Waldorfske novice - Poletje 2011

wsljubljana

Letnik VII, številka 2
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

poletje 2011, zaporedna št. 70

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

OE MB Mateja Jobstl

Sodelavci:

Alec Templeton, Sven Saar,

Mario Čuletić, Stanislav Žunić,

Boštjan Strajhar, Jana Dagarin,

Nadja Lazar, Karmen Melocco,

Simona Pajk, učenci 9.r., učenec 7.b

OE Maribor:

Metka Kramberger Wherry,

Viktorija Kovačič, Tomaž Porš,

Monika Oštir, učenci 4.r

OE Radovljica:

Andreja Palčič

Fotografije:

Boštjan Štrajhar, Jana Dagarin,

Metka Kramberger Wherry,

arhiv WŠL, OE MB in OE Radovljica

Lektoriranje:

Klemen Lah

Kazalo 2

Uvodnik 3

Gostujoče pero 4

Poučevanje tujih jezikov na WŠ 4

Širimo obzorja 5

Harry Potter in svetišča otroštva 5

Kaj je evritmija 7

Rezultati waldorfskega izobraževanja 8

Novim dogodivščinam naproti 11

V slovo dragemu petemu razredu 11

Spomini 12

Utrinki 14

Dvanajst nasvetov za počitniške dni 14

Izobraževanje za waldorfske učitelje 15

Nova šola v Celju 16

Waldorfska šola Celje 16

Vrtec Radovljica 17

O Gorenjski iniciativi za odprtje šole 17

OE Maribor 18

Jaslična pravljica 18

Gradnja peči 19

Od Kraškega roba do Strunjana 20

Bela Krajina – Adlešiči 21

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem

avtorja.

ISSN 1854-0430

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport

2 Waldorfske novice, poletje 2011


U v o d n i k

Iztok Kordiš

Poznate občutek, ko kar naenkrat v množici ljudi, ki jih vsak dan srečujete, začnete srečevati

posebno vrsto ljudi, ki jih do tedaj še niste opazili. Meni se je to prvič zgodilo pred

davnimi leti, ko sem se po enoletnem služenju vojaškega roka vrnil domov. Naenkrat je bilo

v mestu vse polno oficirjev, za katere bi prisegel, da jih prej ni bilo. Potem so se začele pojavljati

nosečnice, nato otroci ... Prav tako je s temami, ki nas okupirajo in polnijo stolpce

časopisov, predavanj, govorov. Kar naenkrat vsi začnejo govoriti o tem, kako je pomembno

razviti lastno identiteto, hkrati pa občutek za družbo in empatijo do soljudi.

Verjetno je več ljudi, ki ne marajo proslav in ceremonij, kot tistih, ki v tem uživajo. Morda

se motim in je drugih več, ampak tudi v tem primeru glavni vzrok večine, ki hodijo na

razne proslave in vse vrste procesij verjetno ni želja po poslušanju bolj ali manj vznesenih

govorov in govoranc, ampak želja po druženju in pripadnosti. Konec koncev smo ljudje le

socialna bitja, ki delujemo in se razvijamo v skupnosti. Kakorkoli, proslav in drugih uradnih

združevanj ob takih ali drugačnih prilikah ne maram preveč, čeprav vem, da so tudi

v šoli nujni, saj nam poleg občutka za skupnost in pripadnost pomagajo pri razvijanju

zavesti o pomembnosti posameznih dogodkov ali obdobij v naravi ali družbi, ki tako ali drugače

vplivajo na nas, naj gre to za praznovanje pomladi, dneva državnosti ali pa samo za

konec šolskega leta. Seveda je pri tem treba ločiti praznovanja, vezana na ritme narave in

vesolja od tistih, vezanih na dejavnosti ljudi. Mogoče teh zadnjih ne maram zato, ker so vse

prevečkrat sredstvo za manipulacije in poneumljanje množic ter samopromocija govorcev.

Vsekakor sem konec prejšnjega tedna poleg kresovanja v enem dnevu doživel kar dva

dogodka, na katerih sem resnično užival in ki mi sta pokazala, da so tudi ta druga praznovanja

lahko drugačna. Najprej nas je v svojem slogu tihega dirigenta dogodkov na šoli

presenetil gospod Velepič, ki je na srečanje srednješolcev ob koncu leta povabil igralca in

pesnika ter velikega domoljuba Toneta Kuntnerja in običajen pogled na dogodke preteklega

šolskega leta obogatil s sliko in resničnim doživetjem pomembnosti zavedanja lastne identitete,

tako identitete posameznika, kot identitete naroda. Šele ko to razvijemo in ozavestimo,

pridejo na vrsto drugi ljudje, drugi narodi in mirno sožitje med njimi.

Zvečer je sledilo drugo presenečenje. Na proslavi ob dnevu državnosti na kongresnem

trgu, je najprej navdušil predsednik Danilo Turk, ki je strpno, spoštljivo, odkrito, a hkrati

optimistično opisal prehojeno pot in analiziral stanje v današnji Sloveniji ter tudi on

poudaril pomembnost zavedanja odgovornosti vsakega od nas za prihodnost, ki jo bomo

ustvarili. Potrebujemo stanje duha, ki bo vzpodbudilo naša dejanja, ki bodo pomenila prelom

s slabimi navadami in dejanji. Izbor izvrstnih izvajalcev, glasbe ter tekstov Kosovela,

Kocbeka, Zaplotnika in drugih je postavil piko na i in preko gibov, plesa, pesmi in glasbe

dopolnil besede glavnega govorca.

Marco Polo, je opisoval kamne, ki nosijo most. ''Kateri kamen nosi most?'' ga je vprašal

Kublaj kan. ''Nobeden. Lok, ki ga tvorijo kamni nosi most.''. '' Zakaj mi torej pripoveduješ o

kamnih?'' je spet vprašal Kublaj kan. '' Brez kamnov ni oboka.''

Vsako leto, konec šolskega leta četrti letnik naše šole pripravi zaključno igro. Letos so po

dolgem času spet uprizorili na naši šoli zelo popularnega Shakespearja, tokrat njegovega

Hamleta. Kljub številčno skromni zasedbi, samo devet igralcev, so nam pripravili izvrstno

igro, v kateri je poleg ostalih v glavni vlogi blestel Nils Rošker. Nils si tudi sicer zasluži

posebno priznanje za svoje delovanje na šoli. Zame je primer dijaka, kakršnih si lahko le

želimo, angažiran, kritičen, razmišljujoč, borec proti vsem vrstam krivic, včasih seveda tudi

samosvoj, ne ravno poslušen, ampak v vsakem primeru mladenič, ki se oblikuje v zrelo in

pokončno osebnost. Taki kamni bodo nosili trden most in vesel sem, da ni sam in da imamo

takih kamnov na naši šoli še veliko.

Waldorfske novice, poletje 2011 3


G o s t u j o č e p e r o

Alec Templeton

Poučevanje

tujih jezikov na

waldorfskih šolah

Ali je v načinu poučevanja in učenja tujega jezika

na waldorfskih šolah kaj posebnega? Če uspe

učiteljem otroke in mladostnike pripraviti do

tega, da so zainteresirani za učenje (česarkoli), potem je to

nekaj posebnega! Ključ do vsakega učenja je navdušenje in

pri tujih jezikih rado privede do tega, da si otrok resnično

želi tuj jezik razumeti in govoriti.

Poučevanje tujega jezika morda sploh ni prav tako

težko. Saj ima vsak tuj jezik svoj čar, je na svoj način

očarljiv, kar pomeni, da se večina otrok ta jezik želi

učiti. Toda ali mi učitelji in starši otrokom vedno dovolimo,

da resnično uživajo prave glasove, ritme in intonacije

določenega jezika? Ali si vzamemo dovolj časa

za to? Da otrokom resnično dovolimo okusiti, slišati

in čutiti glasbo in poezijo jezika, ne sme biti v prvih

treh letih waldorfske šole nobene zavestne slovnice,

nobenega učenja besed, nobenega pisanja ali branja!

Otroci se igrajo, pojejo in recitirajo, ob tem pa srkajo

vase stavčne zveze in celotno gibanje. Najprej začno jezik

govoriti preko svoje zmožnosti imitacije, kmalu nato

začnejo dele besedila razumeti in od drugega razreda

dalje jih poskušamo pripraviti do tega, da sami povedo

nekatere stvari v tujem jeziku – aktivno, ne le stvari, ki

so se jih naučili na pamet!

Do tega, da človek obvlada tuj jezik, je potrebnega veliko

časa, vedno pa je to proces, ki se začne z veseljem

in zanimanjem. Ena glavnih motivacij za kateri koli

učni proces je, da človek v tem, kar se mora naučiti,

uživa, saj mora biti v učni proces vključeno tudi srce,

ne le glava.

Pa za trenutek poglejmo, kako je ob koncu šolanja.

Ste že slišali, da prihajajo z univerz vedno glasnejše

zahteve po tistem, kar imenujejo 'avtonomija učenca'?

S tem mislijo, da učitelji na srednjih šolah ne bi smeli

proizvajati le dijakov, ki so komaj kaj več kot 'použili

in izbruhali' znanje, potrebno za to, da opravijo izpit.

Želijo študente, ki so zmožni prevzeti odgovornost za

lasten proces učenja! To pomeni, da naj bi se naučili

kaj več kot delati le iz strahu pred kaznijo ali slabimi

ocenami. Zahtevajo študente, ki vedo, zakaj se želijo

učiti, in ki radi delajo!

To zveni zelo lepo in dobro, čisto tako, kot je prav. A

ko to slišimo, nekaj nikoli ni čisto jasno; to je, kako

kaj takega doseči. Je tako kot 'zaupanje' in 'ljubezen':

rečeš, da pač morata biti prisotna; začeti se morata

kot seme, ki mu nato mora biti dovoljeno, da raste.

Vprašanje je torej: kako lahko mi, učitelji in starši, poskušamo

doseči, da bi bili naši otroci in mladostniki s

svojimi srci pri teh stvareh?

Začne se z 'zanimanjem' (ali, kot bi rekli, 'ljubeznijo').

Seveda so v nižjih razredih skoraj vsi otroci zainteresirani

za to, kar želijo učitelji, videti je, da 'jim je všeč' to,

kar jim povedo učitelji. Toda le v prvih štirih ali petih

razredih ... Ko se enkrat približa puberteta ... Saj dobro

veste, kako je; gotovo se boste spomnili svojih lastnih

težav z odraslimi, s svetom, z vsemi in vsem! Zakaj,

le zakaj se zanimanje mladostnikov usmeri stran od

šolskih zadev k računalniškim igricam, k zabavam in

tako dalje? Njihovo zanimanje je odvrnjeno, nekako

preusmerjeno drugam. Vprašanje je: kako obdržati zanimanje,

navdušenje, pripravljenost za učenje iz nižjih

razredov še nekoliko dlje, kolikor se da dolgo?

Tukaj bi rad navedel nekaj misli, ki lahko učitelju ali

staršu pomagajo, da spodbuja zanimanje (in ki lahko

na koncu vodijo do učenčeve avtonomije, ki jo univerze

tako glasno zahtevajo):

4 Waldorfske novice, poletje 2011


Š i r i m o o b z o r j a

1) Kot sem rekel: vsi procesi učenja se začno z otrokovim

interesom. Ali lahko njegovo vedoželjnost

kako dvignemo? So mu všeč zgodbe, ki jih pripovedujemo,

vaje, ki jih želimo z njim delati? Samo

v tem primeru je možnost, da bo sodeloval, da bo

hotel doživeti izkušnjo, da bo poskušal nekaj razumeti

in se tako učiti.

2) To pomeni, da se otroku ne vsiljujemo. Stopimo

nazaj, umaknemo se njegovemu procesu učenja,

dovolimo mu, da uporabi svoje lastne vire (kar je

navsezadnje počel vse od svojega rojstva).

3) Vsak otrok potrebuje za svoj proces učenja različno

veliko časa in počakati moramo, da se zgodi

njegov 'aha!'. To pa pomeni potrpežljivost s strani

staršev in učiteljev.

