Waldorfske novice - Poletje 2008

wsljubljana

Letnik IV, številka 2
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

poletje 2008, zaporedna št. 58

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: (01) 28 222 40

Fax: (01) 28 222 41

DŠ: 65714415

TR: 04302-0001018775

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si

Splet: www.waldorf.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš

Sodelavci:

Godi Keller, Eva Zupan,

Nadja Lazar, Darja Ipavec,

Katra Aljančič, Janja Kokalj

OE Maribor:

Darja Žunič Lojen, Metka Udovič

Fotografije:

Petra Melik, Cene Avguštin,

Arhiv WŠL

Lektoriranje:

Tatjana Kamenšek Klopčič,

Betka Jamnik

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk

Kazalo 2

Uvodnik 3

Med formo in svobodo 3

Gostujoče pero 5

Vprašanja staršev 5

Vzgoja 6

Dvanajsto leto življenja 10. del 6

Posledice smiselne uporabe prstov 10

Pastir skozi vrata zagrabi ovčico ... 12

Ni dovolj reči "Žal mi je" 14

Predšolski otrok in narava 15

Ideje za poletne igre 16

Utrinki 17

Obisk kmetije, 1. razred 17

Naša njiva, 3. razred 19

Mednarodni poletni seminar 20

OE Maribor 22

Prvošolčki 22

Otroci v popoldanskem varstvu 23

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

2 Waldorfske novice, poletje 2008


U v o d n i k

Med formo in svobodo

Iztok Kordiš

Med formo in svobodo je naslov vsem znane knjige

Betty Staley, ki smo jo prevedeno po delih

objavljali v naši reviji. Govori seveda o vzgoji in

pomembni vlogi ritma, forme in discipline pri razvoju

zdrave osebnosti. Dandanes vedno več ljudi spoznava,

da je permisivna vzgoja povzročiteljica mnogih težav

moderne družbe. Pravilno postavljanje meja oblikuje

osebnost. Seveda je pomemben način in seveda se

predvsem mladostniki postavljanju meja upirajo.

Kar je prav, saj s tem razvijajo sile volje, ki jim

kasneje v življenju pomagajo uresničevati njihove

zamisli in načrte.

Uporništvo, zanikanje norm, dogovorov in pravil je zaščitna znamka mladostniškega

obdobja, vendar tudi med odraslimi velikokrat srečamo odpor proti vsaki strukturi, češ da

je omejujoča, da zavira ustvarjalnost in razvoj individualnosti. Spet drugi želijo red, pravila,

postavljene norme, določila, definirane naloge. Kaj je torej prav, forma ali svoboda? Kakor

prevelika strukturiranost in red zaradi reda duši življenje in ustvarjalnost pa pomanjkanje

strukture vodi v kaos, kjer se preveč ljudi lahko izogiba odgovornosti, kjer imajo govorice,

kuloarji, različne ''resnice'' preveliko moč in kjer se pod krinko svobode velikokrat skriva le

osebna nezrelost.

Ustvarjalnost je na robu, na meji med redom in kaosom, med formo in svobodo. Vsak

verjetno pozna resnico, da je red dober služabnik in slab gospodar. In zato je seveda

potrebno za vsako dobro organizirano družbo ali kolektiv najti pravo razmerje med pravili

in svobodo, to razmerje pa je odvisno od sestave, od ljudi, ki delujejo v določeni organizaciji,

njihovega zavedanja in predanosti delu.

V mnogih waldorfskih šolah je pri nekaterih kolegih zelo prisoten odpor do vsake hierarhije,

do šefov, pravil, do vsakega ''moram''. Stvari se tako poenostavljajo, da večina konča pri

dveh shemah organizacije. Prvo predstavlja krog, kjer vsi enakopravni, samoupravno

s konsenzom odločamo o vsaki stvari, drugi pa trikotnik, ki predstavlja hierarhijo, in

kjer pridejo odločitve ''z vrha''. In seveda je hierarhična shema osovražena in nevredna

waldorfske šole, čeprav je prva neučinkovita in se vsi pritožujejo nad neskončnimi debatami

na konferencah, kjer se porabi neskončno časa, do pravih odločitev pa sploh ne pride, ali

pride do njih prepozno in kjer velikokrat bolj kot moč argumentov prevlada argument moči

oziroma glasnosti, odgovornosti pa ne prevzame nihče.

Kje je napaka? Zakaj, verjetno nam vsem prijaznejši krog v praksi, predvsem v večjih

kolektivih ni učinkovit? In zakaj je hierarhična shema tako osovražena? Mogoče najdemo

odgovor že v samih shemah, krogu in trikotniku. Če smo pozorni, opazimo, da gre

pravzaprav za dve različni perspektivi, trikotnik je pogled od strani, krog pa pogled z vrha.

Waldorfske novice, poletje 2008 3


Kaj pa dobimo, če na krog pogledamo od strani - ravno črto. Dobimo torej skupino ljudi, ki

nima pregleda nad celoto in se prepira in argumentira svoja stališča le s pozicije svojega dela,

svojih interesov in ambicij. Tu seveda, kjub drugačni zasnovi vedno zmaga glasnejši, močnejši,

bolj agresiven, ki potisne ostale navzdol in tako prej ali slej nastane osovraženi trikotnik.

Kje je rešitev te večne bitke? Na čem je treba delati? Verjetno na razvoju zavesti, na razvoju

sposobnosti, da se dvigneš nad svoj vrtiček in z razumevanjem in spoštovanjem pogledaš še

kam drugam. Seveda je to najlažje pri najbližjem, pri nekom, ki se ukvarja s podobno stvarjo

kot ti sam. Tako dobimo novo shemo, nizko krono ali nizek valj, kjer se združujejo skupine

ljudi s podobnimi aktivnostmi, npr, skupine učiteljev tujih jezikov, naravoslovja, družboslova,

skupine, ki se združujejo okrog skupnega projekta. Naslednja stopnja je pregled nad celoto, ko

je vsak sposoben in voljan imeti pregled nad delovanjem cele organizacije, ko se lahko dvigne

nad svoje vsakodnevde zadolžitve in objektivno presoja tudi druga področja. In šele takrat

je lahko shema kroga učinkovita, šele takrat lahko govorimo o vodenju z vizijo. Veliko bolj

primerna ponazoritev kot krog pa bi v tem primeru bil valj, oziroma visoka krona.

Katera shema je torej pravilna, trikotnik, krog, črta, nizka krona, visoka krona ali valj? Katero

vodenje je boljše, vodenje z nalogo, vodenje s projektom ali vodenje z vizijo?

Kolektiv je sestavljen iz različnih ljudi, različnih sposobnosti, nagnjenj, želja, ambicij in

motivov. Pomembno je, da vsak lahko najde svoje mesto, kjer lahko v vsakdanjem delu udejani

in razvija svoje sposobnosti in prispeva k razvoju skupnosti. Svoje mesto in pristojnosti mora

najti tako nekdo, ki uživa le v poučevanju svojega razreda ali svojega predmeta in ga prav nič

ne zanima, kakšne spremembe zakonodaje se obetajo in kako izboljšati financiranje šole, kot

nekdo, ki želi spremembo učnih načrtov srednje šole in boljšo medpredmetno povezavo, kakor

tisti, ki želi bolj povezati vrtec, osnovno in srednjo šolo in širiti zavest o razvoju otroka. Vsi so

pomembni, vsak na svojem področju. Pomembno pa je tudi, da spoštujemo prispevek vsakega,

upoštevamo različnosti in podpiramo sodelovanje ter da so pristojnosti in odgovornosti jasno

razdeljene.

4 Waldorfske novice, poletje 2008


G o s t u j o č e p e r o

Godi Keller

Vprašanja staršev

Na mojih seminarjih za starše v različnih deželah

se mi vedno znova dogaja, da postavljajo starši

zelo konkretna vprašanja o vzgoji svojih otrok.

Potem seveda pričakujejo tudi konkreten odgovor. Vedno

znova jih moram najprej malce razočarati ali vsaj strezniti,

kajti pri vzgoji ni nikakršnih receptov, ki bi pripeljali do

predvidljivih dogodkov. Vzgoja konec koncev ni mehanika,

to pa je tudi že kar privilegij živega, ki navsezadnje ostane

nepreračunljivo. A vendarle imamo pri tem dobre smernice,

ki nam lahko pomagajo.

Tako je pred nekaj časa k meni pristopila neka

mati, ki je živela sama s svojim sinom. Fantič je imel

sedem let in to je bilo potem verjetno tudi vse, kar

sem uspel zvedeti o njem. Razen njegovega problema,

seveda. Mati mi je razložila, da fant včasih nenadoma

spet začne govoriti po otročje: prevzame zelo visok

glas, začne sesljati in pove polovico stavka v načinu

izgovorjave, ki je značilen za majhne otroke. To je mater

zelo skrbelo. Toda celo, ko je fanta strogo okregala in

mu tako rekoč prepovedala govoriti na tak način, on s

tem ni hotel prenehati. Zakaj je tako, me je na koncu

pogovora vprašala mati in želela vedeti, kaj bi pri tem

pomagalo.

Zgodba ni osamljena. Veliko staršev je doživelo

podobno. Tudi sam sem imel priložnost opazovati tako

obnašanje pri nekem šolarju. Torej bi bilo vabljivo

tej mami odgovoriti iz moje lastne izkušnje. Ali pa na

podlagi primerov, ki so opisani v strokovni literaturi.

Ampak potem sem pogledal to mamo in pomislil na to,

kako malo v resnici sploh vem o njej. In govoril naj bi

ji o njenem otroku?! Vedno pogosteje se mi zgodi, da

se srečam z nečim novim. Prevzet sem s skromnostjo,

ki izvira iz paradoksa, da mi ljudje vedno znova, ko se

srečam z njimi, postajajo nerazložljivi.

Tako tej mami nisem postavil diagnoze ali dal terapije,

ki bi v marsikaterem primeru držala ali se pokazala

za učinkovito. Namesto tega sem ji svetoval, naj bo

pozorna na določene okoliščine. Kdaj točno, to se pravi,

v katerih okoliščinah njen fant govori kot otročiček?

Se ji zdi, da se otrok pri tem dobro počuti ali deluje

vznemirjen? Ali hoče s tem nekaj določenega doseči

ali to naredi navzlic materini reakciji? Kako pa ona

sama izraža svojo skrb in jezo? Zakaj reagira tako? Na

kratko: priporočil sem gospe, naj podrobneje pogleda

in bolje opazuje.

Dobro, temeljito opazovanje je pri vprašanjih vzgoje

pogosto odločilno in je neprimerno dragocenejše kot

hiter odgovor na problem.

Kmalu lahko razumemo, da je za dobro opazovanje

potrebna vaja. Od hitrega, površinskega pogleda

ali česa, kar ti je le priletelo v uho, do intenzivnega

vsrkavanja in kompleksnih povezav, kjer so zaznane

tako posameznosti kot tudi celoten pregled. To je

nadaljnja pot.

Posebna težava je v tem, da imajo naši čutni vtisi

vedno v sebi tudi element interpretacije. Morda je celo

nemogoče, da bi nekaj iz čutov delovalo na nas, ne da bi

si pri tem to razlagali. Pri izobraževanju za waldorfske

učitelje je to veliko področje za vajo. Ko nekdo, ki se

izobražuje za učitelja, za nekega učenca reče, da je

melanholičen, je to že interpretacija. Kajti kako on

ve, ali ima učenec zares melanholičen temperament?

