Revija Svitanje - Zima 2007

wsljubljana

Letnik III, številka 4

K

S V I T A N J E

Revija za negovanje kulture zavedanja

Kašeljska cesta 150 C

1260 LJUBLJANA-POLJE

Tel: 059 040 328, faks: (01) 549 01 55

GLAVNA IN ODGOVORNA UREDNICA:

Marina Nuvak

STROKOVNI SODELAVCI:

Fanči Perdih, Eva Zupan,,

Aci Urbajs, Terezija Nikolčič,

Brane Žilavec, Ivana Marolt,

Luka Krušič in Ana Krušič-Kaplja

SLIKOVNI MATERIAL:

Žiga Vuk, Aci Urbajs, Ivana Marolt

PRELOM IN OBLIKOVANJE:

Žiga Vuk, zzigc.net

NASLOVNICA:

Joca Jamšek

JEZIKOVNI PREGLED:

Betka Jamnik

Kazalo 2

Uvodnik 3

Skrb za naravo 4

Upravljanje dinamike humusa v teku leta 4

Biološko dinamično vinogradništvo 2. del 8

Zdravo in okusno 10

Skrb za naravo 13

Zdravilne rastine 13

Angelika 13

Črna meta 13

Bolezenski simptomi 14

Širjenje obzorij 15

Vprašanja o škodljivosti cepljenja 15

Prehrana povzročitelj bolezni ali terapija 21

TISK:

Studio International d.o.o.

Ljubeljska ulica 240

1000 Ljubljana

Dogajanje 24

IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

direktorica Marina Nuvak

Kašeljska cesta 150 C

1260 Ljubljana-Polje

Tel.: 059 040 328

LETNA NAROČNINA: 12,52 EUR

NAKLADA: 1200 izvodov

PRILOGA:

Waldorfske novice

časopis Waldorfske šole Ljubljana

Vse pravice zadržane. Ponatis celote ali

posameznih delov je dovoljen le s pisnim

dovoljenjem uredništva.

ISSN 1854-1739

Revijo SVITANJE lahko naročite:

• na elektronskem naslovu

revija.svitanje@gmail.com

• ali z naročilnico, ki je objavljena v reviji.

Letna naročnina je 12,52 EUR.

POZOR

Si želite da se revija SVITANJE

obdrži na slovenskem tržišču?

Menite, da bi lahko pri tem pomagali?

Iščemo namreč nove sodelavce, ki bodo pomagali:

- pridobivati sredstva iz javnih razpisov,

- pridobivati oglaševalce in donatorje,

- promovirati revijo v širšem slovenskem okolju.

Javite se nam!


U

U

3

Marina Nuvak

glavna in odgovorna urednica

Dragi prijatelji!

Dobrodošli v naši zimski

izdaji Svitanja. Ko pišem

ta uvodnik, lahko skozi svoje okno opazujem

pokrajino, ki jo je pobelil sneg. Tako nežno in tiho

je prišel med nas in narahlo sedel na naše njive,

travnike in hiše. Prekril je sivino in vse okoli nas je

tako lepo belo. Pridružilo se mu je tudi sonce, ki

se lesketa v drobnih snežinkah, in zdi se, da postaja

naše tiho pričakovanje tako še bolj slovesno.

Kako lepo je sedeti v toplem domu, polnem prijetnih

predbožičnih vonjav, ter v krogu svojih domačih

skozi okno opazovati, kako se drobne snežinke prav

narahlo spuščajo na zemljo. Ali pa si navsezgodaj

zjutraj nadeti svoja topla oblačila, se v tihem jutru

podati na sprehod na bližnji hrib in uživati v pogledu

na pobeljeno pokrajino, ki se spreminja v bleščečo

ploskev, ko jo počasi osvetljujejo sončni žarki!

A ta slika je v zadnjih desetletjih vse bolj redka.

Spomnim se, da smo v mojem otroštvu takšno

prijetno jutro dostikrat doživeli. In kolikokrat

smo na Sveti večer k polnočnicam gazili po sveže

zapadlem snegu! In kako smo pri tem otroci uživali!

Takih prizorov je vse manj, zato smo lahko danes

res srečni, da nas je obiskala zima, sicer en teden

pred božičem, pa tudi dosti bolj skromno kot nekoč.

Pa vendar, mati narava nam je letos spet naklonila

veselje. In nekateri med nami lahko ob tem prizoru

v spominu podoživimo tudi tiste davne zime iz

našega otroštva.

Takrat smo živeli brezskrbno otroštvo in se nismo

prav nič zavedali, da v naši bližini živijo ljudje, ki jim

taka zima prinese bolj težave, kot veselje. Že takrat so

živeli med nami in tudi danes jih je precej, ki nimajo

toplega doma, iz katerega bi se lahko navduševali

nad to belo lepoto. Pa tudi takih je precej, ki tak dom

sicer imajo, vendar so v njem čisto sami, nikogar

ni, ki bi v tem evforičnem času, ki prihaja, ko bomo

drug drugega obdarovali s skromnimi, pa tudi manj

skromnimi darili, namenil nekaj malega tudi njim,

pa čeprav le prijazno besedo.

Nekdo bo rekel: "Kaj pa lahko kot posameznik

naredim za to?"

Res je, vsem osamljenim in zapuščenim en

posameznik ne more pomagati. Pa vendar, vsakdo od

nas se lahko v tem prazničnem času nekoliko obrne

okoli sebe in pomisli na svojo osamljeno sosedo in

ji nameni prijazno voščilo, ji morda od preobilice

dobrot, ki bodo v tem času na naših mizah, in ki jih

ne bomo mogli pojesti, odnese košček peciva, ki smo

ga pripravili sami. Ali pa ji izreče prijazno voščilo.

Sami pri sebi radi najdemo izgovor, da bomo morda

s tem osebo prizadeli. Če si to res želimo narediti,

gotovo najedemo tudi pravi način, da pri tem osebe

ne prizadanemo. Kajti osamljena oseba je že tako

prizadeta, lahko ji torej samo polepšamo dan.

Mnogo je načinov, kako sočloveku polepšati dan.

Vsakdo od nas lahko najde svojega. In v tem je čar tega

dejanja. Zanj se mora človek najprej odločiti, potem

pa o tem tudi razmisliti. In prav božični čas je čas, ko

si lahko vzamemo trenutek za to 'aktivnost', ki si jo

dandanes v preobilici zunanjih vtisov in aktivnosti,

ki smo si jih zadali, že redko moremo privoščiti.

V tem prazničnem času vam želim čim več miru in

priložnosti za razmišljanje! Da stopite v novo leto

morda za kanček bolj povezani med sabo, bogatejši

za novo prijateljstvo ali znanstvo!

Srečno!

■ Patrick Vincent Berry


4

S

S

Upravljanje dinamike

humusa v teku leta

Manfred Klett

Ta horizont preide večinoma kar iznenada v kamenje

– C horizont. Tako stopa v povezavo z glavo kmetijske

individualnosti. Tu prevladuje predvsem vpliv zvezd

stalnic. V rodovitnih tleh so ti trije členi, sicer v

zametku, vzpostavili nekakšno samostojno sredino

med tem, kar je zgoraj, in tem, kar je spodaj. Vsi trije

členi določajo dinamiko presnove v tleh v teku leta. V

horizontu humusa je ta dinamika najizrazitejša tam, kjer

se dejavnost presnove trebuha kmetijstva premakne v

snovne procese tal. To dinamiko lahko usmerjamo na

tri načine:

1. skozi obdelovanje zemlje,

2. s kolobarjenjem,

3. z gnojenjem.

V nadaljevanju želim prikazati, kako je mogoče

usmerjati dinamiko humusa z obdelovanjem zemlje.

Še pred obdelavo teme bi rad omenil dve vprašanji.

Prvo je, kako se kažejo tla kot dinamično-ritmični

sistem v zasnovi tistega, kar je Rudolf Steiner

imenoval individualnost kmetijstva. Drugo pa,

kakšno funkcijo ima ogljik v humusu.

Zdaj pa k prvemu vprašanju, k tlom. Pri pojmovanju

kmetijske dejavnosti kot "neke vrste individualnosti"

usmeri Rudolf Steiner pogled na navpično os zemljasonce

na rastišču, kjer je tisto "nad zemljo" kot trebuh,

torej presnovni pol individualnosti kmetijstva, in kjer

je tisto "pod zemljo" kot glava, torej čutni pol. Med

obema se razčlenjujejo tla, ki jih označi za prepono te

individualnosti. Govoril je o na glavi stoječem človeku.

To členitev moramo upoštevati, če želimo razumeti

tla v biološko-dinamičnem načinu kot primerljiva

človeški preponi. V našem zmernem pasu so tla še

enkrat podoba individualnosti kmetijstva kot celote.

Zgoraj najdemo humusno povrhnjico, ki že s svojo

črno barvo in temnostjo kaže sorodnost z ogljikom.

Pedološko se to imenuje A horizont. Torej se od zgoraj,

od trebuha kmetijstva, iz prepone, tvori humus v globino

in potem stoji s tem zgoraj v vzajemnem dinamičnem

učinkovanju. V A horizontu imamo v bistvu opravka

z delovanjem lune in zemlje. A horizont se počasi

pretvarja v B horizont, ki je v biodinamiki nosilec

gline, povezane z drobnim peskom in apnencem. Tu

je v ospredju delovanje Sonca, ki je povezano z glino.

Najprej se bom vrnil na drugo začetno vprašanje:

Kakšno funkcijo opravlja ogljik v humusu? Ogljik se

nahaja v samem jedru humusa, v trajnem humusu.

Stoji v podobnem odnosu do svojih štirih bratov

(kisika, dušika, vodika in žvepla) kot v beljakovinah.

Humus je torej soroden beljakovinam, le kompozicija

teh elementov je malce drugačna. Kako pride ogljik

do črnega humusa? Izhodišče je mrtvi končni produkt

vsakega organskega izgorevanja oz. izdihovanja tal,

živali in človeka. To je CO2. V CO2 je ogljik zaprt vase,

vezan na zemljo in brez moči, da bi lahko pokazal svoje

edinstvene lastnosti. Je nedejaven, mrtev in v pravem

pomenu na koncu svojih moči. Iz tega stanja se lahko

osvobodi le s pomočjo rastlin, ki so bile osvetljene

s sončno svetlobo. Rastline vdihnejo CO2 v reže, ki

jih imajo na spodnji strani listov. Tu se v osvetljenem

klorofilu zgodi čudež vstajenja ogljika in kisika:

preporod.

Z močjo živega oz. z življenjsko (etrsko) močjo bosta

kisik in ogljik ločena ali bolje rečeno odtrgana drug

od drugega ter dvignjena v stanje višje potencialnosti.

Kisik, ki ga rastline izdihnejo, je povezan z življenjem.

Vzdržuje življenje v tleh, kot tudi v živalih in v človeku.

Ogljik pa je vsemogočni oblikovalec. Sedaj se lahko

skozi oblikovanje rastlin pokaže "svetovni duh". Oblika

rastlin je ustvarjalen svetovni duh, ki se pokaže s

pomočjo ogljika. Rastlina se čutni zaznavi prikaže kot

slika. Ta slika je slika duhovno ustvarjajočega načela, ki

ga fitopatologi imenujejo bitje oz. tipus. Temu se seveda

pridružijo seveda še zunanji pogoji součinkovanja

zemlje, vode, zraka in toplote, ki spremenijo ta razodeti

pojav. Ogljik je odgovoren za to, da se duh sploh pojavi

v tej zemeljski obliki. V tej obliki se strdi, premine in se

v njo ujame.


5



Dokler rastlina raste, oblikuje ogljik ideje vesolja s

pomočjo svojih bratov kisika, dušika in žvepla, ki se v

sončni svetlobi prelivajo v sokovih navzgor in navzdol.

