Waldorfske novice - Pomlad 2011

wsljubljana

Letnik VII, številka 1
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

pomlad 2011, zaporedna št. 69

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

OE MB Mateja Jobstl

Sodelavci:

Manca Košir, David Brierley, Petra Melik,

Boštjan Štrajhar, Magda Mlekuž,

Jožica Tramte, Jana Dagarin, Katja Kordiš,

Karmen Melocco, Sonia Melocco,

učenci 4. razreda, Zala Pribakovič - 7.b

OE Maribor:

Iča Marušič, Josipa Žilić Hozjan,

učenci Andrej Vindiš, Gabriel Kovačič,

Luna Bela Kavchich

OE Radovljica:

Andreja Palčič

Fotografije:

Tinka Pelhan, Petra Melik, Magda Mlekuž,

Gregor Kovačič Bajt ,dijakinja Ema Ileršič,

arhiv WŠL, OE MB in OE Radovljica

Lektoriranje:

Klemen Lah, Tatjana Kamenšek

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Kazalo 2

Uvodnik 3

Gostujoče pero 4

Velika dobra reč 4

Širimo obzorja 5

Zakaj je dobro izkusiti vlogo poraženca? 5

Vpliv umetnosti na razvoj otroka 6

Vzpostavljanje stika na lutkovni način 7

Kaj, zakaj in kako delamo 10

Kapa 10

Zemlja, jaz ljubim te! 11

Utrinki 12

Moj skrivni vrt 12

Našim devetošolcem 12

Iz seminarja za waldorfske učitelje 13

Novice z Norveške 15

Dogodki 15

Prvič z dijaki v Grčijo 15

Ekskurzija v Prekmurje in Zagreb 18

KWA glasbeni večer 20

OE Maribor 20

Živeti Waldorf 20

Videl/a sem, kako nastaja Zemlja 21

Kope 22

Pust na waldorfski šoli v Mariboru 23

Gorenjski vrtci 23

O čem žvrgolijo ptički na Gorenjskem 23

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem

avtorja.

ISSN 1854-0430

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport

2 Waldorfske novice, pomlad 2011


U v o d n i k

Iztok Kordiš

Dr. Jože Bajzek, zamejski Slovenec, profesor na sociološkem

inštitutu v Rimu, me vedno navduši. S svojim

mirnim nastopom, človečnostjo, ki jo izžareva v

vsakem stavku, jasnimi mislimi, predvsem pa s svojo

osebnostjo, je prototip Predavatelja - prav je napisano,

z veliko začetnico. Prvič sem ga poslušal pred dvemi

leti na srečanju ravnateljev slovenskih osnovnih šol

na Bledu, letos pa spet pred kakimi desetimi dnevi,

na istem srečanju, kjer je zgleda stalen gost. Naslov

njegovega tokratnega predavanja je bil – Sedem korakov

za boljšo šolo. Govoril pa je o šoli, kot prostoru

odprtosti za družino, skrbi za drugega, sprejemanju

vsakega, šoli kot skupnosti radostnega življenja in

ustvarjanja, prostoru za čudenje in fantazijo, kjer preko

različnih poti vsak posameznik prihaja do znanja,

kjer znamo postavljati vprašanja in iskati odgovore,

kjer učence in dijake pripravljamo na življenje in polno

sprejemanje odgovornosti sedaj in v prihodnosti.

Govoril je tudi o festivalu v San Remu. Ime mlajšim

generacijam verjetno ne pomeni kaj dosti, za starejše

pa je to pojem festivala, starosta vseh drugih festivalov

popevk in popevčic, kjer predvsem prevladuje

blišč, mladost in lepota. Ampak letošnji zmagovalec

San Rema je daleč od tega. Roberto Vecchioni, upokojeni

profesor latinščine je zmagal z družbeno angažirano

lirično skladbo Chiamami Ancora Amore, ki

govoru o človečnosti, o tem kako v današnjem podivjanem

času predvsem potrebujemo drug drugega. Ko

so mu njegovi bivši dijaki čestitali, so zapisali, da sicer

občudujejo skladbo, ampak, da bolj kot zmago cenijo,

da je ostal točno tak, kot je bil kot njihov profesor in

da v pesmi izraža točno to, kar je govoril njim.

Ta družba res potrebuje spremembe, rabi ljudi, ki

bodo osebnosti, pošteni do sebe in drugih, moralne

ljudi, ki bodo jasno izražali svoja stališča in jih v vsakodnevnem

delu tudi uveljavljali. Vam zveni znano,

seveda, prav to je cilj in naloga waldorfske šole in če

pogledamo malo življenje in delo na naši šoli, naše

učence in dijake, delo učiteljev, sodelovanje staršev,

lahko mirno rečemo, da smo kar precej korakov k

boljši šoli že naredili.

Waldorfske novice, pomlad 2011 3


G o s t u j o č e p e r o

Manca Košir

Velika dobra reč

Naneslo je, da oni dan nista mogla na roditeljski

sestanek ne mati ne oče, pa sem šla babica

najljubšega vnuka, strumno sem prikorakala

v 7. b razred Waldorfske šole k gospe Grobelšek. Oj, kot

bi prišla v majhno gledališče! Na zadnji steni razstava

akvarelov mesečine v temnem gozdu, vsaka slika po svoje

najlepša. Na klopeh dva ogromna narisana plakata na temo

astronomije, gospa Grobelšek nam pokaže še teleskop, ki so

ga naredili učenci iz papirja, in neverjetno vesoljsko plovilo

z merilnimi aparati, ki ga je učenec izdeloval ne vem več

koliko ur. V razredu imajo rože v loncih in pisane zavese na

oknih. Ustvarjalno vzdušje, kakršnega ni bilo v nobenem

drugem razredu, pa sem jih obiskala širom Slovenije že

okoli sto.

Tudi roditeljskih sestankov nisem obiskala dosti manj,

a še nikoli nisem slišala, kar je rekla gospa Grobelšek. Še

nikoli. Takole je začela sestanek: 'Vaši otroci so čudoviti!

Ustvarjalni so, občutljivi so, prave umetniške duše. Ne

tekmujejo med seboj, pač pa vedno pomagajo drug drugemu.

Zelo so sočutni in dobri. To niso otroci tega časa, vaši

otroci so bitja prihodnosti!' Razdelila nam je osnutek spričeval,

da se bomo privadili na to, kar bomo čez čas dobili

v roke. Nič številk, pač pa opisne ocene vsakega predmeta.

Spisane v takemle duhu: 'Pri matematiki lepo sodeluje in

redno opravlja domače naloge. Zelo rad ima geometrijo, ki

mu v šoli imenitno gre. Malce težav ima še vedno z računanjem

ulomkom, a jih bo do konca leta odpravil ... .'

Še nikoli v življenju nisem na roditeljskem sestanku slišala

učitelja/učiteljice, ki bi nam govoril/a o knjigi, ki jo zdaj

berejo učenci, pred tem pa so jo prebrali učitelji v zbornici

in se o njej veliko pogovarjali. Naslov knjige Skrivni vrt.

'To je čudovita knjiga. Eden od junakov je star dvanajst let

in druga dva malo manj. Vsi so v enakem obdobju, kot so

zdaj vaši otroci. Za njimi je obdobje rasti fizičnega telesa,

tudi eterično telo se jim je že oblikovalo, zdaj so v obdobju

oblikovanja duše, zato sem jim dala brati knjigo, ki govori

o tem,' je pripovedovala gospa Grobelšek. Obraz ji je žarel,

z rokami je risala po zraku, objemala svoje učence in nas,

ki imamo otroke v tej občutljivi dobi, ko se zapirajo sami

vase, a mi jim moramo omogočiti, da se soočijo tudi s svetom,

da se ne bodo preveč zaprli. 'Vi ste gotovo prebrali

knjigo?' me je pogledala spod očal gospa Grobelšek. Rahlo

sem zardela, rekla, da sem film seveda gledala, knjige

pa nisem brala. 'Ampak jo bom prebrala nemudoma,' sem

obljubila učiteljici in sama sebi.

Naslednji dan pohitim v knjižnico in dobim zadnji izvod

Skrivnega vrta. Opravim dnevne delovne dolžnosti in

zvečer ležem v bralni stol. Da malce preletim knjigo in se

informiram o njej, kot se temu reče. Ampak v knjigo dobesedno

padem, dvestošestnajst strani drobnega tiska preberem

tisto noč na dih; izstopim iz tega časa in prostora

in se preselim v brezčasje vrtov stare graščine v Angliji.

Knjiga me gane; sodoživljam bolečine deklice Marije, ki so

jo sem pripeljali iz Indije, siroto brez staršev, umrlih za

kolero, a tudi ko sta živela, ni bila z njima, njena mati,

znana lepotica, jo je oddala strežnicam, naj jo držijo čim

dlje od nje, da je ne bi motil njen jok ali kakšna njena

potreba, njo, ki je živela za bleščeče zabave in življenje na

veliki nogi. Tudi njen bratranec Colin živi ob negovalki in

strežnici. Mama je umrla na porodu, oče je hudo bolnega

dečka zavrgel, misleč, da bo itak kmalu umrl, tak bolehen

otročiček, in najbrž mu bo pred tem zrasla grba, kakršno

ima sam ... Oba otroka sta razvajena, sitna, jeznorita in

silno sebična. Ni čudno, saj nista bila nikoli ljubljena, zato

tudi ona dva ne znata ljubiti.

Dokler ... Dokler z Marijo star namrgoden vrtnar in služabnica

s kmetov ne govorita odkrito, s preprosto, a jasno

govorico, ter ji v ogledalu svojih oči pokažeta, kako zoprna

je. Ji prvikrat, razvajenki, postavita meje. Ji povesta, da

se nimata časa ukvarjati z njo, naj gre na vrt in se nauči

igrati sama, kot se igrajo drugi otroci tod naokoli. Da nima

igrač? Saj jih ne potrebuje, otroci se lahko ves dan igrajo s

kakšno vejo ali pa kamenjem, in si zamišljajo najrazličnejše

igrače iz njih. Marija najprej raziskuje vrtove in najde

ključ od skrivnega vrta, ki ga je gospodar zaklenil ob smrti

ljubljene žene, njen najljubši vrt, in zakopal ključ v zemljo.

Potem raziskuje še graščino in odkrije sobo s skritim

Colinom. Ko ima deček enega od svojih značilnih histeričnih

napadov, Marija zakriči nanj, naje se neha smiliti

sam sebi in preneha moriti vse okoli sebe. Nihče s tem

na smrt preplašenim zaprtim otrokom še ni tako govoril.

Resničnost pogumne Marije ga osvobodi strahu in urokov

okolice; začne se velika dogodivščina osvoboditve od bolečinskih

vzorcev in duševna rast.

V knjigi nastopata dva pomembna svetilnika. Deček

Dickon iz kajžarske družine z materjo samohranilko in

dvanajstimi otroki, ki zna govoriti z živalmi, pozna rastline

tako dobro, da mu vse bujno zraste, kar poseje, in takoj

osvoji srce slehernega človeka. Tudi Marijino in Colinovo.

In njegova zlata mama, ki je duhovna učiteljica, nosilka

4 Waldorfske novice, pomlad 2011


Š i r i m o o b z o r j a

mag. Boštjan Štrajhar

Zakaj je dobro

izkusiti tudi vlogo

poraženca?

Trimesečni Nik je ležal v svoji posteljici in

neutolažljivo jokal. Mogoče je bil lačen, mogoče

ga je zvijalo v trebuhu in je želel podreti kupček,

verjetno pa si je želel ljubečega toplega objema mame ali

očeta. Šele po dolgih minutah pride do Nika mama in mu z

ravnodušnim glasom reče: 'Kar navadi se, v življenju ne boš

vsega takoj dobil!' in odide iz sobe.

modrosti in dobrote. Pisateljica Frances Hodgson Burnett

s tako ljubeznijo opisuje oba lika, da grem brž na internet

in vidim: 1849 leta v Angliji rojena pisateljica iz družine s

petimi otroki zgodaj izgubi očeta, z materjo se naselijo v

Ameriki na majhni kmetiji in tam srečno živijo od dela svojih

rok. Je avtorica črpala iz resničnega življenja, morda je

v Dickonu upodobila ljubljenega brata, literarna mati pa

najbrž govori stavke njene lastne?

