Waldorfske novice - Poletje 2013

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

poletje 2013, zaporedna št. 78 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41 

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775 

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si 

Izdajatelj: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje 

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909 

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474 

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš, 

Mario Čuletić, Simona Pajk, Hariom Jobstl 

Sodelavci: 

Boštjan Štrajhar, Josipa Žižič Hozjan, 

Jana Dagarin, Jernea in Robert Brezobnik, 

Darja Brecelj Ipavec, Manca Biber Večerin 

Fotografije: 

Damjan Brajnik, dijaki 3. letnika, 

starši 2.a, Arhiv WŠL, Arhiv OE Celje 

Naslovnica: 

Eva Marina Maletin 

Uvodnik 3 

Vzgoja otroka 4 

Zakaj potrebujejo otroci pravljice 4 

Izobraževanje, ki povzroči pregorelost 5 

Od vzgoje do samovzgoje 8 

Organizacija waldorfske šole 9 

Utrinki 13 

Zgodba iz šolskih klopi 13 

Beli bratec 14 

Utrinek iz razrednega izleta 2.a 14 

Dunaj, Budimpešta in Bratislava 15 

Učna njiva 18 

OE Savinja 19 

Waldorfska šola Celje spreminja ime 19 

OE Maribor 20 

Jezik v ustih (esej) 20 

Srčna roža 20 

Nove iniciative 21 

Otroci vejo, da je svet dober 21 

Dogodki 22 

Škola za sutra – od mozga do uma 22 

Vpis v prvi letnik izobraževanja 23 

Poletni tabor Sušica 24 

Štiriletni študij evritmije 24 

Lektoriranje: 

Klemen Lah 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in 

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja. 

ISSN 1854-0430 

2 Waldorfske novice poletje 2013 

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport

U v o d n i k 

Wau leto 

Iztok Kordiš 

Pravijo, da se hvaliti ni dobro, ker se potem lahko stvar kar hitro obrne. Tu sem 

kar vraževeren in vsakokrat zraven še potrkam po lesu. In zadnje čase kar naprej 

trkam. In bom, za vsak slučaj, tudi zdaj, kar vnaprej. Ampak res se nam zadnje 

čase dogajajo same čudovite stvari, še dobro ne prebaviš ene, že se zgodi (jo ustvarimo) 

druga. In vsakokrat, ko se kaj takega zgodi, me obide velika hvaležnost do 

vseh, ki smo del tega, do vseh, ki vsak po svoje, v svoji različnosti sodelujemo pri 

ustvarjanju zgodbe, ki se imenuje waldorfska šola in je še mnogo več kot šola, je 

način življenja, način življenja skupnosti in to ne le šolske. Res smo lahko ponosni 

na to, kar ustvarjamo, delamo, živimo. Greš na predstavitev projektov-neverjetno, 

mesečni praznik-izjemno, nastopi glasbene šole-vrhunsko, ... in potem za konec 

kot pika na i - zaključna igra četrtega letnika, kot slika vsega dogajanja na šoli, 

kot slika kakšno naj bi življenje v družbi bilo. Velik oder, množica različnih, a med 

seboj zelo povezanih ljudi, kjer lahko gledaš kvalitete posameznikov, hkrati pa ves 

čas čutiš skupnost. V tem razredu je vedno vel duh skupnosti, ki ''gleda v svet'' in 

zato je bila njim igra pisana na kožo. Gašper je res fenomen, ki je to znal prečitati in 

vsakega med nami ganil in premaknil, in prepričan sem, da če bi bilo pet predstav, 

bi bila dvorana petkrat polna. 

Wau in to smo mi, vse to lahko naredimo in delamo in to sredi sveta, kjer nas vsakodnevno 

zasipajo s težavami in krizami,… Lahko je drugače in je drugače. Danes 

je svet idej, idealov in popolnosti tako močan, tako prevladuje, da je postal nezavedna 

droga, svet, kjer moramo nekaj biti, nekaj postati. Stremenje k nečemu je 

danes ''must''. Seveda moramo imeti cilje, želje, pot, ampak enostavno je razlika ali 

imaš v glavi le cilj, ali pa si pripravljen na drobne stopinje stopati vsak dan. Združiti 

cilj in te drobne korake, ki so velikokrat daleč proč od popolnosti, od ideala. Biti 

toliko zdrav, močan in stabilen, da zmoreš iti naprej in pri tem videti ne le sebe, 

ampak tudi sočloveka. 

Nelson Mandela je pred leti rekel, da tisto kar zavira razcvet sveta ni strah pred 

našo nesposobnostjo, ampak strah pred našo neizmerno sposobnostjo. Ne bojmo 

se je. 

Tradicionalna 

Waldorfska triglavska transverzala 

4. do 8. september 2013 

Poleg teka za glavo roke in srce od Murske sobote do Gorice, ki 

bo konec avgusta, bomo letos spet izvedli tudi pohod iz Ljubljane 

na Triglav. Začeli bomo v sredo 4.9. izpred šole in predvidoma 

končali v nedeljo 8.9. 

Prijave lahko oddaste v tajništvu šole ge. Karmen Bezgovšek. 

Waldorfske novice, poletje 2013 3

V z g o j a o t r o k a 

Gerald Huther 

Zakaj potrebujejo 

otroci pravljice 

Nevrobiološki razlogi za 

pripovedovanje pravljic 

Predstavljajte si, da bi imeli čarobni napoj, 

ki bi otroke pripravil do tega, da bi mirno 

sedeli in poslušali; to bi hkrati spodbudilo 

njihovo domišljijo in razširilo besedni zaklad ter s tem še 

dodatno razvilo zmožnost vživljanjav življenje drugega 

in sočustvovanja, kar tudi okrepi otrokovo zaupanje in 

mu omogoči, da pogumno in samozavestno pogleda v 

prihodnost. Takšen čarobni napoj dejansko obstaja: to so 

pravljice, ki jih pripovedujemo ali beremo našim otrokom. 

Pouk pripovedovanja zgodb je najvišja oblika poučevanja. 

Otroci (in tudi odrasli) se najlažje učijo, če jim pride 

nekaj nekako 'pod kožo', če so torej aktivirani emocionalni 

centri v možganih in se oblikuje ter sprosti več 

kurirjev, ki pospešujejo nastajanje povezav med živčnimi 

celicami. Ena možnost za doseganje takšne, za 

učenje tako optimalno odprte situacije, je igra, v kateri 

otroci odkrivajo sebe in svet. Naslednja, v kateri izvedo 

nekaj o svetu in življenju, je pripovedovanje zgodb. 

To najbolje deluje, če pravljico prebere ali pripoveduje 

nekdo, ki mu otrok zaupa in ki mu je blizu. Da ustvarimo 

pravi 'naval' razburjenja (tj. da se čustveni centri 

v možganih vnamejo, vendar ne preveč, da ne 'sprožijo 

alarma', ker je otrok pripeljan v stanje strahu in groze), 

je pomembno vzdušje. Prižgemo lahko svečo in čas za 

zgodbo spremenimo v pravi obred. To otrokom pomaga, 

da se umirijo in se zberejo. Le na ta način lahko zgradijo 

in stabilizirajo kompleksne stimulacijske vzorce v 

svojih možganih. Pomembno je, kako pravljico povemo 

ali preberemo. Otrok mora opaziti, da je tudi pripovedovalec 

sam navdušen ali ganjen, osupel ali pretresen. 

Emocionalne iskre se lahko prenašajo le, če otroka ves 

čas gledamo in se izrazi odgovarjajoče čustvo. 

Ta tesen stik z otrokom in povratna informacija, da je 

čustveno ves čas 'vpleten', dosežemo bolje, če pravljico, 

namesto da bi jo brali, pripovedujemo. Kasetofoni in 

video posnetki so za to popolnoma neustrezni, ker se 

ti pripomočki preprosto ne morejo prilagoditi odzivom 

in vzklikom otroka. Pustijo ga samega s svojimi čustvi. 

Čudežni napoj torej ni pravljica kot taka, ampak čustvena 

povezava z vsebino in ljudmi v pravljici, s katerimi 

si otrok med poslušanjem, ob zanosni podpori 

pripovedovalca ali bralca, dovoli biti povezan. 

Toda to še ni vse, saj se nekaj zgodi tudi v možganih 

človeka, ki otrokom pravljico pripoveduje ali bere. Prebudijo 

se stari spomini; ne le spomini glede vsebine 

zgodbe, ampak predvsem vsi spomini na to, kako je 

bilo, ko so kot otroku njemu pripovedovali to pravljico. 

Takrat zaživi vzdušje tistega časa, prijeten občutek intenzivnega 

sožitja z njemu drago osebo. Vse te stvari se 

iz bogastva izkušenj zgodnjega otroštva jasno pokažejo 

na površju. Ker stare pravljice na splošno prebudijo 

takšne lepe, zgodnje lepe spomine, dajejo na nek skrivnosten 

način moč tudi nam odraslim. Notranji nemir, 

skrbi in strahovi izginejo. So torej balzam tudi za duše 

odraslih. 

Vendar tudi to še ni vse. Pravljice ne le prenašajo 

zgodbe, ampak tudi z njimi povezane prispodobe – sporočila, 

ki jih imajo v sebi, o odraslih v določeni družini, 

rodu, skupnosti in navsezadnje določene kulturne 

sredine, v kateri otrok raste. Na ta način ustvarjajo 

skupno bazo domačih in znanih stvari, védenja, ki so 

ga člani skupnosti odkrili in ga razširili med svojimi 

člani. Pomagajo torej kreirati identiteto in na ta način 

okrepijo povezanost skupnosti. Z drugimi besedami – 

zagotovijo enotnost kulturne skupnosti. 

Kot so raziskovalci možganov z novimi metodami zaznavanja 

procedur predstavljanja nedavno dokazali, 

se povezljivost med živčnimi celicami v možganih, ki 

predstavljajo vzorce mišljenja, čutenja in delovanja, v 

veliko večji meri oblikuje preko lastnih izkušenj, kot 

so domnevali. Izkušnje, ki so odločilne za naše lastno 

in kolektivno obvladovanje življenja in razvoj odnosov, 

se prenašajo iz ene generacije na drugo. Pravljice so 

sredstvo za prenašanje pomembnih sporočil o življenju 

in navezovanju stikov z drugimi. Odločilno vplivajo na 

zmožnosti sobivanja, kreativnost in domišljijski svet 

človeštva. 

prevod: Marina Nuvak 

4 Waldorfske novice poletje 2013


Annejet Rumke 

Izobraževanje, 

ki povzroči 

pregorelost 

Pregorelost je zelo razširjena in moderna bolezen. 

Annejet Rumke, psihiatrinja z Nizozemske, 

opisuje, kako je vse zgodnejši in pogostejši pojav 

simptomov stresa pri odraslih, povezan z načinom, kako 

naša kultura obravnava otroke. 

Bodisi pri nogometu, glasbi ali pri plesu, geografiji 

postaja ob vse večjem pritisku po dosežkih pri vedno 

mlajših letih vse manj pomembno veselje, ki ga pri teh 

dejavnostih doživljamo. Te dosežke ves čas merimo z 

različnimi testi in izpiti. Vsakdo, ki novih normativov 

ne dosega, kaj hitro izpade iz skupine ali postanejo 

problem, s katerim se ves čas ukvarjajo starši in učitelji. 

Zaradi tega imajo mnogi otroci ves čas občutek, da 

je z njimi nekaj narobe. Tuhtanje, dvom vase in negativne 

misli vodijo v fizične reakcije na stres. 

Zaskrbljujoče je, da se simptomi, povezani z izčrpanostjo 

in stresom, pojavljajo pri vedno mlajši starosti. 

Glede na dejstvo, da se otroci še vedno v vseh pogledih 

razvijajo – razvoj možganov, imunskega sistema, navad 

in duševnih lastnosti – je toliko bolj pomembno, da zanje 

ustvarimo okolje, v katerem se lahko razvijejo biološki 

ritmi, življenjske sile, ki izgrajujejo telo in ščitijo 

dušo; tako da jim pomagamo, da se razvijajo v ozračju 

varnosti. 

