Waldorfske novice - Jesen 2007

wsljubljana

Letnik III, številka 3 Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K A Z A L O

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

jesen 2007, zaporedna št. 55

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: (01) 28 222 40

Fax: (01) 28 222 41

DŠ: 65714415

TR: 04302-0001018775

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si

Splet: www.waldorf.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš

Sodelavci:

Branka Strmole Ukmar, David Brierley,

Staša Mavko, Magda Kravanja,

Staša Petrovič, Jana Dagarin,

Lucija Florjanc Lukan, Nada Antauer,

dijakinji Katarina Rešek in Petra Rakić,

učenka Leja Placer

Fotografije:

Alja Venturini, Igor Velepič

Lektoriranje:

Klemen Lah, Betka Jamnik

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

Kazalo 2

Uvodnik 3

Katalena za Waldorfsko šolo Ljubljana 3

Gostujoče pero 4

Kako pomembna je otroška igra 4

Vzgoja 5

Dvanajsto leto življenja 8. del 5

Iz šolskih klopi 7

Dogodki 9

1. razred 9

Deveti razred 9

Poseben večer 10

Utrinki 12

Zaključna ekskurzija po Irski 12

Spoznavni tabor, 9. r 14

Zgodovina arhitekture Zahoda v živo 15

Na obhodu po zdravstvenih ustanovah 18

OE Maribor 19

Waldorfsko izobraževanje 19

Lokomotiva

Brez premoga in kurjave,

ni lokomotive prave.

Se pod mostom zakadi,

ni to ona? Se ti zdi?

Njen užitek je le para,

saj nič drugega ne mara!

Glasno piha in grmi,

ko v tunel se zavali.

Njena dirka nima meje,

se avtomobilom smeje.

Ko postajo že ugleda,

rata, jojme, prava zmeda.

Ko priprelje na postajo,

vsi že prašne čevlje imajo.

Pa na tirnicah grmi,

že na poti zdaj leti,

za seboj iskre prši!

2 WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007

Leja Placer, 5. r


U V O D N I K

Branka Strmole Ukmar

Katalena za

Waldorfsko šolo

Ljubljana

Lansko pomlad je več staršev in prijateljev naše

šole spraševalo, kdaj se ponovno dobimo v

Križankah na koncertu Waldorfske šole Ljubljana.

Teh vprašanj smo bili veseli, saj to pomeni, da so se naši

spomladanski koncerti "prijeli" in da so postali prijetno

skupno druženje.

Vendar pa smo letos odločili za spremembo, ki je bila

povezana s petnajstletnico šole. 1. septembra 1992 je

namreč 56 učencev prvič prestopilo vrata Waldorfske

šole Ljubljana. In čeprav je bil takrat turoben deževen

dan, je to dogodek, ki se ga vsekakor splača obeležiti.

Zato smo koncert v Križankah prestavili na jesen,

natančneje na torek, 25. 9. Ob 20. uri smo se tako v

preddverju Križank srečavali mnogi znani obrazi, polni

pričakovanja in veselja nad ponovnim snidenjem.

Letos je osrednjo vlogo na odru prevzela skupina

Katalena, ena izmed vodilnih skupin slovenske

popularne glasbe, ki je odkrila arhivski folklorni

material in ga pomladila z art rock, funk, jazz in blues

primesmi ter z njihovo osebno noto mladostnega

pogleda. Skupina je občinstvo navdušila z zavidanja

vrednimi angažmaji, dinamičnimi ritmi, širokimi

instrumentalnimi in glasovnimi sposobnostmi ter

seveda s celovito scensko podobo. S takim nastopom je

Kataleni uspelo razbiti predsodke, ki jih ima marsikateri

učenec ali dijak do ljudske glasbe. Po koncertu so

namreč mnogi waldorfski "mladci", ki so se na koncert

odpravili bolj zaradi podpore šoli kot iz navdušenja nad

to zvrstjo glasbe, priznali, da je "b’lo ful dobr".

Kot gosta sta tokratni večer s plesno točko popestrila

Goran Bogdanovski, Dejan Srhoj iz skupine Fičo balet,

ki vsak teden pridno vadi na naši šoli. Seveda pa so na

odru svojo točko imeli tudi učenci naše šole. Letos so

bili to učenci tretjega razreda in obeh četrtih razredov,

ki so zapeli prekmursko narodno Dobro večer, mamica.

Na nastop jih je pripravil Marko Brdnik, ki ni samo

učitelj v naši glasbeni šoli, temveč tudi redni pridruženi

član Katalene.

Ker pa je bila petnajstletnica šole, se je tokratni

koncert pričel nekoliko bolj slavnostno. Kot se ob takih

prilikah spodobi, z govorom direktorja šole, Iztoka

Kordiša, in župana mesta Ljubljana, gospoda Zorana

Jankovića. Oba govorca sta bila večkrat prekinjena z

bučnim odobravajočim aplavzom. Prvi še posebno, ko

je pozdravil genaracijo iz leta 1992, župan pa, ko se

je izkazal z dobrim poznavanjem zgodovine naše šole.

Seveda pa smo bili najbolj veseli njegovih zagotovil,

da bo mesto Ljubljana - tako kot do sedaj - še naprej

podpiralo delovanje naše šole in aktivno pomagalo pri

dokončni ureditvi prostorskih razmer.

Na koncu bi se radi zahvalili vsem donatorjem, ki so s

svojimi sredstvi dodatno podprli šolo, in seveda vsem,

ki ste prišli v Križanke predvsem zaradi Waldorfske šole

Ljubljana. Po koncertu je šola za dobrih 13.000 eurov

bliže telovadnici. Ker pa se je naš koncert odvijal nekaj

dni po katastrofalnih poplavah, smo en del zbranih

sredstev nakazali za žrtve poplav. V ta namen so se

tudi člani Katalene odpovedali prihodkom od avtorskih

pravic.

Za nami je torej še en velik dogodek, pred nami pa

je že nov – božični semenj. Tako nam ne bo potrebno

dolgo čakati, da bomo zapet lahko pozdravili mnoge

znane prijateljske obraze.

Zahvaljujemo se naslednjim

donatorjem:

Rudnik d.o.o.

Tesnila GK

Abanka Vipa

Antiq hotel d.o.o.

Adacta d.o.o.

Družina Florjanc Lukan

Normacom d.o.o.

Tlak d.o.o.

Otolog d.o.o.

Mercator d.d.

Lek d.o.o.

In drugim.

WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007 3


G O S T U J O Č E P E R O

David Brierley

Pedagoške razprave

Kako pomembna je

otroška igra

Ali se otroci niso več zmožni igrati? Radi bi se

samo še zabavali. Kako pogosto slišimo takšne

pripombe! Podobna vprašanja si postavljajo

starši, učitelji, psihologi in sociologi po vsej Evropi in Severni

Ameriki. Mnogi verjamejo, da časa, ko smo se lahko še igrali,

ni več. Zato bo prav, da se vprašamo: kakšna je narava igre,

in tudi, ali ima otroška igra sploh kakšen pomen za poznejše

življenje?

V nekaterih deželah, npr. na Švedskem, otroke ob koncu

tedna spodbujajo k igri. V ozadju teh projektov je zavest, da igra

razvija domišljijo, ustvarjalnost in empatijo.

Igra in delo

V modernem času se je družbena identifikacija "homo ludensa"

("igrajoči se človek") radikalno spremenila. Angleški filozof

Bertrand Russel (1872-1970) je nekoč dejal, da je industrijska

revolucija samostojne, svobodne ljudi, ki imajo življenje radi in

imajo močno voljo, spremenila v disciplinirane ljudi, v odvisne

in podložne delavce. Izumi in iznajdbe v 19. stoletju (npr. izumi

Jamesa Watta in Jamesa Hargreavesa) so v temelju spremenili

značaj dela. Po eni strani je to prineslo mnoge prednosti in

koristi, z vidika igre kot strnjene, enotne potrebe pa je bilo

pogubno.

Spremembe so najbolj vplivale na otroško igro. Veliko otrok

in mladostnikov je bilo zaposlenih v tovarnah in rudnikih.

Igriv odnos do življenja se najbolje uveljavi pred puberteto, v

življenjskem obdobju, ko se lahko oblikujejo dobre navade,

ki vplivajo na poznejše življenje. Med 7. in 14. letom starosti

postopoma rastejo sile spominjanja in zmožnost predstavljanja.

Zato je to razvojno obdobje, ki je v celotni vzgoji in izobraževanju

tako pomembno, v obdobju industrijske revolucije utrpelo hudo

škodo. V Angliji je celo duhovščina podpirala idejo, naj otroci ne

bi sanjarili- otrok brez pravega dela zlahka postane podložnik

demonskih vplivov. Takšno gledanje se je hitro razširilo po vsem

zahodnem svetu: igrati se, je pomenilo toliko kot zapravljati čas.

Odraslim je prosti čas brez dela pomenil vir zla, in to stališče

nekateri krogi podpirajo še danes, po 175 letih. To stališče je

omogočilo, da je bila industrijska revolucija uspešna – od

človeka se je pričakovalo, da dela, kolikor je le mogoče – tudi če

je to otrok, ki še raste.

A vrnimo se k Jamesu Wattu. Kot otrok je bil slaboten in bolehen

in, tudi zaradi svoje precej ženske rahločutnosti, je potreboval

ogromno pozornosti in nege. Izogibal se je surovim igram z

vrstniki, zato so ga sošolci napadali. Tako je veliko svojega časa

preživel v bolniški postelji ali za šolsko klopjo. Učitelji in sošolci

so ga trpinčili. Toda njegova mati ga je razumela. Svojega sina

je podpirala, čeprav so nekateri bližnji sorodniki menili, da bi

bilo treba fanta dobro 'pretresti'.

Oče, ki je služil denar kot tesar, je svojega sina branil pred tistimi,

ki so mislili, da je lenuh. "Pa saj moj otrok vendar je zaposlen!" je

vzklikal. Malemu Jamesu je naredil takšne igrače, da jih je lahko

privil skupaj ali potegnil narazen. "V tej starosti ni boljšega kot

igra s prsti, bolje kot zaposlovanje z delom." je trdil.

