TR: 04302-0001018775 

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si 

Splet: www.waldorf.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš 

Sodelavci: 

Branka Strmole Ukmar, David Brierley, 

Staša Mavko, Magda Kravanja, 

Staša Petrovič, Jana Dagarin, 

Lucija Florjanc Lukan, Nada Antauer, 

dijakinji Katarina Rešek in Petra Rakić, 

učenka Leja Placer 

Fotografije: 

Alja Venturini, Igor Velepič 

Lektoriranje: 

Klemen Lah, Betka Jamnik 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in 

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja. 

ISSN 1854-0430 

Kazalo 2 

Uvodnik 3 

Katalena za Waldorfsko šolo Ljubljana 3 

Gostujoče pero 4 

Kako pomembna je otroška igra 4 

Vzgoja 5 

Dvanajsto leto življenja 8. del 5 

Iz šolskih klopi 7 

Dogodki 9 

1. razred 9 

Deveti razred 9 

Poseben večer 10 

Utrinki 12 

Zaključna ekskurzija po Irski 12 

Spoznavni tabor, 9. r 14 

Zgodovina arhitekture Zahoda v živo 15 

Na obhodu po zdravstvenih ustanovah 18 

OE Maribor 19 

Waldorfsko izobraževanje 19 

Lokomotiva 

Brez premoga in kurjave, 

ni lokomotive prave. 

Se pod mostom zakadi, 

ni to ona? Se ti zdi? 

Njen užitek je le para, 

saj nič drugega ne mara! 

Glasno piha in grmi, 

ko v tunel se zavali. 

Njena dirka nima meje, 

se avtomobilom smeje. 

Ko postajo že ugleda, 

rata, jojme, prava zmeda. 

Ko priprelje na postajo, 

vsi že prašne čevlje imajo. 

Pa na tirnicah grmi, 

že na poti zdaj leti, 

za seboj iskre prši! 

2 WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007 

Leja Placer, 5. r

U V O D N I K 

Branka Strmole Ukmar 

Katalena za 

Waldorfsko šolo 

Ljubljana 

Lansko pomlad je več staršev in prijateljev naše 

šole spraševalo, kdaj se ponovno dobimo v 

Križankah na koncertu Waldorfske šole Ljubljana. 

Teh vprašanj smo bili veseli, saj to pomeni, da so se naši 

spomladanski koncerti "prijeli" in da so postali prijetno 

skupno druženje. 

Vendar pa smo letos odločili za spremembo, ki je bila 

povezana s petnajstletnico šole. 1. septembra 1992 je 

namreč 56 učencev prvič prestopilo vrata Waldorfske 

šole Ljubljana. In čeprav je bil takrat turoben deževen 

dan, je to dogodek, ki se ga vsekakor splača obeležiti. 

Zato smo koncert v Križankah prestavili na jesen, 

natančneje na torek, 25. 9. Ob 20. uri smo se tako v 

preddverju Križank srečavali mnogi znani obrazi, polni 

pričakovanja in veselja nad ponovnim snidenjem. 

Letos je osrednjo vlogo na odru prevzela skupina 

Katalena, ena izmed vodilnih skupin slovenske 

popularne glasbe, ki je odkrila arhivski folklorni 

material in ga pomladila z art rock, funk, jazz in blues 

primesmi ter z njihovo osebno noto mladostnega 

pogleda. Skupina je občinstvo navdušila z zavidanja 

vrednimi angažmaji, dinamičnimi ritmi, širokimi 

instrumentalnimi in glasovnimi sposobnostmi ter 

seveda s celovito scensko podobo. S takim nastopom je 

Kataleni uspelo razbiti predsodke, ki jih ima marsikateri 

učenec ali dijak do ljudske glasbe. Po koncertu so 

namreč mnogi waldorfski "mladci", ki so se na koncert 

odpravili bolj zaradi podpore šoli kot iz navdušenja nad 

to zvrstjo glasbe, priznali, da je "b’lo ful dobr". 

Kot gosta sta tokratni večer s plesno točko popestrila 

Goran Bogdanovski, Dejan Srhoj iz skupine Fičo balet, 

ki vsak teden pridno vadi na naši šoli. Seveda pa so na 

odru svojo točko imeli tudi učenci naše šole. Letos so 

bili to učenci tretjega razreda in obeh četrtih razredov, 

ki so zapeli prekmursko narodno Dobro večer, mamica. 

Na nastop jih je pripravil Marko Brdnik, ki ni samo 

učitelj v naši glasbeni šoli, temveč tudi redni pridruženi 

član Katalene. 

Ker pa je bila petnajstletnica šole, se je tokratni 

koncert pričel nekoliko bolj slavnostno. Kot se ob takih 

prilikah spodobi, z govorom direktorja šole, Iztoka 

Kordiša, in župana mesta Ljubljana, gospoda Zorana 

Jankovića. Oba govorca sta bila večkrat prekinjena z 

bučnim odobravajočim aplavzom. Prvi še posebno, ko 

je pozdravil genaracijo iz leta 1992, župan pa, ko se 

je izkazal z dobrim poznavanjem zgodovine naše šole. 

Seveda pa smo bili najbolj veseli njegovih zagotovil, 

da bo mesto Ljubljana - tako kot do sedaj - še naprej 

podpiralo delovanje naše šole in aktivno pomagalo pri 

dokončni ureditvi prostorskih razmer. 

Na koncu bi se radi zahvalili vsem donatorjem, ki so s 

svojimi sredstvi dodatno podprli šolo, in seveda vsem, 

ki ste prišli v Križanke predvsem zaradi Waldorfske šole 

Ljubljana. Po koncertu je šola za dobrih 13.000 eurov 

bliže telovadnici. Ker pa se je naš koncert odvijal nekaj 

dni po katastrofalnih poplavah, smo en del zbranih 

sredstev nakazali za žrtve poplav. V ta namen so se 

tudi člani Katalene odpovedali prihodkom od avtorskih 

pravic. 

Za nami je torej še en velik dogodek, pred nami pa 

je že nov – božični semenj. Tako nam ne bo potrebno 

dolgo čakati, da bomo zapet lahko pozdravili mnoge 

znane prijateljske obraze. 

Zahvaljujemo se naslednjim 

donatorjem: 

Rudnik d.o.o. 

Tesnila GK 

Abanka Vipa 

Antiq hotel d.o.o. 

Adacta d.o.o. 

Družina Florjanc Lukan 

Normacom d.o.o. 

Tlak d.o.o. 

Otolog d.o.o. 

Mercator d.d. 

Lek d.o.o. 

In drugim. 

WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007 3

G O S T U J O Č E P E R O 

David Brierley 

Pedagoške razprave 

Kako pomembna je 

otroška igra 

Ali se otroci niso več zmožni igrati? Radi bi se 

samo še zabavali. Kako pogosto slišimo takšne 

pripombe! Podobna vprašanja si postavljajo 

starši, učitelji, psihologi in sociologi po vsej Evropi in Severni 

Ameriki. Mnogi verjamejo, da časa, ko smo se lahko še igrali, 

ni več. Zato bo prav, da se vprašamo: kakšna je narava igre, 

in tudi, ali ima otroška igra sploh kakšen pomen za poznejše 

življenje? 

V nekaterih deželah, npr. na Švedskem, otroke ob koncu 

tedna spodbujajo k igri. V ozadju teh projektov je zavest, da igra 

razvija domišljijo, ustvarjalnost in empatijo. 

Igra in delo 

V modernem času se je družbena identifikacija "homo ludensa" 

("igrajoči se človek") radikalno spremenila. Angleški filozof 

Bertrand Russel (1872-1970) je nekoč dejal, da je industrijska 

revolucija samostojne, svobodne ljudi, ki imajo življenje radi in 

imajo močno voljo, spremenila v disciplinirane ljudi, v odvisne 

in podložne delavce. Izumi in iznajdbe v 19. stoletju (npr. izumi 

Jamesa Watta in Jamesa Hargreavesa) so v temelju spremenili 

značaj dela. Po eni strani je to prineslo mnoge prednosti in 

koristi, z vidika igre kot strnjene, enotne potrebe pa je bilo 

pogubno. 

Spremembe so najbolj vplivale na otroško igro. Veliko otrok 

in mladostnikov je bilo zaposlenih v tovarnah in rudnikih. 

Igriv odnos do življenja se najbolje uveljavi pred puberteto, v 

življenjskem obdobju, ko se lahko oblikujejo dobre navade, 

ki vplivajo na poznejše življenje. Med 7. in 14. letom starosti 

postopoma rastejo sile spominjanja in zmožnost predstavljanja. 

Zato je to razvojno obdobje, ki je v celotni vzgoji in izobraževanju 

tako pomembno, v obdobju industrijske revolucije utrpelo hudo 

škodo. V Angliji je celo duhovščina podpirala idejo, naj otroci ne 

bi sanjarili- otrok brez pravega dela zlahka postane podložnik 

demonskih vplivov. Takšno gledanje se je hitro razširilo po vsem 

zahodnem svetu: igrati se, je pomenilo toliko kot zapravljati čas. 

Odraslim je prosti čas brez dela pomenil vir zla, in to stališče 

nekateri krogi podpirajo še danes, po 175 letih. To stališče je 

omogočilo, da je bila industrijska revolucija uspešna – od 

človeka se je pričakovalo, da dela, kolikor je le mogoče – tudi če 

je to otrok, ki še raste. 

A vrnimo se k Jamesu Wattu. Kot otrok je bil slaboten in bolehen 

in, tudi zaradi svoje precej ženske rahločutnosti, je potreboval 

ogromno pozornosti in nege. Izogibal se je surovim igram z 

vrstniki, zato so ga sošolci napadali. Tako je veliko svojega časa 

preživel v bolniški postelji ali za šolsko klopjo. Učitelji in sošolci 

so ga trpinčili. Toda njegova mati ga je razumela. Svojega sina 

je podpirala, čeprav so nekateri bližnji sorodniki menili, da bi 

bilo treba fanta dobro 'pretresti'. 

Oče, ki je služil denar kot tesar, je svojega sina branil pred tistimi, 

ki so mislili, da je lenuh. "Pa saj moj otrok vendar je zaposlen!" je 

vzklikal. Malemu Jamesu je naredil takšne igrače, da jih je lahko 

privil skupaj ali potegnil narazen. "V tej starosti ni boljšega kot 

igra s prsti, bolje kot zaposlovanje z delom." je trdil. 