4) Ko se je naučil nekaj novega, je to po navadi prišlo

nepričakovano ali kot nepredviden rezultat neke

izkušnje. Učitelji ne moremo nikoli vedeti, ali se

bo otrok neko stvar naučil ali ne. Tukaj obstaja

element svobode. O tem govori pregovor: 'Lahko

privedeš konja do vode, ne moreš pa ga prisiliti,

da bo pil!'

5) Vse, kar lahko naredimo, je, da smo pri vsem,

kar se dogaja z otroki, ki jih poučujemo, kolikor

je mogoče 'prisotni'. To pomeni, da imajo vsi naši

materiali opraviti nekaj z otrokom 'tukaj in zdaj'.

[Če povemo nekaj o preteklosti, bo otrok to izkusil

kot nekaj, kar se dogaja v tistem trenutku).

6) Ko učimo slovnico, jo 'vtkemo' ali skrijemo v nek

dialog, prizor, ki ga zaigrajo, ali v kateri koli drug

kontekst, s katerim se otrok lahko takoj poveže.

Na začetnih stopnjah poučevanja gramatike ali

struktur vemo, da to ni nekaj, za kar bi se takoj

zanimal, slovnice se uči 'mimogrede', prihaja naključno,

kot stranski produkt.

7) Isto velja za besede. Beseda je del celote in 'celota'

[na primer zgodba) je tista, ki otroka zanima. Zato

si besed, naučenih iz seznama brez konteksta,

verjetno ne bo za dolgo zapomnil (seveda pa vse

besede lahko izhajajo iz iste zgodbe).

Po več kot štiridesetih letih poučevanja sem odkril, da

otrokom daje smisel pri učenju (tj. daje jim občutek 'nekaj

sem se naučil') to, da je njihovo učenje pravzaprav

sestavljeno iz serije 'aha' izkušenj. Vsak otrok mora odkriti,

kaj pomeni učenje, imeti mora lastno izkušnjo (to

pomeni, da vsak otrok najde svoj lasten kriterij glede

tega, kaj je pri pisanju, branju, pripovedovanju stvari

prav in kaj ni; splošno pravilo, ki velja za vse otroke, je

za večino še dolgo pretežko, da bi ga razumeli). Nadalje,

bi se morali čim bolj izogibati popravljanju, kadar je

otrok takšen, da zlahka izgubi voljo. Vsi otroci si želijo

spodbudo, občutek uspeha, zato bi morali šolski

testi iskati bolj tisto, kar otrok zna, namesto da iščejo

neznanje. In kot zadnje, praktična izkušnja (v našem

primeru to pomeni obisk dežele, kjer dejansko govorijo

jezik, ki se ga učijo) je osnova in inspiracija za navdušenje

nad učenjem.

Sven Saar

Harry Potter in

svetišča otroštva

Prva knjiga o Harry Potterju se je pojavila leta

1997. Ostale knjige zbirke so sprva nastajale

počasi, potem pa vedno hitreje, kar je že mejilo

na čudežno skrivnost. Zbirka je na koncu postala prava

senzacija stoletja v mladinski literaturi, pravzaprav velika

senzacija v zgodovini literature nasploh. Osem let dolgo

je avtorica J. K. Rowling ustvarjala dogodivščine mladega

čarodeja, ki se je z leti spreminjal in razvijal.

Najhvaležnejši bralci zbirke so danes stari okrog štiriindvajset

let. Bili so enajst, ko je izšla prva knjiga,

in potem so vsako leto rasli skupaj s Harryjem. V tem

je namreč skrivnost upeha zbirke. Avtorici se je povsem

posrečilo,ne samo ustrezno spreminjati karakterje

glede na starost, pač pa tudi prilagoditi stil, vsebino

in zahtevnost vsake posamezne knjige interesom svoje

ciljne publike, tj. rastočim bralcem, ki so bili vedno

enake starosti kot Harry. Tako so npr. v prvi knjigi slaščice

zelo važna stvar, potem pa počasi izgubljajo pomembnost.

Ali pa šport, prvenstvo in turnir v quidditchu,

ki v četrti knjigi igra glavno vlogo. Harry se prvič

resno zaljubi kot petnajstletnik, kot osemnajstletnik

pa mora končno odrasti in se osamosvojiti.

Knjige so v dolgem časovnem obdobju nastajanja

doživele veliko kritik, tako od učiteljev kot od drugih

intelektualcev, ki so v široki popularizaciji mladinske

literature videli predvsem nevaren padec njene kakovosti.

Meni kot razrednemu in predmetnemu učitelju

pa se je godilo povsem drugače. Zelo sem se veselil, da

fenomen z branjem obsedenega otroka ni izginil, kot

smo že mislili. Kaj nisem skupaj s kolegi tarnal, kako

težko je otroke pripraviti k branju? Zdaj so brali in to

kako! Šesto strani so pogoltnili v enem tednu, potem

knjigo še enkrat pazljiveje prebrali in vedno znova vročično

čakali na nadaljevanje, kot bi Harry in njegovi

prijatelji resnično obstajali. Preveliko premlevanje tega

fenomena ni bilo upravičeno. Otroci so bili navdušeni,

jaz pa tudi.

Tudi moja generacija je v otroških letih požirala knjige

Karla Maya. Tudi v njih se najde mnogo kiča in vsebina

ne ustreza duhu in vrednotam 21. stoletja. A pri

Old Shatterhandu smo se potopili v svet knjige in se z

njim naučili prijateljstva, zvestobe in poštenosti. Kako

pomembno darilo je vendar to: kdor se zmore pri branju

ves vživeti v dobro zgodbo, ta se nikoli v življenju

ne bo dolgočasil. In če pomislimo, koliko slabega lahko

človek sebi in drugim stori iz golega dolgočasja in notranje

praznine, potem smo kot bralci samo še strašno

hvaležni za to.

Waldorfske novice, poletje 2011 5


Življenjsko in arhetipsko

Branje samo pa v širšem smislu kljub temu ni glavna

atrakcija knjig o Harry Potterju. Kdor jih pazljivo

prebere, sčasoma dobi globoko spoštovanje do razumevanja

in dobrega poznavanja mlade duše, ki veje iz

zbirke. Knjige mladega bralca vzgajajo na zelo prefinjen

in nevsiljiv način.

Tako je bilo tudi z velikanom 'TurTur' iz zgodbe 'Jim

Knopf', ki je krasna prispodoba domnevne grožnje,

kajti ko ga pobliže spoznaš,uvidiš ,kako neškodljiv je.

In to učinkuje na osem- ali devetletnika čudovito terapevtsko.

Starejši bralci pa ne vedo več, kaj bi s tem.

Pomembno je torej, da imamo vedno pred očmi starost

ciljne skupine bralcev, preden si ustvarimo o otroški

knjigi neko sodbo.

Odločilen je način spoznavanja vsebin zbirke Harry

Potter, predvsem torej KAKO!

Poglejmo si svet 'Bradavičarke' kot domišljije polno

zrcalno sliko otroškega doživljanja. Najprej nas prevzame

najboljši prijatelj Ron, ki je pač lahko skoraj za vse

otroke realna izkušnja. Tukaj je tudi 'štreberka' Hermiona,

ki vedno vse najbolje ve in zna, a zaradi svoje samokritičnosti

in lojalnosti ostaja vseskozi simpatična

figura. Vsi simpatični liki v zbirki nasploh imajo neke

značajske slabosti, ki jih tekom dogajanja spoznavajo

in jih morajo tudi premagati. Pravih 'nebodijihtreba'

v knjigah ni. Neville Velerit, ki je v celoti, od pojave

do imena, klasična žrtev mobinga, se vedno znova v

stiski izkaže kot skromen, a zanesljiv junak. Učitelje

kot arhetipe lahko najdemo na vsaki šoli: dobrodušnega,

modrega, a malce odtujenega mentorja; vzorno

učiteljico,ki je neizprosno stroga, pa vedno pravična;

energično učiteljico športa; samosvojo, čustveno sanjačico;

celo bledoličnika z mastnimi lasmi; prav vsi so del

naših spominov iz šolskih klopi.

Ko enkrat mlademu bralcu ta sicer znani svet, ki pa

je vendarle zaradi čarovnij in zvijač malce tuj, postane

ljub, ga hkrati tudi vzgaja. Kako je to s hudobijo

na svetu? Tu knjige sežejo globoko: le malo je tistih,

ki si upajo poosebljeno zlo' Mrlakensteina' poklicati

po imenu. Ne samo zaradi Goethejevega Fausta vemo,

da zlo pridobi na moči, ko ga enkrat prepoznamo in

imenujemo. Mrlakenstein je na začetku zgodbe pravzaprav

ubožec, soočenje s Harryjevo materjo ga je oropalo

skoraj vseh moči. Le človeški strah mu jih spet lahko

povrne. Strah je snov njegove duše, je njegova hrana.

Eden najzanimivejših likov knjig je profesor Snape

(Raws). Mladi bralci, ki se poistovetijo s Harryjem, Ronom

in Hermiono, se tega profesorja bojijo in ga omalovažujejo.

Pa vendar avtorica v vsaki knjigi pusti nekaj

dvomov in nejasnosti glede njega. Na koncu šeste knjige

se ciniki čutijo zelo pomirjene, ko Raws pred Harryjevimi

očmi ubije velikega čarodeja Dumbledora, ki je drugi

glavni lik v zbirki. Pa vendar se šele v zadnji knjigi pokaže

prava narava tega profesorja čarobnih napojev, zelo čudne

samozanikujoče osebnosti, katere uganka se skrbno

razvozlava in na koncu omogoči zmago dobrega nad zlim.

Kakšno junaško žrtev je izkazal ta mož! Klobuk dol pred

njim. Stotine in milijone bralcev ga je osem let zaničevalo,

da bi v zadnjem trenutku pokazal svojo prefinjenost. To je

veličina, to je vzor za odraščajočega človeka.

S tem izletom v podrobnosti šele prihajam k bistvu: odločilen

je predvsem način spoznavanja vsebin zbirke, torej

kako. Pri Harryju ne gre samo za lik iz knjige, gre za

marketinški fenomen. Na začetku sem napisal, kako so

najbolj zavzeti bralci knjig vsakokrat enake starosti kot

Harry. Če knjig ne berejo sami, temveč jih poslušajo na

CD-jih med vožnjo v avtu, ali jim jih kdo sicer dobronamerno

bere, ali pa seveda gledajo filme je namen avtorice

knjig uničen. Učinek notranjih slik postane žrtev zabave.

Kako lahko je danes dobiti želeno takoj, prezgodaj in

brez lastnega truda. Kako pogosto sem v kinu ob filmih o

Harry Potterju sedel za otroki, ki teh knjig nikoli ne bodo

prebrali. Vse, kar nam zmore razodeti knjiga, vsa mnogoplastnost,

ki nam jih posredujejo zgodbe, se izgubi, če

je ne prejmemo ob pravem času in preko pravega medija.

Koliko bi pridobil otrok, če bi mu starši dovolili odkrivati

svet Bradavičarke, in bi bral sam , knjigo za knjigo? Ali

bi ne bila to tudi izkušnja otroštva, ki mi kaže pot? Svet

knjig mi je meni samemu dostopen, brez očeta in mame,

brez CD-playerja, brez filmov, ki uničujejo notranje slike

moje domišljije. Kar bi s tem omogočili 10- do12-letnemu

otroku, bi prineslo sadove njegovemu celemu življenju.

Avtor Sven Saar je razredni učitelj na Freie Waldorfschule

Wahlwies v Stockach-u, Nemčija.

Članek je bil objavljen v reviji erziehungsKUNST, 06/2011.

Na koncu je premagan, podleže moči Harryjeve ljubezni.

Tema odpuščanja v vsaki knjigi igra pomembno

vlogo: Harryjev pogum, da se ne vda in ne popusti željam

po maščevanju, šele omogoča razvoj dogodkov v

zbirki.

Kako se seznanimo s Harryjem: v knjigah, na CD-jih

ali v filmu? Gre za medij.

