Waldorfske novice - Jesen 2009

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

jesen 2009, zaporedna št. 63 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: (01) 28 222 40 

Fax: (01) 28 222 41 

DŠ: 65714415 

TR: 04302-0001018775 

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si 

Splet: www.waldorf.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš, 

Katja Koželj 

Sodelavci: 

David Brierley, Boštjan Štrajhar, 

Petra Melik, Nadja Lazar, 

Michael Frensch, Urša Zupanc, 

Ivana Kadivec, Tanja Tršelič 

OE Maribor: 

Anredj Rakovič, Nada Antauer, 

Mateja Jobstl, Natalija Postružnik 

Fotografije: 

Boštjan Štrajhar, Maga Mlekuž, 

Iztok Kordiš, Natalija Postružnik, 

Petra Melik, Igor Velepič 

arhiv WŠL 

Lektoriranje: 

Klemen Lah 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov 

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem 

avtorja. 

ISSN 1854-0430 

Kazalo 2 

Uvodnik 3 

Vse teče 3 

Gostujoče pero 4 

Skrit učni načrt 4 

Vzgoja 7 

Zakaj je bolje imeti nobene 7 

Vzpostavljanje stika na lutkovni način 8 

Širjenje obzorij 9 

Harry Potter in sedem vrat teozofije 9 

Utrinki 14 

Gmajnice 14 

Poletna šola v Pragi 15 

Epoha zgodovine evropske arhitekture 16 

Zgodovina evropske arhitekture 17 

Turneja po Angliji in Škotski 18 

Učiteljska ekskurzija 09 20 

Iz šolskih klopi 21 

OE Maribor 22 

Od Soče do Save 22 

Zgodba o Turkizni in Modri kapici 24 

Vabila 26 

2 Waldorfske novice, jesen 2009

U v o d n i k 

Vse teče 

Iztok Kordiš 

Ljubljana ni zaspano mesto, tako živo kot to soboto in nedeljo pa je vseeno le redkokdaj. 14. Ljubljanski 

maraton je namreč na njene ulice privabil več kot 19.000 tekačev in tekačic vseh starosti. Res, da se je le 

kakih 1.000 od njih podalo na veliki, torej pravi, 42.192m dolg maraton, ampak vseeno je bilo lepo videti 

tekočo reko mladih in starih, velikih in malih, kako hitro ali malo manj hitro prihajajo v cilj. 

Vse teče, je tokrat res veljalo za Slovenijo. Napovedovalec, ki je tudi imel svoje vrste maraton, saj je vodil 

prireditev od devetih zjutraj, ko so štartali tekači na deset kilometrov, do poznega popoldneva, ko so pritekli 

zadnji maratonci, je izračunal, da bi na podobnem maratonu na Kitajskem, če bi na njem tekel enak procent 

prebivalcev, teklo kar 15 milijonov ljudi. Koliko bi bilo pri tem še gledalcev, ni povedal. Doseženi so bili 

mnogi rekordi, od najboljših časov Ljubljanskega maratona v obeh glavnih kategorijah, torej moški in ženski 

na 42 km, do mnogih osebnih rekordov in prvih nastopov na 10 (če smo natančni 9,2) kilometrov. Kdo je bil 

pri tem bolj zadovoljen je težko reči, lahko pa rečem, da so bili vidno zadovoljni praktično vsi, ki so pretekli 

eno od prog, ne glede na to kakšen rezultat so pri tem dosegli in kakšne težave so morali pri tem premagati. 

Mogoče je bilo pri vsem tem še najteže biti le gledalec, biti le pasivni del te valujoče množice. 

Slovenija je res postala tekaška dežela. Teče praktično vsak. Tekače vidiš kjerkoli ob katerekoli uri. Kakšna 

razlika od kakih treh desetletij nazaj. Takrat si bil skrajni čudak, če si po Golovcu razkazoval pete. Spominjam 

se, da sem se raje ustavil in nekaj časa hodil, če sem srečal človeka, saj so bili pogledi mimoidočih 

preveč čudni za mojo takrat tako občutljivo dušo. Ena večjih težav organizatorjev prvega maratona v Ljubljani 

je bila, da so dosegli, da je bil v delih Ljubljane za nekaj ur ustavljen promet zaradi nekaj norcev, ki raje 

tečejo, kot da bi se peljali z avtom ali pa vsaj avtobusom. Ampak podobno je bilo tudi na Dunaju in verjetno 

povsod drugod po svetu, kjer prirejajo take ali pa še bolj množične maratone. Povsod je trajalo nekaj časa, 

da so prebivalci maraton sprejeli, ga vzeli za svojega. 

Časi se spreminjajo in z njim pogled na stvari. Kar je bilo pred leti čudno, je danes ne samo sprejeto, ampak 

že kar modno. Tudi pogled na waldorfsko šolo se je v zadnjih 18 letih spremenil. Tudi mnogi naši učenci 

so pred leti raje zamolčali od kod prihajajo, da jih ne bi imeli za čudake, danes pa so ti isti ustanovili klub 

Waldorf alumni in s ponosom povedo na katero šolo so hodili. Seveda se še najdejo ljudje, ki rečejo ali si le 

mislijo, poglej jih norce, ampak večina že misli drugače. Vedno več jih je, ki znajo brez predsodkov gledati in 

ceniti to, kar delamo in vedno več jih je, ki si želijo, da bi bila waldorfska šola tudi v njihovem kraju. Poleg 

Maribora, Hrušice in Radovljice se pojavljajo iniciative še drugod po Sloveniji, v Celju, Velenju, Murski Soboti, 

Novi Gorici, Zagorju... Postajamo Ljubljanski maraton ??? !!! 

Waldorfske novice, jesen 2009 3

G o s t u j o č e p e r o 

David L. Brierley 

Skrit učni načrt 

Nikoli nisem dovolil mojemu šolanju, 

da ovira mojo izobrazbo. 

Mark Twain (Samuel Clemens) (1835 – 1910) 

pisatelj in humorist 

Vsak dan milijoni otrok s torbo na rami zapustijo 

svoj dom, da bi večino dneva preživeli v razredu. 

Zdi se nam nekako samoumevno, da otrok 

zapusti dom in gre v šolo. O tem ne razmišljamo, dokler 

ni kaj narobe. V šoli jih čaka učitelj. Ob vrnitvi se mama 

včasih pozanima, kaj je njen otrok tisti dan v šoli počel. 

Največkrat otrok ni zmožen dati kakšnega zadovoljivega 

odgovora. Morda se je zmožen spomniti podrobnosti, ki pa 

za odraslega ni zanimiva, npr. 'Poslušali smo kasetofon' ali 

'Sedel sem zraven Ane'. 

Kako naj razumemo življenje v razredu? Delno je to 

rutina, delno pa tisto, kar je neopaženo. 

Povprečen učenec v tem delu sveta vsako leto preživi v 

razredu tisoč ur. Šestino svojega življenja preživi v šoli, 

pri čemer vrtec in čas študija ni upoštevan. V zgodnjem 

otroštvu ima tri glavne dejavnosti – spanje, igranje in 

sedenje v razredu. Poleg spalnice (kjer v glavnem spi), 

ni nobene druge sobe, kjer bi otrok preživel toliko časa 

kot v razredu. Od sedmega razreda dalje je več v družbi 

učitelja kot pa očeta ali celo matere. 

Življenja v razredu se le površno zavedamo, a hkrati 

predstavlja temelj družbe, saj je v družbenem kontekstu 

prostor stabilnosti brez primere. Vrednosti rituala 

in ciklusa ne bi smeli podcenjevati. Razred je nekak 

mikrokozmos sveta. To je čisto posebno mesto. Hkrati 

je ta stabilni prostor tisti, v katerem se ves čas nekaj 

dogaja. Tukaj ne gre le za poučevanje in učenje – v njem 

se dnevno dogaja mnogo dialogov in medčloveških aktivnosti. 

Toda naključen opazovalec lahko le malokdaj 

razume življenje razreda. Predstavlja drobec resničnega 

življenja. Učenci se v razredu, ki omogoča vtisnjeno, 

v veliki meri nezavedno, skoraj nevidno življenje, 

naučijo delati. To življenje je iracionalno, skrivnostno 

in magično, saj je človeško obnašanje večplastno in nepredvidljivo. 

Učenje je predpisovanje posrednih odnosov 

med osebnostjo učenca in svetom samim, ki ga učitelj 

predstavi skozi predmet, ki ga obravnava. Odzivi so 

mnogokrat takojšnji in v fenomenološkem kontekstu 

oscilirajo med učiteljevim opazovanjem podrobnosti ter 

družbenim in osebnim odzivom. Pedagog skuša ob proučevanju 

tega sveta razumeti neizraženo, tisto, kar je 

skrito v izražanju ali pomanjkanju tega. V adolescenci 

je to spremenljivo in zapleteno področje. 

Izrazi na obrazu, bežni 

pogledi, gibi roke, volumen 

in tempo glasu, drža 

– to so znaki, ki razkrivajo. 

Vsak učitelj bo potrdil, 

da je razred zelo deloven prostor. Čeprav sem učitelj 

že zelo dolgo časa, sem bil nedavno tega presenečen, 

ko mi je moj raziskovalni študent povedal, da je učitelj 

vsak dan vpleten v tisoč medosebnih situacij. Za življenje 

nekega učenca je lahko, ne da bi se učitelj tega 

sploh zavedal, najbolj pomembna ena sama. 

V razredu je precej raznolikosti, kakor tudi veliko nespremenljivega. 

Zatorej je to posebno mesto, ki ga ni 

mogoče primerjati z nobenim drugim mestom kjerkoli 

v družbi. Otroci v njem so tam skoraj neprostovoljno. 

Tam morajo biti, če jim je to všeč ali ne, ker tako veleva 

zakon. Le redke ustanove so s tega vidika v enakem 

položaju. Vsi vemo, da smo ljudje izredno občutljiva 

bitja. Zato spoštujemo otroka oziroma mladega človeka 

v njegovem iskanju svobode. Dati mu moramo toplo in 

varno zavetje. Z drugimi besedami, zagotoviti mu varno 

okolje. Danes je to v vzgoji vedno bolj pomemben 

dejavnik. Poznamo posledice pretiranega spodbujanja 

in dejstvo, da preobilje vtisov pripelje do težav. Zato 

je razredno okolje potrebno napolniti s prijetno glasbo, 

barvami ter čudovitimi slikami in risbami, da kot 

blažilec pred današnjo precej hladno družbo ustvarimo 

toplo območje, zaščiteno sobo, namenjeno prijaznosti 

in pozornosti, zanimanju za drugega. Učence ne moremo 

nič več prepuščati same sebi in opazovati, kako se 

ustvarjalnost in genialnost naravno razvijata. Otroci v 

naših razredih morajo biti negovani z neba. 

Ko naključni opazovalec pogleda v mali svet razreda, 

bo svojo pozornost povsem naravno osredotočil na 

učenje snovi. To učenje je usmerjeno navzven in nam 

pomaga spoznavati svet. Obstaja pa tudi notranja realnost, 

ki je na poti k znanju prav tako pomembna. 

Brez teh elementov, ki jih ni mogoče tehtati, bo prišlo 

do neke klinične nezainteresiranosti, ki odreže osebno 

povezanost z znanjem in praktično zmožnostjo. Razred 

je integralni del življenjske stvarnosti. Povezava med 

zunanjim in notranjim svetom je ključ do kraljestva 

učenja. Nikoli ne smemo podcenjevati pomembnosti 

tega notranjega sveta kot učenja, ki tiči za učenjem. 

Glavni cilj šolanja je doseči, da mlad človek razume 

sebe in svet. V znanju se srečata subjektivno in objektivno. 

Nekateri mislijo, da so dejstva hladna, otepajo 

se ideje, da ima znanje svojo lastno etiko, da ima svoje 

mesto v človekovi duši. Čas je, da se spomnimo, da 

smo v preteklosti imeli dva motiva, ki sta privedla do 

znanja: nadzor in radovednost. Ljudje smo po naravi 

radovedni, toda istočasno želimo znanje uporabiti za 

to, da obvladujemo svoje okolje in drug drugega. Enostranskost 

te dvojnosti lahko privede do pomanjkanja 

samega znanja. Vendar je v naši tehnološki družbi vse 


pomembnejši še tretji vir znanja. Ta oblika ne temelji 

na radovednosti ali nadzoru, a je prav tako razumljiva. 

Temelji na sočutju, ljubezni in svojih korenin nima v 

naši intelektualno akademski tradiciji, temveč v naši 

duhovni dediščini. Prihodnost ne prinaša vprašanj o 

izkoriščanju in manipuliranju sveta, ampak potrebo po 

spravi, ki zaobjema oboje, tako notranjo kot zunanjo 

stvarnost. Dejanje znanja je dejanje ljubezni. Vedeti, 

pomeni ljubiti, če uporabimo besede Dostojevskega: 

'Ljubezen postane dejanje.' 

Obenem pa je učenje, kljub vsem poprejšnjim pripravam 

na uro, nepredvidljiv proces. Ne učitelj ne učenci 

ne morejo predvideti, kaj se bo naslednjič zgodilo. Načrt 

je potrebno ves čas prilagajati in ves čas se pojavljajo 

nepričakovane priložnosti za znanje. Učitelj se jih 

oprijema in naučiti se mora imeti vero v to, kar misli 

in čuti, in v to, da so njegove ideje ta trenutek tukaj 

primerne. Zato naj noben učni načrt ne bi imel oblike 

zakonskega dokumenta, ampak naj bi bil to načrt za 

potencialno doseganje duhovnih zmožnosti. 

Učenci učitelje dobro poznajo. Opazujejo govorico njihovega 

telesa, poslušajo ton njihovega glasu. Temeljito 

jih proučujejo, ocenjujejo, vendar o svojih odkritjih nikoli 

ne govorijo. Vse to vsrkavajo vase. 

Učitelj je psiholog, miličnik, govornik, odvetnik, tajnica, 

sodnik, sociolog, svetovalec, stražar, umetnik, 

znanstvenik, oče, mati, stric, teta, nekdo, na katerega 

ramenu se lahko zjočeš, pa tudi ovčar. 

Po pouku gre s svojo aktovko in plastično vrečko, 

polno zvezkov za vaje, direktno domov. Oceniti mora 

zvezke in se pripraviti na naslednji dan. To je njegovo 

življenje. Ob koncu tedna verjetno ne gre nikamor. 

Poje svojo večerjo, spravi v spat otroke, nato pa je čas 

za delo. Morda pred tem še nekaj trenutkov za kavico 

s partnerjem? Ob enajstih je čas, da na hitro pregleda 

časopis in se spravi v posteljo. 

poskušam, tako v učencih kot v sebi, osvoboditi. Nič 

ne more odtehtati, če človek ne poskuša doseči te vizije 

s svojim zagnanim ustvarjalnim delom. A navsezadnje 

umetniško delo ni nikoli končano ... 