James Watt je bil igriv otrok, ki je te svoje ustvarjalne sile pozneje 

uporabil za to, da je spremenil svet! Ko je zapustil hišo svojega 

otroštva in se šel učit za urarja, za poklic, v katerem so bili lahko 

njegovi občutljivi prsti zelo pripravni, je s seboj vzel le nahrbtnik 

z najnujnejšimi življenjskimi potrebščinami, usnjeni predpasnik 

in Sveto pismo. Vse življenje je bil bolehen in prav nenavadno je, 

da je preživel vse svoje prijatelje, ženo in otroke. Kljub trdni veri, 

ki jo je obdržal do smrti, ni nikoli mogel razumeti kritičnih glasov 

cerkve, ki je igro ožigosala kot nekaj ničvrednega. 

Koristnost igre 

V svoji knjigi "O morali" (1887) opisuje Nietzsche občutek 

slabe vesti, ki se pojavi, ko je v veljavi domneva, da je tisto, kar 

počnemo, nekoristno. Mnogo današnjih negativnih pogledov na 

igro izvira iz racionalnih ekonomskih teženj in kvantitativnih 

vrednot v družbi. V predindustrijski družbi je bilo drugače. "Igra" 

je bila v vseh starostnih skupinah uvod v poznejše delo kot izvir 

prerojene življenjske sile in učinkovitosti - zaporedje, za katerega 

je veljalo prepričanje, da omogoča ustvarjalno mišljenje. Naloga 

današnje vzgoje in izobraževanja je, da taki obliki slabe vesti, o 

kakršni govori Nietzsche, oporeka. 

Fenomenologija igre 

Igra je na splošno, bolj kot nekaj fizičnega ali psihološkega, 

refleksno dejanje. Moderna predstava o njej je do skrajnosti 

zmanjšana in omalovaževana. 

Ideje o pomenu igre bi lahko razdelili na tri točke: 

1. Igranje je način odvajanja presežka energije. Takšno 

stališče je prvi podpiral in spodbujal angleški filozof 

Herbert Spencer (1820-1903). Verjel je, da igra nima 

dosti smisla. 

4 WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007

V ZG O J A 

2. Igra je povezana z begom (eskapizmom). Njena 

vrednost v tem, da "se vsemu izogneš"; to je vrednota 

v našem današnjem stresnem življenju. 

3. Igra je lahko povezana z ekonomijo. Globalni trg za 

komercializacijo igre nenehno narašča. To pomeni, 

da je v nasprotju s prejšnjim stališčem, ko je bila igra 

"rekreativna" (t.j. ustvariti znova) in "terapevtska". 

Zdaj je postala industrija s profesionalno in 

tekmovalno vsebino, kar lahko razločno vidimo v 

športu. 

V zgodnjem 20. stoletju so postale pomembne teorije o 

pomenu igre v dolgoročni perspektivi. To je vodilo k novim 

alternativnim metodam v izobraževanju, npr. Steinerjevo 

waldorfsko izobraževanje, kjer je pomemben razvoj domišljije in 

Montessorijeva pedagogika, kjer je "igra otrokovo delo". 

Te ideje so bile do neke mere v nasprotju s takratnimi 

stremljenji. Igra je pomenila osvoboditev od negativnih in 

škodljivih teženj, ki bi lahko bile v življenju zaviralne. Tu je 

bilo mogoče izraziti nezaželena čustva in izkustva. To je bil tudi 

način učenja, kako se kosati in kako voditi. 

Različni pogledi na igro 

Sigmund Freud se je osredotočil na misel, da je vloga igre, 

da izbriše negativne ali kvarne pojave v osebnosti – neke 

vrste odrešilna vrednost za socialne konflikte. Poleg tega je 

bila zanj igra način obvladovanja vodenja in tekmovalne 

sposobnosti. Tudi sanje so bile mišljene kot neke vrste igra. 

Mnogi učitelji verjamejo, da groba igra in aktivnost pri učencih 

razbremenjujeta razočaranja. V mnogih šolah verjamejo, da 

lahko prosta ali vodena igra vodi k izražanju čustev, ki so sicer 

zadrževana. 

Toda ali je taka igra pristna in verodostojna? 

Vsi se strinjamo, da je igra način socializacije, kjer sta vključena 

splošni impulz volje in splošni cilj. Tako mnenje pogosto zasenči 

dejstvo, kako pomembna je sposobnost samostojnega igranja. 

Mlada razvijajoča se osebnost je dovzetna do sprememb v okolju. 

V tem se nahaja element korekcije – v aktivnem odnosu do 

drugih in do sveta. Na ta način razvija svoje lastne nagibe volje 

in jih združuje z drugimi ter se oskrbuje s splošnimi interesi in 

s čutom odgovornosti. 

John Locke je bil prvi, ki je propagiral prvine točno oblikovane 

igre v šolah. Jean Paul je tej misli nasprotoval. "Kar strese me," 

je vzkliknil, "ko vidim odraslega, ki deluje na nežno uživanje 

otroštva." 

Lahko bi rekli, da ni prav oblikovati etično plat osebnosti, ki se 

kaže skozi svet igre, kjer umirjena, preudarna narava usklajuje 

bolj aktivno, močno dejavnost v čutnem svetu. Obe skupaj nas 

oskrbujeta z voljo. Zato je danes pomembna naloga odraslih, 

da branimo svobodni prostor, kjer lahko igra postane nekaj 

živega, in da varujemo igro pred uničujočimi vplivi družbe, ki je 

osnovana na rezultatih in je usmerjena v tekmovalnost. 

Nadaljevanje v naslednji številki. 

prevod: Staša Mavko 

Hermann Koepke 

Dvanajsto leto 

življenja, vstop v 

puberteto 8. del 

Zemeljska zrelost 

Ne prepustimo se vtisu enostranskega trenutka. 

Vprašajmo se po smislu. Lahko se zgodi kaj 

slabega ali tragičnega. To, kar se dogaja. Sedaj 

vstopajo mladi fantje in dekleta v starost, ko se med seboj 

ruvajo in ko želijo zbežati. Kam? K samemu sebi, da bi postali 

tisto, kar v njih drema. Toda šele potem, ko bo vse resnično, 

vse individualizirano, bo presvetljeno prežeto s toploto in 

razžarjeno. To je Rudolf Steiner imenoval zemeljska zrelost. 

Ta beseda bolj kaže na to, kar nastaja, kot na spolno zrelost. 

Slikar Emil Nolde je doživel nekaj te zemeljske zrelosti, ko je 

bil star štirinajst let. Opisal je, kako je šel sam čez polje; gnale 

so ga misli in neki nedoločeni občutki. V visokem koruznem 

polju, kjer ga ni mogel nihče videti, je z zaprtimi očmi in z 

razširjenimi rokami legel na hrbtet. Ko je tako ležal, je mislil 

na odrešenika, kako so ga rešili s križa. Nato se je v nekem 

nedoločljivem notranjem vzklikanju obrnil in objel celo 

okroglo, čudovito zemljo. Želel jo je objeti kot ljubico. 

Starševski večer se je počasi zaključeval. V manjših 

skupinah so se še pogovarjali o tem in onem. Izrazili so 

željo po ponovnem starševskem večeru in Susanne je 

obljubila predavanje o ozadju obdobja pubertete. 

Domov je šla z mešanimi občutki. Tam jo je napeto 

pričakovala prijateljica: "Kako ti je šlo?" 

Susanne je sedla in kljub pozni uri popila skodelico 

čaja. "Mislim, da bi bil starševski večer boljši, če bi 

ga imela pred pol leta. Po vsem, kar se je medtem v 

razredu zgodilo, se zdi, ko bi se ves čas opravičevala in 

pojasnjevala." 

"Toda ali bi pred pol leta že zmogla tak starševski 

večer?" je raziskovala prijateljica. 

"To ne, manjkala mi je izkušnja, ki sem jo v tem času 

pridobila. Pa tudi Henriette mi je veliko pomagala." 

Še dolgo sta se pogovarjali. "Ampak, ali veš, da ti 

najpomembnejšega še sploh nisem povedala." 

"In to je?" 

"Ta zvečer sem spoznala, da je najpomembnejše, da 

so otroci sproščeni. Doslej sem vedno mislila, da mora 

biti pouk tak ali tak, otroci prav tako. Vendar to ni 

življenjsko. 


Treba je računati z danimi dejstvi ali pa ne in biti 

preprosto odprt, odprt do vsega, kar prihaja, kar se nam 

bliža." 

Pogovor z Gottfriedovimi starši 

Gottfried je ostal v postelji tako dolgo, kot se je le dalo. 

Ko je spet slišal mamo, ki ga je klicala, je končno našel 

svoja oblačila in si oblekel mehurjaste hlače. Zajtrkoval ni 

veliko in je komaj kaj žvečil. Kruh mu je bolj dišal, če je bil 

sladek, zato je na vsako rezino dal toliko marmelade, da 

je z robov kar kapljalo. Če je imel zjutraj premalo časa, je 

mama preostale kose kruha naložila drugega na drugega, 

da je potem vsaj po poti kaj pojedel. 

Pred odhodom se je Gottfried mudil še v kopalnici. Na 

roki si je namazal briljantino in si šel z rokama skozi lase. 

Z zadovoljstvom se je pogledal v ogledalo. Kako močna je 

briljantina! Z glavnikom je lase postavil pokonci, s sprejem 

vse skupaj učvrstil in si veselo ogledal mojstrovino. Nato je 

pogledal še po stanovanju za kasetami, zvezki in šolskimi 

stvarmi ter se odpravil na pot v šolo. 

V njegovo sobo je vstopila mama. "Vedno isto," je zmajala 

z glavo. Skozi zatohel zrak je stopila do okna, ga na široko 

odprla in prezračila posteljo. 

Na naslednji postaji so vstopili sošolci. Eden je imel prav 

tako frizuro kot Gottfried. Bil je njegov vzornik. Stala sta 

drug ob drugem in oba sta izgledala kot dva ježka, ki sta 

se pripravila na tekmo z zajcema. 

"Dobro jutro, Gottfried," je rekla Susanne in pridržala 

njegovo roko. Nič mu ni bilo bolj zoprno zaradi pozdrava, 

saj je učiteljica počakala, da je srečala pogled. Šele nato je 

spustila roko. Zdaj naj bi pokazal naloge, ki jih že včeraj 

ni naredil. Dolgo je iskal in končno je pokazal zvezek, ki je 

imel oslovska ušesa. Vedel je, kaj ga čaka. Kar je naredil, je 

bilo površno in bistveno je še vedno manjkalo. Prikimal je, 

toda s kimanjem je želel doseči le naklonjenost učiteljice. 

Zato je ponovil pritrjevanje in obljubil, da bo "do jutri" vse 

nadoknadil. Susanne si je manjkajoče naloge zapisala 

v zvezek in ga vprašala, ali je vse razumel. Še enkratno 

zagotovilo in končno je smel sesti. 