James Watt je bil igriv otrok, ki je te svoje ustvarjalne sile pozneje

uporabil za to, da je spremenil svet! Ko je zapustil hišo svojega

otroštva in se šel učit za urarja, za poklic, v katerem so bili lahko

njegovi občutljivi prsti zelo pripravni, je s seboj vzel le nahrbtnik

z najnujnejšimi življenjskimi potrebščinami, usnjeni predpasnik

in Sveto pismo. Vse življenje je bil bolehen in prav nenavadno je,

da je preživel vse svoje prijatelje, ženo in otroke. Kljub trdni veri,

ki jo je obdržal do smrti, ni nikoli mogel razumeti kritičnih glasov

cerkve, ki je igro ožigosala kot nekaj ničvrednega.

Koristnost igre

V svoji knjigi "O morali" (1887) opisuje Nietzsche občutek

slabe vesti, ki se pojavi, ko je v veljavi domneva, da je tisto, kar

počnemo, nekoristno. Mnogo današnjih negativnih pogledov na

igro izvira iz racionalnih ekonomskih teženj in kvantitativnih

vrednot v družbi. V predindustrijski družbi je bilo drugače. "Igra"

je bila v vseh starostnih skupinah uvod v poznejše delo kot izvir

prerojene življenjske sile in učinkovitosti - zaporedje, za katerega

je veljalo prepričanje, da omogoča ustvarjalno mišljenje. Naloga

današnje vzgoje in izobraževanja je, da taki obliki slabe vesti, o

kakršni govori Nietzsche, oporeka.

Fenomenologija igre

Igra je na splošno, bolj kot nekaj fizičnega ali psihološkega,

refleksno dejanje. Moderna predstava o njej je do skrajnosti

zmanjšana in omalovaževana.

Ideje o pomenu igre bi lahko razdelili na tri točke:

1. Igranje je način odvajanja presežka energije. Takšno

stališče je prvi podpiral in spodbujal angleški filozof

Herbert Spencer (1820-1903). Verjel je, da igra nima

dosti smisla.

4 WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007


V ZG O J A

2. Igra je povezana z begom (eskapizmom). Njena

vrednost v tem, da "se vsemu izogneš"; to je vrednota

v našem današnjem stresnem življenju.

3. Igra je lahko povezana z ekonomijo. Globalni trg za

komercializacijo igre nenehno narašča. To pomeni,

da je v nasprotju s prejšnjim stališčem, ko je bila igra

"rekreativna" (t.j. ustvariti znova) in "terapevtska".

Zdaj je postala industrija s profesionalno in

tekmovalno vsebino, kar lahko razločno vidimo v

športu.

V zgodnjem 20. stoletju so postale pomembne teorije o

pomenu igre v dolgoročni perspektivi. To je vodilo k novim

alternativnim metodam v izobraževanju, npr. Steinerjevo

waldorfsko izobraževanje, kjer je pomemben razvoj domišljije in

Montessorijeva pedagogika, kjer je "igra otrokovo delo".

Te ideje so bile do neke mere v nasprotju s takratnimi

stremljenji. Igra je pomenila osvoboditev od negativnih in

škodljivih teženj, ki bi lahko bile v življenju zaviralne. Tu je

bilo mogoče izraziti nezaželena čustva in izkustva. To je bil tudi

način učenja, kako se kosati in kako voditi.

Različni pogledi na igro

Sigmund Freud se je osredotočil na misel, da je vloga igre,

da izbriše negativne ali kvarne pojave v osebnosti – neke

vrste odrešilna vrednost za socialne konflikte. Poleg tega je

bila zanj igra način obvladovanja vodenja in tekmovalne

sposobnosti. Tudi sanje so bile mišljene kot neke vrste igra.

Mnogi učitelji verjamejo, da groba igra in aktivnost pri učencih

razbremenjujeta razočaranja. V mnogih šolah verjamejo, da

lahko prosta ali vodena igra vodi k izražanju čustev, ki so sicer

zadrževana.

Toda ali je taka igra pristna in verodostojna?

Vsi se strinjamo, da je igra način socializacije, kjer sta vključena

splošni impulz volje in splošni cilj. Tako mnenje pogosto zasenči

dejstvo, kako pomembna je sposobnost samostojnega igranja.

Mlada razvijajoča se osebnost je dovzetna do sprememb v okolju.

V tem se nahaja element korekcije – v aktivnem odnosu do

drugih in do sveta. Na ta način razvija svoje lastne nagibe volje

in jih združuje z drugimi ter se oskrbuje s splošnimi interesi in

s čutom odgovornosti.

John Locke je bil prvi, ki je propagiral prvine točno oblikovane

igre v šolah. Jean Paul je tej misli nasprotoval. "Kar strese me,"

je vzkliknil, "ko vidim odraslega, ki deluje na nežno uživanje

otroštva."

Lahko bi rekli, da ni prav oblikovati etično plat osebnosti, ki se

kaže skozi svet igre, kjer umirjena, preudarna narava usklajuje

bolj aktivno, močno dejavnost v čutnem svetu. Obe skupaj nas

oskrbujeta z voljo. Zato je danes pomembna naloga odraslih,

da branimo svobodni prostor, kjer lahko igra postane nekaj

živega, in da varujemo igro pred uničujočimi vplivi družbe, ki je

osnovana na rezultatih in je usmerjena v tekmovalnost.

Nadaljevanje v naslednji številki.

prevod: Staša Mavko

Hermann Koepke

Dvanajsto leto

življenja, vstop v

puberteto 8. del

Zemeljska zrelost

Ne prepustimo se vtisu enostranskega trenutka.

Vprašajmo se po smislu. Lahko se zgodi kaj

slabega ali tragičnega. To, kar se dogaja. Sedaj

vstopajo mladi fantje in dekleta v starost, ko se med seboj

ruvajo in ko želijo zbežati. Kam? K samemu sebi, da bi postali

tisto, kar v njih drema. Toda šele potem, ko bo vse resnično,

vse individualizirano, bo presvetljeno prežeto s toploto in

razžarjeno. To je Rudolf Steiner imenoval zemeljska zrelost.

Ta beseda bolj kaže na to, kar nastaja, kot na spolno zrelost.

Slikar Emil Nolde je doživel nekaj te zemeljske zrelosti, ko je

bil star štirinajst let. Opisal je, kako je šel sam čez polje; gnale

so ga misli in neki nedoločeni občutki. V visokem koruznem

polju, kjer ga ni mogel nihče videti, je z zaprtimi očmi in z

razširjenimi rokami legel na hrbtet. Ko je tako ležal, je mislil

na odrešenika, kako so ga rešili s križa. Nato se je v nekem

nedoločljivem notranjem vzklikanju obrnil in objel celo

okroglo, čudovito zemljo. Želel jo je objeti kot ljubico.

Starševski večer se je počasi zaključeval. V manjših

skupinah so se še pogovarjali o tem in onem. Izrazili so

željo po ponovnem starševskem večeru in Susanne je

obljubila predavanje o ozadju obdobja pubertete.

Domov je šla z mešanimi občutki. Tam jo je napeto

pričakovala prijateljica: "Kako ti je šlo?"

Susanne je sedla in kljub pozni uri popila skodelico

čaja. "Mislim, da bi bil starševski večer boljši, če bi

ga imela pred pol leta. Po vsem, kar se je medtem v

razredu zgodilo, se zdi, ko bi se ves čas opravičevala in

pojasnjevala."

"Toda ali bi pred pol leta že zmogla tak starševski

večer?" je raziskovala prijateljica.

"To ne, manjkala mi je izkušnja, ki sem jo v tem času

pridobila. Pa tudi Henriette mi je veliko pomagala."

Še dolgo sta se pogovarjali. "Ampak, ali veš, da ti

najpomembnejšega še sploh nisem povedala."

"In to je?"

"Ta zvečer sem spoznala, da je najpomembnejše, da

so otroci sproščeni. Doslej sem vedno mislila, da mora

biti pouk tak ali tak, otroci prav tako. Vendar to ni

življenjsko.

WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007 5


Treba je računati z danimi dejstvi ali pa ne in biti

preprosto odprt, odprt do vsega, kar prihaja, kar se nam

bliža."

Pogovor z Gottfriedovimi starši

Gottfried je ostal v postelji tako dolgo, kot se je le dalo.

Ko je spet slišal mamo, ki ga je klicala, je končno našel

svoja oblačila in si oblekel mehurjaste hlače. Zajtrkoval ni

veliko in je komaj kaj žvečil. Kruh mu je bolj dišal, če je bil

sladek, zato je na vsako rezino dal toliko marmelade, da

je z robov kar kapljalo. Če je imel zjutraj premalo časa, je

mama preostale kose kruha naložila drugega na drugega,

da je potem vsaj po poti kaj pojedel.

Pred odhodom se je Gottfried mudil še v kopalnici. Na

roki si je namazal briljantino in si šel z rokama skozi lase.

Z zadovoljstvom se je pogledal v ogledalo. Kako močna je

briljantina! Z glavnikom je lase postavil pokonci, s sprejem

vse skupaj učvrstil in si veselo ogledal mojstrovino. Nato je

pogledal še po stanovanju za kasetami, zvezki in šolskimi

stvarmi ter se odpravil na pot v šolo.

V njegovo sobo je vstopila mama. "Vedno isto," je zmajala

z glavo. Skozi zatohel zrak je stopila do okna, ga na široko

odprla in prezračila posteljo.

Na naslednji postaji so vstopili sošolci. Eden je imel prav

tako frizuro kot Gottfried. Bil je njegov vzornik. Stala sta

drug ob drugem in oba sta izgledala kot dva ježka, ki sta

se pripravila na tekmo z zajcema.

"Dobro jutro, Gottfried," je rekla Susanne in pridržala

njegovo roko. Nič mu ni bilo bolj zoprno zaradi pozdrava,

saj je učiteljica počakala, da je srečala pogled. Šele nato je

spustila roko. Zdaj naj bi pokazal naloge, ki jih že včeraj

ni naredil. Dolgo je iskal in končno je pokazal zvezek, ki je

imel oslovska ušesa. Vedel je, kaj ga čaka. Kar je naredil, je

bilo površno in bistveno je še vedno manjkalo. Prikimal je,

toda s kimanjem je želel doseči le naklonjenost učiteljice.

Zato je ponovil pritrjevanje in obljubil, da bo "do jutri" vse

nadoknadil. Susanne si je manjkajoče naloge zapisala

v zvezek in ga vprašala, ali je vse razumel. Še enkratno

zagotovilo in končno je smel sesti.

