Waldorfske novice - Zima 2007

wsljubljana

Letnik III, številka 4 Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K A Z A L O

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

zima 2007, zaporedna št. 56

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: (01) 28 222 40

Fax: (01) 28 222 41

DŠ: 65714415

TR: 04302-0001018775

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si

Splet: www.waldorf.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš

Sodelavci:

Branka Strmole Ukmar, David Brierley,

Jan in Ingrid Thiesen, Astrid Bjonness,

Staša Mavko, Godi Keller,

Andrej Ornik, Stanka Žabkar,

Matej Bezgovšek, Vida Talajić,

Breda Pavlovič, Staša Petrovič

Fotografije:

Alja Venturini, Igor Velepič

Lektoriranje:

Klemen Lah, Betka Jamnik,

Tatjana Kamenšek Klopčič

Kazalo 2

Uvodnik 3

Novo leto 3

15. obletnica šole 4

Ob 15. obletnici 4

15. let z Waldorfsko šolo Ljubljana 5

Snovanje srednje šole v Ljubljani 6

10 let Waldorfskih novic 8

Deseta obletnica Waldorfskih novic 8

Gostujoče pero 10

Dnevi topline 10

Pomen otroške igre 2. del 11

Dogodki 14

Božični semenj 14

Biovan na obisku na WšL 17

OE Maribor 18

Tuji jeziki v osnovni šoli 18

Evritmija na WšM 20

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

2 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007


U V O D N I K

Novo leto

Iztok Kordiš

Če se ozremo nazaj v skoraj minulo leto, lahko

vidimo, da je bilo šolstvo in napovedane

spremembe šolske zakonodaje ena glavnih tem

ne le pedagoških, ampak prav vseh medijev v Sloveniji.

Temu primeren je bil tudi način obravnave, saj so se skoraj

vse razprave v zvezi s tem spolitizirale. Potencirale so se

stvari, ki z jasnim razmislekom o skupni viziji razvoja

šolstva pri nas niso imele nobene zveze. Namesto da bi

se v ospredje postavljali otroci in mladostniki ter skrb

za ustvarjanje čim boljših možnosti za razvoj njihovih

potencialov, se je večina razprav ukvarjala z obstojem in

financiranjem privatne iniciative ter posledične ogroženosti

sistema javnega šolstva. Povsem napačno interpretiran je

bil že sam pojem – privatne šole. Tu je večina tudi za šolstvo

sprejela pomen te besede iz gospodarstva, kjer je privatno

– zasebno sinonim za brezkompromisno kopičenje imetja

in bogatenje brez občutka za skupnost in socialo. Širil se je

strah pred elitnimi zasebnimi šolami le za bogate.

V primeru naše šole gre za nekaj povsem drugega.

Kdor nas je obiskal le za kratek čas, ve, kako daleč

smo od pridobitništva. Seveda je tudi denar potreben

in seveda je pridobivanje dodatnih financ eden od

namenov naših skupnih akcij, predvsem vsakoletnih

bazarjev in v zadnjem času koncertov. Vsi vemo, da

so bile te prireditve tudi v tem pogledu zelo uspešne.

Samo v zadnjih letih smo z izkupičkom bazarjev

med drugim uredili podest za srednješolce, nabavili

peč za keramiko, šivalne stroje, uredili garderobe, …

letos pa bomo kupili veliki klavir in končno uredili

naravoslovno učilnico. Vsi pa se tudi zavedamo, da

bazarjev, vsaj v taki obliki in obsegu, že zdavnaj ne bi

bilo, če bi bil edini namen zbiranje denarja. Kdor je le

malo sodeloval pri pripravah, ve, o čem govorim. Duh

skupnega ustvarjanja, skupnega dela, sprejemanja

in cenjenja različnosti, kjer vsak po svojih močeh

in trenutnih sposobnostih in možnostih prispeva k

uspehu skupnega projekta so kvalitete, ki jih gojimo

na naši šoli in jih moramo še naprej gojiti, saj prav te v

dobi neverjetnega razvoja in hitrih sprememb vse bolj

potrebujemo.

Šola je živ organizem, ki se nenehno oblikuje. S svojimi

stremljenji po uresničitvi skupnega cilja ga oblikujemo

vsi, ki v šoli delujemo. Tega ne more ustvariti en sam

človek ali majhna skupina. Na waldorfsko šolo ne

prideš samo učit, ampak moraš delovati na različnih

področjih, tako pedagoških kot nepedagoških, z vsemi

svojimi sposobnostmi in talenti, ki jih imaš. Tu pride

do izraza naša različnost, ki skupnost krepi in bogati,

zato je zelo pomembno, da to različnost sprejemamo in

da drug drugemu priznavamo kvalitete, ki jih prinaša.

Tudi nekdo, ki je zaposlen le četrtinsko, lahko v šolo

prinese žar in veselje. So pa učitelji, ki aktivnosti, ki

so del našega programa izvajajo izven šole. Upamo,

da bo skupina, ki je to začela, zbrala dovolj poguma

in moralne odgovornosti, da bo svoje delovanje in cilje

odprla prostoru, kjer vsakodnevno živi, pedagoško

deluje in si zagotavlja eksistencialno varnost. Upamo

tudi, da te aktivnosti niso mišljene kot konkurenca

temu prostoru, in da bo to dejanje proces odprte

komunikacije s šolo.

Waldorfska šola Ljubljana je v petnajstih letih obstoja

zrasla v uspešno in spoštovano šolo, v katero se radi

vračajo tudi učenci in dijaki, ki so šolanje že zaključili.

Je šola, ki je s svojim delovanjem dala pomemben

prispevek in marsikateri impulz za spremembe tudi

v javnem šolstvu, kar je na letošnjem bazarju javno

povedala tudi direktorica direktorata za osnovno šolstvo

ga. Mojca Škrinjar, in ki tudi v waldorfskih krogih

velja za eno najbolj uspešnih mladih waldorfskih šol.

Vendar se zavedamo, da so pred nami še pomembne

naloge. Iz mednarodnih raziskav in lastne prakse

vemo, da se učenci danes hitro spreminjajo v svojih

sposobnostih in navadah in da so učitelji vsakodnevno

postavljeni pred nove in nove izzive. Zato je ena glavnih

nalog šole v naslednjem in tudi vseh naslednjih

letih skrb za ohranjanje in dvigovanje kvalitete

poučevanja ter spremljanje razvoja posameznih

učiteljev. Potrebujemo učitelje, ki se zavedajo potrebe

po stalnem izpopolnjevanju in nadgrajevanju svojih

pedagoških znanj in so zmožni odgovarjati potrebam

otrok današnjega časa. Dobra waldorfska šola je tista,

kjer je vedno možno opaziti dvig kvalitete delovanja.

Drugi aspekt dobre šole je, da raste. V našem primeru

to pomeni, da bomo dokončno uredili in adaptirali

del šole v prizidku Streliške 12a in s tem ustvarili

materialne pogoje za kvalitetno delo, saj so do sedaj

urejeni prostori za tako obsežen program res premajhni.

Hvaležni smo, da nas pri tem, v okviru svojih zmožnosti,

podpirata tako država kot mesto. S svojim kvalitetnim

delovanjem smo si pridobili tudi zaupanje mednarodne

waldorfske skupnosti, ki nam je pri tem pripravljena

pomagati. Seveda pa nas najbolj veseli, da v zadnjem

času prihajajo ideje in predlogi za pomoč tudi s strani

staršev.

Želim vam mirne praznike in veliko osebnega

zadovoljstva v prihajajočem letu 2008.

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 3


1 5 . O B L E T N I C A Š O L E

Branka Strmole Ukmar

Ob 15. obletnici

Le še nekaj dni nas loči do novega leta. Vzdušje

na šoli je predpraznično in vrvi od pričakovanja

praznikov in stvari, ki jih je potrebno še pred tem

opraviti, dokončati. Za nami je uspešen in dobro obiskan

božični semenj, zvezda stalnica, ki nas spremlja že vse od

začetka ustanovitve naše šole.

Ni pa bazar edina stalnica, ki je z nami že petnajst

let. Še dosti pomembnejša stalnica so ljudje, s katerimi

se prav zaradi šole srečujemo že vsa ta leta ali še dlje.

To so starši, ki že petnajst let vsako jutro pošiljajo

svoje otroke v Waldorfsko šolo Ljubljana, učitelji, ki

skupaj delamo že petnajst let, kolegi iz tujine, ki s šolo

sodelujejo že petnajst let.

Prav te dni je pri nas na obisku naš dragi Christof

Wiechert, ki je bil prvi in dolgoletni mentor šoli. Veliko

smo se od njega naučili, prejeli marsikatero pohvalo in

slišali tudi kritiko. Z njegovo pomočjo so se nam odprla

mnoga waldorfska vrata, še posebno v zadnjih letih, ko

je postal vodja pedagoške sekcije v Dornachu.

Malo pred njim sta bila na delovnem obisku šole

Ingrid in Jan Thisen. Tudi onadva sta z nami že vseh

petnajst let. Na prvi šolski dan, 1. 9. 1992, ki ga je

pospremila nevihta, sta Jan in Christof skupaj izpod

istega dežnika z odobravajočim pogledom opazovala

četico 56 učencev, ki je prestopala prag šolskih vrat.

Z njima je bila tudi Magda Maier. Izvrstna učiteljica

tujih jezikov, ki je predajala svoje znanje in izkušnje

našim učiteljem, pa tudi učiteljem javnih šol. Med

počitnicami sta se z njo srečevali dve naši dijakinji, ki

sta bili v bližini Stuttgarta na opravljanju socialnega

praktikuma. Magda, še vedno zelo živahna in delovna,

se je že davno odločila, da se po svojem 70. rojstnem

dnevu preseli v antropozofski dom za starejše občane.