■ © Werner Bros & Hito76

6 Waldorfske novice, poletje 2011


Š i r i m o o b z o r j a

dr. Stanislav Žunić

Kaj je evritmija

V

letu 2008 je hrvaško združenje 'Stoimena'

načrtovalo objavo eseja Stanislava Žunića o

evritmiji. Esej je eden redkih poskusov, da

se evritmija literarno predstavi kot holistična umetnost

gibanja, ki jo uporabljajo na področju umetnosti, pedagogike

in medicine. To je prvi opis evritmije širšemu krogu

bralcev v hrvaškem jeziku, predvsem plesnim umetnikom,

ljubiteljem gibanja, pedagogom, zdravnikom in ostalim.

Dr. Stanislav Žunić s pripovedno jasnostjo kaže tako na

pomembne pokazatelje evritmijske umetnosti kakor tudi

na potenciale, ki jih ta nosi v sebi. Sledi odlomek uvodnega

dela eseja z naslovom Bitje evritmije.

Ko so vprašali najbolj učenega in najbolj modrega

moža nove dobe (glede na obsežnost njegovega znanja

so mu priznavali prvenstvo tudi nasprotniki, po globini

odkritega pa vsi, ki so resno proučevali njegova dela),

velikega filozofa, umetnika in ezoterika, doktorja Rudolfa

Steinerja, kakšne skrivnosti so skrite v človekovem

gibanju, je izumil novo umetnost. Samo ta lahko

resnično razloži eno najbolj skrivnostnih mest v Svetem

pismu.

Nikjer v vidnem svetu ni na tako malem prostoru

zbranih toliko in tako globokih skrivnosti kot v človeku.

Nikoli ni težje najti odgovor na zapletena vprašanja:

kakšen je smisel celote in kakšen neštetih podrobnosti,

ko pogledamo vase? Tako oblika našega telesa, kakor

tudi močna sila izražanja naše notranjosti (bodisi z govorom,

z gibom, ali z znanstveno umetniškim delom),

vse to je takšen čudež, da so nasproti njemu neznatni

tudi največji čudeži moderne tehnike, kot je nekoč to

občutil Maksim Gorki.

Vsaka oblika je posledica nekih kretenj/gibov. To je

neka skrivna oblika. Vsaka umetniška oblika posebej

je posledica, sled, zgodovina nekih bogatih kretenj. Če

pomislimo na kiparje, se pred nami pojavljajo kretnje,

ki so se razigrale zunaj, okoli kipa; če pa pomislimo

na živega človeka, žive oblike sploh, potem kiparja ne

najdemo zunaj. Je nekje v kipu, v človeku. V tej nekoliko

neobičajni misli je velika človeška uganka. Saj stene

maternice niso oblikovale novorojenčka! Prav tako

ne vidimo nikjer v zunanjem svetu razlogov za razliko

med plastično obliko otroškega obraza in obraza odrasle

osebe, ali razliko med oblikama obrazov dveh odraslih

oseb. V enkrat temni, drugič skrbno negovani

koži, v razbitem nosu nekoga se pravzaprav razbere

zunanji svet, nikoli pa v tem, kakšen je nos, orlovski

ali navzgor zafrknjen. Vendar mora biti v vsakem človeku

neviden kipar. V vsakem človeku so delovale močne

notranje kretnje, katerih zgodovina je včarana v več ali

manj zategnjenih oblikah njegovega telesa.

In kakšne so te kretnje? Jih je mogoče odčarati?

Te se razlikujejo od zunanjih kretenj kiparja v tem,

da ta notranji umetnik nima orodja, s katerim se kleše.

Vedno se mora sam pretvoriti v gibljivo obliko, v umetniško

kretnjo. Je neviden in nematerialen. Vendar je

tudi magnetizem neviden in nematerialen, pa vendar

lahko tvori oblike. V bogastvu in raznolikosti kretenj

tega umetnika je potrebno iskati skrivne poti njegovega

ustvarjalnega dela, njegovega izražanja. To kiparsko

delo v človeku je odčaral Steiner in tako je nastala

evritmija, najgloblja, najbolj naravna, najbolj bogata

umetnost gibanja.

priredba: Mario Čuletić

Waldorfske novice, poletje 2011 7


Š i r i m o o b z o r j a

Rezultati

waldorfskega

izobraževanja

Kaj so resnični učinki waldorfskega (po

Rudolfu Steinerju) izobraževanja? Najprej

je človek lahko očaran nad navdušenjem in

predanostjo waldorfskih učiteljev, občuduje lahko trud

učencev na umetniškem, okoljevarstvenem, znanstvenem

in akademskem področju. Na waldorfski šoli je moč opaziti

veselje do učenja, pozornost, posvečeno čustveni inteligenci

in dinamičnemu družabnemu delovanju. Razredi so

estetsko urejeni, na stenah so umetniška dela učencev in

opaziti je živahno dogajanje. A kaj se zgodi s temi dijaki,

ko zapustijo idilično okolje waldorfske šole? Kako so

pripravljeni na življenje? Na katere univerze se vpišejo?

Kaj delajo, če se ne odločijo takoj za študij? Kako na njih

gledajo njihovi delodajalci, njihovi profesorji? In morda

najpomembneje – kako vidijo sami sebe? Ta vprašanja so

bila postavljena v dveh študijah, ki ju je objavil Raziskovalni

inštitut za waldorfsko izobraževanje v Ameriki. Tukaj

je nekaj njihovih ugotovitev. Prijazno pa vabljeni, da v

celoti preberete originalno raziskavo na Survey of Waldorf

Graduates in North America.

V drugi fazi študije so na raziskovalnem inštitutu v

letih od 1943 do 2005 vodili osebne razgovore s 526

bivšimi waldorfskimi dijaki iz 27 waldorfskih gimnazij.

Osredotočili so se na njihovo nadaljnjo pot po končani

srednji šoli, za kakšno obliko šolanja so se odločili in

kje so se šolali. Vprašali so jih po njihovem nadaljnjem

šolanju, zaposlitvi, po vrednotah in življenjskih ciljih,

kakor tudi po kakovosti njihovih osebnih zvez ter njihovem

zdravju. Intervjuvali so tudi univerzitetne profesorje.

Več kot polovica študentov je waldorfsko šolo

obiskovala 12 let ali celo več (če so bili tudi v waldorfskem

vrtcu). V tem sestavku vam predstavljamo osebni

pogled profesorjev na njihove študente, bivše waldorfske

dijake.

Bivši waldrofski dijak – osebna refleksija

Dr. W.Warren B.Eickelberg,

profesor biologije, univerza Adelphi, New York

Ko sem začel v petdesetih letih poučevati na univerzi

Adelphi, biologi še niti vedeli niso, kaj je gen, zdaj pa jih

proizvajamo. Takrat je bilo kakšnih ducat antibiotikov,

danes pa jih je na tisoče. Mnoge discipline s področja

biologije še niso obstajale in mnogo tega, kar smo takrat

učili, danes ne velja več. Človeški razum nam je odprl

nove vidike; človekove roke so nam dale nove tehnologije,

toda človekova duša ostaja v večji meri enaka, vedno

išče odgovore na to, kdo smo, zakaj smo tukaj in kakšna

je naša usoda.

Tako kot so se dogajale spremembe v akademskih vsebinah

in v tehnologiji, se je spremenil tudi tipični študent.

Spoznal sem veterana iz druge svetovne vojne, ki

mu je bila pomembna služba. Dobro se spomnim mirovnih

akcij za Južno Korejo. Spominjam se dogodkov iz

obdobja vietnamske vojne. Preživel sem pojav mini krila,

obdobje džinsa, zahteve študentov, da sami oblikujejo

svoj učni načrt, preusmeritev učenja učiteljev in administracije,

nastop očitno nemoralnih seksualnih vzgibov,

nižanje vpisnih standardov in enkratnega ter morebiti

uničujočega učinka, ki ga ima medij televizija na mlade.

Brez dvoma so vse te stalne spremembe vplivale na

moje učne izkušnje.

V vsej tej dinamiki sprememb, ko so bile ogrožene vrednote

in izpodbijani standardi obnašanja, se je vsake

toliko časa na mojih predavanjih pojavil poseben stabilizacijski

vpliv: bivši dijak waldorfske šole. Razlikovali so

se od drugih. Vsi brez izjeme so bili hkrati skrbni ljudje,

ustvarjalni študentje, ljudje z razpoznavnimi vrednotami

.Iin ki so vsakič, ko so spregovorili, so povedali nekaj

pametnega.

Naj vam prikažem nekaj dogodkov, da boste tudi vi

videli razliko. Vsi bivši waldorfski dijaki, skoraj brez izjeme,

so pokazali skrb za balzamirane živali, ki jih pri

primerjalni anatomiji uporabljamo za seciranje. Vedno

so me vprašali, ali je žival umrla brez bolečin in jih je

zanimalo tudi kako. Bivši dijaki waldorfskih šol iz petdesetih

let in današnji še vedno kažejo posebno spoštovanje

do življenja in na poseben način obravnavajo

žival, namenjeno eksperimentom, živo ali mrtvo, ne kot

le še en reagent ali del opreme pri laboratorijskih eksperimentih.

Medtem ko je večina študentov presenečena

8 Waldorfske novice, poletje 2011


ob pogledu na ogromna jetra morskega psa, bivši waldorfski

dijak na ta masiven organ poln olj, vedno gleda

kot na rezultat posebnega načrta, ki omogoča živali plavanje/vzgon.

Ko sem razlagal geološka obdobja, sem mnogokrat

povedal resnično zgodbo o možu, katerega kalkulator

je lahko registriral številko 9.9 x 1099. Odkril je, da se

celo predvideno število atomov v volumnu nam znanega

univerzuma v kubičnih milimetrih ne bi moglo približati

temu zaporedju veličine. Bivši waldorfski dijak je bil

tisti, ki je našel članek, ki je navajal, da so možnosti,

da sta si dve osebi, ki nista dvojčka, gensko enaki, ena

proti 1 x 106.270 in torej zaključil, da je vsaka oseba

resnično edinstven in posebno ustvarjen posameznik.

Vemo, da je atome, ki so v vsaki celici vsakega živega

bitja, mogoče najti v zvezdah in v medgalaktičnih plinih

ter da vsi skupaj tvorimo občestvo materije. Kakor

v znanosti gledamo na vesolje od njegovega nastanka

do predvidenega konca, se lahko z vidika astronomije

zdi človek dokaj nepomemben, vendar nas bo vsak bivši

waldrofski dijak vedno spomnil, da je človek še vedno

edini astronom. Ko sem nekoč govoril o vedno manj pogostem

genu krvne skupine B na področju od Sibirije

preko zahodne Evrope, je bil bivši waldorfski dijak tisti,

ki je to dejstvo povezal z invazijami Džingis Kana in Tamerlana.

Pravijo, da vidijo zgodovinarji civilizacijo kot reko skozi

čas in ta reka je pogosto napolnjena s krvjo, kriki, ubijanjem

in odkritji. Bivši waldorfski dijak to reko na nek

način vidi, vendar se tudi osredotoča na njene bregove,

kjer so ljudje, ki ljubijo, vzgajajo otroke, gradijo domove,

pišejo pesmi, častijo in klešejo kipe. Ti študentje vidijo

v ozadje dejstev, ki jih je potrebno ponavljati zgolj za

opravljanje izpitov.

Zelo jih zanima makrokozmos vesolja in mikrokozmos

celične strukture, toda vedo, da jim kemija, biologija in

fizika ne morejo dosti povedati o ljubezni. Pri embriologiji

vidijo, kako fetus razvija zmes, imenovano prostaglandin,

da poveča materin odziv na oxyticin, tako da

se lahko začne rojstvo, in to vidijo kot odsev vesolja, ki

je vodeno. Prepričan sem, da vsi bivši waldorfski dijaki

verjamejo v vesoljni red, verjamejo, da lahko človeški

um zazna ta red in spoštuje njegovo lepoto.

Katero univerzo obiskujejo bivši waldorfski

dijaki?

Bivši waldorfski dijaki so obiskovali mnoge visoke

šole in univerze po svetu. Pravzaprav je opaziti, da zelo

malo dijakov neke šole po zaključku gimnazije obiskuje

isto univerzo kot sošolci. V letu 2004 je 438 dijakov

obiskovalo 201 različnih univerz.

