Waldorfske novice - Poletje 2008

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

poletje 2008, zaporedna št. 58 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: (01) 28 222 40 

Fax: (01) 28 222 41 

DŠ: 65714415 

TR: 04302-0001018775 

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si 

Splet: www.waldorf.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš 

Sodelavci: 

Godi Keller, Eva Zupan, 

Nadja Lazar, Darja Ipavec, 

Katra Aljančič, Janja Kokalj 

OE Maribor: 

Darja Žunič Lojen, Metka Udovič 

Fotografije: 

Petra Melik, Cene Avguštin, 

Arhiv WŠL 

Lektoriranje: 

Tatjana Kamenšek Klopčič, 

Betka Jamnik 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk 

Kazalo 2 

Uvodnik 3 

Med formo in svobodo 3 

Gostujoče pero 5 

Vprašanja staršev 5 

Vzgoja 6 

Dvanajsto leto življenja 10. del 6 

Posledice smiselne uporabe prstov 10 

Pastir skozi vrata zagrabi ovčico ... 12 

Ni dovolj reči "Žal mi je" 14 

Predšolski otrok in narava 15 

Ideje za poletne igre 16 

Utrinki 17 

Obisk kmetije, 1. razred 17 

Naša njiva, 3. razred 19 

Mednarodni poletni seminar 20 

OE Maribor 22 

Prvošolčki 22 

Otroci v popoldanskem varstvu 23 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in 

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja. 

ISSN 1854-0430 

2 Waldorfske novice, poletje 2008

U v o d n i k 

Med formo in svobodo 

Iztok Kordiš 

Med formo in svobodo je naslov vsem znane knjige 

Betty Staley, ki smo jo prevedeno po delih 

objavljali v naši reviji. Govori seveda o vzgoji in 

pomembni vlogi ritma, forme in discipline pri razvoju 

zdrave osebnosti. Dandanes vedno več ljudi spoznava, 

da je permisivna vzgoja povzročiteljica mnogih težav 

moderne družbe. Pravilno postavljanje meja oblikuje 

osebnost. Seveda je pomemben način in seveda se 

predvsem mladostniki postavljanju meja upirajo. 

Kar je prav, saj s tem razvijajo sile volje, ki jim 

kasneje v življenju pomagajo uresničevati njihove 

zamisli in načrte. 

Uporništvo, zanikanje norm, dogovorov in pravil je zaščitna znamka mladostniškega 

obdobja, vendar tudi med odraslimi velikokrat srečamo odpor proti vsaki strukturi, češ da 

je omejujoča, da zavira ustvarjalnost in razvoj individualnosti. Spet drugi želijo red, pravila, 

postavljene norme, določila, definirane naloge. Kaj je torej prav, forma ali svoboda? Kakor 

prevelika strukturiranost in red zaradi reda duši življenje in ustvarjalnost pa pomanjkanje 

strukture vodi v kaos, kjer se preveč ljudi lahko izogiba odgovornosti, kjer imajo govorice, 

kuloarji, različne ''resnice'' preveliko moč in kjer se pod krinko svobode velikokrat skriva le 

osebna nezrelost. 

Ustvarjalnost je na robu, na meji med redom in kaosom, med formo in svobodo. Vsak 

verjetno pozna resnico, da je red dober služabnik in slab gospodar. In zato je seveda 

potrebno za vsako dobro organizirano družbo ali kolektiv najti pravo razmerje med pravili 

in svobodo, to razmerje pa je odvisno od sestave, od ljudi, ki delujejo v določeni organizaciji, 

njihovega zavedanja in predanosti delu. 

V mnogih waldorfskih šolah je pri nekaterih kolegih zelo prisoten odpor do vsake hierarhije, 

do šefov, pravil, do vsakega ''moram''. Stvari se tako poenostavljajo, da večina konča pri 

dveh shemah organizacije. Prvo predstavlja krog, kjer vsi enakopravni, samoupravno 

s konsenzom odločamo o vsaki stvari, drugi pa trikotnik, ki predstavlja hierarhijo, in 

kjer pridejo odločitve ''z vrha''. In seveda je hierarhična shema osovražena in nevredna 

waldorfske šole, čeprav je prva neučinkovita in se vsi pritožujejo nad neskončnimi debatami 

na konferencah, kjer se porabi neskončno časa, do pravih odločitev pa sploh ne pride, ali 

pride do njih prepozno in kjer velikokrat bolj kot moč argumentov prevlada argument moči 

oziroma glasnosti, odgovornosti pa ne prevzame nihče. 

Kje je napaka? Zakaj, verjetno nam vsem prijaznejši krog v praksi, predvsem v večjih 

kolektivih ni učinkovit? In zakaj je hierarhična shema tako osovražena? Mogoče najdemo 

odgovor že v samih shemah, krogu in trikotniku. Če smo pozorni, opazimo, da gre 

pravzaprav za dve različni perspektivi, trikotnik je pogled od strani, krog pa pogled z vrha. 

Waldorfske novice, poletje 2008 3

Kaj pa dobimo, če na krog pogledamo od strani - ravno črto. Dobimo torej skupino ljudi, ki 

nima pregleda nad celoto in se prepira in argumentira svoja stališča le s pozicije svojega dela, 

svojih interesov in ambicij. Tu seveda, kjub drugačni zasnovi vedno zmaga glasnejši, močnejši, 

bolj agresiven, ki potisne ostale navzdol in tako prej ali slej nastane osovraženi trikotnik. 

Kje je rešitev te večne bitke? Na čem je treba delati? Verjetno na razvoju zavesti, na razvoju 

sposobnosti, da se dvigneš nad svoj vrtiček in z razumevanjem in spoštovanjem pogledaš še 

kam drugam. Seveda je to najlažje pri najbližjem, pri nekom, ki se ukvarja s podobno stvarjo 

kot ti sam. Tako dobimo novo shemo, nizko krono ali nizek valj, kjer se združujejo skupine 

ljudi s podobnimi aktivnostmi, npr, skupine učiteljev tujih jezikov, naravoslovja, družboslova, 

skupine, ki se združujejo okrog skupnega projekta. Naslednja stopnja je pregled nad celoto, ko 

je vsak sposoben in voljan imeti pregled nad delovanjem cele organizacije, ko se lahko dvigne 

nad svoje vsakodnevde zadolžitve in objektivno presoja tudi druga področja. In šele takrat 

je lahko shema kroga učinkovita, šele takrat lahko govorimo o vodenju z vizijo. Veliko bolj 

primerna ponazoritev kot krog pa bi v tem primeru bil valj, oziroma visoka krona. 

Katera shema je torej pravilna, trikotnik, krog, črta, nizka krona, visoka krona ali valj? Katero 

vodenje je boljše, vodenje z nalogo, vodenje s projektom ali vodenje z vizijo? 

Kolektiv je sestavljen iz različnih ljudi, različnih sposobnosti, nagnjenj, želja, ambicij in 

motivov. Pomembno je, da vsak lahko najde svoje mesto, kjer lahko v vsakdanjem delu udejani 

in razvija svoje sposobnosti in prispeva k razvoju skupnosti. Svoje mesto in pristojnosti mora 

najti tako nekdo, ki uživa le v poučevanju svojega razreda ali svojega predmeta in ga prav nič 

ne zanima, kakšne spremembe zakonodaje se obetajo in kako izboljšati financiranje šole, kot 

nekdo, ki želi spremembo učnih načrtov srednje šole in boljšo medpredmetno povezavo, kakor 

tisti, ki želi bolj povezati vrtec, osnovno in srednjo šolo in širiti zavest o razvoju otroka. Vsi so 

pomembni, vsak na svojem področju. Pomembno pa je tudi, da spoštujemo prispevek vsakega, 

upoštevamo različnosti in podpiramo sodelovanje ter da so pristojnosti in odgovornosti jasno 

razdeljene. 


G o s t u j o č e p e r o 

Godi Keller 

Vprašanja staršev 

Na mojih seminarjih za starše v različnih deželah 

se mi vedno znova dogaja, da postavljajo starši 

zelo konkretna vprašanja o vzgoji svojih otrok. 

Potem seveda pričakujejo tudi konkreten odgovor. Vedno 

znova jih moram najprej malce razočarati ali vsaj strezniti, 

kajti pri vzgoji ni nikakršnih receptov, ki bi pripeljali do 

predvidljivih dogodkov. Vzgoja konec koncev ni mehanika, 

to pa je tudi že kar privilegij živega, ki navsezadnje ostane 

nepreračunljivo. A vendarle imamo pri tem dobre smernice, 

ki nam lahko pomagajo. 

Tako je pred nekaj časa k meni pristopila neka 

mati, ki je živela sama s svojim sinom. Fantič je imel 

sedem let in to je bilo potem verjetno tudi vse, kar 

sem uspel zvedeti o njem. Razen njegovega problema, 

seveda. Mati mi je razložila, da fant včasih nenadoma 

spet začne govoriti po otročje: prevzame zelo visok 

glas, začne sesljati in pove polovico stavka v načinu 

izgovorjave, ki je značilen za majhne otroke. To je mater 

zelo skrbelo. Toda celo, ko je fanta strogo okregala in 

mu tako rekoč prepovedala govoriti na tak način, on s 

tem ni hotel prenehati. Zakaj je tako, me je na koncu 

pogovora vprašala mati in želela vedeti, kaj bi pri tem 

pomagalo. 

Zgodba ni osamljena. Veliko staršev je doživelo 

podobno. Tudi sam sem imel priložnost opazovati tako 

obnašanje pri nekem šolarju. Torej bi bilo vabljivo 

tej mami odgovoriti iz moje lastne izkušnje. Ali pa na 

podlagi primerov, ki so opisani v strokovni literaturi. 

Ampak potem sem pogledal to mamo in pomislil na to, 

kako malo v resnici sploh vem o njej. In govoril naj bi 

ji o njenem otroku?! Vedno pogosteje se mi zgodi, da 

se srečam z nečim novim. Prevzet sem s skromnostjo, 

ki izvira iz paradoksa, da mi ljudje vedno znova, ko se 

srečam z njimi, postajajo nerazložljivi. 

Tako tej mami nisem postavil diagnoze ali dal terapije, 

ki bi v marsikaterem primeru držala ali se pokazala 

za učinkovito. Namesto tega sem ji svetoval, naj bo 

pozorna na določene okoliščine. Kdaj točno, to se pravi, 

v katerih okoliščinah njen fant govori kot otročiček? 

Se ji zdi, da se otrok pri tem dobro počuti ali deluje 

vznemirjen? Ali hoče s tem nekaj določenega doseči 

ali to naredi navzlic materini reakciji? Kako pa ona 

sama izraža svojo skrb in jezo? Zakaj reagira tako? Na 

kratko: priporočil sem gospe, naj podrobneje pogleda 

in bolje opazuje. 

Dobro, temeljito opazovanje je pri vprašanjih vzgoje 

pogosto odločilno in je neprimerno dragocenejše kot 

hiter odgovor na problem. 

Kmalu lahko razumemo, da je za dobro opazovanje 

potrebna vaja. Od hitrega, površinskega pogleda 

ali česa, kar ti je le priletelo v uho, do intenzivnega 

vsrkavanja in kompleksnih povezav, kjer so zaznane 

tako posameznosti kot tudi celoten pregled. To je 

nadaljnja pot. 

Posebna težava je v tem, da imajo naši čutni vtisi 

vedno v sebi tudi element interpretacije. Morda je celo 

nemogoče, da bi nekaj iz čutov delovalo na nas, ne da bi 

si pri tem to razlagali. Pri izobraževanju za waldorfske 

učitelje je to veliko področje za vajo. Ko nekdo, ki se 

izobražuje za učitelja, za nekega učenca reče, da je 

melanholičen, je to že interpretacija. Kajti kako on 

ve, ali ima učenec zares melanholičen temperament? 

