Waldorfske novice - Jesen 2009

wsljubljana

Letnik V, številka 3
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

jesen 2009, zaporedna št. 63

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: (01) 28 222 40

Fax: (01) 28 222 41

DŠ: 65714415

TR: 04302-0001018775

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si

Splet: www.waldorf.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Katja Koželj

Sodelavci:

David Brierley, Boštjan Štrajhar,

Petra Melik, Nadja Lazar,

Michael Frensch, Urša Zupanc,

Ivana Kadivec, Tanja Tršelič

OE Maribor:

Anredj Rakovič, Nada Antauer,

Mateja Jobstl, Natalija Postružnik

Fotografije:

Boštjan Štrajhar, Maga Mlekuž,

Iztok Kordiš, Natalija Postružnik,

Petra Melik, Igor Velepič

arhiv WŠL

Lektoriranje:

Klemen Lah

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem

avtorja.

ISSN 1854-0430

Kazalo 2

Uvodnik 3

Vse teče 3

Gostujoče pero 4

Skrit učni načrt 4

Vzgoja 7

Zakaj je bolje imeti nobene 7

Vzpostavljanje stika na lutkovni način 8

Širjenje obzorij 9

Harry Potter in sedem vrat teozofije 9

Utrinki 14

Gmajnice 14

Poletna šola v Pragi 15

Epoha zgodovine evropske arhitekture 16

Zgodovina evropske arhitekture 17

Turneja po Angliji in Škotski 18

Učiteljska ekskurzija 09 20

Iz šolskih klopi 21

OE Maribor 22

Od Soče do Save 22

Zgodba o Turkizni in Modri kapici 24

Vabila 26

2 Waldorfske novice, jesen 2009


U v o d n i k

Vse teče

Iztok Kordiš

Ljubljana ni zaspano mesto, tako živo kot to soboto in nedeljo pa je vseeno le redkokdaj. 14. Ljubljanski

maraton je namreč na njene ulice privabil več kot 19.000 tekačev in tekačic vseh starosti. Res, da se je le

kakih 1.000 od njih podalo na veliki, torej pravi, 42.192m dolg maraton, ampak vseeno je bilo lepo videti

tekočo reko mladih in starih, velikih in malih, kako hitro ali malo manj hitro prihajajo v cilj.

Vse teče, je tokrat res veljalo za Slovenijo. Napovedovalec, ki je tudi imel svoje vrste maraton, saj je vodil

prireditev od devetih zjutraj, ko so štartali tekači na deset kilometrov, do poznega popoldneva, ko so pritekli

zadnji maratonci, je izračunal, da bi na podobnem maratonu na Kitajskem, če bi na njem tekel enak procent

prebivalcev, teklo kar 15 milijonov ljudi. Koliko bi bilo pri tem še gledalcev, ni povedal. Doseženi so bili

mnogi rekordi, od najboljših časov Ljubljanskega maratona v obeh glavnih kategorijah, torej moški in ženski

na 42 km, do mnogih osebnih rekordov in prvih nastopov na 10 (če smo natančni 9,2) kilometrov. Kdo je bil

pri tem bolj zadovoljen je težko reči, lahko pa rečem, da so bili vidno zadovoljni praktično vsi, ki so pretekli

eno od prog, ne glede na to kakšen rezultat so pri tem dosegli in kakšne težave so morali pri tem premagati.

Mogoče je bilo pri vsem tem še najteže biti le gledalec, biti le pasivni del te valujoče množice.

Slovenija je res postala tekaška dežela. Teče praktično vsak. Tekače vidiš kjerkoli ob katerekoli uri. Kakšna

razlika od kakih treh desetletij nazaj. Takrat si bil skrajni čudak, če si po Golovcu razkazoval pete. Spominjam

se, da sem se raje ustavil in nekaj časa hodil, če sem srečal človeka, saj so bili pogledi mimoidočih

preveč čudni za mojo takrat tako občutljivo dušo. Ena večjih težav organizatorjev prvega maratona v Ljubljani

je bila, da so dosegli, da je bil v delih Ljubljane za nekaj ur ustavljen promet zaradi nekaj norcev, ki raje

tečejo, kot da bi se peljali z avtom ali pa vsaj avtobusom. Ampak podobno je bilo tudi na Dunaju in verjetno

povsod drugod po svetu, kjer prirejajo take ali pa še bolj množične maratone. Povsod je trajalo nekaj časa,

da so prebivalci maraton sprejeli, ga vzeli za svojega.

Časi se spreminjajo in z njim pogled na stvari. Kar je bilo pred leti čudno, je danes ne samo sprejeto, ampak

že kar modno. Tudi pogled na waldorfsko šolo se je v zadnjih 18 letih spremenil. Tudi mnogi naši učenci

so pred leti raje zamolčali od kod prihajajo, da jih ne bi imeli za čudake, danes pa so ti isti ustanovili klub

Waldorf alumni in s ponosom povedo na katero šolo so hodili. Seveda se še najdejo ljudje, ki rečejo ali si le

mislijo, poglej jih norce, ampak večina že misli drugače. Vedno več jih je, ki znajo brez predsodkov gledati in

ceniti to, kar delamo in vedno več jih je, ki si želijo, da bi bila waldorfska šola tudi v njihovem kraju. Poleg

Maribora, Hrušice in Radovljice se pojavljajo iniciative še drugod po Sloveniji, v Celju, Velenju, Murski Soboti,

Novi Gorici, Zagorju... Postajamo Ljubljanski maraton ??? !!!

Waldorfske novice, jesen 2009 3


G o s t u j o č e p e r o

David L. Brierley

Skrit učni načrt

Nikoli nisem dovolil mojemu šolanju,

da ovira mojo izobrazbo.

Mark Twain (Samuel Clemens) (1835 – 1910)

pisatelj in humorist

Vsak dan milijoni otrok s torbo na rami zapustijo

svoj dom, da bi večino dneva preživeli v razredu.

Zdi se nam nekako samoumevno, da otrok

zapusti dom in gre v šolo. O tem ne razmišljamo, dokler

ni kaj narobe. V šoli jih čaka učitelj. Ob vrnitvi se mama

včasih pozanima, kaj je njen otrok tisti dan v šoli počel.

Največkrat otrok ni zmožen dati kakšnega zadovoljivega

odgovora. Morda se je zmožen spomniti podrobnosti, ki pa

za odraslega ni zanimiva, npr. 'Poslušali smo kasetofon' ali

'Sedel sem zraven Ane'.

Kako naj razumemo življenje v razredu? Delno je to

rutina, delno pa tisto, kar je neopaženo.

Povprečen učenec v tem delu sveta vsako leto preživi v

razredu tisoč ur. Šestino svojega življenja preživi v šoli,

pri čemer vrtec in čas študija ni upoštevan. V zgodnjem

otroštvu ima tri glavne dejavnosti – spanje, igranje in

sedenje v razredu. Poleg spalnice (kjer v glavnem spi),

ni nobene druge sobe, kjer bi otrok preživel toliko časa

kot v razredu. Od sedmega razreda dalje je več v družbi

učitelja kot pa očeta ali celo matere.

Življenja v razredu se le površno zavedamo, a hkrati

predstavlja temelj družbe, saj je v družbenem kontekstu

prostor stabilnosti brez primere. Vrednosti rituala

in ciklusa ne bi smeli podcenjevati. Razred je nekak

mikrokozmos sveta. To je čisto posebno mesto. Hkrati

je ta stabilni prostor tisti, v katerem se ves čas nekaj

dogaja. Tukaj ne gre le za poučevanje in učenje – v njem

se dnevno dogaja mnogo dialogov in medčloveških aktivnosti.

Toda naključen opazovalec lahko le malokdaj

razume življenje razreda. Predstavlja drobec resničnega

življenja. Učenci se v razredu, ki omogoča vtisnjeno,

v veliki meri nezavedno, skoraj nevidno življenje,

naučijo delati. To življenje je iracionalno, skrivnostno

in magično, saj je človeško obnašanje večplastno in nepredvidljivo.

Učenje je predpisovanje posrednih odnosov

med osebnostjo učenca in svetom samim, ki ga učitelj

predstavi skozi predmet, ki ga obravnava. Odzivi so

mnogokrat takojšnji in v fenomenološkem kontekstu

oscilirajo med učiteljevim opazovanjem podrobnosti ter

družbenim in osebnim odzivom. Pedagog skuša ob proučevanju

tega sveta razumeti neizraženo, tisto, kar je

skrito v izražanju ali pomanjkanju tega. V adolescenci

je to spremenljivo in zapleteno področje.

Izrazi na obrazu, bežni

pogledi, gibi roke, volumen

in tempo glasu, drža

– to so znaki, ki razkrivajo.

Vsak učitelj bo potrdil,

da je razred zelo deloven prostor. Čeprav sem učitelj

že zelo dolgo časa, sem bil nedavno tega presenečen,

ko mi je moj raziskovalni študent povedal, da je učitelj

vsak dan vpleten v tisoč medosebnih situacij. Za življenje

nekega učenca je lahko, ne da bi se učitelj tega

sploh zavedal, najbolj pomembna ena sama.

V razredu je precej raznolikosti, kakor tudi veliko nespremenljivega.

Zatorej je to posebno mesto, ki ga ni

mogoče primerjati z nobenim drugim mestom kjerkoli

v družbi. Otroci v njem so tam skoraj neprostovoljno.

Tam morajo biti, če jim je to všeč ali ne, ker tako veleva

zakon. Le redke ustanove so s tega vidika v enakem

položaju. Vsi vemo, da smo ljudje izredno občutljiva

bitja. Zato spoštujemo otroka oziroma mladega človeka

v njegovem iskanju svobode. Dati mu moramo toplo in

varno zavetje. Z drugimi besedami, zagotoviti mu varno

okolje. Danes je to v vzgoji vedno bolj pomemben

dejavnik. Poznamo posledice pretiranega spodbujanja

in dejstvo, da preobilje vtisov pripelje do težav. Zato

je razredno okolje potrebno napolniti s prijetno glasbo,

barvami ter čudovitimi slikami in risbami, da kot

blažilec pred današnjo precej hladno družbo ustvarimo

toplo območje, zaščiteno sobo, namenjeno prijaznosti

in pozornosti, zanimanju za drugega. Učence ne moremo

nič več prepuščati same sebi in opazovati, kako se

ustvarjalnost in genialnost naravno razvijata. Otroci v

naših razredih morajo biti negovani z neba.

Ko naključni opazovalec pogleda v mali svet razreda,

bo svojo pozornost povsem naravno osredotočil na

učenje snovi. To učenje je usmerjeno navzven in nam

pomaga spoznavati svet. Obstaja pa tudi notranja realnost,

ki je na poti k znanju prav tako pomembna.

Brez teh elementov, ki jih ni mogoče tehtati, bo prišlo

do neke klinične nezainteresiranosti, ki odreže osebno

povezanost z znanjem in praktično zmožnostjo. Razred

je integralni del življenjske stvarnosti. Povezava med

zunanjim in notranjim svetom je ključ do kraljestva

učenja. Nikoli ne smemo podcenjevati pomembnosti

tega notranjega sveta kot učenja, ki tiči za učenjem.

Glavni cilj šolanja je doseči, da mlad človek razume

sebe in svet. V znanju se srečata subjektivno in objektivno.

Nekateri mislijo, da so dejstva hladna, otepajo

se ideje, da ima znanje svojo lastno etiko, da ima svoje

mesto v človekovi duši. Čas je, da se spomnimo, da

smo v preteklosti imeli dva motiva, ki sta privedla do

znanja: nadzor in radovednost. Ljudje smo po naravi

radovedni, toda istočasno želimo znanje uporabiti za

to, da obvladujemo svoje okolje in drug drugega. Enostranskost

te dvojnosti lahko privede do pomanjkanja

samega znanja. Vendar je v naši tehnološki družbi vse

4 Waldorfske novice, jesen 2009


pomembnejši še tretji vir znanja. Ta oblika ne temelji

na radovednosti ali nadzoru, a je prav tako razumljiva.

Temelji na sočutju, ljubezni in svojih korenin nima v

naši intelektualno akademski tradiciji, temveč v naši

duhovni dediščini. Prihodnost ne prinaša vprašanj o

izkoriščanju in manipuliranju sveta, ampak potrebo po

spravi, ki zaobjema oboje, tako notranjo kot zunanjo

stvarnost. Dejanje znanja je dejanje ljubezni. Vedeti,

pomeni ljubiti, če uporabimo besede Dostojevskega:

'Ljubezen postane dejanje.'

Obenem pa je učenje, kljub vsem poprejšnjim pripravam

na uro, nepredvidljiv proces. Ne učitelj ne učenci

ne morejo predvideti, kaj se bo naslednjič zgodilo. Načrt

je potrebno ves čas prilagajati in ves čas se pojavljajo

nepričakovane priložnosti za znanje. Učitelj se jih

oprijema in naučiti se mora imeti vero v to, kar misli

in čuti, in v to, da so njegove ideje ta trenutek tukaj

primerne. Zato naj noben učni načrt ne bi imel oblike

zakonskega dokumenta, ampak naj bi bil to načrt za

potencialno doseganje duhovnih zmožnosti.

Učenci učitelje dobro poznajo. Opazujejo govorico njihovega

telesa, poslušajo ton njihovega glasu. Temeljito

jih proučujejo, ocenjujejo, vendar o svojih odkritjih nikoli

ne govorijo. Vse to vsrkavajo vase.

Učitelj je psiholog, miličnik, govornik, odvetnik, tajnica,

sodnik, sociolog, svetovalec, stražar, umetnik,

znanstvenik, oče, mati, stric, teta, nekdo, na katerega

ramenu se lahko zjočeš, pa tudi ovčar.

Po pouku gre s svojo aktovko in plastično vrečko,

polno zvezkov za vaje, direktno domov. Oceniti mora

zvezke in se pripraviti na naslednji dan. To je njegovo

življenje. Ob koncu tedna verjetno ne gre nikamor.

Poje svojo večerjo, spravi v spat otroke, nato pa je čas

za delo. Morda pred tem še nekaj trenutkov za kavico

s partnerjem? Ob enajstih je čas, da na hitro pregleda

časopis in se spravi v posteljo.

poskušam, tako v učencih kot v sebi, osvoboditi. Nič

ne more odtehtati, če človek ne poskuša doseči te vizije

s svojim zagnanim ustvarjalnim delom. A navsezadnje

umetniško delo ni nikoli končano ...