Gottfried je pel, recitiral, igral flavto in se počutil kot

doma. Kukal je v zgornji kotiček na stropu in ves čas mislil

na motor, ki ga želi zgraditi. "Gottfried!" Bil je poklican,

učiteljica ga je nekaj vprašala. Medtem ko je ponavljala

vprašanje, mu je nekdo prišepnil: "Kavboji." "Kavboji," je

ponovil. Posledica je bil smeh v razredu. Smejal se je tudi

on in se delal, da mu je spet nekaj smešnega uspelo. Pod

masko razrednega klovna je skrival svojo negotovost. V

odmoru je ob njem stala sošolka, ki jo je imel posebno rad.

"Praprebivalci Amerike niso kavboji," se je smejala. Šele

zdaj je sploh slišal vprašanje.

Ura angleščine se je pričela z narekom, kar je bilo za

Gottfrieda brezupno početje. Toda sošolec mu je potisnil

zvezek bližje. Sprva je napeto gledal učitelja, potem pa je

poškilil v sosedov zvezek. Naslednjo uro je bila matematika.

Ulomke je obvladal. toda ko so na vrsto prišle enačbe, se

je spet oprijel soseda.

Po kosilu je bila telovadba. Po dvojni uri je bil čisto

moker, tako se je naprezal. Zmagala je njegova ekipa. Imel

je veliko idej, kako bi naslednjič lahko igrali še boljše.

Ves zaripel je prepričeval soigralce in tako ga je zaneslo,

da ni nihče prišel do besede. Kmalu ga več nihče ni več

poslušal.

"Danes nimam nobene naloge, saj smo imeli popoldan

pouk," je odgovoril, ko je prišel domov. Potem se je

spomnil, kaj je zjutraj obljubil, toda ko je sedel za mizo,

je videl, da je zvezke zamenjal s sošolcem. Pričel je listati.

Manjkala je kaseta. Kje je spet? Vzel je svoj walkman.

Zaslišal je, da je prišel domov oče. Večerja bo.

Po večerji je rekel mami, da mora po nekaj in tako

hitro izginil za vrati, da mami ni ostalo časa za dodatna

vprašanja. Vedel je, kje se zvečer zadržuje sošolka, ki mu

je naskrivaj všeč. Tokrat jo je videl. Tudi ona njega. Celo

gledala ga je. Šel je naprej in iz žepa izbrskal enkrat že

prižgano cigareto ter si jo prižgal. Medtem ko je nekajkrat

potegnil, se je spomnil na kavboje. Le kaj si ona misli o

njem?

Na poti nazaj mu je uspelo, da se je zmuznil v svojo

sobo, ne da bi ga kdo slišal. Želel je ubežati vprašanju, po

kaj je šel. Sedel je za svojo mizo. Na mizi je ležal zvezek z

nalogo. Bežno je preletel zapis učiteljice. Ne da bi pomislil,

je napisal nekaj vrstic, naredil odmor in spet pisal. "Je to

sploh prav?" je podvomil. Koga bi lahko vprašal? Zdaj je

bilo že prepozno. Mogoče bo na poti v šolo srečal sošolca,

ki bo gotovo vedel. Nekaj časa si je grizel nohte, potem

pa je šel v posteljo. Oblačila so visela na stolu, hlače so

padle na tla.

■ Keltski križ, Jure Vešligaj, 8. r

6 WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007


I Z Š O L S K I H K L O P I

Jana Dagarin

Botanika v 5. razredu

Kraljestvo rastlin se

nam daruje

Narava je čudež. Jemlje in daje, izumira in preživi,

spreminja se in preseneča, je veličastna. Ena izmed

skrivnosti narave je že od nekdaj rast rastlin.

Kraljestvo rastlin - to je bilo novo področje odkrivanja sveta v

petem razredu osemletke. Neverjetno, rastline se "pogovarjajo"

s Soncem in Zemljo, z zrakom in vodo. Izvijejo se iz naročja

Zemlje, a se ne ločijo od nje, želijo se povezati s Soncem - v

izbranem času, na njen poseben način: v vodi ali na kopnem,

v senci ali v pripeki, v skalovju ali na plodnih tleh, plazeč se ali

pokončno, oprijemaje ali čvrsto ukoreninjeno, hitro ali počasi

… Bodimo radovedni in strmeli bomo v čudež rastlinskega

sveta. Pritrjene so na svoj prostor, nič se ne premikajo,

stegujejo se k vodi, svetlobi in toploti, črpajo mineralne snovi,

dihajo in s fotosintezo ustvarjajo hrano za nas.

Je to res? Rastlina zna preoblikovati zrak in vodo z nekaj

mineralnimi snovmi iz Zemlje v sladkor in les. Pri tem opravilu

oddaja kisik, pa tega sploh ne opazimo. Večina živih bitij

potrebuje za svoj obstoj kisik. Rastline vse povrnejo naravi v

obilju. Izboljšujejo naše ozračje in nam omogočajo življenje.

Brez rastlin bi bili lačni, žejni, goli, bosi, brez strehe nad glavo

in brez kisika.

Ste že primerjali cvet z metuljem? Jajčece s popkom?

Preoblikovanje v popku s preoblikovanjem v bubi? Cvet

z metuljem? Poizkusite venčne liste cveta primerjati z

metuljevimi krili. Zanimivo, vam pravim.

Glive, lišaji, mahovi, praprotnice in cvetnice rastejo v

ustreznih okoliščinah, da je to pravo veselje. Ampak, kaj

so pravzaprav prave okoliščine? Kaj se zgodi z rastlino med

procesom rasti? Svet rastlin nas očara.

Vsak otrok je prejel dva fižola in spremljal njuno rast. Kako

jih bo presenetilo fižolovo seme, da bo pričelo rasti? Semena

so čarala otroke z življenjsko močjo; pognale so koreničice,

prva stebelca, vsaki rastoči rastlini dva klična lista, ki sta

se stanjšala in odpadla, zeleni listi pa so se razbohotili in

korenina je postala razvejana in čvrsta.

Koliko pa je rastlin? Ogromno. Vsak otrok je posegel v

zakladnico botanike in izbral eno. Razložil je, zakaj je postala

določena rastlina njegova izbranka. Ga je presenetila njena

rast, življenjsko okolje, zdravilnost, uporabnost v današnjem

času? Opazoval jo je. Odkrival njene posebnosti in to prelil

v pesem. Da pa sestaviš zgodbo o rastlini, je treba najprej

ugotoviti, kaj rastlina pripoveduje. Opazoval je izbranko in

bral, kje živi, kako se hrani, razmnožuje, raste. Je zdravilna

ali mogoče celo strupena? Je visoka in bodeča ali nizka in

krepka? Razred je dihal vedno z novimi zgodbami in se v

pričakovanju veselil pesmi in slik. Čudili smo se pestrosti in

nepredvidljivostim.

Vzljubili so rastline, naši petošolci. Spet so se spomnili

na vrt, ki je živel z nami v tretjem razredu in odkrili, da

na njem še vedno živijo "naše rastline". Veselo odkritje!

Tole "butasto" stanje na mestu ima pa ZARES življenjski

čar in globok pomen.

WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007 7


Vas prisrčno vabi na

Božični semenj

v soboto, 1.12.2007

z naslednjim programom:

10.00 otvoritev s koncertom

šolskega orkestra

10.30-11.15 ogled razstavljenih

in prodajnih izdelkov

11.15-18.00 prodaja ročno izdelanih igrač,

novoletnih okraskov, pletenin,

izdelkov iz filca, gline in lesa;

prodaja naravne kozmetike,

biodinamičnih pridelkov in mnogih

drugih lepih reči

12.00-20.00 gostilna "Pri Božičku"

Za otroke:

lutkovne igrice, palčkova deželica, vilinska hišica,

labirint, sabljanje, srečolov…

Za odrasle:

- predstavitev dela Waldorfske šole Ljubljana,

- predavanja,

- delavnice: evritmijska delavnica, izdelovanje

angelov iz volnene preje, izdelovanje zvezdic

iz povoščenega papirja, slikanje na majice,

oblikovanje gline, izdelovanje sveč …

Kulturni program:

nastopi Glasbene šole WŠL

Božični koncert Pevskega zbora

staršev in učiteljev WŠL

8 WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007

Prireditev bo potekala v prostorih

Waldorfske šole Ljubljana, Streliška 12, Ljubljana


D O G O D K I

1. razred

Magda Kravanja

Vsak vstop v šolo je prelomnica, tako za učence

kot za vse tiste starše, ki so pospremili svojega

prvorojenca v hram učenosti. Letošnji začetek

šole je bil prelomen tudi zame.

Uresničila se mi je tiha želja poučevati nekoliko drugače,

celostno in v ritmu otrokovega duhovnega razvoja. Vsa leta,

ko sem pridobivala izkušnje s poučevanjem na državni šoli

ter kar celo desetletje v celoletni šoli v naravi sem čutila,

da otroci potrebujejo še nekaj več in globljega. Vzgajati in

poučevati za življenje, celih devet let, ene in iste otroke je

velika odgovornost , hkrati pa tudi veselje. S svojim življenjem

in delom bodo v ta svet vnašali tudi učiteljev duh.

Letos je prvošolcev triindvajset. Prevladujejo punce, saj

jih je trinajst. Čeprav so nekateri ta dan komaj dočakali, je

marsikomu bilo težko zapustiti starše pred vrati razreda.

Res so nežni, nekateri še sanjavi, večina od njih pa je že

izgubila prve mlečne zobe. Kljub temu znaku dozorevanja

ne smemo pozabiti, da je pomembno, da ohranijo otroštvo.

Zato poučevanje poteka skozi igro, gibanje, prepevanje ter

umetnost.

Zbrali smo se pred vrat šole na Streliški ulici. Ob zvokih

flavte smo vstopili v slavnostno okrašeno dvorano. Prvič smo

se morali ločiti od staršev, saj so nas osmošolci ozaljšali s

simboličnim trakom ter sončnico.

In oder je bil naš- bliskavice so se bleščale, ponosni so bili

starši in učitelji. Široka pot je pred teboj so nam še zapeli,

preden smo odšli v naše prostore na Poljanski ulici. Ponosno

smo korakali s sončnico v roki.

Odprta je nova pot, nove možnosti in izkušnje. Napolnimo jo

z veseljem do znanja in življenja.

