Waldorfske novice - Poletje 2012

wsljubljana

Letnik VIII, številka 2
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

poletje 2012, zaporedna št. 74

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić

OE MB Mateja Jobstl

OE Celje Boštjan Štrajhar

Sodelavci:

Magda Mlekuž, Lidija Habinc Perko,

Jana Dagarin, Marjeta Privšek,

Vera Grobelšek, Jasna Soršak in

učenci 7.r

OE Maribor:

Metka Wherry, Andreja Pliberšek,

Elena Begant, prispevki 8.r

Fotografije:

Damjan Brajnik, Marina Nuvak, Arhiv WŠL

Naslovnica:

Damjan Brajnik

Lektoriranje:

Klemen Lah

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net

Kazalo 2

Namesto uvodnika 3

Konferenca: Skrivnost ustvarjalnosti 3

Iz tujega tiska 6

Vrnimo našim otrokom igro 6

Puberteta pred desetim letom 9

Zdravljenje duševne vročice otrok 11

Utrinki 12

Olimpijada ali čas brez vojne 12

'Nobody messes around with us' 14

Trnuljčica, prebudi se! 15

Šolski vrt na barju 17

Projekt barjanska njiva 18

Med rogljički in plastičnimi kapicami 19

OE Celje 19

Pomembna so vprašanja, ne odgovori 19

OE Maribor 21

V waldorfski šoli je vel angleški veter 21

Človek 22

Moja prva epoha kemije 23

Z Nobelovimi nagrajenci za mir 24

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem

avtorja.

ISSN 1854-0430

2 Waldorfske novice poletje 2012

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport


N a m e s t o u v o d n i k a

MEDNARODNA KONFERENCA

SKRIVNOST

USTVARJALNOSTI

Sodobna družba pričakuje in zahteva ustvarjalnost

na vseh področjih življenja.

Glavni cilj šole bi torej moralo biti odkrivanje,

prebujanje in spodbujanje ustvarjalnih zmožnosti

mladega človeka.

Pridružite se nam na predavanjih, umetniških

nastopih, okrogli mizi in delavnicah,

ki bodo osvetlili pomen ustvarjalnosti v izobraževalnem

procesu.

V četrtek, 13. septembra in

v petek, 14. septembra 2012,

v Ljubljani.

Svet poganja ustvarjalnost

Ustvarjalnost, sposobnost ustvarjanja novih smiselnih

oblik in vsebin, je danes odločilna sila, ki vpliva na

vsa področja življenja, tako zasebna kot poslovna. V

vseh vejah industrije, od mode, avtomobilizma do proizvodnje

hrane, so najbolj uspešni tisti, ki imajo ideje,

voljo in sposobnost, da te ideje udejanijo, in po¬gum

za spremembe. Države, katerih državljani so sposobni

izražati svojo notranjo ustvarjalno silo, so med najbolj

uspešnimi v gospodarstvu, izobraževanju, kulturi in

umetnosti, športu ...

Največje in najzahtevnejše vprašanje v izobraževanju

je, kako vzpodbujati ustvarjalnost tako pri učencih kot

pri nas, učiteljih. Kako ustvariti prostor, kjer bo ustvarjalna

sila lahko zacvetela? Končni cilj vsakega uči¬telja

je, da s svojo lastno ustvarjalnostjo odpre prostor za

ustvarjalnost učencev in razvoj njihovih talentov.

Ko se spopadamo z zapletenim vprašanjem ustvarjalnosti

in s tem, kakšno je njeno mesto v šolah, ne

išče¬mo sijajnosti, ki ločuje nekaj izjemnih posameznikov

od večine. Iščemo tisto, kar je moč najti v vsakem

od nas – ustvarjalnost kot notranjo potrebo, vsakdanjo

ustvarjalnost, ki daje življenju večji namen in smisel.

Danes vedno bolje razumemo, da učenci lahko veliko

pridobijo med poukom, ki vključuje umetnost.

Umetnost pomaga pri razvijanju matematičnih spretnosti,

pismenosti, sposobnosti odločanja in socialne

prilagodljivosti. Verjamemo, da vsestransko umetniško

udejstvovanje pripomore k razvoju ustvarjalnosti,

uspešnosti v izobraževanju in razvoju poklicne poti ter

k izpolnitvi in osmišljanju življenja.

Na predavanjih, ki se bodo zvrstila v četrtek in petek,

13. in 14. septembra 2012, bodo ugledni mednaro¬dni

strokovnjaki različnih pedagoških usmeritev osvetlili

pomembnost raznolikih vidikov ustvarjalnosti. Na

okrogli mizi bodo o ustvarjalnosti razpravljali znani

Slovenci. Predstavljene bodo tudi umetniške vaje, ki

bodo udeležencem služile kot praktičen primer umetniških

dejavnosti v šolah.

Mednarodna konferenca je namenjena vsem, ki se

ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem od predšolskega

obdobja do univerze: pedagoškim delavcem, svetovalnim

delavcem, ustvarjalcem, poslovnežem, študentom

pedagoških in umetniških študijev, staršem in vsem

drugim, ki jih ta tematika zanima. Posebej zanimiva je

tudi za vse tiste, ki sodelujejo pri oblikovanju programov

izobraževanja strokovnih delavcev v vrtcih in šolah.

Okvirni urnik konference

Četrtek, 13. 9. 2012, od 15:00 do 21:00

14:00–15:00 prihod in registracija udeležencev

15:00–15:05 dobrodošlica

15:05–15:20 glasbena otvoritev konference

Marimba kvartet

(Petra Vidmar, Katarina Kukovič,

Lovro Ašič, Vid Ušeničnik)

15:20–16:30 predavanje: Napredni in cvetoči družbi

naproti: ustvarjalnost v razredu,

David Brierley

16:30–17:00 odmor

17:00–18:00 praktično delo: skupno slikanje,

Mali Roald

18:00–18 45 prigrizek

18:45–20:00 predavanje: Kreativnost in zdravje,

Martina Leibovici-Mühlberger

20:00–21:00 umetniški program

Petek, 14. 9. 2012, od 9:00 do 18:45

9:00–9:20 pevski nastop udeležencev seminarja

za waldorfske pedagoge iz Zagreba

in Ljubljane, vodi Mary Barratt-Due.

9:20–9:30 povzetek prejšnjega dne

9:30–10:15 predavanje: Prebujajoča kreativnost,

Christopher Clouder

10:15–10:45 odmor

10:45–12:30 okrogla miza z vabljenimi gosti,

vodi Manca Košir

12:30–14:30 kosilo

14:30–15:45 predavanje: Ustvarjalna etika,

Manca Košir

15:45–16:15 odmor

16:15–17:30 predavanje: Kreativnost kot življenje

samo, Leon Lojk

17:45–18:45 zaključek z vsemi predavatelji

Waldorfske novice, poletje 2012 3


Predavatelji

DAVID BRIERLEY (Norveška)

Ima več kot 40 let izkušenj na področju izobraževanja na

vseh nivojih, predvsem na področju poučevanja mladih in

dela z učitelji. Je soustanovitelj Rudolf Steiner University College

v Oslu, Škole za sutra v Zagrebu in Šole za življenje v

Sloveniji ter gostujoči predavatelj na univerzah in pedagoških

inštitutih po svetu, član Platforme za inovacije in izobraževanje

fundacije Botin iz Španije, svetovalec organizacij, ki se zavzemajo

za reformo izobraževalnih praks v skladu s sodobno

potrebo po negovanju tistih sposobnosti, ki izvirajo iz vrednot

človečnosti.

CRISTOPHER CLOUDER (Velika Britanija)

Univerzitetni in srednješolski učitelj, gostujoči predavatelj,

predsednik združenja waldorfskih (Steinerjevih) šol Velike

Britanije in Severne Irske, ustanovitelj in direktor ECSWE -

Evropskega združenja waldorfskih (Steinerjevih) šol. Ima bogate

izkušnje pri delu z otroki in za otroke s posebnimi potrebami.

Je tudi avtor številnih knjig s področja pedagogike, za

katere črpa gradivo iz svojih bogatih dolgoletnih izkušenj kot

waldorfski učitelj. Kot predsednik mednarodne organizacije

»Zavezništvo za otroštvo« (Alliance for Childhood) pa nastopa

kot neutruden zagovornik pravice otrok do kvalitetnega in

ustvarjalnega otroštva.

MARTINA LEIBOVICI-MÜHLBERGER (Avstrija)

Ginekologinja in porodničarka, doktorica psihosomatske

in psihoterapevtske medicine s psihoterapevtsko licenco in

licenco za socialno svetovanje, mediatorka, direktorica raziskovalno

svetovalno izobraževalnega centra ARGE (Erziehungsberatung

und Fortbildung GmbH) na Dunaju, ki se ukvarja

z mladostniki in družinami, svetovalka številnih mednarodnih

združenj, ki se ukvarjajo s človeškimi viri in sociokulturološkimi

raziskavami.

LEON LOJK (Slovenija)

Psihoterapevt s slovensko in evropsko diplomo, senior inštruktor

inštituta Williama Glasserja, ustanovitelj in dolgoletni

predsednik Evropske zveze za realitetno terapijo in

soustanovitelj Slovenske krovne zveze za psihoterapijo ter

Slovenskega društva za realitetno terapijo. Zaslužen je za priznanje

realitetne terapije kot znanstveno potrjene metode s

strani Evropske zveze za psihoterapijo. Ima bogate izkušnje

tako na področju raziskovanja in izobraževanja kot tudi na

področju svetovalnega dela.

MANCA KOŠIR (Slovenija)

Dolgoletna predstojnica Katedre za novinarstvo in ustanoviteljica

ter do upokojitve predavateljica predmeta Socialna

in novinarska etika na Fakulteti za družbene vede Univerze

v Ljubljani, avtorica šestnajstih znanstvenih, poljudnoznanstvenih

in publicističnih knjig ter stotine člankov, ustanoviteljica

ter predsednica Gibanja za trajnostni razvoj Slovenije,

prostovoljka hospica, mama in waldorfska babica.

Do začetka konference lahko pride do določenih

sprememb v urniku. Vse morebitne spremembe bodo

objavljene na spletni strani organizatorja. Hvala za

razumevanje!

Umetniški del

DAG ASLAKSRUD (Norveška)

Arhitekt, šolal se je na Akademiji za arhitekturo v

Oslu. Svoje življenje je posvetil poučevanju, 25 let dela

kot srednješolski razrednik in učitelj slikanja.

MARY BARRATT-DUE (Norveška)

Glasbena pedagoginja s 25-letnimi izkušnjami na področju

učenja glasbe (klavir in zborovsko petje); izobraževala

se je na Akademiji za glasbo v Oslu, ima znanja

s področja evritmije in zdravilne evritmije, je docentka

glasbe in giba na Rudolf Steiner University College v

Oslu.

MALI ROALD (Norveška)

Sikarka in pedagoginja, izobraževala se je na Akademiji

za umetnost in dizajn v Bergnu na Norveškem in

v slikarski šoli v Goetheanumu v Švici. Docentka na

Rudolf Steiner University College v Oslu, vodi študij

umetnosti za učitelje.

Prijave

Prijave sprejemamo na elektronski naslov:

waldorfska.sola-dogodki@waldorf.si ali po telefonu

na številko 01 28 222 40 (od 8.00 do 14.30 ure).

Kontaktna oseba je Karmen Bezgovšek.

Pišite nam ali nas pokličite za vse podrobnejše informacije

o konferenci. Prijavnica je objavljena na spletni

strani www.waldorf.si.

Poskrbljeno bo za konsekutivno prevajanje predavanj

v tujih jezikih.

Vse morebitne spremembe v programu konference

bodo objavljene na spletni strani organizatorja

Kotizacija

Konferenco sofinancirata EU-program Jean Monnet

in Zavod za šolstvo Republike Slovenije, zato vam lahko

omogočimo ugodnejšo ceno: kotizacija za dvodnevno

udeležbo na konferenci znaša 80 € in jo plačate ob

prijavi na TRR SI56 3300 0000 5365 255, sklic 1309.

Vsak udeleženec dobi potrdilo o udeležbi na

konferenci.

Možnost zgodnje prijave!

Za prijavljene do 30. 7. 2012 znaša kotizacija za dvodnevno

udeležbo 60 €.

V ceno je vštet prigrizek v četrtek in petek ter kosilo

v petek, morebitna nočitev in parkirnina nista všteta

v ceno.

Veselimo se srečanja z vami!