Knjiga ima veliko pomembnih sporočil. O tem, kaj otroci

resnično potrebujejo. Poleg starševske ljubezni tudi nekaj,

za kar bodo skrbeli, za kar bodo odgovorni. Zato vrt. In

zato v waldorfski šoli vrtiček, za katerega vsako leto skrbi

en razred, in lonci z rožami v razredih! Že pred stopetdesetimi

leti so vedeli za moč misli, ki nas bistveno oblikuje. Če

bi mislili in govorili prave besede – prijazne, lepe besede,

bi delovala čarovnija! Kot ve ozdravljeni Colin: 'Stvari se

učiš tako, da jih nenehno ponavljaš in premišljuješ o njih,

dokler se ti za vedno ne vpišejo v spomin, in s čarovnijo je

isto. Če jo boš vztrajno klical k sebi in prosil za pomoč, bo

postala del tebe in bo pri tebi tudi ostala in ti pomagala.'

Skrivni vrt je oda upanja in zaupanja, da vse raste v svetlobo.

Colin misli, da delujejo čarovne sile. Modra mama

pa pravi: 'Pravzaprav sama temu ne rečem tako, ampak

kaj pa so važna imena? Tebe je pozdravil ista sila, ki sili

semenje kliti in sonce sijati, in ta sila je dobra reč ... In

nič ji ni mar, kako ji rečemo ... Ne, ta velika dobra reč

se ne meni za to, bogme da ne. Rajši poraja nove in nove

svetove – na milijone takšnih, kot je naš. Nikdar nikoli ne

nehaj verjeti v to veliko dobro reč in ne pozabi, da je je ves

svet poln.'

Nikdar in nikoli ne nehaj verjeti v to veliko dobro reč ni le

sporočilo čarne knjige, temveč ljubezen gospe Grobelšek,

ki jo sadi v svoje učence in nam jo je na tistem roditeljskem

sestanku srčno demonstrirala. Kakšno šolo hočemo?

Šolo s prav takimi učitelji!. Ki iz njih žari tista dobra

velika reč.

Čez štiri leta na božično jutro je Nik z nestrpnostjo in

iskricami v očeh odpiral božična darila.

'Le kaj mi je prinesel Božiček?' se je glasno spraševal.

Oče stopi do njega in mu reče: 'Božiček ne obstaja, jaz

sem šel kupiti darila v trgovino in jih dal pod smreko'.

Zgodba je izmišljena in upam, da se v realnem življenju

kaj takega ne more zgoditi, pa čeprav sta oče in

mama otroku govorila resnico. Božična darila res kupujemo

starši in res je, da v življenju redko dobimo

takoj in vse, kar želimo.

V realnem vsakdanjem življenju se starši na otroški

jok instinktivno odzovemo, dojenčka podojimo in ga stisnemo

k sebi. Skrbno negujemo tudi mit o Miklavžu in

drugih pravljičnih bitjih. Vemo namreč, da pravljičen,

čaroben svet, v katerem vedno zmaga dobro, v katerem

živijo palčki, vile, Božički, Miklavži in druga pravljična

bitja, otroku izgrajujejo zdrav temelj, ki mu v dobi odraslosti

služi za premagovanje življenjskih izzivov. Takšno

otroštvo otroku vliva življenjskih moči in pomaga

pri ustvarjanju zdrave samopodobe. Pri izgradnji tega

pa veliko vlogo odigra tudi neuspeh, s katerim se otroci

srečujejo, če se ta ne pojavlja v preveliki meri v tistem

obdobju otrokovega življenja, ko nanj še ni pripravljen.

Če boste otrokom pustili verovati v pravljičen svet,

bodo v Miklavža in pravljična bitja verjeli vse tja do devetega,

desetega leta starosti. Načeloma bodo v četrtem

ali petem razredu vsi spremenili pogled na svet ali pa v

Miklavža začeli močno dvomiti. V četrtem razredu me

je tako neka deklica na začetku leta vprašala, ali verjamem

v Miklavža. Izognil sem se odgovoru in jo vprašal,

kaj ona misli o tem. 'Bolje je verjeti, ker drugače ti nič

ne prinese' je odgovorila. Deklica se je na začetku petega

razreda čudila, kako je mogoče, da je v Miklavža

sploh kdaj verjela.

Waldorfske novice, pomlad 2011 5


Š i r i m o o b z o r j a

Marina Nuvak

Vpliv umetnosti na

razvoj otroka

Iz seminarja za waldorfske

učitelje/vzgojitelje

V

času od 1. do 3. aprila je v prostorih Waldorfske

šole Ljubljana spet potekal eden od mnogih

sklopov v okvirju seminarja za waldorfske

učitelje in vzgojitelje. Tokratni vikend je bil posvečen

predvsem umetnosti. V uvodnem nagovoru je g. David

Brierley slušateljem govoril o pomenu umetnosti v

pedagoškem procesu.

Najprej je povedal, da je v Avstraliji profesor Brien

Coldwell izvedel raziskavo, katere rezultate je nato pod

naslovom Učni načrt, ki vključuje umetnost, lahko razplamti

učenčevo doživljanje v šoli, predstavil gospod

Peter Garrett, avstralski minister za šolstvo in vzgojo

predšolskih otrok ter mladostnikov.

V petem razredu pa se zgodi še nekaj zelo značilnega.

Učenci začnejo učitelja vikati. Starši waldorfskih otrok

veste, da učenci učitelja tikajo od prvega šolskega dne

dalje. Po obdobju močnejše izgradnje jaza, pa otroci

začnejo učitelje vikati, ne da bi starši ali učitelji od njih

to posebej zahtevali.

To je pomembna raziskava, ki razkriva, da lahko umetnost

pomembno vpliva na izboljšanje prisotnosti pri

pouku, akademske dosežke in dobro počutje učencev

ter dijakov. Dokument se imenuje Premoščanje prepada

v dosežkih v šoli s pomočjo umetnosti. Pokazalo se

je, da imajo šole z veliko umetniškimi predmeti 65 %

manjšo odsotnost.

Oba opisana primera nam nazorno pokažeta na notranjo

spremembo, ki jo otrok doživi po devetem letu

starosti. Tudi učitelje in starše otrok v tem obdobju

doživlja drugače, ločeno od sebe. Opazi vse pomanjkljivosti,

ki jih prej ni zaznal. Avtoriteta je otrokom vprašljiva,

svet postane krivičen, starši pa se čudijo, kako

je mogoče, da so se njihovi otroci tako zelo spremenili.

Če se je prej otrok učil iz ljubezni do učitelja, se sedaj

začnejo prebujati sile jaza. Ta jaz, ego, pa je treba vzgojiti,

kultivirati in del tega procesa je tudi srečevanje z

vlogo poraženca.

V tem in po tem obdobju se mora otrok soočiti tudi z

vlogo poraženca, saj se bo edino na takšen način jaz,

ki ga je prej gradil pravljični svet, okrepil in kultiviral.

Ego, ki se ne bi nikoli srečal z novo resnico - realnostjo,

s tem, da nekaj ni najbolje narejeno, bi se kot odrasel

le stežka lotil stvari, za katero že od samega začetka ne

bi bilo jasno, da bo tudi uspela.

Resnica je tako za otroke v različnih razvojnih obdobjih

različna. Ko je rekel Goethe: 'Kar da plod, v tem je

resnica.'

6 Waldorfske novice, pomlad 2011


Š i r i m o o b z o r j a

Raziskava kaže, da:

- imajo učenci občutno višje ocene pri akademskih

predmetih (jezik, matematika, fizika, tehnologija,

sociologija)

- dosežejo boljše rezultate pri branju in opismenjevanju

- imajo višjo stopnjo prisotnosti pri pouku

- na lestvici socialne emocionalnosti so na vrhu –

to je pokazatelj prožnosti, pozitivnih socialnih veščin,

pozitivne delovne morale

V Avstraliji so si zadali petletni načrt, da pri njih uvedejo

take, umetniško bogate šole.

Gospod Brierley je za konec povedal še anekdoto iz

Rusije: pri poročilih dne 10.11.2010 so poročali, da

je ministrski predsednik Vladimir Putin obiskal waldorfsko

šolo v Moskvi, kamor je prišel podelit nagrado

učitelja leta 2010 (dobil jo je dobil waldorfski učitelj).

Povedali so mu, da je to šola, kjer se učenci učijo misliti

in ustvarjati. Ministrski predsednik Putin si je ogledal

otroke pri modeliranju, konstruiranju in ustvarjanju.

Tudi sam je poskušal zaigrati na star tradicionalen instrument,

ki so ga izdelali na šoli. Putin se je moral ob

prihodu rokovati z vsemi učenci, kajti takšen je običaj

na waldorfski šoli. Putin je prisostvoval pri njegovem

pouku in kasneje v intervjuju povedal: 'Želim si, da bi

se tudi sam učil matematike na tak način'. Na vprašanje

reporterja, na kakšen način, je odgovoril: 'Na umetniški

način.'

Slušatelji našega izobraževanja so potem vikend preživeli

ustvarjalno: slikali so pod vodstvom dveh slikarjev,

dolgoletnih waldorfskih učiteljev slikanja iz Osla,

gospe Mali Roald in gospoda Daga Aslaksurda.

dipl. vzg. Petra Melik

Iz diplomske naloge

Vzpostavljanje stika

z majhnim otrokom

na lutkovni način

Samovzgoja

Za majhne otroke je vrtčevska skupina nov harmonični

krog, v katerem se lahko drug od drugega veliko naučijo.

Del tega kroga smo vzgojiteljice. Vzgojiteljica je neke

vrste mama, ki z otroki, poleg dnevnih gospodinjskih dejavnosti

(predvsem v waldorfskem vrtcu), izvaja še aktivnosti,

ki jih niso navajeni od doma. Tako se v vrtcu otroci

družijo v rajanju, prstnih igrah, lutkovnih igrah, igrah v

krogu, pri petju novih pesmi, slikanju itd.

Razumeti bistvo in nalogo današnjih vrtcev je osnova

za razumevanje vlog in nalog modernih vzgojiteljic. Kot

vzgojiteljica spremljam otroka pri njegovem razvoju ter

mu pomagam ob njegovi rasti, v želji, da navkljub preprekam

postane zdrav, vitalen in zadovoljen človek.

Koliko lahko kot vzgojiteljica pri tem razvoju pripomorem,

je zelo odvisno od več dejavnikov:

- katere darove prinesem s seboj po naravi,

- kako in s koliko ljubezni sem bila sama vzgojena,

- koliko ljubezni in naklonjenosti dam otrokom v tem

poklicu,

- kako daleč sem sposobna šolati sama sebe in se

razvijati.

Prvih dveh vsebin ne morem več spreminjati, zadnji

dve pa sta področji, na kateri lahko vplivam. Ljubezen

in naklonjenost v tretji točki sta odvisni od upoštevanja

pomembnosti svojega poklica. To spreminjanje raste z

mojo pripravljenostjo za opazovanje in učenje, z notranjo

rastjo in transformacijo.

Zato je zame zavestna samovzgoja nujen pogoj, če želim

v svojem poklicu uspeti. Kje v svetu se nahajam? V

kakšni situaciji se nahaja otrok? Kakšne naloge čakajo

otroke v današnjem svetu? Ali razumem, kaj se dogaja

znotraj otroka? Samo ko poskušam s srcem razumeti

te stvari, sem mogoče sposobna delovati ustrezno in v

skladu z otrokovo potrebo.

Današnji čas od mene zahteva, da se skozi samovzgojo

naučim razumevati otrokovo bistvo, zakone narave in

razvoj človeka ter biti tako zmožna nuditi otroku zadovoljno,

zanimivo, spodbujajoče in smiselno okolje.

Waldorfske novice, pomlad 2011 7


Poskušam delati majhne korake na poti samovzgoje.