Te ideje so tiste, ki združijo snovi iz ogljika v ogljikove

hidrate (sladkor, škrob, celuloza) in v beljakovine,

encime ter maščobe. Živo bitje teh idej daje ogljiku

sile, skozi katere lahko ta v fizičnem svetu postane

veliki skladatelj, ki razporeja snovi. Tako kot v glasbi

intervali povezujejo posamezne tone v slišno skladbo,

tako delujejo vesoljne ideje skozi ogljik. Njihove sile v

intervalih ustrezno povežejo harmonijo sfer s snovjo

za to določeno zgradbo. Vesolje piše v ogljik glasbo in

ta se preobraža ter s pomočjo kisika, dušika, vodika in

žvepla v snovi ustvarja zaporedje zvokov.

Ko se rastlina popolnoma razvije do cveta in odmre,

se ta snovna kompozicija v korenini, steblu, listu in

cvetu sprva ohrani. Pade na tla in se vrne kot oblika

obstoječega, splošno rastlinskega nazaj na zemljo, le

seme, ki je prešlo semenski kaos, nosi v sebi sile obnove.

Ko pade rastlinska oblika nazaj iz trebuha kmetijske

individualnosti k zemlji, se začne proces razgradnje

humusa. Po tem obstoječem samorazkroju, ki se vidi v

odmiranju listov, ki se razbarvajo, se v vlažno toplem

okolju tal začne hitra poselitev z mikrobi, zlasti z

bakterijami, ki jim sledijo žarkaste plesni, plesni in druge

živali v tleh, ki razgradijo in razdrobijo kompozicijo

rastline, ki je nastala na sončni svetlobi. V tej fazi

lahko z vso pravico govorimo o rastlinskih ostankih

kot o hranilnem humusu. Ta postopek razkroja se

dogaja heterotrofno. Živa bitja v tleh, vse to neskončno

število bakterij živi v temi tal od snovi, ki se je zgradila

nad zemljo pod direktnim vplivom sonca, torej tudi

autotrofno. Lahko postavimo abstraktno formulo in

rečemo, da te živali črpajo energijo za svoje življenje iz

rastlinske snovi.

Toda ta formula skrije neskončno kompleksnost

dogajanja, ki je konec koncev začetek tvorbe humusa.

Postopek razgradnje sprošča snovi, npr. nitrate, ki so

končni produkt mineralizacije, ali pa npr. CO2, ki ga

tla izdihujejo. Sprošča pa tudi kompozicijske sile, ki

imajo posebne lastnosti, ki ustrezajo rastlinam, ki so

ta rodovitni humus podarile. Kaj se zgodi z njimi?

Lahko uhajajo kot toplota ali pa še pospešijo razkroj s

povečanjem števila bakterij. Te sile, delovanje vesoljnih

idej, se lahko vidi še v neki drugi pomembni vlogi.

So namreč tiste, ki iz organskega še enkrat oblikujejo

ogljik. Tokrat v delovanju brez svetlobe. V temi zemlje

ponovno prebudijo velikega oblikovalca, ki s svojimi

brati oblikuje novo zgradbo. Nastajajo huminske

kisline in skozi njih polimerizacija huminske snovi,

kar je osnovna sestavina trajnega humusa. V trajnem

humusu je vseh pet bratov spet skupaj, toda na

drugačen način. Zbrani so v univerzalni zgradbi,

v katero je vtisnjena celotna ideja in potencial sil

izvorne rastline. Ta potencial sil se je v času rasti

rastline vgradil v ogljikovo ogrodje rastline kot izraz

delujočega sončnega leta. V tem oziru lahko rečemo,

da humus ni enak humusu. Je sicer nekaj splošnega,

ampak se določa po svojem izvoru. Prav tako kot

lahko govorimo o ajdovem in regratovem medu ali o

medu navadne ogrščice, lahko označimo tudi humus

kot ajdov, regratov ali pa kot humus ogrščice.

Ogljik v trajnem humusu ohranja sliko splošno

rastlinskega iz prejšnjega leta in jo prenaša v naslednje

leto. Zaradi te lastnosti ogljika, ki ohranja duha v

humusu, se lahko trajni humus označi kot spomin

zemlje, kot tisto vsesplošno, prarastlinsko. To je tisto, s

čimer je vsaka rastlina v sorodu.


6

s k r b z a

Iz tega humusa potem, s spominom na preteklost, zraste

v svojo obliko. Črni trajni humus je spremenjen v zemljo,

zrel, stalen in je kot seme, seme splošnorastlinskega.

Verjetno so ga zato, ker ga oplodi posamezno vesoljno

seme, alkimisti nekoč poimenovali univerzalno seme.

Od tu izvira v nemško govorečem območju tudi izraz

"Muerboden", "materina tla", ki označuje humus. Ta

humus kot celota je univerzalno seme. Ogljik, ki se

nahaja v humusu, prinaša na zemljo duhovnost, ki jo

povzroči luna, in to duhovnost iz preteklosti prenaša

v prihodnost.

Iz zgoraj povedanega lahko obravnavamo dinamiko

humusa v teku leta. Na eni strani je podvržena strogemu

ritmu, ker je tako tesno povezana z nastajanjem in

minevanjem rastlinskega sveta. Na drugi strani pa

je povezana s trajanjem, ki izvira iz tesne povezave z

minerali gline oz. s koloidi gline.

Poglejmo si najprej zimski proces. Humus je ves v

svojem semenskem stanju, zunanje življenje v tleh je

zamrlo, mikrobi so prešli v trajno obliko, žuželke v

tleh so izvalile svoja jajčece in deževniki so se zavlekli

v najbolj globoke, nezmrznjene dele zemlje. Vladajo

čisto fizični procesi, ki vse podredijo ločevanju. Zemlja

in voda sta ločeni od zraka in toplote. Pore, ki so bile

prej polne segretega zraka, so sedaj napolnjene z vodo.

Zemljo prežemajo sile, ki kristalizirajo, strjujejo in

stiskajo v stanja kristalne čistosti. Zunanja slika tega je

kristaliziran sneg, v povrhnjici se dogaja čisto fizično

dogajanje, ko pokanje zaradi ledu ustvari zrahljano

odtajano zemljo. To fizično stanje traja dokler prvi

spomladanski žarki ne ogrejejo tal.

Vlaga v tleh iz odtajanih plasti zemlje izhlapi, zrak in

toplota se vpijeta v pore, življenje mikrobov se zbudi in

iz jajčec se izležejo ličinke. Preden se obrneš naokrog,

mrgoli hroščev, kolobarnikov idr. Prva semena plevelov

kalijo in bakterije gradijo svoje kolonije v grudah in tako

z oživljanjem uravnovešajo še nestabilna tla. Če bi to

idealno stanje nastopilo vsako leto, bi bilo pol letine že

dobljene. Vendar ponavadi iz zrahljane odtajane zemlje

ob prvem nalivu nastane blato. To prehodno stanje, ki

traja (v naših geografskih širinah) od februarja pa vsaj

do marca in prodira v globino, pripravlja tla za setev.

Tla takrat z eksplozijo neskončne količine mikrobov

živijo v pričakovanju takšnega nasada, ki je bil do sedaj

vodilen. Ta trenutek je pri setvi ovsa prisoten približno

sredi marca, potem ko smo prostor za setev pobranali

z rahljalnikom. Takšno površinsko obdelovanje le nekaj

centimetrov prepreči preveliko izsušitev tal, naredi pa

velike pore, da v tla prodreta zrak in toplota, kar v tleh

ponovno prebudi življenje. Potem sledi setev, to je tisti

trenutek, ko je v prejšnjih časih kmet tu in tam snel

klobuk z glave, pokleknil k robu polja in izrekel molitev,

preden je v dostojanstvenem zagonu posejal. To je ravno

trenutek, ko se posamezno seme združi s humusnimi

tlemi, z materjo zemljo, z univerzalnim semenom.

Danes se to dela s stroji na kolikor mogoče učinkovit

način, vsaj kar se zunanjega poteka tiče. Individualno

seme sedaj vsrka vlago, se napne in kmalu se pojavi

kalček, spredaj pa koreničica, ki se spusti navpično v

globino zemlje. Sledi ji klični list, ki raste navzgor proti

svetlobi, zraku in toploti.

Pri tem procesu kaljenja, vse tja do oblikovanja prvih

zelenih listov in prvih koreninskih laskov na korenini,

se kaleča rastlina ovsa prehranjuje iz endosperma,

tj. hranilnega tkiva semena. Ta vir se pri oblikovanju

kalčka iztroši. Kaj pa potem? Katero hranilno tkivo

mora sedaj pomagati, da ta rastlina ovsa zraste, se

razraste in vzcveti? To je hranilno tkivo univerzalnega

semena – humusa. Univerzalno seme mora sedaj tudi

samo vzkliti. Ta proces kaljenja je razgradnja humusa

vse tja do mineralizacije. Začne se že s prvimi toplimi

dnevi, sedaj pa naš rastoči oves prevzame pobudo nad

kalitvijo humusa. To je zelo subtilno dogajanje, ki se

dogaja na skritem, v temi tal. Poznamo vse te primere,

ko rastlina izloči, ne le nek del presnovljenih snovi,

ampak kar celoten svoj metabolizem skozi koreninske

laske v zemljo. Svojo življenjsko organizacijo na tak

način razširi v zemljo, da koreninski laski zrastejo

skupaj z mineralnimi deli v tleh, se združijo s koloidi

gline, tako da se stroge meje med korenino in zemljo

sploh ne da več postaviti. S svojo razširitvijo v tla se

zaradi mikrobov zgradi rizosfera, katere posledica je

ekzogena simbioza z bakterijami in glivami.


n a r a v o

7

Še posebej plesen je tista, ki s širjenjem svojih hif naprej

v tla dela prostor za razširjeno koreninsko rast in

dejavnost.

Skozi dejavnost korenin nadzoruje rastlina ovsa

bakterijsko življenje, vzklitje humusa oz. razgradnjo

humusa do mineralizacije, kar dela v svojo korist, vse

dokler ne zraste. To dogajanje je življenjski proces,

ki se začenja pri razkroju humusa, vodi pa ga višja

narava rastline. Spomladi iz splošno rastlinskega

poteče eterizacija tal, sprostitev življenja. Hkrati v tem

razkroju humusa nastanejo mrtve soli, ki jih vsrkajo

rastline kot odgovor na življenjski oz. celo čutni proces,

ki ga izvajajo. Koreninski laski so hkrati življenjski in

čutni organ. Spodbujajo proces presnove v okolje,

katere rezultat so v vodi raztopljene soli, ki jih s čutno

dejavnostjo sprejmejo vase. Mimogrede naj omenimo,

da bi lahko rekli za gnojilo, da ima, poleg tega da oživlja

zemljo, tudi čutno zmožnost krepitve korenin.

Od zgoraj navzdol se kot mejna plast presnovnemu

polu v dnevno nočnem ritmu vdihavanja in izdihavanja

tvorijo vlažnost, zrak in toplota. Godna zemlja je

sestavljena iz živih sestavljenih grud, v glavnem pa

iz iztrebkov živali, ki so v tleh. Ta del tal se imenuje

koprogeni sloj. V senci rastlin se godna zemlja poglablja

in ohranja. Pri žitih pa v toku dolgega procesa zorenja

in venenja slame godna zemlja izgine. Na koncu tega

procesa žito v fazi zorenja vsrka kremenčevo kislino

v njeni koloidni obliki. Ta velja v zemeljski evoluciji

za nekakšnega predhodnika ogljika. Koloidna

kremenčeva kislina se dviguje navzgor v steblo, liste,

klas, pleva in reso. Gre skozi vse ogljikovo ogrodje

in se nalaga čisto na obrobju, kjer daje lesk slami in ji

omogoča, da je prožna v vetru in drugem vremenu.

Pri tem se godna zemlja osiromaši, ker v resnici podeli

svojo notranjo prožnost in voljnost. Iz tega vidika se

moramo zavedati pomembnosti vračanja slame in z njo

kremenčeve kisline s hlevskim gnojem nazaj zemlji.