Iz česa lahko to prepozna? Pri tem bi lahko študent

odgovoril sledeče: "Učenec pogosto obupava, je večji del

časa bled in ima žalostne oči." Torej, to so resnična,

konkretna opazovanja, oznaka "melanholičen" pa je

sporočala še nekaj drugega. Označevala je to, kako je

študent obupavanje, bledo polt in žalostne oči razlagal.

Dejstvo pa je, da se ta ista opazovanja lahko razlaga

tudi drugače. Morda je otrok ravno ta dan doživel nekaj

žalostnega in je drugače zelo vesel in lahak. Ali pa je bil

le utrujen?

Pri dobrem opazovanju se skušajmo kar se le da

izogibati razlagi. Razlage so nekaj takega kot predsodki.

Potegnejo se sklepi, ki smo jih zgradili iz prejšnjih

izkušenj. Ti pa v novih primerih niso vedno pravilni.

Mnogo let sem delal na neki šoli z nekim fantom, ki

je imel downov sindrom. V igri se mu je nekega dne

dogodilo, da je z majhnim kamnom razbil okno. Začuda

je bila luknja v steklu popolnoma okrogla. Nekaj dni

pozneje sem opazoval dva druga majhna fanta, ki sta si

luknjo vedno znova ogledovala in očitno govorila o njej.

Približal sem se in uspel ravno slišati enega od fantov,

ki je otroško pametno drugemu rekel: "Ti, ali veš, da

ko mongoloid (takrat se je še uporabljalo to trapasto

označevanje) vrže kamen v okno, potem vedno nastane

okrogla luknja."

Waldorfske novice, poletje 2008 5


V z g o j a

Takšna sklepanja niso vedno tako komična, na žalost

pa to tudi ni tako redko. To, kar so mi Slovenci povedali

o Hrvatih, pa Hrvati o Slovencih, ali pa Norvežani o

Švedih in kristjani o muslimanih, pogosto spominja na

zgodbo o okrogli luknji. To so predsodki, ki so zgrajeni

na trhli podlagi in iz malo izkušenj.

In tako je tudi pri vzgoji otrok. To se ne dogaja le

učiteljem, ampak ravno tako pogosto tudi staršem.

Menijo, da otroka pravilno "razumejo", pri tem pa ne

pogledajo natanko, kaj se v otroku resnično izraža.

Imamo tri, štiri doživetja, v katerih je bil otrok pritisnjen

k tlom z nalogo, potem pa mislimo, da je otrok len. Ko

otroka naslednjič opazujemo v čisto drugačni situaciji,

pa imamo že vnaprej pripravljeno sodbo. Nezavedno

pričakujemo, da se naša oznaka "len" spet potrdi. Pri

tem nič več ne opazujemo, ampak se le še oziramo za

tem. To seveda povečuje verjetnost, da bomo to oznako

tudi našli. Pogosto v pogovorih s starši naletim na

takšne zaključke. Neka mati je bila prepričana, da njen

otrok ni ravno nadarjen, in ga je zaradi tega skušala ves

čas, čim bolj neopazno sicer, ostro podpirati. V vrtec je

prišel neki otrok z listkom, na katerem je pisalo, ne

samo da ne mara, ampak tudi ne prenaša zelenjavne

juhe. Ko pa so otroci sami vzgojili peso in čebulo, ju

pripravili in smeli tudi skuhati, je bila ta juha tudi

temu otroku odlična in očitno od nje tudi ni zbolel.

Biti zmožen opazovati brez predsodkov pomeni,

da daš možnost samemu otroku. To pomeni, da

pustimo odprto možnost, da lahko odkrijemo nekaj

novega, nepričakovanega. V širšem smislu želim reči:

opazovanje brez predsodkov dovoljuje drugim ljudem

in stvarem okoli nas, da se razodenejo. In globlji smisel

te opazovalne dejavnosti leži ravno v tem, da dovolim,

da lahko nekaj od sveta sploh pride do nas, namesto

da bi vedno nekaj vnašali v svet.

Tisto, kar lahko tako od zunaj pride k nam, nam

pogosto ponudi ključ do nekega novega, boljšega

razumevanja npr. našega lastnega otroka. In

ko boste naslednjič tudi vi pri vzgoji stali pred

zagonetko, si jo podrobno poglejte. Vadite to.

Obrestovalo se vam bo!

prevod: Eva Zupan

Hermann Koepke

Dvanajsto leto

življenja, vstop v

puberteto 10. del

Nepozabno doživetje

Susanne je omenila tudi, da bi morala z Gottfriedovimi

starši spregovoriti o negativnem vplivu besedil rock

glasbe, ki jo najstniki poslušajo. V tej glasbi najdemo

besedila, ki poveličujejo seks, nasilje in prikrit

satanizem. Ko so posnetke tekstov preposlušali

nazaj, so ugotovili, da se njihova vsebina vtiskuje v

nezavedno. Glasovni tresljaji so tako spremenjeni, da

jih z dnevno zavestjo človek sploh ne zazna. Tudi na

tržišču videokaset je velika ponudba seksa, nasilja in

satanizma.

"V zvezi s tem vam moram povedati o nepozabnem

doživetju. V neki družbi je neki moški zbujal mojo

pozornost s svojim nenavadnim izrazom na obrazu. Kot

bi njegove velike oči izžarevale samo dobroto in svetlobo

ter istočasno jokale. Govorili smo o drogah. Končno se

je oglasil on. Povedal je, da se je s svojim sinom zelo

dobro razumel, z njim je lahko govoril o vsem. Nekega

dne pa je opazil, da ga ne more več doseči. Notranjega

odnosa ni bilo več. Kot je pozneje ugotovil, je bilo to v

času, ko je sin začel v posteljo jemati walkman, da je

zaspal z rock glasbo na ušesih. Nikoli ne bom pozabila

izraza na obrazu tega moškega, ko je dodal: "In potem

se je moj sin potopil v droge." Sedela sem v njegovi

bližini in razumela, ko je zašepetal: "Ostalo mi je le še,

da prosim zanj."

Susanne je pred očmi spet zagledala sliko učencev

iz sanj. Videla je prepad. "Strah ali ogorčenje nam

ne pomagata naprej," je rekla Henriette. "Obstaja

učinkovito sredstvo, da dvignemo nivo življenjske

skupnosti. Če se boste odpravili na pot, da poiščete

Gottfrieda, se bo, ko boste našli izgubljeno ovco, tega

razveselil cel razred."

Darilo za rojstni dan

Po pogovoru s Henriette je bila Susanne kot prerojena.

Nekaj ognja je preskočilo nanjo in jo gnalo pri

pripravah na pouk. Njena misija ni bila več povezana

z Gottfriedom in njegovo frizuro in hlačami, pač pa s

fantom, ki se je stalno izogiba in vsako jutro stoji pred

njo brez nalog. Ne, te slike ni več lovila. Preveč globoko

v sebi se je odločila, zaslišala je krik po osvoboditvi, ki

je že tisočkrat zazvenel v njej.

6 Waldorfske novice, poletje 2008


Ko je prišel na vrsto Gottfried, je na mizo odložil

vžigalnik, ki ga je potegnil iz hlačnega žepa. "Je črn,

pravokoten, ima velik madež in položil sem ga." Susanne

si ga je bolj natančno ogledala. Zeleni madež je bil

trapez. Gottfried je urno obrnil vžigalnik, se nasmehnil

in rekel: "Je črn, pravokoten in na tej strani je zelen

trikotnik." Susanne se je nasmehnila in Gottfried je šel

na svoje mesto.

Ni minil dan, da si ne bi Susanne pred očmi še enkrat

odvrtela dogodkov celega dne in bila pri tem posebej

pozorna na Gottfriedovo obnašanje. Naslednji dan

je želela uporabiti Henriettin nasvet glede kontrole

zvezkov. Ko je vstopil v razred, je imel Gottfried pod

roko šolsko torbo, v drugi roki pa je držal zvezek, ki ji

ga je, žareč kot sonce, molil pod nos. Vzela je zvezek –

še vedno je imel oslovska ušesa – kot darilo za rojstni

dan.

Po tej vaji je poskusila še drugo. Vsako jutro je kratek

čas vadila črke stare pisave. Zaradi tega so se učenci

bolj intenzivno povezali s pisanjem. Pazila je na to,

da so črke slikali, in ko je videla Gottfrieda, kako je

sodeloval, se je ponovno najavila na obisk pri njegovih

starših.

Ta fant ne sme povzročiti nobene nesreče in ne sme ga

doleteti nesreča, saj se je povezala z njim, njegovo bitje

je nosila s seboj. Veselila se je naslednjega šolskega

dne, srečanja z Gottfriedom, trenutka, v katerem mora

preskočiti silovit impulz.

"Dobro jutro, Gottfried!" je svetlo zvenel njen glas in

oči so se ji svetile. "Dobro jutro, gospa K.," je slišala

odgovor, svoje ime, česar ni naredil še nikoli. Za

trenutek je stal kot ukoreninjen, potem pa je pohitel

na svoje mesto.

Po jutranjem izreku je Susanne začela z vajo. Po

predlogu iz razreda je deklica v zadnjem kotu na tla

položila časopis in nanj položila celo skladovnico

zvezkov. "Skladovnico zvezkov sem položila na časopis.

Zvezki so zeleni in najvišji zvezek je okrašen z rdečim

trakom. Izza zvezkov kuka časopis." Ko ji ni šlo naprej,

ji je pomagal sošolec: "Zvezki so pravokotni in stena je

pravokotna."

"Dobro," ju je pohvalila Susanne, ki je bila vesela, da

je sodeloval tudi Gottfried. Pouk se je začel v izjemnem

vzdušju. Opazila je, da so učenci od vsega začetka

sodelovali. Ko je bilo glavne ure konec, so tu in tam

kazalci Susanni sporočali, da bi pospravili zvezke.

Ker so vsi učenci razumeli vajo, je dva pozvala, naj do

naslednjega dne premislita, kaj želita kam odložiti.

Ponoven razgovor

Gottfriedov oče je še nekaj časa držal v rokah časopis

in rekel, da čaka na ženo. Dobro je čutila, kaj se je v

njem dogajalo. Predobro se je spomnila razpoloženja,

v kakršnem so se zadnjič poslovili. Razočaranje nad

šolo in nad Gottfriedovim neuspehom je bilo še vedno

prisotno in to se je kazalo v njegovi nejevolji. Toda za

Susanne je bila prav ta slika zanjo nasprotnega in

nenadnega sunka novo spoznanje: tako se je Gottfried

ločil od svoje okolice, brez konkretne povezave z

ostalimi. Zdaj je v njej odzvanjalo vriskajoče doživetje

jutranjega pozdrava. V spominu se je ozrla na roko,

ki ji je – brez vprašanja – ponujala zvezek. Gottfrieda

je nosila v srcu. In tako je prekipevala: "Vaš sin mi je

danes sam od sebe pokazal naloge, ki so bile pravilne,

in pisava je bila lepa. Zelo sem se razveselila. Zbral se

je."

Ali zaradi dobre novice ali zato, ker je v tistem trenutku

vstopila mama, je oče odložil časopis in začudeno gledal

učiteljico, ko sta se njuna pogleda srečala. Pravzaprav

je hotel nekaj reči, pa ga je žena prehitela.