Gottfried je pel, recitiral, igral flavto in se počutil kot 

doma. Kukal je v zgornji kotiček na stropu in ves čas mislil 

na motor, ki ga želi zgraditi. "Gottfried!" Bil je poklican, 

učiteljica ga je nekaj vprašala. Medtem ko je ponavljala 

vprašanje, mu je nekdo prišepnil: "Kavboji." "Kavboji," je 

ponovil. Posledica je bil smeh v razredu. Smejal se je tudi 

on in se delal, da mu je spet nekaj smešnega uspelo. Pod 

masko razrednega klovna je skrival svojo negotovost. V 

odmoru je ob njem stala sošolka, ki jo je imel posebno rad. 

"Praprebivalci Amerike niso kavboji," se je smejala. Šele 

zdaj je sploh slišal vprašanje. 

Ura angleščine se je pričela z narekom, kar je bilo za 

Gottfrieda brezupno početje. Toda sošolec mu je potisnil 

zvezek bližje. Sprva je napeto gledal učitelja, potem pa je 

poškilil v sosedov zvezek. Naslednjo uro je bila matematika. 

Ulomke je obvladal. toda ko so na vrsto prišle enačbe, se 

je spet oprijel soseda. 

Po kosilu je bila telovadba. Po dvojni uri je bil čisto 

moker, tako se je naprezal. Zmagala je njegova ekipa. Imel 

je veliko idej, kako bi naslednjič lahko igrali še boljše. 

Ves zaripel je prepričeval soigralce in tako ga je zaneslo, 

da ni nihče prišel do besede. Kmalu ga več nihče ni več 

poslušal. 

"Danes nimam nobene naloge, saj smo imeli popoldan 

pouk," je odgovoril, ko je prišel domov. Potem se je 

spomnil, kaj je zjutraj obljubil, toda ko je sedel za mizo, 

je videl, da je zvezke zamenjal s sošolcem. Pričel je listati. 

Manjkala je kaseta. Kje je spet? Vzel je svoj walkman. 

Zaslišal je, da je prišel domov oče. Večerja bo. 

Po večerji je rekel mami, da mora po nekaj in tako 

hitro izginil za vrati, da mami ni ostalo časa za dodatna 

vprašanja. Vedel je, kje se zvečer zadržuje sošolka, ki mu 

je naskrivaj všeč. Tokrat jo je videl. Tudi ona njega. Celo 

gledala ga je. Šel je naprej in iz žepa izbrskal enkrat že 

prižgano cigareto ter si jo prižgal. Medtem ko je nekajkrat 

potegnil, se je spomnil na kavboje. Le kaj si ona misli o 

njem? 

Na poti nazaj mu je uspelo, da se je zmuznil v svojo 

sobo, ne da bi ga kdo slišal. Želel je ubežati vprašanju, po 

kaj je šel. Sedel je za svojo mizo. Na mizi je ležal zvezek z 

nalogo. Bežno je preletel zapis učiteljice. Ne da bi pomislil, 

je napisal nekaj vrstic, naredil odmor in spet pisal. "Je to 

sploh prav?" je podvomil. Koga bi lahko vprašal? Zdaj je 

bilo že prepozno. Mogoče bo na poti v šolo srečal sošolca, 

ki bo gotovo vedel. Nekaj časa si je grizel nohte, potem 

pa je šel v posteljo. Oblačila so visela na stolu, hlače so 

padle na tla. 

■ Keltski križ, Jure Vešligaj, 8. r 


I Z Š O L S K I H K L O P I 

Jana Dagarin 

Botanika v 5. razredu 

Kraljestvo rastlin se 

nam daruje 

Narava je čudež. Jemlje in daje, izumira in preživi, 

spreminja se in preseneča, je veličastna. Ena izmed 

skrivnosti narave je že od nekdaj rast rastlin. 

Kraljestvo rastlin - to je bilo novo področje odkrivanja sveta v 

petem razredu osemletke. Neverjetno, rastline se "pogovarjajo" 

s Soncem in Zemljo, z zrakom in vodo. Izvijejo se iz naročja 

Zemlje, a se ne ločijo od nje, želijo se povezati s Soncem - v 

izbranem času, na njen poseben način: v vodi ali na kopnem, 

v senci ali v pripeki, v skalovju ali na plodnih tleh, plazeč se ali 

pokončno, oprijemaje ali čvrsto ukoreninjeno, hitro ali počasi 

… Bodimo radovedni in strmeli bomo v čudež rastlinskega 

sveta. Pritrjene so na svoj prostor, nič se ne premikajo, 

stegujejo se k vodi, svetlobi in toploti, črpajo mineralne snovi, 

dihajo in s fotosintezo ustvarjajo hrano za nas. 

Je to res? Rastlina zna preoblikovati zrak in vodo z nekaj 

mineralnimi snovmi iz Zemlje v sladkor in les. Pri tem opravilu 

oddaja kisik, pa tega sploh ne opazimo. Večina živih bitij 

potrebuje za svoj obstoj kisik. Rastline vse povrnejo naravi v 

obilju. Izboljšujejo naše ozračje in nam omogočajo življenje. 

Brez rastlin bi bili lačni, žejni, goli, bosi, brez strehe nad glavo 

in brez kisika. 

Ste že primerjali cvet z metuljem? Jajčece s popkom? 

Preoblikovanje v popku s preoblikovanjem v bubi? Cvet 

z metuljem? Poizkusite venčne liste cveta primerjati z 

metuljevimi krili. Zanimivo, vam pravim. 

Glive, lišaji, mahovi, praprotnice in cvetnice rastejo v 

ustreznih okoliščinah, da je to pravo veselje. Ampak, kaj 

so pravzaprav prave okoliščine? Kaj se zgodi z rastlino med 

procesom rasti? Svet rastlin nas očara. 

Vsak otrok je prejel dva fižola in spremljal njuno rast. Kako 

jih bo presenetilo fižolovo seme, da bo pričelo rasti? Semena 

so čarala otroke z življenjsko močjo; pognale so koreničice, 

prva stebelca, vsaki rastoči rastlini dva klična lista, ki sta 

se stanjšala in odpadla, zeleni listi pa so se razbohotili in 

korenina je postala razvejana in čvrsta. 

Koliko pa je rastlin? Ogromno. Vsak otrok je posegel v 

zakladnico botanike in izbral eno. Razložil je, zakaj je postala 

določena rastlina njegova izbranka. Ga je presenetila njena 

rast, življenjsko okolje, zdravilnost, uporabnost v današnjem 

času? Opazoval jo je. Odkrival njene posebnosti in to prelil 

v pesem. Da pa sestaviš zgodbo o rastlini, je treba najprej 

ugotoviti, kaj rastlina pripoveduje. Opazoval je izbranko in 

bral, kje živi, kako se hrani, razmnožuje, raste. Je zdravilna 

ali mogoče celo strupena? Je visoka in bodeča ali nizka in 

krepka? Razred je dihal vedno z novimi zgodbami in se v 

pričakovanju veselil pesmi in slik. Čudili smo se pestrosti in 

nepredvidljivostim. 

Vzljubili so rastline, naši petošolci. Spet so se spomnili 

na vrt, ki je živel z nami v tretjem razredu in odkrili, da 

na njem še vedno živijo "naše rastline". Veselo odkritje! 

Tole "butasto" stanje na mestu ima pa ZARES življenjski 

čar in globok pomen. 


Vas prisrčno vabi na 

Božični semenj 

v soboto, 1.12.2007 

z naslednjim programom: 

10.00 otvoritev s koncertom 

šolskega orkestra 

10.30-11.15 ogled razstavljenih 

in prodajnih izdelkov 

11.15-18.00 prodaja ročno izdelanih igrač, 

novoletnih okraskov, pletenin, 

izdelkov iz filca, gline in lesa; 

prodaja naravne kozmetike, 

biodinamičnih pridelkov in mnogih 

drugih lepih reči 

12.00-20.00 gostilna "Pri Božičku" 

Za otroke: 

lutkovne igrice, palčkova deželica, vilinska hišica, 

labirint, sabljanje, srečolov… 

Za odrasle: 

- predstavitev dela Waldorfske šole Ljubljana, 

- predavanja, 

- delavnice: evritmijska delavnica, izdelovanje 

angelov iz volnene preje, izdelovanje zvezdic 

iz povoščenega papirja, slikanje na majice, 

oblikovanje gline, izdelovanje sveč … 

Kulturni program: 

nastopi Glasbene šole WŠL 

Božični koncert Pevskega zbora 

staršev in učiteljev WŠL 

8 WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007 

Prireditev bo potekala v prostorih 

Waldorfske šole Ljubljana, Streliška 12, Ljubljana

D O G O D K I 

1. razred 

Magda Kravanja 

Vsak vstop v šolo je prelomnica, tako za učence 

kot za vse tiste starše, ki so pospremili svojega 

prvorojenca v hram učenosti. Letošnji začetek 

šole je bil prelomen tudi zame. 

Uresničila se mi je tiha želja poučevati nekoliko drugače, 

celostno in v ritmu otrokovega duhovnega razvoja. Vsa leta, 

ko sem pridobivala izkušnje s poučevanjem na državni šoli 

ter kar celo desetletje v celoletni šoli v naravi sem čutila, 

da otroci potrebujejo še nekaj več in globljega. Vzgajati in 

poučevati za življenje, celih devet let, ene in iste otroke je 

velika odgovornost , hkrati pa tudi veselje. S svojim življenjem 

in delom bodo v ta svet vnašali tudi učiteljev duh. 

Letos je prvošolcev triindvajset. Prevladujejo punce, saj 

jih je trinajst. Čeprav so nekateri ta dan komaj dočakali, je 

marsikomu bilo težko zapustiti starše pred vrati razreda. 

Res so nežni, nekateri še sanjavi, večina od njih pa je že 

izgubila prve mlečne zobe. Kljub temu znaku dozorevanja 

ne smemo pozabiti, da je pomembno, da ohranijo otroštvo. 

Zato poučevanje poteka skozi igro, gibanje, prepevanje ter 

umetnost. 

Zbrali smo se pred vrat šole na Streliški ulici. Ob zvokih 

flavte smo vstopili v slavnostno okrašeno dvorano. Prvič smo 

se morali ločiti od staršev, saj so nas osmošolci ozaljšali s 

simboličnim trakom ter sončnico. 

In oder je bil naš- bliskavice so se bleščale, ponosni so bili 

starši in učitelji. Široka pot je pred teboj so nam še zapeli, 

preden smo odšli v naše prostore na Poljanski ulici. Ponosno 

smo korakali s sončnico v roki. 

Odprta je nova pot, nove možnosti in izkušnje. Napolnimo jo 

z veseljem do znanja in življenja. 

