Waldorfske novice - Jesen 2012

wsljubljana

Letnik VIII, številka 3
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

jesen 2012, zaporedna št. 75

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić

OE MB Mateja Jobstl

OE Celje Boštjan Štrajhar

Sodelavci:

Ira Zorko, Simona Pajk, David L. Brierley,

Vera Grobelšek, Tadeja Faganelj,

Simona Tomažič Blatnik, Mateja Korošec,

Elena Bergant, Vida in Mario Čuletić

OE Maribor:

Metka Wherry, Andreja Pliberšek,

Elena Begant

Fotografije:

Damjan Brajnik, Boštjan Štrajhar,

Tadeja Faganelj, arhiv WŠL, OE Celje,

OE Gorenjska, OE Primorska

Naslovnica:

Miran Kambič

Lektoriranje:

Klemen Lah

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Kazalo 2

Uvodnik 3

20 let in danes 3

Ob 20. obletnici WŠL 4

Nov prizidek k WšL 4

Mednarodna konferenca 5

Ob 20. obletnici WŠL 7

Waldorfska triglavska transverzala 7

Vzgoja otroka 9

Oksitocin in naša potreba po dotiku 9

Vpliv zaslonske tehnologije na otroke 11

Od zrna do kruha 14

Poklon velikanu 16

Poklon Charlesu Dickensu 16

Utrinki 17

Jadranje na Šolti 17

Pastirski dnevi 18

Vabilo na Božični semenj WŠL 19

Primorski waldorfski vrtec 20

OE Celje 20

Prvi šolski dan 20

OE Gorenjska 22

Waldorfska šola na Gorenjskem 22

OE Maribor 23

WOW-Day 2012 23

Vabilo 24

Evritmijski tečaj 24

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem

avtorja.

ISSN 1854-0430

2 Waldorfske novice jesen 2012

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport


U v o d n i k

20 let in danes

Iztok Kordiš

Spet praznujemo. In to na veliko. In to upravičeno. In to s ponosom.

Že tako se na naši šoli poleg rednega pouka toliko dogaja, da je vsem dogodkom težko

slediti, letošnji september pa je bil sploh izjemen. Vsi dogodki, ki so si sledili, so presegli

dosedanje okvire in bili dobro opaženi tudi v širši javnosti. Število ljudi na odprtju nove

telovadnice in prizidka šole s šestimi razredi in umetniškima paviljonoma, odzivi učencev,

staršev, sorodnikov, pa tudi širše in strokovne javnosti na arhitekturno zasnovo

in izvedbo objekta, število (preko 300) in predvsem zadovoljstvo udeležencev dvodnevne

mednarodne konference Skrivnost ustvarjalnosti so pokazali, da znamo in zmoremo pripraviti

precej več kot le proslavo ob dvajsetletnici. Tudi udeleženci sicer manj opaženega

srečanja Evropskega sveta waldorfskih šol, predstavniki 26 evropskih držav, so bili navdušeni

nad razvojem in delom ne samo šole v Ljubljani, ampak waldorfskega gibanja v

Sloveniji nasploh.

Na prehojeno pot smo res lahko ponosni. Vse, kar smo ustvarili, smo lahko ustvarili s

sodelovanjem in skupnim delom. Pri tem ne mislim le skupnega dela učiteljev ali učiteljev,

staršev, učencev in dijakov, bivših in sedanjih, ki so prispevali, da je šola vsebinsko

dozorela in zrasla v to kar je, ampak tudi širše. Naša šola je ves čas aktivno vpeta v prostor

in čas, v katerem deluje in vedno znova se moramo zavedati in poudarjati, da brez

skupnega dela z ministrstvom za šolstvo in Mestno občino Ljubljana tega, kar smo, ne bi

mogli doseči, oziroma nas sploh ne bi bilo.

Seveda namen vseh dogodkov ob dvajsetletnici ni šopirjenje in razkazovanje navzven

kako dobri in uspešni smo, ampak so ti dogodki predvsem priložnost, da se zazremo vase

in v svoje delo, da se preko takih združevanj in aktivnosti še bolj povežemo in začutimo,

da le skupaj lahko ustvarimo čudeže, predvsem tiste drobne male, ki jih na zunaj morda

sploh ne opazimo, so pa za ustvarjalno, zadovoljno in uspešno življenje tako posameznika

kot družbe nujno potrebni. Želim in verjamem, da jih bomo ustvarili še veliko.

Waldorfske novice, jesen 2012 3


O b 2 0 . o b l e t n i c i W Š L

Ira Zorko

Nov prizidek k

Waldorfski šoli

Ljubljana

Nov prizidek k Waldorfski šoli Ljubljana,

dokončan v letu 2012, dodaja na jugovzhodu

k obstoječima historičnima objektoma iz 17. in

19. stoletja novo plast časa in vsebine, kar se odraža tako

v obliki stavbe kot v izboru gradiv in njeni konstrukciji.

Nadzemni del stavbe je v celoti iz lesa. Kljub zaobljenim

volumnom je kompozicija celote zasnovana klasično in

spoštljivo do obstoječe arhitekture.

Vsak element ima jasno izraženo simetrijo, stik med

novim in starim pročeljem je izražen s predahom, ki iz

zgornje ulice in iz hodnikov stavbe omogoča kvalitetne

poglede na zeleno grajsko pobočje na jugu, mogočno

platano pred novim vhodom in zvonik sv. Jožefa v

ozadju. Organska oblika nove arhitekture je posledica

oblikovalskega napora, da se odprt prostor dvorišča

(piazetta) izvije iz ozke ujetosti med prometno cesto

in grajskim hribom. To mu omogoča konkavna oblika

stavbe, skrbna zunanja ureditev in valovni zavihek

dvorišča vzdolž ceste. Zavihek omogoča naravno osvetlitev

in zračenje pod njem ležeče dvorane. Glavnina

nove pridobitve je na prvi pogled skrita, ker je popolnoma

vkopana. Šola je pod zemljo dobila eno manjšo ter

eno veliko, sodobno telovadnico oz. gledališko dvorano;

poleg šestih dodatnih učilnic v pritličju in nadstropju,

ter paviljona za likovni in glasbeni pouk čisto na vrhu

zgradbe.

Zahvala arhitekta

Arhitektovo znanje in delo je podobno siru vrste

ementaler, polno je velikih in malo manjših lukenj, ki

jih morajo zapolniti številni sodelavci s svojim specialističnim

znanjem in izkušnjami. Skrb arhitekta je v

procesu nastajanja stavbe kljub načrtom v veliki meri

nevidna in uspeh reševanja problemov in harmonizacija

rešitev teh problemov se pokaže šele skozi celoto

končnega rezultata. Zato je pri takšnem kompleksnem,

ustvarjalnem in skupinskem delu izrednega

pomena zaupanje, potrpežljivost in čas, ki si ga morajo

naročnik, arhitekt in izvajalci vzeti za to, da preverijo

in sprejmejo določene zamisli in rešitve. Zaradi vsega

tega, bi se ob priložnosti uspešnega dokončanja in

otvoritve novih prostorov waldorfske šole rad zahvalil

vsem, ki so sodelovali in omogočili gradnjo. Še posebej

bi se rad zahvalil dvema najtesnejšima sodelavcema

v vlogi predstavnikov naročnika in skrbnika gradnje,

direktorju Iztoku Kordišu in krajinskemu arhitektu Izidorju

Habjaniču za skrb, zaupanje in predanost, ki

sta jo izkazovala v mnogih letih dela na tem projektu.

Otrokom, učiteljem in staršem želim obilo dobrega

počutja, uspeha in veselja v novih prostorih šole, oni

bodo merilo njene in naše uspešnosti in upam, da bo z

njimi zorela in dolgo, dolgo trajala.

New annex to Ljubljana Waldorf School

The new annex to the Ljubljana Waldorf School was completed in 2012. To the existing historic buildings from

the 17th and 19th centuries, it adds a new layer of time and function, which is reflected both in its form and

construction, as in the choice of materials. The building above the ground is entirely made of wood. Despite

its round-shaped volumes, the composition of the whole is conceived in a classical manner, respectful of the existing

buildings.

Each element displays a clearly expressed symmetry.

The seam between the old and the new is designed with

an interruption, and enables quality views on the green

slopes of the Castle Hill in the south, the magnificent

sycamore tree in front of the new entrance, and the St.

Joseph church bell-tower in the background. The organic

shape of the new architecture is derived from an effort

to free the precious school yard (the piazzetta) of its confinement

between the busy road on the one hand and

the Castle Hill on the other. This is achieved by means of

4 Waldorfske concave shape novice of jesen the building 2012 which frees the piazzetta

of the pressure of the hill, and is further supported by

a carefully designed external layout and the wave-like

curve of the yard along the street. The curve also solves

the problem of natural light and aeration for the underground

hall. The major part of the new construction is

not immediately apparent, for it is placed entirely under

the ground. With it, however, the school has gained one

small and one large contemporary gymnasium/theatre

hall, plus six additional classrooms on the ground floor

and on the first floor, completed with two pavilions for

fine arts and music on the top


O b 2 0 . o b l e t n i c i W Š L

Mednarodna

konferenca

Simona Pajk

Organizacija mednarodne konference – z

naslovom: 'Skrivnost ustvarjalnosti' je bilo

eno od 'daril' naši šoli za dvajseti rojstni dan.

Potekala je 13. in 14. septembra v prostorih Pravne

fakultete v Ljubljani. Udeležilo se je je preko 300 slušateljev:

člani Evropskega združenja waldorfskih šol,

waldorfski učitelji iz vse Slovenije, slušatelji seminarja

za bodoče waldorfske učitelje, prijatelji waldorfske pedagogike,

starši otrok, ki obiskujejo našo šolo pa tudi

učitelji iz javnih šol in drugi, ki jih je privabil naslov

konference. Glavni organizator konference je bila Waldorfska

šola Ljubljana, s podporo 'Jean Monnet programme

of the European Union' z Zavoda Republike

Slovenije za šolstvo.

Nekatera darila nas razveselijo, ko jih dobimo – pa jih

hitro pozabimo, druga pa so taka, da nas razveselijo

in obogatijo za celo življenje ... Prej omenjeno darilo

sodi med slednje. Kaj je za šolo boljšega kot ustvarjalni,

optimistični, etični, moralni učitelji? In k temu so

bile usmerjene vse teme na konferenci!

Po uvodnem nagovoru direktorja Iztoka Kordiša nas

je prvi nagovoril gospod David Brierley, soustanovitelj

Rudolf Steiner University Collega v Oslu, Šole za življenje

v Sloveniji, Škole za sutra v Zagrebu, član platforme

za inovacije in izobraževanje fundacije Botin iz Španije

in predvsem dragi prijatelj Waldorfske šole Ljubljana,

ki tudi sicer nas učitelje s svojimi predavanji spodbuja

k ustvarjalnosti, neti v nas revolucionarni duh, nam

širi obzorja ... V svojem predavanju z naslovom Napredni

in cvetoči družbi naproti - ustvarjalnost v razredu

nas je večkrat opomnil, da je prihodnost naših otrok

neznana in negotova ... Niso (le) specifična znanja tista,

ki jim bodo koristila, pač pa bodo morali biti predvsem

ustvarjalni, da se bodo znašli v vsakih razmerah.

Ker na waldorfskih šolah ne gre, da bi le sedeli in

poslušali, je predavanju sledilo slikanje z gostujočo

predavateljico, docentko na Rudolf Steiner University

Colege v Oslu - Mali Roald iz Norveške. Udeleženci,

razdeljeni v dve skupini, smo skupaj naslikali dve

ogromni sliki. 'Umetnini' najbrž ne bosta našli mesta v

kateri izmed slavnih galerij, sta pa prispevali k razpoloženju

ustvarjalcev.

