Waldorfske novice - Zima 2011

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

zima 2011, zaporedna št. 72 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41 

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775 

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si 

Izdajatelj: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje 

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909 

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474 

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš, 

OE MB Mateja Jobstl 

OE Celje Boštjan Štrajhar 

Sodelavci: 

David Brierley, Alja Tasi, Godi Keller, 

Mario Čuletić, Sonja Hudeček, 

Jan Luka Krušič, učenci 8.b razreda 

OE Maribor: 

Iča Marušič, Branka Škrjanec, 

učenci 8. razreda 

OE Celje: 

Cita Majcen Kovačič 

Fotografije: 

Foto STA, Marina Nuvak, arhiv WŠL, 

arhiv OE Celje, arhiv OE Maribor 

Naslovnica: 

Mizica letnih časov - delo gospe Mojce Maček 

Fotografija: Marina Nuvak 

Uvodnik 3 

Sfinga 3 

Gostujoče pero 4 

Brati ali ne brati 1. del 4 

Iz tujega tiska 6 

Ko se žaba spremeni v princa 6 

Širimo obzorja 9 

O uporabi računalnika 9 

Vrste evritmije 10 

Utrinki 13 

O Čaši nesmrtnosti 13 

Iz dežele tam spodaj 14 

Petje na božičnih semnjih 15 

Prva razreda na plavalnem tečaju 16 

Božični semenj 2011 17 

Waldorfska šola Celje 20 

Božični semenj v Celju 20 

OE Maribor 22 

Božični bazar v Mariboru 22 

Iz šolskih klopi 24 

Skozi ustvarjalnost do razumevanja 24 

Lektoriranje: 

Klemen Lah 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov 

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem 

avtorja. 

ISSN 1854-0430 

2 Waldorfske novice, zima 2011 

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport

U v o d n i k 

Sfinga 

Iztok Kordiš 

Vsaka stvar je za nekaj dobra. Po dolgem času sem spet obležal za en teden. Prve 

tri dni sem samo spal, potem pa je knjiga znova postala moja prijateljica. Po Paasilinninem 

obešenjaškem finskem humorju (Župnikov zverinski prijatelj, Zajčje leto), 

ki ga vedno rad vzamem v roke, mi je v roke prišla Sfinga Anteja Mahkote, našega 

znanega alpinista in novinarja starejše generacije, kjer opisuje svojo življensko pot, 

od mladega nadarjenega, zagnanega, večkrat že kar preveč ambicioznega mladeniča, 

ki hoče vedno biti nekaj posebnega, do zrelega vrhunskega alpinista, ki svoje 

mladeniške sanje, po desetih letih intenzivnega plezanja v naših in tujih gorstvih, 

izpolni s prvenstveno smerjo v Sfingi, do takrat nepreplezaniem delu severne triglavske 

stene. 

V svojem življenju je obredel ves svet, na začetku kot član alpinističnih odprav, 

kasneje pa je svoje poklicne obveznosti v različnih koncih sveta kombiniral z obiski 

tamkajšnjih gora. V poglavju o svojem življenju v Afriki, kjer je bil poročevalec, sta 

me pritegnila dva odstavka: 

Str 261; Herman Buhl, veliki avstrijski alpinist, je sam splezal na Nanga Parbat, 

na osemtisočak, kjer so prej od naporov in od plazov pomrli vsi veliki predvojni 

nemški alpinisti. V mraku je prišel na vrh, in ko se je vračal, ga je ujela noč, pa je 

moral na višini 8000 metrov bivakirati. Stal je na eni sami nogi, na eni sami derezi, 

in vrnil se je v dolino izmučen in do kraja izžet od pervitina, od dopinga. 

Pa mu nevoščljivci niso hoteli verjeti, da je res prišel na vrh. Pa je rekel Buhl: 

'Fantje, jaz sem imel s seboj fotoaparat in slikal sem se na samosprožilec. Razvijmo 

fotografije in poslali jih bomo v švicarski kartografski inštitut, k tem neodpustljivo 

natančnim optikom, da bodo preskusili in ugotovili, kje je stala kamera takrat, ko 

sem slikal.' 

Izkazalo se je, da Buhl ni lagal. 

Doktor za pustolovščine, dr. Herbert Tichy, avstrijski geograf, planinec in predvsem 

pustolovec, ki je sam preživel cel teden v kraterju na Kibu (Kilimandžaro), je 

po tistem vzkliknil: 'Naj gre k vragu ta svet, kjer je več vredna ekspertiza švicarskih 

kartografov, kot se verjame besedi moža.' 

Str 266; Na vratih jedilnice Outbound šole za pustolovščine v Loitokitoku pod 

Kilimandžarom je zapisan že kar svetopisemski izrek: 'Bilo je rečeno: če v mladih 

ljudeh ni želje po pustolovščini, bo usahnila, bo odmrla vsaka civilizacija, pa naj bo 

še tako prosvetljena, vsaka država, pa naj bo še tako urejena.' 

In kaj dela naše šolstvo, naš pedagoški sistem, pravzaprav ne samo naš in ne 

samo pedagoški, cel družbeni sistem - ubija prav željo po pustolovščini, ubija zdravo 

delovno energijo, ubija zaupanje vase in v soljudi. Delamo sistem za vzgojo pridnih 

punčk, ubogljivcev in kariernih ambicioznežev brez empatije, iz mladeničev 

polnih energije pa problematike, ki jih je treba umiriti. S pretirano potrebo po stalni 

varnosti in predvidljivosti, oblikujemo družbo strahu in nezaupanja. In seveda s 

tem ni nihče zadovoljen. Kaj storiti? Ponuditi je treba šolo, ponuditi je treba sistem, 

kjer bo mladostniška energija lahko našla ustvarjalno pot, kjer bo beseda spet 

nekaj veljala, kjer bomo človeku lahko verjeli na besedo in kjer bo komu mar za 

drugega. Za začetek moramo iz dobe preverjanj preiti v dobo zaupanja in drugačnega 

ocenjevanja znanja. Iz dobe strahu pred izpiti v dobo radoživega iskanja novih 

izzivov, zaupanja vase in v bodočnost. Zavedati se moramo našega poslanstva pri 

tem, zavedati se moramo vloge vzgoje in izobraževanja pri oblikovanju bodočnosti 

in znati moramo ceniti svoj prispevek k temu. 

Waldorfske novice, zima 2011 3

G o s t u j o č e p e r o 

izred. prof. David Brierley 

Kultiviranje čustev 

Brati ali ne brati 

1. del 

Svetovno znana nevrologinja Susan Greenfield 

piše v svoji popularni knjigi Jutrišnji ljudje, da 

21. stoletje spreminja način našega razmišljanja 

in čutenja tako, da bo v ne tako daljni prihodnosti 

izobraževanje postavljeno pred dilemo, saj bosta obstajali 

le dve vrsti učencev: otroci knjige in otroci ekrana. 1 

Možgani se skozi življenje, v skladu z impulzi, ki jih 

dobivajo, ves čas oblikujejo. Raziskava nevrologinje Susan 

Greenfield vključuje raziskovanje tega, kako različne 

vrste spodbude vplivajo na razvoj našega čustvenega 

življenja in načina razmišljanja. Njeno delo ima seveda 

obsežen vpliv na poučevanje in učenje. Osnovno vprašanje 

sodobnega šolstva je, kako razvijati podlago za 

imaginativno in inovativno mišljenje. Lahko bi rekli, 

daje naša osebna in tudi kolektivna prihodnost odvisna 

od tega, kako vidimo ta izziv ter za katero smer v 

izobraževanju prihodnjih generacij se odločimo. Mnogi 

opazovalci, vključno z znanim sociologom Zygmuthom 

Baumanom, verjamejo, da je bodoča zgradba evropske 

družbe v izobraževanju, izid pa bo odločil, kako bodo 

mladi ljudje zmožni najti svoje mesto v družbi. 

Problem ni omejen le na nevrološka vprašanja in na 

razvoj določenih zmožnosti, ki so v modernem svetu 

potrebne. Na to lahko gledamo tudi v sociološkem kontekstu. 

Umberto Galimberti, italijanski filozof in sociolog, 

je napisal vznemirljivo knjigo, v kateri opisuje 

težnje mladih v današnjem času. Pred nedavnim je bila 

njegova knjiga prevedena tudi v slovenščino. 2 Z ozirom 

na dramatično težnjo k upadanju čustvene inteligence, 

ko je adolescentom vedno teže uravnotežiti čustva, je 

Galimberti poskušal ugotoviti, zakaj se zdi, da je težje 

pokazati lastna čustva. Strast, užitek, izpolnjenost, veselje 

delati nekaj nedokazanega in originalnega, estetski 

užitek in zmožnost, da nikoli ne izgubiš iz vida svojega 

cilja, vse to so elementi v človekovem duhu, ki jih 

je različno veliko mogoče najti pri vsakomur. Takšne 

lastnosti temeljijo na čustvih. Zato je tako doma kot 

v šoli in v družbi na splošno potrebno razvijati omiko, 

čustveno občutljivost in voljo. Otroci morajo izkusiti, 

kaj je lepo, ne pa, kaj je koristno. Učenje ni možno, če 

ne gre skozi srce. V tem tiči bistvo motivacije. Pravo 

izobraževanje se začne, ko je učenec očaran. To sproži 

vključitev srca. Ljudje morajo biti očarani, da bi bili 

kreativni. Drugače bodo njihove sile volje omejene le 

na nagone. 

Zavedanje pomena čustev 

je naraslo leta 1996 z izdajo 

knjige Daniela Golemana Čustvena 

inteligenca, ki je postala 

najbolje prodajana knjiga 

po vsem svetu. 3 

Dvajseto stoletje je doživelo 

različne ideologije. To je bil čas, ki so ga zaznamovali 

konfliktni politični sistemi kot je socializem, fašizem in 

kapitalizem. Zdaj je Evropa krenila naprej tako, da so 

divergentne politične sisteme zamenjala iskanja identitete, 

bodisi na osebnem, etničnem, nacionalnem ali 

evropskem nivoju. Ne le, da so ljudje postali negotovi 

glede svojega mesta v svetu in svojega upanja v smiselno 

prihodnost, ampak kar je še pomembneje, glede lastne 

identitete. Geslo enaindvajsetega stoletja je: 'Sem 

enkraten, sem drugačen, in če bo potrebno, se bom 

boril za svojo posebnost.' Potreba po uveljavljanju svoje 

posebnosti je uravnotežena s potrebo po pripadnosti 

prepoznavni družbi. 

Francoski sociolog in filozof Dominique Moisi trdi, 

da so v svetu danes prevladujoča tri primarna čustva: 

strah, upanje in ponižanje. 4 Vsa tri so tesno povezana z 

vprašanjem zaupanja. Strah je pomanjkanje zaupanja. 

Če prevlada strah, postane oseba ali družba zaskrbljena, 

saj se bodočnost zdi še bolj nevarna kot sedanjost. 

Po drugi strani pa je upanje izraz zaupanja, temelječega 

na prepričanju, da je danes boljši od včeraj in da bo 

jutri še boljši kot danes. Če je upanje zaupanje, potem 

je ponižanje čustvo, ki prihaja iz občutka, da človek 

nič več ne obvlada svojega življenja. To je mogoče čutiti 

kolektivno ali posamično. Zavlada takrat, kadar vlada 

prepričanje, da se je drugi tako zelo vsilil v naše 

zasebno življenje, da se čutimo popolnoma odvisni od 

njega. To lahko opišemo kot odvzem sedanjosti in bodočnosti, 

ki vodi v občutek, da se nam ukazuje od zunaj. 

Ponižanje je omajano zaupanje ljudi, ki so izgubili 

upanje, potem ko so bili v preteklosti prizadeti. Moisi 

definira upanje kot 'to hočem narediti, lahko naredim, 

bom naredil', ponižanje kot 'tega ne morem nikoli narediti'; 

strah kot 'svet je postal nevaren, kje bi lahko 

našel varnost in zaščito?' Zaupanje je pomembna sila 

v izobraževanju in v družbi, ker posameznika vodi v 

prihodnost. Človeku omogoča, da transcendira pričakovanja. 

Obstajata dve različni definiciji za upanje. V 

duhovnem smislu besede se upanje osredotoča na zaupanju 

v odrešitev človeštva. V Evropi je ta pogled v 

očitnem upadanju. Posveten pomen upanja je , da zaupaš 

v svojo sposobnost, da v svetu deluješ pozitivno. To 

je nasprotno od odstopa. Pomeni, da vedno poskušaš 

narediti kar se da najbolje, osebno in kolektivno. 