Staša Petrovič

Deveti razred

alias 1. letnik,

alias neunklässler,

alias ninth grade ...

17 deklet in 10 fantov je 3. septembra 2007 pogumno,

a rahlo zadržano zasedlo klopi devetega razreda

Waldorfske gimnazije Ljubljana.

Po kratkem, dokaj tihem spoznavalnem obdobju

je razred postal prekipevajoče živahna, vedoželjna,

(ne)primerno glasna, idejno bogata, ustvarjalna in

nadvse prijetna razredna skupnost, za katero upamo,

da ne bo šla tako hitro v pozabo. Za to se trudijo prav

vsi, skupaj z učiteljicami in učitelji.

WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007 9


D O G O D K I

Katarina Rešek s pomočjo Petre Rakić

Poseben večer

25. septembra (tega leta) je v Križankah vladala

neka posebna energija. Mešanica dobre glasbe in

dobre volje. V dober namen, seveda.

Že tretje leto zapored je naša šola – tokrat ob

petnajstletnici – organizirala koncert. Tokrat nas je s

svojimi čarobnimi etnozvoki očarala skupina Katalena,

ki pa je letos praznovala svoj šesti rojstni dan.

Koncert se je začel ob pol devetih zvečer, v polnih

Križankah. Najprej sta nas nagovorila ravnatelj

waldorfske šole, g. Kordiš, in ljubljanski župan, g.

Janković. Lepo je vedeti, da nas župan podpira.

Nato je prišla na oder zvezda večera, skupina Katalena.

Tokrat je zasedba štela sedem članov. Očarali so nas

s svojimi energičnimi priredbami slovenskih ljudskih

pesmi. Nastop je bil enkraten.

Seveda, ko govorimo o Kataleni, ne moremo mimo

vokalistke Vesne Zornik. Kot vedno sta bila tako njen

nastop kot tudi njen izgled, "outfit" nekaj posebnega

in unikatnega. Lahko rečemo, da je Vesna res prava

profesionalka. V svoj nastop vključi tako vizualne

elemente za oko, navajeno vsakdanjosti, kot tudi

močne vokalne sposobnosti, zraven pa doda še posebno

energijo, ki jo, kot pravi sama, črpa iz glasbe.

To pa ni vse. Ta večer ni bil poseben le zaradi nastopa

Katalene, temveč tudi zato, ker smo lahko videli več

izvajalcev glasbe in plesa. Predstavil se nam je tudi

zborček najmlajših pod taktirko Marka Brdnika. Zapeli

so nam eno Kataleninih pesmi in bili pri tem zelo ljubki

in prisrčni. Vsekakor so bili prijetna popestritev večera.

Tako mladi, pa imajo za seboj že nastop v Križankah!

Pohvalno. :)

Poleg zborčka sta se nam predstavila tudi plesalca

sodobnega plesa: Goran Bogdanovski in Dejan Srhoj.

Člani Katalene so skrbeli za glasbeno podlago, plesalca

pa sta se prepustila glasbi in odplesala enkratno

koreografijo. Ne vem, kako je bilo vam, a jaz sem si v

tistem trenutku zaželela plesati tako kot onadva.

Nato je Vesna zopet prijela svoj puhasto perjast

mikrofon in rajali smo naprej. Priznati moramo, da se

je občinstvo zelo razživelo. "Plesišče" pod odrom je bilo

polno ljudi, ki so se prepuščali živahnim zvokom. Res

je bilo lepo videti ljudi vseh starosti, ki so se tako kot

Katalena prepustili glasbi in zares UŽIVALI. Pozabili

na vse skrbi, se ne zanimali za to, kaj si drugi mislijo

o njih, temveč se samo prepustili trenutku in bili oni

sami.

To je bil zares lep občutek. Enkrat za spremembo sem

na licih ljudi videla same nasmeške. In to nam je vsem

veliko pomenilo. Hvala, Katalena in ostali nastopajoči

ter vsi, ki ste zaslužni za uresničitev večera, ki ga bomo

še dolgo pomnil ...

Intervju z Vesno Zornik

Pričakali sva jo po koncertu. Pred nama je že opravila

par intervjujev, nato pa se je posvetila še nama. Ne

vem, kako bi jo opisala. Vesna je posebna ženska in

moram reči, da jo potihem (pa včasih tudi naglas :))

občudujem. Ima neko posebno energijo, o kateri že ves

čas govorim.

Je zelo zanimiva in prijazna sogovornica. Ob vprašanju

o glasbi se ji zasvetijo oči in začne strastno govoriti.

Simpatično odgovarja in se nemalokrat nasmehne ob

kakšni izrečeni izjavi. Pa poglejmo ...

Živjo.

Živjo.

Najprej vse čestitke in pohvale za koncert.

Hvala lepa.

Kakšni pa so Vaši vtisi?

Ja, jaz sem pravzaprav zelo presenečena. Nisem

pričakovala polnih Križank in pravzaprav sem tudi

presenečena nad odzivi mladih ljudi, da jim je to v toliko

veselje in da jih to tako popelje.

10 WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007


Kako pa je sploh prišlo do sodelovanja z našo

šolo?

Pravzaprav ste nas vi povabili, ker naš Marko uči na

vaši šoli. Upam, da je še kakšen razlog zraven, ampak

mislim, da tako ...

Morda poznate waldorfsko pedagogiko?

Pravzaprav preslabo.

No, pa, če se vrnemo h glasbi ... Kdaj ste v sebi

začutili, da je to - to?

Pravzaprav moram reči, da imam eno fotografijo, na

kateri sem stara okoli tri, štiri leta. Ravno tista doba,

ko otrok menja zobe. In stojim s kitaro in se derem pred

omaro na ves glas. Tako, da ... ko sem bila majhna,

sem tako kot vsak otrok verjetno sanjarila o tem, ampak

nikoli si nisem mislila, da bom res v tem pristala, glede

na to, da sem študirala kiparstvo. Ampak vedno sem

imela glasbo tako nekje zraven, bila mi je precej tako kot

en hobi in kot nekaj, kar sem vedno imela rada.

Pa recimo najstniška leta. Kakšno glasbo ste

poslušali takrat? Mogoče že etno?

Pravzaprav vse "sorte". Hodila sem na srednjo

oblikovno šolo in ne vem, takrat je bilo tako dosti tega

starega rocka, pa te, jugonostalgije. Ja, tudi kakšne

ciganske, pa kakšne etno zadeve, Afrika ... vse živo.

Vaš nastop je nekaj, kar ne vidiš vsak dan. Zelo

unikaten in energičen. Od kje ta ideja, ta energija?

Iz "muzike".

Iz glasbe? Se pravi, da se prepustite glasbi in

nekako "padete noter"?

Ravno pred kratkim sem bila na premieri "La Callas".

In Maria Callas je rekla, da samo "muziki" prisluhneš in

se vse zgodi samo ... greš z njo in vse se zgodi samo.

Se pravi potem tudi trema mine, ko se pač vživiš

v glasbo?

Pravzaprav trema, moram reči, vedno do neke mere je.

To, da je tukaj toliko in toliko ljudi, ki pridejo poslušat,

je kar velika odgovornost in lahko si še tako dober,

pa ... Glasba je stvar momenta in zdi se, da je vsak

koncert poglavje zase. Je nov začetek in je nova zgodba.

In ja, trema pred nastopom je, ampak bolj v obliki

odgovornosti.

Imate mogoče kakšen poseben ritual pred

nastopom?

Kaj pa vem ... Nič takega, da bi prav posebej rekla, nič

čaranja ali kaj takega.

Nekateri imajo ...

Ja no, ampak veste, ta čas, ko se oblačim in ličim, je

tako kot ena moja meditacija, da se umirim, da dam vse

skrbi, ki jih življenje prinaša, stran, ker na odru jim ne

dam mesta.

Glede na to, da smo mi srednješolci ... nam

zaupate, kaj Vas najbolj spomni na srednjo šolo?

Pravzaprav Križanke. Hodila sem sem, v Križanke v

šolo in velikokrat smo poslušali, kako so se tu pripravljali

koncerti, poslušali smo "sound-checke" ali pa smo se

zmuznili na skrivaj noter. Ni bi smeli, a mi smo se. In, ko

sem imela tukaj prvi koncert, je prišel cel učiteljski zbor

na balkonček in ploskal na tonski vaji.

Najlepša hvala za intervju. Želimo Vam še veliko

uspehov!

Hvala tudi vam in hvala za povabilo.

foto: Etian Nedič in Oton Korošec

WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007 11


UT R I N K I

Lucija Florjanc Lukan

Zaključna ekskurzija

8. razreda po Irski

WšL, generacija 2006/07

Teh nekaj misli namenjam vsem, ki radi pogledate

"čez planke", še posebej pa staršem, ki ste nam

omogočili to doživetje, in seveda vam dragi bivši

"osmarčki", da malo pogledate nazaj in z nasmehom na

obrazu rečete: "Lepo smo se imeli".

Konec šolskega leta, od 11. do 18. junija, smo se v

spremstvu ge. Moharič in g. Velepiča podali na poučno

zaključno ekskurzijo po Irski. Delovni tim je bil uglašen

že od potovanja po Londonu, katerega smo obiskali leto

poprej. Ga. Moharič je vselej razmišljala o naših praznih

želodčkih, g. Velepič pa je z dirigentsko palico vodil

karavano od Trevisa do Shanona, preko Mountshannona

do čudovitih Moherskih klifov, naprej do Lahincha in

Limericka, vse do Dublina in nazaj do Trevisa.

Po prijetnem občutku potovanja z letalom nas je ponoči

v kraju Mountshannon čakalo še eno presenečenje.

Utrujeni od dolge poti smo si uspeli šele naslednje jutro

dodobra ogledati naše prenočišče. Spali smo v namreč

mongolskih šotorih, ki jim pravimo jurta, ob jezeru

Lough Derg.

Naslednji dan smo naredili daljši sprehod do vasi in ob

obali do Woodparka, kjer nas je ves čas spremljalo bujno

rastje in zanimive hiše. Name sta močan vtis naredila

labirint, ki je bil narejen po labirintu katedrale Chartres

v Franciji ter maze - blodnjak, katerega posebnost je, da

si, preden vstopiš vanj, zastaviš vprašanje, na koncu poti

pa imaš odgovor nanj.