Sploh pa ni dobro, da se oziramo le k izjemnim dosežkom

posameznikov. Treba je ceniti ustvarjalnost vsakega

izmed nas, nas je nagovoril prof. dr. Miro Cerar,

redni profesor na pravni fakulteti Univerze v Ljubljani,

predstojnik katedre za teorijo in sociologijo prava, ki

nam je pripravil odlično predavanje o etiki. Naj vam

nadrobim le nekaj poudarkov:

Spoštovati sočloveka in stvarstvo!, Pohvala in spodbuda!,

Biti spoštljiv pomeni biti tudi kritičen!, Ustvarjalnost

mora služiti nekomu drugemu – sicer je prazna,

ustvarjalnost mora plemenititi, povzdigovati!,

Odličnost potrebujemo na vseh nivojih – zunanjih in

osebnih, notranjih ... kdor si ne prizadeva zanjo je na

poti navzdol!, V vesolju je dovolj prostora za vsakršno

odličnost!, Etika se splača ... dobre vibracije se vrnejo

nazaj!'

Večer so zaključili naši kolegi iz glasbene šole, ki so

nam pripravili vrhunski koncert. Marko Brdnik in

Uroš Rakovec - harmonika in kitara, Aljaž Beguš klarinet

in duet Malunca z našo učiteljico violine in odlično

pevko Lauro Zafred.

V petek zjutraj nas je pozdravil rektor univerze v Ljubljani

prof. dr. Stane Pejovnik. Vse navzoče je navdušil

s sicer kratkim, a modrim govorom, ki ga lahko

strnem takole: ' Glejte in poslušajte s srcem! Družba

nujno potrebuje spremembe - začnite z delom! '

Christopher Clouder iz Velike Britanije. univerzitetni

in srednješolski učitelj, gostujoči predavatelj, predsednik

Združenja waldorfskih, Steinerjevih šol Velike Britanije

in severne Irske, ustanovitelj in direktor ECSWE

(evropskega združenja waldorfskih šol), predsednik

mednarodne konference 'Zavezništvo za otroštvo' ,

neutruden zagovornik pravice otrok do kvalitetnega

ustvarjalnega otroštva , se je med drugim navezal na

Waldorfske novice, jesen 2012 5


– našim dijakom, ki so se nam za kratek čas pridružili

na konferenci: družbe in stanja v njej ne smemo sprejemati

kot nekaj danega, pač pa kot nekaj, kar lahko in

moramo – sami sooblikovati in spreminjati!

O ustvarjalni etiki je govorila dr. Manca Košir, dolgoletna

predstojnica katedre za novinarstvo in ustanoviteljica

ter do upokojitve predavateljica predmeta socialna

in novinarska etika na Fakulteti za družbene vede

Univerze v Ljubljani. Med drugim tudi prostovoljka

Hospica in waldorfska babica. 'Pozitivna naravnanost!,

Delati in deliti dobro! Do zadnje sekunde svojega življenja

lahko delamo dobro!' je njeno temeljno sporočilo.

besede Davida Brierleya, da otroke pripravljamo na neznano

prihodnost ... Uporabil je prispodobo, da učitelji

stojimo na ramenih velikanov in gledamo v prihodnost

– ves čas pa, seveda, moramo loviti ravnotežje!

Dober nasvet!

Že tako pozitivno razgreto ozračje v dvorani je do viška

pripeljala okrogla miza z voditeljico Manco Košir

in gosti: umetnici Vita Mavrič in Mojca Fatur (obe

tudi 'waldorfski mami'), arhitekt našega novega prizidka

Ira Zorko, že prej omenjeni Miro Cerar, Janez

Penca, profesor angleškega jezika in primerjalne književnosti

ter prevajalec, bivši državni prvak v atletiki, in

dr. Mitja Peruš, znanstvenik.

Nizale so se iskrive misli in modrosti udeležencev ... :

'Vse je zataknjeno ob vse v vesolju!,

Le na gozdnem robu lahko drevesa poženejo veje do

tal!, Če izgubimo sposobnost, da se igramo – izgubimo

človečnost!, Veličastna brezkoristnost amaterskega

športa!, Korak nazaj – korak na boljše!, Zelo ustvarjalna

panoga za prihodnost: manjšanje potrošnje!' ... to

je le nekaj iskric, ki so se mi vtisnile v spomin. Zelo jasno

pa je bilo sporočilo vseh udeležencev okrogle mize

Bolje je živeti v utopiji kot utopiti se – pa nam je, malo

za šalo, malo zares, položil na srce zadnji izmed predavateljev

dr. Leon Lojk –psihoterapevt s slovensko

in evropsko diplomo, senior inštruktor Inštituta Williama

Glasserja, ustanovitelj in dolgoletni predsednik

evropske zveze za realitetno terapijo. Največji problem

slovenskega šolstva je, po njegovem mnenju- v tem, da

so odstranili velik del ur 'nekonkurenčnih predmetov',

umetniških in ustvarjalnih, ki ne prinašajo točk na

maturi. Dejanje pa je posledica velike zmote o naravi

človekove motivacije! Celo 'veliki motivator – Tom Sawyer'

se je naslonil na umetnost, ko je svoje prijatelje

pripravil do tega, da so namesto njega pleskali ograjo.

Za zaključek smo z Mary Barrat Due, docentko glasbe

in giba na Rudolf Steiner University College v Oslu

in med drugim tudi predavateljico na našem seminarju

za bodoče waldorfske učitelje – vsi skupaj zapeli! In odšli

domov – napolnjeni, ohrabreni z besedami, da delamo

dobro in da gremo v pravo smer, in z zavedanjem,

kako velika odgovornost je naših ramenih.

Poimensko omenjeni so seveda le predavatelji. Omembo

in krepki tisk bi si zaslužili tudi mnogi izmed naših

kolegov na Waldorfski šoli Ljubljana z direktorjem na

čelu, ki so več mesecev pred konferenco trdo delali, da

je bil dogodek lahko tako zelo uspešen. Verjamem, da

je zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu poplačalo

trud. In vse, kar mi preostane, je, da napišem HVALA v

imenu vseh udeležencev konference.

Otroci (zaradi katerih pravzaprav vse skupaj obstaja)

pa bodo, upam, občutili hvaležnost kdaj pozneje,

v prihodnosti, ki jim pripada in ki jo bodo oblikovali

odgovorno, ustvarjalno, etično in moralno. Če jih bomo

tako vzgojili s svojim delom in zgledom.

6 Waldorfske novice jesen 2012


O b 2 0 . o b l e t n i c i W Š L

Iztok Kordiš

WTT

Waldorfska triglavska transverzala

Kdo je prvi dal idejo, se ne spomnim več

in pravzaprav to niti ni tako pomembno.

Pomembno je, da smo idejo udejanjili. Bilo

je pred desetimi leti, ob desetletnici delovanja naše šole,

ko smo izpred šole prvič krenili peš na Triglav. Pot je bila

takrat prvi dan nekoliko krajša, saj smo imeli prostore še

na Rodičevi, ves ostali del poti pa je bil enak kot letos, ko

smo ob dvajsetletnici delovanja ponovno izvedli ta pohod in

v petih dneh prehodili našo WTT ali waldorfsko triglavsko

transverzalo, kot smo jo letos poimenovali.

Zaradi aktivnega začetka letošnjega šolskega leta (otvoritev

novega dela šole, mednarodna konferenca Skrivnost

ustvarjalnosti, srečanje Evropskega sveta waldorfskih

šol) pravih priprav za pohod ni bilo. Mogoče se je to

poznalo tudi na udeležbi, saj se je za celo pot prijavilo le

osem neustrašnih. Bili pa smo enakomerno razporejeni,

trije starši (Rok, Robert, Mojca), trije učenci (Fia, Lan,

Manca) in midva s Tinko kot predstavnika učiteljev in

organizatorja. Na naju je bila tudi odločitev, ali so razmere

dovolj dobre za izvedbo pohoda.

''Vreme bo'', sva se odločila in izbrala edino sončno napoved,

ki je bila za naših pet dni na voljo na internetu.

Vse ostale so obetale dež, ne samo v sredo, ampak tudi v

soboto. Izkazalo se je, da smo imeli pogumni tudi tokrat

srečo in da je bila izbira pravilna.

Na poti pa nas nikoli ni bilo le osem. Prvi dan se nas

je pred šolo zbralo kar 32, poleg nekaj srednješolk, ki

so skušale nadoknaditi neudeležbo na zimski šoli v naravi,

še velik del učencev in staršev četrtega b razreda z

razredničarko Simono Pajk na čelu ter nekaj staršev iz

drugih razredov, tako da je čez center mesta krenila kar

velika odprava. Velika odprava pa zahteva veliko prilagajanja;

vedno je nekdo lačen, nekoga tiščijo čevlji ali pa

mora kdo na stranišče, tako da brzina ni bila ravno naša

posebna vrlina, zato pa tem bolj smeh in dobra volja. Po

nekaj urah hoje, malo pred Katarino, se je naša odprava

razdelila. Medtem, ko smo WTT-jevci nadaljevali pot in

si na Gontah privoščili obaro ali kislo mleko z žganci,

so se četrtarji (razen Mance in Mojce, ki sta šli z nami)

odločili predati izbiri in užitkom, ki jih ponuja gostišče

na Katarini. Vreme je držalo do Gontarske planine, nato

pa je počasi začelo deževati in čez kako uro se je droban

dežek, ko nisi vedel ali bi odprl dežnik ali ne in so rahle

meglice pričarale prav čarobno vzdušje, spremenil v dokaj

močan dež, ki nas je spremljal vse od Osovnika do

Škofje Loke. Srednješolke so, posebno pri spustu v dolino,

lahko občutile, da ''allstarke'' in torba čez rame res

niso najprimernejše obuvalo in oprema za take pohode.

Velikokrat sem se že odločil, da ne bom sodil ljudi vnaprej,

na podlagi nekih predstav in slik, ampak držati se

tega je zelo težko. Prvi dan smo spali v Hiši kruha, obnovljenem

samostanu v Svetemu duhu pri Škofji Loki. Ko

smo premočeni čakali na loški železniški postaji, nam je

redovnica, ki je v samostanu skrbela za nas, po telefonu

povedala, da je do njih še kakih 20 minut hoje. 20 minut

za redovnico, torej za nas, izkušene hribovce, kakih

10 minut. In potem smo hodili - 20 minut. V samostanu

sem potem v pogovoru omenil, da smo res hodili 20

minut. ''Saj jaz prehodim to pot v 17 minutah, ampak

sem vedela, da boste vi potrebovali več'', je bil odgovor

redovnice.

Naslednje jutro je bilo sončno, jasno, umito, kakor je

lahko umito le jutro po močnem deževju. Rok bi ta dan

gotovo bankrotiral, če bi bilo še vedno potrebno kupovati

filme za fotoaparate. Naša odprava je zgubila srednješolski

del, zato pa so se nam priključile Alenka, Urška in

Urša. Že kmalu po Crngrobu, na Planici, se nam je pokazal

naš cilj Triglav, blizu, da bi kar skočil tja, hkrati pa

tudi sveže zasnežen, kar nam je zbujalo pomisleke, saj

deset let star spomin, ko smo morali pohod zaključiti na

Planiki, ker je bilo na vrhu meter in pol svežega snega, še

ni povsem zbledel. Enotna odločitev je bila, da se zaradi

tega ne bomo obremenjevali. ''Gremo, če pridemo na vrh,

v redu, če ne, pa tudi v redu''. Do Dražgoš smo prišli hitreje,

kot smo načrtovali. Lan in Fia sta bila neverjetna,

noben tempo za njiju ni bil prehud.