Zaključek izobraževanja je šele začetek na moji poti,

polni učnih ur. Vedno je nekaj, česar se lahko naučim,

izboljšam ali poglobim. V tem trenutku si želim prstne

in lutkovne igre obogatiti na umetniški in domišljijski

ravni, se z otroki povezati v 'pogovoru' z lutko. Želim

si, da bi igre v otrocih, s katerimi delam, prebudile radovednost,

povzročile njihovo presenečanje, dokler ne

prično skupaj z menoj igrivo premikati svojih prstkov,

rok in ustnic. Želim si, da bi prepoznala zaklad neverbalne

komunikacije, ki je majhnemu otroku primarna.

Otroku je takšna komunikacija osnova za izražanje in

posredovanje čustev.

Pri izražanju gest v prstnih igrah mi zelo pomaga vsakodnevno

pazljivo opazovanje. Opazujem rožo, ki počasi

raste in se na koncu razpre, opazujem lahkotnost in

pogum ptic, ki letijo. Opazujem delovanje vetra. Opazujem

geste, ki jih ljudje uporabljajo ob različnih prilikah.

Spominjam se svoje matere pri peki kruha ter

očeta ob delu na vrtu.

Povezanost s takšnimi procesi mi pomaga pri oživljanju

lastne domišljije. Tako šolam lastne zmožnosti

zaznavanja in komuniciranja ter najdem geste, ki

otrokom nudijo vpogled v bistvo njihovega živahnega

okolja. Lutka, s pomočjo katere komuniciram, uporablja

preprost sistem znakov, katerega otrok z lahkoto

prepozna. Ob tem poskušam biti sama zelo fleksibilna

in se pripravljena umakniti od lastnih predstav, ki bi

me lahko pri tem ovirale. Takrat se mi pokažejo nove

oblike in nove poti komunikacije z otroki.

Zapisi iz prakse

CILJI:

- uživanje in zabavanje ob rimah, besednih in glasovnih

igrah ter prepoznavanje in doživljanje ritma

z gibanjem lastnega telesa,

- spodbujanje radovednosti in komunikacije preko

dotika in govora ter uživanje ugodja in zadovoljstva

ob tem,

- uporaba in omogočanje izražanja s kretnjami in

gibi,

- spodbujanje, doživljanje, izražanje in razvijanje

domišljije.

DEJAVNOSTI:

Otrok:

- se z vzgojiteljico igra prstne igre: 'Miška kaško kuhala,

Ta pravi pijmo ... ',

- preko uporabe prstnih iger giblje svoje prste in

celo dlan, boža, s trkanjem prstov oponaša ropot

kapljic, posnema padanje dežja, valovanje morja

ali vetra: 'Dežek pada, Boža boža ... ',

- se z vzgojiteljico igra igre stika in Bibarije: 'Biba

leze, Nagajiva Biba ... ',

- s pomočjo vzgojiteljice izvaja preproste besedne,

ritmične in gibalne igre: 'Medved stopa, Jezdec ...

'.

Evalvacija

Otrokom sem predstavila prstne igre. Sprva sem jim

besedilo prstne igre le povedala in počakala na njihovo

pozornost. Otroci so me poslušali, vendar pokazali še

večje zanimanje, ko sem igrico animirala s svojimi prsti.

Moji prsti so jim bili zelo zanimivi in z roko so hoteli

moj prst, ki je predstavljal miško ali Bibo, ujeti. Šele po

nekaj ponovitvah so postali pozorni in so budno opazovali,

kaj se s prsti dogaja. Zanimiv jim je postal tudi

govor ob igri. Ker sem vedno znova ponavljala gibe in

Miš

Miš iz luknje prihiti,

slasten sir ji že diši !

Pleza, gloda, se povzpenja

in do sira se pridrenja.

A če mačko zasledi,

hitro v luknjico zbeži.

V luknji varna je pred mačko,

njeno grabežljivo tačko.

In pred ostrimi zobmi,

miška ve, kdaj naj zbeži.

Rok Vidmar, 4.r

Miš

Miš iz luknje kuka,

zagleda slasten sir.

O, kako lepo diši,

se slina ji cedi.

Miš pogleda desno – nič,

miš pogleda levo – nič.

Pogleda iz luknjice. Ojej !

Že je mačka šavsnila po njej.

To je konec pesmice

in z njo seveda miške te.

Jan Rozman , 4.r

8 Waldorfske novice, pomlad 2011


esedilo so, po večih ponovitvah prstne igre, s svojim

pogledom že spremljali kretnje mojih prstov.

Čeprav je bila njihova koncentracija trenutna, včasih

le nekaj sekundna, se je tako usmerila na kretnje mojih

rok in bila sem je zelo vesela. Koncentracijo med

otrokom in menoj sem občutila kot zavestno komunikacijo.

Opazila sem, da je bila otrokom ta komunikacija

prijetna, saj se je to odražalo na njihovih zaupljivih

izrazih in umirjeni drži telesa. Nekateri otroci so bili na

začetku še nekoliko plahi, kasneje pa so se v okrilju

animacije živahnih, dinamičnih in razposajenih prstov

vživeli v igro. Igra je delovala neprisiljeno in sproščeno.

Preko prstnih iger so se otroci pričeli drug do drugega

drugače obnašati. Kretnje otrok so postale mehkejše,

pozornejše. Stiki med otroki so postali nežnejši. Otrok

je na primer vrstnika pobožal po glavi ali po roki, ga pogledal

v oči in mu kaj spodbudnega 'povedal'. Opazila

sem, da so v medsebojnih stikih uporabljali kretnje iz

iger in jih namenili svojemu prijateljčku, ki se je mogoče

znašel v stiski ob izgubi igračke ali nekomu, ki

ga je bilo potrebno skupaj z vzgojiteljico, po nerodnem

padcu, potolažiti.

Otroci so se pričeli vse bolj vidno zavedati drugih

otrok v igralnici. Skupna igra s prijatelji je postopoma

postajala samoumevna. Nekateri otroci so si že celo iskali

določenega partnerja za igro. Otrok je željo po igri

z drugim nakazal tako, da je prijatelju prinesel igračko,

lutko ali pa mu je v kuharskem kotičku kaj 'skuhal'.

V igrah stika in Bibarijah so otroci izredno uživali.

Budno so spremljali gibe rok in poslušali, kaj 'Biba'

ob tem 'pripoveduje'. Napetost je 'odtekla' iz njihovih

telesc in čutila sem otrokovo telesno sproščenost.

Otrok se mi je na primer skril za hrbet in me s svojimi

malimi ročicami objel. Ali pa zlezel pod most, ki sem ga

naredila s svojim telesom. Premikala sem se na različne

načine in s telesom oblikovala izmišljene like. Otroci

so živahno sodelovali. Nekateri so bili bolj zadržani in

so svoje veselje nakazali samo z nežnim dotikom. Drugi

pa so plezali, se živahno prekopicevali, se prevalili na

bok, lezli po trebuhu, dvignili roko ali nogo itd. V očeh

se jim je zrcalilo navdušenje nad novo odkritimi zmožnostmi.


JEZDEC

(Voglar, 1980, str. 46b)

Oj, ta jezdec, ta pa ta,

zleze kar na konja dva!

Ju priganja: 'Hija-ji,

meni se mudi, mudi!'

Klopa, klopa, klopa, klop,

konja ženeta v galop.

Potlej hop! Čez vodo skok!

Jezdec pa v vodo, cmok!

Literatura:

- Ellersiek, W. (2005): Wer schleicht heran mit leiser Tatz? 1. Aufl., Stuttgart.

Verlag Freies Geistesleben.

- Ellersiek, W. (2004): Die tanzende, spielende Hand. 1. Aufl., Stuttgart. Verlag

Freies Geistesleben.

- Ellersiek, W. (2001): Berührungs- und Handgestenspiele. 1. Aufl., Stuttgart.

Verlag Freies Geistesleben.

- Thomson, J. B. (1995): Naravno otroštvo. Radovljica. Didakta.

- Voglar, M. (1980b): Kako približamo otrokom glasbo. Ljubljana. DDU Univerzum.

Konjiček

Konjiček bel

je šel v hlev,

je vodo pil

in se odpočil.

Konjiček rjav

je po polju skakljal,

metulje podil

In sončne žarke lovil.

Izdelki učencev

4. razreda

Hobotnica

V morski plitvini

čudna žival živi .

Jo osem lovk krasi

Glava velika je

Konjiček črn

je dirjal čez drn in strm,

kot veder hitro se podi

vse do noči.

Lina Radilovič, 4.r

Črnilo spusti,

da kaj ulovi ali zbeži.

Takrat, ko se razjezi

črnilo spusti.

Katja Novak, 4.r

Konj

Dobil sem konjička dva,

že avto prehitela sta.

Zajahala sem prvega in drugega

in kot veter jezdila.

Ko njima jabolka razdelim,

se in razveselita

in radostno poskočita.

Zala Haller Pereira, 4.r

Človek

Glava in srce telesu govore

kaj naj počne.

Kdaj je prijazen in kdaj ne

sam odloči se.

Žile ko t ceste telo oskrbe,

da nam bo lepo,

za telo skrbeti moramo.

Tesa Štihec, 4.r

Waldorfske novice, pomlad 2011 9


K a j , z a k a j i n k a k o d e l a m o

Kapa

Nič se ne zgodi, če ne uporabiš rok

in se lotiš dela.

Magda Mlekuž

Headwig Hancke

Kako samoumevno nam je kupiti v današnjih

časih kapo za res nizko ceno. Toda, kako cenjena

je kapa, ki jo spleteš sam, vedo le nekateri

četrtošolci in ti je ne bi prodali za noben denar. Nekaterim

je kljub lepo narejenemu izdelku še vedno bolj pri srcu

kupljena, saj je njena popolnost večja. To nam kaže na njihov

natančni melanholični temperament, toda ... Večina je bila

nad svojim izdelkom tako navdušena , da so jo nosili celo pri

pouku, in to cele tri tedne. Razločno je bilo čutiti v razredu

ponos in samozavest, da so to zmogli. Kapa je le cilj, vmes pa

se je dogajalo marsikaj ...

Ročna dela predstavljajo pomemben element v waldorfskem

izobraževanju. Ročne spretnosti so del izobraževanja,

prav tako kot intelektualni in čustveni razvoj

učencev. Le takšen pristop omogoča uravnotežen razvoj

in nato celovito osebnost.V današnjem času je razvoj intelekta

res neverjeten, toda da misli, ideje dobijo obliko,

in s tem uporabno vrednost in da zaživijo, je potrebna

volja. Ročna dela so predmet, ki budi voljo. Volja je daleč

bolj speča od čutenja in mišljenja. Volja pa je povezana

z razmišljanjem. Tudi z ročnimi deli želimo vplivati na

to, da postane razmišljanje jasno in polno domišljije.Pri

pouku jih skozi paleto barv in spretnosti rok vodimo od

igre do domišljijskega razmišljanja, ki se pojavi pozneje,

ko odrastejo.

Pri ročnih delih se učimo rokovanja z različnimi orodji,

pri tem budimo naše roke. Te so enkraten in čudovit inštrument,

ki prinašajo pomembne in daljnosežne izkušnje.

Ročna dela omogočajo, da se otrok zave svojih rok

in njihovih darov. Ker se danes veliko storitev opravlja

izven doma, se tako manjša možnost za razvoj delovnih

navad, fine motorike rok in razvijanje občutka pripadnosti

družini skozi mala opravljena dela za družino.

Prebujene roke in razvijanje vloge vsakega izmed prstov

skozi igro in delo so dobra priprava roke za pisanje.

Ko smo se v epohi Človek in žival postavili v različna

občutja, smo ugotovili, da bi zelo pogrešali naše oči,

naša ušesa in tudi roke. Roke niso le čudovito orodje,

so tudi inštrument občutljivosti in različnih spretnosti

in vse to 'nevede' učenci razvijajo skozi ročna dela. Slepi

spoznavajo svet predvsem skozi roke, a velika večina se

nas ne zaveda znanja, ki smo si ga in si ga pridobivamo,

kadar z občutkom uporabljamo roke. Seveda pri tem vsa

ta vaja in delo vplivata na razvoj možganov.

Pri pletenju volja usmerja gibe rok, pri čemer je vsaka

nadaljnja pentlja povezana s prejšnjo. Pri tem je enak

vpliv na razvoj mišljenja, saj naj bi bila vsaka nadaljnja

misel povezana s prejšnjo oziroma koraki med seboj

notranje povezani. Tako ne vadimo le spretnosti in

prožnosti naših prstov in rok temveč vplivamo tudi na

prožnost misli. Ko razvijamo praktično inteligenco rok,

hkrati razvijamo tudi zdravo mišljenje.