Why children need fairy tales 

Neurobiological arguments for telling 

fairy tales 

Imagine that there was a magic potion which 

gets your child to sit still and listen attentively, 

which at the same time gives wings to his or her 

imagination and extends vocabulary, which additionally 

develops the capacity to put oneself in another person’s 

place and share their feelings, which also strengthens 

your child’s trust and allows him or her to look into 

the future with courage and confidence. Such a magic 

potion does, indeed, exist: it is the fairy tales which we 

tell or read to our children. Story lessons are the highest 

form of teaching. 

Do pregorelosti pride po daljšem obdobju. Zato je 

očitno, da je potrebno ugotoviti, do katere mere so 

ekonomske razmere in družinske okoliščine zadnjih 

tridesetih let vplivale na dvig števila otrok z vedenjskimi 

motnjami, kot je strah, težave s spanjem, hiperaktivnost, 

destruktivno vedenje in učne težave. Način, 

kako danes otroke obravnavamo, bi lahko bil povezan 

z vedno bolj pogostim in zgodnjim pojavom simptomov 

stresa pri odraslih. 

Čas za sanjarjenje in umetnost brezdelja 

Vedno pogosteje danes za otroke skrbijo odrasli in 

imajo manj prostega časa zase kot pred tridesetimi leti. 

Ves čas so zaposleni z mnogoterimi organiziranimi dejavnostmi, 

kot so športi in klubi kakor tudi televizija in 

računalniki. 

Kako zelo, je mogoče opaziti že pri otrocih v vrtcu. 

Dosti več jih spodbujajo in jim dajo manj časa za to, 

da bi zbrali svoje misli, manj imajo domišljije in lastne 

pobude za igro kot prejšnje generacije. Izginila je umetnost 

dolgočasenja, ki je do določene mere zdrava, ter 


zatopljenosti v igro, kajti tudi starši niso več sposobni 

prenašati dolgočasenja pri svojih otrocih. 

Njihova prva misel je, da so nekaj naredili narobe. 

Toda 'dolgočasiti se' pomeni, da nekaj trenutkov ne 

vemo, kaj bi s svojim časom in potem najdemo nekaj, 

s čimer se zaposlimo na lastno pobudo, iz lastne domišljije 

in virom kreativnosti. 

Uči nas, kako se obrniti na lastni notranji vir dejavnosti, 

kako vključiti domišljijo in voljo, da se sami lotimo 

nečesa. Obstajal je dober razlog, zakaj je bil dolgčas 

nekaj, kar se je občasno pojavilo predvsem v otroštvu. 

Mladostniki so se potem že naučili, kako se smotrno 

zaposliti. 

Danes se nam ni treba dolgočasiti, otroci lahko gledajo 

DVD-je celo na zadnjih sedežih avtomobila in kakor 

hitro nekaj trenutkov ne vemo, kaj bi počeli, kako obvladati 

tišino ali kaj s sabo, prižgemo glasbo ali televizijo, 

se z nekom pogovarjamo po internetu ali igramo 

igro na mobitelu. Vedno manj časa sanjarimo in se poglabljamo 

v svoj notranji svet. 

Toda cena, ki jo plačamo za to pasivno razvedrilo, je 

preveč spodbujen živčni sistem in nevarnost, da postajamo 

vedno bolj izčrpani, imamo probleme s stresom 

– in to v vedno mlajših letih. 

Otroci v spreminjajočih se oblikah družine 

Če je bil nekoč domači dom mesto miru, kamor si se 

lahko zatekel ali se brez omejitev igral z drugimi otroki, 

ima večina današnjih otrok dva zaposlena starša. To 

pomeni, da se morajo zgodaj naučiti uveljaviti se okolju 

zunaj družinskega kroga. Dosti prej kot prejšnje generacije 

se morajo naučiti prilagajati pravilom, navadam 

in različnim ljudem, ki pazijo nanje. Vedno več otrok 

živi v skrpanih družinah, ko se njihovi starši ločijo. 

To ustvari dodaten stres tako za starše kot za otroke. 

Morajo se preseliti, pogosto v drugo mesto ali državo, 

morajo se uveljaviti ter si najti prijatelje v dveh ločenih 

okoljih. Nič več ne vedo, kje je njihov pravi dom. 

Če hoče nekaj doseči ali nečesa ne narediti, se lahko 

otrok obrne na drugega starša ali izigra enega proti 

drugemu. Otroke konflikti in prepiri okoli denarja 

in pravice do obiskov med ločevanjem obremenjujejo. 

Ostanejo v negotovem vmesnem območju, posebno 

pri težkih ločitvah, ki jih spremljajo prepiri, pri katerih 

vsak od staršev opravlja drugega. Naučijo se, da 

so pred vsakim staršem tiho in ne komentirajo, kaj 

se dogaja v drugi družini. V zelo zgodnjem obdobju se 

morajo čustveno postaviti na svoje noge. To v mladosti 

mnogokrat privede do 'razdrobljenosti', kar globoko 

vpliva na njihov čut za življenje. Čeprav mnogi dajejo 

navidezni občutek, da so se zmožni prilagoditi, jim vse 

to vzame veliko vitalne energije, ki potem ni na voljo 

za druge razvojne naloge, kot je igra in učenje. Enako 

velja za otroke, ki rastejo v dveh kontrastnih kulturah 

in so pod stalnim pritiskom, da se prilagajajo vsaki od 

njiju. 

Občutek varnosti, zadovoljstva in da je vse 'v najlepšem 

redu', je bistven osnovni pogoj, da otroci uspevajo. 

Takšen občutek spodbuja skladen srčni utrip in fizično 

sprostitev, ki jo potrebujejo kot protiutež tej vedno bolj 

stresni družbi. 

Vedno manj priložnosti imajo, da odvečno energijo 

porabijo skozi igro in gibanje, posebno v mestih. Ker 

se jih starši bojijo pustiti, da se igrajo na prostem, raje 

vidijo, da sedijo pred televizijo ali računalnikom. 

Otroci pod stresom – preobremenjeni starši 

Pri ženskah, ki so v času nosečnosti pod stresom in 

napete, je več možnosti, da bodo rodile otroka, ki veliko 

joče in slabo spi. Vendar pa med vsemi kulturnimi 

vplivi, starši pod stresom in televizija, niso edini vzrok 

zato, da so otroci hiperaktivni, da jim manjka koncentracije, 

in da zjutraj ne morejo vstati. Nekateri otroci, 

kot na primer tisti, ki imajo motnjo pozornosti ali so hiperaktivni 

to nagnjenje, zaradi katerega so bolj živahni 

in imajo vedenjske težave, prinesejo s seboj na svet. 

Drugi otroci so občutljivi od rojstva. Staršem lahko jokajoč 

otrok mnogo let noč za nočjo jemlje spanec. Otroci, 

ki trpijo zaradi strahu, tisti z avtističnim nagnjenjem 

in tisti s konstitucijo, ki je preveč odprta in občutljiva, 

prav tako hitro postanejo hiperaktivni. Popolnoma jih 

lahko vržejo iz tira dejavniki, ki na druge otroke sploh 

ne vplivajo, ali se nenadoma, brez nekega očitnega 

vzroka ujezijo. Starši takih otrok imajo polne roke dela 

s podporo in zaščito svojega sina ali hčere in z dajanjem 

'navodil' otrokovemu okolju, kako z njim ravnati, 

da ves čas ne naleti na odklanjanje. Pogovarjajo se z 

učitelji, poskušajo pri materah drugih otrok doseči, da 

bi se njihovi otroci lahko pri njih igrali ali da bi dobili 

tako zaželeno vabilo na rojstnodnevno zabavo. Toda 

večinoma ne morejo preprečiti, da se kljub njihovemu 

trudu njihov otrok ne bi spozabil. Jan, ki se je samo 

minuto poprej mirno igral v pesku, nenadoma vstane 

in gre do drugega otroka ter ga začne z lopato tolči 

po glavi. Oče mora eno uro po začetku rojstnodnevne 


zabave odpeljati Mario, ki je vsa v solzah, potem ko so 

vsi skupaj gledali napet DVD. Rashidova starša morata 

vedno znova prihajati v šolo, ker se je grdo vedel in ni 

poslušal. Kevinovi sosedje povedo socialni službi, da ga 

starša zlorabljata, ker ga slišijo vsak večer vreščati. Pri 

takem obnašanju si starši, sosedje, prijatelji in starši 

drugih otrok najprej mislijo, da je za otrokove težave 

kriva napačna vzgoja. 

Bodisi da jim to povedo v obraz, ali govorijo za hrbtom, 

imajo starši takih otrok vedno občutek krivde in 

čutijo neizrečeno sodbo, da so za to krivi le oni. Morda 

bi morali biti preprosto bolj strogi ali pa, nasprotno, 

bolj sočutni; svojega otroka bi morali bolje zaščititi, 

morali bi mu že enkrat pustiti, da sam poskrbi zase, 

morali bi … 

Ob upoštevanju vsega tega je jasno, da so ti starši pod 

hudim pritiskom. Videla sem mnoge starše takih otrok, 

kako so zdrsnili v pregorelost; ne ker bi bila posebno 

stresna njihova služba, ampak predvsem zato, ker so 

imeli tako malo razvedrila zunaj družine in so jih otrokove 

težave povsem preplavile. 

dolgočasenje kot pa neprestan aktiven napor. Pustimo 

otroke pri miru, da se spet lahko razmahneta kreativnost 

in domišljija. 

V družini je zdrava navada, da ne delamo mnogo stvari 

hkrati. Obroki bi morali potekati brez telefonskih 

klicev, televizije ali časopisa. Vsem dobro dene dan, 

ko nihče nima nikakršnih obveznosti. Živimo tukaj in 

zdaj, dovolj prostora je za spontane načrte ali preprosto 

za mir in tišino. Vsaka oseba ima svoje opozorilne 

znake, da je stres premočan. Odrasli se moramo naučiti 

spoštovati lastne omejitve in omejitve naših otrok 

in sami živeti življenje, kjer je dovolj prostora za mir in 

brezdelje v najboljšem pomenu besede. Kajti k aktivnemu 

življenju pripadata tišina in razmislek tako kot 

izdih vdihu in spanje budnemu stanju. 

O avtorici: Annejet Rumke je zdravnica v Amsterdamu. 

Dela v otroški in odrasli psihiatriji in je usposobljena terapevtka 

za družine in pare ter terapevtka za dialog. 

Kako se izogniti prekomernemu stresu? 

Da bi zmogli otroci zdravo prenašati stres, je pomembno, 

da jih ves čas ne zaposlujemo ali se z njimi ukvarjamo. 

Kajti življenjske sile se uspešno razvijajo le skozi 

mir in ritem. Otroci staršev, ki so ves čas pod stresom, 

tisti, ki so sami pod stresom, ker morajo ves čas z ene 

aktivnosti na drugo, iz šole na šport, v glasbeno šolo, 

potem pa k prijatelju ali babici, se ne morejo umiriti. 

Ne smemo jih ves čas nekam voziti in od njih pričakovati 

dosežke. Ni potrebno, da so najboljši v zboru, pri 

violini ali na nogometu, ampak jim moramo dovoliti, 

da pri teh dejavnostih preprosto uživajo, se zabavajo. 

Prav tako ni potrebno, da se ves čas učijo, so pozorni, 

opazujejo, da o nečem razmišljajo ali da razumejo, 

zakaj nekaj počno. Za psihološki razvoj in za notranji 

vir življenja je dosti bolj pomembno sanjarjenje, in 

Burnout education 

Burnout is a widespread modern disease. Annejet Rümke, a psychiatrist in the Netherlands, shows how the 

increasingly early and frequent appearance of stress symptoms in adults is closely connected with the way 

in which our culture treats children. 

Be it football or music, dance or geography – the joy we experience in these activities becomes less and less important 

with ever greater pressure to achieve at an ever younger age. Such achievement is constantly measured with 

various tests and examinations. Anyone who does not meet to the norm rapidly falls out of the group or becomes a 

constant source of worry for parents and teachers. As a result many children are subject to the constant experience 

that something is wrong with them. Brooding, self-doubt and negative thoughts lead to physical stress reactions. 