Waldorfske novice, jesen 2012 7


Vedno je dobro poznati domačine. Njihove drobne

skrivnosti, poznavanje razmer in neoznačenih poti, ti

lahko prihranijo precej truda pa še kakšno zanimivo

zgodbo slišiš ob tem. Tako smo se s pomočjo Marjana

Kavčiča, domačina iz Dražgoš, izognili dolgemu spustu

in ponovnemu vzponu iz Dražgoš proti Ratitovcu. Kljub

temu smo na vrh prišli šele v mraku, počitek v brunarici

se je predolgo zavlekel pa tudi pice niso ravno hrana

za kosilo na dolgih pohodih.

Koča na Ratitovcu je prav gotovo koča, kakršne bi si

želeli povsod po hribih. Pravo planinsko vzdušje, prijazna,

gostoljubna oskrbnika, dobra hrana in neverjetno

nizke cene. Dnevu je piko na i postavil Robert s

svojim neverjetnim darom za pripovedovanje zgodb, ko

nas je pred spanjem prestavil za nekaj stoletij nazaj na

Škotsko.

Rad hodim v hribe in rad imam izzive, vendar so mi

večna uganka ljudje, ki lahko leta in leta hodijo vsak

dan na isti hrib, naj bo to Šmarna gora, Ratitovec ali pa

Triglav. Po svoje jih občudujem, težko pa si zamišljam,

da bi me kaj takega veselilo. Vsekakor spoštujem njihovo

vztrajnost in voljo. Tako sem zjutraj komaj še ujel

domačinki, ki sta ob sončnem vzhodu že bili na vrhu in

se po obveznem čaju in kratkem postanku v koči vrnili

v dolino, še preden smo mi pojedli zajtrk. Na Ratitovcu

se nam je priključila še Lenka, na poti proti Soriški

planini pa še Iztok, Fiin oče, ki nam je pritekel nasproti

iz Bohinjske Bistrice in hodil z nami vse do Voj, nato

pa spet stekel nazaj do avta v Bistrici. Pot iz Ratitovca

do Bohinja je čudovita, ne preveč naporna, s prelepimi

razgledi. Triglav je bil spet čisto blizu, kot na dlani in

nekako ni bilo logično, zakaj zavijamo v levo, stran od

cilja. Ampak izkušnje so nas že naučile, da najkrajša

pot ni vedno tudi najlažja, predvsem pa ne najhitrejša.

Na Soriški planini smo se iz težke spet prelevili v lahko

konjenico in večino prtljage pustili Miranu, ki nas je

celo pot razvajal in, kjer se je le dalo, vozil našo dodatno

opremo.

Soška fronta je šola v naravi, ki se je waldorfski srednješolci

najbolj spominjajo, saj naj bi bila to zelo naporna

izkušnja. Za Žana, Tima, Maraya in njihovega

razrednika Klemna pač ne, saj so nas po zaključku te

poti počakali ob Bohinjskem jezeru in nadaljevali pot z

nami do vrha Triglava. Tako smo poleg WTT v tem tednu

trasirali še eno pot, WSTT waldorfsko soško triglavsko

transverzalo. Pridružili pa so se nam tudi drugi,

starši Vojko, Polona, Veronika in Mihael, učenci oziroma

dijaki Zvezdan, Fedja, Zalan, ter Magda kot častna

predstavnica učiteljev in soglasno izvoljena predsednica

bodočega waldorfskega planinskega društva Waldi.

Pot do Voj je lepa, koča v Vojah pa nekaj povsem drugega

kot na Ratitovcu. No, nismo se pustili preveč motiti

in smo ustvarili svoje vzdušje. Miranu smo oddali

odvečno prtljago, nato pa se po rešenih zapletih glede

večerje spet prepustili čarobnemu toku Robertovih besed.

Pripovedovanje zgodb res ne sme izumreti in prav

vesel sem, da sem srečal človeka kot je Robert. Vesel

sem tudi, da je z veseljem pripravljen priti med naše

srednješolce in z nami deliti svoj dar.

Vreme je bilo še naprej čudovito, s čemer so se sprijaznili

tudi vremenarji in spremenili napoved za soboto.

Obetal se je jasen, sončen dan, zato je vedno bolj zorela

odločitev, da gremo že ta dan na vrh. Glavni problem je

bila logistika, saj je bila Planika zasedena in smo lahko

rezervirali prostor za tako številčno skupino le na Vodnikovi

koči, kasneje pa na Kredarici. Vendar se je spet

izkazalo, da imajo pogumni srečo in ponovni telefonski

klic na Planiko, že čisto pred Vodnikovo kočo, je bil

uspešen. 30 članska skupina, ki je imela rezervirano

spanje, je odpovedala. In nas je bilo 27, hura! Ja skupina

se je spet povečala, saj so iz Rudnega polja prišli še

Lev, Maj in Gorazd ter Julija, Barbara in Jani.

8 Waldorfske novice jesen 2012


V z g o j a o t r o k a

Ko imaš zalet, se ne smeš preveč ustavljati in tako

smo pot po kratkem počitku na Planiki nadaljevali do

vrha Triglava in ga tudi dosegli, prav vsi, najmlajši Lev

že četrtič, presenetljiva večina pa prvič. Ob vrnitvi smo

srečali še našo bivšo dijakinjo Marušo s fantom, ki sta

šla na vrh naslednji dan, že doma pa smo izvedeli, da

so bili isto soboto pred nami na vrhu še Jana,

Matevž, Martin in Aleš ter Anja in Andrej. Začelo nas

je torej 32, na vrh pa nas je prišlo 35. Čestitke vsem, ki

so sodelovali, posebno pa seveda vsem, ki so prehodili

celo pot.

Navdušeni smo bili vsi in mislim, da lahko v imenu

vseh rečem - gremo še. In drugo leto bo naša šola

praznovala pravo polnoletnost, 21 letnico, torej spet

priložnost, da imamo še zunanji razlog za to. Ampak

naslednje leto imamo v načrtu razširjeno WTT – preko

bohinjskih hribov na Komno in nato po dolini Sedmerih

jezer, mimo Doliča na vrh. Vabljeni že zdaj.

Thea Blair

waldorfska učiteljica in otroška terapevtka

Oksitocin in naša

potreba po dotiku

Prvič sem opazila, kako učinkovit je dotik, ko

sem štirinajst let delala z mešano skupino

predšolskih otrok na svojem domu in razreševala

konflikte ter čustvene težave pri otrocih. Začelo se je kot

raziskovanje, kako obvladati obnašanje malčkov, ki se

preprosto niso mogli povezati s svojimi vrstniki. Držala

sem jih v objemu, kot bi bili dojenčki, in odkrila, da je bilo

to zdaleč bolj učinkovito, kot katera koli oblika sprostitve.

Kasneje sem čudežne učinke drugih oblik nežnega dotika

odkrila tudi pri starejših otrocih. Začela sem preizkušati

učinke dotika. Včasih sem roki položila na rami otrok, ki

sta bila v konfliktu, drugič sem pri sebi držala otroka, ki je

bil žalosten ali jezen. Včasih sem jim povedala izmišljene

zgodbe s skritim sporočilom ali jih hopsala na svojih

kolenih. Takrat sem začela oblikovati pesmice s sporočili.

Bila sem presenečena nad učinki: moj dotik je mnogo hitreje

in lahkotneje razreševal težke situacije kot zgolj verbalna

komunikacija.

Nekega dogodka se še posebno dobro spominjam: šlo

je za dečka, katerega mama se je odselila. V času žalovanja

za svojo mamo je ves čas izražal jezo. V njegovih

očeh je bilo videti nezaupanje in kljubovanje. Nikoli ni

zamudil priložnosti, da spodkopava moje delo v razredu.

Bil je bister in spreminjal je besedila pesmi ali na

ves glas zanikal tisto, kar sem rekla. Dolge mesece sem

poskušala s tem otrokom vzpostaviti stik. Zelo sem

razumela njegovo bolečino, toda nisem vedela, kako

vzpostaviti zaupljiv odnos. Potem pa je nekega dne, ko

smo sedeli v krogu na tleh, spet izvedel svoj običajen

nasproten manever. Ne da bi razmišljala, sem naredila

nekaj, kar bi običajno naredila pri manjših otrocih.

Pograbila sem ga in ga položila v svoje naročje. Njegov

odziv me je presenetil. Njegova sprostitev je bila tako

otipljiva, da sem začutila, kot da se kar staplja z mano!

Po tem dogodku je bil do mene prisrčno spoštljiv. Priložnostno

ga je še popadlo kljubovanje; ob mojem igrivem

dotiku pa je vsako njegovo kljubovanje zbledelo.

Zakaj je bil dotik ključ, ki je odklenil vrata? Ko sem

o tem razmislila, sem našla dva razloga. Prvi je, da dotik

stimulira hormon, ki mu pravimo oxytocin. Sama

ga rada imenujem 'Ahhh ... . oksitocin.' Napolni nas

z občutkom ugodja in varnosti. To je meglen občutek

topline, občutek zaljubljenosti. Z oksitocinom je vsakdo

možen prijatelj. To je hormon, ki pomiri naš živčni

sistem. Raziskave so pokazale, da zmanjšuje stres in

strah. Da bi pravilno razumeli njegovo vlogo, mislim,

da moramo poznati osnove stresa in z njim povezanega

hormona kortizola.

Pa poglejmo, kaj se dogaja ob stresu. Najprej nekaj

ogroža naše preživetje. To je lahko bolečina, hrup, prepir,

ali pomemben test v šoli. Kako odreagira naše telo?

Nadledvična žleza izloči hormon kortizol. Ta spodbudi

reakcijo v obliki boja, bega, otrplosti. Kri preneha

normalno delovati na področju prebave in imunskega

sistema; umakne se iz frontalnih predelov možganov,

kjer je center naše razsodnosti in kreativnega mišljenja.

Preplavi mišice rok in nog ter jih pripravlja na boj

Waldorfske novice, jesen 2012 9


ali beg. Kortizol spodbuja ločenost in tekmovalnost

– vsakogar vidimo kot možnega sovražnika. To naj bi

bil kratkotrajen, takojšen odziv za preživetje. Če postane

to stanje kronično, smo dobesedno divji, bolni

in otopeli. Zaradi motenj pri presnovi je povezan tudi

z debelostjo.

Narava pa je modra in poskrbi za zdravilo, ki preprečuje

delovanja kortizola. To je hormon oksitocin. Oksitocin

in kortizol delujeta nasprotno drug drugemu: kadar

je enega veliko, je drugega malo. Sama ju vidim

kot jin in jang preživetja. Preživetje je možno s tekmovalnostjo

(kortizol) in sodelovanjem (oksitocin). Ali to

pomeni, da sta kortizol in tekmovanje slaba? Mislim,

da ne. So trenutki, ko si moramo sami zastaviti nalogo,

ko želimo preizkusiti naš pogum, ko čutimo, da se

moramo postaviti za nekaj, kar mislimo, da je prav, ne

glede na to, kaj misli skupina. Mislim pa, da postane

nezdravo, kadar se izgubi ravnotežje, kadar je edino

merilo za uspeh 'več', 'bolje' in 'hitreje'. Ideja, da je'moč

močnejša od pravice', je kortizolna reakcija, ki vodi k

vse več orožja in uničevanja. 'Pričakovanje najboljšega'

je prav tako vzrok za neravnovesje kortizola. Končno pa

je največji pokazatelj neravnovesja kortizola strah, ki

tiči v vseh naših mislih, čustvih in dejanjih.

