Waldorfske novice - Poletje 2012

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

poletje 2012, zaporedna št. 74 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41 

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775 

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si 

Izdajatelj: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje 

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909 

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474 

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš, 

Mario Čuletić 

OE MB Mateja Jobstl 

OE Celje Boštjan Štrajhar 

Sodelavci: 

Magda Mlekuž, Lidija Habinc Perko, 

Jana Dagarin, Marjeta Privšek, 

Vera Grobelšek, Jasna Soršak in 

učenci 7.r 

OE Maribor: 

Metka Wherry, Andreja Pliberšek, 

Elena Begant, prispevki 8.r 

Fotografije: 

Damjan Brajnik, Marina Nuvak, Arhiv WŠL 

Naslovnica: 

Damjan Brajnik 

Lektoriranje: 

Klemen Lah 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net 

Kazalo 2 

Namesto uvodnika 3 

Konferenca: Skrivnost ustvarjalnosti 3 

Iz tujega tiska 6 

Vrnimo našim otrokom igro 6 

Puberteta pred desetim letom 9 

Zdravljenje duševne vročice otrok 11 

Utrinki 12 

Olimpijada ali čas brez vojne 12 

'Nobody messes around with us' 14 

Trnuljčica, prebudi se! 15 

Šolski vrt na barju 17 

Projekt barjanska njiva 18 

Med rogljički in plastičnimi kapicami 19 

OE Celje 19 

Pomembna so vprašanja, ne odgovori 19 

OE Maribor 21 

V waldorfski šoli je vel angleški veter 21 

Človek 22 

Moja prva epoha kemije 23 

Z Nobelovimi nagrajenci za mir 24 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov 

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem 

avtorja. 

ISSN 1854-0430 

2 Waldorfske novice poletje 2012 

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport

N a m e s t o u v o d n i k a 

MEDNARODNA KONFERENCA 

SKRIVNOST 

USTVARJALNOSTI 

Sodobna družba pričakuje in zahteva ustvarjalnost 

na vseh področjih življenja. 

Glavni cilj šole bi torej moralo biti odkrivanje, 

prebujanje in spodbujanje ustvarjalnih zmožnosti 

mladega človeka. 

Pridružite se nam na predavanjih, umetniških 

nastopih, okrogli mizi in delavnicah, 

ki bodo osvetlili pomen ustvarjalnosti v izobraževalnem 

procesu. 

V četrtek, 13. septembra in 

v petek, 14. septembra 2012, 

v Ljubljani. 

Svet poganja ustvarjalnost 

Ustvarjalnost, sposobnost ustvarjanja novih smiselnih 

oblik in vsebin, je danes odločilna sila, ki vpliva na 

vsa področja življenja, tako zasebna kot poslovna. V 

vseh vejah industrije, od mode, avtomobilizma do proizvodnje 

hrane, so najbolj uspešni tisti, ki imajo ideje, 

voljo in sposobnost, da te ideje udejanijo, in po¬gum 

za spremembe. Države, katerih državljani so sposobni 

izražati svojo notranjo ustvarjalno silo, so med najbolj 

uspešnimi v gospodarstvu, izobraževanju, kulturi in 

umetnosti, športu ... 

Največje in najzahtevnejše vprašanje v izobraževanju 

je, kako vzpodbujati ustvarjalnost tako pri učencih kot 

pri nas, učiteljih. Kako ustvariti prostor, kjer bo ustvarjalna 

sila lahko zacvetela? Končni cilj vsakega uči¬telja 

je, da s svojo lastno ustvarjalnostjo odpre prostor za 

ustvarjalnost učencev in razvoj njihovih talentov. 

Ko se spopadamo z zapletenim vprašanjem ustvarjalnosti 

in s tem, kakšno je njeno mesto v šolah, ne 

išče¬mo sijajnosti, ki ločuje nekaj izjemnih posameznikov 

od večine. Iščemo tisto, kar je moč najti v vsakem 

od nas – ustvarjalnost kot notranjo potrebo, vsakdanjo 

ustvarjalnost, ki daje življenju večji namen in smisel. 

Danes vedno bolje razumemo, da učenci lahko veliko 

pridobijo med poukom, ki vključuje umetnost. 

Umetnost pomaga pri razvijanju matematičnih spretnosti, 

pismenosti, sposobnosti odločanja in socialne 

prilagodljivosti. Verjamemo, da vsestransko umetniško 

udejstvovanje pripomore k razvoju ustvarjalnosti, 

uspešnosti v izobraževanju in razvoju poklicne poti ter 

k izpolnitvi in osmišljanju življenja. 

Na predavanjih, ki se bodo zvrstila v četrtek in petek, 

13. in 14. septembra 2012, bodo ugledni mednaro¬dni 

strokovnjaki različnih pedagoških usmeritev osvetlili 

pomembnost raznolikih vidikov ustvarjalnosti. Na 

okrogli mizi bodo o ustvarjalnosti razpravljali znani 

Slovenci. Predstavljene bodo tudi umetniške vaje, ki 

bodo udeležencem služile kot praktičen primer umetniških 

dejavnosti v šolah. 

Mednarodna konferenca je namenjena vsem, ki se 

ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem od predšolskega 

obdobja do univerze: pedagoškim delavcem, svetovalnim 

delavcem, ustvarjalcem, poslovnežem, študentom 

pedagoških in umetniških študijev, staršem in vsem 

drugim, ki jih ta tematika zanima. Posebej zanimiva je 

tudi za vse tiste, ki sodelujejo pri oblikovanju programov 

izobraževanja strokovnih delavcev v vrtcih in šolah. 

Okvirni urnik konference 

Četrtek, 13. 9. 2012, od 15:00 do 21:00 

14:00–15:00 prihod in registracija udeležencev 

15:00–15:05 dobrodošlica 

15:05–15:20 glasbena otvoritev konference 

Marimba kvartet 

(Petra Vidmar, Katarina Kukovič, 

Lovro Ašič, Vid Ušeničnik) 

15:20–16:30 predavanje: Napredni in cvetoči družbi 

naproti: ustvarjalnost v razredu, 

David Brierley 

16:30–17:00 odmor 

17:00–18:00 praktično delo: skupno slikanje, 

Mali Roald 

18:00–18 45 prigrizek 

18:45–20:00 predavanje: Kreativnost in zdravje, 

Martina Leibovici-Mühlberger 

20:00–21:00 umetniški program 

Petek, 14. 9. 2012, od 9:00 do 18:45 

9:00–9:20 pevski nastop udeležencev seminarja 

za waldorfske pedagoge iz Zagreba 

in Ljubljane, vodi Mary Barratt-Due. 

9:20–9:30 povzetek prejšnjega dne 

9:30–10:15 predavanje: Prebujajoča kreativnost, 

Christopher Clouder 

10:15–10:45 odmor 

10:45–12:30 okrogla miza z vabljenimi gosti, 

vodi Manca Košir 

12:30–14:30 kosilo 

14:30–15:45 predavanje: Ustvarjalna etika, 

Manca Košir 

15:45–16:15 odmor 

16:15–17:30 predavanje: Kreativnost kot življenje 

samo, Leon Lojk 

17:45–18:45 zaključek z vsemi predavatelji 

Waldorfske novice, poletje 2012 3

Predavatelji 

DAVID BRIERLEY (Norveška) 

Ima več kot 40 let izkušenj na področju izobraževanja na 

vseh nivojih, predvsem na področju poučevanja mladih in 

dela z učitelji. Je soustanovitelj Rudolf Steiner University College 

v Oslu, Škole za sutra v Zagrebu in Šole za življenje v 

Sloveniji ter gostujoči predavatelj na univerzah in pedagoških 

inštitutih po svetu, član Platforme za inovacije in izobraževanje 

fundacije Botin iz Španije, svetovalec organizacij, ki se zavzemajo 

za reformo izobraževalnih praks v skladu s sodobno 

potrebo po negovanju tistih sposobnosti, ki izvirajo iz vrednot 

človečnosti. 

CRISTOPHER CLOUDER (Velika Britanija) 

Univerzitetni in srednješolski učitelj, gostujoči predavatelj, 

predsednik združenja waldorfskih (Steinerjevih) šol Velike 

Britanije in Severne Irske, ustanovitelj in direktor ECSWE - 

Evropskega združenja waldorfskih (Steinerjevih) šol. Ima bogate 

izkušnje pri delu z otroki in za otroke s posebnimi potrebami. 

Je tudi avtor številnih knjig s področja pedagogike, za 

katere črpa gradivo iz svojih bogatih dolgoletnih izkušenj kot 

waldorfski učitelj. Kot predsednik mednarodne organizacije 

»Zavezništvo za otroštvo« (Alliance for Childhood) pa nastopa 

kot neutruden zagovornik pravice otrok do kvalitetnega in 

ustvarjalnega otroštva. 

MARTINA LEIBOVICI-MÜHLBERGER (Avstrija) 

Ginekologinja in porodničarka, doktorica psihosomatske 

in psihoterapevtske medicine s psihoterapevtsko licenco in 

licenco za socialno svetovanje, mediatorka, direktorica raziskovalno 

svetovalno izobraževalnega centra ARGE (Erziehungsberatung 

und Fortbildung GmbH) na Dunaju, ki se ukvarja 

z mladostniki in družinami, svetovalka številnih mednarodnih 

združenj, ki se ukvarjajo s človeškimi viri in sociokulturološkimi 

raziskavami. 

LEON LOJK (Slovenija) 

Psihoterapevt s slovensko in evropsko diplomo, senior inštruktor 

inštituta Williama Glasserja, ustanovitelj in dolgoletni 

predsednik Evropske zveze za realitetno terapijo in 

soustanovitelj Slovenske krovne zveze za psihoterapijo ter 

Slovenskega društva za realitetno terapijo. Zaslužen je za priznanje 

realitetne terapije kot znanstveno potrjene metode s 

strani Evropske zveze za psihoterapijo. Ima bogate izkušnje 

tako na področju raziskovanja in izobraževanja kot tudi na 

področju svetovalnega dela. 

MANCA KOŠIR (Slovenija) 

Dolgoletna predstojnica Katedre za novinarstvo in ustanoviteljica 

ter do upokojitve predavateljica predmeta Socialna 

in novinarska etika na Fakulteti za družbene vede Univerze 

v Ljubljani, avtorica šestnajstih znanstvenih, poljudnoznanstvenih 

in publicističnih knjig ter stotine člankov, ustanoviteljica 

ter predsednica Gibanja za trajnostni razvoj Slovenije, 

prostovoljka hospica, mama in waldorfska babica. 

Do začetka konference lahko pride do določenih 

sprememb v urniku. Vse morebitne spremembe bodo 

objavljene na spletni strani organizatorja. Hvala za 

razumevanje! 

Umetniški del 

DAG ASLAKSRUD (Norveška) 

Arhitekt, šolal se je na Akademiji za arhitekturo v 

Oslu. Svoje življenje je posvetil poučevanju, 25 let dela 

kot srednješolski razrednik in učitelj slikanja. 

MARY BARRATT-DUE (Norveška) 

Glasbena pedagoginja s 25-letnimi izkušnjami na področju 

učenja glasbe (klavir in zborovsko petje); izobraževala 

se je na Akademiji za glasbo v Oslu, ima znanja 

s področja evritmije in zdravilne evritmije, je docentka 

glasbe in giba na Rudolf Steiner University College v 

Oslu. 

MALI ROALD (Norveška) 

Sikarka in pedagoginja, izobraževala se je na Akademiji 

za umetnost in dizajn v Bergnu na Norveškem in 

v slikarski šoli v Goetheanumu v Švici. Docentka na 

Rudolf Steiner University College v Oslu, vodi študij 

umetnosti za učitelje. 

Prijave 

Prijave sprejemamo na elektronski naslov: 

waldorfska.sola-dogodki@waldorf.si ali po telefonu 

na številko 01 28 222 40 (od 8.00 do 14.30 ure). 

Kontaktna oseba je Karmen Bezgovšek. 

Pišite nam ali nas pokličite za vse podrobnejše informacije 

o konferenci. Prijavnica je objavljena na spletni 

strani www.waldorf.si. 

Poskrbljeno bo za konsekutivno prevajanje predavanj 

v tujih jezikih. 

Vse morebitne spremembe v programu konference 

bodo objavljene na spletni strani organizatorja 

Kotizacija 

Konferenco sofinancirata EU-program Jean Monnet 

in Zavod za šolstvo Republike Slovenije, zato vam lahko 

omogočimo ugodnejšo ceno: kotizacija za dvodnevno 

udeležbo na konferenci znaša 80 € in jo plačate ob 

prijavi na TRR SI56 3300 0000 5365 255, sklic 1309. 

Vsak udeleženec dobi potrdilo o udeležbi na 

konferenci. 

Možnost zgodnje prijave! 

Za prijavljene do 30. 7. 2012 znaša kotizacija za dvodnevno 

udeležbo 60 €. 

