Revija Svitanje - Poletje 2008

wsljubljana

Letnik IV, številka 2

Kazalo

S V I T A N J E

Revija za negovanje kulture zavedanja

Kašeljska cesta 150 C

1260 LJUBLJANA-POLJE

Tel, fax: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909

GLAVNA IN ODGOVORNA UREDNICA:

Marina Nuvak

STROKOVNI SODELAVCI:

Aci Urbajs, Fanči Perdih,

Eva Zupan, Breda Medvešček,

Marko Pogačnik, Terezija Nikolčič

SLIKOVNI MATERIAL:

Fanči Perdih, Aci Urbajs,

Petra Melik, Skupina VITAAA

PRELOM IN OBLIKOVANJE:

Žiga Vuk, zzigc.net

NASLOVNICA:

Joca Jamšek

JEZIKOVNI PREGLED:

Betka Jamnik,

Tatjana Kamenšek Klopčič

Kazalo 2

Uvodnik 3

Vinogradniška praksa - živali na kmetiji 3

Skrb za naravo 4

Nasvet za boljši pridelek - fižol 4

Dobrih energij ni nikoli preveč 6

Zdravilne rastline 7

Širjenje obzorij 9

Primer b/d raziskovalne kmetije v Järni 9

Hologram Evrope 13

Zemlja izgublja svoj oklep 16

Stvarjenje in evolucija 19

TISK:

Tiskarna knjigoveznica Radovljica d.o.o.

Ljubljanska cesta 56

4240 Radovljica

IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C

1260 Ljubljana-Polje

Davčna št. 94313008

TR: 02031-0254286474

Tel: 01 549 01 55

revija.svitanje@gmail.com

LETNA NAROČNINA: 15 EUR

NAKLADA: 850 izvodov

PRILOGA:

Waldorfske novice

časopis Waldorfske šole Ljubljana

Vse pravice zadržane. Ponatis celote ali

posameznih delov je dovoljen le s pisnim

dovoljenjem uredništva.

ISSN 1854-1739

Zelo bomo veseli vsake vaše

dodatne finančne podpore!

Naš transakcijski račun:

02031- 0254286474

pripis: DONACIJA

Revijo SVITANJE lahko naročite:

• na elektronskem naslovu

revija.svitanje@gmail.com

• ali z naročilnico, ki je objavljena v reviji.

Letna naročnina je 15 EUR.

POZOR!

Iščemo nove sodelavce, ki nam bodo pomagali

pridobivati sredstva iz evropskih skladov.


3

Uvodnik

Marina Nuvak

glavna in odgovorna urednica

Dragi bralci!

No, pa nam je uspelo. Žal je

včasih pač tako, da ne gre in ne

gre. In potrebna je velika mera potrpežljivosti, da zmore

človek v miru počakati. Ko je čas pravi, se stvari začno

postavljati na svoja mesta in revija je tukaj!

Žal nekateri naši sodelavci tokrat niso utegnili pripraviti

svojih prispevkov, saj jih je delo na njihovih kmetijah - zaradi

preobilice dežja v prvi polovici junija - preveč zaposlilo. Smo

pa veseli, da je kljub vsemu med nami spet naš vinogradnik

Aci. S svojo ljubeznijo do vinograda in do dela v njem nam

prinese svežega vetra in nam da misliti.

Zelo lepo je videti tudi val navdušenja, s katerim se v društvu

Ajda Goriška lotevajo novih projektov, ki bodo gotovo

zanimivi tudi za druga društva po Sloveniji. Prispevek

naše stalne sodelavke Fanči, ki se je pogumno lotila zelo

pomembnega dela - semenarstva, je tokrat sicer bolj kratek, a

nam prinaša pomembne nasvete za delo na zemlji.

In potem so tukaj še nasveti gospe Nikolčič. Tudi njeno delo je

zelo pomembno, saj skrbi, da prihajajo zelišča, ki jih prodaja

na Ljubljanski tržnici, z ekološko neoporečnih površin.

Ljudem pomaga, da si marsikatero zdravstveno težavo

lajšajo z naravnimi zdravili, hkrati pa med nami ozavešča,

kako pomemben del našega žitja so travniki, polni rožic. Leti

imajo še eno, za človeštvo zelo pomembno vlogo: na njih

se pasejo čebele. O teh pa smo v zadnjem času lahko prebrali

mnogo zelo alarmantnih in strah zbujajočih vesti.

Besedo vest smo žal iz našega besednjaka že skoraj povsem

izločili. Pa bi morali ob marsikateri vesti, ki ji danes tako

lagodno rečemo novica, morda le potrkati na svojo vest.

Potem morda čebele ne bi doživele takšnega množičnega

umiranja. In kaj to dejstvo pomeni za preživetje človeka na

tem čudovitem planetu Zemlja? O tem bomo v naši reviji še

pisali.

Vinogradniška praksa

- živali na kmetiji

Aci Urbajs

Težko se spravljam k pisanju tegale članka.

Razbolel hrbet in utrujene noge povedo vse.

Preveč dežja v juniju. Peronospora ogroža moj

pridelek že dober mesec. Ritem škropljenja je na

teden. Poleg tega je treba urediti trto, ki se bujno

šopiri. In trava kar kipi iz razmočene zemlje.

Še ponoči me preganjajo sanje o beli plesni na

grozdih. In gospa urednica pravi,da naj še pišem

o tem. "Hvala Bogu, da obstaja svobodna volja!"

Zato današnjo temo malo spreminjam in pišem o

živalih. Konec aprila smo na naše pašnike in tudi v

vinograd spustili par konjičkov. S tem dogodkom

smo postali "pravi" biodinamični kmetje,

vinogradniki in sadjarji. Seveda smo bili tudi prej

pravi, saj smo delali po smernicah

Demeter. Toda misel, da nam manjkajo živali, je bila

vsako leto večja. Začetek zgodbe sem nekako uvrstil

s predavanjem Dr. Seelbacha na biodinamični

kmetiji na Koroškem. Tema Individualnost kmetije

in pomen živali pri tem me nikakor ni pustila

hladnega. Saj pri živalih ne gre samo za njihovo

uporabno vrednost, da nam popasejo travinje,

dajo mleko, nam pomagajo pri opravilih, oskrbijo

z gnojem… Njegova misel se je pletla v zgodbo, da

nam živali dajejo neke prikrite spodbude, da skupaj

urejamo kulturno krajino, saj živali razumejo

spodbude etrov. Kot primer je navedel ptiča - šojo.

Jeseni so te ptice na severu Nemčije zakopavale

želod v zemljo, in to po urejenem konceptu. Biologi,

ki so opazovali ta pojav, so mislili, da si ptice delajo

zalogo hrane za dolge zime. Toda šoje se pozimi

umaknejo v toplejše kraje in ne rabijo zalog, torej

so pogozdovale. Določene dežele v Nemčiji imajo

pogoj, da brez živali ni biološko-dinamične

prakse.

K tej zgodbi bi dodal še eksperiment, ki so ga

opravili s konjem The clever Hans (pametni

Hans). Ta konj je z udarci nog reševal seštevke

enostavnih števil. Ko je komisija izločila iz prostora

njegovega trenerja, je še naprej računal. Ko pa so

izločili publiko, konj ni več računal. Poslanstvo

konja - živali je, da razveseljuje ljudi.


Skrb z

Skrb za narav

Konjička sta na našo kmetijo prinesla vidne

spremembe. Več vrst ptičev na pašniku je

spodbudilo ujedo, da bolj skrbno opazuje, kaj se

dogaja. Raste tudi gnojni kup, ki se spreminja

v kompost. Rman, ki sem ga imel izbranega za

poletno žetev za izdelavo kompostnega pripravka,

sta konja popasla. Ko sem pripravljal koprive za

kompostni pripravek, je radovedni konjiček popasel

še te. Seveda, dodal sem še kamilice; drevesno lubje

kar sama jesta … Skrbno sem zbral konjske fige in

jih umešal v gnoj. Hej, pomagala sta mi pri izdelavi

kompostnih pripravkov.

Prinesla sta tudi prikrite spremembe. S svojo igro

in veselim hrzanjem sta prinesla dinamiko na

kmetijo. Ljudje se ustavljajo in opazujejo njuno igro

in neizmerno radovednost. Toda tudi žalost in jezo,

ko sta polomila hruško in jo z vejami vred predelala

v gnoj. Tragi-komika.

Nekega jutra je sedemletna Tina opazila,da je

travnik čisto drugačen brez konj. Takrat me je

prešla misel g.Seelbacha, da le skupaj z živalmi

oblikujemo svojo individualno kmetijo.

Nasvet za boljši

pridelek - fižol

Fanči Perdih, dipl.ing.agr

Ena izmed zelo priljubljenih vrtnin na naših

vrtovih je tudi fižol. Lahko izbiramo med nizko,

srednje in visoko rastočimi sortami, med sortami,

ki so samo za stročje, za stročje in zrnje ter samo

za zrnje.

Fižol prepeličar

4

Ko sem bral misel priznanega vinogradnika in

vinarja s Štajerske, da si vinogradnik ne sme

privoščiti, da mu na kmetiji smrdi po živalih in

gnoju, češ da stranke prihajajo iz mesta in jih to

moti, so me pomirile misli na vinogradnike iz

Provanse, ki prav tako pasejo svoje krave in ovce po

vinogradih in pašnikih in tako združujemo kmečko

tradicijo z vinogradništvom. Naša vina pa dišijo

malo drugače, po pravih rožah, medu, bezgu, senu

...

V manjših vrtovih ponavadi sadimo nizko rastoče

sorte, ker manj senčijo ostale površine. Na vrtovih

oz. njivah, kjer imamo probleme z divjadjo, pa

posadimo k vsaki prekli poleg navadnega fižola

še zrno laškega fižola (nekateri ga imenujejo tudi

turški fižol). To je fižol, ki ima grobe poganjke in

liste, zato jih srne ne marajo.

Fižol lahko sadimo tudi v kombinaciji s koruzo,

saj se tako dopolnjujeta (fižol veže v zemlji dušik

in preskrbi hrano za koruzo, ki je "požrešna" glede

hranil, koruza pa daje fižolu oporo.


5

oa nar

Če želimo imeti stročji fižol skozi celo poletje,

priporočam sledečo obdelavo (predvsem

pomembno pri nizkem fižolu, ki naenkrat

nastavi stroke): Fižol sejemo na dan za plod, nato

obdelujemo (okopavanje, obiranje) na dan za cvet.

Tako bodo naše rastline zelo bogato cvetele in

formirale stroke, po obiranju pa ponovno formirajo

nastavek za cvetenje.

Če stroke oberemo na dan za cvet, bodo ostali več

dni sveži tudi v hladilniku /če jih oberemo na dan

za plod, bodo tudi po obiranju zoreli in po 2-3 dneh

v hladilniku ali shrambi postanejo žilavi in nitkasti.