There is a worrying trend that symptoms associated with exhaustion and stress are appearing at an ever younger 

age. In view of the fact that children are still developing in every respect – brain development, immune system, habits 

and soul qualities – it is all the more important to create an environment for them in which biological rhythms, 

the life forces which build up the body and support the soul, can develop, helping them to unfold in an atmosphere 

of security. 



mag. Boštjan Štrajhar 

Od vzgoje do 

samovzgoje 

Slovenci smo možnost izbire osnovne šole dobili 

z osamosvojitvijo. Poleg javnih šol, ki ponujajo 

bolj ali manj isti program, lahko danes starši 

izbirajo še med waldorfsko, montessori, katoliško šolo in 

šolanjem na domu. Pedagoška načela med naštetimi šolami 

so zelo velika, laiki pa največkrat waldorfsko pedagogiko 

zmotno povezujejo s cerkvijo oziroma s pedagogiko Marije 

Montessori. Če je v Ljubljani po dvajsetih letih obstoja 

waldorfske šole njena pedagogika pustila jasen pečat v 

javnem in strokovnem prostoru, pa je njena pot v Celju 

oziroma Savinjski dolini na začetku. 

Pomembna komponenta waldorfske pedagogike, ki bi 

jo rad poudaril tokrat, je samovzgoja. Slaba, t. i. enosmerna 

vzgoja, namenjena sama sebi, namreč ne priznava 

zmote; učitelji ali starši v njej iščejo potrditve 

lastnih konceptov, s takšnim ravnanjem pa varujejo 

identiteto. Učitelji in starši morajo za najboljše rezultate 

vzpostaviti zaupljiv odnos, ki temelji na strpnosti, 

pripravljeni pa morajo biti tudi na spremembo miselnih 

in emocionalnih konstruktov ali, povedano drugače, 

osebnostno in duhovno morajo rasti. Napredek na 

vseh področjih je sicer v teoriji samoumeven, zaželen in 

opevan, v praksi pa ena izmed najtežjih stvari v življenju. 

Težnja po razvoju je pravzaprav tista sila, ki vzgaja 

naše otroke. Vzgajamo namreč s tem, kar smo, in ne s 

tem, kar vemo. Učitelji in starši morajo biti predstavniki 

napredka, to pa se kaže tako, da zmorejo pozabiti 

stare zamere, se odvezati od lagodja in storiti tisto, kar 

je prav, kar pa največkrat ni povezano z našo hedonistično-narcistično 

kulturo. V današnjem času otroci v 

t. i. zunanjem svetu, kjer prevladuje nenehnem boj za 

prvo mesto, cilj pa opravičuje prav vsa sredstva, tega 

vzora nimajo. Seveda pa smo tudi učitelji in starši zmotljivi, 

nestrpni, včasih prestrašeni in negotovi, le stežka 

se premikamo naprej. Pomembno je, da smo takšna 

notranja stanja zmožni v vsej polnosti prepoznati, se 

obrniti po pomoč h kolegom, prijateljem, predvsem pa 

se uzreti vase. Pogoj takšnega spoznanja pa ni naš analitičen 

um, temveč naše srce. Največji del (samo)vzgoje 

tako pripada intuiciji, čutenju in našemu srcu. Če bi 

(samo)vzgoja pripadala le analitičnemu umu, potem bi 

vzgajali robote, ki so zmožno procesirati določene naloge. 

Otroci pa se učijo izključno iz zgleda, posnemanja, 

do pravega, resničnega znanja pa pridejo takrat, ko izkušnjo 

povežejo z razumevanjem. 1 Ponavljanje faktografskih 

podatkov vodi le do nevrotičnega uma. 

Vzgoja se vedno začne doma, zavedati pa se je treba, 

da otrok ni tabula rasa - bel list papirja, ki ga bomo 

starši in učitelji popisali ter tako odločilno vplivali na 

otrokovo življenje. Nezavedno, ki se ustvari v otroštvu, 

sicer res v veliki meri vpliva na naše življenje, a vprašanje 

je kaj je bilo prej: nezavedno ali izbira staršev? Če 

smo lahko odprti do spoznanj, ki so jih nekateri imeli 

že pred začetkom moderne znanosti, eden izmed njih 

je dr. Rudolf Steiner utemeljitelj waldorfske pedagogike, 

potem lahko vidimo, da moderna znanost šele po 

100 letih prihaja do spoznanj, o katerih je govoril že 

Steiner. 2 Počasi prihajamo v obdobje, ko vse več ljudi 

prepoznava, da otrok dejansko prihaja iz duhovnega 

sveta ter s seboj nekaj prinaša, da to ni zgolj sofisticirano 

fizično bitje, katerega bistvo je užitek. Prav takšno 

mišljenje je ustvarilo krizo, ki smo ji priča danes. Če bi 

imeli vsi otroci tega planeta možnost negovati potenciale, 

s katerimi so se rodili oziroma so jih prinesli s seboj, 

potem bi prav vsak posameznik bil delček velikega 

urejenega mozaika. Naloga učiteljev je prepoznati, negovati 

in povzdigniti tisto, kar mladi idealisti prinesejo 

seboj. Kajti če bomo znali to, potem bodo otroci izbirali 

poklice, ki bodo temeljili iz (po)klica. Če nam uspe to, 

potem bodo mladi izbirali poklice, ki jih bodo radi opravljali. 

Če bodo nekaj radi delali, potem bodo pri delu z 

vsem srcem in posledično bodo v tem postali resnično 

dobri, v delu videli smisel in ob njem doživljali izpopolnjenost. 

Dokler pa bo večji del družbe usmerjen v to, da 

otrok pridobi čim več faktografskih podatkov in dobre 

ocene, do takrat bodo otroci imeli le dobre ocene, ki pa 

s poznejšim življenjskim uspehom in zadovoljstvom nimajo 

dosti povezave. Da bi zmogli narediti tisto, kar je 

prav, bi morali videti, kaj otroci prinašajo iz duhovnega 

sveta, a potemtakem bi morali priznati duhovni svet 

kot realno dimenzijo. Treba je poudariti, da je takšno 

gledišče – da je vesolje živo in zavestno, da otroci od 

nekje pridejo – obstajalo v vseh kulturah, razen v naši 

zahodnjaški, temelječi na dosedanji znanosti. In do takrat, 

ko duhovnih dimenzij bivanja ne bomo priznavali, 

do takrat bomo na otroke, vzgojo in šolo gledali strogo 

materialistično, to pa pomeni, da se bo poudarjal zgolj 

ozek vidik življenja - tisti, ki se da izmeriti. Na kakšen 

način pa bi vi izmerili ljubezen do dela, do življenja, do 

partnerja, ljubezen vaših otrok do vas? 

Človekova notranjost je za moderno znanost še vedno 

velika neznanka. Problem tega pa ni v tem, da so znanstvene 

teorije o človeškem duhu slabe ali napačne, 

predvsem so nepopolne. Ne upoštevajo ali pa se namerno 

izogibajo glavni komponenti človeškega bitja – njegovemu 

transpersonalnemu ali perenialnemu bistvu, 

ker ga ne morejo zajeti z znanstveno metodologijo, ki 

obstaja. Waldorfska pedagogika in njen epistemološki 

pristop je tu seveda izjema in je zaradi tega v neskončni 

prednosti. In ker pravo znanje prihaja iz konstruiranja 

lastnega znanja je torej normalno, da ljudje Steinerju 

preprosto ne morejo verjeti, fascinira pa to, da ljudje ne 

verjamejo niti nevrološkim znanstvenim raziskavam, ki 

pričajo o škodljivosti zgodnje intelektualizacije. Po drugi 

strani pa je prav zgodnja intelektualizacija tudi vzrok 

kasnejšega okornejšega mišljenja kar na nek način pojasni 

nejeverne Tomaže. 3 



Šola bi morala vzgajati za prihodnost. Kakšna bo ta 

prihodnost, pa ne vemo. V preteklosti nas je politika 

preko usmerjenega izobraževanja izgrajevala v to, kar 

je iz nas hotela narediti, kritične mislece prav gotovo 

ne, in če mislite, da danes katerakoli politika nima 

interesa vplivati na bodoče volivce, se motite. A večji 

problem leži v človeku samem: navsezadnje smo bitja, 

ki potrebujemo ogromno časa, da sprejmemo nekaj novega. 

Pogoj sprejetja pa je, kot rečeno, izkušnja, ki jo 

razumemo šele kasneje. Šola bi morala v vseh pogledih 

prilagoditi vzgojo in šolanje posamezniku, ki zmore živeti 

in delati z drugimi. Cilj waldorfske šole je človek, ki 

je popolnoma individualiziran, a hkrati široko udeležen 

v skupnosti, človek, ki bo zmogel biti svoboden, pa ne v 

hedonističnem smislu, temveč da bo imel moč in voljo 

delal tisto, kar je prav, to pa ni nujno pogojeno z ugodjem. 

Waldorfska šola je tako primerna za vse otroke. 

Najmočnejši in najšibkejši člen vsake šole pa je učitelj, 

zato se moramo zavedati lastnih omejitev, lastnih zmot 

oziroma gonov ega, ki nas 'obvladujejo', ter strmeti k 

nenehni samovzgoji. 

1 Piaget, J.(1962) Play, dreams, and imagination in children. New 

York, Norton 

2 Na primer: Evolucija človeških možganov je neločljivo povezana s 

tem, kako so ljudje uporabljali orodja. Spremembe v strukturi 

človeške roke so (bile) tesno povezane s potrebo po prijetju, metanju 

in manipuliranju objektov, kot sta kamen in palica. To je 

vodilo (in še vodi) do sprememb v strukturi možganov, živčnega 

sistema in razvoja novega, kompleksnejšega razmišljanja. Roka 

je bila očitno primarno gibalo v organizaciji človeške kognitivne 

arhitekture in operacij. Ta isti proces sočasne evolucije zavzame 

mesto v razvoju posameznika: otrok, ki se uči igranja na violino 

ali klavir, razvije nevrološke povezave, ki vplivajo na vseživljenjsko 

učenje (Wilson 1998: 34). 

Evolucijski biologi in antropologi trdijo, da so nevrološke poti 

možganov povezane s kompleksnimi sposobnostmi jezika, ki se 

razvija skupaj z roko. Zgodnje koordinacije med roko in vidom 

dejansko označijo pot nevronskim potem, ki jih možgani pozneje 

preoblikujejo za razumevanje individualnih besed in jih oblikujejo 

v smiselno komunikacijo. Najbolj učinkovita tehnika za kultiviranje 

inteligence stremi k združevanju uma in telesa, ne pa k 

njunemu ločevanju (Wilson 1998: 289). Študije o razvitosti možganov 

dokazujejo, da so še možgani adolescenta precej nerazviti. 

Biološke spremembe, ki omogočajo, da so emocije harmonično 

integrirane z abstraktnim mišljenjem in sposobne sodbe, 

v glavnem nastanejo šele v zgodnjih dvajsetih letih (Brownlee, 

1999: 44,54). Človek fizično dozori (dokončno razvije mišice in 

motorično koordinacijo) šele v zgodnjih dvajsetih letih (Hughes, 

Noppe 1985: 88). 

'Če naj bi bilo res, da roka ne visi samo ob koncu zapestja, je 

enakovredno res, da možgani niso osamljeni nadzorni center, ki 

prosto plava v udobni lobanjski kabini. Gibanje telesa in možganske 

aktivnosti so funkcionalno medsebojno odvisni, njihova 

sinergija pa je tako močna, da nobena posamezna znanost ali 

znanstvena disciplina ne more samostojno razložiti človeške veščine 

ali vedenjskih vzorcev.' (Wilson 1998:10) 

3 Kompleksne intelektualne naloge in socialno obnašanje izhajajo 

iz uspešno integriranih raznovrstnih življenjskih izkušenj in ne 

samo iz ozko preračunljivih in logičnih operacij. Osnoven primer 

tega je zmožnost odraslega človeka, da misli sebe. Študije bolnikov, 

ki so imeli poškodbe možganov, so pokazale, da so občutki 

bistveni dejavnik pri sklepanju racionalnih odločitev. Občutki 

nas vodijo pri določanju vrednot med različnimi možnostmi in 

tako ponudijo osnovo pri odločitvah med njimi. Skrajna logika, 

ki je odmaknjena od človeških čustev, je nezadostna za oceno 

vrednot – torej nima vloge pri pomenu izbire (Demasio 1994:54). 