Popoldne smo imeli prijetno srečanje z domačini, kjer

smo se z vrstniki igrali zabavne igre in nogomet ter

se ob tem zelo nasmejali. Starši gostiteljev pa so nam

pripravili čudovito večerjo, kjer smo za skupno mizo tudi

poklepetali.

Sreda je bila zame vrhunec našega potovanja, saj sem

se ogleda klifov močno veselila že kar nekaj časa. Sprva

sta nas na našem ogledu spremljala dež in megla, kmalu

zatem pa smo imeli moč opazovati meglo, ki se je naglo

dvigala vse do čiste jasnine. Na koncu smo imeli pred

sabo čudovit pogled na strmo pobočje na morski obali.

Popoldan je sledilo eno izmed najbolj razburljivih

doživetij za vse učence. Odšli smo na plažo, v zaliv, ki je

del Atlantskega oceana, in tam z inštruktorji deskanja

lovili valove. Primerno obuti in oblečeni, z rumenimi

deskami v rokah, so učenci iz minute v minuto postajali

spretnejši v "vožnji z valovi".

V četrtek pa smo se kar z javnim avtobusom odpeljali

na šest ur dolgo vožnjo do Dublina. Nekaj časa smo

se čudili voznikovi spretni vožnji po levi strani, takoj

nato pa smo imeli priložnost opazovati irsko pokrajino,

polno zelenja, živopisanega cvetja in krav. V dneh, ki so

sledili, smo si dodobra ogledali Dublin. Večkrat smo se

sprehodili mimo "kopja" - The Spire na O'Connell Streetu

in po najgostejši ulici Grafton Street.

Naslednji dan smo zopet obiskali nekaj znamenitosti

Dublina. Pričeli smo z glavno pošto, kjer je nastajala

novejša zgodovina Irske. Pred Trinity Collegom pa

smo v roke vzeli skicirke in se ga trudili kar najbolje

narisati, spotoma pa smo lahko opazovali slovesno

podelitev diplom. Tam smo si ogledali znameniti The

Book of Kells in knjižnico z zanimivim nizom kipov

velmož svetovne humanistične zgodovine. Opoldne pa

smo imeli čast obiskati Veleposlaništvo RS v Dublinu,

12 WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007


kjer sta nas z veseljem sprejela slovenski veleposlanik,

g. Franc Mikša in njegova soproga, ga. Amalija. S pijačo

in sladicami so nam postregli v čudoviti sprejemnici

veleposlaništva, gospod veleposlanik pa nam je navdušeno

pripovedoval o lepotah in posebnostih Irske ter njenih

ljudeh, o poklicu diplomata ter o šolstvu. Po svojih

obveznostih na veleposlaništvu si je vzel čas za nas in bil

popoldan naš vodič po Dublinu. Ogledali smo si narodno

galerijo, bivališče in kip Oscarja Wilda, irski parlament,

domovanje lorda Wellingtona, narodni muzej ter narodno

knjižnico, kjer smo si bili ogledali tudi izvrstno razstavo o

Williemu Yeatsu. Zagotovo si bomo zapomnili tudi kosilo v

svečani dvorani kolidža.

V soboto smo se na povabilo slovenskega veleposlanika

odpravili do hiše Jamesa Joyca, kjer so igralci in znani

prebivalci Dublina, med njimi tudi slovenski veleposlanik,

brali odlomke iz njegove knjige Ulikses. Slovenski

veleposlanik, g. Franc Mikša, je ponosno bral v slovenskem

jeziku, nas javno pozdravil, mi pa smo se temu primerno

odzvali.

Nato smo kar nekaj ur preživeli na festivalu pouličnega

gledališča v parku Merrion Square. Najbolj nas je navdušil

in vzbudil mnogo vprašanj požiralec meča. Kasneje smo

si ogledali še naravoslovni muzej in stolnico Sv. Patricka,

kjer je pokopan Jonathan Swift, ki je napisal Guliverjeva

potovanja. Dan smo zaključili z ogledom mogočnega, a

ljubko pisanega dublinskega gradu, ki je neprekinjeno

služil svojemu namenu celih sedemsto let. Seveda pa je

potrebno omeniti, da smo vsak večer v majhni učilnici ali

kar na hodniku irskega "hostla" v skicirke pridno pisali

dnevnik in narisali še keltski križ, keltsko formo in keltsko

liro.

Zadnji dan, v nedeljo, pa smo šli tudi v protestantsko

katedralo, kjer smo prisluhnili dublinskemu deškemu

zboru in si ogledali začetek prazničnega protestantskega

obreda. Nato smo šli z metrojem iz mesta na sever in se

kopali na vrhu polotoka Howth.

■ Obiskali smo slovenskega veleposlanika

Sprehodili smo se po tamkajšnji tržnici. Po vrnitvi v

mesto smo šli na popoldanski koncert zelo zanimivega in

spretnega tolkalista v dvorani Narodne galerije. Nekateri

naši učenci so ob njem tudi nastopali na odru. Za las smo v

galeriji ujeli še ogled enega od najlepših slikarskih platen na

svetu – Vermeerjeva "Gospodična, ki piše pismo". Popoldne

smo začinili z ogledom atraktivnih pouličnih predstav na

festivalu. Zvečer smo se z vlakom odpeljali proti jugu in v

večerni zarji, na lepo urejeni obali, ob krasnem morju in ob

torti praznovali rojstni dan, pa hkrati tudi zelo lepo sklenili

naše skupne, po očarljivi Irski pohajkujoče dni. Utrujeni

smo se nato naložili v taksije in si na dublinskem letališču,

vsaj nekateri, privoščili malo spanca.

Mogoče bomo pa deseto ali dvajseto obletnico valete kdaj

družno praznovali v Dublinu ali Montshanonu …

Dragi kolegi, bivši "osmarčki" in starši, hvala, da smo

smeli biti (in lepote Irske zaužiti ...)

■ Dublin: festival pouličnega gledališča

WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007 13


UT R I N K I

Staša Petrovič

Spoznavni tabor

9. razred, 8. do 10. oktober

Čeprav smo se do odhoda na spoznavni tabor,

katerega smo morali zaradi slabega vremena s

septembra prestaviti na oktober, že kar dobro

spoznali, nas je tridnevni pohod po kraškem robu vendarle še

bolj povezal, prav tako pa smo se lahko spoznavali in opazovali

v popolnoma drugačnih okoliščinah kot v šoli.

V ponedeljek smo se takoj po glavni uri in malici vkrcali v

avtobus, ki nas je odložil v vasici Černetiče pri Črnem Kalu.

Po tričetrturni hoji smo prispeli do plezalne stene, katero

smo morali najprej preplezati, če smo hoteli naprej. To je

bila resnično za mnoge prava pravcata pustolovščina, pri

kateri se je večina odlično odrezala. Pri tem gre posebna

zahvala g. Kordišu, ki nas je več kot požrtvovalno in seveda

tudi uspešno varoval, ter g. Brajniku, ki nas je zanesljivo

privezoval na vrvi.

Pozno popoldan smo nato nadaljevali pot po kraškem

robu do Hrastovelj, majhni ljubki vasici, znani in poznani

po majhni cerkvici iz 15. stol.s slavnimi poslikavami oz.

freskami Janeza iz Kastva. Zajela nas je že tudi noč in kar

precej utrujeni in lačni smo prispeli do našega prenočišča

(kulturnega doma), kjer nas je že čakala slastna večerja,

ki nam jo je pripravil g. Miran Todori. G. Todori nas je s

kombijem spremljal na nadaljnji poti in več kot ljubeznivo

skrbel za naše prehrambene potrebe. Tudi njemu iskrena

hvala.

V torek smo imeli malo manj naporen dan. Iz Hrastovelj,

kjer smo si najprej ogledali že prej omenjeno cerkvico in

ob petju g. Brajnika občudovali znamenito fresko mrtvaški

ples, smo se odpravili proti Kubedu. Po začetnem vzponu

nas je pot vodila več ali manj po ravnem po prečudovitih

travnikih in borovih gozdovih ter skozi idilične, pisane

istrske vasice. Pozno popoldan smo prispeli na cilj (tudi

tokrat smo prenočevali v kulturnem domu) in ostanek

dneva preživeli ob igranju košarke, nogometa, biljarda,

■ Priprava hrane

praznovanja rojstnega dne (Nastja), zdravljenja žuljev,

klepetu, pripravi ležišč…

V sredo smo na pot odrinili bolj zgodaj, saj nas je čakal

kar zajeten kup kilometrov (predvsem pa vzponov in

spustov), ki smo jih morali prehoditi, če smo hoteli priti do

našega cilja v Ankaranu. Na poti, ki nas je spet vodila skozi

prečudovito pokrajino (smer Tinjan, Škofije, Hrovatini), je

bilo tokrat vendarle slišati tudi kakšen vzdih pa seveda

vprašanje, kako dolgo še.

Zato je bilo veselje toliko večje, ko smo zagledali

ankaransko obalo in kmalu popadali po (sicer ne preveč

lepi) obali, najbolj pogumni pa so seveda zakorakali tudi

v morje.

Točno ob štirih (kot je bilo dogovorjeno) smo se ponovno

vkrcali na avtobus in se veseli, da je za nami 48 prehojenih

km, odpeljali proti domu.

■ Utrujeni bataljon

14 WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007


UT R I N K I

Igor Velepič

12. razred

Zgodovina

arhitekture Zahoda

v živo

Arhitekturna umetnostno-zgodovinska

ekskurzija: 5500 km v devetnajstih dneh

Na naši šoli imamo precej ekskurzij, a tudi po

kilometrih in trajanju je krona le teh arhitekturno

popotovanje po Švici, Franciji, Španiji in Italiji

pod budnim vodstvom ge. Maje Maletin v okviru epohe

umetnostne zgodovine – arhitekture.

Letos smo pot zastavili že zarana v torek, 28. avgusta.

Žal se dve dijakinji in en dijak ekskurzije niso mogli

udeležiti, srečali pa smo se z novo sošolko Jennifer.

Popolnili smo prtljažnik velikega avtobusa naše firme

Frelihbus in pot nas je vodila preko Avstrije, Bavarske

in Švice (ob Bodenskem jezeru) . Pozno popoldne smo

se pripeljali v mestece Dornach ob Baslu. Tam smo

že od daleč zazrli nenavadno, a kar mogočno zgradbo

Goetheanum, ki jo je načrtoval in zgradil Rudolf Steiner.