V svoji razpravi 'O kratkosti življenja, življenje je dolgo,

če veste, kako ga uporabiti', Seneka citira Hipokratovo

tezo, da 'življenje je kratko, umetnost je dolga'. Seneka,

ki se je rodil v Kordobi okoli leta 59 pr. Kr., filozofira o

kakovosti življenja. Pove nam, da 'mnogi nimajo nobenega

cilja v življenju, ampak jih njihova nestanovitnost

in stalno nezadovoljstvo premetavata naokoli v stalno

spreminjajočih se vzorcih. Nimajo prav nobenih ciljev,

kar se tiče njihove smeri v življenju.' Nadaljuje: 'pregrehe

obdajajo in napadajo ljudi od vsepovsod in jim ne

dovolijo, da ponovno vstanejo in dvignejo svoje oči, da

zaznajo resnico, temveč jih držijo premagane in usidrane

v njihovih željah. Nikoli ne morejo ponovno odkriti

svoj resnični jaz.'

'Če slučajno dosežejo nekaj miru, se -- tako kot na

širnem morju potem, ko se je neurje umirilo, še vedno

ostaja valovanje -- premetavajo naokoli in nikoli ne

najdejo miru pred svojim poželenjem.'

Takšen je moj opis umetnosti učenja. Potek našega

notranjega potovanja in tistega učencev lahko predvidimo

tako, da se ustavimo in pogledamo na trenutno

stanje. Da bi se človek lahko podal na takšno pot iskanja,

mora najprej pogledati, kdo je, kje vidi samega

sebe in končno, kje lahko najde pot naprej. Trdna

osebna identiteta je pogoj za globok kolektivni duh. Notranje

potovanje, ki se v času pubertete začne, zahteva

od učenca, da pogleda v svet in da se obenem zaveda

samega sebe. Na poti je le redko kje kažipot in mnogo

opozoril.

Učitelj ima danes po mojem videnju v razredu dva izziva:

razjasnitev izkušnje in oblikovanje samopodobe.

Kako bo jutri? Razmišlja o svojih učencih in dogodkih

tistega dne. Potem pa zaspi. Toda ves čas je s svojimi

učenci.

Skrbni ljudje so ti učitelji. Najti morajo način dela v

razredu, pa tudi sami sebe. Politiki, odvetniki, igralci,

ljudje s televizije, zdravniki so priznani, pomembni

ljudje.

Dolga je pot do pedagogike – veliko časa je potrebno,

da človek postane izvedenec za prihodnost ljudi.

Talent se oblikuje v miru. Učitelj le redko kdaj vidi

rezultate svojega dela.

Toda skozi dolga leta sem spoznal, da je ustvarjalna

svoboda skrivnost do sreče. Ustvarjalna modrost srca

je v vsakem od nas in moja naloga kot učitelja je, da jo

■ 1. šolski dan, 1. letnik

Waldorfske novice, jesen 2009 5


Odraščanje in vzgoja sta odvisna od stalnosti smisla

in filozofske osnove, ki pa je v družbi na splošno primanjkuje.

To pomanjkanje filozofske strukture je po

mojem mnenju glavna ovira pri razvoju učnega načrta,

ki bi bil uglašen s potrebami učencev. Če ima šola nalogo

pomagati mlademu človeku, da definira samega

sebe, mora biti tudi pripravljena napasti probleme samodefinicije.

V marsičem je veliko bolj ranljiv kot otrok. Ne more

zlahka prebaviti napada na lasten ugled in dostojanstvo.

Ne le, da čuti potrebo po tem, da je ljubljen in

sprejet, še dosti več. Menim, da je razumevanje tega

procesa vse bolj okrnjeno. Pojavlja se konflikt med

človekom in obliko zrelosti, ki jo družba razvija. V zahodnem

svetu je v procesu razvoja osebnosti vidna

sprememba. Začenjamo proizvajati nov tip odraslega,

ki temelji na novem konceptu zrelosti. Zveza med zrelostjo

na eni strani in trdnostjo na drugi ni več ista, kot

je bila nekoč. Prej je bil odrasla zrela oseba posameznik

z dobro oblikovano lastno osebnostjo. Sedaj je za lastno

smer manj možnosti, zato je potrebno neodvisnost

ponovno definirati.

Splošen cilj šolanja je predvsem utrjevanje stabilne

identitete. Če šola adolescentu pomaga razviti dobre

in specifične razloge za to, da o sebi misli dobro, lahko

veliko prispeva k razvoju stabilne identitete. Mladi morajo

razviti duhovno, srčno in telesno primernost. O tej

zmožnosti mora učenec razmišljati kot o svoji lastni.

Sile, potrebne za njen razvoj, pa so dosti obsežnejši

koncept, kot se večina odraslih zaveda.

■ 1. šolski dan, 1. letnik

Spoštovanje samega sebe ni lahka naloga in postaja

osrednji vidik vzgoje adolescentov. Pritožujemo se, da

živimo v svetu, v katerem človek samega sebe obravnava

kot nekaj koristnega. Nase moramo začeti gledati

z vidika, kako dragoceni smo in ne koliko smo vredni.

Zavzemimo torej raje kvalitativni kot količinski pristop.

Ugotoviti bi morali, kaj lahko od sebe pričakujemo,

v čem smo kot posamezniki dobri, kako delujemo

z drugimi ljudmi, koliko smo zmožni gledati skozi

njihove oči. Da bi obdržali samospoštovanje, moramo

biti subjektivni. Samospoštovanje ne sledi nobenemu

zunanjemu ocenjevanju naše vrednosti. Zato je tesno

povezano z razjasnitvijo izkušnje. Če ne razumemo jasno,

kaj smo naredili in kaj se nam je zgodilo, nimamo

podlage za samospoštovanje. Zato je adolescent pri

ocenjevanju lastne vrednosti zelo občutljiv na občutke

in sodbe ljudi okoli sebe.

Šola je ne le prostor, kjer se učiš biti študent, pisatelj,

znanstvenik, ljubimec ali mizar, ampak tudi prostor,

kjer se učiš, kaj ti gre dobro od rok. Možno je. Seveda,

tudi če bodo s politično odločitvijo poskusili dvigniti

akademske standarde, bo potrpežljivi razvoj duhovnega

značaja še vedno zagotovil, da otrok in adolescent

ne bosta za vedno izginila.

To je skriti učni načrt v waldorfskem razredu.

David Brierley je izredni profesor na Rudolf Steiner University Colledgu

v Oslu, neodvisni ustanovi, financirani s strani države, katere ustanovitelj

je bil leta 1981. Je gostujoči profesor na mnogih evropskih univerzah

in se ukvarja predvsem s preventivno in prožno metodologijo. Prav tako

je avtor petih knjig o metodah poučevanja na waldorfski šoli. Trenutno

za fundacijo Marcelino Botin v Santanderju obdeluje temo kreativne metodologije

v šolah. Polovico leta preživi v Ljubljani.

Pri založbi Parsival je spomladi izšla njegova knjiga v angleškem

jeziku z naslovom 'To Read the Unwritten', ki jo je mogoče

naročiti preko SMS sporočila na tel.št.: +4741233346 ali

v tajništvu Waldorfske šole Ljubljana, ali pa na elektronskem

naslovu založbe: revija.svitanje@gmail.com. Cena knjige je 25€

(poštnina je všteta).

prevod: Marina Nuvak

■ prvošolčki

6 Waldorfske novice, jesen 2009


V z g o j a

mag. Boštjan Štrajhar

Zakaj je bolje

imeti nobene ocene

kot same petice?

Zakaj smo Slovenci 18 let za tem, ko je Avstrija

prepovedala tepež otrok, še vedno govorili, da

brez pretepanja v šoli ne gre? Zakaj so bili otroci

pred 30 leti tako rekoč prisiljeni hoditi s pomočjo hodalic,

še preden so bili zares dozoreli za to? Zakaj otrokom ne

dovolimo uporabljati avtomobilov, alkohola in cigaret,

čeprav kažejo zanimanje za to, dovolimo pa jim, da več ur na

dan presedijo pred računalniškimi in televizijskimi zasloni?

Tudi šolski sistem favorizira

večinoma intelektualno

izobraževanje. Družbo v

glavnem skrbi, KOLIKO bodo

znali otroci po zaključku šolanja,

ne zanima jih toliko, KAJ

bodo znali in KAKO se bodo

počutili ter ali bodo znanje znali uporabljati v vsakdanjih

življenjskih situacijah. Slednje je namreč težko, če ne nemogoče

izmeriti z obstoječimi znanstvenimi metodami.

Če želimo govoriti o vrednosti številčnega ocenjevanja,

kot ga poznamo, potem moramo poznati vsaj nekatere

značilnosti otrokovega razvoja in v ta kontekst umestiti

vrednost takšnega ocenjevanja.

Odgovore na ta vprašanja bi lahko iskali z različnimi

metodami, v različnih znanstvenih disciplinah. Lahko

pa odgovorimo z zelo poenostavljenim odgovorom, ki pa

ni nič manj resničen. Ljudje delamo tako, kot verjamemo,

da je prav. 'Tako kot ne moreš nobenega prepričati

v to, da bi verjel, nobenega ne moreš prepričati v to, da

ne bi verjel' (S. Freud). Do vseh spoznanj, ki pripeljejo do

resnične spremembe, mora ponavadi človek priti s svojo

lastno izkušnjo. Ta lastna izkušnja oblikuje tudi emocionalno,

socialno in vsakršno drugo inteligenco.

Če boste otroke v vrtcu ali v nižjih razredih osnovne

šole spraševali, kaj so se ta dan v vrtcu ali šoli (na)učili,

vam bo velika večina otrok – če ne kar vsi – odgovorila,

da se niso (na)učili nič. Učenje poteka na različnih ravneh

in na različne načine; pričakovati, da se bo otrok zavedal,

kako poteka učenje, prepoznaval določene načine

poučevanja, je neumestno.

Neumestno pa je tudi ocenjevanje učenčevega 'znanja'

na način, da ocenjujemo zgolj ozek spekter otrokovih

sposobnosti, ki pridejo do izraza pri kontrolnih nalogah

(testih). Ker je moderna družba izrazito nagnjena k tekmovalnosti,

je razumljivo, da tudi na otroštvo in izobraževanje

gledamo s tega stališča. Nenehen boj za prvo

mesto se tako začne že zelo zgodaj.

Razloge za tovrstno mišljenje in ravnanje lahko najdemo

tudi v medijsko tehnološki družbi, ki je vsakodnevno

zasičena z raznimi informacijami. Informacij je

celo toliko, da jih nismo zmožni procesirati, zato jih le

'v napol budnem stanju' spremljamo. Posledica pretirane

informiranosti je ta, da smo večinoma okupirani s

svojimi miselnimi konstrukti, ki nam onemogočajo, da

bi se otroku približali še kako drugače kot samo skozi

intelekt, ki stvari razume le, če se dajo izmeriti. S katero

znanstveno metodo boste izmerili otrokovo ljubezen?

■ Gradnja klopi pred šolo, 4. razred

Otrok raste kot organska celota: njegov čustveni, telesni

in kognitivni razvoj je povezan in medsebojno odvisen.

Študije delovanja možganov kažejo, da številne

čustvene, družbene, čutne, kognitivne in fizične izkušnje

oblikujejo možgane. Zdrav človeški razvoj je popolnoma

integriran. 'Nobena kredibilna znanstvena teorija

o evoluciji človeških možganov ne more ignorirati ali se

izolirati od okoljskega konteksta: sočasne evolucije gibalnih

zmožnosti, obvladovanj orodij, komuniciranja in

socialnega vedenja človeških prednikov' (Wilson 1998).

Le intelektualno usmerjeno izobraževanje in vzgajanje

je zato izrazito enostransko in v škodo drugih človekovih

sposobnosti.

Številčne ocene, ki so pridobljene s testi so torej izrazito

pristranske in povedo o otroku zelo malo. Veliko

škode pri tovrstnem ocenjevanju pa naredijo pričakovanja

do takšne metode ocenjevanja: mislimo namreč,

da nam bo ocena povedala zelo veliko ali pa kar vse o

sposobnosti naših otrok.

Waldorfske novice, jesen 2009 7


V z g o j a

Z miselnimi konstrukti gremo celo tako daleč, da mu

na podlagi ocen že v nižjih razredih določimo njegovo

družbeno mesto, ki ga bo zavzel kot odrasel. Mogoče

takšno ocenjevanje še najbolj potrebujejo učitelji sami,

saj bi drugače le stežka preverjali 'uspešnost' svojih pedagoških

metod.

Še najbolj problematično pri ocenjevanju, kot ga poznamo,

pa je v tem, da učence ne učimo za življenje,

temveč jih učimo za ocene. Če želite kot pianist zaigrati

čudovito skladbo, se morate v svojem delu tudi

čustveno poglobiti v proces igranja. Zgolj tehnika, ki jo

uporabljate za igranje, vam ne bo pričarala tistega, kar

vam lahko v zaigrani skladbi pričarajo vaši prsti, ki so

prepojeni z občutkom. Takšno je tudi življenje, veliko

bolje je podobno skladbi, umetnosti kakor matematični

enačbi. Tisto, kar je res pomembno v življenju, se ne da

izmeriti, je popolnoma subjektivno.

Otrokovi možgani do določenega starostnega obdobja

gledajo na svet 'pravljično'. V pravljicah vedno zmaga

dobro, čeprav se v realnem življenju zdi, da temu ni

nujno tako. Večkrat se potem starši vprašajo, zakaj ne

bi otroka že zgodaj pripravili na realno življenje. Vsi

vemo, da so Miklavž, Božiček in dedek Mraz za otroke

vir navdušenja. Vemo tudi, da so ti trije možje pravljični

in kot taki neresnični. Zakaj potem sploh predstavljati

otrokom izmišljene može? Četudi odrasli otrokom

ne bi povedali, da Miklavž pravzaprav ne obstaja, čisto

vsak normalno razvijajoč otrok pride do tega sam. Bojazen,

da bomo otroka prikrajšali za realno spoznanje,

je odveč, kvečjemu obratno. Z razkritjem resnice o Miklavžu

bi otroku v razvojnem obdobju, v katerem še

ni sposoben analitičnega kritičnega mišljenja, odvzeli

del njegovega pravljičnega življenja, ki pa je zanj popolnoma

resničen. To naredijo tudi ocene, saj so večinoma

pridobljene na način, ki onemogoča izraziti širši

spekter otrokovih sposobnosti kakor tudi širši spekter

otrokovih znanj.

Mag. Boštjan Štrajhar je diplomiral iz waldorfske pedagogike na Emerson

Collegu v Angliji, kjer je pozneje tudi poučeval. Po vrnitvi v Slovenijo

se je zaposlil na Waldorfski šoli Ljubljana in vpisal magistrski študij

antropologije. Raziskoval je razvojna obdobja otrok, se posvečal psihoanalizi

in vplivu tehnologije na otroke. Poleg pedagoškega dela na šoli

svetuje tudi javnim osnovnim šolam pri uvajanju posebnih pedagoških

načel. Pri svojem delu povezuje izkušnje pri nas, iz Anglije in ZDA ter

strokovna znanja waldorfske pedagogike in antropologije.