Spomladi nastopi kaljenje univerzalnega semena, tj.

razkroj humusa. Ob tem se sprošča plin CO2, ki se

kopiči v zraku pri tleh. Ponavadi se zadržuje pri tleh,

ker je težji od zraka. Lahko pa se v vodi v tleh raztopi v

ogljikovo kislino, zaradi katere pride do vedno večjega

mineralnega preperevanja. Spomladi je treba poskrbeti

za to, da CO2 lahko uhaja, saj deluje na svet mikrobov

in na korenine kot strup, če je presežena določena

koncentracija. Na drugi strani pa sta flora in favna tal

odvisni od kisika. Tla dihajo, tako kot žival ali človek.

Spomladi je bistvena naloga obdelovanja tal podpirati

dihanje tal in s tem razgradnjo humusa. Česalo, motika

in lahka brana so priprave, s katerimi, poleg morebitnega

zatiranja plevela, rahljamo skorjo zemlje, da ohranjamo

tla odprta. Veter, ki piha po njivah, izžame iz tal CO2, ki

je tam ostal. Vsaka spomladanska ploha zapira pore tal.

Zemljo moramo hitro prečesati ali obdelati z motiko,

dokler to nasad še dopušča. Pri žitih je to do prvih

poganjkov, pri okopavinah in poljščinah pa do časa, ko

se jih ogrinja.

Spomladansko obdelovanje zemlje naj bi izkoreninilo

kaljenje plevela. Hkrati naj bi aktiviralo razpad

humusa in z njim dihanje tal. Prosti CO2 ostane v veliki

meri v zračni plasti ob tleh in ga v času rasti rastline

spet vdihajo. Spomladansko obdelovanje tal, kot je

drobljenje tal, ohranjanje vode in rahljanje skorje, želim

poimenovati "obdelovanje povrhnjice".

Obdelovanje povrhnjice, ki ga izvršujemo spomladi

oz. pri okopavinah in poljščinah do zgodnjega poletja,

pospešuje tvorbo godnih tal, ki se potem v senci rastja

stabilizirajo.

Obsežna izsušitev površine tal poleti v juliju in avgustu

je eden izmed povodov za takojšnjo preobrnitev oz.

obdelavo strnišča po žetvi. Pred žetvijo se lahko te

obdelave za izboljšanja tal izvedejo 10-14 dni prej. Zrelo

žito se požanje, zloži v kope in med kopami se strnišče

obdela z krožno brano, kar pomeni, da se ga povsem

preobrne. Tukaj, na višku poletja, se izkaže umetnost

poljedelstva, kajti nikoli se ne da dovolj zgodaj vpeljati

tistih talnih procesov, na katere se navezuje dinamika

humusa. V dobro delujočih tleh seže koprogeni sloj,

ki se je izgradil v zgodnji pomladi, do 8 cm v globino.

Zato sedaj nastopajoče obdelave tal ne smejo segati

globlje od 8 cm, že zaradi tega, da se zmanjša izguba

vlage.

prevedla Eva Zupan


s k r b z a

Biološko dinamično

vinogradništvo 2. del

Aci Urbajs

Škropiva

Da razumemo škropiva in pripravke po biološko

dinamični metodi, je zelo pripravna naslednja

slika.

Predstavlja misli R.Steinerja, ki je razdelil naravo

na štiri kraljestva. Vsako kraljestvo ima svojo

značilnost, karakter. Vsako od njih se naslanja na

drugega. Le vsi med seboj povezani smo Narava.

Človek na vrhu piramide s svojo modrostjo išče

sožitje med njimi, skrbi za prepletenost, za rast,

tako duhovno kot tudi materialno - z urejenimi

kmetijami, ki nam poleg zadovoljstva dajejo tudi

hrano.

Pozimi vinograd in vinogradnik spita, nabirata

moči za ponovno rojstvo, ki se simbolično začne

pomladi, okoli velike noči. V zemlji vseeno

potekajo določeni procesi. Zemlja se v zimskem

v času, imenovanem tudi čas kristalizacije,

obnavlja in nabira energijo. V tem času, če tla niso

pregloboko zmrznjena, škropimo s pripravkom

po Mariji Thun. Pomladi, ko mraz in led preženejo

topli vetrovi, pa s pripravkom "gnojem iz roga"

spodbudimo začetek izdiha zemlje.

Tudi vinogradnik oz. kmet ima v tem času, času

dolgih večerov, možnost, da se zamisli nad svojimi

dejanji, opravili in snuje načrte za prihodnost. Torej

je sedaj pravi čas, da se kaj več pogovorimo o zaščiti

vinske trte. Veliko ljudi, ki me obiskujejo, želijo

hiter odgovor na vprašanje, s čim se škropi v biodinamičnem

gospodarjenju. Skušam razložiti, da

ne gre samo za ukrep, temveč za iskanje vzrokov,

razmišljanje o njih in iskanje poti za razumevanju

vsega živega, torej gre za način življenja. Vsak

človek ima svojo pot. Nekdo je na začetku, drugi

pa je prišel z ugotovitvami in znanjem že daleč. V

biodinamiki ne obstaja shema, kako škropiti, temveč

je metoda odvisna od vsakega posameznika.

Za mineralno kraljestvo je značilno le fizično telo.

Mineralni pripravki za škropljenje so različne

kamnine in minerali, povečini le zmleti. Sem

spadajo različne kamene moke, bazaltni peski,

gline bentoniti ter tudi žveplo in baker kot naravna

elementa. Gline in pesek sta bogata s silicijem.

Silicij pa je osnovi element izgrajevanja in trdnosti

rastlin. S temi pripravki spodbudimo, da so rastline

odpornejše, jih spodbudimo, da izgradijo debelejše,

močnejše celice, da kalilni potencial gliv ne prodre

v zelene dele rastlin. Škropiva, ki ne zadenejo trte

in padejo na tla, so spodbujevalci življenja, so torej

naravno gnojilo.

V tej fazi se ne borimo neposredno proti glivičnim

boleznim, saj imajo tudi glive pomembno nalogo v

naravi: razgradnjo zelenih delov rastlin v humus.

Torej pretvorbe rastlinskega v mineralno kraljestvo.

Le v zemlji morajo ostati, kjer je njihovo kraljestvo.

Če glive napadejo zelene dele, torej nismo bili

uspešni, nam ostaneta na razpolago baker in

žveplo. Baker in žveplo razkužujeta (neposredno

ubijata glive) in ostanki, ki padejo na zemljo, imajo

prav takšen naboj. Torej siromašijo življenje v njej.

Zato obstajajo pravila, koliko bakra in žvepla lahko

letno vnesemo v zemljo: po biološko-dinamičnih

standardih 3 kg Cu na ha v enem letu, pri žveplu pa

koncentracija ne sme biti večja kot 0,2 %. Prav tako

sta baker in žveplo mikro elementa, pomembna za

rast in razvoj rastlin. Če pa uporabimo še biološko

dinamični pripravek (po Mariji Thun), izničimo

naboj bakra in žvepla, harmoniziramo življenje v

zemlji. Humus v zemlji je kot zaščitni plašč pred

boleznimi.

8


n a r a v o

9

V drugem, višjem kraljestvu so rastline. Imajo

že svoje eterično telo. V njih se nahajajo energije

kaljenja, rasti in zorenja. Poslanstvo rastlin je

prehranjevanje živali in človeka. Ljudje smo v

milijonih let svojega sobivanja na planetu Zemlja

izbrali skupino zdravilnih rastlin. Te ne zdravijo

samo človeka ali živali, temveč si z njimi pomagamo

tudi pri boleznih rastlin. So v istem kraljestvu.

Droge, kot so rman, kamilica, kopriva, regrat,

hrastovo lubje in baldrijan so osnova biološkodinamičnega

gospodarjenja. Tudi vse zeli, ki imajo

antiseptični učinek, so dobrodošle. Materina dušica,

žajbelj, lubje vrbe, preslica … so dobrodošle zeli iz

ljudske lekarne. Pomembno je, da so zeli nabrane

v vinogradu in njeni bližini ob pravi konstalaciji.

Saj gre tudi za prenos energij, ki se v tem prostoru

nahajajo.

V to kraljestvo spadajo tudi rastline iz morja – alge.

Poznamo več vrst: rdeče, zelene, rjave... S sabo

nosijo informacijo iz kraja, iz katerega prihajajo - o

temi, mrazu in vlagi.

Ko z njimi poškropimo trto, ji damo impulz, naj

se obrani teh vplivov. Rastlina izgrajujejo celično

zgradbo, kot da bo vesoljni potop, mraz in vlaga

torej. Rezultati so spodbudni, tako da zmanjšujejo

uporabo bakra.

Pred uporabo pa tudi poskusim. Če je dober za

mene, bo tudi za trto.

Tretje kraljestvo - živalstvo je razvitejše od

rastlinskega sveta. Živali imajo svojo astralnost,

torej živali izražajo veselje, pripadnost, karakter. Iz

živalskega kraljestva so za zaščito pred boleznijo

uporablja kravje mleko, propolis, različne bakterije,

ki se hranijo z glivami. Razvoj vsako leto prinaša

nova spoznanja.

Četrto kraljestvo - ljudje razpolagajo s svojim egom,

jazom, s svojo zavestjo, prepričanjem v dobro. Smo

krona carstev in zato imamo odgovornost, da

ostala kraljestva razvijamo ljubeče. Biodinamični

pripravki, čaji, kamnine, alge… so vez med vsemi

štirimi kraljestvi. Povezava z mineralnim je prst,

zemlja, v kateri pripravki, ki so iz rož, kravjaka

in kamene strele, zorijo. Živalske ovojnice in rogovi

prepletajo živali in ljudi, ki te pripravke izdelujemo.

Ta prepletenost zagotavlja nov red, ki se prenaša

v kompost ali škropivo, ki ga pripravljamo.

Homeopatski pristop in dinamiziranje škropiv v

lesenem sodu z vrbovo metlo(20 minut) pa odpira

pot energijam, ki se preko naših misli, zavesti in

podzavesti zlivajo v prostor.

Uporabljamo tudi rastlinska mila iz kokosa, izvlečke

iz pečk indijskega drevesa neem ter grenivk,

komarčka in še bi lahko našteval. Precej je odvisno

od vsakega posameznika, koliko

pozna ljudske modrosti.

Čaj iz drog je najbolj pogosta oblika prenosa

zdravilnih učinkov. Čaj razredčim z vodo, mu

dodam še kakšno prvino iz mineralnega ali

živalskega sveta.

Beseda kompost izhaja iz besede komponiranje,

skladanje. Torej od nas je odvisno, kako bomo

združevali kamnine, čaje, izvlečke alg, propolis ,

da bo iz našega dela nastala skladba in bo v jeseni

prinesla veselje v vinograd. Veselje in ljubezen

sta najvišji energiji, ki dajeta zadnji pečat našemu

delu, poslanstvu, in ko kupec reče "da čutijo v vinu

energijo sonca", je ves trud poplačan.

In veselje in sreča se spet preneseta v vinograd.


10

s k r b z a

Zdravo in okusno

gospa Ivana

Rakitna, 2007

Ivan Babnik iz Bizovika se je pred nekaj leti začel

ukvarjati z biodinamiko. Sedaj ima zavidanja

vreden sadovnjak, v katerem ne uporablja

umetnih in okolju škodljivih snovi. Drevesa so

polna zdravih in zelo okusnih sadežev.

Spomladi 2006 je vzel 10-15 let stara zavržena

drevesa, ki so bila teden dni izkopana iz zemlje.

Posadil jih je in zalival z naravnimi pripravki; z

gnojem 500 iz roga, z gnojem po Marii Thun ter

raznimi čaji (rman, preslica, kopriva, cvetje regrata,

kamilica idr.). Drevesa so kljub suši naredila nove

brste.


n a r a v o

11

Naslednje leto, junija 2007, sem zopet obiskala

sadovnjak.