Zelo veliko število ustanov sprejme bivše waldorfske

dijake: leta 2004 je 438 maturantov sprejelo 342 različnih

univerz. V prvi fazi raziskave so ugotovili, da je

waldorfske maturante sprejelo 717 akreditiranih univerz,

med katerimi je 18 do 20 tipov ustanov po sistemu

klasifikacije Carnegie.

Navdušujoča večina bivših waldorfskih dijakov nadaljuje

in dokonča šolanje na univerzah, 94 % tistih, ki

jih zajema poročilo, je obiskovalo univerzo in 88 % jih

je tudi zaključilo študij ali so ga ravno zaključevali. Od

preostalih 12 % jih je približno polovica (5,4 %) začela,

a ne dokončala študija, medtem ko druga polovica

(6,3%) bodisi s študijem ni začela bodisi se je posvetila

poklicnemu ali umetniškemu ustvarjanju, ki ni povezano

s stopnjo akademske izobrazbe.

Vzorčni primeri navedkov univerzitetnih profesorjev

o bivših waldorfskih dijakih

Profesorje smo prosili, da waldorfske študente, ki so

jih učili, primerjajo z drugimi študenti. Tukaj je nekaj

njihovih pripomb:

Široko zanimanje, pripravljenost za raziskovanje novih

področij in za povezovanje z znanimi področji, umetniški

čut in zmožnost uporabe le-tega pri znanstvenih problemih.

Ima močan, izredno individualistični (nesektaški)

duhovni čut za lastno delo – njen svet je bil obsežnejši in

zanimivejši od nje same.

Stan Rachootin, profesor bioloških znanosti,

Mount Holyoke College

Močna intelektualna vedoželjnost, pripravljenost za

poglabljanje in preizkušanje novih stvari, sposobnost

empatije do študentov, ki se mučijo in samozavest pri

izražanju samega sebe.

Margaret Pobywajlo,

Univewrsity of New Hampshire, Manchester

Razumela je, da je početje 'množice' nesmiselna avantura

in je kategorično odklonila sodelovanje. To je naredila

brez domišljavosti, glasnosti in nastopaštva.

Paula K.Clarke, Columbia College

Ustvarjalen, odgovoren, inovativen, domiseln, odličen

pripovedovalec zgodb

Iris Cahn,

Purchase College/ SUNY Film Program

Nikoli ni izgledala kot običajna študentka in je bila

nadpovprečno inteligentna. Svojih nalog nikoli ni izvršila

površno; vedno je naredila nekaj, kar je njeno nalogo

naredilo posebno. Vendar ne z namenom, da zakrije

kvaliteto dela, ki je bila vedno zelo dobra – nekaj vidnega.

Carol Symes, University of Illinois

Nekaj enkratnega je njihova neverjetna predanost in

resnost do akademskega življenja, njegovih zahtev in

radosti, kar je tako redko videti pri tako mladih študentih.

Joseph Lauinger, Sarah Lawrence College

Waldorfske novice, poletje 2011 9


Zmes inteligence, sočutja, organiziranosti in miru ob

stresnih situacijah.

Nelson E.Bingham, Earlham College

Intenzivnost pri intelektualnem delu; pripravljenost, iskati

nenavadne priložnosti za učenje; jasnost misli ob

združevanju vrste predavanj in izkušenj kot zasnove

svojega diplomskega dela.

Leslie Offutt, Vassar College

Njegova domišljija, njegove niansirane govorne spretnosti

in njegove vodstvene sposobnosti.

Bruce Bromley, NYU

Statistične ocene od 1 do 5 (ocena pet je odlično),

ki so jih bivšim waldorfskim dijakom dali univerzitetni

profesorji

lastnost

povprečna ocena

Iniciativnost 4,8

Socialna zavest / Skrb za druge 4,8

Komunikativnost 4,7

Resnicoljubnost 4,7

Etični standardi 4,6

Sposobnost reševanja problemov 4,6

Preudarnost 4,4

Vodstvene sposobnosti in učinkovitost 4,4

Primerjava waldorfskih dijakov z drugimi

ameriškimi študenti

V primerjavi s splošno ameriško študentsko populacijo:

• Skoraj trikrat toliko bivših waldorfskih dijakov

študira socialne in behavioristične študije

• Približno 50 % več bivših waldorfskih dijakov študira

naravoslovje in matematiko

• Skoraj trikrat več bivših waldorfskih dijakov diplomira

na področju umetnosti in humanističnih

ved.

94 % profesorjev je izjavilo, da so iniciativnost in etični

standardi med najmočnejšimi lastnostmi bivših waldorfskih

dijakov. Prav tako jih je kar 80 % profesorjev

opisalo kot mlade ljudi z močnimi vodstvenimi sposobnostmi.

Pri njih je opaziti fleksibilno razmišljanje, pogosto

'izven okvirov' in sposobnost jasnega in pogumnega

povezovanja na videz nepovezanih predmetov. Mnogi

profesorji so pohvalili njihovo sposobnost fleksibilnega

razmišljanja skupaj z ustvarjalnostjo, posebno pa so

pohvalili njihovo pripravljenost za intelektualno tveganje.

V času vedno pogostejših pojavov plagiatov na univerzitetnem

področju (ki so mu botrovale vse vrste internetnih

storitev in pisateljev, ki pišejo v imenu drugega),

je bilo presenetljivo slišati profesorja, da za bivše

waldorfske dijake reče, da 'je njihovo socialna zavest

neverjetno visoka, odlične vodstvene sposobnosti in vodilni

etični in moralni standardi. Stike imam z mnogimi

študenti. Njihovo obnašanje, njihove sposobnosti in

socialni standardi pa so najboljši, kar sem jih srečal.'

Neka druga profesorica je waldorfskega dijaka, ki mu

je predavala, opisala kot 'renesančnega človeka, ki je

bil sposoben najti ravnotežje med svojimi intelektualnimi

darovi, svojim zanimanjem za atletiko in svojimi

visokimi etičnimi in moralnimi standardi.'

Prosto leto pred vpisom na univerzo

V prvi fazi raziskave je bilo navedeno, da se je 22,8

% waldorfskih maturantov, ki so se odločili za vpis na

univerzo, odločilo, da si vzamejo najprej leto dni, da

razširijo svoje življenjske izkušnje. Ta številka je visoka,

saj sta bili dve tretjini dijakov v Kanadi vpisani v

trinajstletni program.

Nekaj dejavnosti, ki so si jih za to leto izbrali, je:

• Potovanje z motorjem po ZDA.

• Potovanje in štopanje po Evropi.

• Postal je poklicni gozdar.

• Odšel je v Čile na študij rokodelstva.

• Študij baleta v Londonu.

• Bil je prostovoljec v ITESCO v Gaudalajari, Mehiki.

• Živel je eno leto v Italiji, da se nauči tekoče govoriti

italijansko.

• S pomočjo sponzorja Rotary International je odpotoval

na Japonsko.

• Obiskoval je kulinarični tečaj.

• Bil je v uku pri modnem oblikovalcu.

• Igral je glavno vlogo v TV-seriji na Novi Zelandiji.

• Bil v uku pri svetovno znanem slikarju na Dunaju.

• Se poklicno ukvarjal z lovom na rake na Aljaski.

• Delal je eno leto, da si zasluži denar za študij.

• Pridružil se je cirkusu.

• Bil je kamnosek in delal pri gradnji St. John's

Cathedral v New Yorku.

• Leto dni študiral budizem v Zen centru.

• Delal v sirotišnici v Afriki.

Vtisi delodajalcev o waldorfskih dijakih

Waldorfske dijake, ki so začeli delati in se niso vpisali

ali niso zaključili fakultete, so naprosili, da dajo

podatke o svojih delodajalcih, ki so jih potem prosili,

da navedejo anekdote ali statistične opise waldorfskih

dijakov, ki so jih zaposlili. Ti opisi priznavajo waldorfskim

dijakom 'neverjetno kreativnost, njihovo zanesljivost,

njihove vodstvene sposobnosti in socialno zavest,'

kakor tudi kot ljudi, ki 'stojijo za svojimi etičnimi in

moralnimi standardi.'

Navedki delodajalcev o waldorfskih dijakih, ki niso

obiskovali univerze:

10 Waldorfske novice, poletje 2011


N o v i m d o g o d i v š č i n a m n a p r o t i

• Pripravljen, da naredi 'dodatni kilometer', spravljiv,

sočuten in navdušen.

• Če reče, da bo nekaj naredila, to tudi naredi, in

to pravočasno. Z veseljem vskoči namesto drugih,

če ne morejo izvesti svojih nalog.

• Zelo fleksibilen, hitro se je učil.

• Ves čas se trudi razviti globlje razumevanje in

je odprt za nove ideje, različne aspekte in širše

vidike.

• Dela z avtističnimi otroki, pri katerih je potrebno

začutiti potrebe in želje, neverbalne namige. Je

pozorna in skrbna do sodelavcev.

Poklici, v katere so se podali

(Tisti, bivši dijaki, ki niso nadaljevali ali zaključili

študija)

Posel 21,3 %

Umetniški izvajalec 19,1 %

Drugo (vključno z vojsko) 14,9 %

Upodabljajoča umetnost 10,6 %

Trgovska in gradbeniška uprava 8,5 %

Šolstvo 8,5 %

Kritika bivših waldorfskih dijakov

Večina profesorjev, ki so napisali anekdote o bivših

waldorfskih dijakih, je trdila, da nimajo glede identitete

in slabosti waldorfskih študentov, ki so jih poučevali,

v primerjavi z drugimi študenti nobene kritike.

Nekaj jih je opazilo manjše slabosti pri pisanju

in računanju, nekaj pa jih je govorilo o prisotnosti

neke vrste emocionalne naivnosti in mladostnosti pri

svojih waldorfskih študentih. Ko je povzemal nekatere

manjše težave, ki jih je opazil pri nekaterih od mnogih

waldorfskih študentov, je neki profesor zaključil: 'Če

bi lahko izbiral, bi z veseljem kadarkoli spet predaval

waldorfskim študentom.'

Neka bivša waldorfska dijakinja je kritizirala waldorfsko

šolo, da 'odpre preveč področij zanimanja'. Pri

28. letih sta imeli s prijateljico težave skoncentrirati

se na poklic, saj ju je toliko stvari v življenju zanimalo.

Boštjan Štrajhar

V slovo dragemu

petemu razredu

"Dobro jutro, dragi prvi razred!" se je glasil moj prvi

pozdrav nadebudnežem, ki so pred skoraj šestimi

leti sedli v šolske klopi. Nekateri malce prestrašeni,

drugi pogumni, tretji kar bojeviti, vsi pa odločeni, da bi

se v šoli radi naučili veščin in znanj, ki so jih pred njimi

tisočletja spoznavali predniki.

Z vsemi skupaj in z vsakim posebej smo jadrali pet

let. Vsako leto smo odpluli malce dlje, a se na koncu

dneva vedno vrnili v domač pristan. Na ladji sem imel

dobro posadko: zanesljivost, navdušenje, veselje in odločnost

so bili njihovi glavni atributi. S takšno posadko

bi si upal z odprtimi jadri prepluti svet in se spopasti

z najhujšimi orkani. Na poti se je moje raziskovanje

nanašalo tudi na razumevanje in odkrivanje lastnih

razsežnosti, pa tudi omejitev in zmot, ki sem jih kot

kapitan naredil.

Čar našega potovanja je bilo potovanje samo; vsako

leto smo pluli drugje in ko smo se že skoraj udomačili

v nekem kraju, smo s polnimi jadri odpluli naprej novim

dogodivščinam naproti. Ob opazovanju sveta, ki

je drvel mimo nas, sem bil vedno navdušen nad dogajanjem,

ki nikoli ni bilo pusto in dolgočasno. Pogosto

spreminjanje vremena me je naučilo, da je treba

za dobro plovbo prisluhniti trenutnim razmeram, jih

prepoznati in biti popolnoma zbran. Čakanje na lepše

vreme te lahko stane brodoloma. Edina rešitev je bila

spoprijateljiti se z nevihto in izkoristiti njeno moč.