Vsako zaključeno delo ima svoj cilj, praktično vrednost,

neobčutljivim očem prikriti procesi, ki se hkrati

odvijajo v mladem človeku, pa dolgoročne vplive. Ročna

dela imajo pomembno mesto v duhovnem razvoju otrok.

V času, ko nastaja njihovo eterično telo, kjer domujejo

navade, so krasna dejavnost za rast in razvoj le-teh.

Sedaj pa kape na glavo in veselo v lep zimski dan.

Občutja učencev skozi celoten proces pletenja so bila

zelo raznolika. Ko bi videli solzne oči nekaterih fantov in

njihove zakrčene prstke v prvem razredu, nikakor ne bi

verjeli, kakšni spretni mojstri bodo postali. Pa ne samo

to, znajo biti tudi zelo urni in natančni . Lahko bi rekla,

da s svojo vztrajnostjo pri delu in izdelavi njihov izdelki

že stopijo ob bok nekaterim veščim puncam. Le poglejte

njihove kape!

Delo je človeku lastna dejavnost. S svojim delom lahko

človek vpliva na razvoj svoje osebnosti. Druga dela se od

človeka ločijo in gredo v svet. So dela, ki nas pogosto ne

veselijo in ne zadovoljujejo, vendar z njimi polagamo temelje

prihodnosti. Če zmoremo spremeniti odnos do nepotrebnih

del, če uspemo premagati pomanjkanje zanimanja

za takšna dela, gradimo temelje naše bodočnosti.

10 Waldorfske novice, pomlad 2011


K a j , z a k a j i n k a k o d e l a m o

Jožica Tramte

Zemlja, jaz ljubim te!

V

torek,

5., in sredo, 6. aprila, smo se tretješolci

odpeljali na kmetijo gospe Mete Vrhunc na

Vrzdenec pri Horjulu.

Naša velika skrb v letošnjem letu je bila posejati žito,

iz katerega bomo v jeseni spekli svoj kruh. Lanska jesen

nam je podarila preveč moče, zato smo morali na

ugodno vreme in primerne dneve iz setvenega koledarja

počakati. Kdor čaka, dočaka, pravijo. Dobrodošlico sta

nam najprej izrekla domača psa, ki sta nas privedla do

domačije. Idilična dolina, še nekoliko zavita v jutranje

prebujanje narave, je obetala prijetno sobivanje. Gospa

Vrhunc nas je prijazno povabila, da ji priskočimo

na pomoč pri hranjenju koz, kozjih mladičev in kokoši.

Zamenjati je bilo potrebno vodo, nametati seno v jasli,

zružiti koruzo, pogledati, kako je z ovcami v ogradi na

pašniku. Po krepki malici nas je prvi dan čakalo odstranjevanje

plevela z njive. Vsak se je dokazal s svojim

orodjem, hkrati pa priskočil na pomoč še ostalim. Spoznali

smo novo orodje, imenovano lastovičji rep. Z njim

se odstranijo korenine rastlin iz zemlje in naredijo globoke

brazde. Na očiščeno njivo smo navozili kompost,

katerega smo poprej presejali čez mrežo. Vozniki samokolnic

so se urili v previdnosti in moči. Srečanje smo

zaključili s pesmijo in zahvalo zemlji, ki nas je sprejela.

Naslednji dan smo po jutranjih opravkih pri živalih in

malici krepko poprijeli za delo. Pravzaprav vrvi. Po rahlem

pršenju s preparatom gnoja iz roga smo, s pomočjo

gospoda Marka, zapregli plug, ki ga običajno vlečeta

konj ali vol. Tu pa je bilo potrebno zapreči vsaj šest

učencev, da so se delale lepe brazde. Za vrvi so vlekli

na vso moč in kmalu ugotovili, kako težko, naporno

delo je potrebno opraviti, da je zemlja pripravljena na

našo prošnjo. Po oranju nas je čakalo še brananje z

brano, ki jo je prav tako s pomočjo vrvi premikal kar

cel razredni privez. Sejanje jarega ječmena je bilo nato

sveto, tiho opravilo, saj so bile roke utrujene, srce pa

v velikem pričakovanju starodavne geste vseh, ki so

kdajkoli sejali. Posejana zrna je bilo potrebno še pokriti.

Brana se je vzdolž njive še nekajkrat premaknila na

naš 'horuk', saj so moči kar vidno pojenjale. Za nami je

bilo veliko delo, ki se je sklenilo s pesmijo in zahvalo.

Mnogi so po tem med vse nas podelili še svoje barvite

notranje slike, ki jim jih je poslala mati Zemlja.

Preživeli smo dva čudovita, sončna dneva in bili gostje

gospe Vrhunc, ki nam je s svojim znanjem in zgledom

podarila še več ljubezni do zemlje, živali in vsega okoli

nas. Zato ji velja posebna zahvala, saj bo naše pričakovanje

žetve čutila sleherni dan!

Waldorfske novice, pomlad 2011 11


U t r i n k i

Zala Pribakovič, 7.b

Moj skrivni vrt

Jana Dagarin, razredničarka

Našim devetošolcem

Tam, kjer je Soča, najčistejša, najgloblja in

najmirnejša, stoji vrt. Moj vrt, skriven za

nekatere. Vrt ni obdan z zidom ali žičnato

ograjo. Vanj lahko vstopi, kdor si želi in se je pripravljen

potopiti v divjo naravo.

Na bregu, na pesku leži polno kamnov in kamenčkov, ki

so gladki, saj jih je reka skozi čas zaoblila in zgladila. V senci

bukev in drugih dreves se po plavanju in skakanju s skal

v vodo in čofotanju prileže počitek. Tu so žuželke, rože

in živali naši prijatelji. Marjetice ti rastejo na dosegu roke.

Pripravne so za spletanje venčkov. Zelena barva Soče te

uspava. Na toplem, mehkem pesku je prijetno spati.

Višje na bregu je Gaj iglavcev. Smreke, borovci in macesni

tu prepletajo svoje korenine, tla pa so posuta s tisočerimi

iglicami. Te prijetno bodejo. Smola je tu čista, tu ni bolezni.

Umazanijo spere reka. Prav tako tudi skrbi, žalost,

preobremenjenost ...

Tu se človek popolnoma spremeni. Začne se zlivati z naravo,

jo čutiti. Ponavadi te dobrine prelije tudi na druge.

Hrano tu prinesejo taborniki z bližnje jase. V Gaju iglavcev

so obedi. Mize iz kolov in desk, majave klopce, dišeče

enolončnice ... vse to je doma v mojem skrivnem vrtu.

Želim si, da bi veliko ljudi zašlo v moj vrt, se spremenilo

in ga obdržalo takšnega, kot je.

Je res? Seveda, april je že tu, še malo in na koledarju bo

maj in spet malo ... Ah, tako hitro bo konec šolskega

leta.

April? Smo res že v aprilu? Ali ni bil ravnokar tu avgust in

pripravljanje razreda. Zvedeli ste, da boste dobili novo razredničarko.

Pa september s torto ob prvem šolskem dnevu

ter naša šola v naravi z jadranjem, kolesarjenjem in plavanjem

ter spoznavanjem primorskega sveta? Se spomnite,

kako se je Gal zvrnil v solno gredico v Sečoveljskih solinah

in je prilezel ven ves črn od zdravilnega blata?

Tako se je začela naša skupna pot, Alina, Maša, Žan, Ira,

Sara, David, Kaja, Luka, Anamarija, Peter, Vanja, Leja,

Severin, Rok, Vid, Janaki, Gal, Maraya, Martin, Anja in

Alma. Sprejela sem razred krasnih, vedoželjnih, živahnih,

klepetavih in duhovitih fantov in deklet. Vsi ste z načrti za

svojo prihodnost, z željami, kako spreminjati svet – najprej

seveda učitelje in starše, s sošolci ste že ugotovili, da ne gre

vedno prav lahko.

Pa se še malo sprehodimo skozi šolsko leto.

Jesen je z obiljem plodov prinesla tudi čas projektov in

vaš uspeh! Je bilo kaj treme? Z nastopom ste nam pokazali

svoje poti in interese. Program je bil izredno pester. Imeli

ste zelo originalne voditelje programa ...

Aha, december; v času, ko nas obdaruje sveti Miklavž,

nas je razveselila nova iskrica – vaša prejšnja razredničarka

je rodila Lenarta; danes, ko vam pišem, sem ga videla.

Pravi korenjak je že. Pa res čas beži ...

12 Waldorfske novice, pomlad 2011


U t r i n k i

In že je tu Kozlovska sodba v Višnji Gori. Šaljiv dogodek

... Tekmovanja.

In začetek z igro. Najprej navdušenje. Nato ... , ah, da.

Zakaj? Težko je biti tiho in pustiti drugega do besede. In

vaša vztrajnost ob pomoči režiserke in učiteljic je prinesla

sončno komedijo za prve pomladanske dni. Igra Pigmalion

je zahtevna stvaritev. Se spomnite gospoda Higginsa, profesorja

fonetike in njegove stave, da bo poskušal naučiti

Elizo pravilno govoriti? Aplavz ... Čestitke ... Še vedno odmevajo

v razredu posamezne besede iz tega dela.

In naša pot od Višnje Gore do Muljave! Divji prašiči ...

Žabe v jezeru in v naših rokah ... Pa Jurčičeva domačija.

Sedaj je pa april ... No, saj bo! Pred nami je praznik znanja

iz matematike, zaključna naloga iz angleščine, zaključna

naloga iz slovenščine ...

Edinstveni ste. Mnogo skrivnostnih zanimivih pogovorov

je med vami. Želite izvedeti še mnogo drugega poleg slovenščine,

matematike, zgodovine, angleščine, kemije, fizike ...

Veliko je smeha, včasih pa vmes tudi kakšna solza. Mnogokrat

ste nasmejali tudi mene. Se pa dogodi, da nisem navdušena

nad temami o filmih, obiskih in glasbi med urami,

ko spoznavamo jezikovne sloge, enačbe ali pa geometrijska

telesa. No, mogoče me tudi malo, vsaj malo razumete ...

Lepo nam je in kar prehitro bo prišel čas, ko bomo šli vsi

po svojih poteh v prihodnost. Veselje naj bo z vami, optimizem

in pogum. Le zajemite trdno in odločno v Pojočo skledo

volje in srečno, naši dragi devetošolci! Razveseljujte nas še

naprej s svojim mladostnim pogledom na svet, s sproščenostjo

ter srčnostjo. Zaupajte svojim srčnim željam, sebi

in ljudem. Ste že slišali za Pigmalionov efekt? Ta fenomen

pomeni, da so ljudje, ki imajo pozitivna pričakovanja, bolj

uspešni od tistih, ki imajo negativna. Optimisti se bolje soočajo

s stresom, kot pesimisti ...

Srečno, devetovčki!

Iz seminarja za

waldorfske učitelje/

vzgojitelje

Prvi aprilski vikend smo se bodoči waldorfski učitelji/

ce in vzgojitelji/ce podali na potovanje v svet

barv. Pospremile so nas Goethejeve misli, ki jih je

v uvodnem predavanju podal g. David Brierly: Barve niso le

zunaj nas, so tudi v nas.

Posedli smo se v klopi. Na vsaki mizi so nas v steklenih

kozarčkih čakale osnovne barve (rumena, rdeča in modra),

čopiči in kozarci bistre vode. Naša vodiča sta bila ga. Mali

Roald in g. Dag Aslaksurd, profesorja slikanja na Waldorfski

univerzi v Oslu. Najprej smo se spoznali z barvnim krogom,

v katerem so barve brez značaja (barve, ki v krogu

stojijo druga poleg druge), barve s karakterjem in komplementarne

barve. Pogovarjali smo se o barvah, o njihovih

lastnostih, o tem, da temne barve prihajajo iz okolja, svetle

pa se širijo iz sredine, o občutkih, ki jih posamezne barve

sprožijo v človeku ... Mali in Dag sta nas z jasnimi, a nevsiljivimi

navodili spodbudila, da začnemo z raziskovanjem,

da barve začutimo v vseh svojih razsežnostih in zaznamo,

kako se odzivamo nanje. Učilnica je bila polna pričakovanj.

