Waldorfske novice - Zima 2011

wsljubljana

Letnik VII, številka 4
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

zima 2011, zaporedna št. 72

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

OE MB Mateja Jobstl

OE Celje Boštjan Štrajhar

Sodelavci:

David Brierley, Alja Tasi, Godi Keller,

Mario Čuletić, Sonja Hudeček,

Jan Luka Krušič, učenci 8.b razreda

OE Maribor:

Iča Marušič, Branka Škrjanec,

učenci 8. razreda

OE Celje:

Cita Majcen Kovačič

Fotografije:

Foto STA, Marina Nuvak, arhiv WŠL,

arhiv OE Celje, arhiv OE Maribor

Naslovnica:

Mizica letnih časov - delo gospe Mojce Maček

Fotografija: Marina Nuvak

Uvodnik 3

Sfinga 3

Gostujoče pero 4

Brati ali ne brati 1. del 4

Iz tujega tiska 6

Ko se žaba spremeni v princa 6

Širimo obzorja 9

O uporabi računalnika 9

Vrste evritmije 10

Utrinki 13

O Čaši nesmrtnosti 13

Iz dežele tam spodaj 14

Petje na božičnih semnjih 15

Prva razreda na plavalnem tečaju 16

Božični semenj 2011 17

Waldorfska šola Celje 20

Božični semenj v Celju 20

OE Maribor 22

Božični bazar v Mariboru 22

Iz šolskih klopi 24

Skozi ustvarjalnost do razumevanja 24

Lektoriranje:

Klemen Lah

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem

avtorja.

ISSN 1854-0430

2 Waldorfske novice, zima 2011

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport


U v o d n i k

Sfinga

Iztok Kordiš

Vsaka stvar je za nekaj dobra. Po dolgem času sem spet obležal za en teden. Prve

tri dni sem samo spal, potem pa je knjiga znova postala moja prijateljica. Po Paasilinninem

obešenjaškem finskem humorju (Župnikov zverinski prijatelj, Zajčje leto),

ki ga vedno rad vzamem v roke, mi je v roke prišla Sfinga Anteja Mahkote, našega

znanega alpinista in novinarja starejše generacije, kjer opisuje svojo življensko pot,

od mladega nadarjenega, zagnanega, večkrat že kar preveč ambicioznega mladeniča,

ki hoče vedno biti nekaj posebnega, do zrelega vrhunskega alpinista, ki svoje

mladeniške sanje, po desetih letih intenzivnega plezanja v naših in tujih gorstvih,

izpolni s prvenstveno smerjo v Sfingi, do takrat nepreplezaniem delu severne triglavske

stene.

V svojem življenju je obredel ves svet, na začetku kot član alpinističnih odprav,

kasneje pa je svoje poklicne obveznosti v različnih koncih sveta kombiniral z obiski

tamkajšnjih gora. V poglavju o svojem življenju v Afriki, kjer je bil poročevalec, sta

me pritegnila dva odstavka:

Str 261; Herman Buhl, veliki avstrijski alpinist, je sam splezal na Nanga Parbat,

na osemtisočak, kjer so prej od naporov in od plazov pomrli vsi veliki predvojni

nemški alpinisti. V mraku je prišel na vrh, in ko se je vračal, ga je ujela noč, pa je

moral na višini 8000 metrov bivakirati. Stal je na eni sami nogi, na eni sami derezi,

in vrnil se je v dolino izmučen in do kraja izžet od pervitina, od dopinga.

Pa mu nevoščljivci niso hoteli verjeti, da je res prišel na vrh. Pa je rekel Buhl:

'Fantje, jaz sem imel s seboj fotoaparat in slikal sem se na samosprožilec. Razvijmo

fotografije in poslali jih bomo v švicarski kartografski inštitut, k tem neodpustljivo

natančnim optikom, da bodo preskusili in ugotovili, kje je stala kamera takrat, ko

sem slikal.'

Izkazalo se je, da Buhl ni lagal.

Doktor za pustolovščine, dr. Herbert Tichy, avstrijski geograf, planinec in predvsem

pustolovec, ki je sam preživel cel teden v kraterju na Kibu (Kilimandžaro), je

po tistem vzkliknil: 'Naj gre k vragu ta svet, kjer je več vredna ekspertiza švicarskih

kartografov, kot se verjame besedi moža.'

Str 266; Na vratih jedilnice Outbound šole za pustolovščine v Loitokitoku pod

Kilimandžarom je zapisan že kar svetopisemski izrek: 'Bilo je rečeno: če v mladih

ljudeh ni želje po pustolovščini, bo usahnila, bo odmrla vsaka civilizacija, pa naj bo

še tako prosvetljena, vsaka država, pa naj bo še tako urejena.'

In kaj dela naše šolstvo, naš pedagoški sistem, pravzaprav ne samo naš in ne

samo pedagoški, cel družbeni sistem - ubija prav željo po pustolovščini, ubija zdravo

delovno energijo, ubija zaupanje vase in v soljudi. Delamo sistem za vzgojo pridnih

punčk, ubogljivcev in kariernih ambicioznežev brez empatije, iz mladeničev

polnih energije pa problematike, ki jih je treba umiriti. S pretirano potrebo po stalni

varnosti in predvidljivosti, oblikujemo družbo strahu in nezaupanja. In seveda s

tem ni nihče zadovoljen. Kaj storiti? Ponuditi je treba šolo, ponuditi je treba sistem,

kjer bo mladostniška energija lahko našla ustvarjalno pot, kjer bo beseda spet

nekaj veljala, kjer bomo človeku lahko verjeli na besedo in kjer bo komu mar za

drugega. Za začetek moramo iz dobe preverjanj preiti v dobo zaupanja in drugačnega

ocenjevanja znanja. Iz dobe strahu pred izpiti v dobo radoživega iskanja novih

izzivov, zaupanja vase in v bodočnost. Zavedati se moramo našega poslanstva pri

tem, zavedati se moramo vloge vzgoje in izobraževanja pri oblikovanju bodočnosti

in znati moramo ceniti svoj prispevek k temu.

Waldorfske novice, zima 2011 3


G o s t u j o č e p e r o

izred. prof. David Brierley

Kultiviranje čustev

Brati ali ne brati

1. del

Svetovno znana nevrologinja Susan Greenfield

piše v svoji popularni knjigi Jutrišnji ljudje, da

21. stoletje spreminja način našega razmišljanja

in čutenja tako, da bo v ne tako daljni prihodnosti

izobraževanje postavljeno pred dilemo, saj bosta obstajali

le dve vrsti učencev: otroci knjige in otroci ekrana. 1

Možgani se skozi življenje, v skladu z impulzi, ki jih

dobivajo, ves čas oblikujejo. Raziskava nevrologinje Susan

Greenfield vključuje raziskovanje tega, kako različne

vrste spodbude vplivajo na razvoj našega čustvenega

življenja in načina razmišljanja. Njeno delo ima seveda

obsežen vpliv na poučevanje in učenje. Osnovno vprašanje

sodobnega šolstva je, kako razvijati podlago za

imaginativno in inovativno mišljenje. Lahko bi rekli,

daje naša osebna in tudi kolektivna prihodnost odvisna

od tega, kako vidimo ta izziv ter za katero smer v

izobraževanju prihodnjih generacij se odločimo. Mnogi

opazovalci, vključno z znanim sociologom Zygmuthom

Baumanom, verjamejo, da je bodoča zgradba evropske

družbe v izobraževanju, izid pa bo odločil, kako bodo

mladi ljudje zmožni najti svoje mesto v družbi.

Problem ni omejen le na nevrološka vprašanja in na

razvoj določenih zmožnosti, ki so v modernem svetu

potrebne. Na to lahko gledamo tudi v sociološkem kontekstu.

Umberto Galimberti, italijanski filozof in sociolog,

je napisal vznemirljivo knjigo, v kateri opisuje

težnje mladih v današnjem času. Pred nedavnim je bila

njegova knjiga prevedena tudi v slovenščino. 2 Z ozirom

na dramatično težnjo k upadanju čustvene inteligence,

ko je adolescentom vedno teže uravnotežiti čustva, je

Galimberti poskušal ugotoviti, zakaj se zdi, da je težje

pokazati lastna čustva. Strast, užitek, izpolnjenost, veselje

delati nekaj nedokazanega in originalnega, estetski

užitek in zmožnost, da nikoli ne izgubiš iz vida svojega

cilja, vse to so elementi v človekovem duhu, ki jih

je različno veliko mogoče najti pri vsakomur. Takšne

lastnosti temeljijo na čustvih. Zato je tako doma kot

v šoli in v družbi na splošno potrebno razvijati omiko,

čustveno občutljivost in voljo. Otroci morajo izkusiti,

kaj je lepo, ne pa, kaj je koristno. Učenje ni možno, če

ne gre skozi srce. V tem tiči bistvo motivacije. Pravo

izobraževanje se začne, ko je učenec očaran. To sproži

vključitev srca. Ljudje morajo biti očarani, da bi bili

kreativni. Drugače bodo njihove sile volje omejene le

na nagone.

Zavedanje pomena čustev

je naraslo leta 1996 z izdajo

knjige Daniela Golemana Čustvena

inteligenca, ki je postala

najbolje prodajana knjiga

po vsem svetu. 3

Dvajseto stoletje je doživelo

različne ideologije. To je bil čas, ki so ga zaznamovali

konfliktni politični sistemi kot je socializem, fašizem in

kapitalizem. Zdaj je Evropa krenila naprej tako, da so

divergentne politične sisteme zamenjala iskanja identitete,

bodisi na osebnem, etničnem, nacionalnem ali

evropskem nivoju. Ne le, da so ljudje postali negotovi

glede svojega mesta v svetu in svojega upanja v smiselno

prihodnost, ampak kar je še pomembneje, glede lastne

identitete. Geslo enaindvajsetega stoletja je: 'Sem

enkraten, sem drugačen, in če bo potrebno, se bom

boril za svojo posebnost.' Potreba po uveljavljanju svoje

posebnosti je uravnotežena s potrebo po pripadnosti

prepoznavni družbi.

Francoski sociolog in filozof Dominique Moisi trdi,

da so v svetu danes prevladujoča tri primarna čustva:

strah, upanje in ponižanje. 4 Vsa tri so tesno povezana z

vprašanjem zaupanja. Strah je pomanjkanje zaupanja.

Če prevlada strah, postane oseba ali družba zaskrbljena,

saj se bodočnost zdi še bolj nevarna kot sedanjost.

Po drugi strani pa je upanje izraz zaupanja, temelječega

na prepričanju, da je danes boljši od včeraj in da bo

jutri še boljši kot danes. Če je upanje zaupanje, potem

je ponižanje čustvo, ki prihaja iz občutka, da človek

nič več ne obvlada svojega življenja. To je mogoče čutiti

kolektivno ali posamično. Zavlada takrat, kadar vlada

prepričanje, da se je drugi tako zelo vsilil v naše

zasebno življenje, da se čutimo popolnoma odvisni od

njega. To lahko opišemo kot odvzem sedanjosti in bodočnosti,

ki vodi v občutek, da se nam ukazuje od zunaj.

Ponižanje je omajano zaupanje ljudi, ki so izgubili

upanje, potem ko so bili v preteklosti prizadeti. Moisi

definira upanje kot 'to hočem narediti, lahko naredim,

bom naredil', ponižanje kot 'tega ne morem nikoli narediti';

strah kot 'svet je postal nevaren, kje bi lahko

našel varnost in zaščito?' Zaupanje je pomembna sila

v izobraževanju in v družbi, ker posameznika vodi v

prihodnost. Človeku omogoča, da transcendira pričakovanja.

Obstajata dve različni definiciji za upanje. V

duhovnem smislu besede se upanje osredotoča na zaupanju

v odrešitev človeštva. V Evropi je ta pogled v

očitnem upadanju. Posveten pomen upanja je , da zaupaš

v svojo sposobnost, da v svetu deluješ pozitivno. To

je nasprotno od odstopa. Pomeni, da vedno poskušaš

narediti kar se da najbolje, osebno in kolektivno.