Del mojega koncepta poetičnosti izobraževanja vključuje 

neprestano ukvarjanje s kulturno dediščino prek 

klasične literature. 

4 Waldorfske novice, zima 2011

Preko glavnih del evropske in svetovne literature se 

učenci lahko povežejo z različnimi emocijami – žalostjo, 

navdušenjem, spoštovanjem, čaščenjem itd. Sčasoma 

so jih zmožni prepoznati v samih sebi in se z njimi v 

življenju povezati. V občutenem branju je učenec sposoben 

zgraditi odpornost na obup. Pismenost je v naši 

družbi vedno večji problem. Nedavna raziskava v Italiji 

je pokazala, da ima povprečen dijak srednje šole dnevni 

besednjak 600 besed, medtem ko je imel pred dvajsetimi 

leti 1500 besed. Galimberti verjame, da je večina 

naše mladine emocionalno prizadeta. 

V mnogih evropskih deželah (če ne v vseh) je klasična 

literatura izginila iz učnega načrta. Raziskava kaže, 

da omejenost v besednjaku in nezmožnost izražanja 

čustev sovpada z naraščanjem socioloških problemov 

med mladimi. Statistični podatki kažejo, da uporaba 

alkohola, mamil in odstotek osipa v srednjih šolah sledijo 

enakemu grafičnemu loku. 

Na waldorfski šoli od 13. leta dalje nadomesti pripovedovanje 

zgodb v nižjih razredih branje klasikov, od 

16.leta dalje pa prebiranje strokovne literature. To zajema 

glasno branje, skupaj in posamično. Učni načrt 

nacionalne, evropske in svetovne literature se stopnjuje, 

ne le z namenom, da si pridobijo občutek za kulturno 

identiteto, ampak tudi zato, da razvijajo čustveno 

inteligenco. Zatorej poznajo naši 14-letniki Dickensa, 

16-letniki Tolstojevo Vojno in mir, dijaki v tretjem letniku 

razpravljajo o Dostojevskem. Pri urah angleškega 

jezika se v srednji šoli seznanijo s Twainom, Melvillom 

in Conradom. Poleg tega prebirajo dijaki srednje šole 

predmetno snov v originalni verziji. 

Branje je umik v tišino in samoto. In potem ko smo 

zaključili branje, še vedno živimo s knjigo. Za najstnika 

je branje razburljivo. Dogaja se ponoči, ob luči svetilke, 

pod šotorom, narejenim iz posteljne odeje. Večina knjig 

je debelih, vendar je dovoljeno, da kakšen del preskočiš. 

To je mnogo bolje kot branje skrajšanih izdaj, v 

katerih sta bila žrtvovana srce in duša avtorja, besede 

pa poenostavljene. Nekatere knjige niso nikoli dokončane, 

bodisi da zgodba ne potegne ali pa se ne moremo 

strinjati z načinom avtorjevega pisanja. Damo jo 

na stran za kdaj drugič, morda je ne bomo nikoli več 

prijeli v roke. Človek ni pripravljen na določene knjige, 

dokler ne doseže določene starosti. Potrpežljivo čakajo 

na knjižni polici, dokler nismo pripravljeni nanje. In ko 

pride ta čas, nastopi takojšnja zadovoljitev čutov, domišljija 

naraste in bralec doživi naval adrenalina. 

Predpogoj za vse to pa so starši, ki pripovedujejo zgodbe. 

Ko je zvečer pred spanjem varno zavit v odejo, se 

otrokov um odpre domišljijskemu svetu in drugim svetovom, 

ki dajejo bralcu moč, da gre kamorkoli in se tako 

umakne iz časa in skrbi. Predstavljeni so jim liki, ki jih 

varujejo pred njihovimi bolečinami in pred pritiskom 

realnosti, nekateri postanejo tudi njihovi prijatelji. 

Kot je Tolstoj nekoč pripomnil: 'Vsi Dickensovi liki so 

moji osebni prijatelji'. Na tak način odkrije otrok prednosti 

branja. 

Mnogi starši prosijo šole, naj jim priporočijo literaturo, 

ki odgovarja določeni starosti. Na naši waldorfski 

šoli smo imeli na voljo sezname za branje za tiste starše, 

ki so potrebovali predloge za glasno branje njihovim 

otrokom in v višjih razredih priporočeno branje v skladu 

s starostjo in cilji učnega načrta, ki so bili vsem v 

veliko pomoč. 

Eno najbolj vznemirljivih otroštev je otroštvo Jozefa 

Konrada Korzeniowskega, ki se je preimenoval v Josepha 

Conrada, enega največjih likov svetovne literature. 

Rojen je bil 3. decembra 1857 na Poljskem, njegovi 

starši so bili politični aktivisti, zaradi česar je bil njegov 

oče Apollo deportiran v delovno taborišče. Njegova žena 

Evelina in njun štiriletni sin sta mu sledila. Na veliko 

nesrečo je Evelina zelo kmalu umrla zaradi tuberkuloze. 

Conrad je ostal sirota pri enajstih letih, ko je umrl 

tudi njegov oče. Potem ko je preživel velike duševne 

pretrese in tudi ni imel svoje domovine, svojega doma 

ali družine, se je Conrad znašel v Marseillu in si pri 

šestnajstih letih kot postrešček na ladji našel dom na 

morju. 18 let je preživel na morju in je v nekem dramatičnem 

dogodku doživel brodolom. Z delom je napredoval, 

si spremenil ime in postal kapitan ladje. Njegov 

vzpon med najbolj znane avtorje v angleški literaturi 

je z vidika otroških izkušenj in njegove težke mladosti 

na ladji, nedoumljiv. Še bolj presenetljivo je dejstvo, da 

je bil, vse do poznih dvajsetih let, nezmožen govoriti 

razumljivo angleščino. 

Conrad v svoji knjigi A Smile of Fortune takole izraža 

preskuse človeškega duha: 

'Ne vem, kaj bi bilo z mano, če ne bi bil fant, ki je 

rad bral knjige. Nobenega dela ne bi imel, samo sedel 

in gledal bi, kako grozna tišina bolnišnične sobe valuje 

skozi zaprta vrata in hladno razkriva moje prekleto 

srce. Mislim, da bi ne nek otroški način znorel.' 

Se nadaljuje. 

prevod: Marina Nuvak 

1 

Greenfield Susan: Tomorrow's People: How the 21st Century is 

Changing the Way We Think and Feel, Penguin, London 2007 

2 

Galimberti, Umberto: L'ospite inquietante. Il nichilismo e i 

giovani. 

Giangiacomo Feltinelli Editore, Milan 2007. 

Prevedeno kot: Grozljivi gost: nihilizem in mladi. 

Prevedla Veronika Simoniti, Modrijan, Ljubljana 2010. 

3 

Goleman, Daniel: Emotional Intelligence: Why it Can Matter 

More than Intelligence. Bloomsburry Publishing, London 2006 

: Working with Emotional Inteligence, Bloomsbury Publishing, 

London 2004 

: Primal Leadership: Learning to Lead With Emotional 

Inteligence. 

Harvard Business School Press, Watertown, MA, 2004 

4 

Moisi, Dominique: The Geopolitics of Emotion. The Bodley Head, 

London 2009 


I z t u j e g a t i s k a 

Godi Keller 

Alja Tasi 

Ko žabo treščiš ob 

steno, se spremeni v 

princa 

Pedagog, ki zapornikom pripoveduje 

pravljice 

Godi Keller zase pravi, da je kot krompir, ki se prileže 

k vsaki pedagoški dilemi. Švicar, ki je večino 

svojega delovnega veka preživel na Norveškem, je 

30 let učil v waldorfski šoli. Svetuje tudi staršem, ki jim danes 

ni niti najmanj lahko. Recepta za vzgojo jim ne more dati, lahko 

le okrepi njihovo samozavest in jih spodbudi, da resnično 

prisluhnejo svojemu otroku. Pri 59 letih se je Keller lotil novega 

izziva: pomaga norveškim mladostnikom, ki so zašli na rob 

družbe. Tudi tako, da jim bere pravljice, saj brez ščepca magije 

preprosto ne gre. 

Na kakšen način delate s problematičnimi 

mladostniki? 

'Z ekipo strokovnjakov, ki niso vsi povezani z waldorfsko 

pedagogiko, skušamo pri mladih ljudeh vzbuditi občutek 

samospoštovanja. Začetek projekta je bil, ko je neki pek 

začel zaposlovati brezposelne mladostnike, ki so opustili 

šolanje. Danes zanje vodimo tečaje po vsej Norveški, več 

kot tisoč podjetnikov pa jim daje delo. Vsi ti mladi ljudje 

premorejo veščine, ki jih šola ni cenila, poleg tega so imeli 

težave tudi doma.' 

Torej niso vsi ti mladi ljudje kriminalci? 

'Nekateri so, spet drugi pa so za več let preprosto obležali 

doma na kavču. Nekateri tudi uživajo mamila. Nimamo 

programov za premagovanje odvisnosti, smo pa zelo strogi 

glede dela in discipline. Če dva dni zapored zamudiš na 

delo, izpadeš iz programa. Gre za vprašanje volje. Če sami 

nočejo spremeniti svojega življenja, potem jim ne moremo 

pomagati. Najprej obiskujejo tečaj, kjer ugotovijo, kaj so 

njihove sposobnosti in cilji. Nato jim predlagamo, kje bi 

uresničili svoje sanje. Ne pišemo jim prošenj za zaposlitev, 

to morajo storiti sami, jim pa pri tem pomagamo. Sledimo 

jim še nekaj let, da vidimo, če so res našli svojo pot.' 

Kakšne so izkušnje? 

'Zanimivo, ampak odkar se ukvarjam z ljudmi z roba družbe, 

s tako imenovanimi zgubami, me poslušajo celo politiki. 

■ foto STA 

Vsa vrata so zame nenadoma odprta. Preprosto, družba 

si ne more več privoščiti, da bi ustvarjala zgube. Je predrago.' 

Veliko mladih ljudi je danes apatičnih, tudi če 

ne pridejo navzkriž z zakonom ... 

'To je res, ampak za apatijo vedno obstaja vzrok. Ne verjamem 

v lene otroke. Sem pa spoznal veliko otrok, ki so 

obupali, ker so naleteli na veliko zaprtih vrat. Najbolj plemenita 

naloga pedagoga je, da jim pomaga odpreti ta vrata. 

V vrtcih in v šolah, kjer delam, skušam preprečiti, da 

bi vzgajali zgube. Nekateri otroci izgubijo stik, ne morejo 

več slediti toku. Pri 13 letih ali že prej preprosto obupajo. 

Zapustijo šolo, postanejo apatični in težavni, v nevarnosti 

so, da začnejo uživati droge.' 

Kako lahko pedagog to prepreči? 

'Tako, da prepozna otrokovo stanje. To pa se ne bo zgodilo, 

če učitelji in starši ves čas razmišljajo samo o ocenah. 

Če je otrok slab v matematiki, potem ga slaba ocena ne 

bo motivirala. Dobil bo le potrdilo, da je neumen. Glavni 

vzrok, da nasprotujem ocenjevanju v šolah, je, da slaba 

ocena učenca zelo redko motivira. Biti uspešen v življenju 

ali v šoli sta dve različni stvari. Nista si nujno v nasprotju, 

ampak prva ima absolutno prednost. Da znamo živeti, 

moramo biti samozavestni, radovedni, odprti in radostni. 

In zanimivo, zelo dobro vemo, kako pri otroku razvijemo 

samozavest in kako jo zatremo. Če zaradi slabega uspeha 


pri določenem predmetu v šoli ubijemo otrokovo samozavest, 

je zame to zločin.' 

Ampak tudi v waldorfski šoli poznate ocene? 

'Morali smo skleniti kompromis. Prej pa je ta šola skoraj 

90 let delovala brez ocen. Res je, otrok potrebuje povratno 

informacijo. Vendar danes v šolah ocene dajejo samo 

za rezultate. Nihče več ne upošteva otrokovega truda. S 

pedagoškega vidika je to katastrofa. V življenju je najpomembnejše, 

da se trudiš po svojih najboljših močeh, pa 

če dosežeš cilj ali ne. Učitelj pa bi moral otroku dati slabo 

oceno samo zato, ker nima rezultata. Tega v waldorfski 

šoli ne počnemo. Učencu rečem, vidim, da si naredil najbolje, 

kot zmoreš, in to je čudovito. To je največ, kar lahko 

storiš.' 