V svoji razpravi 'O kratkosti življenja, življenje je dolgo, 

če veste, kako ga uporabiti', Seneka citira Hipokratovo 

tezo, da 'življenje je kratko, umetnost je dolga'. Seneka, 

ki se je rodil v Kordobi okoli leta 59 pr. Kr., filozofira o 

kakovosti življenja. Pove nam, da 'mnogi nimajo nobenega 

cilja v življenju, ampak jih njihova nestanovitnost 

in stalno nezadovoljstvo premetavata naokoli v stalno 

spreminjajočih se vzorcih. Nimajo prav nobenih ciljev, 

kar se tiče njihove smeri v življenju.' Nadaljuje: 'pregrehe 

obdajajo in napadajo ljudi od vsepovsod in jim ne 

dovolijo, da ponovno vstanejo in dvignejo svoje oči, da 

zaznajo resnico, temveč jih držijo premagane in usidrane 

v njihovih željah. Nikoli ne morejo ponovno odkriti 

svoj resnični jaz.' 

'Če slučajno dosežejo nekaj miru, se -- tako kot na 

širnem morju potem, ko se je neurje umirilo, še vedno 

ostaja valovanje -- premetavajo naokoli in nikoli ne 

najdejo miru pred svojim poželenjem.' 

Takšen je moj opis umetnosti učenja. Potek našega 

notranjega potovanja in tistega učencev lahko predvidimo 

tako, da se ustavimo in pogledamo na trenutno 

stanje. Da bi se človek lahko podal na takšno pot iskanja, 

mora najprej pogledati, kdo je, kje vidi samega 

sebe in končno, kje lahko najde pot naprej. Trdna 

osebna identiteta je pogoj za globok kolektivni duh. Notranje 

potovanje, ki se v času pubertete začne, zahteva 

od učenca, da pogleda v svet in da se obenem zaveda 

samega sebe. Na poti je le redko kje kažipot in mnogo 

opozoril. 

Učitelj ima danes po mojem videnju v razredu dva izziva: 

razjasnitev izkušnje in oblikovanje samopodobe. 

Kako bo jutri? Razmišlja o svojih učencih in dogodkih 

tistega dne. Potem pa zaspi. Toda ves čas je s svojimi 

učenci. 

Skrbni ljudje so ti učitelji. Najti morajo način dela v 

razredu, pa tudi sami sebe. Politiki, odvetniki, igralci, 

ljudje s televizije, zdravniki so priznani, pomembni 

ljudje. 

Dolga je pot do pedagogike – veliko časa je potrebno, 

da človek postane izvedenec za prihodnost ljudi. 

Talent se oblikuje v miru. Učitelj le redko kdaj vidi 

rezultate svojega dela. 

Toda skozi dolga leta sem spoznal, da je ustvarjalna 

svoboda skrivnost do sreče. Ustvarjalna modrost srca 

je v vsakem od nas in moja naloga kot učitelja je, da jo 

■ 1. šolski dan, 1. letnik 


Odraščanje in vzgoja sta odvisna od stalnosti smisla 

in filozofske osnove, ki pa je v družbi na splošno primanjkuje. 

To pomanjkanje filozofske strukture je po 

mojem mnenju glavna ovira pri razvoju učnega načrta, 

ki bi bil uglašen s potrebami učencev. Če ima šola nalogo 

pomagati mlademu človeku, da definira samega 

sebe, mora biti tudi pripravljena napasti probleme samodefinicije. 

V marsičem je veliko bolj ranljiv kot otrok. Ne more 

zlahka prebaviti napada na lasten ugled in dostojanstvo. 

Ne le, da čuti potrebo po tem, da je ljubljen in 

sprejet, še dosti več. Menim, da je razumevanje tega 

procesa vse bolj okrnjeno. Pojavlja se konflikt med 

človekom in obliko zrelosti, ki jo družba razvija. V zahodnem 

svetu je v procesu razvoja osebnosti vidna 

sprememba. Začenjamo proizvajati nov tip odraslega, 

ki temelji na novem konceptu zrelosti. Zveza med zrelostjo 

na eni strani in trdnostjo na drugi ni več ista, kot 

je bila nekoč. Prej je bil odrasla zrela oseba posameznik 

z dobro oblikovano lastno osebnostjo. Sedaj je za lastno 

smer manj možnosti, zato je potrebno neodvisnost 

ponovno definirati. 

Splošen cilj šolanja je predvsem utrjevanje stabilne 

identitete. Če šola adolescentu pomaga razviti dobre 

in specifične razloge za to, da o sebi misli dobro, lahko 

veliko prispeva k razvoju stabilne identitete. Mladi morajo 

razviti duhovno, srčno in telesno primernost. O tej 

zmožnosti mora učenec razmišljati kot o svoji lastni. 

Sile, potrebne za njen razvoj, pa so dosti obsežnejši 

koncept, kot se večina odraslih zaveda. 

■ 1. šolski dan, 1. letnik 

Spoštovanje samega sebe ni lahka naloga in postaja 

osrednji vidik vzgoje adolescentov. Pritožujemo se, da 

živimo v svetu, v katerem človek samega sebe obravnava 

kot nekaj koristnega. Nase moramo začeti gledati 

z vidika, kako dragoceni smo in ne koliko smo vredni. 

Zavzemimo torej raje kvalitativni kot količinski pristop. 

Ugotoviti bi morali, kaj lahko od sebe pričakujemo, 

v čem smo kot posamezniki dobri, kako delujemo 

z drugimi ljudmi, koliko smo zmožni gledati skozi 

njihove oči. Da bi obdržali samospoštovanje, moramo 

biti subjektivni. Samospoštovanje ne sledi nobenemu 

zunanjemu ocenjevanju naše vrednosti. Zato je tesno 

povezano z razjasnitvijo izkušnje. Če ne razumemo jasno, 

kaj smo naredili in kaj se nam je zgodilo, nimamo 

podlage za samospoštovanje. Zato je adolescent pri 

ocenjevanju lastne vrednosti zelo občutljiv na občutke 

in sodbe ljudi okoli sebe. 

Šola je ne le prostor, kjer se učiš biti študent, pisatelj, 

znanstvenik, ljubimec ali mizar, ampak tudi prostor, 

kjer se učiš, kaj ti gre dobro od rok. Možno je. Seveda, 

tudi če bodo s politično odločitvijo poskusili dvigniti 

akademske standarde, bo potrpežljivi razvoj duhovnega 

značaja še vedno zagotovil, da otrok in adolescent 

ne bosta za vedno izginila. 

To je skriti učni načrt v waldorfskem razredu. 

David Brierley je izredni profesor na Rudolf Steiner University Colledgu 

v Oslu, neodvisni ustanovi, financirani s strani države, katere ustanovitelj 

je bil leta 1981. Je gostujoči profesor na mnogih evropskih univerzah 

in se ukvarja predvsem s preventivno in prožno metodologijo. Prav tako 

je avtor petih knjig o metodah poučevanja na waldorfski šoli. Trenutno 

za fundacijo Marcelino Botin v Santanderju obdeluje temo kreativne metodologije 

v šolah. Polovico leta preživi v Ljubljani. 

Pri založbi Parsival je spomladi izšla njegova knjiga v angleškem 

jeziku z naslovom 'To Read the Unwritten', ki jo je mogoče 

naročiti preko SMS sporočila na tel.št.: +4741233346 ali 

v tajništvu Waldorfske šole Ljubljana, ali pa na elektronskem 

naslovu založbe: revija.svitanje@gmail.com. Cena knjige je 25€ 

(poštnina je všteta). 

prevod: Marina Nuvak 

■ prvošolčki 


V z g o j a 

mag. Boštjan Štrajhar 

Zakaj je bolje 

imeti nobene ocene 

kot same petice? 

Zakaj smo Slovenci 18 let za tem, ko je Avstrija 

prepovedala tepež otrok, še vedno govorili, da 

brez pretepanja v šoli ne gre? Zakaj so bili otroci 

pred 30 leti tako rekoč prisiljeni hoditi s pomočjo hodalic, 

še preden so bili zares dozoreli za to? Zakaj otrokom ne 

dovolimo uporabljati avtomobilov, alkohola in cigaret, 

čeprav kažejo zanimanje za to, dovolimo pa jim, da več ur na 

dan presedijo pred računalniškimi in televizijskimi zasloni? 

Tudi šolski sistem favorizira 

večinoma intelektualno 

izobraževanje. Družbo v 

glavnem skrbi, KOLIKO bodo 

znali otroci po zaključku šolanja, 

ne zanima jih toliko, KAJ 

bodo znali in KAKO se bodo 

počutili ter ali bodo znanje znali uporabljati v vsakdanjih 

življenjskih situacijah. Slednje je namreč težko, če ne nemogoče 

izmeriti z obstoječimi znanstvenimi metodami. 

Če želimo govoriti o vrednosti številčnega ocenjevanja, 

kot ga poznamo, potem moramo poznati vsaj nekatere 

značilnosti otrokovega razvoja in v ta kontekst umestiti 

vrednost takšnega ocenjevanja. 

Odgovore na ta vprašanja bi lahko iskali z različnimi 

metodami, v različnih znanstvenih disciplinah. Lahko 

pa odgovorimo z zelo poenostavljenim odgovorom, ki pa 

ni nič manj resničen. Ljudje delamo tako, kot verjamemo, 

da je prav. 'Tako kot ne moreš nobenega prepričati 

v to, da bi verjel, nobenega ne moreš prepričati v to, da 

ne bi verjel' (S. Freud). Do vseh spoznanj, ki pripeljejo do 

resnične spremembe, mora ponavadi človek priti s svojo 

lastno izkušnjo. Ta lastna izkušnja oblikuje tudi emocionalno, 

socialno in vsakršno drugo inteligenco. 

Če boste otroke v vrtcu ali v nižjih razredih osnovne 

šole spraševali, kaj so se ta dan v vrtcu ali šoli (na)učili, 

vam bo velika večina otrok – če ne kar vsi – odgovorila, 

da se niso (na)učili nič. Učenje poteka na različnih ravneh 

in na različne načine; pričakovati, da se bo otrok zavedal, 

kako poteka učenje, prepoznaval določene načine 

poučevanja, je neumestno. 

Neumestno pa je tudi ocenjevanje učenčevega 'znanja' 

na način, da ocenjujemo zgolj ozek spekter otrokovih 

sposobnosti, ki pridejo do izraza pri kontrolnih nalogah 

(testih). Ker je moderna družba izrazito nagnjena k tekmovalnosti, 

je razumljivo, da tudi na otroštvo in izobraževanje 

gledamo s tega stališča. Nenehen boj za prvo 

mesto se tako začne že zelo zgodaj. 

Razloge za tovrstno mišljenje in ravnanje lahko najdemo 

tudi v medijsko tehnološki družbi, ki je vsakodnevno 

zasičena z raznimi informacijami. Informacij je 

celo toliko, da jih nismo zmožni procesirati, zato jih le 

'v napol budnem stanju' spremljamo. Posledica pretirane 

informiranosti je ta, da smo večinoma okupirani s 

svojimi miselnimi konstrukti, ki nam onemogočajo, da 

bi se otroku približali še kako drugače kot samo skozi 

intelekt, ki stvari razume le, če se dajo izmeriti. S katero 

znanstveno metodo boste izmerili otrokovo ljubezen? 

■ Gradnja klopi pred šolo, 4. razred 

Otrok raste kot organska celota: njegov čustveni, telesni 

in kognitivni razvoj je povezan in medsebojno odvisen. 

Študije delovanja možganov kažejo, da številne 

čustvene, družbene, čutne, kognitivne in fizične izkušnje 

oblikujejo možgane. Zdrav človeški razvoj je popolnoma 

integriran. 'Nobena kredibilna znanstvena teorija 

o evoluciji človeških možganov ne more ignorirati ali se 

izolirati od okoljskega konteksta: sočasne evolucije gibalnih 

zmožnosti, obvladovanj orodij, komuniciranja in 

socialnega vedenja človeških prednikov' (Wilson 1998). 

Le intelektualno usmerjeno izobraževanje in vzgajanje 

je zato izrazito enostransko in v škodo drugih človekovih 

sposobnosti. 

Številčne ocene, ki so pridobljene s testi so torej izrazito 

pristranske in povedo o otroku zelo malo. Veliko 

škode pri tovrstnem ocenjevanju pa naredijo pričakovanja 

do takšne metode ocenjevanja: mislimo namreč, 

da nam bo ocena povedala zelo veliko ali pa kar vse o 

sposobnosti naših otrok. 


V z g o j a 

Z miselnimi konstrukti gremo celo tako daleč, da mu 

na podlagi ocen že v nižjih razredih določimo njegovo 

družbeno mesto, ki ga bo zavzel kot odrasel. Mogoče 

takšno ocenjevanje še najbolj potrebujejo učitelji sami, 

saj bi drugače le stežka preverjali 'uspešnost' svojih pedagoških 

metod. 

Še najbolj problematično pri ocenjevanju, kot ga poznamo, 

pa je v tem, da učence ne učimo za življenje, 

temveč jih učimo za ocene. Če želite kot pianist zaigrati 

čudovito skladbo, se morate v svojem delu tudi 

čustveno poglobiti v proces igranja. Zgolj tehnika, ki jo 

uporabljate za igranje, vam ne bo pričarala tistega, kar 

vam lahko v zaigrani skladbi pričarajo vaši prsti, ki so 

prepojeni z občutkom. Takšno je tudi življenje, veliko 

bolje je podobno skladbi, umetnosti kakor matematični 

enačbi. Tisto, kar je res pomembno v življenju, se ne da 

izmeriti, je popolnoma subjektivno. 

Otrokovi možgani do določenega starostnega obdobja 

gledajo na svet 'pravljično'. V pravljicah vedno zmaga 

dobro, čeprav se v realnem življenju zdi, da temu ni 

nujno tako. Večkrat se potem starši vprašajo, zakaj ne 

bi otroka že zgodaj pripravili na realno življenje. Vsi 

vemo, da so Miklavž, Božiček in dedek Mraz za otroke 

vir navdušenja. Vemo tudi, da so ti trije možje pravljični 

in kot taki neresnični. Zakaj potem sploh predstavljati 

otrokom izmišljene može? Četudi odrasli otrokom 

ne bi povedali, da Miklavž pravzaprav ne obstaja, čisto 

vsak normalno razvijajoč otrok pride do tega sam. Bojazen, 

da bomo otroka prikrajšali za realno spoznanje, 

je odveč, kvečjemu obratno. Z razkritjem resnice o Miklavžu 

bi otroku v razvojnem obdobju, v katerem še 

ni sposoben analitičnega kritičnega mišljenja, odvzeli 

del njegovega pravljičnega življenja, ki pa je zanj popolnoma 

resničen. To naredijo tudi ocene, saj so večinoma 

pridobljene na način, ki onemogoča izraziti širši 

spekter otrokovih sposobnosti kakor tudi širši spekter 

otrokovih znanj. 

Mag. Boštjan Štrajhar je diplomiral iz waldorfske pedagogike na Emerson 

Collegu v Angliji, kjer je pozneje tudi poučeval. Po vrnitvi v Slovenijo 

se je zaposlil na Waldorfski šoli Ljubljana in vpisal magistrski študij 

antropologije. Raziskoval je razvojna obdobja otrok, se posvečal psihoanalizi 

in vplivu tehnologije na otroke. Poleg pedagoškega dela na šoli 

svetuje tudi javnim osnovnim šolam pri uvajanju posebnih pedagoških 

načel. Pri svojem delu povezuje izkušnje pri nas, iz Anglije in ZDA ter 

strokovna znanja waldorfske pedagogike in antropologije. 