Del mojega koncepta poetičnosti izobraževanja vključuje

neprestano ukvarjanje s kulturno dediščino prek

klasične literature.

4 Waldorfske novice, zima 2011


Preko glavnih del evropske in svetovne literature se

učenci lahko povežejo z različnimi emocijami – žalostjo,

navdušenjem, spoštovanjem, čaščenjem itd. Sčasoma

so jih zmožni prepoznati v samih sebi in se z njimi v

življenju povezati. V občutenem branju je učenec sposoben

zgraditi odpornost na obup. Pismenost je v naši

družbi vedno večji problem. Nedavna raziskava v Italiji

je pokazala, da ima povprečen dijak srednje šole dnevni

besednjak 600 besed, medtem ko je imel pred dvajsetimi

leti 1500 besed. Galimberti verjame, da je večina

naše mladine emocionalno prizadeta.

V mnogih evropskih deželah (če ne v vseh) je klasična

literatura izginila iz učnega načrta. Raziskava kaže,

da omejenost v besednjaku in nezmožnost izražanja

čustev sovpada z naraščanjem socioloških problemov

med mladimi. Statistični podatki kažejo, da uporaba

alkohola, mamil in odstotek osipa v srednjih šolah sledijo

enakemu grafičnemu loku.

Na waldorfski šoli od 13. leta dalje nadomesti pripovedovanje

zgodb v nižjih razredih branje klasikov, od

16.leta dalje pa prebiranje strokovne literature. To zajema

glasno branje, skupaj in posamično. Učni načrt

nacionalne, evropske in svetovne literature se stopnjuje,

ne le z namenom, da si pridobijo občutek za kulturno

identiteto, ampak tudi zato, da razvijajo čustveno

inteligenco. Zatorej poznajo naši 14-letniki Dickensa,

16-letniki Tolstojevo Vojno in mir, dijaki v tretjem letniku

razpravljajo o Dostojevskem. Pri urah angleškega

jezika se v srednji šoli seznanijo s Twainom, Melvillom

in Conradom. Poleg tega prebirajo dijaki srednje šole

predmetno snov v originalni verziji.

Branje je umik v tišino in samoto. In potem ko smo

zaključili branje, še vedno živimo s knjigo. Za najstnika

je branje razburljivo. Dogaja se ponoči, ob luči svetilke,

pod šotorom, narejenim iz posteljne odeje. Večina knjig

je debelih, vendar je dovoljeno, da kakšen del preskočiš.

To je mnogo bolje kot branje skrajšanih izdaj, v

katerih sta bila žrtvovana srce in duša avtorja, besede

pa poenostavljene. Nekatere knjige niso nikoli dokončane,

bodisi da zgodba ne potegne ali pa se ne moremo

strinjati z načinom avtorjevega pisanja. Damo jo

na stran za kdaj drugič, morda je ne bomo nikoli več

prijeli v roke. Človek ni pripravljen na določene knjige,

dokler ne doseže določene starosti. Potrpežljivo čakajo

na knjižni polici, dokler nismo pripravljeni nanje. In ko

pride ta čas, nastopi takojšnja zadovoljitev čutov, domišljija

naraste in bralec doživi naval adrenalina.

Predpogoj za vse to pa so starši, ki pripovedujejo zgodbe.

Ko je zvečer pred spanjem varno zavit v odejo, se

otrokov um odpre domišljijskemu svetu in drugim svetovom,

ki dajejo bralcu moč, da gre kamorkoli in se tako

umakne iz časa in skrbi. Predstavljeni so jim liki, ki jih

varujejo pred njihovimi bolečinami in pred pritiskom

realnosti, nekateri postanejo tudi njihovi prijatelji.

Kot je Tolstoj nekoč pripomnil: 'Vsi Dickensovi liki so

moji osebni prijatelji'. Na tak način odkrije otrok prednosti

branja.

Mnogi starši prosijo šole, naj jim priporočijo literaturo,

ki odgovarja določeni starosti. Na naši waldorfski

šoli smo imeli na voljo sezname za branje za tiste starše,

ki so potrebovali predloge za glasno branje njihovim

otrokom in v višjih razredih priporočeno branje v skladu

s starostjo in cilji učnega načrta, ki so bili vsem v

veliko pomoč.

Eno najbolj vznemirljivih otroštev je otroštvo Jozefa

Konrada Korzeniowskega, ki se je preimenoval v Josepha

Conrada, enega največjih likov svetovne literature.

Rojen je bil 3. decembra 1857 na Poljskem, njegovi

starši so bili politični aktivisti, zaradi česar je bil njegov

oče Apollo deportiran v delovno taborišče. Njegova žena

Evelina in njun štiriletni sin sta mu sledila. Na veliko

nesrečo je Evelina zelo kmalu umrla zaradi tuberkuloze.

Conrad je ostal sirota pri enajstih letih, ko je umrl

tudi njegov oče. Potem ko je preživel velike duševne

pretrese in tudi ni imel svoje domovine, svojega doma

ali družine, se je Conrad znašel v Marseillu in si pri

šestnajstih letih kot postrešček na ladji našel dom na

morju. 18 let je preživel na morju in je v nekem dramatičnem

dogodku doživel brodolom. Z delom je napredoval,

si spremenil ime in postal kapitan ladje. Njegov

vzpon med najbolj znane avtorje v angleški literaturi

je z vidika otroških izkušenj in njegove težke mladosti

na ladji, nedoumljiv. Še bolj presenetljivo je dejstvo, da

je bil, vse do poznih dvajsetih let, nezmožen govoriti

razumljivo angleščino.

Conrad v svoji knjigi A Smile of Fortune takole izraža

preskuse človeškega duha:

'Ne vem, kaj bi bilo z mano, če ne bi bil fant, ki je

rad bral knjige. Nobenega dela ne bi imel, samo sedel

in gledal bi, kako grozna tišina bolnišnične sobe valuje

skozi zaprta vrata in hladno razkriva moje prekleto

srce. Mislim, da bi ne nek otroški način znorel.'

Se nadaljuje.

prevod: Marina Nuvak

1

Greenfield Susan: Tomorrow's People: How the 21st Century is

Changing the Way We Think and Feel, Penguin, London 2007

2

Galimberti, Umberto: L'ospite inquietante. Il nichilismo e i

giovani.

Giangiacomo Feltinelli Editore, Milan 2007.

Prevedeno kot: Grozljivi gost: nihilizem in mladi.

Prevedla Veronika Simoniti, Modrijan, Ljubljana 2010.

3

Goleman, Daniel: Emotional Intelligence: Why it Can Matter

More than Intelligence. Bloomsburry Publishing, London 2006

: Working with Emotional Inteligence, Bloomsbury Publishing,

London 2004

: Primal Leadership: Learning to Lead With Emotional

Inteligence.

Harvard Business School Press, Watertown, MA, 2004

4

Moisi, Dominique: The Geopolitics of Emotion. The Bodley Head,

London 2009

Waldorfske novice, zima 2011 5


I z t u j e g a t i s k a

Godi Keller

Alja Tasi

Ko žabo treščiš ob

steno, se spremeni v

princa

Pedagog, ki zapornikom pripoveduje

pravljice

Godi Keller zase pravi, da je kot krompir, ki se prileže

k vsaki pedagoški dilemi. Švicar, ki je večino

svojega delovnega veka preživel na Norveškem, je

30 let učil v waldorfski šoli. Svetuje tudi staršem, ki jim danes

ni niti najmanj lahko. Recepta za vzgojo jim ne more dati, lahko

le okrepi njihovo samozavest in jih spodbudi, da resnično

prisluhnejo svojemu otroku. Pri 59 letih se je Keller lotil novega

izziva: pomaga norveškim mladostnikom, ki so zašli na rob

družbe. Tudi tako, da jim bere pravljice, saj brez ščepca magije

preprosto ne gre.

Na kakšen način delate s problematičnimi

mladostniki?

'Z ekipo strokovnjakov, ki niso vsi povezani z waldorfsko

pedagogiko, skušamo pri mladih ljudeh vzbuditi občutek

samospoštovanja. Začetek projekta je bil, ko je neki pek

začel zaposlovati brezposelne mladostnike, ki so opustili

šolanje. Danes zanje vodimo tečaje po vsej Norveški, več

kot tisoč podjetnikov pa jim daje delo. Vsi ti mladi ljudje

premorejo veščine, ki jih šola ni cenila, poleg tega so imeli

težave tudi doma.'

Torej niso vsi ti mladi ljudje kriminalci?

'Nekateri so, spet drugi pa so za več let preprosto obležali

doma na kavču. Nekateri tudi uživajo mamila. Nimamo

programov za premagovanje odvisnosti, smo pa zelo strogi

glede dela in discipline. Če dva dni zapored zamudiš na

delo, izpadeš iz programa. Gre za vprašanje volje. Če sami

nočejo spremeniti svojega življenja, potem jim ne moremo

pomagati. Najprej obiskujejo tečaj, kjer ugotovijo, kaj so

njihove sposobnosti in cilji. Nato jim predlagamo, kje bi

uresničili svoje sanje. Ne pišemo jim prošenj za zaposlitev,

to morajo storiti sami, jim pa pri tem pomagamo. Sledimo

jim še nekaj let, da vidimo, če so res našli svojo pot.'

Kakšne so izkušnje?

'Zanimivo, ampak odkar se ukvarjam z ljudmi z roba družbe,

s tako imenovanimi zgubami, me poslušajo celo politiki.

■ foto STA

Vsa vrata so zame nenadoma odprta. Preprosto, družba

si ne more več privoščiti, da bi ustvarjala zgube. Je predrago.'

Veliko mladih ljudi je danes apatičnih, tudi če

ne pridejo navzkriž z zakonom ...

'To je res, ampak za apatijo vedno obstaja vzrok. Ne verjamem

v lene otroke. Sem pa spoznal veliko otrok, ki so

obupali, ker so naleteli na veliko zaprtih vrat. Najbolj plemenita

naloga pedagoga je, da jim pomaga odpreti ta vrata.

V vrtcih in v šolah, kjer delam, skušam preprečiti, da

bi vzgajali zgube. Nekateri otroci izgubijo stik, ne morejo

več slediti toku. Pri 13 letih ali že prej preprosto obupajo.

Zapustijo šolo, postanejo apatični in težavni, v nevarnosti

so, da začnejo uživati droge.'

Kako lahko pedagog to prepreči?

'Tako, da prepozna otrokovo stanje. To pa se ne bo zgodilo,

če učitelji in starši ves čas razmišljajo samo o ocenah.

Če je otrok slab v matematiki, potem ga slaba ocena ne

bo motivirala. Dobil bo le potrdilo, da je neumen. Glavni

vzrok, da nasprotujem ocenjevanju v šolah, je, da slaba

ocena učenca zelo redko motivira. Biti uspešen v življenju

ali v šoli sta dve različni stvari. Nista si nujno v nasprotju,

ampak prva ima absolutno prednost. Da znamo živeti,

moramo biti samozavestni, radovedni, odprti in radostni.

In zanimivo, zelo dobro vemo, kako pri otroku razvijemo

samozavest in kako jo zatremo. Če zaradi slabega uspeha

6 Waldorfske novice, zima 2011


pri določenem predmetu v šoli ubijemo otrokovo samozavest,

je zame to zločin.'

Ampak tudi v waldorfski šoli poznate ocene?

'Morali smo skleniti kompromis. Prej pa je ta šola skoraj

90 let delovala brez ocen. Res je, otrok potrebuje povratno

informacijo. Vendar danes v šolah ocene dajejo samo

za rezultate. Nihče več ne upošteva otrokovega truda. S

pedagoškega vidika je to katastrofa. V življenju je najpomembnejše,

da se trudiš po svojih najboljših močeh, pa

če dosežeš cilj ali ne. Učitelj pa bi moral otroku dati slabo

oceno samo zato, ker nima rezultata. Tega v waldorfski

šoli ne počnemo. Učencu rečem, vidim, da si naredil najbolje,

kot zmoreš, in to je čudovito. To je največ, kar lahko

storiš.'

In mu daste dobro oceno?