Iz česa lahko to prepozna? Pri tem bi lahko študent 

odgovoril sledeče: "Učenec pogosto obupava, je večji del 

časa bled in ima žalostne oči." Torej, to so resnična, 

konkretna opazovanja, oznaka "melanholičen" pa je 

sporočala še nekaj drugega. Označevala je to, kako je 

študent obupavanje, bledo polt in žalostne oči razlagal. 

Dejstvo pa je, da se ta ista opazovanja lahko razlaga 

tudi drugače. Morda je otrok ravno ta dan doživel nekaj 

žalostnega in je drugače zelo vesel in lahak. Ali pa je bil 

le utrujen? 

Pri dobrem opazovanju se skušajmo kar se le da 

izogibati razlagi. Razlage so nekaj takega kot predsodki. 

Potegnejo se sklepi, ki smo jih zgradili iz prejšnjih 

izkušenj. Ti pa v novih primerih niso vedno pravilni. 

Mnogo let sem delal na neki šoli z nekim fantom, ki 

je imel downov sindrom. V igri se mu je nekega dne 

dogodilo, da je z majhnim kamnom razbil okno. Začuda 

je bila luknja v steklu popolnoma okrogla. Nekaj dni 

pozneje sem opazoval dva druga majhna fanta, ki sta si 

luknjo vedno znova ogledovala in očitno govorila o njej. 

Približal sem se in uspel ravno slišati enega od fantov, 

ki je otroško pametno drugemu rekel: "Ti, ali veš, da 

ko mongoloid (takrat se je še uporabljalo to trapasto 

označevanje) vrže kamen v okno, potem vedno nastane 

okrogla luknja." 


V z g o j a 

Takšna sklepanja niso vedno tako komična, na žalost 

pa to tudi ni tako redko. To, kar so mi Slovenci povedali 

o Hrvatih, pa Hrvati o Slovencih, ali pa Norvežani o 

Švedih in kristjani o muslimanih, pogosto spominja na 

zgodbo o okrogli luknji. To so predsodki, ki so zgrajeni 

na trhli podlagi in iz malo izkušenj. 

In tako je tudi pri vzgoji otrok. To se ne dogaja le 

učiteljem, ampak ravno tako pogosto tudi staršem. 

Menijo, da otroka pravilno "razumejo", pri tem pa ne 

pogledajo natanko, kaj se v otroku resnično izraža. 

Imamo tri, štiri doživetja, v katerih je bil otrok pritisnjen 

k tlom z nalogo, potem pa mislimo, da je otrok len. Ko 

otroka naslednjič opazujemo v čisto drugačni situaciji, 

pa imamo že vnaprej pripravljeno sodbo. Nezavedno 

pričakujemo, da se naša oznaka "len" spet potrdi. Pri 

tem nič več ne opazujemo, ampak se le še oziramo za 

tem. To seveda povečuje verjetnost, da bomo to oznako 

tudi našli. Pogosto v pogovorih s starši naletim na 

takšne zaključke. Neka mati je bila prepričana, da njen 

otrok ni ravno nadarjen, in ga je zaradi tega skušala ves 

čas, čim bolj neopazno sicer, ostro podpirati. V vrtec je 

prišel neki otrok z listkom, na katerem je pisalo, ne 

samo da ne mara, ampak tudi ne prenaša zelenjavne 

juhe. Ko pa so otroci sami vzgojili peso in čebulo, ju 

pripravili in smeli tudi skuhati, je bila ta juha tudi 

temu otroku odlična in očitno od nje tudi ni zbolel. 

Biti zmožen opazovati brez predsodkov pomeni, 

da daš možnost samemu otroku. To pomeni, da 

pustimo odprto možnost, da lahko odkrijemo nekaj 

novega, nepričakovanega. V širšem smislu želim reči: 

opazovanje brez predsodkov dovoljuje drugim ljudem 

in stvarem okoli nas, da se razodenejo. In globlji smisel 

te opazovalne dejavnosti leži ravno v tem, da dovolim, 

da lahko nekaj od sveta sploh pride do nas, namesto 

da bi vedno nekaj vnašali v svet. 

Tisto, kar lahko tako od zunaj pride k nam, nam 

pogosto ponudi ključ do nekega novega, boljšega 

razumevanja npr. našega lastnega otroka. In 

ko boste naslednjič tudi vi pri vzgoji stali pred 

zagonetko, si jo podrobno poglejte. Vadite to. 

Obrestovalo se vam bo! 

prevod: Eva Zupan 

Hermann Koepke 

Dvanajsto leto 

življenja, vstop v 

puberteto 10. del 

Nepozabno doživetje 

Susanne je omenila tudi, da bi morala z Gottfriedovimi 

starši spregovoriti o negativnem vplivu besedil rock 

glasbe, ki jo najstniki poslušajo. V tej glasbi najdemo 

besedila, ki poveličujejo seks, nasilje in prikrit 

satanizem. Ko so posnetke tekstov preposlušali 

nazaj, so ugotovili, da se njihova vsebina vtiskuje v 

nezavedno. Glasovni tresljaji so tako spremenjeni, da 

jih z dnevno zavestjo človek sploh ne zazna. Tudi na 

tržišču videokaset je velika ponudba seksa, nasilja in 

satanizma. 

"V zvezi s tem vam moram povedati o nepozabnem 

doživetju. V neki družbi je neki moški zbujal mojo 

pozornost s svojim nenavadnim izrazom na obrazu. Kot 

bi njegove velike oči izžarevale samo dobroto in svetlobo 

ter istočasno jokale. Govorili smo o drogah. Končno se 

je oglasil on. Povedal je, da se je s svojim sinom zelo 

dobro razumel, z njim je lahko govoril o vsem. Nekega 

dne pa je opazil, da ga ne more več doseči. Notranjega 

odnosa ni bilo več. Kot je pozneje ugotovil, je bilo to v 

času, ko je sin začel v posteljo jemati walkman, da je 

zaspal z rock glasbo na ušesih. Nikoli ne bom pozabila 

izraza na obrazu tega moškega, ko je dodal: "In potem 

se je moj sin potopil v droge." Sedela sem v njegovi 

bližini in razumela, ko je zašepetal: "Ostalo mi je le še, 

da prosim zanj." 

Susanne je pred očmi spet zagledala sliko učencev 

iz sanj. Videla je prepad. "Strah ali ogorčenje nam 

ne pomagata naprej," je rekla Henriette. "Obstaja 

učinkovito sredstvo, da dvignemo nivo življenjske 

skupnosti. Če se boste odpravili na pot, da poiščete 

Gottfrieda, se bo, ko boste našli izgubljeno ovco, tega 

razveselil cel razred." 

Darilo za rojstni dan 

Po pogovoru s Henriette je bila Susanne kot prerojena. 

Nekaj ognja je preskočilo nanjo in jo gnalo pri 

pripravah na pouk. Njena misija ni bila več povezana 

z Gottfriedom in njegovo frizuro in hlačami, pač pa s 

fantom, ki se je stalno izogiba in vsako jutro stoji pred 

njo brez nalog. Ne, te slike ni več lovila. Preveč globoko 

v sebi se je odločila, zaslišala je krik po osvoboditvi, ki 

je že tisočkrat zazvenel v njej. 


Ko je prišel na vrsto Gottfried, je na mizo odložil 

vžigalnik, ki ga je potegnil iz hlačnega žepa. "Je črn, 

pravokoten, ima velik madež in položil sem ga." Susanne 

si ga je bolj natančno ogledala. Zeleni madež je bil 

trapez. Gottfried je urno obrnil vžigalnik, se nasmehnil 

in rekel: "Je črn, pravokoten in na tej strani je zelen 

trikotnik." Susanne se je nasmehnila in Gottfried je šel 

na svoje mesto. 

Ni minil dan, da si ne bi Susanne pred očmi še enkrat 

odvrtela dogodkov celega dne in bila pri tem posebej 

pozorna na Gottfriedovo obnašanje. Naslednji dan 

je želela uporabiti Henriettin nasvet glede kontrole 

zvezkov. Ko je vstopil v razred, je imel Gottfried pod 

roko šolsko torbo, v drugi roki pa je držal zvezek, ki ji 

ga je, žareč kot sonce, molil pod nos. Vzela je zvezek – 

še vedno je imel oslovska ušesa – kot darilo za rojstni 

dan. 

Po tej vaji je poskusila še drugo. Vsako jutro je kratek 

čas vadila črke stare pisave. Zaradi tega so se učenci 

bolj intenzivno povezali s pisanjem. Pazila je na to, 

da so črke slikali, in ko je videla Gottfrieda, kako je 

sodeloval, se je ponovno najavila na obisk pri njegovih 

starših. 

Ta fant ne sme povzročiti nobene nesreče in ne sme ga 

doleteti nesreča, saj se je povezala z njim, njegovo bitje 

je nosila s seboj. Veselila se je naslednjega šolskega 

dne, srečanja z Gottfriedom, trenutka, v katerem mora 

preskočiti silovit impulz. 

"Dobro jutro, Gottfried!" je svetlo zvenel njen glas in 

oči so se ji svetile. "Dobro jutro, gospa K.," je slišala 

odgovor, svoje ime, česar ni naredil še nikoli. Za 

trenutek je stal kot ukoreninjen, potem pa je pohitel 

na svoje mesto. 

Po jutranjem izreku je Susanne začela z vajo. Po 

predlogu iz razreda je deklica v zadnjem kotu na tla 

položila časopis in nanj položila celo skladovnico 

zvezkov. "Skladovnico zvezkov sem položila na časopis. 

Zvezki so zeleni in najvišji zvezek je okrašen z rdečim 

trakom. Izza zvezkov kuka časopis." Ko ji ni šlo naprej, 

ji je pomagal sošolec: "Zvezki so pravokotni in stena je 

pravokotna." 

"Dobro," ju je pohvalila Susanne, ki je bila vesela, da 

je sodeloval tudi Gottfried. Pouk se je začel v izjemnem 

vzdušju. Opazila je, da so učenci od vsega začetka 

sodelovali. Ko je bilo glavne ure konec, so tu in tam 

kazalci Susanni sporočali, da bi pospravili zvezke. 

Ker so vsi učenci razumeli vajo, je dva pozvala, naj do 

naslednjega dne premislita, kaj želita kam odložiti. 

Ponoven razgovor 

Gottfriedov oče je še nekaj časa držal v rokah časopis 

in rekel, da čaka na ženo. Dobro je čutila, kaj se je v 

njem dogajalo. Predobro se je spomnila razpoloženja, 

v kakršnem so se zadnjič poslovili. Razočaranje nad 

šolo in nad Gottfriedovim neuspehom je bilo še vedno 

prisotno in to se je kazalo v njegovi nejevolji. Toda za 

Susanne je bila prav ta slika zanjo nasprotnega in 

nenadnega sunka novo spoznanje: tako se je Gottfried 

ločil od svoje okolice, brez konkretne povezave z 

ostalimi. Zdaj je v njej odzvanjalo vriskajoče doživetje 

jutranjega pozdrava. V spominu se je ozrla na roko, 

ki ji je – brez vprašanja – ponujala zvezek. Gottfrieda 

je nosila v srcu. In tako je prekipevala: "Vaš sin mi je 

danes sam od sebe pokazal naloge, ki so bile pravilne, 

in pisava je bila lepa. Zelo sem se razveselila. Zbral se 

je." 

Ali zaradi dobre novice ali zato, ker je v tistem trenutku 

vstopila mama, je oče odložil časopis in začudeno gledal 

učiteljico, ko sta se njuna pogleda srečala. Pravzaprav 

je hotel nekaj reči, pa ga je žena prehitela. 