Mnogi med nami so imeli čopič v rokah le pred davnimi leti

v osnovnošolskih klopeh.

Pred seboj sem imela moker list papirja. Moker? Ja, mokro

na mokro, tako se tukaj otroci lotijo slikanja. Z nežnim

dotikom čopiča na vlažen papir se barve začno zlivati in

prelivati v nešteto odtenkov. Zanimivo, na mokri podlagi

barve delujejo kar same od sebe! Moram se pravilno vključiti

v proces, če želim z njimi ustvarjati. Počasi odkrivam

skrivnosti, kako se lotiti naloge, s katero barvo začeti, kako

moker ali suh naj bo čopič, kako moker ali suh naj bo list

papirja, kakšen pritisk roke, dolg ali kratek poteg čopiča ...

Tako skozi vse zastavljene naloge, od preprostih barvnih

študij do slikanja regratovih cvetov, brezovega lubja, do

krave sredi travnika, žirafe v savani in pokrajine, kjer smo

se le z barvami trudili ustvariti perspektivo.

V nedeljo so učitelji razobesili naše izdelke na vse štiri

stene velike dvorane. Obkroženi z našimi stvaritvami smo

za trenutek ostali brez besed. Okoli nas so sijale barve:

lahkotna in razposajena rumena, udarna in strastna rdeča,

tiha in globoka modra ter neskončnost namernih in

nenamernih prelivajočih se odtenkov. Res, kot so nam

povedali učitelji: barva je univerzalna, oblika je individualna!

Na stenah desetine slik, a vsaka je bila drugačna!

Potovanje se je končalo, poglobilo pa se je moje razumevanje

vloge, namena in procesa umetniškega ustvarjanja

na waldorfskih šolah. Razšli smo se zadovoljni, v veselem

pričakovanju naslednjega srečanja.

Karmen Melocco

Waldorfske novice, pomlad 2011 13


Na waldorfskih seminarjih neizmerno uživam. Rada

poslušam te srčne učitelje, ki pridejo od daleč zato, da

delijo z nami svoje znanje, misli in občutke. Rada pojem

in se učim o gibanju, mečkam glino in odkrivam

nove inštrumente. Veselim se vsakega srečanja in med

predavanji, ne glede na temo ali predavatelja, se mi pogosto

v glavi pojavi vprašanje: 'Zakaj nisem jaz hodila

na tako šolo?'

Kot otrok sem imela to srečo, da sem bila rojena dvema

umetniškima dušama, ki sta vedno podpirala mojo

ustvarjalnost, ne glede na to, kakšen način izražanja

sem si izbrala. Počutim se kar svobodno in sposobno

pri večini stvari, ki se jih lotim, ampak slikanje mi je

vedno predstavljalo neko oviro, zato sem se temu raje

kar izogibala.

Kot veliko drugih sem pri likovni vzgoji padla v tisto

skupino otrok, ki 'nismo bili sposobni' narediti tistega,

kar je učiteljica od nas zahtevala. Dve sošolki sta bili

vedno pohvaljeni, ostali smo pa nekaj 'spackali', ker

smo morali. Na začetku sem si še nekako v tišini želela

naslikati nekaj, kar bi bilo 'dovolj dobro za na steno',

ampak me je kar hitro minilo, saj sem bila vedno znova

razočarana in sem ugotovila, da jaz pač ne znam in je

bolje, da se sprijaznim s tem, ker očitno nisem nadarjena.

Naš aprilski seminar pa je temeljil na barvah in slikanju.

Vedela sem, da bo bolj malo teorije in veliko

praktičnega dela. Takrat se je v meni vzbudil ta odpor

do slikanja, ki je malo zaspal, ker sem se tako uspešno

izogibala takemu ustvarjanju od osnovne šole naprej.

Soočanje s samim seboj je ogromen izziv in prvič, odkar

hodim na seminar, se nisem preveč veselila vikenda,

ki prihaja.

Zdaj, ko je mimo in lahko gledam iz malo bolj objektivnega

zornega kota, sem globoko hvaležna za to veliko

darilo.

Imela sem velike težave, ker so se mi naloge slišale

tako enostavne, ampak sem zaradi svoje nesproščenosti

in samokritičnosti vseeno gledala na svoj izdelek,

kot na neko 'packarijo'. Ni bilo pomembno, kolikokrat

sem slišala, da je vse prav in nič ne more biti narobe,

v moji glavi se je zdelo vse drugače. Še v nedeljo, ko je

bilo vsega konec, sem odšla iz šole s težkim nezadovoljstvom

v srcu in mogoče tudi malo razočaranja. Nekaj

dni pozneje, ko sem se odločila pokazati fantu, kaj smo

počeli, sem ugotovila, da gledam na te moje stvaritve

malo drugače. Nisem čutila odpora do njih in kakšna

mi je celo postala všeč. Videla sem tudi očitne razlike

med tistimi slikami, ki sem jih ustvarila na začetku, in

tistimi, ki so nastala proti koncu, kljub temu da me je

ves čas spremljal občutek nesproščenosti. Končno je

izginil mrk pogled iz mojega obraza ob misli na moje

slikarske sposobnosti. Res je, da nasmešek še ne pride

do ušes, ampak čutim, da je najbolj težavna naloga za

mano. Začetek.

Od tega vikenda mogoče res nisem odnesla toliko podatkov,

kot na prejšnjih, ker sem bila zelo obremenjena

sama s seboj. Zdaj, ko gledam nazaj, vidim, da mi

je dalo veliko, veliko več. Zid, ki sem ga postavila med

sabo in čopičem, se je začel krhati. Skrajni čas je že,

da se dokončno podre. In se bo. Zdaj imam zagon, da

tudi sama od sebe primem čopič v roke in se prepustim

čudovitim barvam, ki nam olepšujejo to čudovito potovanje

skozi življenje.

Ljubezen in hvaležnost mi skačeta po srcu.

Vsi smo edinstveni in ustvarjalni.

Lepota nima meja!

Sonia Melocco

14 Waldorfske novice, pomlad 2011


D o g o d k i

David Brierley

Novice z Norveške

Norveški ministrski predsednik Jens Stoltenberg

je 16. marca praznoval svoj 52. rojstni dan. Tisto

leto, ko se je rodil, se je njegova družina preselila

v Jugoslavijo, kjer je njegov oče delal na norveški ambasadi.

Družina je doživela hudo prometno nesrečo in njegova

mama je v bolnici dobila okužbo s stafilokoki. Okužbo

je prenesla na svoje otroke. Jens je hudo zbolel na

pljučih in prebavilih. Pri njegovih petih letih se je družina

zaradi slabih zdravstvenih razmer preselila nazaj

na Norveško. V vrtcu je imel Jens Stoltenberg, ki je bil

slaboten in občutljiv otrok, težave. Njegovi starši so se

odločili, da ga vpišejo na waldorfsko šolo v Oslu, kjer se

jim je zdelo, da bodo za fanta lepo skrbeli. Tukaj so mu

bili pripravljeni dati čas, da si opomore.

'Pustili so mi, da sem slikal in delal vaje iz evritmije,'

je rekel. Brati je znal šele v petem razredu. O svojih izkušnjah

v otroštvu je Stoltenberg govoril odkrito v daljšem

intervjuju za časopis. Povedal je, da je imel težave

pri navezovanju stikov z otroki in se je bal sodelovati

pri grobih igrah.

'Waldorfska šola je spremenila moje življenje,' je povedal

novinarju. Njegov učitelj Christian Smit ga je spremljal

od prvega do devetega razreda. Dal mu je samozavest

in vero vase. In ob najmanjšem znaku, da bo

kateri od učencev rekel ali naredil nekaj, kar bi slabo

delovalo na Jensov razvoj, je bil zelo strog.

'Zelo sem hvaležen mojemu učitelju,' je rekel Stoltenberg,

ko je sprožil vsesplošno kampanjo proti mobingu.

Igor Velepič

Prvič z dijaki v

Grčijo

Na začetku šolskega leta smo se na roditeljskem

sestanku dogovorili za možnost pridodanja

ekskurzije v Grčijo za letošnji drugi letnik.

Upoštevali smo pomislike o dragocenosti časa (deloma)

med počitnicami in se odločili za morda malce hladnejšo,

a najbolj elegantno rešitev, ki se ni zajedala preveč v

redno šolsko delo. Tako smo letos prvič izpeljali del epohe

Zgodovine umetnosti – metrika in poetika „na terenu'.

V Grčijo smo se odpravili v soboto, 5. 2., ob 6.45 izpred

šole, s 50-sedežnim Frelihovim avtobusom. Razred

je precejšen (na pot je šlo 33 dijakov) in dela veliko,

tako da smo bili učitelji kar štrije, ga. Zupan, ga.

Strmole, ga. Pelhan in g. Velepič, z nami pa je šel tudi

skrbnik za skupno prehrano, g. Todori.

Prvi dan smo se z avtobusom zapeljali do Benetk in

se vkrcali na trajekt „Sofokles'. Na ladji so nam, po domenku,

pripravili poseben prostor, kjer smo spali na

tleh v skupini, čez dan pa imeli precej pouka in drugih

skupnih dejavnosti. Že odplutje iz Benetk je bilo dogodek,

saj smo se zapeljali na odprto morje ob krasnem

pogledu na beneške palače in na Markov trg. Nato pa

smo takoj začeli z resnim delom in dobro izkoristili čas

plovbe (nekaj čez 30 ur v eno smer). Referati so bili

pripravljeni, skicirke pa nared za zapisovanje in risanje.

Prva risarska naloga je bila označiti zemljevid naše

poti, potem pa smo risali grško zastavo in nato še obalo

Albanije v kombinaciji s pogledom z ladje. Pripravljali

smo se tudi za gledališko igro, imeli pouk metrike, geografije,

biologije, glasbe, jutranjo telovadbo ...

Waldorfske novice, pomlad 2011 15


V Patras smo prispeli v nedeljo zvečer in prespali v

precej nenavdušujočem hostlu – a je bilo za razumnno

ceno povsem izven sezone nemogoče dobiti kaj boljšega.

Vtis sicer zanimivega mesta ob nočnem sprehodu

do glavnega trga ni bil najboljši, smo pa videli že

ogromne lutke, ki so najavljale znameniti predpustni

karneval v Patrasu. Zjutraj smo skupaj pozajtrkovali

in se odpravili čez novi most, ki povezuje Peloponez in

celinsko Grčijo, v antično preročišče Delfi, ki se nahaja

v goratem območju pod Parnasom (domovanje muz).

Vreme je bilo sončno in vroče, lega pa prav pravljična.

tudi tod smo se navajali na mnogotere ljudi, ki so prav

z občudovanjem zrli in komentirali resno in složno delo

naših dijakov ... ). Potem je bilo nekaj prostega časa ter

večerja, zvečer pa smo se v spremstvu domačina Dimitrisa,

ki študira gastronomijo in kulinariko, podali na

sprehod na hribček, kjer smo imeli zopet prav lep nočni

pogled na Atene. Dimitris nam je govoril tudi o izkušnji

njegove družine, ki so bili turški Grki in so jih politično

množično preselili iz Turčije v Grčijo. Ogledali smo

si tudi zelo lepe zgradbe Univerze, njihovega NUK-a in

Akademijo lepih umetnosti.

Ogledali smo si impozanten antični kompleks ter gosenčje

procesije ob stadionu ter risali Atenin tempelj.

Za ogled in skiciranje smo si vzeli kar precej časa, potem

pa smo se odpeljali naprej do Maratonskega polja,

kamor smo prispeli že za mraka in smo ga obiskali bolj

simbolno kot konkretno. Zvečer smo prispeli v Atene in

se nastanili v hostlu, koder smo bivali dve noči. Po izvrstni

večerji smo odšli na nočni orientacijski potep po

mestu v spremstvu treh pasjih angelov varuhov (Dingo,

Snowy in Kalimera). Naš hotel je bil povsem pod

ožarjeno Akropolo in tako smo se sprehodili do Agore,

čez Plako do tržnice, zavili pa smo tudi v predel mesta,

koder bi si marsikdo sam nikakor ne upal ...