'V svoji učiteljski karieri sem dal veliko dobrih ocen učencem,

ki so imeli pri določenem predmetu slabe rezultate.

V procesu svojega razvoja pa so dosegli ogromno. Dobro

oceno sem jim dal za motivacijo.'

Ampak vsem ne morete dati dobrih ocen ...

'To je res. Če bi vsi imeli same petke, bi sistem razpadel.

Zato potrebujemo tudi učence s trojkami ali dvojkami. Naš

šolski sistem potrebuje zgube. In če jih ni, jih moramo

ustvariti. V Nemčiji je znan primer učiteljice, ki je izgubila

službo, ker so bili njeni učenci preveč uspešni. Delala je z

vsakim otrokom posebej in ga popeljala na višji nivo, to pa

je zapečatilo njeno učiteljsko kariero.'

Zakaj so jo odpustili?

'Uradna razlaga je bila, da moti šolski mir. Resnično,

o tem so poročali vsi nemški mediji. Potem pa je primer

utonil v pozabo. Ampak jaz se po 30 letih učiteljevanja

še vedno ne morem sprijazniti s tem, da imamo sistem,

ki ustvarja zgube. Ne potrebujemo jih, zato se trudim, da

pri otrocih nikoli ne uničim samospoštovanja. To je prvi

korak, v nadaljevanju pa mora pedagog odkriti, za kaj je

otrok nadarjen. Poleg inteligence, kot jo po navadi pojmujemo,

imamo tudi praktično, socialno, umetniško inteligenco,

ali pa inteligenten odnos do narave, živali itd. Vse

to je inteligenca, mi pa priznavamo samo logočno-matematično

in morda jezikovno inteligenco.'

So bili zaradi tega nerazumljeni tudi norveški

mladostniki, s katerimi delate?

'Da. Večina od njih slabo obvlada slovnico in matematiko,

njihov največji problem pa je več ur mirno sedeti na

stolu. Danes otroci v šoli preživijo še enkrat več časa, kot

so ga tam preživeli njihovi starši. Zato uspevajo predvsem

tisti, ki prenesejo dolgo sedenje. Večina mladostnikov, s

katerimi zdaj delam, bi lahko premikala gore, tako močna

telesa imajo. Kako naj ves dan sedijo v razredu?'

Kako vplivate na njihovo samozavest?

'Na različne načine. Delno s psihoterapevtskimi tehnikami.

Dobro na njih vplivata tudi delo in občutek, da so nekomu

potrebni. Vse skupaj pa je treba začiniti še z malce

čarovnije.'

Čarovnije?

'Pripovedujem jim pravljice. To je najbolj neverjetno od

vsega. Ko tem 25-letnikom pripovedujem pravljice, je v

sobi takšna tišina, da bi lahko slišal šivanko, če bi padla

na tla. Pogosto se jim orosijo oči. Še posebej ljudske pravljice,

ki so stoletja prehajale z generacije na generacijo,

so pravi biseri. V različnih deželah opisujejo različne pokrajine,

imena junakov so različna, zlobneži so ponekod

škrati, drugje čarovnice ali morda zmaji, ampak sporočilo

je vedno enako globoko. Ena od pravljic, ki jih pripovedujem,

govori o najmlajšem sinu, ki ga imajo vsi za bedaka.

V bistvu pa je to fant, ki pozna življenje. Starejši bratje so

dosegli vse, kar je družba od njih zahtevala. Končali so

šolo in se zaposlili. Za pravljico so povsem nezanimivi, ker

so zelo zgodaj začeli stagnirati. Najmlajši brat pa je drugačen:

radoveden, samozavesten, povezan z naravo ... Naivno

se sooča s svetom, vedno prejme pomoč bitij narave

in na koncu osvoji princesko in pol kraljestva. Neverjetno,

kako se ti fantje identificirajo z njim. V njegovi življenjski

zgodbi uzrejo sebe.'

Je še kakšna pravljica, ki jo radi pripovedujete?

'Seveda. Recimo tista, ki simbolizira življenjsko krizo.

Princeska se na grajskem vrtu igra z zlato žogo. Neskončno

srečna je. Nekega dne pa ji žoga pade v vodnjak. Joče

in joče, ne ve, kaj bi. Nato pa pomoč pride iz povsem nepričakovanega

konca. Pojavi se žaba in princeski reče, lahko

ti pomagam. Kako naj mi pomaga to grdo, sluzasto bitje,

si misli princeska. Žaba pa ji pravi, če lahko vstopim v

tvoje življenje, jem pri tvoji mizi in spim v tvoji postelji, boš

dobila nazaj svojo zlato žogo. Nato princeska začne lagati.

Žabi obljubi vse, dobi zlato žogo in zbeži. Noče plačati dogovorjene

cene.'

Kako je to povezano z življenjsko krizo?

'Vsi smo to izkusili. Zlato žogo izgubimo, ko nas nenadoma

zapusti partner, ko umre kdo od naših bližnjih ...

Sedimo in jočemo, ne vemo, kaj bi. Nato pa poskušamo

srečo doseči z lažjo. Heroin je ena takšnih laži.'

Kaj se zgodi s princesko?

'Žaba ji sledi v grad, in kralj, ki predstavlja vest, hčerki

ukaže, da mora storiti, kot je obljubila. Princeski se žival

vse bolj gnusi, ko pa končno želi zlesti v njeno posteljo, se

odloči, da se bo z njo soočila. Žabo zagrabi in jo trešči ob

steno. Konflikt doseže vrhunec, in to je točka preloma v

vsaki življenjski krizi. V trenutku, ko prepoznamo problem

in se z njim soočimo, se problem spremeni v priložnost.'

Waldorfske novice, zima 2011 7


Žaba pa v princa?

'Tako je. To pravljico včasih pripovedujem ženskam v

srednjih letih. Začnejo jokati, kajti to je njihova življenjska

situacija. Imajo moža, otroke, vse bi moralo biti popolno,

one pa se počutijo kot kos pohištva. Nihče jih resnično ne

vidi, zato hočejo pobegniti. Te stare, globoke zgodbe jim

dajo nekaj, česar jim niso dali njihovi starši in stari starši:

tolažbo in zavedanje, da je z njimi vse v redu, da tudi drugi

hodijo po isti poti in da se bodo tudi one nekoč sposobne

soočiti same s sabo. Tudi one bodo treščile žabo ob zid in

nadaljevale svoje življenje. Ne bodo več bežale.'

Kaj pa fizika?

'Šest misterijev je v fiziki, in prav nobenega ne znamo

razložiti: svetloba, zvok, mehanična sila, magnetizem, elektrika

in toplota. Kaj je toplota? Ne vemo, lahko pa jo izkusimo,

na primer ko se zaljubimo. Najstniki prvič doživijo

to vesoljno izkušnjo toplote, nato pa jim učitelj v šoli reče,

da gre zgolj za molekule v gibanju. Ko ti kdo tako banalno

zreducira to prelepo, magično življenje, resnično potrebuješ

heroin. (smeh) Neki pedagog je nekoč dejal, da bi morala

biti vsa izobrazba erotična. Ne v seksualnem pomenu,

ampak biti mora zanimiva, vznemirljiva, privlačna, taka,

ki se te dotakne in ti vzbudi čustva.'

Potem ne bi potrebovali heroina?

'Nekoč mi je moj brat pripeljal 19-letnega fanta na heroinu.

Popolnoma prazen pogled je imel, uničen je bil. Neke

noči, ko ni mogel spati, sem mu rekel, daj, povej mi, kako

je bilo, ko si prvič vzel heroin. Oživel je in mi rekel, še nikoli

nisi videl barv, kot sem jih videl jaz, še nikoli nisi slišal

glasbe, kot sem jo slišal jaz. Opisal mi je intenzivnost

svojih doživetij. Takrat sem se odločil, da bom kot učitelj

skušal narediti vse, da bi otroci izkusili, kako čudovito je

življenje. Svet je tako zelo vznemirljiv in toliko stvari je še

neodkritih. To je povsem v nasprotju s šolo, ki ves čas daje

le odgovore.'

Naj potemtakem odrasli berejo pravljice?

'Vsekakor. Še bolje pa je, če jim jih kdo pripoveduje. Tako

se pravljice še bolj dotaknejo duše, kajti tu ne gre za intelektualno

razumevanje problemov. Gre za tolažbo in zavedanje,

kaj je življenje. Mene vedno preseneti, kako močno

se pravljice dotaknejo odraslih ljudi. Zdaj želijo, da pridem

pripovedovat pravljice v enega največjih zaporov na Norveškem.

Neverjetno! To je čarovnija! Podobno je v šoli. Če

se učencev predmet ne dotakne, potem šola ni življenjska,

in mnogi bodo želeli zbežati. To je tudi vzrok, da evropski

učenci najbolj sovražijo kemijo in fiziko.'

Zakaj ravno kemijo in fiziko?

'Ker učitelji najbolj neživljenjsko predavajo ravno ta dva

predmeta, ki sta najbolj povezana z življenjem. Ko predavam

kemijo, pripovedujem zgodbe o spremembah v svojem

življenju. Na primer, ko je moje dekle zanosilo in sem postal

oče. To je bila kemijska reakcija! Bum, in moje življenje

se je povsem spremenilo, čeprav to takrat ni bila moje

zavestna izbira. Zdaj pa imam dva otroka, kmalu bom imel

že štiri vnuke. Podobno se zgodi, ko se v kemični reakciji

združita dve snovi. Dobiš nekaj povsem novega.'

■ foto STA

In ocene ...

'Da. Veliko učiteljev je sitih ocenjevanja. Radi bi delali

še kaj drugega, kot le pregledovali teste in pisali poročila.

Učencev vendar ne učimo za naslednji izpit, ampak za

življenje. Če sem prisiljen dajati ocene, mladim jasno povem,

da se s tem ne strinjam in naj niti za sekundo ne

pomislijo, da je ocena pravo merilo zanje. Včasih pomaga

tudi brca v obliki slabe ocene, večinoma pa ne. V razredu

takoj opaziš tiste, ki verjamejo, da so zgube. Nobenih

pričakovanj nimajo, vsega so siti. Veliko energije porabiš

samo za to, da jih prepričaš, da vzravnano sedijo. Verjemite,

ti učenci so dobili že dovolj slabih ocen.'

Ampak potem bodo drugi rekli, zakaj pa bi jaz delal

za dobro oceno, če pa jo drugi dobi kar tako?

'To je pogosta pripomba učiteljev, da. Ampak če kdo uživa

ob dobri oceni samo zato, ker drugi dobi slabo, je to popolnoma

zgrešeno. Sem proti temu, da se dobro počutimo

na račun drugega. Tekmovanje spada na športna igrišča,

ne v šolo. Primerjajmo se sami s sabo, ne z drugimi. Če

ima kdo dobre rezultate in si zanje ne prizadeva, to še ne

pomeni, da napreduje. Nekateri se zbudijo prej, drugi kasneje.

Sanjači so pogosto kasneje v življenju močnejši od

tistih, ki že zelo zgodaj obvladujejo okolico in šolsko snov.'

Kdaj otroci potrebujejo starše in kdaj je bolje,

da jih starši pustijo pri miru?

'Otrok starše potrebuje v vseh pogledih. Dajejo mu obču-

8 Waldorfske novice, zima 2011


Š i r i m o o b z o r j a

tek varnosti, vodijo ga, prek njih gradi most zaupanja

do sveta. Nisem eden tistih pedagogov, ki menijo, da

si lahko otroci sami izmišljajo pravila. Znam biti zelo

strog. Vzgoja pomeni konflikt med svobodo in varnostjo.

Preveč svobode prezgodaj ni dobro. Otrok se mora

osvoboditi, ampak najprej mu morajo starši dati varnost.

Če ga pogosto sprašujejo, kaj bi naredil, kaj si

želi, se otrok ne počuti varnega. Naj se bori za svojo

svobodo! Ko mati trinajstletniku reče, do enajstih moraš

biti doma, on pa zagodrnja, dobro, do pol dvanajstih,

je to normalno. Starši zagotavljajo varnost, otrok

pa se bori za svojo svobodo. Povsem napačno bi bilo,

če bi starši otroku rekli, pridi domov, kadar hočeš. Če

otrok ne razvije občutka odgovornosti, ne bo nikoli svoboden.'