Ravno tako rastline, ki jih oberemo na plod, težijo k

zorenju preostalih strokov in semen in ponavadi ne

razvijejo novih zasnov za cvetenje, zato moramo za

kasnejši pridelek na novo sejati rastline.

Fižol v kombinaciji s koruzo

Če kombiniramo, je potrebno izbirati visoko

rastoče sorte koruze, ki imajo močna stebla za setev

v kombinaciji z visoko rastočim fižolom, ali pa se

odločamo za nižje sorte koruze (1,8-2m) in srednje

rastoče oz. pol visoke sorte fižola (cca 1-1,5m višine),

na manjših vrtovih pa lahko kombiniramo tudi z

nizkim fižolom .

Fižola ne obdelujemo na dan za list, ker s tem

spodbudimo razvoj bolezni.

V postopku vpisa v sortno listo imamo novo sorto –

prepeličar tomačevski, saj ga kmetice iz Tomačevega

gojijo že več kot 40 let za lastno uporabo in prodajo

na Ljubljanski tržnici.

To je nizka sorta, ki ima ploščate zelene stroke ter

rjavo pisano zrnje. Uporaben je za stročje in zrnje.

Je bujno rastoč in naredi močne grmičke, zato ga

sejemo v vrsto na 10-15 cm 1 zrno.

Koristna informacija:

Predstavitev (razstava in predavanje) sort iz naše

pridelave bo v okviru prireditev EKOTEDNA

v Ljubljani (8.-12.9.08), 13.9.08 pa se bodo na

EKOPRAZNIKU predstavili tudi naši pridelovalci

semen, kot tudi kompletna ponudba dobavitelja

AMARANT.

Vabljeni!


6

skrb za

Dobrih energij ni

nikoli preveč

Breda Medvešček

Eno od najpomembnejših opravil biodinamika

je škropljenje z različnimi biološko-dinamičnimi

pripravki, ki vplivajo na krepko ukoreninjanje, v

ostalih fazah rasti pa rastlino okrepijo, uravnajo

njene življenjske procese. Z načrtno uporabo

teh pripravkov pa ne prispevamo le k zdravju

rastline, ampak lahko dosežemo kontrolirano rast

njenega posameznega dela - korenine, listov, cveta

ali plodu, odvisno pač od tega, za kakšen namen

rastlino gojimo. Biološko-dinamično gojene rastline

vsebujejo vse potrebno za zdravo življenje ljudi

in živali, ki se z njimi prehranjujejo, so pa tudi

bolj odporne na bolezni in škodljivce od drugače

gojenih. S škropljenjem pripravkov ohranjamo tudi

rodovitnost zemlje in zmanjšujemo škodljive vplive

različnih onesnaženj.

Pripravka gnoj iz roga in kremen iz roga sta v

biodinamiki najbolj cenjena in ju najpogosteje

uporabljamo za škropljenje. Priprava škropiva

seveda zahteva nekaj znanja, predvsem pa časa,

saj je potrebno vsako od teh dveh škropiv pred

uporabo celo uro po posebnem postopku mešati –

dinamizirati. Dinamizirajo se tudi nekateri drugi

pripravki za škropljenje, na primer t.i. pripravek

po Mariji Thun, vendar v teh primerih priprava

škropiva terja nekaj manj časa. Čas priprave škropiv

pa ni edini težje obvladljiv dejavnik. Pri velikih

pridelovalcih gre tudi za velike količine škropiva,

kar pomeni, da je ročni način mešanja tudi fizično

zahteven.

Znano je, da je biološko-dinamični način obdelave

zemlje in gojenja rastlin izmed vseh načinov

kmetovanja naravi najbolj prijazen, tako pridelana

hrana pa ni samo prehranski artikel, ampak hkrati

tudi zdravilo za telo in duha sodobnega človeka.

Tisti, ki se ukvarjamo z biološko-dinamično

pridelavo, vemo, da zahteva ta veliko truda

in brezkompromisnega upoštevanja naravnih

zakonitosti, kar pa v kombinaciji z vremenskimi

razmerami in ostalimi pogoji kmetovanja lahko

zelo oteži potrebna opravila.

Biodinamiki iz Društva Ajda Goriška so zaradi

neugodnih vremenskih razmer v zadnjih letih,

predvsem zaradi sušnih poletij in zelo močnega

vpliva ozona, v letošnji pomladi pa zaradi dolgega

deževnega obdobja, morali škropiti še večkrat

kot običajno. Ideja o tem, da bi si olajšali mešanje

škropiv, je dozorevala kar nekaj let, kresala so se

mnenja in pomisleki o "strojnem mešanju", saj se

je v Sloveniji biološko-dinamične pripravke doslej

mešalo ročno s preprostimi mešalnimi pripomočki.

Ogled mešalne naprave za biološko-dinamične

pripravke pri avstrijski semenarski strokovnjakinji

Emmelmannovi in obiski pri italijanskih

biodinamikih pa so vzpodbudili nekaj članov

v društvu, ki so skupaj z zunanjimi sodelavci

projektirali in izdelali posebno napravo, kar je

trajalo kar nekaj časa. Poskusno obratovanje t.i.

"naprave za avtomatsko ritmično mešanje biološkodinamičnih

pripravkov" se je začelo v letošnjem

aprilu na vrtnariji Olge Železnik na Vogrskem.


naravo

7

V tej napravi je mogoče naenkrat zamešati 160

litrov pripravka. Izvedba mešalnika omogoča

časovno nastavljiv avtomatski vklop in izklop,

kar je zelo dobrodošlo predvsem pri mešanju

pripravka kremena iz roga, ki ga je treba obvezno

škropiti že pred sončnim vzhodom in zato seveda

začeti z mešanjem že v ranih jutranjih urah. Vedeti

moramo, da je uporabnost biološko-dinamičnih

škropiv časovno omejena na zgolj nekaj ur, zato jih

nikakor ni mogoče zamešati "na zalogo" takrat, ko

nam to v vseh pogledih najbolj ustreza.

Zdravilne rastline

Jabolčna meta

Mentha suaveolens

Terezija Nikolčič

S skupno pripravo škropiv je po mnenju predsednice

društva Franke Ozbič delo goriških biodinamikov

postalo še bolj kvalitetno, saj zgledi vlečejo, skupnih

moči in dobrih energij pa tudi ni nikoli preveč.

Gospa Ozbičeva pove: "Uspelo nam je zagotoviti

strokovno natančno in redno škropljenje

pripravkov. Škropljenje je opravljeno v

predpisanih časovnih presledkih, seveda v skladu

z vsakokratnimi vremenskimi razmerami. Takšen

način organiziranja med člane prinaša več delovne

discipline, ta pa je pri izvajanju biološko-dinamične

metode nujna. V vodstvu goriške Ajde načrtujemo,

da bomo po poskusni obratovalni dobi sedanjega

centra vzpostavili še druge podobne centre za

pripravo biodinamičnih škropiv na našem območju.

Naše društvo namreč združuje biodinamike z

geografsko dokaj obširnega območja Goriške,

Vipavske in Krasa.

Veseli me, da je naša mešalna naprava vedno

bolj tudi nekakšen združevalni pripomoček za

prijateljske energije v društvu, saj se zaradi mešanja

in prevzema pripravkov srečujemo

člani pogosteje, kot smo se doslej. Tako si lahko tudi

sprotno izmenjujemo delovne izkušnje in skupno

razrešimo ali vsaj omilimo marsikatero od težav,

ki jih v letošnjih skorajda ekstremnih vremenskih

pogojih pri kmetovanju in vrtičkarstvu ni tako

malo," z zanosom in hkrati iskrico hudomušnosti

zaključi pogovor gospa Ozbičeva.

Več informacij o poskusnem mešanju pripravkov in

mešalni napravi dobite na tel. št.:

- 041 987 146 Franka Ozbič, univ. dipl. ing.

agronomije, predsednica Društva Ajda Goriška

- 041 200 502 Majda Železnik, Vrtnarija

Majdin gaj, Solkan

Eno od mnogih različic met najdemo na pustih

krajih, kjer ima rada polsenco. Zraste do 80 cm. Njen

vijolični cvet je klasast. Steblo je štirirobno in vsa

rastlina je posejana s sivimi dlačicami. Nabiramo

celo rastlino brez korenin pred cvetenjem. Jabolčno

meto mešamo z drugimi čaji za boj proti prehladu

in pomirjanje želodca.

Priprava: 1 žlička mešanice za 3 dl vrele vode.

V pokriti posodi naj stoji poparek 10 do 15

minut.

Jabolčno meto uprabljamo tudi v kulinariki kot

začimbo za krvavice. Dobite jo lahko na ljubljanski

osrednji tržnici.

Kraški šatraj

Sature montana

Raste na Primorskem, na višje ležečih krajih. Rad

ima puste kraje s kamnito podlago. Obstaja pa tudi

gojen v vrtu. Kraški šatraj je trajnica. Kot grmiček

zraste do višine 30 cm. Cvetovi so beli in lepo dišijo.

celo rastlino brez korenin nabiramo v času cvetenja.

Odganja črevesne vetrove. Deluje proti driski,

žene na vodo, krepi živce, blaži suh kašelj in krepi

spolno moč pri moških, ker naj bi bil v ljudskem

zdravilstvu afrodiziak.

Priprava: 1 žlička mešanice kraškega šatraja na

skodelico vrele vode. V pokriti posodi naj

poparek stoji 10 do 15 minut.

Kraški šatraj je poznan tudi kot začimba za mesne

jedi.


8

skrb za

Mačja meta

Mepeta cataria

Čaj z okusom limone pomirja in sprošča živce.

Zvečer prinese mirno spanje. Preprečuje napade

migrene in glavobola. Nosečnicam preprečuje

slabost in bruhanje. Uporablja pa se tudi za kopeli.

Je gojena rastlina, redkeje jo najdemo podivjano ob

grobljah in krajih, ki jih je človek zapustil. Zraste do

60 cm, je enoletnica, redkeje trajnica. Nabiramo celo

rastlino brez korenin, in sicer julija. Nekoč je bila

mnogo bolj cenjena kot zdravilno zelišče. Danes je

manj znana. Deluje proti krčem, odganja črevesne

vetrove, ugodno deluje na želodec. Pospešuje

znojenje, izzove menstruacijo. Preprečuje beli tok

in vnetje rodil. Pri kopanju jo lahko uporabimo za

sprostitveno kopel.

Priprava: za čaj vzamemo 2 mali žlički mešanice

na skodelico vrele vode. V pokriti posodi naj

stoji poparek 10 do15 minut.

V kulinariki jo uporabljamo kot sestavino melisinega

kruha, potice, bovle.

Oslad

Filipendula ulmaria

Priprava: za čaj uporabimo 1 žličko na skodelico

vrele vode. V pokriti posodi naj stoji 10 do

15 minut.