V ceno je vštet prigrizek v četrtek in petek ter kosilo 

v petek, morebitna nočitev in parkirnina nista všteta 

v ceno. 

Veselimo se srečanja z vami! 

4 Waldorfske novice poletje 2012


I z t u j e g a t i s k a 

Lory Hough 

Einstein morda 

nikoli ni uporabljal 

spominskih kartic, 

je pa verjetno 

gradil trdnjave 

Vrnimo našim otrokom igro 

Ta naslov je na nek način skoraj smešen: 

predstavljajte si mladega Einsteina z divje 

plapolajočimi lasmi, kako materino ogrinjalo 

vrže preko stolov in se plazi podenj. 

Toda Elizabeth Goodenough se naslov ne zdi prav nič 

smešen. Današnja družba se trudi svoje otroke spremeniti 

v male Einsteine. Tako zelo jih zaposluje, da 

prosta igra, ki je pomembna za zdrav otrokov razvoj in 

ki je za gospo Goodenough sveta, zelo hitro izginja iz 

njihovega življenja. 

To lahko kaj hitro vidimo tudi sami, le nekoliko se 

popeljemo naokoli po deželi (Ameriki); okoli hiš skoraj 

ni več videti otrok. 

Zato je gospa Goodenough zbrala denar za projekt, ki 

ga je imenovala Kje se igrajo otroci? Del tega projekta 

je tudi dokumentarni film, ki ga bo mogoče videti jeseni, 

ter spremljevalna knjiga in internetna stran. Poleg 

tega želi v sodelovanju z nacionalno mladinsko organizacijo 

zastaviti nacionalni dialog glede tega problema. 

S projektom, ki je vzniknil iz njene knjige Skrivna mesta 

otroštva, želi dvigniti zavedanje javnosti, kako zelo 

pomembna je otroška igra. Poleg očitnega, da pomaga 

otrokom ostati v formi, pospešuje igra tudi kreativnost 

ter jih uči veščin, na primer zmožnosti sklepanja kompromisov 

in druženja. 

'Igra ima veliko oblik. Najbolje jo lahko opišemo kot 

spontano človekovo izražanje, ki je osnovano na domišljiji 

in občutku svobode,' pravi gospa Goodenough. 

'Otroci si izmišljajo alternativne miselne zveze v komunikaciji, 

vizualizaciji, gibanju in uporabi resničnih 

predmetov. Spoznavajo sprostitev in zaposlitev, spodbudo 

in mir. Čeprav se lahko igra razvije kjerkoli, tudi 

v zaprti celici, pa narava otroke naravno spodbuja, da 

uživajo v zaznavanju in občutenju, da živijo.' 

In gospa Goodenough, predavateljica na univerzi v 

Michiganu, ni osamljena v svojem spoznanju o tem, 

kako pomembno je vse to. Neštete naslovnice pozivajo 

k temu, naj se otrokom omogoči več igre in manj 

strukture. Obstaja tudi majhno, vendar rastoče število 

strokovnjakov za otroški razvoj, medicinskih raziskovalcev, 

načrtovalcev okolja in drugih vzgojiteljev, ki se 

ukvarjajo s tem problemom, ko skušajo preprečiti, da 

bi igra še naprej izginjala iz življenja otrok. 

Kako smo prišli tako daleč 

Verjetno ni presenetljivo, da je eden izmed največjih 

dejavnikov pri izginjanju igre industrija, ki se ukvarja 

z vzgojo dojenčkov, in je v mišljenje staršev programirala, 

da morajo, če hočejo preživeti v današnji globalni 

ekonomiji, biti otroci boljši, pametnejši in bolj delovni 

kot kdaj koli prej. 

'Ta občutek, da bo človek nekaj zamudil, to tekmovanje 

se začne že v času, ko je otrok še v maminem 

trebuhu,' pravi Goodenoughova. 'Odrasli so tako hitro 

zagrabili ta tempo. Kaj bo še prišlo?' 

V času, ko dobro vemo, kako delujejo možgani in ljudje, 

jemljejo starši svoje starševstvo zelo resno. Članek, 

objavljen leta 2001 v Atlantic Monthly, navaja: 'Vaš 

otrok je najpomembnejši umetniški projekt, ki se ga 

boste kdaj koli lotili.' Rezultat tega je, da so ti čudežni 

otroci do srednje šole ciljno usmerjeni 'otroci sistema', 

ki ves svoj čas preživijo pred računalniki.' 


Michael Meyerhoff v svoji knjigi Moč igre navaja: 'Odrasli 

morajo razumeti, da prosta igra ni izguba časa, 

temveč otrokom v resnici pomaga pri učenju. Povsem 

razumljivo je, da otroci, ki raziskujejo in eksperimentirajo 

skozi igro, gradijo močne temelje na vseh pomembnih 

področjih razvoja, vključno z inteligenco, jezikom, 

socialnimi veščinami in čustveno varnostjo' 

Profesor Paul Harris je nedavno v francoskem listu 

L'Infobourg povedal, da otrokova zmožnost pretvarjanja 

in domišljanja ni znak nezrelosti ali pomanjkanja 

logike. Prej postavlja temelje bolj zrelemu razmišljanju 

glede stališč drugega. 

Odkrito moramo povedati, da niso krivi le starši. Že 

dolgo so mimo časi brez kabelske televizije, ko si lahko 

gledal le štiri ali pet TV-postaj. Danes je zelo močen 

mik satelitske in kabelske televizije. (Neka nedavna 

raziskava je odkrila, da ima 69 % ameriških otrok od 

6.do 14.leta televizor v svoji spalnici.) Če dodamo še 

internet, TiVo in video igrice, večina otrok ne bo čutila 

potrebe po igri, posebno ne zunaj. Drugi dejavniki 

vključujejo širjenje zidanih površin, ki je iz mnogih 

sosesk umaknila gozdove in odprto pokrajino. Mnogi 

starši, tudi zaradi strahu pred nasiljem, v lepem vremenu 

nič več ne odprejo zadnjih vrat in ne rečejo otrokom, 

naj se vrnejo ob mraku (v zadnjih 25 letih se je 

povprečno domače okolje otrok iz predmestja zmanjšalo 

iz 1,5 km na 1 km). Tudi zaposleni starši imajo vse 

manj prostega časa. 

'Starši delajo dlje časa in zato otroci ne preživljajo 

več prostega časa na dvorišču,' pravi Goodenoughova. 

'Tudi če imajo športe na prostem, to ni isto, kot je tista 

globoka povezanost z zemljo. Ne gre za zunanji svet.' 

Ni časa za igro 

Ta povezanost z zemljo je odločilna, pravi Goodenoughova. 

Igra se gotovo lahko dogaja v prostoru – mladi 

Einstein, ki je iz maminega ogrinjala gradil utrdbo na 

primer, toda le spomini na dvorišče so tisti, ki resnično 

ostanejo. 

'Raziskava je pokazala, da ima v spominu ljudi igra 

na dvorišču dosti večjo vlogo, kot igra v prostoru, tudi 

če so ure preživete zunaj redkejše kot tiste notri.' 

To je še posebno pomembno danes: otroke ves čas 

prevažamo sem in tja v avtomobilih. 

'Tako pogosto ne gredo nikamor peš,' pravi Goodenoughova, 

ko govori o zamujenih priložnostih otrok, da bi 

uporabili vse svoje čute. 'Povsod jih vozimo z avti.' 

Po podatkih ameriškega centra za nadzor in preprečevanje 

bolezni je šlo leta 1969 peš v šolo 42 % otrok 

med 5 in 18 letom starosti, do leta 2001 pa je številka 

padla na 16 %. Vzroki, ki so za to navedeni, vključujejo 

oddaljeno bivanje od šol, ki so vedno pogosteje grajene 

na obrobjih mest, težave s prometom ter strah pred 

kriminalom. 

'Nihče ne želi, da bi na njegove otroke streljali ali jih 

ugrabili,' priznava Goodenoughova, toda 'to je tveganje, 

ki je v zadnjem desetletju v upadanju.' 

In vendar, kot pravi, 'Otroci preživijo preveč časa znotraj, 

posebno v šolah.' 

Znano je, da nekatere šole v Ameriki popolnoma ukinjajo 

odmore. Po podatkih strokovnjakov Združenja za 

zgodnje otroštvo na ministrstvu za šolstvu, je več kot 

40 procentov osnovnih šol odmor skrajšalo, ukinilo ali 

je pred tem, da ga ukine. 

'Videti je atrofijo odraslih, ki ne znajo uživati v času, 

preživetem v naravi, še posebno z otroki' pravi Goodenoughova. 

'Tisto, kar se je začelo kot zmožnost preživetja 

– gradnja zavetij in pot v svet – ne obstaja več. Vse, 

kar danes delamo, je mnogokrat umaknjeno iz sveta 

narave. Zato nekateri otroci rečejo, da bi raje ostali v 

prostoru, kjer imajo (energetske) izhode.' 

Nekateri otroci edini čas preživijo zunaj, na lokalnih 

igriščih, ki pa so, kot jih ona imenuje, neprijazne, betonska 

in plastična igrišča. Običajno imajo plezalo in 

gugalnico, vse na ravni površini. Težava je v tem, da 

takšne vrste prostor razvija le grobe motorične spretnosti, 

kot je ravnotežje in koordinacija. Zelo malo pa 

pripomore h kreativnosti in čutnemu raziskovanju. 

Ta osredotočenost na fizično seže daleč nazaj. Avtorica 

Susan Solomon, sodelavka projekta 'Kje se igrajo 

otroci', pravi, da je bilo, ko so v poznih osemdesetih 

letih19. stoletja uvedli igrišča na prostem, eno od 


prepričanj, da 'ima fizična dejavnost, posebno nadzor 

nad mišicami, moralno dimenzijo, ki naj bi ustvarila 

boljše državljane.' 

Na koncu so takšna igrišča ukinjali, predvsem zaradi 

varnostnih razlogov. Leta 1999 je bilo zaradi poškodb 

na teh igriščih na urgenci zdravljenih 156 000 otrok. 

Temu dodajmo še kulturo pravnih tožb, ki smo ji priča, 

in načrtovanje takih igrišč se je spremenilo v eno samo 

omejevanje in previdnost. 

Goodenougova pravi, da so v kraju, kjer sama živi, 

pred kratkim, potem ko je nek osnovnošolec zaradi 

padca doživel pretres, ukinili sankanje med odmorom. 

Skrb pred nasiljem med vrstniki in pomanjkanje osebja, 

ki bi nadziralo učence, je šole prisililo, da so omejile 

uporabo igrišč. 

Vsa mesta pa seveda ne ukinjajo odmora in nekateri 

spoznavajo, kako pomembna je prosta igra. Celo New 

York City, kjer je obilje tradicionalnih igrišč, gradi nova 

igrišča, ki spodbujajo raziskovanje in domišljijo. Ti novi 

prostori bodo imeli, v skladu s teorijami o otrokovem 

razvoju, zaposlene izšolane ljudi, vodne naprave, pregrade 

in objekte z izhodom na odprto. 

'Igra za otroke ni ena od opcij; igra je tista, ki jim 

pomaga, da se učijo graditi skupnost, sodelovati z 

drugimi; ob igri se naučijo nekako vključiti svoj čut 

za ustvarjalnost,' je za New York Times povedal David 

Rockwell, ki načrtuje igrišča. 'Menimo, da je domišljija 

enako pomembna kot tek.' 

Zanimanje Goodenoughove se je porodilo leta 1990, 

ko je učila v Kaliforniji in je bila noseča z drugim sinom 

Willom. Nekega dne je med predavanjem okoljevarstvenika 

Rogerja Harta o odnosu otrok do okolja, 

začela razmišljati, kaj je tisto, kar otroke spodbudi, da 

najdejo svoje skrivne prostorčke, ki jih imenuje 'samo 

moj kotiček'. 

Nepozabno doživetje je, če si lahko stran od vsega sveta. 

Kotiček je lahko skromen – skrivališče v omari ali 

pod stolom, toda ta zmožnost, da kukaš ven in te nihče 

ne vidi, je zelo močna. 

Šest let pozneje, ko so bili na počitnicah na jezeru Pocono 

v Pensilvaniji, brez igrač ali televizije, sta z Willom 

neko popoldne gradila majhne kolibe iz praproti in lubja. 

Spet se je spomnila na skrivne kotičke. Preko poučevanja 

klasične literature in po razgovorih z drugimi 

ljudmi o njihovih spominih na otroštvo se je odločila, 

da zbere eseje, pesmi in kratke zgodbe pod naslovom 

Skrivni kotički otroštva. Prispevke je dobila tudi od Joyce 

Carol Oates in Roberta Colesa. Bila je presenečena, 

kako raznolika so bila ta literarna dela. 

'Mislila sem, da bodo imeli vsi enake spomine – odeja 

preko mize ali drevesna hišica, toda bili so različni,' 

pravi. 'Gre za to, da človek razvije čut, ki je tako enkraten, 

kot je on. Skrbi pa me, da otroku, če mu odvzameš 

izbiro, mu daš igračo, ki ima samo eno melodijo, ko 

potegneš vrvico, odstraniš domišljijo.' 