Zakaj je negovanje dotika tako učinkovito pri obnavljanju

ravnotežja med oksitocinom in kortizolom?

Zdaj smo prišli do drugega razloga, zakaj je dotik

ključ, ki odpira vsa vrata: dotik je naš prvi čut, ki se

razvija, in naš prvobitni jezik sporočanja povezanosti

in pripadnosti, varnosti in zaščite. Ljudje smo družabna

bitja in pripadnost družini ali skupini nam je zelo

pomembna – je del v našega preživetja. Zbiramo se za

razvedrilo, sodelujemo za obojestransko dobro. Kakšna

je najhujša oblika kazni? Izgon, osamitev. Če ljudje ne

čutijo, da so v družini ali skupini sprejeti, doživljajo neverjeten

stres. In ker je dotik jezik pripadnosti, je daljše

obdobje brez dotika samo po sebi naporno. In tako

lahko vidimo, kako lahko kortizol prav kmalu pade iz

ravnovesja: ločitev prinese stres, ki sproži kortizol, ta

povzroči še nadaljnjo ločitev in še več stresa. Kako naj

prekinemo ta krog? Kako stimulirati tvorbo oksitocina?

S katero koli govorico povezovanja. Zapomnite si,

dotik je naš primaren jezik povezovanja in pripadnosti.

Stimulira tvorbo oksitocina, ki nato povzroči več

povezovanja.

Ko so Kerstin Uvas-Moberg, avtoriteto na področju

poznavanja delovanja oksitocina vprašali, ali obstajajo

načini, kako bi ljudje v vsakdanjem življenu povečali

nivo oksitocina, je odgovorila, da je dotik na vrhu seznama.

Čeprav nekateri razmišljajo o tem, da bi razvili

tablete oksitocina, verjame, da je absolutno najbolje,

da aktiviramo lastni oksitocin. S tem oksitocinom naše

telo zna ravnati. Dotik je tukaj zelo pomemben. Zelo

pomaga, če nas nekdo masira. Dotik z ljudmi je najboljši,

vendar ni potrebno, da je omejen le na ljudi. Je

tudi med ljudmi in njihovimi domačimi ljubljenčki. 'To

nam lahko pomaga razložiti, zakaj so terapevtski obiski

s psom v bolnišnici tako učinkoviti. Mar ne povezujemo

dotika s psi? Pogosto se sprašujem, kakšna bi bila

naša družba, če bi se naših otrok in ljubljenih bitij dotikali

prav toliko, kot se naših psov.

Ne vem, kakšno razmerje med oxytocinom in kortizolom

ustvari zdravo ravnotežje. Toda predstavljam si, da

višek oxytocina za izravnavo stresa modernega življenja

ne more škodovati, zato naredim vse, kar morem,

da vzdržujem visok nivo oksitocina pri sebi in mojih

otrocih. Prakticiram jezikovne in komunikacijske načine,

ki povezujejo. Načrtujem aktivnosti, ki vključujejo

družino in prijatelje, kot so izleti, ročna dela, ali

družabna srečanja. In še posebno poskrbim za to, da

svoje otroke masiram. Moj sin ima rad masažo stopal

in ramen. Moja hči ima rada masažo preko zgodb in se

rada ruva. Vem, da s tem izvajam preventivno medicino.

In deluje! Še vedno pa so trenutki, ko kljubujejo,

10 Waldorfske novice jesen 2012


V z g o j a o t r o k a

se prepirajo, so nespoštljivi, sitni, čemerni ali, v primeru

moje hčerke, cmeravi. Naučila sem se na to gledati

kot na pokazatelja potreb po dotiku, ki pomirja. Kakor

hitro je mogoče, jih zmasiram. Vedno znova sem presenečena

in hvaležna, ko vidim, kako se njihov odnos

in obnašanje iz konfliktnega spremeni v sodelovalnega.

Masaža je koristno sredstvo prve pomoči.

Zdaj nimam več vrtca doma. To odkritje me je tako

navdušilo, da sem postala terapevtka. Ukvarjam se z

masažo otrok. Delam s starši in učitelji, ko ozaveščam

zdrav dotik prek masaže v družini in med vrstniki v

razredu. Sem tudi nadomestna učiteljica v razredih od

prvega do osmega, in vsi učitelji, za katere delam, me

prosijo, da uvedem masažo med vrstniki. Učencem je

všeč. Podobno kot moji otroci se umirijo, osredotočijo in

postanejo prijazni, zaradi česar je moje delo enostavno

in zabavno. Spoznanje o oksitocinu in naših potrebah

po dotiku je pravzaprav spremenilo moje življenje.

Članek je bil objavljen na spletni strani liliblog.

prevod: Marina Nuvak

Oxytocin and Our Need For Touch

I

first

noticed how effective touch was in resolving

children’s conflicts and emotional issues during

the 14 years I taught a mixed age pre-school in

my home. It began as a way to manage the behavior of

toddlers who just could not get along with their peers or

were having a ‘melt-down.’

My intuition told me that they were out of their skill

range: they were overwhelmed or over-stimulated. I

would hold them over my heart as if they were infants

and discovered this was much more effective than any

form of ‘time out.’ Later, I saw miraculous results using

other forms of gentle touch with older children, too.

I began experimenting with either comforting or playful

touch. Sometimes I would put a hand on the shoulders

of two children having a conflict, sometimes I would hold

a child who was sad or angry. Sometimes I would offer

them imaginative back massage stories or bounce them

on my knee. It was during this time that I began to adapt

verses and songs into massage routines. I was amazed

at the results: my caring touch was resolving difficult

situations much faster and easier than verbal communication

alone.

One situation stands out as miraculous: it involved a

5-year-old boy whose mother had moved away. Even

as he grieved for his mother, he showed his anger to

me. His eyes carried a glint of distrust and challenge.

dr. Aric Sigman

Vpliv zaslonske

tehnologije na

otroke

Predstavitev v evropskem

parlamentu

Evropsko združenje razpravlja o mnogih vidikih

življenja državljanov. Pa vendar nihče nikoli

ni mislil, da bo o glavni dejavnosti Evropejcev,

ki je v porastu – gledanje zaslonskih medijev, potrebna

parlamentarna razprava. V času otroštva preživijo otroci

danes več časa pred televizijo kot pa v šoli. Povprečni

sedemletnik preživi pred zaslonom že celo leto dni po 24

ur, povprečen mladostnik v Evropi pa do 18. leta pred

zaslonom preživi že štiri leta po 24 ur.

Toda to danes ni več le kulturno vprašanje o tem,

kako otroci preživljajo svoj prosti čas. Zaslon je zdaj

postal zdravstveno vprašanje. Raziskava, ki je bila objavljena

v najbolj ugledni medicinski in znanstveni reviji

kaže, da je sama količina časa, ki ga otroci preživijo

pred TV, DVD, računalniškimi zasloni in na internetu,

povezana s pomembnimi, merljivimi biološkimi spremembami

v njihovih telesih in možganih, ki bi lahko

imele pomembne zdravstvene posledice.

Glede na to, da preživijo otroci v ključnih razvojnih

obdobjih vedno večji del svojega življenja ob gledanju

zaslonske tehnologije, se mora EU odzvati in glede tega

sprejeti svoje stališče.

Ta članek je osnovan na predavanju, ki ga je imel dr.

Aric Sigman avgusta 2010 za skupino, ki v evropskem

parlamentu deluje za kakovost otroštva.

'Nobenega dokaza ni, ki bi podprl trditev, da se morajo

otroci, zato da bi jim bila zaslonska tehnologija blizu,

z njo zgodaj seznaniti.' (Linn Et Poussaint 1999)

Kvaliteta nasproti količini

Zagovorniki tega, da je potrebno že majhne otroke

uvesti v svet zaslonske tehnologije trdijo, da je vprašljiva

le 'kvaliteta', to je vsebina, ki jo otroci na zaslonu

gledajo. Trdijo, da je pod pogojem, da je tisto, kar otrok

gleda 'izobraževalno' in 'letom primerno', zaslonska

tehnologija v najslabšem primeru neškodljiva. Ne le to,

trdijo, da je otrok razvojno in vzgojno prikrajšan, če

nima dostopa do tega materiala. Prav tako velja prepričanje,

da mora otrok to tehnologijo začeti uporabljati

zgodaj, sicer se jih bo kasneje v življenju bal uporabljati

Waldorfske novice, jesen 2012 11


ali bo manj sposoben delati z njimi. Pomembno je, da

se čim hitreje naučijo z njimi delati, ker bo v njihovem

življenju to njihov način dela. Vendar pa raziskave kažejo,

da so to isto tehnologijo sposobne upravljati celo

opice. Da bi to napačno razumevanje odpravili, so raziskovalci

na Harvard Medical School dali izjavo: 'Nobenega

dokaza ni, da se morajo otroci zgodaj seznaniti

z zaslonsko tehnologijo, da bi jim bila blizu. Dejstvo,

da otroci nekaj hočejo ali starši mislijo, da hočejo, še

ne pomeni, da je to vzgojno ali celo dobro zanje. Radi

imajo tudi bombone.'

Samo zato, ker otroke nekaj zanima, še ne pomeni, da

je to zanje tudi najbolj primerno. Tak argument se zdi

bolj komercialne narave, saj se lahko tako otroci, kot

odrasli računalniških veščin naučijo še veliko pozneje.

Medtem ko je trend uvajanja zaslonske tehnologije v

zgodnjem otroštvu vse bolj močan, pa vedno več empiričnih

dokazov, večina izven področja medijskih študij,

vzgoje in psihologije, prinaša čisto drugačno sliko.

Zdi se, da obstaja direkten konflikt med zagovorniki

uporabe zaslonske tehnologije v zgodnjem otroštvu na

eni strani in opozorili, ki jih prinašajo študije v pediatrični

medicini in biologiji na drugi. Posebno pomembno

je vprašanje starosti, ko lahko otrok začne gledati

zaslonsko tehnologijo, in časa, ki ga lahko v zgodnjih

letih otroštva preživi pred zaslonom. Skrbeti pa bi nas

morala tehnologija sama in ne le količina otrokovih izkušenj

ob njej.

Ta skrb ni osnovana na antitehnološki ali antitelevizijski

filozofiji, temveč izključno na prezgodnji ali pretirani

uporabi zaslonske tehnologije pri otrocih, katerih

možgani in telesa še niso popolnoma oblikovani.

Leta 1999 je ameriška pediatrična akademija izdala

navodila, v katerih so priporočali, da otrok, mlajših od

dveh let, ne izpostavimo televizijskemu razvedrilu, ker

lahko škodljivo vpliva na zgodnji razvoj možganov. Leta

2006 so dali novo izjavo o televiziji in majhnih otrocih:

'Morda vas bo mikalo, da dojenčka posadite pred televizijo,

še posebej pred zanj ustvarjene oddaje, toda

ameriška pediatrična akademija pravi: Nikar ne naredite

tega! Ta zgodnja leta so odločilna za njegov razvoj.

Akademijo skrbi kako lahko televizijski program, namenjen

otrokom mlajšim od dveh let, vpliva na razvoj

vašega otroka.'

Leta 2011 so šli še dalje: 'Tehnologija ima potencialno

negativne učinke in nikakršnih znanih pozitivnih učinkov

na otroke, mlajše od dveh let.'