V kulinariki jo uporabljamo kot začimbo in za

aperitive. Uporablja pa se tudi kot dišavnica za

izdelavo parfumov.

Melisa

Melissa officinalis

Raste le gojena na naših vrtovih. Nabiramo celo

raslino brez korenin pred cvetenjem. To je zelnata

trajnica, doma iz Sredozemlja in Prednje Azije.

Ima rad vlažna tla. Raste po vsej Sloveniji. Zraste

do metra in pol visoko z rumenimi cvetovi. V času

cvetenja - junija meseca - nabiramo cvetove posebej

ali skupaj z zelenim delom rastline. Odlično se

obnese pri revmi in putiki. Pri želodčnem vrenju

izloča kislino. Odvaja vodo iz ledvic in mehurja.

Znižuje telesno temperaturo, preprečuje napade

migrene in glavobola. Pomaga pri vodenici in

celulitu, tudi pri čiru na želodcu in dvanajsterniku.

Čisti kri. Primeren je za okrepčilne kopeli.

Priprava: 1 žlička na 3 dl vrele vode. V pokriti

posodi naj stoji 10 do 15 minut.


Širjenje Obzo

Primer biodinamične

raziskovalne kmetije v

Järni

Artur Granstedt

Umestitev in zemljevid biodinamične

raziskovalne kmetije v Järni

Celotno organsko snov zemlje (SOM = soil organic

matter) lahko, če pogledamo graf B, razdelimo v

1. korenine,

2. žive organizme,

3. surova mešana snov (v glavnem je mrtva,

sestavljena iz bolj ali manj razgrajenega

rastlinstva) in

4. humusna snov (preobražena in stabilizirana

organska snov).

Živi organizmi, glej graf C, se delijo v

1. makro favna,

2. bakterije, aktinomicete,

3. glive in alge.

Zgodovina narave

Biodinamični raziskovalni inštitut v Järni na

Švedskem leži znotraj porečja reke Mälaren, samo

malce južneje od mesta, kjer se Mälaren izlije v

Baltsko morje. Na tem inštitutu raziskujejo,

kako se razvijajo tla, izvajajo pa se tudi raziskave

biodinamičnega, ekološkega in reciklirajočega

kmetijstva.

V glinasto ilovnati zemlji skillebylske

eksperimentalne kmetije v Järni je vsebnost humusa

v vrhnji plasti zemlje posameznih njiv 2,5-3 %. To

pomeni, da je celotna zaloga humusa približno

70-80 ton na hektar v vrhnji plasti zemlje. Celotna

zaloga ogljika je 40 000-50 000 kg na hektar. Ta

ogljik je nastal približno v 5000 letih iz rastlinja in je

shranjen kot humus v zemlji (graf A).

Graf A-C: Izračun količine organske snovi zemlje

(SOM), žive in mrtve organske snovi in skupin

živih organizmov v 1 ha trdne suhe vrhnje plasti

zemlje (0-20 cm) na kmetiji v Skillebyju

9


10

širjenje

Ob ogljiku, ki je v SOM, imamo tu tudi približno

5000 kg dušika in približno 2000 kg fosforja na

hektar ter vodik, kisik in žveplo; glavne osnovne

sestavine, ki so tudi pred kratkim prišle iz rastlin in

so izvor organske snovi.

Oris, ki prikazuje tipe vrhnjih plasti zemlje na

področjih osrednje Švedske in usedlin, ki jih puščajo

vode ledeniških rek. Topografija, vsebnost ilovice in

izvor osnovnega skalovja so pomembni za vsebnost

ogljika v zemlji ter za vsebnost humusa in rodovitne

lastnosti zemlje

Zemljevid poenostavljene črte visoke obale (HK),

področij nad HK in pod HK; črna barva označuje

lokalna ledeniška jezera

Zemlja ima naravno predzgodovino in tudi neko

zgodbo, povezano z zadnjim obdelovanjem. Na

humus in sestavo tal vplivajo vegetacija, prodiranje

korenin, dejavnost živih organizmov nad in v tleh

in vzajemno delovanje le-teh z mineralnimi solmi

ali hladnim kamenjem v različnih vremenskih

pogojih. V severni Evropi je bila zadnja ledena doba

pred 10 000 leti, po tem pa so bila ta velikanska

področja pokrita z morjem. Zemlja na severu je

mlada in lastnosti, ki jih ima za obdelovanje, so

posledica geoloških (velikost delcev in mineralna

sestava), topografskih in vremenskih (temperatura

in padavine) pogojev in biološke aktivnosti. Vsi ti

dejavniki pa se v času spreminjajo. Naravna tvorba

zemlje se je tukaj začela pred 3000 do 6000 leti, ko

se je iz morja dvignilo kopno. Tedanje najvišje točke

sedaj ležijo 20-40 metrov nad vodno površino. Na

Švedskem je večina plodne zemlje tam, kjer lahko

najdemo usedlinske tipe prsti iz usedlin pod

nivojem visoke obale. Najbolj naravno rodovitna

je prst, kjer osnovne kisle predele prsti uravnoveša

apnenec.

Zemlja se še naprej dviguje po 3 mm letno, kar je

posledica velikega pritiska s strani ledu med ledeno

dobo. Kot rezultat tega je lepo vidno dogajanje

razvoja zemlje na bližnji morski obali, ki je valovi

ne morejo več doseči. Na teh mestih se dogaja prva

tvorba humusa v tesni povezavi z mineralnimi in

vremenskimi procesi, razvijanje različnih rastlinskih

vegetacij in povečevanje življenja v zemlji. Povečana

vegetacija nad obalno črto postopoma tvori humus.

Tukaj lahko najdemo prve pionirske rastline. Lee

imajo sposobnost, da osvobajajo minerale iz

peska in raztresenih delčkov ilovice, ki so včasih

ležali na dnu morja. Naša zemlja je v velikem delu

sestavljena iz teh delčkov ilovice iz ledenega morja,

ki prihaja iz višjih predelov hribov. Ostanki rastlin

zagotavljajo osnovo za tvorbo humusa.

Danes se v tem delu Švedske zemlja še vedno

dviguje približno 3 mm na leto in je mogoče

opazovati tvorbo zemlje na robu morja, kamor

valovi ne sežejo več


obzorij

11

Razkroj organske biomase in tvorbo humusa v

zemlji lahko prikažemo v naslednjih korakih:

- razkroj odpadlih vlažnih listov in rastlinskih

ostankov s pomočjo alg, gliv in bakterij;

- razdrobitev razkrojenih listov in ostankov

rastlin s pomočjo ličink insektov, skakačev in

črvov;

- delno razkrojeni listi in ostanki rastlin, ki so

jih pojedli črvi, se zmešajo s prstjo in izločijo

kot zdrobljena združena snov;

- intenziven razkroj snovi na osnovne

komponente, kot so aminokisline, ogljikovi

hidrati, maščobe in kemični elementi, s

pomočjo aktivnosti mikroorganizmov;

- mineralizacija prsti je posebej intenzivna

v področju rizosfere, ker je spodbujena z

izločki korenin (sodelovanje z bakterijami in

protozoji);

- huminska sinteza z vključitvijo prostih

razkrojenih komponent k novim utrjenim

ogljikovim strukturam;

- tvorba mineralno (ilovnato) humusne snovi.

V kapilarni prsti se dogaja zelo pomemben tok

hranilnih snovi navzgor, ko se v prsti voda dviguje.

Spodnja slika (Humus) kaže, kje se je izoblikovala

najboljša rjava prst, ki ima zelo dobre hranilne

lastnosti. Rjava prst je ponavadi na boljših pašnikih

in v listnatih gozdovih. Zaradi vpliva bakterij

in živalskega življenja v zemlji se razkroj pod

rastlinsko preprogo dogaja tako hitro, da se ne

tvori plast nerazkrojenega humusa. Namesto tega

se razvije črna humuzna prst, ki se počasi združi

s plastmi mineralne prsti. Od teh vrst prsti se

ponavadi za obdelovanje uporablja rjava prst. Čista

humuzna prst se ponavadi razvije v močvirjih in je,

kar se tiče prsti, nekakšna vmesna stopnja. Če se jih

obdeluje, s časom izginejo. Kvaliteta humuzne prsti

je odvisna od tega, kakšna je osnovna mineralna

prst, na kateri leži in to ali izvira iz hranilno bogate

ali hranilno revne šotne prsti.

Humus - železo v podzolu (prikaz iz arhiva prsti)

Opazovanje tega, kje je bila morska meja pred

5000 leti, in razprava o zemeljskih tvorbah, ki so

posledica le-tega, kmetija Skilleby, 2006

Na Švedskem prevladujeta dve vrsti prsti, rjava

prst in podzol, odvisno od predpogojev v naravi.

Lastnosti obeh so posledica vlažne klime, kjer je

padavin več kot izhlapevanja. To pomeni, da se

iz vrhnjih delov zemlje ves čas izpirajo in lužijo

hranljive soli. Vegetacija pa poskrbi za obraten

proces, ker prenaša hranljive snovi navzgor iz

globljih plasti zemlje in jih vrača na površino

v obliki stelje. Zaradi tega so rastline, ki imajo

globoke korenine, kot npr. rdeča detelja in lucerna,

tako pomembne in jih je dobro vključiti v kolobar.

Slike kažejo tipe prerezov na Švedskem. Najvišja

organska plast zemlje (O horizont) je sestavljena

v glavnem iz stelje iz listov in iz humusa. Plast

A horizonta se imenuje vrhnja plast zemlje in

jo najdemo pod O horizontom. Eluvialna plast

E horizonta je svetlejše barve, v glavnem jo

sestavljata pesek in mulj. B horizont je sloj zemlje

tik pod površjem in vsebuje ilovico ter usedline

mineralov (kot so npr. železo, aluminijevi oksidi in

kalcijev karbonat), ki jih dobi iz zgornjih plasti, ko

vodne kaplje, polne mineralov, oblikujejo zgornje

plasti prsti. Plast pod B horizontom se imenuje

C horizont in je sestavljena iz razpadle trdne

podlage. Rastlinske korenine ne prodrejo v to plast,

zelo malo organske snovi lahko najdemo tukaj.

Nadaljujoča se poroznost v podzolu pripelje do


12

širjenje

značilne plasti, E horizonta, ki je pobeljena. Rjava

prst je posledica močnejšega obratnega procesa

s povečevanjem osnovnih hranilnih elementov,

ki pridejo iz vegetacije in hitrega razkroja le-te na

površju zemlje.

Če oskrba z organsko snovjo ni dovolj velika,

potem plodnost zemlje še naprej upada. Zmožnost

zemlje, da zadržuje vodo in hranilne snovi, upade

in zemlja ne učinkuje več kot živ biološki sistem.