Na srečo je bilo njeno otroštvo, deloma po zaslugi gozda 

za hišo in zaradi družinskega običaja, da so cenili 

življenje zunaj, polno domišljije. 

'V naši družini je imel sprehod ali nočno opazovanje 

zvezd posvečeno mesto,' pravi. 

Ko zgubljamo ta občutek za posvečeno mesto in skupaj 

z njim za prosto igro, pravi, to za otroke pomeni 

spiralo navzdol, ki so jo dokazale tudi raziskave: začne 

se dvig stresa, porast diabetesa, debelosti. Otroci tudi 

nimajo več občutka za okolje. 

'V našem visoko programiranem komercialnem svetu 

izginja prosti čas in prostor. Otroci potrebujejo čas in 

prostor, kjer vsak dan ne bodo delali ničesar, da se bo 

tako lahko razvijal njihov pravi jaz.' 

Članek je bil objavljen v 

internetnih novičkah Waldorf today 

prevod: Marina Nuvak 

Einstein May Never Have Used 

Flashcards, But He Probably Built 

Forts 

Bringing play back into the lives of children 

In some ways, this headline is almost funny, the idea of a 

young Einstein, wild hair flying, throwing his mother’s 

quilt over a couple of chairs and crawling underneath. 

But to Elizabeth Goodenough, M.A.T.’71, a headline 

like this is not a joke. We’re a busy-by-design society 

that’s become so concerned with turning kids into baby 

Einsteins that something critical to childhood, something 

that Goodenough holds sacred, is fast becoming 

extinct: free play. 

She says that all you have to do is drive around American 

cities and towns to see for yourself; there are very 

few kids outside. 

This is why Goodenough raised money to start a project 

called Where do the Children Play? which includes 

a PBS documentary that will air in the fall, as well as 

a companion book and website. In addition, with a coalition 

of national children’s organizations, she hopes to 

start a national dialogue about the issue. The project, 

which grew out of her earlier book called Secret Spaces 

of Childhood, is aimed at raising public awareness 

about the critical importance of play. Beyond the obvious 

— play helps kids stay in shape — it also promotes 

creativity and teaches skills such as negotiating and 

how to be around others. 



Elizabeth Weil 

Puberteta pred 

desetim letom 

Je to nova 'normalnost'? 

Trace Sioux je svojo 9-letno hčerko Ainsley 

odpeljala na preiskave, da bi ugotovili, kaj se 

je z deklico začelo dogajati. Že pri šestih letih 

so ji začele rasti sramne dlake. Zdravniki so naredili vse 

preiskave, vendar niso odkrili ničesar. 

Nato je zaskrbljena mati začela iskati odgovor pri alternativnih 

zdraviteljih. Poskusila je z zdravilom DIM 

(diindolylmethan), dodatkom, ki bi lahko pomagal, da 

se hormoni v telesu uravnovesijo. Iskala je sredstva za 

osebno nego, ki so veljala za naravna, organska, ki ne 

vsebujejo estrogenov, fitoestrogenov, ki delujejo na žleze 

z notranjim izločanjem. 

Svojo hčerko je odpeljala h kineziologu, neke vrste 

kiropraktiku. Ta je za diagnosticiranje zdravstvenih težav 

testiral moč njenih mišic. 

Povprašal jo je, s kakšnimi težavami sta prišli k njemu. 

Mati mu je povedala, da ima njena hči prezgodnjo 

puberteto, katere simptomi so sramne dlake, dlake pod 

pazduho, nekaj mozoljev okoli nosu in povečane prsne 

bradavice. Prav tako se povečujejo čustvene težave. 

Vsaka malenkost jo vznemiri, joče, a ne ve, zakaj. Obiskali 

sta že mnoge zdravnike, vendar nihče ni znal dati 

nasveta in zdelo se je, da so spremenili definicijo za to, 

kar naj bi bilo normalno. 

Po opravljenem pregledu je kiropraktik povedal, da je 

vse tako videti, kot da dekličini jajčniki še ne proizvajajo 

večje količine estrogena in da torej ta hormon ni 

njen, ampak prihaja iz okolja. 

V poznih osemdesetih letih je Marcia Herman-Gidden, 

takratna zdravnica na oddelku za pediatrijo na 

Duke University Medical Center, začela opažati, da je 

imelo neverjetno veliko 8-9 letnic že sramne dlake in 

povečane prsi. V tistem času je veljalo, da se pri deklicah 

puberteta začne pri enajstih letih. Vendar je ona 

opažala drugačne znake, zato je začela zbirati podatke 

in na koncu vodila raziskavo, ki je zajela 17 000 deklic. 

Odkrili so, da pri belopoltih deklicah prsi zrastejo povprečno 

pri 9,96 let, pri temnopoltih pa pri 8,87 letih. 

Nekaj let so se strokovnjaki prerekali glede tega, v kakšni 

meri so podatki verodostojni. Zdaj pa se večina 

njih strinja okoli enega: rast prsi se začne prej. Debata 

se je sedaj premaknila na vprašanje, kaj to pomeni. 

Puberteta pri deklicah zajema tri dogodke: rast 

prsi, rast sramnih dlak in prvo menstruacijo. Dogodki 

se običajno odvijajo v tem vrstnem redu in trajajo dve 

leti. Podatki pa kažejo na zmeden vzorec. Medtem ko 

se je pokazalo, da so povprečna leta za rast prsi od 

sedemdesetih let dalje znatno padla, so tista za prvo 

menstruacijo ostala precej konstantna. Zakaj bi se puberteta 

začela prej in končala približno ob istem času? 

Endokrinologi razdelijo te deklice v dve skupini: tiste 

s težavami, ki jih je mogoče diagnosticirati kot prezgodnjo 

puberteto, in tiste, katerih razvoj pač poteka na 

robu normalnega. Včasih je obstajal nekakšen razpon 

med normalnim in nenormalnim, danes pa tega ni več. 

Eden od načinov diagnosticiranja tako imenovanega 

normalnega in nenormalnega je x-slikanje okostja roke 

in določanje starost kosti. Ena resničnih nevarnosti 

pri deklicah s prezgodnjo puberteto je hitrejše staranje 

kosti. V puberteti tudi najbolj zrastejo, nakar se s 

koncem pubertete rast ustavi. To pomeni, da lahko deklica, 

ki ima svojo prvo menstruacijo pri desetih letih, 

hitreje neha rasti in je manjša kot genetsko identična 

deklica, ki dobi prvo menstruacijo pri trinajstih letih. 

Ena pacientk dr. Greenspanove je bila 6 1/2 letna 

deklica, katere starost kosti je bila devet let. Bila je 

najvišja v svojem razredu. Sramne dlake so ji začele 

rasti pri štirih letih. Nihče, tudi njeni zdravniki, niso 

verjeli, da je njena rast normalna. Tej deklici je zdravnica 

predpisala enkrat mesečno hormonsko injekcijo 

(Leuprolide), da bi tako zadržali napredovanje pubertete. 

Deklici so bile injekcije neprijetne, pa vendar nihče 

glede načina zdravljenja še pomišljal ni. Odstopanje 


med njenim spolnim dozorevanjem in njenimi leti je 

bilo resnično preveliko. 

Nasprotno pa je pri Ainsley puberteta napredovala 

počasi, kar pomeni, da pri njej ni tako velike nevarnosti, 

da bi zastala v rasti ali da bi se pri njej razvil rak na 

dojkah. (Strokovnjaki zgodnje menstruacije povezujejo 

z rakom na dojkah, čeprav raziskovalci niso gotovi, ali 

je to zaradi daljše izpostavljenosti estrogenu, daljšega 

obdobja menstrualnih ciklusov ali pa morda nečesa 

drugega, kot na primer starosti, pri kateri deklica na 

hitro zraste.) Zato pri njej dr. Greenspanova, kljub pritisku 

staršev, ni predpisala hormona Leuprolida, saj 

ima ta možne stranske učinke – vključno z večjo nevarnostjo 

za osteoporozo in preveliko težo za deklice 

te starosti. Meni, da je dajanje teh zdravil pomembno 

etično vprašanje, kajti s tem daješ otroku sporočilo 

‘Nekaj je narobe s tvojim telesom’, namesto da bi ji 

dajali sporočilo ‘To je tvoje telo, poskusimo najti način, 

kako ga sprejeti’. 

S starši ima dr. Greenspanova dolge razgovore, med 

katerimi jim pokaže vse podatke. Ko enkrat preidejo 

fazo vznemirjenosti, le redko vztrajajo pri zdravilih, ki 

bi ustavila razvoj pubertete. Večina se nauči, kako obvladovati 

spremembe in pomagati svojim hčeram, da 

se prilagodijo. 

Neka mama je morala svojo hčerko opominjati, da je 

dobro, da se obnaša svojim letom primerno. 'Tako je, 

kot bi imel zelo velikega malčka, od katerega ljudje pričakujejo, 

da bo govoril že v stavkih. Ko gledajo mojo 

hčerko, govorijo: Poglej te ličnice! Mi pa jo moramo opominjati: 

Res si morda videti kot dvanajstletnica, vendar 

si stara le devet let. Prav je, da se tako tudi obnašaš.' 

Strokovnjaki pa še vedno ne vedo dosti o tem, kako 

zgodnja puberteta vpliva na duševnost deklic. 

In zakaj začnejo pri tolikih deklicah, ki nimajo nikakršnih 

zdravstvenih težav, tako zgodaj rasti prsi? 

Zdravniki ne vedo točno zakaj, odkrili pa so nekatere 

faktorje, ki k temu prispevajo. 

Pri deklicah s preveliko težo, se puberteta dosti pogosteje 

prične prej, kot pri tistih, ki so bolj suhe. Povezava 

med puberteto in indeksom telesne mase pa se 

začne že v zelo zgodnih letih – pri petih, treh letih ali pri 

devetih mesecih. Raziskovalci zdaj verjamejo, da pošlje 

maščobno tkivo telesu sporočilo, za začetek zorenja. 

Kot pravi Robert Lustig, profesor klinične pediatrije na 

univerzi v Kaliforniji, imajo debelejše deklice višji nivo 

hormona leptina, ki lahko vodi v zgodnjo puberteto, 

kar pa vodi v višji nivo estrogena in povzroča hitrejše 

fizično dozorevanje. 

Poleg tega so raziskave na živalih pokazale, da lahko 

izpostavljenost nekaterim okoljskim kemikalijam sproži 

zgodnejše dozorevanje telesa. Posebno zaskrbljujoče so 

snovi, ki vplivajo na endokrine žleze, kot so xeno-estrogeni. 

Ti delujejo kot steroidni hormoni in lahko spremenijo 

čas pubertete. Strokovnjaki iz znanih razlogov ne 

morejo izvajati študij, ki bi kazale na direkten vpliv teh 

kemikalij na otroke, zato pa so pozorni na tako imenovane 

‘naravne poskuse’, kot je tisti, ki se je leta 1973 

zgodil v Michiganu, kjer so govedo slučajno hranili z 

žitom, ki je bilo kontaminirano s tako kemikalijo, ki posnema 

estrogen PBB. Deklice, ki so jih rodile nosečnice, 

ki so uživale to meso in pile mleko teh krav, so dobile 

prvo menstruacijo občutno prej kot njihove vrstnice. 

Med starši in raziskovalci v Ameriki pa zbuja skrb še 

ena kemikalija, posnemovalka estrogena – BPA, ki je 

navzoča povsod. Triindevetdeset odstotkov Američanov 

ima v telesu sledi BPA. Prvič so jo uporabili kot sintetični 

estrogen leta 1930. V petdesetih letih so jo dajali 

v trdo plastiko. Od takrat dalje jo najdemo v mnogih 

proizvodih. Več kot pol milijona kilogramov je je na leto 

sproščene v okolje. 

Tudi stres v družini lahko sproži zgodnjo puberteto. 

Deklice, ki od zgodnje mladosti živijo brez biološkega 

očeta, imajo dvakrat več možnosti za prezgodnji začetek 

pubertete kot tiste z obema staršema. 

Članek je bil objavljen v New York Timesu in na internetni 

strani www.waldorftoday.com 


Puberty Before Age Ten: A New 'Normal'? 

One day last year when her daughter, Ainsley, was 9, Tracee Sioux pulled her out of her elementary school in Fort Collins, 

Colo., and drove her an hour south, to Longmont, in hopes of finding a satisfying reason that Ainsley began growing pubic 

hair at age 6. 

Fed up with mainstream physicians, Tracee began pursuing less conventional options. She tried giving Ainsley diindolylmethane, 

or DIM, a supplement that may or may not help a body balance its hormones. 

None of this stopped Ainsley’s body from maturing ahead of its time. That afternoon, Tracee and Ainsley visited the 

office of Jared Allomong, an applied kinesiologist. Applied kinesiology is a 'healing art' sort of like chiropractic. Practitioners 

test muscle strength in order to diagnose health problems; it’s a refuge for those skeptical and weary of mainstream 

medicine. 