4 Waldorfske novice poletje 2012


Waldorfske novice, poletje 2012 5


I z t u j e g a t i s k a

Lory Hough

Einstein morda

nikoli ni uporabljal

spominskih kartic,

je pa verjetno

gradil trdnjave

Vrnimo našim otrokom igro

Ta naslov je na nek način skoraj smešen:

predstavljajte si mladega Einsteina z divje

plapolajočimi lasmi, kako materino ogrinjalo

vrže preko stolov in se plazi podenj.

Toda Elizabeth Goodenough se naslov ne zdi prav nič

smešen. Današnja družba se trudi svoje otroke spremeniti

v male Einsteine. Tako zelo jih zaposluje, da

prosta igra, ki je pomembna za zdrav otrokov razvoj in

ki je za gospo Goodenough sveta, zelo hitro izginja iz

njihovega življenja.

To lahko kaj hitro vidimo tudi sami, le nekoliko se

popeljemo naokoli po deželi (Ameriki); okoli hiš skoraj

ni več videti otrok.

Zato je gospa Goodenough zbrala denar za projekt, ki

ga je imenovala Kje se igrajo otroci? Del tega projekta

je tudi dokumentarni film, ki ga bo mogoče videti jeseni,

ter spremljevalna knjiga in internetna stran. Poleg

tega želi v sodelovanju z nacionalno mladinsko organizacijo

zastaviti nacionalni dialog glede tega problema.

S projektom, ki je vzniknil iz njene knjige Skrivna mesta

otroštva, želi dvigniti zavedanje javnosti, kako zelo

pomembna je otroška igra. Poleg očitnega, da pomaga

otrokom ostati v formi, pospešuje igra tudi kreativnost

ter jih uči veščin, na primer zmožnosti sklepanja kompromisov

in druženja.

'Igra ima veliko oblik. Najbolje jo lahko opišemo kot

spontano človekovo izražanje, ki je osnovano na domišljiji

in občutku svobode,' pravi gospa Goodenough.

'Otroci si izmišljajo alternativne miselne zveze v komunikaciji,

vizualizaciji, gibanju in uporabi resničnih

predmetov. Spoznavajo sprostitev in zaposlitev, spodbudo

in mir. Čeprav se lahko igra razvije kjerkoli, tudi

v zaprti celici, pa narava otroke naravno spodbuja, da

uživajo v zaznavanju in občutenju, da živijo.'

In gospa Goodenough, predavateljica na univerzi v

Michiganu, ni osamljena v svojem spoznanju o tem,

kako pomembno je vse to. Neštete naslovnice pozivajo

k temu, naj se otrokom omogoči več igre in manj

strukture. Obstaja tudi majhno, vendar rastoče število

strokovnjakov za otroški razvoj, medicinskih raziskovalcev,

načrtovalcev okolja in drugih vzgojiteljev, ki se

ukvarjajo s tem problemom, ko skušajo preprečiti, da

bi igra še naprej izginjala iz življenja otrok.

Kako smo prišli tako daleč

Verjetno ni presenetljivo, da je eden izmed največjih

dejavnikov pri izginjanju igre industrija, ki se ukvarja

z vzgojo dojenčkov, in je v mišljenje staršev programirala,

da morajo, če hočejo preživeti v današnji globalni

ekonomiji, biti otroci boljši, pametnejši in bolj delovni

kot kdaj koli prej.

'Ta občutek, da bo človek nekaj zamudil, to tekmovanje

se začne že v času, ko je otrok še v maminem

trebuhu,' pravi Goodenoughova. 'Odrasli so tako hitro

zagrabili ta tempo. Kaj bo še prišlo?'

V času, ko dobro vemo, kako delujejo možgani in ljudje,

jemljejo starši svoje starševstvo zelo resno. Članek,

objavljen leta 2001 v Atlantic Monthly, navaja: 'Vaš

otrok je najpomembnejši umetniški projekt, ki se ga

boste kdaj koli lotili.' Rezultat tega je, da so ti čudežni

otroci do srednje šole ciljno usmerjeni 'otroci sistema',

ki ves svoj čas preživijo pred računalniki.'

6 Waldorfske novice poletje 2012


Michael Meyerhoff v svoji knjigi Moč igre navaja: 'Odrasli

morajo razumeti, da prosta igra ni izguba časa,

temveč otrokom v resnici pomaga pri učenju. Povsem

razumljivo je, da otroci, ki raziskujejo in eksperimentirajo

skozi igro, gradijo močne temelje na vseh pomembnih

področjih razvoja, vključno z inteligenco, jezikom,

socialnimi veščinami in čustveno varnostjo'

Profesor Paul Harris je nedavno v francoskem listu

L'Infobourg povedal, da otrokova zmožnost pretvarjanja

in domišljanja ni znak nezrelosti ali pomanjkanja

logike. Prej postavlja temelje bolj zrelemu razmišljanju

glede stališč drugega.

Odkrito moramo povedati, da niso krivi le starši. Že

dolgo so mimo časi brez kabelske televizije, ko si lahko

gledal le štiri ali pet TV-postaj. Danes je zelo močen

mik satelitske in kabelske televizije. (Neka nedavna

raziskava je odkrila, da ima 69 % ameriških otrok od

6.do 14.leta televizor v svoji spalnici.) Če dodamo še

internet, TiVo in video igrice, večina otrok ne bo čutila

potrebe po igri, posebno ne zunaj. Drugi dejavniki

vključujejo širjenje zidanih površin, ki je iz mnogih

sosesk umaknila gozdove in odprto pokrajino. Mnogi

starši, tudi zaradi strahu pred nasiljem, v lepem vremenu

nič več ne odprejo zadnjih vrat in ne rečejo otrokom,

naj se vrnejo ob mraku (v zadnjih 25 letih se je

povprečno domače okolje otrok iz predmestja zmanjšalo

iz 1,5 km na 1 km). Tudi zaposleni starši imajo vse

manj prostega časa.

'Starši delajo dlje časa in zato otroci ne preživljajo

več prostega časa na dvorišču,' pravi Goodenoughova.

'Tudi če imajo športe na prostem, to ni isto, kot je tista

globoka povezanost z zemljo. Ne gre za zunanji svet.'

Ni časa za igro

Ta povezanost z zemljo je odločilna, pravi Goodenoughova.

Igra se gotovo lahko dogaja v prostoru – mladi

Einstein, ki je iz maminega ogrinjala gradil utrdbo na

primer, toda le spomini na dvorišče so tisti, ki resnično

ostanejo.

'Raziskava je pokazala, da ima v spominu ljudi igra

na dvorišču dosti večjo vlogo, kot igra v prostoru, tudi

če so ure preživete zunaj redkejše kot tiste notri.'

To je še posebno pomembno danes: otroke ves čas

prevažamo sem in tja v avtomobilih.

'Tako pogosto ne gredo nikamor peš,' pravi Goodenoughova,

ko govori o zamujenih priložnostih otrok, da bi

uporabili vse svoje čute. 'Povsod jih vozimo z avti.'

Po podatkih ameriškega centra za nadzor in preprečevanje

bolezni je šlo leta 1969 peš v šolo 42 % otrok

med 5 in 18 letom starosti, do leta 2001 pa je številka

padla na 16 %. Vzroki, ki so za to navedeni, vključujejo

oddaljeno bivanje od šol, ki so vedno pogosteje grajene

na obrobjih mest, težave s prometom ter strah pred

kriminalom.

'Nihče ne želi, da bi na njegove otroke streljali ali jih

ugrabili,' priznava Goodenoughova, toda 'to je tveganje,

ki je v zadnjem desetletju v upadanju.'

In vendar, kot pravi, 'Otroci preživijo preveč časa znotraj,

posebno v šolah.'

Znano je, da nekatere šole v Ameriki popolnoma ukinjajo

odmore. Po podatkih strokovnjakov Združenja za

zgodnje otroštvo na ministrstvu za šolstvu, je več kot

40 procentov osnovnih šol odmor skrajšalo, ukinilo ali

je pred tem, da ga ukine.

'Videti je atrofijo odraslih, ki ne znajo uživati v času,

preživetem v naravi, še posebno z otroki' pravi Goodenoughova.

'Tisto, kar se je začelo kot zmožnost preživetja

– gradnja zavetij in pot v svet – ne obstaja več. Vse,

kar danes delamo, je mnogokrat umaknjeno iz sveta

narave. Zato nekateri otroci rečejo, da bi raje ostali v

prostoru, kjer imajo (energetske) izhode.'

Nekateri otroci edini čas preživijo zunaj, na lokalnih

igriščih, ki pa so, kot jih ona imenuje, neprijazne, betonska

in plastična igrišča. Običajno imajo plezalo in

gugalnico, vse na ravni površini. Težava je v tem, da

takšne vrste prostor razvija le grobe motorične spretnosti,

kot je ravnotežje in koordinacija. Zelo malo pa

pripomore h kreativnosti in čutnemu raziskovanju.

Ta osredotočenost na fizično seže daleč nazaj. Avtorica

Susan Solomon, sodelavka projekta 'Kje se igrajo

otroci', pravi, da je bilo, ko so v poznih osemdesetih

letih19. stoletja uvedli igrišča na prostem, eno od

Waldorfske novice, poletje 2012 7


prepričanj, da 'ima fizična dejavnost, posebno nadzor

nad mišicami, moralno dimenzijo, ki naj bi ustvarila

boljše državljane.'

Na koncu so takšna igrišča ukinjali, predvsem zaradi

varnostnih razlogov. Leta 1999 je bilo zaradi poškodb

na teh igriščih na urgenci zdravljenih 156 000 otrok.

Temu dodajmo še kulturo pravnih tožb, ki smo ji priča,

in načrtovanje takih igrišč se je spremenilo v eno samo

omejevanje in previdnost.

Goodenougova pravi, da so v kraju, kjer sama živi,

pred kratkim, potem ko je nek osnovnošolec zaradi

padca doživel pretres, ukinili sankanje med odmorom.

Skrb pred nasiljem med vrstniki in pomanjkanje osebja,

ki bi nadziralo učence, je šole prisililo, da so omejile

uporabo igrišč.

Vsa mesta pa seveda ne ukinjajo odmora in nekateri

spoznavajo, kako pomembna je prosta igra. Celo New

York City, kjer je obilje tradicionalnih igrišč, gradi nova

igrišča, ki spodbujajo raziskovanje in domišljijo. Ti novi

prostori bodo imeli, v skladu s teorijami o otrokovem

razvoju, zaposlene izšolane ljudi, vodne naprave, pregrade

in objekte z izhodom na odprto.

'Igra za otroke ni ena od opcij; igra je tista, ki jim

pomaga, da se učijo graditi skupnost, sodelovati z

drugimi; ob igri se naučijo nekako vključiti svoj čut

za ustvarjalnost,' je za New York Times povedal David

Rockwell, ki načrtuje igrišča. 'Menimo, da je domišljija

enako pomembna kot tek.'

Zanimanje Goodenoughove se je porodilo leta 1990,

ko je učila v Kaliforniji in je bila noseča z drugim sinom

Willom. Nekega dne je med predavanjem okoljevarstvenika

Rogerja Harta o odnosu otrok do okolja,

začela razmišljati, kaj je tisto, kar otroke spodbudi, da

najdejo svoje skrivne prostorčke, ki jih imenuje 'samo

moj kotiček'.

Nepozabno doživetje je, če si lahko stran od vsega sveta.

Kotiček je lahko skromen – skrivališče v omari ali

pod stolom, toda ta zmožnost, da kukaš ven in te nihče

ne vidi, je zelo močna.

Šest let pozneje, ko so bili na počitnicah na jezeru Pocono

v Pensilvaniji, brez igrač ali televizije, sta z Willom

neko popoldne gradila majhne kolibe iz praproti in lubja.

Spet se je spomnila na skrivne kotičke. Preko poučevanja

klasične literature in po razgovorih z drugimi

ljudmi o njihovih spominih na otroštvo se je odločila,

da zbere eseje, pesmi in kratke zgodbe pod naslovom

Skrivni kotički otroštva. Prispevke je dobila tudi od Joyce

Carol Oates in Roberta Colesa. Bila je presenečena,

kako raznolika so bila ta literarna dela.

'Mislila sem, da bodo imeli vsi enake spomine – odeja

preko mize ali drevesna hišica, toda bili so različni,'

pravi. 'Gre za to, da človek razvije čut, ki je tako enkraten,

kot je on. Skrbi pa me, da otroku, če mu odvzameš

izbiro, mu daš igračo, ki ima samo eno melodijo, ko

potegneš vrvico, odstraniš domišljijo.'