Staša Petrovič 

Deveti razred 

alias 1. letnik, 

alias neunklässler, 

alias ninth grade ... 

17 deklet in 10 fantov je 3. septembra 2007 pogumno, 

a rahlo zadržano zasedlo klopi devetega razreda 

Waldorfske gimnazije Ljubljana. 

Po kratkem, dokaj tihem spoznavalnem obdobju 

je razred postal prekipevajoče živahna, vedoželjna, 

(ne)primerno glasna, idejno bogata, ustvarjalna in 

nadvse prijetna razredna skupnost, za katero upamo, 

da ne bo šla tako hitro v pozabo. Za to se trudijo prav 

vsi, skupaj z učiteljicami in učitelji. 


D O G O D K I 

Katarina Rešek s pomočjo Petre Rakić 

Poseben večer 

25. septembra (tega leta) je v Križankah vladala 

neka posebna energija. Mešanica dobre glasbe in 

dobre volje. V dober namen, seveda. 

Že tretje leto zapored je naša šola – tokrat ob 

petnajstletnici – organizirala koncert. Tokrat nas je s 

svojimi čarobnimi etnozvoki očarala skupina Katalena, 

ki pa je letos praznovala svoj šesti rojstni dan. 

Koncert se je začel ob pol devetih zvečer, v polnih 

Križankah. Najprej sta nas nagovorila ravnatelj 

waldorfske šole, g. Kordiš, in ljubljanski župan, g. 

Janković. Lepo je vedeti, da nas župan podpira. 

Nato je prišla na oder zvezda večera, skupina Katalena. 

Tokrat je zasedba štela sedem članov. Očarali so nas 

s svojimi energičnimi priredbami slovenskih ljudskih 

pesmi. Nastop je bil enkraten. 

Seveda, ko govorimo o Kataleni, ne moremo mimo 

vokalistke Vesne Zornik. Kot vedno sta bila tako njen 

nastop kot tudi njen izgled, "outfit" nekaj posebnega 

in unikatnega. Lahko rečemo, da je Vesna res prava 

profesionalka. V svoj nastop vključi tako vizualne 

elemente za oko, navajeno vsakdanjosti, kot tudi 

močne vokalne sposobnosti, zraven pa doda še posebno 

energijo, ki jo, kot pravi sama, črpa iz glasbe. 

To pa ni vse. Ta večer ni bil poseben le zaradi nastopa 

Katalene, temveč tudi zato, ker smo lahko videli več 

izvajalcev glasbe in plesa. Predstavil se nam je tudi 

zborček najmlajših pod taktirko Marka Brdnika. Zapeli 

so nam eno Kataleninih pesmi in bili pri tem zelo ljubki 

in prisrčni. Vsekakor so bili prijetna popestritev večera. 

Tako mladi, pa imajo za seboj že nastop v Križankah! 

Pohvalno. :) 

Poleg zborčka sta se nam predstavila tudi plesalca 

sodobnega plesa: Goran Bogdanovski in Dejan Srhoj. 

Člani Katalene so skrbeli za glasbeno podlago, plesalca 

pa sta se prepustila glasbi in odplesala enkratno 

koreografijo. Ne vem, kako je bilo vam, a jaz sem si v 

tistem trenutku zaželela plesati tako kot onadva. 

Nato je Vesna zopet prijela svoj puhasto perjast 

mikrofon in rajali smo naprej. Priznati moramo, da se 

je občinstvo zelo razživelo. "Plesišče" pod odrom je bilo 

polno ljudi, ki so se prepuščali živahnim zvokom. Res 

je bilo lepo videti ljudi vseh starosti, ki so se tako kot 

Katalena prepustili glasbi in zares UŽIVALI. Pozabili 

na vse skrbi, se ne zanimali za to, kaj si drugi mislijo 

o njih, temveč se samo prepustili trenutku in bili oni 

sami. 

To je bil zares lep občutek. Enkrat za spremembo sem 

na licih ljudi videla same nasmeške. In to nam je vsem 

veliko pomenilo. Hvala, Katalena in ostali nastopajoči 

ter vsi, ki ste zaslužni za uresničitev večera, ki ga bomo 

še dolgo pomnil ... 

Intervju z Vesno Zornik 

Pričakali sva jo po koncertu. Pred nama je že opravila 

par intervjujev, nato pa se je posvetila še nama. Ne 

vem, kako bi jo opisala. Vesna je posebna ženska in 

moram reči, da jo potihem (pa včasih tudi naglas :)) 

občudujem. Ima neko posebno energijo, o kateri že ves 

čas govorim. 

Je zelo zanimiva in prijazna sogovornica. Ob vprašanju 

o glasbi se ji zasvetijo oči in začne strastno govoriti. 

Simpatično odgovarja in se nemalokrat nasmehne ob 

kakšni izrečeni izjavi. Pa poglejmo ... 

Živjo. 

Živjo. 

Najprej vse čestitke in pohvale za koncert. 

Hvala lepa. 

Kakšni pa so Vaši vtisi? 

Ja, jaz sem pravzaprav zelo presenečena. Nisem 

pričakovala polnih Križank in pravzaprav sem tudi 

presenečena nad odzivi mladih ljudi, da jim je to v toliko 

veselje in da jih to tako popelje. 


Kako pa je sploh prišlo do sodelovanja z našo 

šolo? 

Pravzaprav ste nas vi povabili, ker naš Marko uči na 

vaši šoli. Upam, da je še kakšen razlog zraven, ampak 

mislim, da tako ... 

Morda poznate waldorfsko pedagogiko? 

Pravzaprav preslabo. 

No, pa, če se vrnemo h glasbi ... Kdaj ste v sebi 

začutili, da je to - to? 

Pravzaprav moram reči, da imam eno fotografijo, na 

kateri sem stara okoli tri, štiri leta. Ravno tista doba, 

ko otrok menja zobe. In stojim s kitaro in se derem pred 

omaro na ves glas. Tako, da ... ko sem bila majhna, 

sem tako kot vsak otrok verjetno sanjarila o tem, ampak 

nikoli si nisem mislila, da bom res v tem pristala, glede 

na to, da sem študirala kiparstvo. Ampak vedno sem 

imela glasbo tako nekje zraven, bila mi je precej tako kot 

en hobi in kot nekaj, kar sem vedno imela rada. 

Pa recimo najstniška leta. Kakšno glasbo ste 

poslušali takrat? Mogoče že etno? 

Pravzaprav vse "sorte". Hodila sem na srednjo 

oblikovno šolo in ne vem, takrat je bilo tako dosti tega 

starega rocka, pa te, jugonostalgije. Ja, tudi kakšne 

ciganske, pa kakšne etno zadeve, Afrika ... vse živo. 

Vaš nastop je nekaj, kar ne vidiš vsak dan. Zelo 

unikaten in energičen. Od kje ta ideja, ta energija? 

Iz "muzike". 

Iz glasbe? Se pravi, da se prepustite glasbi in 

nekako "padete noter"? 

Ravno pred kratkim sem bila na premieri "La Callas". 

In Maria Callas je rekla, da samo "muziki" prisluhneš in 

se vse zgodi samo ... greš z njo in vse se zgodi samo. 

Se pravi potem tudi trema mine, ko se pač vživiš 

v glasbo? 

Pravzaprav trema, moram reči, vedno do neke mere je. 

To, da je tukaj toliko in toliko ljudi, ki pridejo poslušat, 

je kar velika odgovornost in lahko si še tako dober, 

pa ... Glasba je stvar momenta in zdi se, da je vsak 

koncert poglavje zase. Je nov začetek in je nova zgodba. 

In ja, trema pred nastopom je, ampak bolj v obliki 

odgovornosti. 

Imate mogoče kakšen poseben ritual pred 

nastopom? 

Kaj pa vem ... Nič takega, da bi prav posebej rekla, nič 

čaranja ali kaj takega. 

Nekateri imajo ... 

Ja no, ampak veste, ta čas, ko se oblačim in ličim, je 

tako kot ena moja meditacija, da se umirim, da dam vse 

skrbi, ki jih življenje prinaša, stran, ker na odru jim ne 

dam mesta. 

Glede na to, da smo mi srednješolci ... nam 

zaupate, kaj Vas najbolj spomni na srednjo šolo? 

Pravzaprav Križanke. Hodila sem sem, v Križanke v 

šolo in velikokrat smo poslušali, kako so se tu pripravljali 

koncerti, poslušali smo "sound-checke" ali pa smo se 

zmuznili na skrivaj noter. Ni bi smeli, a mi smo se. In, ko 

sem imela tukaj prvi koncert, je prišel cel učiteljski zbor 

na balkonček in ploskal na tonski vaji. 

Najlepša hvala za intervju. Želimo Vam še veliko 

uspehov! 

Hvala tudi vam in hvala za povabilo. 

foto: Etian Nedič in Oton Korošec 


UT R I N K I 

Lucija Florjanc Lukan 

Zaključna ekskurzija 

8. razreda po Irski 

WšL, generacija 2006/07 

Teh nekaj misli namenjam vsem, ki radi pogledate 

"čez planke", še posebej pa staršem, ki ste nam 

omogočili to doživetje, in seveda vam dragi bivši 

"osmarčki", da malo pogledate nazaj in z nasmehom na 

obrazu rečete: "Lepo smo se imeli". 

Konec šolskega leta, od 11. do 18. junija, smo se v 

spremstvu ge. Moharič in g. Velepiča podali na poučno 

zaključno ekskurzijo po Irski. Delovni tim je bil uglašen 

že od potovanja po Londonu, katerega smo obiskali leto 

poprej. Ga. Moharič je vselej razmišljala o naših praznih 

želodčkih, g. Velepič pa je z dirigentsko palico vodil 

karavano od Trevisa do Shanona, preko Mountshannona 

do čudovitih Moherskih klifov, naprej do Lahincha in 

Limericka, vse do Dublina in nazaj do Trevisa. 

Po prijetnem občutku potovanja z letalom nas je ponoči 

v kraju Mountshannon čakalo še eno presenečenje. 

Utrujeni od dolge poti smo si uspeli šele naslednje jutro 

dodobra ogledati naše prenočišče. Spali smo v namreč 

mongolskih šotorih, ki jim pravimo jurta, ob jezeru 

Lough Derg. 

Naslednji dan smo naredili daljši sprehod do vasi in ob 

obali do Woodparka, kjer nas je ves čas spremljalo bujno 

rastje in zanimive hiše. Name sta močan vtis naredila 

labirint, ki je bil narejen po labirintu katedrale Chartres 

v Franciji ter maze - blodnjak, katerega posebnost je, da 

si, preden vstopiš vanj, zastaviš vprašanje, na koncu poti 

pa imaš odgovor nanj. 