Finally, he asked Ainsley to sit up. 'It doesn’t test like it’s her own estrogens,' Allomong reported to Tracee, meaning 

he didn’t think Ainsley’s ovaries were producing too many hormones on their own. 'I think it’s xeno-estrogens, from the 

environment,' he explained. 'And I think it’s stress and insulin and sugar.' 



John Payne 

Zakaj si razprave o ritalinu 

postavljajo napačno vprašanje 

Zdravljenje duševne 

vročice otrok s 

poenostavljanjem 

Starši po vsem svetu se zavedajo, da nekaj ni v 

redu. Njihov starševski instinkt jim govori, da 

so danes otroci in družinsko življenje v vse večji 

stiski. 

In res, otroci doživljajo krizo, so žrtve nenapovedane 

vojne otroštvu, utapljajo se v čutnem cunamiju. In ker 

svoje otroke ljubimo, smo zaskrbljeni in iščemo rešitve, 

zanemarimo pa glas v naši glavi, ki nam govori, 

da je nekaj zelo narobe, če svojega otroka vsako jutro 

pozdravljamo s tabletko, ki mu bo pomagala. Nekaj je 

resnično narobe. Pa ne z otroki. Ti so čudoviti, nadarjeni 

in domiselni, kot so vedno bili. Od njih pričakujemo, 

da se bodo prilagodili vsem spremembam, ki so se 

v njihovem okolju zgodile, da bodo prenesli vedno več 

spodbud in stresa. 

V desetletjih svojega dela s starši po vsem svetu sem 

srečal na tisoče sijajnih otrok z nenavadnimi, posebnimi 

talenti, ki jih je povozil stres, in tako prišel do zelo 

preprostega zaključka: nadarjen otrok + stres = motnja 

ali, kot jo sam imenujem, duševna vročica. Vsak od 

staršev že ve, kako otroka pozdraviti, kadar ima običajno, 

fizično vročico, kakor tudi, kako pozdraviti duševno 

vročico. Ni se nam potrebno ničesar učiti, obiskati 

specialista ali brskati po internetu. Svojo starševsko 

modrost posvetimo srcu in razumu našega otroka; naredimo 

tisto, kar normalno naredimo, kadar se dvigne 

vročina. Prav tako kot lahko nakopičen stres vodi k 

problemom, lahko tudi nakopičena poenostavljenost in 

ravnotežje popelje otroka v smeri nadarjenosti. 

Nadarjen otrok + poenostavljanje = nadarjenost. 

Poglejmo tri faze zavedanja in zdravljenja obeh vročic: 

1. faza: Opazimo, da nekaj ni v redu 

Nekateri starši prisegajo, da lahko dobesedno vonjajo 

vročico svojih otrok, da lahko čutijo, da posebno živčno 

stanje povzroči vročico. Kadar je otrok pod stresom, je 

na robu duševne vročice. Zaradi tega lahko čuti čustven 

pritisk, je strt ali vznemirjen. Dostikrat je pametno, da 

se o takem obnašanju posvetujemo s ‘strokovnjaki’, 

lahko pa odgovor poiščemo tudi v sebi in otroku, tako 

kot to storimo pri vročici, ki jo že poznamo. 

1. faza: Umirimo otrokovo življenje 

Takoj, ko termometer potrdi naš sum, vemo, kaj storiti. 

Zastremo okna, otroku pripravimo ležišče na kavču, 

skuhamo kakšno preprosto juho, ga razbremenimo 

vseh obveznosti, ki so na njegovem urniku. Kakšno 

olajšanje. Celi družini to koristi. Da bi pri svojem otroku 

zaznali duševno vročico, moramo biti zelo pozorni 

na naš notranji termometer, tisti, ki nam pove, kdaj 

otrok ne deluje več tako kot običajno. Ne ženite ga preveč, 

poenostavite njegovo življenje in medtem dovolite 

družini, da si nekoliko odpočije od vseh pritiskov, brez 

katerih samo mislimo, da ne moremo živeti: vseh napadov 

zunanjih medijev, prenatrpanih urnikov, sladke, 

procesirane hrane. Nikoli ne pričakujemo, da se bo 

otrok, kadar je fizično bolan, pozdravil tako, da še naprej 

živi kot običajno, pa vendar se obotavljamo doma 

narediti spremembe, ki lahko koristijo našemu preobremenjenemu 

otroku. Zakaj? 

3. faza: Ostanemo ob otroku 

Večini staršev ni potrebno povedati, naj ostanejo z 

bolnim otrokom. Potreba po tem je instinktivna. Žal pa 

smo se v naši kulturi naučili spregledati vzrok problema, 

kadar nam otroci pripovedujejo, da so kako drugače 

ranjeni. Potem ko odstranimo vsakršno možnost 

medicinskega vprašanja, otroci z duševno vročico ne 


U t r i n k i 

potrebujejo nobenega drugega mnenja ali profesionalne 

pomoči, potrebujejo nas. Povsem naravno morajo 

počivati v družbi svojih staršev. Da pozdravimo duševno 

vročico, lahko traja dlje kot pri gripi, a končni rezultat 

bo isti: ponovno zdravje in osvežen stik. S tem, ko 

smo ob našem vročičnem otroku, spoznavamo njega in 

njegove potrebe in spodbudimo imunski sistem naše 

celotne družine, da je imuna pred boleznimi sveta s 

prevelikim številom spodbud in vročice. 

Nedvomno je boleče in neprijetno gledati, kako naš 

otrok trpi. Ker nas zajame panika, se obrnemo po pomoč 

navzven. Vendar vodi zdravljenje duševne vročice 

doma, namesto duševne motnje nekje v neki pisarni, v 

bolj trdne vezi med starši in otroci ter v manj razlogov 

za skrb in zdravljenje z zdravili. Navsezadnje še vedno 

niso povsem znani stranski učinki teh zdravil. In moja 

raziskava, pilotska študija, ki sem jo vodil v letu 2000, 

ko sem testiral, kako deluje režim poenostavljanja na 

otroke z diagnozo ADHD, je pokazala, da je 68 % otrok 

v štirih mesecih prešlo iz klinične nefunkcionalnosti v 

klinično funkcionalnost. 

Na koncu je pred nami vedno izbira. Starši se morajo 

odločiti, ali verjamejo, da je otroštvo priložnost pospešene 

bogatitve ali počasi razvijajočih se izkušenj. Ali 

se zmoremo dovolj dolgo izklopiti iz virusnega sveta, 

da omogočimo motnjam otrok, da se pretočijo nazaj v 

njihove prirojene talente, pripravljene, da se ponudijo 

svetu v svojem lastnem ritmu, na svoj lasten način? 

Potrebujemo vso pomoč, ki jo je mogoče dobiti, to 

pa ne pomeni, da bi še karkoli ‘dodali’ – pomeni manj 

‘obremenitve’. 

Ta članek je bil objavljen v Huffington Postu in na 

internetni strani www.waldorftoday.com. Kim John 

Payne je avtor knjige Simplicity Parenting. Več o njem 

in njegovem delu na internetni strani simplicityparenting.com. 

 


Why the Ritalin Debate Is Asking the Wrong Question 

Healing Our Kids’ Soul Fever With 

Simplicity 

Parents across the country know something is 

wrong. All the hovering, anxiety, medicating, and 

overscheduling is giving voice to that parental instinct 

that knows when our kids and family life are in trouble. 

And it’s true, our kids are in crisis, victims of an undeclared 

war on childhood, drowning in a sensory tsunami, 

and because we love them so much, we worry, and 

we search for solutions, ignoring the voice in our heads 

telling us that something’s off when we greet our kids 

every morning with a pill to fix them. Indeed, something 

is wrong. But it’s not our kids. Our kids are as beautiful, 

feisty, gifted, and quirky as they have always been. 

What’s changed is their environment, and the levels of 

stimulation 12 Waldorfske and stress novice we expect poletje them 2012 to integrate. 

Magda Mlekuž 

Waldorfska olimpijada v 

Schonavu 

Olimpijada ali čas 

brez vojne 

Prvotno so jih organizirali v stari Grčiji, konec 

19. stoletja pa je zamisel oživil francoski baron 

Pierre de Coubertin. Dokument v o začetkih 

antičnih olimpijskih iger se ni ohranil, obstajajo pa številne 

legende o njihovem začetku. Po eni od njih naj bi bile 

prve igre povezane z antičnim grškim pojmom ἐκεχειρία 

(ekeicheiria) ali olimpijskim premirjem. Prve zabeležene 

igre so se odvijale v Olimpiji leta 776 pr. n. št., vendar 

pa so s precejšnjo gotovostjo igre prirejali tudi pred tem. 

Igre so bile krajevnega značaja, edina disciplina, v kateri 

so se tekmovalci pomerili, pa je bil tek na stadionu. 

Olimpijáda so športni dogodek, ki se odvija vsako četrto 

leto. 'Olimpijada' v resnici pomeni štiriletno obdobje, ki se 

konča z olimpijskimi igrami ali pa tudi ne. 

Ena izmed kulturno zgodivinskih epoh v petem razredu 

je stara Grčija. Zgodovina je predmet, ki vse učence 

povleče, saj je predstavljen skozi zgodbo, pesem, evritmijo, 

slikanje, recitacijo in prav vsi učenci najdejo v 

šolskem delu nekaj za svojo dušo. Najdejo globlji praspomin, 

ki ga s posebno toploto prenesejo v svoje šolsko 

delo. Ples hasaposerviko, ki smo ga letošnje leto 

predstavili tako za šolski praznik šoli kot na grškem 

večeru v Schonavu ima svojo vlogo in nalogo pri učencih. 

Začetek vaje je bil težak predvsem za fante. Noge 

niso bile lahkotne in igrive, temveč zelo težke in okorne. 

Še težjo prepreko je tako za fante kot punce pomenila 

postavitev v nizu dekle, fant, dekle. Bili so kar malo nesrečni. 

Dekleta zato, ker fantje niso bili tako lahkotni, 

fantje ker so se počutili bolj izpostavljene. Kako srečni 

so bili, ko sem naposled obdržala postavitev, ki nam jo 

je predlagala učiteljica plesa, ga. M. Koderman. Vsi v 

en glas so spraševali, če sem to naredila, da bi bili veseli. 

Toda olimpijada in veliko otrok iz waldorfskih šol 

iz Avstrije, Slovaške, Hrvaške, Madžarske je pred nas 

postavilo nove zahteve. 

Od četrtka do sobote smo bila v eni izmed učilnic šole 

v Schonavu. Prespali smo na tleh ene izmed učilnic 

šole in se po napornem dnevu preizkusili v treningu 

maratona, naslednji dan pa še v ostalih disciplinah. 

Travnik pred šolo in bližnji gozdiček sta bila prostor 

za druženje s mariborskimi otroki. Tisti, ki je obvladal 

nemščino, pa je bil popolnoma sproščen in navezoval 

stike vsepovsod. Na predvečer olimpijskih iger smo v 

kulturnem programu zopet zaplesali in občinstvo nam 

je zopet skandiralo.

kultura osebnosti vzpostavlja igralca. Igralca samega 

sebe. Za introvertiranega otroka je pomembno, kakšen 

je v svoji intimi in ne od vtisa, ki ga naredi na druge. Za 

tiste, ki v svojih dejanjih izkazujejo osebo, šteje predvsem 

to kakšen vtis naredijo na druge. 

Ja neverjetna klenost se kaže v otrocih iz Ljubljane, 

veselje do gibanja, ki ga ni bilo zaznati pri vseh. Bili 

smo tudi leto mlajši, kajti večina waldorfskih otrok 

izven Slovenije gre leto pozneje v šolo. Prav tako sem 

pomislila, da so v današnjem času le redke preizkušnje, 

ki zahtevajo popolno samostojnost otrok. Ko jo 

izkusijo, so sami nase ponosni, da so to zmogli. 

Vera v otroka, v tisto najboljše, kar je v njem in kar še 

lahko postane, jim daje neverjetna krila. 

Dragi starši, odslej ste pomembni kot tisti, ki skrbite 

za zatočišče, v katerega se lahko vrne, da si nabere 

novih moči, za nov zagon, za nov podvig . Kleni otroci 

zmorejo sami, rabijo samo vašo veselo pričakovanje 

snidenja, sprejemanja ter miru v zatočišču. 

Tako je odpadel še en oklep nelagodja, sezidan iz 

občutka nerodnosti in sramu. Letošnje leto je bilo v 

programu veliko plesov in na koncu smo zaplesali vsi 

skupaj – tudi učitelji. Vsak dan takšnega druženja smo 

pridno zaspali ob grških zgodbah že ob enaindvajseti 

uri. 

Že je bila tu sobota. Veliki dan, velika preizkušnja. 

