Waldorfske novice - Zima 2007

K A Z A L O
Waldorfske novice
Časopis Waldorfske šole Ljubljana
zima 2007, zaporedna št. 56
Waldorfska šola Ljubljana
Streliška 12, 1000 Ljubljana
Tel: (01) 28 222 40
Fax: (01) 28 222 41
DŠ: 65714415
TR: 04302-0001018775
E-pošta: tajnistvo@waldorf.si
Splet: www.waldorf.si
Uredniški odbor:
Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,
Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš
Sodelavci:
Branka Strmole Ukmar, David Brierley,
Jan in Ingrid Thiesen, Astrid Bjonness,
Staša Mavko, Godi Keller,
Andrej Ornik, Stanka Žabkar,
Matej Bezgovšek, Vida Talajić,
Breda Pavlovič, Staša Petrovič
Fotografije:
Alja Venturini, Igor Velepič
Lektoriranje:
Klemen Lah, Betka Jamnik,
Tatjana Kamenšek Klopčič
Kazalo 2
Uvodnik 3
Novo leto 3
15. obletnica šole 4
Ob 15. obletnici 4
15. let z Waldorfsko šolo Ljubljana 5
Snovanje srednje šole v Ljubljani 6
10 let Waldorfskih novic 8
Deseta obletnica Waldorfskih novic 8
Gostujoče pero 10
Dnevi topline 10
Pomen otroške igre 2. del 11
Dogodki 14
Božični semenj 14
Biovan na obisku na WšL 17
OE Maribor 18
Tuji jeziki v osnovni šoli 18
Evritmija na WšM 20
Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk
Časopis izhaja štirikrat letno
skupaj z revijo Svitanje.
Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in
knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa
ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem
Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.
ISSN 1854-0430
2 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007

U V O D N I K
Novo leto
Iztok Kordiš
Če se ozremo nazaj v skoraj minulo leto, lahko
vidimo, da je bilo šolstvo in napovedane
spremembe šolske zakonodaje ena glavnih tem
ne le pedagoških, ampak prav vseh medijev v Sloveniji.
Temu primeren je bil tudi način obravnave, saj so se skoraj
vse razprave v zvezi s tem spolitizirale. Potencirale so se
stvari, ki z jasnim razmislekom o skupni viziji razvoja
šolstva pri nas niso imele nobene zveze. Namesto da bi
se v ospredje postavljali otroci in mladostniki ter skrb
za ustvarjanje čim boljših možnosti za razvoj njihovih
potencialov, se je večina razprav ukvarjala z obstojem in
financiranjem privatne iniciative ter posledične ogroženosti
sistema javnega šolstva. Povsem napačno interpretiran je
bil že sam pojem – privatne šole. Tu je večina tudi za šolstvo
sprejela pomen te besede iz gospodarstva, kjer je privatno
– zasebno sinonim za brezkompromisno kopičenje imetja
in bogatenje brez občutka za skupnost in socialo. Širil se je
strah pred elitnimi zasebnimi šolami le za bogate.
V primeru naše šole gre za nekaj povsem drugega.
Kdor nas je obiskal le za kratek čas, ve, kako daleč
smo od pridobitništva. Seveda je tudi denar potreben
in seveda je pridobivanje dodatnih financ eden od
namenov naših skupnih akcij, predvsem vsakoletnih
bazarjev in v zadnjem času koncertov. Vsi vemo, da
so bile te prireditve tudi v tem pogledu zelo uspešne.
Samo v zadnjih letih smo z izkupičkom bazarjev
med drugim uredili podest za srednješolce, nabavili
peč za keramiko, šivalne stroje, uredili garderobe, …
letos pa bomo kupili veliki klavir in končno uredili
naravoslovno učilnico. Vsi pa se tudi zavedamo, da
bazarjev, vsaj v taki obliki in obsegu, že zdavnaj ne bi
bilo, če bi bil edini namen zbiranje denarja. Kdor je le
malo sodeloval pri pripravah, ve, o čem govorim. Duh
skupnega ustvarjanja, skupnega dela, sprejemanja
in cenjenja različnosti, kjer vsak po svojih močeh
in trenutnih sposobnostih in možnostih prispeva k
uspehu skupnega projekta so kvalitete, ki jih gojimo
na naši šoli in jih moramo še naprej gojiti, saj prav te v
dobi neverjetnega razvoja in hitrih sprememb vse bolj
potrebujemo.
Šola je živ organizem, ki se nenehno oblikuje. S svojimi
stremljenji po uresničitvi skupnega cilja ga oblikujemo
vsi, ki v šoli delujemo. Tega ne more ustvariti en sam
človek ali majhna skupina. Na waldorfsko šolo ne
prideš samo učit, ampak moraš delovati na različnih
področjih, tako pedagoških kot nepedagoških, z vsemi
svojimi sposobnostmi in talenti, ki jih imaš. Tu pride
do izraza naša različnost, ki skupnost krepi in bogati,
zato je zelo pomembno, da to različnost sprejemamo in
da drug drugemu priznavamo kvalitete, ki jih prinaša.
Tudi nekdo, ki je zaposlen le četrtinsko, lahko v šolo
prinese žar in veselje. So pa učitelji, ki aktivnosti, ki
so del našega programa izvajajo izven šole. Upamo,
da bo skupina, ki je to začela, zbrala dovolj poguma
in moralne odgovornosti, da bo svoje delovanje in cilje
odprla prostoru, kjer vsakodnevno živi, pedagoško
deluje in si zagotavlja eksistencialno varnost. Upamo
tudi, da te aktivnosti niso mišljene kot konkurenca
temu prostoru, in da bo to dejanje proces odprte
komunikacije s šolo.
Waldorfska šola Ljubljana je v petnajstih letih obstoja
zrasla v uspešno in spoštovano šolo, v katero se radi
vračajo tudi učenci in dijaki, ki so šolanje že zaključili.
Je šola, ki je s svojim delovanjem dala pomemben
prispevek in marsikateri impulz za spremembe tudi
v javnem šolstvu, kar je na letošnjem bazarju javno
povedala tudi direktorica direktorata za osnovno šolstvo
ga. Mojca Škrinjar, in ki tudi v waldorfskih krogih
velja za eno najbolj uspešnih mladih waldorfskih šol.
Vendar se zavedamo, da so pred nami še pomembne
naloge. Iz mednarodnih raziskav in lastne prakse
vemo, da se učenci danes hitro spreminjajo v svojih
sposobnostih in navadah in da so učitelji vsakodnevno
postavljeni pred nove in nove izzive. Zato je ena glavnih
nalog šole v naslednjem in tudi vseh naslednjih
letih skrb za ohranjanje in dvigovanje kvalitete
poučevanja ter spremljanje razvoja posameznih
učiteljev. Potrebujemo učitelje, ki se zavedajo potrebe
po stalnem izpopolnjevanju in nadgrajevanju svojih
pedagoških znanj in so zmožni odgovarjati potrebam
otrok današnjega časa. Dobra waldorfska šola je tista,
kjer je vedno možno opaziti dvig kvalitete delovanja.
Drugi aspekt dobre šole je, da raste. V našem primeru
to pomeni, da bomo dokončno uredili in adaptirali
del šole v prizidku Streliške 12a in s tem ustvarili
materialne pogoje za kvalitetno delo, saj so do sedaj
urejeni prostori za tako obsežen program res premajhni.
Hvaležni smo, da nas pri tem, v okviru svojih zmožnosti,
podpirata tako država kot mesto. S svojim kvalitetnim
delovanjem smo si pridobili tudi zaupanje mednarodne
waldorfske skupnosti, ki nam je pri tem pripravljena
pomagati. Seveda pa nas najbolj veseli, da v zadnjem
času prihajajo ideje in predlogi za pomoč tudi s strani
staršev.
Želim vam mirne praznike in veliko osebnega
zadovoljstva v prihajajočem letu 2008.
WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 3