To je bilo tudi prvo srečanje z organsko arhitekturo.

Po zgradbi in veliki dvorani nas je popeljala prijazna

ga. Dorothee. Pozorni smo bili na poslikave, mogočna

okna, nenavadne gradbene oblike, razsežnost zgradbe

… V Dornachu nas je na varnem oz. v dobri družbi

pričakal Gašper, ki je prišel tja z obiskov v Belgiji.

Prespali smo na waldorfski šoli Birseck. Naslednje jutro

smo se peljali do znamenite kapele Notre Dame du Haut

v Ronchampu, ki je eden od najsijajnejših projektov

arhitekta Le Courbusierja. Sicer je rosil dež, a smo bili

vseeno vzhičeni nad njegovo drznostjo. V kapeli smo

tudi zapeli. Lepo je bilo gledati vse mnogotere detajle,

pa tudi izvrstno maketo pri vhodu. Potem smo se peljali

naprej v Pariz. Tam smo se nastanili na waldorfski šoli

Ecole Parceval ob Seni v predelu Chatou v zahodnem

Parizu. Naredili smo si spalnice in postavili kuhinjo.

Skozi šolo nas je popeljala ga. Babeth.

Naslednje jutro smo se odpravili v Versailles. Zjutraj

smo bili še spočiti, pa se nam je vseeno zdel kompleks

ogromen. Ogledali smo si vrtove in kraljeve sobane,

vključno z znamenito "dvorano z zrcali". Da smo življenje

na dvorcu še lažje razumeli, smo si na avtobusu ogledali

tudi film o Mariji Antonieti. Ko smo se vrnili v Pariz,

smo si v naslednjih dneh ogledali glavne znamenitosti:

moderni slavolok in mesto La Defence, Palais Royal,

cerkev Saint Eustache, Les Halles, kulturni center

Georges Pompidou, Montmartre, baziliko Sacre Coeur,

Arc de Triomphe, Place des Vosges, pokopališče Pere

Lachaise (fantje na grobu Jima Morrisona), muzej

d'Orsay, Hotel des Invalides z Napoleonovo grobnico,

Cathedrale de Notre Dame de Paris, Sainte Chapelle,

Conciergerie (je bila že zaprta, pa smo le kukali vanjo),

Opera Bastille (šli smo, žal, le mimo), muzej Louvre z

Nike in Mona Lizo in z Li Pei-evo konstrukcijo piramid,

Pont Neuf, peljali smo se z ladjico po Seni gor in dol,

seveda pa smo se ponoči vzpeli tudi na razsvetljeni

Eiffelov stolp, od koder smo bili deležni najlepšega

razgleda.

Zadnji dan, v nedeljo smo vse pridno pospravili za

seboj na šoli in bili deležni pohvale gostiteljev, kako

smo se pri tem potrudili. Pot smo nadaljevali proti jugu

in kmalu prispeli do veličastne katedrale Chartres. To

mogočno gotsko arhitekturo smo si ogledali okrog in

okrog in šli tudi noter, kjer pa smo si lahko ogledali

sila lep in svečan mašni obred. Nato smo se ustavili

pri enem od gradov na Loari (četudi je postavljen na

njenem pritoku) – Chenonceau. Tam nas je navdušila

lega, parki, dvorana, kuhinja, zgodba o lastnicah in pa

prekrasni floristični aranžmaji v vsakem prostoru.

■ Emilora Hladky, 12. r

WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007 15


■ Tinka Pelhan

■ Pont Neuf - Gašper Habjanič, 12. r

Zvečer smo prispeli v Poitiers, kjer se nam je pridružila

še Anja, mi pa smo šli raje kot na svetlobno predstavo

pri katedrali na eno fajn skupno večerjo v youth hostelu.

Nisem še omenil, da smo imeli s seboj tudi tri kitare, na

njih je velemojstriral Anej, bilo pa je veselje poslušati

tudi duet s Petrom in druge poizkuse. Naslednje jutro

smo se sprehodili po centru mesta in si ogledali krasno

romansko katedralo tudi od znotraj, sodišče, mestno

jedro in baptisterij. Potem pa je bila pred nami dolga

pot vse do Španije, vmes smo si pa pogledali enega

Asterixa in film Kraljica Margot. Nastanili smo se v

kampu Gorlitz ob Bilbau in takoj preizkusili morje.

Naslednji jutro smo odšli v Bilbao in si tam seveda

najprej ogledali znameniti muzej Guggenheim, ki ga

je konstruiral arhitekt Frank Gehry. Zgradba je res

naredila močan vtis, pa tudi razstave in inštalacije

v (ter ob) njej (četudi smo se z dijaki kar prevečkrat

srečali v muzejskih kavarnah). Mesto je kljub trpki

usodi sedaj polno zadihalo, začutili pa smo tam tudi

pregovorni baskovski ponos. Šli smo čez Beli most

(Zubi Zuri) v stari del mesta – Casco viejo. Ogledali smo

si tudi Puppy- ja pred muzejem in se pozno popoldne

vrnili v kamp. Temu je sledil dan počitka, ki gaje

večina izkoristila za poležavanje na plaži in zaganjanje

v atlantske valove.

V sredo zvečer smo se zapeljali v notranjost Baskije, v

Puenta la Reino. Tja smo prišli precej pozno in prespali

v zavetišču za romarje, ki več dni ali tednov hodijo po

caminu v Santigo de Compostela kot v starih časih.

Tudi mi smo naslednji dan prehodili približno dvanajst

kilometrov v krasnem vremenu in lepem vzdušju od

Lorce skozi Estello do samostana Irache. Potem smo

si ogledati zelo zanimivo cerkev v kraju Eunate (jasno,

da smo jo tudi narisali, kot že poprej in pozneje večino

arhitekturno pomembnih objektov), popoldne pa zašli

še v Pamplono, kjer smo prehodili pot, po kateri množica

na praznik sv. Fermina teče pred biki do arene. Zvečer

smo prespali v kampu ob mestecu Olite. Močnega

vetra ne bomo pozabili, zjutraj pa smo se sprehodili do

mesta in si ogledali to nekdanjo prestolnico Navarre.

Nadaljevali smo z vožnjo proti Zaragozi, kjer smo si

ogledali najsevernejši primerek arabske (mavrske)

arhitekture v tem delu Evrope – palačo Aljaferijo. Sedaj

je tod tudi sedež aragonskega parlamenta. V palači

smo lahko videli tako tipične arabeskne prostore kot

mogočne zlate sobe oz. dvorane. Nato smo se že peljali

v Barcelono, kjer smo se za dve noči nastanili na vrtu

pianistke Clare, ki nam je s svojimi glasbenimi kolegi

pripravila tudi večer katalonske glasbe. Na vrtu je bil

tudi velik, razsvetljen bazen, ki je bil večini dijakov

v veliko veselje. Sicer pa smo si dobro ogledali tudi

Barcelono. Iz avtobusa in peš. Seveda je bil poudarek

na spoznavanju Gaudijeve arhitekture. Najprej smo si

podrobno ogledali vilo La Pedrero – tipično secesijsko

stanovanje, stopnišče, podstreha z razstavami,

terase na strehi s futurističnimi zračniki in z lepim

razgledom… Od zunaj smo videli še precej vil, prehodili

Placo Catalunyo, La Ramblo, staro mestno jedro, si

ogledali res zanimiv Mestni muzej, dvorano Palau de

la Musica Catalana, spomenik Krištofu Kolumbu …

Zadnji dan smo se preselili v youth hostel , ki je deloval

v mogočni vili nad mestom z notranjo dekoracijo v

značilno arabskem slogu. Obiskali smo še Parc Guel

(kjer smo bili deležni tudi koncertov) in šli pogledat

predstavo z glasbo in vodometi nad Placo d'Espanya.

Iz Barce smo naslednje jutro šli v Figueras, kjer smo

si z zanimanjem ogledali Dalijev nadrealistični muzej.

Potem smo zapustili Španijo in imeli zopet eno izvrstno

kosilo ob morju na poti v Carcassonne.

16 WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007


■ Sara Novak, 12. r

To odlično ohranjeno mogočno srednjeveško mesto

smo najprej od spodaj narisali z mostu, potem pa se

nastanili v youth hostelu sredi starega mesta. Obhodili

smo obzidje, kar pomeni skoraj dva kilometra hoje in

si ogledali stolpe in mesto ponoči, ko je še predvsem

čaroben. Naslednji dan smo se ustavili v cistercijanskem

samostanu Fontfroide, kjer so nas prijazno sprejeli, na

koncu pa so skupino pohvalili kot zgledno, spoštljivo in

pozorno, tako da smo še bolj uživali v rožnem vrtu, kjer

se je ogled končal.

Nadaljnja pot nas je vodila ob morju, zato smo se

seveda ustavili in radostno poskakali v morje ali

pa nabirali školjke, medtem ko je g. Todori zopet

pripravljal kosilo. V Arles smo prispeli malce pozno

(znamenito rimsko areno so že zaprli), a smo vseeno

uživali v lepotah Van Goghovega mesta. Na večer smo

se odpeljali skozi Camargue do mesteca Saintes Maries

de la Mer, kjer smo se za dve noči nastanili v kampu,

saj je bil naslednji dan prost. Nekateri so zgolj počivali,

drugi pa tudi raziskovali, popoldne pa nas je šla večina

na nekrvavo korido v lokalni areni. Po dnevu počitka

smo se odpeljali do rimskega akvedukta Pont du Gard.

Kakšni izvrstni gradbeniki so bili ti Rimljani! Nato smo

šli pa še v Orange pogledat rimsko gledališče.

Zvečer smo prišli v Avignon in se nastanili v kampu s

krasnim pogledom na mesto. Ogledali smo si znameniti

Avignonski most in Papeško palačo ter se sprehodili

po mestu. Naslednje jutro smo zastavili zgodaj in se

zapeljali do rdeče zemlje, kjer so včasih pridobivali

barvo tridesetih odtenkov. Bilo je zelo slikovito,

spomin pa je še dolgo ostal tudi na čevljih in pri kom

tudi na oblačilih. Kasneje smo se ustavili še v tovarni

parfumov Fragonard, kjer so nam razložili, kako se

izdeluje parfume, in nam predstavili letošnjo kolekcijo.