"Odkar sem mu skrila, pokvarila in vrgla stran 

walkman, vsaj posluša," je rekla mama in pozdravila 

učiteljico. "Tega bi se morala že prej spomniti. Tudi vi 

ste bili vedno proti takemu obilju glasbe. Zdaj dela. 

Sedi zgoraj in dela naloge, prej bi ob tem času poslušal 

glasbo." 

"Saj jo bo lahko spet slišal, ko si bo kupil nov 

walkman." Oče še ni končal. 


"Ne bo," je zmagoslavno rekla mama, "v smeti sem 

vrgla tudi kasete. In če boš le enkrat dal denar za take 

stvari, boš ti kriv. Od takrat je povsem drug fant. Sam 

skrbi zase, sedi v sobi in vadi pisavo." 

"Zakaj pa sploh delate te vaje pisanja? Še latinice 

ne obvlada dobro. Zakaj se učite to staro pisavo, ki je 

sploh ne znamo več ne brati ne pisati?" 

"To bi lahko delali tudi pri računanju," je ugovarjal 

oče. Susanne mu je pritrdila, potem pa mu je skušala 

razložiti, zakaj je namensko ravnanje vrednejše od 

ravnanja, ki ne sledi dogajanju volje. "S tem se ustvari 

svoboda, jaz ni prevzet z namenom kot pri pisanju. Če 

bo Gottfried vzljubil to, kar dela zdaj, ga bo to močno 

okrepilo." 

Susanne se je nečesa domislila. "Seveda lahko to, kar 

delamo zdaj, delamo tudi na področju računanja. Sinu 

povejte število in izgovori naj ga v obratnem vrstnem 

redu. 27 je tako 72, 301 je 103, 528 825. Tudi tu se 

mora prisiliti, da si ustvari predstave." 

Nemarnost 

"Zdi se mi, da delate celo vrsto zanimivih vaj. Obstaja 

kaj proti nemarnosti? To posebej potrebuje," se je 

pozanimala mama. 

"Ta pisava je latinici tako podobna in hkrati tako 

različna od nje, da je prisiljen uporabiti vso svojo 

pozornost pri delu, drugače ne gre. Močno se mora 

povezati s tem, kar dela. In to mu je uspelo. S tem 

bo sčasoma mirnejši, celo bolj zdrav," je odgovorila 

Susanne. 

"Verjamem, da je mirnejši, saj nima več ves čas na 

ušesih glasbe," je zagotovila mama. "Lahko celo, da 

se eno dopolnjuje z drugim," je dodala Susanne, ki je 

videla, da oče ni zadovoljen. 

"V šoli naj bi se učili stvari, ki jih bodo pozneje v 

življenju potrebovali. Želim, da se moj sin nauči take 

stvari, da bo kaj znal, da bo lahko samostojno živel. 

Mogoče ima trenutno veselje do pisanja, toda kako mu 

bo to pozneje koristilo? Mislim, da mora obvladati našo 

pisavo, da mora vaditi lepopis, znati računati in se 

nasploh česa naučiti. Tako pa v šoli zapravlja čas!" 

Susanne je razumela očetovo prepričanje, skušala pa 

mu je razložiti smisel teh vaj. 

"Ob zadnjem obisku smo govorili med drugim tudi o 

tem, da se Gottfried malo uči, ker nima motivacije, da 

bi se lotil nalog ali da bi zares poslušal pri pouku, na 

kratko, nikoli se ni mogel notranje povezati s tem, kar 

je delal. In prav to zdaj vadi: šola svoj značaj. Pozornost 

mu bo prišla prav na vseh področjih, najprej pa jo mora 

zagrabiti za rep. To je razlog, zakaj vadimo to pisavo." 

"Obstaja knjižica z zelo koristnimi vajami Rudolfa 

Steinerja, ki jo rade volje posodim. Problem nemarnosti 

ni posebej omenjen, vsebuje pa vaje, ki se s tem 

ukvarjajo. Npr. vaja, pri kateri slikovito poročamo, 

kaj smo delali. To ni enostavno, če sedimo, hodimo ali 

žvečimo, je pa razmeroma enostavno pregledati, kako 

je napisano. To lahko delate skupaj z njim. Je pisal 

naravnost, je smer pisave enovita ali ni, lepa ali ne? 

Največ boste pridobili, če bo Gottfried lahko doživel, 

kako lepa je postala njegova pisava. Pogled nazaj, 

na nekaj, kar si storil, prebuja iskane sile. Lahko bi 

npr. tudi vprašali, kako izgleda njegova soba, če je 

pospravljena, če visijo v njej lepe slike itn. Kakšen vtis 

sedaj pušča njegova soba?" 

"Ogaben, zares ogaben!" se je razjezila mama. 

"To je zunanja slika sil, ki v njem delujejo. Da bo 

lahko pospravljal svojo sobo, bo moral urediti tudi 

svojo voljo." 

"To je res, sobo mora pospraviti in počistiti, če hoče 

ali ne. Kolikokrat sem to že rekla! Pa tega še vedno ne 

zmore sam," je nasprotovala mama. 

"Pomagajte mu, začutiti mora svojo voljo, ne vaše. 

Tako bi bilo, če bi mu vi pospravili sobo. Ker pa zna vse 

storiti sam, potrebuje le pomoč staršev. Skušnjava, da 

bi raje sami pospravili, ker gre hitreje in bolje, je velika. 

Toda misliti moramo na notranjo in ne na zunanjo 

spremembo. In Gottfriedu veliko bolj pomagamo, če se 

nauči urejati svojo okolico in ga pri tem le podpiramo. 

Nered je v tem primeru dragoceno delovišče za njegov 

jaz." 

"Če sem vas na roditeljskem sestanku prav razumel, 

ste rekli, da je pri fantih nered posledica ali pa 

predpostavka za novo mišljenje, ki se, drugače kot 

pri dekletih, odvija brez slik, kvazi abstraktno. Ne bi v 

tej starosti potemtakem tolerirali nekaj nereda?" se je 

pozanimal oče. 


"Nered sem tako predstavila, da lahko v njem 

vidimo izraz spremembe v mišljenju, od slikovitega do 

abstraktnega. Kot sem poskusila opisati, je ta novo 

pridobljena sposobnost abstraktnega mišljenja pogosto 

povezana z neke vrste neredom, posebno pri fantih. Dala 

sem primer vaje načrtovanja, s katero sem poskusila 

pokazati razliko. Dekleta so imela prednost pred fanti 

v tem, da so znala načrtovati. Fantje bi se lahko naučili 

od njih obvladovanja abstraktnih vtisov. Abstraktni 

vtisi ustvarijo kontrolo nad samim seboj, nemarnost 

pa ni nič drugega kot pomanjkanje samokontrole. Zato 

je zelo pomembno, da so fantje odgovorni za nered in 

da pospravijo. Urejeno okolje jim je v oporo. Tako je 

Gottfriedu omogočeno, če je potrebno, da se odpove 

želji." 

"Fant trenutno živi samo od želja, celo poželenj. 

Kako je s kajenjem? Ne kadi s sošolci? Če mu kajenje 

prepovem, bo kadil skrivaj," je poudaril oče. 

Susanne se je obotavljala z odgovorom, po eni strani 

ni hotela poseči v svobodo očeta, po drugi strani pa je 

pot vodila skozi šivankino uho v široko izgovarjanje. 

Ko je oče opazil, da se obotavlja z odgovorom, se je 

sam izgovoril: "Midva oba kadiva in to on vidi. In če mu 

midva govoriva, da je premajhen, da še raste, da naj še 

malo počaka, da odraste, najin zgled deluje negativno. 

To je lahko pomemben razlog, kajne?" 

Susanne je bila z očetovo odkritostjo vidno osvobojena: 

"Ena prej omenjenih vaj je ta, da se odpovemo majhni 

želji, ki prinaša le udobje, veselje ali užitek, torej 

ne povzroča škode, če si je ne uresničimo. To bi 

obvladovanje poželenj samo okrepilo." 

"Res je, to jaz zmorem. Toda ko rečem, naj kaj pusti, 

tisto stori in ugotovi, kako sem starokopiten, da gre 

življenje mimo mene, razumete?" 

"Rada bi se vrnila še enkrat na vaš primer: ko bi vaš 

sini videl, da oče manj kadi, bi to nanj naredilo vtis. Če 

se odpoveste želji, in to tako, da bo njemu jasno vidno 

(o tem ni potrebno govoriti naglas), potem je to zelo 

velikega pomena." 

Predstave in ideali 

"Ne vem, ali ste vi kdaj kadili, toda če si rečem, da 

ne bom več kadil in če si to še zapišem, potem bodo 

moje misli krožile samo okoli tega in sem izgubljen. K 

vragu!" 

"Med študijem sem tudi jaz kadila. Nehala sem, ko 

sem ugotovila, da ne bom imela moči voditi razreda 

in kaditi. To ravnanje me spominja na Kanta, ki je 

tatinskega služabnika, ki ga je sicer imel nadvse rad, 

odpustil, in ko je ugotovil, da žalosti ne more preboleti, 

je na steno obesil tablo z napisom: 'Služabnika moram 

pozabiti!' Toda tako preprosto ne gre! Človeška narava 

ima svoje muhe! Te moramo upoštevati!" 

"Seveda, v tem grmu tiči zajec! Ali obstaja kakšna 

tehnika?" se je nasmehnil oče. 

"To je težko. Odločitve volje zahtevajo, da se ločimo od 

njih. Tako je npr. pri idealih. Ideal je kot luč, proti kateri 

hodimo in nas vedno osvetljuje. Če pa kaj zatremo, je 

tako kot z žogo, ki jo potopimo v vodo. Takoj, ko jo 

spustimo, pride nazaj." 

"In kdaj ostane spodaj?" 

"Mislim, da ni prav, da jo potopimo, kar pomeni, da ni 

dobro zatreti želje. Mogoče moramo poiskati nekaj, kar 

je lepše in boljše od cigarete, in ta ideal si omogočimo, 

ko se pojavi želja po cigareti, ter z njim zasenčimo 

željo. Ideal je lahko to, da gremo na svež zrak, kjer ni 

zakajeno, lahko je to telesna aktivnost, izpolniti nas 

mora celega, sicer ne gre!" 

"Mislim, da za Gottfrieda obstaja ideal, da bi se 

odpovedal kajenju in postal zdrav človek!" je bila 

navdušena mama. 

"Mogoče zate, ti nisi strastna kadilka. Jaz pa se že 

med delom veselim cigarete!" 

"Zdaj se pa lahko veseliš Gottfrieda!" 

"Nehaj! Nič ne bi bilo narobe, če bi stvar malo omejil, 

žena pa povsem nehala." Starša sta se zasmejala. 

"Če to zares načrtujeta, potem ne nehajta nenadoma. 

Jaz sem naredila tako, da sem vsak dan pokadila 

cigareto manj, istočasno pa poskušala ideal doživljati 

vse močneje." 

Ozračje je po zadnjih besedah postajalo vse manj 

napeto. Vsi trije so bili bolj sproščeni in pogovor je tekel 

neprisiljeno. Susanne je pripovedovala o pouku in kako 

si je prizadevala, da bi v učencih vzbudila ideale. Mama 

je nekajkrat omenila posebno sinovo hojo. Hodil je kot 

junak s filmskega platna. Njegovi ideali so mogoče 

njegovi vzorniki. 

"Pomembno je, da si učenci sami izberejo svoje 

junake, ki jim bodo sledili na poti k zmagi. Mnogokrat 

sem opazila, da s svojimi junaki in junakinjami nisem 

zadela tistega, kar živi v otrocih. 