Čisto vsak je moral ' stati na svojih nogah' in se preizkusiti 

v maratonu, štafeti, rokoborbi, vožnji z vozom ter 

dveh izbranih disciplinah. Ni šlo za tekmo posameznika 

z množico. Šlo je za tekmo s samim sabo. 

'Se zmorem pobrati, čeprav so me med maratonom 

podrli in poteptali, bom obstal v tem občutju in se počutil 

žrtev? Zmorem sama, čisto sama, čeprav bodo 

starši navijali zame? Brat mi je svetoval, da treniram z 

zmanjšano močjo in vse pokažem na dan tekme. Vem, 

da sem občutljiva na sonce in se znam zaščititi. Kako 

lahko šola polepša življenje otrok! Preizkusite se v 

šprintu tudi vodje polisa,' vse to so stavki, ki mi še zdaj 

odzvanjajo v glavi. 

Preizkusili so se vsi ekstravertirani in introvertirani 

otroci. Tisti, ki jih zlahka prezremo v običajnem življenju, 

ker niso glasni, ti največkrat združujejo nežnost in 

tiho moč. Ter oni drugi, ki jih lažje sprejemamo, ker so 

glasni in opazni, kar naša kultura šteje za uspešnejše. 

Pri enih vlada bolj značaj pri drugih osebnost. Ta nova 

Waldorf Olympic games in Schonau 

Olimpic games or the time without the war 

Originally they were organised in Old Greece and at the end of the 19th century French barron Pierre de Coubertin revived 

the idea. Documents about the beginnings of the antique Olympic games are not preserved but there are several legends 

about their origin. Regarding one of them the games were related to old Greek term ἐκεχειρία (ekeicheiria) or olympic 

cease-fire.The first recorded games were in Olympia in 776 b.c ... 


U t r i n k i 

Lidija Habinc Perko 

mentorica in učiteljica angleščine v 7.r 

'Nobody, I mean 

nobody messes 

around with us' 

Sredi maja je letošnji sedmi razred pripravil 

razredno igro v angleščini z naslovom A Grimm 

Night for Christian Andersen avtorice Sue 

Gordon. 

Uprizoritev igre je bila plod dvomesečnega prizadevnega 

dela učencev in mentorjev. Igra v tujem jeziku je 

kar krepak zalogaj in utegne biti dolgotrajen proces od 

prvega branja besedila, seznanjanja z vsebino, utrjevanja 

pravilne izgovorjave in intonacije do takrat, ko se 

je besedilo že vtisnilo v spomin in ga je potrebno ponotranjiti 

in ustrezno interpretirati. Rezultat številnih 

porabljenih ur pa je neprecenljiv. Vsi vemo, kako težko 

je včasih 'v življenje' spraviti misel. Že oblikovana se 

zatakne v grlu. V igri pa jezik steče, jezikovni vzorci se 

vtisnejo v spomin, besedišče se oplemeniti, na koncu 

učenci malodane poznajo besedilo vseh soigralcev. 

Ob tem bi bilo potrebno omeniti še, kako pomembne 

so igre za razvoj otroka. Razredne igre, ki so sestavni 

del waldorfskega učnega načrta, so zagotovo eden od 

vrhunskih dosežkov učencev v tekočem šolskem letu. 

Vključujejo vse otroke v razredu in jih umetniško in socialno 

povezujejo. Umetnost pravilne artikulacije besed 

in ekspresivnega izražanja zahteva pozornost vsakega 

posameznika. Glasba, evritmija in ples pa povezujejo 

in prepletajo besedno tkivo ter mu dajejo povsem nove 

razsežnosti. Igre poglabljajo razumevanje temeljnih tem 

v posameznih razredih. Otroci postanejo stari Grki, in 

Rimljani, Vikingi ali celo volkovi, zmaji, svetniki, znane 

zgodovinske osebnosti in še in še. Zdravilni učinki 

prevzemanja vlog so neprecenljivi. Plašen in vase zazrt 

otrok lahko prevzame lik hrupnega zabavljača in seveda 

tudi obratno. 

Igre otroke zabavajo, navdihujejo, poučujejo in jih 

tudi preoblikujejo. Med igralci in besedilom igre se 

spletajo čarobne vezi. Opazujemo lahko, kako se igralci 

povezujejo z občinstvom in med seboj, ko ustvarjajo 

prepričljivo predstavo za gledalce. Nič kolikokrat smo 

učitelji v učencih zaznali velike spremembe v času, ko 

smo pripravljali igro. Videli smo, kako so pridobivali 

samozavest, občudovanje, odobravanje in sprejetost 

med vrstniki. Videli smo, kako so v sebi odkrili moč in 

pogum za nastopanje in občutek za sočloveka. Skozi 

vsa ta umetniška prizadevanja so se učenci naučili ceniti 

drug drugega. 

In kako so igro doživljali učenci 

sami? 

'Naš razred je to leto pripravil angleško igro. Pripravljati smo 

se začeli po zimskih počitnicah. Najprej smo prebrali tekst, da 

smo si lahko razdelili vloge. Večina nas je bila z izbiro zadovoljna. 

Nato smo se morali besedilo naučiti. Začele so se govorne vaje, 

saj smo veliko besed narobe izgovarjali. Ko nas je večina besedilo 

obvladala, smo začeli vaditi v Lila dvorani, saj je bil oder veliko 

časa zaseden. Ker nismo vedeli, kaj naj naredimo z rokami, smo 

v roke dobili rekvizite. Teden dni pred predstavitvijo, smo začeli 

vaditi na odru. Težave smo imeli s pretihim govorjenjem. Prišli so 

nas gledat tudi starši, da so potem lahko naredili sceno in manjkajoče 

kostume. Z nami je zadnji teden delal tudi Gašper Tič in 

nam z nasveti pomagal izboljšati naše igranje. Hvala! V nedeljo, 

tri dni pred nastopom, so naši starši postavili sceno, mi pa smo v 

ponedeljek prvič oblekli kostume. V sredo, 23.5., je nastopil veliki 

dan. Dopoldne smo nastopili pred učenci naše šole. Bili smo v 

redu, le malo glasnejši bi lahko bili. Zato pa smo bili fenomenalni 

na naši večerni predstavi za starše. Ta igra je bila zame čudovita 

izkušnja, saj mi je dala vedeti, kako pomembno je razumevanje 

angleščine.' 

Anaja Kos 

'Priprave na igro so bile dolge in naporne, a vseeno prijetne. 

Na igro smo se pripravljali približno dva meseca in pol. Na začetku 

smo vadili samo z branjem besedila, kmalu pa smo se besedilo 

morali naučiti na pamet. Nekateri so se ga naučili hitro, 

drugi pa zelo pozno. Zadnjih štirinajst dni smo začeli vaditi na 

odru. Vendar tam velikokrat ni bilo prostora, ker so istočasno 

potekale še druge aktivnosti. Zame je bila igra dobra izkušnja in 

mislim, da nam je uspela.' 

Barbara Klemenčič 

V razredu smo se odločili, da bomo začeli z igro. Jaz sem bil 

TV presenter 1, Jošt Verbič pa je bil TV presenter 2 v sceni The 

Emperor's new clothes. Ko se igra začne, sem na svojem stolu 

in čakam. Po zaključku prologa pojemo pesem Andersen is my 

name. Spet čakam. Na oder prideta brata Grimm. Ko reče Jacob 

'Nobody, I mean nobody messes around with us', pojemo 


U t r i n k i 

pesem Grimm brothers. Tako čakam do najinega prizora. Imam 

malo treme, a nama uspe. Tako počakam do konca, ko gremo 

vsi skupaj na oder in zapojemo še zadnjo pesem Plenty to go round. 

Ko se igra konča, se priklonimo in luči se prižgejo. Gledalci 

v dvorani se pričnejo pogovarjati in nekateri odhajati. Po igri je 

bilo veliko hrane. Ko smo se nasitili, smo odšli še v razred, kjer 

smo se še malo družili. 

Leon Modic 

Meni osebno je bila igra zelo všeč, vloga, ki sem jo imela, pa 

tudi, saj imam rada pravljico o Grdem račku. Besedila se mi ni 

bilo težko naučiti in sem ga znala že med bralnimi vajami. Prizori 

so se mi zdeli zelo smešni. Od časa do časa sem se zelo vživela 

v vlogo. Kostume, sceno in rekvizite so nam naredili starši in bili 

so tako dobri, da bi jaz v tekstu raje rekla, da bom kljun obdržala 

takšen, kot je, saj mi je bil zelo všeč. Čeprav se mi je zdelo, da par 

stvari ni bilo v redu, smo pred starši super odigrali.' 

Izabela Tominšek 

Kot razredničarka sem letos spremljala igro bolj sproščeno, 

saj sem morala skrbeti samo za to, da so zadnji 

mesec lahko vadili. Tako sem morala prilagoditi snov 

in organizirati pouk na drugačen način ter vzpodbujati 

oziroma miriti posamezne igralce, pobirati liste tekstov 

ter včasih koga tudi 'okregati', ker še zmeraj ni znal besedila 

en teden pred nastopom. Seveda je bilo potrebno 

skrbeti tudi za kostume in rekvizite, da so zmeraj našli 

pot na obešalnik oziroma na pravo mesto in se niso izgubili. 

Moram priznati, da me je teden pred nastopom, 

ko smo igro prvič postavili na oder, pošteno skrbelo. 

Glasbo smo komaj začeli vaditi, ples z rdečimi čeveljci 

še ni bil sestavljen, brata Grimm pa sta svojega začela 

plesati dva dni pred predstavo. Vendar poznam učence 

in vem, kaj zmorejo, zato sem si vsako jutro znova 

rekla, danes bo precej bolje – in res je bilo. Najbolje 

nam je uspelo ravno pravi trenutek, pred starši. Hvala 

tudi staršem, ki so se ponovno izkazali tako s pripravo 

scene kot tudi z dobro organiziranostjo pri iskanju in 

izdelavi kostumov ter rekvizitov ter na koncu z bogato 

pogostitvijo. 

Jasna Soršak, razredničarka 

Jana Dagarin 

Trnuljčica, prebudi 

se! 

Ogrnimo se v nevidni plašč in vstopimo v 1. b razred. 

Učiteljica pripoveduje pravljico Trnuljčica in otroci 

jo poslušajo tiho, zbrano, nekateri z odprtimi usti. 

Drugi dan pripovedujejo, kaj se je v pravljici dogodilo. Tretji 

dan v času slovenščine vstopi pravljica v verzih v ritmični 

krog. Tam naša igra zori, raste v besedilu in rajanju. Učenci 

govorijo vse besedilo skupno ob gibanju, ki se spreminja, nekaj 

dodajamo, drugo opuščamo. Košara postane zibelka, punčka 

iz cunj Trnuljčica… 

Ko prinesem krone in blago, učenci izbirajo, katero vlogo 

bodo odigrali. Beležim, da se vsi izmenjajo v vseh vlogah. 

No, vsi fantje niso bili Trnuljčice. Izkušnja doživetja različnih 

vlog je spodbudila učenje besedila, ki so se ga hitro 

naučili in je krepilo otrokovo voljo. Povezani s skupnim 

delom so prvošolci umetniško zoreli. Postali so ptički, viteza, 

jezna vila, dobre vile, princ, princeska, kralj, kraljica, 

žabica. Teden pred predstavo so izvedeli, kaj bo kdo predstavljal 

na prireditvi. Učitelj presodi, zakaj bi bila neka vloga 

dobra za otroka. Je otrok občutljiv, sramežljiv, sočuten, 

krepak, koleričen? Ga bo vloga krepila ali umirila? Bo prvošolec 

v igri sošolcu v pomoč in podporo? 

In naša predstava? Dan pred šolskim praznikom smo, 

14. 5.. Ura je 17. Vstopili smo v pravljični svet. Drugačni, 

čarobni. Za spremstvom vil in vilinčkov stopata kralj 

in kraljica, skače žabica, letajo ptički, hodi predica in čisto 

na koncu prijaha princ z vitezoma. Slovesen prihod 

prvošolcev. Nežni zvoki triangla, metalofona, lir in glasovi 

naših pevcev nas ponesejo v daljno deželo. Z njihovimi rokami 

ustvarjen grad s trnovim grmom nas sprejme v svoje 

prostore in pustimo se toku, ki nas odnaša s prizora v 

prizor. 

'Davno nekoč sta živela kralj in kraljica, 

ki nista otrok imela in sta si dete močno želela …' 

'Nobody, I mean nobody messes 

around with us' 

In the mid-May our 7th grade prepared an English 

language class-play entitled 'A Grimm Night for 

Christian Andersen', written by Sue Gordon. 

Students and their mentors invested good two months 

of hard work into it. A play in a foreign language is always 

a big challenge and at the same time a long-term 

process, spanning from the first readings, content debates, 

pronunciation and intonation rehearsals to the point 

when the text, now an integral part of our inner-self, is 

well anchored into memories and what is left is the matter 

of the right interpretation. But the result of numerous 

hours spent on this immense task is priceless ... 