Avstralska vlada pa ravno razmišlja o podobnih nacionalnih

političnih napotilih. Zelo pomenljivo je tudi,

da je francoska vlada pred nedavnim francoskim TV

postajam prepovedala, da oddajajo kakršne koli TV oddaje

– vzgojne ali drugačne, ki so namenjene otrokom,

mlajšim od treh let. Izjavili so:

'Gledanje televizije škoduje razvoju otrok, mlajših od

treh let, in povzroča določene nevarnosti, spodbuja pasivnost,

slabo usvajanje jezika, preveliko razburjenje,

težave s spanjem in koncentracijo kakor tudi odvisnost

od zaslonov – tudi če gledajo le programe, ki so namenjeni

njim.'

Razprave o zaslonski tehnologiji in otrocih vodijo večinoma

strokovnjaki s področja tehnoloških študij in

elektronike. Njihova strokovnost pa nima nič opraviti

z zdravjem otrok, temveč s tehnologijo in tem, kako se

otroci z njo povezujejo. Kako bi se počutili, če bi razprave

o otroškem diabetesu, zvišanju holesterola, debelosti

vodili vladni strokovnjaki, ki bi govorili o tem,

kakšen imajo otroci odnos do hamburgerja ali pomfrija,

namesto znanstvenikov, ki proučujejo vpliv te hrane

na otrokov krvni obtok. Raziskavo morajo voditi strokovnjaki

za zdravje otrok in ne tisti, ki se ukvarjajo

s tehnologijo in tem, kako se otroci z njo povezujejo.

Raziskave pogosto finančno podprejo velike korporacije

tehnološke industrije.

Drugo področje zmede je poudarek moderne dobe na

razlikovanju med različnimi tehnološkimi pripomočki

in z njimi povezanimi dejavnostmi: gledanje TV, igranje

računalniških iger, surfanje po internetu, pisanje kratkih

sporočil, pametnih telefonov ali katero koli izpostavljanje

zaslonu. Pa vendar so to le različna področja

trženja, in medtem ko odrasli vidijo razliko med temi

dejavnostmi, telo in možgani mladostnika ponavadi ne.

Mnoge od teh stvari se dogajajo, če otrok sedi pred računalnikom

ali TV, ne glede na to, kaj gleda.

Tukaj so samo nekateri rezultati znanstvenih raziskav

o možnih negativnih učinkih zaslonske tehnologije, ki

pa jih tisti, ki o tem odločajo, po navadi ne poznajo.

Po trenutnih podatkih bo povprečni 80-letnik preživel

pred televizorjem 13,3 leta po 24 ur. Dnevni čas za

medosebne družabne odnose se krajša hkrati s tem,

ko se trajanje uporabe elektronske tehnologije daljša.

V zadnjih 20 letih so družabni stiki upadali, medtem

ko so kontakti z zaslonom naraščali. Ravno pred letom

2000 je življenje postalo dobesedno virtualno: ljudje

so več časa preživeli pred zaslonom kot pa v odnosu z

drugimi ljudmi. Otroci v Veliki Britaniji v starosti med

11 in 15.letom, preživijo pred zaslonom 55 % svojega

budnega časa, 7,5 ur dnevno, sedem dni v tednu, kar

pomeni 40 % povečanje v enem desetletju.

Znanstveniki pa zdaj pri mladih, ki vedno več časa

preživijo ob novi tehnologiji, kot so računalnik, internet,

ipod in video igrice, opažajo sestavljene učinke, s

tem da se čas, ki ga preživijo pred staro tehnologijo –

televizijo, ni zmanjšal.

Evropsko povprečje časa, preživetega pred zasloni, je

nekje med štirimi in osmimi urami na dan. Severne države

težijo k večjemu številu ur, južne pa k manjšemu.

12 Waldorfske novice jesen 2012


Toda eno je jasno: danes imajo otroci na razpolago več

zaslonov in preživijo več časa pred televizijo, računalniki,

na internetu.

Učinki

Starost, ko otroci začnejo gledati televizijo, in čas, ki

ga pred njo preživijo, pa je vse bolj povezan z negativnimi

psihološkimi spremembami in zdravstvenimi

posledicami.

V neki študiji, ki je raziskovala izpostavljenost televiziji

pri 29 mesecih in 53 mesecih in kasnejše posledice

pri otrocih, ko dosežejo starost 10 let, so prišli do zaključka:

pričakovali smo, da bo vpliv zgodnjega gledanja

televizije do otrokovega sedmega leta starosti izginil,

zato je dejstvo, da negativni učinki ostajajo, precej

zastrašujoče. Predvsem pa so prišli do ugotovitve, da

je posledica vsake nadaljnje izpostavljenosti televiziji

pri otrocih do drugega leta starosti, kasneje v življenju

slabši uspeh pri matematiki, statični življenjski stil in

uživanje nezdrave hrane ter končno večji indeks telesne

mase. Med drugim in četrtim letom povečana izpostavljenost

televiziji celo zavira razvoj.

Hormoni

Melatonin je spalni hormon, ki nastaja v možganih.

Ko se zunaj mrači, se nivo melatonina poveča in omogoča

spanje. Raziskovalci so nedavno poročali, da se je

pri otrocih med 6. In 12 letom, ki so jim vzeli televizijo,

računalnike in video igrice, stopnja melatonina povečala

za povprečno 30 %. Izpostavljenost so povezovali z

nižjim nivojem urinskega melatonina, ki je posebno deloval

na mlajše otroke v obdobju pubertete, ko se dogajajo

pomembne spremembe vloge melatonina. Ugotovili

so, da pri dekletih dosti hitreje nastopi obdobje pubertete

kot v letu 1950. Eden razlogov je povečana teža,

drugi pa bi lahko bil znižan nivo melatonina. Raziskave

na živalih so pokazale, da bi nizke količine melatonina

lahko igrale pomembno vlogo pri nastopu zgodnjega

pojava pubertete.

Druga raziskava je pokazala povezavo med dnevno

izpostavljenostjo zaslonom v srednjem obdobju adolescence

in rizičnimi faktorji za kardiovaskularne bolezni

in diabetes tip2. Krvne analize pri fantih v adolescenci

so pokazale, da imajo tisti fantje, ki med tednom pred

zasloni preživijo dve uri ali več na dan, dvakrat večje

tveganje za abnormalni nivo inzulina kot tisti pod dvema

urama, ter tako kažejo večje tveganje za kardiovaskularne

bolezni ali diabetes.

Metabolizem in debelost

Ni presenetljivo, da otroci zaradi dolgih ur sedenja,

namesto tekanja naokoli, nimajo kondicije. Raziskave

vse bolj kažejo, da je sedenje pred zasloni neodvisni in

pomembni povzročitelj debelosti pri otrocih. Odkrili so,

da je vsaka dodatna ura gledanja televizije povezana

z dodatnim kilogramom telesne maščobe. Predšolski

otroci, ki gledajo televizijo, so debelejši in manj aktivni.

Toda kako lahko pravzaprav televizija poveča telesno

težo? Poleg tega, da zmanjša fizično aktivnost, upočasni

metabolizem in porabi manj kalorij v primerjavi z

drugimi sedečimi dejavnosti, kot je šivanje, branje, pisanje

ali vožnja avtomobila.

Gledanje televizije nas tudi privede do tega, da občutno

več jemo, tudi če fizično nismo lačni. To pa ni zgolj

zaradi vseh vabljivih reklam, ki so med premori tako

pretkano umeščene, eden od razlogov je, da naši možgani

zaznavajo zunanje, ne-prehranske impulze (televizijski

ekran) bolj kot notranje, prehranske impulze, ki

nam govorijo, da smo dovolj pojedli.

Raziskave so pokazale, da takrat, ko se na ta način

odvrača našo pozornost, še naprej proizvajamo slino.

Študija je zaključila, da lahko gledanje televizije pokvari

našo naravno povezavo med apetitom in hranjenjem.

Ta vpliv na povečan apetit pa se lahko nadaljuje še dolgo

potem, ko smo ugasnili TV.

Naredili so poskus, ko so skupino študentk posadili

pred zaslon in jih prosili, da preberejo nek dokument

in napišejo povzetek v 350 besedah, medtem ko so drugo

skupino prosili, da se 45 minut preprosto sprošča.

Waldorfske novice, jesen 2012 13


V z g o j a o t r o k a

Tiste, ki so imele nalogo, so pokurile le tri kalorije

več kot one, ki so počivale, so pa kasneje, ko

so dobile hrano, pojedle veliko več – dodatnih 230

kalorij. Raziskovalci trdijo, da povzroča zaslonska

tehnologija tolstost.

Te ugotovitve so se pojavile v času, ko 75 % ljudi

v Veliki Britaniji večerja pred televizijo.

Na srečo pa imajo strokovnjaki z medicinske fakultete

Stanford v New Yorku tudi dobre novice.

Proučevali so vpliv zaslonske tehnologije na težo

pri 25 procentih najdebelejše populacije od 7 do

70 leta starosti. Po dveh in pol letih se je pri tistih,

ki so za polovico zmanjšali čas pred televizorjem

ali računalnikom zmanjšal indeks telesne mase.

Znanstveniki so zaključili, da ima lahko zmanjšanje

časa pred zaslonom pomembno vlogo pri preprečevanju

otroške debelosti in nižanju BMI pri

majhnih otrocih, pri tem pa dodali, da lahko postavitev

televizije v otroško sobo tveganje debelosti

poveča bolj kot televizija v skupnih družinskih

prostorih.

Se nadaljuje.

prevod: Marina Nuvak

The Impact Of Screen Media On

Children

A Eurovision For Parliament

The EU discusses many aspects of its citizens’

lives. Yet the main waking activity of Europeans

– watching screen media – has never been thought

of as an issue requiring parliamentary consideration. Over the

course of childhood, children spend more time watching TV

than they do in school (Zimmerman et al 2007a). The average

seven-year-old will have already watched screen media for

more than one full year of 24-hour days.

By age 18 the average European young person will have

spent a full 4 years of 24-hour days in front of a screen.

But screen time is no longer merely a cultural issue about

how children spend their leisure time. Screen time has now

become a medical issue. Research published in the world’s

most reputable medical and scientific journals shows that

the sheer amount of time children spend watching TV, DVDs,

computers and the internet is linked with significant measurable

biological changes in their bodies and brains that

may have significant medical consequences. Given that children

undergoing key stages of development are spending increasingly

large parts of their lives watching screen media,

the EU must take a serious interest and establish a view on

the matter. The following will provide the reasons why.

There is no data to substantiate the claim that young children

need to learn to become comfortable with screen technology.

(Linn & Poussaint 1999).

mag. Boštjan Štrajhar

Od zrna do kruha

Če želimo biti odgovorni do zemlje in jo ohraniti

za zanamce, moramo mlade, na katerih stoji

svet, vzgojiti v duhu odgovornosti. Pri tem

nam vsa moderna informacijska tehnologija ne more

veliko pomagati, prav nasprotno – zaradi prenasičenosti z

informacijami te zgolj bežno spremljamo. Danes ni nobena

težava priti do informacij, dosti težje pa je z znanjem, ki

ga dobimo, ravnati odgovorno. Odgovornost namreč

nima nobene povezave s tem, koliko in kaj vemo, z našo

izobrazbo, z našim družbenim položajem, odgovornost

je globoko povezana z našo moralo. V današnjem času,

v katerem ima širitev prednost pred ohranitvijo in kjer je

glavna gonilna sila ekonomski dobiček, etika nima visoke

družbene vrednosti, pri vsem tem pa pozabljamo, kako

pomembna je zemlja za preživljanje; v imenu napredka

(beri kapitala) zastrupljamo zemljo in vse, kar na njen živi.