V obdobju, ko zemlja ni zaščitena z vegetacijo, je

izpostavljena vetru in vodni eroziji. Na občutljivih

mestih tako odnese opazno količino zemeljskega

humusa. Poleg tega pa se na poljih, ki jih namakajo,

v primeru premajhne količine namakalne vode

nabira sol. Na suhih travnatih površinah sveta se

pojavi prevelika popasenost, posledica te pa je še

nadaljnja degradacija že tako nizko produktivne

zemlje.

Človeške kmetijske aktivnosti so v zgodovini

spremenile obdelovalno zemljo. Načini, ki še

danes najbolj uničujejo naravne danosti, so tisti,

ki požgejo rastlinstvo in potem ne nadomestijo

upada humusa. To se je zgodilo na kmetijah v

Evropi. Polja, ki so jih uporabljali za prehrambene

pridelke poleg kmetijskega centra in so stoletja

dobivala živalska gnojila, so v glavnem v boljšem

stanju, kar se tiče hranilnih snovi, kot tradicionalni

travniki, namenjeni za seno, ki so jih kosili, ne da bi

jih gnojili. Na koncu 17. stoletja (in v drugih delih

Evrope še prej) je bil propad prsti takšen, da je

postala pridelava zadostnih količin hrane, da bi se

prehranilo prebivalstvo, težavna.

Zemljevid pogostosti rjave prsti na Švedskem

Obdelovana zemlja

Osiromašenje humusnih rezerv in plodnosti v

obdelovani zemlji

Obdelovanja in izboljševanja kakovosti prsti

se pogosto ne smatra za medsebojno združljivi

dejavnosti. Pogosto obdelava pomeni zmanjšanje

humusa in plodnosti, ki so jo zgradili naravni

procesi. Z oranjem in obdelovanjem se ogljik in

zemeljski humus razporejata po vsej zgornji plasti

zemlje, se pa tudi hitreje razkrojita.

Kjer sekajo drevesa in jih zažigajo ter so tla zorana,

se pri tem ogljik, ki je spravljen v gozdovih in v

zemlji, sprosti v atmosfero. Ocenjujejo, da je količina

tega sproščenega ogljika približno 1,6 Gt C/leto, kar

je približno 20-25% vseh letnih emisij CO2-ja, ki

jih povzroči človek. Prehod od travniških površin

k področjem, obdelanim z žiti ali na področja, kjer

obdelujejo v vrstah, kmalu povzroči upad količine

humusa. Pri poljih, ki jih obdelujejo v vrstah, je ta

upad celo večji.

Pomen vpeljave stročnic, ki prinašajo dušik

v Evropo in nordijske dežele za naraščanje

Raziskave kažejo, da vsebnost humusa vidno upada

že po prvih desetih letih obdelave (Schlesinger,

1986). Zaradi manjše tvorbe proda in višje ravni

razkroja lahko obdelovanje zmanjša organski ogljik

v prvih parih desetletjih za 20-30%


obzorij

13

kmetijskega pridelka med 18. in 19. stoletjem, je

dobro dokumentiran (Kjaergaard, 1994; Granstedt,

1998). Na vsaki kmetiji je bilo nujno uravnovesiti

število živali in količino krme, ki je bila na razpolago.

Še posebej pomembno je bilo uravnovesiti količino

tiste krme, ki je bila pridelana in shranjena za zimo.

Hranilne snovi, kot sta fosfor in apno, sta najbolj

omejujoča dejavnika za produktivnost. Zaradi tega

razloga je prihajalo do velike količine recikliranja

tako znotraj kmetijskega sistema kot tudi znotraj

družbe (človeška poraba). Velik delež travnikov

v kolobarju in tvorba velike količine biomase, ki

temelji na dušikovih stročnicah, je bil tako zelo

pomemben ukrep za ohranitev visoke vsebnosti

humusa in s tem za fizično organsko plodnost

zemlje.

Naraščanje prebivalstva na Švedskem z 2 na 7

milijonov od leta 1800 do 1950 v glavnem temelji

na mednarodni pridelavi hrane z uporabo švedskih

naravnih virov. To naraščanje se je zgodilo še pred

vpeljavo umetnih gnojil in uvoženih krmilnih

koncentratov. Krmljenje konjev (približno 300 000

konjev) se je izvajalo s pomočjo mednarodnih virov.

Enak razvoj so dokumentirali tudi na Finskem

(Granstedt, 1999) in v drugih nordijskih deželah.

Hologram Evrope

Geopunkturni krog

Marko Pogačnik

predsednik Društva za sožitje človeka,

narave in prostora VITAAA Ljubljana

Mestna občina Ljubljana se je odločila, da sprejme

in podpre realizacijo projekta HOLOGRAM

EVROPE, ki smo uresničili v času slovenskega

predsedovanja Svetu Evropske unije v prvi

polovici leta 2008.

HOLOGRAM EVROPE je kompozicija 27 kamnitih

stebrov predstavljajočih 27 članic Evropske unije

in 7 dodatnih stebrov posvečenih deželam in

pokrajinam zunaj Unije, ki pa so pomembne za

evropsko celoto. (Norveška, Islandija, Švica, Turčija,

Severna Afrika, Balkan, Ruska planota).

Namen holograma je ustvariti arhetipski vzorec

Evrope in odkriti vlogo, ki jo posamezne dežele

Evrope igrajo v njeni celoti.

To povezovanje poljedelstva in živinoreje je danes

prekinjeno zaradi pomoči, povečane uporabe

umetnih gnojil na specializiranih obdelovalnih

površinah in zaradi uvožene krme na živalskih

kmetijah.

Štiriplastni krog bo ostal na svojem mestu v Ljubljani

tudi po tem, ko bo slovensko predsedovanje Uniji

zaključeno. Nas Evropejce bo spominjal na naše

globlje korenine in na namen našega skupnega

doma.

Pri konvencionalnem obdelovanju zemlje se

je upad rodovitnosti zemlje v nekem obdobju

nadomeščal s povečevanjem dodajanja kemijskih

sredstev. Toda ko se tudi zemeljske fizične lastnosti

izrodijo, in ko se zmanjša humus ter zmožnost

prsti, da zadržuje vodo, potem tudi te kratkoročne

rešitve ne pomagajo več. Osiromašenje zemlje, ki je

posledica nepravilnih obdelovalnih metod, se vidi

tudi v naših severnih predelih, četudi se ta proces

ne dogaja tako hitro kot v področjih s toplejšo

klimo. Na kmetijah v osrednji Švedski, kjer nimajo

živinoreje in pašnikov, so se obdelovalne lastnosti

prsti zelo poslabšale. To se še posebej dogaja v

primeru muljaste zemlje, kjer zmanjšanje vsebnosti

humusa povzroči uničenje zemeljske strukture in

zemeljske skorje. Seveda iz drugih koncev sveta

prihajajo še bolj zaskrbljujoča poročila, še posebej

od tam, kjer so klimatski pogoji bolj suhi.

prevedla Eva Zupan


širjenje

Verjamemo, da je proces stvarjenja združene in med

seboj povezane Evrope potrebno voditi na različnih

ravneh bivanja. Umetniško delo kot je HOLOGRAM

EVROPE je sposobno delovanja na globljih plasteh

bivanja in zavesti. S tem lahko politiki pomaga

pri naporih povezanih s stvarjenjem celovite

skupnosti evropskih dežel in narodov. Ekološko

in geomantično naravnano umetniško ustvarjanje,

kakršnega razvija Skupina VITAAA, ve, kako se

dotakniti nevidnih procesov integracije, delujočih

na vitalno-energijskih, čustvenih in duhovnih

ravneh, kar lahko bistveno pomaga pri ozemljitvi

in uspešnosti integracijskih procesov v Evropi.

Pri tem je potrebno poudariti, da Sloveniji njena

lega v celoti evropske celine omogoča, da razvije

povezovalno vlogo v evropski celoti. Prvič,

Slovenija je edina dežela v Evropi, kjer se stikajo

tri velike evropske jezikovne skupine, germanska,

romanska in slovanska. Drugič, Slovenija leži na

vitalno-energijski hrbtenici Evrope, ki poteka med

Kreto in Islandijo. Njena lega znotraj energijskega

tkiva Evrope Sloveniji omogoča, da lahko deluje

kot navzkrižni povezovalni člen tudi potem, ko je

svojo nalogo predsedovanja Uniji že zaključila.

Orodje, ki ga uporabljamo pri našem ekološkem in

umetniškem delovanju imenujemo "litopunktura".

Gre za metodo akupunkture Zemlje, ki jo je v

zadnjih 25 letih razvil Marko Pogačnik, ustvarjalec

koncepta za HOLOGRAM EVROPE. Na osnovi

sodelovanja z vitalnimi silami in inteligenco danega

kraja (v tem primeru organizma Evrope), se da

sprostiti pozitivne in ustvarjalne impulze, v svojem

delovanju natanko usmerjene s pomočjo tako

imenovanih "kozmogramov", neke vrste znamenj,

vklesanih na kamnitih stebrih.

Delovno skupino HOLOGRAMA EVROPE sestavlja

26 članic in članov Skupine VITAAA, ki so zaključili

dve letno šolanje iz geomantije in litopunkture

in 8 gostov iz različnih evropskih dežel (iz Italije,

Hrvaške, Avstrije, Češke in Nemčije), delujočih na

istem področju. Vsak od udeleženk/udeležencev je

oblikoval in izklesal kozmogram za določeno deželo

in še dodatne kozmograme, posvečene geološkim

in geomantičnim kvalitetam Evrope kot celote.

Ustvarjalni proces HOLOGRAMA EVROPE se je

začel pozimi 2008 s srečanji Skupine VITAAA, na

katerih je bil pripravljen načrt za realizacijo dela,

zaključil pa se je 30.6. z odprtjem "razstavnega

prostora" v parku Tivoli, kjer so potekale tudi

delavnice klesanja litopunkturnih stebrov.

Tri vprašanja Marku Pogačniku

Navadno govorimo le o odnosu med človekom

in Kristusovim impulzom. Vi pa poudarjate tudi

pomen Kristusovega impulza za Zemljo?

Res je, da je Kristus deloval skozi človeško telo,

ampak ne smete pozabiti, da je človeško telo

nerazdružljivi del Zemlje. Potem, ko se človek

utelesi, postane del večdimenzionalnega vesolja

Zemlje. Duhovne, inteligenčne, čustvene, vitalnoenergijske

in materialne razsežnosti, značilne za

človeka, so hkrati tudi razsežnosti Zemlje.