Rudolf Steiner 

Duhovno ozadje izobraževanja 

Organizacija 

waldorfske šole 

Ko govorimo o organizaciji, na splošno 

nakazujemo, da je nekaj potrebno organizirati 

(urediti). Toda ko govorim o organizaciji 

waldorfske šole, ne mislim in ne morem misliti na ta način, 

saj v resnici lahko organiziramo nekaj, kar je mehanske 

narave. Možno je organizirati ureditev v tovarni, kjer 

se deli povezujejo v celoto na osnovi idej, ki jih je nekdo 

udejanil. Celota obstaja in jo je potrebno sprejeti kot 

organizem. Potrebno jo je preučevati. Potrebno je spoznati 

njeno ureditev kot organizem, kot organizacijo. 

Šola, kot je waldorfska, je organizem v tem smislu, 

vendar je ni mogoče organizirati, kot sem dejal prej, 

kot program, kjer bi bilo v predpisih navedeno, kako 

naj deluje: Odstavki 1, 2, 3 itd. Kot sem rekel, sem 

popolnoma prepričan – in govorim brez ironije – da 

lahko dandanes pet ali dvanajst ljudi sede skupaj in 

izdela idealni šolski program, ki ne bo potreboval nobenih 

popravkov. Ljudje so dandanes tako inteligentni 

in pametni: paragraf 1, 2, itd., vse do 12 in še dalje. 

Edino vprašanje, ki se poraja, je: ali se to da izvesti v 

praksi. In takoj se bo pokazalo, da lahko nekdo naredi 

mikavne programe, toda potem ko šolo ustanovi, ima 

tu opraviti z zaključenim organizmom. 

To šola torej sestavljajo učitelji, ki niso oblikovani iz 

voska. V 1. ali 5. odstavku bo na primer pisalo: učitelj 

mora biti takšen in takšen. Toda osebje ni sestavljeno 

iz nečesa, kar bi se lahko oblikovalo kot vosek, treba 

je poiskati vsakega učitelja posebej in ga sprejeti 

z zmožnostmi, ki jih ima. Predvsem je potrebno razumeti, 

kaj so te sposobnosti. Za začetek je treba vedeti, 

ali je učitelj dober za osnovno šolo ali za višje razrede. 

Če želimo nekaj doseči, moramo razumeti posameznega 

učitelja tako, kot v človekovem organizmu razumemo 

nos ali uho. Ne gre za vprašanje teoretičnih načel 

in pravil, marveč za soočanje z realnostjo, kakršna je. 

Če bi učitelje lahko zgnetli iz voska, bi lahko naredili 

programe. Toda tega ni mogoče narediti. Tako je prva 

realnost, na katero lahko računamo, kolegij učiteljev. 

In tega je potrebno intimno poznati. Temeljno načelo 

organiziranosti waldorfske šole je torej, da moram, ker 

sem direktor in duhovni svetovalec na tej šoli, intimno 

poznati kolegij učiteljev in vse člane, poznati moram 

vsako posebnost posebej. 

Drugo so otroci in tu smo se na waldorfski šoli na 

začetku soočili z določenimi praktičnimi težavami. Šolo 

je v Stuttgartu sredi strasti in impulzov v letih 1918 in 


1919, po zaključku vojne, ustanovil Emil Molt. To je bilo 

predvsem socialno dejanje. Očitno je bilo, da na področju 

socialnega življenja za odrasle ni bilo mogoče dosti 

narediti. V srednji Evropi so ti vse skupaj doumeli le za 

nekaj tednov po koncu vojne. Po tem so pogled obrnili 

spet nazaj v svoje razrede. In tako je nastala ideja, da 

naredimo nekaj za naslednjo generacijo. In ker je bil Emil 

Molt industrialec iz Stuttgarta, mu ni bilo treba iti od 

hiše do hiše, da bi agitiral za otroke, saj smo dobili otroke 

delavcev v njegovi tovarni. Torej so bili sprva otroci, ki 

smo jih dobili iz Moltove tovarne, bilo jih je okrog 150, v 

bistvu delavski otroci. Tem 150 otrokom so bili priključeni 

skoraj vsi antropozofski otroci iz Stuttgarta in okolice, 

tako da smo na začetku delali z okrog 200 otroki. 

Posledica takšne situacije je bila, da je bila to praktično 

šola za vse razrede (Einheitschule). Za osnovo smo imeli 

delavske otroke, medtem ko antropozofski otroci večinoma 

niso bili delavski, pač pa so pripadali vsem slojem, od 

najnižjih do najvišjih. Torej je bilo na waldorfski šoli že s 

samo socialno sestavo izločeno vsakršno razlikovanje na 

osnovi statusa ali razreda. In cilj je vedno bil in tudi bo le 

upoštevanje tistega, kar je obče človeško. Kar na waldorfski 

šoli velja, so izobraževalna načela, zato med vlogami 

za vpis med posameznimi otroki ni razlik, pa četudi bi 

hoteli na primer vpisati sem otroka delavca in otroka bivšega 

cesarja. Štejejo le pedagoška in didaktična načela, 

in to bo veljalo tudi v prihodnje. Waldorfska šola je bila 

torej že od samega začetka zamišljena kot splošna šola. 

To pa je seveda prinašalo nekatere težave, saj delavski 

otrok prinese s seboj v šolo drugačne navade kot otroci 

iz drugih slojev. In ta nasprotja so se izkazala za izjemno 

koristna, razen nekaterih manjših zadev, ki jih je bilo 

mogoče z nekaj truda odpraviti. Katere so bile te težave, 

si lahko zlahka predstavljate; večinoma so se nanašale 

na življenjske navade in pri otrocih dostikrat ni lahko 

odstraniti vsega, kar prinesejo s seboj v šolo. Čeprav je 

tudi to mogoče doseči, če se človek tega loti z dobro voljo. 

Kljub temu so mnogi otroci iz tako imenovanih višjih 

slojev, ki niso bili vajeni imeti ob sebi nekaterih stvari, 

včasih domov odnesli neko neprijetno stvar, ki je izzvala 

neprijazne komentarje njihovih staršev. 

Tukaj so bili torej, kot sem rekel, na drugi strani otroci. 

Lahko bi rekel, da so oni predstavljali manjše težave. 

Večja težava je izhajala iz dejstva, da je bil ideal waldorfske 

šole izobraževati popolnoma v skladu z vedenjem o 

človeku, dajati otroku teden za tednom tisto, kar zahteva 

njegova lastna narava. 

V prvi fazi smo organizirali waldorfsko šolo kot osnovno 

šolo z osmimi razredi, tako da smo v njej imeli otroke 

stare od 6 ali 7 do 14 ali 15 let. Ti otroci so na začetku 

prišli k nam iz vseh vrst različnih šol. Prišli so z vsem 

mogočim predznanjem, prav gotovo ne vedno takšnim, 

ki bi se nam zdelo primerno za otroka določene starosti. 

Tako prvo leto nismo mogli računati na to, da bomo lahko 

izvajali naš ideal izobraževanja in tudi nismo napredovali 

v skladu z načrtom: 1., 2. itd, pač pa smo morali 

napredovati v skladu z individualnostmi otrok, ki smo 

jih v vsakem posameznem razredu imeli. Kljub temu je 

to bila le manjša težava. Večja težava je v tem, da nobena 

metoda izobraževanja, ne glede na to, kako idealna je, 

ne sme iztrgati človeka iz njegovih življenjskih povezav. 

Človek ni abstraktna stvar, ki bi jo lahko potisnili skozi 

izobraževanje in končali z njim; človek je otrok določenih 

staršev. Odraščal je kot produkt socialnega reda. In po 

izobraževanju mora ponovno vstopiti v ta socialni red. 

Vidite, če bi želeli izobraževati otroka strogo v skladu z 

neko idejo, bi pri 14-ih ali 15-ih letih brez dvoma bil zelo 

idealen, toda v modernem življenju ne bi našel svojega 

prostora, bil bi kot na morju. Torej na waldorfski šoli 

ni šlo le za vprašanje uresničevanja ideala, kakor tudi 

ni sedaj. Smisel izobraževanja otroka je torej, da ostane 

v stiku s trenutnim dnevnim življenjem, s socialnim redom 

današnjega dne. In tukaj ni smiselno reči: sedanji 

socialni red je slab. Četudi je dober ali slab, v njem preprosto 

moramo živeti. In za to gre; v njem moramo živeti 

in zato ne moremo otrok preprosto odstraniti iz njega. 

Soočil sem se torej z izjemno zahtevno nalogo uresničevanja 

ideje izobraževanja na eni strani, medtem ko sem 

na drugi strani moral biti v celoti v stiku z življenjem 

današnjega dne. 

Uradniki s področja izobraževanja so seveda menili, da 

je tisto, kar je bilo izvajano v drugih šolah, neke vrste 

ideal. Res je, da so vedno dejali: ni mogoče doseči ideala, 

človek lahko naredi le najbolje, kar v danih razmerah 

zmore. Življenje zahteva od nas vse mogoče stvari. Ampak 

ko imamo v praksi opravka z njimi, vidimo, da se tičejo 

vseh obstoječih ureditev, ki so bile zastavljene bodisi 

s strani državnih avtoritet ali drugih avtoritet kot izredno 

dobre in gledajo na institucijo, kot je waldorfska šola, kot 

na neke vrste čudaški hobi, kaprico, nekaj, kar je naredil 

nekdo, ki je malo prismuknjen. 

Veste, takšno čudaško šolo lahko vedno pustimo takšno, 

kot je, nato pa vidimo, kaj bo iz nje nastalo. In v 

vsakem primeru je treba s tem računati. Torej sem se 

trudil z njimi pogoditi preko naslednjega kompromisa: 

v memorandumu sem zaprosil, da mi dajo tri leta odloga, 

da preverim svojo 'kaprico', in otroci bodo po tem 

času dovolj napredovali, da bodo lahko prestopili tudi 

v običajne šole. Tako sem izdelal memorandum, ki je 

prikazal, kako naj bi otroci na koncu tretjega razreda, 


namreč v devetem letu starosti, dosegli določeno stopnjo 

in bili zmožni vstopiti v četrti razred na drugi šoli. Toda 

v vmesnem obdobju, sem rekel, želim popolno svobodo, 

da lahko dam otrokom teden za tednom, kar je v skladu 

z vedo o človeku potrebno. In potem sem zaprosil, da mi 

dajo svobodo še enkrat od devetega do dvanajstega leta. 

Ob koncu dvanajstega leta bi naj otroci ponovno dosegli 

stopnjo, ki bi jim omogočila vstop v redno šolo; in isto še 

enkrat ob njihovem odhodu iz šole. Podobno tudi glede 

otrok – oziroma, seveda, glede mladih dam in gospodičev, 

- ki zapuščajo šolo, da vstopijo na kolidž, fakulteto ali 

drugo visoko šolo; od pubertete do časa, ko vstopajo na 

kolidž, naj bi bila popolna svoboda; toda do tega obdobja 

bi morali dovolj visoko napredovati, da bi zmogli vstopiti 

na kateri koli kolidž ali univerzo – saj bo seveda minilo 

še precej časa, preden bo svobodna visoka šola v Dornachu 

pripoznana kot taka, ki daje ustrezno kvalifikacijo 

za življenje. 

Ta dogovor, da delamo vzporedno z organizacijo redne 

šole je bilo naše prizadevanje, da naše namene in prepričanja 

uskladimo s stvarmi, kot dejansko so, da naredimo 

neko harmonijo. Kajti v waldorfski šoli ni nič nepraktičnega, 

prav nasprotno, ta 'čudaškost' si na vsaki točki 

prizadeva uresničevati stvari, ki jih je mogoče praktično 

aplicirati v življenje. 