Dobro je, da v družini govorite o ljudeh, ki niso šolani, 

pa so imeli visoke ideale in so se zato trdo borili. Nisem 

očarana nad stotinkami, ki so na svetovnih prvenstvih 

tako pomembne, če pa si za vzor vzameš športnika, sta 

vzor obvladovanje telesa in disciplina volje, in to brez 

kaplje alkohola in brez cigaretnega dima." 

"Mislite, da je lahko v idolih tudi kaj dobrega?" je 

dvomila mama. 


V z g o j a 

Za in proti 

"Zakaj pa ne!" je Susanne spontano nasprotovala. Vse 

je odvisno od tega, ali imamo pred očmi obe strani, za 

in proti. Potem lahko otrok sam pretehta in pride do 

lastnega mnenja. Drugače bi vsilili naše mnenje, ki 

bi bilo praviloma odklonjeno, četudi bi bilo dobro, o 

čemer sploh ne želimo dvomiti." 

"Seveda ne, težava je v tem, da sploh ne premišljuje, 

on ve, kaj hoče!" 

"To je ena stran. Res pa je, da se loti veliko stvari in 

jih ne zaključi, kar pomeni, da mu zmanjka motivacije. 

Ravno motivacija se ustvarja s pomočjo razmišljanja 

za in proti. 

Pred kratkim smo to doživeli pri naših osmih razredih. 

Po naključju sta oba razreda, en za drugim, prenočila v 

isti koči in učenci obeh so hoteli videti sončni vzhod. V 

enem so se vsi učenci, tudi šibkejši, odpravili na pohod 

in vzdržali do vrha, v drugem razredu pa je dvourno 

hojo do vrha zmogla le peščica. Lahko ugotovimo, da 

je učitelj, čigar razred je vzdržal do vrha, pot do vrha 

postavil pod vprašaj. Učenci in učenke so se morali 

odločiti, ali gredo ali ne. Potem jim je dal še en dan 

časa, da premislijo, kako se bodo odločili. Odločili so se 

soglasno in so enodušno zdržali do vrha." 

"Tako je nastala druga oblike volje. Vsak od njih se 

je lahko povezal z akcijo. Tudi midva morava kdaj kaj 

takega poskusiti," je menila mama. 

"Mislim, da je prav, da smer pogovora o za in proti 

obrnemo proti glasbi. Rade volje vama pustim še dva 

spisa, ki se ukvarjata s to tematiko. Potem bo vsak 

ukrep nekaj drugega in ne bo se zgodilo tako hitro, 

česar se vaš mož tako boji." 

"Mislim, da morava poskusiti še drugače. Kaj 

menite, naj Gottfried pusti šolo?" je vprašala mama. 

"Ga želite vzeti iz šole?" je spoznala Susanne in ni 

mogla skriti presenečenja. 

"Premišljevala sva, da bi bilo mogoče bolje, če bi ga 

trdneje prijeli. Lahko pa se zgodi, da se bo uprl. Zato 

bova še malo počakala, da vidiva, če se bo popravil in 

če bo zagon držal." 

Zdaj je Susanne vedela, da je veliko odvisno od tega, 

kakšen odnos je med starši in njo. Če bi starši v resnici 

samo čakali in se ne bi zavzeli za sina, bi bil Gottfried 

v še večji nevarnosti. Pred očmi mora imeti že naslednji 

pogovor, obisk na domu. Prebuditi hoče navdušenje za 

vzgojo Gottfrieda. 

(se nadaljuje) 

prevod: Nadja Lazar 

Inteligenca rok 

Ernst-Michael Kranich 

Posledice smiselne 

uporabe prstov 

Preden nadaljujemo z obravnavo, moramo omeniti 

mnenje fiziologije o pomenu sporočil, ki prihajajo 

od organov za tip in od čuta za gibanje v možgane. 

Če ta sporočila ne prihajajo v možgane, ker je ustrezno 

področje v vijugi za centralno brazdo poškodovano, potem 

je zaznava v odgovarjajočem delu telesa sprva le okrnjena. 

Poškodba terja poleg tega "omrtvelost, pri kateri ostaja 

mišična moč ohranjena, upravljanje z udi pa je vendarle 

močno zmanjšano, tako da bolnik s tisto roko ali nogo pri 

takšnem izpadu kinestetičnih občutkov ni več zmožen 

izvajati nobenih samovoljnih gibanj" (Lurija 1996, str. 171). 

Obstajajo še druge okvare, ki kažejo na podobne primere 

(ibd.). 

Človek lahko okrepi spretnost svojih rok in prstov, 

ko postane zaradi vaj gibalnega občutka bolj senzibilen 

in gibljiv. To pripelje do razširitve ustreznega področja 

v postcentralnem polju. S tem pa še nismo v celoti 

prikazali pomembnosti teh dogajanj. Ko začne občutek 

za gibanje močneje vplivati na možgane, se to tiče 

tudi zakonitosti v poteku gibanja. Zadnje čase so 

začeli različni raziskovalci rokam pripisovati še neko 

novo funkcijo poleg tistih, ki so jih poznali do sedaj. 

Ameriški nevrolog Frank R. Wilson zagovarja stališče, 

da je bil pojav človeške roke v evoluciji odločilen faktor 

za razvoj možganov in miselnih funkcij pri človeku 

(Wilson 2000). 

Poznani finski nevrofiziolog Matti Bergström je trdil, 

da ima smiselna uporaba prstov še posebej velik vpliv 

na razvoj umskega razumevanja. Če ne poskrbimo 

za vajo otrokovih prstov in ustvarjalnega mojstrstva 

otrokovih ročnih mišic, s tem izgubimo priložnost za 

razvoj otrokovega razumevanja, za miselne povezave 

stvari. S tem se prepreči razvoj njegovih estetskih in 

ustvarjalnih moči. V to smer kažejo tudi naslednja 

opažanja Howarda Gardnerja: "Psihologi so v zadnjih 

letih odkrili in poudarili tesno povezavo med uporabo 

telesa in razvojem drugih spoznavnih moči" (Gardner 

1994, str. 193). Gardner omeni, da je po mnenju 

angleškega psihologa Frederica Barletta mišljenje 

odvisno od istih načel kot pojav fizičnih sposobnosti, to 

je od praktične inteligence. 

S tem se izkažejo ideje Dr. Rudolfa Steinerja iz 

dvajsetih let prejšnjega stoletja o pomenu ročnega 

dela in spretnosti prstov za še kako aktualne. 

V enem od svojih predavanj za pedagoge pravi: 


Sprednji možgani so med drugim tudi organ za 

dojemanje kompleksnih duhovnih povezav. Lahko 

bi celo rekli, da inteligenca rok na svoji poti čez 

postcentralno polje v nadaljnja področja možganov 

vpliva na to, kako se tu tvorijo predstave in misli. 

Kaj to konkretno pomeni? Dejstva so pogosto med 

seboj povezana brez notranje povezave. Predpostavi se 

npr. pri kemiji, da z združitvijo vodika in kisika nastane 

voda. Sedaj bi morali razumeti, kako ob vzajemnem 

delovanju iz lastnosti in moči kisika in vodika sledijo 

lastnosti in moči vode. Tu se namesto resnične razlage 

poda model molekul vode. Drug primer je, ko se 

opazuje, kako pod določenim vplivom sonca (različna 

toplota in dolžina dneva) rastline gradijo liste. Pokazali 

naj bi, kako se pri povečanem delovanju svetlobe in 

toplote zgodijo procesi preobrazbe listov. To bi morali 

razložiti iz stopenj v razvoju rastline, ne pa iz hormonov 

in določenih genov. Lahko bi naštevali še razne primere 

iz drugih področij in tudi iz vsakodnevnih misli, pri 

katerih se pojasnila pri bolj natančnem pregledu 

izkažejo za prazne trditve. 

"Danes se jih veliko sploh ne zaveda, kaj pomeni za 

zdravo mišljenje in zdravo logiko to, če zna človek 

plesti" (Dr. Rudolf Steiner, GA 306, str. 142). V drugem 

predavanju prav tako o pouku ročnih del navaja: 

"Našega razuma ne razvijamo s tem, da se kar takoj 

lotimo intelektualnega izobraževanja. Tisti, ki nerodno 

premika svoje prste, ima tudi neroden razum. Nima 

prožnih idej in misli. Tisti pa, ki redno giblje svoje 

prste, ima tudi prožne misli in ideje. Lahko se spusti 

v bistvo stvari. Ko bi ljudje to vedeli, ne bi nikoli 

podcenjevali tega, da je bilo fizično telo človeka razvito 

s tem namenom, da bi se iz celotnega obvladovanja rok 

fizičnega človeka razvil razum" (Rudolf Steiner, GA 301, 

str. 80). Želeli bi narediti še korak naprej v tej smeri. 

S pomočjo čuta za gibanje sledimo gibom rok in 

prstov. S tem ozavestimo potek gibanja, ki ga je zbudila 

volja. Videli smo, da je potek gibanja pri dejavnosti, 

kot je npr. kvačkanje ali pletenje, prežet in določen z 

razumom. Sledenje posameznih gibov, ki so razumsko 

določeni, občutimo v čutu za gibanje. Tako ima 

dojemljivost čuta za gibanje, kot je bilo opisano, nek 

zelo močan vpliv na zadnji del možganov. Razum pri 

pletenju in kvačkanju najdemo v dojemljivosti. Ta je 

očitno odločujoči faktor pri širitvi ustreznega področja 

v postcentralnem polju. Tako spoznavamo pomembno 

dejstvo, da inteligenca rok in prstov pomembno vpliva 

na razširitev tega področja v možganih. Pri tem ne 

smemo pozabiti, da je to področje v odnosu tudi z 

ostalimi področji v možganih, še posebej z določenimi 

področji v temenskem in senčnem režnju, pa tudi s 

čelnim režnjem. To je fizično-fiziološka podlaga za vse 

različne predstavne in miselne procese. 

Opazimo lahko, da nezadostno mišljenje vedno znova 

prenagljeno povezuje dejstva in misli. Miselni tok ni 

voden iz notranje logike. Le- ta je prekinjen in pri tem 

je nanj navezano nekaj, kar nima nobene notranje 

povezave s prejšnjim. Nasprotno temu pa v mišljenju 

poiščemo notranje logične posledice po očitnih 

povezavah. 

Kaj je sedaj ta pletenju lastna inteligenca? Tu nastaja 

neka pravilno povezana pletenina, pri izdelovanju 

katere gibe svojih rok in prstov usmerjamo na tak 

način, da je vsaka naslednja petlja notranje povezana s 

prejšnjo, ker je tudi povlečena skozi prejšnjo. Inteligenca 

pletenja živi v izjemno spretnih finomotoričnih gibih, 

skozi katere je vsak novi člen celote po pravilu povezan 

z ostalimi členi. Kaj se zgodi, ko ta inteligenca vpliva 

na možgane in s tem na mišljenje? Zbudi se želja, da bi 

tudi v mišljenju vsak korak naredili v notranji povezavi 

s prejšnjim korakom. Priznava se le to, kar je resnično 

razumljeno, ker je dosežena očitna povezava z ostalim. 

Če se takšno mišljenje imenuje zdravo, ker je preseglo 

svojo notranjo slabost, potem se lahko reče tudi, da 

imajo ročna dela zelo pomembno vlogo pri duhovnem 

razvoju otrok. Kajti ko otrok kvačka, plete ali se uči 

neke druge praktične spretnosti, postajajo njegove 

roke inteligentne. In iz inteligence rok izhaja delovanje, 

skozi katerega se lahko misli zdravo razvijajo. 

prevod: Eva Zupan 


V z g o j a 

Eva Jentschura 

Pastir skozi vrata 

zagrabi ovčico ... 