Popoldne smo imeli prijetno srečanje z domačini, kjer 

smo se z vrstniki igrali zabavne igre in nogomet ter 

se ob tem zelo nasmejali. Starši gostiteljev pa so nam 

pripravili čudovito večerjo, kjer smo za skupno mizo tudi 

poklepetali. 

Sreda je bila zame vrhunec našega potovanja, saj sem 

se ogleda klifov močno veselila že kar nekaj časa. Sprva 

sta nas na našem ogledu spremljala dež in megla, kmalu 

zatem pa smo imeli moč opazovati meglo, ki se je naglo 

dvigala vse do čiste jasnine. Na koncu smo imeli pred 

sabo čudovit pogled na strmo pobočje na morski obali. 

Popoldan je sledilo eno izmed najbolj razburljivih 

doživetij za vse učence. Odšli smo na plažo, v zaliv, ki je 

del Atlantskega oceana, in tam z inštruktorji deskanja 

lovili valove. Primerno obuti in oblečeni, z rumenimi 

deskami v rokah, so učenci iz minute v minuto postajali 

spretnejši v "vožnji z valovi". 

V četrtek pa smo se kar z javnim avtobusom odpeljali 

na šest ur dolgo vožnjo do Dublina. Nekaj časa smo 

se čudili voznikovi spretni vožnji po levi strani, takoj 

nato pa smo imeli priložnost opazovati irsko pokrajino, 

polno zelenja, živopisanega cvetja in krav. V dneh, ki so 

sledili, smo si dodobra ogledali Dublin. Večkrat smo se 

sprehodili mimo "kopja" - The Spire na O'Connell Streetu 

in po najgostejši ulici Grafton Street. 

Naslednji dan smo zopet obiskali nekaj znamenitosti 

Dublina. Pričeli smo z glavno pošto, kjer je nastajala 

novejša zgodovina Irske. Pred Trinity Collegom pa 

smo v roke vzeli skicirke in se ga trudili kar najbolje 

narisati, spotoma pa smo lahko opazovali slovesno 

podelitev diplom. Tam smo si ogledali znameniti The 

Book of Kells in knjižnico z zanimivim nizom kipov 

velmož svetovne humanistične zgodovine. Opoldne pa 

smo imeli čast obiskati Veleposlaništvo RS v Dublinu, 


kjer sta nas z veseljem sprejela slovenski veleposlanik, 

g. Franc Mikša in njegova soproga, ga. Amalija. S pijačo 

in sladicami so nam postregli v čudoviti sprejemnici 

veleposlaništva, gospod veleposlanik pa nam je navdušeno 

pripovedoval o lepotah in posebnostih Irske ter njenih 

ljudeh, o poklicu diplomata ter o šolstvu. Po svojih 

obveznostih na veleposlaništvu si je vzel čas za nas in bil 

popoldan naš vodič po Dublinu. Ogledali smo si narodno 

galerijo, bivališče in kip Oscarja Wilda, irski parlament, 

domovanje lorda Wellingtona, narodni muzej ter narodno 

knjižnico, kjer smo si bili ogledali tudi izvrstno razstavo o 

Williemu Yeatsu. Zagotovo si bomo zapomnili tudi kosilo v 

svečani dvorani kolidža. 

V soboto smo se na povabilo slovenskega veleposlanika 

odpravili do hiše Jamesa Joyca, kjer so igralci in znani 

prebivalci Dublina, med njimi tudi slovenski veleposlanik, 

brali odlomke iz njegove knjige Ulikses. Slovenski 

veleposlanik, g. Franc Mikša, je ponosno bral v slovenskem 

jeziku, nas javno pozdravil, mi pa smo se temu primerno 

odzvali. 

Nato smo kar nekaj ur preživeli na festivalu pouličnega 

gledališča v parku Merrion Square. Najbolj nas je navdušil 

in vzbudil mnogo vprašanj požiralec meča. Kasneje smo 

si ogledali še naravoslovni muzej in stolnico Sv. Patricka, 

kjer je pokopan Jonathan Swift, ki je napisal Guliverjeva 

potovanja. Dan smo zaključili z ogledom mogočnega, a 

ljubko pisanega dublinskega gradu, ki je neprekinjeno 

služil svojemu namenu celih sedemsto let. Seveda pa je 

potrebno omeniti, da smo vsak večer v majhni učilnici ali 

kar na hodniku irskega "hostla" v skicirke pridno pisali 

dnevnik in narisali še keltski križ, keltsko formo in keltsko 

liro. 

Zadnji dan, v nedeljo, pa smo šli tudi v protestantsko 

katedralo, kjer smo prisluhnili dublinskemu deškemu 

zboru in si ogledali začetek prazničnega protestantskega 

obreda. Nato smo šli z metrojem iz mesta na sever in se 

kopali na vrhu polotoka Howth. 

■ Obiskali smo slovenskega veleposlanika 

Sprehodili smo se po tamkajšnji tržnici. Po vrnitvi v 

mesto smo šli na popoldanski koncert zelo zanimivega in 

spretnega tolkalista v dvorani Narodne galerije. Nekateri 

naši učenci so ob njem tudi nastopali na odru. Za las smo v 

galeriji ujeli še ogled enega od najlepših slikarskih platen na 

svetu – Vermeerjeva "Gospodična, ki piše pismo". Popoldne 

smo začinili z ogledom atraktivnih pouličnih predstav na 

festivalu. Zvečer smo se z vlakom odpeljali proti jugu in v 

večerni zarji, na lepo urejeni obali, ob krasnem morju in ob 

torti praznovali rojstni dan, pa hkrati tudi zelo lepo sklenili 

naše skupne, po očarljivi Irski pohajkujoče dni. Utrujeni 

smo se nato naložili v taksije in si na dublinskem letališču, 

vsaj nekateri, privoščili malo spanca. 

Mogoče bomo pa deseto ali dvajseto obletnico valete kdaj 

družno praznovali v Dublinu ali Montshanonu … 

Dragi kolegi, bivši "osmarčki" in starši, hvala, da smo 

smeli biti (in lepote Irske zaužiti ...) 

■ Dublin: festival pouličnega gledališča 


UT R I N K I 

Staša Petrovič 

Spoznavni tabor 

9. razred, 8. do 10. oktober 

Čeprav smo se do odhoda na spoznavni tabor, 

katerega smo morali zaradi slabega vremena s 

septembra prestaviti na oktober, že kar dobro 

spoznali, nas je tridnevni pohod po kraškem robu vendarle še 

bolj povezal, prav tako pa smo se lahko spoznavali in opazovali 

v popolnoma drugačnih okoliščinah kot v šoli. 

V ponedeljek smo se takoj po glavni uri in malici vkrcali v 

avtobus, ki nas je odložil v vasici Černetiče pri Črnem Kalu. 

Po tričetrturni hoji smo prispeli do plezalne stene, katero 

smo morali najprej preplezati, če smo hoteli naprej. To je 

bila resnično za mnoge prava pravcata pustolovščina, pri 

kateri se je večina odlično odrezala. Pri tem gre posebna 

zahvala g. Kordišu, ki nas je več kot požrtvovalno in seveda 

tudi uspešno varoval, ter g. Brajniku, ki nas je zanesljivo 

privezoval na vrvi. 

Pozno popoldan smo nato nadaljevali pot po kraškem 

robu do Hrastovelj, majhni ljubki vasici, znani in poznani 

po majhni cerkvici iz 15. stol.s slavnimi poslikavami oz. 

freskami Janeza iz Kastva. Zajela nas je že tudi noč in kar 

precej utrujeni in lačni smo prispeli do našega prenočišča 

(kulturnega doma), kjer nas je že čakala slastna večerja, 

ki nam jo je pripravil g. Miran Todori. G. Todori nas je s 

kombijem spremljal na nadaljnji poti in več kot ljubeznivo 

skrbel za naše prehrambene potrebe. Tudi njemu iskrena 

hvala. 

V torek smo imeli malo manj naporen dan. Iz Hrastovelj, 

kjer smo si najprej ogledali že prej omenjeno cerkvico in 

ob petju g. Brajnika občudovali znamenito fresko mrtvaški 

ples, smo se odpravili proti Kubedu. Po začetnem vzponu 

nas je pot vodila več ali manj po ravnem po prečudovitih 

travnikih in borovih gozdovih ter skozi idilične, pisane 

istrske vasice. Pozno popoldan smo prispeli na cilj (tudi 

tokrat smo prenočevali v kulturnem domu) in ostanek 

dneva preživeli ob igranju košarke, nogometa, biljarda, 

■ Priprava hrane 

praznovanja rojstnega dne (Nastja), zdravljenja žuljev, 

klepetu, pripravi ležišč… 

V sredo smo na pot odrinili bolj zgodaj, saj nas je čakal 

kar zajeten kup kilometrov (predvsem pa vzponov in 

spustov), ki smo jih morali prehoditi, če smo hoteli priti do 

našega cilja v Ankaranu. Na poti, ki nas je spet vodila skozi 

prečudovito pokrajino (smer Tinjan, Škofije, Hrovatini), je 

bilo tokrat vendarle slišati tudi kakšen vzdih pa seveda 

vprašanje, kako dolgo še. 

Zato je bilo veselje toliko večje, ko smo zagledali 

ankaransko obalo in kmalu popadali po (sicer ne preveč 

lepi) obali, najbolj pogumni pa so seveda zakorakali tudi 

v morje. 

Točno ob štirih (kot je bilo dogovorjeno) smo se ponovno 

vkrcali na avtobus in se veseli, da je za nami 48 prehojenih 

km, odpeljali proti domu. 

■ Utrujeni bataljon 


UT R I N K I 

Igor Velepič 

12. razred 

Zgodovina 

arhitekture Zahoda 

v živo 

Arhitekturna umetnostno-zgodovinska 

ekskurzija: 5500 km v devetnajstih dneh 

Na naši šoli imamo precej ekskurzij, a tudi po 

kilometrih in trajanju je krona le teh arhitekturno 

popotovanje po Švici, Franciji, Španiji in Italiji 

pod budnim vodstvom ge. Maje Maletin v okviru epohe 

umetnostne zgodovine – arhitekture. 

Letos smo pot zastavili že zarana v torek, 28. avgusta. 

Žal se dve dijakinji in en dijak ekskurzije niso mogli 

udeležiti, srečali pa smo se z novo sošolko Jennifer. 

Popolnili smo prtljažnik velikega avtobusa naše firme 

Frelihbus in pot nas je vodila preko Avstrije, Bavarske 

in Švice (ob Bodenskem jezeru) . Pozno popoldne smo 

se pripeljali v mestece Dornach ob Baslu. Tam smo 

že od daleč zazrli nenavadno, a kar mogočno zgradbo 

Goetheanum, ki jo je načrtoval in zgradil Rudolf Steiner. 