Na srečo je bilo njeno otroštvo, deloma po zaslugi gozda

za hišo in zaradi družinskega običaja, da so cenili

življenje zunaj, polno domišljije.

'V naši družini je imel sprehod ali nočno opazovanje

zvezd posvečeno mesto,' pravi.

Ko zgubljamo ta občutek za posvečeno mesto in skupaj

z njim za prosto igro, pravi, to za otroke pomeni

spiralo navzdol, ki so jo dokazale tudi raziskave: začne

se dvig stresa, porast diabetesa, debelosti. Otroci tudi

nimajo več občutka za okolje.

'V našem visoko programiranem komercialnem svetu

izginja prosti čas in prostor. Otroci potrebujejo čas in

prostor, kjer vsak dan ne bodo delali ničesar, da se bo

tako lahko razvijal njihov pravi jaz.'

Članek je bil objavljen v

internetnih novičkah Waldorf today

prevod: Marina Nuvak

Einstein May Never Have Used

Flashcards, But He Probably Built

Forts

Bringing play back into the lives of children

In some ways, this headline is almost funny, the idea of a

young Einstein, wild hair flying, throwing his mother’s

quilt over a couple of chairs and crawling underneath.

But to Elizabeth Goodenough, M.A.T.’71, a headline

like this is not a joke. We’re a busy-by-design society

that’s become so concerned with turning kids into baby

Einsteins that something critical to childhood, something

that Goodenough holds sacred, is fast becoming

extinct: free play.

She says that all you have to do is drive around American

cities and towns to see for yourself; there are very

few kids outside.

This is why Goodenough raised money to start a project

called Where do the Children Play? which includes

a PBS documentary that will air in the fall, as well as

a companion book and website. In addition, with a coalition

of national children’s organizations, she hopes to

start a national dialogue about the issue. The project,

which grew out of her earlier book called Secret Spaces

of Childhood, is aimed at raising public awareness

about the critical importance of play. Beyond the obvious

— play helps kids stay in shape — it also promotes

creativity and teaches skills such as negotiating and

how to be around others.

8 Waldorfske novice poletje 2012


I z t u j e g a t i s k a

Elizabeth Weil

Puberteta pred

desetim letom

Je to nova 'normalnost'?

Trace Sioux je svojo 9-letno hčerko Ainsley

odpeljala na preiskave, da bi ugotovili, kaj se

je z deklico začelo dogajati. Že pri šestih letih

so ji začele rasti sramne dlake. Zdravniki so naredili vse

preiskave, vendar niso odkrili ničesar.

Nato je zaskrbljena mati začela iskati odgovor pri alternativnih

zdraviteljih. Poskusila je z zdravilom DIM

(diindolylmethan), dodatkom, ki bi lahko pomagal, da

se hormoni v telesu uravnovesijo. Iskala je sredstva za

osebno nego, ki so veljala za naravna, organska, ki ne

vsebujejo estrogenov, fitoestrogenov, ki delujejo na žleze

z notranjim izločanjem.

Svojo hčerko je odpeljala h kineziologu, neke vrste

kiropraktiku. Ta je za diagnosticiranje zdravstvenih težav

testiral moč njenih mišic.

Povprašal jo je, s kakšnimi težavami sta prišli k njemu.

Mati mu je povedala, da ima njena hči prezgodnjo

puberteto, katere simptomi so sramne dlake, dlake pod

pazduho, nekaj mozoljev okoli nosu in povečane prsne

bradavice. Prav tako se povečujejo čustvene težave.

Vsaka malenkost jo vznemiri, joče, a ne ve, zakaj. Obiskali

sta že mnoge zdravnike, vendar nihče ni znal dati

nasveta in zdelo se je, da so spremenili definicijo za to,

kar naj bi bilo normalno.

Po opravljenem pregledu je kiropraktik povedal, da je

vse tako videti, kot da dekličini jajčniki še ne proizvajajo

večje količine estrogena in da torej ta hormon ni

njen, ampak prihaja iz okolja.

V poznih osemdesetih letih je Marcia Herman-Gidden,

takratna zdravnica na oddelku za pediatrijo na

Duke University Medical Center, začela opažati, da je

imelo neverjetno veliko 8-9 letnic že sramne dlake in

povečane prsi. V tistem času je veljalo, da se pri deklicah

puberteta začne pri enajstih letih. Vendar je ona

opažala drugačne znake, zato je začela zbirati podatke

in na koncu vodila raziskavo, ki je zajela 17 000 deklic.

Odkrili so, da pri belopoltih deklicah prsi zrastejo povprečno

pri 9,96 let, pri temnopoltih pa pri 8,87 letih.

Nekaj let so se strokovnjaki prerekali glede tega, v kakšni

meri so podatki verodostojni. Zdaj pa se večina

njih strinja okoli enega: rast prsi se začne prej. Debata

se je sedaj premaknila na vprašanje, kaj to pomeni.

Puberteta pri deklicah zajema tri dogodke: rast

prsi, rast sramnih dlak in prvo menstruacijo. Dogodki

se običajno odvijajo v tem vrstnem redu in trajajo dve

leti. Podatki pa kažejo na zmeden vzorec. Medtem ko

se je pokazalo, da so povprečna leta za rast prsi od

sedemdesetih let dalje znatno padla, so tista za prvo

menstruacijo ostala precej konstantna. Zakaj bi se puberteta

začela prej in končala približno ob istem času?

Endokrinologi razdelijo te deklice v dve skupini: tiste

s težavami, ki jih je mogoče diagnosticirati kot prezgodnjo

puberteto, in tiste, katerih razvoj pač poteka na

robu normalnega. Včasih je obstajal nekakšen razpon

med normalnim in nenormalnim, danes pa tega ni več.

Eden od načinov diagnosticiranja tako imenovanega

normalnega in nenormalnega je x-slikanje okostja roke

in določanje starost kosti. Ena resničnih nevarnosti

pri deklicah s prezgodnjo puberteto je hitrejše staranje

kosti. V puberteti tudi najbolj zrastejo, nakar se s

koncem pubertete rast ustavi. To pomeni, da lahko deklica,

ki ima svojo prvo menstruacijo pri desetih letih,

hitreje neha rasti in je manjša kot genetsko identična

deklica, ki dobi prvo menstruacijo pri trinajstih letih.

Ena pacientk dr. Greenspanove je bila 6 1/2 letna

deklica, katere starost kosti je bila devet let. Bila je

najvišja v svojem razredu. Sramne dlake so ji začele

rasti pri štirih letih. Nihče, tudi njeni zdravniki, niso

verjeli, da je njena rast normalna. Tej deklici je zdravnica

predpisala enkrat mesečno hormonsko injekcijo

(Leuprolide), da bi tako zadržali napredovanje pubertete.

Deklici so bile injekcije neprijetne, pa vendar nihče

glede načina zdravljenja še pomišljal ni. Odstopanje

Waldorfske novice, poletje 2012 9


med njenim spolnim dozorevanjem in njenimi leti je

bilo resnično preveliko.

Nasprotno pa je pri Ainsley puberteta napredovala

počasi, kar pomeni, da pri njej ni tako velike nevarnosti,

da bi zastala v rasti ali da bi se pri njej razvil rak na

dojkah. (Strokovnjaki zgodnje menstruacije povezujejo

z rakom na dojkah, čeprav raziskovalci niso gotovi, ali

je to zaradi daljše izpostavljenosti estrogenu, daljšega

obdobja menstrualnih ciklusov ali pa morda nečesa

drugega, kot na primer starosti, pri kateri deklica na

hitro zraste.) Zato pri njej dr. Greenspanova, kljub pritisku

staršev, ni predpisala hormona Leuprolida, saj

ima ta možne stranske učinke – vključno z večjo nevarnostjo

za osteoporozo in preveliko težo za deklice

te starosti. Meni, da je dajanje teh zdravil pomembno

etično vprašanje, kajti s tem daješ otroku sporočilo

‘Nekaj je narobe s tvojim telesom’, namesto da bi ji

dajali sporočilo ‘To je tvoje telo, poskusimo najti način,

kako ga sprejeti’.

S starši ima dr. Greenspanova dolge razgovore, med

katerimi jim pokaže vse podatke. Ko enkrat preidejo

fazo vznemirjenosti, le redko vztrajajo pri zdravilih, ki

bi ustavila razvoj pubertete. Večina se nauči, kako obvladovati

spremembe in pomagati svojim hčeram, da

se prilagodijo.

Neka mama je morala svojo hčerko opominjati, da je

dobro, da se obnaša svojim letom primerno. 'Tako je,

kot bi imel zelo velikega malčka, od katerega ljudje pričakujejo,

da bo govoril že v stavkih. Ko gledajo mojo

hčerko, govorijo: Poglej te ličnice! Mi pa jo moramo opominjati:

Res si morda videti kot dvanajstletnica, vendar

si stara le devet let. Prav je, da se tako tudi obnašaš.'

Strokovnjaki pa še vedno ne vedo dosti o tem, kako

zgodnja puberteta vpliva na duševnost deklic.

In zakaj začnejo pri tolikih deklicah, ki nimajo nikakršnih

zdravstvenih težav, tako zgodaj rasti prsi?

Zdravniki ne vedo točno zakaj, odkrili pa so nekatere

faktorje, ki k temu prispevajo.

Pri deklicah s preveliko težo, se puberteta dosti pogosteje

prične prej, kot pri tistih, ki so bolj suhe. Povezava

med puberteto in indeksom telesne mase pa se

začne že v zelo zgodnih letih – pri petih, treh letih ali pri

devetih mesecih. Raziskovalci zdaj verjamejo, da pošlje

maščobno tkivo telesu sporočilo, za začetek zorenja.

Kot pravi Robert Lustig, profesor klinične pediatrije na

univerzi v Kaliforniji, imajo debelejše deklice višji nivo

hormona leptina, ki lahko vodi v zgodnjo puberteto,

kar pa vodi v višji nivo estrogena in povzroča hitrejše

fizično dozorevanje.

Poleg tega so raziskave na živalih pokazale, da lahko

izpostavljenost nekaterim okoljskim kemikalijam sproži

zgodnejše dozorevanje telesa. Posebno zaskrbljujoče so

snovi, ki vplivajo na endokrine žleze, kot so xeno-estrogeni.

Ti delujejo kot steroidni hormoni in lahko spremenijo

čas pubertete. Strokovnjaki iz znanih razlogov ne

morejo izvajati študij, ki bi kazale na direkten vpliv teh

kemikalij na otroke, zato pa so pozorni na tako imenovane

‘naravne poskuse’, kot je tisti, ki se je leta 1973

zgodil v Michiganu, kjer so govedo slučajno hranili z

žitom, ki je bilo kontaminirano s tako kemikalijo, ki posnema

estrogen PBB. Deklice, ki so jih rodile nosečnice,

ki so uživale to meso in pile mleko teh krav, so dobile

prvo menstruacijo občutno prej kot njihove vrstnice.

Med starši in raziskovalci v Ameriki pa zbuja skrb še

ena kemikalija, posnemovalka estrogena – BPA, ki je

navzoča povsod. Triindevetdeset odstotkov Američanov

ima v telesu sledi BPA. Prvič so jo uporabili kot sintetični

estrogen leta 1930. V petdesetih letih so jo dajali

v trdo plastiko. Od takrat dalje jo najdemo v mnogih

proizvodih. Več kot pol milijona kilogramov je je na leto

sproščene v okolje.

Tudi stres v družini lahko sproži zgodnjo puberteto.

Deklice, ki od zgodnje mladosti živijo brez biološkega

očeta, imajo dvakrat več možnosti za prezgodnji začetek

pubertete kot tiste z obema staršema.

Članek je bil objavljen v New York Timesu in na internetni

strani www.waldorftoday.com

prevod: Marina Nuvak

Puberty Before Age Ten: A New 'Normal'?

One day last year when her daughter, Ainsley, was 9, Tracee Sioux pulled her out of her elementary school in Fort Collins,

Colo., and drove her an hour south, to Longmont, in hopes of finding a satisfying reason that Ainsley began growing pubic

hair at age 6.

Fed up with mainstream physicians, Tracee began pursuing less conventional options. She tried giving Ainsley diindolylmethane,

or DIM, a supplement that may or may not help a body balance its hormones.

None of this stopped Ainsley’s body from maturing ahead of its time. That afternoon, Tracee and Ainsley visited the

office of Jared Allomong, an applied kinesiologist. Applied kinesiology is a 'healing art' sort of like chiropractic. Practitioners

test muscle strength in order to diagnose health problems; it’s a refuge for those skeptical and weary of mainstream

medicine.