Več na www.strajhar.si 

dipl. vzg. Petra Melik 

Iz diplomske naloge 

Vzpostavljanje stika 

z majhnim otrokom 

na lutkovni način 

Govorno oblikovanje iger 

Govor je del mišljenja. Zaostal in omejen razvoj govora 

okrni tudi čustveni razvoj, kajti govor ima, posebno 

v predšolskem obdobju, močno čustveni značaj. Iz govora 

se v obsežni meri razvijejo sile osebnostne narave. 

Oblikujeta se intelekt in razum. 

Za vse ritmično-melodično izoblikovane prstne igre je 

značilno, da je pomen besed postavljen v ozadje. Besede 

v prstnih igrah niso več samo govor, zvenijo čarobno, 

si ritmično sledijo, se ponavljajo. Srečanje otroka 

s prstno igro je tako tudi njegovo prvo srečanje s poezijo 

(Jelena Sitar, 1996, str. 36). Otroku ponudimo 

ritmično, melodično in dinamično govorno dogajanje. 

Ob izvajanju moramo nameniti svojo pozornost plastičnosti 

glasov, 'kretnjam' besed, ritmično pulzirajočemu 

govornemu toku, melodičnemu zvenenju ter diferenciaciji 

zvočne jakosti. 

Prstne igre vsebujejo prvine pesništva in pripovedništva, 

na prstno igro je mogoče gledati tudi kot na miniaturni 

dramski organizem (prav tam). Zvok besed se 

orientira po govornih kretnjah. Otroku damo na ta način 

možnost doživeti s toni bogat zvočni dogodek, ki je 

prav tako objektivno uglašen. 

V ospredju tako stoji ustvarjalna, umetniška narava 

jezika in ne le pojmi. Otrok v poglobljenem procesu 

oblikovanja glasov, ter sodelovanju v besednih kretnjah 

izkusi in doživi obstajajočo obliko jezika, ki je še 

prakretnja (gibanje) in ne abstrahiran pojem. Ni še oz. 

šele postaja 'razlagajoča jezikovna slika'. 

Otrok se lahko popolnoma vključi v to procesualno 

doživljanje in tako izkusi obširno, globokosegajoče 

izoblikovanje duha. V tej opisujoči obliki ima govor 

ustvarjalno funkcijo. Organizem otroka se razvija in 

ustvarjajo se temelji za kreativno, domišljije polno ravnanje 

z jezikom. 

Gibi 

Majhnega otroka zanimajo vse vrste gibanja v okolici. 

Otrok se orientira po gibalnem zgledu, zato sem svoje 


Š i r j e n j e o b z o r i j 

kretnje pri oblikovanih ljubkovalnih in prstnih igrah 

izvajala mehko in tekoče. Igre, pri katerih sem se dotikala 

otrokovih rok ali obraza, sem izvajala s toplimi 

rokami. Mlajši, ko je bil otrok, skrbneje sem izvajala 

svoje gibe. 

Predel glave in prsnega koša je posebno občutljiv. 

Otroci so sodelovali prej, posebno če sem se, npr., 

sprva igrala s starejšim otrokom. Kmalu je tudi mlajši 

otrok svojo glavico nagnil k meni in želel imeti svoje 

'darilo'. 

Ko sem predajala 'darilo', torej ko sem se z otrokom 

igrala prstno igro, sem imela na obrazu svetel in veder 

izraz. Pri igrah, kjer sem se dotikala lastnega telesa, 

kot tudi ob prstnih igrah, sem pogled skoncentrirala 

na premikajoče roke, ko sem napravila nov gib. Potem 

sem pogled zopet posvetila otroku. Med otrokom in rokami 

je obstajalo neprestano menjavanje pogleda. Imela 

sem dvojno vlogo. Otrok me je zaznaval kot vzgojiteljico, 

ki je komunicirala z lutko (prstom). Sama pa sem 

bila ob istem času posrednik komunikacije med lutko 

in otrokom. Komunikacija je potekala na energetskem 

nivoju. Svojo energijo sem prenesla v lutko in jo oživela 

s svojim pogledom. S pomočjo lutke sem se približala 

otroku. Otrok pa mi je dal s svojo gotovostjo vedeti, 

da je v komunikaciji z lutko na nivoju, kjer obvlada 

situacijo. 

SLIKA 1. 

Da bi se med govorom in gibi odvijalo enotno dejanje, 

sem se za gib pripravila, še preden sem ustrezno 

besedo izgovorila. Besedilo in gibe igre sem poskušala 

tako dobro pripraviti, da med izvajanjem niso nastajale 

'miselne vrzeli'. 

Moji gibi, ki so ponazarjali živali, cvetlice ali druge 

naravne pojave so delovali živahno in naravno. Izvajala 

sem tipične značilnosti posamezne živali (cvetlice, snežinke). 

Ponazorila sem jih in ponotranjila ter poskušala 

z rokami fenomenološko pretvoriti in prikazati bistvo. 

Zelo pomemben je bil čas. Otroci imajo pred seboj še 

veliko časa, zato sem si znotraj posamezne igre tega 

pustila dovolj. Učinek se je mnogokrat povečal, če sem 

igre izvajala v mirni atmosferi. 

Da bi umirjanje res delovalo umirjeno ter da bi nastal 

občutek varnosti, sem ob ponavljanju določenih 

prstnih iger izvajala vedno enake gibe. Veliko bolj učinkovito 

je bilo tudi, če sem se igrala igre z otroki večkrat 

na dan, a zato le za kratek čas. 

Takšne igre so bile praslike za zanimivo spoznavanje 

(samozaznavanje) enega izmed najvažnejših zaznavnih, 

gibalnih ter izraznih organov človeka: roke s prsti. 

Michael Frensch 

Harry Potter 

in sedem vrat 

teozofije 

Ideja o mladem čarodeju se je čisto naključno pojavila 

v mislih mlade učiteljice, in sicer med vožnjo z 

vlakom iz Manchestra v London, kamor si je šla 

iskat bivališče. Kot je pozneje povedala, je bila na začetku to 

le ideja; ker pa je imel vlak štiri ure zamude, je zadostovalo, 

da je v duši te mlade ženske dobila jasnejšo obliko – dokler 

je Harry Potter ni popeljal v svoj svet in ji z bogastvom 

domišljijskih podob sporočil svoje poslanstvo. Še isti dan si 

je začela vse zapisovati. Toda preden je Harryjevo sporočilo 

dovolj dozorelo, da se je lahko pojavilo tudi v srcih in mislih 

drugih, je bilo potrebnih še sedem let: na začetku le nekaj 

ljudem, potem vedno širšemu krogu ... dokler ni končno 

spregovoril celotni generaciji – in ne le njim, tudi mnogim 

starejšim. 

Poskusimo torej slediti tistemu delu njegovega sporočila, 

ki skozi celotno serijo knjig obravnava sedemdelno 

človeško bitje in njegovo pravo naravo, kakor tudi 

sedemdelni način, kako se nam približa zlo. Sprehodimo 

se s Harryjem skozi sedem razredov šole na Bradavičarki 

in stopimo z njim skozi sedem odgovarjajočih 

vrat. 

I. Vrata I: Fizični svet 

Harry Potter in kamen modrosti 

Skozi prva vrata vodi Harry Potter svoje vrstnike v 

fizični svet. In kako se tega sveta zavemo? Naše percepcije 

in koncepti, ki jih iz njih razvijemo, nam dajejo 

predstavo sveta. Naše roke in oči nam sporočajo, da 

tukaj živimo. Tisto, česar ne vidimo ali ne čutimo, ne 

sodi v fizični svet, ampak v drugo območje. V tem svetu 

izkusimo neke vrste neizogibnost, ki jo imenujemo 

'naravni zakon ', ki se ga zavemo s pomočjo našega 

mišljenja in logičnih zaključkov. Najbolj materialna fizična 

stvar, ki jo lahko v naravi vidimo z očmi in se je 

dotaknemo z rokami, je kamen, ki najjasneje uteleša 

silo težnosti, ki v fizičnem svetu deluje. Po drugi strani 

pa je naša osebna otipljiva in vidna fizičnost naše telo. 

Dnevno odkrivamo, kako zelo nanj deluje sila gravitacije 

in zavedamo se tudi njegove transcendentnosti: 

nekoč bo umrlo in se povrnilo v prah in pepel. Ena 

naših najglobljih želja in teženj je zadržati smrt in jo 

premagati. Smrt vlada tudi v svetu čarodeja. Tako Harry 

kot njegov temni nasprotnik Voldemort se jo trudita 

premagati. 


S temi sredstvi je je zlo, ki deluje v fizičnem svetu, 

pregnano in premagano s pravilno uporabo tistih sil, ki 

nam omogočijo, da resnično spoznamo fizični svet. 

II. Vrata: Področje eterskega 

Harry Potter in dvorana skrivnosti 

Naslednja vrata skozi katera gre Harry, vodijo v svet 

živih stvari in življenjskih sil. Te sile v naravi najbolj 

oprijemljivo delujejo v rastlinskem svetu. Rastlina se 

od kamna loči po tem, da je živa. Tudi človek je živ in 

ima v sebi prav tako nevidno telo, ki ga tvorijo substance 

življenjskih sil – etersko. To etersko telo, ki prežema 

fizično telo in ga od znotraj poživlja, obstaja v času in je 

z nami ves čas povezano, od rojstva do smrti. Kot neke 

vrste čitljiv zapis nosi v sebi vse naše izkušnje. Torej je 

naše življenjsko telo istočasno naše telo spominov. 

Harry je čarovniški vajenec, ki se nauči premagati 

zakone fizike. Tako je zmožen skozi kamnito steno na 

železniški postaji prestopiti v drugi, magični svet, kjer 

lahko s pomočjo kamuflažnega plašča, ki ga je podedoval 

od svojega očeta, postane neviden. Nauči se tudi 

leteti na metli ter tako premaga zakon težnosti. Tam 

dokaže, da je sposoben kamen modrosti, ki je bil s čarovnijo 

odstranjen iz fizičnega sveta in je obstajal le 

v ogledalu želja, prenesti v pravi svet. Harry ga lahko 

ponovno materializira, ker – za razliko od Voldemorta 

– ne podleže vzroku iluzije, zablode, propada in smrti, 

želji, da stvari ne ceni po njihovi resnični vrednosti, 

ampak le kot orodje in sredstvo lastnih sebičnih teženj. 

Njegov tekmec Voldemort je njegovo nasprotje, ki beži 

pred smrtjo, a vendar od nje živi. Svojo moč dobi tako, 

da življenje ukrade drugim. Tako postane pomočnik 

smrti in leta skozi deželo čarodejev in čarovnic. Zato 

nosi ime , ki ga nihče ne sme izgovoriti: Vol-de-mort. 

V francoščini ima trojni pomen – označuje kraj, letenje 

in beg smrti. Harryjev nasprotnik je izgubil svojo fizično 

podobo po umoru njegove matere, ki je žrtvovala 

sebe, da je rešila svojega leto dni starega sina. Odtlej 

je obstojal le v obliki, pomanjšani na velikost parazita, 

pri življenju se je obdržal le s krvjo enoroga in s prilastitvijo 

telesa drugih – bodisi živali ali ljudi. Odtlej si je 

tudi nadvse želel dobiti kamen modrosti zaradi njegove 

moči, da vse, česar se dotakne, spremeni v zlato ter da 

okrepi fizično telo in ga naredi nesmrtnega. 

Izčrpanost življenjskih sil, ki se izrazi v slabosti in 

utrujenosti, je povezana s posledicami, ki same po naravi 

niso eterske. Le-te lahko etersko telo poškodujejo 

do te mere, da je njegovo življenje kot zamrznjeno, in 

bitje, ki je z njim prežeto, kot okamenelo. Ali pa so sile 

lahko odstranjene iz telesa s pomočjo parazitskih procesov, 

pri čemer se okrepijo življenjske sile parazita? 

Ti vidiki se pokažejo v drugi od sedmih knjig o Harryju 

Potterju. V rastlinjakih na Bradavičarki Harry 

izve veliko o magičnih silah nekaterih rastlin, posebno 

o mandragori, ki lahko na določeni točki prekine 

stanje okamenelosti. Dve bitji utelešata podobo vedno 

obnavljajočega se življenja: feniks ravnatelja Albusa 

Dumbledora, ki, potem ko se je postaral, vzplamti in 

se spremeni v pepel, a se nato ponovno rodi kot ptič, 

in kača, ki se izvije iz svoje stare kože, pod njo pa se 

pokaže nova, deviška. Medtem ko feniksova preobrazba 

zahteva prehod skozi smrt, obdrži kača svoje staro 

življenje. Bitka med dobrim in zlim, med Harryjem in 

lordom Voldemortom se odvija v napetosti med samoprenovo 

ali zgolj podaljšanjem življenja, med feniksom 

in krilatim zmajem, najmogočnejšim med kačami, katerega 

pogled spremeni ljudi v kamen in katerega smrtni 

ugriz je mogoče pozdraviti le s feniksovimi solzami. 

Dobro, logično mišljenje, kakršnega človek potrebuje 

pri igri šaha (Ron), natančno poznavanje zakonov in 

izkušenj prikazanih v knjigi (Hermione) ter zaznavanje 

brez želja, kot ga zahteva čudežno ogledalo z imenom 

Erised (Harry), so na koncu tri stvari, ki dajo Harryju in 

njegovima prijateljema moč, da prekrižajo Voldemortov 

načrt (polastiti se kamna modrosti. 


Določena čarovniška dejanja so sposobna etersko 

telo, ki se normalno razkroji v treh dneh, po smrti obdržati. 

Tako je ohranjeno kot 'živa knjiga', v kateri lahko 

človek 'bere' življenje, ki je bilo živeto in ki lahko ima 

potem neke vrste avtonomno življenje. Tom Riddle/lord 

Voldemort živi na tak način. Zvezek, ki ga je kot 16-letnik 

pustil na Bradavičarki, ostane živ. Šele ko Harry 

prebode zvezek s strupnikom letečega zmaja, se lahko 

stara eterska oblika 16-letnega Toma Riddla, ki jo je 

zvezek ohranil, razkroji, tako da je Voldemortov napad 

v eterskem območju odvrnjen. 

jezi. Vse te možnosti se pojavijo čisto na začetku tretje 

od sedmih knjig o Harryju Potterju: ko teta Marge, 

ki v hiši Dursleyev v Rožmarinovi ulici, žali Harryjeve 

starše, izzove pri njem izbruh jeze, tako da jo začara 

in pri tem razkrije njeno naduto aroganco (napihnjena 

kot balon odplava v nebo). Ko Harry naslednjič ponoči 

leti od Dursleyeve hiše, opazi za trenutek ogromno 

črno podobo psa, ki s svojimi ognjenimi očmi in široko 

odprtimi usti strmi vanj. Prispel je v astralni svet. 