Tako se je zgodilo, da se Kristusov impulz svobode

in ljubezni ni ustavil pri človeku, temveč je zazvenel

tudi znotraj Zemlje. Zemlja pa je ogromno telo in

široka zavest. Trajalo je dve tisočletji, preden je

impulz dosegel srčiko Zemlje. Ampak pri človeku

stvar ni dosti drugačna: tudi pri nas je trajalo skoraj

dve tisočletji, da smo Kristusovo sporočilo začeli

14


obzorij

dojemati kot to, kar ono v resnici je: kot vzgojo

našega srca in odnosa do vsega bivajočega. Začeli

smo razumeti, da nas njegov impulz uči, kako

se odreči dominantni vlogi razumske zavesti in

kako živeti in ustvarjati na osnovi srčne (celostne)

zavesti.

Pri Zemlji pa se reakcija na Kristusov impulz med

drugim kaže v obliki transformacij elementarnega

sveta, kot jo doživljamo v zadnjih desetih letih.

Elementarna bitja, ki utelešajo zavest Zemlje, niso

več zaprta v svoj lastni svet. Postajajo ljubeča bitja,

se obračajo navzven, postajajo nosilci sporočil

Zemljine duše. Želijo komunicirati z nami ljudmi.

Pogosto govorite o "modelu Noetove barke"?

O modelu "Noetove barke" govorim v povezavi s

tako imenovanimi Zemeljskimi spremembami in

pregrevanjem Zemlje. Biblijsko zgodbo o Noetovi

barki razumem kot pripoved o tem, kako zna Zemlja

rešiti probleme, kakršne ji povzroča naša odtujena

civilizacija. Zemlja v takem trenutku krize začne

razvijati novo eterično telo in postopoma preseli

vse oblike življenja na to novo osnovo bivanja. Na

ta način jih reši pogube. Novo eterično telo razvija

tako, da razgrajuje starega. Zato smo dandanes

pogosto priča nenavadnim katastrofam. Staro telo

Zemlje zgublja svojo trdnost. Čas je, da se uglasimo

z novim. V mitu o vesoljnem potopu je Noetova

barka simbol novega eteričnega telesa Zemlje.

Vendar prehod od starega sveta k novemu ni tako

preprost za ljudi, ker smo bitja svobodne volje. Le če

je v človeku dovolj želje po preobrazbi in ponovni

vrnitvi k bistvu bivanja, si odpre dostop do Noetove

barke. Mesto v Noetovi barki ni noben privilegij,

a se moramo zanj odločiti sami in ga izoblikovati

znotraj sebe, svoje zavesti in svojega ustvarjanja.

Kako naj človek deluje pri svoji osebni preobrazbi

v času velikih sprememb?

Najprej je pomembno ohranjati avtonomnost

svojega bitja. Ne prepuščajmo se fascinaciji nad

modernim svetom. Ampak tudi zapirati se v svoj

"boljši" svet ni smiselno, ker potem ne sodelujemo

pri preobrazbi odtujenih plasti resničnosti. Vedno

znova je treba najti trenutke, ko se lahko povežemo

z bistvom bivajočega.

w

Nadalje bi bilo nujno razvijati svojo osebno

občutljivost. Vsak človek je sposoben dojemanja

nevidnih svetov, le prebuditi moramo naše

sposobnosti. Znajti se v tkivu eteričnih razsežnosti

prostora je kvaliteta, odločilna za naše preživetje

v bodočnosti. Le če znamo življenje začutiti na

nevidnih ravneh, mu lahko sledimo na poti

njegovih preobrazb. Na tretjem mestu bi rad omenil

skupinsko kreativnost za dobro drugih, narave,

Zemlje. Skozi skupinsko kreativnost te vrste se tke

nova civilizacija na Zemlji.

iz intervjuja za Žabec,

glasilo Waldorfske šole v Trstu, marec 2008


širjenje

Zemlja izgublja svoj

oklep – mi izgubljamo

svoje zdravje

V zadnjih 70 letih je bila raven sončevega

delovanja izjemno visoka – podobno intenzivnost

je bilo mogoče zaznati pred 6000 leti. Hkrati je

zemeljsko magnetno polje, naš edini oklep pred

ostrino sončevega sevanja, svojo moč zmanjšalo

za petino.

Stoletne statistike so zaznale negativne učinke

sončevega sevanja in pokazale, da solarni ekstremi

zaradi posledičnega znižanja imunskega sistema

pri ljudeh vedno sovpadajo s povečanjem števila

samomorov, živčnih zlomov, usodnih nesreč,

virusnih epidemij ter v novejšem času, rakavih

obolenj.

Sončevo energijo proizvajajo jedrske reakcije, ki se

pojavljajo globoko pod skorjo sonca pri temperaturi

15 milijonov °C. V osnovi je moč sončevega

magnetnega polja le dvakrat večja od zemljinega,

vendar se le-ta na manjših področjih lahko do

3000-krat poveča. To lahko povzroči spektakularne

erupcije, ki jih imenujemo sončevi izbruhi in

protuberance. Sončevi izbruhi so najbolj siloviti

izbruhi sevanja v sončevem sistemu. Protuberance

pa, čeprav manj silovite, vsebujejo ogromne količine

materije; samo en izstrelek lahko izbljuva v vesolje

18 miliard ton snovi.

Povprečna količina elektromagnetnega sevanja s

sonca, ki doseže rob zemeljske atmosfere – poznana

kot solarna konstanta – je približno 1,270 W/m2

(vatov na kvadratni meter). Spekter sončnega

sevanja vključuje številne frekvence in tokove: UV

(ultravijolične), radijske valove, rentgenske žarke,

ostre Y žarke, prosto nabite atomske delce itd. Večino

teh žarkov ustavi zemeljska atmosfera, vendar pa

imajo prosto nabiti atomski delci, posebno protoni,

dovolj hitrosti in energije, da lahko prodrejo skozi

atmosfero, dosežejo našo biosfero in pretrgajo

določene kemične vezi, vključno s tistimi v našem

telesnem tkivu. To trganje kemičnih vezi se imenuje

'ionizacija'. Najbolj običajen vzrok za zemeljsko

ionizacijsko sevanje so atomske eksplozije, katerih

sevanje povzroči globoke opekline in uniči krvne

in kostne celice. Na srečo nas zemeljsko magnetno

polje še vedno ščiti pred večino sončevih škodljivih

nuklearnih vplivov.


obzorij

17

Ugotovljeno je bilo, da so astronavti med daljšim

bivanjem v vesolju, izven zemeljske zaščite, kljub s

titanijem zaščiteni vesoljski ladji zaradi sončevega

sevanja izgubili do 80% kostne mase. (Pomislimo na

povečanje števila osteoporoze v zadnjem času, za

katero še nimamo ustreznega pojasnila). Obstajajo

tudi nizke sončne spekterske frekvence – na primer

spekter vidne luči. Tukaj je energija fotona pod

nivojem motnje in ne ionizira. Pa vendar tudi

tista elektromagnetna sredstva, ki ne ionizirajo,

povzročajo biološke efekte.

Geofiziki so zadnjih 10 let napovedovali 'skakanje'

zemeljskega elektromagnetnega polja, ki je

po mnenju nekaterih že v zamudi in ga lahko

pričakujemo vsak čas. Ne skrbi jih samo to

spreminjanje smeri polja. Njihova glavna skrb je,

da zemeljsko magnetno polje izgublja svojo moč. V

eri dinozavrov je bilo polje ocenjeno na 2,5 Gaussa

– petkrat močnejše kot sedaj. To kaže, da se je

človeštvo razvijalo v času dosti višjega zaščitnega

magnetnega okolja.

Kako je človek povezan z magnetizmom?

Znanstvenica Mary-Sue Hailburton je v Pure

Energy Systems News pripomnila, da so: »pred več

tisoč leti Kitajci s svojim odkritjem bio-električnih

energijskih tokov, poznanih kot 'meridiani',

spoznali, da magnetizem pospešuje živahnost v

biološkem življenju. Pri zdravljenju so uporabljali

magnetne kamne.

Danes je že splošno sprejeto dejstvo, da je izginotje

gigantskih reptilov povzročila katastrofa. Niso

se ponovno razvili v bolj znosnih dimenzijah.

Drugi ogromni sesalci so v novejših časih prav

tako skrivnostno izginili; mastodonti in mamuti,

na primer, bi se visoko vzpenjali nad modernimi

sloni. Ni ostalo mnogo velikih živali. Ali bi lahko

bile manjše povprečne dimenzije modernih živali

posledica postopnega upadanja zemeljskega

magnetizma? Dr. Dean Bonlie, ki na Capital

University v Washingtonu poučuje magnetne

postopke, je zaključil, da ta elektromagnetni pojav

s sonca povzroča slabljenje 'zaščitne energije' okoli

naših teles in povzroča 'sindrom magnetnega

pomanjkanja', kar povzroča biološki stres.

Alarmantno, toda nadaljnje raziskave NASE so

pokazale, da je zemljino elektromagnetno polje v

zadnjem stoletju zelo hitro upadalo (za 0,5 Gaussa),

medtem ko je sonce sedaj doseglo največjo moč

v zadnjih 8000 letih! Za nas je to tako, kot bi med

tajfunom hodili naokoli, naš dežnik pa bi polomil

prvi sunek vetra.

Sedaj vemo, da so mnoge organske spremembe

v delovanju tako mikro kot makro zemeljskih

bioloških sistemov odvisne od kompleksnega

vpliva zemeljskega fizičnega in kemičnega okolja.

Danes vsak sončev izbruh zaradi elektromagnetnih

vplivov povzroči povprečno 4000 smrtnih

primerov.


18

širjenje

Sonce je najbolj vpliven mediator zemeljskega

življenja, vključno z epidemijami, virusi in

bakterijami, ki hitro mutirajo, ko se prilagajajo

novim frekvencam radiacije. Žal pa izgleda, da

ljudje nimamo dovolj časa, da bi razvili imunost

proti novim navalom epidemij. Zato je posebno

pomembno, da izboljšamo svoj imunsaki sistem, na

katerega deluje sončna radiacija. Zmožni moramo

biti spreminjati našo osebno biološko energijo,

da bo odgovarjala novemu elektromagnetnemu

okolju.

so pri površini kože in reagirajo na stanje glavnih

organov – drugačne lastnosti kot preostali del

telesa. Nadaljnje študije so pokazale, da rahle

električne meritve teh točk pokažejo energetski

nivo (elektromagnetno stanje) vsakega meridiana

na človekovem telesu in s tem v trenutku dajo

diagnozo. Naše trenutno razumevanje meridianov

je, da je to v osnovi periferni živčni sistem, ki deluje

kot neke vrste refleksologija.

Elektromagnetno testiranje je ključ do podatkov, ki

se zadržujejo znotraj tipičnih točk. Na primer, kadar

so jetra 'preobremenjena' ali je preobremenjena

in v neravnovesju veriga med seboj povezanih

organov, lahko to odkrijemo z merjenjem elektičnih

parametrov odgovarjajočih točk. Ta metoda nam

lahko sporoči in nas opozori na resne težave,

preden je prepozno (na primer rak ali srčni napad).