Več na www.strajhar.si

dipl. vzg. Petra Melik

Iz diplomske naloge

Vzpostavljanje stika

z majhnim otrokom

na lutkovni način

Govorno oblikovanje iger

Govor je del mišljenja. Zaostal in omejen razvoj govora

okrni tudi čustveni razvoj, kajti govor ima, posebno

v predšolskem obdobju, močno čustveni značaj. Iz govora

se v obsežni meri razvijejo sile osebnostne narave.

Oblikujeta se intelekt in razum.

Za vse ritmično-melodično izoblikovane prstne igre je

značilno, da je pomen besed postavljen v ozadje. Besede

v prstnih igrah niso več samo govor, zvenijo čarobno,

si ritmično sledijo, se ponavljajo. Srečanje otroka

s prstno igro je tako tudi njegovo prvo srečanje s poezijo

(Jelena Sitar, 1996, str. 36). Otroku ponudimo

ritmično, melodično in dinamično govorno dogajanje.

Ob izvajanju moramo nameniti svojo pozornost plastičnosti

glasov, 'kretnjam' besed, ritmično pulzirajočemu

govornemu toku, melodičnemu zvenenju ter diferenciaciji

zvočne jakosti.

Prstne igre vsebujejo prvine pesništva in pripovedništva,

na prstno igro je mogoče gledati tudi kot na miniaturni

dramski organizem (prav tam). Zvok besed se

orientira po govornih kretnjah. Otroku damo na ta način

možnost doživeti s toni bogat zvočni dogodek, ki je

prav tako objektivno uglašen.

V ospredju tako stoji ustvarjalna, umetniška narava

jezika in ne le pojmi. Otrok v poglobljenem procesu

oblikovanja glasov, ter sodelovanju v besednih kretnjah

izkusi in doživi obstajajočo obliko jezika, ki je še

prakretnja (gibanje) in ne abstrahiran pojem. Ni še oz.

šele postaja 'razlagajoča jezikovna slika'.

Otrok se lahko popolnoma vključi v to procesualno

doživljanje in tako izkusi obširno, globokosegajoče

izoblikovanje duha. V tej opisujoči obliki ima govor

ustvarjalno funkcijo. Organizem otroka se razvija in

ustvarjajo se temelji za kreativno, domišljije polno ravnanje

z jezikom.

Gibi

Majhnega otroka zanimajo vse vrste gibanja v okolici.

Otrok se orientira po gibalnem zgledu, zato sem svoje

8 Waldorfske novice, jesen 2009


Š i r j e n j e o b z o r i j

kretnje pri oblikovanih ljubkovalnih in prstnih igrah

izvajala mehko in tekoče. Igre, pri katerih sem se dotikala

otrokovih rok ali obraza, sem izvajala s toplimi

rokami. Mlajši, ko je bil otrok, skrbneje sem izvajala

svoje gibe.

Predel glave in prsnega koša je posebno občutljiv.

Otroci so sodelovali prej, posebno če sem se, npr.,

sprva igrala s starejšim otrokom. Kmalu je tudi mlajši

otrok svojo glavico nagnil k meni in želel imeti svoje

'darilo'.

Ko sem predajala 'darilo', torej ko sem se z otrokom

igrala prstno igro, sem imela na obrazu svetel in veder

izraz. Pri igrah, kjer sem se dotikala lastnega telesa,

kot tudi ob prstnih igrah, sem pogled skoncentrirala

na premikajoče roke, ko sem napravila nov gib. Potem

sem pogled zopet posvetila otroku. Med otrokom in rokami

je obstajalo neprestano menjavanje pogleda. Imela

sem dvojno vlogo. Otrok me je zaznaval kot vzgojiteljico,

ki je komunicirala z lutko (prstom). Sama pa sem

bila ob istem času posrednik komunikacije med lutko

in otrokom. Komunikacija je potekala na energetskem

nivoju. Svojo energijo sem prenesla v lutko in jo oživela

s svojim pogledom. S pomočjo lutke sem se približala

otroku. Otrok pa mi je dal s svojo gotovostjo vedeti,

da je v komunikaciji z lutko na nivoju, kjer obvlada

situacijo.

SLIKA 1.

Da bi se med govorom in gibi odvijalo enotno dejanje,

sem se za gib pripravila, še preden sem ustrezno

besedo izgovorila. Besedilo in gibe igre sem poskušala

tako dobro pripraviti, da med izvajanjem niso nastajale

'miselne vrzeli'.

Moji gibi, ki so ponazarjali živali, cvetlice ali druge

naravne pojave so delovali živahno in naravno. Izvajala

sem tipične značilnosti posamezne živali (cvetlice, snežinke).

Ponazorila sem jih in ponotranjila ter poskušala

z rokami fenomenološko pretvoriti in prikazati bistvo.

Zelo pomemben je bil čas. Otroci imajo pred seboj še

veliko časa, zato sem si znotraj posamezne igre tega

pustila dovolj. Učinek se je mnogokrat povečal, če sem

igre izvajala v mirni atmosferi.

Da bi umirjanje res delovalo umirjeno ter da bi nastal

občutek varnosti, sem ob ponavljanju določenih

prstnih iger izvajala vedno enake gibe. Veliko bolj učinkovito

je bilo tudi, če sem se igrala igre z otroki večkrat

na dan, a zato le za kratek čas.

Takšne igre so bile praslike za zanimivo spoznavanje

(samozaznavanje) enega izmed najvažnejših zaznavnih,

gibalnih ter izraznih organov človeka: roke s prsti.

Michael Frensch

Harry Potter

in sedem vrat

teozofije

Ideja o mladem čarodeju se je čisto naključno pojavila

v mislih mlade učiteljice, in sicer med vožnjo z

vlakom iz Manchestra v London, kamor si je šla

iskat bivališče. Kot je pozneje povedala, je bila na začetku to

le ideja; ker pa je imel vlak štiri ure zamude, je zadostovalo,

da je v duši te mlade ženske dobila jasnejšo obliko – dokler

je Harry Potter ni popeljal v svoj svet in ji z bogastvom

domišljijskih podob sporočil svoje poslanstvo. Še isti dan si

je začela vse zapisovati. Toda preden je Harryjevo sporočilo

dovolj dozorelo, da se je lahko pojavilo tudi v srcih in mislih

drugih, je bilo potrebnih še sedem let: na začetku le nekaj

ljudem, potem vedno širšemu krogu ... dokler ni končno

spregovoril celotni generaciji – in ne le njim, tudi mnogim

starejšim.

Poskusimo torej slediti tistemu delu njegovega sporočila,

ki skozi celotno serijo knjig obravnava sedemdelno

človeško bitje in njegovo pravo naravo, kakor tudi

sedemdelni način, kako se nam približa zlo. Sprehodimo

se s Harryjem skozi sedem razredov šole na Bradavičarki

in stopimo z njim skozi sedem odgovarjajočih

vrat.

I. Vrata I: Fizični svet

Harry Potter in kamen modrosti

Skozi prva vrata vodi Harry Potter svoje vrstnike v

fizični svet. In kako se tega sveta zavemo? Naše percepcije

in koncepti, ki jih iz njih razvijemo, nam dajejo

predstavo sveta. Naše roke in oči nam sporočajo, da

tukaj živimo. Tisto, česar ne vidimo ali ne čutimo, ne

sodi v fizični svet, ampak v drugo območje. V tem svetu

izkusimo neke vrste neizogibnost, ki jo imenujemo

'naravni zakon ', ki se ga zavemo s pomočjo našega

mišljenja in logičnih zaključkov. Najbolj materialna fizična

stvar, ki jo lahko v naravi vidimo z očmi in se je

dotaknemo z rokami, je kamen, ki najjasneje uteleša

silo težnosti, ki v fizičnem svetu deluje. Po drugi strani

pa je naša osebna otipljiva in vidna fizičnost naše telo.

Dnevno odkrivamo, kako zelo nanj deluje sila gravitacije

in zavedamo se tudi njegove transcendentnosti:

nekoč bo umrlo in se povrnilo v prah in pepel. Ena

naših najglobljih želja in teženj je zadržati smrt in jo

premagati. Smrt vlada tudi v svetu čarodeja. Tako Harry

kot njegov temni nasprotnik Voldemort se jo trudita

premagati.

Waldorfske novice, jesen 2009 9


S temi sredstvi je je zlo, ki deluje v fizičnem svetu,

pregnano in premagano s pravilno uporabo tistih sil, ki

nam omogočijo, da resnično spoznamo fizični svet.

II. Vrata: Področje eterskega

Harry Potter in dvorana skrivnosti

Naslednja vrata skozi katera gre Harry, vodijo v svet

živih stvari in življenjskih sil. Te sile v naravi najbolj

oprijemljivo delujejo v rastlinskem svetu. Rastlina se

od kamna loči po tem, da je živa. Tudi človek je živ in

ima v sebi prav tako nevidno telo, ki ga tvorijo substance

življenjskih sil – etersko. To etersko telo, ki prežema

fizično telo in ga od znotraj poživlja, obstaja v času in je

z nami ves čas povezano, od rojstva do smrti. Kot neke

vrste čitljiv zapis nosi v sebi vse naše izkušnje. Torej je

naše življenjsko telo istočasno naše telo spominov.

Harry je čarovniški vajenec, ki se nauči premagati

zakone fizike. Tako je zmožen skozi kamnito steno na

železniški postaji prestopiti v drugi, magični svet, kjer

lahko s pomočjo kamuflažnega plašča, ki ga je podedoval

od svojega očeta, postane neviden. Nauči se tudi

leteti na metli ter tako premaga zakon težnosti. Tam

dokaže, da je sposoben kamen modrosti, ki je bil s čarovnijo

odstranjen iz fizičnega sveta in je obstajal le

v ogledalu želja, prenesti v pravi svet. Harry ga lahko

ponovno materializira, ker – za razliko od Voldemorta

– ne podleže vzroku iluzije, zablode, propada in smrti,

želji, da stvari ne ceni po njihovi resnični vrednosti,

ampak le kot orodje in sredstvo lastnih sebičnih teženj.

Njegov tekmec Voldemort je njegovo nasprotje, ki beži

pred smrtjo, a vendar od nje živi. Svojo moč dobi tako,

da življenje ukrade drugim. Tako postane pomočnik

smrti in leta skozi deželo čarodejev in čarovnic. Zato

nosi ime , ki ga nihče ne sme izgovoriti: Vol-de-mort.

V francoščini ima trojni pomen – označuje kraj, letenje

in beg smrti. Harryjev nasprotnik je izgubil svojo fizično

podobo po umoru njegove matere, ki je žrtvovala

sebe, da je rešila svojega leto dni starega sina. Odtlej

je obstojal le v obliki, pomanjšani na velikost parazita,

pri življenju se je obdržal le s krvjo enoroga in s prilastitvijo

telesa drugih – bodisi živali ali ljudi. Odtlej si je

tudi nadvse želel dobiti kamen modrosti zaradi njegove

moči, da vse, česar se dotakne, spremeni v zlato ter da

okrepi fizično telo in ga naredi nesmrtnega.

Izčrpanost življenjskih sil, ki se izrazi v slabosti in

utrujenosti, je povezana s posledicami, ki same po naravi

niso eterske. Le-te lahko etersko telo poškodujejo

do te mere, da je njegovo življenje kot zamrznjeno, in

bitje, ki je z njim prežeto, kot okamenelo. Ali pa so sile

lahko odstranjene iz telesa s pomočjo parazitskih procesov,

pri čemer se okrepijo življenjske sile parazita?

Ti vidiki se pokažejo v drugi od sedmih knjig o Harryju

Potterju. V rastlinjakih na Bradavičarki Harry

izve veliko o magičnih silah nekaterih rastlin, posebno

o mandragori, ki lahko na določeni točki prekine

stanje okamenelosti. Dve bitji utelešata podobo vedno

obnavljajočega se življenja: feniks ravnatelja Albusa

Dumbledora, ki, potem ko se je postaral, vzplamti in

se spremeni v pepel, a se nato ponovno rodi kot ptič,

in kača, ki se izvije iz svoje stare kože, pod njo pa se

pokaže nova, deviška. Medtem ko feniksova preobrazba

zahteva prehod skozi smrt, obdrži kača svoje staro

življenje. Bitka med dobrim in zlim, med Harryjem in

lordom Voldemortom se odvija v napetosti med samoprenovo

ali zgolj podaljšanjem življenja, med feniksom

in krilatim zmajem, najmogočnejšim med kačami, katerega

pogled spremeni ljudi v kamen in katerega smrtni

ugriz je mogoče pozdraviti le s feniksovimi solzami.

Dobro, logično mišljenje, kakršnega človek potrebuje

pri igri šaha (Ron), natančno poznavanje zakonov in

izkušenj prikazanih v knjigi (Hermione) ter zaznavanje

brez želja, kot ga zahteva čudežno ogledalo z imenom

Erised (Harry), so na koncu tri stvari, ki dajo Harryju in

njegovima prijateljema moč, da prekrižajo Voldemortov

načrt (polastiti se kamna modrosti.

10 Waldorfske novice, jesen 2009


Določena čarovniška dejanja so sposobna etersko

telo, ki se normalno razkroji v treh dneh, po smrti obdržati.

Tako je ohranjeno kot 'živa knjiga', v kateri lahko

človek 'bere' življenje, ki je bilo živeto in ki lahko ima

potem neke vrste avtonomno življenje. Tom Riddle/lord

Voldemort živi na tak način. Zvezek, ki ga je kot 16-letnik

pustil na Bradavičarki, ostane živ. Šele ko Harry

prebode zvezek s strupnikom letečega zmaja, se lahko

stara eterska oblika 16-letnega Toma Riddla, ki jo je

zvezek ohranil, razkroji, tako da je Voldemortov napad

v eterskem območju odvrnjen.

jezi. Vse te možnosti se pojavijo čisto na začetku tretje

od sedmih knjig o Harryju Potterju: ko teta Marge,

ki v hiši Dursleyev v Rožmarinovi ulici, žali Harryjeve

starše, izzove pri njem izbruh jeze, tako da jo začara

in pri tem razkrije njeno naduto aroganco (napihnjena

kot balon odplava v nebo). Ko Harry naslednjič ponoči

leti od Dursleyeve hiše, opazi za trenutek ogromno

črno podobo psa, ki s svojimi ognjenimi očmi in široko

odprtimi usti strmi vanj. Prispel je v astralni svet.