Vrtimo se v čarobnem krogu, v vrtincu skrivnostnega 

sveta. Vsi učenci znajo pravljico in pripovedujejo vse besedilo. 

Verzi in izbrane besede spodbudijo doživljanje. 

'Kraljica prekrasna, mila in jasna! 

Še preden minilo bo leto in dan, 

kraljično, hčerko, boš rodila, 

želja se ti bo izpolnila.' 

Čudovito. Ostaja upanje, da se nam želja uresniči. Kralj 

in kraljica sta končno dobila dete. Nam se uresničuje želja, 

da smo prisotni v pravljici. Pravljični junaki zapojejo 

zasanjano, toplo: 


'To milo Vaše detece 

umrlo ne bo – naj živi. 

V sen globok se bo potopilo, 

čez sto let spet se bo zbudilo.' 

Grad je obdal trnjev grm, ki ni nikogar spustil naprej. 

Trnuljčica se je v globok sen potopila in se nato čez sto 

let zbudila. Prišel je pravi čas, takrat so se trnjeve veje 

razmaknile … 

Kraljična nemo v stolpu spi, 

kraljevič pred njo stoji. 

'Kraljična! Lepa deklica! 

Roko svojo dajem ti, 

ki naj iz sna te prebudi. 

Spala dolgih si sto let, 

v življenje se povrni spet!' 

Deklica široko odpre oči, 

na dvoru prebude se vsi. 

Trnuljčico, jutranjo zarjo, 

kraljevič več ne izpusti, 

z njo se novega dneva veseli… 

Srečni zdaj na dvoru so vsi, 

saj poroka se slavi. 

'Trgamo cvetke, nežne in rosne. 

V šopke jih vežemo, 

za praznik jih sipljemo; 

mali deklici srečo želimo.' 

Da, tudi mi želimo srečo našim otrokom. Vile podeljujejo 

darove. Naših otrok in nas naj se dotaknejo. 

'Podarjamo ti dar čiste lepote, 

večne zvestobe in vere močne, 

prisrčne hvaležnosti, globoke ponižnosti, 

svetlega upanja in dar marljivosti. 

Želimo ti jasno modrost, iskreno ljubezen, 

pravo dobroto. Podarjamo ti velik pogum!' 

Je komu od staršev uspelo obvarovati svojega otroka 

pred vsemi ovirami? Še kralju ni uspelo preprečiti, da se 

Trnuljčica ne bi zbodla s preslico, kar ji je namenila užaljena 

trinajsta vila. K sreči se najde še rešitev. Dvanajsta 

vila je takole omilila prerokbo: 

Oddahnili smo se. Srečen konec. Aplavz. Cvetje v obliki 

sneženih kep je razveselilo otroke. Še pogostitev, kot 

se spodobi ob tako lepem, veselem zaključku. 

Pravljična igra Trnuljčica je bila kot krona skupnega 

dela vsega razreda; učencev, učiteljev in tudi staršev. 

Učenci so postali igralci, učitelji so vodili proces, starši 

so sodelovali pri sceni in oblačilih ter krasni zakuski. 

Vsebina je bila povezana s poukom, v prvem razredu je 

to čutenje pravljice, ki je pomembna za razvojno stopnjo 

učencev. Vsi učenci so se učili celotno igro, saj so 

premladi, da bi bili čisto sami postavljeni pred občinstvo. 

Dogajanje se je odvijalo v krogu, kar je povezovalo 

prvošolce in jim dajalo zavetje. Otroci so začutili govor, 

rime in verze, zvočnost besed. Učiteljice smo bile pozorne 

na svojo artikulacijo in izrazno ponazoritev, ker se to 

odslikava v učencih. Glasba je tkala celoto in evritmijski 

dodatki so prispevali k lepoti gibanja. Kot rajalno 

igro so prvošolci Trnuljčico uprizorili še pri nemščini z 

ga. Dovč. V maju so spoznali angleško različico pri ga. 

Perko in se z njo predstavili na šolskem prazniku. 

Sleeping beauty, wake up! 

Let's hide under the coat of invisibility and enter the 1st Class. The teacher is telling a fairy tale about the Sleeping beauty 

and the children are quiet, absorbed into listening, some of them open-mouthed. The next day they retell what had 

happened in the story. On the third day during the Slovenian lesson the fairy tale enters into the rhythm-circle in a versed 

form. There it grows in lines and movements. The pupils recite the text while moving, everything is due to changes: something is 

added, something taken away. A basket becomes a cradle; a doll is now a Sleeping beauty ... 


U t r i n k i 

Vera Grobelšek 

Šolski vrt na barju 

Lahko bi rekli, da se nam je uresničil pregovor: 

'Kdor išče, ta najde.' Vsa leta bivanja v strogem 

mestnem jedru smo sanjali o prostoru, kjer bi se 

otroci lahko srečali z delom na zemlji. Sanje so se uresničile, 

saj nam je družina Šerjak, ki ima v naši šoli dva otroka, 

odstopila cel hektar zemlje na Barju. Lokacija je idealna, 

pred njihovim domom ustavi mestni avtobus, a prostor 

kjer se razprostira 'naša zemlja' je ob gozdu sredi oaze 

barjanskega miru. 

Kot razredničarka osmega razreda sem že od začetka 

šolskega leta iskala prostor, kjer bi otroci lahko z 

golimi rokami zagrizli v nekaj, s silnimi močmi, ki se 

pretakajo v njih in jih mnogokrat ovirajo pri, za njih 

'monotonem' šolskem delu, nekaj ustvarili in doživeli 

radost ob premagovanju naporov in grajenju novega. 

Barje nam je ponudilo prav to. Potrebno je bilo zgraditi 

lopo za orodje, prostor, kjer bomo shranjevali obleko 

in tudi majhen prostor za sanitarije, saj ne smemo 

pozabiti, da se nahajamo sredi Krajinskega parka 

Ljubljansko barje. K oblikovanju idej za gradnjo smo 

vključili Tomasa Kolenka, ki ima že veliko izkušenj 

pri gradnji lesenih igral. Pripravili smo načrt, v katerem 

smo upoštevali prostor, zato smo se odločili, da 

bomo zgradili nekakšno kolišče. V petih dneh trdega 

dela od jutra do večera nam je uspelo zaključiti osnovo 

za podest in lopo za orodje, ostalo bomo nadaljevali 

septembra. Otroci so bili izvrstni, lahko rečem, da sem 

čez noč opazila prave fante in dekleta. Kljub vročini, 

utrujenosti in napornemu delu je bil to najlepši del našega 

šolskega leta, saj je bilo poleg obveznosti tudi dovolj 

prostora za večerne klepete, popoldanska kopanja, 

športne igre in spoznavanja drug drugega. 

Res je, na njivi je bilo v tej vročini zares težko. Še dobro, 

da sta nam pomagali dve slušateljici seminarja za 

waldorfske učitelje, ki že imata nekaj izkušenj s svojih 

vrtov, na katerih preizkušata znanja biodinamike in 

sta jih pripravljeni deliti z nami. 

Takoj naslednji dan po našem zaključku, so v gozdiček 

prišli prvošolci in tu praznovali rojstni dan učenke. 

Otroci so brezskrbno in radostno tekali po gozdičku ter 

našli zabavo na vsakem koraku. Mi učitelji spodbujamo 

taka preprosta praznovanja sredi narave in brez 

animacij odraslih. Narava sama nagovori in otroci ji 

še znajo prisluhniti. Starši, sedaj imate možnost. To je 

prostor naše skupnosti, tam ni moje ali tvoje, mogoče 

je to del našega učenja za drugačno bodočnost. 

Nekaj njihovih utrinkov: 

'S prijatelji smo ugotovili, da več rok več naredi. Ko smo vsi 

poprijeli za delo je vse teklo hitreje.' Den 

'Nič hujšega od vročine. Naloga je bila, da smo dolge hlode nesli 

več sto metrov daleč do delovišča. Tako smo po dva in dva 

nesli hlod. Vsi smo bili veseli, ko smo se bližali cilju. S sošolcem 

sva pospešila, da bo trpljenja hitreje konec. Moč pa sva izgubila, 

ko sva videla gospoda Tomasa, ki je hiteč nosil debelo deblo. 

Sam!' Primož 

' Odšli smo z dobrim občutkom, ker smo naredili nekaj koristnega. 

Tam je bil mir pred zgodovino in še posebej pred matematiko.' 

Matija 

' Najhujše je bilo delo na njivi, ker je sonce tako pripekalo, da te 

je kar topilo.' Lucija 


U t r i n k i 

Marjeta Privšek 

Projekt barjanska 

njiva 

Že konec meseca maja smo z učenci 8.b razreda 

obiskali travnik na Barju, na katerem nastaja 

šolska njiva. Posadili smo krompir, ki nam ga je 

velikodušno odstopila družina Rogelj z ekološke kmetije 

Kovač iz Kranja; kar na zemljo, nato pa smo ga pokrili s 

senom. Krompir že veselo raste, očitno mu barjanska tla in 

klima zelo ugajata. 

V drugi polovici junija smo za sajenje pridelkov pripravili 

še preostali del njive. Kolobarjenje, eno temeljnih 

pravil, ki jih upošteva biodinamika, zahteva, da na 

isti gredi ne sadimo ves čas istih rastlin ampak si iz 

sezone v sezono sledijo rastline z različnimi lastnostmi 

in zahtevami. Na ta način poskrbimo, da naša njiva neprestano 

ohranja v sebi snovi, ki so nujno potrebne za 

dobro rast rastlin in njihovo odpornost proti boleznim 

in škodljivcem. Kolobarjenje ni preprosto opravilo, za 

najboljše rezultate ga je treba skrbno načrtovati tudi 

nekaj let v naprej. Upoštevati pa moramo tudi kako rastline 

vplivajo ena na drugo, katere rade skupaj uspevajo 

in se dopolnjujejo, katere pa se med seboj ne marajo. 

Tudi mi smo naredili načrt katere rastline bomo 

letos posadili in kako se bodo potem lahko pridelki zvrstili 

v naslednjih letih. Ker pa smo se tega letos lotili prvič, 

preganjal pa nas je tudi čas, smo si skušali stvari 

čim bolj poenostaviti. Njivo smo razdelili na pet delov. 

Na prvem delu bomo jeseni posadili trajnice: slastne 

maline, ribez, borovnice pa še kakšne zdravilna zelišča, 

morda začimbe. Ostale štiri dele smo razdelili na štiri 

grede, dolge 45 metrov in široke 1 meter z vmesnimi 

prostori, po katerih lahko hodimo in brez težav obdelujemo 

zemljo – odlična ideja gospe Vere … Pripravili 

smo gredo za cvet, za korenino, za plod in za list. Poleg 

krompirja smo posadili še fižol, buče, brstični in glavnati 

ohrovt, zelje, malo pozneje, ob primernem času pa 

bomo posejali še črno redkev in rdečo peso. Grede smo 

obdali z zaščitno ograjo, da nam mladih rastlinic ne 

bodo pozobale živali. Upamo, da srne ne bodo prekmalu 

ugotovile, da ograjo lahko z lahkoto preskočijo … 

Pri delu se nam je za nekaj uric pridružil tudi 7. razred, 

na svojo gredo so posadili buče hokaido in posejali 

sončnice. Osmi razred je bil prezaposlen z gradnjo 

hišice v gozdu in zato jim ni ostalo kaj dosti časa za 

opravila na njivi. Kljub temu so pomagali pri sajenju 

fižola, pripravili so nešteto kolov za ograjo in nekaj prekel 

za fižol, vsak pa je posadil tudi svojo sadiko zelja. 

Jeseni pa bomo videli, kdo bo pridelal največjo zeljnato 

glavo. 

Pri skrbi za naše rastline bomo upoštevali nekaj 

osnovnih načel biodinamike. Trudili se bomo, da bomo 

rastline negovali v skladu z njihovimi naravnimi ritmi. 

Tako bodo ostale zdrave, ne bodo jih napadali škodljivci 

in na koncu bomo pobrali okusen pridelek. Pomagali 

si bomo z rastlinskimi biodinamičnimi pripravki, 

naredili bomo kompostnike in tudi v naseldnjih letih 

načrtovali pridelke v skladu s kolobarjem. 


U t r i n k i 

Waldorfski šolarji so obiskali 

proizvodni obrat Pekarne Pečjak 

Med rogljički, 

jeklom in 

plastičnimi kapicami 

mag. Boštjan Štrajhar, 

ravnatelj Waldorfske šole Celje 

Pomembna so 

vprašanja in ne 

odgovori 

Prvo leto Waldorfske šole Celje 

TRZIN – Kako rogljiček vzhaja? Kateri stroj ga 

napolni in s čim? Kako hitro zamrzne in zakaj? 

Povejte še kaj! Tako je vrvelo v proizvodnem 

obratu Pekarne Pečjak v Trzinu, ko so jih obiskali učenci 

tretjega razreda Waldorske šole Ljubljana. 