Po krepčilnem spancu in okusnem zajtrku smo se

odpravili na Akropolo, kjer nam je bistvene stvari zelo

jasno pokazala sijajna vodička, ga. Maria. Partenon

smo tudi risali, potem pa smo si v povsem novem in

sodobnem muzeju Akropole ogledali zanimiv film o

njeni zgodovini (ter zopet risali). Potem smo si ogledali

še Zevsov tempelj ter olimpijski stadion, kjer so se začele

novodobne olimpijske igre. Videli smo še palačo

predsednika države in hudo nenavadno protokolarno

menjavo straže pred parlamentom. Kosilo (ter z njim

povezane vonjave), ki sta ga profesionalno pripravila g.

Todori in naš voznik Vojko, ni navdušilo zgolj nas, ampak

tudi celotno osebje hotela in goste v njem ... Potem

smo imeli zopet nekaj petja in pouka (že na ladji, pa

Privoščili smo si še malo postanka ob očarljivih uličnih

glasbenikih in se pozno vrnili v hotel. V sredo smo

se po zajtrku odpravili na jutranji sprehod do pravoslavne

katedrale, kjer smo, moram reči, da izjemno

lepo, tudi zapeli. Ogledali smo si tudi sadno-zelenjavno

tržnico in se vkrcali na naš avtobus ter se zapeljali do

ambasade Republike Slovenije. Tam so nas zelo prijazno

sprejeli, pogostili in nagovorili, ker pa je bil ravno

dan po državnem kulturnem prazniku, smo slovesno

zapeli Zdravljico in recitirali Prešerna. Navdušile so jih

tudi skicirke in pripovedi dijakov, nas pa možnost vpogleda

v delovanje predstavništva in v poklic diplomata.

Po slovesu smo se odpeljali do Korintskega prekopa,

kjer smo občudovali sam prekop, smo pa tudi skupaj

prebrali enega najlepših besedil o ljubezni, Pavlovo pismo

Korinčanom.

Zatem smo se odpeljali v znamenito antično gledališče

Epidavros, kjer je bilo zares čarobno. Bili smo sami

v krasnem vremenu, v tem ogromnem gledališču s fantastično

akustiko pa smo tudi deklamirali, peli, imeli

evritmijski nastop ... ter seveda skicirali. Ker je bil večer

tako zelo lep, smo čas po večerji izkoristili za nogomet,

frizbi, sprehode, pomenke ... Ko se je začel delati

mrak, pa smo se odpeljali v Nafplion (ki je za Atene

nekaj podobnega kot Piran za Ljubljano). Po nastanitvi

v zelo sodobnem in lepem hotelu smo šli na večerni

sprehod v očarljivo mestece, do pomola in okoli utrdbe.

16 Waldorfske novice, pomlad 2011


Vmes smo imeli še malce občudovanja nočnih ribičev

in uro astronomije v naravi. Po bogatem zajtrku naslednje

jutro smo se odpeljali v Mikene. V tamkajšnjem

muzeju je bila tudi replika Agamemnonove zlate maske,

ostanki palače pa so bili tudi zgovorni. Zapeli smo

tudi v Atrejevi zakladnici. Pot nas je potem vodila po

zasneženi pokrajini (a vendarle ožarjeni z močnim soncem)

do gorske vasice Dimitsane, ki ima pomembno

vlogo v novejši zgodovini Grčije. Nato smo se odpravili

še v antično Olimpijo, a smo med športi izbrali le blagi

šoping in kofetkanje.

je bila res močna in tehtna. Vreme nam je služilo, da bi

bolje težko, g. Todori je zelo dobro in domiselno skrbel

za naše želodčke (prvi del poti pa so nam popestrile

dobrote iz domačih kuhinj – hvala mame!).

Nekaj referatov je ostalo nepredstavljenih, a bomo za

to še našli priliko in čas, skicirke pa so povečini zgledno

urejene! Razred ni bil samo številčno velik, pač pa

tudi, kot že rečeno, velik oz. navdušujoč v delu in učinkovitosti!


Zvečer smo se pripeljali (med vožnjo smo gledali še

film Moja obilna grška poroka) nazaj v Patras, ki je bil

pa s te strani precej bolj očarljiv. Tam smo srečali tudi

slovensko študentko Anjo, ki je v Patrasu študirala že

pol leta in je navdušeno čebljala slovensko ... Imeli pa

smo tudi izkušnjo stisk na obrobju Evrope, saj so policisti

izpod našega avtobusa pregnali enega od množice

emigrantov, ki se je tako skušal pretihotapiti na ladjo

oz. v Italijo.

Na ladji so nas že poznali in zopet smo imeli rezerviran

prostor za nas. Vožnje je bila spet umirjena in

prav očarljiva ter seveda za nas delovna. Osebje je tako

občudovalo marljivost in pridnost dijakov, da nas je

sam kapetan povabil na komandni most! Obisk je bil

zanimiv že s tehničnega vidika, posebej markanten pa

je bil pogovor s kapetanom, ki je nanesel na marsikaj,

vključno z usodo emigrantov in njihovega stremljenja

po boljšem življenju. Kapitan je poudaril, da so to večinoma

povsem pošteni fantje, istih let kot naši dijaki, ki

pa doma skoraj nimajo prihodnosti.

V soboto zjutraj smo se pripeljali v Benetke in se odpravili

še na sprehod v center mesta. Tam smo imeli

nekaj časa za kako kavico in fotografijo, nato pa smo jo

jadrno odmahali nazaj proti avtobusu. Zadnji del poti

smo se peljali s „people moverjem' ... Prijetno je bilo

priti zopet domov, a izkušnja osebnega doživetja Grčije

Waldorfske novice, pomlad 2011 17


D o g o d k i

Igor Velepič

Ekskurzija IV. in V.

letnika v Prekmurje

in v Zagreb

Niz ekskurzij v srednji šoli se običajno zaključi

z veliko arhitekturno potjo po južni Evropi.

Občasno tej v četrtem oz. petem letniku

dodamo še kakšno, po vsebini smiselno zaokrožitev skupne

popotniške kariere – še posebej če gre za dva tako krasna

razreda, kot ju imamo letos ...

Odločitev za Prekmurje in Zagreb ni izhajala samo iz

pedagoške vesti, da spoznamo obronke slovenstva ter

prestolnico sosednje države, pač pa tudi iz aktualne

povezanosti maturitetnega čtiva z Muro in tehtnega

pridodatka k epohi arhitekture.

V četrtek, 24. marca 2011, smo se zarana odpravili

proti Mariboru in v tamkajšnjo waldorfsko šolo prispeli

še pred začetkom pouka. Veselje je bilo vstopiti v prostorno

in svetlo šolo v centru mesta, še posebej, ker so

se na hodniku zbrali vsi učenci od prvega do sedmega

razreda in smo skupaj zapeli nekaj pesmi. Nekaj so

jih zapeli tudi naši dijaki (ki so jih malčki imeli kar za

velikane) sami. Ogledali smo si tudi nekaj razredov in

z občudovanjem zrli, kaj vse učenci znajo in zmorejo!

Kakšne nastope so nam pripravili! In kako lepo so nas

sprejeli!

Nato nas je učiteljica angleščine popeljala na zanimiv

sprehod po mestu. Izvedeli smo marsikaj zanimivega,

potem pa smo še v stolnici zapeli par pesmi in se povzpeli

na zvonik, od koder smo imeli čudovit razgled na,

s pomladnim soncem obsijani, Maribor.

Zatem smo se zapeljali proti Veržeju, kjer sta nas pričakala

in do plavajočega mlina na Muri odpeljala Nilsova

babica in dedek. Pri mlinu bi z veseljem preživeli

ves dan, a smo se šli vendarle okrepčat kar k Nilsovim

domov, kjer so nam postregli s sokovi in priboljški. Po

krepčilnem počitku smo odšli v evangeličansko cerkev,

kjer smo prisluhnili gospodu, ki nam je marsikaj povedal

o protestantizmu ter tudi odgovarjal na mnogotera

vprašanja. Tudi tod smo zapeli in prav tako v nenavadni,

a hudo lepi Plečnikovi cerkvi v Bogojini.

Po tem resnem delu nas je Nilsova babica peljala na

kmečki turizem nad Bogojinsko cerkvijo, kjer smo bili

deležni pravega krepkega prekmurskega kosila s „kolinami'

in s prekmursko gibanico. Račun za bogato kosilo

so velikodušno poravnali Nilsovi stari starši, za kar

smo jim še posebej hvaležni! Nihče se ne bi pritoževal,

če bi še dan ali dva preživeli kar na tej domačiji v pomladanskem

soncu, a nas je pot vodila naprej v Filovce,

kjer smo so nam pokazali lončarjenje na vretenu,

razložili peko glinenega posodja, izdelavo slamnatih

streh ter nam predstavili, kako so ljudje včasih bivali

v teh krajih.

Še ob belem dnevu smo se pripeljali pred znameniti

Kulturni dom v Lendavi, eden najlepših primerov organske

arhitekture na Slovenskem, delo madžarskega

arhitekta Imreta Makovca. Imeli smo zanimivega vodiča,

ki nas je nato peljal še v sinagogo, ki pa je sedaj

sicer lepo obnovljena, a zgolj kot muzejsko-galerijski

prostor. Tudi tam smo zapeli dva kanona v hebrejščini.

Nato smo se čez mejo odpeljali v Čakovec, kjer smo se

nastanili v prijetnem hotelu in se zbrali pri večerji. Pred

spanjem smo šli še na sprehod po centru tega ljubkega

baročnega mesteca.

18 Waldorfske novice, pomlad 2011


V petek smo se zbrali ob obilnem zajtrku in se nato

odpravili v Donji Kraljevec, kjer nas je pričakala gospa

Sandra Percač, ravnateljica Centra Rudolfa Steinerja.

Pokazala nam je rojstno hišo in Steinerjev center v izgradnji.

Letos ravno mineva 150 let od njegovega rojstva

in so imeli v februarju množične obiske in prireditve.

Ogledali smo si tudi zelo lepo priložnostno razstavo

v občinski zgradbi.

Vožnja v Zagreb je bila kratka in obiskali smo povsem

novi, a že znameniti Muzej suvremene umjetnosti. Pod

vodstvom odlične kustosinje smo si ga kar podrobno

ogledali in se nazaj v pritličje zapeljali kar po umetniškem

toboganu. V centru mesta nas je pričakala naša

nekdanja dijakinja Alja Mandič, ki sedaj v Zagrebu

zaključuje študij violončela, ter nas popeljala na lep

sprehod med že bogato cvetočimi forzicijami in magnolijami.

Pokazala nam je tudi dvorano Akademije za glasbo,

potlej pa smo se na trgu Bana Jelačića za dve uri razšli

uživat prosti čas. Ob četrti uri smo se zopet zbrali in

se pozdravili še eno našo nekdanjo dijakinjo, ki postaja

prava Zagrebčanka, Tejo Mede. Potem smo se srečali z

g. Mariom in go. Vido Čuletć in se po zanimivem uvodu

g. Maria odpravili v mogočno neogotsko katedralo,

kjer smo zopet zapeli dve pesmi, zatem pa smo se skozi

mestna vrata povzpeli na Stari grad pogledat znamenito

cerkev, parlament in „predsedniške dvore'. Gospe

Kosor nismo uzrli, pač pa kar precej policije, ki ta elitni

del mesta varuje zavoljo pogostih „fb'-demonstracij

v mestu te dni. Po razgledni poti smo se odpravili do

kipa Tina Ujevića in do prelepega kipa „vodnjak življenja'

kiparja Ivana Meštrovića pred zgradbo HNK. Nato

smo se spustili do botaničnega vrta in odšli na koncert

zagrebške filharmonije ter mladih solistov v znamenito

in impresivno dvorano Vatroslava Lisinskega. V dvorani,

ki je precej večja kot v Cankarjevem domu, je bilo

veliko mlade publike. Uradni povezovalec pa je kar po

zvočnikih pozdravil obisk dijakov waldorfske gimnazije

iz Ljubljane. Slišali smo precej največjih hitov klasične

glasbe od J. S. Bacha do Johna Cagea.