Pouk ročnega dela v prvem in 

drugem razredu na kasselski 

waldorfski šoli 

Na koncu prvega šolskega leta, ko mali učenci 

pokažejo pletene igračke, ki so jih sami naredili, lahko 

le zaslutimo, kaj vse so se otroci na tej poti naučili. 

Z veliko obeti in v napetem pričakovanju pridejo po 

jesenskih počitnicah, ko so se že nekoliko vživeli v 

šolski vsakdan in novo družbo, k pouku ročnih del. 

Pouk se v kasselski waldorfski šoli izvaja v posebni 

sobi za ročna dela, tako da so otroci že od vsega 

začetka potopljeni v posebno delovno atmosfero. Tukaj 

lahko vidijo izdelke učencev višjih razredov (oh ja, to 

se bom jaz tudi enkrat učil); tu visijo načrti za delo, 

ki ga bodo v prihodnosti naredili (kaj pa bo iz tega 

nastalo?); na steni lahko vidijo volno, ki je pobarvana 

z rastlinskimi barvami; včasih na mizi leži tudi kup 

različnih materialov ali pa tam na naslednjo uro čaka 

pripravljena košara z izdelki učencev iz višjih razredov. 

Učenci prvega razreda sedijo na stolih v krogu. Doživljajo 

se, svoji starosti primerno, kot skupina. V sredini stoji 

mizica, pokrita s svileno tkanino različnih barv, in 

šopek iz rož, ki rastejo v tem letnem času. V času, ko 

se učenci učijo pletenja, je to pastirska mizica. Na njej 

je iz velikih korenin, kamnov in storžev izoblikovana 

pokrajina, na njej je pastir – fantič (naš Janezek) in 

dva ovčarska psa. Tu je tudi ovčarski voz. V naslednjih 

urah se tej druščini pridružijo še ovčice, ki jih naredijo 

iz nepredene volne in s prsti izoblikovana volnena nit, 

iz katere naredijo ograjo. 

Ura se začne z verzom s podobami iz pravljičnega 

sveta, ki so povezane z delom, po tem pa vadimo in 

izboljšujemo spretnosti skozi igre s prsti. Otroci 

obožujejo te igre s prsti in so do dna duše zadovoljni, 

ko obvladajo tudi najtežje. Zelo priljubljeno je tudi 

prepletanje prstov. Pri tem leži desni kazalec na levem 

palcu in se potem levi kazalec premakne k desnemu 

palcu. To se nadaljuje z vsemi prsti in se ob tem govori, 

ponavlja verz M. Garffa: 

Sedel je star pastir Očak, 

je pletel in kadil tobak. 

Od ovce volno je jemal, 

ime ji je Marička dal. 

Je nogavice pletel rad, 

v večernem miru, dolgobrad. 

Takoj po vsaj dveh prstnih igrah pripovedujemo 

"Janezkovo zgodbo", ki govori o njegovih doživetjih 

pri pastirju in njegovi ženi. Seveda si dogodke sami 

izmislimo in vsebino povežemo z delom, ki ga takrat 

opravljamo (npr. Janezek je pozabil pravilno in 

temeljito zapreti vrata ovčje ograde: s tem učencem 

lahko razložimo robno petljo pri zaključku, ki postane 

tako posebno pomembna). Otroci te podobe sprejmejo 

z velikim veseljem, saj so hrana za dušo in spodbujajo 

domišljijo. V kratkih nadaljevanjih doživi naš Janezek 

delo pastirja ovac in pomaga pri delu z volno – zgodba 

volnene niti se začne pri striženju ovac, nadaljuje 

se pri pranju volne, predenju, barvanju in pletenju 

ter se zaključi pri dokončani jopici, ki jo je potem 

mogoče obleči. Tako z delom in dejavnostjo učitelj 

pridobi zaupanje in avtoriteto pri otroku. Ko zbudimo 

domišljijo, otrok zlahka zbudi tudi hotenje do dela. 

Sedaj bi tudi v resnici rad nekaj naredil. Čudovito je, 

kako si lahko otrok neposredno ogleda, ali je pravilno 

ali napačno naredil svoj izdelek. In ta velika radost, 

ko je dokončana prva samostojno spletena vrvica, 

ki se vsakič znova zazdi kot darilo. Tako se oblikuje 

otrokovo zaupanje v lastne sposobnosti. Osemnajst 

otrok naenkrat pobira zanke ali se uči plesti. Za to res 

potrebujemo pomoč. Ta pomoč so podobe in ritmični 

verzi, kot je npr. ta pri pletenju: 

Pastir skozi vrata (gremo v zanko) 

zagrabi ovčico (nit ovijemo s pletilko), 

popelje jo skozi (ovito nit pripeljemo skozi zanko) 

in zapre hišo (snamemo spleteno zanko). 

Kako se otroci trudijo to narediti! Vsak pride v 

naročje učiteljice ročnih del, ona pa mu lahko v miru 

in s posebno, njemu namenjeno pozornostjo še enkrat 

pokaže vse korake dela. 


In če se slučajno potem še vedno noče posrečiti, ob 

vztrajnem ponavljanju verza, ki voljo kot začarano 

odpelje v prstke, delo uspe. Drugi pa se naučijo 

potrpežljivo počakati, saj vedo, da bodo tudi oni na 

enak način deležni pomoči. 

Občutek za lepo oblikujemo skozi barvno skladje 

izdelkov, igro z barvnimi klopkami volne, ki so v 

različnih odtenkih, skozi oblikovanje izdelka, ki ga 

načrtujemo s pomočjo naslikanih načrtov. Čut za lepo 

je udeležen tudi, ko imamo opravka z materialom. Med 

izdelovanjem slike iz volne lahko otroci občutijo, kako 

drugače se mora ravnati s temi vlakni kot s sukano 

volneno nitjo. Bombažna nit je popolnoma drugačna na 

otip kot svilena nit, pri kateri lahko otrok doživi čudovito 

lep lesk, ob katerem sliši o dolgi poti svilene niti od 

metulja prek kokona do nitke, ki jo drži v roki. Tako 

lahko na naraven način dobijo izkušnje z materialom. 

Dobijo tudi spoštovanje do dela, ki tiči za tem. Otroci 

se učijo tudi, katere barve lepše pridejo do izraza ob 

drugih barvah. Pri pletenju je zelo lepo vaditi pletenje 

volnenih žogic, pri katerih je vsako rebro spleteno iz 

druge barve. Otroci tukaj sami izberejo barve. Zelo 

pomaga naša rastlinsko pobarvana volna, pri kateri 

so odtenki precej rahlejši in jih otrok lahko zazna. Z 

nenehnim ponavljanjem mu omogočimo, da zares 

doume in se nauči tehnike pletenja. Tako si pridobi 

zaupanje v lastne sposobnosti in s tem samozavest. 

Ve, da bo v naslednjih letih vadil toliko časa, dokler ne 

bo tistega pravilno obvladal. Tako je otrok pomirjen in 

zadovoljen, notranje je miren. 

V drugem razredu se na začetku leta plete punčka. 

Na nekaterih šolah pletejo palčke, pletene živalice 

(piščančke, kokoške, peteline, mucke ... ). 

Kasneje se otroci učijo kvačkati. "Zakaj niso najprej 

kvačkali in potem pletli; to gre vendar precej lažje?" 

pogosto sprašujejo starši. Vendar vemo, da spretnejše 

pletilje pletejo, ne da bi delo točno pogledale. Kakor da 

bi pri tem opravilu sanjale. Pri kvačkanju pa moraš zelo 

natančno pogledati, kam boš zabodel kvačko. Morda 

zaradi tega marsikateri otrok raje plete kot kvačka. 

Pri kvačkanju najprej nakvačkamo niz verižnih petelj. 

Vsaka petlja je privezana na drugo in otroci vedno 

napeto opazujejo, kako dolga je že veriga. Te verižice 

vseh učencev v razredu povijemo v povodec, ki ga 

uporabljamo za igro v pustnem času. 

Ko izdelujejo prijemalko za lončke za svojo punčko 

(to je majhen kvadrat 10x10), se otroci pri kvačkanju 

naučijo priključevanja. Seveda tudi tukaj dobijo 

navodila skozi zgodbe. Kvačka je pri nas račka, ki si 

s potapljanjem v vodo išče hrano. Delati morajo zelo 

natančno, na koncu vsake vrstice še enkrat prešteti, 

ali so še vedno vse petlje tu. Z dodajanjem kvačkajo 

viseče mreže iz lokov verižnih petelj za svoje punčke. 

Na drugih šolah delajo tudi mreže za žoge ali vrečke za 

nakupovanje. Izdelujejo tudi kvačkane etuije za flavto 

iz več barv. Na koncu šolskega leta pa nastajajo še 

barvno oblikovani mošnjički ali prijemalke za lonce. 

V drugem razredu je pripovedna snov drugačna. V 

času, ko se pletejo punčke, poslušajo otroci na začetku 

ure ruske pravljice o Wassilissi. To so ene izmed redkih 

pravljic, v katerih igrajo punčke pomembno vlogo. 

Namesto pripovedi otroci včasih rešujejo uganke in 

pri različnih igrah šolajo čute, ker morajo zelo budno 

gledati poslušati in misliti. Nato se pove zgodba o 

Wutzlu, malem hišnem duhcu, ki živi pri neki družini, 

ji pomaga ali pa tudi izvaja različne norčije. Pripoved je 

vedno pred delom, nikoli med delom, kajti otroci morajo 

biti takrat popolnoma zbrani in zatopljeni v svoje delo. 

V kasselski waldorfski šoli imamo pouk ročnih del 

dvakrat tedensko po petinštirideset minut, vendar 

vedno zvoni prekmalu. V teh razredih so ročna dela 

mnogim učencem najljubši predmet. Tako vidijo, kaj so 

se že naučili in koliko lepih stvari, ki jih tudi v resnici 

lahko uporabijo, že znajo izdelati ter jih lahko ponosno 

odnesejo tudi domov. 

V prvem in drugem šolskem letu so pri pouku ročnih 

del pomembne naslednje stvari: 

- otroci naj bi vadili in oblikovali čute, 

predvsem čut za lepo, 

- otrokom naj bi omogočili rast zaupanja 

v lastne sposobnosti, 

- vadili naj bi spretnost prstov in z njo 

sposobnost mišljenja, 

- osredotočenost na delo, 

- naučili naj bi se skrbnega ravnanja z materiali, 

- vzpostavil naj bi se odnos zaupanja 

med otrokom in odraslimi, 

- učvrstilo naj bi se socialno sožitje 

v procesu dela. 

O avtorici: Eva Jentschura je učiteljica otrok in bodočih 

učiteljev v Kasselu. 


V z g o j a 

Ni dovolj reči 

"Žal mi je" 

Kako pomagati otrokom, da se naučijo 

sočustvovati, se soočati s posledicami, se 

opravičiti? 

Predstavljajte si, da ste stari sedem let in ste v 

gozdu blizu šole pravkar lep čas gradili najlepši grad 

na svetu. Stene so tako visoke kot najvišje drevo in 

trdne kot gora; strop je pobarvan z nebesno modrino; 

globina jarka presega vašo višino, v njem je vse polno 

krokodilov. Nobenemu zmaju ali velikanu ali sovražni 

vojski ne bo uspelo ogroziti te dobro oblikovane 

trdnjave. Nato se podaste na roparski pohod po svetu, 

da bi s seboj pripeljali princesko ali dve. Ko se vrnete, 

z grozo opazite, kako vaš sošolec ravno vleče stran del 

vaše stene, da bi naredil svoj grad, drugi pa zakoplje 

vanj in uniči tisto, kar je od njega še ostalo. Planete v 

jok in stečete k učiteljici, ki oba sošolca pokliče k sebi 

in zahteva od njiju, da se opravičita. 