1 5 . O B L E T N I C A Š O L E
Branka Strmole Ukmar
Ob 15. obletnici
Le še nekaj dni nas loči do novega leta. Vzdušje
na šoli je predpraznično in vrvi od pričakovanja
praznikov in stvari, ki jih je potrebno še pred tem
opraviti, dokončati. Za nami je uspešen in dobro obiskan
božični semenj, zvezda stalnica, ki nas spremlja že vse od
začetka ustanovitve naše šole.
Ni pa bazar edina stalnica, ki je z nami že petnajst
let. Še dosti pomembnejša stalnica so ljudje, s katerimi
se prav zaradi šole srečujemo že vsa ta leta ali še dlje.
To so starši, ki že petnajst let vsako jutro pošiljajo
svoje otroke v Waldorfsko šolo Ljubljana, učitelji, ki
skupaj delamo že petnajst let, kolegi iz tujine, ki s šolo
sodelujejo že petnajst let.
Prav te dni je pri nas na obisku naš dragi Christof
Wiechert, ki je bil prvi in dolgoletni mentor šoli. Veliko
smo se od njega naučili, prejeli marsikatero pohvalo in
slišali tudi kritiko. Z njegovo pomočjo so se nam odprla
mnoga waldorfska vrata, še posebno v zadnjih letih, ko
je postal vodja pedagoške sekcije v Dornachu.
Malo pred njim sta bila na delovnem obisku šole
Ingrid in Jan Thisen. Tudi onadva sta z nami že vseh
petnajst let. Na prvi šolski dan, 1. 9. 1992, ki ga je
pospremila nevihta, sta Jan in Christof skupaj izpod
istega dežnika z odobravajočim pogledom opazovala
četico 56 učencev, ki je prestopala prag šolskih vrat.
Z njima je bila tudi Magda Maier. Izvrstna učiteljica
tujih jezikov, ki je predajala svoje znanje in izkušnje
našim učiteljem, pa tudi učiteljem javnih šol. Med
počitnicami sta se z njo srečevali dve naši dijakinji, ki
sta bili v bližini Stuttgarta na opravljanju socialnega
praktikuma. Magda, še vedno zelo živahna in delovna,
se je že davno odločila, da se po svojem 70. rojstnem
dnevu preseli v antropozofski dom za starejše občane.
Ko smo že pred zaključkom osnovnošolskega
izobraževanja prve generacije učencev pripravljali
program waldorfske srednje šole, nam je pri iskanju
odgovorov na marsikatero dilemo pomagala Astrid
Bjonness, ki je potem prevzela tudi mentorstvo nad
srednjo šolo in bila tudi prva tuja učiteljica, ki je
prevzela poučevanje enega dela epohe. V zadnjem
času pa je Astrid s svojimi kolegi z Norveške veliko
pripomogla k organizaciji mednarodnih seminarjev za
waldorfske učitelje, ki se jih udeležujejo tudi učitelji
naše šole. Omeniti moram tudi Sarah Kane, ki je bila
pri nas prav pred nedavnim in je tako učiteljem kot
tudi dijakov v teh letih svojega obiskovanja naše šole
pripomogla k globljim dramskim izkušnjam.
■ Prvi šolski dan pred 15. leti
Še vrsto waldorfskih pedagogov, ki so pomembno
vplivali na delo šole in nam posebno v prvih letih dali
potrebna znanja pa tudi samozavest, da se približamo
idealu, ki ga nosi waldorfska pedagogika, bi lahko
našteli. Ne moremo pa mimo prvega učitelja, ki je z
nami sodeloval še pred nastankom waldorfske šole
Rona Jarmana, sijajnega učitelj matematike. Prav on je
pripomogel, da je našo iniciativo podprl Evropski svet
waldorfskih šol in prav on nam je pomagal naše šolske
oblasti prepričati, da za nami stoji celotno waldorfsko
gibanje. Pomagal pa je še pri eni stvari – razčiščevanju o
tem, kakšno waldorfsko šolo potrebujemo v Sloveniji.
Ali šolo, katere jedro bodo tvorili samo otroci, ki
so predhodno obiskovali waldorfski vrtec, ki je bil
ustanovljen tri leta prej, ali pa potrebujemo centralno
šolo, ki bo vrata na stežaj odprla tudi tistim, ki bolj
malo vedo o filozofiji, iz katere izhaja waldorfska
pedagogika, jih je pa prepričal program, ki razvija, kot
temu na kratko pravimo, glavo, srce in roke.
4 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007

1 5 . O B L E T N I C A Š O L E
Ron Jarman je podprl prav koncept odprte, velike šole,
ki se bo povezala z okoljem, v katerem deluje in bo s tem
vplivala tudi nanj. Sedaj po petnajstih letih delovanja
lahko mirno rečemo, da je bila takšna odločitev prava.
To dokazujejo potrditve, ki jih je šola prejela s strani
Ministrstva za šolstvo in šport ter Zavoda za šolstvo. To
dokazuje vmeščenost šole v krog ostalih šol in predvsem
mesta Ljubljana. To dokazuje tudi waldorfska šola v
Mariboru in iniciativi za waldorfski šoli na Gorenjskem
in Primorskem.
Prav gotovo pa to dokazujejo tudi starši, ki nas
spremljajo že vseh petnajst let. In pa tudi tisti starši, ki
svoje mladostnike od vsepovsod po Sloveniji podprejo v
njihovi želji, da se vpišejo na našo srednjo šolo. Nekateri
bivši starši v našo šolo pošiljajo že svoje vnuke, otroke
svojih starejših otrok, ki niso mogli obiskovati naše
šole, ker je pač še ni bilo. In nekega dne, upamo, bodo
svoje otroke v našo šolo poslali tudi naši bivši učenci.
Šola tako ni samo prostor, kjer učenci in dijaki dobijo
novo znanje, razvijejo spretnosti in spoznajo svoje
sposobnosti in interese, temveč je prostor, v katerem
se je stkala vrsta medčloveških vezi, prijateljstev in
partnerstev. Je prostor, v katerem se lahko srečujejo
različnosti in se medsebojno obogatijo. Je prostor, kjer
se lahko naučim več o sebi in o drugem. Je prostor,
kjer lahko skupaj ustvarjamo in gradimo.
V petnajstih letih je bilo že veliko narejenega in
izgrajenega. Pot ni šla vedno samo navzgor, bili so
tudi težji trenutki, ko za nekaj časa nismo našli
skupnega jezika znotraj naše skupnosti ali ko so nas
nekateri od zunaj hoteli proglasiti za sekto, ki izrablja
otroke. V takih situacijah je vedno zmagala težnja k
idealu waldorfske šole, ki zagotavlja široko odprtost
in dostopnost, ki omogoča otrokom in mladostnikom,
da lahko resnično vstopijo v svet samozavestno in
odgovorno. In k takšnemu idealu moramo stremeti še
naprej. Tako učitelji, od tistih, ki smo na šoli že od
njene ustanovitve, do tistih, ki so se nam pridružili
pred kratkim, kot starši, ki šoli dnevno zaupajo svoje
otroke. V tem stremljenju nas lahko podpirajo tudi
tisti, ki bodo nekoč postali del našega kolektiva in jim
je poučevanje v waldorfski šoli zaenkrat samo močna
želja, ki jo uresničujejo z izobraževanjem v seminarju
za waldorfske učitelje.
Matične knjige naše šole vsebujejo približno 550
osnovnošolcev in 300 srednješolcev, od tega 125 tistih,
ki so iz osnovne šole nadaljevali šolanje pri nas, za
prihodnje šolsko leto je na informativni vpis za prvi
razred prijavljenih 39 prvošolcev.
Veliko dela nas še čaka. Veliko novih srečanj in veliko
lepih trenutkov.
Članka zaradi časovne stiske nismo uspeli lektorirati.
Bralcem in avtorici se iskreno opravičujemo
in prosimo za razumevanje.
Ingrid in Jan Thiesen
Petnajst let z
Waldorfsko šolo
Ljubljana
Na Bledu – na državni šoli – se je na delavnicah
slikanja, glasbe, biodinamičnega kmetovanja,
antropozofske medicine, waldorfske
pedagogike, alternativnega bančništva, na koncertih in
predavanjih zbralo od 200 do 300 ljudi. Med udeleženci
srečava veliko odprtih in navdušenih ljudi. Pogovarjamo
se in razpravljamo, posebno o waldorfski pedagogiki.
Waldorfska šola Ljubljana še ni začela delovati, a tukaj
srečava učitelje, ki se pripravljajo, ki razmišljajo o takšni
šoli. Prav tako srečava veliko zainteresiranih staršev.
Tako pohajkujemo po čudovitih škofjeloških hribih in
se pogovarjamo. Na avtobusih, ki udeležence festivala
vozijo od enega čudovitega kraja Slovenije do drugega, si
izmenjujemo znanje in izkušnje, ki smo si jih pridobili z
delom na waldorfskih šolah.
Med ljudmi, ki jih tukaj srečamo, so tudi Branka,
Vera, Maja, Staša. Imava občutek, da se bo zgodilo
nekaj pomembnega.
Ozračje je tako napolnjeno z energijo in obljubami
za bodočnost – ne le med udeleženci festivala Idriart,
ampak v vsej mladi neodvisni državi Sloveniji.
In nekega čudovitega sončnega dne septembra
1992 se odprejo vrata šole. Dva razreda – okoli 50
otrok –, srečni in delavni starši, vznemirjeni učitelji
in pomembni gostje z ministrstva in iz waldorfskega
gibanja v tujini. Prva waldorfska šola v bivši Jugoslaviji.
Iniciatorji (učitelji in njihovi pomočniki) se zberejo
še na predvečer prvega šolskega dne. Christopher
Wiechert nas spomni na pomembnost trenutka in na
veliko odgovornost, ki jo z ustanavljanjem take šole
ustanovitelji prevzamejo. Začutiti je prisotnost neke
višje sile in vemo, da je iniciativa dovolj močna, da se
bo lahko uspešno razvijala.
Isti večer (ali morda naslednjega dne) se vremenske
razmere dramatično spremenijo. Neurje, dež, črni
oblaki, ki kakor da odgovarjajo praznovanju odprtja
šole. Že dostikrat sva doživela, da se je ob zelo
pomembnih dogodkih nebo odzvalo. To je dober znak!!
Vse od začetka sva spremljala razvoj te šole. Vsako
leto sva srečevala učitelje in skupaj z njimi reševala
pedagoška vprašanja.
WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 5