In mu daste dobro oceno? 

'V svoji učiteljski karieri sem dal veliko dobrih ocen učencem, 

ki so imeli pri določenem predmetu slabe rezultate. 

V procesu svojega razvoja pa so dosegli ogromno. Dobro 

oceno sem jim dal za motivacijo.' 

Ampak vsem ne morete dati dobrih ocen ... 

'To je res. Če bi vsi imeli same petke, bi sistem razpadel. 

Zato potrebujemo tudi učence s trojkami ali dvojkami. Naš 

šolski sistem potrebuje zgube. In če jih ni, jih moramo 

ustvariti. V Nemčiji je znan primer učiteljice, ki je izgubila 

službo, ker so bili njeni učenci preveč uspešni. Delala je z 

vsakim otrokom posebej in ga popeljala na višji nivo, to pa 

je zapečatilo njeno učiteljsko kariero.' 

Zakaj so jo odpustili? 

'Uradna razlaga je bila, da moti šolski mir. Resnično, 

o tem so poročali vsi nemški mediji. Potem pa je primer 

utonil v pozabo. Ampak jaz se po 30 letih učiteljevanja 

še vedno ne morem sprijazniti s tem, da imamo sistem, 

ki ustvarja zgube. Ne potrebujemo jih, zato se trudim, da 

pri otrocih nikoli ne uničim samospoštovanja. To je prvi 

korak, v nadaljevanju pa mora pedagog odkriti, za kaj je 

otrok nadarjen. Poleg inteligence, kot jo po navadi pojmujemo, 

imamo tudi praktično, socialno, umetniško inteligenco, 

ali pa inteligenten odnos do narave, živali itd. Vse 

to je inteligenca, mi pa priznavamo samo logočno-matematično 

in morda jezikovno inteligenco.' 

So bili zaradi tega nerazumljeni tudi norveški 

mladostniki, s katerimi delate? 

'Da. Večina od njih slabo obvlada slovnico in matematiko, 

njihov največji problem pa je več ur mirno sedeti na 

stolu. Danes otroci v šoli preživijo še enkrat več časa, kot 

so ga tam preživeli njihovi starši. Zato uspevajo predvsem 

tisti, ki prenesejo dolgo sedenje. Večina mladostnikov, s 

katerimi zdaj delam, bi lahko premikala gore, tako močna 

telesa imajo. Kako naj ves dan sedijo v razredu?' 

Kako vplivate na njihovo samozavest? 

'Na različne načine. Delno s psihoterapevtskimi tehnikami. 

Dobro na njih vplivata tudi delo in občutek, da so nekomu 

potrebni. Vse skupaj pa je treba začiniti še z malce 

čarovnije.' 

Čarovnije? 

'Pripovedujem jim pravljice. To je najbolj neverjetno od 

vsega. Ko tem 25-letnikom pripovedujem pravljice, je v 

sobi takšna tišina, da bi lahko slišal šivanko, če bi padla 

na tla. Pogosto se jim orosijo oči. Še posebej ljudske pravljice, 

ki so stoletja prehajale z generacije na generacijo, 

so pravi biseri. V različnih deželah opisujejo različne pokrajine, 

imena junakov so različna, zlobneži so ponekod 

škrati, drugje čarovnice ali morda zmaji, ampak sporočilo 

je vedno enako globoko. Ena od pravljic, ki jih pripovedujem, 

govori o najmlajšem sinu, ki ga imajo vsi za bedaka. 

V bistvu pa je to fant, ki pozna življenje. Starejši bratje so 

dosegli vse, kar je družba od njih zahtevala. Končali so 

šolo in se zaposlili. Za pravljico so povsem nezanimivi, ker 

so zelo zgodaj začeli stagnirati. Najmlajši brat pa je drugačen: 

radoveden, samozavesten, povezan z naravo ... Naivno 

se sooča s svetom, vedno prejme pomoč bitij narave 

in na koncu osvoji princesko in pol kraljestva. Neverjetno, 

kako se ti fantje identificirajo z njim. V njegovi življenjski 

zgodbi uzrejo sebe.' 

Je še kakšna pravljica, ki jo radi pripovedujete? 

'Seveda. Recimo tista, ki simbolizira življenjsko krizo. 

Princeska se na grajskem vrtu igra z zlato žogo. Neskončno 

srečna je. Nekega dne pa ji žoga pade v vodnjak. Joče 

in joče, ne ve, kaj bi. Nato pa pomoč pride iz povsem nepričakovanega 

konca. Pojavi se žaba in princeski reče, lahko 

ti pomagam. Kako naj mi pomaga to grdo, sluzasto bitje, 

si misli princeska. Žaba pa ji pravi, če lahko vstopim v 

tvoje življenje, jem pri tvoji mizi in spim v tvoji postelji, boš 

dobila nazaj svojo zlato žogo. Nato princeska začne lagati. 

Žabi obljubi vse, dobi zlato žogo in zbeži. Noče plačati dogovorjene 

cene.' 

Kako je to povezano z življenjsko krizo? 

'Vsi smo to izkusili. Zlato žogo izgubimo, ko nas nenadoma 

zapusti partner, ko umre kdo od naših bližnjih ... 

Sedimo in jočemo, ne vemo, kaj bi. Nato pa poskušamo 

srečo doseči z lažjo. Heroin je ena takšnih laži.' 

Kaj se zgodi s princesko? 

'Žaba ji sledi v grad, in kralj, ki predstavlja vest, hčerki 

ukaže, da mora storiti, kot je obljubila. Princeski se žival 

vse bolj gnusi, ko pa končno želi zlesti v njeno posteljo, se 

odloči, da se bo z njo soočila. Žabo zagrabi in jo trešči ob 

steno. Konflikt doseže vrhunec, in to je točka preloma v 

vsaki življenjski krizi. V trenutku, ko prepoznamo problem 

in se z njim soočimo, se problem spremeni v priložnost.' 


Žaba pa v princa? 

'Tako je. To pravljico včasih pripovedujem ženskam v 

srednjih letih. Začnejo jokati, kajti to je njihova življenjska 

situacija. Imajo moža, otroke, vse bi moralo biti popolno, 

one pa se počutijo kot kos pohištva. Nihče jih resnično ne 

vidi, zato hočejo pobegniti. Te stare, globoke zgodbe jim 

dajo nekaj, česar jim niso dali njihovi starši in stari starši: 

tolažbo in zavedanje, da je z njimi vse v redu, da tudi drugi 

hodijo po isti poti in da se bodo tudi one nekoč sposobne 

soočiti same s sabo. Tudi one bodo treščile žabo ob zid in 

nadaljevale svoje življenje. Ne bodo več bežale.' 

Kaj pa fizika? 

'Šest misterijev je v fiziki, in prav nobenega ne znamo 

razložiti: svetloba, zvok, mehanična sila, magnetizem, elektrika 

in toplota. Kaj je toplota? Ne vemo, lahko pa jo izkusimo, 

na primer ko se zaljubimo. Najstniki prvič doživijo 

to vesoljno izkušnjo toplote, nato pa jim učitelj v šoli reče, 

da gre zgolj za molekule v gibanju. Ko ti kdo tako banalno 

zreducira to prelepo, magično življenje, resnično potrebuješ 

heroin. (smeh) Neki pedagog je nekoč dejal, da bi morala 

biti vsa izobrazba erotična. Ne v seksualnem pomenu, 

ampak biti mora zanimiva, vznemirljiva, privlačna, taka, 

ki se te dotakne in ti vzbudi čustva.' 

Potem ne bi potrebovali heroina? 

'Nekoč mi je moj brat pripeljal 19-letnega fanta na heroinu. 

Popolnoma prazen pogled je imel, uničen je bil. Neke 

noči, ko ni mogel spati, sem mu rekel, daj, povej mi, kako 

je bilo, ko si prvič vzel heroin. Oživel je in mi rekel, še nikoli 

nisi videl barv, kot sem jih videl jaz, še nikoli nisi slišal 

glasbe, kot sem jo slišal jaz. Opisal mi je intenzivnost 

svojih doživetij. Takrat sem se odločil, da bom kot učitelj 

skušal narediti vse, da bi otroci izkusili, kako čudovito je 

življenje. Svet je tako zelo vznemirljiv in toliko stvari je še 

neodkritih. To je povsem v nasprotju s šolo, ki ves čas daje 

le odgovore.' 

Naj potemtakem odrasli berejo pravljice? 

'Vsekakor. Še bolje pa je, če jim jih kdo pripoveduje. Tako 

se pravljice še bolj dotaknejo duše, kajti tu ne gre za intelektualno 

razumevanje problemov. Gre za tolažbo in zavedanje, 

kaj je življenje. Mene vedno preseneti, kako močno 

se pravljice dotaknejo odraslih ljudi. Zdaj želijo, da pridem 

pripovedovat pravljice v enega največjih zaporov na Norveškem. 

Neverjetno! To je čarovnija! Podobno je v šoli. Če 

se učencev predmet ne dotakne, potem šola ni življenjska, 

in mnogi bodo želeli zbežati. To je tudi vzrok, da evropski 

učenci najbolj sovražijo kemijo in fiziko.' 

Zakaj ravno kemijo in fiziko? 

'Ker učitelji najbolj neživljenjsko predavajo ravno ta dva 

predmeta, ki sta najbolj povezana z življenjem. Ko predavam 

kemijo, pripovedujem zgodbe o spremembah v svojem 

življenju. Na primer, ko je moje dekle zanosilo in sem postal 

oče. To je bila kemijska reakcija! Bum, in moje življenje 

se je povsem spremenilo, čeprav to takrat ni bila moje 

zavestna izbira. Zdaj pa imam dva otroka, kmalu bom imel 

že štiri vnuke. Podobno se zgodi, ko se v kemični reakciji 

združita dve snovi. Dobiš nekaj povsem novega.' 

■ foto STA 

In ocene ... 

'Da. Veliko učiteljev je sitih ocenjevanja. Radi bi delali 

še kaj drugega, kot le pregledovali teste in pisali poročila. 

Učencev vendar ne učimo za naslednji izpit, ampak za 

življenje. Če sem prisiljen dajati ocene, mladim jasno povem, 

da se s tem ne strinjam in naj niti za sekundo ne 

pomislijo, da je ocena pravo merilo zanje. Včasih pomaga 

tudi brca v obliki slabe ocene, večinoma pa ne. V razredu 

takoj opaziš tiste, ki verjamejo, da so zgube. Nobenih 

pričakovanj nimajo, vsega so siti. Veliko energije porabiš 

samo za to, da jih prepričaš, da vzravnano sedijo. Verjemite, 

ti učenci so dobili že dovolj slabih ocen.' 

Ampak potem bodo drugi rekli, zakaj pa bi jaz delal 

za dobro oceno, če pa jo drugi dobi kar tako? 

'To je pogosta pripomba učiteljev, da. Ampak če kdo uživa 

ob dobri oceni samo zato, ker drugi dobi slabo, je to popolnoma 

zgrešeno. Sem proti temu, da se dobro počutimo 

na račun drugega. Tekmovanje spada na športna igrišča, 

ne v šolo. Primerjajmo se sami s sabo, ne z drugimi. Če 

ima kdo dobre rezultate in si zanje ne prizadeva, to še ne 

pomeni, da napreduje. Nekateri se zbudijo prej, drugi kasneje. 

Sanjači so pogosto kasneje v življenju močnejši od 

tistih, ki že zelo zgodaj obvladujejo okolico in šolsko snov.' 

Kdaj otroci potrebujejo starše in kdaj je bolje, 

da jih starši pustijo pri miru? 

'Otrok starše potrebuje v vseh pogledih. Dajejo mu obču- 


Š i r i m o o b z o r j a 

tek varnosti, vodijo ga, prek njih gradi most zaupanja 

do sveta. Nisem eden tistih pedagogov, ki menijo, da 

si lahko otroci sami izmišljajo pravila. Znam biti zelo 

strog. Vzgoja pomeni konflikt med svobodo in varnostjo. 

Preveč svobode prezgodaj ni dobro. Otrok se mora 

osvoboditi, ampak najprej mu morajo starši dati varnost. 