Finally, he asked Ainsley to sit up. 'It doesn’t test like it’s her own estrogens,' Allomong reported to Tracee, meaning

he didn’t think Ainsley’s ovaries were producing too many hormones on their own. 'I think it’s xeno-estrogens, from the

environment,' he explained. 'And I think it’s stress and insulin and sugar.'

10 Waldorfske novice poletje 2012


I z t u j e g a t i s k a

John Payne

Zakaj si razprave o ritalinu

postavljajo napačno vprašanje

Zdravljenje duševne

vročice otrok s

poenostavljanjem

Starši po vsem svetu se zavedajo, da nekaj ni v

redu. Njihov starševski instinkt jim govori, da

so danes otroci in družinsko življenje v vse večji

stiski.

In res, otroci doživljajo krizo, so žrtve nenapovedane

vojne otroštvu, utapljajo se v čutnem cunamiju. In ker

svoje otroke ljubimo, smo zaskrbljeni in iščemo rešitve,

zanemarimo pa glas v naši glavi, ki nam govori,

da je nekaj zelo narobe, če svojega otroka vsako jutro

pozdravljamo s tabletko, ki mu bo pomagala. Nekaj je

resnično narobe. Pa ne z otroki. Ti so čudoviti, nadarjeni

in domiselni, kot so vedno bili. Od njih pričakujemo,

da se bodo prilagodili vsem spremembam, ki so se

v njihovem okolju zgodile, da bodo prenesli vedno več

spodbud in stresa.

V desetletjih svojega dela s starši po vsem svetu sem

srečal na tisoče sijajnih otrok z nenavadnimi, posebnimi

talenti, ki jih je povozil stres, in tako prišel do zelo

preprostega zaključka: nadarjen otrok + stres = motnja

ali, kot jo sam imenujem, duševna vročica. Vsak od

staršev že ve, kako otroka pozdraviti, kadar ima običajno,

fizično vročico, kakor tudi, kako pozdraviti duševno

vročico. Ni se nam potrebno ničesar učiti, obiskati

specialista ali brskati po internetu. Svojo starševsko

modrost posvetimo srcu in razumu našega otroka; naredimo

tisto, kar normalno naredimo, kadar se dvigne

vročina. Prav tako kot lahko nakopičen stres vodi k

problemom, lahko tudi nakopičena poenostavljenost in

ravnotežje popelje otroka v smeri nadarjenosti.

Nadarjen otrok + poenostavljanje = nadarjenost.

Poglejmo tri faze zavedanja in zdravljenja obeh vročic:

1. faza: Opazimo, da nekaj ni v redu

Nekateri starši prisegajo, da lahko dobesedno vonjajo

vročico svojih otrok, da lahko čutijo, da posebno živčno

stanje povzroči vročico. Kadar je otrok pod stresom, je

na robu duševne vročice. Zaradi tega lahko čuti čustven

pritisk, je strt ali vznemirjen. Dostikrat je pametno, da

se o takem obnašanju posvetujemo s ‘strokovnjaki’,

lahko pa odgovor poiščemo tudi v sebi in otroku, tako

kot to storimo pri vročici, ki jo že poznamo.

1. faza: Umirimo otrokovo življenje

Takoj, ko termometer potrdi naš sum, vemo, kaj storiti.

Zastremo okna, otroku pripravimo ležišče na kavču,

skuhamo kakšno preprosto juho, ga razbremenimo

vseh obveznosti, ki so na njegovem urniku. Kakšno

olajšanje. Celi družini to koristi. Da bi pri svojem otroku

zaznali duševno vročico, moramo biti zelo pozorni

na naš notranji termometer, tisti, ki nam pove, kdaj

otrok ne deluje več tako kot običajno. Ne ženite ga preveč,

poenostavite njegovo življenje in medtem dovolite

družini, da si nekoliko odpočije od vseh pritiskov, brez

katerih samo mislimo, da ne moremo živeti: vseh napadov

zunanjih medijev, prenatrpanih urnikov, sladke,

procesirane hrane. Nikoli ne pričakujemo, da se bo

otrok, kadar je fizično bolan, pozdravil tako, da še naprej

živi kot običajno, pa vendar se obotavljamo doma

narediti spremembe, ki lahko koristijo našemu preobremenjenemu

otroku. Zakaj?

3. faza: Ostanemo ob otroku

Večini staršev ni potrebno povedati, naj ostanejo z

bolnim otrokom. Potreba po tem je instinktivna. Žal pa

smo se v naši kulturi naučili spregledati vzrok problema,

kadar nam otroci pripovedujejo, da so kako drugače

ranjeni. Potem ko odstranimo vsakršno možnost

medicinskega vprašanja, otroci z duševno vročico ne

Waldorfske novice, poletje 2012 11


U t r i n k i

potrebujejo nobenega drugega mnenja ali profesionalne

pomoči, potrebujejo nas. Povsem naravno morajo

počivati v družbi svojih staršev. Da pozdravimo duševno

vročico, lahko traja dlje kot pri gripi, a končni rezultat

bo isti: ponovno zdravje in osvežen stik. S tem, ko

smo ob našem vročičnem otroku, spoznavamo njega in

njegove potrebe in spodbudimo imunski sistem naše

celotne družine, da je imuna pred boleznimi sveta s

prevelikim številom spodbud in vročice.

Nedvomno je boleče in neprijetno gledati, kako naš

otrok trpi. Ker nas zajame panika, se obrnemo po pomoč

navzven. Vendar vodi zdravljenje duševne vročice

doma, namesto duševne motnje nekje v neki pisarni, v

bolj trdne vezi med starši in otroci ter v manj razlogov

za skrb in zdravljenje z zdravili. Navsezadnje še vedno

niso povsem znani stranski učinki teh zdravil. In moja

raziskava, pilotska študija, ki sem jo vodil v letu 2000,

ko sem testiral, kako deluje režim poenostavljanja na

otroke z diagnozo ADHD, je pokazala, da je 68 % otrok

v štirih mesecih prešlo iz klinične nefunkcionalnosti v

klinično funkcionalnost.

Na koncu je pred nami vedno izbira. Starši se morajo

odločiti, ali verjamejo, da je otroštvo priložnost pospešene

bogatitve ali počasi razvijajočih se izkušenj. Ali

se zmoremo dovolj dolgo izklopiti iz virusnega sveta,

da omogočimo motnjam otrok, da se pretočijo nazaj v

njihove prirojene talente, pripravljene, da se ponudijo

svetu v svojem lastnem ritmu, na svoj lasten način?

Potrebujemo vso pomoč, ki jo je mogoče dobiti, to

pa ne pomeni, da bi še karkoli ‘dodali’ – pomeni manj

‘obremenitve’.

Ta članek je bil objavljen v Huffington Postu in na

internetni strani www.waldorftoday.com. Kim John

Payne je avtor knjige Simplicity Parenting. Več o njem

in njegovem delu na internetni strani simplicityparenting.com.


prevod: Marina Nuvak

Why the Ritalin Debate Is Asking the Wrong Question

Healing Our Kids’ Soul Fever With

Simplicity

Parents across the country know something is

wrong. All the hovering, anxiety, medicating, and

overscheduling is giving voice to that parental instinct

that knows when our kids and family life are in trouble.

And it’s true, our kids are in crisis, victims of an undeclared

war on childhood, drowning in a sensory tsunami,

and because we love them so much, we worry, and

we search for solutions, ignoring the voice in our heads

telling us that something’s off when we greet our kids

every morning with a pill to fix them. Indeed, something

is wrong. But it’s not our kids. Our kids are as beautiful,

feisty, gifted, and quirky as they have always been.

What’s changed is their environment, and the levels of

stimulation 12 Waldorfske and stress novice we expect poletje them 2012 to integrate.

Magda Mlekuž

Waldorfska olimpijada v

Schonavu

Olimpijada ali čas

brez vojne

Prvotno so jih organizirali v stari Grčiji, konec

19. stoletja pa je zamisel oživil francoski baron

Pierre de Coubertin. Dokument v o začetkih

antičnih olimpijskih iger se ni ohranil, obstajajo pa številne

legende o njihovem začetku. Po eni od njih naj bi bile

prve igre povezane z antičnim grškim pojmom ἐκεχειρία

(ekeicheiria) ali olimpijskim premirjem. Prve zabeležene

igre so se odvijale v Olimpiji leta 776 pr. n. št., vendar

pa so s precejšnjo gotovostjo igre prirejali tudi pred tem.

Igre so bile krajevnega značaja, edina disciplina, v kateri

so se tekmovalci pomerili, pa je bil tek na stadionu.

Olimpijáda so športni dogodek, ki se odvija vsako četrto

leto. 'Olimpijada' v resnici pomeni štiriletno obdobje, ki se

konča z olimpijskimi igrami ali pa tudi ne.

Ena izmed kulturno zgodivinskih epoh v petem razredu

je stara Grčija. Zgodovina je predmet, ki vse učence

povleče, saj je predstavljen skozi zgodbo, pesem, evritmijo,

slikanje, recitacijo in prav vsi učenci najdejo v

šolskem delu nekaj za svojo dušo. Najdejo globlji praspomin,

ki ga s posebno toploto prenesejo v svoje šolsko

delo. Ples hasaposerviko, ki smo ga letošnje leto

predstavili tako za šolski praznik šoli kot na grškem

večeru v Schonavu ima svojo vlogo in nalogo pri učencih.

Začetek vaje je bil težak predvsem za fante. Noge

niso bile lahkotne in igrive, temveč zelo težke in okorne.

Še težjo prepreko je tako za fante kot punce pomenila

postavitev v nizu dekle, fant, dekle. Bili so kar malo nesrečni.

Dekleta zato, ker fantje niso bili tako lahkotni,

fantje ker so se počutili bolj izpostavljene. Kako srečni

so bili, ko sem naposled obdržala postavitev, ki nam jo

je predlagala učiteljica plesa, ga. M. Koderman. Vsi v

en glas so spraševali, če sem to naredila, da bi bili veseli.

Toda olimpijada in veliko otrok iz waldorfskih šol

iz Avstrije, Slovaške, Hrvaške, Madžarske je pred nas

postavilo nove zahteve.

Od četrtka do sobote smo bila v eni izmed učilnic šole

v Schonavu. Prespali smo na tleh ene izmed učilnic

šole in se po napornem dnevu preizkusili v treningu

maratona, naslednji dan pa še v ostalih disciplinah.

Travnik pred šolo in bližnji gozdiček sta bila prostor

za druženje s mariborskimi otroki. Tisti, ki je obvladal

nemščino, pa je bil popolnoma sproščen in navezoval

stike vsepovsod. Na predvečer olimpijskih iger smo v

kulturnem programu zopet zaplesali in občinstvo nam

je zopet skandiralo.


kultura osebnosti vzpostavlja igralca. Igralca samega

sebe. Za introvertiranega otroka je pomembno, kakšen

je v svoji intimi in ne od vtisa, ki ga naredi na druge. Za

tiste, ki v svojih dejanjih izkazujejo osebo, šteje predvsem

to kakšen vtis naredijo na druge.

Ja neverjetna klenost se kaže v otrocih iz Ljubljane,

veselje do gibanja, ki ga ni bilo zaznati pri vseh. Bili

smo tudi leto mlajši, kajti večina waldorfskih otrok

izven Slovenije gre leto pozneje v šolo. Prav tako sem

pomislila, da so v današnjem času le redke preizkušnje,

ki zahtevajo popolno samostojnost otrok. Ko jo

izkusijo, so sami nase ponosni, da so to zmogli.

Vera v otroka, v tisto najboljše, kar je v njem in kar še

lahko postane, jim daje neverjetna krila.

Dragi starši, odslej ste pomembni kot tisti, ki skrbite

za zatočišče, v katerega se lahko vrne, da si nabere

novih moči, za nov zagon, za nov podvig . Kleni otroci

zmorejo sami, rabijo samo vašo veselo pričakovanje

snidenja, sprejemanja ter miru v zatočišču.

Tako je odpadel še en oklep nelagodja, sezidan iz

občutka nerodnosti in sramu. Letošnje leto je bilo v

programu veliko plesov in na koncu smo zaplesali vsi

skupaj – tudi učitelji. Vsak dan takšnega druženja smo

pridno zaspali ob grških zgodbah že ob enaindvajseti

uri.

Že je bila tu sobota. Veliki dan, velika preizkušnja.

Čisto vsak je moral ' stati na svojih nogah' in se preizkusiti

v maratonu, štafeti, rokoborbi, vožnji z vozom ter

dveh izbranih disciplinah. Ni šlo za tekmo posameznika

z množico. Šlo je za tekmo s samim sabo.