1 5 . O B L E T N I C A Š O L E
Astrid Bjonness
Snovanje srednje
šole v Ljubljani
Pozimi pred približno desetimi leti sem pozno
ponoči iz Splita pripotovala v Ljubljano, da tam
le prenočim in naslednje jutro odpotujem dalje
na Norveško. Na železniški postaji me je pričakala Branka
Strmole in me odpeljala do bližnjega stanovanja.
■ Letošnji prvi šolski dan
Šolo sva obiskala tudi z višjimi razredi naše šole
in ljubljanski učenci so prišli k nam na Dansko. Na
seminarjih, ki jih je prirejala Kortina za učitelje državnih
šol, sva predavala in vodila delavnice in vedno sva bila
navdušeno sprejeta.
Trenutno vodiva seminar za učitelje v Ljubljani, še
vedno pa z užitkom vstopiva v razrede, kjer srečava
učence, ne da jih le pozdraviva, ampak jih tudi učiva.
Hvaležna sva, ker sva lahko v teh 16 letih srečevala
vse te starše, otroke in učitelje. Vedno so nas z veseljem
sprejeli in danes čutiva, da je Slovenija najin drugi dom.
V veliko zadovoljstvo nama je seveda, ko gledava, kako
je šola zrastla in kako dobro je vpeta v mesto Ljubljana
ter v celotno deželo Slovenijo.
Upava, da bodo odgovorni za šolo (odgovornost, ki jo
želiva tudi sama prevzeti – kjerkoli lahko) ostali vedno
povezani z duhom časa, ki temelji na živi povezavi z
notranjimi močmi waldorfskega duha, da jih bodo vodili
dalje posamezniki, ki si želijo spoznanja o človeku v
waldorfskih metodah.
Mnogo je razlogov za to, da šoli za njeno 15.
obletnico čestitava – pri tem misliva na otroke, starše
in učitelje.
prevod: Marina Nuvak
Tako sva pozno ponoči hodili in med potjo me je uspela
prepričati, da novorojena waldorfska šola v Sloveniji
potrebuje nekoga, ki bo pomagal pri nastajanju srednje
šole. Odločili so se, da čez dve leti, ko prva generacija
zaključi 8. razred, nadaljujejo z 9. razredom.
Takrat sem bila na enoletnem študijskem dopustu
(sabatiklu) in čutila sem, da imam dovolj časa, da
lahko v okviru waldorfskega gibanja prevzamem
različne obveznosti. Takrat sem na Norveškem delala
kot učitelj na srednji šoli že 15 let, vodila sem norveško
zvezo waldorfskih šol in bila že nekaj let predstavnica
Norveške v Evropskem združenju waldorfskih šol
(ECSWE). Na teh srečanjih sva se z Branko tudi
srečevali. Kot predstavnica male in edine waldorfske
šole v Sloveniji je dajala vtis, da je ženska močne
volje.
Tisto zimsko noč sem ji obljubila, da bom pomagala
pripraviti učitelje za srednjo šolo. To je bil začetek precej
intenzivnega šestletnega sodelovanja. V teh letih sem
obiskala Slovenijo enajstkrat in tukaj preživela vsega
skupaj približno dva in pol meseca, ko sem najprej
delala z učitelji in učitelji v seminarju, imela razgovore,
delavnice in opazovanja.
Ves čas je bilo milijon vprašanj in pogovarjali smo
se, poslušali, razmišljali, sanjarili, ponovno vprašali in
potem potegnili zaključke. Zelo pogosto so se zaključki
pokazali kot napačni ali neprimerni in znova smo jih
spreminjali.
Oblikovali smo kolegij srednješolskih učiteljev in
skupaj smo delali vsakokrat, ko sem prišla na obisk.
Imeli smo vikend in poletne seminarje ter srečanja
med tednom. Ljudje so prišli in odšli in prišli so spet
drugi. Počasi se je oblikovala skupina, ki naj bi tvorila
srednješolski kolegij Waldorfske šole Ljubljana.
Čez nekaj let smo se odločili, da poskusim učiti
v razredu. Pouk naj bi potekal v angleškem jeziku,
zraven pa naj bi vedno bil učitelj, ki bi pomagal tistim,
ki pomoč potrebujejo. Zame je bil to velik izziv – pa tudi
za dijake.
6 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007

Pozneje mi je eden med njimi povedal, da je profesor
literature in da je pri moji uri zelo užival. Rekel je, da je
pri tisti uri o Dostojevskem izvedel nekaj novega.
■ Prvi šolski dan 2003
Od staršev sem izvedela, da so se nekateri dijaki
bali, da ne bodo razumeli, a kako zelo je bila večina
presenečena, ko so razumeli skoraj vse!
Gledala sem ta velik razred pred seboj, nekateri so
izgledali mnogo starejši kot učenci 9. razreda, nekateri
mlajši, v glavnem pa jih je bilo veliko podobnih mojim
dijakom na Norveškem. In enako je bilo njihovo
navdušenje za človekove pravice, pravico in revolucijo.
Skupaj smo doživeli francosko revolucijo, z vsemi
njenimi grozotami in fanatizmom, pa tudi otroški jok,
izgubo privilegijev in padec monarhije. Potem sem jim
pripovedovala o Henriku Ibsenu, njegovem otroštvu
in njegovi prvi službi v drogeriji v majhnem mestu
na Norveškem, o njegovi ljubezenski aferi z deklo
in nazadnje o njegovem uspehu, ki ga je dosegel s
pisanjem dram. Predelali smo Peer Gynta in prebirali
odlomke iz "Sovražniki naroda" - v slovenskem jeziku.
Čudovite ure, ko so dijaki brali različne vloge in smo
vsi bili "narod". Zelo močno smo doživeli tudi trenutek,
ko smo predelali Napoleona in ko naj bi dijaki napisali
esej o tem, kako bi bilo biti vojak v Napoleonovi vojski.
Kako jasno so si predstavljali vojne grozote, kakšno
jasno predstavo so imeli o življenju v vojski, ki se je
odpravljala na pohod v Moskvo! Neki dijak je napisal,
da sedaj pa razume, kaj pomeni vojna in da v vojni ni
nič veličastnega in častnega. Zelo močno je bilo čutiti,
da so nekateri izmed teh mladostnikov imeli sorodnike,
ki so bili pred kratkim v vojni, in da je bila vojna tako
blizu njih.
Predelali smo tudi 1. svetovno vojno, v 10. in 11.
razredu smo govorili o Dostojevskem in Nietzscheju. V
razredu so bili pogosto obiskovalci; poleg precejšnjega
števila učiteljev, ki so sedeli v zadnji vrsti, so včasih
prišli tudi uradni predstavniki vlade. Nekoč je prišla
delegacija iz Črne gore pogledat waldorfsko šolo. V moj
razred so prišli ravno v trenutku, ko sem pripovedovala
o Nietzschejevem obisku javne hiše v Colognu. Prišla
je cela ekipa z video kamero in v uradni opravi.
Nadaljevala sem s poukom, oni pa so kar ostali in
ostali. Rečeno je bilo, da bodo ostali le pet minut, ostali
pa so do konca ure.
Počasi je šola zrasla v 12 oz. 13-letno šolo z vsemi
razredi. Imeli so prostorske težave in videla sem
mnoge stavbe, na katere so računali. Šola, na kateri
je gostovala srednja šola, je imela lep razgled na hribe,
vendar ni bilo prijetno deliti prostore z drugimi in želja
po lastni šoli je rasla. Takrat me je zelo skrbel močan
akademski pritisk na učitelje in učence. Kako izvajati
waldorfsko pedagogiko, če se je potrebno naučiti toliko
dejstev in številk? To je nekaj, kar me še vedno skrbi:
kako naj si ta srednja šola vzame čas za čudenje in
raziskovanje, ne da bi se utopila v veliki količini
faktografskega znanja? To je vprašanje, s katerim je
potrebno ves čas delati.
Sedaj pa me pogled na šolo razveseli. To poletje smo v
tej stavbi preživeli zelo prijeten teden v družbi približno
50 učiteljev iz sedmih držav. Uživali smo lahko v njeni
prostornosti, v čudoviti dvorani spodaj, kjer smo
imeli obroke, v razredih, kjer smo imeli delavnice in
predavanja ter v njeni lokaciji v bližini centra mesta,
poleg tržnice. Vendar ni opaziti velike spremembe le
na sami stavbi, tudi učitelji so 'zrasli'; vprašanja, o
katerih smo govorili pred petimi, šestimi leti, so danes
za njih realnost, sedaj vedo, kaj sem tedaj mislila in
imajo znanje, ki ga pred desetimi leti, ko smo začeli
sodelovati, niso mogli imeti.
Waldorfska šola Ljubljana je sedaj stara 15 let.
Zmožna je stati na svojih nogah, otroštvo je mimo,
prihaja pa težko obdobje adolescence.
Še vedno se čutim močno povazana s to šolo in vesela
sem, da vse tako kaže, da bo v Sloveniji nastalo še več
takih šol. To je nekaj, kar potrebujejo povsod, in naloga
ljubljanskih učiteljev je, da pokažejo drugim, kako
ustanoviti waldorfsko šolo. Želim jim uspešno pot!
prevod: Marina Nuvak
■ Maturantska parada 2004
WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 7