To je bilo tudi prvo srečanje z organsko arhitekturo. 

Po zgradbi in veliki dvorani nas je popeljala prijazna 

ga. Dorothee. Pozorni smo bili na poslikave, mogočna 

okna, nenavadne gradbene oblike, razsežnost zgradbe 

… V Dornachu nas je na varnem oz. v dobri družbi 

pričakal Gašper, ki je prišel tja z obiskov v Belgiji. 

Prespali smo na waldorfski šoli Birseck. Naslednje jutro 

smo se peljali do znamenite kapele Notre Dame du Haut 

v Ronchampu, ki je eden od najsijajnejših projektov 

arhitekta Le Courbusierja. Sicer je rosil dež, a smo bili 

vseeno vzhičeni nad njegovo drznostjo. V kapeli smo 

tudi zapeli. Lepo je bilo gledati vse mnogotere detajle, 

pa tudi izvrstno maketo pri vhodu. Potem smo se peljali 

naprej v Pariz. Tam smo se nastanili na waldorfski šoli 

Ecole Parceval ob Seni v predelu Chatou v zahodnem 

Parizu. Naredili smo si spalnice in postavili kuhinjo. 

Skozi šolo nas je popeljala ga. Babeth. 

Naslednje jutro smo se odpravili v Versailles. Zjutraj 

smo bili še spočiti, pa se nam je vseeno zdel kompleks 

ogromen. Ogledali smo si vrtove in kraljeve sobane, 

vključno z znamenito "dvorano z zrcali". Da smo življenje 

na dvorcu še lažje razumeli, smo si na avtobusu ogledali 

tudi film o Mariji Antonieti. Ko smo se vrnili v Pariz, 

smo si v naslednjih dneh ogledali glavne znamenitosti: 

moderni slavolok in mesto La Defence, Palais Royal, 

cerkev Saint Eustache, Les Halles, kulturni center 

Georges Pompidou, Montmartre, baziliko Sacre Coeur, 

Arc de Triomphe, Place des Vosges, pokopališče Pere 

Lachaise (fantje na grobu Jima Morrisona), muzej 

d'Orsay, Hotel des Invalides z Napoleonovo grobnico, 

Cathedrale de Notre Dame de Paris, Sainte Chapelle, 

Conciergerie (je bila že zaprta, pa smo le kukali vanjo), 

Opera Bastille (šli smo, žal, le mimo), muzej Louvre z 

Nike in Mona Lizo in z Li Pei-evo konstrukcijo piramid, 

Pont Neuf, peljali smo se z ladjico po Seni gor in dol, 

seveda pa smo se ponoči vzpeli tudi na razsvetljeni 

Eiffelov stolp, od koder smo bili deležni najlepšega 

razgleda. 

Zadnji dan, v nedeljo smo vse pridno pospravili za 

seboj na šoli in bili deležni pohvale gostiteljev, kako 

smo se pri tem potrudili. Pot smo nadaljevali proti jugu 

in kmalu prispeli do veličastne katedrale Chartres. To 

mogočno gotsko arhitekturo smo si ogledali okrog in 

okrog in šli tudi noter, kjer pa smo si lahko ogledali 

sila lep in svečan mašni obred. Nato smo se ustavili 

pri enem od gradov na Loari (četudi je postavljen na 

njenem pritoku) – Chenonceau. Tam nas je navdušila 

lega, parki, dvorana, kuhinja, zgodba o lastnicah in pa 

prekrasni floristični aranžmaji v vsakem prostoru. 

■ Emilora Hladky, 12. r 


■ Tinka Pelhan 

■ Pont Neuf - Gašper Habjanič, 12. r 

Zvečer smo prispeli v Poitiers, kjer se nam je pridružila 

še Anja, mi pa smo šli raje kot na svetlobno predstavo 

pri katedrali na eno fajn skupno večerjo v youth hostelu. 

Nisem še omenil, da smo imeli s seboj tudi tri kitare, na 

njih je velemojstriral Anej, bilo pa je veselje poslušati 

tudi duet s Petrom in druge poizkuse. Naslednje jutro 

smo se sprehodili po centru mesta in si ogledali krasno 

romansko katedralo tudi od znotraj, sodišče, mestno 

jedro in baptisterij. Potem pa je bila pred nami dolga 

pot vse do Španije, vmes smo si pa pogledali enega 

Asterixa in film Kraljica Margot. Nastanili smo se v 

kampu Gorlitz ob Bilbau in takoj preizkusili morje. 

Naslednji jutro smo odšli v Bilbao in si tam seveda 

najprej ogledali znameniti muzej Guggenheim, ki ga 

je konstruiral arhitekt Frank Gehry. Zgradba je res 

naredila močan vtis, pa tudi razstave in inštalacije 

v (ter ob) njej (četudi smo se z dijaki kar prevečkrat 

srečali v muzejskih kavarnah). Mesto je kljub trpki 

usodi sedaj polno zadihalo, začutili pa smo tam tudi 

pregovorni baskovski ponos. Šli smo čez Beli most 

(Zubi Zuri) v stari del mesta – Casco viejo. Ogledali smo 

si tudi Puppy- ja pred muzejem in se pozno popoldne 

vrnili v kamp. Temu je sledil dan počitka, ki gaje 

večina izkoristila za poležavanje na plaži in zaganjanje 

v atlantske valove. 

V sredo zvečer smo se zapeljali v notranjost Baskije, v 

Puenta la Reino. Tja smo prišli precej pozno in prespali 

v zavetišču za romarje, ki več dni ali tednov hodijo po 

caminu v Santigo de Compostela kot v starih časih. 

Tudi mi smo naslednji dan prehodili približno dvanajst 

kilometrov v krasnem vremenu in lepem vzdušju od 

Lorce skozi Estello do samostana Irache. Potem smo 

si ogledati zelo zanimivo cerkev v kraju Eunate (jasno, 

da smo jo tudi narisali, kot že poprej in pozneje večino 

arhitekturno pomembnih objektov), popoldne pa zašli 

še v Pamplono, kjer smo prehodili pot, po kateri množica 

na praznik sv. Fermina teče pred biki do arene. Zvečer 

smo prespali v kampu ob mestecu Olite. Močnega 

vetra ne bomo pozabili, zjutraj pa smo se sprehodili do 

mesta in si ogledali to nekdanjo prestolnico Navarre. 

Nadaljevali smo z vožnjo proti Zaragozi, kjer smo si 

ogledali najsevernejši primerek arabske (mavrske) 

arhitekture v tem delu Evrope – palačo Aljaferijo. Sedaj 

je tod tudi sedež aragonskega parlamenta. V palači 

smo lahko videli tako tipične arabeskne prostore kot 

mogočne zlate sobe oz. dvorane. Nato smo se že peljali 

v Barcelono, kjer smo se za dve noči nastanili na vrtu 

pianistke Clare, ki nam je s svojimi glasbenimi kolegi 

pripravila tudi večer katalonske glasbe. Na vrtu je bil 

tudi velik, razsvetljen bazen, ki je bil večini dijakov 

v veliko veselje. Sicer pa smo si dobro ogledali tudi 

Barcelono. Iz avtobusa in peš. Seveda je bil poudarek 

na spoznavanju Gaudijeve arhitekture. Najprej smo si 

podrobno ogledali vilo La Pedrero – tipično secesijsko 

stanovanje, stopnišče, podstreha z razstavami, 

terase na strehi s futurističnimi zračniki in z lepim 

razgledom… Od zunaj smo videli še precej vil, prehodili 

Placo Catalunyo, La Ramblo, staro mestno jedro, si 

ogledali res zanimiv Mestni muzej, dvorano Palau de 

la Musica Catalana, spomenik Krištofu Kolumbu … 

Zadnji dan smo se preselili v youth hostel , ki je deloval 

v mogočni vili nad mestom z notranjo dekoracijo v 

značilno arabskem slogu. Obiskali smo še Parc Guel 

(kjer smo bili deležni tudi koncertov) in šli pogledat 

predstavo z glasbo in vodometi nad Placo d'Espanya. 

Iz Barce smo naslednje jutro šli v Figueras, kjer smo 

si z zanimanjem ogledali Dalijev nadrealistični muzej. 

Potem smo zapustili Španijo in imeli zopet eno izvrstno 

kosilo ob morju na poti v Carcassonne. 


■ Sara Novak, 12. r 

To odlično ohranjeno mogočno srednjeveško mesto 

smo najprej od spodaj narisali z mostu, potem pa se 

nastanili v youth hostelu sredi starega mesta. Obhodili 

smo obzidje, kar pomeni skoraj dva kilometra hoje in 

si ogledali stolpe in mesto ponoči, ko je še predvsem 

čaroben. Naslednji dan smo se ustavili v cistercijanskem 

samostanu Fontfroide, kjer so nas prijazno sprejeli, na 

koncu pa so skupino pohvalili kot zgledno, spoštljivo in 

pozorno, tako da smo še bolj uživali v rožnem vrtu, kjer 

se je ogled končal. 

Nadaljnja pot nas je vodila ob morju, zato smo se 

seveda ustavili in radostno poskakali v morje ali 

pa nabirali školjke, medtem ko je g. Todori zopet 

pripravljal kosilo. V Arles smo prispeli malce pozno 

(znamenito rimsko areno so že zaprli), a smo vseeno 

uživali v lepotah Van Goghovega mesta. Na večer smo 

se odpeljali skozi Camargue do mesteca Saintes Maries 

de la Mer, kjer smo se za dve noči nastanili v kampu, 

saj je bil naslednji dan prost. Nekateri so zgolj počivali, 

drugi pa tudi raziskovali, popoldne pa nas je šla večina 

na nekrvavo korido v lokalni areni. Po dnevu počitka 

smo se odpeljali do rimskega akvedukta Pont du Gard. 

Kakšni izvrstni gradbeniki so bili ti Rimljani! Nato smo 

šli pa še v Orange pogledat rimsko gledališče. 

Zvečer smo prišli v Avignon in se nastanili v kampu s 

krasnim pogledom na mesto. Ogledali smo si znameniti 

Avignonski most in Papeško palačo ter se sprehodili 

po mestu. Naslednje jutro smo zastavili zgodaj in se 

zapeljali do rdeče zemlje, kjer so včasih pridobivali 

barvo tridesetih odtenkov. Bilo je zelo slikovito, 

spomin pa je še dolgo ostal tudi na čevljih in pri kom 

tudi na oblačilih. Kasneje smo se ustavili še v tovarni 

parfumov Fragonard, kjer so nam razložili, kako se 

izdeluje parfume, in nam predstavili letošnjo kolekcijo. 