Poleg tega ne gre za ustanavljanje nove šole na osnovi 

nekega slabega izuma – potem bi bila konstrukcija, 

ne organizem - pač pa gre v resnici za proučevanje tega 

organizma, teden za tednom. Potem bo opazovalec človeške 

narave – in to vključuje otrokovo naravo – iz meseca 

v mesec osvetlil najbolj konkretne izobraževalne mere. 

Tako kot zdravnik ne pove na prvem pregledu vsega, kar 

mora biti narejeno za njegovega pacienta, pač pa ga mora 

opazovati, ker je človeško telo organizem, toliko bolj je 

potrebno stalno proučevanje v organizmu, kot je šola. 

Zlahka se zgodi, da bo na primer zaradi narave osebja 

in otrok v letu 1920 nekdo deloval na način, ki je popolnoma 

drugačen od tistega z osebjem in otroki v letu 

1924. Lahko, da se je osebje povečalo in zelo spremenilo 

in otroci bodo popolnoma spremenjeni. Zaradi tega tudi 

najbolj urejena poglavja od 1 do 12 ne bodo učinkovita. 

Izkušnja, ki jo dobivamo iz dneva v dan v razredu, je 

edino, kar šteje. 

Srce waldorfske šole so torej, ko govorim o njeni organiziranosti, 

sestanki učiteljev. Ti se izvajajo periodično, 

in ko sem lahko v Stuttgartu, se izvajajo pod mojim vodstvom, 

sicer pa se izvajajo v pogostih intervalih. Tukaj 

vsak učitelj skozi vse šolsko leto, pred zbranim osebjem 

zelo nadrobno razpravlja s kolegi o svojih izkušnjah v razredu. 

Ti stalni sestanki osebja šolo povežejo v organizem 

na enak način, kot je tudi človeško telo ob pomoči srca 

organizem. Kar na teh sestankih učiteljev šteje, niso načela, 

pač pa pripravljenost vseh učiteljev, da živijo skupaj 

v dobri volji, in brez kakršnegakoli rivalstva. In posebno 

pomembno je, da je nasvet, ki ga damo drugemu učitelju, 

učinkovit le, če čutimo resnično ljubezen do prav 

vsakega otroka. In s tem ne mislim na ljubezen, o kateri 

pogosto govorimo, pač pa ljubezen, ki pripada umetniškemu 

učitelju. 

Ta ljubezen je drugačna od običajne ljubezni. Prav tako 

je drugačna kot sočutje, ki ga čutimo do bolnega človeka. 

Toda da bi zdravili bolnika človeka – prosim, da me 

tukaj ne razumete napačno – moramo biti sposobni to 

bolezen tudi ljubiti. Zmožni moramo biti govoriti o lepi 

bolezni. Seveda je za bolnika zelo slaba, toda za tistega, 

ki jo mora zdraviti, je bolezen lepa. V določenih okoliščinah 

je lahko bolezen celo veličastna. Lahko je zelo slaba 

za pacienta, toda za osebo, čigar naloga je, da pristopi in 

jo zdravi, obravnava z ljubeznijo, je lahko veličastna. Podobno 

je fant, ki je velik nagajivec, lahko s svojim pobalinstvom 

včasih tako izredno zanimiv, da ga lahko imamo 

izredno radi. Na waldorfski šoli imamo, na primer, zelo 

zanimiv primer zelo neobičajnega fanta. Na waldorfski 

šoli je že od začetka, prišel je direktno v prvi razred. Njegova 

posebnost je bila, da je takoj, ko mu je učitelj obrnil 

hrbet, pritekel do njega in ga udaril po hrbtu. Učitelj s 

tem s tem lumpom ukvarjal z izredno ljubeznijo in zanimanjem. 

Pobožal ga je, ga odpeljal nazaj na njegovo 

mesto in mu z ničimer ni dal vedeti, da je opazil, da je 

dobil udarec od zadaj. Človek lahko tega otroka ozdravi, 

obravnava le, če v celoti upošteva njegove dedne zasnove 

in okolje. Vedeti mora, v kakšen okolju je rasel, poznati 

pa mora tudi njegovo bolezensko sliko. Potem pa lahko, 

kljub njegovemu pobalinstvu, nekaj doseže, še posebej, 

če lahko take vrste pobalinstvo ljubi. Na osebi, ki je prav 

posebno pobalinska, je nekaj, kar lahko ljubiš. 

Učitelj mora na te stvari gledati drugače kot povprečna 

oseba. Zato je zanj zelo pomembno, da razvije to posebno 

ljubezen, o kateri sem govoril. Potem lahko na sestanku 

učiteljev pove nekaj stvarnega. Kajti človeku nič tako zelo 

ne pomaga pri ravnanju z normalnimi otroki kot opazovanje 

otrok s težavami. 

Vidiš, da je zdrave otroke razmeroma težko proučevati, 

saj je pri njih vsaka značilnost omiljena (manj opazna). 

Ni tako lahko videti, kako je s posamezno značilnostjo 

in v kakšnem razmerju je z drugimi. Pri otroku s težavami, 

kjer ena značajska poteza prevladuje, kmalu najdemo 

način za delo s to značajsko potezo, četudi vključuje 

patološko obravnavo. In to izkušnjo lahko apliciramo na 

'normalnega' otroka. 


Takšna je torej organizacija waldorfske šole; in takšna 

kot je, ji je prinesla slavo, tako da je število otrok skokovito 

naraslo. Medtem ko smo začeli z okoli 200 otroki, jih 

imamo sedaj skoraj 700. In ti otroci so v vseh razredih; 

tako je waldorfska šola sedaj organizirana kot splošna 

šola v najboljšem pomenu besede. Za večino razredov, 

posebno nižjih razredov, smo morali uvesti paralelne razrede, 

ker smo dobili toliko otrok za en sam razred, tako 

imamo prvi A in B razred in tako dalje. To je seveda za 

waldorfsko šolo pomenilo še toliko več zahtev. Kajti tam, 

kjer je celotna organizacija zasnovana tako, da predstavlja 

življenje, njen značaj oblikuje vsak nov otrok; in organizem 

s tem novim članom zahteva nov način ravnanja 

in nadaljnji študij človeka. 

Organiziranost pouka v waldorfski šoli je takšna, da 

glavna ura poteka zjutraj. Prične se pozimi ob 8.00 ali 

8.15, poleti nekoliko bolj zgodaj. Posebna značilnost te 

glavne ure je, da odpravi običajen urnik. Nimamo urnika, 

ki je sicer običajen, pač pa v tej glavni uri, prvi dve 

jutranji uri, poteka en predmet, z vmesnim odmorom za 

manjše otroke. Ta predmet se izvaja štiri ali šest tednov, 

da se obdela določena količina snovi. Zatem sledi drugi 

predmet. 

Lahko bi nasprotovali argumentom, da otroci zaradi 

tega naučeno pozabijo, ker si je obsežno snov, ki jo na 

tak način vzamemo, težko zapomniti. Prav je, da temu 

nasprotovanju ugovarjamo z argumentom organizacije 

podajanja in odličnostjo učiteljev. Predmete v zadnjih 

tednih šolskega leta na kratko povzamejo, da naredijo 

pregled celoletnega dela. Na ta način se otrok poveže s 

predmetom. 

Pouk tujega jezika, ki je pri nas ura konverzacije, 

predstavlja v tej organizaciji izjemo. Kajti pri nas pričnemo 

s poučevanjem tujih jezikov, če je le mogoče – to 

je z angleščino in francoščino – v najnižjih razredih, in 

otrok se uči govoriti v teh jezikih že od samega začetka. 

Poleg tega se, kolikor je le možno, jezika uči brez 

prevajanja pomena v njegov materni jezik (tako imenovana 

'direktna metoda'). Beseda je tako v tujem jeziku 

povezana s predmetom, ne z besedo v materinem jeziku. 

Otrok v tujem jeziku na novo spozna besedo 'miza' 

– tuje besede se ne nauči kot prevoda besede 'miza' v 

svojem materinem jeziku. Nauči se torej direktno vstopati 

v nek drugi jezik, kot je njegov materni jezik, in to 

se še posebno pozna pri mlajši otrocih. Še več, naša 

praksa je, da se izogibamo temu, da bi mlajšim otrokom 

podajali kakršnokoli abstraktno, teoretično slovnico. 

Otrok pred starostjo 9 do 10 let ne more razumeti 

slovnice. Šele takrat namreč doseže pomembno prelomnico, 

o kateri bom govoril pozneje, ko bom govoril o 

dečkih in deklicah na waldorfski šoli. 

To poučevanje tujega jezika se večinoma izvaja med 

10. in 12. uro zjutraj. To je čas, ko poučujemo predmete, 

ki niso zajeti v glavno uro, ki pa se vedno izvajajo 

v jutranjem delu. Tako se vsakršna oblika poučevanja 

religije izvaja v tem času. Več pa bom o tem poučevanju 

religije, kot tudi o poučevanju morale in o disciplini, 

govoril, ko se bom ukvarjal s temo 'dečki in deklice na 

waldorfski šoli'. Toda v tem trenutku želim poudariti, 

da so popoldanske ure pouka namenjene petju, glasbi 

in pouku evritmije. To je tako zato, da lahko otrok, 

kolikor je le možno, z vsem svojim bitjem sodeluje pri 

celotnem pouku in poučevanju, ki ga prejema. 

prevod: Josipa Žilić Hozjan 

Spiritual Ground of Education 

The Organisation of the Waldorf School 

When we speak of organisation to-day we commonly imply that something is to be organised, to be arranged. 

But in speaking of the organisation of the Waldorf School I do not and cannot mean it in this sense, for 

really one can only organise something which has a mechanical nature. One can organise the arrangements 

in a factory where the parts are bound into a whole by the ideas which one has put into it. The whole exists and one must 

accept it as an organism. It must be studied. One must learn to know its arrangements as an organism, as an organisation. 

A school such as the Waldorf School is an organism in this sense, as a matter of course, — but it cannot be organised, 

as I said before in the sense of making a program laying down in paragraphs how the school shall be run: Sections: 

1, 2, 3, etc. As I said, I am fully convinced — and I speak without irony — that in these days if five or twelve 

people sit down together they can work out an ideal school plan, not to be improved upon, people are so intelligent 

and clever nowadays: Paragraphs 1, 2, etc., up to 12 and so on; the only question which arises is: can it be carried 

out in practice? And it would very soon be apparent that one can make charming programs, but actually when one 

founds a school one has to deal with a finished organism. 


U t r i n k i 

Simona Pajk 

Zgodba iz šolskih 

klopi 

Ker je čas pisanja spričeval, gospa Nuvak pa 

vztrajno moleduje za prispevke, sem iz ene 

od 'zaprašenih' računalniških map potegnila 

tole zgodbico, ki so jo moji učenci v drugem razredu zelo 

radi poslušali. Mogoče ob njej, kdo od vas dobi navdih – za 

kakšno poletno 'matematično' zgodbo. 

Še pojasnilo k zgodbi. Bodimir je škrat, ki se je naselil 

k nam že v prvem razredu. 

Skupaj z njim smo se podajali na različne pustolovščine, 

odkrivali življenjske, matematične in druge 

skrivnosti. Meljuk pa je njegov prijatelj – tudi škrat, 

seveda. 

Zdaj, ko smo že v četrtem razredu, sta fanta sicer onemela, 

nam pa še vedno držita častno stražo na polički 

v razredu. 

Bodimirjevi kamniti cmoki 

Zgodba za utrjevanje poštevanke 

Jutro je dišalo po borovnicah in Bodimir se je že v postelji 

odločil, da bo za kosilo pripravil borovničeve cmoke. 

O, že ob misli nanje se mu je v ustih nabirala slina. 

Nabiranje borovnic je sicer dolgočasna zadeva. Če nisi 

Bodimir, se ve! On jih ni nabiral kar tako, eno po eno. 

Najprej jih je nabiral po tri in štel: 3, 6, 9, 12, 15, 18, 

21, 24, 27, 30, 33, 36. 

Potem se mu je zazdelo, da bodo tri čisto premalo za 

en cmok – in število borovnic je povečal na devet. Ob 

misli na to, kako sočni bodo cmoki, so se mu ustnice 

razlezle v širok smehljaj. 