1 0 L E T WA L D O R F S K I H N O V I C
Deseta obletnica
Waldorfskih novic
Ljubljana
Pomembno obletnico svojih prvih začetkov pa v
decembru mesecu praznujemo tudi ustvarjalci
Waldorfskih novic. Minilo je namreč deset let,
odkar je izšla prva, skromna – na listu A3 formata! - številka
tega glasila.
Starši v takratnem Svetu staršev, katerega predsednik
je bil današnji direktor šole Iztok Kordiš, smo bili zelo
aktivni pri načrtovanju izgradnje novega objekta, ki
smo si ga zelo želeli. O dogajanju je bilo potrebno redno
obveščati vse starše. In padla je ideja, da bi bilo dobro
izdajati neke vrste glasilo. Ne vem, kako je že to bilo,
a kar naenkrat sem se znašla na mestu urenice, ob
sodelovanju nekaterih ljudi, ki tudi danes sodelujejo
pri snovanju revije - Iztok Kordiš, Betka Jamnik, Nadja
Lazar.
Ker sem se kot mama zavedala pomanjkanja prevodov
s področja waldorfske pedagogike, sem poskrbela, da
smo že drugo številko popestrili tudi s takimi članki.
Zanje so z veseljem poskrbeli učitelji. Dokaj preprosto
izdelano glasilo, ki smo ga lepili skupaj in fotokopirali,
se je ob pomoči nekaterih staršev kaj kmalu razvilo
v pravo tiskano revijo na 30 straneh. Pri njenem
snovanju sem sodelovala do leta 2001, nato pa so z
delom nadaljevali učitelji.
Spomladi leta 2005 pa smo v manjši skupini začeli
izdajati vseslovensko revijo Svitanje, v kateri smo želeli
povezati vse iniciative, ki kakorkoli udejanjajo ideje
Rudolfa Steinerja. V njej smo začeli objavljati članke s
področja biodinamičnega kmetovanja, antropozofije in
s področja waldorfske pedagogike. Prvo leto so se nam
pridružili biodinamiki. Že drugo leto pa so v okviru
revije spet zaživele Waldorfske novice. Tretje leto so
se nam pri snovanju le-teh pridružili tudi kolegi iz OE
Maribor, ki so svoj čas prav tako izdajali svoje glasilo,
o katerem vam bo kaj več napisala Breda Pavlovič,
sedaj učiteljica na ljubljanski šoli, včasih pa urednica
mariborskih Novic.
Veseli me, da smo uspeli povezati toliko iniciativ, saj
lahko revijo s skupnimi močmi še bolj bogatimo – v
zadovoljstvo vseh, tako staršev obeh šol, članov vseh
društev Ajda po Sloveniji in tudi širše javnosti.
Naš krog pa še zdaleč ni zaprt. Odprti smo, da se nam
pridružijo vse antropozofske iniciative po Sloveniji!
Maribor
Marina Nuvak
Bilo je davnega leta 1993. V Mariboru smo starši
otrok prvega waldorfskega vrtca skupaj z vzgojiteljicami
ter Andrejem in Ireno Fištravec ustanovili Društvo
prijateljev waldorfske pedagogike Maj. In kmalu se je
iz tega rodilo tudi prvo izobraževanje za waldorfske
učitelje v Mariboru.
■ Prva številka Waldorfskih novic
Naše želje so bile velike, saj smo želeli svojim otrokom
nuditi najboljše, kar poznamo – tako kot vsi starši na
svetu. Ta želja, da bi obiskovali waldorfsko šolo, je bila
dovolj velika, da smo dolgo vztrajali, tudi potem, ko so
naši otroci že hodili v državno osnovno šolo.
Naša dejavnost je bila poleg pripravljanja praznovanja
praznikov skupaj z vrtcem tudi izdajanje waldorfskih
Novic. Prva številka je bila v celoti vrtčevska in v njem
sem kot srečna mama opisovala svoja občutja pri
opažanju lepih navad iz vrtca (čeprav je rekla teta Petra
enako – lepe navade od doma …).
In potem so počasi začele nastajati, naše Novice,
najprej z doživetji v vrtcu, na seminarjih, prevodi,
našimi lastnimi aktivnostmi ...
8 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007

Potem pa zopet prelom, konec javnih del, moj odhod
v Ljubljano in tako sedaj pišem te vrstice kot učiteljica
in mama dveh srednješolcev na Waldorfski šoli
Ljubljana.
V Mariboru pa je kmalu zatem zrasla waldorfska
šola kot podružnica ljubljanske. Pred nekaj dnevi smo
z zborom staršev in učiteljev nastopili na njihovem
božičnem semnju. Lepo je bilo srečati vse stare
prijatelje, znance, težko prepoznati otroke, ki tako hitro
rastejo (le mi ostajamo v spominih isti) in prehitro je
minil kratko odmerjen čas …
Pohiti, zamujamo (saj veste, naša že legendarna
gostovanja so nabita z nastopi in koncerti …).
■ Naslovnica 32. številke Waldorfskih novic
Želim vam in nam, da bi še dolgo brali takšne Novice,
v katerih se srečujemo, spoznavamo, veselimo in
vzpodbujamo…Da bi se spomnili, kako lepo in tudi
težko je bilo včasih na začetku, kako ni zmeraj lahko,
da nekaj nastane in kako hitro se lahko zgodi, da
tega več ni… Tako kot je potrebna vzpodbuda in nega
vsakemu otroku na njegovi poti, jo potrebuje tudi sad
našega dela.
Zato želim Novicam še veliko plodnih let!
Breda Pavlovič
Dokler nismo leta 1999 ustanovili Zavod za razvoj
waldorfske pedagogike in uspeli pridobiti sredstva
preko javnih del.
Takrat se je naša dejavnost okrepila, nastale so
Sončne urice (waldorfska "mala" šola), rodilo se je
drugo izobraževanje za waldorfske učitelje, ponovno je
zaživel vrtec (prvi, ki je deloval v okviru javnih vrtcev,
je ugasnil l. 1998).
Šole še vedno ni bilo, Novice pa so imele vedno več
za povedati. Od začetka do sedaj, ko so se mariborske
Novice nekako združile z ljubljanskimi, se nas je pri
urejanju zvrstilo kar nekaj: Viktorija Kovačič, Petra
Mohorič, Irena Polak in Andrej Fištravec, Iča Marušič,
moja malenkost (upam, da nisem koga izpustila),
seveda ob veliki pomoči vseh aktivnih članic društva
(dooolgo je bil Andrej Fištravec edini aktivni član in
obenem predsednik društva, dokler se ni "razmnožil"
in imajo zdaj tri Andreje).
■ Kazalo 32. številke Waldorfskih novic
WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 9

G O S T U J O Č E P E R O
Godi Keller
Dnevi topline
Včasih so dnevi kot glasbena dela. Vznikne tema,
ki se pozneje vedno znova pojavlja v variacijah,
kot da bi se morala preizkusiti v vseh različnih
življenjskih obdobjih. Približno takšen dan sem imel sredi
novembra.
Živo srebro v termometru se je ustavilo nekje okrog
nič stopinj, ko sem zjutraj hodil vzdolž Gradaščice.
Na njenem obrežju so se šopirile račke, da bi s to
držo lahko vsaj malo zadržale svojo toploto. Ljudje so
togo hodili mimo v svojih debelih plaščih. Na vodi so
odsevale semaforske luči, v zelenih ali rdečih pasovih.
Predbožično vzdušje.
Kot v otroških letih sem se čudil tujemu. Nehote so
se mi premikala usta, ko sem poskušal razvozljati
nenavadne napise ulic: Mencingerjeva, Finžgarjeva ali
celo Slovenskih kmečkih uporov. Tukaj se je moj jezik
zavozljal. A vendarle: po dveh tednih so tudi te besede
postale zaupnejše, toplejše, celo nekoliko domače. In že
sem vedel: pogrešal jih bom, ko se bom po dogovorjenem
času moral vrniti na Norveško, kjer sem postavil svoj
'šotor'.
Ljudje hitro poženemo korenine. In tisti med nami,
ki smo nekoliko brezdomni, jih v nova tla poženemo
še lažje in hitreje kot staroselci, ki ostanejo vezani na
rodno grudo. Naše korenine pa iz zemlje ne črpajo vodo,
temveč toploto. Kajti slabo je življenje brez toplote.
In toplota je čakala name tudi na drugi strani
ljubljanskega Grajskega griča. Tam, na Streliški 12, so
me drug za drugim z nasmehom pozdravljali učenci in
učitelji, še posebej prijazno vsi tisti, s katerimi sem že
smel sodelovati. Nekatere med njimi sem že nekoliko
bolje spoznal. Vedel sem za njihova veselja in skrbi, o
katerih so mi kdaj prej pripovedovali in s tem sem dobil
nekoliko občutek, da sem tudi jaz del te skupnosti.
Tudi to daje občutek toplote, tako v zbornici kot v
učilnici. In brez toplote se ne učimo dobro.
Uro kasneje. Biologija v devetem razredu. Ta dan smo
govorili o mesečnem ciklusu v spolnem življenju ženske.
V maternici se po vsaki menstruaciji naredi gnezdo za
prihajajoče jajčece, narejeno iz hranljivo bogate plasti.
Ta tvorba ni samo materialne narave, temveč pomeni
tudi dvig temperature, ki pa pri naslednji krvavitvi hitro
pade za pol stopinje. Tudi tukaj vidimo. Brez toplote ne
more nastati novo življenje. - In toplota je bila tudi
tema tega dne.
Pozneje, popoldan, sem imel razgovore. Z učenci
in učitelji. Pogosto je šlo za osebna vprašanja, ki ne
spadajo v ta članek. Ampak ravno ta dan sem opazil,
kako pogosto tičijo vzroki za mnoge konflikte, strahove
in skrbi v vsakdanjem življenju v pomanjkanju topline.
Vedno znova je tako: ljudje se počutijo odrinjene,
odvrnjene, nerazumljene, medtem ko si želijo biti
vključeni, sprejeti in obravnavani resno. In vse ima
predzgodovino. Poslušam zgodbe iz preteklosti, ki pa
se ne da več spremeniti. Preteklost je mimo, je mrtva,
mrzla. Živeti moramo v sedanjosti, tu in zdaj, gledati
naprej in ukrepati. Kajti življenje je sveže 'blago'. Samo
ta trenutek je resnično toplo.
Privilegij prišleka: ni obremenjen, nima predzgodovine.
Zato mi vsakdo pripoveduje svojo zgodbo in pri tem
misli: Njemu bom lahko dopovedal, da imam prav.
Kot "nevtralnež" vendar mora uvideti, da imam prav.
Uvidim in si mislim: Vsak misli, da dela dobro. A to je
naivno.
Za prišleka je vsakdo, ki stopi pred njega, človek poln
možnosti. Njegove oči gledajo vsakega odprto. Drugače
ni mogoče, saj njegov pogled ni zamegljen s predsodki,
on ne ocenjuje, ne kategorizira. Zanj ima vsakdo
možnost, da se spremeni. In jaz mislim: Vsak se lahko
spremeni. Tudi to zveni naivno, ampak ni. Kajti to je
edino, kar lahko reši razmerje, bodisi med učiteljem in
njegovim učencem ali pa med življenjskimi sopotniki.
Predsodek pomeni, da imamo drug o drugem dokončno
oblikovano mnenje, da izžarevamo "jaz-vem-kdo-si-ti".
Lep je občutek, da ne vem toliko. Sem sredi petdesetih
in še enkrat sme biti vse novo. Učence v devetem razredu
pogosto vprašam: kdo ste, kaj vas zaposluje, o čem
sanjate. In oni presenetijo. Kaj jim je najpomembnejše?
Družina, odgovori večina. V ospredju torej ne stoji več
težnja po svobodi, temveč po varnosti, toplini. In na
moje vprašanje, kaj je najvažnejše, kar so doživeli ob
koncu tedna so odgovorili: prijatelji, gostje, obiski in
ponovno družina.
10 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007