Enemu od njiju je morda res žal za to dejanje. Deloval 

je spontano in nepremišljeno. Ko vidi sošolca v solzah, 

spozna, kako krivično je ravnal, in želi si, da tega ne bi bil 

naredil. Drugi učenec pa se morda ne čuti prav nič krivega. 

Pa vendar, da se izogne kazni, izgovori besede 'Žal mi je'. 

En učenec torej svoje dejanje resnično obžaluje, drugi pa, 

ki razumsko zazna, da bo najbolje, da se zlaže, svojega 

dejanja v resnici ne obžaluje. Nihče, ki to dogajanje opazuje, 

ne more z gotovostjo vedeti, kateri otrok je kateri. 

Odrasli dostikrat kar rutinsko zahtevamo od otrok, 

da se opravičijo. Opravičilo lahko ali pa tudi ne pomeni 

obžalovanje; vendar je to v očeh odraslih mnogokrat nujno 

potreben korak za spravo, za celjenje ran in uravnoteženje 

situacije. Otroci, ki se nočejo opravičiti, morajo mnogokrat 

ostati po pouku v šoli, dokler ne popustijo. Večina otrok se 

do petega leta starosti avtomatično opraviči, bodisi takoj, 

ko so nekoga prizadeli, ali pa potem, ko to od njih zahteva 

odrasla oseba. Vedo, da se to od njih pričakuje in da se 

bodo potem, ko se bodo opravičili, lahko spet igrali dalje. 

Avtomatično opravičilo je nekaj, kar smo mnogi prinesli 

v naše odraslo življenje. Včasih ga, tako kot mnogi otroci, 

izrečemo brez resničnega obžalovanja in se torej zatečemo 

v laž. Z drugimi besedami, pričakujemo, da bodo rane 

zacelile besede, da bodo popravile situacijo, ki smo jo 

s svojim obnašanjem ogrozili. Pričakujemo tudi, da bo 

naše opravičilo sprejeto z razumevanjem, oproščenjem in 

spravo. 


V z g o j a 

Pa vendar se z besedami 'Žal mi je', tudi če jih mislimo 

zares, vsega na svetu ne da več popraviti. Kljub 

obžalovanju se moramo še vedno soočiti s posledicami 

naših dejanj. Pričakovati enak odnos, kot smo ga imeli 

pred dejanjem, je nerealno. Resnična sprava zahteva 

predanost, trdo delo in zavedanje v mislih in dejanjih 

obeh vpletenih. 

In če si ponovno pogledamo situacijo, opisano v prvem 

odstavku. Odrasli hočemo, da otrok čuti resnično 

obžalovanje za svoje nepravilno dejanje. Pa to zanj ni 

enostavno. Potrebna je refleksija, kar ni enostavno niti 

za nas, odrasle. Ali jo smemo potem pričakovati od 

otrok? Kadar jo od njih zahtevamo, jih prisilimo, da 

bodisi lažejo ali da se uprejo. 

Bolj kot formalno opravičilo, je za otroka pomembno 

spoznanje, da se mora za popravo posledic njegovega 

slabega ravnanja potruditi. En način, kako to doseči, je, 

da skušamo vzpostaviti prvotno stanje. V izmišljenem 

primeru na začetku članka bi vse tri otroke poslali, da 

skupaj ponovno zgradijo grad. 

Prvotnega stanja pa se mnogokrat seveda ne da 

vzpostaviti, zato lahko mislimo in delujemo le s pogledom 

v prihodnost. Običajno je potrebno zagotovilo, da se 

določena situacija v našem življenju ne bo ponovila. 

To se nanaša tako na prizadetega otroka kakor tudi na 

storilca dejanja. 

Zato moramo, ko v takih konfrontacijah posredujemo, 

vprašati prizadetega otroka: "Bi se bolje počutil, če 

bi ti Peter rekel, da se bo potrudil, da tega ne bo več 

naredil?" Otroci se na tako vprašanje vedno dobro 

odzovejo. Potem moramo vprašati otroka, ki je prizadel 

svojega vrstnika: "Misliš, da bi lahko rekel Maji, da se 

boš potrudil, da tega ne bi več naredil?" Tudi v tem 

primeru je po navadi odziv dober. Dostikrat se otroka 

primeta za roke in odskakljata nazaj na igrišče. 

Čez nekaj minut se moramo sprehoditi mimo njiju 

ter prisluhniti in ju opazovati, da se prepričamo, ali 

se lepo igrata. Če se prepirata ali če je videti, da je 

eden nesrečen, ker mora slediti navodilom drugega, 

moramo igro preusmeriti. Če lepo sodelujeta, ju brez 

besed pogledamo v oči in se vsakemu nasmehnemo. 

Oba potrebujeta potrditev, da je bil spor razrešen, da ju 

imamo še vedno radi, da sta še vedno del skupine. 

Pri učenju, kako sodelovati z drugimi ljudmi, 

potrebujejo otroci pomoč odgovornih odraslih, ki jih 

imajo radi. Kadar se skupina otrok skupaj vrsto let uči 

in skupaj dela – kot je to na waldorfskih šolah – lahko 

socialno veliko pridobijo, saj skozi njihovo odraščanje 

narašča med njimi raznolikost in globina medsebojnega 

sodelovanja. To, kar se tukaj naučijo, odnesejo s sabo v 

življenje, kar pa bogati tudi celotno skupnost. 

prevedla in priredila: Marina Nuvak 

Janja Kokalj 

Predšolski otrok in 

narava, to je zame 

del celote 

Predšolski otrok in narava, to je zame neka celota. 

Kako naravo doživeti v waldorfskem vrtcu, ko 

se ne odločamo za načrtno, namerno opazovanje 

le-te? 

V tem modernem času tudi odrasli prevečkrat mislimo, 

da moramo otroke na vse, še tako majhne podrobnosti 

v naravi, opozoriti. Mogoče več ne zaupamo naravnemu 

razvoju otroštva? 

Živimo v mestu, naravo v najširšem pomenu besede pa 

potrebujemo vsi, zato jo skušamo na tak ali drugačen 

način čim bolj doživeti. Kako skušamo to uresničiti v 

našem vrtcu? 

Tako, da smo ne glede na vreme – v vseh letnih časih 

– vsak dan vsaj nekaj časa zunaj. 

Tako, da se vsaj enkrat na teden za dalj časa 

zatečemo v gozdiček na grajski grič, kjer se otroci lahko 

prosto igrajo – tekajo, skačejo, plezajo ... se nadihajo 

svežega zraka ..., se svobodno igrajo, preizkušajo svoje 

spretnosti, pogum, iznajdljivost, ustvarjalnost ... Brez 

razlaganja, govorjenja skušamo doživeti, začutiti, 

izkusiti čim več različnih 'elementov' narave (zemljo, 

zrak, vodo ...), slišati naravne zvoke oziroma zvoke 

narave (ptičje petje, pokanje vejic, šumenje vetra, 

šuštenje listja, škrebljanje dežja ...), na svoji koži 

izkusiti različno silo vetra. 

Za doživetje ognja, večjih voda pa se moramo od vrtca 

še malo bolj oddaljiti. In tu nam na pomoč priskočijo 

starši, za 'samostojno šolo v naravi' smo predšolski 

otroci, starostno mešane skupine, še premladi. Da 

pa del tega le izkusimo, se skupaj s starši odpeljemo 

na celodnevni izlet vsaj dvakrat v letu, ob različnem 

letnem času. Za otroke je to veliko, močno doživetje. 

Predšolski otroci se ob starših na eni in vzgojitelju na 

drugi strani počutijo bolj varne, zato so ob vzajemni 

vzpodbudi svojih vrstnikov tudi bolj radovedni, bolj 

pogumni ... Še bolj sproščeno raziskujejo in še globlje 

doživljajo naravo okoli sebe. 

Sproščeno druženje potegne v svoj vrtinec tako 

otroke kot tudi starše. Otroci na osnovi posnemanja 

doživljajo elemente socializacije in komunikacije ter s 

tem čustveno in socialno zorijo. 


V z g o j a 

Niso pa opazovani le starši. Tudi oni lahko opazujejo 

svojega otroka, kako se znajde v skupini, s kom in na 

kakšen način oz. kako se z njimi igra, s čim se igra, 

kako sprejema nove izzive oz. kako se z njimi spoprime, 

kakšne so njegove reakcije, ko ni več sam in edini, 

kako sodeluje na skupnem izletu. V naravi lahko starši 

spoznajo svojega otroka v drugi luči, spoznajo njegove 

prijatelje. 

V waldorfskem vrtcu – na osnovi naših izkušenj – ne 

iščemo vedno novih krajev za izlet. Prav zaradi tega, 

da vse elemente narave lažje in temeljiteje doživimo, 

odidemo na nam že znani kraj. To da otrokom neki 

občutek varnosti, sproščenosti, da laže zazna, opazi 

spremembe okoli sebe. 

Kaj se je v času, ko nas ni bilo, spremenilo, zgodilo? 

Ali je letos več kostanja ali manj? Ali je več gob? Morda 

je nekdo posekal drevo, morda je voda izbrala drugo 

pot ali je slap presahnil, morda je samo drug letni čas 

ali pa drugačno vreme. 

Ideje za 

poletne 

igre 

Nadja Lazar 

Poletni dnevi so dolgi, vroči, 

in če jih še ne preživljamo ob 

morju, jezeru ali reki, ki nas 

prijetno hladijo in nam dajejo tisoč in eno 

idejo za igro, si lahko počitniške dneve popestrimo s 

preprostimi, včasih že pozabljenimi igrami in igračami. Se 

še spomnite, mamice in očki, kako smo se igrali s frnikolami, 

jih zbirali in izgubljali? 

Oči, ušesa, nosnice, tudi usta so 'na široko odprta'. 

Tako izkušnjo poznamo z Jezerskega, kjer smo imeli 

ob enakem času pred tremi leti pravo vroče poletje, lani 

pa nas je presenetil sneg in mraz (skoraj zima), letos je 

bilo aprilsko vreme z dežjem in soncem, v zraku pa je 

bil močan vonj po borovcih. Doživetje in spominjanje je 

bilo med starši in otroki še zelo živo. 

Če je le možno, prižgemo na izletu tudi kres oziroma 

večji ogenj, ki nas vse vedno znova očara s svojo 

čarobnostjo, kajti v času 'elektrike' le še redko kje 

'srečamo živ ogenj'. 

Priprava, zlaganje vej in drv močno pritegne celo 

skupino. Imamo pravo delovno vzdušje. Prvi plamenčki 

in kasneje ogenj pa prižgo 'iskrice' v vseh otroških 

očeh. 

Ko se prvo navdušenje poleže, pa je tu zopet element 

socializacije, ko 'ogenj' združi ljudi okrog sebe ob 

prepevanju, pečenju dobrot v žerjavici ... skratka, 

doživimo 'toploto druženja' – tako fizično kot tudi 

duševno/duhovno. Smo del celote. V tem druženju je 

še nekaj prvinskega. 

Sami lahko izdelamo "mostičke" za frnikolanje iz 

kartonske škatle, lahko pa tudi iz zanimivo oblikovanih 

vej ali korenin, lesene ali kar iz kamenčkov in skal 

na prostem. Odprtine za steklene kroglice so lahko 

različno velike. Lahko pa se igramo tudi tako, da v tla 

naredimo majhno luknjico, vsi igralci stopijo za kaka 2 

m oddaljeno črto in mečejo frnikole proti luknji. Kdor 

prvi zadane luknjo, ima pravico vzeti frnikolo ven iz 

luknje in z razdalje ene dlani od luknje zbijati frnikole 

soigralcev. Če jih zadane, je frnikola njegova. 