Torej: 9 borovničk za en cmokec, 18 za dva, 27 za tri, 

za štiri jih bom potreboval 36, 45 za pet, 54 za šest, 63 

za sedem, za osem 72, za devet 81, za deset 90, 99 za 

enajst in 108 za dvanajst cmokov! To bo pojedina! 

Z zvrhano polnim lončkom - in resnici na ljubo, s polnim 

trebuščkom, se je odpravil domov. 

Meljuka vonj po borovnicah ni zvabil zgodaj iz postelje. 

Imel je tako lepe sanje, da se mu je zdelo škoda kar 

vstati in pozabiti nanje. Sanjal je o kamnih! Meljuk je 

namreč imel zeelo rad kamne, veste! Sanje o kamnih so 

bile tako čudovite, da jih je skrbno spravil pod blazino. 

Upal je, da ga bodo ponoči spet obiskale. In potem jo 

je jadrno, kar brez zajtrka, odkuril k svojim kamnom. 

To ti je bila zbirka. Na stotine kamnov, eden lepši od 

drugega. Odkar se je Bodimir kar naprej 'važil' s tisto 

svojo poštevalnico, jih je tudi Meljuk zlagal tako, da jih 

je lahko hitro prešteval. 

Rjave je imel zložene po štiri skupaj. 4, 8,12,16, 20, 

24, 28, 32, 36, 40, 44, 48; Bele, okrogle kot hlebčke pa 

je zložil po osem skupaj. Ti so bili najlepši, tako lepo 

beli, okrogli … 

Medtem ko se je Meljuk pogovarjal s svojimi belimi, 

okroglimi kamni, je Bodimir delal cmoke. Lepe, bele, 

okrogle. Zlagal jih je na pladenj, na okensko polico. 

Nad hišico naših prijateljčkov je zaokrožila tatinska 

sraka. S svojim deset palcem dolgim repom ni kaj prida 

lepo letela. Sedla je na visoko smreko in od daleč opazovala. 

Gledala je lepe, bele, okrogle Meljukove kamne. 

Gledala je lepe, bele, okrogle Bodimirjeve cmoke. In v 

glavo ji je šinila na moč imenitna potegavščina. 

'Malo sem in malo tja,' si je rekla, se spustila dol in 

začela s prenašanjem cmočkov tja in kamnov sem … in 

vsi so bili lepi, beli okrogli. 

'Kosiiiiloooooo!' je zaklical Bodimir. Meljuk se ni dal 

dolgo prositi. 'Upam, da nisi cmočkov preveč razkuhal!' 

je rekel Bodimirju! 'Danes sem jih pa ravno prav skuhal, 

kar poglej, kako čvrsti so!' se je pohvalil ponosni 

kuhar. Sedla sta in se lotila cmokov – če smo natančni 

– kamnov. 

'Joooojjjjjjjj!' je zarjul Meljuk. Rad je imel kamne, tako 

da bi jih jedel – pa spet ne! 'Sraka je bila, sem vedel, 

da nič dobrega ne naklepa! O, ko jo dobim, ji zalučam 

kamen naravnost v tatinski kljun!' in se je jezil in še 

jezil in še malo jezil. 

Bodimir pa je zložil kamne na pladenj in se odpravil k 

omari s kamni, kjer so bili zloženi njegovi borovničevi 

cmoki. Prijatelja sta jih imela za večerjo. 


U t r i n k i 

Beli bratec 

Igra 2.b razreda 

Jana Dagarin 

Jernea in Robert Brezovnik 

Utrinek iz 

razrednega izleta 2.a 

Beli bratec, kosov mladiček, ki osreči s prihodom 

na svet svojo družino, hkrati pa povzroči mnogo 

skrbi, pritegne pozornost drugošolcev. To me 

vzpodbudi, da sanjam z njimi in pričnem zapisovati besedilo 

za našo predstavo. 

Mama kosovka se sprašuje: 'Čvrsta jajčka sem valila, 

štiri ptičke izvalila. Rjavka je prijazna hčerka, Vran in 

Cigan se črno bleščita, a Beli bratec se z belino iskri, to 

varno ni. O, dete belo, od kod si se vzelo? Kaj naj storim?' 

Na belega ptička preži mnogo nevarnosti. Družina 

mu priskrbi pisano perje ptic, to pa vznemiri ptice v 

Zelenem logu, ki jim take vrste ptič ni poznan. Mladiček 

zato zamahuje s krili in se spet premeni v belega kosa, 

ki z belino privabi kragulja. Uspe mu pobegniti. 

Po nasvetu štrka in krastače odleti na sever: 

'Na zračnih tokovih naj jašem samo do belih ovčic na 

visoko nebo. Naj poletim za sinje obzorje nad belo pogorje, 

kjer bele brate dobim, z njimi živahne pesmi zažvrgolim.' 

Družina ga išče: 'O , beli naš bratec, kje vendar si? Vrni 

se bratec, srce nas boli. O beli naš bratec, kje vendar si? 

Srečo želimo ti, nič več skrbi!' 

Kosove potolažita sova in modra krastača. Beli bratec 

je šel iskat svojo srečo. Na poti do sreče pa je bilo še 

mnogo dogodivščin, pomagale so mu mnoge živali, on pa 

je rad delil svojo toplino drugim. 

In kako se je zgodba razpletla? Tako da: 

'Mama kosovka in oče Zlatokljun veselo žgolita, saj Beli 

bratec se veseli, z belo kosovko Koko belo novo gnezdo 

gradi. Zapojmo, veselo zdaj sreči na glas: Hej, sreča ljubeča, 

saj ti si že v nas.' 

Drugošolci so se v jutranjem krogu radi 'spreminjali' 

v junake iz zgodbe. Igra je bila napisana za njih, zato je 

bilo vlog ravno prav za vse. Razveselili so nas z doživeto 

uprizoritvijo, izkazali so se z zavzetostjo za skupno delo 

in nudenje pomoči in podpore drug drugemu. Pri pripravi 

predstave so pomagali starši in učitelji, ki poučujejo v 

2. b razredu. Ga. Zupan In ga Benić Drobac sta poklonili 

svoje ustvarjalne ideje, ga. Maletin Kolarič je pregledala, 

katera oblačila bi se za naše junake našla v šolski garderobi 

z oblačili za igre. Hvala vsem, ki ste sodelovali v 

procesu ustvarjanja. 

Po uspeli predstavitvi na naši šoli smo z vlakom odpotovali 

v Radovljico, kjer smo v krasni graščini predstavili 

zgodbo o Belem bratcu še otrokom iz Radovljice. 

Sobota zjutraj, težki oblaki, dež, na mobilcu pa 

vseeno kaže sonce. Končno se tudi tehnologija 

moti. Spogledava se: 'Gremo?' 

'Gremo.' Sicer ni bilo resne dileme, saj je v naju zrlo šest 

očk z velikanskim pričakovanjem. Ob tem pozabiš tudi 

na kašelj in prehlade. 

Nabašemo dežnike, pelerine in košaro dobrot, na hitro 

dodamo še frizbi in vrv ter kot običajno pozabimo fotoaparat. 

'Gospa Aljančič, zamujamo, pet minut in smo pri 

Urhu, upam, da še ne boste šli.' 

Krenili smo v dežju navkreber. Najprej fino in previdno 

z otroki v rokah, vse pod kontrolo. A mik blata in prijateljev 

je vseeno postal prevelik in bližnjice bolj zanimive 

kot resni pogovori staršev. Red je dobival vse ohlapnejšo 

obliko in svoboda pravi pomen besede. Po slabi uri, ko 

so se pogovori sprostili, starši pomešali, otroci spremljali 

samo še s pogledom, pade odločitev, da se obrnemo nazaj. 

Naredimo nekaj fotografij, ki ne vsebujejo več dežnih 

kapelj, a to sploh ni več važno, in se kot plaz vsujemo 

nazaj v dolino. Totalna uživancija, 2.a v akciji. 

Kot blisk smo bili nazaj pri Urhu, kjer nas je že kar 

pogumno grelo sonce, otroci pa opominjali na lačne trebuščke. 

Res ni bilo treba dolgo trpeti lakote, kmalu je 

otroško čebljanje in vik zamenjalo njih zadovoljno mlaskanje 

in pokušanje marmelad, kruha, namazov, sira, 

salam, zelenjave, oreščkov, peciva, piškotov in raznih sokov. 

Med uživaške vzdihe ob odličnem prigrizku sta se 

počasi začela vračati prešeren smeh in razigranost. Kdo 

pravi, da s polnim trebuhom ne moremo skakati, noreti 

in se zabavati. 2.a zmore vse, tudi pospraviti. Resnici na 

ljubo, to je resda storil začasno pridruženi del razreda, 

a kdo bi našim škratom to zameril, saj vendar pet dni 

šole na teden ni zadosti, da bi se vse pomenili. Seveda je 

kmalu mlajšim bratcem in sestricam začelo zmanjkovati 

moči in eden po eden smo odhajali od Urha vsak na svoj 

konec. 

V avtu pa: 'A gremo jutri še enkrat?' 

'Ja, ampak samo če bo dež!' 


U t r i n k i 

Igor Velepič 

Glasbena in zgodovinska 

ekskurzija 

Dunaj, Budimpešta 

in Bratislava 

Od četrtka, 23., do ponedeljka, 27. maja 2013 

V 

četrtek, 17. maja, dopoldne so nas z izvrstnim 

koncertom, v katerem je bila tudi Božična 

kantata, navdušili dijaki (njih 70) waldorfske 

šole Pötzleinsdorf z Dunaja pod taktirko njihovega učitelja 

glasbe Andreasa Geberja. Že lani so nam z izvedbo Carmine 

Burane skladatelja Carla Orffa priredili sijajno doživetje. Z 

vsemi temi svojimi nastopi so oni navdušili nas, naša šola 

in mesto Ljubljana pa njih! 

V četrtek, teden pozneje, pa smo se zbrali ob 5.30 in 

se odpeljali proti Budimpešti. Bilo nas je 24, kot gost 

hospitant pe je šel z nami še učitelj glasbe iz Maribora. 

Prvi postanek smo imeli v Lendavi, kjer smo si ogledali 

tamkajšnji kulturni center, sijajen primer organske 

arhitekture, ki jo je načrtoval arhitekt Imre Makovecz. 

Nato smo se peljali po Madžarski in se ustavili ob Blatnem 

jezeru, ki je dolgo 77 km, na njegovem najožjem 

delu (pri mestu Tihany). Naučili smo se pritrdilnice 

(igen) in nikalnice (nem) in reči hvala (köszönöm) in 

pozdraviti (jó napot kivánok oziroma szia) in reči spomenik 

(muemlek) in ključ (kulcs) … 

Ko smo nato prispeli v Budimpešto, smo najprej videli 

mostove na Donavi in se zapeljali ter na koncu peš 

povzpeli na ribjo trdnjavo in do gradu na Budimu. V 

Pešti smo si ogledali Vaci ulico, Obdonavje, veličasten 

spomenik in zelo lep gradič. Na waldorfski šoli Budimpešta 

Peštidekut so dijaki četrtega letnika ravno imeli 

predstavitev zaključnih projektov. Njihovi dijaki so 

nam razkazali šolo in pokazali razstavljene praktične 

dele projektov. Ponoči se nam je pridružila še Pija, ki 

so jo starši pripeljali za nami. 

Zjutraj smo povedali verz, imeli nekaj pouka in se odpravili 

proti Bratislavi. To je bil bolj turistični ogled, 

prisluhnili pa smo igralcu na značilno dvometrsko 

flavto. 

Po Bratislavi smo se odpravili proti Dunaju. Tja smo 

prispeli okrog pol tretje ure in se usmerili na Ring (opera, 

muzejska četrt, parlament, gledališče, univerza, 

Votivkirche, borza, rokav Donave, zgradba Uranija arhitekta 

Maksa Fabianija, mestni park, cesarska palača 

in kip Marije Terezije). Ob 15.20 smo bili naročeni v 

sedanjem avstrijskem, nekoč pa našem skupnim, Avstroogrskem 

parlamentu. Po zgledu partenona ga je 

zgradil danski arhitekt Theophil Hansen. Videli smo 

veličastne hale in sejne dvorane ter prisluhnili, kako 

funkcionira hram demokracije. Tam se nam je na veliko 

veselje pridružila in potem z nami nekaj časa preživela 

tudi naslednji dan nekdanja sošolka Katarina. 