'Se zmorem pobrati, čeprav so me med maratonom

podrli in poteptali, bom obstal v tem občutju in se počutil

žrtev? Zmorem sama, čisto sama, čeprav bodo

starši navijali zame? Brat mi je svetoval, da treniram z

zmanjšano močjo in vse pokažem na dan tekme. Vem,

da sem občutljiva na sonce in se znam zaščititi. Kako

lahko šola polepša življenje otrok! Preizkusite se v

šprintu tudi vodje polisa,' vse to so stavki, ki mi še zdaj

odzvanjajo v glavi.

Preizkusili so se vsi ekstravertirani in introvertirani

otroci. Tisti, ki jih zlahka prezremo v običajnem življenju,

ker niso glasni, ti največkrat združujejo nežnost in

tiho moč. Ter oni drugi, ki jih lažje sprejemamo, ker so

glasni in opazni, kar naša kultura šteje za uspešnejše.

Pri enih vlada bolj značaj pri drugih osebnost. Ta nova

Waldorf Olympic games in Schonau

Olimpic games or the time without the war

Originally they were organised in Old Greece and at the end of the 19th century French barron Pierre de Coubertin revived

the idea. Documents about the beginnings of the antique Olympic games are not preserved but there are several legends

about their origin. Regarding one of them the games were related to old Greek term ἐκεχειρία (ekeicheiria) or olympic

cease-fire.The first recorded games were in Olympia in 776 b.c ...

Waldorfske novice, poletje 2012 13


U t r i n k i

Lidija Habinc Perko

mentorica in učiteljica angleščine v 7.r

'Nobody, I mean

nobody messes

around with us'

Sredi maja je letošnji sedmi razred pripravil

razredno igro v angleščini z naslovom A Grimm

Night for Christian Andersen avtorice Sue

Gordon.

Uprizoritev igre je bila plod dvomesečnega prizadevnega

dela učencev in mentorjev. Igra v tujem jeziku je

kar krepak zalogaj in utegne biti dolgotrajen proces od

prvega branja besedila, seznanjanja z vsebino, utrjevanja

pravilne izgovorjave in intonacije do takrat, ko se

je besedilo že vtisnilo v spomin in ga je potrebno ponotranjiti

in ustrezno interpretirati. Rezultat številnih

porabljenih ur pa je neprecenljiv. Vsi vemo, kako težko

je včasih 'v življenje' spraviti misel. Že oblikovana se

zatakne v grlu. V igri pa jezik steče, jezikovni vzorci se

vtisnejo v spomin, besedišče se oplemeniti, na koncu

učenci malodane poznajo besedilo vseh soigralcev.

Ob tem bi bilo potrebno omeniti še, kako pomembne

so igre za razvoj otroka. Razredne igre, ki so sestavni

del waldorfskega učnega načrta, so zagotovo eden od

vrhunskih dosežkov učencev v tekočem šolskem letu.

Vključujejo vse otroke v razredu in jih umetniško in socialno

povezujejo. Umetnost pravilne artikulacije besed

in ekspresivnega izražanja zahteva pozornost vsakega

posameznika. Glasba, evritmija in ples pa povezujejo

in prepletajo besedno tkivo ter mu dajejo povsem nove

razsežnosti. Igre poglabljajo razumevanje temeljnih tem

v posameznih razredih. Otroci postanejo stari Grki, in

Rimljani, Vikingi ali celo volkovi, zmaji, svetniki, znane

zgodovinske osebnosti in še in še. Zdravilni učinki

prevzemanja vlog so neprecenljivi. Plašen in vase zazrt

otrok lahko prevzame lik hrupnega zabavljača in seveda

tudi obratno.

Igre otroke zabavajo, navdihujejo, poučujejo in jih

tudi preoblikujejo. Med igralci in besedilom igre se

spletajo čarobne vezi. Opazujemo lahko, kako se igralci

povezujejo z občinstvom in med seboj, ko ustvarjajo

prepričljivo predstavo za gledalce. Nič kolikokrat smo

učitelji v učencih zaznali velike spremembe v času, ko

smo pripravljali igro. Videli smo, kako so pridobivali

samozavest, občudovanje, odobravanje in sprejetost

med vrstniki. Videli smo, kako so v sebi odkrili moč in

pogum za nastopanje in občutek za sočloveka. Skozi

vsa ta umetniška prizadevanja so se učenci naučili ceniti

drug drugega.

In kako so igro doživljali učenci

sami?

'Naš razred je to leto pripravil angleško igro. Pripravljati smo

se začeli po zimskih počitnicah. Najprej smo prebrali tekst, da

smo si lahko razdelili vloge. Večina nas je bila z izbiro zadovoljna.

Nato smo se morali besedilo naučiti. Začele so se govorne vaje,

saj smo veliko besed narobe izgovarjali. Ko nas je večina besedilo

obvladala, smo začeli vaditi v Lila dvorani, saj je bil oder veliko

časa zaseden. Ker nismo vedeli, kaj naj naredimo z rokami, smo

v roke dobili rekvizite. Teden dni pred predstavitvijo, smo začeli

vaditi na odru. Težave smo imeli s pretihim govorjenjem. Prišli so

nas gledat tudi starši, da so potem lahko naredili sceno in manjkajoče

kostume. Z nami je zadnji teden delal tudi Gašper Tič in

nam z nasveti pomagal izboljšati naše igranje. Hvala! V nedeljo,

tri dni pred nastopom, so naši starši postavili sceno, mi pa smo v

ponedeljek prvič oblekli kostume. V sredo, 23.5., je nastopil veliki

dan. Dopoldne smo nastopili pred učenci naše šole. Bili smo v

redu, le malo glasnejši bi lahko bili. Zato pa smo bili fenomenalni

na naši večerni predstavi za starše. Ta igra je bila zame čudovita

izkušnja, saj mi je dala vedeti, kako pomembno je razumevanje

angleščine.'

Anaja Kos

'Priprave na igro so bile dolge in naporne, a vseeno prijetne.

Na igro smo se pripravljali približno dva meseca in pol. Na začetku

smo vadili samo z branjem besedila, kmalu pa smo se besedilo

morali naučiti na pamet. Nekateri so se ga naučili hitro,

drugi pa zelo pozno. Zadnjih štirinajst dni smo začeli vaditi na

odru. Vendar tam velikokrat ni bilo prostora, ker so istočasno

potekale še druge aktivnosti. Zame je bila igra dobra izkušnja in

mislim, da nam je uspela.'

Barbara Klemenčič

V razredu smo se odločili, da bomo začeli z igro. Jaz sem bil

TV presenter 1, Jošt Verbič pa je bil TV presenter 2 v sceni The

Emperor's new clothes. Ko se igra začne, sem na svojem stolu

in čakam. Po zaključku prologa pojemo pesem Andersen is my

name. Spet čakam. Na oder prideta brata Grimm. Ko reče Jacob

'Nobody, I mean nobody messes around with us', pojemo

14 Waldorfske novice poletje 2012


U t r i n k i

pesem Grimm brothers. Tako čakam do najinega prizora. Imam

malo treme, a nama uspe. Tako počakam do konca, ko gremo

vsi skupaj na oder in zapojemo še zadnjo pesem Plenty to go round.

Ko se igra konča, se priklonimo in luči se prižgejo. Gledalci

v dvorani se pričnejo pogovarjati in nekateri odhajati. Po igri je

bilo veliko hrane. Ko smo se nasitili, smo odšli še v razred, kjer

smo se še malo družili.

Leon Modic

Meni osebno je bila igra zelo všeč, vloga, ki sem jo imela, pa

tudi, saj imam rada pravljico o Grdem račku. Besedila se mi ni

bilo težko naučiti in sem ga znala že med bralnimi vajami. Prizori

so se mi zdeli zelo smešni. Od časa do časa sem se zelo vživela

v vlogo. Kostume, sceno in rekvizite so nam naredili starši in bili

so tako dobri, da bi jaz v tekstu raje rekla, da bom kljun obdržala

takšen, kot je, saj mi je bil zelo všeč. Čeprav se mi je zdelo, da par

stvari ni bilo v redu, smo pred starši super odigrali.'

Izabela Tominšek

Kot razredničarka sem letos spremljala igro bolj sproščeno,

saj sem morala skrbeti samo za to, da so zadnji

mesec lahko vadili. Tako sem morala prilagoditi snov

in organizirati pouk na drugačen način ter vzpodbujati

oziroma miriti posamezne igralce, pobirati liste tekstov

ter včasih koga tudi 'okregati', ker še zmeraj ni znal besedila

en teden pred nastopom. Seveda je bilo potrebno

skrbeti tudi za kostume in rekvizite, da so zmeraj našli

pot na obešalnik oziroma na pravo mesto in se niso izgubili.

Moram priznati, da me je teden pred nastopom,

ko smo igro prvič postavili na oder, pošteno skrbelo.

Glasbo smo komaj začeli vaditi, ples z rdečimi čeveljci

še ni bil sestavljen, brata Grimm pa sta svojega začela

plesati dva dni pred predstavo. Vendar poznam učence

in vem, kaj zmorejo, zato sem si vsako jutro znova

rekla, danes bo precej bolje – in res je bilo. Najbolje

nam je uspelo ravno pravi trenutek, pred starši. Hvala

tudi staršem, ki so se ponovno izkazali tako s pripravo

scene kot tudi z dobro organiziranostjo pri iskanju in

izdelavi kostumov ter rekvizitov ter na koncu z bogato

pogostitvijo.

Jasna Soršak, razredničarka

Jana Dagarin

Trnuljčica, prebudi

se!

Ogrnimo se v nevidni plašč in vstopimo v 1. b razred.

Učiteljica pripoveduje pravljico Trnuljčica in otroci

jo poslušajo tiho, zbrano, nekateri z odprtimi usti.

Drugi dan pripovedujejo, kaj se je v pravljici dogodilo. Tretji

dan v času slovenščine vstopi pravljica v verzih v ritmični

krog. Tam naša igra zori, raste v besedilu in rajanju. Učenci

govorijo vse besedilo skupno ob gibanju, ki se spreminja, nekaj

dodajamo, drugo opuščamo. Košara postane zibelka, punčka

iz cunj Trnuljčica…

Ko prinesem krone in blago, učenci izbirajo, katero vlogo

bodo odigrali. Beležim, da se vsi izmenjajo v vseh vlogah.

No, vsi fantje niso bili Trnuljčice. Izkušnja doživetja različnih

vlog je spodbudila učenje besedila, ki so se ga hitro

naučili in je krepilo otrokovo voljo. Povezani s skupnim

delom so prvošolci umetniško zoreli. Postali so ptički, viteza,

jezna vila, dobre vile, princ, princeska, kralj, kraljica,

žabica. Teden pred predstavo so izvedeli, kaj bo kdo predstavljal

na prireditvi. Učitelj presodi, zakaj bi bila neka vloga

dobra za otroka. Je otrok občutljiv, sramežljiv, sočuten,

krepak, koleričen? Ga bo vloga krepila ali umirila? Bo prvošolec

v igri sošolcu v pomoč in podporo?

In naša predstava? Dan pred šolskim praznikom smo,

14. 5.. Ura je 17. Vstopili smo v pravljični svet. Drugačni,

čarobni. Za spremstvom vil in vilinčkov stopata kralj

in kraljica, skače žabica, letajo ptički, hodi predica in čisto

na koncu prijaha princ z vitezoma. Slovesen prihod

prvošolcev. Nežni zvoki triangla, metalofona, lir in glasovi

naših pevcev nas ponesejo v daljno deželo. Z njihovimi rokami

ustvarjen grad s trnovim grmom nas sprejme v svoje

prostore in pustimo se toku, ki nas odnaša s prizora v

prizor.

'Davno nekoč sta živela kralj in kraljica,

ki nista otrok imela in sta si dete močno želela …'

'Nobody, I mean nobody messes

around with us'

In the mid-May our 7th grade prepared an English

language class-play entitled 'A Grimm Night for

Christian Andersen', written by Sue Gordon.

Students and their mentors invested good two months

of hard work into it. A play in a foreign language is always

a big challenge and at the same time a long-term

process, spanning from the first readings, content debates,

pronunciation and intonation rehearsals to the point

when the text, now an integral part of our inner-self, is

well anchored into memories and what is left is the matter

of the right interpretation. But the result of numerous

hours spent on this immense task is priceless ...

Vrtimo se v čarobnem krogu, v vrtincu skrivnostnega

sveta. Vsi učenci znajo pravljico in pripovedujejo vse besedilo.