V trgovinah z dobrimi igračami so naprodaj leseni 

elementi, kot nekakšne drsalnice za frnikole, ki jih 

sami sestavljamo in preoblikujemo. 

Taka doživetja nas povezujejo skozi celo leto in si 

seveda želimo ponovnega snidenja ... ob novem ognju, 

na novem izletu. 

Zelo zanimive igrače so tudi t. i. "utrinki", ki jih sami 

sešijemo iz svilenega ali kakšnega drugega lahkega 

blaga, jih pobarvamo in obtežimo z mivko ali kakšnim 

drugim zrnjem, zašitim v blago. 


U t r i n k i 

1. razred 

Obisk kmetije 

Katra Aljančič 

Otrokom, ki poleti praznujejo rojstni dan, lahko 

sešijemo svilen trak za v lase. Kos svile pobarvamo, 

sešijemo po daljšem robu, vanj vstavimo elastiko, 

lahko pa privežemo še kakšen tanek svilen trakec, ki 

plapola zadaj. 

Kako čudovita igrača! Ta trak je krasen, ko zaplapola 

v zraku in otroci bodo z veseljem tekali z njim naokrog. 

Z njim se radi igrajo otroci vseh starosti. 

Spretni očetje lahko mlajšim otrokom izdelajo "šivalni 

strojček". V kos lesa izvrtamo luknje, v lesen moznik 

pritrdimo barvit trak, ali pa izrezljamo debelo leseno 

šivanko, s katero otrok polni luknjice in šiva. 

Pa še povabilo za vse starše: že poleti lahko začnemo 

z zbiranjem zanimivih materialov, iz katerih bomo jeseni 

izdelovali igrače ali okraske za venčke. Kamne zanimivih 

oblik, veje ali korenine, različne plodove, posušene 

cvetove ali klasja različnih vrst žit, suhe leskove veje 

in kolute drevesnih debel, naši obiskovalci pa bodo z 

veseljem kupili tudi kozarček dobre domače marmelade 

ali stekleničko sadnega sirupa. 

Prijeten in prisrčen dan smo preživeli v mesecu 

juniju, ko smo se s prvošolci odpravili na prvo 

daljšo vožnjo, raziskovat Slovenijo. Za otroke je 

bila vsaka stvar tisti dan zelo posebna. Bili so polni energije 

in pričakovanj. 

Prvo veselje je bilo že ob tem, da se ne bomo 

peljali z mestnim avtobusom, ampak kar s pravim, 

potovalnim. 

In smo se res. Proti Notranjski, v kraj Dane, na 

ekološko kmetijo Kandare. 

Odprtih rok, nasmejana ter v delovni vnemi nas je 

pričakala družina Kandare, da nas popelje naokrog. 

Zgodilo se je, da je konj ravno izgubil podkev, in tako 

smo si imeli priložnost ogledati, kako se konju zamenja 

čevelj. Bilo je polno vprašanj in velikih oči. Ali konja res 

ne bo nič bolelo, ko bo gospodar vzel žebelj in kladivo v 

roke? Tudi mi smo dobili podkev ter orodje, s katerim 

se opravi to delo, na ogled, v roke. 


Nato pa smo se lahko brezskrbno odpravili na vožnjo 

z lojtrnikom, ki je bila nadvse zabavna, ko nas je 

premetavalo sem ter tja. Za vse čisto nekaj novega, 

posebnega. Med polji, mimo reke, čez most nad izsušeno 

reko, preko gozda, po ravnini in malce navzdol nas je 

peljala pot (z dvema konjema). Vmes nam je eden izmed 

gospodarjev kmetije odgovarjal na pisana (raznolika) 

vprašanja ter nas opozarjal na drobne zanimivosti okoli 

nas. Tako smo naredili velik krog. 

Na kmetiji nas je že čakala gospa, da nam razkaže 

celotno kmetijo. 

Ogledali smo si prostore v hiši, videli slike ljudi, ki so 

živeli na kmetiji, in prisluhnili zgodovini kmetije. 

In kaj vse se dogaja v kleti? Kaj raste iz krompirja? Kaj 

je shranjeno v košari? In kaj v seniku? Kako nastane 

gnoj? In kakšna gnezda lastovic poznamo? 

Pot nam je prekrižal mali mucek, ki so ga vse roke želele 

stisniti k sebi. Tudi krava je bila nadvse zanimiva. Že 

vajena otroških rok se je mirno pasla naprej. Čudovito 

doživetje za otroke. 

Kljub vsem zanimivostim na kmetiji so želodci postajali 

lačni in gospa nam je postregla z enolončnico ter 

domačimi žemljicami in štrudlom. V pomoč sta ji bila 

dva dijaka naše šole, ki sta svoj drugi dan preživljala 

na praksi na kmetiji. 

Vse je bilo še bolje kot v šoli in šlo v slast tem našim 

ustom. Pri tem nam je pomagalo lepo okolje, čarobna 

miza pod hruškami in svež zrak. 

Utrujeni, polni vtisov smo se vračali proti Ljubljani. V 

šoli so nasmehi na obrazih kar žareli. In celo naslednji 

dan, kajti bilo je nekaj posebnega. 

Koliko veselja in zadovoljstva znajo otroci pokazati ob 

čisto drobnih, lepih stvareh. 


U t r i n k i 

3. razred 

Naša njiva 

Breda Pavlovič 

Danes smo poželi ječmen. Bil je vroč junijski dan, 

počitnice so se že začele in zato sta le Izabela 

in Jošt pogumno zamahovala s srpom. Na njivi 

zori še rž in pira. Misli pa me povedejo na začetek šolskega 

leta ... 

Tretji razred je oktobra pričel z delom na vrtu in 

njivi. Tako majhni so prijeli za motike in včasih bi 

kateri zamenjal vrt raje za peskovnik. Vendar smo 

se z delom vedno bolj povezovali. Na mizici letnih 

časov je bila tehtnica, s katero smo poskušali izmeriti 

naša dobra dela, vse, za kar so se otroci prav zares 

potrudili. In kamenčki so se množili, a tehtnica se 

sploh ni premaknila! Na drugi strani je ležal precej 

težek kamen, ki ga je bilo treba premagati. Delali 

so, pomagali staršem, v šoli učiteljem, sošolcem ... 

Tehtnica pa komaj, da se je premaknila. Videti je bilo, 

da bodo otroci izgubili voljo, interes! 

Potem pa smo nekega oktobrskega dne odšli delat 

na njivo. Treba jo je bilo pripraviti za sejanje. Ni bila 

zorana, kmet jo je le malo zrahljal, potem pa smo jo 

prekopali z motikami. Trdo delo je bilo to in otroci so 

se ga zelo pogumno lotili. Malokdo je priznal, da je 

utrujen, in tako smo zemljo pripravili za setev. Na nebu 

pa so se začeli zbirati oblaki, bil je čas za odhod nazaj 

v šolo, pripravljal se je dež.. Dež pa bo razmočil težko 

zemljo in ker je bilo napovedano deževje še za naslednji 

dan, smo se odločili, da posejemo žito takoj. Vsak je 

sejal in zemljo poškropil z bio-dinamičnim preparatom, 

ki so ga zmešali, vsak otrok je imel to izkušnjo. 

Proti avtobusu smo odhajali utrujeni, a veseli. Kljub 

hitenju smo avtobusu lahko le pomahali in čakajoč 

na naslednjega, so otroci sami začeli peti. Začelo je 

deževati in tisti, ki so imeli pelerine ali dežnike, so 

z njimi pokrili ostale, ki so bili brez, in nihče se ni 

pritoževal, bili smo tako srečni in zadovoljni. Avtobus 

je kmalu prišel, z neba pa se je res ulilo. Posedli smo in 

ko sem hodila od enega do drugega, sem lahko slišala 

res lepe pogovore. 

Eden je bil takšen: "Kaj ko bi imeli robote, ki bi jim 

lahko rekel: Sezuj me! in bi to naredil in vse ostale 

stvari, pa ne bi bilo treba nič delati." In nekdo se je 

priključil še z naštevanjem opravil, ki bi mu jih naložili. 

Nato sem jim rekla: "Ampak, ali bi bili zato bolj srečni 

in zadovoljni? Tukaj vidim cel razred otrok, zelo 

utrujenih od pravega dela in pomembnega opravila, in 

vsi prepevajo, videti so srečni in zadovoljni!" 

Njihove očke so zasijale in takoj so hiteli pritrjevati. 

Zaskrbljeni starši so nas čakali z dežniki na postaji 

in nas pospremili v šolo, a kljub dežju se otrokom ni 

preveč mudilo. Bilo jim je lepo. 

Naslednji dan sem ob jutranjih novicah povedala, 

da so tokrat vsi prislužili kamenček za dobro delo, in 

ga položila na tehtnico. Posoda na drugi strani se je 

dvignila in naša dobra dela so premagala vse slabosti! 

Iz otroških ust se je zaslišal ubran in glasen Jeeee! V 

meni pa občutek neizmerne sreče zaradi te spontanosti 

in resničnega veselja, ki smo ga vsi skupaj občutili. 

In zaradi takšnih trenutkov vem, da je prav, kar delam 

in za kar se trudim. 

ZAHVALA 

Delo 3. razreda je tudi skrb za šolski vrt. 

V okviru tega smo obiskali 

drevesnico Pro horto v Črnučah. 

Videli smo kako sami vzgajajo sadike, kje jih presajajo 

in s kakšno zavzetostjo skrbijo za njih. 

Gospe Strgar bi se radi zahvalili za 

lepo predstavitev in podarjene sadike rož. 


U t r i n k i 

Igor Velepič in Darja Brecelj Ipavec 

Mednarodni poletni 

seminar za waldorfske pedagoge 

V srcu Evrope, 

v srcu mesta - 

učitelj s srcem 

Waldorf International Summer School, 

WISS – že sedmo leto, letos drugič v 

Ljubljani 

Letos je bila Waldorfska šola Ljubljana drugič 

gostiteljica že sedme Poletne šole za waldorfske 

pedagoge, ki jo organizirajo norveški predavatelji 

pod okriljem Rudolf Steiner University College-a. 

Udeleženci so zastopali večino držav Srednje Evrope – 

Madžarsko, Litvo, Latvijo, Češko, Romunijo, Slovenijo, pa 

tudi Belgijo, Dansko in Veliko Britanijo. 

"Čeprav je težko, moraš najti moč v srcu, da z njo 

odkriješ talent prav v vsakem otroku. Ljudje smo 

kot seme, ki v temi počaka na zimo, dež, sonce. Ko 

se otopli, seme vzkali in raste počasi navzgor. In 

iz enega samega se rodi stotero drugih. In iz teh 

semen lahko spečemo kruh za mnoge." 

Lili, razredničarka na waldorfski šoli v Romuniji 

Seminar je postal že tradicionalen, saj večini učiteljev 

pomeni poklon ali darilo ob koncu šolskega leta. 

Njegov namen je, izobraževati in navduševati učitelje, 

ki si želijo pri svojem poučevanju srečati in nagovoriti 

otroka. Učiteljem pomaga, da razvijajo veščine, ki 

so potrebne za tak način dela. S svojim bogatim in 

raznolikim programom smo bili napolnjeni z novimi 

močmi: zjutraj smo poslušali predavanja, sodelovali 

v skupinskih pogovorih na izbrane teme, ustvarjali 

predstavo (letos z lutkami), poslušali in sooblikovali 

biografije znanih ljudi, kuhali, peli in plesali z glasbo 

vseh pričujočih narodnosti. 

Prijateljske vezi so se tako močno prepletle, da nihče 

ne razmišlja o tem, da bi prenehali s sodelovanjem, 

medsebojnim izobraževanjem in navdihovanjem. 