"Odkar sem mu skrila, pokvarila in vrgla stran

walkman, vsaj posluša," je rekla mama in pozdravila

učiteljico. "Tega bi se morala že prej spomniti. Tudi vi

ste bili vedno proti takemu obilju glasbe. Zdaj dela.

Sedi zgoraj in dela naloge, prej bi ob tem času poslušal

glasbo."

"Saj jo bo lahko spet slišal, ko si bo kupil nov

walkman." Oče še ni končal.

Waldorfske novice, poletje 2008 7


"Ne bo," je zmagoslavno rekla mama, "v smeti sem

vrgla tudi kasete. In če boš le enkrat dal denar za take

stvari, boš ti kriv. Od takrat je povsem drug fant. Sam

skrbi zase, sedi v sobi in vadi pisavo."

"Zakaj pa sploh delate te vaje pisanja? Še latinice

ne obvlada dobro. Zakaj se učite to staro pisavo, ki je

sploh ne znamo več ne brati ne pisati?"

"To bi lahko delali tudi pri računanju," je ugovarjal

oče. Susanne mu je pritrdila, potem pa mu je skušala

razložiti, zakaj je namensko ravnanje vrednejše od

ravnanja, ki ne sledi dogajanju volje. "S tem se ustvari

svoboda, jaz ni prevzet z namenom kot pri pisanju. Če

bo Gottfried vzljubil to, kar dela zdaj, ga bo to močno

okrepilo."

Susanne se je nečesa domislila. "Seveda lahko to, kar

delamo zdaj, delamo tudi na področju računanja. Sinu

povejte število in izgovori naj ga v obratnem vrstnem

redu. 27 je tako 72, 301 je 103, 528 825. Tudi tu se

mora prisiliti, da si ustvari predstave."

Nemarnost

"Zdi se mi, da delate celo vrsto zanimivih vaj. Obstaja

kaj proti nemarnosti? To posebej potrebuje," se je

pozanimala mama.

"Ta pisava je latinici tako podobna in hkrati tako

različna od nje, da je prisiljen uporabiti vso svojo

pozornost pri delu, drugače ne gre. Močno se mora

povezati s tem, kar dela. In to mu je uspelo. S tem

bo sčasoma mirnejši, celo bolj zdrav," je odgovorila

Susanne.

"Verjamem, da je mirnejši, saj nima več ves čas na

ušesih glasbe," je zagotovila mama. "Lahko celo, da

se eno dopolnjuje z drugim," je dodala Susanne, ki je

videla, da oče ni zadovoljen.

"V šoli naj bi se učili stvari, ki jih bodo pozneje v

življenju potrebovali. Želim, da se moj sin nauči take

stvari, da bo kaj znal, da bo lahko samostojno živel.

Mogoče ima trenutno veselje do pisanja, toda kako mu

bo to pozneje koristilo? Mislim, da mora obvladati našo

pisavo, da mora vaditi lepopis, znati računati in se

nasploh česa naučiti. Tako pa v šoli zapravlja čas!"

Susanne je razumela očetovo prepričanje, skušala pa

mu je razložiti smisel teh vaj.

"Ob zadnjem obisku smo govorili med drugim tudi o

tem, da se Gottfried malo uči, ker nima motivacije, da

bi se lotil nalog ali da bi zares poslušal pri pouku, na

kratko, nikoli se ni mogel notranje povezati s tem, kar

je delal. In prav to zdaj vadi: šola svoj značaj. Pozornost

mu bo prišla prav na vseh področjih, najprej pa jo mora

zagrabiti za rep. To je razlog, zakaj vadimo to pisavo."

"Obstaja knjižica z zelo koristnimi vajami Rudolfa

Steinerja, ki jo rade volje posodim. Problem nemarnosti

ni posebej omenjen, vsebuje pa vaje, ki se s tem

ukvarjajo. Npr. vaja, pri kateri slikovito poročamo,

kaj smo delali. To ni enostavno, če sedimo, hodimo ali

žvečimo, je pa razmeroma enostavno pregledati, kako

je napisano. To lahko delate skupaj z njim. Je pisal

naravnost, je smer pisave enovita ali ni, lepa ali ne?

Največ boste pridobili, če bo Gottfried lahko doživel,

kako lepa je postala njegova pisava. Pogled nazaj,

na nekaj, kar si storil, prebuja iskane sile. Lahko bi

npr. tudi vprašali, kako izgleda njegova soba, če je

pospravljena, če visijo v njej lepe slike itn. Kakšen vtis

sedaj pušča njegova soba?"

"Ogaben, zares ogaben!" se je razjezila mama.

"To je zunanja slika sil, ki v njem delujejo. Da bo

lahko pospravljal svojo sobo, bo moral urediti tudi

svojo voljo."

"To je res, sobo mora pospraviti in počistiti, če hoče

ali ne. Kolikokrat sem to že rekla! Pa tega še vedno ne

zmore sam," je nasprotovala mama.

"Pomagajte mu, začutiti mora svojo voljo, ne vaše.

Tako bi bilo, če bi mu vi pospravili sobo. Ker pa zna vse

storiti sam, potrebuje le pomoč staršev. Skušnjava, da

bi raje sami pospravili, ker gre hitreje in bolje, je velika.

Toda misliti moramo na notranjo in ne na zunanjo

spremembo. In Gottfriedu veliko bolj pomagamo, če se

nauči urejati svojo okolico in ga pri tem le podpiramo.

Nered je v tem primeru dragoceno delovišče za njegov

jaz."

"Če sem vas na roditeljskem sestanku prav razumel,

ste rekli, da je pri fantih nered posledica ali pa

predpostavka za novo mišljenje, ki se, drugače kot

pri dekletih, odvija brez slik, kvazi abstraktno. Ne bi v

tej starosti potemtakem tolerirali nekaj nereda?" se je

pozanimal oče.

8 Waldorfske novice, poletje 2008


"Nered sem tako predstavila, da lahko v njem

vidimo izraz spremembe v mišljenju, od slikovitega do

abstraktnega. Kot sem poskusila opisati, je ta novo

pridobljena sposobnost abstraktnega mišljenja pogosto

povezana z neke vrste neredom, posebno pri fantih. Dala

sem primer vaje načrtovanja, s katero sem poskusila

pokazati razliko. Dekleta so imela prednost pred fanti

v tem, da so znala načrtovati. Fantje bi se lahko naučili

od njih obvladovanja abstraktnih vtisov. Abstraktni

vtisi ustvarijo kontrolo nad samim seboj, nemarnost

pa ni nič drugega kot pomanjkanje samokontrole. Zato

je zelo pomembno, da so fantje odgovorni za nered in

da pospravijo. Urejeno okolje jim je v oporo. Tako je

Gottfriedu omogočeno, če je potrebno, da se odpove

želji."

"Fant trenutno živi samo od želja, celo poželenj.

Kako je s kajenjem? Ne kadi s sošolci? Če mu kajenje

prepovem, bo kadil skrivaj," je poudaril oče.

Susanne se je obotavljala z odgovorom, po eni strani

ni hotela poseči v svobodo očeta, po drugi strani pa je

pot vodila skozi šivankino uho v široko izgovarjanje.

Ko je oče opazil, da se obotavlja z odgovorom, se je

sam izgovoril: "Midva oba kadiva in to on vidi. In če mu

midva govoriva, da je premajhen, da še raste, da naj še

malo počaka, da odraste, najin zgled deluje negativno.

To je lahko pomemben razlog, kajne?"

Susanne je bila z očetovo odkritostjo vidno osvobojena:

"Ena prej omenjenih vaj je ta, da se odpovemo majhni

želji, ki prinaša le udobje, veselje ali užitek, torej

ne povzroča škode, če si je ne uresničimo. To bi

obvladovanje poželenj samo okrepilo."

"Res je, to jaz zmorem. Toda ko rečem, naj kaj pusti,

tisto stori in ugotovi, kako sem starokopiten, da gre

življenje mimo mene, razumete?"

"Rada bi se vrnila še enkrat na vaš primer: ko bi vaš

sini videl, da oče manj kadi, bi to nanj naredilo vtis. Če

se odpoveste želji, in to tako, da bo njemu jasno vidno

(o tem ni potrebno govoriti naglas), potem je to zelo

velikega pomena."

Predstave in ideali

"Ne vem, ali ste vi kdaj kadili, toda če si rečem, da

ne bom več kadil in če si to še zapišem, potem bodo

moje misli krožile samo okoli tega in sem izgubljen. K

vragu!"

"Med študijem sem tudi jaz kadila. Nehala sem, ko

sem ugotovila, da ne bom imela moči voditi razreda

in kaditi. To ravnanje me spominja na Kanta, ki je

tatinskega služabnika, ki ga je sicer imel nadvse rad,

odpustil, in ko je ugotovil, da žalosti ne more preboleti,

je na steno obesil tablo z napisom: 'Služabnika moram

pozabiti!' Toda tako preprosto ne gre! Človeška narava

ima svoje muhe! Te moramo upoštevati!"

"Seveda, v tem grmu tiči zajec! Ali obstaja kakšna

tehnika?" se je nasmehnil oče.

"To je težko. Odločitve volje zahtevajo, da se ločimo od

njih. Tako je npr. pri idealih. Ideal je kot luč, proti kateri

hodimo in nas vedno osvetljuje. Če pa kaj zatremo, je

tako kot z žogo, ki jo potopimo v vodo. Takoj, ko jo

spustimo, pride nazaj."

"In kdaj ostane spodaj?"

"Mislim, da ni prav, da jo potopimo, kar pomeni, da ni

dobro zatreti želje. Mogoče moramo poiskati nekaj, kar

je lepše in boljše od cigarete, in ta ideal si omogočimo,

ko se pojavi želja po cigareti, ter z njim zasenčimo

željo. Ideal je lahko to, da gremo na svež zrak, kjer ni

zakajeno, lahko je to telesna aktivnost, izpolniti nas

mora celega, sicer ne gre!"

"Mislim, da za Gottfrieda obstaja ideal, da bi se

odpovedal kajenju in postal zdrav človek!" je bila

navdušena mama.

"Mogoče zate, ti nisi strastna kadilka. Jaz pa se že

med delom veselim cigarete!"

"Zdaj se pa lahko veseliš Gottfrieda!"

"Nehaj! Nič ne bi bilo narobe, če bi stvar malo omejil,

žena pa povsem nehala." Starša sta se zasmejala.

"Če to zares načrtujeta, potem ne nehajta nenadoma.

Jaz sem naredila tako, da sem vsak dan pokadila

cigareto manj, istočasno pa poskušala ideal doživljati

vse močneje."

Ozračje je po zadnjih besedah postajalo vse manj

napeto. Vsi trije so bili bolj sproščeni in pogovor je tekel

neprisiljeno. Susanne je pripovedovala o pouku in kako

si je prizadevala, da bi v učencih vzbudila ideale. Mama

je nekajkrat omenila posebno sinovo hojo. Hodil je kot

junak s filmskega platna. Njegovi ideali so mogoče

njegovi vzorniki.

"Pomembno je, da si učenci sami izberejo svoje

junake, ki jim bodo sledili na poti k zmagi. Mnogokrat

sem opazila, da s svojimi junaki in junakinjami nisem

zadela tistega, kar živi v otrocih.