Verzi in izbrane besede spodbudijo doživljanje.

'Kraljica prekrasna, mila in jasna!

Še preden minilo bo leto in dan,

kraljično, hčerko, boš rodila,

želja se ti bo izpolnila.'

Čudovito. Ostaja upanje, da se nam želja uresniči. Kralj

in kraljica sta končno dobila dete. Nam se uresničuje želja,

da smo prisotni v pravljici. Pravljični junaki zapojejo

zasanjano, toplo:

Waldorfske novice, poletje 2012 15


'To milo Vaše detece

umrlo ne bo – naj živi.

V sen globok se bo potopilo,

čez sto let spet se bo zbudilo.'

Grad je obdal trnjev grm, ki ni nikogar spustil naprej.

Trnuljčica se je v globok sen potopila in se nato čez sto

let zbudila. Prišel je pravi čas, takrat so se trnjeve veje

razmaknile …

Kraljična nemo v stolpu spi,

kraljevič pred njo stoji.

'Kraljična! Lepa deklica!

Roko svojo dajem ti,

ki naj iz sna te prebudi.

Spala dolgih si sto let,

v življenje se povrni spet!'

Deklica široko odpre oči,

na dvoru prebude se vsi.

Trnuljčico, jutranjo zarjo,

kraljevič več ne izpusti,

z njo se novega dneva veseli…

Srečni zdaj na dvoru so vsi,

saj poroka se slavi.

'Trgamo cvetke, nežne in rosne.

V šopke jih vežemo,

za praznik jih sipljemo;

mali deklici srečo želimo.'

Da, tudi mi želimo srečo našim otrokom. Vile podeljujejo

darove. Naših otrok in nas naj se dotaknejo.

'Podarjamo ti dar čiste lepote,

večne zvestobe in vere močne,

prisrčne hvaležnosti, globoke ponižnosti,

svetlega upanja in dar marljivosti.

Želimo ti jasno modrost, iskreno ljubezen,

pravo dobroto. Podarjamo ti velik pogum!'

Je komu od staršev uspelo obvarovati svojega otroka

pred vsemi ovirami? Še kralju ni uspelo preprečiti, da se

Trnuljčica ne bi zbodla s preslico, kar ji je namenila užaljena

trinajsta vila. K sreči se najde še rešitev. Dvanajsta

vila je takole omilila prerokbo:

Oddahnili smo se. Srečen konec. Aplavz. Cvetje v obliki

sneženih kep je razveselilo otroke. Še pogostitev, kot

se spodobi ob tako lepem, veselem zaključku.

Pravljična igra Trnuljčica je bila kot krona skupnega

dela vsega razreda; učencev, učiteljev in tudi staršev.

Učenci so postali igralci, učitelji so vodili proces, starši

so sodelovali pri sceni in oblačilih ter krasni zakuski.

Vsebina je bila povezana s poukom, v prvem razredu je

to čutenje pravljice, ki je pomembna za razvojno stopnjo

učencev. Vsi učenci so se učili celotno igro, saj so

premladi, da bi bili čisto sami postavljeni pred občinstvo.

Dogajanje se je odvijalo v krogu, kar je povezovalo

prvošolce in jim dajalo zavetje. Otroci so začutili govor,

rime in verze, zvočnost besed. Učiteljice smo bile pozorne

na svojo artikulacijo in izrazno ponazoritev, ker se to

odslikava v učencih. Glasba je tkala celoto in evritmijski

dodatki so prispevali k lepoti gibanja. Kot rajalno

igro so prvošolci Trnuljčico uprizorili še pri nemščini z

ga. Dovč. V maju so spoznali angleško različico pri ga.

Perko in se z njo predstavili na šolskem prazniku.

Sleeping beauty, wake up!

Let's hide under the coat of invisibility and enter the 1st Class. The teacher is telling a fairy tale about the Sleeping beauty

and the children are quiet, absorbed into listening, some of them open-mouthed. The next day they retell what had

happened in the story. On the third day during the Slovenian lesson the fairy tale enters into the rhythm-circle in a versed

form. There it grows in lines and movements. The pupils recite the text while moving, everything is due to changes: something is

added, something taken away. A basket becomes a cradle; a doll is now a Sleeping beauty ...

16 Waldorfske novice poletje 2012


U t r i n k i

Vera Grobelšek

Šolski vrt na barju

Lahko bi rekli, da se nam je uresničil pregovor:

'Kdor išče, ta najde.' Vsa leta bivanja v strogem

mestnem jedru smo sanjali o prostoru, kjer bi se

otroci lahko srečali z delom na zemlji. Sanje so se uresničile,

saj nam je družina Šerjak, ki ima v naši šoli dva otroka,

odstopila cel hektar zemlje na Barju. Lokacija je idealna,

pred njihovim domom ustavi mestni avtobus, a prostor

kjer se razprostira 'naša zemlja' je ob gozdu sredi oaze

barjanskega miru.

Kot razredničarka osmega razreda sem že od začetka

šolskega leta iskala prostor, kjer bi otroci lahko z

golimi rokami zagrizli v nekaj, s silnimi močmi, ki se

pretakajo v njih in jih mnogokrat ovirajo pri, za njih

'monotonem' šolskem delu, nekaj ustvarili in doživeli

radost ob premagovanju naporov in grajenju novega.

Barje nam je ponudilo prav to. Potrebno je bilo zgraditi

lopo za orodje, prostor, kjer bomo shranjevali obleko

in tudi majhen prostor za sanitarije, saj ne smemo

pozabiti, da se nahajamo sredi Krajinskega parka

Ljubljansko barje. K oblikovanju idej za gradnjo smo

vključili Tomasa Kolenka, ki ima že veliko izkušenj

pri gradnji lesenih igral. Pripravili smo načrt, v katerem

smo upoštevali prostor, zato smo se odločili, da

bomo zgradili nekakšno kolišče. V petih dneh trdega

dela od jutra do večera nam je uspelo zaključiti osnovo

za podest in lopo za orodje, ostalo bomo nadaljevali

septembra. Otroci so bili izvrstni, lahko rečem, da sem

čez noč opazila prave fante in dekleta. Kljub vročini,

utrujenosti in napornemu delu je bil to najlepši del našega

šolskega leta, saj je bilo poleg obveznosti tudi dovolj

prostora za večerne klepete, popoldanska kopanja,

športne igre in spoznavanja drug drugega.

Res je, na njivi je bilo v tej vročini zares težko. Še dobro,

da sta nam pomagali dve slušateljici seminarja za

waldorfske učitelje, ki že imata nekaj izkušenj s svojih

vrtov, na katerih preizkušata znanja biodinamike in

sta jih pripravljeni deliti z nami.

Takoj naslednji dan po našem zaključku, so v gozdiček

prišli prvošolci in tu praznovali rojstni dan učenke.

Otroci so brezskrbno in radostno tekali po gozdičku ter

našli zabavo na vsakem koraku. Mi učitelji spodbujamo

taka preprosta praznovanja sredi narave in brez

animacij odraslih. Narava sama nagovori in otroci ji

še znajo prisluhniti. Starši, sedaj imate možnost. To je

prostor naše skupnosti, tam ni moje ali tvoje, mogoče

je to del našega učenja za drugačno bodočnost.

Nekaj njihovih utrinkov:

'S prijatelji smo ugotovili, da več rok več naredi. Ko smo vsi

poprijeli za delo je vse teklo hitreje.' Den

'Nič hujšega od vročine. Naloga je bila, da smo dolge hlode nesli

več sto metrov daleč do delovišča. Tako smo po dva in dva

nesli hlod. Vsi smo bili veseli, ko smo se bližali cilju. S sošolcem

sva pospešila, da bo trpljenja hitreje konec. Moč pa sva izgubila,

ko sva videla gospoda Tomasa, ki je hiteč nosil debelo deblo.

Sam!' Primož

' Odšli smo z dobrim občutkom, ker smo naredili nekaj koristnega.

Tam je bil mir pred zgodovino in še posebej pred matematiko.'

Matija

' Najhujše je bilo delo na njivi, ker je sonce tako pripekalo, da te

je kar topilo.' Lucija

Waldorfske novice, poletje 2012 17


U t r i n k i

Marjeta Privšek

Projekt barjanska

njiva

Že konec meseca maja smo z učenci 8.b razreda

obiskali travnik na Barju, na katerem nastaja

šolska njiva. Posadili smo krompir, ki nam ga je

velikodušno odstopila družina Rogelj z ekološke kmetije

Kovač iz Kranja; kar na zemljo, nato pa smo ga pokrili s

senom. Krompir že veselo raste, očitno mu barjanska tla in

klima zelo ugajata.

V drugi polovici junija smo za sajenje pridelkov pripravili

še preostali del njive. Kolobarjenje, eno temeljnih

pravil, ki jih upošteva biodinamika, zahteva, da na

isti gredi ne sadimo ves čas istih rastlin ampak si iz

sezone v sezono sledijo rastline z različnimi lastnostmi

in zahtevami. Na ta način poskrbimo, da naša njiva neprestano

ohranja v sebi snovi, ki so nujno potrebne za

dobro rast rastlin in njihovo odpornost proti boleznim

in škodljivcem. Kolobarjenje ni preprosto opravilo, za

najboljše rezultate ga je treba skrbno načrtovati tudi

nekaj let v naprej. Upoštevati pa moramo tudi kako rastline

vplivajo ena na drugo, katere rade skupaj uspevajo

in se dopolnjujejo, katere pa se med seboj ne marajo.

Tudi mi smo naredili načrt katere rastline bomo

letos posadili in kako se bodo potem lahko pridelki zvrstili

v naslednjih letih. Ker pa smo se tega letos lotili prvič,

preganjal pa nas je tudi čas, smo si skušali stvari

čim bolj poenostaviti. Njivo smo razdelili na pet delov.

Na prvem delu bomo jeseni posadili trajnice: slastne

maline, ribez, borovnice pa še kakšne zdravilna zelišča,

morda začimbe. Ostale štiri dele smo razdelili na štiri

grede, dolge 45 metrov in široke 1 meter z vmesnimi

prostori, po katerih lahko hodimo in brez težav obdelujemo

zemljo – odlična ideja gospe Vere … Pripravili

smo gredo za cvet, za korenino, za plod in za list. Poleg

krompirja smo posadili še fižol, buče, brstični in glavnati

ohrovt, zelje, malo pozneje, ob primernem času pa

bomo posejali še črno redkev in rdečo peso. Grede smo

obdali z zaščitno ograjo, da nam mladih rastlinic ne

bodo pozobale živali. Upamo, da srne ne bodo prekmalu

ugotovile, da ograjo lahko z lahkoto preskočijo …

Pri delu se nam je za nekaj uric pridružil tudi 7. razred,

na svojo gredo so posadili buče hokaido in posejali

sončnice. Osmi razred je bil prezaposlen z gradnjo

hišice v gozdu in zato jim ni ostalo kaj dosti časa za

opravila na njivi. Kljub temu so pomagali pri sajenju

fižola, pripravili so nešteto kolov za ograjo in nekaj prekel

za fižol, vsak pa je posadil tudi svojo sadiko zelja.

Jeseni pa bomo videli, kdo bo pridelal največjo zeljnato

glavo.

Pri skrbi za naše rastline bomo upoštevali nekaj

osnovnih načel biodinamike. Trudili se bomo, da bomo

rastline negovali v skladu z njihovimi naravnimi ritmi.

Tako bodo ostale zdrave, ne bodo jih napadali škodljivci

in na koncu bomo pobrali okusen pridelek. Pomagali

si bomo z rastlinskimi biodinamičnimi pripravki,

naredili bomo kompostnike in tudi v naseldnjih letih

načrtovali pridelke v skladu s kolobarjem.

18 Waldorfske novice poletje 2012


U t r i n k i

Waldorfski šolarji so obiskali

proizvodni obrat Pekarne Pečjak

Med rogljički,

jeklom in

plastičnimi kapicami

mag. Boštjan Štrajhar,

ravnatelj Waldorfske šole Celje

Pomembna so

vprašanja in ne

odgovori

Prvo leto Waldorfske šole Celje

TRZIN – Kako rogljiček vzhaja? Kateri stroj ga

napolni in s čim? Kako hitro zamrzne in zakaj?

Povejte še kaj! Tako je vrvelo v proizvodnem

obratu Pekarne Pečjak v Trzinu, ko so jih obiskali učenci

tretjega razreda Waldorske šole Ljubljana.