Šofer Vojko nas je prišel z avtobusom iskat pred dvorano

ob deveti uri in bi bili že v dobri uri in pol doma,

če ne bi morali še malce počakati in potrpeti na meji.

Tokrat sicer nismo imeli referatov in skiciranj, pa

vendarle je bila ekskurzija precej intenzivna, dijaki in

dijakinje pa, kot ponavadi, angažirani in pridni.

Tako Prekmurje kot tudi Zagreb sta se pokazala v

vsem svojem sijaju in zagotovo se bomo še radi vračali

tja.

POMAGAJTE!

POMAGAJTE!

DREVESNE HIŠKE

Sem dijakinja 3. letnika Waldorfske gimnazije.

Za zaključni projekt sem si izbrala temo z

naslovom Drevesne hiške, saj me ta mala bivališča

v krošnjah dreves navdušujejo že od

malih nog. Na njih je nekaj čarobnega. Predstavljajo

pobeg od resničnega sveta - vsakdanjih

problemov in skrbi, ki nas čakajo na

tleh ...

Za praktični del projekta sem si zamislila, da v

Sloveniji poiščem čim več drevesnih hišk, najlepše

izmed njih poslikam in jih predstavim na

koledarju za leto 2012. Za to pa bi potrebovala

pomoč. Če veste, kje se nahaja kakšna drevesna

hiška, ali pa morda poznate koga, ki jo ima, oziroma

če ste lastnik kar sami, mi prosim sporočite

na elektronski naslov ajda.novak@hotmail.com.

Hvala za vašo pomoč!

Ajda Novak

Waldorfske novice, pomlad 2011 19


D o g o d k i

Katja Kordiš

KWA glasbeni

večer

V

sredo, 23. marca se je v sklopu glasbenih

večerov, ki jih organizira Klub Waldorf Alumni,

zopet zbrala pestra družba. Zvoki glasbe so nas

popeljali v svet, kjer igri melodije in ritma ni konca.

Ob poslušanju tria CVBK (Bojan Cvetrežnik, Klemen

Bračko in Matija Krečič) je bilo težko ostati ravnodušen.

Rahli gibi glave, tleski prstov so se kar sami pridružili

glasbi. Violine, kitare, viola, kontrabas, mandolina, bouzouki,

so se neprestano menjali v rokah nastopajočih.

Poleg koncerta smo si lahko ogledali še slikarsko

razstavo Helene Šircelj, Valovi življenja. Harmonično

prepletanje barv se je lepo zlilo z glasbo. Ob slikah je

lahko vsak izmed nas prebudil domišljijo in pred njim

se je odprl svet veselja, ljubezni, žalosti, energije in neskončnosti,

ki se skrivajo v morju, rdeči niti Heleninih

slik.

Po koncu večera se kar nismo mogli ločiti in tako se je

večer zavlekel pozno v noč.

Vse tiste, ki ste bili z nami, predvsem pa tiste, ki vam

tokrat ni uspelo, vabim na naslednji KWA glasbeni večer,

ki bo v sredo 11. maja v Veliki dvorani ob 20 ih.

Srečno in SE VIDIMO!

Iča Marušič

Živeti Waldorf

Mariborska osnovna šola nastaja. Sedaj smo

stari že sedem let. Zdaj, ko dobivamo stalne

zobe, so naše potrebe zahtevnejše. Otrokovo

prvo sedemletno obdobje zaznamujejo tri obdobja – od

dojenčka, malčka do prehoda k šolanju.

Podobne razvojne faze opažamo tudi v razvoju našega

šolskega organizma. Združujemo razvojnost organizacijskega

organizma z razvojnostjo otroka v predpubertetnem

obdobju. Mišljenje 'slik' (razvojno obdobje šole)

se zrcali v preobrazbi volje naših dvanajstletnikov. Resnična

volja hrepeni po izpolnitvi – pobuda naj bi dejansko

živela, da bi jo lahko izpolnila.

Sedmošolci se bomo letos prvič srečali s kemijo. Prijazna

ga. Silvija Renko nam bo pomagala pri poučevanju.

Za uresničitev te naloge pa bo potrebovala majhen

laboratorij, ki bo čarovnijo kemičnih sprememb

prikazal kot del skrivnostne in obsežne znanosti. Tu

se vse dobro, ki povezuje, začne. Z ga. Renko sva našli

skupne pobude in pričeli iskati opremo za naš laboratorij.

Dva natančno izdelana seznama potrebnih stvari

– opreme in kemikalij, sta me na začetku spravila v

obup in zaskrbljenost. Šola je majhna, potreben bo nakup,

manjka pa še kup drugih stvari, ki jih potrebujejo

vsi razredi ... in denar ... Nastala je prošnja, takoj nato

seznam možnih firm, ki imajo laboratorije in morebitno

opremo, ki je ne potrebujejo več. Nato so sledili telefonski

pogovori. Najprej sem 'srečala' Katerino Klemenc

Dinjaški iz Leka. Razveselila se je našega iskanja opreme

s toplim sprejemom in radodarnim odzivom. Nato

se odločim, da pokličem v Belinko. Splet mi pomaga

do ljudi, ki jih potrebujemo. Prvi razgovor z g. Silvom

Zdovcem je prijeten tako kot klepet z nekom, ki natančno

ve, kaj me tare in razume bistvo delitve stvari.

Obljubiva si, da se slišiva. Nato se srečam z go. Mojco

Kos Durjava in mariborskim Zavodom za zdravstveno

varstvo. Seveda so pripravljeni pomagati. Ga. Kos Durjava

bo pregledala poslane sezname in mi sporočila,

kaj lahko dobimo. Prijetno s prijetnim in dan je popoln,

komunikacija pa enostavno navdušujoča – vsi gledamo

v isto smer. Pred novim letom tako pričenjamo opremljati

laboratorij.

V ZZV MB in Leku so se našo pobudo odzvali že takoj

po novem letu. Ga. Kos Durjava mi je sporočila, da

so stvari za naš laboratorij pripravljene in nas čakajo

lepo zložene v škatlah. Kar naenkrat sta se obsežna

seznama krajšala. Z g. Zdovcem sva se slišala še nekajkrat

in razpravljala o tem, kaj potrebujemo in kaj

lahko prispeva njihov laboratorij. Ponudil in uredil je

posredovanje tudi pri prijateljskem laboratoriju, ka-

20 Waldorfske novice, pomlad 2011


O E M a r i b o r

Videl/a sem,

kako nastaja

Zemlja

Domišljijski spis

Ob velikem poku sem kot Supermen lebdel in

si pel Happy birthday. Močna svetloba me je

zaslepila, zato sem si nataknil gasilsko masko

in naprej opazoval oblake gorečega plina in kose vroče

magme, ki so leteli mimo mene. Ves čas so se v popolni

tišini odvijale ogromne eksplozije. Počutil sem se kot duh,

če to že nisem bil. Sam sredi ničesar, v eksplozijah in lavi,

v nastanku vsega. Čas je bežal hitro, nisem vedel, kdaj sem

se znašel sredi vesolja. Takrat je bilo še vse mlado. Letel

sem mimo številnih raznobarvnih planetov in zvezd. Letel

sem in letel med časom in realnostjo, videl mnogo zvezd,

ki so eksplodirale, in planetov, ki so odmirali. Letel sem

zelo hitro, letel sem med spiralami časa in se, bum, zaletel

v Sonce. Tedaj je bila Zemlja poleg Sonca še vroča in vsa

kamnita in še ni imela Lune. Iz hlapov je počasi skozi kamne

pronicala voda in zalila Zemljo. Zemlja je postala modra in

brez kopnega. Rekel sem si 'Nekaj še manjka' in poletel do

Saturna. Iz njegovih obročev sem pobral nekaj drobirja in

poletel do Zemlje. Na Zemljo sem stresel drobir in pustil, da

je voda z njim oblikovala celino Pangeo.

terega vodja je ga. Vilma Prijatelj. Tam so se pričele

strokovne razprave, ki jih je morala prevzeti ga. Renko.

Nato pa je prišla gospodova pošta s številnimi priponkami,

slikami posod, posodic, laboratorijske opreme,

ki nam jo lahko odstopijo. Kaj takega zlepa ne doživiš!?

Z go. Renko sva bili navdušeni, hkrati hvaležni in pomirjeni,

da ljudje osebno delujejo v dobro skupnosti,

ki je(jih) niti ne poznajo. V eni osebi združena klasika

uglajenosti, urejenosti in potrpežljive velikodušnosti.

Organizacija je bila enostavna, uspešna in nam je vlila

veliko mero optimizma.

Ker sta Lek in Belinka v Ljubljani, je ga. Renko sama

odšla po opremo in se zahvalila ljudem za velikodušnost.

Mislim, da so nastala nova prijateljstva, obojestranska

navdušenost. Mi pa, tule v naši mariborski

šoli, smo hvaležni – Mojci, Katarini, Silvu, Vilmi in seveda

Silviji, ki so nam pomagali. A kot sem slišala od

naših donatorjev, in to prav vseh, je bilo: „Seveda bomo

pomagali. Veseli nas, da vam je mar in se tako zavzemate

za otroke.'

Naš laboratorij nastaja. HVALA. Pomoč je želja po

medsebojnem druženju in potrjevanju, da drug z drugim

ustvarjamo prostor kvalitetnih odnosov za naše

zanamce. Tako je waldorf živ.

Naenkrat so proti Zemlji začeli leteti kometi. Hvala Bogu

sem imel pri sebi bejzbol palico in sem komete odbijal, dokler

se mi ni palica zlomila. Tedaj je priletel ogromen komet.

Nisem vedel, kaj naj storim. Odvrgel sem kij in se zapodil priti

njemu. Trčila sva. Bil je močnejši, a sem ga uspel ustaviti, tik

preden bi dosegel Zemljo. Poimenoval sem ga po svoji sošolki

Luni.

Potem sem pustil, da je Pangeo oblikoval čas. Zopet sem se

vrtinčil skozi čas, dokler me ni potegnilo v človeško telo in v

svet, ki ga poznamo danes.

Gabriel Kovačič

Kako je nastala Zemlja? Jaz to prav dobro vem.

Zakaj? Ker sem tam tudi bila. Na začetku, uhh, je

bilo na moč dolgočasno.

Na začetku je bil nič. Pusta tla, samo to. Hrano, ki mi jo je

dal sv. Peter, sem imela v nahrbtniku. Spala sem pod milim

nebom, saj takrat še ni bilo ne snega ne dežja, ničesar. Toda

nekega jutra sem se zbudila v vodi. Malo, pa bi se utopila.

Pravzaprav pa nisem vedela, kaj je to, v čemer sem. Nato sem

se spomnila, da imam tako reč tudi jaz v nahrbtniku. Da, to

je bila voda. Poskusila sem jo, toda fuuj, bila je slana. Za vsak

primer sem zajela vodo v steklenico.

Waldorfske novice, pomlad 2011 21


O E M a r i b o r

Končno sem prispela na kopno, toda ko sem stopila na tla,

me je nekaj sunkovito vrglo visoko v zrak. Kaj je bilo to? Pod

mano je nenadoma zraslo krivo drevo. Ali pa je to bila roža?

Ah, ne, roža pač ni bila, kar drevo je bilo. Sedaj sploh ni bilo

več tako dolgočasno. Iz vode so lezle čudaške žuželke ali pa

morski plazilci. Eden od njih je imel rdečo mehurčkasto glavo.

Poimenovala sem ga Opečena glava. Tako je bilo še kar nekaj

časa. Nekoč sem se zbudila z nekakšno žuželko v ustih. Tako

sem ugotovila, da so žuželke užitne. No, čeprav mi je bilo neznansko

slabo, sem bila vsaj sita. Če povem po pravici, je sv.

Anton bolje kuhal, a sem se s tudi s tem sprijaznila.

Tla niso bila več pusta. Raslo je bujno rastlinje. Okušala sem

različne liste. Nekega jutra sem se odločila, da odidem na

dolg pohod in si ogledam to bujno rastlinje. Tako sem hodila

in hodila in hodila ... Naenkrat me je nekaj udarilo po glavi.