Obisk proizvodnje Pekarne Pečjak je zagotovo nekaj 

posebnega, saj zaradi strogih higienskih standardov 

in varnosti hrane vsak obisk zahteva posebne ukrepe 

za zaposlene in obiskovalce. Waldorfski šolarji so si ta 

izlet zaslužili v nagradni igri in so si pred vhodom v 

proizvodnjo z veseljem nadeli zaščitne halje, kapice in 

zaščito za obuvala. Proizvodnjo zamrznjenih izdelkov 

in jajčnih testenin so si ogledali v okviru spoznavanja 

različnih poklicev, kot je povedal direktor Pekarne Pečjak 

Silvester Pečjak, pa jih je zanimalo prav vse. 

'Otroci so z zanimanjem opazovali, kako hitijo izdelki 

po proizvodnih linijah in v zamrzovalne komore, nato 

pa na pakirne linije in v škatle. Pokazali smo jim detektorje 

kovin, ki skrbijo, da v izdelke ne zaide prav nič nepričakovanega, 

sodoben način pranja proizvodnih linij, 

ki omogoča neprekinjeno skrb za higieno, in še marsikaj,' 

je pojasnil Silvester Pečjak, ki je hkrati priznal, 

da v takih obiskih, čeprav so za podjetje dodatna skrb, 

vedno zelo uživa, saj rad predstavi vrhunsko znanje in 

tehnologijo, ki sta združena v trzinskem proizvodnem 

obratu. 

Otroci so na koncu izdelke seveda lahko tudi poskusili. 

Morda je bil med sladkosnedi tudi kak bodoči tehnolog, 

ki ga bo prav obisk Pekarne Pečjak usmeril na 

izbrano poklicno pot. 

Ljudje si med primarnimi nalogami v življenju 

želimo izgraditi občutek varnosti. Posledično 

je narava našega uma takšna, da si želi stvari 

podrediti na tak način, da jih (navidezno) razume. Želeli bi 

razumeti sebe in svet. 

'Razum, še posebej pa znanost kot njegova najbolj sistematična 

in izpiljena oblika se stalno trudita ujeti dogajanje 

okrog nas, ga uvrstiti v predale, ga povezati s 

preteklostjo in napovedati, kaj bo sledilo.' 1 Če so stvari 

kompleksnejše in jih ne razumemo, se navadno zadovoljimo 

z razlago, da so stvari naključne, torej posledica 

med seboj vzročno nepovezanih dejanj. Večkrat zaradi 

notranje stiske, ki se ob nerazumevanju določenih 

situacij pojavi, te seciramo do te mere, da jih na koncu 

nekako le razumemo – a s tem, ko smo jih razčlenili, 

smo izgubili celoto. Jasno je, da so naši sklepi o univerzumu 

določeni in omejeni z domišljijo. Si lahko zamislimo 

drugače? Kaj pa, če se vse skupaj ni naključje, 

temveč je vse 'na ključ'? 

Danes prevladuje mnenje, da je znanost posledica 

evolucijskega razvoja uma in kot taka, do sedaj najvišja 

oblika mišljenja, išče vzročno-logične povezave in 

vzroke za vso pojavnost na materialnem in duševnem 

nivoju. Znanost pa kljub tej visoki umestitvi ne poseduje 

vsega vedenja o svetu, v katerem živimo. 'Zato tudi 

človekova želja po razumevanju samega sebe in 'sveta', 

ki je sicer gonilna sila njegovih spoznavnih prizadevanj 

in je institucio nalizirana v veliki meri tudi v znanstvenih 

interpretacijah družbene in naravne resničnosti, ni absolutna 

- sama želja po razumevanju 'sveta' in aktualna 

spoznavna prizade vanja ne pomenijo tudi njene popolne 

uresničitve.' 2 

Spoznanja znanosti so tako le delna spoznanja o svetu 

in se bodo med evolucijo, kot so se vse do današnjega 

časa, nadgrajevala. Očitno pa obstaja še nekaj več kot 

znanost kot jo pozna večina ljudi, saj ta šele tisočletja 

kasneje prihaja do spoznanj, do katerih so posamezniki 

prišli preko t.i. neznanstvenih metod, bolje rečeno 

preko duhovne znanosti. 'Kvantno Enost (oziroma t.i. 

soprežemanje) je danes veliko bolj primerno razumeti v 

holističnem smislu Plotina (3. st.) kot pa v smislu filozofskega 

atomizma (tj., prepričanja v mnoštvo ločenih 

gradnikov).' 3 Tudi waldorfski pedagoški pristop, čeprav 


O E C e l j e 

star že skoraj 100 let, je presenetljivo skladen s sodobnim 

razvojem kognitivnih znanosti, ki odkrivajo. kako 

se otroci učijo in razumevajo snov (dr. Paul DeHurd, 

profesor znanstvene vzgoje, Univerza v Stanfordu). 

Glede na posameznikovo ozaveščenost si človek postavlja 

vprašanja in išče odgovore nanje. Nekateri iščejo 

odgovore v religiji, drugi v znanosti, vsi pa na trenutke 

tudi v svojih konstruktih, prepričanjih. Navadno le 

stežka prenašamo vprašanja, večinoma si želimo odgovorov. 

Če jih ne najdemo, si zaradi občutka varnosti 

skonstruiramo svoje. 

Vprašanja si zastavljamo tudi zelo tipično, kot na primer: 

Kako nasititi lačne? Vendar pa bi se nekateri odgovori 

glasili precej drugače, če bi se drugače vprašali: 

Ali je na svetu dovolj hrane za vse ljudi? (R. Steiner) 

Včasih so stvari preveč enostavne, da bi jih videli. 

Da bi spregledali, moramo spremeniti način gledanja, 

kar je težko, saj nas družba ves čas usmerja, kako 

naj gledamo - razmišljamo, mi pa se ob tem pozabimo 

vprašati, zakaj naj bi tako gledali - razmišljali. 

Če želimo prodreti v samo srčiko človeškega bitja 

in sveta, če se želimo na holističen način približati 

izvornim temeljem človeka kot duševnega bitja, ki bi 

nam omogočilo celovitejši pogled na življenje in svet, 

če želimo najti odgovore na aktualno krizo vrednot, si 

moramo znati postaviti prava vprašanja ter jih znati 

nositi v sebi več časa tudi neodgovorjena. Pri iskanju 

odgovorov se moramo zavedati tudi lastnih omejitev, 

lastnih zmot oziroma gonov jaza, ki nas 'obvladujejo'. 

Prav zaradi tega mehanizma skrbi zase, se ljudje včasih 

zavestno motimo in kljub uvidom, da je to tako, se 

neradi spreminjamo, saj je s tem ogrožena naša veljavnost. 

Uvid v svoje napake nam lahko poruši naš osebni 

svet ali vsaj lastno pomembnost v njem. 

V objekt preučevanja vnaša vsak posameznik oziroma 

znanstvenik na določeni družbeni oziroma osebni ravni 

razvito človeško mišljenje. Tako je npr. Michelangelova 

slika Kristusa v Sikstinski kapeli v Rimu nastala 

v času, ko se je pravno državno življenje najmočneje 

razmahnilo. Če bi slika nastala v času starih vzhodnjaških 

teokracij, bi Kristus delil milost, bil bi Bog sveta, 

ki obdaruje in blagoslavlja, tako pa je veliki pravnik 

sveta, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Vsa slika je 

pravniška, je odsev časa, v katerem je bila rojena. 4 

Na vsa vprašanja in probleme se tako v različnih časovnih 

obdobjih oz. kulturah odgovarja času primerno 


O E M a r i b o r 

in išče trenutnim razmeram primerne rešitve. Prav 

tako se v postmoderni na celoten svet in na vsa dogajanja, 

ki so z njim povezana, gleda skozi na današnji 

ravni razvito človeško mišljenje. 5 

To mišljenje izjemno favorizira služenje čustvenim 

potrebam po varnosti in fizični ljubezni skozi stik z ljubezenskim 

objektom. Ponuja tudi primerno svobodo 

pri izražanju libidinalnih želja brez krivde. Vse teorije 

(znanstvene in neznanstvene), ki propagirajo našteto, 

so v današnjem času prav zaradi tega popularne. Pod 

pretvezo duhovnosti, nežnosti, ljubezni in razumevanja, 

permisivna vzgoja z vsemi svojimi negativnimi vplivi 

danes kot še nikoli v preteklosti triumfira v šolah in 

doma. 

Če bi Waldorfska šola v Celju bila plod zgolj logičnoanalitičnega 

poslovnega načrta, če bi pričakovali pred 

odprtjem šole odgovore na vsa vprašanja, ki smo jih 

imeli, potem šole v Celju zagotovo nikoli ne bi bilo. Narejeni 

so prvi koraki v nove dimenzije, v stvarnost, ki 

jo ne samo teoretiziramo, temveč jo učitelji skupaj s 

starši in učenci dejansko živimo. Živimo vrednote, o 

katerih mnogi govorijo, in tako prispevamo svoj delček 

v mozaiku spreminjanja sveta. Prišli smo do prvih večjih 

vprašanj: Kako ob t. i. 'finančni krizi' do dovolj velikih 

šolskih prostorov, ki bodo služili vsem prihajajočim 

generacijam? Ali nas lahko to vprašanja navdaja z občutki 

strahu, negotovosti? Seveda lahko, a če vemo, da 

imamo za seboj starše, učitelje, otroke in vse ostale, ki 

si želijo vrednote waldorfske šole, če vemo, da življenje 

ni zgolj to, kar lahko vidimo in izmerimo, potem nas 

nikakor ne more biti strah. 

1 Kordeš U.: Od resnice k zaupanju, Ljubljana, SH, 2004, str. 9 

2 Fištravec A.: Transformacije socioloških konstrukcij resničnosti: 

Antropozofsko razumevanje družbe dr. Rudofla Steinerja, doktorska 

disertacija, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, 

Maribor, 1998 str. 10 

3 B. D' Espagnat Veiled Reality (An analysis of present – day quantum 

mechanical concepts) str.402.Addison-Wesley, Reading 

(MA) 

4,5 Steiner R. 1996: Threefold Social Order, Canterbury, New Economy 

Publications, Canterbury UK, str. 36 

Questions are the Ones that 

Count, not Answers 

The First Year of Waldorf School of Celje 

The most important task that we people set ourselves 

in life is, to build a sense of security. Consequently, 

the nature of our mind is such that we would like 

to submit things in such a way that we would (seemingly) 

understand them. We’d like to understand ourselves and the 

world. 'Reason, particularly science as its most systematic and 

polished form, is constantly struggling to capture events, to put 

them into drawers, to connect them with past and to predict what 

is going to follow.' If things are more complex and we do not 

understand them, we are generally satisfied with the explanation 

that they are random, therefore a result of casually unrelated 

actions. ... 

Metka Wherry 

V waldorfski šoli 

v Mariboru je vel 

angleški veter 

Sedmi razred waldorfske šole v Mariboru je 

na čudovit sončen pomladanski popoldan 

pripravil pravo angleško čajanko – English Tea 

Party. Učenke in učenci so se z razredno učiteljico gospo 

Andrejo Pliberšek in učiteljico angleščine gospo Josipo 

Žilič Hozjan zbrali ob treh popoldne in čakali na prihod 

glavnega svetovalca čajanke - gospoda Chrisa Wherrya, 

pravega Angleža in njegove družine. Mize so ob našem 

prihodu že bile slavnostno pogrnjene, na vsaki mizi so 

bile postavljene skodelice za čaj, sladkornice in vrčki za 

mleko. Čajniki so čakali, da jih napolnijo z vročim čajem 

iz daljnih krajev. Na steni je visel ročno izdelan plakat 

o Veliki Britaniji. V jedilnici šole je zavel angleški veter. 

Govorilo se je samo angleško. 

V kuhinji je čakalo delo. Skupaj smo zavihali rokave 

in začeli. Skupina fantov je že kuhala jajca, druga 

skupina je bila pripravljena, da začne z maslom mazati 

štirikotne kose kruha, na drugem koncu kuhinje 

so dekleta lupila kumarice. Chris je prevzel peko 

sconesov, majhnih kolačkov, ki ne smejo manjkati 

na angleški čajanki. Pomočniki so mu odmerili sestavine 

in motrili vsak njegov gib. Narezano maslo in 

moko s pecilnim praškom je treba s prav posebnim 

občutkom povezati. Le konice prstov lahko mečkajo 

in spojijo sestavini. Za pravi okus mora biti skleda 

porcelanasta. No, tudi kovinska je bila dobra. Dolijemo 

mleka in nežno zamesimo testo. Učenci so 

mojstrsko oblikovali majhne okrogle kolačke, ki so 

v pečici narasli in se zapekli v slastno krhke prave 

angleške scones. Polovico smo jih naredili s sirom in 

pečene namazali z maslom, druga polovica pa je bila 

za sladokusce. Te smo le prerezali in servirali z jagodno 

marmelado in stepeno sladko smetano. A joj, ne 

moremo najti vilic za mešalec za smetano. Iznajdljivi 

učenci takoj najdejo rešitev. Na roke jo bomo stepli. 