Rezultati so res neverjetni. Gospod Babnik je

dokazal vsem, da je mogoče tudi po naravni poti

delati čudeže. Ljudje bi morali biti bolj seznanjeni s

tem načinom pridelovanja, saj bi bili pridelki boljši,

bolj zdravi in bolj okusni, hkrati pa nam bi bilo

okolje hvaležnejše.


12

s k r b z a

OGLASNO SPOROČILO

PONUDBA SEMEN IZ SLOVENSKE EKOLOŠKE PRIDELAVE

Semena so pakirana v malem in delno tudi v velikem standardnem

pakiranju.

Cena 1,20€ za malo standardno pakiranje - dišavnice in zelenjadnice,

količina semena v paketu za cca. 1 gredico.

Cena 2,40€ za veliko standardno pakiranje – zelenjadnice, ki jih

potrebujemo več (korenček, pesa, solata, fižol, grah …).

Spekter zelenjadnic smo dopolnili s semeni iz avstrijske ekološke

semenarske hiše ReinSaat.

Seme dobavitelja Amarant lahko naročate tudi po e-pošti

narocilo@amarant.si, ali preko internetne strani www.amarant.si,

kjer so objavljene tudi vse novosti, obvestila, informacije, kje je možno

kupiti seme dobavitelja Amarant in aktualna ponudba.

Naročite lahko tudi 'mapo dobavitelja', v kateri je razpredelnica,

kdaj posamezne vrste vrtnin sejemo, presajamo in pobiramo.

Cena mape je 5 €

Naročilo:

- z naročilnico iz revije Svitanje 1

- z naročilnicami, razdeljenimi preko društev Ajda ali na

prireditvah

- z naročilom preko internetne strani www.amarant.si

- po e-pošti na naslov narocilo@amarant.si

Dobava naročenih semen je možna:

1.) po pošti: plačilo po povzetju (poštnina se prišteje k vrednosti blaga)

2.) na prireditvah objavljenih na www.amarant.si

Reklamacije za blago, poslano po pošti, sprejemamo v roku 8 dni od prejema blaga.

Za dodatne informacije si lahko ogledate našo internetno stran www.amarant.si.

Vprašanja in povpraševanja lahko pošljete na e-mail: info@amarant.si.

1

Vse naročilnice iz revije Svitanje, oddane do 20.2.08, bodo sodelovale v žrebanju.

Revija Svitanje podarja 5x letno naročnino na revijo Svitanje.

Izbrani naročniki z brezplačno enoletno naročnino bodo objavljeni v naslednji številki.


SZ

Zdravilne rastine

Angelika

Angelica arhangelica

Terezija Nikolčič

Listi so veliki do 60 cm (pritlična rozeta), so peresasto

deljeni, sivozeleni. Cvetno steblo zraste do dveh metrov

visoko. Je votlo in vzdolž žlebičasto in nosi na koncu

stebla le malo velikih kobulov. Angelika je gojena v

vrtovih. Uporabljamo celo rastlino. Korenine spomladi

ali jeseni. Ob koncu rasti dveletne rastline list in plod.

Deluje aromatično, odganja črevesne vetrove, poživlja

in krepi živce. Pri prehladih nam pomaga za izkašljanje

in znojenje. Deluje proti krčem pri vnetju želodca in

dvanajsternika. Uporabljamo jo tudi pri začetnem čiru na

želodcu in dvanajsterniku, za čiščenje krvi, pri ščitnici.

Zunanje pa jo uporabljamo pri revmi, putiki, kot mazilo

ali kopel za kožne bolezni.

Priprava: 1 žlička korenin na skodelico vrele vode.

Nalahno naj vre 15 minut. Liste samo poparimo.

V pokriti posodi naj stoji poparek 10 do 15 minut.

Angeliko pa uporabljamo tudi v kulinariki. Iz kandiranih

listnih stebelc pripravljamo džeme, kompote, marmelade

in likerje.

Na osrednji živilski tržnici je mogoče dobiti ekološko

pridelano angeliko pod zaščitno znamko BIODAR.

Črna meta

Marrubium vulgare

Je gojena, redkeje podivjana v naravi. Je trajnica. Njeni

sivi listi so napihnjeni, nazobčani. Aromatična rastlina

ima zelo lep duh in je grenkega okusa. Nabiramo celo

rastlino brez korenin, pred cvetenjem. Deluje okrepčilno

na želodec, prehlad. Pomaga pri izkašljevanju, bronhitisu

in oslovskem kašlju, pri živčnem utripanju srca, žene na

vodo, pospešuje znojenje in celi rane. Ugodno deluje na

ožilje in žolč.

Priprava: vzamemo 1 žličko na skodelico vrele vode. V

pokriti posodi naj stoji poparek 10 do 15 minut.

Grenak čaj pijemo po požirkih.

Uporabljamo pa jo tudi v kulinariki – za aperitive.

Na osrednji živilski tržnici je mogoče dobiti ekološko

pridelano črno meto pod zaščitno znamko BIODAR.

NAROČILNICA

Naročam seme - posamezne vrečke (navedite številke in označite veliko ali malo standardno pakiranje)

................................................................................................................................

Dodatno naročam mapo dobavitelja: DA NE

Dobava:

1 2 .................................................... (obkrožite; pri 2 dopišite prireditev)

Ime in priimek:

Ulica, kraj:

Pošta:

Tel:


z d r a v j e

Bolezenski simptomi

1. Glavobol

MELISA: za čaj iz melise vzamemo 2 mali žlički na

skodelico vroče vode. V pokriti posodi naj stoji poparek

10 do 15 minut.

2. Vnetje ustne votline

NAVADNI REPNIK: 1 žlička na četrt litra vrele vode. V

pokriti posodi naj stoji poparek 10 do 15 minut – pijemo

ali grgramo.

ŽAJBELJ: 1 žlička na četrt litra vrele vode. Pustimo vreti

3 minute. V pokriti posodi naj nato poparek stoji 10 do 15

minut – pijemo ali grgramo.

3. Prehlad

MATERINA DUŠICA: 1 žlička na četrt litra vrele vode.

V pokriti posodi naj stoji poparek 10 do 15 minut.

IZOP: 1 žlička na skodelico vrele vode. V pokriti posodi

naj stoji poparek 10 do 15 minut.

DOBRA MISEL: 1 žlička na skodelico vrele vode. V

pokriti posodi naj stoji poparek 10 do 15 minut.

RANJAK: 1 žlička na 3 dcl vrele vode v kombinaciji z

drugimi čaji. V pokriti posodi naj stoji poparek 10 do 15

minut.

MALINA: 1 do 2 žlički na 3 dcl vrele vode. V pokriti

posodi naj stoji poparek 10 do 15 minut. Po želji pijemo

topli ali hladni čaj.

OZKOLISTI TRPOTEC: 1 žlička na skodelico vrele vode.

V pokriti posodi naj stoji poparek 10 do 15 minut.

4. Ušesa

NATRESK: odtrgamo list, tako da ne poškodujemo

rastline. List operemo, odluščimo povrhnjico in

namažemo prizadeto mesto z listom. Uporabimo lahko

tudi stisnjen sok listov.

5. Sum na rano na želodcu

RMAN: 1 žlička na 3 dcl vrele vode. V pokriti posodi naj

stoji poparek 10 do 15 minut. Pijemo vedno grenak čaj po

požirkih.

KORDANEDIKTA: 1 žlička na skodelico vrele vode. V

pokriti posodi naj stoji poparek 10 do 15 minut.

IZOP: 1 žlička na skodelico vrele vode. V pokriti posodi

naj stoji poparek 10 do 15 minut.

MATERINA DUŠICA: 1 žlička na četrt litra vrele vode.

V pokriti posodi naj stoji poparek 10 minut.

6. Vnetje želodčne sluznice in črevesja

MOČVIRSKI OSLAD: 1 žlička na 3 dcl vrele vode. V

pokriti posodi naj stoji poparek 10 do 15 minut.

NAROČILO SEMENA skladno z dogovorom

AMARANT – SVITANJE

Rezervacija blaga bo glede na datum prejetega naročila na naslov dobavitelja Amarant.

Če želite sodelovati v žrebanju, prinesite to naročilnico na prireditev

oz. jo pošljite po pošti na spodnji naslov:

ekološka semenska pridelava

Fanči Perdih s.p.

Golišče 3

1281 Kresnice


15

ŠO

Vprašanja o

škodljivosti cepljenja

dr. Luka Krušič, dr. vet. med.

Ana Krušič-Kaplja, dr. med.

Zakaj ni znanstvenih raziskav,

da je cepljenje koristno?

Od takrat pa do danes ni bil ne pri človeku ne pri

živali ugotovljen oz. izoliran katerikoli virus. V vseh

raziskavah, objavljenih v tem obdobju do danes, so

bili opravljeni številni poskusi na živalih, katerim so

aplicirali velike toksične količine tekočin v možgane

(primer raziskav pri steklini), v trebušno votlino,

pljuča ali v embrie piščancev. V teh tekočinah –

inokulatih ni bilo prisotnih bakterij, vendar so po

aplikaciji v telo pri poskusnih živalih povzročale

reakcije s simptomi povzročene infekcije, ki naj bi

jih povzročili virusi.

Številni poskusi na ljudeh že v času druge svetovne

vojne (poskusi v koncentracijskih taboriščih)

so vodili do spoznanja, da ne gre pri vseh teh

inokulacijah za nobeno obliko infekcijske bolezni.

Celo ZDA so opravile veliko poskusov, med

katerimi je poznan t.i. projekt "White Coat Project",

opravljen na 1200 prostovoljcih neke verske sekte

v Nevadi v letu 1972. Temu poskusu so sledili tudi

številni drugi infekcijski poskusi, kjer so ugotovili,

da bolezni niso infekcijsko nalezljive. Do danes so

strukture kot virusi, ki opravljajo pozitivno vlogo,

dokazani le v bakterijah, kjer jih imenujemo "fagi",

v zeleni sladkovodni algi ter dveh vrstah nitastih

morskih alg.

Po odkritju elektronskega mikroskopa leta 1930

nemškega fizika Ruska je bilo mogoče ugotoviti

strukture, ki imajo velikosti virusa. Od tedaj je

bilo na tisoče znanstvenikov, ki so do danes trdili,

da so odkrili veliko število virusov in bolezni,

povzročene s temi virusi.

Pri teh vrstah virusov gre za strukture, ki nimajo

lastne presnove, vendar uporabljajo celico z

namenom, da omogočajo drugim celicam energijo

in osnovni gradbeni material beljakovine. Pri

zelenih algah so bili dokazani virusi, ki algam

nudijo energijo, materialno snov beljakovine ter

informacijo; prav tako so bili v morskih alga izolirani

virusi, ki imajo enako vlogo kot pri sladkovodnih

algah, v času, ko se spremeni temperatura okolja

(morja). Tako se virusi, izolirani v algah, smatrajo

kot simbionti, ki algam omogočajo njihov obstoj

v ekstremnih pogojih (Müller in sodelavci, 1990;

Lanka in sodelavci, 1993; Klein in sodelavci, 1995).

Laboratorijski poskusi z bakterijskimi celicami in

virusi – fagi, ki jih površno smatramo za negativne,

so rezultat ekstremnih laboratorijskih pogojev, ki

jih v naravi ni mogoče najti.

DNK virusov fagov ima polkrožno obliko, tako kot

bakterijska, med tem ko ima DNK celic z normalnim

celičnim jedrom vedno podolgovato, nitasto obliko.