Kmalu zatem smo se za kratek čas ustavili še v Monte 

Carlu. Pravih nakupov tam nismo opravljali. Največje 

pozornosti je bil deležen vozni park oz. množica zvenečih 

znamk avtomobilov na cesti in na parkiriščih. Joli 

nismo srečali. Potem smo se peljali še do mesta Finale 

Ligure, kjer smo prespali v pravljičnem gradiču, zjutraj 

pa smo se na obali v morju nekateri z užitkom skopali. 

Naša zadnja arhitekturna postaja je bila Vicenza z 

znamenito arhitekturo mojstra Andrea Palladie. Videli 

smo njegovo krasno gledališče in baziliko in nekaj 

njegovih vil. Od Vicenze nismo imeli več daleč do doma, 

kamor smo prišli ravno lepo ob napovedanem času v 

naročja dragih nam domačih. 

Bilo je jako fajn. Vse! Na čelu s pozornostjo in 

vedenjem dijakov in dijakinj. Nalezljivega navdušenja, 

vztrajnosti, razlagalske vneme in širokega znanja (tudi 

jezikov) gospe Maletin se ne da prehvalit! Gospod Todori 

je bil s svojimi kuharskimi talenti in skrbjo za red, pa 

tudi z prijazno "razumevajočnostjo" pravi blagoslov za 

našo dolgo skupno pot (in mentor za kuharske veščine 

dijakom in dijakinjam …). G. šofer Stane je pogosto 

pokazal še več zanimanja za znamenitosti kot kakšen 

dijak, je bil pa potrpežljiv, prijazen in zgovoren in nam 

je olajšal marsikatero od mogočih popotnih tegob. Z 

gdč. Pelhan sva neredko prav ganjena zrla v pridnost 

in dobro voljo naših dvanajstošolcev, v pravo mero 

razigranosti, pa tudi zrelega interesa za svet … 

Hvala očiji, mame in druga žlahta za potrpljenje pred 

odhodom, za prenašanje finančnega bremena ter za 

podporo nasploh – predvsem pa za zaupanje, ki je 

omogočilo, da smo skupaj lahko izvedli dolgo in bogato 

pot, ki ji težko najdemo para na katerikoli drugi šoli! 

■ Tinka Pelhan 


UT R I N K I 

11. razred 

na obhodu po 

zdravstvenih 

ustanovah 

Igor Velepič 

Tretji letnik obravnava v prvem delu epohe biologije 

embriologijo. Letos, ko je naša učiteljica biologije 

ga. Ksenija Klopčič na porodniški (povila je skrajno 

simpatičnega Aljaža, za kar ji navdušeni čestitamo!), je poučeval 

v razredu izkušeni waldorfski učitelj g. Hoier z Danske. 

Vso snov so izvrstno obdelali v dveh tednih, po njegovem 

odhodu pa je ostalo še nekaj dni epohe biologije: en dan 

smo z go. Ingrid Thiesen risali portret sošolke, dvakrat 

imeli osnove genetike, enkrat poslušali filozofa, prof. 

Jožeta Ručigaja (zelo zavzeto in resno smo obravnavali 

etične dileme genske tehnologije) in si ogledali Univerzitetni 

klinični center (UKC) in Medicinsko fakulteto (MF). 

Ta, slednja, izkušnja je bila dovolj zanimiva, da jo z 

veseljem podelimo z bralci Waldorfskih novic. Torej, ob 

osmih smo se dobili pred UKC. Ozrli smo se v okna, kjer 

so zdravili celo tovariša Tita in vstopili v veliko sprejemno 

avlo. Kot smo kmalu videli, celo na UKC in na MF ni zgledno 

poskrbljeno za dostop z vozički, saj so morali razredni silaki 

kar nekajkrat prenesti Nino po stopnicah … Po dogovoru 

z g. Mirom Šlibarjem, bolnišničnim duhovnikom (pripravil 

nam je lep pozdravni sveženj razglednic in izvodov glasil 

bolnišnične župnije) smo si naprej ogledali kapelo (arhitekt 

Jože Marinko), freske v njej in prisluhnili tudi manjšim, a 

zelo lepo zvenečim orglam z enim igralnikom (manualom) 

in štirimi registri. Tja nas je prišla pozdravit ga. Rada 

Franko, mag. farmacije, ki nam je razložila, kaj vse delajo 

v bolnišnični lekarni, kako pripravljajo zdravila, na kakšne 

načine jih pacientom dozirajo, s kakšnimi kliničnimi 

primeri se vse srečujejo … Oddelka si v dopoldanskem času 

ni moč ogledati, ker so vsi polno zasedeni s pripravljanjem 

zdravil, priložnost za to pa bo, če bomo naslednjič prišli 

popoldne. Zahvalili smo se ge. Franko za zanimivo razlago, 

potem nam je pa g. Gregor Korošec, dipl. ing. radiologije, 

bolj podrobno razložil, v kakšni ustanovi smo in kam je 

umeščena, povedal pa nam je še marsikaj iz svojih bogatih 

delovnih izkušenj… Nato nas je peljal v kardiorespiratorni 

laboratorij, kjer nas je sprejela gospa mag. Maja Novak in 

nas navdušila z demonstracijo ultrazvoka srca. Za vlogo 

pacienta se je žrtvoval Teo in na ekranu smo grafično zelo 

nazorno spremljali delovanje njegovega srca, prekatov, 

plahutajočih zaklopk, smeri pretakanja krvi … Nekaj 

sošolcev in sošolk je s stetoskopom preverilo delovanje 

njegovih pljuč. 

Ga. Novak nam je ultrazvočno diagnostiko pojasnila z jasno, 

poljudno razlago. Bili smo navdušeni nad laboratorijem, 

a g. Korošec nas je že popeljal naprej, do kletnega vhoda 

v transportne tunele, ki povezujejo večino zdravstvenih 

ustanov okrog UKC. Tako smo dolgem podhodu prispeli 

do MF in z dvigalom prišli v pritličje, kjer nas je sprejel 

sam predstojnik katedre za anatomijo, prof. dr. Dean 

Ravnik. Pokazal nam je najprej veliko predavalnico MF 

(240 sedežev), kjer so imeli študenti drugega letnika ravno 

odmor, in povedal marsikaj zanimivega o resnem delu 

študentov tudi izven študijskih obveznosti. 

Nato nas je odpeljal v klet, v enega od prostorov za vaje 

iz anatomije, s secirnimi mizami in z zbirko anatomskih 

preparatov v formaldehidu (po domače "kompoti"). Prof. 

Ravnik nas je navdušil s pripovedmi o oporokah, ko 

ljudje svoje telo po smrti "zapustijo znanosti", o izkušnjah 

s študenti, o delovanju inštituta, o podobnih ustanovah 

(sodna medicina, policija, forenzika), o prepovedanih 

seciranjih (Michelangelo, Da Vinci, arabski svet…). Po 

njem imajo v Sloveniji bodoči kirurgi izvrstne možnosti 

za pripravljanje na poznejši kirurški poseg v živo, kar ne 

velja za vse dežele. Zahvalili smo se tudi g. Ravniku in 

zapustili MF ter se odpravili nazaj v šolo. Spotoma smo si 

še ogledali, kje je porodnišnica, ortopedska klinika, trakti 

stare onkologije, nova onkološka klinika, travmatološka 

klinika, nevrologija, otorinolaringologija, stomatološka 

klinika … 

Potem smo šli še na Vrazov trg, kjer smo spet zgolj od zunaj 

videli prostore kateder za biofiziko, biokemijo, biologijo 

celice, informatiko, pa prostore legendarnega "Pajzla", kjer 

se podnevi intenzivno študira, zvečer pa sproščeno zabava. 

Videli smo tudi, kje je dekanat MF in knjižnica, zadnja od 

ustanov, ki smo jih obšli, pa je bila ortopedska klinika. 

Človek se z zdravstvenimi ustanovami nepredvidoma 

nič kaj rad ne sreča, takole pa smo le videli vsaj drobec 

zanimivosti tega sveta. Hvaležni smo vsem, ki so si vzeli čas 

za nas, skoraj zagotovo nas pot še kaj zanese tja. Morda pa 

se bo kdo, čez leto ali dve, zopet srečal s prof. Ravnikom 

(kot je sam spodbudno pripomnil) kot študent ... 


O E M A R I B O R 

Nada Antauer, vodja izobraževanja 

Waldorfsko 

izobraževanje 

V 

Mariboru ima izobraževanje za waldorfske 

učitelje že kar dolgo tradicijo. Prvi začetki segajo 

10 let nazaj, jeseni 2006 pa smo vpisali že četrto 

generacijo študentov. Štiri je prav posebno število. Seveda 

so tudi druga, le njihove kvalitete so drugačne. 

1 je celovitost, vseobsežnost; 1 je zemlja in eno je 

sonce. 2 nosi v sebi polarnost sveta in stvari, 3 je 

tisto novo, kar ustvarita polarnosti, kadar se uspeta 

združiti, 4 pa nam daje prostor in prostranstva. Skriva 

se v mnogih stvareh: 4 strani neba, 4 strani in štirje 

vogali hiše, miz in stolov, človek ima 4 ude, kvadrat 4 

enake stranice in kote. Kvadrat je simbol za zemljo oz. 

zemeljsko, hiša nam daje zavetje in intimo,mize in stoli 

nam zahodnjakom omogočajo srečanja in dogovarjanja 

"za mizo", človek je povezovalec med nebom in zemljo, 

nebo pa nas dvigne v višave in nas veže s prostranstvi 

kozmosa. Morda so to kvalitete te četrte generacije, ki 

jih ali imajo ali naj bi jih razvili. 

Vsaka generacija študentov je na svoj način tesno 

povezana z razvojem waldorfske pedagogike -vrtca in 

šole - v Mariboru. Prva generacija je orala ledino, pulila 

plevel in z veliko ljubezni skrbela za to, da bi semena 

vzklila. In so, rodil se je naš vrtec. Druga je razdelila 

svet med nebo in zemljo ter uspela roditi tretjo, ki je 

iskala ravnovesja med polarnostmi ter skozi iskanje 

poti med svetlobo in temo ustvarila barve – našo 

mavrično waldorfsko šolo. 

Četrta generacija študentov že skoraj eno šolsko leto 

"guli waldorfske klopi". Za en poln razred jih je. Jim bo 

uspelo (skupaj z vsemi nami) waldorfsko pedagogiko 

prizemljiti, ji dati zavetje doma, omogočiti srečanja ter 

nas povezati s prostranstvom kozmosa? 