Dobro je, da v družini govorite o ljudeh, ki niso šolani,

pa so imeli visoke ideale in so se zato trdo borili. Nisem

očarana nad stotinkami, ki so na svetovnih prvenstvih

tako pomembne, če pa si za vzor vzameš športnika, sta

vzor obvladovanje telesa in disciplina volje, in to brez

kaplje alkohola in brez cigaretnega dima."

"Mislite, da je lahko v idolih tudi kaj dobrega?" je

dvomila mama.

Waldorfske novice, poletje 2008 9


V z g o j a

Za in proti

"Zakaj pa ne!" je Susanne spontano nasprotovala. Vse

je odvisno od tega, ali imamo pred očmi obe strani, za

in proti. Potem lahko otrok sam pretehta in pride do

lastnega mnenja. Drugače bi vsilili naše mnenje, ki

bi bilo praviloma odklonjeno, četudi bi bilo dobro, o

čemer sploh ne želimo dvomiti."

"Seveda ne, težava je v tem, da sploh ne premišljuje,

on ve, kaj hoče!"

"To je ena stran. Res pa je, da se loti veliko stvari in

jih ne zaključi, kar pomeni, da mu zmanjka motivacije.

Ravno motivacija se ustvarja s pomočjo razmišljanja

za in proti.

Pred kratkim smo to doživeli pri naših osmih razredih.

Po naključju sta oba razreda, en za drugim, prenočila v

isti koči in učenci obeh so hoteli videti sončni vzhod. V

enem so se vsi učenci, tudi šibkejši, odpravili na pohod

in vzdržali do vrha, v drugem razredu pa je dvourno

hojo do vrha zmogla le peščica. Lahko ugotovimo, da

je učitelj, čigar razred je vzdržal do vrha, pot do vrha

postavil pod vprašaj. Učenci in učenke so se morali

odločiti, ali gredo ali ne. Potem jim je dal še en dan

časa, da premislijo, kako se bodo odločili. Odločili so se

soglasno in so enodušno zdržali do vrha."

"Tako je nastala druga oblike volje. Vsak od njih se

je lahko povezal z akcijo. Tudi midva morava kdaj kaj

takega poskusiti," je menila mama.

"Mislim, da je prav, da smer pogovora o za in proti

obrnemo proti glasbi. Rade volje vama pustim še dva

spisa, ki se ukvarjata s to tematiko. Potem bo vsak

ukrep nekaj drugega in ne bo se zgodilo tako hitro,

česar se vaš mož tako boji."

"Mislim, da morava poskusiti še drugače. Kaj

menite, naj Gottfried pusti šolo?" je vprašala mama.

"Ga želite vzeti iz šole?" je spoznala Susanne in ni

mogla skriti presenečenja.

"Premišljevala sva, da bi bilo mogoče bolje, če bi ga

trdneje prijeli. Lahko pa se zgodi, da se bo uprl. Zato

bova še malo počakala, da vidiva, če se bo popravil in

če bo zagon držal."

Zdaj je Susanne vedela, da je veliko odvisno od tega,

kakšen odnos je med starši in njo. Če bi starši v resnici

samo čakali in se ne bi zavzeli za sina, bi bil Gottfried

v še večji nevarnosti. Pred očmi mora imeti že naslednji

pogovor, obisk na domu. Prebuditi hoče navdušenje za

vzgojo Gottfrieda.

(se nadaljuje)

prevod: Nadja Lazar

Inteligenca rok

Ernst-Michael Kranich

Posledice smiselne

uporabe prstov

Preden nadaljujemo z obravnavo, moramo omeniti

mnenje fiziologije o pomenu sporočil, ki prihajajo

od organov za tip in od čuta za gibanje v možgane.

Če ta sporočila ne prihajajo v možgane, ker je ustrezno

področje v vijugi za centralno brazdo poškodovano, potem

je zaznava v odgovarjajočem delu telesa sprva le okrnjena.

Poškodba terja poleg tega "omrtvelost, pri kateri ostaja

mišična moč ohranjena, upravljanje z udi pa je vendarle

močno zmanjšano, tako da bolnik s tisto roko ali nogo pri

takšnem izpadu kinestetičnih občutkov ni več zmožen

izvajati nobenih samovoljnih gibanj" (Lurija 1996, str. 171).

Obstajajo še druge okvare, ki kažejo na podobne primere

(ibd.).

Človek lahko okrepi spretnost svojih rok in prstov,

ko postane zaradi vaj gibalnega občutka bolj senzibilen

in gibljiv. To pripelje do razširitve ustreznega področja

v postcentralnem polju. S tem pa še nismo v celoti

prikazali pomembnosti teh dogajanj. Ko začne občutek

za gibanje močneje vplivati na možgane, se to tiče

tudi zakonitosti v poteku gibanja. Zadnje čase so

začeli različni raziskovalci rokam pripisovati še neko

novo funkcijo poleg tistih, ki so jih poznali do sedaj.

Ameriški nevrolog Frank R. Wilson zagovarja stališče,

da je bil pojav človeške roke v evoluciji odločilen faktor

za razvoj možganov in miselnih funkcij pri človeku

(Wilson 2000).

Poznani finski nevrofiziolog Matti Bergström je trdil,

da ima smiselna uporaba prstov še posebej velik vpliv

na razvoj umskega razumevanja. Če ne poskrbimo

za vajo otrokovih prstov in ustvarjalnega mojstrstva

otrokovih ročnih mišic, s tem izgubimo priložnost za

razvoj otrokovega razumevanja, za miselne povezave

stvari. S tem se prepreči razvoj njegovih estetskih in

ustvarjalnih moči. V to smer kažejo tudi naslednja

opažanja Howarda Gardnerja: "Psihologi so v zadnjih

letih odkrili in poudarili tesno povezavo med uporabo

telesa in razvojem drugih spoznavnih moči" (Gardner

1994, str. 193). Gardner omeni, da je po mnenju

angleškega psihologa Frederica Barletta mišljenje

odvisno od istih načel kot pojav fizičnih sposobnosti, to

je od praktične inteligence.

S tem se izkažejo ideje Dr. Rudolfa Steinerja iz

dvajsetih let prejšnjega stoletja o pomenu ročnega

dela in spretnosti prstov za še kako aktualne.

V enem od svojih predavanj za pedagoge pravi:

10 Waldorfske novice, poletje 2008


Sprednji možgani so med drugim tudi organ za

dojemanje kompleksnih duhovnih povezav. Lahko

bi celo rekli, da inteligenca rok na svoji poti čez

postcentralno polje v nadaljnja področja možganov

vpliva na to, kako se tu tvorijo predstave in misli.

Kaj to konkretno pomeni? Dejstva so pogosto med

seboj povezana brez notranje povezave. Predpostavi se

npr. pri kemiji, da z združitvijo vodika in kisika nastane

voda. Sedaj bi morali razumeti, kako ob vzajemnem

delovanju iz lastnosti in moči kisika in vodika sledijo

lastnosti in moči vode. Tu se namesto resnične razlage

poda model molekul vode. Drug primer je, ko se

opazuje, kako pod določenim vplivom sonca (različna

toplota in dolžina dneva) rastline gradijo liste. Pokazali

naj bi, kako se pri povečanem delovanju svetlobe in

toplote zgodijo procesi preobrazbe listov. To bi morali

razložiti iz stopenj v razvoju rastline, ne pa iz hormonov

in določenih genov. Lahko bi naštevali še razne primere

iz drugih področij in tudi iz vsakodnevnih misli, pri

katerih se pojasnila pri bolj natančnem pregledu

izkažejo za prazne trditve.

"Danes se jih veliko sploh ne zaveda, kaj pomeni za

zdravo mišljenje in zdravo logiko to, če zna človek

plesti" (Dr. Rudolf Steiner, GA 306, str. 142). V drugem

predavanju prav tako o pouku ročnih del navaja:

"Našega razuma ne razvijamo s tem, da se kar takoj

lotimo intelektualnega izobraževanja. Tisti, ki nerodno

premika svoje prste, ima tudi neroden razum. Nima

prožnih idej in misli. Tisti pa, ki redno giblje svoje

prste, ima tudi prožne misli in ideje. Lahko se spusti

v bistvo stvari. Ko bi ljudje to vedeli, ne bi nikoli

podcenjevali tega, da je bilo fizično telo človeka razvito

s tem namenom, da bi se iz celotnega obvladovanja rok

fizičnega človeka razvil razum" (Rudolf Steiner, GA 301,

str. 80). Želeli bi narediti še korak naprej v tej smeri.

S pomočjo čuta za gibanje sledimo gibom rok in

prstov. S tem ozavestimo potek gibanja, ki ga je zbudila

volja. Videli smo, da je potek gibanja pri dejavnosti,

kot je npr. kvačkanje ali pletenje, prežet in določen z

razumom. Sledenje posameznih gibov, ki so razumsko

določeni, občutimo v čutu za gibanje. Tako ima

dojemljivost čuta za gibanje, kot je bilo opisano, nek

zelo močan vpliv na zadnji del možganov. Razum pri

pletenju in kvačkanju najdemo v dojemljivosti. Ta je

očitno odločujoči faktor pri širitvi ustreznega področja

v postcentralnem polju. Tako spoznavamo pomembno

dejstvo, da inteligenca rok in prstov pomembno vpliva

na razširitev tega področja v možganih. Pri tem ne

smemo pozabiti, da je to področje v odnosu tudi z

ostalimi področji v možganih, še posebej z določenimi

področji v temenskem in senčnem režnju, pa tudi s

čelnim režnjem. To je fizično-fiziološka podlaga za vse

različne predstavne in miselne procese.

Opazimo lahko, da nezadostno mišljenje vedno znova

prenagljeno povezuje dejstva in misli. Miselni tok ni

voden iz notranje logike. Le- ta je prekinjen in pri tem

je nanj navezano nekaj, kar nima nobene notranje

povezave s prejšnjim. Nasprotno temu pa v mišljenju

poiščemo notranje logične posledice po očitnih

povezavah.

Kaj je sedaj ta pletenju lastna inteligenca? Tu nastaja

neka pravilno povezana pletenina, pri izdelovanju

katere gibe svojih rok in prstov usmerjamo na tak

način, da je vsaka naslednja petlja notranje povezana s

prejšnjo, ker je tudi povlečena skozi prejšnjo. Inteligenca

pletenja živi v izjemno spretnih finomotoričnih gibih,

skozi katere je vsak novi člen celote po pravilu povezan

z ostalimi členi. Kaj se zgodi, ko ta inteligenca vpliva

na možgane in s tem na mišljenje? Zbudi se želja, da bi

tudi v mišljenju vsak korak naredili v notranji povezavi

s prejšnjim korakom. Priznava se le to, kar je resnično

razumljeno, ker je dosežena očitna povezava z ostalim.

Če se takšno mišljenje imenuje zdravo, ker je preseglo

svojo notranjo slabost, potem se lahko reče tudi, da

imajo ročna dela zelo pomembno vlogo pri duhovnem

razvoju otrok. Kajti ko otrok kvačka, plete ali se uči

neke druge praktične spretnosti, postajajo njegove

roke inteligentne. In iz inteligence rok izhaja delovanje,

skozi katerega se lahko misli zdravo razvijajo.

prevod: Eva Zupan

Waldorfske novice, poletje 2008 11


V z g o j a

Eva Jentschura

Pastir skozi vrata

zagrabi ovčico ...