Prav tako kot obstaja živa 'knjiga' vsakogar od nas

(naše etersko telo), obstaja tudi 'knjiga', ki beleži celotno

zgodovino človeštva in sveta, tako imenovan akaški

zapis, stkan iz eterske substance kozmosa. V Dvorani

skrivnosti se Harry sreča z malim delom tega akaškega

zapisa, in sicer tistega iz preteklosti Toma Riddla/Lorda

Voldemorta na Bradavičarki. Kadar pa je pretekla

podoba , ki obstaja sedaj le v eterski obliki, v akaškem

zapisu ujeta v sedanjost, postane tu ponavadi zgolj

duh. Ker pa se je Tom Riddley dokopal do eterskih sil

mlade deklice, živeče v sedanjosti (Ginny Weasley), si

lahko lord Voldemort ponovno pridobi življenje v svojem

preteklem eterskem toku in deluje v sedanjosti.

Opozoriti je treba, da postane prehod časa otipljiv v

opisanih tradicijah in kronikah, ki pokažejo nazaj na

svoj izvor. Zato v drugi od sedmih knjig o Harryju Potterju,

najpomembnejši hiši na Bradavičarki Spolzgad

in Gryfondom izhajata iz mogočnih simbolov, ki predstavljate

njuna ustanovitelja: skulptura Salazarja

Spolzgada, večja kot življenjski kamen, ki stoji v Dvorani

skrivnosti in iz katere ust se na ukaz Toma Riddla

pojavi krilati zmaj; in dragocen meč Godrica Gryfondoma

skrit v govoreči klobuk, ki ga je v pomoč poslal

Albus Dumbledore, in ki ga uporabi Harry, da ubije

letečega zmaja.

III. Vrata: Astralni svet

Harry Potter in jetnik iz Azkabana

V Harryjevem tretjem šoskem letu na Bradavičarki, ga

tretja vrata vodijo v astralni svet. Medtem ko je eterski

povezan s tekočim elementom (basilisk živi v kanalizaciji

Bradavičarke, njegovo orožje tekoči strup nevtralizirajo

solze feniksa), je astralno povezano z zrakom.

Prav tako, kot je eterski svet arhetipsko najbolj izražen

v rastlini, je astralno utelešeno v živali.

Ljudje svoje fizično telo delimo z mineralnim kraljestvom,

etersko telo s kraljestvom rastlin, astralno pa

s kraljestvom živali. Astralno telo je tesno povezano z

našim značajem, prav tako kot je naš temperament povezan

z eterskim telesom. Astralno telo osebe si lahko

v domišljiji predstavljamo v obliki določene živali, ki

izraža njen značaj. Če pri osebi prevladujejo astralne

sile, se to lahko začne kazati po eni strani v ponosu,

zgovornosti in napihnjenem egu, po drugi strani pa v

Astralno se pri ljudeh in živalih kaže kot zavestno. Ko

se astralno telo poveže z eterskim in fizičnim telesom,

se prebudimo; ko se umakne, zaspimo – ali izgubimo

zavest, če se odhod astralnega telesa zgodi zelo nenadoma

in divje (na primer, ko dobimo anestetik). Pri demenci

starejše osebe se astralno telo nekontrolirano

odpne od obeh nižjih teles, tako da je zavest osebe vse

bolj medla. V magičnem svetu je lahko astralno telo

namenoma odtegnjeno ali iztisnjeno iz njenega lastnika,

tako da napadena oseba izgubi zavest in spomin

(bodisi tako da omedli ali vegetira brez zavesti). Tisti, ki

takšno magijo izvajajo, se zato imenujejo dementorji.

Najbolj učinkovito se gibljejo v zraku, kjer okoli Bradavičarke

oblikujejo magično polje, ki mu ne more nihče

ubežati. Podleže mu tudi Harry med igranjem quidditcha

(igra, ki jo določeno število igralcev igra v zraku na

svojih metlah z različnimi žogami). Samo urok varuha

lahko prežene dementorje. Kaj je za to potrebno? Žareča

oblika živali se zasveti iz magične palice čarovnika,

ob katere svetlobi se dementor umakne in izgine. Čarovnik

pridobi to čarovnijo z obvladovanjem astralnega

telesa: bolj lahko obvladuje in osvobodi divjo žival v

svojem astralnem telesu, bolj ga lahko le-to ščiti v svoji

preobraženi moči in osvobojeni obliki – kar je obenem

njegovo pravo bitje.

Waldorfske novice, jesen 2009 11


Čarovniki, ki so obvladali svoje astralno telo bodisi

z uporabo magije ali s pomočjo notranjega razvoja, se

lahko spremenijo v živali. Določena žival, katere obliko

prevzamejo, odgovarja čarovnikovi naravi in značaju.

Peter Pettigrew, katerega drugo ime je Glistorep, in ki

je Harryjeve starše izdal Voldemortu, se pojavi kot podgana.

Harryjev boter Sirius Black, ki je bil zaprt v ječi

za čarovnike Azkabanu in o katerem se šušlja, da je

nevaren črni mag (obrekovanja in laži živijo v astralnem

telesu), se je zmožen spremeniti v psa. (Sirius sam

je v konstalaciji Oriona zvezda pes, ki prikazuje pasjo

višjo čud, povezano z zvestostjo in zanesljivostjo.) To je

črni pes, ki ga je Harry na začetku knjige bežno uzrl.

Potem je tukaj tudi Remus Lupin, ki je v tem šolskem

letu na Bradavičarki profesor 'obrambe pred mračnimi

silami': ne more vedno obvladovati svojega astralnega

telesa,ob polni luni prevlada v njem žival in spremeni

se v volkodlaka. Sirius Black, ki se lahko spremeni v

psa ali drugače ukročenega volka, se s tem volkodlakom

bojuje, da bi zaščitil Harryja in njegove prijatelje.

Ta borba predstavlja boj med nižjimi in višjimi astralnimi

silami.

da njegov oče ne bi želel, da bi zaradi izdajalca postali

morilci. Če bi iz maščevanja ubili nebogljenega Pettigrewa,

bi postali žrtve živali v sebi in bili takšni kot

Valdemort. Harry je opravil preizkus: kdor sledi poti

ljubezni – poti, ki je Voldemortu neznana – ne sme in

ne more ubijati. Dvigne se nad svojo notranjo žival in

tako doseže četrti prag.

IV.Vrata: Kraljestvo ega ali jaza

Harry Potter in ognjena čaša

Osnovni prekršek astralnega telesa je ponos, saj sproža

laži, obrekovanje, sovraštvo in željo po krvi. Krilati

konj Buckbeak, ki združuje v eni živali orla kot zračno

bitje in konja kot zemeljsko bitje, to dokazuje. Vsakdo,

ki se mu odkrito prikloni, postane njegov prijatelj,

medtem ko tisti, ki nanj gleda s prezirom kot Malfoy,

Harryjev izdajalski sošolec v hiši Spolzgad , ki ga konj

vrže v prah.

V astralnem svetu teče čas, v primerjavi s fizičnim

svetom, nazaj. Medtem ko tukaj teče iz preteklosti v

sedanjost, prihaja v astralnem svetu iz prihodnosti in

teče skozi prag sedanjosti nazaj v preteklost. Kdor se

nauči sedanjost doživljati kot sotočje obeh tokov časa

– kakor zna s pomočjo posebne priprave Hermione –

lahko vedno več časa preživlja v obeh istočasno. V magičnem

svetu lahko potem 'ponovno preverja' sedanji

trenutek z drugo lokacijo na časovni osi, tako da od tistega

trenutka dalje ponovno oblikuje prihodnost. Preteklo

časovno obdobje, v katerem so bile nižje astralne

sile posebno aktivne in so s svojo močjo, ki je prinašala

ječo, otopelost in smrt ogrožale vse, je mogoče z

višje ugodne izhodiščne točke (tiste preobraženih višjih

astralnih sil) na novo oblikovati. To je zmožnost, do katere

dobi s pomočjo obračala časa dostop Hermione,

in v katero vključi tudi Harryja in Rona ter jima tako

omogoči, da po nasvetu Dumbledora dogodkom, ki so

se že zgodili, dasta drugo smer in prekrižata račun sili

zla v astralni dimenziji.

Maščevanje je največja skušnjava, ki čaka v astralnem

telesu. Ko Harry vidi Petra Pettigrewa oziroma

Glistorepa nebogljenega ležati v prahu in ga Lupin in

Sirius Black hočeta ubiti, zavpije, naj tega ne naredita.

Ko se mu Pettigrew zahvali za rešitev,, mu odkrije, da

tega ni naredil zaradi njega, ampak zato ker verjame,

Harry mora sedaj priti skozi četrti prag, ki vodi v območje

ega ali jaza. Medtem ko nas fizično telo povezuje

z mineralnim svetom, etersko s kraljestvom rastlin,

astralno s kraljestvom živali, stojimo v svetu sami s

svojim jazom. Biti sam lahko vodi v samoto in ločenost

in zato pripada iskanje zveze in prijateljstva manifestaciji

jaza v svetu. Preko naše enkratne osebnosti, našega

ega pa razodenemo našo vrednost in pomembnost

kot različno od drugih ljudi. Ta razlika lahko vodi v

rivalstvo, tekmovalnost, zavist in potrebo po tem, da

se dvignemo nad druge, jim dominiramo ter jih obvladujemo.

Toda ne glede na to, ali nekdo deluje na

družbeno odgovoren ali na nasilen način, ali je njegovo

obnašanje odkritosrčno in pokončno ali se ukloni volji

drugega in je v njegovih rokah, se mora, da lahko v teh

okoliščinah sodeluje, utelesiti: imeti mora kosti, meso

in kri. Kri ima tukaj poseben pomen, kajti človeški jaz

domuje in prihaja v njej direktno do izraza, kar se vidi,

ko zardimo ali postanemo bledi.

Voledemort pa mesa in krvi nima, saj jo je pri svojem

poskusu, da ubije enoletnega Harryja, izgubil. Da bi

dosegel svoj cilj (živeti kot največji čarovnik na svetu),

mora s pomočjo magije in nasilja dobiti meso in kri od

drugih: kosti od Harryjevega očeta, ki ga je ubil, meso

od svojega služabnika Glistorepa, ki si za ta namen

odreže roko, kri pa od svojega največjega nasprotnika

Harryja. Zato je Harryjeva kri in torej njegov jaz že od

prve knjige dalje žarišče vsega dogajanja.

12 Waldorfske novice, jesen 2009


Človeški ego se vedno bolj izpopolnjuje, ko obvladuje

tri duševne zmožnosti: mišljenje, čutenje in voljo. V

četrtem letu na Bradavičarki je ta na preizkušnji preko

obvladovanja treh preizkusov v trišolskem turnirju:

ognjeni preskus poguma, kjer je potrebno ognjenemu

zmajo ukrasti zlato jajce; vodni preskus zvestobe,

kjer ne smeš pozabiti na prijatelja ali partnerja, ki je

v nezavesti in v smrtni nevarnosti, ampak ga moraš

rešiti pred vodnimi bitji in morskimi pošastmi; in zračni

preskus ostrine in občutka pravičnosti, kjer mora

oseba sama v labirintu najti svoj center, kljub vsem

napakam, zmedi in grožnjam. Tistega, ki pride prvi,

čaka v tem središču trišolski pokal. Prvaki iz najboljših

mednarodnih šol magije iz Bolgarije, Francije in Bradavičarke

tekmujejo med seboj. Zmagovalec in dobitnik

pokala je tisti, ki pokaže dovolj logičnega razmišljanja,

poguma, čarovniških zmožnosti in veščine soočanja z

nevarnostjo. Človekovo osebnost, jaz, nosi v sebi ime,

s katerim nas kličejo. Čeprav še ni star 16 let, kolikor

naj bi bil minimalno star, da se lahko udeleži turnirja,

in čeprav lahko med seboj tekmujejo le trije prvaki,

pade iz čarobne ognjene čaše ime Harryja kot četrtega

tekmovalca: pergamentni list, na katerem je napisano

njegovo ime, je prestal ogenj v tej čarobni skledi, ki

določa, kdo se sme ali ne sme udeležiti turnirja. Harry

ima torej močan jaz.

Močnejši, kot je jaz nekoga in več ugleda njegovo ime

kot doseže v svetu, bolj se mora ob slavi soočati z razvpitostjo

in v najslabšem primeru napadom na osebnost.

Tukaj imajo osrednjo vlogo mediji. Ker se je zaradi

materine žrtve zmožen upreti smrtnemu čarovniškemu

reku Avada Kedavra, ki ga izgovori Voldemort, je Harryjevo

ime v čarovniškem svetu slavno. Soočati se mora

ne le z občudovanjem in zavistjo, ampak tudi klevetami

in žaljenjem časti. Človeškemu egu je prirojeno, da ima

dvojnika, ki predstavlja skupek vseh egoističnih dejanj

in delovanj kot pomembno orodje zla. Knjiga upodobi

tega dvojnika v podobi 'Noruč Nergo', v katerem se skriva

eden Valdemortu najbolj lojalnih jedcev smrti, ki se

preobrazi s pitjem čarobnega napoja. Pravega Narga je

zaprl v njegov kovček in ga drži tam skritega. Ta dvojnik

pravega profesorja obrambe pred mračnimi silami

je orodje, ki ga Voldemort uporabi, da pride do Harryja

in dobi dostop do njegove krvi. Preko črne magije, ki jo

preobleče v belo, si zagotovi ne le, da pride Harryjevo

ime iz ognjene čaše, ampak tudi, da zmaga na turnirju,

preobražen s strani Nergovega dvojnika v stvar, ki

tistega, ki se je dotakne, nemudoma prestavi v mesto,

ki ga določi čarovnik.

Ena najpomembnejših lastnosti jaza je, da si zmožen

reči da ali ne. V tem živi njegova volja in svoboda. Šibek

jaz se nagiba k temu, da se ukloni močnejšemu ali dovoli,

da postane njegov podložnik. Imperatorjeva kletev,

eden treh prepovedanih in nedopustnih čarovniških

rekov, zlomi neodvisnost ega in osebo, kateri je vsiljen,

spremeni v čarovnikovo marioneto, njegovo orodje. Četrta

knjiga se ukvarja s podrejanjem in emancipacijo.

Skoraj ves rod škratov je na primer zasužnjen vladavini

čarovnikov; Hermione je odločena, da jih osvobodi,

ampak mora spoznati, da so srečni sužnji največji sovražniki

svobode.

Najbolj globoka manifestacija ega stoji iz lastne moči.