Prisrčni drobni dogodki, ki so se mi vtisnili ne samo

v spomin, ampak tudi v dušo, so trenutki, ko so otroci

kapitana naslovili kar z atijem ali očijem, naj je bilo to

v prvem ali petem razredu.

Waldorfski dijaki razvoj svoje družbene zavesti močno

vežejo na življenje na waldorfski šoli, še posebno če

jih je skozi prvih osem let spremljal isti učitelj. Čeprav

se jih je nekaj počutilo 'utesnjenih' zaradi majhnosti

svojega razreda, so mnogi omenjali, kako zelo so se

zbližali s svojimi sošolci in učitelji, ostali so z njimi

povezani še dolgo po tem, ko so zaključili srednjo šolo.

Bližina dijakov je po besedah nekega dijaka 'vse nas

prisilila, da smo prebrodili medsebojne razlike in nezadovoljstva

kakor hitro so se pojavila in nas naučila

prebroditi nepomembno dramo ter ceniti drug drugega.'


prevod: Marina Nuvak

Waldorfske novice, poletje 2011 11


N o v i m d o g o d i v š č i n a m n a p r o t i

9. razred Waldorfske šole Ljubljana

Spomini

■ popotovanje po Dunaju

Posadka mi je kmalu po izplutju zlezla pod kožo. V

teh nekaj za odrasle kratkih, za otroke pa dolgih letih,

smo se dodobra spoznali, med nami je zraslo zaupanje

in sočutje. Naučili smo se sprejemati drug drugega.

Letos, ko sem na tablo narisal nekaj, kar naj bi bila

stopničasta piramida - zigurat, sem se ob njihovem odkritosrčnem

komentarju: 'Gospod Štrajhar, kaj pa naj

bi bilo to?', nasmejal.

Na povabilo staršev sem otroke obiskal tudi na domu.

Ob teh večerih ali popoldnevih so se ob neformalnem

druženju stkale še posebej trdne vezi, ki so mi omogočale

še boljše delo v razredu. Na enem izmed teh obiskov

si je po skupni večerji otrok šel umit zobe in se

pripravil na spanje. Pred spanjem mi je hotel pokazati

še svojo sobo. Stopil sem z njim, on se je ulegel na posteljo

in čakal, da mu povem zgodbo za lahko noč.

Po petih letih zapuščam položaj kapitana. Odlično

posadko, starše in otroke, zaupam nasledniku. Jeseni

bom stopil na krov druge, večje ladje in upam, da me

je enajstletna plovba v varnem domačem morju dovolj

utrdila in naučila, da bom preudarno upravljal z njo

tudi v nepoznanih morjih, tako v brezvetrju kot tudi

med orkani.

Vsem otrokom želim, da ohranijo vse tiste vrline, ki

so mi jih pokazali med plovbo: neustrašnost, navdušenje,

voljo, usmerjenost k cilju in potrpežljivost. Še naprej

naj širijo sočutje in naj nikar ne pozabijo na svoje

sanje. Le tako bodo resnično živeli. Da pa bodo lahko

svoje sanje lažje uresničili, jim moramo z vso svojo ljubeznijo

dopustiti jadranje ob brezvetrju, ko bodo dolge

mesece mislili, da jih bo žgoče sonce opeklo, pa tudi

jadranje v viharju. Ob tem odrasli ne smemo pozabiti,

da po dežju vedno posije sonce. Vzpodbujati jih moramo

vedno znova in naučiti, da ni pomembno, kolikokrat

nam neka stvar ni uspela, temveč kolikokrat se ob

neuspehih poberemo in z dvignjeno glavo nadaljujemo

pot. Do takrat, ko se bodo naše poti zopet križale, pa

nasvidenje dragi, ljubi peti razred!

Na Krn

Bila je šola v naravi. Z g. Brajnikom smo skupaj utrujeni

prispeli na vrh Batognice. Zasopihani smo se razgledovali

po vrhovih gorovij in po zvitih meglicah v dolinah. S Krna

je pihal hladen veter in začeli smo vleči vrečke z malicami

iz svojih nahrbtnikov. Ko je nekaj časa vladala tišina, smo

si v miru lahko ogledali celo površje Batognice. Začudeni

smo ugotovili, d a vrha sploh ni in da je čisto ravna, razrvana

površina, prepolna ostankov vojaških bunkerjev. V

hipu med nami ni bilo več moškega dela skupine in začelo

se je vpitje kot: 'Pridi sem!' , 'Lej, kaj je tukaj!', 'Uvau!!!',

'Kul!', ali: 'Pridi pomagat, ne morem dvignit!'

Po nekaj časa poslušanja žvenketanja kovine, vpitja in

tekanja sem ter tja se je tudi 'ženski del' odločil, da pogleda,

kaj je tako zanimivega. Čeprav so nas noge neznosno

bolele. Skupaj z g. Brajnikom smo se odločili za ogled rova

iz 1. svetovne vojne, ki so ga 'odkrili' naši fantje. Ko smo

vstopili v rov, nas je zajel hladen, vlažen zrak. Zavohali

smo strohnele stebre in se potikali po kamenju. Ker nismo

skoraj nič videli, smo se premikali bolj po sluhu, zato smo

na pol hodili na pol se prerivali. Hodili smo že kar nekaj

časa in prišli do kupa rdečih kosti.

Kmalu smo odkrili še nekaj smrdečih predmetov in dekleta

smo se odločile, da nam je dosti tega, zato bomo šle

nazaj. G. Brajnik nas je malo vprašujoče gledal in dejal, da

gredo oni naprej, mi pa – kakor hočemo. Vztrajale smo,

da gremo nazaj. Nismo pa vedele, ali se spomnimo vseh

odcepov in rovov, po katerih smo prej hodile. Počasi smo

se napotile nazaj. Po nekaj vprašanjih: 'Smo res prišli s te

smeri?' in 'Upam, da smo prav!?!' si nobena ni upala več

reči ničesar. Kiselkast vonj se nam je še vedno zažiral v

pljuča.

12 Waldorfske novice, poletje 2011


Videle smo le tri metre pred seboj. Luč je bila samo ena

in slišati ni bilo ničesar razen nas. Vedno bolj nas je zeblo.

Pospešile smo korak. Ko smo čez nekaj časa zagledale

belkasto svetlobo, smo dobesedno stekle na plan. Zajel

nas je topel veter in spet smo bile na svetlobi.

Po vprašanju ga. Ivanušič, ali je bilo zanimivo, pa smo

samo prikimale. Še vedno nismo dobro vedele, kako nam

je uspelo priti ven.

Leja Placer

In ob koncu devetega razreda

Ura je bila osem in pouk se je začenjal. Vsi smo se počasi,

leni in grozno zaspani, 'vlekli' do svojih klopi. Naenkrat je

učiteljica rekla, da lahko Ira, moja sošolka, nekaj zaigra na

svojo kitaro, ki jo je prinesla v šolo. Med poukom glasbe

smo se namreč zmenile, da s Kajo vadimo našo pesem za

valeto.

Iz zbornice

Ura je bila 7.15 in stopila sem v zbornico, kjer

je že bil kolega Poljšak. Ker sem želela spustiti

jutranjo pomladno svežino v prostor, sem odprla

okno. Na žlebu, ki je takoj pod oknom, opazim

prevrnjen lonček. Zlezem na polico, da ga

lahko dosežem, obrnem – a to ni bil samo lonček,

temveč kaktus, ki je bil posajen v lonček!

'O, poglej, kaj smo spregledali ... ' rečem.

Kolega pa: 'Ja, tako je to, če si kaktus; nihče

ne opazi, če te ni ... .'

Ira je res zaigrala melodijo, potem pa me je prepričala,

da naj zapojem. Nisem hotela sama peti, ker še nisem bila

popolnoma prepričana v svoj glas, zato sem navdušila še

Kajo za petje. In ja, bil je grozen občutek treme, ko sem

bila pred tablo. Še nikoli nisem imela take treme, niti ne

pred najtežjim projektom. Poleg tega pa še red enim mesecem

nisem hotela peti niti pred sestrico doma, kaj šele

pred celim razredom.

Učiteljica je odšla iz razreda, saj je bila to 'naša razredna

točka' za valeto. Začeli sva peti. Čutila sem, kako se mi

glas trese. Bil je odličen občutek, ko smo s pesmijo končale.

Edino konec pesmi smo premalo povadile ... Odločile

smo se,da jo zaigramo in zapojemo še enkrat. Sedaj pa

se mi glas popolnoma nič ni tresel ... Bil je dober občutek,

ker sem premagala to grozno tremo. Me pa prav zanima,

kako bo na valeti pred vsemi učitelji, starši in razredom.

Upam na najboljše.

Anja Zaletel

Waldorfske novice, poletje 2011 13


U t r i n k i

Dvanajst nasvetov

za počitniške dni

Panika! Še malo in začele se bodo počitnice. Očitno

je, da marsikaterim staršem ta misel zbuja strah in

neugodne občutke. Napisala sem nekaj namigov,

ki vam lahko pomagajo (ali pa tudi ne).

1. Sprostite se!

Otroci so v redu, tudi več kot tri ure na dan. Ja, tudi

vaši lastni! Saj ne boste ostali doma zaradi resne bolezni,

ostajate doma s svojim otrokom. Kdo ve, mogoče bo

pa vaš otrok razmišljal podobno: 'Juhu, celo poletje bom

s svojo mamo/očetom!'

2. Pustite otroke na miru

Otroci imajo tudi svoje načrte. Vsi vemo, da dolgčas

spodbuja ustvarjalnost. Dovolite otrokom, da sami iščejo

in najdejo rešitve in ne vmešavajte se v spore, ki jih

lahko otroci rešijo med seboj. Ne bodite otroku ves čas

za petami in naj vas ne moti nered, ki ga ustvarjajo.

Zvečer otroku pomagajte pospraviti, ne pospravljajte

šestkrat na dan. Počnite tudi svoje stvari. Nihče ne pričakuje,

da se boste neprestano ukvarjali z vašim otrokom.

Otrok je lahko popolnoma zadovoljen, če vas vidi

s knjigo v rokah.

3. Ostanite doma in odprite vrata na vrt

Nasvet številka 2 vas uči, da ni treba načrtovati vseh

dni, nabitih z aktivnostmi. Mivka, voda, veje, blato ...

so vedno super igra. Na vrt postavite vedro vode in kup

mivke in vaš otrok se ne bo čez pol ure vrnil v hišo ves

zdolgočasen. Še boljša ideja je kup črne mivke, če ste že

pripravljeni nanjo. Vas razumem!

4. Pomagajte si med seboj

Odkolesarite do babice in z babico do parka (vi tam

izvajate nasvet št. 12 in babica se ukvarja z vnukom).

Obiščite prijatelje z otroki.

5. Opustite pričakovanja

Otroci ne sedijo za mizo po štiri ure in se pogovarjajo

o dnevu, ampak se prepirajo, kdo ima večji kos torte in

čigav kozarec je najbolj poln.

Ne pecite tort, če nimate slaščičarskih sposobnosti,

ampak raje kupite pecivo. Ne kuhajte marmelad, če nimate

predpasnika, saj ne želite, da vam v z vrelo marmelado

popackano naročje skoči otrok.

6. Ko vidiš priložnost, jo zagrabi in uživaj!

Počnite stvari, za katere nikoli nimate dovolj časa. Odkolesarite

na trg po jagode (a ne kupite več kot 2 kg jagod

naenkrat – glej nasvet št. 5), posončite se na ležalniku.

Zdaj imate čas in užijte ga!

7. 'Izkoristite' vašega otroka

Otroci niso kot labradorci, ki jim daste nalogo in vas

prosijo za še več nalog. Toda gorje, če jim je dolgčas. Naj

pomivajo posodo, naj pomivajo po tleh z že umazano krpo

(glej nasvet št. 3)

8. Povabite še kakšnega otroka k vam domov

Saj ne želite, da bi vaš otrok cel dan hodil za vami. Prijatelji

so zanimiva alternative. 1 in 1 ni nikoli samo 2, prijatelji

se vedno zaposlijo. Ni večjega darila od obiska sovrstnika.