Ko smo že pred zaključkom osnovnošolskega

izobraževanja prve generacije učencev pripravljali

program waldorfske srednje šole, nam je pri iskanju

odgovorov na marsikatero dilemo pomagala Astrid

Bjonness, ki je potem prevzela tudi mentorstvo nad

srednjo šolo in bila tudi prva tuja učiteljica, ki je

prevzela poučevanje enega dela epohe. V zadnjem

času pa je Astrid s svojimi kolegi z Norveške veliko

pripomogla k organizaciji mednarodnih seminarjev za

waldorfske učitelje, ki se jih udeležujejo tudi učitelji

naše šole. Omeniti moram tudi Sarah Kane, ki je bila

pri nas prav pred nedavnim in je tako učiteljem kot

tudi dijakov v teh letih svojega obiskovanja naše šole

pripomogla k globljim dramskim izkušnjam.

■ Prvi šolski dan pred 15. leti

Še vrsto waldorfskih pedagogov, ki so pomembno

vplivali na delo šole in nam posebno v prvih letih dali

potrebna znanja pa tudi samozavest, da se približamo

idealu, ki ga nosi waldorfska pedagogika, bi lahko

našteli. Ne moremo pa mimo prvega učitelja, ki je z

nami sodeloval še pred nastankom waldorfske šole

Rona Jarmana, sijajnega učitelj matematike. Prav on je

pripomogel, da je našo iniciativo podprl Evropski svet

waldorfskih šol in prav on nam je pomagal naše šolske

oblasti prepričati, da za nami stoji celotno waldorfsko

gibanje. Pomagal pa je še pri eni stvari – razčiščevanju o

tem, kakšno waldorfsko šolo potrebujemo v Sloveniji.

Ali šolo, katere jedro bodo tvorili samo otroci, ki

so predhodno obiskovali waldorfski vrtec, ki je bil

ustanovljen tri leta prej, ali pa potrebujemo centralno

šolo, ki bo vrata na stežaj odprla tudi tistim, ki bolj

malo vedo o filozofiji, iz katere izhaja waldorfska

pedagogika, jih je pa prepričal program, ki razvija, kot

temu na kratko pravimo, glavo, srce in roke.

4 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007


1 5 . O B L E T N I C A Š O L E

Ron Jarman je podprl prav koncept odprte, velike šole,

ki se bo povezala z okoljem, v katerem deluje in bo s tem

vplivala tudi nanj. Sedaj po petnajstih letih delovanja

lahko mirno rečemo, da je bila takšna odločitev prava.

To dokazujejo potrditve, ki jih je šola prejela s strani

Ministrstva za šolstvo in šport ter Zavoda za šolstvo. To

dokazuje vmeščenost šole v krog ostalih šol in predvsem

mesta Ljubljana. To dokazuje tudi waldorfska šola v

Mariboru in iniciativi za waldorfski šoli na Gorenjskem

in Primorskem.

Prav gotovo pa to dokazujejo tudi starši, ki nas

spremljajo že vseh petnajst let. In pa tudi tisti starši, ki

svoje mladostnike od vsepovsod po Sloveniji podprejo v

njihovi želji, da se vpišejo na našo srednjo šolo. Nekateri

bivši starši v našo šolo pošiljajo že svoje vnuke, otroke

svojih starejših otrok, ki niso mogli obiskovati naše

šole, ker je pač še ni bilo. In nekega dne, upamo, bodo

svoje otroke v našo šolo poslali tudi naši bivši učenci.

Šola tako ni samo prostor, kjer učenci in dijaki dobijo

novo znanje, razvijejo spretnosti in spoznajo svoje

sposobnosti in interese, temveč je prostor, v katerem

se je stkala vrsta medčloveških vezi, prijateljstev in

partnerstev. Je prostor, v katerem se lahko srečujejo

različnosti in se medsebojno obogatijo. Je prostor, kjer

se lahko naučim več o sebi in o drugem. Je prostor,

kjer lahko skupaj ustvarjamo in gradimo.

V petnajstih letih je bilo že veliko narejenega in

izgrajenega. Pot ni šla vedno samo navzgor, bili so

tudi težji trenutki, ko za nekaj časa nismo našli

skupnega jezika znotraj naše skupnosti ali ko so nas

nekateri od zunaj hoteli proglasiti za sekto, ki izrablja

otroke. V takih situacijah je vedno zmagala težnja k

idealu waldorfske šole, ki zagotavlja široko odprtost

in dostopnost, ki omogoča otrokom in mladostnikom,

da lahko resnično vstopijo v svet samozavestno in

odgovorno. In k takšnemu idealu moramo stremeti še

naprej. Tako učitelji, od tistih, ki smo na šoli že od

njene ustanovitve, do tistih, ki so se nam pridružili

pred kratkim, kot starši, ki šoli dnevno zaupajo svoje

otroke. V tem stremljenju nas lahko podpirajo tudi

tisti, ki bodo nekoč postali del našega kolektiva in jim

je poučevanje v waldorfski šoli zaenkrat samo močna

želja, ki jo uresničujejo z izobraževanjem v seminarju

za waldorfske učitelje.

Matične knjige naše šole vsebujejo približno 550

osnovnošolcev in 300 srednješolcev, od tega 125 tistih,

ki so iz osnovne šole nadaljevali šolanje pri nas, za

prihodnje šolsko leto je na informativni vpis za prvi

razred prijavljenih 39 prvošolcev.

Veliko dela nas še čaka. Veliko novih srečanj in veliko

lepih trenutkov.

Članka zaradi časovne stiske nismo uspeli lektorirati.

Bralcem in avtorici se iskreno opravičujemo

in prosimo za razumevanje.

Ingrid in Jan Thiesen

Petnajst let z

Waldorfsko šolo

Ljubljana

Na Bledu – na državni šoli – se je na delavnicah

slikanja, glasbe, biodinamičnega kmetovanja,

antropozofske medicine, waldorfske

pedagogike, alternativnega bančništva, na koncertih in

predavanjih zbralo od 200 do 300 ljudi. Med udeleženci

srečava veliko odprtih in navdušenih ljudi. Pogovarjamo

se in razpravljamo, posebno o waldorfski pedagogiki.

Waldorfska šola Ljubljana še ni začela delovati, a tukaj

srečava učitelje, ki se pripravljajo, ki razmišljajo o takšni

šoli. Prav tako srečava veliko zainteresiranih staršev.

Tako pohajkujemo po čudovitih škofjeloških hribih in

se pogovarjamo. Na avtobusih, ki udeležence festivala

vozijo od enega čudovitega kraja Slovenije do drugega, si

izmenjujemo znanje in izkušnje, ki smo si jih pridobili z

delom na waldorfskih šolah.

Med ljudmi, ki jih tukaj srečamo, so tudi Branka,

Vera, Maja, Staša. Imava občutek, da se bo zgodilo

nekaj pomembnega.

Ozračje je tako napolnjeno z energijo in obljubami

za bodočnost – ne le med udeleženci festivala Idriart,

ampak v vsej mladi neodvisni državi Sloveniji.

In nekega čudovitega sončnega dne septembra

1992 se odprejo vrata šole. Dva razreda – okoli 50

otrok –, srečni in delavni starši, vznemirjeni učitelji

in pomembni gostje z ministrstva in iz waldorfskega

gibanja v tujini. Prva waldorfska šola v bivši Jugoslaviji.

Iniciatorji (učitelji in njihovi pomočniki) se zberejo

še na predvečer prvega šolskega dne. Christopher

Wiechert nas spomni na pomembnost trenutka in na

veliko odgovornost, ki jo z ustanavljanjem take šole

ustanovitelji prevzamejo. Začutiti je prisotnost neke

višje sile in vemo, da je iniciativa dovolj močna, da se

bo lahko uspešno razvijala.

Isti večer (ali morda naslednjega dne) se vremenske

razmere dramatično spremenijo. Neurje, dež, črni

oblaki, ki kakor da odgovarjajo praznovanju odprtja

šole. Že dostikrat sva doživela, da se je ob zelo

pomembnih dogodkih nebo odzvalo. To je dober znak!!

Vse od začetka sva spremljala razvoj te šole. Vsako

leto sva srečevala učitelje in skupaj z njimi reševala

pedagoška vprašanja.

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 5


1 5 . O B L E T N I C A Š O L E

Astrid Bjonness

Snovanje srednje

šole v Ljubljani

Pozimi pred približno desetimi leti sem pozno

ponoči iz Splita pripotovala v Ljubljano, da tam

le prenočim in naslednje jutro odpotujem dalje

na Norveško. Na železniški postaji me je pričakala Branka

Strmole in me odpeljala do bližnjega stanovanja.

■ Letošnji prvi šolski dan

Šolo sva obiskala tudi z višjimi razredi naše šole

in ljubljanski učenci so prišli k nam na Dansko. Na

seminarjih, ki jih je prirejala Kortina za učitelje državnih

šol, sva predavala in vodila delavnice in vedno sva bila

navdušeno sprejeta.

Trenutno vodiva seminar za učitelje v Ljubljani, še

vedno pa z užitkom vstopiva v razrede, kjer srečava

učence, ne da jih le pozdraviva, ampak jih tudi učiva.

Hvaležna sva, ker sva lahko v teh 16 letih srečevala

vse te starše, otroke in učitelje. Vedno so nas z veseljem

sprejeli in danes čutiva, da je Slovenija najin drugi dom.

V veliko zadovoljstvo nama je seveda, ko gledava, kako

je šola zrastla in kako dobro je vpeta v mesto Ljubljana

ter v celotno deželo Slovenijo.

Upava, da bodo odgovorni za šolo (odgovornost, ki jo

želiva tudi sama prevzeti – kjerkoli lahko) ostali vedno

povezani z duhom časa, ki temelji na živi povezavi z

notranjimi močmi waldorfskega duha, da jih bodo vodili

dalje posamezniki, ki si želijo spoznanja o človeku v

waldorfskih metodah.