G O S T U J O Č E P E R O
Toplota ima nasprotni pol. Vendar to ni mraz. Mraz
pomeni namreč manj toplote, neko drugo stopnjo
toplote. Pravi nasprotni pol toplote je oblika ali
struktura. S polaritetami je pač tako, da ena ne more
obstajati brez druge. Ne bi vedeli, kaj je dobro, če ne
bi poznali hudega. Pa tudi svetlobo razumemo šele v
kontrastu s temo. Tako je toplota (toplina) odvisna od
oblike. V medsebojnih odnosih se otroci učijo olike.
To so pravila in ureditve, ki delajo svet po eni strani
razumljivega in preglednega, po drugi strani pa mu
podeljujejo tisto varnost in sigurnost, brez katere se
toplota (toplina) sploh ne bi mogla razviti.
Povsod, kjer živijo ljudje, nastajajo red in strukture,
razdelitve vlog, hierarhije in pravila obnašanja.
Včasih se lahko spremenijo v floskule ali mrtve
konvencije, za posameznike so lahko usodne. Če sploh
in v kakšni meri to delajo, pa je odvisno od tega, kolikor
je tam topline. Toplina se obnaša v odnosu do struktur
odrešujoče, poživljajoče in s tem osvežujoče.
Tako je tudi v ideološkem svetu. Če so ljudje zelo
prepričani, kako je v duhovni resničnosti, kaj bogovi
in njihovi preroki vidijo kot pravično oz. nepravično,
katera je prava pot do dobrega, potem pogosto izgubijo
istočasno tudi svojo toplino. To okolica občuti prav
kot pomanjkanje toplote in poimenuje fanatizem ali
fundamentalizem. Fanatizem lahko spoznamo po tem,
da iz njega prihaja na dan tako dobro kot slabo, vendar
v pretirani obliki. Dobro se kaže v želji, da bi pravilno
razmišljali in delali, zlo pa v netoleranci do drugače
mislečih, v okamenelem razmišljanju o pravovernosti.
Fanatizem skriva svoje rogove v nebesih in svoje
kremplje v peklu.
Včasih je potrebno, da obliko spremenimo v kaos, da
razgradimo jasne strukture, da damo ljudem oporo,
ker se bo sicer njihova toplina razblinila v nič. Pri vzgoji
gre pogosto za to.
Včasih je potrebno, da naredimo ravno nasprotno.
Vse preveč zlahka stagnirajo procesi, otrdijo oblike,
se ohladijo odnosi. Vedno znova jih moramo pogreti
in oživljati. Veliko humorja, veliko ljubezni do ljudi in
veliko strpnosti spada zraven.
Tukaj, na Waldorfski šoli v Ljubljani, sem se srečal
z vsem, kar sem opisal zgoraj, vsem dobrim, pa tudi
problematičnim. Od zunaj ni več kaj dodati, kajti vse
sposobnosti in tendence so prisotne. Vsak pa naj sam
zase presodi, kaj v življenju najbolj potrebuje.
Kot majhen pozdrav v tem adventnem času mi je več
do tega, da toplini izrečem hvalnico.
Vsem učencem, staršem in sodelavcem šole želim
tople božične dni.
prevod: Staša Petrovič
David Brierley
Pomen
otroške igre 2. del
Radost obvladovanja
in estetska dimenzija igre
Z
igro se razvijajo fizično-motorične sposobnosti
otroka. Starši lahko opazujejo otrokova
prizadevanja in napore od kobacanja do
vzravnane pokončne drže, poskakovanja, skakanja in
plezanja. To so progresivni zavestni gibi in vključujejo
različne stopnje obvladovanja. Ko nekaj dosežeš in premagaš
ovire svojega lastnega telesa, si ponosen, srečen in tvoja
samozavest raste. Vaja, ki ima večkrat obliko obreda, daje
zaupanje vase potem, ko je obvladana. Taka gibanja imajo
pogosto tudi estetsko dimenzijo. Norveški raziskovalec in
humanist Fridtjof Nansen v svoji knjigi " Na smučeh čez
Grenlandijo" opisuje skrito naravo takih gibov: "Nič ni za
oko prijetnejšega od ritmičnega poskoka v zraku". To je
bilo mogoče uvideti tudi v antičnih olimpijskih igrah, kjer
je bilo najbolj pomembno prikazati lepoto v obvladovanju
gibov telesa, ki je bilo obenem v sozvočju z okolico. V
slovenski, kakor tudi v drugih kulturah, lahko to vidimo
v tradicionalnih gibih ob glasbi za otroke in v ljudskih
plesih.
V osnovi poznamo dve vrsti gibov. Prvim bi lahko
rekli, da so pasivni, kjer spodbuda prihaja od zunaj
kakor pri nežnem zibanju zibke ali gibanje gugalnice.
Pri drugi vrsti gibov prihaja spodbuda iz notranjosti
in vključuje aktivni impulz volje. Menim, da so te
aktivnosti danes pomembnejše, kot so bile kdajkoli v
preteklosti, ker otroka, ki raste in se razvija, osvobajajo
zakonov težnosti. Lahkost je pomemben dejavnik v
vsaki igri, ki vsebuje gibanje navzgor in je v skladu
s smerjo rasti. Rastemo vendar navzgor, ne navzdol.
Motiv vsakega vzgajanja je rast (rastline vzgajamo ...).
Srečni smo, kadar tako kot otroci občutimo ta element
levitacije (dviganja v zrak, lebdenja). Ganjeni smo ne
samo v zunanjem pogledu, ampak tudi v naših dušah.
Friedrich Schiller je to izrazil v svojem delu " Osvobojen
teže telesa".
Vsi smo gotovo že doživeli izkušnjo, da smo zavihteli v
zrak dete in pri tem slišali veselo vzklikanje ter prošnjo,
da dejanje ponovimo. Mnogi smo že videli nekoliko
večjega otroka v parku na gugalnici. V igri je vedno
prisotno gibanje. V telesnem gibanju se ganemo z nekega
mesta (ganiti se, biti ganjen). V vzgoji in izobraževanju
pomeni premikanje napredovanje, razvijanje. Gibanje
človeka se močno razlikuje od gibanja živali.
WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 11

Pri živalih je, v nasprotju z rastlino, ki je trdno
ukoreninjena v svojo podlago, stalno prisotno
neustavljivo prizadevanje po premikanju.
Otroci so navdušeni nad gibanjem in simpatija
majhnih otrok do živali temelji na njihovi ljubezni
do gibanja in premikanja. Rousseau je trdil, da je to
zunanje, igrivo gibanje osnova za notranje gibanje
pozneje v otroštvu in v obdobju odraslosti.
Ali drugače povedano: igra je osnova fantazije,
domišljije, ustvarjalnega duha in volje do pomnjenja.
Za ustvarjalno domišljijo je potreben nadzor volje.
To pa je spet odvisno od občutka svobode skupaj z
obvladovanjem samega sebe, kar se razvija v prosti igri
v vrtčevskem obdobju.
To pomeni, da pot, ki vodi k individualizirani
ustvarjalnosti v zgodnji šolski dobi, deluje kot zaščita
proti močni in pogosto prevladujoči zunanji stimulaciji,
ki obstreljuje mladostnika. Osnovo za razvijanje višjih
mentalnih sposobnosti zagotavljajo aktivno delujoče
neodvisne sile volje, ki so izkusile vadenje proste
igre v otroštvu in v prvih letih waldorfskega šolanja
uporabljeno metodologijo. Jean-Jacques Rousseau
je poudaril, da odsotnost proste igre v otroških letih
negativno vpliva na intelektualni razvoj mladostnika.
Rousseau ne dvomi, ko svoje mnenje izrazi krepkimi
besedami: Otrok se bo razvil v " parfâit imbécile, un
automat, une statue immobile et presque insensible"
(op. prev.: popolnega bebca, avtomat, negiben kip in bo
skoraj brez občutkov).
Moderne raziskave o razvoju spomina so spet
pokazale, da je urjenje v igri pomembno za poznejši
razvoj spomina. Spominjanje vključuje mentalni
proces pri katerem je volja aktivirana, da ustvari slike,
nove predstave. Ob Faustu je Goethe zabeležil, da je
igra pomembna za mišljenje. Mišljenje vključuje igro
z mislimi. Charles Dickens je izražal podobne misli ob
ustvarjanju svojega vrhunskega dela David Copperfield:
"Vse to ne bi bilo mogoče, če večine svojega otroštva ne
bi bil preživel na naročju igre."
Kakšno je stanje danes? Mnogi starši bi bili
zaskrbljeni, če bi se njihov otrok pet ur igral sam, kot
se je igral Dickens. Toda Dickens pravi, da med igro ni
bil nikoli sam. Samote ne smemo nikoli zamenjevati z
osamljenostjo. Dickens je imel ob sebi ves čas nevidne
prijatelje, nikoli se ni počutil samega. Ti nevidni
soigralci so pozneje postali odrasli in zaživeli v njegovih
romanih kot živi značaji. Ti značaji so postali njegovi
osebni prijatelji in so bili ves čas z njim.
Domišljijski značaj igre
in njen pomen za spomin
Če pogledamo mentalne vidike igre, nam to v spomin
prikliče dve imeni: Herberta Spencerja in Friedricha
Schillerja. Za oba so osrednji elementi igre radost, vaja
in volja. Prvi element, radost in toplina ugodja, je bil
pogosto spregledan. Danes, ko je v otroške spalnice vdrl
hlad računalniških iger, pa je to še posebno pomemben
dejavnik.
V zgodnjem obdobju vzgoje in izobraževanja v
waldorfski šoli, je igra bistveni element še posebej v
vrtcu, kjer si vzgojitelj trajno prizadeva poglabljati
študij fenomenologije igre v odnosu do različnih stopenj
mentalnega in telesnega razvoja rastočega otroka. V
waldorfskem pristopu je osrednja predpostavka, da
je radost duhovna aktivnost, bistvena za oblikovanje
in stvarjenje nove predstavne podobe, ki povezuje
notranje ideje z zunanjo realnostjo.
Pablo Neruda se spominja: "V svoji hiši sem zbiral
majhne in velike igrače, brez katerih ne morem živeti.
Otrok, ki se ne igra, ni otrok, toda človek, ki se nikoli
ne igra, bo za vedno izgubil otroka, ki je nekoč živel v
njem in ga bo vedno obžalujoče pogrešal. Tudi svojo
hišo sem zgradil kot igračo, v kateri se od jutra do
večera igram." 1
Od 1981 do 1997 se je količina časa, ki ga otroci
porabijo za organizirane športne dejavnosti povečala
za 27 %. Šport je s svojimi pravili organizirana igra.
Poudarek je na tekmovalnosti in vadbi. Leta 2004 je
Univerza Berkeley v Kaliforniji ugotovila, da otroci
preživijo povprečno 3,1 uro pred televizijo, kar je
devetkrat več časa, kot ga porabijo za igro.
Ločnice otroštva postajajo vedno ožje. Vedno več je
območij za igre, t. i. varovanih igrišč s pripomočki, ki
otrokom povedo, kaj naj delajo, medtem ko število igrišč
za "prosto" igro upada. V obdobju med 1970-1990 se
je v ZDA prostor za "proste igre" devetletnikov zmanjšal
na eno devetino.
12 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007