Z merjenjem fizičnih lastnosti teh točk lahko hitro

izdelamo bioenergetski graf, z analizo katerega

lahko ugotovimo, zakaj se pojavlja bolečina ali

slabo počutje, zakaj se je začelo zdravje slabšati.

Pravočasna elektropunktura je bolj preventivna kot

kurativna medicina.

Eden načinov, kako to doseči, je moderna oblika

elektropunkture, ki je osnovana na pradavni kitajski

akupunkturi, in ki nam omogoča, da natančno

izmerimo energijo vseh meridianov glavnih telesnih

organov: pljuča, krvnega sistema, srca, tankega

črevesa, limfnih in nadledvičnih žlez, debelega

črevesa, pankreasa, vranice, jeter, ledvic, mehurja

in reprodukcijskih organov, žolčnika in želodca.

S pomočjo takega zdravljenja lahko organom, ki

imajo pomankanje, dodamo potrebno energijo.

Ko telo uravnotežimo z osebnim pristopom, lahko

na varen način dosežemo prenovo imunskega

sistema.

V preteklosti je bilo testiranih izredno veliko število

akupukturnih točk, pri čemer je bila uporabljena

vrsta teorij merjenja. V poznih štiridesetih letih

prejšnjega stoletja so odkrili, da imajo 'tipične

točke' – majhna skupina simetričnih parov točk, ki

Elektropunkturno zdravljenje je elektromagnetno

stimuliranje aktivnih točk na telesu pri zelo

nizkih frekvencah, brez igel. Seveda se je razvilo

iz tradicionalne akupunkture in jo, prav tako kot

akupunkturo, izvajajo specialisti. Stimuliranje

aktivnih točk povzroči reakcijo ciljanega organa ali

sistema v telesu preko delovanja simpatičnega in

parasimpatičnega živčnega sistema, s čimer priskrbi

potrebno energijo za uravnoteženje organov. Ko

vsi organi ponovno dosežejo elektromagnetno

ravnovesje, se telo in imunski sistem okrepita in

laže prenašata bolezen.

Naslednji vrhunec znotraj trenutnega maksimalno

nevarnega obdobja pričakujemo proti koncu leta

2011, ko bi lahko prišlo do novih nepričakovanih

izbruhov virusnih infekcij in ko lahko pričakujemo

nove obilke mutacij virusov AIDS, SARS, ptičje

gripe, virusnega meningitisa itd. Očitno moramo

prepoznati šibke točke v svojem imunskem sistemu

in ga okrepiti. Če bomo to naredili, ptičja gripa ali

drugi virusi morda ne bodo prerasli v epidemijo in

še naprej bomo lahko hvaležni, da nas sonce ogreva,

nam daje vitamin D in nam omogoča udobno

življenje.

prevedla in povzela Marina Nuvak


obzorij

19

Stvarjenje in evolucija

Paul Carline

Je to morda tisto, kar nakazuje stavek v Genezi:

"In bog je videl, da je bilo to dobro." Stvarjenje nikoli

ni mogoče ex nihilo – iz ničesar. Le trdovraten

materializem se trudi (nepošteno) oblatiti idejo

stvarjenja tako, da vztraja, da ta pomeni 'iz ničesar'.

Izkušnje pa nam, 'kot iz neznanega' (vsaj ne iz česa

vidnega ali oprijemljivega), vedno znova prinašajo

popolnoma nove ideje in spoznanja, vključno s

tistimi Nobelovih nagrajencev, ki vse spodbijajo

materializem.

S pomočjo iznajdb smo ljudje precejšen del fizičnega

sveta preoblikovali. Ali proces iznajditeljstva –

bodisi umetniškega bodisi mehanskega - ni prav

tako model stvarjenja in evolucije? Preden se

rodi kreativna ideja, vedno obstaja nevidno in

pogosto nezavedno obdobje nosečnosti, ki se lahko

potem 'razvije', pravilneje 'jo razvije' njen kreator;

mnoge znane iznajdbe in spoznanja so avtorji

dobili v svojih sanjah in videnja so se pojavila iz

območja nezavednega. Samo v tem pomenu lahko

resnično govorimo o iznajdbi in kasnejši 'evoluciji'

avtomobila ali računalnika.

Zaradi zlorabe izrazov, o čemer sem govoril

v svojem članku v reviji New View spomladi

2006 in pa zaradi razkola med zagovorniki dveh

nasprotujočih si tez o nastanku sveta - stvarjenja in

evolucije – med pristaši dobesednega, bibličnega

stvarjenja ('Bog je ustvaril vse v šestih dneh')

in pristaši darwinizma ('vse se je zgodilo skozi

obdobje milijadr let, skozi naključne mutacije

genov in tako imenovano 'naravno selekcijo', se

je razvilo (oziroma je bilo namenoma vsiljeno)

prepričanje, da se 'stvarjenje' in 'evolucija'

medsebojno izključujeta, nista združljivi, ampak

sta si nasprotni.

To nasprotje je v celoti napačno in onemogoča

prepoznanje pravih dejstev o izvoru in razvoju.

Stvarjenje je oblikovanje nečesa, kar je bilo pred

tem 'latentno' – kakor je, kot trdi kvantna fizika, vsa

realnost, preden se nematerialni potencial, izražen

v konceptu 'funkcije valovanja', zruši v fizično

pojavno obliko s pomočjo zavesti – z opazovanjem'.

Še vedno pa ostaja izziv, kako razložiti genezo

in evolucijo življenja – in posebno človeškega

življenja na ne-darvinistični in ne-dobeseden

biblični način, po katerem je vse že kar nenadoma

tukaj. Skoraj 150 let po objavi Darwinovega dela

'Izvor vrst' se vsakdo, ki se želi spopasti z novo

znanstveno ortodoksnostjo (postavljeno ob rob

stari verski ortodoksnosti iz sredine 19. stoletja),

sreča s podobnimi dilemami, s kakršno so se

srečevali naturalisti 19. stoletja, kot je T.H. Huxley,

ki so, kot je leta 1887 sam napisal, iskali "hipotezo

z ozirom na izvor znanih organskih oblik, ki so vzeli v

obzir le delovanje tistih vzrokov, za katere je bilo mogoče

dokazati, da so bili dejansko na delu. Nismo hoteli pripeti

svojo vero kateri koli drugi predpostavki, ampak zajeti

jasno določene koncepte, ki bi jih bilo mogoče soočili z

dejstvi in testirati njihovo verodostojnost. 'Izvor' nam je

dal delovno hipotezo, ki smo jo iskali. Še več, naredil nam

je veliko uslugo, saj nam je pomagal, da smo se za vedno

znebili dileme – če ne sprejmeš hipoteze o stvarjenju, kaj

lahko ponudiš mislečemu človeku?"

Želja po tem, da prepričanje in razumevanje ne

bi baziralo na predpostavkah, temveč na 'jasno

določenih predstavah', skupaj z dejstvi, je znak

kakovosti prave znanosti – tako naravoslovne,

kot duhovne znanosti. Največja nevarnost je, da

dokaze obarva osebno prepričanje ali nagnjenje

ali da se uvede selektivne filtre – ko uporabimo le


20

širjenje

tista dejstva, za katera se zdi, da pomagajo dokazati

neko apriorno mnenje, zanemarimo pa nasprotne

dokaze. Darwin je sam priznal, da je to naredil, zato

morda ni presenetljivo, da so njegovemu (slabemu)

zgledu sledili tudi drugi, ki so prav tako kot on -

iz ne povsem znanstvenih razlogov - nadaljevali

delo na hipotezi o naravni selekciji. V svojem

uvodu k Izvoru vrst je Darwin napisal: "Kajti dobro

se zavedam, da le o redkokateri trditvi v knjigi ne bi

bilo mogoče navesti dejstva, ki pogosto očitno vodijo do

naravnost nasprotnih zaključkov od tistih, do katerih

sem prišel sam. Zadovoljiv rezultat lahko dosežemo le, če

dejstva in dokaze na vsako vprašanje v celoti doženemo

in uravnotežimo; in to je tukaj nemogoče." Seveda to ni

bilo nemogoče, zgolj nezaželeno je bilo, če je hotel

ljudi prepričati, da je njegova teorija pravilna.

Vsak posamezni znanstveni dokaz, vsak poskus je

potrebno gledati ločeno; pa vendar se človekova zmožnost

razmišljanja močno trudi združiti vsa njej znana zunanja

dejstva. Zlahka je mogoče videti nevarnost, v katero se

podamo, ko poskušamo en sam dokaz povezati z že prej

oblikovano idejo ali uporabiti posamezne eksperimente, da

dokažemo neko zvezo, ki je ne morejo v polnosti zaznati

s čuti, ampak jo je izrazila kreativna moč mišljenja ...

Takšni napori po navadi privedejo do teorij in metod,

ki so poklon avtorjevemu intelektu. Ob neprimernem

odobravanju ali nadaljnji podpori pa začno kaj kmalu

ovirati in škoditi napredku človekovega mišljenja, ki so

ga pred tem podpirali.

Mnogokrat se pokaže, da bolj ko je podatek omejen, bolj

spreten in nadarjen postane mislec. Kakor da bi v želji,

da zagotovi svojo neodvisnost, med omejenim številom

dejstev izbral nekaj najljubših, ki mu ustrezajo, preostale

pa spretno uredil tako, da direktno ne spodbijajo njegove

trditve. Končno lahko zmede, spravi v zadrego ali

odstrani nasprotna dejstva ter vse skupaj skrči na nekaj

bolj podobnega dvoru despota kakor svobodni republiki.