Mnogo je razlogov za to, da šoli za njeno 15.

obletnico čestitava – pri tem misliva na otroke, starše

in učitelje.

prevod: Marina Nuvak

Tako sva pozno ponoči hodili in med potjo me je uspela

prepričati, da novorojena waldorfska šola v Sloveniji

potrebuje nekoga, ki bo pomagal pri nastajanju srednje

šole. Odločili so se, da čez dve leti, ko prva generacija

zaključi 8. razred, nadaljujejo z 9. razredom.

Takrat sem bila na enoletnem študijskem dopustu

(sabatiklu) in čutila sem, da imam dovolj časa, da

lahko v okviru waldorfskega gibanja prevzamem

različne obveznosti. Takrat sem na Norveškem delala

kot učitelj na srednji šoli že 15 let, vodila sem norveško

zvezo waldorfskih šol in bila že nekaj let predstavnica

Norveške v Evropskem združenju waldorfskih šol

(ECSWE). Na teh srečanjih sva se z Branko tudi

srečevali. Kot predstavnica male in edine waldorfske

šole v Sloveniji je dajala vtis, da je ženska močne

volje.

Tisto zimsko noč sem ji obljubila, da bom pomagala

pripraviti učitelje za srednjo šolo. To je bil začetek precej

intenzivnega šestletnega sodelovanja. V teh letih sem

obiskala Slovenijo enajstkrat in tukaj preživela vsega

skupaj približno dva in pol meseca, ko sem najprej

delala z učitelji in učitelji v seminarju, imela razgovore,

delavnice in opazovanja.

Ves čas je bilo milijon vprašanj in pogovarjali smo

se, poslušali, razmišljali, sanjarili, ponovno vprašali in

potem potegnili zaključke. Zelo pogosto so se zaključki

pokazali kot napačni ali neprimerni in znova smo jih

spreminjali.

Oblikovali smo kolegij srednješolskih učiteljev in

skupaj smo delali vsakokrat, ko sem prišla na obisk.

Imeli smo vikend in poletne seminarje ter srečanja

med tednom. Ljudje so prišli in odšli in prišli so spet

drugi. Počasi se je oblikovala skupina, ki naj bi tvorila

srednješolski kolegij Waldorfske šole Ljubljana.

Čez nekaj let smo se odločili, da poskusim učiti

v razredu. Pouk naj bi potekal v angleškem jeziku,

zraven pa naj bi vedno bil učitelj, ki bi pomagal tistim,

ki pomoč potrebujejo. Zame je bil to velik izziv – pa tudi

za dijake.

6 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007


Pozneje mi je eden med njimi povedal, da je profesor

literature in da je pri moji uri zelo užival. Rekel je, da je

pri tisti uri o Dostojevskem izvedel nekaj novega.

■ Prvi šolski dan 2003

Od staršev sem izvedela, da so se nekateri dijaki

bali, da ne bodo razumeli, a kako zelo je bila večina

presenečena, ko so razumeli skoraj vse!

Gledala sem ta velik razred pred seboj, nekateri so

izgledali mnogo starejši kot učenci 9. razreda, nekateri

mlajši, v glavnem pa jih je bilo veliko podobnih mojim

dijakom na Norveškem. In enako je bilo njihovo

navdušenje za človekove pravice, pravico in revolucijo.

Skupaj smo doživeli francosko revolucijo, z vsemi

njenimi grozotami in fanatizmom, pa tudi otroški jok,

izgubo privilegijev in padec monarhije. Potem sem jim

pripovedovala o Henriku Ibsenu, njegovem otroštvu

in njegovi prvi službi v drogeriji v majhnem mestu

na Norveškem, o njegovi ljubezenski aferi z deklo

in nazadnje o njegovem uspehu, ki ga je dosegel s

pisanjem dram. Predelali smo Peer Gynta in prebirali

odlomke iz "Sovražniki naroda" - v slovenskem jeziku.

Čudovite ure, ko so dijaki brali različne vloge in smo

vsi bili "narod". Zelo močno smo doživeli tudi trenutek,

ko smo predelali Napoleona in ko naj bi dijaki napisali

esej o tem, kako bi bilo biti vojak v Napoleonovi vojski.

Kako jasno so si predstavljali vojne grozote, kakšno

jasno predstavo so imeli o življenju v vojski, ki se je

odpravljala na pohod v Moskvo! Neki dijak je napisal,

da sedaj pa razume, kaj pomeni vojna in da v vojni ni

nič veličastnega in častnega. Zelo močno je bilo čutiti,

da so nekateri izmed teh mladostnikov imeli sorodnike,

ki so bili pred kratkim v vojni, in da je bila vojna tako

blizu njih.

Predelali smo tudi 1. svetovno vojno, v 10. in 11.

razredu smo govorili o Dostojevskem in Nietzscheju. V

razredu so bili pogosto obiskovalci; poleg precejšnjega

števila učiteljev, ki so sedeli v zadnji vrsti, so včasih

prišli tudi uradni predstavniki vlade. Nekoč je prišla

delegacija iz Črne gore pogledat waldorfsko šolo. V moj

razred so prišli ravno v trenutku, ko sem pripovedovala

o Nietzschejevem obisku javne hiše v Colognu. Prišla

je cela ekipa z video kamero in v uradni opravi.

Nadaljevala sem s poukom, oni pa so kar ostali in

ostali. Rečeno je bilo, da bodo ostali le pet minut, ostali

pa so do konca ure.

Počasi je šola zrasla v 12 oz. 13-letno šolo z vsemi

razredi. Imeli so prostorske težave in videla sem

mnoge stavbe, na katere so računali. Šola, na kateri

je gostovala srednja šola, je imela lep razgled na hribe,

vendar ni bilo prijetno deliti prostore z drugimi in želja

po lastni šoli je rasla. Takrat me je zelo skrbel močan

akademski pritisk na učitelje in učence. Kako izvajati

waldorfsko pedagogiko, če se je potrebno naučiti toliko

dejstev in številk? To je nekaj, kar me še vedno skrbi:

kako naj si ta srednja šola vzame čas za čudenje in

raziskovanje, ne da bi se utopila v veliki količini

faktografskega znanja? To je vprašanje, s katerim je

potrebno ves čas delati.

Sedaj pa me pogled na šolo razveseli. To poletje smo v

tej stavbi preživeli zelo prijeten teden v družbi približno

50 učiteljev iz sedmih držav. Uživali smo lahko v njeni

prostornosti, v čudoviti dvorani spodaj, kjer smo

imeli obroke, v razredih, kjer smo imeli delavnice in

predavanja ter v njeni lokaciji v bližini centra mesta,

poleg tržnice. Vendar ni opaziti velike spremembe le

na sami stavbi, tudi učitelji so 'zrasli'; vprašanja, o

katerih smo govorili pred petimi, šestimi leti, so danes

za njih realnost, sedaj vedo, kaj sem tedaj mislila in

imajo znanje, ki ga pred desetimi leti, ko smo začeli

sodelovati, niso mogli imeti.

Waldorfska šola Ljubljana je sedaj stara 15 let.

Zmožna je stati na svojih nogah, otroštvo je mimo,

prihaja pa težko obdobje adolescence.

Še vedno se čutim močno povazana s to šolo in vesela

sem, da vse tako kaže, da bo v Sloveniji nastalo še več

takih šol. To je nekaj, kar potrebujejo povsod, in naloga

ljubljanskih učiteljev je, da pokažejo drugim, kako

ustanoviti waldorfsko šolo. Želim jim uspešno pot!

prevod: Marina Nuvak

■ Maturantska parada 2004

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 7


1 0 L E T WA L D O R F S K I H N O V I C

Deseta obletnica

Waldorfskih novic

Ljubljana

Pomembno obletnico svojih prvih začetkov pa v

decembru mesecu praznujemo tudi ustvarjalci

Waldorfskih novic. Minilo je namreč deset let,

odkar je izšla prva, skromna – na listu A3 formata! - številka

tega glasila.

Starši v takratnem Svetu staršev, katerega predsednik

je bil današnji direktor šole Iztok Kordiš, smo bili zelo

aktivni pri načrtovanju izgradnje novega objekta, ki

smo si ga zelo želeli. O dogajanju je bilo potrebno redno

obveščati vse starše. In padla je ideja, da bi bilo dobro

izdajati neke vrste glasilo. Ne vem, kako je že to bilo,

a kar naenkrat sem se znašla na mestu urenice, ob

sodelovanju nekaterih ljudi, ki tudi danes sodelujejo

pri snovanju revije - Iztok Kordiš, Betka Jamnik, Nadja

Lazar.

Ker sem se kot mama zavedala pomanjkanja prevodov

s področja waldorfske pedagogike, sem poskrbela, da

smo že drugo številko popestrili tudi s takimi članki.

Zanje so z veseljem poskrbeli učitelji. Dokaj preprosto

izdelano glasilo, ki smo ga lepili skupaj in fotokopirali,

se je ob pomoči nekaterih staršev kaj kmalu razvilo

v pravo tiskano revijo na 30 straneh. Pri njenem

snovanju sem sodelovala do leta 2001, nato pa so z

delom nadaljevali učitelji.

Spomladi leta 2005 pa smo v manjši skupini začeli

izdajati vseslovensko revijo Svitanje, v kateri smo želeli

povezati vse iniciative, ki kakorkoli udejanjajo ideje

Rudolfa Steinerja. V njej smo začeli objavljati članke s

področja biodinamičnega kmetovanja, antropozofije in

s področja waldorfske pedagogike. Prvo leto so se nam

pridružili biodinamiki. Že drugo leto pa so v okviru

revije spet zaživele Waldorfske novice. Tretje leto so

se nam pri snovanju le-teh pridružili tudi kolegi iz OE

Maribor, ki so svoj čas prav tako izdajali svoje glasilo,

o katerem vam bo kaj več napisala Breda Pavlovič,

sedaj učiteljica na ljubljanski šoli, včasih pa urednica

mariborskih Novic.