Modeli patoloških virusov iz leksikonov, učbenikov

in interneta pa so žal človekove iznajdbe. Elektronsko


š i r j e n j e

mikroskopske slike virusov so v resnici delci specialno

obdelanih celic v laboratoriju, ali pa so delčki, ki se

prenašajo iz celice v celico. Vsakdo lahko sam spozna,

kako je bila ponarejena publikacija o identifikaciji

virusa stekline avtorjev Sokolova in sodelavcev. (Brix,

2006) V tej publikaciji lahko naštejemo sledeče kritične

točke, ki govorijo za neresničnost rezultatov:

tej analizi pokazati tipične pasove ločenih

beljakovin, kot je prikazano pri ugotovitvi in

opisu do sedaj malo izoliranih virusov v algah.

Rezultati v tej publikaciji pa kažejo številne

nejasne beljakovinske pasove, ki ne odgovarjajo

majhnemu številu beljakovinskih delov virusa.

Gre za neresnične dokaze virusa, za katerega se

trdi, da gre za virus stekline.

V tej publikaciji tudi ni dokaza za patogenost virusa.

V tem primeru bi po vnosu t.i. "virusa stekline"

zbolela tudi vsaka druga žival za simptomi stekline.

Tovrstnega poskusa ni bilo opravljenega. V opisanem

primeru bi se lahko trdilo, da vsaka žival po vnosu t.i.

"virusa stekline" zboli za simptomi stekline, toda to se

v tej raziskavi ni pokazalo. Iz publikacije je razvidno,

da se tudi v primeru tovrstne bolezni pri živalih ne

da pokazati, da omenjeni "virusi" po vnosu v žival

povzročijo bolezensko sliko stekline.

1. Ali obstajajo dokazi za obstoj virusov,

ki povzročajo bolezni?

Izolacija virusa predstavlja ločitev virusa iz telesnih

tekočin ali celičnih kultur in čiščenje vseh celičnih delov

in primesi.

a) virus ene vrste je vedno enake velikosti, med

tem ko gre v tem delu za delce različnih velikosti

(na fotografiji pod elektronskim mikroskopom).

Virusi niso živa bitja in jih celice proizvajajo

same v vedno enaki obliki;

b) razpadajoči delci v navidezno izoliranem virusu

stekline jasno kažejo, da je določen del celice

že razpadel. Za viruse je značilno, da imajo

stabilno ovojnico in so prisotni le v preprosto

zgrajenih organizmih (alge, bakterije), iz katerih

lahko izstopajo v nasprotju z drugimi celičnimi

sestavnimi deli. Takojšen razpad je dokaz, da

gre za različne delce celice in ne za morebitne

viruse;

c) tako kot virusi, ki so bili izolirani, morajo

zgledati virusi v celici. V publikaciji Sokolova in

sodelavcev bi morala biti slika z virusi v celici

ali v katerih koli delih telesa in njegovih tekočin,

da bi primerjali izoliran virus z virusi v drugih

delih telesa. V tej publikaciji ni nobene druge

slike;

d) karakterizacija beljakovin s pomočjo gelelektroforeze

je omenjena v zadnjem odstavku

publikacije brez slik in biokemičnega

ovrednotenja rezultatov. Virus, ki je sestavljen

iz majhnega števila beljakovin, bi moral v

1.) Virusi vedno kažejo enako velikost glede na

vrsto, za razliko od žive celice. Na osnovi njihove

gostote ali sedimentacijskih lastnosti se lahko

ločijo od drugih delov in tako izolirajo.

2.) Za identifikacijo oz. ugotovitev pa se izoliran

virus lahko slika pod elektronskim mikroskopom,

kjer virus izgleda natančno tako, kot naj bi bil v

celicah, telesnih tekočinah ali celičnih kulturah.

Pogosto se vidijo taki delci v različnih telesnih

tkivih, kot je posteljica, rakastem tkivu ali celičnih

kulturah. Ti delci zgledajo podobno kot virusi, a

niso virusi.

3.) Nadalje se beljakovinski deli virusa, ki tvorijo ovoj

in obdajajo genetsko substanco v električnem polju,

glede na velikost ločijo in fotografirajo. Enako

velja za genetsko snov virusov (DNK in RNK),

kjer se ločijo beljakovinski deli in nato slikajo. V

primeru, da so vsi trije koraki ugotavljanja virusa

dokumentirani in se preiskovani virus razlikuje

po sestavi svojih beljakovin in njegove genetske

substance od drugih virusov, lahko govorimo o

novem virusu.

Pri vseh fotografijah "virusov", ki jih najdemo pri

različnih avtorjih, brez predhodno opravljenih korakov

identifikacije in porekla izolacije, ne moremo govoriti o

virusu

16


č a s a

Te publikacije o virusih, o katerih se trdi v medicini,

ne obstajajo in jih tudi ne citirajo. Lahko se prepričamo

tako, da zahtevamo tovrstne publikacije: fotografijo

izoliranega virusa, ki je tudi za laika in nevirologa

najhitrejša kontrola za ugotovitev izoliranega virusa.

Ali se sploh lahko trdi, da virus obstaja, da je bil

raziskan in razpoložljiv za nadaljnje poskuse, kot

je izdelava cepiv. V celotni znanstveni literaturi ne

obstaja ena sama znanstvena publikacija, ki bi izpolnila

prvi Kochov postulat za obstoj virusa - to pomeni, da

ne obstaja dokaz za obstoj virusa, ki je pri človeku ali

živali z določenimi bolezenskimi simptomi povzročitelj

te bolezenske slike. Kljub temu se ta trditev v javnosti

uporablja pri pristojnih zdravstvenih ustanovah ali celo

virologih (Lanka, 2005).

2. Kakšne so reakcije in poškodbe po cepljenju?

O poškodbah in reakcijah cepljenja pri ljudeh je na voljo

veliko število znanstvenih člankov, kjer so statistike

pokazale porast bolezni centralnega živčnega sistema,

omejene intelektualne sposobnosti, do sprememb

obnašanja in značaja cepljenih ljudi. Nasprotno pa je

na razpolago le malo raziskav na to temo pri živalih.

Pri ljudeh so reakcije po cepljenjih, razen primerov

nenadne smrti otrok, zaradi razvoja možganov do

tretjega oz. petega leta starosti, težko ugotovljive.

Možgani se v tej fazi razvoja niso sposobni odzvati z

znaki vnetja možganskih open in možganskega tkiva,

kot je to pri odraslemu človeku. Tako pri živalih kot

pri ljudeh pride do kompleksne reakcije po cepljenju,

ki jo sprožijo beljakovine oslabljenih bakterij in drugih

beljakovinskih delcev, izoliranih iz različnih celičnih

kultur poskusnih živali med procesom številnih

pasaž. Te beljakovine sprožijo intenzivno reakcijo

imunskega sistema mladega organizma, ki šele gradi

svoj lastni imunski sistem in je v tej fazi vnosa cepiva

nepripravljen soočiti se s tovrstnimi povzročitelji

bolezenskih simptomov. Poznano je, da imajo cepiva

poleg številnih beljakovinskih molekul še stabilizatorje,

konzervanse in adiovanse, kot so aluminijev hidroksid,

formaldehid, timerosal (natrijev dvo-merkurijevetilbenzoat),

ki vsebuje živo srebro, različne antibiotike

in kemoterapevtike.

Aluminijev hidroksid deluje na ovojnice živčnih

celic kot močno topilo, ki poškoduje mielinsko

ovojnico živcev, zaradi česar pride do krčev, občutka

ohromelosti, paraliz itd.

Dolgotrajnih študij po večkratnih aplikacijah cepiv in

kumulativnim učinkom aluminijevega hidroksida do

danes ni bilo opravljenih. O učinkih aluminijevega

hidroksida pa je znano iz raziskav o dušikovem oksidu,

za katere je bila leta 1998 v medicini podeljena Nobelova

nagrada, in iz raziskav osnovne medceličnine, ki obdaja

vse celice. Iz raziskav medceličnine je znano, da gre pri

delovanju aluminijevega hidroksida ali drugih metalov

za poškodbe medceličnega matriksa, ki je odgovoren

za številne regulacijske procese presnove. Posledice

poškodovane medceličnine so blokade različnih

vrst z ozirom na stopnjo zakisanosti medceličnega

matriksa. V tej kristalini medceličnini povzročajo v

cepivu vsebovani težki metali, aluminij in živo srebro

motnje med celičnimi tokovi, ki potekajo brez upora

(na osnovi superprevodnosti). Posledice so povišana

telesna temperatura, krči, ohromitve in raztapljanje

mielinskih ovojnic živčnih celic.

O toksičnih učinkih aluminijevega hidroksida, ki je eden

največjih metalnih ionov, s katerim se sooči človeško ali

živalsko telo, je objavljeno preko 20.000 publikacij. V

teh delih so omenjeni sledeči mehanizmi delovanja:

a) avtoimune reakcije s spremembami lokalnega tkiva

b) povišana telesna temperatura

c) krči, pareze in paralize


š i r j e n j e

Iz raziskav o dušikovem oksidu pa sta poznana dva

osnovna dolgotrajno delujoča mehanizma omenjenih

metalov, aluminija in živega srebra v telesu. Telo reagira

na te težke metale s povečanim izločanjem dušikovega

oksida (ta proces je poznan pri nastajanju gnoja pri

gnojenju). Dušikov oksid v fizioloških koncentracijah

regulira krvni pritisk, izločanje ter učenje oz. izravnavo

med kratkotrajnim in dolgotrajnim spominom. Če telo

ni sposobno izločiti tujih snovi, kot so aluminij in drugi

metali, reagira s trajnim izločanjem dušikovega oksida.

Ko telo ni sposobno s pomočjo jeter in povišanega

antioksidacijskega mehanizma nevtralizirati dušikov

oksid, pride do padca krvnega tlaka, kar je vzrok

preteče sepse, ki se pojavi pri upočasnjenem krvnem

pretoku. Hitro delovanje dušikovega oksida je pogosto

vzrok za anafilaktični šok, ki nastopi pri nenadni

smrti otrok (SID sindrom) po cepljenju. Dva glavna

mehanizma trajnega toksičnega delovanja dušikovega

oksida sta sledeča:

1.) stalno izločanje dušikovega oksida vpliva na

spanje in učne funkcije, ki vodijo v hiperaktivnost,

ohromelost, shizofrenijo ali celo v smrt;

2.) stalno izločanje dušika uničuje endogene telesne

bakterije in mitohondrije - celične organele, ki

proizvajajo energijo, kar povzroča poškodbo

živčnih celic, ki imajo največjo potrebo po energiji

(živčne celice vsebujejo 3000 mitohondrijev)

in jetrnih celic (vsebujejo 2000 mitohondrijev).

Poškodba jetrnih celic vodi do izpada delovanja

strjevanja krvi, ki se manifestira v obliki t.i.

hemoragične ali krvavitvene mrzlice, opisane

kot posledica infekcije izmišljenih virusov ebola,

lasa itd.

Dolgotrajno delovanje dodanih toksičnih snovi v cepivih

se kaže tudi v sistematičnem porastu iznakaženih

novorojenčkov. Vzrok za iznakaženost novorojenčkov

so nukleinske kisline iz poškodovanih mitohondrijev

in bakterij, ki so po poškodbi izgubile sposobnost

samopopravila. Žal so ti negativni učinki toksičnih

snovi, dodanih v cepiva, večini zdravstvenega osebja

nepoznani, ker spadajo v okvir obrobnih medicinskih

znanosti, kot je biokemija.

3. Katere bolezenske simptome

je opaziti po cepljenju?

Kljub poplavi znanstvenih člankov o rastočih simptomih

motenega razvoja centralnega živčnega sistema, za

katerim po uvedbi obveznih cepljenj oboleva velik

delež prebivalstva ZDA in Evrope, še vedno raste

pojav številnih obolenj, kot so avtizem, epilepsije,

mentalna zaostalost, hiperaktivnost, disleksija…

poznanih pod pojmom razvojna zaostalost, ki se kaže

v visokem procentu nepismenosti prebivalstva Evrope

in ZDA (Coulter,1990). Znani avtor H. Coulter iz ZDA,

ki je napisal knjigo "Cepljenje – socialno posilstvo

in kriminalnost je zdravniški napad na ameriške

možgane", je podal sintezo negativnih učinkov cepljenja

na osnovi 900 citiranih znanstvenih člankov iz različnih

medicinskih revij, ki opisujejo širok spekter omenjenih

posledic cepljenj.