Je danes težko vzgajati otroke?

'Je. Nobenih univerzalnih pravil ni. Ko sem bil jaz

majhen, so veljala nešteta nepisana pravila o tem, kaj

naj bi deček pri določeni starosti počel in kaj ne. Zato

je lahko vsak odrasli posegel v vzgojni proces. Danes ni

več tako. Starši za svoje otroke postavljajo svoja pravila.

Ta svoboda jim včasih povzroča težave. Pred kratkim

sem naredil poskus: nekaj staršev sem vprašal,

katera starost je prava, da otrok dobi svoj prvi mobilni

telefon. Dobil sem vse mogoče odgovore: od dveh let,

do 18 let in nikoli. Zato staršem ne morem postreči z

recepti za vzgojo, lahko jim le pomagam ojačati njihovo

samozavest. Preprosto, opazovati morajo svojega otroka

in mu postavljati prava vprašanja.'

Na primer?

'Zadnjič se mi je neka mama jezno pritožila, da njen

devetletnik še vedno govori kot triletnik. Ne, ne govori

vedno tako, sem ji rekel. Pojdite domov in opazujte,

kdaj tako govori. Prosil sem jo tudi, naj bo pozorna, če

se deček zaveda, da to počne. Po tednu dni se je vrnila

in mi povedala, da sin govori kot triletnik po srečanjih z

očetom. Seveda sem izvedel, da sta se starša ločila, ko

je bil deček star tri leta. Še pomembneje je bilo, da je

mama opazila, da se sin ne zaveda, da govori kot majhen

otrok. Zato ni mogla biti več jezna nanj.'

Je to dovolj ali bi morala mama sinu tudi

kaj reči?

'Ne vem, ali je potem sinu kaj rekla ali ne. Jaz ji vsekakor

nisem svetoval, kaj naj naredi. Najpomembneje

je, da je sprejela sinovo obnašanje. Včasih se otroci

spremenijo že, ko odrasli dojamejo njihovo situacijo, ko

jih resnično vidijo. Latinski glagol respicere - spoštovati

- pomeni v dobesednem prevodu ponovno pogledati.

To je resnično spoštovanje - ko človeka zares vidimo.

Besede pri tem niso potrebne.'

Intervju je bil objavljen v

Primorskih novicah 10. 12. 2011

mag. Boštjan Štrajhar

O uporabi

računalnika

V

slovenskih medijih velikokrat zasledimo novice

o uporabi računalniške tehnologije v šolah. Pri

'digitalizaciji' vzgojno-izobraževalnih ustanov

niso izključeni niti naši najmlajši člani družbe, tri- in

štiriletniki v vrtcih. Vse te vzgojno-izobraževalne spremembe

vodi misel, da tako izboljšujemo naše šole, vplivamo na učne

dosežke, da otrokom nudimo več in jih pripravljamo na

prihajajoče življenje.

Skrb pa vzbuja dejstvo, da je vse skupaj predstavljeno

tako, kot da tehnologija ponuja vzgoji in izobraževanju rešitve.

Če torej hočemo slediti razvoju, če želimo imeti boljše

šole, naj bi moderno tehnologijo čim prej predstavili našim

otrokom. Veliko staršev takšno miselnost zaradi udobnosti,

ki jo nudi tehnologija, zelo hitro ponotranji. Starši so

namreč prepričani, da se otroci z delom in igro na računalniku

učijo. Zaradi kulture strahu, ki spreminja starševsko

skrb za otroka, pa mnogi ne smejo raziskovati soseščine.

Starši tako raje vidijo, da je otrok doma pred računalnikom,

v 'varnem zavetju doma', čeprav starši v glavnem ne

nadzorujejo vsebin, s katerimi se otroci srečujejo na spletu.

Antropološke, psihološke in medicinske raziskave, ki so

bile narejena na področju vpliva modernih tehnologij na

otrokov razvoj, dokazujejo, da nam tehnologije v zgodnjem

otroštvu naredijo več škode kot koristi. Otroci, ki že zgodaj

preživijo veliko časa pred računalnikom in televizijo, težje

razvijejo svobodno, kritično mišljenje in imajo težave na

področju socializacije. Prav čas, preživet pred zasloni, vodi

do zanemarjanja proste otroške igre in razvijanje finomotorike.

Vse to vodi tudi do težav v govoru in abstraktnem

mišljenju.

Pri vsej navdušenosti ob uvajanju računalnikov v slovenske

šole pa najbolj šokira članek New York Timesa objavljen

oktobra 2011; vodilni uslužbenci visoko tehnoloških

podjetji, kot so npr. Google, Apple, Hewlett-Packard in Yahooo

svoje otroke vpisujejo v netehnološke šole (konkretno

v waldorfske šole), kjer se učenci osredotočajo na kreativno

razmišljanje in reševanje problemov v resničnem svetu in

ne v virtualni realnosti. (http://nyti.ms/q4IwMq, 2011)

Menim, da je še posebej v današnjih kriznih časih treba izpostaviti

nujnost pristnega človeškega stika med učencem

in učiteljem, da se moramo raje kot v iskanje tehnoloških

rešitev osredotočiti na bolj osebne pristope v šolah, ki bodo

vodile do tega, da bodo tudi mladostniki obdržali radovednost,

ki jo imajo še kot otroci v nižjih razredih, ter da se

bo ta ustvarjalnost prenesla tudi v njihovo dobo odraslosti.

Waldorfske novice, zima 2011 9


Š i r i m o o b z o r j a

Ali resnično menite, da bo do boljše bralne pismenosti prišlo

s pomočjo računalnika? Ravno obratno: če ne razumem

pisne matematične naloge, to pomeni, da mi primanjkuje

domišljije ali natančneje sposobnosti predstavljanja, kaj

naloga od mene hoče. Temelji domišljije pa se gradijo ravno

v zgodnjem otroštvu, ki pa je danes zasičeno s tehnologijo

tako doma kot v šolah. S tem otroke prikrajšamo za prosto

igro, kjer se domišljija razvija, in otroke žal navajamo na

strogo algoritmično mrtvo mišljenje. Čas za prosto igro upada

- v zadnjih 25 letih je v ZDA upadel za 9 ur na teden, vrzel

pa zapolnjujejo računalniki, igralne konzole in televizija.

Posledica tega je, da s tem znižujemo otrokove potenciale in

sposobnosti, starši pa ne vidijo, da so del današnjih vzgojnih

in učnih problemov 'tehnološka otroštva'. Ironično, v

tem vidijo celo rešitev.

Čeprav se mogoče na prvi pogled zdi, da je to pisanje

usmerjeno v propagando waldorfskih šol, ki omenjene tehnologije

v zgodnjem otroštvu odločno zavračajo, pa v resnici

izhaja iz odgovornosti, ki jo čutim do naše družbe. Sprašujem

se, kaj vse slabega se mora še zgoditi, preden bomo

spoznali, da otroci dosti bolj kot računalnike potrebujejo

bolj oseben odnos učitelja, šolskega svetovalca in ostalih

odraslih, ki si bodo vzeli čas, da bodo delali z njimi na njihovih

močnih in šibkih točkah. Kdaj bomo spoznali, da je

najpomembnejše prepoznati primarne otrokove potrebe po

odnosih, kjer prevladuje bližina, ljubezen, skrb in odgovornost

odraslih do otrok? Navsezadnje bo mogoče v prihodnosti

tako, da bodo revni dobili najnovejši računalnik, bogati

pa učitelja.

Kljub temu da je Steve Jobs v veliki meri zaslužen za razvoj

osebnih računalnikov, ni pri otrocih nikoli zagovarjal

preživljanja prostega časa pred računalnikom. Prav nasprotno

pravi: 'Za raziskovanje ne potrebujete računalnika.

Elementi raziskovanja so vse okrog vas. Poglejte, zakaj predmet

pade na tla? Ali veste zakaj? Tega ne ve nihče na svetu.

To lahko sicer precej natančno opišemo, vendar zakaj pade

na tla, tega ne ve nihče. Ne potrebujem računalnika, da bi

v otrocih vzbudili zanimanje za ta pojav. Ne potrebujejo ga

otroci, da bi preživeli teden v igranju z gravitacijo in jo poskušali

razumeti ter da bi prišli do razlogov, zakaj je temu tako'.

(http://huff.to/pdQPiE, 2011)

Kadar govorimo o tehnologijah, pojme, kot so na primer

novejše, hitrejše, močnejše avtomatsko razumemo tudi kot

boljše in naprednejše. So te naprednejše in boljše 'igrače'

dobre in nujne za boljše otroštvo, za boljše šole, so sploh

potrebne za razvijanje kreativnosti, za občutek odgovornosti?

Ko bomo resnično spoznali, da je gonilna sila spremembe

v zgodovini psihogena sprememba v osebnosti, ki je nastala

zaradi uspešne interakcije med otrokom in staršem v prejšnjih

generacijah, in ne tehnologija ali ekonomija (DeMause

2006: 3 The History of Chieldhood), takrat bomo tudi emocionalno

zrelejši in bomo lažje prepoznavali resnične potrebe

otrok.

Mario Čuletić

Vrste evritmije

Čeprav segajo njeni prvi začetki le v leto 1912 –

to je torej zelo mlada umetnost – se je evritmija

kljub temu zelo hitro razširila v vsa evropska

središča in se uveljavila na različnih področjih kulturnega

življenja. Razdelila se je na umetniško, pedagoško in

zdravilno evritmijo, umetniška pa se je nadalje razdelila na

govorno evritmijo (vidni govor) in zvočno evritmijo (vidno

petje).

Vidni govor

Kot se pri glasovnem govoru zvoki spajajo v besede, se

pri vidnem govoru to dogaja s kretnjo. Pri obeh govorih

se določeni glasovi v besedi bolje slišijo, drugi, manj

pomembni, pa slabše. Tudi v vidnem govoru se da, ne

le z vsebino, ampak z raznolikim izražanjem posameznih

glasov, izraziti zdaj čutenje, zdaj voljo, zdaj misel.

Čeprav se ne spreminjajo splošni zakoni, po katerih

se z značilnimi kretnjami izražajo posamezni glasovi

(vsebina v osnovi ostaja ista), pa vendar zaradi načina

izražanja obstaja popolna svoboda umetniškega izražanja.

Dva evritmista bosta isto izrazila na dva različna

načina, tako kot bosta dva portretista, ali dva pevca na

dva različna načina naslikala isti obraz ali odpela isto

arijo. Ni mogoče opisati neskončne raznolikosti, ki jo je

mogoče vnesti v izražanje vsakega posamičnega glasu.

To je prav tako kot pri obliki človeških teles: vsa so

enaka, pa vendar je vsako drugačno.

V estetskem delovanju oblik posameznih človeških teles

obstajajo zelo velike razlike. Prav tako tudi ni takoj

umetnik vsak, ki se nauči evritmijsko abecedo. Ko pa

se z evritmijo resnično umetniško prikaže neka pesem,

takrat je to prav tako visoka umetnost kot poezija. Tudi

razumljiva je prav tako, le da običajno naše oko ni enako

dobro vajeno gledati besede, kot je uho vajeno poslušati.

A le na začetku lahko vidni govor na nas deluje

kot lepo recitirana pesem, katere smisla nismo ujeli.

Za splošno umetniško kulturo vsakega posameznika

je izredno pomembno, da se nauči govora kretenj prav

v primeru, če mu prirojen smisel za umetnost ne omogoča,

da bi jo zlahka razumel. To je za razumevanje

umetniških kretenj, ki oblikujejo človekove oblike, enako

pomembno, kot se je pomembno naučiti govoriti,

da bi razumeli poezijo. Evritmije se ne učimo zato, da

bi vsi postali umetniki, kot se ne učimo govoriti zato,

da bi vsi postali pesniki. Vsaka umetnost bogati našo

dušo, toda evritmija je še bolj privlačna od vsake druge

umetnosti, ker je vzvišena in plodna, a povsem nova,

do sedaj nepoznana veja umetnosti.