V tej generaciji se bodo ob bodočih učiteljih in 

učiteljicah prvič "rodile" nove vzgojiteljice waldorfskega 

vrtca, mi pa se že spogledujemo s srednjo šolo in 

razmišljamo, kako bi učiteljem naše srednje waldorfske 

šole dali čim več tega znanja, ki ga bodo potrebovali pri 

svojem delu. 

Držite nam pesti in bodite dejavni z nami. 

Vtisi študentov o izobraževanju 

Barbara S. Resinovič, 

študentka waldorfskega izobraževanja 

Z waldorfsko pedagogiko sem se začela spogledovati pred 

dobrim desetletjem, ko sva z možem začela razmišljati, v 

kakšen oz. kateri vrtec bova vpisala najinega otroka. Čas takrat 

waldorfski pedagogiki v Mariboru ni bil naklonjen, waldorfski 

vrtec je zaprl svoja vrata, jih potem kmalu spet odprl in tako 

je najin, takrat že drugi otrok, dobil svoj drugi dom. Skozi 

predano, odgovorno in ljubeče delo vzgojiteljic in vzgojitelja 

sem odrivala tančice waldorfske pedagogike in v meni je začelo 

kaliti seme, ki sem ga zasejala že dolgo nazaj. Pokukalo je na 

plan, se hranilo s skrbjo, predanostjo, ljubeznijo; tako se je 

drobna misel preoblikovala v trdno odločitev, da se tudi sama 

odločim za izobraževanje. 

Oktobra 2006 se je tako zame odprla še ena nova pot. 

Hoja po njej mi že ves čas odkriva veliko ovinkov, vzponov, 

spustov, slepih ulic in križišč, ne dovoli mi, da bi veliko gledala 

naokrog, pač pa od mene zahteva, da si iskreno odgovarjam na 

vprašanja, da velikokrat »pogledam« vase in ugotovim, kaj bi v 

vsakdanjih malenkostih lahko naredila boljše. 

Spoznala sem nove ljudi, med nami so se začele tkati vezi in 

niti, spletati so se začela drobna prijateljstva ter naklonjenosti. 

Ali niso tudi to stvari, ki naše življenje delajo zanimivejše, bolj 

pestro in nam dajejo razumevanje do odraslih in do otrok? 

Ne želim reči, da se dvom nikoli ni priplazil iz skritega predala, 

povedati pa želim, da sem preprosto vesela, ker sem lahko 

drobec v ogromnem mozaiku. 


O E M A R I B O R 

Mateja Jobstl, 


Redki so ljudje, ki znajo opazovati in ki opazijo podrobnosti, ki 

običajno potonejo v toku vsakdanjika ali uidejo iz navade. Biti v 

trenutku in ga začutiti. Dojeti smisel, pomen, logiko. Čutiti svet 

okoli sebe in to razviti v izkušnjo, znanje. Obogatiti svoj pogled 

na svet z niansami, ki pronicajo iz sveta za fizičnim. 

Naša letna naloga na izobraževanju za waldorfske pedagoge 

nas nagovarja k tovrstnim potezam. Zato jo ne jemljem kot 

formalno obveznost, ampak kot nagovor svojim skritim močem 

in zmožnostim. 

Prvi korak je bil prisluhniti nagovoru drevesa, ki je zato 

postalo naše; v množici dreves v gozdu, med postrojenimi 

topoli v drevoredu, vilinski brezi ali ponosni lipi na vrtu. Nato 

smo se lotili risanja. Z neveščo roko smo vodili svinčnike po 

papirju in po nekaj neuspelih (in zradiranih) poskusih izrisali 

silhueto drevesa, lista, vejico, brst in iz njega nov list, popek in 

iz njega cvet. Ob tolažečih besedah, da »sploh ni pomembno, 

kako izgleda«, je postajalo risanje vedno lažje, vedno mehkejše. 

Prisluhnili smo zgodbam odpadlega listja v jesenskem slovesu, 

razbrazdani drevesni skorji in golemu skeletu v zimskem 

počitku, opazovali pomladni zagon, v zgodnjem poletju pa se 

čudimo morju krepkega listja in krošnjam, ki se kitijo z zelenim 

razkošjem. 

Pisni del naloge nastaja ob ubesedovanju naših opažanj. 

Na končni predstavitvi bomo poskusili izrisati notranjo gesto 

drevesa ter ga oživeti na risbah, v besedah ali kako drugače. 

Ob tem me prešine, kako oseben odnos lahko vzpostavimo z 

opazovanimi stvarmi. Vidimo onkraj fizične podobe, prostormed-nami. 

In smo že pri ljudeh, naših medsebojnih odnosih, ki 

kar kipijo od drobnih namigov, skritih pomenov ter zgodb izza 

besed. To dojeti in upoštevati tako v pedagoškem delu, kot v 

krogu družine in prijateljev, je neprecenljivega pomena. 

Alenka Vindiš, 


Minilo je prvo leto našega izobraževanja. Če strnem svoje 

vtise, lahko samo rečem, da mi je to leto odkrilo, koliko vsega 

še ne znam. 

Presenetilo me je, kako široka osebnost mora biti Waldorfski 

učitelj/vzgojitelj. Potrebuješ cel spekter sposobnosti in biti 

moraš resnično izgrajena osebnost. Kljub temu, da se že leta 

ukvarjam z delom na sebi, so se mi preko tega izobraževanja 

odkrili novi vidiki dela na sebi. Naša naloga je biti zgled in 

imeti hkrati globok uvid v otroka. Seveda to nam novopečenim 

študentom predstavlja resnično velik izziv. Pri tem delu si ne 

moreš privoščiti, da bi zaspal in delal rutinsko leto za letom. 

Preko hospitacij v vrtcu in šoli sem uvidela, da ti nikoli ni 

dolgčas, če se odločiš za ta poklic. 

Začeli smo lani jeseni. Nenehno so se nam priključevali 

novi študentje (oz. večinoma študentke – imamo samo dva 

študenta in ogrooooomno študentk). Sedaj nas je že toliko, da 

se na predavanjih komaj stlačimo v en razred. Pomeni, da je 

zanimanja za waldorfsko pedagogiko ogromno. 

V prvem letniku smo mnogo peli, igrali na flavtice in lire z 

učiteljico Beate iz Gradca. Muzicirali smo pred drugimi, seveda 

na začetku še precej sramežljivo. Verjetno bomo na koncu 

izobraževanja postali že malo bolj obdelana skulptura. Tisti 

bolj talentirani so spesnili prekrasne pesmi, večina smo se 

pa pač trudili vsak po svoje. V tolažbo mi je, da vsak pač ni 

Mozart. Ampak vaja dela mojstra, seveda če mojster dela vajo. 

In mi se nismo vdali. Veselo smo se gibali z Vido pri evritmiji. 

Na začetku preproste gibe, ki jim je Vida postopno dodajala vse 

bolj zapletene. Predvsem pa je , ko smo se uskladili, vse skupaj 

izgledalo že kot prava predstava. Na hospitaciji v 6. razredu v 

Gradcu sem pa spoznala, da je pred nami še dolga pot. 

Proti nam so bili ti najstniki pravi mojstri. Kar sapo mi je 

zaprlo, ko sem jih opazovala. Tudi slike, ki so visele na steni 

njihovega razreda, so bile fantastične. Čeprav se je Štefan, ki 

nas je vodil v slikanju, zelo trudil z nami, se nam večini vidi, 

da nas v našem osnovnošolskem in kasnejšem formalnem 

izobraževanju niso ravno spodbujali k umetniškemu izražanju. 

Smo pač generacija, ki so jo bolj trpali z informacijami, kot 

spodbujali našo kreativnost. Hvala bogu, da imajo naši otroci 

boljše možnosti. Ko sem opazovala waldorfske učitelje/ 

vzgojitelje pri njihovem delu, se je lepo videlo, da z dušo in 

telesom živijo za svoje delo. Le taka oseba lahko otrokom nudi 

resnično kvaliteto. Ga navduši in spodbudi za neko aktivnost. 

Na javna izobraževanja se študentje mnogokrat vpišejo »kar 

nekam«, ker je pač nekaj treba študirati, v bistvu pa sploh ne 

vedo, česa si resnično želijo. Pri našem študiju pa je drugače. 

Vsi smo se vpisali, ker nas to izobraževanje zanima. Tudi, 

če ne bomo nikoli delali kot waldorfski učitelji/vzgojitelji, smo 

že in še bomo dobili ogromno. Sama sem trenutno v stanju 

pričakovanja prvega otroka. Preko predavanj in hospitacij sem 

si pridobila mnogo znanja, ki mi bo prišlo prav pri vzgoji znotraj 

moje družine. Seveda ne bom popolna mati, pomagalo pa bo. 

Definitivno se bomo v moji bodoči družini več igrali z naravnimi 

igračami ter jih sami izdelovali, s tem pa spodbujali domišljijo. 

Peli bomo in igrali na instrumente, se umetniško izražali skozi 

likovno umetnost, pustili otrokom svobodno igro istočasno pa 

jih z zgledom navajali tudi na delo. Sama pa se bom trudila 

upoštevati individualno dušo otroka, ki prihaja in vseh, ki še 

pridejo (rojenih meni in drugim). 

Z nami je delilo izkušnje še mnogo predavateljev na vikend 

seminarjih, seveda pa je za nas najpomembnejša oseba naša 

Nada, ki je odgovorna za Waldorfsko izobraževanje v Mariboru. 

Daje nam odgovore na vsa naša vprašanja, dvome, kontrolira 

naše naloge in nam deli pluse, nas skritizira, če se polenimo (ko 

nismo pospravili razreda za seboj in je morala to opraviti ona 

namesto nas). Mi pa se seveda vsi trudimo po svojih najboljših 

močeh, da bi bili dobri študentje in da bi ponesli v svet slavo 

waldorfske pedagogike. Pred nami je še dolga pot, vendar 

stopamo po sledovih izkušenih. 

1. letnik WALDORFSKEGA IZOBRAŽEVANJA v 

Mariboru so učitelji in vzgojitelji preživeli skupaj. 

Zaključili smo ga s POLETNIM SEMINARJEM na 

Gaju nad Bresternico pri Mariboru. Ukvarjali smo se 

z Goethejevo teorijo barv in zraven slikali, poskušali 

razumeti, kaj je Steiner mislil s tem, da lahko vsak pride 

do spoznanj višjih svetov, in se evritmijsko gibali. 

V 2. letniku poteka izobraževanje v dveh smereh: za 

učitelje in za vzgojitelje. Pridruži se nam lahko vsak, ki 

je kadarkoli in kjerkoli že zaključil 1.letnik waldorfskega 

izobraževanja.

Waldorfske novice - Jesen 2007

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?