Če ga pogosto sprašujejo, kaj bi naredil, kaj si 

želi, se otrok ne počuti varnega. Naj se bori za svojo 

svobodo! Ko mati trinajstletniku reče, do enajstih moraš 

biti doma, on pa zagodrnja, dobro, do pol dvanajstih, 

je to normalno. Starši zagotavljajo varnost, otrok 

pa se bori za svojo svobodo. Povsem napačno bi bilo, 

če bi starši otroku rekli, pridi domov, kadar hočeš. Če 

otrok ne razvije občutka odgovornosti, ne bo nikoli svoboden.' 

Je danes težko vzgajati otroke? 

'Je. Nobenih univerzalnih pravil ni. Ko sem bil jaz 

majhen, so veljala nešteta nepisana pravila o tem, kaj 

naj bi deček pri določeni starosti počel in kaj ne. Zato 

je lahko vsak odrasli posegel v vzgojni proces. Danes ni 

več tako. Starši za svoje otroke postavljajo svoja pravila. 

Ta svoboda jim včasih povzroča težave. Pred kratkim 

sem naredil poskus: nekaj staršev sem vprašal, 

katera starost je prava, da otrok dobi svoj prvi mobilni 

telefon. Dobil sem vse mogoče odgovore: od dveh let, 

do 18 let in nikoli. Zato staršem ne morem postreči z 

recepti za vzgojo, lahko jim le pomagam ojačati njihovo 

samozavest. Preprosto, opazovati morajo svojega otroka 

in mu postavljati prava vprašanja.' 

Na primer? 

'Zadnjič se mi je neka mama jezno pritožila, da njen 

devetletnik še vedno govori kot triletnik. Ne, ne govori 

vedno tako, sem ji rekel. Pojdite domov in opazujte, 

kdaj tako govori. Prosil sem jo tudi, naj bo pozorna, če 

se deček zaveda, da to počne. Po tednu dni se je vrnila 

in mi povedala, da sin govori kot triletnik po srečanjih z 

očetom. Seveda sem izvedel, da sta se starša ločila, ko 

je bil deček star tri leta. Še pomembneje je bilo, da je 

mama opazila, da se sin ne zaveda, da govori kot majhen 

otrok. Zato ni mogla biti več jezna nanj.' 

Je to dovolj ali bi morala mama sinu tudi 

kaj reči? 

'Ne vem, ali je potem sinu kaj rekla ali ne. Jaz ji vsekakor 

nisem svetoval, kaj naj naredi. Najpomembneje 

je, da je sprejela sinovo obnašanje. Včasih se otroci 

spremenijo že, ko odrasli dojamejo njihovo situacijo, ko 

jih resnično vidijo. Latinski glagol respicere - spoštovati 

- pomeni v dobesednem prevodu ponovno pogledati. 

To je resnično spoštovanje - ko človeka zares vidimo. 

Besede pri tem niso potrebne.' 

Intervju je bil objavljen v 

Primorskih novicah 10. 12. 2011 

mag. Boštjan Štrajhar 

O uporabi 

računalnika 

V 

slovenskih medijih velikokrat zasledimo novice 

o uporabi računalniške tehnologije v šolah. Pri 

'digitalizaciji' vzgojno-izobraževalnih ustanov 

niso izključeni niti naši najmlajši člani družbe, tri- in 

štiriletniki v vrtcih. Vse te vzgojno-izobraževalne spremembe 

vodi misel, da tako izboljšujemo naše šole, vplivamo na učne 

dosežke, da otrokom nudimo več in jih pripravljamo na 

prihajajoče življenje. 

Skrb pa vzbuja dejstvo, da je vse skupaj predstavljeno 

tako, kot da tehnologija ponuja vzgoji in izobraževanju rešitve. 

Če torej hočemo slediti razvoju, če želimo imeti boljše 

šole, naj bi moderno tehnologijo čim prej predstavili našim 

otrokom. Veliko staršev takšno miselnost zaradi udobnosti, 

ki jo nudi tehnologija, zelo hitro ponotranji. Starši so 

namreč prepričani, da se otroci z delom in igro na računalniku 

učijo. Zaradi kulture strahu, ki spreminja starševsko 

skrb za otroka, pa mnogi ne smejo raziskovati soseščine. 

Starši tako raje vidijo, da je otrok doma pred računalnikom, 

v 'varnem zavetju doma', čeprav starši v glavnem ne 

nadzorujejo vsebin, s katerimi se otroci srečujejo na spletu. 

Antropološke, psihološke in medicinske raziskave, ki so 

bile narejena na področju vpliva modernih tehnologij na 

otrokov razvoj, dokazujejo, da nam tehnologije v zgodnjem 

otroštvu naredijo več škode kot koristi. Otroci, ki že zgodaj 

preživijo veliko časa pred računalnikom in televizijo, težje 

razvijejo svobodno, kritično mišljenje in imajo težave na 

področju socializacije. Prav čas, preživet pred zasloni, vodi 

do zanemarjanja proste otroške igre in razvijanje finomotorike. 

Vse to vodi tudi do težav v govoru in abstraktnem 

mišljenju. 

Pri vsej navdušenosti ob uvajanju računalnikov v slovenske 

šole pa najbolj šokira članek New York Timesa objavljen 

oktobra 2011; vodilni uslužbenci visoko tehnoloških 

podjetji, kot so npr. Google, Apple, Hewlett-Packard in Yahooo 

svoje otroke vpisujejo v netehnološke šole (konkretno 

v waldorfske šole), kjer se učenci osredotočajo na kreativno 

razmišljanje in reševanje problemov v resničnem svetu in 

ne v virtualni realnosti. (http://nyti.ms/q4IwMq, 2011) 

Menim, da je še posebej v današnjih kriznih časih treba izpostaviti 

nujnost pristnega človeškega stika med učencem 

in učiteljem, da se moramo raje kot v iskanje tehnoloških 

rešitev osredotočiti na bolj osebne pristope v šolah, ki bodo 

vodile do tega, da bodo tudi mladostniki obdržali radovednost, 

ki jo imajo še kot otroci v nižjih razredih, ter da se 

bo ta ustvarjalnost prenesla tudi v njihovo dobo odraslosti. 


Š i r i m o o b z o r j a 

Ali resnično menite, da bo do boljše bralne pismenosti prišlo 

s pomočjo računalnika? Ravno obratno: če ne razumem 

pisne matematične naloge, to pomeni, da mi primanjkuje 

domišljije ali natančneje sposobnosti predstavljanja, kaj 

naloga od mene hoče. Temelji domišljije pa se gradijo ravno 

v zgodnjem otroštvu, ki pa je danes zasičeno s tehnologijo 

tako doma kot v šolah. S tem otroke prikrajšamo za prosto 

igro, kjer se domišljija razvija, in otroke žal navajamo na 

strogo algoritmično mrtvo mišljenje. Čas za prosto igro upada 

- v zadnjih 25 letih je v ZDA upadel za 9 ur na teden, vrzel 

pa zapolnjujejo računalniki, igralne konzole in televizija. 

Posledica tega je, da s tem znižujemo otrokove potenciale in 

sposobnosti, starši pa ne vidijo, da so del današnjih vzgojnih 

in učnih problemov 'tehnološka otroštva'. Ironično, v 

tem vidijo celo rešitev. 

Čeprav se mogoče na prvi pogled zdi, da je to pisanje 

usmerjeno v propagando waldorfskih šol, ki omenjene tehnologije 

v zgodnjem otroštvu odločno zavračajo, pa v resnici 

izhaja iz odgovornosti, ki jo čutim do naše družbe. Sprašujem 

se, kaj vse slabega se mora še zgoditi, preden bomo 

spoznali, da otroci dosti bolj kot računalnike potrebujejo 

bolj oseben odnos učitelja, šolskega svetovalca in ostalih 

odraslih, ki si bodo vzeli čas, da bodo delali z njimi na njihovih 

močnih in šibkih točkah. Kdaj bomo spoznali, da je 

najpomembnejše prepoznati primarne otrokove potrebe po 

odnosih, kjer prevladuje bližina, ljubezen, skrb in odgovornost 

odraslih do otrok? Navsezadnje bo mogoče v prihodnosti 

tako, da bodo revni dobili najnovejši računalnik, bogati 

pa učitelja. 

Kljub temu da je Steve Jobs v veliki meri zaslužen za razvoj 

osebnih računalnikov, ni pri otrocih nikoli zagovarjal 

preživljanja prostega časa pred računalnikom. Prav nasprotno 

pravi: 'Za raziskovanje ne potrebujete računalnika. 

Elementi raziskovanja so vse okrog vas. Poglejte, zakaj predmet 

pade na tla? Ali veste zakaj? Tega ne ve nihče na svetu. 

To lahko sicer precej natančno opišemo, vendar zakaj pade 

na tla, tega ne ve nihče. Ne potrebujem računalnika, da bi 

v otrocih vzbudili zanimanje za ta pojav. Ne potrebujejo ga 

otroci, da bi preživeli teden v igranju z gravitacijo in jo poskušali 

razumeti ter da bi prišli do razlogov, zakaj je temu tako'. 

(http://huff.to/pdQPiE, 2011) 

Kadar govorimo o tehnologijah, pojme, kot so na primer 

novejše, hitrejše, močnejše avtomatsko razumemo tudi kot 

boljše in naprednejše. So te naprednejše in boljše 'igrače' 

dobre in nujne za boljše otroštvo, za boljše šole, so sploh 

potrebne za razvijanje kreativnosti, za občutek odgovornosti? 

Ko bomo resnično spoznali, da je gonilna sila spremembe 

v zgodovini psihogena sprememba v osebnosti, ki je nastala 

zaradi uspešne interakcije med otrokom in staršem v prejšnjih 

generacijah, in ne tehnologija ali ekonomija (DeMause 

2006: 3 The History of Chieldhood), takrat bomo tudi emocionalno 

zrelejši in bomo lažje prepoznavali resnične potrebe 

otrok. 

Mario Čuletić 

Vrste evritmije 

Čeprav segajo njeni prvi začetki le v leto 1912 – 

to je torej zelo mlada umetnost – se je evritmija 

kljub temu zelo hitro razširila v vsa evropska 

središča in se uveljavila na različnih področjih kulturnega 

življenja. Razdelila se je na umetniško, pedagoško in 

zdravilno evritmijo, umetniška pa se je nadalje razdelila na 

govorno evritmijo (vidni govor) in zvočno evritmijo (vidno 

petje). 

Vidni govor 

Kot se pri glasovnem govoru zvoki spajajo v besede, se 

pri vidnem govoru to dogaja s kretnjo. Pri obeh govorih 

se določeni glasovi v besedi bolje slišijo, drugi, manj 

pomembni, pa slabše. Tudi v vidnem govoru se da, ne 

le z vsebino, ampak z raznolikim izražanjem posameznih 

glasov, izraziti zdaj čutenje, zdaj voljo, zdaj misel. 

Čeprav se ne spreminjajo splošni zakoni, po katerih 

se z značilnimi kretnjami izražajo posamezni glasovi 

(vsebina v osnovi ostaja ista), pa vendar zaradi načina 

izražanja obstaja popolna svoboda umetniškega izražanja. 

Dva evritmista bosta isto izrazila na dva različna 

načina, tako kot bosta dva portretista, ali dva pevca na 

dva različna načina naslikala isti obraz ali odpela isto 

arijo. Ni mogoče opisati neskončne raznolikosti, ki jo je 

mogoče vnesti v izražanje vsakega posamičnega glasu. 

To je prav tako kot pri obliki človeških teles: vsa so 

enaka, pa vendar je vsako drugačno. 

V estetskem delovanju oblik posameznih človeških teles 

obstajajo zelo velike razlike. Prav tako tudi ni takoj 

umetnik vsak, ki se nauči evritmijsko abecedo. Ko pa 

se z evritmijo resnično umetniško prikaže neka pesem, 

takrat je to prav tako visoka umetnost kot poezija. Tudi 

razumljiva je prav tako, le da običajno naše oko ni enako 

dobro vajeno gledati besede, kot je uho vajeno poslušati. 

A le na začetku lahko vidni govor na nas deluje 

kot lepo recitirana pesem, katere smisla nismo ujeli. 

Za splošno umetniško kulturo vsakega posameznika 

je izredno pomembno, da se nauči govora kretenj prav 

v primeru, če mu prirojen smisel za umetnost ne omogoča, 

da bi jo zlahka razumel. To je za razumevanje 

umetniških kretenj, ki oblikujejo človekove oblike, enako 

pomembno, kot se je pomembno naučiti govoriti, 

da bi razumeli poezijo. Evritmije se ne učimo zato, da 

bi vsi postali umetniki, kot se ne učimo govoriti zato, 

da bi vsi postali pesniki. Vsaka umetnost bogati našo 

dušo, toda evritmija je še bolj privlačna od vsake druge 

umetnosti, ker je vzvišena in plodna, a povsem nova, 

do sedaj nepoznana veja umetnosti. 