Obisk proizvodnje Pekarne Pečjak je zagotovo nekaj

posebnega, saj zaradi strogih higienskih standardov

in varnosti hrane vsak obisk zahteva posebne ukrepe

za zaposlene in obiskovalce. Waldorfski šolarji so si ta

izlet zaslužili v nagradni igri in so si pred vhodom v

proizvodnjo z veseljem nadeli zaščitne halje, kapice in

zaščito za obuvala. Proizvodnjo zamrznjenih izdelkov

in jajčnih testenin so si ogledali v okviru spoznavanja

različnih poklicev, kot je povedal direktor Pekarne Pečjak

Silvester Pečjak, pa jih je zanimalo prav vse.

'Otroci so z zanimanjem opazovali, kako hitijo izdelki

po proizvodnih linijah in v zamrzovalne komore, nato

pa na pakirne linije in v škatle. Pokazali smo jim detektorje

kovin, ki skrbijo, da v izdelke ne zaide prav nič nepričakovanega,

sodoben način pranja proizvodnih linij,

ki omogoča neprekinjeno skrb za higieno, in še marsikaj,'

je pojasnil Silvester Pečjak, ki je hkrati priznal,

da v takih obiskih, čeprav so za podjetje dodatna skrb,

vedno zelo uživa, saj rad predstavi vrhunsko znanje in

tehnologijo, ki sta združena v trzinskem proizvodnem

obratu.

Otroci so na koncu izdelke seveda lahko tudi poskusili.

Morda je bil med sladkosnedi tudi kak bodoči tehnolog,

ki ga bo prav obisk Pekarne Pečjak usmeril na

izbrano poklicno pot.

Ljudje si med primarnimi nalogami v življenju

želimo izgraditi občutek varnosti. Posledično

je narava našega uma takšna, da si želi stvari

podrediti na tak način, da jih (navidezno) razume. Želeli bi

razumeti sebe in svet.

'Razum, še posebej pa znanost kot njegova najbolj sistematična

in izpiljena oblika se stalno trudita ujeti dogajanje

okrog nas, ga uvrstiti v predale, ga povezati s

preteklostjo in napovedati, kaj bo sledilo.' 1 Če so stvari

kompleksnejše in jih ne razumemo, se navadno zadovoljimo

z razlago, da so stvari naključne, torej posledica

med seboj vzročno nepovezanih dejanj. Večkrat zaradi

notranje stiske, ki se ob nerazumevanju določenih

situacij pojavi, te seciramo do te mere, da jih na koncu

nekako le razumemo – a s tem, ko smo jih razčlenili,

smo izgubili celoto. Jasno je, da so naši sklepi o univerzumu

določeni in omejeni z domišljijo. Si lahko zamislimo

drugače? Kaj pa, če se vse skupaj ni naključje,

temveč je vse 'na ključ'?

Danes prevladuje mnenje, da je znanost posledica

evolucijskega razvoja uma in kot taka, do sedaj najvišja

oblika mišljenja, išče vzročno-logične povezave in

vzroke za vso pojavnost na materialnem in duševnem

nivoju. Znanost pa kljub tej visoki umestitvi ne poseduje

vsega vedenja o svetu, v katerem živimo. 'Zato tudi

človekova želja po razumevanju samega sebe in 'sveta',

ki je sicer gonilna sila njegovih spoznavnih prizadevanj

in je institucio nalizirana v veliki meri tudi v znanstvenih

interpretacijah družbene in naravne resničnosti, ni absolutna

- sama želja po razumevanju 'sveta' in aktualna

spoznavna prizade vanja ne pomenijo tudi njene popolne

uresničitve.' 2

Spoznanja znanosti so tako le delna spoznanja o svetu

in se bodo med evolucijo, kot so se vse do današnjega

časa, nadgrajevala. Očitno pa obstaja še nekaj več kot

znanost kot jo pozna večina ljudi, saj ta šele tisočletja

kasneje prihaja do spoznanj, do katerih so posamezniki

prišli preko t.i. neznanstvenih metod, bolje rečeno

preko duhovne znanosti. 'Kvantno Enost (oziroma t.i.

soprežemanje) je danes veliko bolj primerno razumeti v

holističnem smislu Plotina (3. st.) kot pa v smislu filozofskega

atomizma (tj., prepričanja v mnoštvo ločenih

gradnikov).' 3 Tudi waldorfski pedagoški pristop, čeprav

Waldorfske novice, poletje 2012 19


O E C e l j e

star že skoraj 100 let, je presenetljivo skladen s sodobnim

razvojem kognitivnih znanosti, ki odkrivajo. kako

se otroci učijo in razumevajo snov (dr. Paul DeHurd,

profesor znanstvene vzgoje, Univerza v Stanfordu).

Glede na posameznikovo ozaveščenost si človek postavlja

vprašanja in išče odgovore nanje. Nekateri iščejo

odgovore v religiji, drugi v znanosti, vsi pa na trenutke

tudi v svojih konstruktih, prepričanjih. Navadno le

stežka prenašamo vprašanja, večinoma si želimo odgovorov.

Če jih ne najdemo, si zaradi občutka varnosti

skonstruiramo svoje.

Vprašanja si zastavljamo tudi zelo tipično, kot na primer:

Kako nasititi lačne? Vendar pa bi se nekateri odgovori

glasili precej drugače, če bi se drugače vprašali:

Ali je na svetu dovolj hrane za vse ljudi? (R. Steiner)

Včasih so stvari preveč enostavne, da bi jih videli.

Da bi spregledali, moramo spremeniti način gledanja,

kar je težko, saj nas družba ves čas usmerja, kako

naj gledamo - razmišljamo, mi pa se ob tem pozabimo

vprašati, zakaj naj bi tako gledali - razmišljali.

Če želimo prodreti v samo srčiko človeškega bitja

in sveta, če se želimo na holističen način približati

izvornim temeljem človeka kot duševnega bitja, ki bi

nam omogočilo celovitejši pogled na življenje in svet,

če želimo najti odgovore na aktualno krizo vrednot, si

moramo znati postaviti prava vprašanja ter jih znati

nositi v sebi več časa tudi neodgovorjena. Pri iskanju

odgovorov se moramo zavedati tudi lastnih omejitev,

lastnih zmot oziroma gonov jaza, ki nas 'obvladujejo'.

Prav zaradi tega mehanizma skrbi zase, se ljudje včasih

zavestno motimo in kljub uvidom, da je to tako, se

neradi spreminjamo, saj je s tem ogrožena naša veljavnost.

Uvid v svoje napake nam lahko poruši naš osebni

svet ali vsaj lastno pomembnost v njem.

V objekt preučevanja vnaša vsak posameznik oziroma

znanstvenik na določeni družbeni oziroma osebni ravni

razvito človeško mišljenje. Tako je npr. Michelangelova

slika Kristusa v Sikstinski kapeli v Rimu nastala

v času, ko se je pravno državno življenje najmočneje

razmahnilo. Če bi slika nastala v času starih vzhodnjaških

teokracij, bi Kristus delil milost, bil bi Bog sveta,

ki obdaruje in blagoslavlja, tako pa je veliki pravnik

sveta, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Vsa slika je

pravniška, je odsev časa, v katerem je bila rojena. 4

Na vsa vprašanja in probleme se tako v različnih časovnih

obdobjih oz. kulturah odgovarja času primerno

20 Waldorfske novice poletje 2012


O E M a r i b o r

in išče trenutnim razmeram primerne rešitve. Prav

tako se v postmoderni na celoten svet in na vsa dogajanja,

ki so z njim povezana, gleda skozi na današnji

ravni razvito človeško mišljenje. 5

To mišljenje izjemno favorizira služenje čustvenim

potrebam po varnosti in fizični ljubezni skozi stik z ljubezenskim

objektom. Ponuja tudi primerno svobodo

pri izražanju libidinalnih želja brez krivde. Vse teorije

(znanstvene in neznanstvene), ki propagirajo našteto,

so v današnjem času prav zaradi tega popularne. Pod

pretvezo duhovnosti, nežnosti, ljubezni in razumevanja,

permisivna vzgoja z vsemi svojimi negativnimi vplivi

danes kot še nikoli v preteklosti triumfira v šolah in

doma.

Če bi Waldorfska šola v Celju bila plod zgolj logičnoanalitičnega

poslovnega načrta, če bi pričakovali pred

odprtjem šole odgovore na vsa vprašanja, ki smo jih

imeli, potem šole v Celju zagotovo nikoli ne bi bilo. Narejeni

so prvi koraki v nove dimenzije, v stvarnost, ki

jo ne samo teoretiziramo, temveč jo učitelji skupaj s

starši in učenci dejansko živimo. Živimo vrednote, o

katerih mnogi govorijo, in tako prispevamo svoj delček

v mozaiku spreminjanja sveta. Prišli smo do prvih večjih

vprašanj: Kako ob t. i. 'finančni krizi' do dovolj velikih

šolskih prostorov, ki bodo služili vsem prihajajočim

generacijam? Ali nas lahko to vprašanja navdaja z občutki

strahu, negotovosti? Seveda lahko, a če vemo, da

imamo za seboj starše, učitelje, otroke in vse ostale, ki

si želijo vrednote waldorfske šole, če vemo, da življenje

ni zgolj to, kar lahko vidimo in izmerimo, potem nas

nikakor ne more biti strah.

1 Kordeš U.: Od resnice k zaupanju, Ljubljana, SH, 2004, str. 9

2 Fištravec A.: Transformacije socioloških konstrukcij resničnosti:

Antropozofsko razumevanje družbe dr. Rudofla Steinerja, doktorska

disertacija, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta,

Maribor, 1998 str. 10

3 B. D' Espagnat Veiled Reality (An analysis of present – day quantum

mechanical concepts) str.402.Addison-Wesley, Reading

(MA)

4,5 Steiner R. 1996: Threefold Social Order, Canterbury, New Economy

Publications, Canterbury UK, str. 36

Questions are the Ones that

Count, not Answers

The First Year of Waldorf School of Celje

The most important task that we people set ourselves

in life is, to build a sense of security. Consequently,

the nature of our mind is such that we would like

to submit things in such a way that we would (seemingly)

understand them. We’d like to understand ourselves and the

world. 'Reason, particularly science as its most systematic and

polished form, is constantly struggling to capture events, to put

them into drawers, to connect them with past and to predict what

is going to follow.' If things are more complex and we do not

understand them, we are generally satisfied with the explanation

that they are random, therefore a result of casually unrelated

actions. ...

Metka Wherry

V waldorfski šoli

v Mariboru je vel

angleški veter

Sedmi razred waldorfske šole v Mariboru je

na čudovit sončen pomladanski popoldan

pripravil pravo angleško čajanko – English Tea

Party. Učenke in učenci so se z razredno učiteljico gospo

Andrejo Pliberšek in učiteljico angleščine gospo Josipo

Žilič Hozjan zbrali ob treh popoldne in čakali na prihod

glavnega svetovalca čajanke - gospoda Chrisa Wherrya,

pravega Angleža in njegove družine. Mize so ob našem

prihodu že bile slavnostno pogrnjene, na vsaki mizi so

bile postavljene skodelice za čaj, sladkornice in vrčki za

mleko. Čajniki so čakali, da jih napolnijo z vročim čajem

iz daljnih krajev. Na steni je visel ročno izdelan plakat

o Veliki Britaniji. V jedilnici šole je zavel angleški veter.

Govorilo se je samo angleško.

V kuhinji je čakalo delo. Skupaj smo zavihali rokave

in začeli. Skupina fantov je že kuhala jajca, druga

skupina je bila pripravljena, da začne z maslom mazati

štirikotne kose kruha, na drugem koncu kuhinje

so dekleta lupila kumarice. Chris je prevzel peko

sconesov, majhnih kolačkov, ki ne smejo manjkati

na angleški čajanki. Pomočniki so mu odmerili sestavine

in motrili vsak njegov gib. Narezano maslo in

moko s pecilnim praškom je treba s prav posebnim

občutkom povezati. Le konice prstov lahko mečkajo

in spojijo sestavini. Za pravi okus mora biti skleda

porcelanasta. No, tudi kovinska je bila dobra. Dolijemo

mleka in nežno zamesimo testo. Učenci so

mojstrsko oblikovali majhne okrogle kolačke, ki so

v pečici narasli in se zapekli v slastno krhke prave

angleške scones. Polovico smo jih naredili s sirom in

pečene namazali z maslom, druga polovica pa je bila

za sladokusce. Te smo le prerezali in servirali z jagodno

marmelado in stepeno sladko smetano. A joj, ne

moremo najti vilic za mešalec za smetano. Iznajdljivi

učenci takoj najdejo rešitev. Na roke jo bomo stepli.