Veseli me, da smo uspeli povezati toliko iniciativ, saj

lahko revijo s skupnimi močmi še bolj bogatimo – v

zadovoljstvo vseh, tako staršev obeh šol, članov vseh

društev Ajda po Sloveniji in tudi širše javnosti.

Naš krog pa še zdaleč ni zaprt. Odprti smo, da se nam

pridružijo vse antropozofske iniciative po Sloveniji!

Maribor

Marina Nuvak

Bilo je davnega leta 1993. V Mariboru smo starši

otrok prvega waldorfskega vrtca skupaj z vzgojiteljicami

ter Andrejem in Ireno Fištravec ustanovili Društvo

prijateljev waldorfske pedagogike Maj. In kmalu se je

iz tega rodilo tudi prvo izobraževanje za waldorfske

učitelje v Mariboru.

■ Prva številka Waldorfskih novic

Naše želje so bile velike, saj smo želeli svojim otrokom

nuditi najboljše, kar poznamo – tako kot vsi starši na

svetu. Ta želja, da bi obiskovali waldorfsko šolo, je bila

dovolj velika, da smo dolgo vztrajali, tudi potem, ko so

naši otroci že hodili v državno osnovno šolo.

Naša dejavnost je bila poleg pripravljanja praznovanja

praznikov skupaj z vrtcem tudi izdajanje waldorfskih

Novic. Prva številka je bila v celoti vrtčevska in v njem

sem kot srečna mama opisovala svoja občutja pri

opažanju lepih navad iz vrtca (čeprav je rekla teta Petra

enako – lepe navade od doma …).

In potem so počasi začele nastajati, naše Novice,

najprej z doživetji v vrtcu, na seminarjih, prevodi,

našimi lastnimi aktivnostmi ...

8 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007


Potem pa zopet prelom, konec javnih del, moj odhod

v Ljubljano in tako sedaj pišem te vrstice kot učiteljica

in mama dveh srednješolcev na Waldorfski šoli

Ljubljana.

V Mariboru pa je kmalu zatem zrasla waldorfska

šola kot podružnica ljubljanske. Pred nekaj dnevi smo

z zborom staršev in učiteljev nastopili na njihovem

božičnem semnju. Lepo je bilo srečati vse stare

prijatelje, znance, težko prepoznati otroke, ki tako hitro

rastejo (le mi ostajamo v spominih isti) in prehitro je

minil kratko odmerjen čas …

Pohiti, zamujamo (saj veste, naša že legendarna

gostovanja so nabita z nastopi in koncerti …).

■ Naslovnica 32. številke Waldorfskih novic

Želim vam in nam, da bi še dolgo brali takšne Novice,

v katerih se srečujemo, spoznavamo, veselimo in

vzpodbujamo…Da bi se spomnili, kako lepo in tudi

težko je bilo včasih na začetku, kako ni zmeraj lahko,

da nekaj nastane in kako hitro se lahko zgodi, da

tega več ni… Tako kot je potrebna vzpodbuda in nega

vsakemu otroku na njegovi poti, jo potrebuje tudi sad

našega dela.

Zato želim Novicam še veliko plodnih let!

Breda Pavlovič

Dokler nismo leta 1999 ustanovili Zavod za razvoj

waldorfske pedagogike in uspeli pridobiti sredstva

preko javnih del.

Takrat se je naša dejavnost okrepila, nastale so

Sončne urice (waldorfska "mala" šola), rodilo se je

drugo izobraževanje za waldorfske učitelje, ponovno je

zaživel vrtec (prvi, ki je deloval v okviru javnih vrtcev,

je ugasnil l. 1998).

Šole še vedno ni bilo, Novice pa so imele vedno več

za povedati. Od začetka do sedaj, ko so se mariborske

Novice nekako združile z ljubljanskimi, se nas je pri

urejanju zvrstilo kar nekaj: Viktorija Kovačič, Petra

Mohorič, Irena Polak in Andrej Fištravec, Iča Marušič,

moja malenkost (upam, da nisem koga izpustila),

seveda ob veliki pomoči vseh aktivnih članic društva

(dooolgo je bil Andrej Fištravec edini aktivni član in

obenem predsednik društva, dokler se ni "razmnožil"

in imajo zdaj tri Andreje).

■ Kazalo 32. številke Waldorfskih novic

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 9


G O S T U J O Č E P E R O

Godi Keller

Dnevi topline

Včasih so dnevi kot glasbena dela. Vznikne tema,

ki se pozneje vedno znova pojavlja v variacijah,

kot da bi se morala preizkusiti v vseh različnih

življenjskih obdobjih. Približno takšen dan sem imel sredi

novembra.

Živo srebro v termometru se je ustavilo nekje okrog

nič stopinj, ko sem zjutraj hodil vzdolž Gradaščice.

Na njenem obrežju so se šopirile račke, da bi s to

držo lahko vsaj malo zadržale svojo toploto. Ljudje so

togo hodili mimo v svojih debelih plaščih. Na vodi so

odsevale semaforske luči, v zelenih ali rdečih pasovih.

Predbožično vzdušje.

Kot v otroških letih sem se čudil tujemu. Nehote so

se mi premikala usta, ko sem poskušal razvozljati

nenavadne napise ulic: Mencingerjeva, Finžgarjeva ali

celo Slovenskih kmečkih uporov. Tukaj se je moj jezik

zavozljal. A vendarle: po dveh tednih so tudi te besede

postale zaupnejše, toplejše, celo nekoliko domače. In že

sem vedel: pogrešal jih bom, ko se bom po dogovorjenem

času moral vrniti na Norveško, kjer sem postavil svoj

'šotor'.

Ljudje hitro poženemo korenine. In tisti med nami,

ki smo nekoliko brezdomni, jih v nova tla poženemo

še lažje in hitreje kot staroselci, ki ostanejo vezani na

rodno grudo. Naše korenine pa iz zemlje ne črpajo vodo,

temveč toploto. Kajti slabo je življenje brez toplote.

In toplota je čakala name tudi na drugi strani

ljubljanskega Grajskega griča. Tam, na Streliški 12, so

me drug za drugim z nasmehom pozdravljali učenci in

učitelji, še posebej prijazno vsi tisti, s katerimi sem že

smel sodelovati. Nekatere med njimi sem že nekoliko

bolje spoznal. Vedel sem za njihova veselja in skrbi, o

katerih so mi kdaj prej pripovedovali in s tem sem dobil

nekoliko občutek, da sem tudi jaz del te skupnosti.

Tudi to daje občutek toplote, tako v zbornici kot v

učilnici. In brez toplote se ne učimo dobro.

Uro kasneje. Biologija v devetem razredu. Ta dan smo

govorili o mesečnem ciklusu v spolnem življenju ženske.

V maternici se po vsaki menstruaciji naredi gnezdo za

prihajajoče jajčece, narejeno iz hranljivo bogate plasti.

Ta tvorba ni samo materialne narave, temveč pomeni

tudi dvig temperature, ki pa pri naslednji krvavitvi hitro

pade za pol stopinje. Tudi tukaj vidimo. Brez toplote ne

more nastati novo življenje. - In toplota je bila tudi

tema tega dne.

Pozneje, popoldan, sem imel razgovore. Z učenci

in učitelji. Pogosto je šlo za osebna vprašanja, ki ne

spadajo v ta članek. Ampak ravno ta dan sem opazil,

kako pogosto tičijo vzroki za mnoge konflikte, strahove

in skrbi v vsakdanjem življenju v pomanjkanju topline.

Vedno znova je tako: ljudje se počutijo odrinjene,

odvrnjene, nerazumljene, medtem ko si želijo biti

vključeni, sprejeti in obravnavani resno. In vse ima

predzgodovino. Poslušam zgodbe iz preteklosti, ki pa

se ne da več spremeniti. Preteklost je mimo, je mrtva,

mrzla. Živeti moramo v sedanjosti, tu in zdaj, gledati

naprej in ukrepati. Kajti življenje je sveže 'blago'. Samo

ta trenutek je resnično toplo.

Privilegij prišleka: ni obremenjen, nima predzgodovine.

Zato mi vsakdo pripoveduje svojo zgodbo in pri tem

misli: Njemu bom lahko dopovedal, da imam prav.

Kot "nevtralnež" vendar mora uvideti, da imam prav.

Uvidim in si mislim: Vsak misli, da dela dobro. A to je

naivno.

Za prišleka je vsakdo, ki stopi pred njega, človek poln

možnosti. Njegove oči gledajo vsakega odprto. Drugače

ni mogoče, saj njegov pogled ni zamegljen s predsodki,

on ne ocenjuje, ne kategorizira. Zanj ima vsakdo

možnost, da se spremeni. In jaz mislim: Vsak se lahko

spremeni. Tudi to zveni naivno, ampak ni. Kajti to je

edino, kar lahko reši razmerje, bodisi med učiteljem in

njegovim učencem ali pa med življenjskimi sopotniki.

Predsodek pomeni, da imamo drug o drugem dokončno

oblikovano mnenje, da izžarevamo "jaz-vem-kdo-si-ti".

Lep je občutek, da ne vem toliko. Sem sredi petdesetih

in še enkrat sme biti vse novo. Učence v devetem razredu

pogosto vprašam: kdo ste, kaj vas zaposluje, o čem

sanjate. In oni presenetijo. Kaj jim je najpomembnejše?