Vidno petje 

To je vidni govor, razvit v čisto posebno smer; kot petje 

pri govoru, ki ga poslušamo. Začne se s kretnjami, 

ki izražajo vokale, ker se muzikalnost človekovega govora 

vedno izraža s samoglasniki. Tudi pevec se v glavnem 

poslužuje samoglasnikov ali tistih soglasnikov, ki 

lahko zvenijo kot samoglasniki (npr. R). S tonsko evritmijo 

se glasbena dela izražajo po vseh zakonih glasbe. 

V njej je mogoče videti tako dur in mol kot takt in ritem 

melodije, z vsemi razlikami v čutenju in individualnimi 

obarvanji, ki jih je mogoče slišati pri petju. Mnogi 

ljudje, ki jim je bila doslej glasba le nejasno nagovarjanje, 

začnejo ob opazovanju vidnega petja razumevati 

skrivnost izražanja glasbene umetnosti. To bomo laže 

razumeli, če pomislimo, da je veliko lažje doživeti vse 

tisto, kar se istočasno izrazi na dva načina; kot se v 

govorni evritmiji kretnje izvajajo ob recitiranju, se tudi 

vidno petje izvaja ob glasbi. 

Težko je opisati, kako se z vidnim petjem izražajo 

posamezni glasbeni zakoni. Veliko lažje bo, če tonsko 

evritmijo enkrat vidimo, kot če slišimo deset različnih 

razlag. 

Zdravilna evritmija 

Njen namen je, da zdravi obolel človeški organizem. 

Pri takem organizmu je porušena naravna harmonija. 

V prejšnjem poglavju je bilo omenjeno, da takrat, ko 

proučujemo in vadimo umetniško evritmijo, v zavest 

prikličemo nekaj, česar se prej nismo čisto nič zavedali: 

delovanje tistega stvaritelja – kiparja iz človekove notranjosti. 

Prodremo v nekaj, kar se je do tedaj dogajalo 

brez naše volje in našega védenja. Človekovo delovanje 

pri ustvarjanju nekega novega človeškega bitja na Zemlji 

gotovo ni nič bolj aktivno kot njegovo sodelovanje 

pri ustvarjanju tiste punčke, ki jo naroči iz trgovine. 

Kdo torej iz notranjosti človeškega zametka ustvarja 

oblike telesa? Mar ni to naš človeški duh? Tisti isti duh, 

ki je gospodar besed? Tudi on je ni sam ustvaril, pa 

vendar jo je pridobil. Ni se je zavestno naučil, tako kot 

se odrasel človek nauči tujega jezika. Ampak naučiti se 

tujega jezika pravzaprav ni nekaj novega. To pomeni, 

da razviješ sposobnost govora v neki novi smeri. Toda 

človek je nekoč dobil samo sposobnost govora! V življenju 

najbolj preprostega človeka obstajajo torej zapletena 

stanja, ki daleč presegajo modrost najbolj modrega 

človeka. Čeprav je človek pri tem v resnici sam aktiven, 

ga mora pri tem nekdo voditi. Verjetno nekdo, ki mu je 

znanje o vseh teh stanjih bolj jasno kot človeku. 

Nekdo bo pomislil, da se otrok uči govoriti od ljudi 

okoli sebe. Vendar je to le delno res. Če želimo nekoga 

nekaj naučiti, mora biti ta za to dovolj inteligenten. 

Otrok ni nikoli tako inteligenten, kolikor je težka naloga, 

ki je pred njim. Uči se zato, ker v njem živi neka 

nezavedna sposobnost učenja, katere odrasel, inteligenten 

človek nima več. To lahko vidimo pri odraslem 

človeku, ki se želi naučiti izgovorjave tujih jezikov. 

Obstajati mora torej nekdo, ki človeka od znotraj vodi 

pri tem učenju. Sicer bi morali verjeti, da je nezavedno 

pametnejše od zavedanja. Tisti učitelj, ki otroka, ko še 

ne zna misliti, uči kako pri izgovarjanju posameznih 

besed uporabljati grlo, jezik in ustnice, kakor tudi tisti 

graditelj, ki gradi hram človeškega telesa, ko je to še v 

materinem telesu in do neke mere kipar, katerega delo 

se razbere v tem, da se človeški obrazi razvijajo vsak 

po svoje, ko ljudje odraščajo od najbolj zgodnje mladosti 

– so nekakšni posredniki med nami in tisto veliko 

Besedo, katere otroci smo mi vsi. Njim mora biti jasno 

to, kar nam ni, in če je naš duh zadnji stvaritelj našega 

telesa in njegovih sposobnosti na Zemlji (hoja, govor, 

mišljenje), ga pri tem vodi nekdo neizmerno modrejši. 

Ko se nekdo danes pritožuje nad trditvijo, da obstajajo 

višja bitja od človeka, bi moral pomisliti, da na svetu 

ni nobenega dela brez stvaritelja, kakor tudi ni mehanskih 

gibov brez sile. Zato bi lahko ugotovili, da bi bil 

človek najbolj modro in najbolj popolno bitje na Zemlji 

šele takrat, ko bi lahko pojasnil vse, kar okoli njega 

iz nevidnih vzrokov nastaja, in ko bi bilo vse to odvisno 

od njega. Vendar je človek šele zdaj pravi otrok, 

ki začenja spoznavati kaj se okoli njega dogaja. Tudi 

pri ustvarjanju človeka ni vse izčrpano z evritmijskimi 

ustvarjalnimi kretnjami. Še mnogo je tega, kar njemu 

pri tem ni jasno niti se tega ne zaveda. Vendar je za 

razvoj njegovega duha dobro, če se uči sam na sebi, 

kadar njegovo zavest nekaj prevzame, ne glede na to, 

kar se je do tedaj z njim nezavedno dogajalo. 

Če bi bil človek popoln in zaveden gospodar ustvarjalnih 

kretenj in celotnega dogajanja okoli stvaritve človeškega 

telesa, potem niti ne bi bilo potrebno, da star 

umre. Vsak trenutek bi lahko samega sebe ponovno 

ustvaril. S pomočjo evritmije se človek približuje temu 

cilju. V tem je uganka umetniškega ustvarjanja. Vsaka 

prava ustvarjalna dejavnost človeka, vsaka umetnost 

je poskus, da v svobodi oponaša neko božansko delovanje. 

Človek se s svojo težnjo po umetniškem ustvarjanju 

uči ustvarjati nadnaravna dela, to je ustvarjati 

tako, kot to počne tisti, ki ustvarja v naravi. Pri tem pa 

v svetu odkriva več kot le fizikalno-kemijske zakone, ki 

nam jih razlaga moderna znanost. 

Ni torej prav nič čudno, da je študij evritmije ena od 

poti, po kateri je mogoče priti do umetnosti zdravljenja. 

Če vemo, da ima vse, kar človek ustvari, smisel 

in zakonitosti, potem lahko razumemo tudi to, da je 

za takšno zdravljenje potreben poseben študij. Potrebno 

je raziskati, katere od evritmijskih kretenj vodijo do 

teh ali onih človekovih duševnih ali telesnih lastnosti. 

Šele potem bo lahko zdravnik bolniku predpisal, da pogosteje 

ponavlja kretnje, ki jih je v njegovem organizmu 

premalo, ali so nasprotne tistim, ki jih je preveč. 

Takšno opazovanje človeka je težje, a tudi mnogo bolj 


koristno od tistega, ko nekdo pride do sklepa, da je 

neka bolezen povezana s tem, ker se bolnik premalo 

giblje. Tisti, ki študira dlje zdravilno evritmijo, mora v 

marsičem globlje prodreti v njeno bistvo kot tisti, ki se 

z njo ukvarja kot z umetnostjo. Pri umetniški evritmiji 

je potrebno spoznati bogastvo posameznih kretenj in 

njihov odnos do drugih umetnosti (glasbe, pesništva), 

pri zdravilni evritmiji pa je potrebno do podrobnosti 

spoznati odnos med posameznimi kretenjami in človekovim 

organizmom, njihovo moč in vpliv ter v samem 

organizmu prepoznati, kje tiči vzrok za posamezno 

disharmonijo, kako jo je mogoče najbolje popraviti in 

kaj sploh je oziroma kaj ni primerno za zdravljenje z 

evritmijo. To, kar se je do danes dalo narediti na tem 

področju, je le začetek nečesa, kar bo nekoč v prihodnosti 

zelo veliko. Vendar je že danes z evritmijskim 

zdravljenjem doseženih mnogo uspešnih rezultatov, ki 

bi presenetili vsakogar, ki se ni ukvarjal s takim raziskovanjem. 

Razumljivo je, da se s to evritmijo da veliko 

več doseči pri mlajšem kot starejšem organzmu, vendar 

je tako z mnogimi zdravili, saj je starejši organizem 

bolj odmrl in bolj mineraliziran. 

Pedagoška evritmija 

Iz vsega, kar je bilo do sedaj povedano, bo vsakdo do 

neke mere lahko sam razmislil o pomenu evritmije v 

pedagogiki. Pomaga, da se uspešno privede do kraja 

božansko delo stvarjenja človeka. Umetniška evritmija 

brez vsakih sprememb deluje na otroke, ki jih vzgajamo 

tako, da se tako njihov duševni kot telesni razvoj 

usmeri v tisto smer, ki je za človeka najbolj naravna. 

Človeku omogoča, da čim dlje koristi mladostne sile 

in sposobnosti, ter preprečuje, da bi se v organizmu 

pojavljala razpoloženja za bolezni. Evritmija pomaga 

ustvarjalnemu duhu, da oblikuje telo tako, kot sam 

hoče, in ker človek tako pomaga duhu, da si pripravi 

dobro bivališče, ustvarja tudi pogoje za to, da se v življenju 

duh najbolj svobodno in najbolj popolno izrazi. 

Pri otrocih, ki iz katerega koli razloga že v zgodnji mladosti 

kažejo manjše ali večje duševne ali telesne hibe, 

je potrebno evritmijsko delo usmeriti tako, da se te 

hibe zgladijo, predpisati posebne vaje, ki so primerne 

za popravljanje njihovih hib. Pri tem po potrebi sodeluje 

zdravnik. Obstajajo vaje, ki lahko ublažijo asocialna 

nagnjenja pri otrocih, ki lahko nadoknadijo pomanjkanje 

energije, umirijo preveč vznemirjenega otroka, prebudijo 

čut za duševno življenje ali zanimanje za svet. 

Uspeh bo vedno odvisen od tega, kako globoko je neka 

hiba zasidrana v otroku (vaja se temu primerno močno 

in dolgo izvaja). Če bi lahko zamenjali oko ali uho, bi v 

neki duši lahko prebudili speče zanimanje za slikanje 

ali glasbo; to pa seveda ni mogoče, saj se ljudje rodijo z 

že izdelanim ušesom in očesom. To omenjam zato, ker 

bi lahko nekdo pomislil, da smo, ko smo na začetku 

govorili o notranjem in zunanjem kiparjenju človeških 

oblik, zaključil, da tudi evritmija ne more delovati iz 

zunanjega sveta, ker tudi ta ni nič drugega kot le fizično 

gibanje. Ta pomislek ni brez osnove, vendar odpade, 

če se človek spomni, da prav evritmija sledi temu, da 

ustvari nekaj, česar prej ni bilo, da zakone človeškega 

duha, zakone besed, prenese v zunanji svet. S kretnjami 

želi seči čim dlje nazaj, proti izvoru oblik. In če bi se 

z njo lahko začelo dovolj zgodaj (v materinem trebuhu 

na primer) in če bi človek lahko preučil vse posamezne 

zakone, ki vodijo tistega nevidnega kiparja v njem, bi 

lahko tudi slabo oko popravili na bolje. Telo je kot kristal 

strnjeno iz nečesa redkejšega, do nevidnosti redkega, 

iz duhovno-duševnega. Evritmija poskuša notranje 

duhovno-duševno delo prinesti navzven. Od tod njena 

moč, da s kretnjo deluje na telo in dušo. 