Zatem smo si na poti skozi dvorni park ogledali dorski 

tempelj in sam Hofburg (narodna knjižnica, muzej 

glasbenih inštrumentov, Sissin muzej, konjušnica) in 

ostanke nekdanjega rimskega mesta, Vindobona. Nato 

smo se ustavili tudi pred Plečnikovo zelo elegantno 

zgradbo, postavljeno čisto blizu katedrale, Zacherlovo 

palačo. Imenovali so jo tudi kostajnarska peč. Vsekakor 

še sedaj, po skoraj sto letih zelo moderno učinkuje. 

Na njej je kip sv. Mihaela, ki z levico odganja muhe... :) 

. Po prostem času naj bi si v gotski stolnici sv. Štefana 

ogledali še grobnico prvega dunajskega nadškofa, Slovenca 

Jurija Slatkonje (ki je tudi ustanovil zbor dvorne 

kapele, kar so sedaj dunajski dečki) a je bil sprednji del 

cerkve zavolj mašnega obreda nedostopen in smo lahko 

opazovali le cerkev kot celoto in igro svetlobe v njej. 

Nato smo jadrno odšli po Kärntner str. do turističnih 

infotmacij, kjer smo dobili zemljevide mesta za lažjo 

orientacijo. Večer je bil namenjen ogledu Haus der Musik, 

koder smo se najprej zvočno leže počutili kot v maternici. 

Potem smo si na različne načine ogledali fenomen 

zvoka in inštrumentov, raziskovali razne naprave 

in instalacije, plesali v največnem zvočniku, se sprehodili 

skozi sobane posvečene Josephu Haydnu, W. A. 

Mozartu, Ludwigu van Beethovnu, Straussom, Franzu 

Schubertu, Gustavu Mahlerju, Albanu Bergu in Arnoldu 

Schöenbergu. V paviljonu smo tudi zaplesali, 


simulirani dunajski orkester je bil uspešno oddirigiran 

od vrste naših dijakov! Na vrhu smo se poigrali še v 

zvočnem laboratoriju in v muzejski trgovinici. Zatem 

smo se zapeljali do waldorfske šole Wien-Pötzleinsdorf, 

ki se nahaja v nekdanjem dvorcu. 

V soboto smo vstali zarana in se z dnevno karto odpravili 

na tramvaj ter pohiteli v znameniti Musikverein. 

V njem se odvije okrog 850 prireditev na leto in tam 

smo si ogledali stekleno in kovinsko dvorano (ob njiju 

sta pod zemljo še lesena in kamnita). Nato smo si 

ogledali še manjšo Brahmsovo dvorano ter na poti do 

nje bisto skladateljice Clare Schumann. Na poti v znamenito 

zlato dvorano, kjer so se pripravljali na vajo, 

smo na častnem mestu videli imeni dveh svetovno priznanih 

slovenskih pevk, Marjane Lipovšek in Bernarde 

Fink. V t.i. zlati dvorani se dogaja slavnostni vsakoletni 

novoletni koncert za katerega karte lahko kupimo, če 

smo izžrebani med pardesettisoč kandidati na loteriji 

(bogate cvetne aranžnaje prispevajo iz San Rema). 

Dvorana je skoraj povsem iz lesa in pozlate. Na stropu 

so slike Apolona in devetih muz. Akustika je perfektna 

tudi zaradi obešenega stropa in votlega prostora pod 

dvorano, kamor so spravljali stole, če so dvorano uporabljali 

za ples. Nato smo si ogledali še nekaj manjšo 

Brahmsovo dvorano. Zgradbo je tudi načrtoval danski 

arhitekt Teophil Hansen. Društvo prijateljev glasbe 

(musikverein) je lani praznovalo 200 let svojega delovanja. 

Po ogledu te veličastne zgradbe so nekateri nepozorneži 

dobili en katalog za v malho. Pred tem pa smo 

si ogledali baročno cerkev posvečeno Karlu Boromejskemu. 

Krasita jo dva stebra z vijačnim prikazom življenja 

tega svetnika, pred njo pa je jezerce s skulpturo 

kiparja Henry-ja Moora. Nato smo odšli v muzejsko četrt 

(Muzeumsquartier), kjer smo videli velikanski kompleks 

nekdanje dvorne konjušnice preurejen v muzeje. 

Dva najpomembnejša med njimi sta (kot bela in črna 

palača v Tadž Mahalu) Leopoldov muzej in Mumok. Zatem 

smo odšli v bližnji Umetnostnozgodovinski muzej, 

kjer smo si skupaj pogledali Klimtove freske (bolj mladostno 

delo), pa Tezeja in Kentavra Antonia Canove, pa 

Dürerja, Rembranta in Vermeerja ter Breugla in Tizianovo 

Madonno v zelenem. Po času za individualni ogled 

smo šli pogledat tudi znamenito Cellinijevo solnico. Iz 

KHM smo šli mimo spomenika Mariji Tereziji do slončka, 

zatem pa smo vstopili v naravoslovni muzej. Tam 

smo si šli najprej pogledat willendorfsko venero, vse pa 

so (hja...) predvsem očarali premikajoči dinozavri na 

poti. Skupaj smo šli še do simulacije ognjenika in do 

množice dragih ter poldragih kamnov in mineralov. Videli 

smo cele dvorane diamantov, biserov, opalov, smaragdov, 

rubinov, samorodnega zlata, platine …. 

Prosti čas je precej dijakov preživelo v nakupovalni 

Mariahilfer Strasse. Nato smo se dobili skupaj in odšli 

na Donauinsel. Tam je šla večina čez pontonski most, 

nekateri na trampoline, lahko pa smo si tudi ogledali 

nekaj sodobne arhitekture. Od tam smo se zapeljali v 

zabaviščni Prater, kje so šli nekateri na drzne vlakovne 

kompozicije in na kako hudo gugalnico. 


Potem smo se zopet zapeljali do stolnice sv. Štefana in 

si pogledali njeno maketo in zatem smo odšli do neogotske 

Mestne hiše (Rathaus), kjer se je že odvijala priprava 

ceremonije za Life Ball 2013, največji dobrodelni 

dogodek za boj proti AIDS-u v Evropi. Tam smo lahko 

v živo videli tudi nekaj zanimivežev, pevcev in drugih 

slavnih... ter direktni pozdravni nagovor v prenosu generalnega 

sekretarja Združenih narodov Ban Ki Mina. 

Mraz nas je pregnal, sicer pa bi tokrat lahko videli v 

živo še sopranistko Ano Netrebko, pevca Eltona Johna 

in nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona 

ter še mnogotere znameniteže.Po nekaj glasbenih točkah 

in še več govorancah smo se torej s tramvajem 

vrnili na šolo. 

V nedeljo smo se najprej zapeljali do cesarske palače, 

kjer smo prisluhnili dunajskim dečkom v Hofburški kapeli. 

Peli so Schubertovo Mašo v b-molu. Lahko pa smo 

opazovali predkoncilski mašni obred s petjem gregorijanskega 

korala, antifonami in responzoriji. Na koncu 

je zbor fantičev oblečenih v mornarske uniforme pred 

oltarjem zapel še eno polifono skladbo. Ogledali smo 

si tudi zakladnico Habsburžanov z znamenito habsburško 

krono in krono svetega rimskega cesarstva, pa 

samorogov rog, pa posodo, ki je štela za sveti gral, pa 

insignije, žezla, vladarske plašče, slavnostne obleke, 

sakralno posodje in številne relikviarije... Potem smo 

odšli proti Augustiner Kirche, kjer so shranjena srca 

Habsburžanov, vmes pa smo se ustavili pri konjušnici 

oz. jahalni dresurni dvorni šoli z znamenitimi lipicanci. 

Nato smo vstopili v grobnico Habsburžanov. Največji je 

bil sarkofag Marije Terezije in soproga, sicer je pa bilo 

notri okrog 150 skrinj. Med zadnjimi so princesa Zita 

in Sisi ter naši državi izjemno naklonjeni, zelo spoštovani 

diplomat, sicer tudi osebni prijatelj dr. Franceta 

Bučarja, Otto Habsburški. 

Po tem smo v dvorcu Belvedere (krasen dvorec princa 

Evgena Savojskega, ki s svojo bakreno streho spominja 

na šotore Turkov, pred katerimi je spretni vojskovodja 

ubranil mesto Dunaj) videli znameniti Klimtov Poljub 

in Messerschmidtove hudomušne kiparske portrete 

(stare okrog 200 let) ter Oppenheimerjevo veliko olje 

na platnu Orkester (z Gustavom Mahlerjem kot dirigentom). 

Hitro smo se vrnili v Staatsoper pogledat opero 

Carmen. Carmen je pela odlična pevka latvijskega 

rodu, ena svetovno najbolj cenjenih dramskih sopranistk, 

Elina Garanča, Don Joseja pa znameniti tenorist 

Roberto Alagna. Opera je bila seveda krasna, naši 

dijaki in dijakinje pa tako zgledni in zrihtani, da jih je 

bilo veselje pogledat! G. šofer nas je potem še zapeljal 

nazaj na šolo. 

V ponedeljek smo vestno pospravili za seboj prostore 

kjer smo gostovali. G. Geber nam je malce povedal o 

zgodovini šole in nam razkazal tudi učilnici za glasbo 

in slikanje. Zatem smo se mimo mestne toplarne, 

katere slikovitost je načrtoval arhitekt Hundertwasser, 

peljali v Islamski kulturni center in vse, kar nas je zanimalo 

o islamu, nam je v mošeji razložila simpatična 

mlajša gospa po rodu iz Sudana. Videli smo minaret, 

mihrab, prebirali Koran (prvo suro), videli, kje stoji 

imam, spoznali, kaj je Kaba v Meki, kje je Medina ... ter 

si ogledali prelepo knjižnico in tudi prostore za obredno 

umivanje. Nato smo si šli pogledat po barvah in 

oblikah zelo značilni hiši arhitekta Hundertwasser-ja 

(slovaško Stovoda). 

Za konec smo se ustavili (še v Sparu in nato) na dunajskem 

pokopališču, kjer smo se poklonili Mozartu, 

Beethovnu, Franzu von Suppeju, Hugu Wolfu, Brahmsu, 

Johannu Straussu ter še posebej Arnoldu Schöenbergu. 

Odšli smo v krasno secesijsko pokopališko cerkev, 

kjer smo tudi zapeli. Za sklep smo si ogledali še 

grobova arhitekta Theophila Hansena in oblikovalca 

znamenitega stola G. Thoneta. 

Ekskurzija je bila sicer precej zgoščena in in bi ji dan 

več dal drugačno dinamiko (vključno s skiciranjem), a 

so bili dijaki izvrstni in smo bili večkrat učitelji deležni 

tudi pohvalnih komentarjev o njihovem delu in obnašanju. 

Še posebej lepo jih je bilo videti v operni hiši, 

koder so bili ne zgolj na zunaj zelo elegantni, ampak 

tudi po vedenju pozorni, spoštljivi in uglajeni! Hvala! 


U t r i n k i 

Manca Biber Večerin 

Učna njiva 

Vabim vas, da se nam pridružite in z nami sodelujete 

pri 'Učni njivi', kjer pod mentorstvom ge. Štefke 

Kozamernik na praktični način spoznavamo 

pridelovanje po načelih biodinamike in kot skupnost 

skrbimo za vrt, ga obdelujemo, se na njem učimo, delamo 

in se družimo! Vabljeni tako izkušeni vrtnarji kakor popolni 

začetniki. Pridružite se nam, ne glede na to, ali že obdelujete 

svoj vrt, imate na balkonski polici svoje vrtnine ali pa stika z 

zemljo še niste imeli, a si ga želite! 

Začetki 

Prvi dan šole lahko skriva nove začetke tudi za starše. 