Dvomljivo sem gledala v veliko skledo smetane, 

a vztrajni učenci so smetano z ročno metlico spremenili 

v čvrsto stepeno sladko smetano. Na drugem 

koncu kuhinje je tekla končna izdelava sendvičev. 

Učenci so jih polnili z nadevom iz jajc in kreše, druga 

vrsta sendvičev je dobila v svoja nedrja kumarice, 

narezane na kolobarje, čisto tako, kot mora biti 

po angleški tradiciji. Še skorjo smo jim obrezali, jih 

razpolovili po diagonali v trikotnike in bili so nared, 

zloženi na krožnik v stolpiče. 



Ura se je približevala peti, gostje angleške čajanke, 

starši in sorodniki učencev so se že zbirali. Čajanko 

so učenci odprli z angleško pesmijo, nakar so se posedli 

okrog velike mize in nam pripovedovali o nastanku 

čudovite navade pitja čaja, podučili so nas o lepih manirah 

na čajanki in o navadah v Angliji povprašali tudi 

glavnega gosta čajanke Chrisa Wherrya. Očaran nad 

pridnostjo in iznajdljivostjo otrok jim je Chris natrosil 

cel koš komplimentov. Pohvalil je njihovo znanje angleščine 

in nas vse naučil, da sladkor ni the sugar, ampak 

le sugar. Učenci so v bogatem programu pokazali, da je 

angleščina del njih in da jo znajo dobro uporabljati. 

An English breeze on 

Waldorf school Maribor 

It was a beautiful sunny afternoon in spring when the 

7th class at the Waldorf school Maribor prepared a real 

English Tea Party. Students had gathered at the school 

with their class teacher Ms. Andreja Plibersek and their English 

teacher Ms. Josipa Žilič Hozjan at 3 p.m. and waited for the 

master advisor of the tea party to come – Mr. Chris Wherry, a real 

English gentleman accompanied by his family. The tables were 

already decorated according to the special occasion with tea cups, 

sugar bowls and milk jug, the tea pots waited to be filled with the 

hot tea from countries far away ... 

Človek 

V 

8. razredu smo letos pri 

biologiji spoznavali človeka. 

Ob koncu epohe smo ustvarjali 

verze. Učenci so delali v skupinah. 

Človek bitje je, ki živi in se smeji, 

po žilah se mu pretaka kri, 

ki se pretaka tako, 

da srce jo potiska skozi telo. 

Človek stoji, ker hrbet ga drži, 

v njegovi glavi ves čas vprašanje leži, 

kako nastali smo mi. 

Smo precej čudna rasa, 

vsak je čisto svojega stasa. 

Človeška rasa dva spola ima, 

drug brez drugega ne bi obstajala 

Gabriel, Matevž 

Človek je nekaj, kar živi, 

sestavljen je iz mesa in krvi. 

Ko se udari, ga zaboli, 

ko mu je kaj smešno, se zasmeji. 

Na žalost človek ne živi večno, 

a dosti trenutkov preživi srečno. 

Od kod prihaja sreča, tega ne vemo, 

ne vemo niti, kako se je zavemo, 

a zavemo se ne samo čustev, tudi 

sebe, 

in mraza, ko nas zebe. 

Vroče je, ko začutimo toploto 

ali pa začutimo samoto. 

V človeku pa organi ležijo, 

možgani jim naloge delijo. 

Oviti smo v največji organ, 

ki se obnavlja dan na dan. 

Uganite, kako mu je ime, 

stare ljudi pa zobje bole. 

Danaja, Istok 

Človek je bitje, ki življenje živi 

in ga z veseljem z drugimi deli. 

Le v človeku je iz organov 

sestavljena, 

najimenitnejša tovarnica. 

Organi glavni, ki ti dajo vetra, 

so pljuča, srce in jetra. 

Vsak ve, če svojega telesa ne 

posluša, 

kar hitro bolezen lahko okuša. 

Eni se zdravo prehranjujejo, 

energijo za lepše življenje kupujejo. 

Ker vsak si lepše življenje želi, 

smo dobili oči. 

Valentina, Luna Bela, Lana 

The 8th grade has concentrated on human during this years' Biology epoch and before the end tried in groups to 

express themselves in verses. 



Andreja Pliberšek, razredna učiteljica 7.r. 

Moja prva epoha 

kemije 

Sedmošolci so ob zaključku epohe kemije 

praznovali svoje znanje tudi z esejem wMoja 

prva epoha kemije'. Nekaj misli iz njihovih 

zapisov: 

....Kemija mi je dala zelo veliko, saj jaz ne vem zelo veliko ... 

Zanimivo je, da korenine, ki so pod zemljo, dajo pri gorenju več 

pepela in dima, cvetovi in listi, ki so bliže Soncu, pa več plamena: 

svetlobe in toplote... David 

...včasih so imeli ljudje doma odprta ognjišča, danes pa imamo 

ogenj vedno nekje 'zaprt'... Sarah Hana 

...Vedno sem prišel rad v šolo, ker sem vedel, da bodo novi poskusi. 

Kemijo bi imel še kakšna dva meseca ... Jan 

... Pri epohi kemije (komaj zdaj vidim) sem se naučila zelo veliko. 

Naučila sem se na tanko prisluhniti snovem in ugotovila, da 

je vsaka snov za nekaj dobra ... Veronika 

... Prva epoha kemije me je navdušila za to zanimivo in malo 

nevarno vedo... Pritegnil me je tudi ogenj, ki v kemiji veliko pomeni; 

ko neko stvar damo v ogenj, se dogaja cel proces, preden 

snov sploh zagori ... Aljaž 

... Pri gorenju rastlin nastaja toplota, svetloba, ogljikov dioksid, 

pepel. Prav te stvari pa rastline potrebujejo za rast ... Jaka 

... Moja prva epoha kemije mi je odprla v svet še druge – kemijske 

oči. Zdaj vidim, da me spremlja na vsakem koraku... Naučila 

me je, da neka na videz nedolžna reč sploh ni nedolžna, samo da 

pride v stik, npr. z vodo ali pa z ognjem ... Zastavila mi je veliko 

vprašanj in mi odgovorila na veliko odgovorov. En takšen velik 

odgovor je, kje mi sploh živimo: v eni sami veliki kemiji. Kemija 

je vsepovsod... Pilar 

... Nisem vedel, da je kemija tako zabavna. Najbolj so mi bile 

všeč kisline in baze... Želim si, da bi naredili še kakšen kristal, ker 

so bili tisti na kroni zelo lepi ... Tija 

...Zanimivo: ogenj, kisline, baze, indikatorji. Vsega je toliko. 

Zelo zanimivo, a hkrati nevarno; a za nas je bilo varno ... Miha 

… Naučila sem se zelo veliko izrazov in prej nisem vedela, da 

obstaja toliko različnih soli. Ko zdaj berem, kakšen napis na vodi, 

ki ima minerale, mi prej ni bilo nič jasno, zdaj pa razumem... Kemijo 

lahko uporabljamo za dobre stvari, če pa je ne znamo uporabljati, 

pa lahko nastane velika katastrofa... Chiara 

… Kemija je bila zame zelo težka epoha. Ima zelo težke poskuse 

– no, nekatere... tudi o kristalizaciji ne bom nikoli pozabila. 

Kristali so lepi, vsak je drugačne oblike. Če jih obrneš na svetlobo, 

se svetijo ... Jana 

...Vsak kemik mora gledati z 'znova rojenimi očmi'. Vsaj pri nekaterih 

poskusih. Pri drugih pa spet mora povezovati vse prejšnje 

poskuse s tem ali z novo reakcijo. Zato se mi zdi zdaj kemija 

umetnost. Kemija se nam na prvi pogled zdi nekaj umetnega, 

nenaravnega. Ko pa se poglobimo vanjo, vidimo in se naučimo, 

da so vsi ti pojavi povezani z naravo, Zemljo, vesoljem?... Mojka 

... Kemija mi je dala veliko razmišljati: na začetku, kaj sploh je, 

in potem, za kaj se uporablja. Kemija ni samo slabo, ampak obratno... 

Gregor 

...Kemija je bila zame nekaj novega. Zelo je zanimiva. Skrivnostna, 

ker nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo... Zoja 

... Meni je kemija zelo všeč, ampak škoda, da še nikoli ni prišlo 

do majhne eksplozije … Nik 

...Pri prvi epohi kemije sem se naučila kar veliko stvari. Npr. že 

pri gorenju in ognju mi je bilo zelo zanimivo, da je ogenj nekaj 

čarobnega in nekaj nam zdaj nerazumljivega in neodkritega ... 

Tara 

... Ogenj je lahko zelo prijetna stvar. Lahko pa tudi nevarna. 

Ogenj je zelo čarobna stvar. Sara 

...je bila zelo zanimivo doživetje skozi nevarne, malo manj nevarne, 

kratke ali dolge, težke, lahke ampak vedno zanimive poskuse, 

ki smo jih opravljali vsak dan... Linna 

... Naučila sem se veliko novega in zanimivega... da sveča ni 

tako enostavna, kot se zdi, ampak ima plamen več delov. Zanimivo 

je, da je pepel bazičen in dim kisel, čeprav sta oba produkta 

gorenja, pa vsak sodi v svojo smer. In kako lahko ogljikov dioksid 

poliješ čez plamen, da ga zaduši ... Anika 

My First Chemistry Epoch 

The seventh graders had celebrated their knowledge at the end of the Chemistry epoch also with an essay 'My First 

Chemistry Epoch'. Here are some of their thoughts: 

…Chemistry gave me a lot as I do not know much…It is interesting that roots which are hidden in the 

soil give more ash and smoke by burning while flowers and leaves that are nearer the sun give more flame: light 

and warmth… David 



Elena Begant 

ravnateljica OE Maribor 

Srečanje z 

Nobelovimi 

nagrajenci za mir 

Med 17. in 19. majem letos je v okviru Maribora – 

Evropske kulturne prestolnice 2012 potekalo 

srečanje Nobelovih nagrajencev za mir, ki 

so se ga udeležili njegova svetost dalajlama, dr. Rigoberta 

Menchu in dr. Muhamaad Yunus ter dr. Lučka Kajfež. 

Učenci Waldorfske šole Maribor so imeli čast biti večkratno 

zastopani v tridnevnem dogodku, poimenovanem 'Maribor 

za mir'. 

Najprej kot avtorji risbic, ki so jih prispevali za mednarodni 

projekt 'Pieces for Peace/Koščki za mir', ki ga 

je v Sloveniji za CITYarts iz New Yorka organizirala nevladna 

organizacija Center za državljansko vzgojo, potem 

pa še dvakrat kot nastopajoči. 

V torek, 17. maja, so učenci drugega razreda z gospo 

Mihec zapeli ob otvoritvi svetovne razstave otroških izdelkov, 

ki se je v Mariboru ustavila prav za to priložnost 

na svoji poti med Berlinom in olimpijskim Londonom. 

Otroci so tako navdušili veleposlanika ZDA v Sloveniji, 

gospoda Josepha Mussomelija, da si je zaželel obiskati 

našo šolo in se naši učenki Valentini Glavica osebno 

zahvaliti za predano protokolarno darilo – digitalno kopijo 

njene risbice, 'koščka miru' iz Slovenije v tej pomembni 

svetovni razstavi, ki obiskuje najpomembnejše 

kraje na svetu. Pohvalil je tudi vse nastopajoče otroka 

in se pozanimal, ali bi na obisk lahko pripeljal tudi svojega 

sedemletnega sina, kar smo z veseljem sprejeli. 

Velika priložnost za srečanje z Nobelovimi nagrajenci 

pa je bila dana četrtemu in petemu razredu v spremstvu 

razredničark, gospe Resinovič Seničar in gospe 

Žunič Lojen. Ravnateljica gospe Begant je – kot del 

organizacijske ekipe – z veliko diplomacije uspela dobiti 

dovoljenje izjemno zahtevnih varnostnih služb za 

prisotnost tolikšnega števila otrok in obeh 'potencialno 

nevarnih oseb' v zgradbi SNG. Ob prihodu dalajlame in 

ostalih visokih gostov je bil ves trud poplačan: učenci 

so s slovensko narodno pesmijo in angleško pesmico, 

zapeto v kanonu, očarali goste, ki so se jim zahvalili s 

stiski rok in nato s pohvalnimi besedami občudovali 

razstavo otroških risb. Ostali so spomini, fotografije in 

nepozaben občutek ob srečanju z temi tako skromnimi, 

a za človeštvo nadvse pomembnimi ljudmi. 

Več fotografij na www.waldorf-mb.si, www.eip-cdv.si 

in www.mariborforpeace.si, spletna razstava otroških del 

65-tih držav pa na www.cityarts.org/Pieces-for-Peace/ 

view-artworks/

Waldorfske novice - Poletje 2012

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?