Motnje v razvoju možganov, ki se kažejo s simptomi

disleksije ali "minimalnih poškodb možganov", so na

prvem mestu, nato sledi avtizem ali samoodtujenost

otrok, hiperaktivnost otrok, ki so jo preimenovali v "

sindrom minimalnih poškodb možganov", motnje v

identifikaciji osebnosti, funkcionalna enureza idr. Iz

novejših virov, objavljenih leta 2006, je porast bolezni

od leta 1987 do leta 2002 v nekaterih delih ZDA preko

600% (Muer in sod., 2006). Druge motnje v mentalnem

razvoju in obnašanju, kot je sindrom pomanjkanja

pozornosti ali sindrom hiperaktivnosti, so se vzpele na

stopnjo, da je vsak 6. otrok v ZDA prizadet.


o b z o r i j

19

Znanstveniki in zdravniki so pri uvajanju programov

cepljenj popolnoma spregledali razliko med

novorojenimi otroki in odraslimi osebami, ki imajo

popolno razvit obrambni sistem. Odrasel človek je

zato veliko bolj odporen in manj občutljiv na stres

vakcinacije kot dva meseca star otrok. Po uvedbi

sistematskih cepljenj med 2. in po 2. svetovni vojni je bil

samo v ZDA cepljen vsak otrok proti sedmim boleznim

(oslovski kašelj, ošpice, poliomielitis, dierija, mumps,

nemške ošpice in tetanus). Cepljenja so veljala kot

največji dosežki moderne medicine, saj so kampanje

za cepljenje prebivalstvu obljubljale izkoreninitev vseh

bolezni. Prednosti cepljenj otrok so se zdela na videz

tako prepričljiva, da ni nihče pomislil na negativne

učinka cepljenj. V strokovni literaturi in v javnosti

žal ni bilo objavljenih nobenih negativnih posledic

cepljenja, ki so iz leta v leto naraščala. Znani so podatki

o tipičnih stranskih učinkih trojnega cepljenja DPT

(dierija-pertussis-tetanus), s katero je cepljen vsak

otrok v starosti dveh mesecev in zaradi katere je umrlo

do leta 1990 1000 otrok letno, 12000 pa je bilo trajno

poškodovanih (Coulter, 1990).

Danes v ZDA boleha več kot polovica prebivalstva

za alergijami v obliki alergičnega rinitisa, bronhialne

astme, alergijami na hrano in različne hranilne snovi

idr… Drug širok alergični fenomen pa so avtoimunske

bolezni, pri katerih telo postane občutljivo samo nase.

Alergije predstavljajo važno komponento reakcije po

cepljenju, ki je v medicini poznano kot pojav po vnetju

možganov ali encefalitisu, zlasti po cepljenjih.

Po ugotovitvah nemškega avtorja Graetz-a (1997),

ki opisuje v svoji knjigi "Ali so cepljenja koristna?"

biološke povezave in naravne zakonitosti z ozirom na

cepljenje, gre za širok spekter poškodb kot posledica

cepljenj, med katere spadajo:

1. skupina: vnetja dihal (bronhitisi), srednjega ušesa,

nosnih sinusov, sečil; 2. skupina: neurodermitis,

alergična astma (na različne snovi: dlake itn.), seneni

nahod; 3. skupina: posledica možganskih poškodb:

hiperaktivnost, agresivnost, legastenija, slabo učenje; 4.

skupina: trombocitopenija, in nagnjenost h krvavitvam;

5. skupina: revmatoidna obolenja, artritisi in artroza; 6.

skupina: avtoimuna hemolitična anemija, 7. skupina:

razvojne motnje, mentalna zaostalost, pritlikavost,

motnje v motoriki gibanja, 8. skupina: spastični krči,

epileptični napadi, psihomotorične razvojne motnje,

duševne in motorične težave; 9. skupina diabetes

mellitus (tipI); 10. skupina: motnje spanja in močenje v

posteljo (enureza).

Vse raziskave o vplivu cepljenja na obolenja, kot

so encefalitis, avtizem in t.i. minimalna poškodba

možganov so tema strokovne literature od tridesetih

let prejšnjega stoletja do danes. Če pogledamo, da

toksične snovi (aluminijev hidroksid, formaldehid,

thimerosal-kompleks z živim srebrom, kemoterapevtiki

itd.), ki jih vsebujejo cepiva, delujejo preko omenjenih

mehanizmov na poškodbo mielinske ovojnice živcev,

zlasti v fazi razvoja in rasti centralnega živčnega

sistema, lahko pripisujemo vsa omenjena obolenja

kot posledico kombiniranih učinkov sestavin danes

uporabljenih cepiv.

4. Catherine O'Driscoll, študija o

negativnih posledicah cepljenja psov

V študiji O'Driscoll-ove (1997), ki je bila opravljena

na 2700 psih s pomočjo ovrednotenja 607 formularjev,

ki so jih po cepljenjih izpolnili lastniki psov, so

rezultati podkrepili povezavo cepljenja in pojava vrste

specifičnih obolenj. Rezultati so pokazali, da se je 55%

obolenj pojavilo v prvih treh mesecih po cepljenju.

Obolenja so si sledila v sledečem redu:

Avtoimunska obolenja (54,8%)

Zmanjšana koncentracijska sposobnost psov (68,4%)

Poškodbe jeter (47%)

Paraliza trebuha (64,7%)

Ohromelosti (52%)

Poškodbe ledvic (40,5%)

Obolenja srca (26,8%)

Vnetja možganskih open (75%)

Krči v obliki epileptičnih napadov (63%)

Rakasta obolenja (31%)


20

š i r j e n j e

Kot je znano iz humane medicine, sprožijo toksične

komponente, vsebovane v cepivu, dolgotrajne reakcije

na imunski sistem in posledične poškodbe živčnega

sistema in drugih organov (Muer in sodelavci, 2006;

Bradstreet, 2004; Deth, 2004; Blaxill in sod.,2004; Geier

in Geier, 2003 a,b,c, 2004a,b; Pichichiero in sod.,2002;

Colmann in sod.,2003; James in sod., 2005, Vojdani in

sod., 2003; Hornig, 2004; Hviid in sod., 2004). Spoznanja

samo o toksičnosti komponent, vsebovanih v cepivih,

govorijo, da cepivo povzroča ne samo kratkotrajne,

temveč tudi dolgotrajne reakcije organizma. Rezultati

opravljene raziskave pa niso potrdili vzročnosti

cepljenja in obolenj, kot so astma, levkemija, obolenja

slinavke in ščitnice, čeprav so rezultati raziskav pri

človeku potrdili to vzročnost. Obolenja ščitnice so

sicer pri psih pogosta, vendar so le redko klinično

ugotovljena, medtem ko ima levkemija pri psih različno

dolge inkubacijske faze glede na splošno zdravstveno

stanje živali.

Psi, ki so oboleli za obolenji, proti katerim so bili

cepljeni, so bili sledeči:

Hepatitis (63,3%)

Parainfluenca (50%)

Parvoviroza (68,2%)

Pasja kuga (55,6%)

Leptospiroza (100%)

Rezultati študije so bili statistično obdelani po vseh

matematičnih pravilih, kar pomeni 99% natančno. Cilj

študije je bilo ugotoviti čas, v katerem so se po cepljenju

pojavili opisani bolezenski simptomi, kar je omogočilo

zaključiti, katere bolezni so bile neposredna posledica

cepljenja, saj so se pojavile v prvih treh mesecih po

cepljenju. Teorija, ki je bila osnova za izvedbo opisane

študije, je bila sledeča: če cepljenja nimajo negativnih

posledic, potem morajo biti bolezni po cepljenju v

sledečih 12 mesecih enakomerno porazdeljene. V

resnici pa rezultati študije kažejo na opazno kopičenje

pojava bolezni v prvih treh mesecih po cepljenju.

Tudi nekatere bolezni, ki so se pojavile 9 mesecev po

cepljenju, so bile ovrednotene: to so artritisi, obolenja

srca, avtoimunska bolezen. Pri teh boleznih je prišlo do

kasnejše manifestacije počasi nastajajočih sprememb

na prizadetih organskih sistemih. V kolikor cepljenja

ne bi bila povezana s pojavom opisanih bolezenskih

slik oz. diagnoz, bi se ta obolenja pojavila enakomerno

porazdeljena v obdobju 12 mesecev po cepljenju.

Rezultati raziskave O'Driscoll-ove (1997) so pokazali,

da se je po multipli vakcinaciji psov pojavilo statistično

zaznavno višje število bolezni kot pri cepljenju psov

z enokomponentno vakcino. Tako se je pokazalo, da

je mešanica cepiv v obliki "cocktaila" škodljivejša kot

enostavno cepivo, ki je vsebovalo ali živega oz. mrtvega

povzročitelja.

Prav tako so rezultati pokazali, da so vsako leto cepljene

živali izpostavljene višjemu riziku obolenj kot pa samo

enkrat cepljene živali.

Na osnovi rezultatov te študije in številnih objavljenih

del o toksičnosti cepiv lahko zaključimo, da je cepljenje

bolj škodljivo kot koristno.

Konkretni razlogi proti cepljenju

Sedanji program cepljenja ljudi in živali predstavlja

enega glavnih dejavnikov imunoloških in nevroloških

motenj, ki se manifestirajo v številnih bolezenskih

slikah in jih zaradi številnih posrednih in neposrednih

dokazov ne moremo ignorirati. Vseh posledic, ki jih je

mogoče ugotoviti na genetski osnovi potomcev, pa v

tem času človek še ni sposoben predvideti. Prihodnje

generacije bodo lahko gledale na našo družbo kot

neodgovorno, saj je sprožila nepopravljive procese in

kršila temeljne naravne zakone.


o b z o r i j

21

Literatura

BLAXILL MF, REDWOOD L, BERNARD S. (2004): Thimerosal and autism? A plausible

hypothesis that should not be dismissed. Med Hypotheses 62: 788-794.

BRADSTREET J.(2004): A case-control study of mercury burden in children with

autistic Disorders and measles virus genomic RNA in cerebrospinal fluid in children

with regressive autism. Immunization safety review: Vaccines and autism.Institute of

Medicine, Febr. 9 (2004).

URL: hp://www.iom.edu/subpage.asp?id=18065 [citirano 2005, September 20].

BRIX, S. (2006): Gibt es ein Tollwut-Virus? Die Tollwut-Publikation. Leben mit

Zukun Nr.4, str 13-17

BURTON D. (2004): Truth revealed: New scientific discoveries regarding mercury in

medicine an autism. Opening statement before the U.S. House of Representatives.

Subcommiee on human rights and wellness, Sept. 8 (2004).

URL: hp://reform.house.gov/WHR/Hearings/EventSingle.aspx?EventID=18156

[citirano 2005, September 20].

COLMANN E, HALSEY NA, GOLMAN LR, WESTPHAL G, HALLIER E. (2003):

Mercury in infants given vaccines containing thiomersal. Lancet 361: 698-699.

COULTER, H.L. (1990): Vaccination, Social Violence, and Criminality. The Medical

Assault on the American Brain. North Atlantic Books, Berkley CA, ISBN: 1-55643-

084-1

DETH RC. (2004): Truth revealed: New scientific discoveries regarding mercury

in medicine and autism. Congressional Testimony before the U.S. House of

Representatives. Subcommiee on human rights and wellness, Sept. 8. (2004).

URL: hp://reform.house.gov/WHR/Hearings/EventSingle.aspx?EventID=18156

(citirano 2005, September 20].