Kajti tukaj ne trdimo, da zunanji svet nikakor ne deluje 

na človeka. Le da ne deluje v smislu ustvarjanja 

človekove oblike, ampak v smislu preprečevanja tega 

ustvarjanja. To lahko najbolje vidimo, če primerjamo 

obliko glave in obliko noge. Glava, ki jo pri rojstvu prinesemo 

s sabo skoraj povsem zgrajeno, je najbolj izdelan 

izraz duha, noga pa, ki še močno raste in je v veliki 

meri prepuščena vlivom zunanjega sveta, ima skoraj 

obliko opeke. 

Evritmijo dobro izvaja tisti, ki se zaveda njenega odnosa 

z dušo in njenimi občutji. Evritmijska kretnja je 

lahko prava le takrat, če človek prebudi tiste občutke, 

ki so z njo povezani. Po drugi strani pa bo človek te 

občutke lažje doživel, če naredi odgovarjajočo kretnjo, 

kakor bo tudi laže rekel A, če bo svoje telo odprl svetu, 

in U , če bo svoje ude zravnal. Oziroma, A bo teže izrekel, 

če se bo zravnal, in U teže, če se bo odprl okolici. 

Dejstvo je, da smo mi vsi danes še preveč zakrčeni in 

da je dobro za nas, če nam evritmija pomaga do živahnejšega 

duševnega življenja. Res je tudi to, da današnji 

človek včasih tako zelo teži k duševnemu, da odklanja 

vse fizično. To je seveda za življenje v fizičnem svetu 

neprimerno, ker odklanja spajanje fizičnega sveta 

s človeško kulturo, izogiba se obvladovanju zunanjih 

ovir. Zato evritmija teži k temu, da za človeka izbojuje 

najbolj popolne sposobnosti, ki jih je mogoče dobiti iz 

borbe in harmonije med fizičnim in duševnim. Njena 

smer je tista, ki jo vidimo v življenju vsakega človeka: 

z duhom prodreti v mrtvo materijo, potem pa tudi to 

samo materijo povzdigniti proti duhovnemu. Je kult 

telesa za duh in ne zapuščanje telesa zaradi duha (kot 

asketizem). Zato lahko pomaga duhu, da zaobjame telo 

in ga oblikuje, ko samo nima te moči; prav tako pa lahko 

pomaga tudi, če se mu telo premočno upira, tako da 

naredi telo voljno, pripravljeno sprejeti spremembe. V 

tem je harmonizacija, h kateri teži vsaka prava pedagogika. 

 

prevod: Marina Nuvak 


U t r i n k i 

O Čaši 

nesmrtnosti 

Učenci 8.b razreda 

Razmišljanja učencev 8. b razreda ob obravnavi 

pesmi Antona Aškerca Čaša nesmrtnosti. 

Leka iščeš mladi Abduraman, 

leka rad bi, ki nesmrtnost daje, 

pil zdravilo, ki ti večnost daje? ... 

Sam imaš jo čašo čarodejno, 

sam naredi pitje si nesmrtno! 

Čaša tvoja je – življenje tvoje! ... 

MOJA POT V VEČNOST 

Trdo delo in dati vse od sebe na poti v večnost. Večnost? Posmrtno 

življenje? Ali le spomini, ki me bodo priklenili na Zemljo? 

Telo umre, duša pa živi naprej, pravi Sveto pismo. Ali, dobra 

duša živi naprej dobro, slaba pa slabo. 

Ko bi imela sposobnost spreminjati ljudi, bi se potrudila spremeniti 

ljudi na dobro, ne le ljudi, celo človeštvo. Ne bi bilo več 

lačnih in revnih. Pravičnost, mir, ljubezen ter človeškost bi znova 

naselili svet. A vsak lahko kaj spremeni pri sebi. Vsak se lahko 

potrudi storiti nekaj dobrega vedno in povsod. A tudi najmanjša 

slaba stvar pripomore k poslabšanju. Krut svet zmore pokvariti 

duševno šibke, zato je zanje pot do večnosti zelo naporna. 

Pot v večnost ni vedno samo ravna, je tudi trnjeva, polna strahov 

in nesreč, ki pa se jih moramo naučiti premagovati in si prizadevati, 

da dosežemo zaželeni cilj. 

Zala Pribaković 

'Tvoja usoda življenja je nekje napisana, a od tebe je odvisno, 

kako jo boš prebral.' Življenje je odvisno od tebe samega, kako 

ga boš preživel. Lahko živiš srečno, kar je po moji oceni najbolj 

pomembno, ali pa zamorjeno. Pomembno je, da imaš nekoga 

rad, kateremu lahko zaupaš skrivnosti, dogodke ... 

Nekateri imajo zelo težko življenje, samo zmešnjavo pa dela 

denar. V življenju se ti dogodi veliko lepih in tudi neprijetnih stvari, 

nekateri si želijo slave, nekateri pa le srečo, kar se meni zdi 

pomembno. Vsak ima svoj cilj. Moj cilj življenja je srečna družina, 

družina, kjer se imajo med seboj radi. 

V življenju greš skozi različna obdobja. Trenutno sem v fazi pubertete, 

v kateri se je pomembno vzeti v roke. Najraje imam družinska 

srečanja na praznovanjih, takrat v srcu začutim toplino. 

Življenje je nekaj, česar ne smeš zamuditi in v potovanju skozi 

življenje spoznavaš svojo dušo. 

Tin Košir Popovič 

Želim imeti življenje, v katerem bom srečen. A sreče ne vidim 

v tem, da bi bil direktor in da bi si pridobil veliko denarja. Denar 

ni sreča! Srečen bom, ko bom imel prosti čas in bom lahko odšel 

v naravo. Rad imam otroke in upam, da mi bo dano, da jih bom 

imel. 

Zares srečen bom takrat, ko na svetu ne bo več sporov, kaj šele 

umorov, a žal mislim, da je to nemogoče doseči. Spore je treba 

reševati s pogovori in ne z nasiljem. 

Moja velika strast so gore. Brez njih bi bilo moje življenje prazno. 

V gore ne hodim zaradi osvajanja vrhov, ampak zaradi 

spoznavanja narave in druženja. V gorah se mi zdijo vsi napori 

užitek. Vem, da nihče ne razume alpinistov, ki se znova in znova 

spuščajo v nevarnosti, a jaz ne razumem nogometašev, ki letajo 

za žogo. Gore so preprosto veličastne in si zadovoljen, ko premagaš 

takega orjaka. Želim oditi v Himalajo, ne le zaradi gora, 

ampak tudi zaradi tamkajšnjih ljudi, ki so mi zgled, saj so delavni, 

vzdržljivi, preprosti in globoko verni. 

Velik izziv mi v življenju predstavlja tudi astronomija. Že od 

malih nog berem astronomske knjige, privlači me, ker odkriva 

veliko 'nedostopnih' skrivnosti. Toda nekateri astronomi, npr. 

NASA, dajejo preveč denarja za nepotrebno gradnjo rakete, ki 

bo ponesla satelit, ki jih je že preveč. Če bi NASA prenehala delovati 

in bi denar dala v dobre namene, ne bi bil nihče več lačen! 

V njihove investicije gre na bilijone dolarjev. Vsakdo nekje pretirava. 

Treba je poskrbeti tudi za revnejše ljudi in za upokojence. Preveč 

denarja gre za neumnosti. Marsikdo se pritožuje nad prispevki, 

ki gredo za starejše ljudi, a se ne zaveda, da bo tudi on 

slej ko prej v njihovi vlogi. 

Potrebno je narediti nekaj za svet in naravo, ker smo v tem 

vedno slabši. Ledeniki se topijo, izpuščamo strupene pline, vse 

zasipamo s smetmi. Narava nam daje darove, mi pa se ji zahvalimo 

z novim odpadkom. 

Želim nekaj narediti za svet! Samo kako? Sam sem prešibak. 

Mogoče uspemo skupaj. Pomagajte mi! Več rok več naredi. 

Matija Jesenko 

Velikokrat se srečamo z neprijetnimi izkušnjami. Večkrat, ko jih 

premagamo, več izkušenj z življenjem bomo imeli. Tudi če si le 

kapljica v morju, lahko spremeniš svet. Konec koncev brez tebe 

morje ne bi bilo tako polno, kot je s tabo. 

Johana Musič 


U t r i n k i 

Jan-Luka Krušič 

Iz dežele tam 

spodaj 

Po skoraj popolnem deskanju na vodi celo jutro sem 

prišel domov. Nevihta se je približevala, in to je 

pomenilo, da bo deževalo in da bom preživel čas v 

hiši. Tukaj sem torej in pišem kratek sestavek za Waldorfske 

novice. Sem zelo utrujen od deskanja in tudi moja slovenščina 

je nekoliko zarjavela, zato se vnaprej opravičujem, saj vem, da 

bi moral biti moj članek dosti boljši. 

Ko sem po skoraj 40-urnem letenju prispel v to deželo, sem že 

takoj ugotovil,da bo zelo težko, ko jo bom zapuščal. Imel sem 

prav, saj zdaj čez pet dni odhajam in občutek pred odhodom je 

težak. 

Skoraj vse tukaj je prekrasno. Družina, pri kateri bivam, je sanjska 

za vsakega dijaka na izmenjavi. Odkar sem tu se počutim kot 

doma in mogoče sem občutil kanček domotožja, ko sem odšel 

s tukajšnjo šolo v šolo v naravi. Imajo tri otroke: Nathaniel ima 

12 let, Helena 9 in Andrew 6. Ko sem jih spoznal, bi vsakemu od 

njih dodal tri leta. 

Živimo v East Hamiltonu, New Castle, pet minut teka do plaže. 

East Hamilton je tipično predmestje, hiša zraven hiše in veliko 

ulic. Ko postane vroče, se lahko kopamo v bazenu, ampak vsi 

imamo raje plažo. Tukaj je zdaj poletje in v teh treh mesecih sem 

večino prostega časa preživel na plaži. Presenetil sem samega 

sebe z deskanjem ob pol šestih zjutraj, pred odhodom v šolo. 

Ko pridem po pouku domov, in če piha veter grem, na deskanje 

z zmajem, če ga pa ni, pa surfam po valovih. Okoli 18. ure 

se odpravim s plaže, nekaj pojem in preostanek časa po navadi 

preživim ob igranju kitare ali branju knjig. 

Vsak dan z otroki ujamemo vlak in se vozimo pol ure proti podeželju. 

Šola stoji ob reki na koliščih na nekakšnem močvirju ali 

jezeru (lahko si jo pogledate na www.linuwel.com.au). 

Seveda je urnik zelo fleksibilen in vsak dan drugačen. Predmeti 

so zelo različni – zgodovina Avstralije, glasba, evritmija, tenis, 

matematika, angleščina (med angleščino sem veliko delal na 

knjigi, ki sem jo spisal, v bistvu je to kratka zgodba za otroke), 

umetnost, urjenje za reševalca - Bronze Medallion ... 

Učitelji ter učenci na šoli so pač zelo v redu. Kot velja za Avstralce, 

so vsi zelo odprti, brez živčnosti. Takoj, ko sem prispel, 

so me sprejeli odprtih rok in z nasmehom, in to velja za vse preostale 

dni, ki sem jih tu preživel. Moj razrednik je enostavno 

prečudovit. Včasih kar pozabim, da je moj učitelj, ker je tako razumljiv 

in sproščen. Jutri greva spet skupaj deskat, ker živi zelo 

blizu mene. 

Takoj, ko sem prispeli v Avstralijo, sem šel že naslednji dan z 

mojim razredom na ekskurzijo v Melbourne. Sprva je bilo zelo 

težko zaradi časovnega zamika po poletu, kar se mi je zelo poznalo, 

a sem preživel in tam doživel dosti lepih stvari. Spali smo 

v hostlu in vsak dan smo si ogledali kaj zanimivega. Sledila sta 

dva tedna počitnic, med katerimi sem z družino šel na počitnice 

v tropični Queensland. Imeli smo še en razredni izlet in ta je bil 

bolj tabor deskanja na plaži One mile beach. Deskanje ni bila edina 

dejavnost, šli smo se tudi potapljat z delfini. 

V šoli smo imeli tudi božični semenj - Fair day. Že prej sem 

omenil njihovo sproščenost, ki se je tukaj zelo poznala, a sem 

bil vseeno presenečen, kako se je fair day odlično odvil. Celotne 

priprave za fair day so bile izvedene v zadnjem trenutku, teden 

pred fair dayem in dan pred njim je bilo še vse zelo mirno. Imeli 

so coffee shop, pekli so pice, BBQ, pekli torte (vsaka družina 

je spekla vsaj eno torto za prodajo), razstava zvezkov, prodaja 

Steinerjevih knjig, vožnja s kanuji, dosti različnih stojnic, največji 

dogodek pa je bila dražba. Jaz sem delal v coffee shopu. 