Obrnila sem se, da vidim, kaj bi to bilo. Nedaleč od mene je

stala pošast ali pa žiiiivo drevooo. Bila je pošast. Imela je noge

kot jaz, samo da veliko večje, roke, kot jaz, toda veliko manjše

v primerjavi s svojimi nogami. Vtis je bil naslednji: zadaj je imela

radijsko anteno ali pa bič. Ne vem natančno, kaj je to bilo.

Toda bolj ko je mahala z repom, bolj glasno se je oglašala. Mogoče

je iskala Val 202 ali pa radio Center. Skratka, morala sem

zbežati. ... aaa, se opravičujem ampak radijska pošast me je

lovila ... No, dobro, ta pošast me ne bo našla. Veste, tudi v

času, v katerem sem sedaj, so še vedno radijske pošasti.

Čez približno 1000 do 2000 let sem opazila živa letala z vreščečim

glasom. Tudi ta so imela antene. Nobena pošast, ki je

imela anteno, ni nikdar našla prave postaje.

Nekega dne, ko sem ravno pojedla zajtrk, sem se spomnila,

da je to pomemben dan – dan žena. Poklicala sem leteči radio

in mu naročila, naj nabere šopek za Hero. Leteči radio mi je

prinesel velik pisan šopek. Ta sploh ni bil le zelene barve kot

doslej, ampak še krvavo rdeče, sončno rumene, morsko modre

... Sedaj je bilo prekrasno, preprosto prekrasno. Leteče in

kopenske pošasti – radijske pošasti in leteči radiji, so se me

navadili. Vse je bilo pisano in dišeče.

Nekega vročega poletja je sredi dneva nastala temna noč.

Nastal je direndaj. Nihče ni vedel, kaj to pomeni. Noč je bila

skoraj 1000 let. Ugotovila sem, da je na Zemljo padel komet.

Hvala Toru, da mi je dal gasilno masko in kup hrane ter pijače

za tak primer. Vse je pomrlo. Popolnoma vse. Končno je

zopet nastopil Dan. Vse je bilo tako svetlo. Nobenega radia

ni bilo več, toda vse se je pričelo tresti. Treslo se je kar nekaj

časa. Ravno sem hotela narediti korak, ko se je Zemlja razpolovila.

Nastajale so celine, Himalaja, hribi ...

Sedaj sem tu in pišem spis. Začne pa se tako: Kako je nastala

Zemlja? Jaz to prav dobro vem. Zakaj? Ker sem tam tudi bila

...

Kope

Šola v naravi 7. razred

Andrej Vindiš

V

ponedeljek, 14. 2. zjutraj, smo se učenci sedmega

razreda Waldorfske šole Maribor in učitelji podali

na pot iz Maribora proti smučarskemu središču

Kope. Na naš cilj smo prispeli že v času malice, in ker smo

bili zelo neučakani in željni smučanja, smo se hitro nastanili

po sobah, smuknili v smučarska oblačila in se urno podali na

smučišče še pred kosilom.

Spoznali smo smučišče z okolico in preverili snežne razmere

na progah, opravili nekaj spustov in potem odhiteli

na naše prvo kosilo. Popoldan je bil zopet smučarsko

obarvan, saj je po kosilu in krajšem počitku zopet sledilo

smučanje vse do četrte ure, ko so izklopili žičnice.

Po vrnitvi v hotel nas je že čakala popoldanska malica in

po njej smo dokončno razpakirali svoje stvari po sobah

ter počivali do večerje. Po večerji smo prisluhnili krajšemu

predavanju, v katerem smo strnili dogajanja prvega

dneva, opozorili na hišni red in obnašanje, govorili smo o

tedenskem urniku dnevnih dejavnosti itd. Naše srečanje

smo zaključili s predstavitvijo desetih pravil FIS, o katerih

je stekla razprava in vsak je lahko povedal, s čim jih povezuje

ter kakšne izkušnje ima z njimi.

Naš drugi dan je dobil že običajno podobo. V dopoldanskem

času smo bili na snegu, a ne samo zaradi smučanja,

temveč tudi izpopolnjevanja našega znanja in smučarske

tehnike pod vodstvom učiteljev smučanja. Tudi v popoldanskem

delu smo se vrnili na smučišča, vendar se nismo

več toliko ukvarjali s tehniko, ampak smo utrjevali

že pridobljeno smučarsko znanje. Sledili sta popoldanska

malica in ura matematike, da nismo popolnoma izgubili

stika s šolo.

V takšnem ritmu so potekali naši dnevi. Sredi tedna smo

se po večerji podali na nočni sprehod v okolico in doživeli

pravo zimsko idilo, saj je ravno naletaval sveži sneg. V

četrtek smo po večerji naredili kratko analizo celotnega

tedna, strnili dogodke, občutke in izkušnje. Ugotovili smo,

da nas je šola v naravi še bolj povezala in da smo se skupaj

naučili marsikaj novega.

Zadnji dan smo dopoldan še smučali, po kosilu pa smo

se podali nazaj proti Mariboru. Teden, ki je bil za nami,

je pustil polno pozitivnih vtisov, bogatejši smo za veliko

znanja in vse to bo ostalo še dolgo v našem spominu.

Luna Bela Kavchich

22 Waldorfske novice, pomlad 2011


O E M a r i b o r

Josipa Žilić Hozjan

Pust na waldorfski

šoli v Mariboru

Letošnja organizacija pusta je bila prav posebna

izkušnja, saj smo se vse tri učiteljice s tem srečale

prvič. Najprej smo raziskale, kakšna je tradicija

na šoli, nakar smo se odločile slediti svojim idejam in

notranjemu glasu. Seveda se je to izkazalo za najboljše.

Predvsem smo želele, da bi bili otroci dejavni soustvarjalci

veselega rajanja, manj pa opazovalci dogajanja na odru.

Tako so naši najstarejši učenci, ki se že srečujejo z

rahlim uporništvom, dobili nalogo, da vodijo program.

Kljub pomanjkanje časa za pripravo so se znašli zelo

dobro. Takoj so se odločili, kdo bo kralj, kraljica, dvorna

dama, grajski pisar, dvorni norček in še kaj. S pomočjo

glasnika so povabili na prizorišče palčke iz prvega

razreda, pravljična bitja, živali, obrtnike, Vikinge in

stare Grke. Na koncu smo zaplesali in si obljubili, da

se bomo naslednje leto lotili priprav bolj zgodaj ter da

bodo takratni osmošolci poskrbeli še za glasbeni del

programa. Držite pesti, da nam bo uspelo.

Andreja Palčič, vzgojiteljica v vrtcu Čebelica

O čem žvrgolijo

ptički na

Gorenjskem

Pravijo, da smo Gorenjci varčni. No, februarja in

marca nismo varčevali s svojimi aktivnostmi.

Posejali smo kar nekaj semen in čas bo pokazal,

v kaj se bodo razvila.

V vrtcu Sončnica na Hrušici že od februarja potekajo

igralne urice, ki jih vodita teti Sabina in Sonja. Z njima

se ob sredah druži devet otrok, okušajo ritme waldorfskega

vrtca. Postali so že pravi prijateljčki in nekaj jih

bo od septembra naprej v vrtec tudi redno zahajalo.

Pustovanje - 8. marec letos ni bil le praznik žena, pač

pa dan, ko smo najbolj glasno in pisano odganjali botro

Zimo. Otroci so se že teden dni prej v vrtcu preoblačili

in pomerjali obleke iz pustne garderobe. Izdelovali so

bobne, napihovali balone, imeli frizerski salon in pekarno.

V torek pa jih ni bilo v vrtec. Namesto njih so

prišli vitezi, gusarji, kuharji, slikarji, vile in princeske,

klovni in mojstri. Sprevod po starem mestnem jedru

Radovljice je bil paša za oči, malce so trpela le ušesa. A

je zaleglo! Botra Zima nas nikakor ni mogla preslišati.

Za hip je pomolila nos k nam le še tisti dan, ko smo

Pusta pokopali, potem pa je ni bilo več.

Že čez nekaj dni nas je v vrtcu Čebelica v Radovljici

obiskala čisto prava teta Pomlad. Prizvenela je v našo

igralnico in nas tako lepo pozdravila, da so ji otroci z

veseljem zapeli vse pomladne pesmice. Saj zdaj jih žvrgolijo

že ptički okrog našega vrtca. Teta Pomlad nam je

prinesla zvončke, trobentice, žafran, vijolice ... Za vsa

njena darila lepo skrbimo – le jabolka smo že pojedli.

Waldorfske novice, pomlad 2011 23


G o r e n j s k i v r t c i

V vrtcu Sončnica na Hrušici smo imeli 18. marca dan

odprtih vrat, ki smo ga naslovili 'Spoznajmo se ... '.

Teden dni pozneje, ko je bil dan odprtih vrat v vrtcu

Čebelica v Radovljici, pa smo 'se spoznali' s tem, da je

res čas za odprtje novega oddelka. Obiskovalcev je bilo

izjemno veliko. Atiji in mamice so si ogledali vrtec, poklepetali

z nami, tetami, otroci pa so preverili, kakšne

igrače imamo. Vsak po svoje so se zapodili v kotičke

in zapustili svet odraslih. Nekateri boječe, drugi pa že

čisto zaupljivo so zarajali z nami, oblikovali vosek in

risali ter si na koncu ogledali lutkovno predstavo. Odšli

so zadovoljni, ker je medved končno našel pestunjo.

Nekaj staršev se je kar odločilo, da bi bil naš vrtec prava

pestunja tudi za njihove otroke. Septembra jih bomo

toplo sprejeli.

za svojo dušo. Enkrat tedensko obiskujejo tečaj evritmije

in upajo, da ga bomo čez čas lahko ponovili.

Veliko nesebične pomoči in dobrega sodelovanja smo

deležni v tem času. In tudi sami znamo pomagati. Zato

smo se pridružili organizaciji dobrodelne prireditve

Otroci so naši sončki, ki je bila 23. marca. Vsi nastopajoči

glasbeniki, pevski zbori ter plesalci so dodobra

ogreli srca vseh prisotnih v Linhartovi dvorani v Radovljici.

Še posebej ganljiv pa je bil trenutek, ko sta predstavnika

Društva vitezov templjarjev in Kavarne kino

na odru podarila izkupiček prireditve društvu Žarek.

To društvo že vrsto let na območju Gorenjske pomaga

otrokom, da ne zaidejo v svet ulice, nasilja in drog. Organizatorji

in nastopajoči smo se združili s plemenitim

namenom – pomagati tistim, ki pomoč resnično potrebujejo,

in s pomočjo publike nam je uspelo! Najbolj pogumni

del publike so bili prav otroci iz vrtca Čebelica,

ki jim ni bilo prav nič nerodno pokazati, kako jim je

všeč. (slika Manca Špik)

O vsem, o čemer žvrgolijo ptički na Gorenjskem, se

zdaj redno, pravočasno in pregledno piše na naši obnovljeni

spletni strani www.waldorf-gorenjska.si.

Na Gorenjskem se že nekaj let govori, da bo šola (op.

waldorfska šola!). Zdaj je čas zrel, da o tem govorimo

vse glasneje in da začnejo ptički žvrgoleti še o šoli.

Starši, katerih otroci bodo septembra 2012 prvič prestopili

šolski prag, si želijo, da bi bilo tako. Na njihovo

pobudo je prišlo do dogovora za tri predavanja. Na

njih se o waldorfski šoli na Gorenjskem glasno govori.

Jan Thiessen je govoril o umetnosti izobraževanja – kaj

si želi in kaj potrebuje otrok v šolskem obdobju. Godi

Keller pa o življenjskih kompetencah otrok. Po odzivu

sodeč nihče ni ostal ravnodušen! Za obe zanimivi temi

so nam prostore velikodušno ponudili v IEDC – Poslovni

šoli Bled, kjer smo dobrodošli tudi 19. aprila. Takrat

bo o tem, kako pripraviti otroka na izzive prihodnosti,

svoje poglede delil David Brierley.

Z izzivi se srečujejo tudi starši otrok iz obeh gorenjskih

vrtcev. Da bi jim bili lažje kos, želijo početi nekaj

24 Waldorfske novice, pomlad 2011

More magazines by this user
Similar magazines