Tudi Voldemort mora to spoznati. Ko poskuša podjarmiti

druge in si pridobiti brezmejno moč, s pomočjo

katere namerava premagati smrt, se sreča z zvezanim

Harryjem, in to potem, ko se je s pomočjo njegove krvi,

Glistorepove odrezane roke in kosti njegovega umorjenega

očeta v čarovniškem kotlu, ponovno vrnil v

življenje. V prisotnosti svojih jedcev smrti Voldemort

Harryju odveže verige, ki so ovite okoli nagrobnika

njegovega umorjenega očeta in ga pozove k dvoboju. Z

močjo svoje magične palice ga prisili, da se pred njim

prikloni in mu nato zagrozi z magično kletvijo križanih,

drugim od prepovedanih treh rekov, da ga prisili, da

izreče besede uklonitve. Toda s svojimi zadnjimi močmi

– to je njegov ego, na katerega se lahko popolnoma

zanese, brez vsake pomoči z Bradavičarke ali Dumbledorove

zaščite, se Harry dvigne in se upre temnemu

gospodarju z besedami NE BOM! Neuklonjen in torej

svoboden se odloči v magičnem dvoboju spopasti z Voldemortom,

čeprav mora dopuščati možnost, da bo na

koncu umrl. To je najvišji preskus jaza: z lastno močjo

se upreti popuščanju in podreditvi ter zavoljo avtonomije

in svobode, v kateri lahko ego resnično živi. Tvegati

smrt, a to narediti s popolno integriteto. Natančno ta

svobodna odločitev ega, reči 'ne!' in trenutek največje

nevarnosti prikliče pomoč, ki Harryju omogoči, da ni

premagan in da uide iz Voldemortovih krempljev. Toda

ta odločitev sproži v svetu čarovnikov razkol, iz česar

sledi celo novo poglavje sage o Harryju Potterju, ki ga

vodi do petega praga

Se nadaljuje.

objavljeno v reviji New View

prevod: Marina Nuvak

Waldorfske novice, jesen 2009 13


U t r i n k i

Gmajnice

Magda Mlekuž

Živali so in imajo v razvoju človeka posebno vlogo.

Skozi človeško zgodovino so opravljale različne

vloge. Tudi odnos ljudi do posameznih živali se

zelo razlikuje, saj ima vsak del sveta svoje navade.

V novejših pristopih pri reševanju raznovrstnih tegob

'sodobnega' človeka v različnih starostnih obdobjih se

vedno bolj uveljavlja uporaba živali. Obstaja več teorij,

na podlagi katerih lahko glede na značilnosti in posebnosti

v razvojnem obdobju, razložimo smiselnost in

koristnost druženja , navezovanja stika z živalmi (Marinšek,

Tušek, 2007). Žival spodbuja človekov razvoj

ter mu pomaga odpravljati težave, s katerimi se vsak

dan srečuje.

Odločitev za tedensko sprehajanje psov v Gmajnicah

je bila zelo hitra. Pri vključevanju v razredno skupnost

so posamezni učenci imeli kar nekaj težav, pri reševanju

zapletov s sošolci pa so bili precej ostri. Prav tako

so zelo težko zmogli upoštevati navodila in opozorila

učiteljev. To pa ni pomenilo, da si stikov niso želeli.

Vsaka taka situacija je pomenila tudi bolečino, nelagodje

posameznika, ki se je tako odzval. Velikokrat

spregledamo otroka, ki je potopljen v svoj svet in svojih

stisk ne izkazuje z zunanjimi reakcijami. In vse to je

bilo v razredu prisotno.

Pa smo jo mahnili v Gmajnice, in to ob vsakem vremenu.

Nekateri učenci so dobili svoje dežnike. Od novembra

do konca maja. Najprej trije otroci … Ogled

pesjakov od zunaj je otroke navdajal z radovednostjo,

preoster lajež pa jih je za nekaj metrov odmaknil. Prvo

čakanje je bilo najbolj nestrpno. Nestrpno smo čakali,

kateri kuža nam bo dodeljen. Kar nekaj smo jih spoznali

v tem obdobju. Tinko, živahno malo psičko, smo

sprehajali po operaciji. Darko je bil izredno močen, celo

tako, da je najmočnejšega fanta spodnesel in vlekel kot

vprežni pes po novozapadlem snegu. Kasper je bil najbolj

zaželen in prav zares na koncu že naš prijatelj.

Ob koncu leta smo z večjo skupino pse tudi skrtačili

in uredili. Običajno smo takrat, ko smo čakali, malo

pobožali še mucke, ki so se zbirale pod streho sosednje

zgradbe. Starši so svoje otroke prišli iskat v Gmajnice.

Na pomlad smo začeli v Gmajnice odhajati z mestnim

avtobusom in nato peš. Tudi to je bila svojevrstna dogodivščina.

Polja ob kolovozu so nudila različne možnosti

raziskovanja. Učili smo se piskati na regrat. In seveda

meni nikakor ni šlo in otroci so mi takoj povedali,

da ne vedo, če mi bo kdaj uspelo. Imeli smo možnost

opazovati fazane, jedli robidnice, spoznavali drevesa.

Proti koncu šolskega leta so učenci s seboj odnesli tudi

šolske torbe. Učenca, ki se nikakor nista prenašala v

razredu, sta postala zaveznika. Pomagala sta si pri nošenju

torbe. No, in v maju, ko je bilo vroče, so nekateri

zelo radi delili vodo. Drugim je bilo to težje.

Vsako naslednje jutro smo v razredu pri novicah povedali

tudi kakšno dogodivščino. Fantje so pse tudi narisali,

saj so se na njih na navezali. In želja po obisku

Gmajnic je iz dneva v dan naraščala pri vseh učencih.

Tako sem ob šolskega koncu leta otroke odpeljala v

dveh skupinah v Gmajnice. Veselje je bilo veliko, sedaj

so vsi videli, kaj so Gmajnice in kaj pomeni dobro

delo.

Seveda so se otroci ob vseh teh naših obiskih na pse

bolj privadili, si jih upali pobožati in pokazali željo, da

bi imeli kakšno žival doma.

Še enkrat se je potrdilo, da življenje rodi življenje. In

konec šolskega leta smo okronali z obiskom kmetije.

Otroci so lahko jahali konja ter imeli stik s konjem tudi

pred in po ježi.

Enajsta šola pod mostom ima pester predmetnik in

vsebine so vedno na voljo. Pritegnejo vse, če le imajo

možnost v to šolo vstopiti.

Literatura:

Maksimiljana Marinšek in M. Tušek ( 2007):

Človek žival, zdrava naveza: 11.

14 Waldorfske novice, jesen 2009


U t r i n k i

Petra Melik

Poletna šola v Pragi

od 6. 7. do 12. 7. 2009

Nepozabna poletna šola v Pragi.

Ekipa: Miljenka, Jana, Breda in Petra.

Kdaj smo se odpravile?

V začetku poletja. V začetku dneva.

Takrat, ko je sonce že pošteno grelo avtomobilsko karoserijo.

Seveda smo bile za odhod dogovorjene zgodaj

zjutraj, ko rosne kapljice še počasi polzijo s travnih listov,

a ne gre vedno vse tako, kot si mi želimo. Z manjšim,

nekajurnim zaostankom, smo počasi prečkale navidezni

meji. Najprej slovensko-avstrijsko, čez nekaj ur

še avstrijsko-češko. Praga je bila že za ovinkom.

V poletno topli, večerni Pragi pa nas je čakala še enourna

'testna vožnja' po enosmernih ulicah, dokler sem

nam na koncu le ni nasmehnila sreča in smo našle pravi

izvoz ter se po nekaj kilometrih zunaj centra Prage

pripeljale do waldorfske šole. Dvonadstropna hiša z rumeno

obarvano fasado (ki smo jo videle šele naslednjega

dne, ob dnevni svetlobi) nas je sprejela v svoj topel

objem, skupaj s prijaznimi češkimi organizatorji poletne

šole.

Za nami je bil dolg in naporen dan, a vendarle je bil za

nekatere še daljši, kajti večina seminaristov je prišla za

nami oz. celo ponoči. V avli smo si ogledale program, ki

nas je čakal v prihajajočem tednu. Preverjale smo vrste

delavnic: Kam se lahko vpišemo? Kaj si lahko izberemo?

A smo se odločile, da je bolje, da vse skupaj lepo

prespimo in se zjutraj z naspano glavo podamo novim

izzivom naproti.

Zjutraj smo se srečali v skupni predavalnici, kjer je

uvodne besede spregovorila Astrid Bjonness. S predavanjem

pa je vsak dan nadaljeval David L. Brierley. Da

bi se vsakodnevno lažje pripravili na intelektualno poslušanje,

smo se pol ure pred predavanjem razgibavali

in umirjali z bothmer gimnastiko, ki jo je vodila Katalin

Barabas iz Madžarske. Izvajali smo sproščujoče vaje, se

povezali sami s seboj in se s pomočjo vaj povezali z drugimi

člani skupine. Ker nas je bilo udeležencev preveč

(približno 70) za eno skupino, smo bili razdeljeni v dve,

ki sta si sledili v polurnem zamiku.

Predavanja so bila vezana na temo: 'Skrb za dušo v

času sprememb' (Takeing Care of the Soul in Times of

Change).Spraševali smo se o tem, kakšno družbo hočemo,

kakšna identiteta posameznika je potrebna za

današnji spreminjajoči se čas in kaj je smisel življenja.

Kaj pričakujejo starši od vzgoje? Odgovor je bil, da želijo,

da bi bili njihovi otroci srečni. Kaj moramo mi kot

strokovni delavci storiti, da lahko dosežemo takšno

kvaliteto življenja? Ali smo pri našem delu vezani na

rezultat ali na proces? Teme so se stopnjevale in nadgrajevale.

Strukturirana predavanja so v nas vsak dan

spremljala in v nas spodbudila globlje razmišljanje o

poslušanem.

Po predavanju smo se razdelili po skupinah in nadaljevali

delo v različnih delavnicah. Na voljo so nam

bile: delavnica za razvoj govora (Ildiko Revesz iz Madžarske),

dramska delavnica (Trygve Mjoen iz Norveške),

delavnica za risanje portretov in slikanje ozadij za

zaključno dramsko igro (Kari Frid iz Norveške), delavnice

za izdelavo različnih vrst mask in improvizacijo z

Waldorfske novice, jesen 2009 15


U t r i n k i

maskami (Tone Lunde iz Norveške), pogovorne skupine

pod vodstvom Godija Kellerja (iz Norveške) in drugih

izvajalcev.

Vse delavnice so dosegle svoj vrh, ko smo za zaključek

vsi skupaj zaigrali igro 'Kraljeva nova oblačila'. Naš

oder je bila celotna šola, od drugega nadstropja pa vse

to pritličja in vrta pred šolo. Vsi hkrati smo bili igralci

in gledalci. Vzdušje je bilo čudovito, razgibano in predvsem

delovno.

Prostor za skupne obroke, počitek, premor in druženje

je bila jedilnica in zunanji vrt šole. Zajtrke so pripravljali

izredno gostoljubni učitelji in učiteljice iz Češke.

Kuhanje kosil smo si razdelili po različnih deželah,

iz katerih smo prišli. Tako smo okušali hrvaške, madžarske,

armenske, litvanske, latvijske, in češke specialitete.

Dva večera sta bila namenjena poslušanju biografij.

Christopher Clouder nam je govoril o slikarju Paulu

Kleeju. Življenjsko zgodbo H.K. Andersena pa nam je

povedala Astrid Bjonness.

Ostali večeri so bili največkrat namenjeni plesu in

druženju. Največ zaslug za čudovito plesno vzdušje je

imel Andras Arato iz Madžarske in njegova glasbena

ekipa. Plesi so se prepletali z igrami. Igra s plesom.

Sredino popoldne so organizatorji namenili ogledu

mesta. Vodil nas je vodič, ki je imel Prago in njeno zgodovino

v malem prstu. Vse pripovedovano pa je začinil

s humorjem, ki je tako skupaj z informacijo lahko veliko

lažje seglo do naših možganskih celic.Obiskali smo

svetovno znano prodajalno in izdelovalnico marionet.

Tu izdeluje marionete 60 lutkarjev oz. umetnikov iz celega

sveta.

Zadnji večer je bil namenjen predstavitvi posameznih

dežel. Predstavitve so bile kulturno, umetniško ter humorno

obarvane. Naslednje jutro je bilo slovo težko.

Obljubili smo si, da se zagotovo zopet vidimo.

Prisostvovale smo Miljenka Mohorič, Jana Dagarin,

Breda Pavlovič in Petra Melik.

Maja Maletin Kolarič

Epoha zgodovine

evropske arhitekture

v četrtem letniku waldorfske

gimnazije

Eden od ciljev predmeta Zgodovina evropske

arhitekture je, da bi dijaki doživeli razvojne stopnje

v umetnosti tudi izkustveno, ob uporabi in obisku,

videnju in skiciranju objekta ter, nenazadnje, ob razmišljanju

o razvoju zavesti človeštva.

Tako bolje dojemajo estetske vrednote umetniških del,

in sicer v odnosu do časa in prostora. Učimo jih, da čim

bolj razlikujejo tankočutno kvaliteto forme, volumna, prostorske

orientacije, in razmišljajo o možnostih , ki jih ponuja

gradbeni material. Tako smo razvoj obdobij razlagali

s treh vidikov: kot umetniški slog in obliko, kot tehnični

in konstrukcijski dosežek in kot socialno funkcijo, ki jo

ima objekt.

Preko umetnostnih obdobij antike, starokrščanstva, romanike,

gotike, renesanse, baroka, klasicizma in secesije

smo se dotaknili tudi organske arhitekture in moderne

dobe.

Preučevali smo zakonitosti stavb, gradov, cerkvenih

objektov in drugih samostojnih objektov ter mest kot urbanističnih

enot.Ogledali smo si pomembne arhitekturne

umetnine mojstra Plečnika in baročne ter secesijske stavbe

v Ljubljani.

Umetniška ekskurzija po Italiji, Franciji,Španiji in Švici je

bila ključni del epohe. Učitelji smo si želeli, da bi dijaki na

poti doživeli naravne značilnosti in znamenitosti dežel kot

enega izmed vzrokov za tako plodne umetniške dosežke, ki

smo si jih tam ogledali. Objekte so skicirali, risali in fotografirali

ter beležili svoje vtise v dnevnik.

Med potjo so dijaki samostojno predstavljali referate,

ki so se dotikali arhitekturnih obdobij, spomenikov,

umetnosti,zgodovine in zemljepisnih področij.

Skupinsko predavanje vsem drugim dijakom in še staršem

in učiteljem o uspešno zaključeni poti so pripravili z

velikim veseljem in je bilo z navdušenjem sprejeto.