GEIER DA, GEIER MR. (2003): An assessment of the impact of thimerosal on childhood

neurodevelopmental disorders. Pediatr Rehabil 6: 97-102.

GEIER DA, GEIER MR. (2004): Autism and thimerosal- containing vaccines: Analysis

of the vaccine adverse events reporting system (VAERS). Immunization safety review:

Vaccines and autism. Institute of Medicine, Febr. 9, (2004).

URL: hp://www.iom.edu/subpage.asp?id=18065 [citirano 2005, September 20].

GEIER DA, GEIER MR. (2004): A comparative evaluation of the effects of MMR

immunization and mercury doses from thimerosal-containing childhood vaccines on

the population prevalence of autism. Med Sci Monit 10: PI33-39.

GEIER MR, GEIER DA. (2004): Mercury in vaccines and potential conflicts of interest.

Lancet 364: 1217.

GEIER MR, GEIER DA. (2003): Neurodevelopmental disorders aer

thimerosalcontaining vaccines: a brief communication. Exp Biol Med 228: 660-664.

GEIER MR, GEIER DA. (2003): Thiomersal in childhood vaccines, neurodevelopment

disorders, and heart disease in the United States. J Am Phys Surg 8: 6-11.

GRAETZ,J.F.(1997): Sind Impfungen sinnvoll? Ein Ratgeber aus der homöopathischen

raxis. 4.Aufl. F.Hirthammer Verlag GmbH, München

HORNIG M. (2004): Truth revealed: New scientific discoveries regarding mercury

in medicine an autism. Congressional Testimony before the U.S. House of

Representatives. Subcommiee on human rights and wellness, Sept. 8, (2004).

URL:http://reform.house.gov/WHR/Hearings/EventSingle.aspx?EventID=18156

[citirano 2005, September 20].

HVIID A, STELLFELD M,WOHLFAHRT J, MELBYE M. (2003): Association between

thimerosal-containing vaccine and autism. JAMA 290: 1763-1766.

JAMES SJ, SLIKKER W 3rd, MELNYK S, NEW E, POGRIBNA M, JERNIGAN S.

(2005):

Thimerosal neurotoxicity is associated with glutathione depletion: protection with

glutathione precursors.Neurotoxicology 26: 1-8.

KLEIN M., LANKA S.T.J., KNIPPERS R., MÜLLER D.G. (1995): Coat Protein of the

Ectocarpus siliculosus Virus. Virology 206, 520-526

LANKA S.T.J., KLEIN M., RAMSPERGER U., MÜLLER D.G. and KNIPPERS R. (1993):

Genome Structure of a Virus Infecting the Marine Brown Alga Ectocarpus siliculosus.

Virology 193, 802-811

LANKA, S. (2005): Macht impfen Sinn? Viren: Woher kommen sie? Was machen

sie? Welche gibt es überhaupt? Infohe Nr.1, 2. Auflage, Klein Klein Verlag, ISBN

3-937343-03-6, str 21-24

MÜLLER D.G., KAWAI, H., STACHE B., and LANKA S. (1990): A Virus Infection in

the Marine Brown Alga Ectocarpus siliculosus (Phaeophyceae). Botanica Acta 103,

72-82

MUTTER J., NAUMANN J., SCHNEIDER R., WALACH H. and HALEY B. (2006):

Quecksilber und Autismus: Zunehmende Bewiese?. Umwelt.medizin.gesellscha, 19,

1, 2006, 77-84

O'DRISCOLL,C.(2004): Canine health Census vaccine Survey. Abbeywood Publ.

(Vaccines) Ltd., London

PICHICHERO, M.E., CERNICHIARI, E., LOPREIATO, J., TREANOR, J. (2002):

Mercury concentrations and metabolism in infants receiving vaccines containing

thiomersal: a descriptive study. Lancet 360: 1737-1741.

VOJDANI, A., PANGBORN, J.B.,VOJDANI, E., COOPER, E.L. (2003): Infections, toxic

chemicals and dietary peptides binding to lymphocyte receptors and tissue enzymes

are major instigators of autoimmunity in autism. Int J Immunopathol Pharmacol 16:

189-199.

Prehrana kot

povzročitelj bolezni

ali kot terapija

Brane Žilavec

Pred nekaj leti sem začel vsebinsko oblikovati začetni tečaj

o holističnem pristopu k prehrani, osnovan na znanstvenih

raziskavah Rudolfa Steinerja in drugih. Z njim sem želel

podati osnovno razumevanje mnogih temeljnih vidikov

prehrane, med katerimi je tudi vloga prehrane za zdravje

in bolezen. V tem članku predstavljam nekaj rezultatov

svojega prizadevanja, da bi razumel skrivnost zdravja in

bolezni pri človeku.

Od 'občutka nemoči'

do 'prevzema odgovornosti'

za lastno zdravje

Začel bom z lastno zgodbo notranje preobrazbe od

obdobja, ko o zdravju ali bolezni pri človeku nisem

vedel prav ničesar, niti se nisem kaj prida zavedal

pomena prehrane, pa do povsem nasprotne

situacije. Vzgojen v materialističnem duhu sem

bolezen jemal kot nekaj zelo skrivnostnega: nekdo

hitreje zboli, drugi teže, nekoga tretjega pa zadane

težka bolezen, ki ogroža njegovo življenje. Zdelo se

mi je, da je to predvsem vprašanje sreče ali nesreče.

Samo upal sem lahko, da se kaj takega meni ne

bo zgodilo. Takšno razumevanje seveda v meni ni

vzbujalo nekega resnega občutka odgovornosti.

Čeravno sem se zavedal tako imenovanih rizičnih

dejavnikov, kot je pitje, kajenje, premalo gibanja,

uživanje premastne hrane itd., ki lahko pripomorejo,

da zbolim, so le-ti ostajali bolj ali manj v ozadju moje

zavesti. Dokler ni prišel tenutek, ko sem moral k

zdravniku: takrat sem se soočil s strahovi, ki so

prihajali iz pomislekov - češ, morda sem tokrat 'jaz

na vrsti'. Nisem imel občutka, da bi lahko kakorkoli

vplival na to, da bodisi zbolim bodisi ozdravim.

Moč zdravljenja je bila v rokah zdravnikov in

znanstvenikov. Mislil sem si: "Sam res ne morem

glede tega narediti ničesar! Lahko samo čakam in

upam, da se bodo stvari dobro končale."

Na prehodu iz takega odnosa pa do mojega

današnjega odnosa sem doživel tri pomembne

prelomnice. Prva je bilo moje srečanje s knjigo o

postenju s sveže stisnjenimi sadnimi sokovi in

čistimi zelenjavnimi juhami.


š i r j e n j e

Napisal jo je zdravnik, kar se mi je zdelo dovolj dobro

priporočilo, da ji zaupam. Tako sem se teden dni

postil ob sokovih. Rezultat te izkušnje je bil, da sem se

začel resneje zanimati za vprašanja o prehranjevanju.

Kasneje, ko sem se srečal z organskim poljedeljstvom,

se je moje zanimanje še poglobilo. Nenadoma sem

se začel zavedati, da so v hrani prisotne umetne

substance in da je uživanje takih substanc nenaravno

in nezdravo. Druga prelomnica je bila, ko sem se

seznanil z alternativnimi načini zdravljenja. Ob

tem sem spoznal, da je vir vsakega pravega procesa

zdravljenja v nas samih. Sam sem v resnici odgovoren

za proces zdravljenja v sebi in zdravnik je v tem

procesu le pomočnik, profesionalni svetovalec, bi

lahko rekli. Njegova vloga je pomembna in odgovorna,

vendar moram v procesu zdravljenja in njegovega

izida tudi sam aktivno in odgovorno sodelovati. Tretjo

prelomnico je pomenila knjiga Naravno zdravljenje z

makrobiotiko, avtorja Michio Kushi. V njej sem odkril

sliko dveh osnovnih polarnih sil univerzuma Yin in

Yang, ki na človeka delujeta ena od spodaj in druga

od zgoraj. Sledil je opis bolezni Yin, ki so posledica

prevladovanja sil Yina v človeku, in bolezni Yang, kjer

prevladujejo sile Yanga. Dodana je bila tabela, kjer je

bila predstavljena hrana, ki je Yin in tista, ki je Yang –

sestavljena glede na to, koliko prevladuje ena ali druga

teh sil. Zaključek se je zdel jasen: na pojav ali izginotje

neke bolezni lahko vplivamo sami z izbiro hrane, ki jo

bomo jedli. To sem izkusil kot neke vrste 'razodetje',

ki mi je dalo moč, da vadim svoje novo pridobljeno

zavedanje o lastni odgovornosti za lastno zdravje.

Odtlej sem se trudil kar se da najbolje prehranjevati,

da tako preprečim bolezni in vzdržujem zdravo

ravnotežje.

Moje lastne izkušnje so mi nedvoumno potrdile

povezavo med prehrano in zdravjem, še vedno pa

nisem imel nekih jasnih konceptov, ki bi mi omogočili

razumevanje, zakaj in kako to deluje. Te si pridobivam,

odkar sem se preselil v Anglijo, kjer se širše poglabljam

v študij antropozofske literature. Ne bom trdil, da sedaj

razumem vse v zvezi s prehrano in zdravjem, a razumem

dovolj, da lahko dam prehrani njeno pravo mesto

znotraj obsežne slike človeka kot bitja mikrokozmosa v

povezavi s svetom kot makrokozmosom.

Rudolf Steiner o prehrani v zdravju in bolezni

Steinerjeva predavanja opisujejo različne in

mnogovrstne vidike vprašanja, kako lahko prehrana

vpliva na človekovo zdravje ali bolezen. Steiner na

primer razlaga, da ".. so nekoč, posebno med arabskimi

zdravniki, na prebavo gledali kot na delni bolezenski

proces; na prebavo so gledali na način, ki ni povsem

napačen: vladalo je mišljenje, da je človek s tem, ko je

jedel, vnesel vase nekaj tujega in zaradi tega zbolel.

Najprej mora - preko svojega notranjega organizma,

preko notranjih organskih funkcij - premagati bolezen.

Torej živi človek vseskozi v stanju 'bolezni', nato v

stanju 'prebolevanja bolezni', 'zdravljenja'. Hrani se v

bolezen in se ponovno prebavi v zdravje. To videnje, ki

je dejansko nekaj časa veljalo med arabskimi zdravniki,

je na sploh ... precej logično, saj med tistim, kar danes

imenujemo 'hranjenje v zdravje' in 'hranjenje v bolezen',

ni nobene meje. Samo pomislite, kako zlahka pride pri

hranjenju do notranje razrvanosti. Tisto, kar je možno

hitro preboleti, se spremeni v nekaj, česar ni mogoče

preboleti. In tako človek zboli. V resnici pa meje med

tema dvema stanjema sploh ni mogoče potegniti."

Kasnejši razvoj dogodkov je potrdil pravilnost te moje

čvrste notranje odločitve. Z leti sem res opazil mnoge

pozitivne rezultate izboljšanja svoje prehrane in

spoznal, da za zdravje posameznika ni pomembna le

prehrana. Kljub temu ni bilo mogoče spregledati očitnih

dobrodejnih učinkov nove diete na moje splošno boljše

počutje. Pred to spremembo v zavedanju sem redno

obiskoval splošnega zdravnika; po tem mi nikoli več ni

bilo potrebno iti na kliniko. Do sedaj sem k sreči skoraj

vse svoje zdravstvene težave zmogel rešiti sam, z nekaj

malega pomoči komplementarne in antropozofske

medicine. Dvakrat mi je splošni zdravnik odkril skrite

simptome, ki bi lahko, če bi s svojo staro prehrano

nadaljeval, vodili v resno bolezen. Na srečo se to

ni zgodilo. Večji del mojih zdravstvenih težav je bil

posledica slabega prehranjevanja, saj so bile to težave

prebavnega trakta. S spremembo prehrane so vsi

simptomi izginili. Pokazalo se je, da se je bilo vredno

potruditi in paziti na kvaliteto hrane.