Prav tako kot obstaja živa 'knjiga' vsakogar od nas 

(naše etersko telo), obstaja tudi 'knjiga', ki beleži celotno 

zgodovino človeštva in sveta, tako imenovan akaški 

zapis, stkan iz eterske substance kozmosa. V Dvorani 

skrivnosti se Harry sreča z malim delom tega akaškega 

zapisa, in sicer tistega iz preteklosti Toma Riddla/Lorda 

Voldemorta na Bradavičarki. Kadar pa je pretekla 

podoba , ki obstaja sedaj le v eterski obliki, v akaškem 

zapisu ujeta v sedanjost, postane tu ponavadi zgolj 

duh. Ker pa se je Tom Riddley dokopal do eterskih sil 

mlade deklice, živeče v sedanjosti (Ginny Weasley), si 

lahko lord Voldemort ponovno pridobi življenje v svojem 

preteklem eterskem toku in deluje v sedanjosti. 

Opozoriti je treba, da postane prehod časa otipljiv v 

opisanih tradicijah in kronikah, ki pokažejo nazaj na 

svoj izvor. Zato v drugi od sedmih knjig o Harryju Potterju, 

najpomembnejši hiši na Bradavičarki Spolzgad 

in Gryfondom izhajata iz mogočnih simbolov, ki predstavljate 

njuna ustanovitelja: skulptura Salazarja 

Spolzgada, večja kot življenjski kamen, ki stoji v Dvorani 

skrivnosti in iz katere ust se na ukaz Toma Riddla 

pojavi krilati zmaj; in dragocen meč Godrica Gryfondoma 

skrit v govoreči klobuk, ki ga je v pomoč poslal 

Albus Dumbledore, in ki ga uporabi Harry, da ubije 

letečega zmaja. 

III. Vrata: Astralni svet 

Harry Potter in jetnik iz Azkabana 

V Harryjevem tretjem šoskem letu na Bradavičarki, ga 

tretja vrata vodijo v astralni svet. Medtem ko je eterski 

povezan s tekočim elementom (basilisk živi v kanalizaciji 

Bradavičarke, njegovo orožje tekoči strup nevtralizirajo 

solze feniksa), je astralno povezano z zrakom. 

Prav tako, kot je eterski svet arhetipsko najbolj izražen 

v rastlini, je astralno utelešeno v živali. 

Ljudje svoje fizično telo delimo z mineralnim kraljestvom, 

etersko telo s kraljestvom rastlin, astralno pa 

s kraljestvom živali. Astralno telo je tesno povezano z 

našim značajem, prav tako kot je naš temperament povezan 

z eterskim telesom. Astralno telo osebe si lahko 

v domišljiji predstavljamo v obliki določene živali, ki 

izraža njen značaj. Če pri osebi prevladujejo astralne 

sile, se to lahko začne kazati po eni strani v ponosu, 

zgovornosti in napihnjenem egu, po drugi strani pa v 

Astralno se pri ljudeh in živalih kaže kot zavestno. Ko 

se astralno telo poveže z eterskim in fizičnim telesom, 

se prebudimo; ko se umakne, zaspimo – ali izgubimo 

zavest, če se odhod astralnega telesa zgodi zelo nenadoma 

in divje (na primer, ko dobimo anestetik). Pri demenci 

starejše osebe se astralno telo nekontrolirano 

odpne od obeh nižjih teles, tako da je zavest osebe vse 

bolj medla. V magičnem svetu je lahko astralno telo 

namenoma odtegnjeno ali iztisnjeno iz njenega lastnika, 

tako da napadena oseba izgubi zavest in spomin 

(bodisi tako da omedli ali vegetira brez zavesti). Tisti, ki 

takšno magijo izvajajo, se zato imenujejo dementorji. 

Najbolj učinkovito se gibljejo v zraku, kjer okoli Bradavičarke 

oblikujejo magično polje, ki mu ne more nihče 

ubežati. Podleže mu tudi Harry med igranjem quidditcha 

(igra, ki jo določeno število igralcev igra v zraku na 

svojih metlah z različnimi žogami). Samo urok varuha 

lahko prežene dementorje. Kaj je za to potrebno? Žareča 

oblika živali se zasveti iz magične palice čarovnika, 

ob katere svetlobi se dementor umakne in izgine. Čarovnik 

pridobi to čarovnijo z obvladovanjem astralnega 

telesa: bolj lahko obvladuje in osvobodi divjo žival v 

svojem astralnem telesu, bolj ga lahko le-to ščiti v svoji 

preobraženi moči in osvobojeni obliki – kar je obenem 

njegovo pravo bitje. 


Čarovniki, ki so obvladali svoje astralno telo bodisi 

z uporabo magije ali s pomočjo notranjega razvoja, se 

lahko spremenijo v živali. Določena žival, katere obliko 

prevzamejo, odgovarja čarovnikovi naravi in značaju. 

Peter Pettigrew, katerega drugo ime je Glistorep, in ki 

je Harryjeve starše izdal Voldemortu, se pojavi kot podgana. 

Harryjev boter Sirius Black, ki je bil zaprt v ječi 

za čarovnike Azkabanu in o katerem se šušlja, da je 

nevaren črni mag (obrekovanja in laži živijo v astralnem 

telesu), se je zmožen spremeniti v psa. (Sirius sam 

je v konstalaciji Oriona zvezda pes, ki prikazuje pasjo 

višjo čud, povezano z zvestostjo in zanesljivostjo.) To je 

črni pes, ki ga je Harry na začetku knjige bežno uzrl. 

Potem je tukaj tudi Remus Lupin, ki je v tem šolskem 

letu na Bradavičarki profesor 'obrambe pred mračnimi 

silami': ne more vedno obvladovati svojega astralnega 

telesa,ob polni luni prevlada v njem žival in spremeni 

se v volkodlaka. Sirius Black, ki se lahko spremeni v 

psa ali drugače ukročenega volka, se s tem volkodlakom 

bojuje, da bi zaščitil Harryja in njegove prijatelje. 

Ta borba predstavlja boj med nižjimi in višjimi astralnimi 

silami. 

da njegov oče ne bi želel, da bi zaradi izdajalca postali 

morilci. Če bi iz maščevanja ubili nebogljenega Pettigrewa, 

bi postali žrtve živali v sebi in bili takšni kot 

Valdemort. Harry je opravil preizkus: kdor sledi poti 

ljubezni – poti, ki je Voldemortu neznana – ne sme in 

ne more ubijati. Dvigne se nad svojo notranjo žival in 

tako doseže četrti prag. 

IV.Vrata: Kraljestvo ega ali jaza 

Harry Potter in ognjena čaša 

Osnovni prekršek astralnega telesa je ponos, saj sproža 

laži, obrekovanje, sovraštvo in željo po krvi. Krilati 

konj Buckbeak, ki združuje v eni živali orla kot zračno 

bitje in konja kot zemeljsko bitje, to dokazuje. Vsakdo, 

ki se mu odkrito prikloni, postane njegov prijatelj, 

medtem ko tisti, ki nanj gleda s prezirom kot Malfoy, 

Harryjev izdajalski sošolec v hiši Spolzgad , ki ga konj 

vrže v prah. 

V astralnem svetu teče čas, v primerjavi s fizičnim 

svetom, nazaj. Medtem ko tukaj teče iz preteklosti v 

sedanjost, prihaja v astralnem svetu iz prihodnosti in 

teče skozi prag sedanjosti nazaj v preteklost. Kdor se 

nauči sedanjost doživljati kot sotočje obeh tokov časa 

– kakor zna s pomočjo posebne priprave Hermione – 

lahko vedno več časa preživlja v obeh istočasno. V magičnem 

svetu lahko potem 'ponovno preverja' sedanji 

trenutek z drugo lokacijo na časovni osi, tako da od tistega 

trenutka dalje ponovno oblikuje prihodnost. Preteklo 

časovno obdobje, v katerem so bile nižje astralne 

sile posebno aktivne in so s svojo močjo, ki je prinašala 

ječo, otopelost in smrt ogrožale vse, je mogoče z 

višje ugodne izhodiščne točke (tiste preobraženih višjih 

astralnih sil) na novo oblikovati. To je zmožnost, do katere 

dobi s pomočjo obračala časa dostop Hermione, 

in v katero vključi tudi Harryja in Rona ter jima tako 

omogoči, da po nasvetu Dumbledora dogodkom, ki so 

se že zgodili, dasta drugo smer in prekrižata račun sili 

zla v astralni dimenziji. 

Maščevanje je največja skušnjava, ki čaka v astralnem 

telesu. Ko Harry vidi Petra Pettigrewa oziroma 

Glistorepa nebogljenega ležati v prahu in ga Lupin in 

Sirius Black hočeta ubiti, zavpije, naj tega ne naredita. 

Ko se mu Pettigrew zahvali za rešitev,, mu odkrije, da 

tega ni naredil zaradi njega, ampak zato ker verjame, 

Harry mora sedaj priti skozi četrti prag, ki vodi v območje 

ega ali jaza. Medtem ko nas fizično telo povezuje 

z mineralnim svetom, etersko s kraljestvom rastlin, 

astralno s kraljestvom živali, stojimo v svetu sami s 

svojim jazom. Biti sam lahko vodi v samoto in ločenost 

in zato pripada iskanje zveze in prijateljstva manifestaciji 

jaza v svetu. Preko naše enkratne osebnosti, našega 

ega pa razodenemo našo vrednost in pomembnost 

kot različno od drugih ljudi. Ta razlika lahko vodi v 

rivalstvo, tekmovalnost, zavist in potrebo po tem, da 

se dvignemo nad druge, jim dominiramo ter jih obvladujemo. 

Toda ne glede na to, ali nekdo deluje na 

družbeno odgovoren ali na nasilen način, ali je njegovo 

obnašanje odkritosrčno in pokončno ali se ukloni volji 

drugega in je v njegovih rokah, se mora, da lahko v teh 

okoliščinah sodeluje, utelesiti: imeti mora kosti, meso 

in kri. Kri ima tukaj poseben pomen, kajti človeški jaz 

domuje in prihaja v njej direktno do izraza, kar se vidi, 

ko zardimo ali postanemo bledi. 

Voledemort pa mesa in krvi nima, saj jo je pri svojem 

poskusu, da ubije enoletnega Harryja, izgubil. Da bi 

dosegel svoj cilj (živeti kot največji čarovnik na svetu), 

mora s pomočjo magije in nasilja dobiti meso in kri od 

drugih: kosti od Harryjevega očeta, ki ga je ubil, meso 

od svojega služabnika Glistorepa, ki si za ta namen 

odreže roko, kri pa od svojega največjega nasprotnika 

Harryja. Zato je Harryjeva kri in torej njegov jaz že od 

prve knjige dalje žarišče vsega dogajanja. 


Človeški ego se vedno bolj izpopolnjuje, ko obvladuje 

tri duševne zmožnosti: mišljenje, čutenje in voljo. V 

četrtem letu na Bradavičarki je ta na preizkušnji preko 

obvladovanja treh preizkusov v trišolskem turnirju: 

ognjeni preskus poguma, kjer je potrebno ognjenemu 

zmajo ukrasti zlato jajce; vodni preskus zvestobe, 

kjer ne smeš pozabiti na prijatelja ali partnerja, ki je 

v nezavesti in v smrtni nevarnosti, ampak ga moraš 

rešiti pred vodnimi bitji in morskimi pošastmi; in zračni 

preskus ostrine in občutka pravičnosti, kjer mora 

oseba sama v labirintu najti svoj center, kljub vsem 

napakam, zmedi in grožnjam. Tistega, ki pride prvi, 

čaka v tem središču trišolski pokal. Prvaki iz najboljših 

mednarodnih šol magije iz Bolgarije, Francije in Bradavičarke 

tekmujejo med seboj. Zmagovalec in dobitnik 

pokala je tisti, ki pokaže dovolj logičnega razmišljanja, 

poguma, čarovniških zmožnosti in veščine soočanja z 

nevarnostjo. Človekovo osebnost, jaz, nosi v sebi ime, 

s katerim nas kličejo. Čeprav še ni star 16 let, kolikor 

naj bi bil minimalno star, da se lahko udeleži turnirja, 

in čeprav lahko med seboj tekmujejo le trije prvaki, 

pade iz čarobne ognjene čaše ime Harryja kot četrtega 

tekmovalca: pergamentni list, na katerem je napisano 

njegovo ime, je prestal ogenj v tej čarobni skledi, ki 

določa, kdo se sme ali ne sme udeležiti turnirja. Harry 

ima torej močan jaz. 

Močnejši, kot je jaz nekoga in več ugleda njegovo ime 

kot doseže v svetu, bolj se mora ob slavi soočati z razvpitostjo 

in v najslabšem primeru napadom na osebnost. 

Tukaj imajo osrednjo vlogo mediji. Ker se je zaradi 

materine žrtve zmožen upreti smrtnemu čarovniškemu 

reku Avada Kedavra, ki ga izgovori Voldemort, je Harryjevo 

ime v čarovniškem svetu slavno. Soočati se mora 

ne le z občudovanjem in zavistjo, ampak tudi klevetami 

in žaljenjem časti. Človeškemu egu je prirojeno, da ima 

dvojnika, ki predstavlja skupek vseh egoističnih dejanj 

in delovanj kot pomembno orodje zla. Knjiga upodobi 

tega dvojnika v podobi 'Noruč Nergo', v katerem se skriva 

eden Valdemortu najbolj lojalnih jedcev smrti, ki se 

preobrazi s pitjem čarobnega napoja. Pravega Narga je 

zaprl v njegov kovček in ga drži tam skritega. Ta dvojnik 

pravega profesorja obrambe pred mračnimi silami 

je orodje, ki ga Voldemort uporabi, da pride do Harryja 

in dobi dostop do njegove krvi. Preko črne magije, ki jo 

preobleče v belo, si zagotovi ne le, da pride Harryjevo 

ime iz ognjene čaše, ampak tudi, da zmaga na turnirju, 

preobražen s strani Nergovega dvojnika v stvar, ki 

tistega, ki se je dotakne, nemudoma prestavi v mesto, 

ki ga določi čarovnik. 

Ena najpomembnejših lastnosti jaza je, da si zmožen 

reči da ali ne. V tem živi njegova volja in svoboda. Šibek 

jaz se nagiba k temu, da se ukloni močnejšemu ali dovoli, 

da postane njegov podložnik. Imperatorjeva kletev, 

eden treh prepovedanih in nedopustnih čarovniških 

rekov, zlomi neodvisnost ega in osebo, kateri je vsiljen, 

spremeni v čarovnikovo marioneto, njegovo orodje. Četrta 

knjiga se ukvarja s podrejanjem in emancipacijo. 

Skoraj ves rod škratov je na primer zasužnjen vladavini 

čarovnikov; Hermione je odločena, da jih osvobodi, 

ampak mora spoznati, da so srečni sužnji največji sovražniki 

svobode. 

Najbolj globoka manifestacija ega stoji iz lastne moči. 