In zakaj smo se odločili prav za to pot? V pretežno romanske

dežele smo potovali zato, da uravnotežimo germanski

vidik, ki je močno prisoten v učnem programu naše šole,

kjer se dijaki učijo dva germanska jezika. Želeli smo, da se

seznanijo tudi z romanskimi deželami, njihovo kulturo in

pristnim vzdušjem.

16 Waldorfske novice, jesen 2009


U t r i n k i

Zgodovina

evropske

arhitekture

Ekskurzija 2009

Urša Zupanc

Švica, Francija, Španija, Italija

25. 8.–14. 9. 2009

Torek, 25.8. Ljubljana, Dornach, Basel

Sreda, 26.8. Ronchamp, Versailles, Pariz

Četrtek, 27.8, Petek, 28.8., Sobota, 29.8. Pariz

Nedelja, 30.8. Chartres, Chenonceau, Poitiers

Ponedeljek, 31.8. Pot v Bilbao

Torek, 1.9.

Bilbao

Sreda, 2.9. Prost dan, zvečer v Puenta la reino

Četrtek, 3.9. Pot sv. Jakoba, Irache, Pamplona, Olite

Petek, 4.9. Zaragoza, Barcelona

Sobota, 5.9., Nedelja, 6.9. Barcelona

Ponedeljek, 7.9. Figueres, Carcassonne

Torek, 8.9. Arles, Camargue, Les Stes. Maries de la Mer

Sreda, 9.9. Prost dan v kampu.

Četrtek, 10.9. Pont du Gard, Orange, Avignon

Petek, 11.9. Roussillon, Aix en Provence, Salernes

Sobota, 12.9. Fragonard, Monako, Milano

Nedelja, 13.9. Milano, Vicenza (s Palladijevo arhitekturo)

Ponedeljek, 14.9. Padova, Benetke, Ljubljana

Če vam povem po pravici, smo se najprej upirali, da bi cele tri

tedne popotovali naokoli in si ogledovali stavbe. Ko smo se v

torek, 25. avgusta, zjutraj poslovili od domačih in se vkrcali na

avtobus, smo se prepustili usodi.

Začeli smo v Švici, kjer smo si ogledali waldorfski 'tempelj' Goetheanum

v Dornachu, katerega notranjost je kot mavrica. Nadaljevali

smo kar v Parizu. Tam smo preživeli štiri dni, predelali

muzeje (Louvre, Orsay, Versailles, cerkev Notre Dame, Saint Chapelle)

in novejšo umetnost (Eifflov stolp, Centre Pompidou).

Ekskurzije po Zahodni Evropi se bom vedno

spominjala kot nečesa enkratnega. Seveda smo kdaj

pa kdaj znoreli zaradi skiciranja arhitekture, zaradi

sendvičev in postavljanja šotorov v temi, zaradi nenaspanosti

(prav dobesedno), k vsemu pa je pripomogel tudi čas polne

lune, ki je trajal kake štiri dni, kar pa je bilo čisto dovolj.

Na poti proti Španiji smo si ogledali katedralo v Chartresu ter

renesančni grad Chenonceau, ki svoje noge namaka v vodi. Naša

zadnja točka Bilbao, glavno mesto Baskije, bo gotovo marsikomu

ostalo v lepem spominu, saj smo tam imeli tudi prosti dan,

ko smo se imeli priložnost kopati v Atlantiku med dvometrskimi

valovi. Tudi Guggenheim, muzej moderne umetnosti, nas ni

pustil ravnodušne. Deseti dan potovanja smo naredili dvanajst

kilometrov po znani španski romarski poti svetega Jakoba (Camino).

Mogoče se sliši veliko, toda prehodili smo jo prej kot v

treh urah. Vseeno smo se srečni usedli na avtobus in zadremali

na poti do našega kampa.

V Barceloni smo spali na vrtu prijateljice g. Velepiča. Vse v redu

in prav, če bi le imeli pravi tuš. Ker to ni bilo mogoče, smo se tri

dni tuširali na vrtu s cevjo, iz katere je tekla ledena voda.

Waldorfske novice, jesen 2009 17


U t r i n k i

Igor Velepič

Turneja po Angliji

in Škotski

Pevski zbor staršev in učiteljev WŠLj

Pa saj je bilo po svoje zabavno. V Barceloni smo si ogledali

veliko Gaudijevih del (park Guell, stanovanjsko hišo La Pedrera,

cerkev Sagrada Familia), barcelonski grad, dva muzeja in še

kaj. Po temeljitem pospravljanju vrta gdč. Klare smo se nekaj

dni kasneje podali v Figueres, rojstni kraj Dalija, vsestranskega

umetnika, in v njegov muzej. Zvečer smo spali v hostlu v trdnjavi

Carcassonne na vrhu hribčka, še prej pa šli na večerni sprehod

okrog obzidja. Naslednji dan smo v Arlesu obiskali samostan St.

Trophime, rimsko areno, potem pa, juhu, je bil še en prosti dan

ob morju, ki je prehitro minil. Naslednji dan je bil v znamenju rimske

arhitekture (gledališče v Orangu, akvadukt Pont du Gard).

Do Avignona smo se peljali celo večnost, ko smo pa končno bili

tam, smo si pogledali papeško palačo, kamor so se papeži zatekli

med preganjanjem. Mimogrede, slog je gotski. V bližini stoji

Pont d'Avignon, ki sega le do polovice reke, kot bi ga tam nekdo

odsekal.

Dan kasneje se je začel v hriboviti Provansi, nadaljeval v parfumeriji,

potem pa smo odhiteli v Monako, ki je mesto in država

zase. Spali smo v milanski waldorfski šoli. V Milanu si je našo pozornost

zaslužila milanska stolnica, v Viccenci pa Palaldijeva dela

v slogu italijanske renesanse.

Zadnji dan smo preživeli v deževnih Benetkah. Veter je tako pihal,

da ni bilo sledu o vonju iz kanalizacije. Drugače pa so Benetke

zanimivo mesto, polno golobov in čolničev. Paladijeva bazilika

in velik trg pred njo sta center mesta. Če verjamete ali ne, je v

Benetkah več kot trideset cerkva. Nazaj smo se peljali z avtobusom,

ki je bil pravzaprav ladjica. Potem pa še z vlakom iz Benetk.

Takrat smo se zares zavedli, da smo na koncu ekskurzije. Tisti

občutek, da se bomo vedno spominjali, kar smo doživeli, in da

bo to vedno ostalo med nami, vse, kar nas je še bolj povezalo.

Danes verjetno ni nikomur žal za vse tri tedne. Videli smo toliko

stvari, od rimskih do modernih stavb, se naučili ogromno

(no, kakor kdo), največ pa, mislim, dmo se naučili o samih sebi in

medsebojnih odnosih.

Našemu zboru, ki to šolsko leto praznuje deseto

obletnico ustanovitve, nastopov in koncertov

nekako ne manjka, je pa vsakoletna sezona

smiselno zaokrožena s turnejo po zanimivih krajih. Za

nami so že marsikatere dežele, za letos pa smo imeli

v načrtu turnejo po Maroku, Španiji in Franciji. Spričo

okoliščin smo morali naš načrt spremeniti in tako smo se

25. aprila z letališča v Benetkah odpravili v severno Anglijo.

Pred tem smo si v Gorici ogledali še državno tekmovanje v

kajakiranju … in eno pevko skorajda pozabili v štacuni s

pršutom. Do Benetk je šel z nami tudi Alex, gost iz Ukrajine.

Ko smo prileteli v Liverpool (na letališče Johna Lenonna z

veliko simpatično skulpturo rumene podmornice), so nas

tam pričakali že David Burbidge in družina Pušnik s tremi

malimi avtobusi. Skozi angleško umirjeno pokrajino smo se

odpeljali v Kendal, kjer so nam pripravili družabni sprejem

in okusno večerjo z lokalnimi kulinaričnimi posebnostmi.

Ob devetih zvečer smo imeli v Job Pennington Memorial

Hall koncert slovenskih ljudskih pesmi.

Naslednji dan, v nedeljo, smo ob desetih zjutraj peli

pri anglikanski maši v tipični, ljubki župnijski cerkvi v

Dentu. Hkrati je skupina pevk prepevala slovenske pesmi

v Brigflatts Quaker Meeting House, Ljoba Jenče pa

je imela delavnico prepevanja slovenskih ljudskih pesmi

v Dent Memorial Hall. Zatem smo odšli na idiličen

prepevajoč sprehod med starimi hišami, čredami ovac,

vodami in slapovi, mostovi in livadami skupaj z člani

dveh zborov: Cautley Carollers in Lakeland Voices.

Vmes smo se večkrat ustavili in prepevali, pa tudi izboren

piknik so nam pripravili med potjo! Priredili smo

si pravi pevski praznik! Temu je sledil popoldanski čaj

in vaja za koncert. Ob štirih smo namreč imeli koncert

v Dent Memorial Hall, skupaj z zborom Gladly Solemn

Sound Choir. Skupaj smo zapeli tudi eno angleško in

eno slovensko pesem. Nato smo imeli okusno večerjo

in temu je pozno v noč sledil očarljiv tipičen skupinski

ples 'Ceilidh', ki ga je vodila ('caller') Clare Pope, igral

pa je Garsdale Street Band. Posnetke se da pogledati

tudi na You Tubu.

V ponedeljek smo se odpravili na dolgo, a idilično vožnjo

na Škotsko. V Edinburghu so nas prisrčno sprejeli

na tamkajšnji waldorfski šoli s katero imamo že dolgo

dobre in produktivne vezi, nam razkazali vse prostore,

dijaki dvanajstega razreda pa so nam pripravili super

kosilo. Zvečer smo imeli piknik pojedino kar v šolski

dvorani z zborom Harmonise Comunity Choir iz Edinburgha,

čemur je sledil vzajemen koncert in nato še

18 Waldorfske novice, jesen 2009


skupno petje in ples. Zopet smo prespali po družinah,

oz. pri članih zbora in učiteljih iz šole.

V torek smo zapeli učencem in dijakom ob slovesnosti

praznovanja 70-letnice delovanja Edinburgh Steiner

School. Tudi ko smo obiskali (tokrat polne) razrede je

bilo prav ganljivo videti učence, kako pozorno in zavzeto

so nas poslušali in potem še po hodnikih popevali

motive iz naših pesmi ... Ob enajstih smo imeli vajo

za opoldanski koncert v ultramogočni edinburški katedrali

(St. Giles Chatedral). Koncert smo imeli ob 12.15

po navdihujočem nagovoru duhovnika. Vse poslušalce

je povsem očarala Ljoba Jenče s svojim programom,

pa tudi nad izvedbo slovenskih sakralnih in ljudskih

skladb so bili vsi navdušeni. Takšnega nastopa se ne

pozabi zlahka! Potem smo se vrnili na šolo, tam so

nam zopet pripravili kosilo in odpeljali smo se v škotsko

hribovje, kjer smo v Pitlochryju večerjali v značilni

restavraciji skupaj s slovensko častno konzulko na

Škotskem, Ano Wersun, ki nas je s spremstvom prišla

pozdravit in prisluhnit.

Ko smo šli do dih jemajoče lepe Dunkeld Cathedral

na vaje za večerni koncert, nas je spremljal 'highland

bagpiper'.

soko cenjeni moderni škotski parlament od zunaj in

znotraj). Na letališču smo se poslovili od našega občudovanja

vrednega organizatorja, sicer pa tudi častnega

člana našege zbora, Davida Burbidgea!

Nato smo leteli v Zadar, kjer smo povsem ob morju

prespali v tamkajšnjem mladinskem hotelu. Naslednji

dan smo si šli ogledat mesto in prisluhnit vodnim orglam.

Zapeli smo še v zadrski katedrali. Potem smo se

počasi odpravili proti domu, vmes imeli dolgo morsko

kosilo in pozno zvečer prispeli domov.

Hvala pevcem za vzdržljivost in potrpežljivost, prav

tako pa tudi njihovim domačim. Hvala Ljobi Jenče, ki

je povsod, koder smo peli, s svojim delom programa

očarala vse prisotne, Marinku za logistiko in trajnožarečo

dobro voljo, ge. Maletin za prevajanje in povezovanje,

družini Pušnik pa za dodatno podporo s prevozi

in pripravami na terenu ... Skratka, res lep je občutek,

da smo, kolikor je le mogoče, zaužili lepote teh krasnih

krajev in hkrati tja zgledno ponesli slovensko pesem in

duha.

Svečani koncert smo imeli še z zborom Sine Nomine

iz Pitlochryja in s Petom Clarkom ter njegovimi 'Scottish

fiddlers'. Že samo peti v tej očarljivi katedrali je

bilo izjemno, bili pa smo tudi prelepo sprejeti in po nastopu

deležni navdušenja in hvale, kakršne nismo kar

tako vajeni. Po nastopu smo odšli v znameniti Dougie

Maclean's Scottish Folk Music pub v Dunkeldu, kjer je

tipična škotska zasedba izvrstnih glasbenikov igrala še

dolgo v noč, mi (tudi ostali dve zasedbi in del poslušalcev

na koncertu) pa smo prepevali in plesali še dolgo

v noč in ustvarili vzdušje, kakršnega tudi vsega vajeni

domačini že dolgo menda ne pomnijo!

Prespali smo v malce pravljičnem hotelu v Pitlochryju,

nekateri pa smo se zjutraj pred zajtrkom sprehodili

skozi mesto do 'lestve za losose', ki se iz daljav

Atlantika pridejo drstit v ta škotska visokoležeča jezera.

Potem smo se odpeljali še v Edinburgh na sprehod

in nakupe (nekateri smo si šli ogledat arhitekturno vi-

Waldorfske novice, jesen 2009 19


U t r i n k i

Učiteljska

ekskurzija 09

Igor Velepič

Tudi učitelji se tradicionalno enkrat letno

odpravimo na strokovno ekskurzijo, ki poživi

naše poznavanje geografije, političnih ved,

telovadnih spretnosti, glasbenih veščin, pedagogike,

jezikov ... ter okrepi naše kolegialne vezi in nas poveže v

težave skupaj premagujočo skupnost tudi izven okvirov

šolske zgradbe!

Tokrat smo se na pot odpravili že jeseni, in sicer po

krajih naše nekdanje širše domovine. Lepega oktobrskega

dne smo se po pouku odpravili na pot skozi lepote

Bele krajine in se ustavili v Zadru, kjer nam je naš

kolega dr. Klemen Lah razkazal mesto s poudarkom

na Filozofski fakulteti, kjer je sam že nekaj let gostujoči

predavatelj na oddelku za kroatistiko. Morda bo pa

tam kmalu nastala tudi katedra za waldorfsko pedagogiko

... Potem smo se ustavili ob znamenitih morskih

orglah (žal malce po sončnem zahodu, za katerega je A.