Ameriška študija kaže, da 41 % vseh otrok v starosti
med 8. in 11. letom skrbi za lastno varnost in da se v
svojih soseskah ne počuti varno. 2
Glasbeni element igre
Naslednja kvaliteta igre je, da je to prostovoljna
aktivnost. Pomeni, da vsebuje element svobode. Občutek
svobode je osnova za radost v igri. Igra se lahko začne
ali konča kadarkoli, po potrebi. Ni nobenih dolžnosti
in obveznosti. Igro pogosto dojemamo kot nasprotje
resnosti. A to ne drži, igra je v resnici zelo resna zadeva,
ki je hkrati osvobojena teže, povezane z resnostjo.
Schillerjeve misli o teh zadevah zato oskrbujejo temelje
zgodnjemu izobraževanju v waldorfski šoli. V svojem
slavnem delu "O človeški estetiki ..." (1795), govori o
nuji, gonilni sili po igranju, ki oskrbuje estetski element
v človeku. Med igranjem so čutila povzdignjena na višji
nivo, torej lahko govorimo o " veščini igranja".
Beseda igrati je sinonim za dejavnost v glasbi. Obe
dejavnosti, igra in glasba, sta svobodni manifestaciji
ustvarjalnosti. Zato je tudi Aristotel ugotovil, da igra in
glasba skupaj oblikujeta osnovo vsakega izobraževanja.
Cilj igre je nekoč bil prebuditi čut za moralno. Platon je
dejal, da to odpira občutljivost za kozmično, duhovno. "
Igrati se, pomeni dati izraz veselju," pravi Shakespeare
v enem od svojih sonetov. Schiller v svojem 14. pismu
izpostavi, da je prirojeni instinkt za igro tisti oblikujoči
del v umetnosti, ki ga lahko vidimo v primeru spontane
potrebe po okraševanju. Vsi smo se že kdaj zdolgočaseno
pogovarjali po telefonu, s pisalom v roki. Pred nami se je
na papirju brez posebnega zavestnega napora pojavila
množica okrasnih oblik. Tako nezavedno izražanje
lahko primerjamo z aktivnostjo v zgodnjem otroštvu, ki
odseva napor in igrivo ustvarjalnost duha, brez nekega
cilja ali naloge.
Glasba in igra
Razveseljujoče je, da se je v zadnjih nekaj letih obnovilo
zanimanje za vrednost igre v psihološkem in vzgojnoizobraževalnem
mišljenju. Odkrivamo lahko renesanso
zanimanja za moralni in ustvarjalni vidik igre. Hkrati
pa je med tvorci vzgojno-izobraževalne politike politična
zavest še odsotna. Žal v večjih evropskih državah
prevladuje trgovsko-ekonomska moč: čas je denar.
Na vseh področjih so najpomembnejši rezultati, tudi
v izobraževanju. Kljub temu je pozitivno znamenje,
da še nikoli doslej ni bilo toliko ljudi, ki bi jim glasba
pomenila tako pomemben del življenja. Eden od razlogov
je gotovo dostopnost glasbenih posnetkov. Toda hkrati
še nikoli ni bilo toliko poslušalstva v opernih hišah in
koncertnih dvoranah po svetu kot danes.
Zaradi svoje osebno neposredne, bogate impresivnosti
je imela glasba vedno najodličnejši položaj med
umetnostmi. Na svetu ni kulture brez igre in glasbe.
Obe sta zagotavljali in še vedno zagotavljata celostno
komunikacijo. Glasba nam daje moč povzdignjene
inspiracije, ki ni samo individualna, ampak tudi
socialna. Mnogi smo že doživeli posebno vzdušje v
koncertni dvorani, ko pustimo trivialnost vsakdanjika
za seboj in se znajdemo bližje življenju samemu. To
je nekakšna nirvana, podobno kot se otrok znajde v
prosti igri. Ko mine obdobje tipičnega spontanega
igranja, postane tok glasbe vitalnega pomena, tako kot
v učnem načrtu waldorfske šole.
Igra in življenje
Ustvarjalnost je odvisna od obeh miselnih procesov,
zavednega in nezavednega. Friedrich Nietzsche, Rudolf
Steiner in Carl-Gustav Jung, so spodbujali estetska
doživljanja, da se zgradi osnova za čut za notranje
vrednote pri posamezniku. Čarobnost igre nima
materialnega interesa, vendar je kljub temu sveta
realnost.
Verjamem, da pri vseh ljudstvih, zlasti v deželah s
ponosno ljudsko tradicijo, obstaja soglasje o tem, da
naj bi bila kultura igranja skrbno varovana in da mnoge
igrače, ki so danes otrokom dosegljive, siromašijo
inventivnost in ustvarjalno naravo proste igre. Mnogi
starši in stari starši lahko pritrdijo besedam angleškega
filozofa Johna Ruskina: "Igra je nujna zato, da nas
osreči."
Resnobnost in pogosto tudi strahovi, ki so v moderni
družbi vse bolj prevladujoči, potrebujejo na drugi strani
uravnoteženost s sprostitvijo igrivosti, da bi se lahko
ustvaril prostor za razreševanje velikih problemov, s
katerimi se družba sooča danes. Igra je vsekakor zelo
resna zadeva, navsezadnje je najzgodnejše znamenje
duševnih motenj nezmožnost igranja.
Danes je celovitost jaza pogosto motena zaradi
razprščenosti zavesti moderne dobe. Odraslost je
tako ločena od otroškega spomina in s tem tudi od
sposobnosti predstavljanja. Z ohranitvijo otroške
igrivosti zadržimo gladko in tekočo misel in čutenje,
spontanost, celovitost in osebnostno pristnost. Preden
se oblikuje železna veriga življenjskih izkušenj v naši
biografiji, je otroška igra pomembno izhodišče za
poznejše kvalitetno bivanje.
Einstein: Prenašati otroške občutke v sile odraslosti,
izmenjevati in sestavljati otroško čudenje novostim
s pojavnostjo, ki se zdi morda v štiridesetih letih
vsakdanja domačnost- to je značaj genija.
Opombe
1. Neruda, Pablo: I confess I have lived. Rhodos,
Copenhagen 1974
2. Taylor Research & consulting 2003
prevod: Staša Mavko
WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 13

D O G O D K I
za organizacijski odbor Stanka Žabkar in Marina Nuvak
Božični semenj
Zahvala
Božični semenj je za nami. Bilo je lepo in uspelo
nam je. Iskrena hvala vam, dragi starši, učitelji,
dijaki in učenci, ki ste s svojim delom in dobro
voljo pričarali dan poln doživetij, veselja in prazničnega
vzdušja!
Hvala tudi vsem zunanjim gostom in sodelavcem, ki
so na različne načine prispevali k temu, da je bil naš
semenj še bolj uspešen.
Slovenski vojski se zahvlajujemo, ker je že drugo leto
za naše obiskovalce pripravila okusne tople obroke.
Hvala županu Zoranu Jankoviću, ki nas je letos
ponovno obiskal in ob tej priložnosti prispeval 500 €
za naš novi klavir.
Hvala družini Musič za njen prispevek za klavir v
znesku 300 €.
Seveda pa hvala tudi vsem staršem in sorodnikom,
ki ste, ne le s svojim delom, ampak tudi z nakupi
omogočili, da smo semenj ugodno zaključili.
Hvala tudi vsem našim obiskovalcem, ki so s svojim
obiskom prispevali, da je bilo vzdušje na semnju veselo
in živo.
Iz izkupička bomo letos plačali novi klavir ter opremili
naravoslovno učilnico.
Sejem je odprl direktor Iztok Kordiš,
ponovno pa je bil med nami tudi ljubljanski
župan Zoran Jankovič (zgoraj)
Obiskala nas je tudi direktorica direktorata
za OŠ ga. Mojca Škrinjar (levo)
Prodaja je šla dobro od rok (spodaj)
14 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007