Če imate doma dojenčka ali malčka, povabite v

hišo deklice, zanje ni boljše igre! In izkoristite 'dvosmerni

promet': otrok se danes pride igrat, jutri se bo pa šel igrat.

9. Recite ne!

Ne počnite stvari, ki jih zares ne marate. Jaz ne hodim

na otroška igrišča, ker zares ne maram potiskati gugalnic.

Gugalnice so stvari, ki jih zares ne maram.

10. Recite vendar ja!

Naredite tudi kaj takega kar vam ni najbolj všeč.

Otroku se bo zmešalo od dolgčasa, če boste po cele dneve

za računalnikom in se boste samo bali, da vam bo kaj

predlagal. Sprejmite predlog!

11. Jejte

Vedno imejte kaj za jesti, pa četudi torto. Če imate več

otrok, pazite, komu daste največji kos. Naj otroci sami

delijo narezano torto ali pa naj jih sami izberejo.

In načrtujte, kaj boste kuhali čez teden. Imejte doma vse

sestavine. Kuhajte, kot da imate doma majhne otroke –

ko bo prišla lakota, samo še pogrejete jed in postrežete.

Lačen otrok je siten otrok.

12. Pijte

Nalijte si kozarček vina. Zaslužili ste si. Pa samo še bolje

vam bo šlo!

zbrala in uredila: Nadja Lazar

14 Waldorfske novice, poletje 2011


U t r i n k i

Karmen Melocco

Izobraževanje

za waldorfske

učitelje/vzgojitelje

Verjetno kot bralci Waldorfskih novic veste, da

na šoli poteka izobraževanje za waldorfske

učitelje/ice in vzgojitelje/ice. Predavanja so

izredno zanimiva, profesorji, ki prihajajo predvsem iz

tujine nam posredujejo svoje obširno znanje in bogate

izkušnje.

Seveda, dobimo tudi naloge, ki jih moramo opraviti.

Naše delo predstavimo na skupinskih diskusijah, ki

so običajno zelo živahne ter zrcalijo enakost in raznolikost

dojemanja, mišljenja in doživljanja sodelujočih.

Nekatere naloge so tudi »nenavadne«, na primer vsakodnevno

petminutno opazovanje neba. Ta proces mi

je dal navdih za pesem, ki sledi.

Iz šolskih klopi

Nebo

Nebo tam zgoraj

kot glava pri cloveku,

tam zgoraj.

Nebeška modrina v neskončnost odprta,

misel v daljavo zazrta.

Vodne hlape, sončne žarke,

vremenar preučuje.

Iz te zmesi nam vreme napoveduje.

A sanjač ob oknu se ne zmeni,

zanj oblaki so podobe.

Na konja belega se zavihti,

v trenutku konj se v žabo spremeni.

Moje misli pa, kot da so odsev neba.

V sončnem jutru mi srce zapleše.

pade tlak, pojavi se oblak,

misel temna se utrne,

Vreme in razpoloženje se obrne.

Iz modrine neba

modrost vstopa v vsakega.

Tam se v srcu zlije

v zlato sveta.

■ Den Radilovič, 7.b

Waldorfske novice, poletje 2011 15


N o v a š o l a v C e l j u

mag. Boštjan Štrajhar

Waldorfska šola

Celje

Če ni občutenja neugodja,

ni napredka

Če pogledamo na otrokov razvoj zgodovinsko,

vidimo, da ti še nikoli niso imeli tako dobrih

materialnih pogojev za življenje, kot jih imajo

danes. Druga plat današnjega življenja je soočanje z

nekaterimi največjimi izzivi vzgoje in izobraževanja vseh

časov. Včasih se zdi, da tudi pedagogom niso poznani niti

najpreprostejši odgovori na pedagoško-vzgojna vprašanja.

Odgovor, zakaj je temu tako, leži v nesorazmernem

razvoju; duhovni razvoj družbe ne dohiteva tehnološkogospodarskega

napredka.

Mnogo staršev je prepričanih, da je zdravo, optimalno

otroštvo pogojeno samo z ugodjem. Otroci se posledično

neradi soočajo z izzivi, saj jim ti pomenijo napor in odmik

od ugodja. Če otrok v šoli nekaj ne želi narediti, potem je

danes vse preveč staršev, ki to otrokovo idejo podprejo.

Če pomislimo na svoje življenje, lahko hitro ugotovimo, da

tudi odrasli osebnostno in duhovno najbolj napredujemo

takrat, ko smo soočeni z izzivi. Dobra vzgoja temelji na optimalnih

frustracijah. Ker pa je danes intelekt orodje gonov

jaza oziroma Arimana, kot bi rekli stari Perzijci, ta ne

prepozna v izzivu nekaj, s čimer se je treba soočiti, temveč

nekaj, kar je potrebno odstraniti iz naše duševnosti in po

liniji najmanjšega napora ponovno priti do ugodja.

Pregovor 'Na mladih svet stoji' poznamo. Da bo svet za

naše otroke jutri prijaznejši, pa potrebujemo tudi šolo, ki

pozna odgovore na današnja učno-vzgojna vprašanja. Potrebujemo

šolo, ki bo mlade z ljubečo avtoriteto vzgojila

v svobodno misleče ljudi, ki se ne bodo ustrašili izzivov,

bodo imeli navdušenje nad svetom, trdo voljo in sočutje

do soljudi.

Porast narcisizma, ki vodi v nezanimanje za drugega,

lakomnost ter posledično brezposelnost in brezvoljnost,

so redni spremljevalci vsakdanjega življenja. Tudi ideja,

da je treba s čim manj truda in predvsem čez noč doseči

veliko, ne vodi v razvoj volje, ki pa jo otroci potrebujejo za

uresničevanje svojih ambicij. Šola, ki ne vzgaja celovito in

ne vidi vsakega posameznika z vsemi svojimi potenciali, ki

je široko udeležen v skupnosti in je v njej pomemben člen,

ne more optimalno prispevati k razvoju družbene zavesti

in skupnosti, ki vodi v lepše, socialnejše, pravičnejše in

notranje bogato življenje.

V Sloveniji se je vzporedno z odločitvijo o samostojni državi

razvijala tudi želja po drugačni šoli: Ta je leto po osamosvojitvi

odprla svoja vrata v Ljubljani. Nekaj let kasneje

še v Mariboru, v tem letu pa tudi v Celju. Celje bo tako

od septembra dalje bogatejše za prvo waldorfsko osnovno

šolo v Savinjski dolini, tretjo waldorfsko šolo v Sloveniji.

Gostovali bomo v prostorih SŠ za hortikulturo in vizualne

umetnosti. S tem je širši celjski okoliš pridobil možnost

izbire na področju osnovnega šolstva ter se pridružil več

kot 1300 waldorfskim šolam, ki delujejo po svetu in so

bile ustanovljeno na pobudo staršev.

Tudi starši otrok, ki so obiskovali ali še obiskujejo waldorfsko

šolo v Ljubljani in Mariboru, nekdanji dijaki in

naši učitelji so pripomogli kaliti idejo za šolo v Celju. Ti

so na okrogli mizi, ki jo je vodila Manca Košir, predstavili

svoj pogled in izkušnje z waldorfsko šolo in odgovarjali na

vprašanja drugih staršev.

Da bo šola sploh odprla svoja vrata, so najbolj zaslužni

starši sedemnajstih vpisanih otrok. Ti so v zadnjem letu

pokazali močno željo in voljo, da šola dejansko zaživi. In

kjer je volja, tam je pot, tam so nova doživetja. V teh negotovih

časih ostaja gotovo to, da so pred nami izzivi. Z njimi

pa rastemo, spreminjamo sebe in svet okoli nas. Pred

nami je torej rast, ki se nikoli ne ustavi, pa čeprav je temu

kdaj tako videti. Nas, učitelje, zagotovo čaka trdo delo. Iz

udobnega zavetja matične šole se odpravljamo na pot. Ta

bo včasih prašna, neudobna, pa tudi čudovita in navdihujoča.

Prav lokacija naše nove šole z vsemi vrtovi, potmi,

paviljoni in čarobnimi kotički za najmlajše nam daje zagon,

da skupaj ustvarimo tisto najboljše, kar znamo.

16 Waldorfske novice, poletje 2011


Vr t e c R a d o v l j i c a

Simona Pajk

O Gorenjski

iniciativi za odprtje

šole v Radovljici in o

solati

Ljubljančani ste razvajeni; ne vem, koliko je med

vami takih, ki se zavedate, kakšna sreča je, da imate

waldorfsko šolo – in s tem možnost, da svojim

otrokom ponudite izobraževanje po meri njihovemu razvoju!

Na Gorenjskem je waldorfska šola želja in cilj, za katerega si

prizadevamo mnogi posamezniki. In tu ne gre le za zidove,

ki jih taka ustanova potrebuje (čeprav seveda tudi to ni

zanemarljivo): gre za delanje premikov v glavah ljudi, ki za

'waldorfsko' do pred kratkim še niso slišali in imajo zato –

razumljivo – pomisleke, vprašanja in dvome.

A počasi se daleč pride. S potrpežljivostjo in malce gorenjske

trme se premika. Še pred par leti nas je nekaj posameznikov

trepetalo, če bo vrtec, ki smo ga odprli, sploh preživel. Zdaj

imamo dva. Po številu vpisanih otrok bomo jeseni že presegli

ljubljanskega!

V sklopu vseh prizadevanj za odprtje šole v šolskem letu

2012/2013 smo v letošnjem šolskem letu organizirali serijo

predavanj. Ob tem bi se rada zahvalila vsem predavateljem, ki

se vedno prijazno odzovejo našim vabilom in nam pridejo pomagat.

Eden od teh je tudi gospod David Brierley, ki je malo

pred velikonočnimi prazniki imel na Bledu čudovito predavanje.

Bilo je res lepo, toplo, sončno popoldne. Idealno za zgodnja

opravila na vrtu. Pred predavanjem sem gospodu Brierleyu

omenila, da me malce skrbi za udeležbo. Gorenjci pač radi

delamo na vrtovih. Kljub vsemu se nas je v dvorani Poslovne

šole Bled IEDC nabralo lepo število. Počasi, a vztrajno izginjajo

predsodki; in vse več je takih, ki pridejo pogledat, 'kaj se gremo',

potem pa se z veseljem vračajo na naša predavanja. Razveseljivo!

'Drugače je seveda na naših vrtovih. Zemljo pripravimo počasi,

ljubeče. Ko solato posejemo, traja kar nekaj časa, preden jo

lahko porežemo. Treba je zalivati, rahljati, paziti pred slano ...

in traja in traja. A solata je drugačna. Bolj je čvrsta, ne uvene

tako hitro.

Predvsem pa je bolj zdrava!'.je gospod David Brierley nadaljeval

in razložil prispodobo:

'In tako je tudi z našimi otroki. Preveč vsega, na hitro, jih za

nekaj časa zares naredi izjemne – v ponos staršem, a uspeh

je ponavadi kratkotrajen. Tudi znanje je treba podajati počasi

in ljubeče. Še pa prej je treba pripraviti dobro 'podlago'. Kaj je

'dobra podlaga' pri otroku? Otroštvo polno igre, igrač, ki vzpodbujajo

domišljijo in kreativnost , veliko gibanja na prostem, ki

pomaga razvoju možganov, veliko pravljic in zgodb, primernih

njihovi starosti. To je prava priprava otroka na šolo. Če ga že v

najnežnejši dobi posadimo pred računalnik, se sicer res lahko

hvalimo pred sorodniki, kako zelo pameten je, mu pa naredimo

veliko škodo. To je tako, kot da bi dodali zemlji vse mogoče

pesticide – ne glede na stranske učinke. Enako kot za solato

velja za leta šolanja. Počasi, s pravo mero – toliko, da se vzdržuje

in krepi radovednost, zanimanje za svet. Pa veliko sonca

za povrhu ! Če dobiš vse odgovore, še preden si znal postaviti

vprašanje, boš kmalu izgubil interes.'

Modrost gospoda Brierleya sploh ni samo njegova in nova.

Starejši bralci mi bodo gotovo pritrdili. Včasih je veljalo, da se

otrokom ne pove vsega. 'To boš pa že še izvedel, ko boš večji!'

so rekli. Bili so pogovori, pri katerih otroci niso imeli kaj iskati.