Pouk ročnega dela v prvem in

drugem razredu na kasselski

waldorfski šoli

Na koncu prvega šolskega leta, ko mali učenci

pokažejo pletene igračke, ki so jih sami naredili, lahko

le zaslutimo, kaj vse so se otroci na tej poti naučili.

Z veliko obeti in v napetem pričakovanju pridejo po

jesenskih počitnicah, ko so se že nekoliko vživeli v

šolski vsakdan in novo družbo, k pouku ročnih del.

Pouk se v kasselski waldorfski šoli izvaja v posebni

sobi za ročna dela, tako da so otroci že od vsega

začetka potopljeni v posebno delovno atmosfero. Tukaj

lahko vidijo izdelke učencev višjih razredov (oh ja, to

se bom jaz tudi enkrat učil); tu visijo načrti za delo,

ki ga bodo v prihodnosti naredili (kaj pa bo iz tega

nastalo?); na steni lahko vidijo volno, ki je pobarvana

z rastlinskimi barvami; včasih na mizi leži tudi kup

različnih materialov ali pa tam na naslednjo uro čaka

pripravljena košara z izdelki učencev iz višjih razredov.

Učenci prvega razreda sedijo na stolih v krogu. Doživljajo

se, svoji starosti primerno, kot skupina. V sredini stoji

mizica, pokrita s svileno tkanino različnih barv, in

šopek iz rož, ki rastejo v tem letnem času. V času, ko

se učenci učijo pletenja, je to pastirska mizica. Na njej

je iz velikih korenin, kamnov in storžev izoblikovana

pokrajina, na njej je pastir – fantič (naš Janezek) in

dva ovčarska psa. Tu je tudi ovčarski voz. V naslednjih

urah se tej druščini pridružijo še ovčice, ki jih naredijo

iz nepredene volne in s prsti izoblikovana volnena nit,

iz katere naredijo ograjo.

Ura se začne z verzom s podobami iz pravljičnega

sveta, ki so povezane z delom, po tem pa vadimo in

izboljšujemo spretnosti skozi igre s prsti. Otroci

obožujejo te igre s prsti in so do dna duše zadovoljni,

ko obvladajo tudi najtežje. Zelo priljubljeno je tudi

prepletanje prstov. Pri tem leži desni kazalec na levem

palcu in se potem levi kazalec premakne k desnemu

palcu. To se nadaljuje z vsemi prsti in se ob tem govori,

ponavlja verz M. Garffa:

Sedel je star pastir Očak,

je pletel in kadil tobak.

Od ovce volno je jemal,

ime ji je Marička dal.

Je nogavice pletel rad,

v večernem miru, dolgobrad.

Takoj po vsaj dveh prstnih igrah pripovedujemo

"Janezkovo zgodbo", ki govori o njegovih doživetjih

pri pastirju in njegovi ženi. Seveda si dogodke sami

izmislimo in vsebino povežemo z delom, ki ga takrat

opravljamo (npr. Janezek je pozabil pravilno in

temeljito zapreti vrata ovčje ograde: s tem učencem

lahko razložimo robno petljo pri zaključku, ki postane

tako posebno pomembna). Otroci te podobe sprejmejo

z velikim veseljem, saj so hrana za dušo in spodbujajo

domišljijo. V kratkih nadaljevanjih doživi naš Janezek

delo pastirja ovac in pomaga pri delu z volno – zgodba

volnene niti se začne pri striženju ovac, nadaljuje

se pri pranju volne, predenju, barvanju in pletenju

ter se zaključi pri dokončani jopici, ki jo je potem

mogoče obleči. Tako z delom in dejavnostjo učitelj

pridobi zaupanje in avtoriteto pri otroku. Ko zbudimo

domišljijo, otrok zlahka zbudi tudi hotenje do dela.

Sedaj bi tudi v resnici rad nekaj naredil. Čudovito je,

kako si lahko otrok neposredno ogleda, ali je pravilno

ali napačno naredil svoj izdelek. In ta velika radost,

ko je dokončana prva samostojno spletena vrvica,

ki se vsakič znova zazdi kot darilo. Tako se oblikuje

otrokovo zaupanje v lastne sposobnosti. Osemnajst

otrok naenkrat pobira zanke ali se uči plesti. Za to res

potrebujemo pomoč. Ta pomoč so podobe in ritmični

verzi, kot je npr. ta pri pletenju:

Pastir skozi vrata (gremo v zanko)

zagrabi ovčico (nit ovijemo s pletilko),

popelje jo skozi (ovito nit pripeljemo skozi zanko)

in zapre hišo (snamemo spleteno zanko).

Kako se otroci trudijo to narediti! Vsak pride v

naročje učiteljice ročnih del, ona pa mu lahko v miru

in s posebno, njemu namenjeno pozornostjo še enkrat

pokaže vse korake dela.

12 Waldorfske novice, poletje 2008


In če se slučajno potem še vedno noče posrečiti, ob

vztrajnem ponavljanju verza, ki voljo kot začarano

odpelje v prstke, delo uspe. Drugi pa se naučijo

potrpežljivo počakati, saj vedo, da bodo tudi oni na

enak način deležni pomoči.

Občutek za lepo oblikujemo skozi barvno skladje

izdelkov, igro z barvnimi klopkami volne, ki so v

različnih odtenkih, skozi oblikovanje izdelka, ki ga

načrtujemo s pomočjo naslikanih načrtov. Čut za lepo

je udeležen tudi, ko imamo opravka z materialom. Med

izdelovanjem slike iz volne lahko otroci občutijo, kako

drugače se mora ravnati s temi vlakni kot s sukano

volneno nitjo. Bombažna nit je popolnoma drugačna na

otip kot svilena nit, pri kateri lahko otrok doživi čudovito

lep lesk, ob katerem sliši o dolgi poti svilene niti od

metulja prek kokona do nitke, ki jo drži v roki. Tako

lahko na naraven način dobijo izkušnje z materialom.

Dobijo tudi spoštovanje do dela, ki tiči za tem. Otroci

se učijo tudi, katere barve lepše pridejo do izraza ob

drugih barvah. Pri pletenju je zelo lepo vaditi pletenje

volnenih žogic, pri katerih je vsako rebro spleteno iz

druge barve. Otroci tukaj sami izberejo barve. Zelo

pomaga naša rastlinsko pobarvana volna, pri kateri

so odtenki precej rahlejši in jih otrok lahko zazna. Z

nenehnim ponavljanjem mu omogočimo, da zares

doume in se nauči tehnike pletenja. Tako si pridobi

zaupanje v lastne sposobnosti in s tem samozavest.

Ve, da bo v naslednjih letih vadil toliko časa, dokler ne

bo tistega pravilno obvladal. Tako je otrok pomirjen in

zadovoljen, notranje je miren.

V drugem razredu se na začetku leta plete punčka.

Na nekaterih šolah pletejo palčke, pletene živalice

(piščančke, kokoške, peteline, mucke ... ).

Kasneje se otroci učijo kvačkati. "Zakaj niso najprej

kvačkali in potem pletli; to gre vendar precej lažje?"

pogosto sprašujejo starši. Vendar vemo, da spretnejše

pletilje pletejo, ne da bi delo točno pogledale. Kakor da

bi pri tem opravilu sanjale. Pri kvačkanju pa moraš zelo

natančno pogledati, kam boš zabodel kvačko. Morda

zaradi tega marsikateri otrok raje plete kot kvačka.

Pri kvačkanju najprej nakvačkamo niz verižnih petelj.

Vsaka petlja je privezana na drugo in otroci vedno

napeto opazujejo, kako dolga je že veriga. Te verižice

vseh učencev v razredu povijemo v povodec, ki ga

uporabljamo za igro v pustnem času.

Ko izdelujejo prijemalko za lončke za svojo punčko

(to je majhen kvadrat 10x10), se otroci pri kvačkanju

naučijo priključevanja. Seveda tudi tukaj dobijo

navodila skozi zgodbe. Kvačka je pri nas račka, ki si

s potapljanjem v vodo išče hrano. Delati morajo zelo

natančno, na koncu vsake vrstice še enkrat prešteti,

ali so še vedno vse petlje tu. Z dodajanjem kvačkajo

viseče mreže iz lokov verižnih petelj za svoje punčke.

Na drugih šolah delajo tudi mreže za žoge ali vrečke za

nakupovanje. Izdelujejo tudi kvačkane etuije za flavto

iz več barv. Na koncu šolskega leta pa nastajajo še

barvno oblikovani mošnjički ali prijemalke za lonce.

V drugem razredu je pripovedna snov drugačna. V

času, ko se pletejo punčke, poslušajo otroci na začetku

ure ruske pravljice o Wassilissi. To so ene izmed redkih

pravljic, v katerih igrajo punčke pomembno vlogo.

Namesto pripovedi otroci včasih rešujejo uganke in

pri različnih igrah šolajo čute, ker morajo zelo budno

gledati poslušati in misliti. Nato se pove zgodba o

Wutzlu, malem hišnem duhcu, ki živi pri neki družini,

ji pomaga ali pa tudi izvaja različne norčije. Pripoved je

vedno pred delom, nikoli med delom, kajti otroci morajo

biti takrat popolnoma zbrani in zatopljeni v svoje delo.

V kasselski waldorfski šoli imamo pouk ročnih del

dvakrat tedensko po petinštirideset minut, vendar

vedno zvoni prekmalu. V teh razredih so ročna dela

mnogim učencem najljubši predmet. Tako vidijo, kaj so

se že naučili in koliko lepih stvari, ki jih tudi v resnici

lahko uporabijo, že znajo izdelati ter jih lahko ponosno

odnesejo tudi domov.

V prvem in drugem šolskem letu so pri pouku ročnih

del pomembne naslednje stvari:

- otroci naj bi vadili in oblikovali čute,

predvsem čut za lepo,

- otrokom naj bi omogočili rast zaupanja

v lastne sposobnosti,

- vadili naj bi spretnost prstov in z njo

sposobnost mišljenja,

- osredotočenost na delo,

- naučili naj bi se skrbnega ravnanja z materiali,

- vzpostavil naj bi se odnos zaupanja

med otrokom in odraslimi,

- učvrstilo naj bi se socialno sožitje

v procesu dela.

O avtorici: Eva Jentschura je učiteljica otrok in bodočih

učiteljev v Kasselu.

Waldorfske novice, poletje 2008 13


V z g o j a

Ni dovolj reči

"Žal mi je"

Kako pomagati otrokom, da se naučijo

sočustvovati, se soočati s posledicami, se

opravičiti?

Predstavljajte si, da ste stari sedem let in ste v

gozdu blizu šole pravkar lep čas gradili najlepši grad

na svetu. Stene so tako visoke kot najvišje drevo in

trdne kot gora; strop je pobarvan z nebesno modrino;

globina jarka presega vašo višino, v njem je vse polno

krokodilov. Nobenemu zmaju ali velikanu ali sovražni

vojski ne bo uspelo ogroziti te dobro oblikovane

trdnjave. Nato se podaste na roparski pohod po svetu,

da bi s seboj pripeljali princesko ali dve. Ko se vrnete,

z grozo opazite, kako vaš sošolec ravno vleče stran del

vaše stene, da bi naredil svoj grad, drugi pa zakoplje

vanj in uniči tisto, kar je od njega še ostalo. Planete v

jok in stečete k učiteljici, ki oba sošolca pokliče k sebi

in zahteva od njiju, da se opravičita.