Za kulturni program je poskrbela naša
glasbena šola (spodaj)
ter naša nekdanja dijakinja, violončelistka
Alja Mandič (zgoraj)
Znane osebnosti so v sredo pred semnjem
pletle venčke za prodajo na semnju (desno)
WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 15

16 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007
Božični koncert je bil tudi letos zelo dobro
obiskan. Zboru staršev in učiteljev Waldorfske
šole Ljubljana se je pridružilo kar nekaj solistov,
ki so navdušili občinstvo

D O G O D K I
Matej Bezgovšek
Biovan na obisku
na waldorfski šoli
Zelo sem vesel, da je podjetje Biovan lahko
sodelovalo pri tako prijetnem dogodku, kot je
božični semenj waldorfske šole. Ko pišem ta
članek, sem še vedno poln pozitivnih vtisov iz Ljubljane,
kjer smo v soboto, 1. decembra, preživeli čudovit dan.
Velika pohvala pa gre tudi mariborski waldorfski šoli, ki
smo jo obiskali v soboto, 8. decembra. Ko človek doživi
dan v krogu prijetnih ljudi, ki jim iz oči sveti posebna
energija in se je ne da opisati z besedami, si zaželi, da bi
bilo več takšnih sobot. Kdor vidi srečo v otroških očeh, ki
brezskrbno raziskujejo in jim veselje prekriva obraz, ta se
kmalu zaveda, da waldorfski način delovanja pozitivno
vpliva ne samo na otroke, pač pa utrjuje tudi vez med starši
in otroki, ki v današnji hitri vožnji skozi življenje niti ni
pravilo.
Lepo je bilo videti vse te starše in otroke, ki so skupaj
preživljali soboto. Težko z besedami opišem občutke,
zato vsem toplo priporočam, da to ob kakšni drugi
priložnosti sami doživite. Vsem še enkrat velika pohvala
za odlično organizacijo in izbor dogodkov. Med drugim mi
bo še posebej ostalo v spominu prečudovito predavanje
ga. Mete Vrhunc z naslovom Gensko spremenjene
rastline, ki je na meni prav zagotovo pustilo še poseben
pečat. Da ne omenim ostalih predavanj in dejavnosti,
ki so popestrili kulturni program in dali prav posebno
noto dogodku, ki si zasluži veliko pohvalo.
Verjetno se sprašujete, kdo je Biovan. To je pravzaprav
otrok, ki se je rodil nekje pred enim letom z namenom,
da naredi za prebivalce Slovenije nekaj dobrega. Preden
je Vanja zbolela, je živela povsem običajno, torej
brezskrbno življenje in ni niti slutila, kako ti bolezen
lahko spremeni prioritete v življenju. Ni se zavedala,
da je sreča pravzaprav zrak, ki ga dihamo, da je sreča,
ker lahko greš sam po stopnicah, pravzaprav je sreča
že to, ker čutiš, lahko govoriš, ali pa samo pogledaš
naključnega soseda in ga vljudno pozdraviš.
Šele ko sam doživiš trenutek resnice in se zaveš, da
niti ni vse odvisno od nas, pač pa mati narava verjetno
že ima razloge za takšne in drugačne dogodke, ki se
nam zgodijo v življenju, takrat veš, da smo v bistvu zelo
majhni, nebogljeni. Ko se zaveš, da živiš zaradi sebe
in ne za druge, pač pa v sožitju z drugimi, takrat se
ti odprejo vrata v povsem nov svet. Takrat se še kako
zavedaš narave okrog sebe, ptičk, ki žvrgolijo svojo
pesem, reke, ki teče … Vse to in še več je pravzaprav
vedno z nami, ampak malenkosti, ki nas obdajajo, se le
redko zavemo, pa čeprav je to naše največje bogastvo.
Vanja je to začutila, ko jo je nepričakovano zadela
bolezen, tako da čez noč ni čutila nog. Zdravniki so tavali
v temi in pravzaprav nihče ni vedel, kaj je narobe. Sumili
so multiplo sklerozo, pa to in ono bolezen. Diagnoze ni
bilo. Vanja je takrat samoiniciativno raziskovala razne
vire, kjer bi lahko primerjala svoje simptome. Kasneje
se je izkazalo, da je imela vnetje hrbtenjače in to je bil
tudi razlog za spremembo načina življenja. Pravzaprav
sva kasneje ugotavljala, da se je to moralo zgoditi, saj
je obema spremenilo življenje. Takrat sva spoznala, da
je v življenju pomembno vse kaj drugega kot le utrip
vsakdanjika. Takrat je Vanja spoznala ljudi, ki so na
neki način oblikovali najino sedanjost. Biovan je torej
najin otrok, ki je zagledal luč sveta z namenom, da
spreminja prehranjevalne navade, saj se mnogi ne
zavedajo, da je poleg obvladovanja stresa prav način
prehranjevanja eden izmed pomembnih dejavnikov pri
ohranjanju našega zdravja.
Biovan je nastal spontano, saj je na slovenskem tržišču
primanjkovalo kvalitetnih bio in demeter prehrambenih
artiklov, ko smo najprej zase iskali nekaj najkvalitetnejše
prehrane. Biovan je na slovenskem tržišču zastopnik
nemškega podjetja Naturata-Spielberger, ki je vodilni
proizvajalec in ponudnik visoko kvalitetne naravne
hrane (bio/demeter). Kar tri četrtine produktov je
demeter kvalitete, njihova ponudba pa obsega testenine,
riž, jušne osnove, olja, oreščke, suho sadje, kosmiče,
moko, čokolado, kavo, sladila, začimbe, dišave, kakav,
vročo čokolado, proizvode iz paradižnika, balzamični
kis, semena … Prav tako zastopamo švicarsko podjetje
Holle, ki ima tradicijo že od leta 1933 in je vodilni
proizvajalec naravne otroške hrane ter ima večino
produktov demeter kvalitete. Takšna hrana je zdrava
in varna, gensko nespremenjena, brez dodatkov soli,
sladkorja, umetnih arom, barvil, konzervansov in
kadar je potrebno, tudi brez glutena.
Ponudba Holle obsega mleko 1, 2 in 3 ter kozje
mleko, mlečne žitne kašice, žitne kašice brez mleka,
sadno-žitne kašice brez mleka, pirin prepečenec in
pirine piškote za dojenčke, čaj za dojenčke ter sadne
in zelenjavne kozarčke. Žitna otroška hrana Holle je
proizvedena iz celih žitnih zrn. To pomeni, da se ne
uporabi samo zmleti del zrna, ampak tudi kalček in
dragocena lupina.
WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 17

O E M A R I B O R
Tako so uporabljene naravne vsebine žit, kot
so beljakovine, ogljikovi hidrati, maščobe in tudi
mineralne snovi in vitamini. Prav tako se ohranijo tudi
pomembne balastne snovi za izboljšanje prebave. Za
Holle žitno prehrano so polnovredna žita predelana
v lahko prebavljivo in dojenčku primerno obliko. Ko
pride žitni škrob v stik s toploto in vlago, je dostopen
za dojenčkov organizem, ki še raste. Iz polnovrednega
žita nastanejo najbolj fini, enostavno topljivi kosmiči.
S sestavinami, ki so napisane v receptih, se lahko in
enostavno pripravijo stekleničke in kašasti obroki, ki so
usklajeni z razvojem vašega dojenčka. Zelo pomembna
prednost je in bo individualna priprava hrane.
To pomeni bazo za pripravo stekleničk in kašic iz
dostopnih žit biološko-dinamične kvalitete (demeter).
Kvaliteta nadaljnih dodatkov, kot so sadje, mleko ali
zelenjava, je odvisna od izbire matere. Mame same
izberejo, katere sestavine bo užival njihov otrok (in ne
industrija). Tako lahko npr. zaradi dokazane otrokove
alergije posamezne sestavine nadomestite z drugimi.
Zastopamo pa tudi nemško podjetje Lubs, ki ponuja
sadne tablice, ter avstrijsko podjetje Bio-egger, ki je
ponudnik bio bonbonov, njihov najbolj znan produkt
so bio medvedki brez želatine, barvil, konzervansov in
drugih dodatkov. Več o produktih si lahko preberete
na www.biovan.si, kakršna koli vprašanja pa lahko
pošljete na info@biovan.si in z veseljem vam bomo
odgovorili.
V veliko veselje nam bo, če bo Biovan uspel zadovoljiti
tudi vaše potrebe po zdravem načinu prehranjevanja.
Biovan je Vanji v najtežjih trenutkih vlival dodatne moči
in upanje, s katerim je našla največji zaklad za srečno in
zdravo življenje. Midva sva spremenila način življenja,
sedaj se veliko gibava, pozitivno razmišljava in se
izogibava stresu, še posebej pa se zdravo prehranjujeva.
V kolikor sem z najino zgodbo komurkoli dal dodatne
moči, da prebrodi kakšno težavo, če sem mogoče komu
odprl oči in pomagal odgovoriti na kakšno vprašanje
ali pa sem mlajšim bralcem nakazal pot k svobodi, ki
sva jo z Vanjo tudi s pomočjo Biovana našla, bova oba
zelo vesela. V kolikor ima kdo kakršno koli vprašanje
v zvezi z vnetjem hrbtenjače ("transverzalni mielitys"),
lahko tudi kontaktira Vanjo in z veseljem bo delila svoje
izkušnje s komerkoli.
Tuji jeziki v
osnovni šoli
Dva tuja jezika že od
1. razreda dalje
Andrej Ornik
Dandanes si že skoraj vsi starši želijo, da bi
njihov otrok znal govoriti vsaj en tuj jezik. Ta
potreba se je od 1970. leta dalje že tako močno
razvila, da se lahko soočamo celo z določenimi socialnimi
zaprekami, če se ne znamo vsaj nekoliko pogovarjati v
angleškem jeziku.
Kdaj je najboljši trenutek, da se začnemo učiti tujega
jezika? Že v 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja
so nevropsihološke raziskave pokazale, da otroci, ki
se začnejo pred 10. letom starosti učiti tujih jezikov,
veliko lažje najdejo dostop do njih, kakor otroci,
ki se tega lotijo kasneje. Ko otrok pride v šolo, je v
uporabi materinega jezika postal že tako gotov, da si
je ustvaril dobro podlago za razmišljanje, govorjenje in
komuniciranje. V tem obdobju so vsi govorni organi (od
grla do konice jezika) še zelo plastični in odprti.
V tem času zvenijo vsi glasovi, toni in melodije tujega
jezika v otrokovem ušesu na zelo igriv in melodičen
način, otrok pa v sebi še vedno nosi tudi ogromno sil
posnemanja, ki mu omogočajo lahkotno učenje jezika.
Danes so prednosti zgodnjega poučevanja tujih jezikov
nesporno priznane in tako že na mnogih državnih šolah
takšno učenje tudi izvajajo.
Waldorfske šole pa se lahko na področju zgodnjega
poučevanja tujih jezikov pohvalijo že z 80 leti bogatih
izkušenj, kajti že od ustanovitve prve Waldorfske
šole v Stuttgartu leta 1919 se vsi waldorfski učenci
že od prvega razreda dalje učijo dveh tujih jezikov.
Na Waldorfski šoli Maribor sta to angleški in nemški
jezik.
Rudolf Steiner, waldorfska šola, demeter so
povezovalne točke, ki združujejo nekaj dobrega za
sočloveka. Veseli me, da je bil tudi Biovan deležen
prijetne družbe, saj smo se kot ponudniki demeter
artiklov počutili v vaši družbi prijetno. Tudi Biovan,
prijatelj zdravega prehranjevanja, si je za cilj postavil
narediti nekaj za dobro ljudi in v tem smo si enaki.
Sreča je v malih stvareh …
18 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007