(Esej: "Eksperiment kot posrednik med objektom in

subjektom", 1792)

70 let preden je Darwin objavil to, kar je bilo, kot je

sam priznal, 'nepošten' rezultat njegovih raziskav,

je Goethe v svojih spisih opisal možno zablodo

raznih teoretikov, ki jo je očitno bilo mogoče zaznati

že v njegovem času in ki je žal postala veljavna v

kozmoloških in evolucijskih teorijah zadnjega pol

stoletja, ki se je soočilo z 'velikim pokom' in 'sebičnim

genom' ter dugimi podobnimi špekulacijami, ki so

se v znanosti pojavile. Z jasnim namigovanjem na

francosko revolucijo - samo tri leta prej - je Goethe

opozarjal:

Darwin je dal svoj močan osebni pečat

materialističnemu pogledu znanosti, ki je do leta

1859 že prevladoval. Leta 1918 je Rudolf Steiner

govoril o razcvetu "zgolj ateističnega znanstvenega

razmišljanja ... in zgolj utilitarnega razmišljanja

na področju praktičnega življenja ... v 19. stoletju

– natančneje v petdesetih letih tega stoletja, ki sem ga

pogosto označil kot pomembno točko preobrata." (To je

natanko tedaj, ko je Darwin delal na svoji teoriji o

izvoru vrst.) Teorijo o božji stvaritvi sveta je Darwin

opisal kot "ogrodje, ki je odkrito neznanstveno in

nezdružljivo z osnovnim ciljem znanosti, da - kjer je le

mogoče - vse predmete zaznavanja skrči na zgolj naravne

razlage." Temu je dodal še svojo preobčutljivost na

resnično ali namišljeno trpljenje, ki ga je prisililo, da

je opustil svoj študij medicine v Edinburghu, in mu

onemogočilo zaznati delo dobrohotne božanske

inteligence v naravi. Leto dni po objavi Izvora je

napisal pismo Asi Gray: "Nisem imel namena pisati

ateistično. Toda priznam, da ne morem videti tako

jasno, kot vidijo drugi in kot bi si želel vse naokoli videt

-, prisotnost načrta in dobrotljivosti. Zdi se mi, da je

na svetu vse preveč trpljenja. Ne morem verjeti, da bi

dobronameren in vsemogočni Bog lahko načrtno ustvaril

ichneumonido z izrecnim namenom, da se hrani z živim

telesom gosenice ali da se mačka poigrava z miško."


obzorij

Ichneumonida je očarljiva skupina insektov – os

in muh –katerih nekatere se zajejo v gosenice in

jih uporabijo kot hrano za svoja jajčeca. Njihovo

kompleksno obnašanje ni mogoče razložiti skozi

darvinistični pogled. Svoj pogled na Naravo, poln

predsodkov, je Darwin razkril v skrivnostnem

pismu Josephu Hookerju, ki ga je napisal leta 1856,

takrat ko svojih idej še ni nameraval objaviti v

knjigi. "Kaj bi lahko knjiga Devila Chaplaina povedala

o nebogljenem, uničujočem, neumnem, primitivnem in

neusmiljenem delu Narave". Ta čisto človeški pogled

na naravo, poln predsodkov, ga je očitno pripeljal

do tega, da je zanikal obstoj dobrotljivega duha v

svetu.

Da je bil takšen načrt – uporaba Darwinove teorije

kot orožja proti kateri koli obliki teizma –prisoten

že vse od začetka in da je ostal na področju

razvojne biologije prisoten vse do danes, se je

dosti jasneje pokazalo v primeru Darwinovih

odkritih privržencev, posebno v 20. stoletju. To je

mogoče sklepati iz Huxleyevih besed. Jasen je tudi

v Tyndallovem nagovoru leta 1874: "Kozmološka

teorija je naše področje in z vso silo ga bomo

iztrgali iz rok teologije." Leta 1959, ob stoti obletnici

objave Izvora, si Huxleyev vnuk Julian ni mogel

kaj, da se ne bi obregnil ob 'starega sovražnika': "V

evolucijskem vzorcu misli ni več ne potrebe ne prostora

za nadnaravno. Zemlja ni bila ustvarjena, ampak se je

razvila. In prav tako vse rastline in živali, ki na njej

živijo, vključno s človekom, razumom in dušo, kakor tudi

možgani in telesom. Prav tako religija... človek evolucije

se ne more več iz svoje samote zatekati v naročje za boga

razglašenega očeta – podobe, ki jo je ustvaril sam."

sistem raziskovanja in niz pojmov, ki pripeljejo do

materialnih razlag, ne glede koliko nasprotno spoznavne

so ... Še več, ta materializem je dokončen, kajti ne moremo

dovoliti da božanska noga prestopi prag."

Kako torej zastaviti vse skupaj bolje, kot je to

zmožna evolucijska znanost, ki iz psiholoških

in 'imperialističnih' razlogov rada sprejme

neznanstven, na predpostavkah sloneč pogled na ta

fenomen. Vprašanje torej je: Je mogoče odkriti 'jasno

določene koncepte', ki ne bodo sloneli ne na veri,

ne na predpostavkah, ki bodo generacijo 'previdnih

razumnikov' lahko osvobodili današnje dileme?

Zavrnimo Darwinovo hipotezo in kaj lahko na

njeno mesto postavimo. Ni dovolj, da z razkritjem

negotovosti v Darwinovih argumentih Darvinizem

zavrnemo – čeprav pri zagotavljanju Huxleyevega

kriterija, da mora biti veljavna hipoteza zmožna

dokazati delovanje dejavnikov, ki naj bi delovali, v

celoti zataji. Razumljivo je, da hočejo ljudje vedeti:

Če ni odgovor niti trenutno stvarjenje niti evolucijski

razvoj z naravno selekcijo skozi milijarde let - katera

alternativa potem obstaja?

Prav bi bilo začeti s potrditvijo vsega, kar je v

našem odnosu do stvarjenja očitno resnično. Biolog

Wolfgang Schad to podrobno in pregledno razloži

v svojem delu Človek in sesalci, biologija oblike:

Vsi organizmi, vključno s človeškim, si delijo skupen

evolucijski razvoj in so torej med sabo v različno bližnjih

povezavah. (...) Da vsi izhajajo iz skupnega prednika ni

več mogoče zanikati.

Darvinizem je bil takrat že splošno sprejet in videti

je bilo, da so se Tyndallove besede uresničile, pa

vendar se je 20 let kasneje E.O.Wilson v svojem delu

O naravi človeka še vedno ukvarjal z dejstvom, da

religija noče zamreti: "Čas je prišel, da se vprašamo:

Ali obstaja način, kako odvrniti moč religije v služenje

velikega novega podjetja, ki razgalja vir te moči? Moč

znanstvenega materializma je velika. Človeškemu umu

ponuja alternativno mitologijo, ki je do sedaj ... vedno

premagala religijo. (...) Pravi prometejski duh znanosti

... oblikuje mitologijo znanstvenega materializma ... ki

natančno in premišljeno emocionalnim apelom nagovarja

najgloblje potrebe človekove narave ... "

Pa vendar se še vedno moramo vprašati, kako se je ta

evolucijski razvoj dogajal. So se živali resnično razvile

iz rastlin, vretenčarji iz nevretenčarjev, sesalci iz

plazilcev in človek iz opice? Naša vprašanja so včasih

tako poenostavljena.

Harvardski genetik R. Lewontin je verjetno najbolj

natančno pokazal načrt vse do danes: " ... naša

apriorna privrženost materializmu nas sili, da ustvarimo


širjenje

Pa vendar ni nič tako gotovo kot dejstvo, da noben

novodobni nevretenčar ni prednik kateremu koli

vretenčarju, in prav tako je očitno, da se noben danes

živeči sesalec ni razvil iz sodobne nižje vrste vretenčarja,

niti človek iz katere koli opice današnjega časa.Tti dokazi

so sami po sebi očitni; pa vendar se moramo še vedno

truditi razumeti osnovni princip, na katerem temeljijo.

Človek, opica, sesalci in tako dalje so se razvili iz skupnih,

izumrlih prednikov. Na tem skupnem izvoru temelji

zveza, ki med njimi očitno obstaja.

Pa vendar tudi tako otipljiv dokaz, kot je ta, ne dokazuje,

da so se ti organizmi dejansko razvili drug iz drugega

preko spolnih stikov. Kajti v glavnem predstavlja vsaka

žival svojo dokončno obliko znotraj evolucije, prav tako

kot je vsak list sam zaključen znotraj metamorfoze cele

rastline. Prav tako kot vsako novo odkritje na geološkem

področju zemlje prinaša pomembne dokaze o poteku

evolucije, smo tudi mi veseli, ko najdemo v cvetu lokvanja

mnoge mnoge vmesne stopnje med listi cvetnega venca

in prašniki. Pa vendar se noben list ni preobrazil v

drugega! In v tej metamorfozi rastline je potrebno iskati

uganko evolucije.

Vsi fosilni in sodobni organizmi, ki jih danes lahko

proučujemo, so med seboj povezani preko prednikov, ki

so dejansko obstajali. Predstavljamo pa si lahko, da te

ranolike oblike, kot na primer vegetativni češarek rastline,

ki ostane v embrionalnem stanj zaradi pomanjkanja

trdnih snovi v sebi, ne bi mogle obstati kot fosili. Pa vendar

so morale obstajati, sicer ne bi bilo očitnih povezav, ki jih

danes lahko vidimo v njihovih naslednikih. Ta ideja ni

brez precedenčnega primera. Schrammen je namreč že

dokazal, da so morale biti določene prehodne stopnje v

razvoju 'siliceous sponges' iz obdobja krede takšne vrste,

da niso mogle okameneti, ker potem ne bi bile zmožne

izpeljati potrebnih evolucijskih korakov.

Zaporedje razvojnih oblik je mnogokrat prikazano kot

'genealoški rodovnik', v katerem živali današnjega dne

predstavljajo zunanje veje, medtem ko fosilne oblike

iz zgodnjih geoloških obdobij tvorijo osrednje veje in

deblo. Resnici pa pridemo bliže, če kot sliko evolucije ne

vzamemo drevo, ki vsako leto požene enako obliko lista,

ampak enoletno rastlino, katere vsak list je drugačen.

Listom kalčka (kalce) le-te sledijo začetni in ostali listi,

ovršni listi pripeljejo v čašne liste in cvetni venec in

celo prašniki in pestiči so preobraženi listi. Zaporedje

teh stranskih oblik se lahko dogaja postopno ali v nekaj

dramatičnih skokih. Pa vendar, kolikor so listi raznoliki

v svojem zaporednem razvoju, skupaj oblikujejo celoto,

tako kot vsak organizem v normalnem teku svojega

življenja.

Slika 'genealoškega drevesa' je torej komaj primerna...

isto velja za fosilizirane organizme zgodnjih geoloških

obdobij. Paleontologi so odkrili mnoge živalske vrste; in

večja kot je podobnost med posameznimi oblikami, bolj

očitno je, da imajo skupnega prednika.

Toda kaj se iz centrov oblikovanja razvije, kar je danes

našim očem vidno? Ko rastlina preneha poganjati liste,

se pojavi tkivo oblikovanja samo in zaključi rast v sadežu.

Bi lahko ta proces vzeli kot nekaj, kar je cilj evolucije?

Gobel je leta 1968 dognal, da v sadežu in nikjer drugje v

metamorfozi rastline, list in steblo postaneta eno. Doslej

skrit center oblikovanja se skupaj z vsemi organizmi, ki

so se iz njega pred tem razvili, končno pojavi v evoluciji

živega sveta. Sad celotnega evolucijskega procesa je

fosil, ki ga najdemo zadnjega: to je človek. Človekovi

predniki, ki jih - tako kot vegetativnega območja rastline

- ni bilo mogoče ohraniti v vseh njihovih nepretrganih

preobrazbah, so originalna oblika vseh živih bitij, ki

so sledila (Tittmann). Iz neprestano razvijajočih se

prednikov se je obilje kraljestvo narave razcepilo; njihove

fosilne in današnje oblike posredno pričajo o poteku

njegovega razvoje. Vsak novorojeni sesalec z relativno

zaobljenim čelom in še ne razvitim gobcem nakazuje na

človeški izvor. Čeprav ta teorija o evolucijski povezavi

med živalmi in človekom prehaja mejo konvencionalnega

načina razmišljanja, pa vendar temelji zgolj na razvojnih

fenomenih, ki jih je v živi naravi mogoče videti.