10 Waldorfske novice, zima 2011


Vidno petje

To je vidni govor, razvit v čisto posebno smer; kot petje

pri govoru, ki ga poslušamo. Začne se s kretnjami,

ki izražajo vokale, ker se muzikalnost človekovega govora

vedno izraža s samoglasniki. Tudi pevec se v glavnem

poslužuje samoglasnikov ali tistih soglasnikov, ki

lahko zvenijo kot samoglasniki (npr. R). S tonsko evritmijo

se glasbena dela izražajo po vseh zakonih glasbe.

V njej je mogoče videti tako dur in mol kot takt in ritem

melodije, z vsemi razlikami v čutenju in individualnimi

obarvanji, ki jih je mogoče slišati pri petju. Mnogi

ljudje, ki jim je bila doslej glasba le nejasno nagovarjanje,

začnejo ob opazovanju vidnega petja razumevati

skrivnost izražanja glasbene umetnosti. To bomo laže

razumeli, če pomislimo, da je veliko lažje doživeti vse

tisto, kar se istočasno izrazi na dva načina; kot se v

govorni evritmiji kretnje izvajajo ob recitiranju, se tudi

vidno petje izvaja ob glasbi.

Težko je opisati, kako se z vidnim petjem izražajo

posamezni glasbeni zakoni. Veliko lažje bo, če tonsko

evritmijo enkrat vidimo, kot če slišimo deset različnih

razlag.

Zdravilna evritmija

Njen namen je, da zdravi obolel človeški organizem.

Pri takem organizmu je porušena naravna harmonija.

V prejšnjem poglavju je bilo omenjeno, da takrat, ko

proučujemo in vadimo umetniško evritmijo, v zavest

prikličemo nekaj, česar se prej nismo čisto nič zavedali:

delovanje tistega stvaritelja – kiparja iz človekove notranjosti.

Prodremo v nekaj, kar se je do tedaj dogajalo

brez naše volje in našega védenja. Človekovo delovanje

pri ustvarjanju nekega novega človeškega bitja na Zemlji

gotovo ni nič bolj aktivno kot njegovo sodelovanje

pri ustvarjanju tiste punčke, ki jo naroči iz trgovine.

Kdo torej iz notranjosti človeškega zametka ustvarja

oblike telesa? Mar ni to naš človeški duh? Tisti isti duh,

ki je gospodar besed? Tudi on je ni sam ustvaril, pa

vendar jo je pridobil. Ni se je zavestno naučil, tako kot

se odrasel človek nauči tujega jezika. Ampak naučiti se

tujega jezika pravzaprav ni nekaj novega. To pomeni,

da razviješ sposobnost govora v neki novi smeri. Toda

človek je nekoč dobil samo sposobnost govora! V življenju

najbolj preprostega človeka obstajajo torej zapletena

stanja, ki daleč presegajo modrost najbolj modrega

človeka. Čeprav je človek pri tem v resnici sam aktiven,

ga mora pri tem nekdo voditi. Verjetno nekdo, ki mu je

znanje o vseh teh stanjih bolj jasno kot človeku.

Nekdo bo pomislil, da se otrok uči govoriti od ljudi

okoli sebe. Vendar je to le delno res. Če želimo nekoga

nekaj naučiti, mora biti ta za to dovolj inteligenten.

Otrok ni nikoli tako inteligenten, kolikor je težka naloga,

ki je pred njim. Uči se zato, ker v njem živi neka

nezavedna sposobnost učenja, katere odrasel, inteligenten

človek nima več. To lahko vidimo pri odraslem

človeku, ki se želi naučiti izgovorjave tujih jezikov.

Obstajati mora torej nekdo, ki človeka od znotraj vodi

pri tem učenju. Sicer bi morali verjeti, da je nezavedno

pametnejše od zavedanja. Tisti učitelj, ki otroka, ko še

ne zna misliti, uči kako pri izgovarjanju posameznih

besed uporabljati grlo, jezik in ustnice, kakor tudi tisti

graditelj, ki gradi hram človeškega telesa, ko je to še v

materinem telesu in do neke mere kipar, katerega delo

se razbere v tem, da se človeški obrazi razvijajo vsak

po svoje, ko ljudje odraščajo od najbolj zgodnje mladosti

– so nekakšni posredniki med nami in tisto veliko

Besedo, katere otroci smo mi vsi. Njim mora biti jasno

to, kar nam ni, in če je naš duh zadnji stvaritelj našega

telesa in njegovih sposobnosti na Zemlji (hoja, govor,

mišljenje), ga pri tem vodi nekdo neizmerno modrejši.

Ko se nekdo danes pritožuje nad trditvijo, da obstajajo

višja bitja od človeka, bi moral pomisliti, da na svetu

ni nobenega dela brez stvaritelja, kakor tudi ni mehanskih

gibov brez sile. Zato bi lahko ugotovili, da bi bil

človek najbolj modro in najbolj popolno bitje na Zemlji

šele takrat, ko bi lahko pojasnil vse, kar okoli njega

iz nevidnih vzrokov nastaja, in ko bi bilo vse to odvisno

od njega. Vendar je človek šele zdaj pravi otrok,

ki začenja spoznavati kaj se okoli njega dogaja. Tudi

pri ustvarjanju človeka ni vse izčrpano z evritmijskimi

ustvarjalnimi kretnjami. Še mnogo je tega, kar njemu

pri tem ni jasno niti se tega ne zaveda. Vendar je za

razvoj njegovega duha dobro, če se uči sam na sebi,

kadar njegovo zavest nekaj prevzame, ne glede na to,

kar se je do tedaj z njim nezavedno dogajalo.

Če bi bil človek popoln in zaveden gospodar ustvarjalnih

kretenj in celotnega dogajanja okoli stvaritve človeškega

telesa, potem niti ne bi bilo potrebno, da star

umre. Vsak trenutek bi lahko samega sebe ponovno

ustvaril. S pomočjo evritmije se človek približuje temu

cilju. V tem je uganka umetniškega ustvarjanja. Vsaka

prava ustvarjalna dejavnost človeka, vsaka umetnost

je poskus, da v svobodi oponaša neko božansko delovanje.

Človek se s svojo težnjo po umetniškem ustvarjanju

uči ustvarjati nadnaravna dela, to je ustvarjati

tako, kot to počne tisti, ki ustvarja v naravi. Pri tem pa

v svetu odkriva več kot le fizikalno-kemijske zakone, ki

nam jih razlaga moderna znanost.

Ni torej prav nič čudno, da je študij evritmije ena od

poti, po kateri je mogoče priti do umetnosti zdravljenja.

Če vemo, da ima vse, kar človek ustvari, smisel

in zakonitosti, potem lahko razumemo tudi to, da je

za takšno zdravljenje potreben poseben študij. Potrebno

je raziskati, katere od evritmijskih kretenj vodijo do

teh ali onih človekovih duševnih ali telesnih lastnosti.

Šele potem bo lahko zdravnik bolniku predpisal, da pogosteje

ponavlja kretnje, ki jih je v njegovem organizmu

premalo, ali so nasprotne tistim, ki jih je preveč.

Takšno opazovanje človeka je težje, a tudi mnogo bolj

Waldorfske novice, zima 2011 11


koristno od tistega, ko nekdo pride do sklepa, da je

neka bolezen povezana s tem, ker se bolnik premalo

giblje. Tisti, ki študira dlje zdravilno evritmijo, mora v

marsičem globlje prodreti v njeno bistvo kot tisti, ki se

z njo ukvarja kot z umetnostjo. Pri umetniški evritmiji

je potrebno spoznati bogastvo posameznih kretenj in

njihov odnos do drugih umetnosti (glasbe, pesništva),

pri zdravilni evritmiji pa je potrebno do podrobnosti

spoznati odnos med posameznimi kretenjami in človekovim

organizmom, njihovo moč in vpliv ter v samem

organizmu prepoznati, kje tiči vzrok za posamezno

disharmonijo, kako jo je mogoče najbolje popraviti in

kaj sploh je oziroma kaj ni primerno za zdravljenje z

evritmijo. To, kar se je do danes dalo narediti na tem

področju, je le začetek nečesa, kar bo nekoč v prihodnosti

zelo veliko. Vendar je že danes z evritmijskim

zdravljenjem doseženih mnogo uspešnih rezultatov, ki

bi presenetili vsakogar, ki se ni ukvarjal s takim raziskovanjem.

Razumljivo je, da se s to evritmijo da veliko

več doseči pri mlajšem kot starejšem organzmu, vendar

je tako z mnogimi zdravili, saj je starejši organizem

bolj odmrl in bolj mineraliziran.

Pedagoška evritmija

Iz vsega, kar je bilo do sedaj povedano, bo vsakdo do

neke mere lahko sam razmislil o pomenu evritmije v

pedagogiki. Pomaga, da se uspešno privede do kraja

božansko delo stvarjenja človeka. Umetniška evritmija

brez vsakih sprememb deluje na otroke, ki jih vzgajamo

tako, da se tako njihov duševni kot telesni razvoj

usmeri v tisto smer, ki je za človeka najbolj naravna.

Človeku omogoča, da čim dlje koristi mladostne sile

in sposobnosti, ter preprečuje, da bi se v organizmu

pojavljala razpoloženja za bolezni. Evritmija pomaga

ustvarjalnemu duhu, da oblikuje telo tako, kot sam

hoče, in ker človek tako pomaga duhu, da si pripravi

dobro bivališče, ustvarja tudi pogoje za to, da se v življenju

duh najbolj svobodno in najbolj popolno izrazi.

Pri otrocih, ki iz katerega koli razloga že v zgodnji mladosti

kažejo manjše ali večje duševne ali telesne hibe,

je potrebno evritmijsko delo usmeriti tako, da se te

hibe zgladijo, predpisati posebne vaje, ki so primerne

za popravljanje njihovih hib. Pri tem po potrebi sodeluje

zdravnik. Obstajajo vaje, ki lahko ublažijo asocialna

nagnjenja pri otrocih, ki lahko nadoknadijo pomanjkanje

energije, umirijo preveč vznemirjenega otroka, prebudijo

čut za duševno življenje ali zanimanje za svet.

Uspeh bo vedno odvisen od tega, kako globoko je neka

hiba zasidrana v otroku (vaja se temu primerno močno

in dolgo izvaja). Če bi lahko zamenjali oko ali uho, bi v

neki duši lahko prebudili speče zanimanje za slikanje

ali glasbo; to pa seveda ni mogoče, saj se ljudje rodijo z

že izdelanim ušesom in očesom. To omenjam zato, ker

bi lahko nekdo pomislil, da smo, ko smo na začetku

govorili o notranjem in zunanjem kiparjenju človeških

oblik, zaključil, da tudi evritmija ne more delovati iz

zunanjega sveta, ker tudi ta ni nič drugega kot le fizično

gibanje. Ta pomislek ni brez osnove, vendar odpade,

če se človek spomni, da prav evritmija sledi temu, da

ustvari nekaj, česar prej ni bilo, da zakone človeškega

duha, zakone besed, prenese v zunanji svet. S kretnjami

želi seči čim dlje nazaj, proti izvoru oblik. In če bi se

z njo lahko začelo dovolj zgodaj (v materinem trebuhu

na primer) in če bi človek lahko preučil vse posamezne

zakone, ki vodijo tistega nevidnega kiparja v njem, bi

lahko tudi slabo oko popravili na bolje. Telo je kot kristal

strnjeno iz nečesa redkejšega, do nevidnosti redkega,

iz duhovno-duševnega. Evritmija poskuša notranje

duhovno-duševno delo prinesti navzven. Od tod njena

moč, da s kretnjo deluje na telo in dušo.

Kajti tukaj ne trdimo, da zunanji svet nikakor ne deluje

na človeka. Le da ne deluje v smislu ustvarjanja

človekove oblike, ampak v smislu preprečevanja tega

ustvarjanja. To lahko najbolje vidimo, če primerjamo

obliko glave in obliko noge. Glava, ki jo pri rojstvu prinesemo

s sabo skoraj povsem zgrajeno, je najbolj izdelan

izraz duha, noga pa, ki še močno raste in je v veliki

meri prepuščena vlivom zunanjega sveta, ima skoraj

obliko opeke.