Pri tujem jeziku učenci najprej pišejo tekste, ki so se
jih naučili ustno v prvih treh razredih in se jih ob tem
hkrati učijo tudi brati.
Ob koncu tretjega razreda tako povprečno nadarjen
otrok obvlada najpomembnejše glasove dveh tujih
jezikov, ima varen občutek za stavčno melodijo tujih
jezikov. Pozna tudi veliko otroških pesmi, rim, rekov,
prstnih ter ostalih iger iz dveh tujih jezikov. Na ta način
otroci pridobijo podlago za miselni preboj v tuj jezik, ki
nato sledi od 5. razreda dalje.
Pri učenju tujih jezikov se na waldorfskih šolah zelo
močno naslanjamo na dejstvo, kako se otroci učijo
maternega jezika. Majhen otrok se materinščine nauči
zelo igrivo, tako da posluša govor okrog sebe in nato
poskuša te besede posnemati, pri čemer igrajo zelo
pomembno vlogo večkratne ponovitve. In tako kot se
majhen otrok že na samem začetku sooči s celovitostjo
materinščine, tako naj se tudi prvošolec okopa v obilju
novega jezika. Tako vodilna metodično didaktična
misel ne sledi nujno principu od lažjega besedišča k
težjemu.
Naslednja zelo pomembna točka pouka pa je
gibanje. Če je govorjenje povezano z gibanjem, potem
to ne ustreza samo otroški želji po gibanju, ampak
pomeni tudi veliko olajšanje za spomin sam. Bolj kot
so govorna dejanja povezana z gibanjem telesa, lažje
lahko otroci reproducirajo besede in govor. Skrivnost,
zakaj se ljudje, ko bivajo v tujini, toliko lažje naučijo
tujega jezika, se skriva v veliki meri v dejstvu, da lahko
ljudje v tamkajšnji situaciji govorjenje in delovanje na
zelo živ način povežejo, in tako besed ter struktur ne
sprejemajo skozi branje nekega učbenika. Podobno pa
želimo doseči tudi pri otrocih.
Na Waldorfski šoli v Mariboru se pri našem delu v
1.,2. in 3. razredu prav tako poskušamo držati zgoraj
opisanih načel. Pouk nemškega jezika poteka dvakrat
tedensko po pol ure, enako pa se godi tudi z angleškim
jezikom. Tuje jezike se učimo skozi celotno šolsko
leto. Delo večinoma poteka v krogu, kajti to omogoča
učitelju, da zelo dobro občuti vsakega otroka posebej
in se mu lahko tako zelo hitro prilagodi in ga lažje vodi.
Naše ure so sestavljene iz treh glavnih delov. Vsako
učno uro pričnemo z ritmičnih delom, kjer ogromno
pojemo, se učimo raznih prstnih iger, rajamo in
podobno. Otrokom so še posebej všeč rajalne igre,
ki vsebujejo nekaj več "akcije", in kjer lahko otroci
bolj izživijo svojo potrebo po gibanju. Nadalje nas pri
pouku nemščine velikokrat obišče tudi prijazni škrat
Butzeman, ki nas nauči ogromno zanimivih stvari;
predvsem kako se predstaviti, povedati, koliko smo
stari ali pa kje smo doma. Kot si najverjetneje lahko
mislite, je Butzeman najbolj všeč otrokom prvega
razreda. Ritmičnemu delu sledi osrednji del učne ure,
v katerem vsak mesec obravnavamo novo učno temo.
Tako se učimo o vremenu, o šoli, družini, hrani, živalih,
oblačilih, spoznavamo barve in se učimo šteti.. Ob tem
se vedno zelo zabavamo, veliko smejemo, še posebej ob
kakšni zanimivi in seveda tudi poučni igri. Ob koncu
našega srečanja se vedno poslovimo s pesmico in drug
drugemu zaželimo prijeten dan.
Do konca tretjega razreda polnijo ure tujih jezikov
raznovrstni reki, rime, pesmi, plesi v krogu in igre,
kakor tudi razne scene iz vsakdanjega življenja, ki
otrokom pomagajo z vsemi čuti občutiti tuj jezik
– vse aktivnosti pa potekajo izključno ustno. Pri tem
kognitivni procesi niso toliko v ospredju, temveč gre
predvsem za občutenje novega jezikovnega sveta. Na
vse načine pa moramo poizkusiti, da se v prvih treh
letih izognemo in prevelikemu prevajanju, kajti vsi
preveliki intelektualni postopki motijo nezavedno
osvajanje tujega jezika. S četrtim razredom pa se to
spremeni, kajti pisava je osvojena in prve slovnične
strukture postanejo del pouka materinega jezika.
WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 19

O E M A R I B O R
Evritmija na
Waldorfski šoli v
Mariboru
Vida Talajić
Specifičnost Waldorfske šole v Mariboru je, da se
učenci že od prvega razreda učijo tri tuje jezike:
angleški, nemški in hrvaški jezik. Angleški in
nemški pri pouku teh predmetov, hrvaški jezik pa skozi
proces pri pouku evritmije. V prvem razredu učenci s svojimi
zdravimi silami posnemanja sledijo pripovedovanim
pravljicam, stkanih v verze in spremljanih z evritmijskimi
gibi. Včasih razredna učiteljica "prevede" del ali samo
besedo, za katero meni, da je učenci ne razumejo (lopticažogica,
patuljak-palček, div-velikan).
V drugem in tretjem razredu skoraj ne potrebujejo
več prevoda. Zasluga gre predvsem deklici v drugem
in njenem bratu v tretjem, ki poznata ta jezik preko
svojega očeta in otrokom vedno razložita, če česa ne
razumejo. Pogosto se zgodi, da drugi otroci že intuitivno
uganejo pomen besede ter skušajo drug drugemu
razložiti pomen.
To šolsko leto imamo nov, dobro uglašen klavir,
kar je velika sreča, ter veliko učilnico za evritmijo in
glasbo. Žal se bomo morali naslednje šolsko leto od
nje posloviti, ker bo v njem prebival novi prvi razred.
Tako bomo imeli evritmijo zopet tako kot preteklo leto,
v enem od razredov.
Najpomembneje je, da učenci radi prihajajo k pouku
evritmije, vsi v prelepih evritmijskih oblekah, ki jih je
velikodušno zašila gospa Zorko, mama učenca tretjega
razreda. Učenci pri evritmiji z veseljem sodelujejo pri
imaginativnem procesu preobrazbe palčka v princa,
vile v princeso,zajca v raco,…starejši pa že obvladajo
zahtevnejše gibe in oblike ter glasovne in glasbene
evritmijske naloge. V veliko veselje so jim tudi nove
bakrene palice, ki so jih v februarju za njih izdelali
učitelji in starši.
Tudi meni je v veliko veselje, da lahko sodelujem v tem
čudovitem procesu izgradnje in se znova čudim, kako
blagodejnoin osvežujoče deluje evritmija na učenca
skozi celoten pedagoški proces.
Izredno pomembno se mi zdi, da evritmija "živi" tudi
na naših pedagoških konferencah. Vsak četrtek se
učitelji za 20 min. srečamo v umetniškem procesu,
ki nas združuje na nekem drugem nivoju ter nam da
moč, da lažje rešujemo pedagoška in druga vprašanja
in zahteve, ki jih pred nas postavlja šolski vsakdan.
Ob četrtkih se že drugo leto srečuje tako imenovana
evritmijska skupina Vidar, ki je to šolsko leto
sestavljena iz devetih članov – staršev in učiteljev šole
ter študentov waldorfskega izobraževanja. Vsak teden
imamo eno uro glasovne in eno uro glasbene evritmije.
Tako je mogoče vsak četrtek med šesto in pol deveto uro
zvečer slišati vesele zvoke glasbe, poezijo v hrvaškem
jeziku ter skupno napisane pesmi v slovenščini s
hrvaškim naglasom, seveda pa tudi ropot ob padanju
bakrenih palic in veliko smeha.
20 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007