Kmalu zatem smo se za kratek čas ustavili še v Monte

Carlu. Pravih nakupov tam nismo opravljali. Največje

pozornosti je bil deležen vozni park oz. množica zvenečih

znamk avtomobilov na cesti in na parkiriščih. Joli

nismo srečali. Potem smo se peljali še do mesta Finale

Ligure, kjer smo prespali v pravljičnem gradiču, zjutraj

pa smo se na obali v morju nekateri z užitkom skopali.

Naša zadnja arhitekturna postaja je bila Vicenza z

znamenito arhitekturo mojstra Andrea Palladie. Videli

smo njegovo krasno gledališče in baziliko in nekaj

njegovih vil. Od Vicenze nismo imeli več daleč do doma,

kamor smo prišli ravno lepo ob napovedanem času v

naročja dragih nam domačih.

Bilo je jako fajn. Vse! Na čelu s pozornostjo in

vedenjem dijakov in dijakinj. Nalezljivega navdušenja,

vztrajnosti, razlagalske vneme in širokega znanja (tudi

jezikov) gospe Maletin se ne da prehvalit! Gospod Todori

je bil s svojimi kuharskimi talenti in skrbjo za red, pa

tudi z prijazno "razumevajočnostjo" pravi blagoslov za

našo dolgo skupno pot (in mentor za kuharske veščine

dijakom in dijakinjam …). G. šofer Stane je pogosto

pokazal še več zanimanja za znamenitosti kot kakšen

dijak, je bil pa potrpežljiv, prijazen in zgovoren in nam

je olajšal marsikatero od mogočih popotnih tegob. Z

gdč. Pelhan sva neredko prav ganjena zrla v pridnost

in dobro voljo naših dvanajstošolcev, v pravo mero

razigranosti, pa tudi zrelega interesa za svet …

Hvala očiji, mame in druga žlahta za potrpljenje pred

odhodom, za prenašanje finančnega bremena ter za

podporo nasploh – predvsem pa za zaupanje, ki je

omogočilo, da smo skupaj lahko izvedli dolgo in bogato

pot, ki ji težko najdemo para na katerikoli drugi šoli!

■ Tinka Pelhan

WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007 17


UT R I N K I

11. razred

na obhodu po

zdravstvenih

ustanovah

Igor Velepič

Tretji letnik obravnava v prvem delu epohe biologije

embriologijo. Letos, ko je naša učiteljica biologije

ga. Ksenija Klopčič na porodniški (povila je skrajno

simpatičnega Aljaža, za kar ji navdušeni čestitamo!), je poučeval

v razredu izkušeni waldorfski učitelj g. Hoier z Danske.

Vso snov so izvrstno obdelali v dveh tednih, po njegovem

odhodu pa je ostalo še nekaj dni epohe biologije: en dan

smo z go. Ingrid Thiesen risali portret sošolke, dvakrat

imeli osnove genetike, enkrat poslušali filozofa, prof.

Jožeta Ručigaja (zelo zavzeto in resno smo obravnavali

etične dileme genske tehnologije) in si ogledali Univerzitetni

klinični center (UKC) in Medicinsko fakulteto (MF).

Ta, slednja, izkušnja je bila dovolj zanimiva, da jo z

veseljem podelimo z bralci Waldorfskih novic. Torej, ob

osmih smo se dobili pred UKC. Ozrli smo se v okna, kjer

so zdravili celo tovariša Tita in vstopili v veliko sprejemno

avlo. Kot smo kmalu videli, celo na UKC in na MF ni zgledno

poskrbljeno za dostop z vozički, saj so morali razredni silaki

kar nekajkrat prenesti Nino po stopnicah … Po dogovoru

z g. Mirom Šlibarjem, bolnišničnim duhovnikom (pripravil

nam je lep pozdravni sveženj razglednic in izvodov glasil

bolnišnične župnije) smo si naprej ogledali kapelo (arhitekt

Jože Marinko), freske v njej in prisluhnili tudi manjšim, a

zelo lepo zvenečim orglam z enim igralnikom (manualom)

in štirimi registri. Tja nas je prišla pozdravit ga. Rada

Franko, mag. farmacije, ki nam je razložila, kaj vse delajo

v bolnišnični lekarni, kako pripravljajo zdravila, na kakšne

načine jih pacientom dozirajo, s kakšnimi kliničnimi

primeri se vse srečujejo … Oddelka si v dopoldanskem času

ni moč ogledati, ker so vsi polno zasedeni s pripravljanjem

zdravil, priložnost za to pa bo, če bomo naslednjič prišli

popoldne. Zahvalili smo se ge. Franko za zanimivo razlago,

potem nam je pa g. Gregor Korošec, dipl. ing. radiologije,

bolj podrobno razložil, v kakšni ustanovi smo in kam je

umeščena, povedal pa nam je še marsikaj iz svojih bogatih

delovnih izkušenj… Nato nas je peljal v kardiorespiratorni

laboratorij, kjer nas je sprejela gospa mag. Maja Novak in

nas navdušila z demonstracijo ultrazvoka srca. Za vlogo

pacienta se je žrtvoval Teo in na ekranu smo grafično zelo

nazorno spremljali delovanje njegovega srca, prekatov,

plahutajočih zaklopk, smeri pretakanja krvi … Nekaj

sošolcev in sošolk je s stetoskopom preverilo delovanje

njegovih pljuč.

Ga. Novak nam je ultrazvočno diagnostiko pojasnila z jasno,

poljudno razlago. Bili smo navdušeni nad laboratorijem,

a g. Korošec nas je že popeljal naprej, do kletnega vhoda

v transportne tunele, ki povezujejo večino zdravstvenih

ustanov okrog UKC. Tako smo dolgem podhodu prispeli

do MF in z dvigalom prišli v pritličje, kjer nas je sprejel

sam predstojnik katedre za anatomijo, prof. dr. Dean

Ravnik. Pokazal nam je najprej veliko predavalnico MF

(240 sedežev), kjer so imeli študenti drugega letnika ravno

odmor, in povedal marsikaj zanimivega o resnem delu

študentov tudi izven študijskih obveznosti.

Nato nas je odpeljal v klet, v enega od prostorov za vaje

iz anatomije, s secirnimi mizami in z zbirko anatomskih

preparatov v formaldehidu (po domače "kompoti"). Prof.

Ravnik nas je navdušil s pripovedmi o oporokah, ko

ljudje svoje telo po smrti "zapustijo znanosti", o izkušnjah

s študenti, o delovanju inštituta, o podobnih ustanovah

(sodna medicina, policija, forenzika), o prepovedanih

seciranjih (Michelangelo, Da Vinci, arabski svet…). Po

njem imajo v Sloveniji bodoči kirurgi izvrstne možnosti

za pripravljanje na poznejši kirurški poseg v živo, kar ne

velja za vse dežele. Zahvalili smo se tudi g. Ravniku in

zapustili MF ter se odpravili nazaj v šolo. Spotoma smo si

še ogledali, kje je porodnišnica, ortopedska klinika, trakti

stare onkologije, nova onkološka klinika, travmatološka

klinika, nevrologija, otorinolaringologija, stomatološka

klinika …

Potem smo šli še na Vrazov trg, kjer smo spet zgolj od zunaj

videli prostore kateder za biofiziko, biokemijo, biologijo

celice, informatiko, pa prostore legendarnega "Pajzla", kjer

se podnevi intenzivno študira, zvečer pa sproščeno zabava.

Videli smo tudi, kje je dekanat MF in knjižnica, zadnja od

ustanov, ki smo jih obšli, pa je bila ortopedska klinika.

Človek se z zdravstvenimi ustanovami nepredvidoma

nič kaj rad ne sreča, takole pa smo le videli vsaj drobec

zanimivosti tega sveta. Hvaležni smo vsem, ki so si vzeli čas

za nas, skoraj zagotovo nas pot še kaj zanese tja. Morda pa

se bo kdo, čez leto ali dve, zopet srečal s prof. Ravnikom

(kot je sam spodbudno pripomnil) kot študent ...

18 WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007


O E M A R I B O R

Nada Antauer, vodja izobraževanja

Waldorfsko

izobraževanje

V

Mariboru ima izobraževanje za waldorfske

učitelje že kar dolgo tradicijo. Prvi začetki segajo

10 let nazaj, jeseni 2006 pa smo vpisali že četrto

generacijo študentov. Štiri je prav posebno število. Seveda

so tudi druga, le njihove kvalitete so drugačne.

1 je celovitost, vseobsežnost; 1 je zemlja in eno je

sonce. 2 nosi v sebi polarnost sveta in stvari, 3 je

tisto novo, kar ustvarita polarnosti, kadar se uspeta

združiti, 4 pa nam daje prostor in prostranstva. Skriva

se v mnogih stvareh: 4 strani neba, 4 strani in štirje

vogali hiše, miz in stolov, človek ima 4 ude, kvadrat 4

enake stranice in kote. Kvadrat je simbol za zemljo oz.

zemeljsko, hiša nam daje zavetje in intimo,mize in stoli

nam zahodnjakom omogočajo srečanja in dogovarjanja

"za mizo", človek je povezovalec med nebom in zemljo,

nebo pa nas dvigne v višave in nas veže s prostranstvi

kozmosa. Morda so to kvalitete te četrte generacije, ki

jih ali imajo ali naj bi jih razvili.

Vsaka generacija študentov je na svoj način tesno

povezana z razvojem waldorfske pedagogike -vrtca in

šole - v Mariboru. Prva generacija je orala ledino, pulila

plevel in z veliko ljubezni skrbela za to, da bi semena

vzklila. In so, rodil se je naš vrtec. Druga je razdelila

svet med nebo in zemljo ter uspela roditi tretjo, ki je

iskala ravnovesja med polarnostmi ter skozi iskanje

poti med svetlobo in temo ustvarila barve – našo

mavrično waldorfsko šolo.

Četrta generacija študentov že skoraj eno šolsko leto

"guli waldorfske klopi". Za en poln razred jih je. Jim bo

uspelo (skupaj z vsemi nami) waldorfsko pedagogiko

prizemljiti, ji dati zavetje doma, omogočiti srečanja ter

nas povezati s prostranstvom kozmosa?