Družina, odgovori večina. V ospredju torej ne stoji več

težnja po svobodi, temveč po varnosti, toplini. In na

moje vprašanje, kaj je najvažnejše, kar so doživeli ob

koncu tedna so odgovorili: prijatelji, gostje, obiski in

ponovno družina.

10 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007


G O S T U J O Č E P E R O

Toplota ima nasprotni pol. Vendar to ni mraz. Mraz

pomeni namreč manj toplote, neko drugo stopnjo

toplote. Pravi nasprotni pol toplote je oblika ali

struktura. S polaritetami je pač tako, da ena ne more

obstajati brez druge. Ne bi vedeli, kaj je dobro, če ne

bi poznali hudega. Pa tudi svetlobo razumemo šele v

kontrastu s temo. Tako je toplota (toplina) odvisna od

oblike. V medsebojnih odnosih se otroci učijo olike.

To so pravila in ureditve, ki delajo svet po eni strani

razumljivega in preglednega, po drugi strani pa mu

podeljujejo tisto varnost in sigurnost, brez katere se

toplota (toplina) sploh ne bi mogla razviti.

Povsod, kjer živijo ljudje, nastajajo red in strukture,

razdelitve vlog, hierarhije in pravila obnašanja.

Včasih se lahko spremenijo v floskule ali mrtve

konvencije, za posameznike so lahko usodne. Če sploh

in v kakšni meri to delajo, pa je odvisno od tega, kolikor

je tam topline. Toplina se obnaša v odnosu do struktur

odrešujoče, poživljajoče in s tem osvežujoče.

Tako je tudi v ideološkem svetu. Če so ljudje zelo

prepričani, kako je v duhovni resničnosti, kaj bogovi

in njihovi preroki vidijo kot pravično oz. nepravično,

katera je prava pot do dobrega, potem pogosto izgubijo

istočasno tudi svojo toplino. To okolica občuti prav

kot pomanjkanje toplote in poimenuje fanatizem ali

fundamentalizem. Fanatizem lahko spoznamo po tem,

da iz njega prihaja na dan tako dobro kot slabo, vendar

v pretirani obliki. Dobro se kaže v želji, da bi pravilno

razmišljali in delali, zlo pa v netoleranci do drugače

mislečih, v okamenelem razmišljanju o pravovernosti.

Fanatizem skriva svoje rogove v nebesih in svoje

kremplje v peklu.

Včasih je potrebno, da obliko spremenimo v kaos, da

razgradimo jasne strukture, da damo ljudem oporo,

ker se bo sicer njihova toplina razblinila v nič. Pri vzgoji

gre pogosto za to.

Včasih je potrebno, da naredimo ravno nasprotno.

Vse preveč zlahka stagnirajo procesi, otrdijo oblike,

se ohladijo odnosi. Vedno znova jih moramo pogreti

in oživljati. Veliko humorja, veliko ljubezni do ljudi in

veliko strpnosti spada zraven.

Tukaj, na Waldorfski šoli v Ljubljani, sem se srečal

z vsem, kar sem opisal zgoraj, vsem dobrim, pa tudi

problematičnim. Od zunaj ni več kaj dodati, kajti vse

sposobnosti in tendence so prisotne. Vsak pa naj sam

zase presodi, kaj v življenju najbolj potrebuje.

Kot majhen pozdrav v tem adventnem času mi je več

do tega, da toplini izrečem hvalnico.

Vsem učencem, staršem in sodelavcem šole želim

tople božične dni.

prevod: Staša Petrovič

David Brierley

Pomen

otroške igre 2. del

Radost obvladovanja

in estetska dimenzija igre

Z

igro se razvijajo fizično-motorične sposobnosti

otroka. Starši lahko opazujejo otrokova

prizadevanja in napore od kobacanja do

vzravnane pokončne drže, poskakovanja, skakanja in

plezanja. To so progresivni zavestni gibi in vključujejo

različne stopnje obvladovanja. Ko nekaj dosežeš in premagaš

ovire svojega lastnega telesa, si ponosen, srečen in tvoja

samozavest raste. Vaja, ki ima večkrat obliko obreda, daje

zaupanje vase potem, ko je obvladana. Taka gibanja imajo

pogosto tudi estetsko dimenzijo. Norveški raziskovalec in

humanist Fridtjof Nansen v svoji knjigi " Na smučeh čez

Grenlandijo" opisuje skrito naravo takih gibov: "Nič ni za

oko prijetnejšega od ritmičnega poskoka v zraku". To je

bilo mogoče uvideti tudi v antičnih olimpijskih igrah, kjer

je bilo najbolj pomembno prikazati lepoto v obvladovanju

gibov telesa, ki je bilo obenem v sozvočju z okolico. V

slovenski, kakor tudi v drugih kulturah, lahko to vidimo

v tradicionalnih gibih ob glasbi za otroke in v ljudskih

plesih.

V osnovi poznamo dve vrsti gibov. Prvim bi lahko

rekli, da so pasivni, kjer spodbuda prihaja od zunaj

kakor pri nežnem zibanju zibke ali gibanje gugalnice.

Pri drugi vrsti gibov prihaja spodbuda iz notranjosti

in vključuje aktivni impulz volje. Menim, da so te

aktivnosti danes pomembnejše, kot so bile kdajkoli v

preteklosti, ker otroka, ki raste in se razvija, osvobajajo

zakonov težnosti. Lahkost je pomemben dejavnik v

vsaki igri, ki vsebuje gibanje navzgor in je v skladu

s smerjo rasti. Rastemo vendar navzgor, ne navzdol.

Motiv vsakega vzgajanja je rast (rastline vzgajamo ...).

Srečni smo, kadar tako kot otroci občutimo ta element

levitacije (dviganja v zrak, lebdenja). Ganjeni smo ne

samo v zunanjem pogledu, ampak tudi v naših dušah.

Friedrich Schiller je to izrazil v svojem delu " Osvobojen

teže telesa".

Vsi smo gotovo že doživeli izkušnjo, da smo zavihteli v

zrak dete in pri tem slišali veselo vzklikanje ter prošnjo,

da dejanje ponovimo. Mnogi smo že videli nekoliko

večjega otroka v parku na gugalnici. V igri je vedno

prisotno gibanje. V telesnem gibanju se ganemo z nekega

mesta (ganiti se, biti ganjen). V vzgoji in izobraževanju

pomeni premikanje napredovanje, razvijanje. Gibanje

človeka se močno razlikuje od gibanja živali.

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 11


Pri živalih je, v nasprotju z rastlino, ki je trdno

ukoreninjena v svojo podlago, stalno prisotno

neustavljivo prizadevanje po premikanju.

Otroci so navdušeni nad gibanjem in simpatija

majhnih otrok do živali temelji na njihovi ljubezni

do gibanja in premikanja. Rousseau je trdil, da je to

zunanje, igrivo gibanje osnova za notranje gibanje

pozneje v otroštvu in v obdobju odraslosti.

Ali drugače povedano: igra je osnova fantazije,

domišljije, ustvarjalnega duha in volje do pomnjenja.

Za ustvarjalno domišljijo je potreben nadzor volje.

To pa je spet odvisno od občutka svobode skupaj z

obvladovanjem samega sebe, kar se razvija v prosti igri

v vrtčevskem obdobju.

To pomeni, da pot, ki vodi k individualizirani

ustvarjalnosti v zgodnji šolski dobi, deluje kot zaščita

proti močni in pogosto prevladujoči zunanji stimulaciji,

ki obstreljuje mladostnika. Osnovo za razvijanje višjih

mentalnih sposobnosti zagotavljajo aktivno delujoče

neodvisne sile volje, ki so izkusile vadenje proste

igre v otroštvu in v prvih letih waldorfskega šolanja

uporabljeno metodologijo. Jean-Jacques Rousseau

je poudaril, da odsotnost proste igre v otroških letih

negativno vpliva na intelektualni razvoj mladostnika.

Rousseau ne dvomi, ko svoje mnenje izrazi krepkimi

besedami: Otrok se bo razvil v " parfâit imbécile, un

automat, une statue immobile et presque insensible"

(op. prev.: popolnega bebca, avtomat, negiben kip in bo

skoraj brez občutkov).

Moderne raziskave o razvoju spomina so spet

pokazale, da je urjenje v igri pomembno za poznejši

razvoj spomina. Spominjanje vključuje mentalni

proces pri katerem je volja aktivirana, da ustvari slike,

nove predstave. Ob Faustu je Goethe zabeležil, da je

igra pomembna za mišljenje. Mišljenje vključuje igro

z mislimi. Charles Dickens je izražal podobne misli ob

ustvarjanju svojega vrhunskega dela David Copperfield:

"Vse to ne bi bilo mogoče, če večine svojega otroštva ne

bi bil preživel na naročju igre."

Kakšno je stanje danes? Mnogi starši bi bili

zaskrbljeni, če bi se njihov otrok pet ur igral sam, kot

se je igral Dickens. Toda Dickens pravi, da med igro ni

bil nikoli sam. Samote ne smemo nikoli zamenjevati z

osamljenostjo. Dickens je imel ob sebi ves čas nevidne

prijatelje, nikoli se ni počutil samega. Ti nevidni

soigralci so pozneje postali odrasli in zaživeli v njegovih

romanih kot živi značaji. Ti značaji so postali njegovi

osebni prijatelji in so bili ves čas z njim.

Domišljijski značaj igre

in njen pomen za spomin

Če pogledamo mentalne vidike igre, nam to v spomin

prikliče dve imeni: Herberta Spencerja in Friedricha

Schillerja. Za oba so osrednji elementi igre radost, vaja

in volja. Prvi element, radost in toplina ugodja, je bil

pogosto spregledan. Danes, ko je v otroške spalnice vdrl

hlad računalniških iger, pa je to še posebno pomemben

dejavnik.