Pa se otroci zato niso čutili zapostavljene. Bili so varni v svojem

malem svetu. Niso bili tako zdolgočaseni in pasivni, kot je današnja

mladež.

Danes mislimo, da moramo otrokom vse razložiti, jim pojasniti

– ne glede na to, kako majhni so. Velikokrat pojasnjujemo

stvari dosti prezgodaj in tako – žal, dosežemo ravno nasprotni

učinek od želenega. Otroci vse prehitro postanejo naveličani,

brez pravega zanimanja za svet okoli sebe. Če pa jih že slučajno

kaj zanima, so pripravljeni poslušati le hitro, enostavno in

površno razlago.

Naslednjič, ko boste mislili, da mora vaš malček že pri šestih

izvedeti vse modrosti, se spomnite na obe vrsti zgoraj opisanih

solat!

No, ker je bilo popoldne bolj primerno za vrtnarjenje kot sedenje

v predavalnici, je tudi gospod Brierley začel s solato: 'Kljub

nizkim temperaturam in neugodnim razmeram, je na Norveškem

(pa ne samo tam) moč v vsakem trenutku kupiti solato.

V supermarketih se ponuja lepa, sveža, zelena solata. Ko jo prinesemo

domov, svežina izgine, prej napeti listi, hitro izgubijo

prožnost. Tovrstna solata je vzgojena v rastlinjakih, kjer je poskrbljeno

za posebne, ugodne razmere. Vse je podrejeno hitri

rasti in lepoti pridelka. V kratkem času dobi zelo veliko vsega in

doseže se hiter, velik uspeh. Solata za prodajo!' je z nasmehom

na obrazu predavatelj razložil malce zmedeni publiki.

Waldorfske novice, poletje 2011 17


O E M a r i b o r

mag. Metka Kramberger Wherry

Jaslična pravljica

Pred dvema letoma, ko se je porodniški stalež

iztekal, sem stala pred veliko dilemo. Ostati

doma, poiskati varuško za otroka ali dati otroka

v vrtec. Starejša hči je že obiskovala waldorfski vrtec in za

mano je bila večletna izkušnja z njim. Vrtcu sem popolnoma

zaupala in vedela sem, da je najboljša rešitev za otroka.

Ja, rešitev za otroka, ne pa malčka. Otrok do svojega

tretjega leta z mamo deli etersko telo in zaradi njune

močne nevidne povezave se naj ne bi ločeval od matere.

Sodobni tempo življenja ženski dodeljuje drugačno,

aktivnejšo družbeno vlogo in tudi mamice z majhnimi

otroci se praviloma vračajo nazaj na delovna mesta.

Naša zakonodaja je dokaj milostna z mamicami dojenčkov,

porodniški dopust traja 12 mesecev in je polno

plačan. V drugih državah so ta obdobja bistveno krajša

in praviloma slabše plačana. Po enajstih idealnih skupnih

mesecih se tako skoraj vsaka mamica sreča s problemom

varstva nadobudneža. In tudi sama sem stala

pred temi vrati. Waldorfski vrtec v Mariboru se je pripravljal

odpreti jaslično skupino za najmanjše otroke

od 11. mesec dalje in z zanimanjem sem spremljala njihove

priprave. Hkrati pa mrzlično iskala varuško, da bi

dete vendarle lahko ostalo v varnem domačem okolju.

Z varuško ni bilo sreče, z vzgojiteljico Natašo pa sem

začutila izredno močno povezanost. V močnem spominu

mi je ostal najin prvi razgovor ob vpisu, ko sva ob

domači potici, ki sem jo prvič spekla prav zanjo, klepetali

o otročku, naši družini in našem življenju. S tega

razgovora sem domov odšla v srcu pomirjena, vedoč,

da varuške nisem našla z razlogom – da bo otrok prišel

v varstvo čudovitih waldorfskih jasli. Prvi september je

bil prelomni dan, ko je majhna Emma komaj napolnila

leto dni in z majavimi koraki odšla v vrtec. Teta Nataša

je ljubeče razširila roke v objem in začela se je čudovita

pravljična zgodba. Prvo jaslično leto smo skupaj z vzgojiteljicami

ocenili, da je tri dni tedenskega vrtčevskega

varstva dovolj za drobno dušico in v takšnem ritmu je

prvo leto Emma hodila v vrtec. Ko je prišlo drugo leto

in že drugič veliki prvi september, je zdaj že dvoletna

Emma trdno zakorakala v igralnico tete Nataše in tete

Sabine. Z veseljem hodi v vrtec (čeprav Emma pravzaprav

v njenem majhnem čarobnem miselnem svetu misli, da

hodi k teti Nataši domov). V vrtcu teta Nataša samo malo

odpre vrata in Emma smukne skoznje v pravljično deželo.

Včasih še na poljubček pozabi. In tam se igra s palčki

in vilami, tete Nataša, Sabina in Alenka pa poskrbijo, da

je varna in ljubljena, da dobi dobro ekološko hrano ter da

je vzdušje domače in prijetno.

Ena težjih odločitev v mojem življenju, vpisati majhnega

otroka v organizirano varstvo, na videz popolnoma

nesprejemljiva in za otroka škodljiva, se je izkazala kot

odlična rešitev. Emma je kljub zaposleni mamici skozi

rano mladost stopala z ljubečimi tetami, ki so ji bile bližje

kot prave sorodnice in so družini pomagale graditi trden

temelj pod Emminimi nogami. Za to sem waldorfskemu

vrtcu v Mariboru iz vsega srca globoko hvaležna.

18 Waldorfske novice, poletje 2011


O E M a r i b o r

Viktorija Kovačič

Gradnja peči

Skupen projekt 4.razreda WŠ

Maribor in Waldorfskega vrtca

Studenček

Nebo so prekrivali grozeči oblak. S hčerko

Dominiko sva skočili iz avta na parkirišču pred

vrtcem. Majhen tovornjak je ravnokar pripeljal

še zadnji pomemben gradbeni material – opeko. Odprli

smo vrata in pustolovščina se je pričela.

'Dobro jutro, ga. Žunič, kak’ je? Dobro jutro dragi

otroci 4.razreda in dobro jutro spoštovani mojster

Beno in pomočnik. Kak’ ste?' 'Super!'

Naredili smo dolgo kačo, opeka je romala od rok do

rok, iz tovornjaka na kup blizu gradbišča. Sredi našega

prečudovitega vrta so že stali temelji, ki so jih prejšnji

teden zazidali očetje. Tudi mojster Beno je na veliko

srečo oče Izaka, fanta, ki obiskuje 4.razred. Tako da

smo v ekipi sami domači: otroci, starši in učiteljica.

Naši vrtičkarji so ravno prihajali, nekateri so še zajtrkovali,

drugi pa so že bili zatopljeni v svojo igro na drugem

vrtu, ki je za stavbo in je ločen od vrta, kjer je potekala

gradnja. Tu in tam se je kakšen radoveden nosek

prikazal čez ograjo in potem spet izginil. Naš vrtec je

sicer precej oddaljen od WŠ, vendar imamo prekrasen

vrt in primeren prostor za takšen projekt. Otroci iz WŠ

so pri nas vedno dobrodošli in naš vrt, in s tem tudi

peč, bodo lahko uporabili za svoja praznovanja. WŠ

Maribor namreč nima ustreznega prostora za takšen

projekt, ker ima zelo majhno dvorišče.

Nekateri so še zlagali opeko, drugi so pričeli z mešanjem

malte v dveh samokolnicah. Potrebne so bile

natančne količine peska, cementa in vode. Recepti so

pomembni, podobno kot pri peki torte ... Otroci so sodelovali,

sedaj so prihajali na obisk tudi vrtičkarji, lepo

po skupinicah v spremstvu tete. Obsedeli so na varni

razdalji in z odprtimi usti opazovali, kako so pridne

roke večjih otrok gradile zid iz opeke in malte. 'Ja. Tudi

vi boste to dela, ko boste v šoli, 'jim je povedala teta

Petra.

In tako cel dopoldan do druge ure. Iskreče oči, navdušenje,

gibanje, smeh, slastna malica, resno delo, pa

spet igra, neprestano prepletanje. Vsak otrok v svojem

lastnem ritmu dela in igre, povezanosti in odmika,

zbranosti in sprostitve ... Glasna razmišljanja o merah,

pogovor o izrazih in besedah, ki označujejo zidarsko

orodje in so v naših krajih nemškega izvora. Ja pri

nemščini bo treba to vse še preveriti. Potrpežljivost in

zgled predanosti, premišljenosti in umirjenosti - vse to

so otroci občutili, ko so opazovali mojstra Benota pri

delu. Kdo se je učil? Ja, mi odrasli vendar. Vse nas je

zanimalo, kako se to dela, bili smo zelo angažirani. In

otroci? Ja, tudi oni so bili zelo angažirani, motivirani

... A če se sami učimo in imamo iskren interes za stvari,

lahko to deluje na otroke; seveda, prek celotnega

vzdušja lahko otroci to posnemajo.Zidana osnova za

peč je bila končana. V soboto se zopet zberemo. Utrujeni,

vendar zadovoljni učenci se s svojo učiteljico odpravijo

peš nazaj v šolo na kosilo.

Sobota zjutraj. Krasen dan kljub slabi napovedi. Nekateri

so že od jutra pridno rezali pšenično slamo s

škarjami na drobne koščke; zgodili sta se dve ranici,

toda nič hudega, delo je šlo pogumno naprej. Toda ta

dan je bil še bolj poseben, sledilo je delo z ilovico. Mešanje

ilovnate zmesi z drobno narezano slamo in vodo,

potem pa izdelovanje glinenih kep in ... Nadaljevanje

prihodnjič!

Waldorfske novice, poletje 2011 19


O E M a r i b o r

Šola v naravi

Tomaž Pörš

Od Kraškega roba

do Strunjana

5. razred WŠ Maribor

Ob 7.30 v Mariboru, pred šolo. Začelo se je. Natovorili

smo nahrbtnike in gromozanske količine dobrot

naših skrbnih mamic in babic na avtobus. Odpeljali

smo se dogodivščinam naproti.

Najprej je bila na vrsti bela Ljubljana oziroma tokrat njen

bolj močvirnat del. 10-kilometrski 'sprehod' po Barju je

pod vodstvom vodičke Maruše prinesel mnoga nova spoznanja

in vedenja o samem Barju in njegovi vegetaciji –

otrokom se je odpiral nov svet, odrasli pa smo morali priznati,

da smo veliko povedanega že pozabili.

Z avtobusom smo pot nadaljevali do Kraškega roba. Prispeli

smo, si oprtali nahrbtnike in odhiteli do prostora za

postavljanje tabora. Ko so šotori že stali, smo se preizkusili

v plezanju v kraški steni. Varno privezani so steno preplezali

vsi, tudi tisti, ki so na začetku omahovali. Polni

navdušenja smo pohrustali okusno večerjo naše Marinke.

Slastno. Potem pa samo še želja po počitku, a samo pri

starših in učiteljih. Naši nadebudneži so pred spanjem še

nekajkrat odigrali 'med dvema ognjema', a jim jeziki niso

dali miru, tudi ko so se že poskrili v spalnih vrečah. Vse

do 22.00.

Naslednji dan je prinesel nove izzive. Podali smo se do

Hrastovelj. Seveda peš. V sproščenem vzdušju, pogumnih

korakov, s kakšnim žuljem, smo se ustavili pred zname-

nito cerkvico in si jo ogledali. Po kosilu in počitku pa spet

pot pod noge. Ulil se je dež. V Gračišče smo prišli premočeni,

utrujeni, lačni ...

Tretji dan je bil dan 'D'. Pohod po strugi Dragonje. Moč

vode in neokrnjene narave je naredila svoje – nihče se ni

pritoževal nad utrjenimi nogami, kar vleklo nas je naprej.

Seveda smo vmes namerno in nenamerno padali v vodo,

ponosno kazali najdene stare fosile in prekrasne kamenčke,

se malce zresnili ob srečanju s kačo, ... in kar naenkrat

zagledali Marinko. To je pomenilo, da nam je uspelo, da

smo na cilju – ja, verjemite, prehodili smo 21 kilometrov.