Dvomljivo sem gledala v veliko skledo smetane,

a vztrajni učenci so smetano z ročno metlico spremenili

v čvrsto stepeno sladko smetano. Na drugem

koncu kuhinje je tekla končna izdelava sendvičev.

Učenci so jih polnili z nadevom iz jajc in kreše, druga

vrsta sendvičev je dobila v svoja nedrja kumarice,

narezane na kolobarje, čisto tako, kot mora biti

po angleški tradiciji. Še skorjo smo jim obrezali, jih

razpolovili po diagonali v trikotnike in bili so nared,

zloženi na krožnik v stolpiče.

Waldorfske novice, poletje 2012 21


O E M a r i b o r

Ura se je približevala peti, gostje angleške čajanke,

starši in sorodniki učencev so se že zbirali. Čajanko

so učenci odprli z angleško pesmijo, nakar so se posedli

okrog velike mize in nam pripovedovali o nastanku

čudovite navade pitja čaja, podučili so nas o lepih manirah

na čajanki in o navadah v Angliji povprašali tudi

glavnega gosta čajanke Chrisa Wherrya. Očaran nad

pridnostjo in iznajdljivostjo otrok jim je Chris natrosil

cel koš komplimentov. Pohvalil je njihovo znanje angleščine

in nas vse naučil, da sladkor ni the sugar, ampak

le sugar. Učenci so v bogatem programu pokazali, da je

angleščina del njih in da jo znajo dobro uporabljati.

An English breeze on

Waldorf school Maribor

It was a beautiful sunny afternoon in spring when the

7th class at the Waldorf school Maribor prepared a real

English Tea Party. Students had gathered at the school

with their class teacher Ms. Andreja Plibersek and their English

teacher Ms. Josipa Žilič Hozjan at 3 p.m. and waited for the

master advisor of the tea party to come – Mr. Chris Wherry, a real

English gentleman accompanied by his family. The tables were

already decorated according to the special occasion with tea cups,

sugar bowls and milk jug, the tea pots waited to be filled with the

hot tea from countries far away ...

Človek

V

8. razredu smo letos pri

biologiji spoznavali človeka.

Ob koncu epohe smo ustvarjali

verze. Učenci so delali v skupinah.

Človek bitje je, ki živi in se smeji,

po žilah se mu pretaka kri,

ki se pretaka tako,

da srce jo potiska skozi telo.

Človek stoji, ker hrbet ga drži,

v njegovi glavi ves čas vprašanje leži,

kako nastali smo mi.

Smo precej čudna rasa,

vsak je čisto svojega stasa.

Človeška rasa dva spola ima,

drug brez drugega ne bi obstajala

Gabriel, Matevž

Človek je nekaj, kar živi,

sestavljen je iz mesa in krvi.

Ko se udari, ga zaboli,

ko mu je kaj smešno, se zasmeji.

Na žalost človek ne živi večno,

a dosti trenutkov preživi srečno.

Od kod prihaja sreča, tega ne vemo,

ne vemo niti, kako se je zavemo,

a zavemo se ne samo čustev, tudi

sebe,

in mraza, ko nas zebe.

Vroče je, ko začutimo toploto

ali pa začutimo samoto.

V človeku pa organi ležijo,

možgani jim naloge delijo.

Oviti smo v največji organ,

ki se obnavlja dan na dan.

Uganite, kako mu je ime,

stare ljudi pa zobje bole.

Danaja, Istok

Človek je bitje, ki življenje živi

in ga z veseljem z drugimi deli.

Le v človeku je iz organov

sestavljena,

najimenitnejša tovarnica.

Organi glavni, ki ti dajo vetra,

so pljuča, srce in jetra.

Vsak ve, če svojega telesa ne

posluša,

kar hitro bolezen lahko okuša.

Eni se zdravo prehranjujejo,

energijo za lepše življenje kupujejo.

Ker vsak si lepše življenje želi,

smo dobili oči.

Valentina, Luna Bela, Lana

The 8th grade has concentrated on human during this years' Biology epoch and before the end tried in groups to

express themselves in verses.

22 Waldorfske novice poletje 2012


O E M a r i b o r

Andreja Pliberšek, razredna učiteljica 7.r.

Moja prva epoha

kemije

Sedmošolci so ob zaključku epohe kemije

praznovali svoje znanje tudi z esejem wMoja

prva epoha kemije'. Nekaj misli iz njihovih

zapisov:

....Kemija mi je dala zelo veliko, saj jaz ne vem zelo veliko ...

Zanimivo je, da korenine, ki so pod zemljo, dajo pri gorenju več

pepela in dima, cvetovi in listi, ki so bliže Soncu, pa več plamena:

svetlobe in toplote... David

...včasih so imeli ljudje doma odprta ognjišča, danes pa imamo

ogenj vedno nekje 'zaprt'... Sarah Hana

...Vedno sem prišel rad v šolo, ker sem vedel, da bodo novi poskusi.

Kemijo bi imel še kakšna dva meseca ... Jan

... Pri epohi kemije (komaj zdaj vidim) sem se naučila zelo veliko.

Naučila sem se na tanko prisluhniti snovem in ugotovila, da

je vsaka snov za nekaj dobra ... Veronika

... Prva epoha kemije me je navdušila za to zanimivo in malo

nevarno vedo... Pritegnil me je tudi ogenj, ki v kemiji veliko pomeni;

ko neko stvar damo v ogenj, se dogaja cel proces, preden

snov sploh zagori ... Aljaž

... Pri gorenju rastlin nastaja toplota, svetloba, ogljikov dioksid,

pepel. Prav te stvari pa rastline potrebujejo za rast ... Jaka

... Moja prva epoha kemije mi je odprla v svet še druge – kemijske

oči. Zdaj vidim, da me spremlja na vsakem koraku... Naučila

me je, da neka na videz nedolžna reč sploh ni nedolžna, samo da

pride v stik, npr. z vodo ali pa z ognjem ... Zastavila mi je veliko

vprašanj in mi odgovorila na veliko odgovorov. En takšen velik

odgovor je, kje mi sploh živimo: v eni sami veliki kemiji. Kemija

je vsepovsod... Pilar

... Nisem vedel, da je kemija tako zabavna. Najbolj so mi bile

všeč kisline in baze... Želim si, da bi naredili še kakšen kristal, ker

so bili tisti na kroni zelo lepi ... Tija

...Zanimivo: ogenj, kisline, baze, indikatorji. Vsega je toliko.

Zelo zanimivo, a hkrati nevarno; a za nas je bilo varno ... Miha

… Naučila sem se zelo veliko izrazov in prej nisem vedela, da

obstaja toliko različnih soli. Ko zdaj berem, kakšen napis na vodi,

ki ima minerale, mi prej ni bilo nič jasno, zdaj pa razumem... Kemijo

lahko uporabljamo za dobre stvari, če pa je ne znamo uporabljati,

pa lahko nastane velika katastrofa... Chiara

… Kemija je bila zame zelo težka epoha. Ima zelo težke poskuse

– no, nekatere... tudi o kristalizaciji ne bom nikoli pozabila.

Kristali so lepi, vsak je drugačne oblike. Če jih obrneš na svetlobo,

se svetijo ... Jana

...Vsak kemik mora gledati z 'znova rojenimi očmi'. Vsaj pri nekaterih

poskusih. Pri drugih pa spet mora povezovati vse prejšnje

poskuse s tem ali z novo reakcijo. Zato se mi zdi zdaj kemija

umetnost. Kemija se nam na prvi pogled zdi nekaj umetnega,

nenaravnega. Ko pa se poglobimo vanjo, vidimo in se naučimo,

da so vsi ti pojavi povezani z naravo, Zemljo, vesoljem?... Mojka

... Kemija mi je dala veliko razmišljati: na začetku, kaj sploh je,

in potem, za kaj se uporablja. Kemija ni samo slabo, ampak obratno...

Gregor

...Kemija je bila zame nekaj novega. Zelo je zanimiva. Skrivnostna,

ker nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo... Zoja

... Meni je kemija zelo všeč, ampak škoda, da še nikoli ni prišlo

do majhne eksplozije … Nik

...Pri prvi epohi kemije sem se naučila kar veliko stvari. Npr. že

pri gorenju in ognju mi je bilo zelo zanimivo, da je ogenj nekaj

čarobnega in nekaj nam zdaj nerazumljivega in neodkritega ...

Tara

... Ogenj je lahko zelo prijetna stvar. Lahko pa tudi nevarna.

Ogenj je zelo čarobna stvar. Sara

...je bila zelo zanimivo doživetje skozi nevarne, malo manj nevarne,

kratke ali dolge, težke, lahke ampak vedno zanimive poskuse,

ki smo jih opravljali vsak dan... Linna

... Naučila sem se veliko novega in zanimivega... da sveča ni

tako enostavna, kot se zdi, ampak ima plamen več delov. Zanimivo

je, da je pepel bazičen in dim kisel, čeprav sta oba produkta

gorenja, pa vsak sodi v svojo smer. In kako lahko ogljikov dioksid

poliješ čez plamen, da ga zaduši ... Anika

My First Chemistry Epoch

The seventh graders had celebrated their knowledge at the end of the Chemistry epoch also with an essay 'My First

Chemistry Epoch'. Here are some of their thoughts:

…Chemistry gave me a lot as I do not know much…It is interesting that roots which are hidden in the

soil give more ash and smoke by burning while flowers and leaves that are nearer the sun give more flame: light

and warmth… David

Waldorfske novice, poletje 2012 23


O E M a r i b o r

Elena Begant

ravnateljica OE Maribor

Srečanje z

Nobelovimi

nagrajenci za mir

Med 17. in 19. majem letos je v okviru Maribora –

Evropske kulturne prestolnice 2012 potekalo

srečanje Nobelovih nagrajencev za mir, ki

so se ga udeležili njegova svetost dalajlama, dr. Rigoberta

Menchu in dr. Muhamaad Yunus ter dr. Lučka Kajfež.

Učenci Waldorfske šole Maribor so imeli čast biti večkratno

zastopani v tridnevnem dogodku, poimenovanem 'Maribor

za mir'.

Najprej kot avtorji risbic, ki so jih prispevali za mednarodni

projekt 'Pieces for Peace/Koščki za mir', ki ga

je v Sloveniji za CITYarts iz New Yorka organizirala nevladna

organizacija Center za državljansko vzgojo, potem

pa še dvakrat kot nastopajoči.

V torek, 17. maja, so učenci drugega razreda z gospo

Mihec zapeli ob otvoritvi svetovne razstave otroških izdelkov,

ki se je v Mariboru ustavila prav za to priložnost

na svoji poti med Berlinom in olimpijskim Londonom.

Otroci so tako navdušili veleposlanika ZDA v Sloveniji,

gospoda Josepha Mussomelija, da si je zaželel obiskati

našo šolo in se naši učenki Valentini Glavica osebno

zahvaliti za predano protokolarno darilo – digitalno kopijo

njene risbice, 'koščka miru' iz Slovenije v tej pomembni

svetovni razstavi, ki obiskuje najpomembnejše

kraje na svetu. Pohvalil je tudi vse nastopajoče otroka

in se pozanimal, ali bi na obisk lahko pripeljal tudi svojega

sedemletnega sina, kar smo z veseljem sprejeli.

Velika priložnost za srečanje z Nobelovimi nagrajenci

pa je bila dana četrtemu in petemu razredu v spremstvu

razredničark, gospe Resinovič Seničar in gospe

Žunič Lojen. Ravnateljica gospe Begant je – kot del

organizacijske ekipe – z veliko diplomacije uspela dobiti

dovoljenje izjemno zahtevnih varnostnih služb za

prisotnost tolikšnega števila otrok in obeh 'potencialno

nevarnih oseb' v zgradbi SNG. Ob prihodu dalajlame in

ostalih visokih gostov je bil ves trud poplačan: učenci

so s slovensko narodno pesmijo in angleško pesmico,

zapeto v kanonu, očarali goste, ki so se jim zahvalili s

stiski rok in nato s pohvalnimi besedami občudovali

razstavo otroških risb. Ostali so spomini, fotografije in

nepozaben občutek ob srečanju z temi tako skromnimi,

a za človeštvo nadvse pomembnimi ljudmi.

Več fotografij na www.waldorf-mb.si, www.eip-cdv.si

in www.mariborforpeace.si, spletna razstava otroških del

65-tih držav pa na www.cityarts.org/Pieces-for-Peace/

view-artworks/

24 Waldorfske novice poletje 2012

More magazines by this user
Similar magazines