Schad doda naslednji citat prej omenjenega biologa

Antona Schrammena:


obzorij

23

Potemtakem lahko razvoj vseh živali z anorganskimi

ali kako drugače ohranljivimi trdimi deli delimo na dve

glavni obdobji: na starejše obdobje, ki se kaže le logični

misli, ga nikoli ni mogoče direktno opazovati in med

katerim še ni bilo prisotnih delov telesa, ki bi se lahko

fosilizirali ( kosti, zobje, školjke itd.), in bolj nedavno

obdobje, iz katerega so živali dejansko vidne v obliki

fosilnih ostankov.

Ta ugotovitev je zelo pomembna; kaže namreč, zakaj

morajo vse prehodne stopnje v razvoju živali za vedno

ostati neznane. Nadalje kaže, zakaj globok in dalekosežen

procesa cepitve in ločevanja, ki se je lahko dogajal le v

zgodnjih obdobjih razvoja, našim čutom nikoli ne more

biti dostopen.

Zanimivo, ameriški paleontolog Stephen J. Gould

v svoji knjigi o izrednem povečanju živalskih vrst v

času Čudovitega življenja razloži, kakšen problem

to za teorijo evolucije predstavlja:

Kambrijska eksplozija je bila prevelika, preveč različna in

preveč eksplozivna. Preprosto ne morem sprejeti, da se,

če imajo organizmi vedno potencial takšne diversifikacije,

... od takrat nikoli več , niti enkrat samkrat, ni pojavila

nova vrsta. Moram verjeti, da so bili organizmi, kakor

tudi okolje v obdobju kambrija drugačni, da je eksplozija

in kasnejše mirovanje povzročilo tako spremembe v

organskem potencialu, kakor tudi spremembe pogojev

bivanja. V tradicionalnem darvinističnem pogledu ... se

genetska snov ne 'stara' v smislu'manjšega dopuščanja

večjih ponovnih gradenj' (če citiram J.W.Valentina).

Morda moderni organizmi, ne glede na pogoje bivanja,

niso mogli proizvesti hitre množice v temelju drugačnih

oblik.

Darwin se je prav tako zavedal tega, da so bile oblike

v preteklosti bolj prilagodljive. V Zgodovinskem

orisu razvoja misli pred prvo izdajo svojega dela

Izvor vrst pripomni, da "Spoštovani W. Herbert,

kasneje župan Manchestra ... verjame, da so

posamezni primerki vsake vrste nastali v prvotnih,

visoko plastičnih pogojih in da so te obrodile ... vse

danes obstoječe vrste".

Steiner je večkrat omenjal te zgodnje stopnje

zemeljske evolucije. V uvodnem predavanju v študij

Apokalipse po Janezu, ki ga je imel junija, leta 1908,

v Nurenbergu (kjer je Hitler približno 20 let kasneje

imel svoja nejvečja zborovanja), je Steiner povedal

naslednje:

Danes je na mnogih področjih razmišljanja o svetu beseda

evolucija postala magična, vendar se z njo znanost obrača

zgolj na zunanja čutno zaznavna dejstva. Nekomu, ki na

svet gleda s stališča duhovne znanosti, je absolutno vse v

procesu razvoja, še najbolj pa človekova zavest... (Naša)

čista dnevna zavest se je razvila iz starodavnega stanja,

ki ga imenujemo medla zavest predstave človeštva.

Tukaj pa vendar sežemo nazaj v zgodnje razvojne pogoje

človeštva, o katerih antropologija nima kaj povedati, saj

uporablja le orodja čutov in metode intelekta.

Človek ni bil nikoli takšen, kot so današnje živali, niti iz

takih bitij ne izhaja. Če bi morali opisati oblike, iz katerih

se je človek razvil, bi se pokazalo, da so zelo drugačne

od oblik današnjih živali. To so bitja, ki so v zgodnejših

razvojnih stopnjah evolucije ostala na teh razvojnih

stopnjah in jih utrdila. (...) Zgodnje razvojne stopnje so

se dogajale takrat, ko so bili pogoji bivanja drugačni, ko

elementi niso bili razporejeni tako, kot so danes, ko človek

ni bil obremenjen s takšnim telesom, kot je danes, pa je

bil kljub temu človek.

V zadnjem iz niza teh predavanj je Steiner govoril o

"času, ko je bilo naše srce iz veliko mehkejšega materiala,

kot je danes, ko kamen in skala nista bila trdna, ko so bile

oblike rastlin čisto drugačne, ko je bilo vse, kot bi bilo

vstavljeno v vodne jame, kot v praoceanu, ko zrak in voda

nista bila ločena, ko so vsa bitja, ki danes bivajo na zemlji

- živali in rastline - svojo obliko dobivale v vodi. Ko so

mineralna bitja začela dobivati svojo sedanjo obliko, se je

iz nevidnega prikazal človek ... Obdan z nekakšno lupin,

se je spustil iz področja, ki ga sedaj poznamo kot ozračje.

Ni še bil fizično zgoščen, ko so živali že bile utelešene."

O tem je Steiner ponovno govoril v četrtem

predavanju, ko je opozoril na zgodnejše obdobje,

potem ko se je Zemlja "znova pojavila iz kozmične

teme" (kasneje so zgodnejše 'inkarnacije' v

ezoterični literaturi opisane kot starodavni Saturn,

starodavno Sonce, starodavna Luna – ki pa jih ne

smemo zamenjati s sedanjimi manifestacijami

teh planetov sončnega sistema): "Takrat ... poleg

človeka na zemlji ni bilo nobenih drugih bitij. On

je prvorojeni. Bil je popolnoma duhovno bitje –

kajti utelešenje se zgodi z zgostitvijo. (...) človek je

čakal do konca; zadnji je zapustil svojo duhovno,

božansko materino substanco in se spustil kot gosta

substanca v telesno obliko. Živali so se spustile prej

in na tej stopnji tudi ostale".

Človek 'prvorojeni'! Belgijski avtor Jos Verhulst je

ta izraz uporabil za naslov svoje knjige O človeku

in višje razvitih živalih v evoluciji, izdani leta 1999,


24

obzorij

ki je leta 2003 izšla v angleškem prevodu pod

naslovom: Discovering Evolutionary Principles

Through Comparative Methodology. Verhulst citira

Wilhelma Heinricha Preussa, ki je ta izraz prav tako

uporabil v svoji knjigi Geist und Stoff (Spirit and

Matter), ki je izšla leta 1882. Preuss je napisal:

Človek je med vsemi bitji prvorojeni; nastanek živalskih

vrst je sekundaren nastanku človeške vrste (...) nedvomno

se je človek skozi evolucijo dvignil iz prvotngae živalskega

stanja – vendar ni bil nikoli žival, torej ne bomo v

njegovem rodovniku našli nobene opice ali štirinožca.

Človek je cilj zemeljskih procesov in vsaka druga

oblika, ki se je pojavila ob boku človeške vrste, si je

lastnosti sposodila od njega. Človek je prvorojeni

v celotnem kozmosu. Domnevno ne v svoji sedanji

obliki, ampak v obliki, ki jo zarodek v maternici

doseže v 273 dneh. Od ovulacije in oploditve je

človeška rasa izkusila vse preobrazbe, ki vodijo

od najbolj preprostih oblik življenja do današnje,

izpopolnjene oblike...

Vso anorgansko materijo, ne glede na njeno ogromno

maso, moramo gledati kot odpadni produkt, o zlomu

organske snovi kot posledici življenjskih procesov...

Velika anorganska masa Zemlje je metaboličen stranski

produkt tako organizmov, ki danes naseljujejo njeno

površje, in njihovih prednikov.

Zagnan Darwinov zagovornik je bil Ernst Haeckel.

Bil je nadarjen umetnik, kakor tudi priznan biolog

in zoolog. Njegova knjiga Umtniške oblike v

naravi (1903) je polna odličnih ilustracij. Haeckel

je bil prepričan, da sosledje oblik, kot jih vidimo v

razvoju zarodka, odsevajo korake v evoluciji vrst.

Oblikoval je 'teorijo rekapitulacije', znano tudi

kot 'biogenetski zakon'. Da podpre svojo teorijo,

je izdelal vrsto risb zarodkov, vendar so kasneje

odkrili, da je v prikazovanju podobnosti pretiraval

in teorijo so posledično uradno opustili. Kljub temu

pa elementi ideje rekapitulacije v moderni teoriji

evolucije še vedno ostajajo – kot na primer 'škržna

raža' in 'rep' pri človeškem zarodku, za katera

trdijo, da sta dokaz, da izviramo iz nekdanjih rib

in plazilcev.

V prvem poglavju v knjigi Wolfganga Schada Die

Vorgeburtlichkeit des Menschen (prevedena v

angleški jezik pd naslovom The Life Before), ki je

posvečena: 'Zgodovini in pomenu biogenetskega

zakona', Schad pravi:

Vsi nosimo v svoji konstituciji znake celotne evolucije.

Človekov embriološki razvoj, ki je bil osvetljen šele v

današnjem času, je dolgo zapečatena prapodoba evolucije

vseh živih stvari - rastlin in žival - ki se rekapitulira v

konstitucijskih stopnjah našega razvoja zarodka.

Osnovni biogenetski zakon se brez izjeme nanaša

izključno na človeško embriologijo, ki je vidna in čitljiva

'oblika tukaj zdaj' za vso evolucijo.

Zdi se mi, da so to tisti 'jasno določeni pojmi', ki jih je

terjal Huxley. Darvinizem se opira na nedokazljive

mehanizme naravne selekcije, gena, ki ga podelijo

nadnaravne sile in pa seveda dejansko neomejena

količina časa, katerih alternativa ne potrebuje. Je v

sozvočju z dejstvi – tako fizičnimi kot duhovnimi.

In ker materija sama po sebi ne zadošča, ampak je

v celoti odvisna od obstoja višje duhovne narave,

je vsakršna delitev realnosti na 'naravno' in

'nadnaravno' umetna in prav zares nepomembna.

Koncept 'naravnega zakona' je potrebno preprosto

razširiti in zunanji pojavi dodati duhovne zakone

in bitja, ki v ozadju delujejo; lahko bi ga imenovali

'Zakon narave fizičnega in duhovnega obstoja'.

Raziskovanje tega zakona bi bilo prava znanost.

prevedla in priredila Marina Nuvak

More magazines by this user
Similar magazines