S tem, ko veliko govorimo okoljskih vrednotah, se rojeva

tudi upanje, da bodo naši otroci, za razliko od nas,

razvili vrednote, ki bodo v prihodnosti služile Zemlji in

ohranjanju njene raznolikosti.

Ljudje se vse bolj zavedajo, da kapitalu, ki vrti naš

svet, ni v interesu ohranjanje zemlje, temveč nenehno

spodbujanje želja, ki vodi v nakupovanje in kopičenje,

posledično pa to vodi do uničenja. Kapitalizem dolgoročno

zagotovo ne bo preživel. V tem nenehnem hrepenenju

pozabljamo na tisto, kar že imamo. Se sploh zavedamo,

da živimo standard, ki je višji, kot so ga imeli

kralji in cesarji pred nekaj sto leti? Če bomo dopustili,

da nas kapital zaslepi in bomo pozabili na tisto, kar je

res pomembno, bodo naši zanamci pili le še ustekleničeno

vodo, paradižniki bodo imeli popolno obliko, vse

skupaj pa bo prihajalo iz laboratorijev in ne iz domače

njive. In če menite, da bo takšen model pridelave hrane

rešil svetovno lahkoto, se motite. Čeprav je že danes

na svetu dovolj hrane za vse ljudi, vsako uro zaradi

podhranjenosti umre 300 otrok. Da ne govorimo o prehranjevalni

vrednosti laboratorijske hrane ter njenih

stranskih učinkih na naše zdravje.

Razloge za aktualno družbeno krizo vrednot je iskati

v preteklih vzgojnih metodah doma in v šoli. Slovenci

se na tem mestu res ne moremo pohvaliti z naprednim

pedagoškim mišljenjem. Tako smo še 18 let za tem, ko

je Avstrija prepovedala tepež otrok, še vedno govorili,

da brez pretepanja v šoli ne gre. Vse, kar je bilo novo,

smo zavračali, humaniste pa smo imeli za mevže. In

tako je večinoma še danes. Mnogo staršev in učiteljev

je prepričanih, da se otroci učijo s ponavljanjem faktografskih

podatkov. Posledično otroke vzgajajo zelo enostransko

in zanemarjajo pomembnost lastne izkušnje,

iz katere otroci črpajo resnično znanje. Šola, ki naj bi

14 Waldorfske novice jesen 2012


pripravlja za življenje, pač ne more biti stavba, v kateri

otroci osem ur dnevno devet let v sedečem položaju poslušajo,

kaj je prav in kaj narobe. Dosti bolj učinkovito

je, da otrokom ponudimo aktivnosti, ki ne bodo zaposlile

le glave, temveč tudi njihove roke in srce.

Ko je pogovor nekega dne v prvem razredu naključno

nanesel na kruh, je šestletnik rekel, da le tega kupimo

v trgovini. Misel, da kruh pride iz zemlje, mu je bila

popolnoma tuja. Navadno ob takšnih situacijah želimo

otroke hitro podučiti, da je treba za zemljo skrbeti,

jo ne onesnaževati ipd., saj nam daje vsakdanji kruh.

Peljemo ga na njivo in pokažemo rumene rastline, iz

katerih pride moka ... Takšno poučevanje pa je popolnoma

zgrešeno. To je ravno tako, kot da bi 'otrokom

odrezali noge in roke, potem pa jih pustili prosto tekati

naokrog' Antoine de Saint-Exupéry.

Okoljske in vsakršne druge vrednote lahko vzgojimo

le tako, da so otroci aktivno vključeni v življenje, to pa

pomeni, da ni pomembno samo intelektualno znanje,

temveč tudi dejavnosti volje (rok) in čutenja (srca). Zavedanje,

da kruh pride iz zemlje, bi lahko npr. vzpostavili

skozi konkretne aktivnosti, ki jih mora človek opraviti,

da pride do kruha. Tako smo nekega jesenskega

dne s tretjim razredom odšli na njivo. Z motikami smo

prekopavali zemljo in odstranjevali kamenje in travne

grude. V pomoč je kmet pripeljal konja, ki je za seboj

vlekel plug. Po nekajurnem delu je bila njiva pripravljena

za sejanje ozimnega žita. Vsak je vrgel nekaj zrn v

zemljo. Čez nekaj mesecev, bilo je pozimi, smo se odpravili

na športni dan. Šli smo mimo naše njive in videli,

da nekaj kuka izpod snega. Spomnili smo se, kaj vse

smo tistega jesenskega dne počeli na njivi. Spomladi

smo na športnem dnevu ponovno zavili mimo njive in

opazili veliko spremembo in v juliju, ko je žito dozorelo,

smo se s srpi odpravili na žetev. Žito nas je prek poletja

čakalo v shrambi, jeseni, v četrtem razredu, pa smo

žito omlatili, se odpravili k mlinarju,da nam je zmel

moko, šli do kmetije, kjer so imeli krušno peč, zamesili

vsak svoj hlebček in ga spekli. Preden smo okusili svoj

kruh, smo se spomnili tistega jesenskega dne, ko smo

z motikami okopavali zemljo ter vseh procesov, ki so

vodili do kruha.

Preteklo je celo leto, preden je vsak otrok prišel do

svojega hlebčka. Ob takšni izkušnji otroci ponotranjijo

celoten proces, izgradijo si konkretno znanje ter vzpostavijo

odnos do zemlje. Naučijo se tudi potrpljenja,

ki ga danes otrokom zelo primanjkuje. Do resničnega

znanja in morale pač ne moremo priti po bližnjicah.

Odrasle je velikokrat strah, da bodo otroke prikrajšali,

če jih ne bodo začeli poučevati čim bolj zgodaj in po

vrhu še s pomočjo računalnika, ki ponuja rigidno, logično

algoritmično mišljenje, oropano moralne, etične

in duhovne vsebine.

Dokler bo prevladovalo 'mišljenje, ki prešteva, in ne

mišljenje, ki misli' (Umbert Galimberti), do takrat bomo

iskali finančni dobiček in ideja, da bi prebivalci neke

vasi ali mesta vložili svoj denar v 'delnice' ekoloških

kmetij in za svoj denar dobili zdravo okolje in ekološko

hrano, se bo zdela smešna. Vendar kdo, če ne prav vi,

in kdaj, če ne prav zdaj, je pravi čas za novo mišljenje,

za novo moralo?

Waldorfske novice, jesen 2012 15


P o k l o n v e l i k a n u

David L. Brierley

Poklon Charlesu

Dickensu

Ob 200. obletnici rojstva Charlesa Dickensa je prav,

da se spomnimo njegovega velikega prispevka

k svetovnemu nazoru mnogih generacij mladih

in starih. Še posebno prav je to za waldorfsko šolo, saj so

za nas njegova dela zelo pomembna, ne le pri proučevanju

literature, ampak tudi za razumevanje človeške družbe in

sociologije. S svojim opisovanjem industrijske revolucije

je postal neprecenljivi del učnega načrta za 14-letnike, v

četrtem letniku pa obravnavajo njegovo veliko delo David

Copperfield.

Kako začne človek praznovati obletnico avtorja, ki je

bil s svojim delom začetnik pomembnega literarnega

obdobja?

'Bili so najboljši dnevi, bili so najslabši dnevi', kot pravi

v 'Povesti o dveh mestih' ali z le eno besedo v 'Pusti hiši':

London. Dickens nas popelje v meglo, ki obdaja prav vse,

ki zapolni vsako vdolbino, vsak prehod, vsako nosnico v

mestu. Vodi nas tudi v razred, h grozovito materialistični

pedagoški metodi: 'Samo dejstva hočem!'

Rodil se je leta 1812 blizu Portsmoutha, umrl pa leta

1870 v domu Gads Hill v Kentu. Kot desetletnik je odšel v

London. Njegov oče je bil zaradi prezadolženosti odveden

v zapor. Tako je bil Charles izključen iz šole in prisiljen

delati v tovarni čevljev, kjer so podhranjeni otroci izdelovali

kremo za čevlje (Prosim gospod, ali lahko dobim še

malo hrane?). Kasneje je delal v pisarni kot novinar in

poročevalec iz parlamenta. Svoje prvo delo Kratka pripoved

o Bozu je izdal pod psevdonimom, njegovo delo

Pickwickovci pa je poželo uspeh. Koliko štirinajstletnikov

se je zabavalo ob karakterjih Pickwickovcev! Takrat je

imel 25 let in je čez noč postal zvezda.

Izdal je petnajst večjih del, nekaj potopisov, serijo zgodb

o božiču, štiri zbirke kratkih zgodb in dvanajst zbirk pisem.

Vse skupaj neverjetna produkcija. Poleg tega je

Dickens oboževal gledališki ansambel, bil je nadarjen

igralec. Rad se je sprehajal po londonskih ulicah in je

bil pomembnen socialni reformator. S svojo ženo Catherine

je imel 10 otrok, po dvajsetih letih zakona pa se je

zapletel v skrivno razmerje z mlado igralko. V svoji karieri

je naredil tudi nekaj predstavitvenih potovanj, kjer

je publiki prebiral svoja dela. To so bili neke vrste rock

koncerti tistega časa. Umrl je star 58 let, sredi svojega

dela 'Skrivnost Edwarda Drooda'.

Seveda je bil Anglež, natančneje 'cockneyčan', Londončan

z vzhodnega dela mesta. Vse svoj življenje je kritiziral

razmere naroda ter zagovarjal revne in neprivilegirane,

vedno je bil na strani premaganega. Zato je v angleški in

evropski literaturi Dickens ustanova, spomenik. Živi v

mnogih verzijah filmov, na televiziji, v komičnih stripih.

Bil je vir navdiha mnogim, vključno Charliju Chaplinu

in Waltu Disneyu. Še vedno je obče prisoten. Oblikoval

je naš pogled na angleškost 19.stoletja, na London, na

božič, na zapore, na kapitalizem, na materializem in ne

nazadnje na otroštvo. Kajti vsi njegovi glavni liki so se

borili, da bi kljub malo upanja na uspeh uresničili sami

sebe.

Kot je Franz Kafka nekoč pripomnil, Dickens osvetljuje

vse, kar je temno in svetovljansko, njegovi teksti

niso skriti v globoki filozofiji, so na površju, so na voljo

družbi. Vsakogar ganejo. V svojem zadnjem dokončanem

delu 'Our Mutual Friend' je Jenny Wren, hčerka alkoholika,

svoje življenje zasnovala visoko na neki strehi v

Londonu. Od tam lahko z vprašljivo varne razdalje gleda

na prebivalce in njihove probleme. Vidi, kako bo, ko

bo sama umrla. In ko gostje odhajajo po stopnicah, vpije

za njimi: 'Pridite nazaj in bodite mrtvi, pridite nazaj

in bodite mrtvi!' Horde zapuščenih otrok tvorijo osnovo

Dickensove produkcije. Vidi jih kot simptom sveta, ki mu

manjka človečnost. To je bila nedvomno

Dickensova velika misija, za

katero mu moramo biti večno

hvaležni: poskus najti smisel

v moderni družbi. Iz tega je

vznikel njegov pogled na

vzgojo.

Ostalo prepušča bralcu.

