Waldorfske novice - Pomlad 2009

O p r a z n i k u
Maja Maletin Kolarič
Pomladni prazniki
Postni čas se v pomladnih dneh prelije v
velikonočno slavje. Ob tem času so nekoč ljudje
romali na sveta mesta, vendar to ni pomenilo
samo fizičnega potovanja, temveč tudi potovanje v lastno
notranjost in hkrati tudi osebni razvoj. Tako se ni razvijala
samo narava, ampak se je prenovil tudi človek. Pomlad je
lahko izziv za našo sposobnost prenove in notranje rasti.
Postni čas nas opominja, da je to vedno mogoče in da se
na to pripravimo tudi tako, da razumemo arhetipske slike
ponovnega rojstva ali vstajenja ob času velike noči.
Obdobje posta spoštuje veliko religij in kultur in to ne
samo zato, da bi 'očistili' telo. Tudi naše notranje bitje,
duša in duh čutijo spremembe ob drugačni hrani. V
povezavi z letnimi časi in tirmi ter ob osebnem trudu
doživljajo prenovo.
Podeželska tradicija je tudi pri hrani uporabljala rastline,
kot so regrat, kopriva, divji česen, por, kislica,
ki so vzpodbujale presnovo in tako čistile kri zimskih
ostalin.
Velika noč je jutranji praznik – žene so prišle h grobu
zelo zgodaj zjutraj. Da pa smo lahko resnično budni in
užijemo to, kar nam jutro prinaša, potrebujemo dobro
noč, ki smo jo prebili v miru in temi, daleč stran od
zunanjega hrupa, v skritem kotičku, ki nam je domač
in nam pomaga, da obnovimo naše sile.
Teden pred veliko nočjo je tako tihi teden, čas kontemplacije,
premišljevanja ..., danes se družina in posameznik
po lastnem občutku odloči za način, kako
bodo preživeli ta čas.
Za otroke pa je je pri pripravi praznikov predvsem
pomemben vidni vtis in dejavnosti, ki ga spremljajo.
Najbolje je, če se popolnoma izognemo razlagi o ideji
in pomenu praznika. Morda bo šele čez mnogo let
ta otrok kot odrasel odkril in razumel idejo, ki bo za
njega zato še toliko bolj dragocena. Ni otroka, ki mu
ne bi zadostoval preprost odgovor na vprašanje: 'Zakaj
to delamo?' Naš odgovor je lahko: 'Zato, ker je danes
veliki četrtek.'
Ne pozabimo, da otroci svet sprejemajo skozi stvari, ki
jih vidijo in delajo. Šele veliko pozneje lahko dojamejo
abstraktne ideje.
Na veliki četrtek, v času tihega tedna, je po izročilu
Jezus Kristus predal svojim učencem novi 'mandatum'
– t.j. latinsko zapoved, ki je bila: 'Ljubite drug drugega!'
(evangelij po Janezu 13:34). To je bilo na zadnji
večerji.
Vse kulture poznajo simbol prejemanja in dajanja
hrane. Veliki četrtek je za nas lahko dan, ko skupen
obed ni le zgolj potešitev lakote, temveč pomemben dogodek
bratstva in prijateljstva. Bolj preprosta je hrana,
pomembnejša je simbolnost dejanja.
Praznik velike noči nima stalnega datuma in nastopi
nekje med sredino marca in sredino aprila. Nastopi takrat,
ko potečejo štirje veliki ritmi življenja: ko je sonce
prešlo celo leto, od enega spomladnega enakonočja do
drugega; ko se je mesečni cikel lune dopolnil in lahko
vidimo polno luno; ritem tedna se mora zaključiti in
končno trenutek, ki označuje prehod iz enega dne v
drugega – polnoč – vse to se mora dovršiti, preden lahko
resnično slavimo veliko noč.
Slike iz narave se nam ponujajo, da jih sprejmemo, se
začudimo, nasmehnemo. Otroci z razumevanjem teh
podob nimajo težav.
Spomladi, ko malo seme premine, potem ko se napije
vode, da nabrekne in poči, iz njega vzklije novo življenje.
Pred seboj imamo misterij smrti in vstajenja.
Te podobe so povsod naokrog, nobena pa ni tako živa
kot mala zelena gosenica, ki se preobrazi v pisanega
metulja. Otrok se z lahkoto poveže z lepoto in čudežem
takih podob.
Kaj pa jajca?
V rastlinah se življenjski sok dviguje hkrati s soncem.
Je mogoče, da je podoba sonca, skritega v trdi lupini
– jajce, ob tem prazniku simbol novega rojstva? Tako
na velikonočno jutro otroci iščejo pirhe. Za odrasle so
kot skriti obeti, kot upanje novega življenja. Vsi se veselimo
pirhov, ki smo jih našli, ne glede na to, ali jih je
velikonočni zajček položil v nastavljena gnezdeca ali pa
jih je izgubil na svoji poti.
In kdo prinaša pirhe? Domači kunec ali divji zajec?
Kunci so plašne družinske živali, povsem drugačni od
zajcev. Zajec pa je samotar. Njegovo bivališče je povsod.
Poznan je kakor pogumno bitje, ki se je sposobno
žrtvovati za svojega tovariša v nevarnosti. Njegova dolga
ušesa nam naznanjajo njegovo zanimanje za ta svet,
zato se tudi pogosto postavlja na zadnje noge in opazuje
okolico. Torej je on primeren odposlanec Kristusa,
ki potuje po svetu in tistim, ki iščejo, prinaša simbol
novega življenja z velikonočnim jajcem.
Prazniki veselja, vstajenja, preobrazbe
Že ime praznika – Easter/ Ostern v angleškem in
nemškem jeziku nas spomni boginje pomladi starih
ljudstev Eostre, ki je prinašala na svet novo življenje,
svetlobo in toploto.
4 Waldorfske novice, pomlad 2009