Šolsko leto se je za njih zaključilo in pred koncem je vsak razred 

predstavil igro. Moj razred je igral Shakespearjevega Macbetha 

in smo se odrezali zelo dobro. Jaz sem igral eno izmed čarovnic 

in zelo mi je bilo všeč, da smo imeli dim, odlične luči, kostume ... 

Vidimo se spet v Ljubljani! 

Pouk poteka vsak dan enako za vse razrede, od 1. do 10. razreda 

– od petnajst do osmih do pol treh. Že kaki dve leti nimajo 11. 

in 12. razreda (pri nas 3. In 4. letnik), ker primanjkuje učencev. 

Čeprav sem bil v desetem razredu, sem se naučil veliko novih 

stvari, saj obravnavajo čisto drugačno snov (razen pri matematiki). 

Primer urnika za en dan: 

- Ob 8.45: matematika in potem angleščina, 

- ob 10.40: morning tea time (po naše malica), 

- ob 11h: zgodovina do 12:30, 

- Lunch time (kosilo) do 13:30 in potem kakšna bolj sproščena 

popoldanska dejavnost (plaža, bazen, tenis, telovadnica 

... ). 


U t r i n k i 

Igor Velepič 

Petje na božičnih 

semnjih 2011 

Pevski zbor staršev in učiteljev 

Waldorfske šole Ljubljana 

Bila je že ustaljena tradicija zbora, da smo po 

zaključnem koncertu na našem božičnem semnju, 

začinjenem s še mnogoterimi drugimi zadolžitvami 

ta dan, odšli na obisk v druge waldorfske šole na njihove 

semnje, kjer smo razen obveznega koncerta lahko zgolj uživali 

na paši ter v druženju in obiskih znamenitosti ... Tako smo 

obiskali Dunaj, Brno, Celovec (dvakrat), Maribor in Gödolö 

na Madžarskem. Zanimivo je videti druge waldorfske šole, še 

posebej pa posebnosti semnjev. 

Letos smo koncert v soboto zvečer ob 18. uri pred polno 

novo evritmijsko dvorano pripravili iz slovenskih šaljivih 

ljudskih in umetnih zborovskih pesmi. Imeli smo tudi dva 

gosta, Uroša Rakovca na kitari in lutnji, ter Marka Brdnika 

na harmoniki, ki sta se izkazala z lastnimi skladbami ter 

vse navdušila. Pri zboru sta bila solista Breda Pavlovič in 

Milan Capuder. Predvsem smo izkusili, da se v novi dvorani 

zelo dobro poje. Po koncertu smo imeli še nekaj tradicionalnega 

druženja v spodnji dvorani. 

Naslednji teden pa se je manjša zasedba zbora (17 duš) 

kar z avti odpravila do Budimpešte in naprej v tradicionalno, 

baročno mesto Vac ob Donavi. Tja smo bili povabljeni, 

da izvedemo božični koncert na njihovem semnju. 

Bdenje nad komunikacijo in logistiko je tokrat prevzela ga. 

Pavlovič! Odšli smo v petek takoj po pouku oz. po službah 

in v Vacu zvečer prespali pri družinah! Po vrsti smo bili 

navdušeni nad urejenostjo domov, prijaznostjo in izrazito 

gostoljubnostjo! Povečini so bile to družine s tremi ali več 

otroki, ki zelo stojijo za delovanjem waldorfske šole. Šola 

ima osem razredov in so se v nove prostore (kjer gostujejo v 

nekdanjih vojaških stavbah) preselila poleti letos. Gradnja 

je sicer bolj realsocialistična, so pa učilnice krasno urejene 

in poslikane. Bazar se precej razlikuje od našega; veliko je 

ličnih izdelkov spretnih rok, predvsem iz nepredene volne. 

Restavracija je bila le blaga senca naše, srečolova nimajo, 

labirinta tudi ne, imeli pa so izvrsten umetniški program. 

Najprej je bil nepozaben nastop osnovnošolske tolkalne zasedbe, 

potem pa še cirkusa in plesov ter tudi petja. Mi smo 

se na koncertu ob 13. uri predstavili s sklopom slovenskih 

ljudskih in sklopom slovenskih božičnih ter koledniških 

pesmi. Še prav posebej je bilo občinstvo navdušeno nad 

Milanovimi soli! 

Srečali smo kar nekaj znanih waldorfskih obrazov. Popoldne 

smo se odpeljali še v krasen stari center mesta in 

si privoščili par posladkov. Zapeli smo v znameniti slaščičarni, 

pa v eni jurti (mongolski šotor, postavljen na trgu za 

zabavo in prireditve) in seveda v njihovi markantni in mogočni 

stolnici – tam je bilo petje še posebej v užitek! Veseli 

in hvaležni smo prišli domov okrog polnoči. 

Za naslednjo soboto pa smo se tudi odzvali na vabilo celjske 

waldorfske šole, da pridemo napravit njihov prvi božični 

semenj še bolj svečan. Večina nas je bila prvič na tej 

šoli in smo bili navdušeni, kako lepo je umeščena v naravo. 

Nekaj pesmi smo zapeli na svečanem odprtju, koder sta 

imela slavnostne nagovore g. Kordiš in g. Štrajhar. Z dvema 

prisrčnima pesmicama je k ljubkosti otvoritve prispeval 

prvi razred celjske šole (15 učencev in učenk). Nato smo še 

nekaj pesmi zapeli na stopnišču ob jaslicah. Gneča je bila 

velika, znancev pa premnogo. Gospa Nuvak nas je potlej 

peljala na kavo še v kavarno hotela Evropa sredi starega 

mesta. Še en zelo lep (waldorfski) dan! 

Naslednje leto nas seveda čaka nov koncert na našem bazarju, 

zatem pa zopet obisk ene od waldorfskih šol, najverjetneje 

v Italiji. 

Da ne pozabim: vsi starši ste lepo povabljeni, da se 

nam pridružite, saj nas v letu 2012 čaka še turneja v Anglijo 

(junij) in morda v Argentino (oktober)! Vaje so vsak 

torek zvečer ob sedmi uri v evritmijski dvorani. Lahko 

pridete tudi zgolj poslušat ali pa kaj vprašat oz. se kaj pomenit. 

Prisrčno vabljeni! 


U t r i n k i 

Marina Nuvak, pomočnica v 1.b razredu 

Prva razreda na 

plavalnem tečaju 

Lepo jih je bilo opazovati, ko so premagovali 

svoj strah pred tem, da bi v vodo potopili tudi 

glavo, a je vsem uspelo. 

Priznati moram, da me je kar malo skrbelo, kako 

bodo naši malčki iz prvih razredov opravili 

plavalni tečaj, ki ga organizirajo na bazenu 

Tivoli, saj so to šestletniki, pravzaprav še vrtčevski otroci. 

Z nekaj nezaupanja sem prišla prvi dan na avtobus, ki 

nas je pričakal že zelo zgodaj, dvajset čez sedem. Otroci 

so bili dobre volje, kljub zgodnji jutranji uri navdušeni, 

da se bodo lahko kopali. In tako je bilo vsak dan. Dva 

tedna smo dan za dnem pridno obiskovali kopališče 

Tivoli. Učitelji plavanja so bili prijetni mladi ljudje, z 

našimi otroki so ravnali lepo in prijazno. Otroci so se 

v vodi pravzaprav ves čas igrali in vsak v svojem ritmu 

splavali. Nekateri med njimi so z znanjem plavanja že 

prišli, nekateri so potrebovali samo še nekaj malega 

vaje, nekateri pa so splavali v malem bazenu, vsak po 

svojih trenutnih zmožnostih. 

Tudi v garderobah smo imeli posebne vrste vajo - 

kako poskrbeti za svoja oblačila, kako se čim hitreje 

preobleči, si posušiti lase. Moram reči, da so se otroci 

odlično odrezali. Prvi dan je bilo še nekoliko konfuzno, 

drugi dan pa je že vsakdo imel svoje obleke lepo 

na svojih obešalnikih. Vsak dan so nam pri tem pomagale 

tudi pridne mame, ki so spretno sukale fene, 

da so imeli otroci čim prej suhe lase. 

Na koncu so otroci svoje znanje lahko pokazali tudi 

svojim staršem. Priznanja (delfinčke), so dobili vsi, 

samo v barvi so se razlikovali. Moram reči, da smo 

vsi skupaj preživeli dva prijetna tedna druženja na 

bazenu. 


U t r i n k i 

Marina Nuvak 

Božični semenj 

2011 

Kot že dvajset let do sedaj, je tudi to leto prav 

hitro prišel čas, da na naši šoli pripravimo 

tradicionalni božični semenj. Kljub našim 

vsakoletnim zaobljubam po zaključku semnja, da bomo 

naslednje leto s pripravami resnično začeli dovolj zgodaj, 

so tudi to leto delavnice nekako težko stekle. Verjetno je to 

povezano tudi z dejstvom, da se je septembra in oktobra z 

božičnim časom nekoliko težko povezati. 

Kakorkoli, verjetno se bodo z mano strinjali mnogi 

starši, učitelji in obiskovalci, če rečem, da je bil tudi 

to leto naš semenj zelo lep. In prinesel nam je tudi nekaj 

izkupička, s katerim bomo lahko popestrili oziroma 

izboljšali naše delo na šoli. Pa vendar, tisto, kar se je 

meni zdelo pomembno, je, da smo si vsi, starši, učitelji, 

učenci in dijaki, prizadevali skupaj pripraviti lep dogodek, 

ki nam bo ostal v lepem spominu in ki je s svojim 

vzdušjem vse nas popeljal v predbožični in prednovoletni 

čas. 

Sodelujoči smo se trudili vanj vnesti veliko dobre volje 

in entuziazma, kar je bilo mogoče čutiti tako na naših 

stojnicah kot v restavraciji, ki so jo odlično speljali 

starši in učitelji srednje šole, v kavarni in čajnici, ki so 

ju zelo zavzeto vodili naši dijaki, ter na mnogih drugih 

točkah, ki smo jih starši in učitelji skupaj pripravili 

za naše malčke, za učence in dijake pa tudi za otroke 

naših obiskovalcev. 


Človek je vsako leto znova presenečen ob pogledu na 

neverjetno dogajanje v petek popoldne. Šola postane 

eno veliko mravljišče. Vsakdo vleče svojo mizo ali stol, 

da skupaj pripravijo prodajno sobo, pripravljajo prodajne 

izdelke itd. Drugi obešajo okraske, da bo šola lepo 

okrašena. Skupina staršev in učencev reže smrečje, 

da bodo naslednji dan gostje lahko spletli svoj venček. 

Tretja skupina iz podstrešja prinaša obešalnike za garderobo. 

Tam spodaj v kotu pripravljajo labirint. Čisto 

nekaj novega so si zamislili in vsi nestrpno pričakujemo, 

kako navdušeni bodo otroci. Jedilnica se kaj hitro spremeni 

v restavracijo in nekateri starši že prinašajo dobrote 

iz domače kuhinje. Tudi naši dijaki z veliko vnemo 

pripravljajo svoje točke – kavarno, čajnico, WOW-day. 


Tam zgoraj v drugem nadstropju, skupinica staršev 

pripravlja vilinsko hišico za naše najmlajše, vzgojiteljice 

pa ob pomoči staršev za njih pripravljajo škratkovo 

deželico. 

Del šole pripravimo tudi za naše goste. Vsako leto 

povabimo naše prijatelje, Demeter in bio-dinamične 

kmete, pa tudi ekološke kmete. Povabimo tudi druge 

goste, ki lahko nam in našim staršem ponudijo izdelke 

iz naravnih materialov. Z veseljem se udeležijo našega 

semnja, saj tukaj najdejo veliko somišljenikov. 

In ko človek ta dan pozno zvečer zakroži po šoli, ne 

more verjeti svojim očem. Toliko lepega lahko tukaj 

vidi! Nikjer ni kiča, ki bi slepil otroške oči. Vse to je 

bilo narejeno za naše mlade, ki jim želimo privzgojiti 

občutek za estetiko ter tisto, kar je najbolj pomembno, 

občutek pripadnosti. 