Tudi Voldemort mora to spoznati. Ko poskuša podjarmiti 

druge in si pridobiti brezmejno moč, s pomočjo 

katere namerava premagati smrt, se sreča z zvezanim 

Harryjem, in to potem, ko se je s pomočjo njegove krvi, 

Glistorepove odrezane roke in kosti njegovega umorjenega 

očeta v čarovniškem kotlu, ponovno vrnil v 

življenje. V prisotnosti svojih jedcev smrti Voldemort 

Harryju odveže verige, ki so ovite okoli nagrobnika 

njegovega umorjenega očeta in ga pozove k dvoboju. Z 

močjo svoje magične palice ga prisili, da se pred njim 

prikloni in mu nato zagrozi z magično kletvijo križanih, 

drugim od prepovedanih treh rekov, da ga prisili, da 

izreče besede uklonitve. Toda s svojimi zadnjimi močmi 

– to je njegov ego, na katerega se lahko popolnoma 

zanese, brez vsake pomoči z Bradavičarke ali Dumbledorove 

zaščite, se Harry dvigne in se upre temnemu 

gospodarju z besedami NE BOM! Neuklonjen in torej 

svoboden se odloči v magičnem dvoboju spopasti z Voldemortom, 

čeprav mora dopuščati možnost, da bo na 

koncu umrl. To je najvišji preskus jaza: z lastno močjo 

se upreti popuščanju in podreditvi ter zavoljo avtonomije 

in svobode, v kateri lahko ego resnično živi. Tvegati 

smrt, a to narediti s popolno integriteto. Natančno ta 

svobodna odločitev ega, reči 'ne!' in trenutek največje 

nevarnosti prikliče pomoč, ki Harryju omogoči, da ni 

premagan in da uide iz Voldemortovih krempljev. Toda 

ta odločitev sproži v svetu čarovnikov razkol, iz česar 

sledi celo novo poglavje sage o Harryju Potterju, ki ga 

vodi do petega praga 

Se nadaljuje. 

objavljeno v reviji New View 

prevod: Marina Nuvak 


U t r i n k i 

Gmajnice 

Magda Mlekuž 

Živali so in imajo v razvoju človeka posebno vlogo. 

Skozi človeško zgodovino so opravljale različne 

vloge. Tudi odnos ljudi do posameznih živali se 

zelo razlikuje, saj ima vsak del sveta svoje navade. 

V novejših pristopih pri reševanju raznovrstnih tegob 

'sodobnega' človeka v različnih starostnih obdobjih se 

vedno bolj uveljavlja uporaba živali. Obstaja več teorij, 

na podlagi katerih lahko glede na značilnosti in posebnosti 

v razvojnem obdobju, razložimo smiselnost in 

koristnost druženja , navezovanja stika z živalmi (Marinšek, 

Tušek, 2007). Žival spodbuja človekov razvoj 

ter mu pomaga odpravljati težave, s katerimi se vsak 

dan srečuje. 

Odločitev za tedensko sprehajanje psov v Gmajnicah 

je bila zelo hitra. Pri vključevanju v razredno skupnost 

so posamezni učenci imeli kar nekaj težav, pri reševanju 

zapletov s sošolci pa so bili precej ostri. Prav tako 

so zelo težko zmogli upoštevati navodila in opozorila 

učiteljev. To pa ni pomenilo, da si stikov niso želeli. 

Vsaka taka situacija je pomenila tudi bolečino, nelagodje 

posameznika, ki se je tako odzval. Velikokrat 

spregledamo otroka, ki je potopljen v svoj svet in svojih 

stisk ne izkazuje z zunanjimi reakcijami. In vse to je 

bilo v razredu prisotno. 

Pa smo jo mahnili v Gmajnice, in to ob vsakem vremenu. 

Nekateri učenci so dobili svoje dežnike. Od novembra 

do konca maja. Najprej trije otroci … Ogled 

pesjakov od zunaj je otroke navdajal z radovednostjo, 

preoster lajež pa jih je za nekaj metrov odmaknil. Prvo 

čakanje je bilo najbolj nestrpno. Nestrpno smo čakali, 

kateri kuža nam bo dodeljen. Kar nekaj smo jih spoznali 

v tem obdobju. Tinko, živahno malo psičko, smo 

sprehajali po operaciji. Darko je bil izredno močen, celo 

tako, da je najmočnejšega fanta spodnesel in vlekel kot 

vprežni pes po novozapadlem snegu. Kasper je bil najbolj 

zaželen in prav zares na koncu že naš prijatelj. 

Ob koncu leta smo z večjo skupino pse tudi skrtačili 

in uredili. Običajno smo takrat, ko smo čakali, malo 

pobožali še mucke, ki so se zbirale pod streho sosednje 

zgradbe. Starši so svoje otroke prišli iskat v Gmajnice. 

Na pomlad smo začeli v Gmajnice odhajati z mestnim 

avtobusom in nato peš. Tudi to je bila svojevrstna dogodivščina. 

Polja ob kolovozu so nudila različne možnosti 

raziskovanja. Učili smo se piskati na regrat. In seveda 

meni nikakor ni šlo in otroci so mi takoj povedali, 

da ne vedo, če mi bo kdaj uspelo. Imeli smo možnost 

opazovati fazane, jedli robidnice, spoznavali drevesa. 

Proti koncu šolskega leta so učenci s seboj odnesli tudi 

šolske torbe. Učenca, ki se nikakor nista prenašala v 

razredu, sta postala zaveznika. Pomagala sta si pri nošenju 

torbe. No, in v maju, ko je bilo vroče, so nekateri 

zelo radi delili vodo. Drugim je bilo to težje. 

Vsako naslednje jutro smo v razredu pri novicah povedali 

tudi kakšno dogodivščino. Fantje so pse tudi narisali, 

saj so se na njih na navezali. In želja po obisku 

Gmajnic je iz dneva v dan naraščala pri vseh učencih. 

Tako sem ob šolskega koncu leta otroke odpeljala v 

dveh skupinah v Gmajnice. Veselje je bilo veliko, sedaj 

so vsi videli, kaj so Gmajnice in kaj pomeni dobro 

delo. 

Seveda so se otroci ob vseh teh naših obiskih na pse 

bolj privadili, si jih upali pobožati in pokazali željo, da 

bi imeli kakšno žival doma. 

Še enkrat se je potrdilo, da življenje rodi življenje. In 

konec šolskega leta smo okronali z obiskom kmetije. 

Otroci so lahko jahali konja ter imeli stik s konjem tudi 

pred in po ježi. 

Enajsta šola pod mostom ima pester predmetnik in 

vsebine so vedno na voljo. Pritegnejo vse, če le imajo 

možnost v to šolo vstopiti. 

Literatura: 

Maksimiljana Marinšek in M. Tušek ( 2007): 

Človek žival, zdrava naveza: 11. 


U t r i n k i 

Petra Melik 

Poletna šola v Pragi 

od 6. 7. do 12. 7. 2009 

Nepozabna poletna šola v Pragi. 

Ekipa: Miljenka, Jana, Breda in Petra. 

Kdaj smo se odpravile? 

V začetku poletja. V začetku dneva. 

Takrat, ko je sonce že pošteno grelo avtomobilsko karoserijo. 

Seveda smo bile za odhod dogovorjene zgodaj 

zjutraj, ko rosne kapljice še počasi polzijo s travnih listov, 

a ne gre vedno vse tako, kot si mi želimo. Z manjšim, 

nekajurnim zaostankom, smo počasi prečkale navidezni 

meji. Najprej slovensko-avstrijsko, čez nekaj ur 

še avstrijsko-češko. Praga je bila že za ovinkom. 

V poletno topli, večerni Pragi pa nas je čakala še enourna 

'testna vožnja' po enosmernih ulicah, dokler sem 

nam na koncu le ni nasmehnila sreča in smo našle pravi 

izvoz ter se po nekaj kilometrih zunaj centra Prage 

pripeljale do waldorfske šole. Dvonadstropna hiša z rumeno 

obarvano fasado (ki smo jo videle šele naslednjega 

dne, ob dnevni svetlobi) nas je sprejela v svoj topel 

objem, skupaj s prijaznimi češkimi organizatorji poletne 

šole. 

Za nami je bil dolg in naporen dan, a vendarle je bil za 

nekatere še daljši, kajti večina seminaristov je prišla za 

nami oz. celo ponoči. V avli smo si ogledale program, ki 

nas je čakal v prihajajočem tednu. Preverjale smo vrste 

delavnic: Kam se lahko vpišemo? Kaj si lahko izberemo? 

A smo se odločile, da je bolje, da vse skupaj lepo 

prespimo in se zjutraj z naspano glavo podamo novim 

izzivom naproti. 

Zjutraj smo se srečali v skupni predavalnici, kjer je 

uvodne besede spregovorila Astrid Bjonness. S predavanjem 

pa je vsak dan nadaljeval David L. Brierley. Da 

bi se vsakodnevno lažje pripravili na intelektualno poslušanje, 

smo se pol ure pred predavanjem razgibavali 

in umirjali z bothmer gimnastiko, ki jo je vodila Katalin 

Barabas iz Madžarske. Izvajali smo sproščujoče vaje, se 

povezali sami s seboj in se s pomočjo vaj povezali z drugimi 

člani skupine. Ker nas je bilo udeležencev preveč 

(približno 70) za eno skupino, smo bili razdeljeni v dve, 

ki sta si sledili v polurnem zamiku. 

Predavanja so bila vezana na temo: 'Skrb za dušo v 

času sprememb' (Takeing Care of the Soul in Times of 

Change).Spraševali smo se o tem, kakšno družbo hočemo, 

kakšna identiteta posameznika je potrebna za 

današnji spreminjajoči se čas in kaj je smisel življenja. 

Kaj pričakujejo starši od vzgoje? Odgovor je bil, da želijo, 

da bi bili njihovi otroci srečni. Kaj moramo mi kot 

strokovni delavci storiti, da lahko dosežemo takšno 

kvaliteto življenja? Ali smo pri našem delu vezani na 

rezultat ali na proces? Teme so se stopnjevale in nadgrajevale. 

Strukturirana predavanja so v nas vsak dan 

spremljala in v nas spodbudila globlje razmišljanje o 

poslušanem. 

Po predavanju smo se razdelili po skupinah in nadaljevali 

delo v različnih delavnicah. Na voljo so nam 

bile: delavnica za razvoj govora (Ildiko Revesz iz Madžarske), 

dramska delavnica (Trygve Mjoen iz Norveške), 

delavnica za risanje portretov in slikanje ozadij za 

zaključno dramsko igro (Kari Frid iz Norveške), delavnice 

za izdelavo različnih vrst mask in improvizacijo z 


U t r i n k i 

maskami (Tone Lunde iz Norveške), pogovorne skupine 

pod vodstvom Godija Kellerja (iz Norveške) in drugih 

izvajalcev. 

Vse delavnice so dosegle svoj vrh, ko smo za zaključek 

vsi skupaj zaigrali igro 'Kraljeva nova oblačila'. Naš 

oder je bila celotna šola, od drugega nadstropja pa vse 

to pritličja in vrta pred šolo. Vsi hkrati smo bili igralci 

in gledalci. Vzdušje je bilo čudovito, razgibano in predvsem 

delovno. 

Prostor za skupne obroke, počitek, premor in druženje 

je bila jedilnica in zunanji vrt šole. Zajtrke so pripravljali 

izredno gostoljubni učitelji in učiteljice iz Češke. 

Kuhanje kosil smo si razdelili po različnih deželah, 

iz katerih smo prišli. Tako smo okušali hrvaške, madžarske, 

armenske, litvanske, latvijske, in češke specialitete. 

Dva večera sta bila namenjena poslušanju biografij. 

Christopher Clouder nam je govoril o slikarju Paulu 

Kleeju. Življenjsko zgodbo H.K. Andersena pa nam je 

povedala Astrid Bjonness. 

Ostali večeri so bili največkrat namenjeni plesu in 

druženju. Največ zaslug za čudovito plesno vzdušje je 

imel Andras Arato iz Madžarske in njegova glasbena 

ekipa. Plesi so se prepletali z igrami. Igra s plesom. 

Sredino popoldne so organizatorji namenili ogledu 

mesta. Vodil nas je vodič, ki je imel Prago in njeno zgodovino 

v malem prstu. Vse pripovedovano pa je začinil 

s humorjem, ki je tako skupaj z informacijo lahko veliko 

lažje seglo do naših možganskih celic.Obiskali smo 

svetovno znano prodajalno in izdelovalnico marionet. 

Tu izdeluje marionete 60 lutkarjev oz. umetnikov iz celega 

sveta. 

Zadnji večer je bil namenjen predstavitvi posameznih 

dežel. Predstavitve so bile kulturno, umetniško ter humorno 

obarvane. Naslednje jutro je bilo slovo težko. 

Obljubili smo si, da se zagotovo zopet vidimo. 

Prisostvovale smo Miljenka Mohorič, Jana Dagarin, 

Breda Pavlovič in Petra Melik. 

Maja Maletin Kolarič 

Epoha zgodovine 

evropske arhitekture 

v četrtem letniku waldorfske 

gimnazije 

Eden od ciljev predmeta Zgodovina evropske 

arhitekture je, da bi dijaki doživeli razvojne stopnje 

v umetnosti tudi izkustveno, ob uporabi in obisku, 

videnju in skiciranju objekta ter, nenazadnje, ob razmišljanju 

o razvoju zavesti človeštva. 

Tako bolje dojemajo estetske vrednote umetniških del, 

in sicer v odnosu do časa in prostora. Učimo jih, da čim 

bolj razlikujejo tankočutno kvaliteto forme, volumna, prostorske 

orientacije, in razmišljajo o možnostih , ki jih ponuja 

gradbeni material. Tako smo razvoj obdobij razlagali 

s treh vidikov: kot umetniški slog in obliko, kot tehnični 

in konstrukcijski dosežek in kot socialno funkcijo, ki jo 

ima objekt. 

Preko umetnostnih obdobij antike, starokrščanstva, romanike, 

gotike, renesanse, baroka, klasicizma in secesije 

smo se dotaknili tudi organske arhitekture in moderne 

dobe. 

Preučevali smo zakonitosti stavb, gradov, cerkvenih 

objektov in drugih samostojnih objektov ter mest kot urbanističnih 

enot.Ogledali smo si pomembne arhitekturne 

umetnine mojstra Plečnika in baročne ter secesijske stavbe 

v Ljubljani. 

Umetniška ekskurzija po Italiji, Franciji,Španiji in Švici je 

bila ključni del epohe. Učitelji smo si želeli, da bi dijaki na 

poti doživeli naravne značilnosti in znamenitosti dežel kot 

enega izmed vzrokov za tako plodne umetniške dosežke, ki 

smo si jih tam ogledali. Objekte so skicirali, risali in fotografirali 

ter beležili svoje vtise v dnevnik. 

Med potjo so dijaki samostojno predstavljali referate, 

ki so se dotikali arhitekturnih obdobij, spomenikov, 

umetnosti,zgodovine in zemljepisnih področij. 

Skupinsko predavanje vsem drugim dijakom in še staršem 

in učiteljem o uspešno zaključeni poti so pripravili z 

velikim veseljem in je bilo z navdušenjem sprejeto. 