Enemu od njiju je morda res žal za to dejanje. Deloval

je spontano in nepremišljeno. Ko vidi sošolca v solzah,

spozna, kako krivično je ravnal, in želi si, da tega ne bi bil

naredil. Drugi učenec pa se morda ne čuti prav nič krivega.

Pa vendar, da se izogne kazni, izgovori besede 'Žal mi je'.

En učenec torej svoje dejanje resnično obžaluje, drugi pa,

ki razumsko zazna, da bo najbolje, da se zlaže, svojega

dejanja v resnici ne obžaluje. Nihče, ki to dogajanje opazuje,

ne more z gotovostjo vedeti, kateri otrok je kateri.

Odrasli dostikrat kar rutinsko zahtevamo od otrok,

da se opravičijo. Opravičilo lahko ali pa tudi ne pomeni

obžalovanje; vendar je to v očeh odraslih mnogokrat nujno

potreben korak za spravo, za celjenje ran in uravnoteženje

situacije. Otroci, ki se nočejo opravičiti, morajo mnogokrat

ostati po pouku v šoli, dokler ne popustijo. Večina otrok se

do petega leta starosti avtomatično opraviči, bodisi takoj,

ko so nekoga prizadeli, ali pa potem, ko to od njih zahteva

odrasla oseba. Vedo, da se to od njih pričakuje in da se

bodo potem, ko se bodo opravičili, lahko spet igrali dalje.

Avtomatično opravičilo je nekaj, kar smo mnogi prinesli

v naše odraslo življenje. Včasih ga, tako kot mnogi otroci,

izrečemo brez resničnega obžalovanja in se torej zatečemo

v laž. Z drugimi besedami, pričakujemo, da bodo rane

zacelile besede, da bodo popravile situacijo, ki smo jo

s svojim obnašanjem ogrozili. Pričakujemo tudi, da bo

naše opravičilo sprejeto z razumevanjem, oproščenjem in

spravo.

14 Waldorfske novice, poletje 2008


V z g o j a

Pa vendar se z besedami 'Žal mi je', tudi če jih mislimo

zares, vsega na svetu ne da več popraviti. Kljub

obžalovanju se moramo še vedno soočiti s posledicami

naših dejanj. Pričakovati enak odnos, kot smo ga imeli

pred dejanjem, je nerealno. Resnična sprava zahteva

predanost, trdo delo in zavedanje v mislih in dejanjih

obeh vpletenih.

In če si ponovno pogledamo situacijo, opisano v prvem

odstavku. Odrasli hočemo, da otrok čuti resnično

obžalovanje za svoje nepravilno dejanje. Pa to zanj ni

enostavno. Potrebna je refleksija, kar ni enostavno niti

za nas, odrasle. Ali jo smemo potem pričakovati od

otrok? Kadar jo od njih zahtevamo, jih prisilimo, da

bodisi lažejo ali da se uprejo.

Bolj kot formalno opravičilo, je za otroka pomembno

spoznanje, da se mora za popravo posledic njegovega

slabega ravnanja potruditi. En način, kako to doseči, je,

da skušamo vzpostaviti prvotno stanje. V izmišljenem

primeru na začetku članka bi vse tri otroke poslali, da

skupaj ponovno zgradijo grad.

Prvotnega stanja pa se mnogokrat seveda ne da

vzpostaviti, zato lahko mislimo in delujemo le s pogledom

v prihodnost. Običajno je potrebno zagotovilo, da se

določena situacija v našem življenju ne bo ponovila.

To se nanaša tako na prizadetega otroka kakor tudi na

storilca dejanja.

Zato moramo, ko v takih konfrontacijah posredujemo,

vprašati prizadetega otroka: "Bi se bolje počutil, če

bi ti Peter rekel, da se bo potrudil, da tega ne bo več

naredil?" Otroci se na tako vprašanje vedno dobro

odzovejo. Potem moramo vprašati otroka, ki je prizadel

svojega vrstnika: "Misliš, da bi lahko rekel Maji, da se

boš potrudil, da tega ne bi več naredil?" Tudi v tem

primeru je po navadi odziv dober. Dostikrat se otroka

primeta za roke in odskakljata nazaj na igrišče.

Čez nekaj minut se moramo sprehoditi mimo njiju

ter prisluhniti in ju opazovati, da se prepričamo, ali

se lepo igrata. Če se prepirata ali če je videti, da je

eden nesrečen, ker mora slediti navodilom drugega,

moramo igro preusmeriti. Če lepo sodelujeta, ju brez

besed pogledamo v oči in se vsakemu nasmehnemo.

Oba potrebujeta potrditev, da je bil spor razrešen, da ju

imamo še vedno radi, da sta še vedno del skupine.

Pri učenju, kako sodelovati z drugimi ljudmi,

potrebujejo otroci pomoč odgovornih odraslih, ki jih

imajo radi. Kadar se skupina otrok skupaj vrsto let uči

in skupaj dela – kot je to na waldorfskih šolah – lahko

socialno veliko pridobijo, saj skozi njihovo odraščanje

narašča med njimi raznolikost in globina medsebojnega

sodelovanja. To, kar se tukaj naučijo, odnesejo s sabo v

življenje, kar pa bogati tudi celotno skupnost.

prevedla in priredila: Marina Nuvak

Janja Kokalj

Predšolski otrok in

narava, to je zame

del celote

Predšolski otrok in narava, to je zame neka celota.

Kako naravo doživeti v waldorfskem vrtcu, ko

se ne odločamo za načrtno, namerno opazovanje

le-te?

V tem modernem času tudi odrasli prevečkrat mislimo,

da moramo otroke na vse, še tako majhne podrobnosti

v naravi, opozoriti. Mogoče več ne zaupamo naravnemu

razvoju otroštva?

Živimo v mestu, naravo v najširšem pomenu besede pa

potrebujemo vsi, zato jo skušamo na tak ali drugačen

način čim bolj doživeti. Kako skušamo to uresničiti v

našem vrtcu?

Tako, da smo ne glede na vreme – v vseh letnih časih

– vsak dan vsaj nekaj časa zunaj.

Tako, da se vsaj enkrat na teden za dalj časa

zatečemo v gozdiček na grajski grič, kjer se otroci lahko

prosto igrajo – tekajo, skačejo, plezajo ... se nadihajo

svežega zraka ..., se svobodno igrajo, preizkušajo svoje

spretnosti, pogum, iznajdljivost, ustvarjalnost ... Brez

razlaganja, govorjenja skušamo doživeti, začutiti,

izkusiti čim več različnih 'elementov' narave (zemljo,

zrak, vodo ...), slišati naravne zvoke oziroma zvoke

narave (ptičje petje, pokanje vejic, šumenje vetra,

šuštenje listja, škrebljanje dežja ...), na svoji koži

izkusiti različno silo vetra.

Za doživetje ognja, večjih voda pa se moramo od vrtca

še malo bolj oddaljiti. In tu nam na pomoč priskočijo

starši, za 'samostojno šolo v naravi' smo predšolski

otroci, starostno mešane skupine, še premladi. Da

pa del tega le izkusimo, se skupaj s starši odpeljemo

na celodnevni izlet vsaj dvakrat v letu, ob različnem

letnem času. Za otroke je to veliko, močno doživetje.

Predšolski otroci se ob starših na eni in vzgojitelju na

drugi strani počutijo bolj varne, zato so ob vzajemni

vzpodbudi svojih vrstnikov tudi bolj radovedni, bolj

pogumni ... Še bolj sproščeno raziskujejo in še globlje

doživljajo naravo okoli sebe.

Sproščeno druženje potegne v svoj vrtinec tako

otroke kot tudi starše. Otroci na osnovi posnemanja

doživljajo elemente socializacije in komunikacije ter s

tem čustveno in socialno zorijo.

Waldorfske novice, poletje 2008 15


V z g o j a

Niso pa opazovani le starši. Tudi oni lahko opazujejo

svojega otroka, kako se znajde v skupini, s kom in na

kakšen način oz. kako se z njimi igra, s čim se igra,

kako sprejema nove izzive oz. kako se z njimi spoprime,

kakšne so njegove reakcije, ko ni več sam in edini,

kako sodeluje na skupnem izletu. V naravi lahko starši

spoznajo svojega otroka v drugi luči, spoznajo njegove

prijatelje.

V waldorfskem vrtcu – na osnovi naših izkušenj – ne

iščemo vedno novih krajev za izlet. Prav zaradi tega,

da vse elemente narave lažje in temeljiteje doživimo,

odidemo na nam že znani kraj. To da otrokom neki

občutek varnosti, sproščenosti, da laže zazna, opazi

spremembe okoli sebe.

Kaj se je v času, ko nas ni bilo, spremenilo, zgodilo?

Ali je letos več kostanja ali manj? Ali je več gob? Morda

je nekdo posekal drevo, morda je voda izbrala drugo

pot ali je slap presahnil, morda je samo drug letni čas

ali pa drugačno vreme.

Ideje za

poletne

igre

Nadja Lazar

Poletni dnevi so dolgi, vroči,

in če jih še ne preživljamo ob

morju, jezeru ali reki, ki nas

prijetno hladijo in nam dajejo tisoč in eno

idejo za igro, si lahko počitniške dneve popestrimo s

preprostimi, včasih že pozabljenimi igrami in igračami. Se

še spomnite, mamice in očki, kako smo se igrali s frnikolami,

jih zbirali in izgubljali?

Oči, ušesa, nosnice, tudi usta so 'na široko odprta'.

Tako izkušnjo poznamo z Jezerskega, kjer smo imeli

ob enakem času pred tremi leti pravo vroče poletje, lani

pa nas je presenetil sneg in mraz (skoraj zima), letos je

bilo aprilsko vreme z dežjem in soncem, v zraku pa je

bil močan vonj po borovcih. Doživetje in spominjanje je

bilo med starši in otroki še zelo živo.

Če je le možno, prižgemo na izletu tudi kres oziroma

večji ogenj, ki nas vse vedno znova očara s svojo

čarobnostjo, kajti v času 'elektrike' le še redko kje

'srečamo živ ogenj'.

Priprava, zlaganje vej in drv močno pritegne celo

skupino. Imamo pravo delovno vzdušje. Prvi plamenčki

in kasneje ogenj pa prižgo 'iskrice' v vseh otroških

očeh.

Ko se prvo navdušenje poleže, pa je tu zopet element

socializacije, ko 'ogenj' združi ljudi okrog sebe ob

prepevanju, pečenju dobrot v žerjavici ... skratka,

doživimo 'toploto druženja' – tako fizično kot tudi

duševno/duhovno. Smo del celote. V tem druženju je

še nekaj prvinskega.

Sami lahko izdelamo "mostičke" za frnikolanje iz

kartonske škatle, lahko pa tudi iz zanimivo oblikovanih

vej ali korenin, lesene ali kar iz kamenčkov in skal

na prostem. Odprtine za steklene kroglice so lahko

različno velike. Lahko pa se igramo tudi tako, da v tla

naredimo majhno luknjico, vsi igralci stopijo za kaka 2

m oddaljeno črto in mečejo frnikole proti luknji. Kdor

prvi zadane luknjo, ima pravico vzeti frnikolo ven iz

luknje in z razdalje ene dlani od luknje zbijati frnikole

soigralcev. Če jih zadane, je frnikola njegova.

V trgovinah z dobrimi igračami so naprodaj leseni

elementi, kot nekakšne drsalnice za frnikole, ki jih

sami sestavljamo in preoblikujemo.