V zgodnjem obdobju vzgoje in izobraževanja v

waldorfski šoli, je igra bistveni element še posebej v

vrtcu, kjer si vzgojitelj trajno prizadeva poglabljati

študij fenomenologije igre v odnosu do različnih stopenj

mentalnega in telesnega razvoja rastočega otroka. V

waldorfskem pristopu je osrednja predpostavka, da

je radost duhovna aktivnost, bistvena za oblikovanje

in stvarjenje nove predstavne podobe, ki povezuje

notranje ideje z zunanjo realnostjo.

Pablo Neruda se spominja: "V svoji hiši sem zbiral

majhne in velike igrače, brez katerih ne morem živeti.

Otrok, ki se ne igra, ni otrok, toda človek, ki se nikoli

ne igra, bo za vedno izgubil otroka, ki je nekoč živel v

njem in ga bo vedno obžalujoče pogrešal. Tudi svojo

hišo sem zgradil kot igračo, v kateri se od jutra do

večera igram." 1

Od 1981 do 1997 se je količina časa, ki ga otroci

porabijo za organizirane športne dejavnosti povečala

za 27 %. Šport je s svojimi pravili organizirana igra.

Poudarek je na tekmovalnosti in vadbi. Leta 2004 je

Univerza Berkeley v Kaliforniji ugotovila, da otroci

preživijo povprečno 3,1 uro pred televizijo, kar je

devetkrat več časa, kot ga porabijo za igro.

Ločnice otroštva postajajo vedno ožje. Vedno več je

območij za igre, t. i. varovanih igrišč s pripomočki, ki

otrokom povedo, kaj naj delajo, medtem ko število igrišč

za "prosto" igro upada. V obdobju med 1970-1990 se

je v ZDA prostor za "proste igre" devetletnikov zmanjšal

na eno devetino.

12 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007


Ameriška študija kaže, da 41 % vseh otrok v starosti

med 8. in 11. letom skrbi za lastno varnost in da se v

svojih soseskah ne počuti varno. 2

Glasbeni element igre

Naslednja kvaliteta igre je, da je to prostovoljna

aktivnost. Pomeni, da vsebuje element svobode. Občutek

svobode je osnova za radost v igri. Igra se lahko začne

ali konča kadarkoli, po potrebi. Ni nobenih dolžnosti

in obveznosti. Igro pogosto dojemamo kot nasprotje

resnosti. A to ne drži, igra je v resnici zelo resna zadeva,

ki je hkrati osvobojena teže, povezane z resnostjo.

Schillerjeve misli o teh zadevah zato oskrbujejo temelje

zgodnjemu izobraževanju v waldorfski šoli. V svojem

slavnem delu "O človeški estetiki ..." (1795), govori o

nuji, gonilni sili po igranju, ki oskrbuje estetski element

v človeku. Med igranjem so čutila povzdignjena na višji

nivo, torej lahko govorimo o " veščini igranja".

Beseda igrati je sinonim za dejavnost v glasbi. Obe

dejavnosti, igra in glasba, sta svobodni manifestaciji

ustvarjalnosti. Zato je tudi Aristotel ugotovil, da igra in

glasba skupaj oblikujeta osnovo vsakega izobraževanja.

Cilj igre je nekoč bil prebuditi čut za moralno. Platon je

dejal, da to odpira občutljivost za kozmično, duhovno. "

Igrati se, pomeni dati izraz veselju," pravi Shakespeare

v enem od svojih sonetov. Schiller v svojem 14. pismu

izpostavi, da je prirojeni instinkt za igro tisti oblikujoči

del v umetnosti, ki ga lahko vidimo v primeru spontane

potrebe po okraševanju. Vsi smo se že kdaj zdolgočaseno

pogovarjali po telefonu, s pisalom v roki. Pred nami se je

na papirju brez posebnega zavestnega napora pojavila

množica okrasnih oblik. Tako nezavedno izražanje

lahko primerjamo z aktivnostjo v zgodnjem otroštvu, ki

odseva napor in igrivo ustvarjalnost duha, brez nekega

cilja ali naloge.

Glasba in igra

Razveseljujoče je, da se je v zadnjih nekaj letih obnovilo

zanimanje za vrednost igre v psihološkem in vzgojnoizobraževalnem

mišljenju. Odkrivamo lahko renesanso

zanimanja za moralni in ustvarjalni vidik igre. Hkrati

pa je med tvorci vzgojno-izobraževalne politike politična

zavest še odsotna. Žal v večjih evropskih državah

prevladuje trgovsko-ekonomska moč: čas je denar.

Na vseh področjih so najpomembnejši rezultati, tudi

v izobraževanju. Kljub temu je pozitivno znamenje,

da še nikoli doslej ni bilo toliko ljudi, ki bi jim glasba

pomenila tako pomemben del življenja. Eden od razlogov

je gotovo dostopnost glasbenih posnetkov. Toda hkrati

še nikoli ni bilo toliko poslušalstva v opernih hišah in

koncertnih dvoranah po svetu kot danes.

Zaradi svoje osebno neposredne, bogate impresivnosti

je imela glasba vedno najodličnejši položaj med

umetnostmi. Na svetu ni kulture brez igre in glasbe.

Obe sta zagotavljali in še vedno zagotavljata celostno

komunikacijo. Glasba nam daje moč povzdignjene

inspiracije, ki ni samo individualna, ampak tudi

socialna. Mnogi smo že doživeli posebno vzdušje v

koncertni dvorani, ko pustimo trivialnost vsakdanjika

za seboj in se znajdemo bližje življenju samemu. To

je nekakšna nirvana, podobno kot se otrok znajde v

prosti igri. Ko mine obdobje tipičnega spontanega

igranja, postane tok glasbe vitalnega pomena, tako kot

v učnem načrtu waldorfske šole.

Igra in življenje

Ustvarjalnost je odvisna od obeh miselnih procesov,

zavednega in nezavednega. Friedrich Nietzsche, Rudolf

Steiner in Carl-Gustav Jung, so spodbujali estetska

doživljanja, da se zgradi osnova za čut za notranje

vrednote pri posamezniku. Čarobnost igre nima

materialnega interesa, vendar je kljub temu sveta

realnost.

Verjamem, da pri vseh ljudstvih, zlasti v deželah s

ponosno ljudsko tradicijo, obstaja soglasje o tem, da

naj bi bila kultura igranja skrbno varovana in da mnoge

igrače, ki so danes otrokom dosegljive, siromašijo

inventivnost in ustvarjalno naravo proste igre. Mnogi

starši in stari starši lahko pritrdijo besedam angleškega

filozofa Johna Ruskina: "Igra je nujna zato, da nas

osreči."

Resnobnost in pogosto tudi strahovi, ki so v moderni

družbi vse bolj prevladujoči, potrebujejo na drugi strani

uravnoteženost s sprostitvijo igrivosti, da bi se lahko

ustvaril prostor za razreševanje velikih problemov, s

katerimi se družba sooča danes. Igra je vsekakor zelo

resna zadeva, navsezadnje je najzgodnejše znamenje

duševnih motenj nezmožnost igranja.

Danes je celovitost jaza pogosto motena zaradi

razprščenosti zavesti moderne dobe. Odraslost je

tako ločena od otroškega spomina in s tem tudi od

sposobnosti predstavljanja. Z ohranitvijo otroške

igrivosti zadržimo gladko in tekočo misel in čutenje,

spontanost, celovitost in osebnostno pristnost. Preden

se oblikuje železna veriga življenjskih izkušenj v naši

biografiji, je otroška igra pomembno izhodišče za

poznejše kvalitetno bivanje.

Einstein: Prenašati otroške občutke v sile odraslosti,

izmenjevati in sestavljati otroško čudenje novostim

s pojavnostjo, ki se zdi morda v štiridesetih letih

vsakdanja domačnost- to je značaj genija.

Opombe

1. Neruda, Pablo: I confess I have lived. Rhodos,

Copenhagen 1974

2. Taylor Research & consulting 2003

prevod: Staša Mavko

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 13


D O G O D K I

za organizacijski odbor Stanka Žabkar in Marina Nuvak

Božični semenj

Zahvala

Božični semenj je za nami. Bilo je lepo in uspelo

nam je. Iskrena hvala vam, dragi starši, učitelji,

dijaki in učenci, ki ste s svojim delom in dobro

voljo pričarali dan poln doživetij, veselja in prazničnega

vzdušja!

Hvala tudi vsem zunanjim gostom in sodelavcem, ki

so na različne načine prispevali k temu, da je bil naš

semenj še bolj uspešen.

Slovenski vojski se zahvlajujemo, ker je že drugo leto

za naše obiskovalce pripravila okusne tople obroke.

Hvala županu Zoranu Jankoviću, ki nas je letos

ponovno obiskal in ob tej priložnosti prispeval 500 €

za naš novi klavir.

Hvala družini Musič za njen prispevek za klavir v

znesku 300 €.

Seveda pa hvala tudi vsem staršem in sorodnikom,

ki ste, ne le s svojim delom, ampak tudi z nakupi

omogočili, da smo semenj ugodno zaključili.

Hvala tudi vsem našim obiskovalcem, ki so s svojim

obiskom prispevali, da je bilo vzdušje na semnju veselo

in živo.

Iz izkupička bomo letos plačali novi klavir ter opremili

naravoslovno učilnico.