In zakaj smo se odločili prav za to pot? V pretežno romanske 

dežele smo potovali zato, da uravnotežimo germanski 

vidik, ki je močno prisoten v učnem programu naše šole, 

kjer se dijaki učijo dva germanska jezika. Želeli smo, da se 

seznanijo tudi z romanskimi deželami, njihovo kulturo in 

pristnim vzdušjem. 


U t r i n k i 

Zgodovina 

evropske 

arhitekture 

Ekskurzija 2009 

Urša Zupanc 

Švica, Francija, Španija, Italija 

25. 8.–14. 9. 2009 

Torek, 25.8. Ljubljana, Dornach, Basel 

Sreda, 26.8. Ronchamp, Versailles, Pariz 

Četrtek, 27.8, Petek, 28.8., Sobota, 29.8. Pariz 

Nedelja, 30.8. Chartres, Chenonceau, Poitiers 

Ponedeljek, 31.8. Pot v Bilbao 

Torek, 1.9. 

Bilbao 

Sreda, 2.9. Prost dan, zvečer v Puenta la reino 

Četrtek, 3.9. Pot sv. Jakoba, Irache, Pamplona, Olite 

Petek, 4.9. Zaragoza, Barcelona 

Sobota, 5.9., Nedelja, 6.9. Barcelona 

Ponedeljek, 7.9. Figueres, Carcassonne 

Torek, 8.9. Arles, Camargue, Les Stes. Maries de la Mer 

Sreda, 9.9. Prost dan v kampu. 

Četrtek, 10.9. Pont du Gard, Orange, Avignon 

Petek, 11.9. Roussillon, Aix en Provence, Salernes 

Sobota, 12.9. Fragonard, Monako, Milano 

Nedelja, 13.9. Milano, Vicenza (s Palladijevo arhitekturo) 

Ponedeljek, 14.9. Padova, Benetke, Ljubljana 

Če vam povem po pravici, smo se najprej upirali, da bi cele tri 

tedne popotovali naokoli in si ogledovali stavbe. Ko smo se v 

torek, 25. avgusta, zjutraj poslovili od domačih in se vkrcali na 

avtobus, smo se prepustili usodi. 

Začeli smo v Švici, kjer smo si ogledali waldorfski 'tempelj' Goetheanum 

v Dornachu, katerega notranjost je kot mavrica. Nadaljevali 

smo kar v Parizu. Tam smo preživeli štiri dni, predelali 

muzeje (Louvre, Orsay, Versailles, cerkev Notre Dame, Saint Chapelle) 

in novejšo umetnost (Eifflov stolp, Centre Pompidou). 

Ekskurzije po Zahodni Evropi se bom vedno 

spominjala kot nečesa enkratnega. Seveda smo kdaj 

pa kdaj znoreli zaradi skiciranja arhitekture, zaradi 

sendvičev in postavljanja šotorov v temi, zaradi nenaspanosti 

(prav dobesedno), k vsemu pa je pripomogel tudi čas polne 

lune, ki je trajal kake štiri dni, kar pa je bilo čisto dovolj. 

Na poti proti Španiji smo si ogledali katedralo v Chartresu ter 

renesančni grad Chenonceau, ki svoje noge namaka v vodi. Naša 

zadnja točka Bilbao, glavno mesto Baskije, bo gotovo marsikomu 

ostalo v lepem spominu, saj smo tam imeli tudi prosti dan, 

ko smo se imeli priložnost kopati v Atlantiku med dvometrskimi 

valovi. Tudi Guggenheim, muzej moderne umetnosti, nas ni 

pustil ravnodušne. Deseti dan potovanja smo naredili dvanajst 

kilometrov po znani španski romarski poti svetega Jakoba (Camino). 

Mogoče se sliši veliko, toda prehodili smo jo prej kot v 

treh urah. Vseeno smo se srečni usedli na avtobus in zadremali 

na poti do našega kampa. 

V Barceloni smo spali na vrtu prijateljice g. Velepiča. Vse v redu 

in prav, če bi le imeli pravi tuš. Ker to ni bilo mogoče, smo se tri 

dni tuširali na vrtu s cevjo, iz katere je tekla ledena voda. 


U t r i n k i 

Igor Velepič 

Turneja po Angliji 

in Škotski 

Pevski zbor staršev in učiteljev WŠLj 

Pa saj je bilo po svoje zabavno. V Barceloni smo si ogledali 

veliko Gaudijevih del (park Guell, stanovanjsko hišo La Pedrera, 

cerkev Sagrada Familia), barcelonski grad, dva muzeja in še 

kaj. Po temeljitem pospravljanju vrta gdč. Klare smo se nekaj 

dni kasneje podali v Figueres, rojstni kraj Dalija, vsestranskega 

umetnika, in v njegov muzej. Zvečer smo spali v hostlu v trdnjavi 

Carcassonne na vrhu hribčka, še prej pa šli na večerni sprehod 

okrog obzidja. Naslednji dan smo v Arlesu obiskali samostan St. 

Trophime, rimsko areno, potem pa, juhu, je bil še en prosti dan 

ob morju, ki je prehitro minil. Naslednji dan je bil v znamenju rimske 

arhitekture (gledališče v Orangu, akvadukt Pont du Gard). 

Do Avignona smo se peljali celo večnost, ko smo pa končno bili 

tam, smo si pogledali papeško palačo, kamor so se papeži zatekli 

med preganjanjem. Mimogrede, slog je gotski. V bližini stoji 

Pont d'Avignon, ki sega le do polovice reke, kot bi ga tam nekdo 

odsekal. 

Dan kasneje se je začel v hriboviti Provansi, nadaljeval v parfumeriji, 

potem pa smo odhiteli v Monako, ki je mesto in država 

zase. Spali smo v milanski waldorfski šoli. V Milanu si je našo pozornost 

zaslužila milanska stolnica, v Viccenci pa Palaldijeva dela 

v slogu italijanske renesanse. 

Zadnji dan smo preživeli v deževnih Benetkah. Veter je tako pihal, 

da ni bilo sledu o vonju iz kanalizacije. Drugače pa so Benetke 

zanimivo mesto, polno golobov in čolničev. Paladijeva bazilika 

in velik trg pred njo sta center mesta. Če verjamete ali ne, je v 

Benetkah več kot trideset cerkva. Nazaj smo se peljali z avtobusom, 

ki je bil pravzaprav ladjica. Potem pa še z vlakom iz Benetk. 

Takrat smo se zares zavedli, da smo na koncu ekskurzije. Tisti 

občutek, da se bomo vedno spominjali, kar smo doživeli, in da 

bo to vedno ostalo med nami, vse, kar nas je še bolj povezalo. 

Danes verjetno ni nikomur žal za vse tri tedne. Videli smo toliko 

stvari, od rimskih do modernih stavb, se naučili ogromno 

(no, kakor kdo), največ pa, mislim, dmo se naučili o samih sebi in 

medsebojnih odnosih. 

Našemu zboru, ki to šolsko leto praznuje deseto 

obletnico ustanovitve, nastopov in koncertov 

nekako ne manjka, je pa vsakoletna sezona 

smiselno zaokrožena s turnejo po zanimivih krajih. Za 

nami so že marsikatere dežele, za letos pa smo imeli 

v načrtu turnejo po Maroku, Španiji in Franciji. Spričo 

okoliščin smo morali naš načrt spremeniti in tako smo se 

25. aprila z letališča v Benetkah odpravili v severno Anglijo. 

Pred tem smo si v Gorici ogledali še državno tekmovanje v 

kajakiranju … in eno pevko skorajda pozabili v štacuni s 

pršutom. Do Benetk je šel z nami tudi Alex, gost iz Ukrajine. 

Ko smo prileteli v Liverpool (na letališče Johna Lenonna z 

veliko simpatično skulpturo rumene podmornice), so nas 

tam pričakali že David Burbidge in družina Pušnik s tremi 

malimi avtobusi. Skozi angleško umirjeno pokrajino smo se 

odpeljali v Kendal, kjer so nam pripravili družabni sprejem 

in okusno večerjo z lokalnimi kulinaričnimi posebnostmi. 

Ob devetih zvečer smo imeli v Job Pennington Memorial 

Hall koncert slovenskih ljudskih pesmi. 

Naslednji dan, v nedeljo, smo ob desetih zjutraj peli 

pri anglikanski maši v tipični, ljubki župnijski cerkvi v 

Dentu. Hkrati je skupina pevk prepevala slovenske pesmi 

v Brigflatts Quaker Meeting House, Ljoba Jenče pa 

je imela delavnico prepevanja slovenskih ljudskih pesmi 

v Dent Memorial Hall. Zatem smo odšli na idiličen 

prepevajoč sprehod med starimi hišami, čredami ovac, 

vodami in slapovi, mostovi in livadami skupaj z člani 

dveh zborov: Cautley Carollers in Lakeland Voices. 

Vmes smo se večkrat ustavili in prepevali, pa tudi izboren 

piknik so nam pripravili med potjo! Priredili smo 

si pravi pevski praznik! Temu je sledil popoldanski čaj 

in vaja za koncert. Ob štirih smo namreč imeli koncert 

v Dent Memorial Hall, skupaj z zborom Gladly Solemn 

Sound Choir. Skupaj smo zapeli tudi eno angleško in 

eno slovensko pesem. Nato smo imeli okusno večerjo 

in temu je pozno v noč sledil očarljiv tipičen skupinski 

ples 'Ceilidh', ki ga je vodila ('caller') Clare Pope, igral 

pa je Garsdale Street Band. Posnetke se da pogledati 

tudi na You Tubu. 

V ponedeljek smo se odpravili na dolgo, a idilično vožnjo 

na Škotsko. V Edinburghu so nas prisrčno sprejeli 

na tamkajšnji waldorfski šoli s katero imamo že dolgo 

dobre in produktivne vezi, nam razkazali vse prostore, 

dijaki dvanajstega razreda pa so nam pripravili super 

kosilo. Zvečer smo imeli piknik pojedino kar v šolski 

dvorani z zborom Harmonise Comunity Choir iz Edinburgha, 

čemur je sledil vzajemen koncert in nato še 


skupno petje in ples. Zopet smo prespali po družinah, 

oz. pri članih zbora in učiteljih iz šole. 

V torek smo zapeli učencem in dijakom ob slovesnosti 

praznovanja 70-letnice delovanja Edinburgh Steiner 

School. Tudi ko smo obiskali (tokrat polne) razrede je 

bilo prav ganljivo videti učence, kako pozorno in zavzeto 

so nas poslušali in potem še po hodnikih popevali 

motive iz naših pesmi ... Ob enajstih smo imeli vajo 

za opoldanski koncert v ultramogočni edinburški katedrali 

(St. Giles Chatedral). Koncert smo imeli ob 12.15 

po navdihujočem nagovoru duhovnika. Vse poslušalce 

je povsem očarala Ljoba Jenče s svojim programom, 

pa tudi nad izvedbo slovenskih sakralnih in ljudskih 

skladb so bili vsi navdušeni. Takšnega nastopa se ne 

pozabi zlahka! Potem smo se vrnili na šolo, tam so 

nam zopet pripravili kosilo in odpeljali smo se v škotsko 

hribovje, kjer smo v Pitlochryju večerjali v značilni 

restavraciji skupaj s slovensko častno konzulko na 

Škotskem, Ano Wersun, ki nas je s spremstvom prišla 

pozdravit in prisluhnit. 

Ko smo šli do dih jemajoče lepe Dunkeld Cathedral 

na vaje za večerni koncert, nas je spremljal 'highland 

bagpiper'. 

soko cenjeni moderni škotski parlament od zunaj in 

znotraj). Na letališču smo se poslovili od našega občudovanja 

vrednega organizatorja, sicer pa tudi častnega 

člana našege zbora, Davida Burbidgea! 

Nato smo leteli v Zadar, kjer smo povsem ob morju 

prespali v tamkajšnjem mladinskem hotelu. Naslednji 

dan smo si šli ogledat mesto in prisluhnit vodnim orglam. 

Zapeli smo še v zadrski katedrali. Potem smo se 

počasi odpravili proti domu, vmes imeli dolgo morsko 

kosilo in pozno zvečer prispeli domov. 

Hvala pevcem za vzdržljivost in potrpežljivost, prav 

tako pa tudi njihovim domačim. Hvala Ljobi Jenče, ki 

je povsod, koder smo peli, s svojim delom programa 

očarala vse prisotne, Marinku za logistiko in trajnožarečo 

dobro voljo, ge. Maletin za prevajanje in povezovanje, 

družini Pušnik pa za dodatno podporo s prevozi 

in pripravami na terenu ... Skratka, res lep je občutek, 

da smo, kolikor je le mogoče, zaužili lepote teh krasnih 

krajev in hkrati tja zgledno ponesli slovensko pesem in 

duha. 

Svečani koncert smo imeli še z zborom Sine Nomine 

iz Pitlochryja in s Petom Clarkom ter njegovimi 'Scottish 

fiddlers'. Že samo peti v tej očarljivi katedrali je 

bilo izjemno, bili pa smo tudi prelepo sprejeti in po nastopu 

deležni navdušenja in hvale, kakršne nismo kar 

tako vajeni. Po nastopu smo odšli v znameniti Dougie 

Maclean's Scottish Folk Music pub v Dunkeldu, kjer je 

tipična škotska zasedba izvrstnih glasbenikov igrala še 

dolgo v noč, mi (tudi ostali dve zasedbi in del poslušalcev 

na koncertu) pa smo prepevali in plesali še dolgo 

v noč in ustvarili vzdušje, kakršnega tudi vsega vajeni 

domačini že dolgo menda ne pomnijo! 

Prespali smo v malce pravljičnem hotelu v Pitlochryju, 

nekateri pa smo se zjutraj pred zajtrkom sprehodili 

skozi mesto do 'lestve za losose', ki se iz daljav 

Atlantika pridejo drstit v ta škotska visokoležeča jezera. 

Potem smo se odpeljali še v Edinburgh na sprehod 

in nakupe (nekateri smo si šli ogledat arhitekturno vi- 


U t r i n k i 

Učiteljska 

ekskurzija 09 

Igor Velepič 

Tudi učitelji se tradicionalno enkrat letno 

odpravimo na strokovno ekskurzijo, ki poživi 

naše poznavanje geografije, političnih ved, 

telovadnih spretnosti, glasbenih veščin, pedagogike, 

jezikov ... ter okrepi naše kolegialne vezi in nas poveže v 

težave skupaj premagujočo skupnost tudi izven okvirov 

šolske zgradbe! 

Tokrat smo se na pot odpravili že jeseni, in sicer po 

krajih naše nekdanje širše domovine. Lepega oktobrskega 

dne smo se po pouku odpravili na pot skozi lepote 

Bele krajine in se ustavili v Zadru, kjer nam je naš 

kolega dr. Klemen Lah razkazal mesto s poudarkom 

na Filozofski fakulteti, kjer je sam že nekaj let gostujoči 

predavatelj na oddelku za kroatistiko. Morda bo pa 

tam kmalu nastala tudi katedra za waldorfsko pedagogiko 

... Potem smo se ustavili ob znamenitih morskih 

orglah (žal malce po sončnem zahodu, za katerega je A. 