Taka doživetja nas povezujejo skozi celo leto in si

seveda želimo ponovnega snidenja ... ob novem ognju,

na novem izletu.

Zelo zanimive igrače so tudi t. i. "utrinki", ki jih sami

sešijemo iz svilenega ali kakšnega drugega lahkega

blaga, jih pobarvamo in obtežimo z mivko ali kakšnim

drugim zrnjem, zašitim v blago.

16 Waldorfske novice, poletje 2008


U t r i n k i

1. razred

Obisk kmetije

Katra Aljančič

Otrokom, ki poleti praznujejo rojstni dan, lahko

sešijemo svilen trak za v lase. Kos svile pobarvamo,

sešijemo po daljšem robu, vanj vstavimo elastiko,

lahko pa privežemo še kakšen tanek svilen trakec, ki

plapola zadaj.

Kako čudovita igrača! Ta trak je krasen, ko zaplapola

v zraku in otroci bodo z veseljem tekali z njim naokrog.

Z njim se radi igrajo otroci vseh starosti.

Spretni očetje lahko mlajšim otrokom izdelajo "šivalni

strojček". V kos lesa izvrtamo luknje, v lesen moznik

pritrdimo barvit trak, ali pa izrezljamo debelo leseno

šivanko, s katero otrok polni luknjice in šiva.

Pa še povabilo za vse starše: že poleti lahko začnemo

z zbiranjem zanimivih materialov, iz katerih bomo jeseni

izdelovali igrače ali okraske za venčke. Kamne zanimivih

oblik, veje ali korenine, različne plodove, posušene

cvetove ali klasja različnih vrst žit, suhe leskove veje

in kolute drevesnih debel, naši obiskovalci pa bodo z

veseljem kupili tudi kozarček dobre domače marmelade

ali stekleničko sadnega sirupa.

Prijeten in prisrčen dan smo preživeli v mesecu

juniju, ko smo se s prvošolci odpravili na prvo

daljšo vožnjo, raziskovat Slovenijo. Za otroke je

bila vsaka stvar tisti dan zelo posebna. Bili so polni energije

in pričakovanj.

Prvo veselje je bilo že ob tem, da se ne bomo

peljali z mestnim avtobusom, ampak kar s pravim,

potovalnim.

In smo se res. Proti Notranjski, v kraj Dane, na

ekološko kmetijo Kandare.

Odprtih rok, nasmejana ter v delovni vnemi nas je

pričakala družina Kandare, da nas popelje naokrog.

Zgodilo se je, da je konj ravno izgubil podkev, in tako

smo si imeli priložnost ogledati, kako se konju zamenja

čevelj. Bilo je polno vprašanj in velikih oči. Ali konja res

ne bo nič bolelo, ko bo gospodar vzel žebelj in kladivo v

roke? Tudi mi smo dobili podkev ter orodje, s katerim

se opravi to delo, na ogled, v roke.

Waldorfske novice, poletje 2008 17


Nato pa smo se lahko brezskrbno odpravili na vožnjo

z lojtrnikom, ki je bila nadvse zabavna, ko nas je

premetavalo sem ter tja. Za vse čisto nekaj novega,

posebnega. Med polji, mimo reke, čez most nad izsušeno

reko, preko gozda, po ravnini in malce navzdol nas je

peljala pot (z dvema konjema). Vmes nam je eden izmed

gospodarjev kmetije odgovarjal na pisana (raznolika)

vprašanja ter nas opozarjal na drobne zanimivosti okoli

nas. Tako smo naredili velik krog.

Na kmetiji nas je že čakala gospa, da nam razkaže

celotno kmetijo.

Ogledali smo si prostore v hiši, videli slike ljudi, ki so

živeli na kmetiji, in prisluhnili zgodovini kmetije.

In kaj vse se dogaja v kleti? Kaj raste iz krompirja? Kaj

je shranjeno v košari? In kaj v seniku? Kako nastane

gnoj? In kakšna gnezda lastovic poznamo?

Pot nam je prekrižal mali mucek, ki so ga vse roke želele

stisniti k sebi. Tudi krava je bila nadvse zanimiva. Že

vajena otroških rok se je mirno pasla naprej. Čudovito

doživetje za otroke.

Kljub vsem zanimivostim na kmetiji so želodci postajali

lačni in gospa nam je postregla z enolončnico ter

domačimi žemljicami in štrudlom. V pomoč sta ji bila

dva dijaka naše šole, ki sta svoj drugi dan preživljala

na praksi na kmetiji.

Vse je bilo še bolje kot v šoli in šlo v slast tem našim

ustom. Pri tem nam je pomagalo lepo okolje, čarobna

miza pod hruškami in svež zrak.

Utrujeni, polni vtisov smo se vračali proti Ljubljani. V

šoli so nasmehi na obrazih kar žareli. In celo naslednji

dan, kajti bilo je nekaj posebnega.

Koliko veselja in zadovoljstva znajo otroci pokazati ob

čisto drobnih, lepih stvareh.

18 Waldorfske novice, poletje 2008


U t r i n k i

3. razred

Naša njiva

Breda Pavlovič

Danes smo poželi ječmen. Bil je vroč junijski dan,

počitnice so se že začele in zato sta le Izabela

in Jošt pogumno zamahovala s srpom. Na njivi

zori še rž in pira. Misli pa me povedejo na začetek šolskega

leta ...

Tretji razred je oktobra pričel z delom na vrtu in

njivi. Tako majhni so prijeli za motike in včasih bi

kateri zamenjal vrt raje za peskovnik. Vendar smo

se z delom vedno bolj povezovali. Na mizici letnih

časov je bila tehtnica, s katero smo poskušali izmeriti

naša dobra dela, vse, za kar so se otroci prav zares

potrudili. In kamenčki so se množili, a tehtnica se

sploh ni premaknila! Na drugi strani je ležal precej

težek kamen, ki ga je bilo treba premagati. Delali

so, pomagali staršem, v šoli učiteljem, sošolcem ...

Tehtnica pa komaj, da se je premaknila. Videti je bilo,

da bodo otroci izgubili voljo, interes!

Potem pa smo nekega oktobrskega dne odšli delat

na njivo. Treba jo je bilo pripraviti za sejanje. Ni bila

zorana, kmet jo je le malo zrahljal, potem pa smo jo

prekopali z motikami. Trdo delo je bilo to in otroci so

se ga zelo pogumno lotili. Malokdo je priznal, da je

utrujen, in tako smo zemljo pripravili za setev. Na nebu

pa so se začeli zbirati oblaki, bil je čas za odhod nazaj

v šolo, pripravljal se je dež.. Dež pa bo razmočil težko

zemljo in ker je bilo napovedano deževje še za naslednji

dan, smo se odločili, da posejemo žito takoj. Vsak je

sejal in zemljo poškropil z bio-dinamičnim preparatom,

ki so ga zmešali, vsak otrok je imel to izkušnjo.

Proti avtobusu smo odhajali utrujeni, a veseli. Kljub

hitenju smo avtobusu lahko le pomahali in čakajoč

na naslednjega, so otroci sami začeli peti. Začelo je

deževati in tisti, ki so imeli pelerine ali dežnike, so

z njimi pokrili ostale, ki so bili brez, in nihče se ni

pritoževal, bili smo tako srečni in zadovoljni. Avtobus

je kmalu prišel, z neba pa se je res ulilo. Posedli smo in

ko sem hodila od enega do drugega, sem lahko slišala

res lepe pogovore.

Eden je bil takšen: "Kaj ko bi imeli robote, ki bi jim

lahko rekel: Sezuj me! in bi to naredil in vse ostale

stvari, pa ne bi bilo treba nič delati." In nekdo se je

priključil še z naštevanjem opravil, ki bi mu jih naložili.

Nato sem jim rekla: "Ampak, ali bi bili zato bolj srečni

in zadovoljni? Tukaj vidim cel razred otrok, zelo

utrujenih od pravega dela in pomembnega opravila, in

vsi prepevajo, videti so srečni in zadovoljni!"

Njihove očke so zasijale in takoj so hiteli pritrjevati.

Zaskrbljeni starši so nas čakali z dežniki na postaji

in nas pospremili v šolo, a kljub dežju se otrokom ni

preveč mudilo. Bilo jim je lepo.

Naslednji dan sem ob jutranjih novicah povedala,

da so tokrat vsi prislužili kamenček za dobro delo, in

ga položila na tehtnico. Posoda na drugi strani se je

dvignila in naša dobra dela so premagala vse slabosti!

Iz otroških ust se je zaslišal ubran in glasen Jeeee! V

meni pa občutek neizmerne sreče zaradi te spontanosti

in resničnega veselja, ki smo ga vsi skupaj občutili.

In zaradi takšnih trenutkov vem, da je prav, kar delam

in za kar se trudim.

ZAHVALA

Delo 3. razreda je tudi skrb za šolski vrt.

V okviru tega smo obiskali

drevesnico Pro horto v Črnučah.

Videli smo kako sami vzgajajo sadike, kje jih presajajo

in s kakšno zavzetostjo skrbijo za njih.

Gospe Strgar bi se radi zahvalili za

lepo predstavitev in podarjene sadike rož.

Waldorfske novice, poletje 2008 19


U t r i n k i

Igor Velepič in Darja Brecelj Ipavec

Mednarodni poletni

seminar za waldorfske pedagoge

V srcu Evrope,

v srcu mesta -

učitelj s srcem

Waldorf International Summer School,

WISS – že sedmo leto, letos drugič v

Ljubljani

Letos je bila Waldorfska šola Ljubljana drugič

gostiteljica že sedme Poletne šole za waldorfske

pedagoge, ki jo organizirajo norveški predavatelji

pod okriljem Rudolf Steiner University College-a.

Udeleženci so zastopali večino držav Srednje Evrope –

Madžarsko, Litvo, Latvijo, Češko, Romunijo, Slovenijo, pa

tudi Belgijo, Dansko in Veliko Britanijo.

"Čeprav je težko, moraš najti moč v srcu, da z njo

odkriješ talent prav v vsakem otroku. Ljudje smo

kot seme, ki v temi počaka na zimo, dež, sonce. Ko

se otopli, seme vzkali in raste počasi navzgor. In

iz enega samega se rodi stotero drugih. In iz teh

semen lahko spečemo kruh za mnoge."

Lili, razredničarka na waldorfski šoli v Romuniji

Seminar je postal že tradicionalen, saj večini učiteljev

pomeni poklon ali darilo ob koncu šolskega leta.

Njegov namen je, izobraževati in navduševati učitelje,

ki si želijo pri svojem poučevanju srečati in nagovoriti

otroka. Učiteljem pomaga, da razvijajo veščine, ki

so potrebne za tak način dela. S svojim bogatim in

raznolikim programom smo bili napolnjeni z novimi

močmi: zjutraj smo poslušali predavanja, sodelovali

v skupinskih pogovorih na izbrane teme, ustvarjali

predstavo (letos z lutkami), poslušali in sooblikovali

biografije znanih ljudi, kuhali, peli in plesali z glasbo

vseh pričujočih narodnosti.

Prijateljske vezi so se tako močno prepletle, da nihče

ne razmišlja o tem, da bi prenehali s sodelovanjem,

medsebojnim izobraževanjem in navdihovanjem.