Hitchcock dejal, da je najlepši na svetu) in na instalaciji

sončnega sistema pod jasnim zvezdnim nebom.

Prespali smo v obmorskem mestecu Klek, od koder

smo se naslednje jutro z ladjico popeljali med trstičjem

in bujnim rastjem po delti male Neretve. Povzpeli smo

se na lokalne vršace, za tem pa smo bili deležni izvrstnega

ribjega kosila. Popoldne smo si privoščili tudi

tako opevano obiranje mandarin, saj je za ta opravek

sedaj ravno pravšnji čas. Seveda je bilo treba dan umetnostno

zgodovinsko izpolniti z obiskom Dubrovnika v

vsem svojem nekdanjem sijaju. Temu je pa sledilo še

nočno kopanje v morju. Naslednji dan smo šli skozi

Metkoviće (rojstno mesto naše učiteljice evritmije, ge.

Vide Čuletić), mimo spomenikov bogumilov (stečki), do

romarskega svetišča Međugorja, kjer je bila tudi tokrat

množica ljudi s celega sveta. Nato smo se skozi tipično,

kamnito hercegovsko pokrajino zapeljali do Mostarja.

Skozi to očarljivo mestece nas je popeljala izkušena

vodička, za skok z mostu pa se nismo opogumili.

Smo si pa podrobneje ogledali džamijo in 'bosansko

hišo'. Gastronomska poizkušnja za BiH tipičnih jedi

je bila tod najboljša ... Med vožnjo do Sarajeva smo

se ustavili še pri ostankih strateško porušenega mostu

čez Neretvo in malce obudili spomin na zgodbice

o 'velikom maršalu', katerega spomin je po tej deželi

vseprisoten. V Sarajevu je bila zavolj hladu in dežja s

snegom legendarna Baščaršija precej pusta, a mi smo

se ob centralnem vodnjaku, imenovanem Sebilj, dobili

z Lejlo in Nenadom, ki sta postavila in vodita sarajevski

waldorfski vrtec. Posedli smo se ob čaju (v enem redkih,

nekadilcem kar prijaznih lokalov) in poklepetali,

potem pa smo si še družno ogledali Muzej sevdaha oz.

petja sevdalink, otožnih ljubezenskih pesmi bosanskih

muslimanov. Baklave in tufahije so bile tudi tu odlične!

Zadnji dan smo bili najprej deležni pripovedi o novejši

zgodovini mesta Sarajeva ter države Bosne in Hercegovine,

potem pa smo se z avtobusom zapeljali nad

mesto in obiskali waldorfski vrtec 'Jabuka'. Navdušeni

smo bili nad zgodbo o tem, kako jim je uspelo postaviti

veliko zgradbo s krasnim vrtom in waldorfskimi igrali

(v snegu) in zopet smo se prepričali, da je sreča s pogumnimi!

Okrepčani od ogleda in z zelo oprimističnim razpoloženjem

smo se nato odpravili še na ogled 'Tunela', kjer

smo si imeli še enkrat možnost ogledati, kako ljudje

najdejo rešitev iz nemogočih razmer, če s silami volje

stopijo skupaj! Gre namreč za podzemni rov, ki so ga

Sarajevčani izkopali pod letališčem, da so premagali

odrezanost od zaledja. Remek delo iznajdljivosti in volje!

Potem smo se odpeljali proti domu skozi Travnik, mesto

nobelovca Iva Andrića, in skozi Jajce (znameniti

slap), kjer se je formirala SFRJ. Nato pa še nekaj meja

in zjutraj pouk. Pouk, pri katerem je bilo moč zaznati

tako blago utrujenost od naporne poti, kot tudi osveženost

in novo navdušenje nad snovmi, o katerih bomo

lahko govorili iz lastne izkušnje in ne le dobrih priprav

in naučenosti ...

Hvala kolegom, ki niso mogli z nami, a so poprijeli za

nadomeščanja, pa tudi družinam učiteljev za razumevanje.

Hvaležni smo za priložnost, da smo se lahko razbremenjeno

marsikaj pomenili in dogovorili, pa tudi,

da nam je tovrstno družno potovanje in raziskovnje vedno

znova v veselje.

20 Waldorfske novice, jesen 2009


I z š o l s k i h k l o p i

Slovenija

Slovenija je majhna po velikosti,

vendar bogata po raznolikosti.

Vidim lahko morje, školjčišča,

barje, mokrišča,

hribe in doline,

jame in nižine,

jezera, gozdove,

reke in slapove,

vinograde in hmeljišča,

njive, jagodišča,

polja in planine,

sadovnjake, soline,

živali pestrih nahajališča,

zveri, ptice in mravljišča,

ceste, letališča,

železnice, parkirišča,

parke in igrišča,

koncerte, gledališča.

Vrtce in vzgojitelje,

učence in učitelje,

znanstvenike in politike,

pesnike in kritike,

peke in mesarje,

pisatelje, knjižničarje,

arhitekte, zdravnike,

kmete, obrtnike;

revne in bogate,

sestre in brate.

Vsi spadamo v skupino -

SLOVENSKO DRUŽINO.

Brina Meze Petrić, 9. r

Slovenija

Slovensko podeželje izpolnjuje ti vse želje.

Zelenje ti pokaže, o svoji lepoti ne laže.

Večno lepo blesti, pod snegom dobro spi.

Ljudje prihajajo, z lepoto odhajajo,

Že ko pridejo, kmalu ne odidejo.

Ko na podeželju cveti, nihče ne ihti.

Filip Kejžar, 9. r

Mrtva kopriva

Mrtva kopriva dobila je ime

po tisti koprivi, ki te ožge.

V mrtvi koprivi ognja pa ni,

z lepimi cvetki sebe krasi.

K pravi koprivi metulj prileti,

mrtvi koprivi čmrlj 'teži'.

Rožmarin oče, kopriva je mati,

vsi so v družini, vsi so ustnati.

Žajbelj, melisa, sivka, majaron,

aromatiščnih zelišč je tu cel bataljon.

učenci 6.b razreda

Agregatna stanja

Trdnine mešajo se ne,

imajo pa oblike prav vse.

Nekatere se bahajo tud' s tališčem

in se stalijo nad ognjiščem.

Ko se spremenijo v kapljevino,

le-ta ima ravno gladino.

Kapljevinsko je lepo stanje,

v puščavi celo sanje.

Plin nima oblike

ali olike,

vse, kar mu daš,

zavzame čez čas.

Severin Rudolf, 8. r

V šoli v naravi smo se učili jadrati

Najprej smo se naučili nekaj o vetru,

morju, jadrnici, vremenu in jadranju, nato

pa smo se z inštruktorjem na jadrnici preizkusili

tudi na morju. Zbrali smo se trije

in se pridružili vodniku. Še prej smo morali

jadrnico, seveda, pripraviti in pripeljati

do morja.

Ko smo se po trije vkrcali, nas je učitelj

najprej zapeljal en krog, nato pa smo se

postopoma menjavali na krmilu. Upoštevati

smo morali sunke vetra (burje), ki

smo jih opazili s pomočjo temnosti morja,

smer vetra, katero smo ugotovili po obrnjenih

zastavah in privezanih jadrnicah in

seveda stabilnost jadrnice ter smer plovbe.

Bil sem navdušen nad hitrostjo tako

majhne jadrnice, obenem pa sem začutil

moč morja in vetra.

Najprej je bilo treba obvladati jadranje z

bočnim vetrom, ker je najvarnejše in najvarnejše.

Pri zavojih in obratih smo morali

paziti , da nas ne bi zadel pravokoten

drog na jambor, imenovan bum. Gledali

smo, da smo imeli zmeraj jadra polna vetra,

zategovanje jader pa smo prepustili

inštruktorju. Naučili smo se tudi, da moramo

pred jadranjem nujno pogledati

vremensko napoved in zaradi preventive

obvestiti bližnje o našem jadranju.

Za jadrnico se moramo tudi primerno

obleči. Predvsem čevlje, kapo in rešilni

jopič. Zelo dobro je tudi, če poznaš vozle

in jih znaš pravilno uporabljati. Pomembni

za jadranje so: moški vozel, zastavni

vozel, osmica, pašnjak, sidrni vozel, vrzni

vozel, bitveni vozel in vozel za vleko.

No, nekaj smo se naučili, za samostojno

jadranje, pa bi potrebovali malo daljšo

šolo v naravi.

Domen Koren, 9. r

Waldorfske novice, jesen 2009 21


OE Ma r i b o r

Natalija Postružnik

Od Soče do Save

ali zakaj je trinajst

srečna številka

Povsod se naučim kaj novega. Ampak toliko, kot

sem se sedaj, ko sem z otroki 6. razreda vandrala

od Soče do Save, pa že dolgo ne. Trinajst učenk

in učencev, trije starši, dve učiteljici in ena vodnica. In moj

nahrbtnik, na začetku težak 17 kilogramov. Ne, nisem

nosila svoje najmlajše hčere zraven.

Pa začnimo na začetku. Starši šestega razreda OŠ

Waldorf smo prejeli pismo učiteljice Iče Marušič: da bo

prehod s počitnic v šolo lažji, gredo učenci že drugi teden

v šolo v naravi. Pprehodili bomo učno pot od izvira

Soče do izvira Save, preplezali Krn, pogledali rove na

Batognici, prespali pri Krnskih jezerih … in se zadnji

dan kopali v Bohinjskem jezeru. Odločitev, da se jim

pridružim, je padla pravzaprav tik pred zdajci; kot se

na tak način zgodi toliko dobrih stvari.

Izvir Soče je presenetil s svojo močjo in vehementnostjo;

še dobro, da so na kažipotu zbrisali besedo 'zelo'

in je ostala le oznaka 'zahtevna pot'; ki pa so jo otroci

spregledali in prav vsi do zadnjega splezali – tudi po nevarnem,

z jekleno vrvjo zavarovanem, odseku. In nato

še nazaj. S planiko, preobjedom in vrsto drugih rož je

presenetil edini alpski botanični vrt v Sloveniji in prijazna

vrtnarka, ki je podarila semena (ki bodo zagotovo

vzklila na vrtu v Mariboru). Že prvi dan je sledil vzpon

do Koče na Krnskih jezerih (na srečo je nahrbtnike

prevzela žičnica). Tam je utrujenost vseeno prevagala

in po zgodbici učiteljice Iče ob topli peči so se oči kar

same zapirale.

Prihodnji dan smo najprej padli v modre odtenke Krnskega

jezera. Nekateri kar z nahrbtniki, drugi brez s(m)

o skakali ob jezeru, skale so bile razgledni stolp. Pot

se je nadaljevala po ne preveč zahtevnem področju do

samega vzpona. Sonce nas je pozdravilo (pa ovce tudi)

ter nas spremljalo praktično vso pot do Batognice. Veliko

smeha in klepeta je kasneje zamenjala tišina - kot

se je pot iz zeleno-modrega spremenila v belo-sivo in

so drevesa dala mesto kamnom in skalam. Toda vsa ta

vztrajnost in energija sta še kar kipeli. In imena planink

in planincev so počasi zorela ... otroke je na vrhu Krna

namreč čakalo presenečenje - pravi planinski krst.

Batognica z vetrom in meglo, ki se je vila okrog Krna,

nas je pričakala z odprtimi rokami (rovi). Izklesane stopnice,

rili so kot krti, svetilke v rokah in na glavah so

z medlo svetlobo kazale pot. Še spust in nato zadnji

vzpon za drugi dan. Zavetišče pri Gomiščku. In nekaj

zmrdovanja - fuj, wc je zunaj (kopalnice pa juhuhu ni

že drugi dan) in Natalija, veš, kako smrdi?! Sta pa bili

zato oskrbnica in kuharica topli in prijazni kot kruh.

Njuna dobrota in pripravljenost pomagati sta v tistem

kotu Bogu na dlani izžarevali energijo stotin planincev,

ki se tam ustavijo in iščejo zavetišča. Spoznali smo dva

Američana, ki se nista mogla načuditi, da so otroci šli

v planine. Pa da imajo možnost to izkusiti, to je neprecenljivo

... 'A sploh veste, kakšno sanjsko deželo imate

tukaj? Pri nas to ni mogoče ... učitelji se bojijo že vsega,

vsak drugi starš že grozi s tožbami ...'. Na srečo (vsaj

pri nas) še ni tako. Zato so se otroci namesto s tožbami

ukvarjali s spoznavanjem vrha Krna, od koder je bil

(ponovno v soncu) obsijan ves naš alpski svet. Pogled

na Triglav, pa Dolomite in na Italijo; pa celo naše morje

smo videli.

Najpomembnejši trenutek je sledil ... krst. 'Jaz ne

grem na vrh, jaz sem že bil krščen ... mene pa to ne

zanima ...' sta se odražala strah in pričakovanje iz razburjenih

vzklikov otrok, preden smo se odpravili. Pa

prav vsi so šli potem na vrh. Razen pogumnega Orljega

mladiča, ki je delal družbo Materini dušici v zavetišču.

Vsi otroci so mirno, z dostojanstvom in resnostjo, ki

bi presenetila marsikoga od odraslih, poslušali razlago

svojega imena. Nekateri so bili presenečeni, prav vsi

pa so kar nekaj trenutkov razmišljali, zakaj in kako.

Nazadnje je ime dobila tudi naša učiteljica, Triglavska

roža. Da pomaga našim otrokom, kot je roža rešila samoroga.

Sledil je spust do koče in sproščena igra po

jami in iskanje ostankov soške fronte. Nekaj metkov,

žice, tulci, zvita pločevina - zakladi, ki so odpirali svet

domišljije otrok in jim plastično risali življenje vojakov

med vojno.

Mirna noč v skupni spalnici in naslednji dan spust

preko melišč do koče pod Bogatinom (vztrajnost, volja

- neverjetno, kako so otroci to zmogli!). Na srečo sonce

ni več pripekalo, pot je postajala vedno bolj prijazna,

noge pa kljub vsemu vedno težje. Še dobro, da tudi mi

odrasli nismo prav vedeli, kaj nas čaka. Ko smo pogledali

nazaj, so se izvili vzdihi presenečenja in še največji

'ah, saj to ni nič' so tokrat obmolknili. Klepet je postajal

22 Waldorfske novice, jesen 2009


glasnejši, ko smo zagledali kočo. Na žalost o toplini te

oskrbnice in njene ekipe ne moremo govoriti. Še peči

niso zakurile (ne dežuje, veste), tako da nas je grelo

notranje zadovoljstvo. Pa še nekaj - wc-ji so bili notri!