Hitchcock dejal, da je najlepši na svetu) in na instalaciji 

sončnega sistema pod jasnim zvezdnim nebom. 

Prespali smo v obmorskem mestecu Klek, od koder 

smo se naslednje jutro z ladjico popeljali med trstičjem 

in bujnim rastjem po delti male Neretve. Povzpeli smo 

se na lokalne vršace, za tem pa smo bili deležni izvrstnega 

ribjega kosila. Popoldne smo si privoščili tudi 

tako opevano obiranje mandarin, saj je za ta opravek 

sedaj ravno pravšnji čas. Seveda je bilo treba dan umetnostno 

zgodovinsko izpolniti z obiskom Dubrovnika v 

vsem svojem nekdanjem sijaju. Temu je pa sledilo še 

nočno kopanje v morju. Naslednji dan smo šli skozi 

Metkoviće (rojstno mesto naše učiteljice evritmije, ge. 

Vide Čuletić), mimo spomenikov bogumilov (stečki), do 

romarskega svetišča Međugorja, kjer je bila tudi tokrat 

množica ljudi s celega sveta. Nato smo se skozi tipično, 

kamnito hercegovsko pokrajino zapeljali do Mostarja. 

Skozi to očarljivo mestece nas je popeljala izkušena 

vodička, za skok z mostu pa se nismo opogumili. 

Smo si pa podrobneje ogledali džamijo in 'bosansko 

hišo'. Gastronomska poizkušnja za BiH tipičnih jedi 

je bila tod najboljša ... Med vožnjo do Sarajeva smo 

se ustavili še pri ostankih strateško porušenega mostu 

čez Neretvo in malce obudili spomin na zgodbice 

o 'velikom maršalu', katerega spomin je po tej deželi 

vseprisoten. V Sarajevu je bila zavolj hladu in dežja s 

snegom legendarna Baščaršija precej pusta, a mi smo 

se ob centralnem vodnjaku, imenovanem Sebilj, dobili 

z Lejlo in Nenadom, ki sta postavila in vodita sarajevski 

waldorfski vrtec. Posedli smo se ob čaju (v enem redkih, 

nekadilcem kar prijaznih lokalov) in poklepetali, 

potem pa smo si še družno ogledali Muzej sevdaha oz. 

petja sevdalink, otožnih ljubezenskih pesmi bosanskih 

muslimanov. Baklave in tufahije so bile tudi tu odlične! 

Zadnji dan smo bili najprej deležni pripovedi o novejši 

zgodovini mesta Sarajeva ter države Bosne in Hercegovine, 

potem pa smo se z avtobusom zapeljali nad 

mesto in obiskali waldorfski vrtec 'Jabuka'. Navdušeni 

smo bili nad zgodbo o tem, kako jim je uspelo postaviti 

veliko zgradbo s krasnim vrtom in waldorfskimi igrali 

(v snegu) in zopet smo se prepričali, da je sreča s pogumnimi! 

Okrepčani od ogleda in z zelo oprimističnim razpoloženjem 

smo se nato odpravili še na ogled 'Tunela', kjer 

smo si imeli še enkrat možnost ogledati, kako ljudje 

najdejo rešitev iz nemogočih razmer, če s silami volje 

stopijo skupaj! Gre namreč za podzemni rov, ki so ga 

Sarajevčani izkopali pod letališčem, da so premagali 

odrezanost od zaledja. Remek delo iznajdljivosti in volje! 

Potem smo se odpeljali proti domu skozi Travnik, mesto 

nobelovca Iva Andrića, in skozi Jajce (znameniti 

slap), kjer se je formirala SFRJ. Nato pa še nekaj meja 

in zjutraj pouk. Pouk, pri katerem je bilo moč zaznati 

tako blago utrujenost od naporne poti, kot tudi osveženost 

in novo navdušenje nad snovmi, o katerih bomo 

lahko govorili iz lastne izkušnje in ne le dobrih priprav 

in naučenosti ... 

Hvala kolegom, ki niso mogli z nami, a so poprijeli za 

nadomeščanja, pa tudi družinam učiteljev za razumevanje. 

Hvaležni smo za priložnost, da smo se lahko razbremenjeno 

marsikaj pomenili in dogovorili, pa tudi, 

da nam je tovrstno družno potovanje in raziskovnje vedno 

znova v veselje. 


I z š o l s k i h k l o p i 

Slovenija 

Slovenija je majhna po velikosti, 

vendar bogata po raznolikosti. 

Vidim lahko morje, školjčišča, 

barje, mokrišča, 

hribe in doline, 

jame in nižine, 

jezera, gozdove, 

reke in slapove, 

vinograde in hmeljišča, 

njive, jagodišča, 

polja in planine, 

sadovnjake, soline, 

živali pestrih nahajališča, 

zveri, ptice in mravljišča, 

ceste, letališča, 

železnice, parkirišča, 

parke in igrišča, 

koncerte, gledališča. 

Vrtce in vzgojitelje, 

učence in učitelje, 

znanstvenike in politike, 

pesnike in kritike, 

peke in mesarje, 

pisatelje, knjižničarje, 

arhitekte, zdravnike, 

kmete, obrtnike; 

revne in bogate, 

sestre in brate. 

Vsi spadamo v skupino - 

SLOVENSKO DRUŽINO. 

Brina Meze Petrić, 9. r 

Slovenija 

Slovensko podeželje izpolnjuje ti vse želje. 

Zelenje ti pokaže, o svoji lepoti ne laže. 

Večno lepo blesti, pod snegom dobro spi. 

Ljudje prihajajo, z lepoto odhajajo, 

Že ko pridejo, kmalu ne odidejo. 

Ko na podeželju cveti, nihče ne ihti. 

Filip Kejžar, 9. r 

Mrtva kopriva 

Mrtva kopriva dobila je ime 

po tisti koprivi, ki te ožge. 

V mrtvi koprivi ognja pa ni, 

z lepimi cvetki sebe krasi. 

K pravi koprivi metulj prileti, 

mrtvi koprivi čmrlj 'teži'. 

Rožmarin oče, kopriva je mati, 

vsi so v družini, vsi so ustnati. 

Žajbelj, melisa, sivka, majaron, 

aromatiščnih zelišč je tu cel bataljon. 

učenci 6.b razreda 

Agregatna stanja 

Trdnine mešajo se ne, 

imajo pa oblike prav vse. 

Nekatere se bahajo tud' s tališčem 

in se stalijo nad ognjiščem. 

Ko se spremenijo v kapljevino, 

le-ta ima ravno gladino. 

Kapljevinsko je lepo stanje, 

v puščavi celo sanje. 

Plin nima oblike 

ali olike, 

vse, kar mu daš, 

zavzame čez čas. 

Severin Rudolf, 8. r 

V šoli v naravi smo se učili jadrati 

Najprej smo se naučili nekaj o vetru, 

morju, jadrnici, vremenu in jadranju, nato 

pa smo se z inštruktorjem na jadrnici preizkusili 

tudi na morju. Zbrali smo se trije 

in se pridružili vodniku. Še prej smo morali 

jadrnico, seveda, pripraviti in pripeljati 

do morja. 

Ko smo se po trije vkrcali, nas je učitelj 

najprej zapeljal en krog, nato pa smo se 

postopoma menjavali na krmilu. Upoštevati 

smo morali sunke vetra (burje), ki 

smo jih opazili s pomočjo temnosti morja, 

smer vetra, katero smo ugotovili po obrnjenih 

zastavah in privezanih jadrnicah in 

seveda stabilnost jadrnice ter smer plovbe. 

Bil sem navdušen nad hitrostjo tako 

majhne jadrnice, obenem pa sem začutil 

moč morja in vetra. 

Najprej je bilo treba obvladati jadranje z 

bočnim vetrom, ker je najvarnejše in najvarnejše. 

Pri zavojih in obratih smo morali 

paziti , da nas ne bi zadel pravokoten 

drog na jambor, imenovan bum. Gledali 

smo, da smo imeli zmeraj jadra polna vetra, 

zategovanje jader pa smo prepustili 

inštruktorju. Naučili smo se tudi, da moramo 

pred jadranjem nujno pogledati 

vremensko napoved in zaradi preventive 

obvestiti bližnje o našem jadranju. 

Za jadrnico se moramo tudi primerno 

obleči. Predvsem čevlje, kapo in rešilni 

jopič. Zelo dobro je tudi, če poznaš vozle 

in jih znaš pravilno uporabljati. Pomembni 

za jadranje so: moški vozel, zastavni 

vozel, osmica, pašnjak, sidrni vozel, vrzni 

vozel, bitveni vozel in vozel za vleko. 

No, nekaj smo se naučili, za samostojno 

jadranje, pa bi potrebovali malo daljšo 

šolo v naravi. 

Domen Koren, 9. r 


OE Ma r i b o r 

Natalija Postružnik 

Od Soče do Save 

ali zakaj je trinajst 

srečna številka 

Povsod se naučim kaj novega. Ampak toliko, kot 

sem se sedaj, ko sem z otroki 6. razreda vandrala 

od Soče do Save, pa že dolgo ne. Trinajst učenk 

in učencev, trije starši, dve učiteljici in ena vodnica. In moj 

nahrbtnik, na začetku težak 17 kilogramov. Ne, nisem 

nosila svoje najmlajše hčere zraven. 

Pa začnimo na začetku. Starši šestega razreda OŠ 

Waldorf smo prejeli pismo učiteljice Iče Marušič: da bo 

prehod s počitnic v šolo lažji, gredo učenci že drugi teden 

v šolo v naravi. Pprehodili bomo učno pot od izvira 

Soče do izvira Save, preplezali Krn, pogledali rove na 

Batognici, prespali pri Krnskih jezerih … in se zadnji 

dan kopali v Bohinjskem jezeru. Odločitev, da se jim 

pridružim, je padla pravzaprav tik pred zdajci; kot se 

na tak način zgodi toliko dobrih stvari. 

Izvir Soče je presenetil s svojo močjo in vehementnostjo; 

še dobro, da so na kažipotu zbrisali besedo 'zelo' 

in je ostala le oznaka 'zahtevna pot'; ki pa so jo otroci 

spregledali in prav vsi do zadnjega splezali – tudi po nevarnem, 

z jekleno vrvjo zavarovanem, odseku. In nato 

še nazaj. S planiko, preobjedom in vrsto drugih rož je 

presenetil edini alpski botanični vrt v Sloveniji in prijazna 

vrtnarka, ki je podarila semena (ki bodo zagotovo 

vzklila na vrtu v Mariboru). Že prvi dan je sledil vzpon 

do Koče na Krnskih jezerih (na srečo je nahrbtnike 

prevzela žičnica). Tam je utrujenost vseeno prevagala 

in po zgodbici učiteljice Iče ob topli peči so se oči kar 

same zapirale. 

Prihodnji dan smo najprej padli v modre odtenke Krnskega 

jezera. Nekateri kar z nahrbtniki, drugi brez s(m) 

o skakali ob jezeru, skale so bile razgledni stolp. Pot 

se je nadaljevala po ne preveč zahtevnem področju do 

samega vzpona. Sonce nas je pozdravilo (pa ovce tudi) 

ter nas spremljalo praktično vso pot do Batognice. Veliko 

smeha in klepeta je kasneje zamenjala tišina - kot 

se je pot iz zeleno-modrega spremenila v belo-sivo in 

so drevesa dala mesto kamnom in skalam. Toda vsa ta 

vztrajnost in energija sta še kar kipeli. In imena planink 

in planincev so počasi zorela ... otroke je na vrhu Krna 

namreč čakalo presenečenje - pravi planinski krst. 

Batognica z vetrom in meglo, ki se je vila okrog Krna, 

nas je pričakala z odprtimi rokami (rovi). Izklesane stopnice, 

rili so kot krti, svetilke v rokah in na glavah so 

z medlo svetlobo kazale pot. Še spust in nato zadnji 

vzpon za drugi dan. Zavetišče pri Gomiščku. In nekaj 

zmrdovanja - fuj, wc je zunaj (kopalnice pa juhuhu ni 

že drugi dan) in Natalija, veš, kako smrdi?! Sta pa bili 

zato oskrbnica in kuharica topli in prijazni kot kruh. 

Njuna dobrota in pripravljenost pomagati sta v tistem 

kotu Bogu na dlani izžarevali energijo stotin planincev, 

ki se tam ustavijo in iščejo zavetišča. Spoznali smo dva 

Američana, ki se nista mogla načuditi, da so otroci šli 

v planine. Pa da imajo možnost to izkusiti, to je neprecenljivo 

... 'A sploh veste, kakšno sanjsko deželo imate 

tukaj? Pri nas to ni mogoče ... učitelji se bojijo že vsega, 

vsak drugi starš že grozi s tožbami ...'. Na srečo (vsaj 

pri nas) še ni tako. Zato so se otroci namesto s tožbami 

ukvarjali s spoznavanjem vrha Krna, od koder je bil 

(ponovno v soncu) obsijan ves naš alpski svet. Pogled 

na Triglav, pa Dolomite in na Italijo; pa celo naše morje 

smo videli. 

Najpomembnejši trenutek je sledil ... krst. 'Jaz ne 

grem na vrh, jaz sem že bil krščen ... mene pa to ne 

zanima ...' sta se odražala strah in pričakovanje iz razburjenih 

vzklikov otrok, preden smo se odpravili. Pa 

prav vsi so šli potem na vrh. Razen pogumnega Orljega 

mladiča, ki je delal družbo Materini dušici v zavetišču. 

Vsi otroci so mirno, z dostojanstvom in resnostjo, ki 

bi presenetila marsikoga od odraslih, poslušali razlago 

svojega imena. Nekateri so bili presenečeni, prav vsi 

pa so kar nekaj trenutkov razmišljali, zakaj in kako. 

Nazadnje je ime dobila tudi naša učiteljica, Triglavska 

roža. Da pomaga našim otrokom, kot je roža rešila samoroga. 

Sledil je spust do koče in sproščena igra po 

jami in iskanje ostankov soške fronte. Nekaj metkov, 

žice, tulci, zvita pločevina - zakladi, ki so odpirali svet 

domišljije otrok in jim plastično risali življenje vojakov 

med vojno. 

Mirna noč v skupni spalnici in naslednji dan spust 

preko melišč do koče pod Bogatinom (vztrajnost, volja 

- neverjetno, kako so otroci to zmogli!). Na srečo sonce 

ni več pripekalo, pot je postajala vedno bolj prijazna, 

noge pa kljub vsemu vedno težje. Še dobro, da tudi mi 

odrasli nismo prav vedeli, kaj nas čaka. Ko smo pogledali 

nazaj, so se izvili vzdihi presenečenja in še največji 

'ah, saj to ni nič' so tokrat obmolknili. Klepet je postajal 


glasnejši, ko smo zagledali kočo. Na žalost o toplini te 

oskrbnice in njene ekipe ne moremo govoriti. Še peči 

niso zakurile (ne dežuje, veste), tako da nas je grelo 

notranje zadovoljstvo. Pa še nekaj - wc-ji so bili notri! 