Letos nas je nagovorila ugotovitev raziskave, da je

veliko svetovno znanih znanstvenikov in izumiteljev

odraščalo brez posebne vzgoje, nekateri niso znali

ne pisati ne brati. Naš predavatelj David Brierley je

poudaril, da so ti geniji imeli neko neopisljivo, implicitno

modrost, ki so jo pridobili – ne iz učbenikov, knjig –

ampak s pomočjo izjemne povezanosti z naravo in s

posebnim odnosom do ljudi v svoji okolici. Ali nam to v

današnjem času kaj pove? Zbrali smo vtise udeležencev

ob zaključku šole.

"Močno si želim, da bi se ta poletna šola

nadaljevala, ne samo v državah, kjer si to lahko

privoščijo, ampak predvsem tam, kjer jo najbolj

potrebujejo. Ker ljubljansko šolo spremljam že od

začetka, vem, da ima vsak tak seminar pozitiven

učinek, ne glede na to, koliko učiteljev se ga udeleži.

Upam, si trditi, da vse storjeno in povedano nekako

ostane v zraku, v stenah, kot pečat."

Jan Thiesen, waldorfski srednješolski učitelj na Danskem

20 Waldorfske novice, poletje 2008


"To je bil teden poln navdiha. Vsi učitelji so

bili ustvarjalni, prepustili so se svoji domišljiji

in delali. Ko človek dopusti domišljiji prosto pot,

zlahka odkrije svoje talente, zlahka najde tudi

talente v svojih otrocih. Prihodnost je v domišljiji in

ustvarjanju – iz ničesar!"

Tone Lunde, soorganizatorka poletne šole

"Zame kot predavatelja je ta poletna šola poseben

izziv, čeprav vedno pridem v Slovenijo kot na počitnice.

Na tem seminarju lahko vidite, da so waldorfske šole

del mednarodnega gibanja. Ne dogaja se samo doma,

v mojem mestu. Učitelji to počnejo po vseh državah

Evrope in sveta. Poučujejo iste stvari kot jaz, zato si

lahko izmenjamo izkušnje, skupaj rešujemo težave,

pripravljamo se na nove izzive. Nima vsakdo te možnosti.

Lahko rečem – gorimo za isti plamen."

Kari Frid, soorganizatorka poletne šole

"S posebnim veseljem se vračam v to čudovito

mesto, ustvarja vzdušje, kjer se lahko srečujemo

ljudje iz različnih držav. Ljubljana je geografsko v

središču Evrope, pa tudi sama šola je srcu mesta,

kar omogoča nam vsem stike z drugimi, tako s

someščani kot tudi z ljudmi drugih narodnosti.

Za naše delo je to izjemno pomembno. Ti učitelji

trdo delajo skozi vse leto. Kljub temu vsak od njih

prinese dovolj svoje gorečnosti, da lahko delamo v

prijateljskem, toplem ozračju. Ravno to bi učitelji

radi prinesli v razred. In vsi vemo, da nobena rast

ni mogoča brez topline."

David Brierley, Oslo

"Čudim se, kako je možno, da imajo ljudje iz tako

različnih kultur toliko skupnega? Sposobni so ustvariti

popoln, sklenjen krog, ki se lahko širi. Letos so se na

novo pridružili tudi Romuni in dopolnili to celoto. Zdi

se mi, kot da se mi uresničujejo sanje: delati skupaj

in ustvarjati tako vzdušje! Dogaja se. Vedno sem si

želela pomagati državam, ki so začenjale na novo.

Tako smo povabili učitelje k nam, na Norveško. 'To bo

enkrat, največ dvakrat.' Vendar se je impulz širil hitro,

naslednji so nas povabili Hrvati, nato Latvijci, tokrat že

drugo leto Slovenci. Nihče od učiteljev noče odnehati.

Drugo leto nas, upajmo, gostijo Čehi. Težko se bo ločiti,

vsi komaj čakamo, da se zopet srečamo. In sreča je

srečevati se v Ljubljani, imate čudovito šolo, hvala za

vaše gostoljubje."

Astrid Bjönness, začetnica in voditeljica poletne šole

Waldorfske novice, poletje 2008 21


OE Ma r i b o r

razredna učiteljica 1. razreda dr. Darja Žunič Lojen

Prvošolčki

Letos obiskuje prvi razred v Mariboru dvajset

otrok: devet deklic in enajst dečkov. Ko sem

prvi dan vsakega od njih poklicala po imenu in

so se ločevali od svojih staršev, sem občudovala njihovo

odločnost, s katero so zakorakali proti meni, čeprav so

obrazi kazali, kako težko jim je.

Bili so tihi, ko je stekla prva šolska ura. Le nekaj se

jih je že poznalo iz vrtca, večina pa ni poznala nikogar.

Vendar se je to kmalu spremenilo. In ko jih pogledam

zdaj, proti koncu leta; kakšna sprememba! Že na zunaj

se jim vidi, da so pravi šolarji. Zrasli so, na njihovih

obrazih so vidne spremembe in spremenili so se tudi

notranje.

Ne morem verjeti, da je prvo leto že za nami. Ko samo

pomislim na prve ure risanja oblik, na palčka Vriska,

ki nam je pomagal spoznavati svet okrog nas, pa na

Župančičevo Pokonci izpod korenin, ki so jo otroci

odigrali kot zaključno igro in zdaj na koncu še prve

črke, ki so jih že tako željno čakali.

Otroci v tem razredu so razigrani, glasni, a tudi tihi,

znajo pokazati navdušenje in znajo drug drugega

potolažiti. Ja, to so "moji" otroci: Adriana, Ališka, Aneta,

Benjamin, Blaž, Dominika, Enej, Izak, Jaka, Jakob

in še en Jakob, Julija, Jure, Katarina, Lan Taona,

Mihaela, Mojca, Sara, Tine in Žan, ti otroci so me izbrali

za svojo razredno učiteljico. Hvala vam! Hvala tudi moji

pomočnici, gospe Resinovič, ki je otrokom in meni vse

leto stala ob strani.

■ Zaključna igra, 1. r

■ Zaključna igra, 2. r

22 Waldorfske novice, poletje 2008


OE Ma r i b o r

MIŠI V HIŠI

V naši hiši se zbirajo miši,

hladilnik nam odprejo,

pa ven vse pojejo.

V naši hiši je hudo,

ker miši ves dan cvilijo.

Mačko smo kupili,

da miši bi spodili.

Ker maček bil je len,

miši niso bile za njega plen.

Čeprav miška majhno glavo ima,

mačko ukaniti zna.

4. razred Waldorfske šole Maribor

Metka Udovič, wald. pedag.

Otroci v

popoldanskem

varstvu

Mlada mariborska waldorfska šola ima štiri

razrede. Otroci, ki obiskujejo našo šolo,

prihajajo iz Maribora in njegove širše okolice.

Zaradi bivalne razkropljenosti in zaposlenosti staršev ostaja

veliko otrok v popoldanskem varstvu. Otroci tako preživijo

večji del dneva v šoli. Zato je še kako pomembno, da se

waldorfska pedagogika smiselno nadaljuje.

Steinerjeva waldorfska pedagogika ne temelji na

svobodni vzgoji, temveč na vzgoji za svobodo. To je

seveda pomembno tako pri učnem procesu kot tudi

v prosto dejavnem času, ki ga otroci preživijo v šoli.

Idealno pa je, kjer se takšen proces nadaljuje tudi v

domačem okolju. To, da vsakega otroka opazimo v

njegovi enkratnosti in mu sledimo na poti razvoja ter

ga pri tem usmerjamo, pa zahteva od nas odraslih

veliko budnost.

Učitelji delujemo z lastnimi vzgledi, ki jih neposredno

prenašamo na otroke. Z zdravim avtoritativnim

nastopom, v katerem ni prostora za ambicije, ki se

manifestirajo v izživljanju lastne moči in veljave, ampak

temelji na osebnostnem razvoju tistega, ki vzgaja.

V mariborski waldorfski šoli se varstvo začne po

zaključku pouka posameznega razreda. Učitelji

varstva otroke prevzamemo v varstvenem kotičku in

jih pospremimo na kosilo. Nekateri otroci gredo že

pred kosilom domov. Po dogovoru s starši je varstvo

organizirano do 16.30. Po kosilu otroci prvega in

drugega razreda prisluhnejo pravljici (20 min.). S tem,

da se otroci po kosilu umirijo, želimo ustvariti blag

prehod med notranjo dinamiko (presnova) in zunanjo

dinamiko, ki jo otroci doživljajo v prosti igri.

V varstvu otrok smo učitelji predvsem vzgojitelji. To

pomeni, da otroku pomagamo utrditi njegov socialni

položaj tako, da se čuti sprejetega v okolju, kjer se

nahaja, in da se razvija v moralno in socialno odgovorno

osebo do sebe in sveta.

Naš način delovanja temelji na principu vodene proste

igre. To pomeni, da si otroci sami izbirajo, katere igre

se bodo igrali. Naloga šole in učiteljev pa je, da jim

ponudimo možnosti za takšne igre, preko katerih se

bodo lahko dobro razvijali.

■ Zaključna igra, 4. r

Waldorfske novice, poletje 2008 23


K temu sodijo naravni materiali in igrače, preko katerih

se razvija pri otrocih predvsem čut za tip, ki je močno

povezan s čutom za življenje. Ta pa ustvarja povezave z

razvojem čuta za mišljenje, ki se začne oblikovati okrog

devetega leta. Pri vodeni prosti igri je učitelj miselno in

čutno prisoten tudi, kadar ni zraven. Otroci to občutijo

in se počutijo varne. Ob tem pa prav tako potrebujejo

fizično prisotnost učitelja, ki se nevsiljivo vklopi v

njihovo igro in zna v pravem trenutku tudi izstopiti.

V naši šoli imamo dovolj velik zunanji prostor za igro

otrok. Ker je šola še v razvoju, nimamo vsega, kar bi

želeli imeti za kvalitetno igro otrok, pa vendar nam

sedanje stanje omogoča preproste igre v zavetju velikih

brez in grmičkov. Prostor je obdan z živo mejo, ki nas

varuje pred urbanim okoljem. Naša tendenca je, da smo

z otroki veliko zunaj. Kadar nam vremenske razmere to

onemogočajo, se preselimo v varstveni prostor znotraj

šole. Ob večjem številu otrok in omejenosti prostora se

moramo učitelji in otroci še kako potruditi, da zmoremo

svoje življenjske sile obvladovati in jih kultivirati.

Kot učiteljica varstva bom svojo pripoved zaključila s

pesmijo, ki sem jo v nekem trenutku morala zapisati.

POLJUB

Kaj vse bi dala za en sam poljub,

tako enostaven,

tako spontan

in željen.

Brez pridiha po veljavi,

brez ostankov zasvojenosti,

brez okusa po begu.

En sam poljub,

žejen ljubezni,

en sam poljub,

tako preprost,

da ga ne more izmaličiti nobena vojna.

Dala bi ga sebi.

Kdo deli takšne poljube?

Otrok z vso svojo iskrenostjo.

Ko sem to pesem pisala nisem vedela, da bom od otrok

v šoli deležna takšnih poljubov. Skrivajo se v pogledu,

v dotiku, v besedi, v joku, v smehu … Sprejemam jih z

vso odgovornostjo.

Zadnji verz mi narekuje, da tudi sama v sebi poiščem

tega otroka, ga ozavestim in pošljem v Svet.

■ Delo na vrtu, 3. r

24 Waldorfske novice, poletje 2008

More magazines by this user
Similar magazines