Sejem je odprl direktor Iztok Kordiš,

ponovno pa je bil med nami tudi ljubljanski

župan Zoran Jankovič (zgoraj)

Obiskala nas je tudi direktorica direktorata

za OŠ ga. Mojca Škrinjar (levo)

Prodaja je šla dobro od rok (spodaj)

14 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007


Za kulturni program je poskrbela naša

glasbena šola (spodaj)

ter naša nekdanja dijakinja, violončelistka

Alja Mandič (zgoraj)

Znane osebnosti so v sredo pred semnjem

pletle venčke za prodajo na semnju (desno)

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 15


16 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007

Božični koncert je bil tudi letos zelo dobro

obiskan. Zboru staršev in učiteljev Waldorfske

šole Ljubljana se je pridružilo kar nekaj solistov,

ki so navdušili občinstvo


D O G O D K I

Matej Bezgovšek

Biovan na obisku

na waldorfski šoli

Zelo sem vesel, da je podjetje Biovan lahko

sodelovalo pri tako prijetnem dogodku, kot je

božični semenj waldorfske šole. Ko pišem ta

članek, sem še vedno poln pozitivnih vtisov iz Ljubljane,

kjer smo v soboto, 1. decembra, preživeli čudovit dan.

Velika pohvala pa gre tudi mariborski waldorfski šoli, ki

smo jo obiskali v soboto, 8. decembra. Ko človek doživi

dan v krogu prijetnih ljudi, ki jim iz oči sveti posebna

energija in se je ne da opisati z besedami, si zaželi, da bi

bilo več takšnih sobot. Kdor vidi srečo v otroških očeh, ki

brezskrbno raziskujejo in jim veselje prekriva obraz, ta se

kmalu zaveda, da waldorfski način delovanja pozitivno

vpliva ne samo na otroke, pač pa utrjuje tudi vez med starši

in otroki, ki v današnji hitri vožnji skozi življenje niti ni

pravilo.

Lepo je bilo videti vse te starše in otroke, ki so skupaj

preživljali soboto. Težko z besedami opišem občutke,

zato vsem toplo priporočam, da to ob kakšni drugi

priložnosti sami doživite. Vsem še enkrat velika pohvala

za odlično organizacijo in izbor dogodkov. Med drugim mi

bo še posebej ostalo v spominu prečudovito predavanje

ga. Mete Vrhunc z naslovom Gensko spremenjene

rastline, ki je na meni prav zagotovo pustilo še poseben

pečat. Da ne omenim ostalih predavanj in dejavnosti,

ki so popestrili kulturni program in dali prav posebno

noto dogodku, ki si zasluži veliko pohvalo.

Verjetno se sprašujete, kdo je Biovan. To je pravzaprav

otrok, ki se je rodil nekje pred enim letom z namenom,

da naredi za prebivalce Slovenije nekaj dobrega. Preden

je Vanja zbolela, je živela povsem običajno, torej

brezskrbno življenje in ni niti slutila, kako ti bolezen

lahko spremeni prioritete v življenju. Ni se zavedala,

da je sreča pravzaprav zrak, ki ga dihamo, da je sreča,

ker lahko greš sam po stopnicah, pravzaprav je sreča

že to, ker čutiš, lahko govoriš, ali pa samo pogledaš

naključnega soseda in ga vljudno pozdraviš.

Šele ko sam doživiš trenutek resnice in se zaveš, da

niti ni vse odvisno od nas, pač pa mati narava verjetno

že ima razloge za takšne in drugačne dogodke, ki se

nam zgodijo v življenju, takrat veš, da smo v bistvu zelo

majhni, nebogljeni. Ko se zaveš, da živiš zaradi sebe

in ne za druge, pač pa v sožitju z drugimi, takrat se

ti odprejo vrata v povsem nov svet. Takrat se še kako

zavedaš narave okrog sebe, ptičk, ki žvrgolijo svojo

pesem, reke, ki teče … Vse to in še več je pravzaprav

vedno z nami, ampak malenkosti, ki nas obdajajo, se le

redko zavemo, pa čeprav je to naše največje bogastvo.

Vanja je to začutila, ko jo je nepričakovano zadela

bolezen, tako da čez noč ni čutila nog. Zdravniki so tavali

v temi in pravzaprav nihče ni vedel, kaj je narobe. Sumili

so multiplo sklerozo, pa to in ono bolezen. Diagnoze ni

bilo. Vanja je takrat samoiniciativno raziskovala razne

vire, kjer bi lahko primerjala svoje simptome. Kasneje

se je izkazalo, da je imela vnetje hrbtenjače in to je bil

tudi razlog za spremembo načina življenja. Pravzaprav

sva kasneje ugotavljala, da se je to moralo zgoditi, saj

je obema spremenilo življenje. Takrat sva spoznala, da

je v življenju pomembno vse kaj drugega kot le utrip

vsakdanjika. Takrat je Vanja spoznala ljudi, ki so na

neki način oblikovali najino sedanjost. Biovan je torej

najin otrok, ki je zagledal luč sveta z namenom, da

spreminja prehranjevalne navade, saj se mnogi ne

zavedajo, da je poleg obvladovanja stresa prav način

prehranjevanja eden izmed pomembnih dejavnikov pri

ohranjanju našega zdravja.

Biovan je nastal spontano, saj je na slovenskem tržišču

primanjkovalo kvalitetnih bio in demeter prehrambenih

artiklov, ko smo najprej zase iskali nekaj najkvalitetnejše

prehrane. Biovan je na slovenskem tržišču zastopnik

nemškega podjetja Naturata-Spielberger, ki je vodilni

proizvajalec in ponudnik visoko kvalitetne naravne

hrane (bio/demeter). Kar tri četrtine produktov je

demeter kvalitete, njihova ponudba pa obsega testenine,

riž, jušne osnove, olja, oreščke, suho sadje, kosmiče,

moko, čokolado, kavo, sladila, začimbe, dišave, kakav,

vročo čokolado, proizvode iz paradižnika, balzamični

kis, semena … Prav tako zastopamo švicarsko podjetje

Holle, ki ima tradicijo že od leta 1933 in je vodilni

proizvajalec naravne otroške hrane ter ima večino

produktov demeter kvalitete. Takšna hrana je zdrava

in varna, gensko nespremenjena, brez dodatkov soli,

sladkorja, umetnih arom, barvil, konzervansov in

kadar je potrebno, tudi brez glutena.

Ponudba Holle obsega mleko 1, 2 in 3 ter kozje

mleko, mlečne žitne kašice, žitne kašice brez mleka,

sadno-žitne kašice brez mleka, pirin prepečenec in

pirine piškote za dojenčke, čaj za dojenčke ter sadne

in zelenjavne kozarčke. Žitna otroška hrana Holle je

proizvedena iz celih žitnih zrn. To pomeni, da se ne

uporabi samo zmleti del zrna, ampak tudi kalček in

dragocena lupina.

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 17


O E M A R I B O R

Tako so uporabljene naravne vsebine žit, kot

so beljakovine, ogljikovi hidrati, maščobe in tudi

mineralne snovi in vitamini. Prav tako se ohranijo tudi

pomembne balastne snovi za izboljšanje prebave. Za

Holle žitno prehrano so polnovredna žita predelana

v lahko prebavljivo in dojenčku primerno obliko. Ko

pride žitni škrob v stik s toploto in vlago, je dostopen

za dojenčkov organizem, ki še raste. Iz polnovrednega

žita nastanejo najbolj fini, enostavno topljivi kosmiči.

S sestavinami, ki so napisane v receptih, se lahko in

enostavno pripravijo stekleničke in kašasti obroki, ki so

usklajeni z razvojem vašega dojenčka. Zelo pomembna

prednost je in bo individualna priprava hrane.

To pomeni bazo za pripravo stekleničk in kašic iz

dostopnih žit biološko-dinamične kvalitete (demeter).

Kvaliteta nadaljnih dodatkov, kot so sadje, mleko ali

zelenjava, je odvisna od izbire matere. Mame same

izberejo, katere sestavine bo užival njihov otrok (in ne

industrija). Tako lahko npr. zaradi dokazane otrokove

alergije posamezne sestavine nadomestite z drugimi.

Zastopamo pa tudi nemško podjetje Lubs, ki ponuja

sadne tablice, ter avstrijsko podjetje Bio-egger, ki je

ponudnik bio bonbonov, njihov najbolj znan produkt

so bio medvedki brez želatine, barvil, konzervansov in

drugih dodatkov. Več o produktih si lahko preberete

na www.biovan.si, kakršna koli vprašanja pa lahko

pošljete na info@biovan.si in z veseljem vam bomo

odgovorili.

V veliko veselje nam bo, če bo Biovan uspel zadovoljiti

tudi vaše potrebe po zdravem načinu prehranjevanja.

Biovan je Vanji v najtežjih trenutkih vlival dodatne moči

in upanje, s katerim je našla največji zaklad za srečno in

zdravo življenje. Midva sva spremenila način življenja,

sedaj se veliko gibava, pozitivno razmišljava in se

izogibava stresu, še posebej pa se zdravo prehranjujeva.

V kolikor sem z najino zgodbo komurkoli dal dodatne

moči, da prebrodi kakšno težavo, če sem mogoče komu

odprl oči in pomagal odgovoriti na kakšno vprašanje

ali pa sem mlajšim bralcem nakazal pot k svobodi, ki

sva jo z Vanjo tudi s pomočjo Biovana našla, bova oba

zelo vesela. V kolikor ima kdo kakršno koli vprašanje

v zvezi z vnetjem hrbtenjače ("transverzalni mielitys"),

lahko tudi kontaktira Vanjo in z veseljem bo delila svoje

izkušnje s komerkoli.

Tuji jeziki v

osnovni šoli

Dva tuja jezika že od

1. razreda dalje

Andrej Ornik

Dandanes si že skoraj vsi starši želijo, da bi

njihov otrok znal govoriti vsaj en tuj jezik. Ta

potreba se je od 1970. leta dalje že tako močno

razvila, da se lahko soočamo celo z določenimi socialnimi

zaprekami, če se ne znamo vsaj nekoliko pogovarjati v

angleškem jeziku.