Evritmijo dobro izvaja tisti, ki se zaveda njenega odnosa

z dušo in njenimi občutji. Evritmijska kretnja je

lahko prava le takrat, če človek prebudi tiste občutke,

ki so z njo povezani. Po drugi strani pa bo človek te

občutke lažje doživel, če naredi odgovarjajočo kretnjo,

kakor bo tudi laže rekel A, če bo svoje telo odprl svetu,

in U , če bo svoje ude zravnal. Oziroma, A bo teže izrekel,

če se bo zravnal, in U teže, če se bo odprl okolici.

Dejstvo je, da smo mi vsi danes še preveč zakrčeni in

da je dobro za nas, če nam evritmija pomaga do živahnejšega

duševnega življenja. Res je tudi to, da današnji

človek včasih tako zelo teži k duševnemu, da odklanja

vse fizično. To je seveda za življenje v fizičnem svetu

neprimerno, ker odklanja spajanje fizičnega sveta

s človeško kulturo, izogiba se obvladovanju zunanjih

ovir. Zato evritmija teži k temu, da za človeka izbojuje

najbolj popolne sposobnosti, ki jih je mogoče dobiti iz

borbe in harmonije med fizičnim in duševnim. Njena

smer je tista, ki jo vidimo v življenju vsakega človeka:

z duhom prodreti v mrtvo materijo, potem pa tudi to

samo materijo povzdigniti proti duhovnemu. Je kult

telesa za duh in ne zapuščanje telesa zaradi duha (kot

asketizem). Zato lahko pomaga duhu, da zaobjame telo

in ga oblikuje, ko samo nima te moči; prav tako pa lahko

pomaga tudi, če se mu telo premočno upira, tako da

naredi telo voljno, pripravljeno sprejeti spremembe. V

tem je harmonizacija, h kateri teži vsaka prava pedagogika.


prevod: Marina Nuvak

12 Waldorfske novice, zima 2011


U t r i n k i

O Čaši

nesmrtnosti

Učenci 8.b razreda

Razmišljanja učencev 8. b razreda ob obravnavi

pesmi Antona Aškerca Čaša nesmrtnosti.

Leka iščeš mladi Abduraman,

leka rad bi, ki nesmrtnost daje,

pil zdravilo, ki ti večnost daje? ...

Sam imaš jo čašo čarodejno,

sam naredi pitje si nesmrtno!

Čaša tvoja je – življenje tvoje! ...

MOJA POT V VEČNOST

Trdo delo in dati vse od sebe na poti v večnost. Večnost? Posmrtno

življenje? Ali le spomini, ki me bodo priklenili na Zemljo?

Telo umre, duša pa živi naprej, pravi Sveto pismo. Ali, dobra

duša živi naprej dobro, slaba pa slabo.

Ko bi imela sposobnost spreminjati ljudi, bi se potrudila spremeniti

ljudi na dobro, ne le ljudi, celo človeštvo. Ne bi bilo več

lačnih in revnih. Pravičnost, mir, ljubezen ter človeškost bi znova

naselili svet. A vsak lahko kaj spremeni pri sebi. Vsak se lahko

potrudi storiti nekaj dobrega vedno in povsod. A tudi najmanjša

slaba stvar pripomore k poslabšanju. Krut svet zmore pokvariti

duševno šibke, zato je zanje pot do večnosti zelo naporna.

Pot v večnost ni vedno samo ravna, je tudi trnjeva, polna strahov

in nesreč, ki pa se jih moramo naučiti premagovati in si prizadevati,

da dosežemo zaželeni cilj.

Zala Pribaković

'Tvoja usoda življenja je nekje napisana, a od tebe je odvisno,

kako jo boš prebral.' Življenje je odvisno od tebe samega, kako

ga boš preživel. Lahko živiš srečno, kar je po moji oceni najbolj

pomembno, ali pa zamorjeno. Pomembno je, da imaš nekoga

rad, kateremu lahko zaupaš skrivnosti, dogodke ...

Nekateri imajo zelo težko življenje, samo zmešnjavo pa dela

denar. V življenju se ti dogodi veliko lepih in tudi neprijetnih stvari,

nekateri si želijo slave, nekateri pa le srečo, kar se meni zdi

pomembno. Vsak ima svoj cilj. Moj cilj življenja je srečna družina,

družina, kjer se imajo med seboj radi.

V življenju greš skozi različna obdobja. Trenutno sem v fazi pubertete,

v kateri se je pomembno vzeti v roke. Najraje imam družinska

srečanja na praznovanjih, takrat v srcu začutim toplino.

Življenje je nekaj, česar ne smeš zamuditi in v potovanju skozi

življenje spoznavaš svojo dušo.

Tin Košir Popovič

Želim imeti življenje, v katerem bom srečen. A sreče ne vidim

v tem, da bi bil direktor in da bi si pridobil veliko denarja. Denar

ni sreča! Srečen bom, ko bom imel prosti čas in bom lahko odšel

v naravo. Rad imam otroke in upam, da mi bo dano, da jih bom

imel.

Zares srečen bom takrat, ko na svetu ne bo več sporov, kaj šele

umorov, a žal mislim, da je to nemogoče doseči. Spore je treba

reševati s pogovori in ne z nasiljem.

Moja velika strast so gore. Brez njih bi bilo moje življenje prazno.

V gore ne hodim zaradi osvajanja vrhov, ampak zaradi

spoznavanja narave in druženja. V gorah se mi zdijo vsi napori

užitek. Vem, da nihče ne razume alpinistov, ki se znova in znova

spuščajo v nevarnosti, a jaz ne razumem nogometašev, ki letajo

za žogo. Gore so preprosto veličastne in si zadovoljen, ko premagaš

takega orjaka. Želim oditi v Himalajo, ne le zaradi gora,

ampak tudi zaradi tamkajšnjih ljudi, ki so mi zgled, saj so delavni,

vzdržljivi, preprosti in globoko verni.

Velik izziv mi v življenju predstavlja tudi astronomija. Že od

malih nog berem astronomske knjige, privlači me, ker odkriva

veliko 'nedostopnih' skrivnosti. Toda nekateri astronomi, npr.

NASA, dajejo preveč denarja za nepotrebno gradnjo rakete, ki

bo ponesla satelit, ki jih je že preveč. Če bi NASA prenehala delovati

in bi denar dala v dobre namene, ne bi bil nihče več lačen!

V njihove investicije gre na bilijone dolarjev. Vsakdo nekje pretirava.

Treba je poskrbeti tudi za revnejše ljudi in za upokojence. Preveč

denarja gre za neumnosti. Marsikdo se pritožuje nad prispevki,

ki gredo za starejše ljudi, a se ne zaveda, da bo tudi on

slej ko prej v njihovi vlogi.

Potrebno je narediti nekaj za svet in naravo, ker smo v tem

vedno slabši. Ledeniki se topijo, izpuščamo strupene pline, vse

zasipamo s smetmi. Narava nam daje darove, mi pa se ji zahvalimo

z novim odpadkom.

Želim nekaj narediti za svet! Samo kako? Sam sem prešibak.

Mogoče uspemo skupaj. Pomagajte mi! Več rok več naredi.

Matija Jesenko

Velikokrat se srečamo z neprijetnimi izkušnjami. Večkrat, ko jih

premagamo, več izkušenj z življenjem bomo imeli. Tudi če si le

kapljica v morju, lahko spremeniš svet. Konec koncev brez tebe

morje ne bi bilo tako polno, kot je s tabo.

Johana Musič

Waldorfske novice, zima 2011 13


U t r i n k i

Jan-Luka Krušič

Iz dežele tam

spodaj

Po skoraj popolnem deskanju na vodi celo jutro sem

prišel domov. Nevihta se je približevala, in to je

pomenilo, da bo deževalo in da bom preživel čas v

hiši. Tukaj sem torej in pišem kratek sestavek za Waldorfske

novice. Sem zelo utrujen od deskanja in tudi moja slovenščina

je nekoliko zarjavela, zato se vnaprej opravičujem, saj vem, da

bi moral biti moj članek dosti boljši.

Ko sem po skoraj 40-urnem letenju prispel v to deželo, sem že

takoj ugotovil,da bo zelo težko, ko jo bom zapuščal. Imel sem

prav, saj zdaj čez pet dni odhajam in občutek pred odhodom je

težak.

Skoraj vse tukaj je prekrasno. Družina, pri kateri bivam, je sanjska

za vsakega dijaka na izmenjavi. Odkar sem tu se počutim kot

doma in mogoče sem občutil kanček domotožja, ko sem odšel

s tukajšnjo šolo v šolo v naravi. Imajo tri otroke: Nathaniel ima

12 let, Helena 9 in Andrew 6. Ko sem jih spoznal, bi vsakemu od

njih dodal tri leta.

Živimo v East Hamiltonu, New Castle, pet minut teka do plaže.

East Hamilton je tipično predmestje, hiša zraven hiše in veliko

ulic. Ko postane vroče, se lahko kopamo v bazenu, ampak vsi

imamo raje plažo. Tukaj je zdaj poletje in v teh treh mesecih sem

večino prostega časa preživel na plaži. Presenetil sem samega

sebe z deskanjem ob pol šestih zjutraj, pred odhodom v šolo.

Ko pridem po pouku domov, in če piha veter grem, na deskanje

z zmajem, če ga pa ni, pa surfam po valovih. Okoli 18. ure

se odpravim s plaže, nekaj pojem in preostanek časa po navadi

preživim ob igranju kitare ali branju knjig.

Vsak dan z otroki ujamemo vlak in se vozimo pol ure proti podeželju.

Šola stoji ob reki na koliščih na nekakšnem močvirju ali

jezeru (lahko si jo pogledate na www.linuwel.com.au).

Seveda je urnik zelo fleksibilen in vsak dan drugačen. Predmeti

so zelo različni – zgodovina Avstralije, glasba, evritmija, tenis,

matematika, angleščina (med angleščino sem veliko delal na

knjigi, ki sem jo spisal, v bistvu je to kratka zgodba za otroke),

umetnost, urjenje za reševalca - Bronze Medallion ...

Učitelji ter učenci na šoli so pač zelo v redu. Kot velja za Avstralce,

so vsi zelo odprti, brez živčnosti. Takoj, ko sem prispel,

so me sprejeli odprtih rok in z nasmehom, in to velja za vse preostale

dni, ki sem jih tu preživel. Moj razrednik je enostavno

prečudovit. Včasih kar pozabim, da je moj učitelj, ker je tako razumljiv

in sproščen. Jutri greva spet skupaj deskat, ker živi zelo

blizu mene.

Takoj, ko sem prispeli v Avstralijo, sem šel že naslednji dan z

mojim razredom na ekskurzijo v Melbourne. Sprva je bilo zelo

težko zaradi časovnega zamika po poletu, kar se mi je zelo poznalo,

a sem preživel in tam doživel dosti lepih stvari. Spali smo

v hostlu in vsak dan smo si ogledali kaj zanimivega. Sledila sta

dva tedna počitnic, med katerimi sem z družino šel na počitnice

v tropični Queensland. Imeli smo še en razredni izlet in ta je bil

bolj tabor deskanja na plaži One mile beach. Deskanje ni bila edina

dejavnost, šli smo se tudi potapljat z delfini.

V šoli smo imeli tudi božični semenj - Fair day. Že prej sem

omenil njihovo sproščenost, ki se je tukaj zelo poznala, a sem

bil vseeno presenečen, kako se je fair day odlično odvil. Celotne

priprave za fair day so bile izvedene v zadnjem trenutku, teden

pred fair dayem in dan pred njim je bilo še vse zelo mirno. Imeli

so coffee shop, pekli so pice, BBQ, pekli torte (vsaka družina

je spekla vsaj eno torto za prodajo), razstava zvezkov, prodaja

Steinerjevih knjig, vožnja s kanuji, dosti različnih stojnic, največji

dogodek pa je bila dražba. Jaz sem delal v coffee shopu.