Zato njegova dela živijo

dalje. Kot je sam izjavil v

svojem, verjetno največjem

delu, o svojem najdražjem

otroku 'Davidu

Copperfieldu': 'Potrebno

ga je brati celo življenje'.


prevod: Marina Nuvak

A Tribute to Charles Dickens

On the 200 th anniversary of the birth of Charles Dickens it is appropriate to remember his great contribution

to the world-views of generations of youths and adults. It is particularly fitting in the context of a Waldorf

school where Dickens’ works are central not only in studying literature but also in understanding a humane

society in social studies. He has become an invaluable part of the curriculum for 14 year olds in describing the Industrial

16 Waldorfske Revolution novice and his jesen greatest 2012 work ‘David Copperfield’ which is a theme for reading and discussion in the 12th class.


U t r i n k i

Vera Grobelšek

Jadranje na Šolti

Na našem prvem srečanju, pred nekaj več kot

osmimi leti, so otroci prejeli majhno barčico

iz orehove lupinice. Vsa ta leta smo uspešno

krmarili v sončnem in mirnem kot tudi v deževnem in

viharnem obdobju. Pred koncem letošnjih počitnic smo

pristali na čudovitem otoku Šolta v bližini Splita.

Čakala nas je prava mala angleška lepotica Sashenka

s svojim lastnikom Chrisom Wherryem, ki nam je podaril

svoj prosti čas in delil z nami svoje bogate jadralske

izkušnje. Njeni čari so nas tako prevzeli, da smo jo

vsi doživeli kot iz sna prebujeno princeso, zato ni bilo

težko pisati o njej.

'Sashenka je res posebna jadrnica. Vidi se, da ima zgodovino.

Chris jo je našel že razpadlo in na videz neuporabno, toda s trdim

delom ji je vdahnil življenje. Ko smo pluli, je ubogala kakor dobro

streniran pes. Z razpetimi jadri je bila videti kakor galeb, ki jadra

nad morjem. Z njo smo lahko prišli kamorkoli. Plula je v mirnem

vetru, kjer je pokazala svojo ubogljivost in dobre lastnosti, ter v

močnem vetru, kjer je pokazala svojo notranjo moč.'

Christian Kunstič

'Majhna lupinica sredi morja, valovi jo zibljejo in igrajo uspavanko.

Njeno pozibavanje in igranje z valovi me je vedno razveselilo.

Kako dober občutek je bil, ko sem gledal, kako se veter upira v

prelepa rdeča jadra. Kako dober je bil človek, ki jo je rešil pred

njenim propadom. Lepo je bilo v tišini jadrati, slišal se je le zvok

morskega valovanja. Njena modra barva me je pomirjala in me

spominjala na stare mornarje z brki in modro belo čepico.'

Matija Jesenko

Zbirali smo toploto poznega poletnega sonca, grela

nas je odprtost in bližina vsakega izmed nas, mehčali

so se običajni šolski odnosi, s posebno čarobnostjo nas

je ovijala tudi neokrnjena narava, ki je obdajala naše

bivališče sredi gozda na vrhu vzpetine.

Smo v obdobju, ko se sprašujemo: 'Kdo pravzaprav

smo?' Tu je bilo toliko priložnosti, da si 'bil', ko si se

učil skozi dejavnost, zabaval ob delu, predvsem pa s

svojo sproščenostjo in prisotnostjo ustvarjal skupnost.

'To je bil najboljši začetek novega šolskega leta,' je

bila na koncu naša skupna ugotovitev. Naša barka sedaj

pluje v oceanu devetega razreda. Vemo, da znamo

stopiti skupaj, ko nastopi neurje, znamo se potopiti v

morske globine in si priskrbeti živeža za slastno večerjo.

Znamo utihniti in si prisluhniti. Upamo si povedati

in slišati tudi tisto, kar ni ravno prijetno. Kar naenkrat

vsi radi poslušamo in razumemo tudi angleško govorico.

Chris in Ante, vodji jadranja, deskanja in podvodnega

ribolova, sta kot jambora na naši jadrnici, kajti

združujeta srčnost, spretnost in znanje, roke, srce in

glavo, kar je končni cilj naše plovbe.

■ Den, 9.b

Waldorfske novice, jesen 2012 17


U t r i n k i

Simona Pajk, razredničarka 4.b

Šola v naravi

Pastirski dnevi

Prva šola v naravi – tako za otroke kot zame. Bo

vse v redu? Kaj če se komu kaj zgodi, kaj če bo

dež, kaj če bo otrokom pretežko zdržati ... (sploh

tistim, ki gredo od doma prvič brez staršev), kaj če ... ?

Na srečo me v trenutku, ko sprejmem otroke, zajame

vrtinec dogajanja in ni več časa za razne 'kaj, če-je ?'.

Pozdrav v slovo staršem, (ki tudi gledajo nekam zbegano)

... in gremo!

Proti Gorenjski, čez Vršič v Trento. Naš cilj: turistična

kmetija 'Jelinčič' v vasi Soča. Na strehi domačije se

ob toplih jesenskih žarkih sonči množica mačk. Same

lepotice.

Namestitev po sobah, transport kovčkov, ki so za večino

otrok pretežki, da bi jih sami nesli po stopnicah

... (oh mame, mame!). Deklice skrbno zlagajo oblačila

v omare, dečki ne komplicirajo – parkirajo kovčke ob

posteljah.

Kosilo – potem pa takoj na delo. V sirarno. Razlaga

gospodarja kmetije, gospoda Jelinčiča, o izdelavi sira

in skute, degustacija in samostojno delo: oblikovanje

sirovih hlebčkov za domov.

Prosti čas deklice izkoristijo za sklepanje prijateljstev

z mucami, fantje pa za metanje na koš. Sprehod po

posestvu in srečanje z Murijem – ponosnim oslom, ki

ljubi sladkorčke. Nekaj iz škatle jih res dobi on, nekaj

pa jih 'pomotoma' zaide v usta.

Gradnja bivakov: razdelimo se v skupine. Poiščejo

si lokacije, kjer bodo gradili, in si pripravijo material.

Nekateri si hitro najdejo prostor in začnejo z delom,

drugi pa nikakor ne najdejo mesta, ki bi ustrezal njihovi

predstavi. Prva medsebojna trenja, mali prepiri,

predlogi, da bi gradil kar vsak sam ... Pa ne dovolim!

Delamo skupaj in 'team building' steče. Najdejo skupno

rešitev in začnejo nabirati material: veje take in

drugačne, kamenje, mah ... Kar odveč jim je, ko jih

pokličem za večerjo. Šele ko jim povem, da bodo naslednji

dan lahko začeli z delom že po zajtrku, privolijo v

odhod.

Zgodnje bujenje – hlev, čiščenje gnoja ... zelo dobro

opravljeno! Ponosna sem na svoje pastirčke. Po zajtrku

pa spet k bivakom. Počasi mala bivališča začnejo dobivati

obliko. Otroci delajo z veliko vnemo. Popoldne je

vse nared – za obiske. Vsi gremo na obisk k vsem. Vsaka

skupina predstavi svoj 'dom' ... nenavadni vhodi,

ognjišče, peščena potka pred vhodom, vrv za obešanje

perila, pravljična streha, postelja iz mahu ... Kakšni

arhitekti!

S pastirjem (pravim) gremo na pašnik po ovce. Po

poti se pasemo po robidah. Pastir odpre ogrado, izreče

nekaj, kar je težko ponoviti, in ovce se usujejo proti

domu, otroci pa za njimi. Prosim bogove, naj se nihče

ne razbije na kamnih ... Molitev uslišana. Ovce v hlevu,

otroci, celi, veseli, zadihani, lačni!

Zvečer spet ogenj in pastirska romantika s pečenim

krompirjem. Danes je lažje zaspati.

Zjutraj – pred zajtrkom molža ovac, pa spet na pašo.

Jutranje sonce na vrhovih, radost na obrazih vseh

otrok, ena od podob nebes! Še slovo od vseh muc, pujskov,

krav, ovac, osla ... Zahvala gostiteljem – družini

Jelinčič. in že je tu 4. a, ki ga pastirska pustolovščina

šele čaka.

Pot domov, veselje na avtobusu, prošnje naj povem še

katero od zgodb, in kdaj bomo spet kam šli ... in hop v

objem mamice in očka. V nahrbtnikih, poleg umazanih

oblek, lepi spomini, neprecenljive življenjske izkušnje

in nevidne vrvi, ki so nas še tesneje povezale.

Za večerjo je 'nekaj, kar diši po kokicah' ( koruzni

žganci in mleko) – tekne! Veselica po sobah. Najprej

malo igranja, potem branje, pa spat! Nekateri takoj

utonejo v spanec, nekateri potrebujejo mojo družbo.

Noč hitro mine.

18 Waldorfske novice jesen 2012


U t r i n k i

Waldorfske novice, jesen 2012 19


U t r i n k i

Tadeja Faganelj

Primorski

waldorfski vrtec

Letošnja jesen je v Bukovici odprla vrata novega

waldorfskega vrtca Kresnica, ki je že deveti

tovrstni vrtec v Sloveniji, vendar prvi na

Primorskem. V prenovljenih prostorih stare šole se od

začetka septembra igra trenutno šest zadovoljnih malčkov,

za katere po načelih waldorfske pedagogike skrbiva dve

vzgojiteljici, Tadeja Faganelj in Martina Pahor Stanič (nekaj

že vpisanih otrok se nam bo pridružilo v prihajajočih

mesecih). Smo Organizacijska enota Primorska, ki deluje

kot podružnica Waldorfske šole Ljubljana.

5.oktobra smo tako imeli uradno odprtje vrtca, ki sta

nam ga popestrili Ljoba Jenče z ljudskim izročilom ter

Veronika Žorž z zvoki citer. Vsi prisotni so ustvarili pozitivno

navdušenje nad rojstvom te svetle Kresnice.

Vrtec Kresnica ima dovolj prostora za dve skupini po

15 otrok, v prihodnosti pa nameravamo v prvem nadstropju

stavbe urediti tudi učilnice za prvo waldorfsko

osnovno šolo na Primorskem, da bodo naši nadobudneži

lahko še naprej odraščali pod ljubečim okriljem

waldorfske pedagogike.

Suzana Tomažič Blatnik, razredničarka 1.r

Prvi šolski dan

Šolsko leto 2012/13 je čisto posebno leto.

Uresničila se mi je tiha želja in skupaj s trinajstimi

prvošolčki sem tudi sama prvič prestopila prag

Waldorfske šole v Celju. Pa nismo bili sami. Skupaj z nami

je bil tudi travniški palček Pin.

Na travniku ob robu gozda vse hiti.

V jutranji zarji se je svetlo sonce zbudilo,

prav vse živalce na ta travnik zvabilo.

Metulji rumeni sušijo si krila.

Na pisanih cvetovih se čebele pridno gostijo,

da do jeseni sladki zlati med naredijo.

Po nebu se puhast oblak pripodi.

Gleda in čaka, se naokoli vrti.

Le kje se njegov prijatelj

travniški palček Pin mudi?

Takrat ga zagleda in, glej, kako

poseben dan za palčka Pina je to.

Prav rad z oblakom po nebu odpeljal bi se,

vendar še ne ve,

ali njegova brada

šest palcev meri že.

20 Waldorfske novice jesen 2012


O E C e l j e

Šest palcev dolgo brado ima

travniški palček,

da lahko v svet se poda.

Jo merita z očkom – počasi bolj gre.

Daj očka pohiti! Širni svet Pina čaka že.

In očka odmeri,

bradi šest palcev nameri.

Juhu in juhej! Pin kar poskoči

in se za vožnjo

s prijateljem oblakom

odloči.

Pin na najvišjo travnato bilko je splezal

in bel smetanast oblak podrezal.