Letos nas je nagovorila ugotovitev raziskave, da je 

veliko svetovno znanih znanstvenikov in izumiteljev 

odraščalo brez posebne vzgoje, nekateri niso znali 

ne pisati ne brati. Naš predavatelj David Brierley je 

poudaril, da so ti geniji imeli neko neopisljivo, implicitno 

modrost, ki so jo pridobili – ne iz učbenikov, knjig – 

ampak s pomočjo izjemne povezanosti z naravo in s 

posebnim odnosom do ljudi v svoji okolici. Ali nam to v 

današnjem času kaj pove? Zbrali smo vtise udeležencev 

ob zaključku šole. 

"Močno si želim, da bi se ta poletna šola 

nadaljevala, ne samo v državah, kjer si to lahko 

privoščijo, ampak predvsem tam, kjer jo najbolj 

potrebujejo. Ker ljubljansko šolo spremljam že od 

začetka, vem, da ima vsak tak seminar pozitiven 

učinek, ne glede na to, koliko učiteljev se ga udeleži. 

Upam, si trditi, da vse storjeno in povedano nekako 

ostane v zraku, v stenah, kot pečat." 

Jan Thiesen, waldorfski srednješolski učitelj na Danskem 


"To je bil teden poln navdiha. Vsi učitelji so 

bili ustvarjalni, prepustili so se svoji domišljiji 

in delali. Ko človek dopusti domišljiji prosto pot, 

zlahka odkrije svoje talente, zlahka najde tudi 

talente v svojih otrocih. Prihodnost je v domišljiji in 

ustvarjanju – iz ničesar!" 

Tone Lunde, soorganizatorka poletne šole 

"Zame kot predavatelja je ta poletna šola poseben 

izziv, čeprav vedno pridem v Slovenijo kot na počitnice. 

Na tem seminarju lahko vidite, da so waldorfske šole 

del mednarodnega gibanja. Ne dogaja se samo doma, 

v mojem mestu. Učitelji to počnejo po vseh državah 

Evrope in sveta. Poučujejo iste stvari kot jaz, zato si 

lahko izmenjamo izkušnje, skupaj rešujemo težave, 

pripravljamo se na nove izzive. Nima vsakdo te možnosti. 

Lahko rečem – gorimo za isti plamen." 

Kari Frid, soorganizatorka poletne šole 

"S posebnim veseljem se vračam v to čudovito 

mesto, ustvarja vzdušje, kjer se lahko srečujemo 

ljudje iz različnih držav. Ljubljana je geografsko v 

središču Evrope, pa tudi sama šola je srcu mesta, 

kar omogoča nam vsem stike z drugimi, tako s 

someščani kot tudi z ljudmi drugih narodnosti. 

Za naše delo je to izjemno pomembno. Ti učitelji 

trdo delajo skozi vse leto. Kljub temu vsak od njih 

prinese dovolj svoje gorečnosti, da lahko delamo v 

prijateljskem, toplem ozračju. Ravno to bi učitelji 

radi prinesli v razred. In vsi vemo, da nobena rast 

ni mogoča brez topline." 

David Brierley, Oslo 

"Čudim se, kako je možno, da imajo ljudje iz tako 

različnih kultur toliko skupnega? Sposobni so ustvariti 

popoln, sklenjen krog, ki se lahko širi. Letos so se na 

novo pridružili tudi Romuni in dopolnili to celoto. Zdi 

se mi, kot da se mi uresničujejo sanje: delati skupaj 

in ustvarjati tako vzdušje! Dogaja se. Vedno sem si 

želela pomagati državam, ki so začenjale na novo. 

Tako smo povabili učitelje k nam, na Norveško. 'To bo 

enkrat, največ dvakrat.' Vendar se je impulz širil hitro, 

naslednji so nas povabili Hrvati, nato Latvijci, tokrat že 

drugo leto Slovenci. Nihče od učiteljev noče odnehati. 

Drugo leto nas, upajmo, gostijo Čehi. Težko se bo ločiti, 

vsi komaj čakamo, da se zopet srečamo. In sreča je 

srečevati se v Ljubljani, imate čudovito šolo, hvala za 

vaše gostoljubje." 

Astrid Bjönness, začetnica in voditeljica poletne šole 


OE Ma r i b o r 

razredna učiteljica 1. razreda dr. Darja Žunič Lojen 

Prvošolčki 

Letos obiskuje prvi razred v Mariboru dvajset 

otrok: devet deklic in enajst dečkov. Ko sem 

prvi dan vsakega od njih poklicala po imenu in 

so se ločevali od svojih staršev, sem občudovala njihovo 

odločnost, s katero so zakorakali proti meni, čeprav so 

obrazi kazali, kako težko jim je. 

Bili so tihi, ko je stekla prva šolska ura. Le nekaj se 

jih je že poznalo iz vrtca, večina pa ni poznala nikogar. 

Vendar se je to kmalu spremenilo. In ko jih pogledam 

zdaj, proti koncu leta; kakšna sprememba! Že na zunaj 

se jim vidi, da so pravi šolarji. Zrasli so, na njihovih 

obrazih so vidne spremembe in spremenili so se tudi 

notranje. 

Ne morem verjeti, da je prvo leto že za nami. Ko samo 

pomislim na prve ure risanja oblik, na palčka Vriska, 

ki nam je pomagal spoznavati svet okrog nas, pa na 

Župančičevo Pokonci izpod korenin, ki so jo otroci 

odigrali kot zaključno igro in zdaj na koncu še prve 

črke, ki so jih že tako željno čakali. 

Otroci v tem razredu so razigrani, glasni, a tudi tihi, 

znajo pokazati navdušenje in znajo drug drugega 

potolažiti. Ja, to so "moji" otroci: Adriana, Ališka, Aneta, 

Benjamin, Blaž, Dominika, Enej, Izak, Jaka, Jakob 

in še en Jakob, Julija, Jure, Katarina, Lan Taona, 

Mihaela, Mojca, Sara, Tine in Žan, ti otroci so me izbrali 

za svojo razredno učiteljico. Hvala vam! Hvala tudi moji 

pomočnici, gospe Resinovič, ki je otrokom in meni vse 

leto stala ob strani. 

■ Zaključna igra, 1. r 



OE Ma r i b o r 

MIŠI V HIŠI 

V naši hiši se zbirajo miši, 

hladilnik nam odprejo, 

pa ven vse pojejo. 

V naši hiši je hudo, 

ker miši ves dan cvilijo. 

Mačko smo kupili, 

da miši bi spodili. 

Ker maček bil je len, 

miši niso bile za njega plen. 

Čeprav miška majhno glavo ima, 

mačko ukaniti zna. 

4. razred Waldorfske šole Maribor 

Metka Udovič, wald. pedag. 

Otroci v 

popoldanskem 

varstvu 

Mlada mariborska waldorfska šola ima štiri 

razrede. Otroci, ki obiskujejo našo šolo, 

prihajajo iz Maribora in njegove širše okolice. 

Zaradi bivalne razkropljenosti in zaposlenosti staršev ostaja 

veliko otrok v popoldanskem varstvu. Otroci tako preživijo 

večji del dneva v šoli. Zato je še kako pomembno, da se 

waldorfska pedagogika smiselno nadaljuje. 

Steinerjeva waldorfska pedagogika ne temelji na 

svobodni vzgoji, temveč na vzgoji za svobodo. To je 

seveda pomembno tako pri učnem procesu kot tudi 

v prosto dejavnem času, ki ga otroci preživijo v šoli. 

Idealno pa je, kjer se takšen proces nadaljuje tudi v 

domačem okolju. To, da vsakega otroka opazimo v 

njegovi enkratnosti in mu sledimo na poti razvoja ter 

ga pri tem usmerjamo, pa zahteva od nas odraslih 

veliko budnost. 

Učitelji delujemo z lastnimi vzgledi, ki jih neposredno 

prenašamo na otroke. Z zdravim avtoritativnim 

nastopom, v katerem ni prostora za ambicije, ki se 

manifestirajo v izživljanju lastne moči in veljave, ampak 

temelji na osebnostnem razvoju tistega, ki vzgaja. 

V mariborski waldorfski šoli se varstvo začne po 

zaključku pouka posameznega razreda. Učitelji 

varstva otroke prevzamemo v varstvenem kotičku in 

jih pospremimo na kosilo. Nekateri otroci gredo že 

pred kosilom domov. Po dogovoru s starši je varstvo 

organizirano do 16.30. Po kosilu otroci prvega in 

drugega razreda prisluhnejo pravljici (20 min.). S tem, 

da se otroci po kosilu umirijo, želimo ustvariti blag 

prehod med notranjo dinamiko (presnova) in zunanjo 

dinamiko, ki jo otroci doživljajo v prosti igri. 

V varstvu otrok smo učitelji predvsem vzgojitelji. To 

pomeni, da otroku pomagamo utrditi njegov socialni 

položaj tako, da se čuti sprejetega v okolju, kjer se 

nahaja, in da se razvija v moralno in socialno odgovorno 

osebo do sebe in sveta. 

Naš način delovanja temelji na principu vodene proste 

igre. To pomeni, da si otroci sami izbirajo, katere igre 

se bodo igrali. Naloga šole in učiteljev pa je, da jim 

ponudimo možnosti za takšne igre, preko katerih se 

bodo lahko dobro razvijali. 



K temu sodijo naravni materiali in igrače, preko katerih 

se razvija pri otrocih predvsem čut za tip, ki je močno 

povezan s čutom za življenje. Ta pa ustvarja povezave z 

razvojem čuta za mišljenje, ki se začne oblikovati okrog 

devetega leta. Pri vodeni prosti igri je učitelj miselno in 

čutno prisoten tudi, kadar ni zraven. Otroci to občutijo 

in se počutijo varne. Ob tem pa prav tako potrebujejo 

fizično prisotnost učitelja, ki se nevsiljivo vklopi v 

njihovo igro in zna v pravem trenutku tudi izstopiti. 

V naši šoli imamo dovolj velik zunanji prostor za igro 

otrok. Ker je šola še v razvoju, nimamo vsega, kar bi 

želeli imeti za kvalitetno igro otrok, pa vendar nam 

sedanje stanje omogoča preproste igre v zavetju velikih 

brez in grmičkov. Prostor je obdan z živo mejo, ki nas 

varuje pred urbanim okoljem. Naša tendenca je, da smo 

z otroki veliko zunaj. Kadar nam vremenske razmere to 

onemogočajo, se preselimo v varstveni prostor znotraj 

šole. Ob večjem številu otrok in omejenosti prostora se 

moramo učitelji in otroci še kako potruditi, da zmoremo 

svoje življenjske sile obvladovati in jih kultivirati. 

Kot učiteljica varstva bom svojo pripoved zaključila s 

pesmijo, ki sem jo v nekem trenutku morala zapisati. 

POLJUB 

Kaj vse bi dala za en sam poljub, 

tako enostaven, 

tako spontan 

in željen. 

Brez pridiha po veljavi, 

brez ostankov zasvojenosti, 

brez okusa po begu. 

En sam poljub, 

žejen ljubezni, 

en sam poljub, 

tako preprost, 

da ga ne more izmaličiti nobena vojna. 

Dala bi ga sebi. 

Kdo deli takšne poljube? 

Otrok z vso svojo iskrenostjo. 

Ko sem to pesem pisala nisem vedela, da bom od otrok 

v šoli deležna takšnih poljubov. Skrivajo se v pogledu, 

v dotiku, v besedi, v joku, v smehu … Sprejemam jih z 

vso odgovornostjo. 

Zadnji verz mi narekuje, da tudi sama v sebi poiščem 

tega otroka, ga ozavestim in pošljem v Svet. 

■ Delo na vrtu, 3. r

Waldorfske novice - Poletje 2008

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?