Šolsko leto se je za njih zaključilo in pred koncem je vsak razred

predstavil igro. Moj razred je igral Shakespearjevega Macbetha

in smo se odrezali zelo dobro. Jaz sem igral eno izmed čarovnic

in zelo mi je bilo všeč, da smo imeli dim, odlične luči, kostume ...

Vidimo se spet v Ljubljani!

Pouk poteka vsak dan enako za vse razrede, od 1. do 10. razreda

– od petnajst do osmih do pol treh. Že kaki dve leti nimajo 11.

in 12. razreda (pri nas 3. In 4. letnik), ker primanjkuje učencev.

Čeprav sem bil v desetem razredu, sem se naučil veliko novih

stvari, saj obravnavajo čisto drugačno snov (razen pri matematiki).

Primer urnika za en dan:

- Ob 8.45: matematika in potem angleščina,

- ob 10.40: morning tea time (po naše malica),

- ob 11h: zgodovina do 12:30,

- Lunch time (kosilo) do 13:30 in potem kakšna bolj sproščena

popoldanska dejavnost (plaža, bazen, tenis, telovadnica

... ).

14 Waldorfske novice, zima 2011


U t r i n k i

Igor Velepič

Petje na božičnih

semnjih 2011

Pevski zbor staršev in učiteljev

Waldorfske šole Ljubljana

Bila je že ustaljena tradicija zbora, da smo po

zaključnem koncertu na našem božičnem semnju,

začinjenem s še mnogoterimi drugimi zadolžitvami

ta dan, odšli na obisk v druge waldorfske šole na njihove

semnje, kjer smo razen obveznega koncerta lahko zgolj uživali

na paši ter v druženju in obiskih znamenitosti ... Tako smo

obiskali Dunaj, Brno, Celovec (dvakrat), Maribor in Gödolö

na Madžarskem. Zanimivo je videti druge waldorfske šole, še

posebej pa posebnosti semnjev.

Letos smo koncert v soboto zvečer ob 18. uri pred polno

novo evritmijsko dvorano pripravili iz slovenskih šaljivih

ljudskih in umetnih zborovskih pesmi. Imeli smo tudi dva

gosta, Uroša Rakovca na kitari in lutnji, ter Marka Brdnika

na harmoniki, ki sta se izkazala z lastnimi skladbami ter

vse navdušila. Pri zboru sta bila solista Breda Pavlovič in

Milan Capuder. Predvsem smo izkusili, da se v novi dvorani

zelo dobro poje. Po koncertu smo imeli še nekaj tradicionalnega

druženja v spodnji dvorani.

Naslednji teden pa se je manjša zasedba zbora (17 duš)

kar z avti odpravila do Budimpešte in naprej v tradicionalno,

baročno mesto Vac ob Donavi. Tja smo bili povabljeni,

da izvedemo božični koncert na njihovem semnju.

Bdenje nad komunikacijo in logistiko je tokrat prevzela ga.

Pavlovič! Odšli smo v petek takoj po pouku oz. po službah

in v Vacu zvečer prespali pri družinah! Po vrsti smo bili

navdušeni nad urejenostjo domov, prijaznostjo in izrazito

gostoljubnostjo! Povečini so bile to družine s tremi ali več

otroki, ki zelo stojijo za delovanjem waldorfske šole. Šola

ima osem razredov in so se v nove prostore (kjer gostujejo v

nekdanjih vojaških stavbah) preselila poleti letos. Gradnja

je sicer bolj realsocialistična, so pa učilnice krasno urejene

in poslikane. Bazar se precej razlikuje od našega; veliko je

ličnih izdelkov spretnih rok, predvsem iz nepredene volne.

Restavracija je bila le blaga senca naše, srečolova nimajo,

labirinta tudi ne, imeli pa so izvrsten umetniški program.

Najprej je bil nepozaben nastop osnovnošolske tolkalne zasedbe,

potem pa še cirkusa in plesov ter tudi petja. Mi smo

se na koncertu ob 13. uri predstavili s sklopom slovenskih

ljudskih in sklopom slovenskih božičnih ter koledniških

pesmi. Še prav posebej je bilo občinstvo navdušeno nad

Milanovimi soli!

Srečali smo kar nekaj znanih waldorfskih obrazov. Popoldne

smo se odpeljali še v krasen stari center mesta in

si privoščili par posladkov. Zapeli smo v znameniti slaščičarni,

pa v eni jurti (mongolski šotor, postavljen na trgu za

zabavo in prireditve) in seveda v njihovi markantni in mogočni

stolnici – tam je bilo petje še posebej v užitek! Veseli

in hvaležni smo prišli domov okrog polnoči.

Za naslednjo soboto pa smo se tudi odzvali na vabilo celjske

waldorfske šole, da pridemo napravit njihov prvi božični

semenj še bolj svečan. Večina nas je bila prvič na tej

šoli in smo bili navdušeni, kako lepo je umeščena v naravo.

Nekaj pesmi smo zapeli na svečanem odprtju, koder sta

imela slavnostne nagovore g. Kordiš in g. Štrajhar. Z dvema

prisrčnima pesmicama je k ljubkosti otvoritve prispeval

prvi razred celjske šole (15 učencev in učenk). Nato smo še

nekaj pesmi zapeli na stopnišču ob jaslicah. Gneča je bila

velika, znancev pa premnogo. Gospa Nuvak nas je potlej

peljala na kavo še v kavarno hotela Evropa sredi starega

mesta. Še en zelo lep (waldorfski) dan!

Naslednje leto nas seveda čaka nov koncert na našem bazarju,

zatem pa zopet obisk ene od waldorfskih šol, najverjetneje

v Italiji.

Da ne pozabim: vsi starši ste lepo povabljeni, da se

nam pridružite, saj nas v letu 2012 čaka še turneja v Anglijo

(junij) in morda v Argentino (oktober)! Vaje so vsak

torek zvečer ob sedmi uri v evritmijski dvorani. Lahko

pridete tudi zgolj poslušat ali pa kaj vprašat oz. se kaj pomenit.

Prisrčno vabljeni!

Waldorfske novice, zima 2011 15


U t r i n k i

Marina Nuvak, pomočnica v 1.b razredu

Prva razreda na

plavalnem tečaju

Lepo jih je bilo opazovati, ko so premagovali

svoj strah pred tem, da bi v vodo potopili tudi

glavo, a je vsem uspelo.

Priznati moram, da me je kar malo skrbelo, kako

bodo naši malčki iz prvih razredov opravili

plavalni tečaj, ki ga organizirajo na bazenu

Tivoli, saj so to šestletniki, pravzaprav še vrtčevski otroci.

Z nekaj nezaupanja sem prišla prvi dan na avtobus, ki

nas je pričakal že zelo zgodaj, dvajset čez sedem. Otroci

so bili dobre volje, kljub zgodnji jutranji uri navdušeni,

da se bodo lahko kopali. In tako je bilo vsak dan. Dva

tedna smo dan za dnem pridno obiskovali kopališče

Tivoli. Učitelji plavanja so bili prijetni mladi ljudje, z

našimi otroki so ravnali lepo in prijazno. Otroci so se

v vodi pravzaprav ves čas igrali in vsak v svojem ritmu

splavali. Nekateri med njimi so z znanjem plavanja že

prišli, nekateri so potrebovali samo še nekaj malega

vaje, nekateri pa so splavali v malem bazenu, vsak po

svojih trenutnih zmožnostih.

Tudi v garderobah smo imeli posebne vrste vajo -

kako poskrbeti za svoja oblačila, kako se čim hitreje

preobleči, si posušiti lase. Moram reči, da so se otroci

odlično odrezali. Prvi dan je bilo še nekoliko konfuzno,

drugi dan pa je že vsakdo imel svoje obleke lepo

na svojih obešalnikih. Vsak dan so nam pri tem pomagale

tudi pridne mame, ki so spretno sukale fene,

da so imeli otroci čim prej suhe lase.

Na koncu so otroci svoje znanje lahko pokazali tudi

svojim staršem. Priznanja (delfinčke), so dobili vsi,

samo v barvi so se razlikovali. Moram reči, da smo

vsi skupaj preživeli dva prijetna tedna druženja na

bazenu.

16 Waldorfske novice, zima 2011


U t r i n k i

Marina Nuvak

Božični semenj

2011

Kot že dvajset let do sedaj, je tudi to leto prav

hitro prišel čas, da na naši šoli pripravimo

tradicionalni božični semenj. Kljub našim

vsakoletnim zaobljubam po zaključku semnja, da bomo

naslednje leto s pripravami resnično začeli dovolj zgodaj,

so tudi to leto delavnice nekako težko stekle. Verjetno je to

povezano tudi z dejstvom, da se je septembra in oktobra z

božičnim časom nekoliko težko povezati.

Kakorkoli, verjetno se bodo z mano strinjali mnogi

starši, učitelji in obiskovalci, če rečem, da je bil tudi

to leto naš semenj zelo lep. In prinesel nam je tudi nekaj

izkupička, s katerim bomo lahko popestrili oziroma

izboljšali naše delo na šoli. Pa vendar, tisto, kar se je

meni zdelo pomembno, je, da smo si vsi, starši, učitelji,

učenci in dijaki, prizadevali skupaj pripraviti lep dogodek,

ki nam bo ostal v lepem spominu in ki je s svojim

vzdušjem vse nas popeljal v predbožični in prednovoletni

čas.

Sodelujoči smo se trudili vanj vnesti veliko dobre volje

in entuziazma, kar je bilo mogoče čutiti tako na naših

stojnicah kot v restavraciji, ki so jo odlično speljali

starši in učitelji srednje šole, v kavarni in čajnici, ki so

ju zelo zavzeto vodili naši dijaki, ter na mnogih drugih

točkah, ki smo jih starši in učitelji skupaj pripravili

za naše malčke, za učence in dijake pa tudi za otroke

naših obiskovalcev.

Waldorfske novice, zima 2011 17


Človek je vsako leto znova presenečen ob pogledu na

neverjetno dogajanje v petek popoldne. Šola postane

eno veliko mravljišče. Vsakdo vleče svojo mizo ali stol,

da skupaj pripravijo prodajno sobo, pripravljajo prodajne

izdelke itd. Drugi obešajo okraske, da bo šola lepo

okrašena. Skupina staršev in učencev reže smrečje,

da bodo naslednji dan gostje lahko spletli svoj venček.

Tretja skupina iz podstrešja prinaša obešalnike za garderobo.

Tam spodaj v kotu pripravljajo labirint. Čisto

nekaj novega so si zamislili in vsi nestrpno pričakujemo,

kako navdušeni bodo otroci. Jedilnica se kaj hitro spremeni

v restavracijo in nekateri starši že prinašajo dobrote

iz domače kuhinje. Tudi naši dijaki z veliko vnemo

pripravljajo svoje točke – kavarno, čajnico, WOW-day.

18 Waldorfske novice, zima 2011


Tam zgoraj v drugem nadstropju, skupinica staršev

pripravlja vilinsko hišico za naše najmlajše, vzgojiteljice

pa ob pomoči staršev za njih pripravljajo škratkovo

deželico.

Del šole pripravimo tudi za naše goste. Vsako leto

povabimo naše prijatelje, Demeter in bio-dinamične

kmete, pa tudi ekološke kmete. Povabimo tudi druge

goste, ki lahko nam in našim staršem ponudijo izdelke

iz naravnih materialov. Z veseljem se udeležijo našega

semnja, saj tukaj najdejo veliko somišljenikov.

In ko človek ta dan pozno zvečer zakroži po šoli, ne

more verjeti svojim očem. Toliko lepega lahko tukaj

vidi! Nikjer ni kiča, ki bi slepil otroške oči. Vse to je

bilo narejeno za naše mlade, ki jim želimo privzgojiti

občutek za estetiko ter tisto, kar je najbolj pomembno,

občutek pripadnosti.

Kajti zavest, da v tem evforičnem svetu nisi povsem

sam, da imaš tako veliko družino, daje mlademu človeku

čisto drugačno percepcijo njegove življenjske perspektive.