Ko smo se starci utrujeni vrgli na klopi znotraj hiše,

so otroci še skoraj dve uri preskušali svoje taktične in

vojaške sposobnosti. Vojaški rovi in ogled italijanske

podzemeljske postojanke so bili premočni vtisi in jih je

bilo potrebno izživeti.

Zato pa je bila noč mirnejša (razprava nas odraslih pa

toliko burnejša) in jutro nas je z rosenjem prebudilo.

Je že zadnji dan, danes se bomo kopali v Bohinjskem

jezeru (so se oglašali najpogumnejši). Čakala nas je še

pot dobri dve uri skozi gozd in nato spodaj ogled slapa

Savice. Ob tej moči (in ponovno v delcu sonca) so otroci

spet onemeli. Energija vode se je prelivala v nas in nas

spremljala še vso pot z avtobusom domov. Vmes pa še

en pomemben dogodek - prevzem planinskih plaket.

Miren ponos je odseval z obrazov otrok; sreča in vzhičenost.

Ter ponovno obljuba, da se še kdaj odpravimo

na takšno pot. Tudi z deklico, ki ji je viroza zadnjo noč

prekrižala spoznavanje Slovenije in njenih krasnih bistrih

rek.

Tako nisem čutila samo jaz; to je bilo v zraku vseh nas

staršev, učiteljic, otrok; pa tudi vodnice, ki je postala

'naša' Biba. 'Starši, otroci in učiteljici ste me navdušili

s svojo pozitivno energijo in pripravljenostjo na vse.

Sprejeli ste me kot svojo. Že itak so hribi moj prostor,

vsi skupaj pa ste temu dodali še piko na i. Hvalim vas

vsakomur in povsod. Kljub 'službi' je bil to najboljši izlet

z otroki. Ne vem, kako bi se izrazila, ampak lepo mi

je bilo. 'Vesela sem, da sem vas vse skupaj imela zraven,'

je po šoli v naravi povedala naša Biba, vodnica čez

prehojenih 30 visokogorskih kilometrov. Podobno sem

se počutila jaz: hvaležna za novo izkušnjo, za otroke, ki

vračajo to, kar dobijo.

■ Lana Mohorič, Gabriel Kovačič, 6. r ■ Valentina Glavica, Danaja Postružnik, 6. r

Waldorfske novice, jesen 2009 23


OE Ma r i b o r

■ Mojka Končar, Lan Vračun, 6. r

Zgodba o Turkizni

in Modri kapici

Filip Čerček, učenec 6. razreda, je v lanskem šolskem

letu ob spremljavi razvojne pedagoginje napisal

zgodbo, ki smo jo v septembru tudi izdali kot knjižico.

Tukaj sta dva odlomka iz knjige.

3. poglavje: ISKANJE ZAKLADA

Dvignejo sidra in odplujejo proti jugu, kot je bilo zapisano v

knjigi. Čez nekaj časa ugledajo gusarsko ladjo. Pripravijo topove

in sablje. Nekateri gusarji začnejo streljati z loki in jih obsipavati

s puščicami, drugi pa mečejo grozdje in gnilo sadje. Toda naši

prijatelji pripravijo top in ga usmerijo naravnost proti gusarski

ladji. Ustrelijo topovsko kroglo in na gusarski ladji nastane velika

luknja. Ladja se začne potapljati in gusarji poskačejo v morje,

kjer jih že čaka lačen morski pes.

Modra in Turkizna kapica, kolesar, kapitan in motorist pogledajo

v knjigo in ugotovijo, da v bližini, kjer se nahajajo, leži otok.

V morje vržejo poseben oddajnik, ki išče železo. Nekaj časa se

vozijo z ladjo sem in tja, ko začne oddajnik kazati signale, da je

nekaj našel.

■ Luna Bela Kavchich, Martin Jurkas, 6. r

Kapitan in motorist se v podmornici spustita v globino. Zagledata

podmornico iz 1. svetovne vojne. Vzameta kisikove bombe

in odplavata proti njej. Tam poskušata odpreti pokrov, a njun

napor je bil zaman. Vrneta se v podmornico, vzameta kladivo in

se vrneta k podmornici iz 1. svetovne vojne. S pomočjo kladiva

jima uspe odpreti pokrov.

V podmornici odkrijeta človeško okostje in luknjo, zaradi katere

se je potopila. Ko se že hočeta vrniti na površje, zagleda

kapitan pod podmornico iz 1. svetovne vojne nekaj, kar je spominjalo

na kljun vikinške ladje. Približata se, zaplujeta okrog nje

in ugotovita, da je spodaj res neka ladja. Spustita robotskega

raziskovalca, da razišče teren.

Vodnega raziskovalca z daljinskim upravljanjem zapeljeta v

ladjo in sicer v kapitanovo kajuto. Prižgeta reflektorje in v odprtem

predalu vidita leseno škatlico. Z robotsko roko vzameta

škatlico in raziskovalca odpeljeta nazaj v podmornico. Tam z vso

radovednostjo odpreta škatlico. V njej je bil zvezan sveženj, ovit

v usnje. Odvijeta ga in pokažejo se tanke kamnite ploščice, na

katerih so bile vklesane rune.

Ladjo takoj usmerijo na pot proti otoku Čink, kjer je živel znani

raziskovalec gospod Fox, ki se je ukvarjal z neznanimi pisavami.

Pokažejo mu ploščice in gospod Fox takoj prepozna pisavo:

A, seveda! To so rune,' in prične takoj brati: 'Neka zlata stvar v

obliki krožnika, je letela po luftu in nas zadela ter sama padla v

morje.'

24 Waldorfske novice, jesen 2009


Po dveh urah raziskovanja ugotovijo, da je to res stvar z imenom

leteči krožnik. Fenix 1 in Fenix 2 spustita dvigalne vrvi z robotskimi

rokami. Počasi dvigneta leteči krožnik in odpeljejo ga v

raziskovalni klub.

5. poglavje: RAZISKOVANJE VESOLJA IN

SREČANJE Z MARSOVCI

Ko so prišli izven zemeljske orbite, so nastavili pot v smeri

zvezde v ozvezdju Malega voza, ki je bila odveč.

Potem so odšli spat. Prispeli so v ozvezdje Malega voza in takrat

jih je zbudila glasna budilka. Ko so v navigacijski sobi pogledali

na kupolo, so videli isti leteči krožnik, kot je bil ta, v katerem

so sami leteli. Ravnokar je zapuščal zvezdo, na katero so bili namenjeni.

Pristal so na zvezdi in takoj so aktivirali zlatega vesoljskega

raziskovalca ter ga spustili na tla. Robot je ugotovil, da je na tej

zvezdi zrak, zato so zapustili zlati krožnik in se odpravili raziskovati.

Na poti so naleteli na več zlatih letečih krožnikov, istih kot

so jih imeli sami. Čez nekaj ur raziskovanja, so našli vhod v zvezdno

središče.

Gospod Fox se zamisli in reče: 'Ta stvar lahko še vedno leži v

morju.' Takoj pokliče svojega slugo in mu ukaže, naj poišče najboljšo

ladjo z dvigalno opremo, najboljšega podmorskega raziskovalca,

tri podmornice, en helikopter, najboljši laboratorij in

dobro posadko. In vse to mora najti v enem tednu.

Ko je bil teden naokrog, so bili pripravljeni, da odrinejo na širno

morje z ladjo Fenix 1. Vozijo se kakšno uro, ko zagledajo otok,

mimo katerega so sedaj pluli. Od njega so bili oddaljeni približno

50 m, ko ugotovijo, da je morje na tem mestu zelo globoko.

Tako zelo, da sidro ni doseglo dna.

Vključili so specialni sistem, ki je s pomočjo štirih motorjev skrbel

za to, da se ladja ni premikala. Gospod Fox, njegov sluga in

podmorski raziskovalec ter kapitan ladje se v podmornici spustijo

v globino. Na globini ½ milje prižgejo reflektor. Ko se spustijo

na globino 2 milji in pol pod morjem, zagledajo kup peska, ki se

jim zdi sumljiv. Vzamejo podvodni sesalec in začnejo sesati. Ves

pesek presesajo na drugo mesto in ugotovijo, da je pod peskom

nekaj zlatega v obliki krožnika. Predvidevajo, da bi to lahko bil

leteči krožnik.

Tam so videli več ujetih Marsovcev. Zasmilili so se jim in zato

so rešilni glavnega, ki je bil največji in najpametnejši, potem pa

še vse ostale. Ugotovili so, da razen ujetih Marsovcev, tam ni

nikogar. Julija, George in Pablo ter Modra in Turkizna kapica so

z glavnim Marsovcem vred zbežali v njihov leteči krožnik. Ostali

Marsovci pa so pa so šli v druge leteče krožnike in se v njih odpeljali

do najbližje zvezde v ozvezdju Velikega voza. Med tem

pa je glavni šef Marsovcev ostalim na letečem krožniku pokazal

skrivni prostor z orožjem: posebno bombo, ki uspava in laser, ki

Marsovce spremeni v prah ter Zemljanom razložil, zakaj so bili

zaprti.

'Vsi skupaj smo živeli na eni zvezdi v ozvezdju Malega voza. Čez

čas je za vse zvezda postala premajhna. Žrebali smo, kdo se bo

preselil na sosednjo zvezdo, ki pa je bila pusta. Tisti, ki jih je žreb

določil, da se morajo preseliti, so to z jezo sprejeli, a vseeno odšli.

Čez čas smo izvedeli, da nameravajo zasesti planet Zemljo in

se tja preseliti, ko bi Zemljane spremenili v prah. Uspelo nam jih

je zaustaviti in prestaviti našo zvezdo v ozvezdje Malega voza.

Ko so Marsovci, ki so hoteli zasesti Zemljo, to ugotovili, so se

nam tako maščevali, da so nas zaprli v našo lastno zvezdo.

■ Jana Vrbos 5. r

Ker se jim je na podmornici skoraj spraznila baterija, so se morali

vrniti na ladjo Fenix 1. Takoj pokličejo Fenix 2, da naj takoj

pridejo do njih. Ko prispejo, spustijo vseh 6 podmornic do čudnega

plovila.

Waldorfske novice, jesen 2009 25


Va b i l a

26 Waldorfske novice, jesen 2009


Va b i l a

Vas prisrčno vabi na

Božični semenj

v soboto, 28.11.2009

ki bo odprl svoja vrata ob 10.00 uri

z glasbenim nastopom

ter nato z ogledom

razstavljenih in prodajnih izdelkov.

Od 11. do 18. ure bo potekala prodaja

ročno izdelanih igrač, adventnih venčkov,

novoletnih okraskov, pletenin, izdelkov

iz filca, gline in lesa; prodaja Demeter

proizvodov, biodinamičnih in ekoloških

pridelkov ter mnogih drugih lepih reči.

Restavracija, ki bo odprta od 12. do 20.

ure ure, bo dobro preskrbljena s hrano in

pijačo.

Na semnju bo vsakdo lahko našel nekaj

zanimivega zase. Pripravili bomo:

Letošnja novost bo

Waldorfska borza

(nedenarna menjava blaga in storitev) in

Waldorfska bolha

(bolšji sejem za določene predmete)

Naš semenj je lahko čas za srečanje ob

kavi, sladici ali čaju. Priložnost za nakup

lepih, ročno izdelanih daril… ali pa 'samo'

poslušanje koncerta …

Za otroke:

- lutkovne igrice

- palčkovo pravljično deželo z mini

delavnicami

- rajanje

- vilinsko hišico

- labirint, srečolov in še kaj

Za odrasle:

- predstavitev dela waldorfske šole in vrtca

- predavanja

Delavnice:

izdelovanje angelov iz volnene preje,

oblikovanje gline, izdelovanje zvezdic …

Kulturni program:

glasbeni nastopi

učencev in učiteljev glasbene šole

Božični koncert

Pevskega zbora staršev in učiteljev WŠL

Vabljeni, da se nam pridružite!

Prireditev bo potekala v prostorih

Waldorfske šole Ljubljana, Streliška 12, Ljubljana

Waldorfske novice, jesen 2009 27


Va b i l a

Waldorfska

borza

nedenarna izmenjava

storitev in dobrin

V drugačen sistem izmenjave stopamo z Waldorfsko

borzo, ki nam bo pokazala, kaj vse imamo in lahko

delimo z drugimi na podlagi neposrednih menjav in

brez denarja.

Sodelujoči v procesu bomo svoje izkušnje in znanja

preko izmenjav brezplačno širili in hkrati tkali nove

vezi znotraj Waldorfske šole in širše v lokalnih socialnih

mrežah. Z našimi prijatelji, sošolci, starši, učitelji

in gosti se bomo družili in zabavali ter hkrati poskušali

dokazati, da so včasih največ vredne stvari, ki

jih dobimo zastonj, od prijatelja, znanca in z dobrimi

nameni.

Na božičnem semnju bomo letos

prvič odprli

boljši semenj

Waldorfska bolha

kjer bomo prodajali rabljene predmete

po simbolični ceni.

V naši trgovini boste lahko našli:

- igrače

- otroška oblačila in pripomočke

(stoli, vozički itd.)

- knjige

- slike

- druge uporabne predmete

Vse, ki bi želeli svoje odvečne predmete podariti naši

trgovini, prosimo, da jih v šolo prinesete v petek,

27. 11. 2009, od 18h dalje

Pri tem je potrebno upoštevati predvsem to,

da so predmeti (še) uporabni in iz naravnih

materialov.

Waldorfska borza - izmenjava se bo odvijala

na Waldorfskem božičnem semnju,

v soboto 28. novembra 2009.

Izmenjave se lahko udeležimo s pristopno izjavo,

kjer napišemo kaj nudimo in kontaktni telefon in

e-pošto. Na dan semnja bodi ti obrazci na voljo tam,

sedaj pa se ponudbe zbirajo na telefonski številki

051 217 107 (delavnik od 9.00 do 14.00) in na ivana.

kadivec@t-2.net.

Torej tudi na dan semnja še vedno lahko ponudimo

svoje dobrine ali usluge.

Vsak, ki nekaj ponudi, tudi nekaj dobi.

Na druženju ob božičnem semnju bomo izmenjevali

zelo raznolike vsebine saj domišljija ne pozna

meja: kupon za kosilo v dvoje, tečaj pisanja kitajskih

pismenk, gajbica sezonske zelenjave z domačega vrta,

čiščenje avtomobila, jagodna torta, karte za predstavo,

pletene nogavice, uporaba vikenda za en dan, knjiga

ali inštrukcije uporabe elektronske pošte ...

Prispevajte k pestrosti ponudb tudi vi in pridite

na zabavno druženje in po presenečenje!

28 Waldorfske novice, jesen 2009

More magazines by this user
Similar magazines