Kajti zavest, da v tem evforičnem svetu nisi povsem 

sam, da imaš tako veliko družino, daje mlademu človeku 

čisto drugačno percepcijo njegove življenjske perspektive. 

Bolj pogumno lahko stopa v svet, lahko ga 

tudi pomaga spreminjati na bolje! 

Vsi sodelujoči pri pripravah smo se seveda tam nekje 

v globini naših src tega zavedali. Zato smo s takim navdušenjem 

pripravljali ta veliki dogodek. Hvala vsem. Pa 

vendar so tukaj verjetno zahvale odveč, kajti prava zahvala 

vsem nam je nekaj, na kar je potrebno čakati 

kar nekaj let. Najlepšo 'zahvalo' dobimo namreč šele 

potem, ko vidimo, da so naši otroci odrasli v pokončne 

in pogumne ljudi, ki bodo pomagali graditi zdrav svet 

z zdravimi načeli. Nekateri med nami imamo srečo, saj 

smo to že dočakali. Zato vemo, da se je vredno vsako 

leto znova potruditi, četudi je človek ob koncu dogodka 

zelo utrujen in prepričan, da tega ne bo več zmogel. 


Wa l d o r f s k a š o l a C e l j e 

Cita Majcen Kovačič 

Božični semenj 

v Celju 

Prvi božični semenj, ki pristoji enemu razredu, 

je za nami. Domov smo se vrnili z nasmehom 

na obrazu. Zadovoljni otroci, starši, učitelji in 

obiskovalci. A začnimo na začetku. 

Pred štirimi meseci, na začetku šolskega leta, smo se 

starši med seboj slabo poznali, družil pa nas je skupni 

cilj, to so otroci v prvem razredu. 

Nad idejo o božičnem semnju smo bili navdušeni, 

hkrati pa malo v dvomih ali bomo sami uspeli narediti 

darila, ki bodo primerna za prodajo. Na starševskih večerih, 

kjer smo izdelovali palčke, polstena mila ter novoletne 

okraske, smo se vedno od srca nasmejali, hkrati 

pa v sebi odkrivali veščine šivanja in ročnih spretnosti. 

In prišel je dan pred semnjem, ko je bilo potrebno šolo 

preobraziti v praznično preobleko. S skupnimi močmi 

smo starši in učitelji okrasili hodnike, zbornico spremenili 

v kavarno pri veselem Grudnu, razred pa je za en 

dan postal prodajalna s prostorom za delavnice in lutkovno 

predstavo. In ker brez dobrih vil ne gre, ni manjkala 

niti vilinska hišica, iz katere so otroci prihajali s 

posebnim čarom v očeh. 

Z jasnim ciljem, voljo in skupinskim delom smo uspeli 

pričarati otrokom in sebi čaroben dan. Vsem želimo, da 

bi jih bilo tudi v prihajajočem letu čim več. 



O E M a r i b o r 

Branka Škrjanec 

Božični bazar v 

Mariboru 

Ko se začne narava nagibati globoko v jesen, 

pridelki so pospravljeni, zemlja, rastline in 

živali se odpravljajo na zaslužen počitek,dnevi 

so krajši, ure svetlobe se umikajo uram teme – to je čas, ko 

se starši in učitelji večkrat srečamo ob večerih, ob prijetnem 

klepetu, izmenjavi izkušenj, predvsem pa ob izdelovanju 

prelepih izdelkov, namenjenih prodaji na tradicionalnem 

božičnem bazarju. 

Tudi letos je bilo tako. Nekaj delavnic so organizirali 

in vodili celo starši sami. Otroci so v jutranjem in popoldanskem 

varstvu ter pri urah ročnih del vztrajno 

ustvarjali prave umetnije, tako da so se nekateri kar 

stežka ločili od svojih stvaritev. 

V petek popoldan smo starši, učitelji in učenci s skupnimi 

močmi dokaj hitro pripravili razrede in okrasili 

šolo. 

In nato je prišel težko pričakovan dan. V kuhinji je 

bilo že navsezgodaj živo. Starši so prinašali doma pripravljene 

dobrote. Hodnik se je spreminjal v ulico stojnic, 

obloženih z zdravimi, naravi prijaznimi pridelki in 

izdelki. 

Opoldan se je za trenutek ustavil čas. Nato pa je šola 

na široko odprla svoja vrata, da sprejme goste in jim 

ponudi preživeti dan, drugačen od vsakdana. 

Začeli so prihajati prvi gostje in tako je bilo vse do 

poznih popoldanskih ur. 

Nekateri so se sprehodili med stojnicami, kaj kupili. 

Druge je pritegnil vonj po iglavcih, citrusih , cimetu ... 

in so si naredili svoj adventni venček. Pri izdelavi svetilk, 

voščilnic in pletenju zapestnic so se lahko obrnili 

po nasvet k našim petošolcem, ki jim gredo ročna dela 

dobro od rok. Spet tretje je zanimalo, kakšen je pomen 

ritma v vsakdanjem življenju in so se udeležili predavanja. 

Šestošolci so vam s prodajo srečk omogočili, da 

'preizkusite svojo srečo'. Predšolski in otroci nižjih razredov 

so skupaj s 'tetami' izdelovali svečke. 


Lahko so se sami ali v družbi svojih staršev poigrali v 

igralnici, kaj narisali, ali pa prelistali kakšno knjigico. 

V čarobni svet jih je popeljala pravljica o Angelčku in 

zvezdici. 

Izobraževanje za waldorfske 

učitelje Ljubljana 

Za lačne želodce so poskrbeli starši četrtošolcev, ki so 

vam prijazno postregli z okusno joto in ričetom.Le malokdo 

se je lahko uprl vonju po sveže kuhani kavi, ki se 

je širil iz kavarne, kjer so naši osmošolci skupaj s svojimi 

starši ponujali dobrote z željo, da bi bil izkupiček, 

namenjen končnemu izletu, čim višji. V čajnici, v drugem 

nadstropju, pa so ob zvokih glasbe naših učencev 

lahko posedeli tisti, ki so si zaželeli bolj miren, intimen 

kotiček. Za to so poskrbeli sedmošolci. 

Dan smo zaključili v jedilnici s skupnim petjem božičnih 

pesmi ob spremljavi kitare in klavirja. 

Najlepše se zahvaljujemo vsem, ki ste nas obiskali. 

Upam, da ste se imeli lepo. Hvala tudi staršem, učencem 

in učiteljem za pomoč in podporo. Brez vas ne bi 

bilo bazarja. Želimo vam lepe, mirne praznike. Preživite 

jih kar se da v duhu ljubezni. 

Herojski trenutek 

Dostojevski, Petersburg, Semenovski trg, 

22. decembra 1849 

Zadnja minuta življenja 

Le redki vedo, kdaj je to. 

Ko ti pogled zastira črnina 

in ostaneš sam s svojimi mislimi. 

Zadnja minuta življenja. 

Kot film se ti zavrtijo dogodki preživelih dni. 

Tu ni obžalovanja, samo repriza. 

Od otroštva, staršev, bratov in sestra, 

žene ali moža, 

prijateljev in še koga. 

Zavrte se ti dogodki, ki si jih z radostjo 

najbolj globoko nosil v sebi 

in tudi tisti, ki so te pekli in boleli. 


Telo v temi napeto pričakuje konec. 

Sprijaznjen z usodo, skoraj si že tam v temi. 


STOJTE. 

Telo oživi, srce hitreje bije, 

kri spet postane rdeča in 

začne tiho popevati. 

Oči, ki so bile zastrte s črnino, 

začutijo pozdrav večne svetlobe. 

Svet se ti približa in ti si eno z njim. 

In padeš na kolena pod težo življenja ... 

Sonja Hudeček 


I z š o l s k i h k l o p i 

Iča Marušič 

Skozi ustvarjalnost 

do razumevanja 

V 

osmem razredu so pred nami nove sile. Srednji 

vek razdira, dokazuje in zanika, se spreneveda 

in razkriva, hkrati pa je pomemben čas prevzgoje 

človeških vrednot. Zato je to primeren čas za postavljanje 

samosvojih kvalitet posameznika. 

Željene snovi se združujejo z osebnostjo in čakajo, da 

jih ta oblikuje v tisti pravi notranji potencial. Ta potencial 

je v otroku največkrat skrit, pred nami in njim 

samim. Z njim se srečamo kot po čudežu. Hvaležni smo 

za trenutke ustvarjanja iz samega sebe, uživamo v lepoti 

in neposrednosti. Na ta način ustvarjamo več kot 

samo snov. Zanjo iščemo odziv, želimo rzširiti in obogatiti 

razumevanje. 

V času svetilk smo obiskali dom za ostarele in s starostniki 

preživeli kar nekaj ur. Zanje smo izdelali svetilke, 

spekli pecivo in jim prebrali zgodbe. Pri religiji 

in etiki smo se pogovarjali o tem, kar smo doživeli. Pri 

epohi slovenščine smo skozi jezik raziskovali besedo. 

Beseda, ena brez druge, ne pomeni veliko ... ali pač? 

Otroci so zapisali svoja doživetja. 

Beseda 

Beseda v človeku je, 

ki vsak dan se odpre, 

ko človek zbudi se. 

Beseda je misel, 

ki v tebi živi, 

se rodi, odtuji 

in nekoga razveseli. 

Beseda v tebi zori, 

in ko na dan prihiti, 

se nekaj zgodi, 

da vse izgubi, razpusti 

ter pot svojo naredi. 

Nato hitro ti druga v misel skoči, 

te razveseli, a hitro nazaj odhiti. 

To se z besedami zgodi. 

A jaz sem ta, 

ki odloča, kam bo beseda šla. 

Ali bo v meni ostala 

ali si bo prijatelja poiskala? 

To je v življenju vse, 

kar o besedah pomembno je. 

Valentina Glavica 

Sam 

Sam, popolnoma sam, 

v svojem svetu neprepoznan, 

se zavedam in vidim stvari, 

ki jih sploh ni. 

Življenje teče kot ura in voda in čas, 

dogodkov različnih obsuje te plaz, 

zvok izginja in neodločen sem jaz. 

Slika življenja je le še portret, 

hočem živet in hočem umret. 

Na modrem nebu dneva, 

zvezda se odbliskava 

in sporoča, da vse in nič je res. 

Čustva podivjajo, 

odpirajo se vedno večja vrata, 

med njimi pa zelena trata, 

a jaz ne čutim, 

da mehka je kot vata. 

Dvigam se visoko nad oblake 

in dostikrat srečam nebeške vlake, 

ki se preganjajo brez burke in vleke. 

A ko se vsega spet zavem, 

ležim na cesti ves prezebel in okamenel. 

Srečanje 

Gabriel Kovačič 

Srečujemo se z vsem: s predmeti, z osebami, z živalmi, pa tudi 

s situacijami, v katerih smo ta trenutek. Primer: moje srečanje s 

težavo, napisati moram spis. 

Srečanja so naključna, načrtovana ali pa brez njih ne gre. Srečanja 

so tudi različna, površna, dolgočasna, lahko nas razjezijo 

ali razveselijo. Ko se srečamo po naključju z nekom ali nečim, to 

pomeni, da srečanje ni načrtovano, lahko imamo pripomočke, ki 

ublažijo ta neprijetna srečanja, kot so dežnik ali topla bunda ... 

Srečamo se pravzaprav z vsem, kar zagledamo, začutimo, zavohamo. 

Da smo se z nečim srečali lahko povemo, če tega prej 

nismo npr. vonjali, videli, čutili. Če je to več čas z nami, je bilo to 

srečanje tisti hip, ko smo se tega dotaknili, povohali, pogledali 

itd. 

Srečanje je vsakodnevno. Vsak ga pozna, vsi so ga že doživeli, 

pa vendar je skrivnost. Veliko stvari glede tega sploh ne vemo. 

Zakaj smo se srečali? Je prišlo do tega po naključju? Kaj se zgodi, 

ko se srečamo? Še veliko je vprašanj. 

Jaz sem se sedaj srečal s tem, da vemo samo to, da se srečanje 

začne v trenutku, ko tisto začutimo, zagledamo, zavohamo itd., 

in se konča, ko tega več ne voham, gledamo, slišimo ali zaznavamo. 

Srečanja se lahko tudi prikrivajo. Srečamo se tudi s pogovorom. 

Zelo veliko še ne vemo o srečanjih. 

Istok Cerić

Waldorfske novice - Zima 2011

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?