Neverjeten, otroci bi rekli, carski občutek. In deležni smo

ga bili prav vsi, brez izjeme, ki smo to dolgo pot premagali

v 10 urah. In kako je šele godilo sezuti čevlje. Lačni. Izmučeni.

Po dobri večerji so se oči kar same zaprle.

Naslednji dan nas je čakala le še pot do solin. Hodili smo

po ravnini, rabutali češnje in prišli do solin. Tam je sledil

ogled solinarskega muzeja in naša pot se je končala. Pred

odhodom domov smo se še posladkali s sladoledom. Pot

je minila v prijetnem vzdušju, kjer smeha ni manjkalo. In

prav je tako.

Torej, petošolci – BRAVO! Hvala za štiri prijetne dni, ki so

prispevali nove poglede nase in na vas.

Hvala Anici, Bibi, Marinki, Mihi, Tatjani, Marjani, Barbari,

Nataši in vsem staršem, ki ste nam zaupali svoje otroke,

da smo se lahko imeli izjemno.

20 Waldorfske novice, poletje 2011


O E M a r i b o r

Monika Oštir

Bela Krajina –

Adlešiči

Šola v naravi 4. razreda

V

soboto, 4. 6. 2011 popoldne, zazvoni telefon,

ga. Vogrinec. 'Monika, pomagaj mi, ga.

Žunič je zbolela. A lahko najdeš zamenjavo v

podaljšanem bivanju in greš z nami v šolo naravi ?' sem

slišala na drugi strani telefona. Ja, seveda grem, odgovorim

brez kakršnega koli razmišljanja.

Lotim se sestavljanja urnika za podaljšano bivanje

za naslednji teden, kajti kar trije varstveni učitelji smo

odsotni, to pa ni mačji kašelj. Res ne. Vendar se sestavi,

po štirih urah klicanja mojih dragih sodelavcev

kot sestavljenka. Bog jih blagoslovi, saj so vedno srčno

pripravljeni pomagati in predvsem razumejo nastali

položaj. Mir v duši in hvaležnost me objame kot pisana

barva mavrice.

Končno lahko obvestim go. Vogrinec, da je urejeno,

sledi priprava na šolo v naravi in naslednji dan še

obisk ge. Žunič na domu, ki mi je predala podrobna

navodila in napotke. Meni, mladi učiteljici, sta 'modri

gospe' vedno znova navdih in vzor waldorfskega učitelja.

Slika predanosti ... srčnosti ... modrosti ... ljubezni.

Dragocena popotnica za življenje. Na koncu je sledilo le

še pakiranje in otroško veselje pred novo dogodivščino.

Ga. Vogrinec, g. Vindiš in jaz smo v ponedeljek, 6.

6. 2011, zjutraj učence 4. razreda pod varnim okriljem

peruti in budnim očesom popeljali dogodivščini

naproti. Pot nas je iz Maribora popeljala v blagodejno

vzdušje slovenske narave proti Beli Krajini, v Adlešiče,

na veslanje po Kolpi. Po štiriurni vožnji smo končno

prispeli na cilj. Pot smo si krajšali z branjem, klepetanjem,

kartanjem, potapljanjem ladjic, nekateri pa smo

enostavno sanjavo opazovali lepote na poti in te delili

z drugimi.

Okoli poldneva smo prispeli na Turistično kmetijo

Grabrianovih v Adlešičah, kjer nas je že čakalo slastno

kosilo, sledila je razporeditev po sobah, pakiranje, kratek

počitek in neučakani odhod do reke Kolpe na veslanje.

Vreme kot naročeno.

Ko smo se spuščali po vznožju hriba proti Kolpi, nas

je ta s svojo žuborečo glasbo pozdravila, njena svežina

nas je blagodejno odela v poletni vročini, zelena barva

pa začarala. Mir. Diši po miru, ki si ga za sekundo privoščiš

ob idiličnem sprehodu do Kolpe.

Hitro smo se preoblekli in g. Vindiš nas je popeljal

v radosti veslanja. Tako smo lahko vsi prvič poskusili

veslati. Medtem ko so drugi veslali, smo se ostali na

obali kopali, veliko klepetali, se smejali in seveda veliko

igrali. V bližini je bilo igrišče za odbojko, kjer je kraljevala

naša žoga; močno je hrepenela po Kolpi in ta bi jo

Waldorfske novice, poletje 2011 21


lahko odnesla s sabo, če ne bi imeli 'Rešilkota', ki jo je

vedno znova rešil pred vodnim tokom. Dolgčas nam ni

bilo in vsi smo prišli na vrsto za veslanje. Počasi smo

odrinili proti vasi, kjer nas je čakala večerja in izdelovanje

pisanic. Prvi dan je za nami, iskre v otroških očeh

in nasmeh na ustih, da ti poje srce. Pred počitkom še

umivanje, branje zgodbe in spanje. Še zadnji obiski po

sobicah in lahko noč. Obišče nas prvo domotožje, pa

nič ne de, smo pogumni. Z go. Vogrinec sva spali enkrat

z enim očesom, drugič z drugim očesom, vse tako

do jutra. Spomnim se, ko sem zjutraj prišla pozdravit

fante v sobo in jim zaželet dobro jutro, je priletelo,

'podočnjake maš, vijolične', pa se začnemo smejat in že

prileti, 'pa skuštrana si'. Grem do ogledala in res imam

podočnjake in tudi malo sem skuštrana. Ja, humor in

smeh na vsakem vogalu. Tako smo se prebudili v prvo

jutro in naslednje. Zajtrk in naša prva učna ura Gradnja

je za nami.

Tretji dan je ponoči deževalo. Kolpa nas je zjutraj presenetila

s svojim tokom, a mi smo vseeno veslali. Vsi

smo izkusili njeno mogočnost in modrost, ko veslaš

proti toku. Ko pa se je nad reko spustila še meglica,

so otroške oči v daljavi ugledale 'elihatorja' (beri: aligatorja),

nas je ta še bolj začarala in prepustila fantaziji.

Seveda, brez dvobojev škropljenja zadnji dan ni šlo.

Tako, da tisti, ki niso bili prejšnje dni mokri, so bili

tedaj zagotovo. Resnično.

Otroci so zadnji dan za go. Žunič izdelali kartico in

strnili vtise na papir.

Draga ga. Žunič:

'Prvi dan sem prišel k avtobusu in dal prtljago. Nato

je sledilo štiri ure vožnja. Ko smo končno prispeli, smo

imeli kosilo. Po počitku smo šli veslat. In zdaj ti pošiljam

risbo.'

Jure

'Mi smo se imeli na Kolpi zelo lepo. Kaja, g. Vindiš in

jaz smo enkrat morali reševati žogo v vodi. Tudi dvakrat

smo si privoščili sladoled. Delali smo pirhe, košare in

vezli.'

Jakob U.

'Rdeči kanu se je imenoval Rešilko, ker je reševal Žogo.'

Kaja

'Mi se imamo zelo lepo. Ko smo prišli v Adlešiče na Kolpo,

je bilo tam tudi igrišče za odbojko na mivki, kjer smo

se igrali. A najlepše mi je veslanje.'

Enej

' V šoli v naravi sem se imela dobro. Prvi in drugi dan

sem imela domotožje, a tretji in četrti dan sem bila že v

redu. Prvi dan smo delali pisanice, drugi dan smo delali

košare in tretji dan smo vezli.'

Mojca

'Imela sem se lepo. Igrala sem se odbojko, lovila sem

se, skakala gumitvist, štiri v vrsto in zelo fajn je bilo

veslati.'

Adriana

22 Waldorfske novice, poletje 2011


■ Albert Begant

■ Jaka Vogrinc

■ Napotki g. Vindiša

'Imeli smo se zelo lepo. Veslali smo in se igrali odbojko,

rokomet in ujetnike. Dvakrat nam je žoga padla v Kolpo.

Naučili smo se veslati. Zdaj nam gre že zelo dobro.'

Lan

'Na veslanju na Kolpi smo se imeli zelo lepo. Veslati je

zelo lepo in tudi zelo zanimivo. Ko smo veslali drugi dan

in zvečer izčrpani prišli domov, se je vlilo. Ko pa smo

drugi dan prišli k reki, smo ugotovili, da je voda zelo narasla.

Ko smo igrali odbojko, pa je žoga padla vanjo in

šli smo jo iskat. Na koncu smo jo končno ulovili. Upam,

da ti je bolje in te lepo pozdravljam.'

Jakob I.

'Mi smo se imeli zelo lepo. Tam smo se igrali odbojko,

ujetnike, rokomet. Tudi veslanje mi je šlo dobro, enkrat

smo se lahko tudi kopali, juhuhuuuu.'

Ališka

'Mi smo se imeli zelo fajn. Igrali smo se odbojko, ujetnike,

rokomet. Bilo je zanimivo. Šli smo do brzic in smo se

spustili po njih.'

Dominika

'Imeli smo se zelo dobro, veslali smo in se igrali različne

igre. Na plaži smo se igrali odbojko. Eden gospod

je Lanu, ker ima take lase, dal žetone za namizni nogomet.'

Aneta

'Imeli smo se zelo fajn, Igrali smo se veliko iger. Tudi

veslanje mi je šlo. Imeli smo zelo veliko sobo. 8. 6. je bil

zelo močen tok.'

Julija

'Imela sem se fajn. Igrali smo se različne igre. Najbolj

mi je bilo všeč veslanje.'

Sara

'Draga ga. Žunič, na Kolpi smo dosti veslali, igrali odbojko

in se kopali. Žal mi je, da te ni bilo zraven.'

Ališka

'Zelo sem se imela lepo. Z g. Vindišem in Katarino smo

škropili go. Oštir, Mojco in Julijo. Katarina je med vožnjo

škropila g. Vindiša. Jaz, Albert in g. Vindiš smo skoraj

prišli so brzic.'

Pozdrav od Ajde

'Mi se imamo zelo lepo, a kaj ko tako hitro mine. Včeraj

je bil zelo močen tok, a mi smo vseeno veslali. Igrali smo

se odbojko, rokomet in ujetnike. Dvakrat smo si privoščili

sladoled. Veliko smo se igrali. Na primer: ledene

babe, roparje in policaje, lovljenje. Delali smo košare,

pirhe in vezli.'

Jaka

Tako smo doživeli šolo v naravi, polno dogodivščin in

lepih spominov za zvrhan koš.

Hvala, ljubi otroci.

Waldorfske novice, poletje 2011 23


O E M a r i b o r

Mesec

Mesec za oblakom,

daj povej mi, kje si bil,

kaj je za obzorjem,

za planoto in za morjem.

Rada bi videla z neba višav,

kako je sonce žarek na nebo poslalo

in kako se zvezda utrne,

kako se komet čez nebo zvrne.

Ti imaš pač srečo – a opotečo;

nimaš ti mame, da se ji zjočeš na rame ...

Ne ustaviš se nikoli,

včasih ti zavidam,

včasih se mi smiliš,

ko dol 'z neba škiliš.

A prav hudo ne more biti,

imaš zvezdice sestrične, luno sestrico,

pa zemljo in morje in celo vesolje ...

Jaz imam sestri in mamo, očeta.

Če ti jih imaš, jaz ne vem,

ampak to ni moj problem.

Mesec, daj, povej – ali si sirota?

Ali domišlija, sanje, čarovnija

te spremljajo na poti?

Te kdaj mavrica zamoti?

Ti je kdaj dolgčas ali ti ni?

Misliš, da si sam

ali, da s tabo smo mi vsi?

Ni ti treba govoriti, kje si bil ...

ker vem, kaj je za tem obzorjem

in kaj je za tem morjem:

Za tem obzorjem je novo obzorje,

za tem morjem novo morje ...

A preveč dobri ni biti v zraku,

kakor si ti, mesec, v mraku.

Domišlija je vredu – kot žlica v medu ...

A ko oblak te prekrije,

se tvoja čarovnija skrije.

Raje sem varno na tleh

in od tukaj gledam tvoj nasmeh!

šestošolka

24 Waldorfske novice, poletje 2011

More magazines by this user
Similar magazines