Ko smo se starci utrujeni vrgli na klopi znotraj hiše, 

so otroci še skoraj dve uri preskušali svoje taktične in 

vojaške sposobnosti. Vojaški rovi in ogled italijanske 

podzemeljske postojanke so bili premočni vtisi in jih je 

bilo potrebno izživeti. 

Zato pa je bila noč mirnejša (razprava nas odraslih pa 

toliko burnejša) in jutro nas je z rosenjem prebudilo. 

Je že zadnji dan, danes se bomo kopali v Bohinjskem 

jezeru (so se oglašali najpogumnejši). Čakala nas je še 

pot dobri dve uri skozi gozd in nato spodaj ogled slapa 

Savice. Ob tej moči (in ponovno v delcu sonca) so otroci 

spet onemeli. Energija vode se je prelivala v nas in nas 

spremljala še vso pot z avtobusom domov. Vmes pa še 

en pomemben dogodek - prevzem planinskih plaket. 

Miren ponos je odseval z obrazov otrok; sreča in vzhičenost. 

Ter ponovno obljuba, da se še kdaj odpravimo 

na takšno pot. Tudi z deklico, ki ji je viroza zadnjo noč 

prekrižala spoznavanje Slovenije in njenih krasnih bistrih 

rek. 

Tako nisem čutila samo jaz; to je bilo v zraku vseh nas 

staršev, učiteljic, otrok; pa tudi vodnice, ki je postala 

'naša' Biba. 'Starši, otroci in učiteljici ste me navdušili 

s svojo pozitivno energijo in pripravljenostjo na vse. 

Sprejeli ste me kot svojo. Že itak so hribi moj prostor, 

vsi skupaj pa ste temu dodali še piko na i. Hvalim vas 

vsakomur in povsod. Kljub 'službi' je bil to najboljši izlet 

z otroki. Ne vem, kako bi se izrazila, ampak lepo mi 

je bilo. 'Vesela sem, da sem vas vse skupaj imela zraven,' 

je po šoli v naravi povedala naša Biba, vodnica čez 

prehojenih 30 visokogorskih kilometrov. Podobno sem 

se počutila jaz: hvaležna za novo izkušnjo, za otroke, ki 

vračajo to, kar dobijo. 

■ Lana Mohorič, Gabriel Kovačič, 6. r ■ Valentina Glavica, Danaja Postružnik, 6. r 


OE Ma r i b o r 

■ Mojka Končar, Lan Vračun, 6. r 

Zgodba o Turkizni 

in Modri kapici 

Filip Čerček, učenec 6. razreda, je v lanskem šolskem 

letu ob spremljavi razvojne pedagoginje napisal 

zgodbo, ki smo jo v septembru tudi izdali kot knjižico. 

Tukaj sta dva odlomka iz knjige. 

3. poglavje: ISKANJE ZAKLADA 

Dvignejo sidra in odplujejo proti jugu, kot je bilo zapisano v 

knjigi. Čez nekaj časa ugledajo gusarsko ladjo. Pripravijo topove 

in sablje. Nekateri gusarji začnejo streljati z loki in jih obsipavati 

s puščicami, drugi pa mečejo grozdje in gnilo sadje. Toda naši 

prijatelji pripravijo top in ga usmerijo naravnost proti gusarski 

ladji. Ustrelijo topovsko kroglo in na gusarski ladji nastane velika 

luknja. Ladja se začne potapljati in gusarji poskačejo v morje, 

kjer jih že čaka lačen morski pes. 

Modra in Turkizna kapica, kolesar, kapitan in motorist pogledajo 

v knjigo in ugotovijo, da v bližini, kjer se nahajajo, leži otok. 

V morje vržejo poseben oddajnik, ki išče železo. Nekaj časa se 

vozijo z ladjo sem in tja, ko začne oddajnik kazati signale, da je 

nekaj našel. 

■ Luna Bela Kavchich, Martin Jurkas, 6. r 

Kapitan in motorist se v podmornici spustita v globino. Zagledata 

podmornico iz 1. svetovne vojne. Vzameta kisikove bombe 

in odplavata proti njej. Tam poskušata odpreti pokrov, a njun 

napor je bil zaman. Vrneta se v podmornico, vzameta kladivo in 

se vrneta k podmornici iz 1. svetovne vojne. S pomočjo kladiva 

jima uspe odpreti pokrov. 

V podmornici odkrijeta človeško okostje in luknjo, zaradi katere 

se je potopila. Ko se že hočeta vrniti na površje, zagleda 

kapitan pod podmornico iz 1. svetovne vojne nekaj, kar je spominjalo 

na kljun vikinške ladje. Približata se, zaplujeta okrog nje 

in ugotovita, da je spodaj res neka ladja. Spustita robotskega 

raziskovalca, da razišče teren. 

Vodnega raziskovalca z daljinskim upravljanjem zapeljeta v 

ladjo in sicer v kapitanovo kajuto. Prižgeta reflektorje in v odprtem 

predalu vidita leseno škatlico. Z robotsko roko vzameta 

škatlico in raziskovalca odpeljeta nazaj v podmornico. Tam z vso 

radovednostjo odpreta škatlico. V njej je bil zvezan sveženj, ovit 

v usnje. Odvijeta ga in pokažejo se tanke kamnite ploščice, na 

katerih so bile vklesane rune. 

Ladjo takoj usmerijo na pot proti otoku Čink, kjer je živel znani 

raziskovalec gospod Fox, ki se je ukvarjal z neznanimi pisavami. 

Pokažejo mu ploščice in gospod Fox takoj prepozna pisavo: 

A, seveda! To so rune,' in prične takoj brati: 'Neka zlata stvar v 

obliki krožnika, je letela po luftu in nas zadela ter sama padla v 

morje.' 


Po dveh urah raziskovanja ugotovijo, da je to res stvar z imenom 

leteči krožnik. Fenix 1 in Fenix 2 spustita dvigalne vrvi z robotskimi 

rokami. Počasi dvigneta leteči krožnik in odpeljejo ga v 

raziskovalni klub. 

5. poglavje: RAZISKOVANJE VESOLJA IN 

SREČANJE Z MARSOVCI 

Ko so prišli izven zemeljske orbite, so nastavili pot v smeri 

zvezde v ozvezdju Malega voza, ki je bila odveč. 

Potem so odšli spat. Prispeli so v ozvezdje Malega voza in takrat 

jih je zbudila glasna budilka. Ko so v navigacijski sobi pogledali 

na kupolo, so videli isti leteči krožnik, kot je bil ta, v katerem 

so sami leteli. Ravnokar je zapuščal zvezdo, na katero so bili namenjeni. 

Pristal so na zvezdi in takoj so aktivirali zlatega vesoljskega 

raziskovalca ter ga spustili na tla. Robot je ugotovil, da je na tej 

zvezdi zrak, zato so zapustili zlati krožnik in se odpravili raziskovati. 

Na poti so naleteli na več zlatih letečih krožnikov, istih kot 

so jih imeli sami. Čez nekaj ur raziskovanja, so našli vhod v zvezdno 

središče. 

Gospod Fox se zamisli in reče: 'Ta stvar lahko še vedno leži v 

morju.' Takoj pokliče svojega slugo in mu ukaže, naj poišče najboljšo 

ladjo z dvigalno opremo, najboljšega podmorskega raziskovalca, 

tri podmornice, en helikopter, najboljši laboratorij in 

dobro posadko. In vse to mora najti v enem tednu. 

Ko je bil teden naokrog, so bili pripravljeni, da odrinejo na širno 

morje z ladjo Fenix 1. Vozijo se kakšno uro, ko zagledajo otok, 

mimo katerega so sedaj pluli. Od njega so bili oddaljeni približno 

50 m, ko ugotovijo, da je morje na tem mestu zelo globoko. 

Tako zelo, da sidro ni doseglo dna. 

Vključili so specialni sistem, ki je s pomočjo štirih motorjev skrbel 

za to, da se ladja ni premikala. Gospod Fox, njegov sluga in 

podmorski raziskovalec ter kapitan ladje se v podmornici spustijo 

v globino. Na globini ½ milje prižgejo reflektor. Ko se spustijo 

na globino 2 milji in pol pod morjem, zagledajo kup peska, ki se 

jim zdi sumljiv. Vzamejo podvodni sesalec in začnejo sesati. Ves 

pesek presesajo na drugo mesto in ugotovijo, da je pod peskom 

nekaj zlatega v obliki krožnika. Predvidevajo, da bi to lahko bil 

leteči krožnik. 

Tam so videli več ujetih Marsovcev. Zasmilili so se jim in zato 

so rešilni glavnega, ki je bil največji in najpametnejši, potem pa 

še vse ostale. Ugotovili so, da razen ujetih Marsovcev, tam ni 

nikogar. Julija, George in Pablo ter Modra in Turkizna kapica so 

z glavnim Marsovcem vred zbežali v njihov leteči krožnik. Ostali 

Marsovci pa so pa so šli v druge leteče krožnike in se v njih odpeljali 

do najbližje zvezde v ozvezdju Velikega voza. Med tem 

pa je glavni šef Marsovcev ostalim na letečem krožniku pokazal 

skrivni prostor z orožjem: posebno bombo, ki uspava in laser, ki 

Marsovce spremeni v prah ter Zemljanom razložil, zakaj so bili 

zaprti. 

'Vsi skupaj smo živeli na eni zvezdi v ozvezdju Malega voza. Čez 

čas je za vse zvezda postala premajhna. Žrebali smo, kdo se bo 

preselil na sosednjo zvezdo, ki pa je bila pusta. Tisti, ki jih je žreb 

določil, da se morajo preseliti, so to z jezo sprejeli, a vseeno odšli. 

Čez čas smo izvedeli, da nameravajo zasesti planet Zemljo in 

se tja preseliti, ko bi Zemljane spremenili v prah. Uspelo nam jih 

je zaustaviti in prestaviti našo zvezdo v ozvezdje Malega voza. 

Ko so Marsovci, ki so hoteli zasesti Zemljo, to ugotovili, so se 

nam tako maščevali, da so nas zaprli v našo lastno zvezdo. 

■ Jana Vrbos 5. r 

Ker se jim je na podmornici skoraj spraznila baterija, so se morali 

vrniti na ladjo Fenix 1. Takoj pokličejo Fenix 2, da naj takoj 

pridejo do njih. Ko prispejo, spustijo vseh 6 podmornic do čudnega 

plovila. 


Va b i l a 


Va b i l a 

Vas prisrčno vabi na 

Božični semenj 

v soboto, 28.11.2009 

ki bo odprl svoja vrata ob 10.00 uri 

z glasbenim nastopom 

ter nato z ogledom 

razstavljenih in prodajnih izdelkov. 

Od 11. do 18. ure bo potekala prodaja 

ročno izdelanih igrač, adventnih venčkov, 

novoletnih okraskov, pletenin, izdelkov 

iz filca, gline in lesa; prodaja Demeter 

proizvodov, biodinamičnih in ekoloških 

pridelkov ter mnogih drugih lepih reči. 

Restavracija, ki bo odprta od 12. do 20. 

ure ure, bo dobro preskrbljena s hrano in 

pijačo. 

Na semnju bo vsakdo lahko našel nekaj 

zanimivega zase. Pripravili bomo: 

Letošnja novost bo 

Waldorfska borza 

(nedenarna menjava blaga in storitev) in 

Waldorfska bolha 

(bolšji sejem za določene predmete) 

Naš semenj je lahko čas za srečanje ob 

kavi, sladici ali čaju. Priložnost za nakup 

lepih, ročno izdelanih daril… ali pa 'samo' 

poslušanje koncerta … 

Za otroke: 

- lutkovne igrice 

- palčkovo pravljično deželo z mini 

delavnicami 

- rajanje 

- vilinsko hišico 

- labirint, srečolov in še kaj 

Za odrasle: 

- predstavitev dela waldorfske šole in vrtca 

- predavanja 

Delavnice: 

izdelovanje angelov iz volnene preje, 

oblikovanje gline, izdelovanje zvezdic … 

Kulturni program: 

glasbeni nastopi 

učencev in učiteljev glasbene šole 

Božični koncert 

Pevskega zbora staršev in učiteljev WŠL 

Vabljeni, da se nam pridružite! 

Prireditev bo potekala v prostorih 

Waldorfske šole Ljubljana, Streliška 12, Ljubljana 


Va b i l a 

Waldorfska 

borza 

nedenarna izmenjava 

storitev in dobrin 

V drugačen sistem izmenjave stopamo z Waldorfsko 

borzo, ki nam bo pokazala, kaj vse imamo in lahko 

delimo z drugimi na podlagi neposrednih menjav in 

brez denarja. 

Sodelujoči v procesu bomo svoje izkušnje in znanja 

preko izmenjav brezplačno širili in hkrati tkali nove 

vezi znotraj Waldorfske šole in širše v lokalnih socialnih 

mrežah. Z našimi prijatelji, sošolci, starši, učitelji 

in gosti se bomo družili in zabavali ter hkrati poskušali 

dokazati, da so včasih največ vredne stvari, ki 

jih dobimo zastonj, od prijatelja, znanca in z dobrimi 

nameni. 

Na božičnem semnju bomo letos 

prvič odprli 

boljši semenj 

Waldorfska bolha 

kjer bomo prodajali rabljene predmete 

po simbolični ceni. 

V naši trgovini boste lahko našli: 

- igrače 

- otroška oblačila in pripomočke 

(stoli, vozički itd.) 

- knjige 

- slike 

- druge uporabne predmete 

Vse, ki bi želeli svoje odvečne predmete podariti naši 

trgovini, prosimo, da jih v šolo prinesete v petek, 

27. 11. 2009, od 18h dalje 

Pri tem je potrebno upoštevati predvsem to, 

da so predmeti (še) uporabni in iz naravnih 

materialov. 

Waldorfska borza - izmenjava se bo odvijala 

na Waldorfskem božičnem semnju, 

v soboto 28. novembra 2009. 

Izmenjave se lahko udeležimo s pristopno izjavo, 

kjer napišemo kaj nudimo in kontaktni telefon in 

e-pošto. Na dan semnja bodi ti obrazci na voljo tam, 

sedaj pa se ponudbe zbirajo na telefonski številki 

051 217 107 (delavnik od 9.00 do 14.00) in na ivana. 

kadivec@t-2.net. 

Torej tudi na dan semnja še vedno lahko ponudimo 

svoje dobrine ali usluge. 

Vsak, ki nekaj ponudi, tudi nekaj dobi. 

Na druženju ob božičnem semnju bomo izmenjevali 

zelo raznolike vsebine saj domišljija ne pozna 

meja: kupon za kosilo v dvoje, tečaj pisanja kitajskih 

pismenk, gajbica sezonske zelenjave z domačega vrta, 

čiščenje avtomobila, jagodna torta, karte za predstavo, 

pletene nogavice, uporaba vikenda za en dan, knjiga 

ali inštrukcije uporabe elektronske pošte ... 

Prispevajte k pestrosti ponudb tudi vi in pridite 

na zabavno druženje in po presenečenje!

Waldorfske novice - Jesen 2009

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?