V drugem predavanju se bežno dotakne vidika količine:

"Ne moremo se izogniti dejstvu, da s hrano in pijačo

svoje zdravje neprestano prizadevamo. Prekomerno

hranjenje in pitje nas samo resneje prizadene, ves čas

pa prizadevamo svoje zdravje le do določene stopnje.

Vendar naš ritmični sistem to bolezen ves čas zdravi.

Človekovo življenje na zemlji je neprestan proces

zbolevanja in ozdravljanja. Ta proces pa prinese tudi

resnično bolezen."

Spet v drugem predavanju da večji poudarek pomenu

količine: "Če nekdo zaužije nek strup, potem mora

kot protistrup zaužiti tekoče proteine. Toda prav tiste

stvari, ki so zdrave, lahko postanejo strupene, če telo

z njimi ne ravna pravilno; če jih uživamo prekomerno.

Proteini lahko torej izločijo iz človekovega telesa strup,

lahko pa postanejo tudi sami strup, če v telesu gnijejo,

ker smo jih zaužili preveč. Tako blizu sta si hranjenje

in zastrupitev. Gotovo ste že slišali, da lahko preobilna

hrana postane strupena.

22


o b z o r i j

23

Veliko število bolezni je res povezanih s prehrano,

pomeni, da je premalo poudarjeno dejstvo, da lahko,

če želimo hrano prebaviti, pojemo le primerno količino

živil." Na začetku članka je prikazano, kako lahko slabe

prehranjevalne navade povzročijo resnično fizično

obolenje. Če nekdo dan za dnem neprestano ponavlja

isti vzorec 'preveč napačne, nekvalitetne hrane', bo prej

ali slej zbolel, odvisno od konstitucije in moči. To je bilo

dokazano z nekoliko nenavadnim poskusom, ki smo ga

pred kratkim lahko videli v dokumentarnem filmu, kjer

se je nek moški odločil, da se bo cel mesec prehranjeval

izključno v McDonaldsu. Že po treh tednih diete so

mu zdravniki svetovali, da zaradi resnih zdravstvenih

težav jeter, visokega holesterola in pritiska s poskusom

takoj preneha. To je bil seveda ekstremni primer. Toda

človek se mora zavedati, da je tendenca k obolevanju,

ki je naravno povezana s hranjenjem, vedno prisotna.

Nekdo, ki se tega zaveda, bo morda rešitev iskal v

tem, da se hrani povsem odpove. To bi bil prenagljen

zaključek, saj s hrano sprejmemo vase substance in

sprožimo različne procese, ki lahko mnoge procese

zdravljenja v telesu tudi stimulirajo. Kajti "...človek

je v svojem vsakodnevnem življenju konstantno

nekoliko onesposobljen in se mora nato ozdraviti.

Ko smo lačni ali žejni, smo namreč vsi nekoliko bolni

in se pozdravimo tako, da jemo in pijemo. Lakota

je začetek bolezni in če dovolimo, da se nadlajuje,

lahko zaradi tega umremo... Vidimo torej, da celo v

našem vsakdanjem življenju nosimo s seboj nekakšen

začetek bolezni. Vsako uživanje hrane je v resnici

zdravljenje... naše telo je notranje vedno zelo aktivno.

Ko jemo, sprejmemo vase hranilo. Zunanje substance

sprejmemo preko ust in črevesnih poti v določen del

telesa. In vedeti moramo, da se naš organizem tem

prehranskim substancam takoj upre; ker jih v njihovi

prvotni obliki ne prenaša, jih uniči... Če ne jemo ničesar,

je, kot bi imeli prazno vrečo, v kateri pa se kljub temu,

da se izogibamo otipljivim substancam, nekaj dogaja.

To aktivnost duhovna znanost prepozna kot astralno

telo. Nikoli ni leno in če lahko ostane aktivno tako, da

uničuje in raztaplja hranilne substance, je napolnjeno z

ugodjem; ima občutek notranjega blagostanja. Če pa v

telo ne vnašamo hranilnih substanc, naše astralno telo

ni zadovoljeno, kar se izraža kot lakota. Lakota ni nekaj,

kar bi počivalo v nas; to je duševno-duhovna dejavnost,

ki je ni mogoče umiriti."

Steiner opisuje tudi, kako se lahko hrana spremeni

v zdravilo: "Ko se nekaj, kar je drugače zgolj proces

prehranjevanja, v človekovem organizmu preplete

s skrivnostjo dihanja, postane zdravilna sila. Res

moramo previdno opazovati preobrazbo, skozi katero

gredo zunanje substance v prehranskem procesu ...

prehranske sile v človeku ... so prenešene naprej v

dihalni sistem. In ko tam delujejo dalje, postanejo ne le

sredstvo potešitve lakote in žeje in ne le sile poživitve,

ampak se spremenijo v sile notranje korekcije bolezni.

Preobražene hranilne sile postanejo sile zdravljenja.

Vsakdo, ki pravilno razume prehrano, razume prvo

stopnjo zdravljenja... Sile zdravljenja znotraj nas so

preobražene hranilne sile."

Dokaz za to lahko znova najdemo v ljudem

manj poznanem nadaljevanju prej omenjenega

dokumentarnega filma. Človek, ki se je poskusa lotil,

je po osmih tednih razstrupljevalne diete, ki mu jo je

predpisal njegov prijatelj in strokovnjak za prehrano

Alex Jamieson, ponovno ozdravel. V svojem predavanju

z naslovom Različni tipi bolezni Steiner nedvoumno

priznava, da je dieto mogoče uporabiti kot zdravilo, da je

dietno zdravljenje najboljše zdravilo za akutne bolezni.

Uradna medicina opisuje akutno bolezen kot bolezen, ki

se pojavi nenadoma in pogosto zahteva nujno zdravljenje.

Z vidika duhovne znanosti akutne bolezni .... " izvirajo

iz nepravilnosti v astralnem telesu ter se pojavijo v

obliki določenih nesposobnosti živčnega sistema v eni

ali drugi smeri... verjeti, da je, če nekoga, ki ga boli

želodec ali ima težave s srcem ali neko jasno opazno

nepravilnost kjerkoli, potrebno direktno zdravljenje

simptoma, je čisti nesmisel. Poglavitno tukaj bi lahko

bilo, da se je simptom pojavil zato, ker živčni sistem ni

zmožen delovati ... Toda prav tako ne moremo reči, da je

pri boležini želodca najprej potrebno obravnavati živce.

S tem ne dosežemo ničesar. Rezultat dosežemo le, če se

zavedamo, da je živec izražanje astralnega telesa in tukaj

iščemo vzroke za nepravilnosti."

Tukaj pa naletimo na globlje vzroke bolezni, kajti

"astralno telo je v primerjavi s fizičnim telesom

nepopolna podlaga človeški naravi; v njem so čustva,

strasti, želje itd. Preko čustev astralnega telesa uživamo

mnogo stvari, ki na čudoviti organizem fizičnega

telesa škodljivo vplivajo, kljub dejstvu, da kot blažilec

med obema stoji etersko telo (telo življenjskih sil). Z

drugimi besedami, astralno telo je tisti del človeka, ki

najbolj jasno kaže svojo nebožanskost. Etersko telo je

bolj božansko, saj človek nima toliko vpliva nanj, fizično

telo pa je najbolj božansko od vseh; je božje svetišče,

saj človek nanj ne more prav nič vplivati. Medtem ko

človek v svojem astralnem telesu išče vse vrste užitkov

in ima lahko vse mogoče želje, ki škodljivo vplivajo na

fizično telo, je celo dandanes fizično telo še vedno tako

čudovit inštrument, da se lahko desetletja upira srčnim

strupom in drugim škodljivim vplivom astralnega

telesa. Tako moramo priznati, da je zaradi vseh stvari,

ki se v astralnem telesu dogajajo, le-to postalo najslabši

del človeka.


24

D

Če pogledamo globlje v človekovo naravo, bomo videli,

da ležijo najgloblji vzroki za bolezen v astralnem telesu

in njegovih slabih učinkih na etersko telo in preko

eterskega naprej na fizično telo.

Steiner označi dietno zdravljenje kot "iskanje pravega

ravnovesja med tem, v čemer človek uživa, in tistim, kar

je zanj dobro. Pomembnen je njegov način življenja, ne

z ozirom na zunanjo stvarnost, ampak na to, kar mora

človek prebaviti in predelati. In v tem smislu ne more

biti nikomur nič jasno, če gleda skozi oči materialistične

znanosti. Spoznati moramo, da je vse okoli nas, v

svetu makrokozmosa, povazano z našim zapletenim

notranjim mikrokozmičnim svetom in vsaka hrana, ki

tam obstaja, ima neko povezavo s tistim, kar je znotraj

našega organizma.

Naloga vsakega posameznika je najti dieto, ki bo koristna

za vsa njegova telesa – za njegov Jaz, astralno, etersko

in fizično telo – in ne le v užitek njegovemu astralnemu

telesu. To zahteva neke vrste prevzgojo osebnih simpatij

in antipatij astralnega telesa do posameznih hranil. Do

te mere je tisto, v čemer oseba uživa, tudi dobro za njen

vsesplošen razvoj" ... drugače bo na tak ali drugačen

način spoznal, da vase sprejema nekaj, kar zanj ni dobro.

Pravo osnovo za svoje odločitve bomo našli v duhovni

znanosti. Ko predpisujemo dietno zdravljenje, je dosti

preveč površno, če se ravnamo le po zaključkih, vzetih

iz statistike ali kemije. Potrebujemo čisto drugačne

osnove, kajti ko obravnavamo zdravega ali bolnega

človeka, mora biti aktivno tudi duhovno znanje."

V enem samem članku ni mogoče razložiti vseh

aspektov hranjenja kot terapije, saj je človeško bitje,

gledano z vidika holistične, antropozofske perspektive,

izredno kompleksno bitje. Nismo si pogledali, kako

nam lahko pravilna prehrana pomaga tudi pri drugih

boleznih, ne le akutnih, kako lahko dietno zdravljenje

izboljša zmožnosti za učenje in celo zmanjša nesocialno

obnašanje ter duševne težave. Kljub temu pa nam lahko

Steinerjeve razlage, ki so v tem članku predstavljene,

zadostujejo, da spoznamo velik pomen prehrane za

zdrav razvoj vsakega bitja; bitja telesa, duše in duha.

Brane Žilavec je Slovenec, ki živi in dela v Sheffieldu.

prevedla Marina Nuvak

Društvo Ajda Goriška

Sreda, 9. januar

Osnove biodinamike in uporaba setvenega koledarja

Sreda, 16. januar

Kolobar v vrtu plodovke in cvetnice

Sreda, 6. februar

Osnove biodinamike in rez sadnega drevja

Sreda, 13. februar

Kolobar v vrtu korenovke in listnate rastline

Druga polovica meseca februarja (na dan za plod)

Prikaz obrezovanja sadnega drevja na kmetiji GRUDEN

Četrtek, 6. marec

Redni letni občni zbor

Četrtek, 13. marec

Osnove biodinamike, kompostni preparati

Društvo Ajda Domžale

Četrtek, 10. januar ob 18. uri

v Domžalskem domu velika dvorana (stara knjižnica)

Okrogla miza, ki jo bo vodila g. Fanči Perdih z naslovom:

Povezava rastlin z zemljo in kako to vse skupaj deluje

Četrtek, 14. februar ob 18. uri

v Domžalskem domu velika dvorana (stara knjižnica)

Redni letni občni zbor

Četrtek, 14. februar ob 19. uri

v Domžalskem domu velika dvorana (stara knjižnica)

Delavnica: Ročno izdelana naravna mila po hladnem postopku

(vse o milu, praktičen prikaz izdelave mila)

Delavnico bo vodil g. Florian Regovec

More magazines by this user
Similar magazines