Zaklical mu je:

'Zdaj greva,

prijatelj,

druge dežele odkrivat!

Vse skrivnosti razkriti,

se novih reči naučiti!'

Učitelji, učenci, starši in prijatelji

Waldorfske šole Celje

vabijo na

Božični semenj

v soboto, 8.12.2012

v prostorih

Waldorfske šole Celje

na Ljubljanski 97 v Celju

Od 10. do 14. ure.

Vabljeni!

www.waldorf-celje.si

Je švignil oblak visoko v nebo,

s palčkom Pinom v naročju zajadral lepo.

In jadral in jadral ...

Prav vsem nam želim, da bi v tem šolskem letu veliko

jadrali, odkrivali nove dežele in drobne skrivnosti ter se

seveda veliko veliko novega naučili.

Waldorfske novice, jesen 2012 21


O E G o r e n j s k a

Mateja Korošec

Waldorfska šola na

Gorenjskem

3. septembra je v Waldorfsko šolo na Gorenjskem

vstopilo enajst prvošolčkov. Ob petju pesmi

Široka pot so jih v razred pospremili njihovi

starši. Otroci so ponosno prehodili zlato–rumene poti do

svojih prostorčkov, ki so jih za njih pripravili škratje. Starši

pa so si ganjeni brisali solze sreče.

Lahko rečem, da je bil dan prežet z vsemi dobrimi

mislimi ljudi, ki so bili v vseh teh letih kakorkoli povezani

z načrtovanjem waldorfske šole na Gorenjskem.

Zaenkrat smo še majhni, a le po številu. Po srčnosti

ljudi, ki so z nami in ob nas, smo veliki. In ta krog ljudi

se vztrajno širi. Lep občutek je, da so z nami še vedno

močno povezana dekleta, ki so bile od samega začetka

v Iniciativi za ustanovitev waldorfske šole na Gorenjskem:

Jasna Soršak, Polona Rob, Lili Benič – Drobac,

Tadeja Štular, Andreja Palčič, Neli Štular in Sabina

Lavtižar. Tri od njih pa smo trenutno vpete v organizacijo

in izvedbo šolskega vsakdana 1. razreda – Simona

Pajk , Katarina Jensterle – Nečimer in Mateja Korošec.

Našim prvošolčkom dvakrat tedensko svet nemščine

odpira vila Francesca, ki jo v razred prinese gospa Ana

Fon. Otroci pa bodo spoznali tudi gospo Nevo Zupan,

ki jih bo popeljala v svet evritmije. Pri vsakdanji organizaciji

nam močno pomagajo potrpežljive tete iz vrtca,

ki so na srečo vajene malih otrok in tako razumejo in

potrpežljivo spodbujajo začetniške korake naše šole.

In ker vemo, da zgledi vlečejo – prisrčna hvala waldorfskim

šolam v Ljubljani, Mariboru in Celju, ki nam

s svojim pogumom, voljo in vztrajnostjo kažejo pot.

Vas vabi na

Božični semenj

v soboto, 8.12.2012

v prostorih

vrtca Čebelica in 1. razreda

Waldorfske šole

na Kranjski 4 v Radovljici

Sejem bomo odprli s

kulturnim programom ob 10. uri.

Sledila bo prodaja ročno izdelanih igrač,

ekoloških pridelkov in še mnogo več.

Pripravili bomo predavanja za starše in

delavnice za otroke.

Vabljeni!

Več informacij na www.waldorf-gorenjska.si

22 Waldorfske novice jesen 2012


O E M a r i b o r

Elena Begant, ravnateljica

WOW-Day 2012

na WŠ Maribor

■ Metalec diska

Kolegij OE Waldorfska šola Maribor se je odločil,

da se bomo 27. septembra prvič v kratki

zgodovini naše šole priključili Svetovnemu

dnevu Waldorfa - dobrodelni akciji zbiranja sredstev, ki jo

koordinira Freunde der Erziehungskunst Rudolf Steiner's

iz Nemčije (www.freunde-waldorf.de/en/wow-day.html

). Letos je sodelovalo v akciji 180 šol iz devetiindvajsetih

držav, njihov seznam je objavljen na www.freunde-waldorf.

de/en/wow-day/has-your-school-joined-yet.html.

Namen WOW dneva je zbrati sredstva za pomoč socialno

ogroženim učencem, ki drugače ne bi imeli možnosti

obiskovanja neodvisne šole, in pomagati waldorfskim

šolam, ki delujejo v neugodnih razmerah.

V lanskem letu so učenci in učitelji dvestodvajsetih

waldorfskih šol iz vsega sveta v enem dnevu zbrali dobrih

378,000 €. S svojo predanostjo in zanesenjaštvom

so organizirali številne izvirne aktivnosti na svojih šolah

in skozi globalno povezanost pripeljali svet v svoje šole.

Lanskoletna nabirka je bila nato razdeljena za pomoč

ogroženim otrokom iz šestiinšestdesetih organizacij v

tridesetih državah. In tako lahko danes otroci v Keniji

obiskujejo šolo, v Braziliji je izobraževanje alternativa

kriminalu v favelah in v Gruziji lahko ljudje z hendikepom

živijo bolj dostojno življenje. Še ena potrditev, da

tudi majhna gesta solidarnosti lahko obrodi velik sad:

waldorfski učenci so v letih, odkar se organizira WOW-

Day, zbrali že dobra dva milijona evrov!

Na naši šoli smo se odločili za organizacijo spletne

avkcije podarjenih umetniških del, izdelkov učencev in

barvnih printov tabelskih slik naših učiteljic. Reklama

je bila našim finančnim razmeram primerno skromna

in vezana predvsem na posredovanje e-pošte ter objavo

na waldorfu naklonjenih portalih (hvala Sončnim pozitivkam!)

Za avkcijo smo sami izdelali spletno stran

WOW-DAY SLOVENIJA 2012! (www.waldorf-mb.si/index.php?page=10)

in nato ves dan spremljali ponudbe

dražiteljev preko šolske e-pošte.

Odziv na našo akcijo letos še ni bil velik – prodali smo

samo osem tabelskih slik in tri umetniška dela; žal

nihče od nagovorjenih ni želel kupiti slik naših učencev

in učenk. Polovico zbranih sredstev bomo po dogovoru

z organizatorji namenili skladu svetovnega WOW-Day

2012, kajti zavedamo se pomena globalne solidarnosti

- tudi če se nam včasih zdi, da smo sami v nerešljivih

škripcih, je zagotovo nekje waldorfska šola, ki pomoč

potrebuje še bolj nujno od nas. Mi pa bomo WOW-Day

2013 izvedli bogatejši za nekaj novih izkušenj.

Učitelji in sodelavci Waldorfske šole Maribor

vas prisrčno vabimo na

Božični bazar

v soboto, 24.11.2012,

od 12. do 18. ure

v naših prostorih

na Cankarjevi ulici 5 v Mariboru.

V prijetnem predprazničnem vzdušju se

bodo dogajali: Delavnice za majhne in velike,

čarobna votlina, lutkovni predstavi, srečelov,

predavanje, druženje ob prazničnih dobrotah v

kavarni in čajnici ter še kaj ...

Prisrčno vabljeni!

www.waldorf-mb.si

Waldorfske novice, jesen 2012 23


Va b i l o

WALDORFSKA ŠOLA LJUBLJANA IN

WALDORFSKA ŠOLA MARIBOR

vas vabita k sodelovanju pri

EVRITMIJSKEM TEČAJU

Vrtnica neskončnosti

Evritmija je umetnost gibanja, ki jo je v začetku dvajsetega

stoletja utemeljil avstrijski znanstvenik, umetnik

in filozof, dr. Rudolf Steiner (1861–1925). S svojim

celostnim pristopom evritmija enakovredno zajema

telesne, duševne in duhovne vidike človeškega bitja.

Z evritmijskimi vajami spodbujamo lahkotnost in fleksibilnost

gibanja, izboljšujemo koordinacijo gibov

in razvijamo sposobnost neposrednega umetniškega

doživljanja.

Čeprav je evritmija predvsem uprizoritvena umetnost,

jo uporabljamo tudi na povsem praktičnih življenjskih

področjih: pri vzgoji otrok in mladostnikov (pedagoška

evritmija), pri zdravstveni terapiji (zdravstvena evritmija)

in na delovnem mestu (socialna evritmija). V vseh

svojih oblikah se že skoraj stoletje kaže kot zelo koristna

podpora za doseganje ciljev na strokovnih oziroma

delovnih področjih, kjer jo uporabljamo.

Na urah evritmije je mogoče doživeti naravne zakonitosti

(ritme, elemente, geometrijske oblike ipd.) in jezikovne

ter glasbene strukture, ki predstavljajo začetno

točko evritmijskega giba. Glasovi (samoglasniki, soglasniki),

ritmi, toni, intervali, harmonije in duševne geste

v evritmijski umetnosti sočasno ustvarjajo vidne in

slušne zaznave. Ker evritmija izraža duševno-duhovne

značilnosti govora in petja (glasbe) skozi gib, govorimo

o njej kot o 'vidnem govoru' in 'vidnem petju'.

Starši, učitelji, seminaristi in ostali, ki bi se želeli

prepustiti čarom evritmije, ste vabljeni, da se udeležite

začetnega in nadaljevalnega tečaja 'Vrtnica neskončnosti'

(Rose of Infinity), ki bo potekal na Waldorfski šoli

Ljubljana in Waldorfski šoli Maribor.

Vabimo vas, da se nam pridružite

vsako sredo od 19.00 do 20.30 na Waldorfski

šoli Ljubljana (Streliška 12, Ljubljana)

in

vsak četrtek od 19.00 do 20.30 na Waldorfski

šoli Maribor (Cankarjeva 5, Maribor)

Prijavite se lahko na e-naslov:

mario.culetic@gmail.com

Začeli bomo oktobra.

Ta tečaj bo veljal tudi kot priprava na štiriletni študij

evritmije, ki bo v letu 2013 začel teči v Sloveniji, če bo

dovolj udeležencev.

Vodji tečaja sta Vida Talajić Čuletić in Mario Čuletić.

Vida Talajić Čuletić je leta 1994 diplomirala iz evritmije

na angleškem Peredur Centre of Arts. V sodelovanju

z evritmijsko visoko šolo Eurythmeum – Stuttgart

je poučevala študente na štiriletnem študiju evritmije

v Zagrebu (2001-2005). Od leta 2004 je vodja Zagrebškega

evritmijskega ansambla Iona, s katerim uprizarja

raznovrstne predstave za otroke in odrasle. Predava

pedagoško evritmijo na waldorfskih šolah v Ljubljani,

Mariboru in Celju ter izvaja evritmijske delavnice na

waldorfskih seminarjih.

Mario Čuletić je leta 2005 diplomiral iz evritmije na

Eurythmeum – Stuttgart. Kot član Zagrebškega evritmijskega

ansambla Iona se ukvarja z umetniško evritmijo.

Od leta 2011 je predsednik Društva za promocijo

in razvoj evritmije Stoimena iz Zagreba. Predava pedagoško

evritmijo na waldorfskih šolah v Ljubljani in Mariboru

in izvaja evritmijske delavnice na waldorfskih

seminarjih.

Cena tečaja bo odvisna od števila udeležencev (vendar

ne več kot 40 € na mesec).

To see a world in a grain of sand,

And a heaven in a wild flower,

Hold infinity in the palm of your hand,

And eternity in an hour.

William Blake

24 Waldorfske novice jesen 2012

More magazines by this user
Similar magazines