Kdaj je najboljši trenutek, da se začnemo učiti tujega

jezika? Že v 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja

so nevropsihološke raziskave pokazale, da otroci, ki

se začnejo pred 10. letom starosti učiti tujih jezikov,

veliko lažje najdejo dostop do njih, kakor otroci,

ki se tega lotijo kasneje. Ko otrok pride v šolo, je v

uporabi materinega jezika postal že tako gotov, da si

je ustvaril dobro podlago za razmišljanje, govorjenje in

komuniciranje. V tem obdobju so vsi govorni organi (od

grla do konice jezika) še zelo plastični in odprti.

V tem času zvenijo vsi glasovi, toni in melodije tujega

jezika v otrokovem ušesu na zelo igriv in melodičen

način, otrok pa v sebi še vedno nosi tudi ogromno sil

posnemanja, ki mu omogočajo lahkotno učenje jezika.

Danes so prednosti zgodnjega poučevanja tujih jezikov

nesporno priznane in tako že na mnogih državnih šolah

takšno učenje tudi izvajajo.

Waldorfske šole pa se lahko na področju zgodnjega

poučevanja tujih jezikov pohvalijo že z 80 leti bogatih

izkušenj, kajti že od ustanovitve prve Waldorfske

šole v Stuttgartu leta 1919 se vsi waldorfski učenci

že od prvega razreda dalje učijo dveh tujih jezikov.

Na Waldorfski šoli Maribor sta to angleški in nemški

jezik.

Rudolf Steiner, waldorfska šola, demeter so

povezovalne točke, ki združujejo nekaj dobrega za

sočloveka. Veseli me, da je bil tudi Biovan deležen

prijetne družbe, saj smo se kot ponudniki demeter

artiklov počutili v vaši družbi prijetno. Tudi Biovan,

prijatelj zdravega prehranjevanja, si je za cilj postavil

narediti nekaj za dobro ljudi in v tem smo si enaki.

Sreča je v malih stvareh …

18 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007


Pri tujem jeziku učenci najprej pišejo tekste, ki so se

jih naučili ustno v prvih treh razredih in se jih ob tem

hkrati učijo tudi brati.

Ob koncu tretjega razreda tako povprečno nadarjen

otrok obvlada najpomembnejše glasove dveh tujih

jezikov, ima varen občutek za stavčno melodijo tujih

jezikov. Pozna tudi veliko otroških pesmi, rim, rekov,

prstnih ter ostalih iger iz dveh tujih jezikov. Na ta način

otroci pridobijo podlago za miselni preboj v tuj jezik, ki

nato sledi od 5. razreda dalje.

Pri učenju tujih jezikov se na waldorfskih šolah zelo

močno naslanjamo na dejstvo, kako se otroci učijo

maternega jezika. Majhen otrok se materinščine nauči

zelo igrivo, tako da posluša govor okrog sebe in nato

poskuša te besede posnemati, pri čemer igrajo zelo

pomembno vlogo večkratne ponovitve. In tako kot se

majhen otrok že na samem začetku sooči s celovitostjo

materinščine, tako naj se tudi prvošolec okopa v obilju

novega jezika. Tako vodilna metodično didaktična

misel ne sledi nujno principu od lažjega besedišča k

težjemu.

Naslednja zelo pomembna točka pouka pa je

gibanje. Če je govorjenje povezano z gibanjem, potem

to ne ustreza samo otroški želji po gibanju, ampak

pomeni tudi veliko olajšanje za spomin sam. Bolj kot

so govorna dejanja povezana z gibanjem telesa, lažje

lahko otroci reproducirajo besede in govor. Skrivnost,

zakaj se ljudje, ko bivajo v tujini, toliko lažje naučijo

tujega jezika, se skriva v veliki meri v dejstvu, da lahko

ljudje v tamkajšnji situaciji govorjenje in delovanje na

zelo živ način povežejo, in tako besed ter struktur ne

sprejemajo skozi branje nekega učbenika. Podobno pa

želimo doseči tudi pri otrocih.

Na Waldorfski šoli v Mariboru se pri našem delu v

1.,2. in 3. razredu prav tako poskušamo držati zgoraj

opisanih načel. Pouk nemškega jezika poteka dvakrat

tedensko po pol ure, enako pa se godi tudi z angleškim

jezikom. Tuje jezike se učimo skozi celotno šolsko

leto. Delo večinoma poteka v krogu, kajti to omogoča

učitelju, da zelo dobro občuti vsakega otroka posebej

in se mu lahko tako zelo hitro prilagodi in ga lažje vodi.

Naše ure so sestavljene iz treh glavnih delov. Vsako

učno uro pričnemo z ritmičnih delom, kjer ogromno

pojemo, se učimo raznih prstnih iger, rajamo in

podobno. Otrokom so še posebej všeč rajalne igre,

ki vsebujejo nekaj več "akcije", in kjer lahko otroci

bolj izživijo svojo potrebo po gibanju. Nadalje nas pri

pouku nemščine velikokrat obišče tudi prijazni škrat

Butzeman, ki nas nauči ogromno zanimivih stvari;

predvsem kako se predstaviti, povedati, koliko smo

stari ali pa kje smo doma. Kot si najverjetneje lahko

mislite, je Butzeman najbolj všeč otrokom prvega

razreda. Ritmičnemu delu sledi osrednji del učne ure,

v katerem vsak mesec obravnavamo novo učno temo.

Tako se učimo o vremenu, o šoli, družini, hrani, živalih,

oblačilih, spoznavamo barve in se učimo šteti.. Ob tem

se vedno zelo zabavamo, veliko smejemo, še posebej ob

kakšni zanimivi in seveda tudi poučni igri. Ob koncu

našega srečanja se vedno poslovimo s pesmico in drug

drugemu zaželimo prijeten dan.

Do konca tretjega razreda polnijo ure tujih jezikov

raznovrstni reki, rime, pesmi, plesi v krogu in igre,

kakor tudi razne scene iz vsakdanjega življenja, ki

otrokom pomagajo z vsemi čuti občutiti tuj jezik

– vse aktivnosti pa potekajo izključno ustno. Pri tem

kognitivni procesi niso toliko v ospredju, temveč gre

predvsem za občutenje novega jezikovnega sveta. Na

vse načine pa moramo poizkusiti, da se v prvih treh

letih izognemo in prevelikemu prevajanju, kajti vsi

preveliki intelektualni postopki motijo nezavedno

osvajanje tujega jezika. S četrtim razredom pa se to

spremeni, kajti pisava je osvojena in prve slovnične

strukture postanejo del pouka materinega jezika.

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 19


O E M A R I B O R

Evritmija na

Waldorfski šoli v

Mariboru

Vida Talajić

Specifičnost Waldorfske šole v Mariboru je, da se

učenci že od prvega razreda učijo tri tuje jezike:

angleški, nemški in hrvaški jezik. Angleški in

nemški pri pouku teh predmetov, hrvaški jezik pa skozi

proces pri pouku evritmije. V prvem razredu učenci s svojimi

zdravimi silami posnemanja sledijo pripovedovanim

pravljicam, stkanih v verze in spremljanih z evritmijskimi

gibi. Včasih razredna učiteljica "prevede" del ali samo

besedo, za katero meni, da je učenci ne razumejo (lopticažogica,

patuljak-palček, div-velikan).

V drugem in tretjem razredu skoraj ne potrebujejo

več prevoda. Zasluga gre predvsem deklici v drugem

in njenem bratu v tretjem, ki poznata ta jezik preko

svojega očeta in otrokom vedno razložita, če česa ne

razumejo. Pogosto se zgodi, da drugi otroci že intuitivno

uganejo pomen besede ter skušajo drug drugemu

razložiti pomen.

To šolsko leto imamo nov, dobro uglašen klavir,

kar je velika sreča, ter veliko učilnico za evritmijo in

glasbo. Žal se bomo morali naslednje šolsko leto od

nje posloviti, ker bo v njem prebival novi prvi razred.

Tako bomo imeli evritmijo zopet tako kot preteklo leto,

v enem od razredov.

Najpomembneje je, da učenci radi prihajajo k pouku

evritmije, vsi v prelepih evritmijskih oblekah, ki jih je

velikodušno zašila gospa Zorko, mama učenca tretjega

razreda. Učenci pri evritmiji z veseljem sodelujejo pri

imaginativnem procesu preobrazbe palčka v princa,

vile v princeso,zajca v raco,…starejši pa že obvladajo

zahtevnejše gibe in oblike ter glasovne in glasbene

evritmijske naloge. V veliko veselje so jim tudi nove

bakrene palice, ki so jih v februarju za njih izdelali

učitelji in starši.

Tudi meni je v veliko veselje, da lahko sodelujem v tem

čudovitem procesu izgradnje in se znova čudim, kako

blagodejnoin osvežujoče deluje evritmija na učenca

skozi celoten pedagoški proces.

Izredno pomembno se mi zdi, da evritmija "živi" tudi

na naših pedagoških konferencah. Vsak četrtek se

učitelji za 20 min. srečamo v umetniškem procesu,

ki nas združuje na nekem drugem nivoju ter nam da

moč, da lažje rešujemo pedagoška in druga vprašanja

in zahteve, ki jih pred nas postavlja šolski vsakdan.

Ob četrtkih se že drugo leto srečuje tako imenovana

evritmijska skupina Vidar, ki je to šolsko leto

sestavljena iz devetih članov – staršev in učiteljev šole

ter študentov waldorfskega izobraževanja. Vsak teden

imamo eno uro glasovne in eno uro glasbene evritmije.

Tako je mogoče vsak četrtek med šesto in pol deveto uro

zvečer slišati vesele zvoke glasbe, poezijo v hrvaškem

jeziku ter skupno napisane pesmi v slovenščini s

hrvaškim naglasom, seveda pa tudi ropot ob padanju

bakrenih palic in veliko smeha.

20 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007

More magazines by this user
Similar magazines