Bolj pogumno lahko stopa v svet, lahko ga

tudi pomaga spreminjati na bolje!

Vsi sodelujoči pri pripravah smo se seveda tam nekje

v globini naših src tega zavedali. Zato smo s takim navdušenjem

pripravljali ta veliki dogodek. Hvala vsem. Pa

vendar so tukaj verjetno zahvale odveč, kajti prava zahvala

vsem nam je nekaj, na kar je potrebno čakati

kar nekaj let. Najlepšo 'zahvalo' dobimo namreč šele

potem, ko vidimo, da so naši otroci odrasli v pokončne

in pogumne ljudi, ki bodo pomagali graditi zdrav svet

z zdravimi načeli. Nekateri med nami imamo srečo, saj

smo to že dočakali. Zato vemo, da se je vredno vsako

leto znova potruditi, četudi je človek ob koncu dogodka

zelo utrujen in prepričan, da tega ne bo več zmogel.

Waldorfske novice, zima 2011 19


Wa l d o r f s k a š o l a C e l j e

Cita Majcen Kovačič

Božični semenj

v Celju

Prvi božični semenj, ki pristoji enemu razredu,

je za nami. Domov smo se vrnili z nasmehom

na obrazu. Zadovoljni otroci, starši, učitelji in

obiskovalci. A začnimo na začetku.

Pred štirimi meseci, na začetku šolskega leta, smo se

starši med seboj slabo poznali, družil pa nas je skupni

cilj, to so otroci v prvem razredu.

Nad idejo o božičnem semnju smo bili navdušeni,

hkrati pa malo v dvomih ali bomo sami uspeli narediti

darila, ki bodo primerna za prodajo. Na starševskih večerih,

kjer smo izdelovali palčke, polstena mila ter novoletne

okraske, smo se vedno od srca nasmejali, hkrati

pa v sebi odkrivali veščine šivanja in ročnih spretnosti.

In prišel je dan pred semnjem, ko je bilo potrebno šolo

preobraziti v praznično preobleko. S skupnimi močmi

smo starši in učitelji okrasili hodnike, zbornico spremenili

v kavarno pri veselem Grudnu, razred pa je za en

dan postal prodajalna s prostorom za delavnice in lutkovno

predstavo. In ker brez dobrih vil ne gre, ni manjkala

niti vilinska hišica, iz katere so otroci prihajali s

posebnim čarom v očeh.

Z jasnim ciljem, voljo in skupinskim delom smo uspeli

pričarati otrokom in sebi čaroben dan. Vsem želimo, da

bi jih bilo tudi v prihajajočem letu čim več.

20 Waldorfske novice, zima 2011


Waldorfske novice, zima 2011 21


O E M a r i b o r

Branka Škrjanec

Božični bazar v

Mariboru

Ko se začne narava nagibati globoko v jesen,

pridelki so pospravljeni, zemlja, rastline in

živali se odpravljajo na zaslužen počitek,dnevi

so krajši, ure svetlobe se umikajo uram teme – to je čas, ko

se starši in učitelji večkrat srečamo ob večerih, ob prijetnem

klepetu, izmenjavi izkušenj, predvsem pa ob izdelovanju

prelepih izdelkov, namenjenih prodaji na tradicionalnem

božičnem bazarju.

Tudi letos je bilo tako. Nekaj delavnic so organizirali

in vodili celo starši sami. Otroci so v jutranjem in popoldanskem

varstvu ter pri urah ročnih del vztrajno

ustvarjali prave umetnije, tako da so se nekateri kar

stežka ločili od svojih stvaritev.

V petek popoldan smo starši, učitelji in učenci s skupnimi

močmi dokaj hitro pripravili razrede in okrasili

šolo.

In nato je prišel težko pričakovan dan. V kuhinji je

bilo že navsezgodaj živo. Starši so prinašali doma pripravljene

dobrote. Hodnik se je spreminjal v ulico stojnic,

obloženih z zdravimi, naravi prijaznimi pridelki in

izdelki.

Opoldan se je za trenutek ustavil čas. Nato pa je šola

na široko odprla svoja vrata, da sprejme goste in jim

ponudi preživeti dan, drugačen od vsakdana.

Začeli so prihajati prvi gostje in tako je bilo vse do

poznih popoldanskih ur.

Nekateri so se sprehodili med stojnicami, kaj kupili.

Druge je pritegnil vonj po iglavcih, citrusih , cimetu ...

in so si naredili svoj adventni venček. Pri izdelavi svetilk,

voščilnic in pletenju zapestnic so se lahko obrnili

po nasvet k našim petošolcem, ki jim gredo ročna dela

dobro od rok. Spet tretje je zanimalo, kakšen je pomen

ritma v vsakdanjem življenju in so se udeležili predavanja.

Šestošolci so vam s prodajo srečk omogočili, da

'preizkusite svojo srečo'. Predšolski in otroci nižjih razredov

so skupaj s 'tetami' izdelovali svečke.

22 Waldorfske novice, zima 2011


Lahko so se sami ali v družbi svojih staršev poigrali v

igralnici, kaj narisali, ali pa prelistali kakšno knjigico.

V čarobni svet jih je popeljala pravljica o Angelčku in

zvezdici.

Izobraževanje za waldorfske

učitelje Ljubljana

Za lačne želodce so poskrbeli starši četrtošolcev, ki so

vam prijazno postregli z okusno joto in ričetom.Le malokdo

se je lahko uprl vonju po sveže kuhani kavi, ki se

je širil iz kavarne, kjer so naši osmošolci skupaj s svojimi

starši ponujali dobrote z željo, da bi bil izkupiček,

namenjen končnemu izletu, čim višji. V čajnici, v drugem

nadstropju, pa so ob zvokih glasbe naših učencev

lahko posedeli tisti, ki so si zaželeli bolj miren, intimen

kotiček. Za to so poskrbeli sedmošolci.

Dan smo zaključili v jedilnici s skupnim petjem božičnih

pesmi ob spremljavi kitare in klavirja.

Najlepše se zahvaljujemo vsem, ki ste nas obiskali.

Upam, da ste se imeli lepo. Hvala tudi staršem, učencem

in učiteljem za pomoč in podporo. Brez vas ne bi

bilo bazarja. Želimo vam lepe, mirne praznike. Preživite

jih kar se da v duhu ljubezni.

Herojski trenutek

Dostojevski, Petersburg, Semenovski trg,

22. decembra 1849

Zadnja minuta življenja

Le redki vedo, kdaj je to.

Ko ti pogled zastira črnina

in ostaneš sam s svojimi mislimi.

Zadnja minuta življenja.

Kot film se ti zavrtijo dogodki preživelih dni.

Tu ni obžalovanja, samo repriza.

Od otroštva, staršev, bratov in sestra,

žene ali moža,

prijateljev in še koga.

Zavrte se ti dogodki, ki si jih z radostjo

najbolj globoko nosil v sebi

in tudi tisti, ki so te pekli in boleli.

Zadnja minuta življenja.

Telo v temi napeto pričakuje konec.

Sprijaznjen z usodo, skoraj si že tam v temi.

Zadnja minuta življenja.

STOJTE.

Telo oživi, srce hitreje bije,

kri spet postane rdeča in

začne tiho popevati.

Oči, ki so bile zastrte s črnino,

začutijo pozdrav večne svetlobe.

Svet se ti približa in ti si eno z njim.

In padeš na kolena pod težo življenja ...

Sonja Hudeček

Waldorfske novice, zima 2011 23


I z š o l s k i h k l o p i

Iča Marušič

Skozi ustvarjalnost

do razumevanja

V

osmem razredu so pred nami nove sile. Srednji

vek razdira, dokazuje in zanika, se spreneveda

in razkriva, hkrati pa je pomemben čas prevzgoje

človeških vrednot. Zato je to primeren čas za postavljanje

samosvojih kvalitet posameznika.

Željene snovi se združujejo z osebnostjo in čakajo, da

jih ta oblikuje v tisti pravi notranji potencial. Ta potencial

je v otroku največkrat skrit, pred nami in njim

samim. Z njim se srečamo kot po čudežu. Hvaležni smo

za trenutke ustvarjanja iz samega sebe, uživamo v lepoti

in neposrednosti. Na ta način ustvarjamo več kot

samo snov. Zanjo iščemo odziv, želimo rzširiti in obogatiti

razumevanje.

V času svetilk smo obiskali dom za ostarele in s starostniki

preživeli kar nekaj ur. Zanje smo izdelali svetilke,

spekli pecivo in jim prebrali zgodbe. Pri religiji

in etiki smo se pogovarjali o tem, kar smo doživeli. Pri

epohi slovenščine smo skozi jezik raziskovali besedo.

Beseda, ena brez druge, ne pomeni veliko ... ali pač?

Otroci so zapisali svoja doživetja.

Beseda

Beseda v človeku je,

ki vsak dan se odpre,

ko človek zbudi se.

Beseda je misel,

ki v tebi živi,

se rodi, odtuji

in nekoga razveseli.

Beseda v tebi zori,

in ko na dan prihiti,

se nekaj zgodi,

da vse izgubi, razpusti

ter pot svojo naredi.

Nato hitro ti druga v misel skoči,

te razveseli, a hitro nazaj odhiti.

To se z besedami zgodi.

A jaz sem ta,

ki odloča, kam bo beseda šla.

Ali bo v meni ostala

ali si bo prijatelja poiskala?

To je v življenju vse,

kar o besedah pomembno je.

Valentina Glavica

Sam

Sam, popolnoma sam,

v svojem svetu neprepoznan,

se zavedam in vidim stvari,

ki jih sploh ni.

Življenje teče kot ura in voda in čas,

dogodkov različnih obsuje te plaz,

zvok izginja in neodločen sem jaz.

Slika življenja je le še portret,

hočem živet in hočem umret.

Na modrem nebu dneva,

zvezda se odbliskava

in sporoča, da vse in nič je res.

Čustva podivjajo,

odpirajo se vedno večja vrata,

med njimi pa zelena trata,

a jaz ne čutim,

da mehka je kot vata.

Dvigam se visoko nad oblake

in dostikrat srečam nebeške vlake,

ki se preganjajo brez burke in vleke.

A ko se vsega spet zavem,

ležim na cesti ves prezebel in okamenel.

Srečanje

Gabriel Kovačič

Srečujemo se z vsem: s predmeti, z osebami, z živalmi, pa tudi

s situacijami, v katerih smo ta trenutek. Primer: moje srečanje s

težavo, napisati moram spis.

Srečanja so naključna, načrtovana ali pa brez njih ne gre. Srečanja

so tudi različna, površna, dolgočasna, lahko nas razjezijo

ali razveselijo. Ko se srečamo po naključju z nekom ali nečim, to

pomeni, da srečanje ni načrtovano, lahko imamo pripomočke, ki

ublažijo ta neprijetna srečanja, kot so dežnik ali topla bunda ...

Srečamo se pravzaprav z vsem, kar zagledamo, začutimo, zavohamo.

Da smo se z nečim srečali lahko povemo, če tega prej

nismo npr. vonjali, videli, čutili. Če je to več čas z nami, je bilo to

srečanje tisti hip, ko smo se tega dotaknili, povohali, pogledali

itd.

Srečanje je vsakodnevno. Vsak ga pozna, vsi so ga že doživeli,

pa vendar je skrivnost. Veliko stvari glede tega sploh ne vemo.

Zakaj smo se srečali? Je prišlo do tega po naključju? Kaj se zgodi,

ko se srečamo? Še veliko je vprašanj.

Jaz sem se sedaj srečal s tem, da vemo samo to, da se srečanje

začne v trenutku, ko tisto začutimo, zagledamo, zavohamo itd.,

in se konča, ko tega več ne voham, gledamo, slišimo ali zaznavamo.

Srečanja se lahko tudi prikrivajo. Srečamo se tudi s pogovorom.

Zelo veliko še ne vemo o srečanjih.

Istok Cerić

24 Waldorfske novice, zima 2011

More magazines by this user
Similar magazines