V tej generaciji se bodo ob bodočih učiteljih in

učiteljicah prvič "rodile" nove vzgojiteljice waldorfskega

vrtca, mi pa se že spogledujemo s srednjo šolo in

razmišljamo, kako bi učiteljem naše srednje waldorfske

šole dali čim več tega znanja, ki ga bodo potrebovali pri

svojem delu.

Držite nam pesti in bodite dejavni z nami.

Vtisi študentov o izobraževanju

Barbara S. Resinovič,

študentka waldorfskega izobraževanja

Z waldorfsko pedagogiko sem se začela spogledovati pred

dobrim desetletjem, ko sva z možem začela razmišljati, v

kakšen oz. kateri vrtec bova vpisala najinega otroka. Čas takrat

waldorfski pedagogiki v Mariboru ni bil naklonjen, waldorfski

vrtec je zaprl svoja vrata, jih potem kmalu spet odprl in tako

je najin, takrat že drugi otrok, dobil svoj drugi dom. Skozi

predano, odgovorno in ljubeče delo vzgojiteljic in vzgojitelja

sem odrivala tančice waldorfske pedagogike in v meni je začelo

kaliti seme, ki sem ga zasejala že dolgo nazaj. Pokukalo je na

plan, se hranilo s skrbjo, predanostjo, ljubeznijo; tako se je

drobna misel preoblikovala v trdno odločitev, da se tudi sama

odločim za izobraževanje.

Oktobra 2006 se je tako zame odprla še ena nova pot.

Hoja po njej mi že ves čas odkriva veliko ovinkov, vzponov,

spustov, slepih ulic in križišč, ne dovoli mi, da bi veliko gledala

naokrog, pač pa od mene zahteva, da si iskreno odgovarjam na

vprašanja, da velikokrat »pogledam« vase in ugotovim, kaj bi v

vsakdanjih malenkostih lahko naredila boljše.

Spoznala sem nove ljudi, med nami so se začele tkati vezi in

niti, spletati so se začela drobna prijateljstva ter naklonjenosti.

Ali niso tudi to stvari, ki naše življenje delajo zanimivejše, bolj

pestro in nam dajejo razumevanje do odraslih in do otrok?

Ne želim reči, da se dvom nikoli ni priplazil iz skritega predala,

povedati pa želim, da sem preprosto vesela, ker sem lahko

drobec v ogromnem mozaiku.

WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007 19


O E M A R I B O R

Mateja Jobstl,

študentka waldorfskega izobraževanja

Redki so ljudje, ki znajo opazovati in ki opazijo podrobnosti, ki

običajno potonejo v toku vsakdanjika ali uidejo iz navade. Biti v

trenutku in ga začutiti. Dojeti smisel, pomen, logiko. Čutiti svet

okoli sebe in to razviti v izkušnjo, znanje. Obogatiti svoj pogled

na svet z niansami, ki pronicajo iz sveta za fizičnim.

Naša letna naloga na izobraževanju za waldorfske pedagoge

nas nagovarja k tovrstnim potezam. Zato jo ne jemljem kot

formalno obveznost, ampak kot nagovor svojim skritim močem

in zmožnostim.

Prvi korak je bil prisluhniti nagovoru drevesa, ki je zato

postalo naše; v množici dreves v gozdu, med postrojenimi

topoli v drevoredu, vilinski brezi ali ponosni lipi na vrtu. Nato

smo se lotili risanja. Z neveščo roko smo vodili svinčnike po

papirju in po nekaj neuspelih (in zradiranih) poskusih izrisali

silhueto drevesa, lista, vejico, brst in iz njega nov list, popek in

iz njega cvet. Ob tolažečih besedah, da »sploh ni pomembno,

kako izgleda«, je postajalo risanje vedno lažje, vedno mehkejše.

Prisluhnili smo zgodbam odpadlega listja v jesenskem slovesu,

razbrazdani drevesni skorji in golemu skeletu v zimskem

počitku, opazovali pomladni zagon, v zgodnjem poletju pa se

čudimo morju krepkega listja in krošnjam, ki se kitijo z zelenim

razkošjem.

Pisni del naloge nastaja ob ubesedovanju naših opažanj.

Na končni predstavitvi bomo poskusili izrisati notranjo gesto

drevesa ter ga oživeti na risbah, v besedah ali kako drugače.

Ob tem me prešine, kako oseben odnos lahko vzpostavimo z

opazovanimi stvarmi. Vidimo onkraj fizične podobe, prostormed-nami.

In smo že pri ljudeh, naših medsebojnih odnosih, ki

kar kipijo od drobnih namigov, skritih pomenov ter zgodb izza

besed. To dojeti in upoštevati tako v pedagoškem delu, kot v

krogu družine in prijateljev, je neprecenljivega pomena.

Alenka Vindiš,

študentka waldorfskega izobraževanja

Minilo je prvo leto našega izobraževanja. Če strnem svoje

vtise, lahko samo rečem, da mi je to leto odkrilo, koliko vsega

še ne znam.

Presenetilo me je, kako široka osebnost mora biti Waldorfski

učitelj/vzgojitelj. Potrebuješ cel spekter sposobnosti in biti

moraš resnično izgrajena osebnost. Kljub temu, da se že leta

ukvarjam z delom na sebi, so se mi preko tega izobraževanja

odkrili novi vidiki dela na sebi. Naša naloga je biti zgled in

imeti hkrati globok uvid v otroka. Seveda to nam novopečenim

študentom predstavlja resnično velik izziv. Pri tem delu si ne

moreš privoščiti, da bi zaspal in delal rutinsko leto za letom.

Preko hospitacij v vrtcu in šoli sem uvidela, da ti nikoli ni

dolgčas, če se odločiš za ta poklic.

Začeli smo lani jeseni. Nenehno so se nam priključevali

novi študentje (oz. večinoma študentke – imamo samo dva

študenta in ogrooooomno študentk). Sedaj nas je že toliko, da

se na predavanjih komaj stlačimo v en razred. Pomeni, da je

zanimanja za waldorfsko pedagogiko ogromno.

V prvem letniku smo mnogo peli, igrali na flavtice in lire z

učiteljico Beate iz Gradca. Muzicirali smo pred drugimi, seveda

na začetku še precej sramežljivo. Verjetno bomo na koncu

izobraževanja postali že malo bolj obdelana skulptura. Tisti

bolj talentirani so spesnili prekrasne pesmi, večina smo se

pa pač trudili vsak po svoje. V tolažbo mi je, da vsak pač ni

Mozart. Ampak vaja dela mojstra, seveda če mojster dela vajo.

In mi se nismo vdali. Veselo smo se gibali z Vido pri evritmiji.

Na začetku preproste gibe, ki jim je Vida postopno dodajala vse

bolj zapletene. Predvsem pa je , ko smo se uskladili, vse skupaj

izgledalo že kot prava predstava. Na hospitaciji v 6. razredu v

Gradcu sem pa spoznala, da je pred nami še dolga pot.

Proti nam so bili ti najstniki pravi mojstri. Kar sapo mi je

zaprlo, ko sem jih opazovala. Tudi slike, ki so visele na steni

njihovega razreda, so bile fantastične. Čeprav se je Štefan, ki

nas je vodil v slikanju, zelo trudil z nami, se nam večini vidi,

da nas v našem osnovnošolskem in kasnejšem formalnem

izobraževanju niso ravno spodbujali k umetniškemu izražanju.

Smo pač generacija, ki so jo bolj trpali z informacijami, kot

spodbujali našo kreativnost. Hvala bogu, da imajo naši otroci

boljše možnosti. Ko sem opazovala waldorfske učitelje/

vzgojitelje pri njihovem delu, se je lepo videlo, da z dušo in

telesom živijo za svoje delo. Le taka oseba lahko otrokom nudi

resnično kvaliteto. Ga navduši in spodbudi za neko aktivnost.

Na javna izobraževanja se študentje mnogokrat vpišejo »kar

nekam«, ker je pač nekaj treba študirati, v bistvu pa sploh ne

vedo, česa si resnično želijo. Pri našem študiju pa je drugače.

Vsi smo se vpisali, ker nas to izobraževanje zanima. Tudi,

če ne bomo nikoli delali kot waldorfski učitelji/vzgojitelji, smo

že in še bomo dobili ogromno. Sama sem trenutno v stanju

pričakovanja prvega otroka. Preko predavanj in hospitacij sem

si pridobila mnogo znanja, ki mi bo prišlo prav pri vzgoji znotraj

moje družine. Seveda ne bom popolna mati, pomagalo pa bo.

Definitivno se bomo v moji bodoči družini več igrali z naravnimi

igračami ter jih sami izdelovali, s tem pa spodbujali domišljijo.

Peli bomo in igrali na instrumente, se umetniško izražali skozi

likovno umetnost, pustili otrokom svobodno igro istočasno pa

jih z zgledom navajali tudi na delo. Sama pa se bom trudila

upoštevati individualno dušo otroka, ki prihaja in vseh, ki še

pridejo (rojenih meni in drugim).

Z nami je delilo izkušnje še mnogo predavateljev na vikend

seminarjih, seveda pa je za nas najpomembnejša oseba naša

Nada, ki je odgovorna za Waldorfsko izobraževanje v Mariboru.

Daje nam odgovore na vsa naša vprašanja, dvome, kontrolira

naše naloge in nam deli pluse, nas skritizira, če se polenimo (ko

nismo pospravili razreda za seboj in je morala to opraviti ona

namesto nas). Mi pa se seveda vsi trudimo po svojih najboljših

močeh, da bi bili dobri študentje in da bi ponesli v svet slavo

waldorfske pedagogike. Pred nami je še dolga pot, vendar

stopamo po sledovih izkušenih.

1. letnik WALDORFSKEGA IZOBRAŽEVANJA v

Mariboru so učitelji in vzgojitelji preživeli skupaj.

Zaključili smo ga s POLETNIM SEMINARJEM na

Gaju nad Bresternico pri Mariboru. Ukvarjali smo se

z Goethejevo teorijo barv in zraven slikali, poskušali

razumeti, kaj je Steiner mislil s tem, da lahko vsak pride

do spoznanj višjih svetov, in se evritmijsko gibali.

V 2. letniku poteka izobraževanje v dveh smereh: za

učitelje in za vzgojitelje. Pridruži se nam lahko vsak, ki

je kadarkoli in kjerkoli že zaključil 1.letnik waldorfskega

izobraževanja.

20 WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007

More magazines by this user
Similar magazines