Ob prijetnem klepetu smo starši ugotovili, da nas veliko 

vrtnari. Nekateri so na tem področju bolj, drugi manj izkušeni. 

Nasveti so se vrstili in ugotovili smo, da smo drug 

drugemu lahko tudi na tem področju v pomoč. Priznati 

moram, da sem takrat prvič slišala za permakulturo. Nekaj 

mesecev kasneje smo se na delavnici, ki je potekala v 

sklopu priprav na božični sejem Waldorfske šole Ljubljana, 

ponovno srečali in prišla je pobuda, da organiziram 

srečanje. Z veseljem sem se odzvala. Glede na to, da so 

naši otroci deležni izobraževanja po waldorfski pedagogiki, 

je bilo naravno, da na naših srečanjih izvemo čim 

več o biodinamiki. Marsikdo mi je omenil, da vrtnari po 

permakulturnih načelih, zato se mi je zdelo smiselno, da 

skupaj spoznamo in poglabljamo znanja tudi iz tega področja. 

Okvir srečanj je bil tako določen. 

Srečanja na temo biodinamike in 

permakulture 

Zahvaljujoč Waldorfski šoli Ljubljana in njeni podpori 

so se naša srečanja pričela vrstiti. Na njih vse od februarja 

spoznavamo osnove biodinamike in permakulture. 

Imamo veliko srečo, saj imamo pri našem odkrivanju 

omenjenih področji dva mentorja - čudovita človeka in 

navdihujoča predavatelja! To sta ga. Štefka Kozamernik, 

ki je naša mentorica na področju biodinamike in učne 

njive, ter g. Ira Zorko, ki nam razkriva področje permakulture. 

Na tem mestu se jima globoko in prisrčno 

zahvaljujem za vse, kar z nami delita: svoje znanje in 

modrost, svoj čas in pozitivno energijo. Razširjata naša 

obzorja in nas navdihujeta! 

Do danes smo na srečanjih spoznavali osnove biodinamike, 

osnove permakulture, pridružili smo se poslušalcem 

predavanj g. Nielsa Stockholma, poslušali nasvete 

o semenih in sadikah ge. Danijele Perdih, po permakulturnih 

načelih analizirali okolje ter obravnavali problematiko 

odtočnih voda. Spoznali smo, da je permakultura 

precej več kot način pridelovanja, in ugotovili, da mnoge 

zanima, v kolikšni meri je možno biodinamiko in permakulturo 

združiti. Aleš Šef je tako sestavil skovanko 

permadinamika, ki je postala ime za skupino vseh, ki 

sodelujemo pri učni njivi. 


O E S a v i n j a 

Učna njiva 

Ga. Cvetka Bogovčič nas je vse presenetila in navdušila, 

ko nam je na našem prvem srečanju ponudila 

kos svoje zemlje za učno njivo v Črni vasi. Učna njiva 

je zahvaljujoč njej, ge. Kozamernik ter vsem, ki so se 

projektu pridružili, sedaj zaživela in se 'razvija'. Na njej 

se 'teorija' o biodinamičnem pridelovanju spreminja v 

prakso, ob njej pa zahvaljujoč g. Zorku nadaljujemo 

s spoznavanjem delovanja po permakulturnih načelih. 

Na učni njivi smo imeli do danes tri srečanja. Vsa so 

potekala pod mentorstvom ge. Kozamernik in na vsakem 

smo marsikaj izvedeli. Naj omenim, da na vsakem 

srečanju upoštevamo sile, ki na ta dan delujejo. Če je 

le mogoče, so dnevi izbrani glede na Setveni koledar 

Marije Thun. 

Na našem prvem srečanju smo se naučili mešati gnoj 

iz roga ter gnoj po Mariji Thun. Z njima smo poškropili 

preorano zemljo, ki smo jo predhodno zrahljali. S skupnimi 

močmi smo posadili krompir, česen, čebulo, por, 

zelišča in še marsikaj. Čudovito je bilo delo opravljati 

skupaj – čas je v prijetni družbi hitro minil in veliko je 

bilo opravljenega. 

Prisrčen je opis drugega srečanja, ki ga je napisala 

Mateja Petan: ''Zopet je prišel ta dan, ko se s Petrom 

odpravljava v Črno vas na našo učno njivo. Se že veselim! 

Spet bom v naravi, vse okoli mene zeleno, jupi! 

Ko prispemo, se veselo pozdravimo z ostalimi vrtičkarji, 

vzdušje je sproščeno, otroci skačejo okoli vsi razposajeni 

in v travi iščejo kobilice, konji na sosednjem pašniku 

umirjeno prežvekujejo travo in odganjajo muhe ... Komaj 

čakam, da začnemo z delom in gospa Štefka nam pozorno 

razporedi naloge. Določi me, da bi jaz mešala gnoj 

iz roga. Pol ure, mi pove. Zelo se osredotočim na delo, 

da ne bi s svojo nezbranostjo prinesla slabe energije na 

mešanico, ki bo služila za gnojenje njive. Ko je gnoj zmešan, 

ga Peter poškropi po njivi, drugi okopavajo jagode, 

sadijo fižol, buče, kumare in ostalo. Gospa Štefka nam 

ves čas prijazno svetuje, kako in kaj, res obvlada obdelovanje 

vrta in rastline. Na koncu poškropimo še vse zelene 

dele rastlin z rmanovim čajem in popoldne se počasi 

prevesi v mrak. Ko se odpravljamo po travniški poti do 

avtomobilov in se v travi že začnejo oglašati črički, sem 

zelo zadovoljna in vesela, da smo na našo njivico zopet 

posadili nove rastline in jo lepo oskrbeli, do naslednjega 

tedna, ko se zopet vidimo. Se že veselim!'' 

Za njivo je vsekakor potrebno skrbeti tudi med srečanji, 

saj le tako vrtnine lahko rastejo in se razvijajo 

ter nam s tem tudi v prihodnosti omogočajo nadaljnje 

učenje in dograjevanje znanja. Tu se elementu učenja 

pridružuje tudi element delovanja v skupnosti. Skupaj 

namreč skrbimo za zdravo rast in razvoj rastlin, kar 

nas povezuje na nevsakdanji način. In tako rastemo in 

se razvijamo tudi mi kot posamezniki, čeprav se tega 

morda niti ne zavedamo. Pridružite se nam! 

Vse, ki vas sodelovanje pri učni njivi zanima, prisrčno 

vabim, da se nam pridružite! Za dodatne informacije me 

lahko pokličete na 051 304 406 ali pa nam pišete na: 

permadinamika@gmail.com. 

mag. Boštjan Štrajhar, ravnatelj 

Waldorfska šola 

Celje spreminja 

svoje ime in se seli 

Po dveh letih delovanja waldorfske šole v Celju 

se šola seli v šest kilometrov oddaljen Žalec. 

Navkljub želji učiteljev in staršev in obljubam 

župana v dveh letih nismo našli prostorov, kjer bi šola 

lahko normalno nadaljevala svojo pot v Celju. To, da se 

selimo v Žalec, pa niti slučajno ne pomeni, da smo nad 

tem razočarani. Prihajamo v prostore ljudske univerze, kjer 

bomo v drugem nadstropju z leti zasedli vse učilnice ter 

tako prišli do polne devetletke. Poleg že sedaj lepo urejenih 

prostorov imamo na voljo tudi telovadnico, razdelilno 

kuhinjo, evritmijsko dvorano, zagrajeno zeleno zunanjo 

površino, nadejamo se še vrta in njive. V teh prostorih je 

pred leti delovala prva osnovna šola v Žalcu, tako da si 

lahko predstavljate, da so prostori veliki in svetli. Našo 

šolo sicer obiskujejo otroci iz kar štirinajstih občin in zdi 

se, da bo selitev celo pozitivno vplivala na vpis v novi prvi 

razred. 

Poleg prvih treh razredov bomo v Žalcu odprli tudi 

waldorfski vrtec, ki bo sprejel eno starostno mešano 

skupino otrok. Mesta so bila zapolnjena še preden smo 

uspeli na spletno stran objaviti povabilo k vpisu. Z naslednjim 

šolskim letom se bo torej Waldorfska šola Celje 

preimenovala v Waldorfsko šolo in vrtec Savinja, 

ki bo po dveh letih delovanja imela že sedemdeset (70) 

otrok! Veselje in navdušenje ob tej številki je v zbornici 

veliko, prav tako tudi med starši – brez njih se ta 

zgodba sploh ne bi začela pisati. Naslednje leto bomo 

medse sprejeli tudi štiri nove sodelavce in prepričan 

sem, da bomo tako kot sedaj še naprej uspešno sodelovali 

in premagovali vse izzive, ki so plod zdravega 

razvoja. Prav vsem sodelavcem gre čast in hvala, da ob 

tempu, ki ga imamo, vsakodnevno polni optimizma in 

energije prihajamo v šolo, ki bi ji marsikateri dan lahko 

rekli drugi dom. Pri našem razvoju pa vsekakor ne 

smemo pozabiti na matično šolo – brez konkretne podpore 

direktorja Iztoka Kordiša, brez neskončnih dolgih 

pogovorov z gospo Vero Grobelšek, ki je več dni pri nas 

tudi hospitirala, in vseh ostalih učiteljev, s katerimi se 

redno slišimo po telefonu, bi lahko šolo zgolj sanjali. 

Posebna zahvala gre tudi nepogrešljivim tetam iz ozadja: 

Karmen Bezgovšek, Moniki Černe, Alenki Lednik, 

Ireni Logar, Ireni Kogoj in Heleni Rejc - te vsakodnevno 

zasipam s telefonskimi klici in povprašujem še kaj drugega 

kot, kakšno je vreme v Ljubljani. Hvala vam! 


O E M a r i b o r 

Jezik v ustih (esej) 

Esej opisuje moj pogled na svet. Na svet jezika, 

kulturo jezika, zgodovino jezika in tudi na slovnico 

jezika. Upam, da vam bo všeč. 

Njam, zrezek in ta okus. Kaj, kaj ne okušamo hrane z jezikom? 

No, prav, bom pa pisal o tem drugem jeziku, ki je sicer dokaj 

nadležen. Res je, da nas povezuje, gladi in vzpodbuja nesporazume. 

Ima pa tudi narečja in zgodovino. Konec koncev pa le ni 

tako slab, a ne? Teorija in slovnica jezika nista ravno priljubljeni 

temi med mulci, kot smo mi. Še sreča, da jezik niso samo šolski 

predmeti, slovnica in teorija. Jezik je toliko zanimiv, kot si ga 

narediš sam. Sam do nedavnega nisem maral jezika. Ampak v 

meni je nekaj preskočilo, ko sem se prisilil in prebral, po mojem 

mnenju, nekaj dolgočasnih knjig domačih pisateljev. Naučil sem 

spoznavati človeka skozi njegova dela in najti najzanimivejšo 

stvar in se nanjo osredotočiti tudi v manj privlačnih vsebinah. 

Zdaj prav rad prebiram pesmi svojih najljubših domačih pesnikov. 

Moj pogled na jezik se ves čas spreminja. Seveda jezik ni 

samo literatura, je tudi vsakodnevno komunikacijsko sredstvo, 

ki ga uporabljamo povsod. Čeprav smo majhna država, imamo 

bogato zgodovino svojega jezika in svoj jezik nasploh. Na to sem 

zelo ponosen. Če samo pomislimo, da v bistvu na svetu samo 

okoli dva milijona ljudi, od vseh teh milijard prebivalcev, govori 

slovensko, se lahko počutimo ponosnega na svoj jezik. Zelo pomembno 

pa je tudi, da se naučimo ali vsaj slišimo jezike drugih 

ljudi na planetu. Kaj veš, kdaj te lahko prav jezik reši iz zagate? 

Mene je že. Velikokrat. 

Srčna roža 

Nekoč, nekje, kjer so bili ljudje navezani na rože, je 

stal velik grad. V gradu sta živela kralj in kraljica, ki 

sta imela prelepo hčer Jutranjo. V tej deželi so bili 

vsi navezani na svojo rožo. Jutranjina roža je bila nežna in bela 

cvetka, ki se je zjutraj prva odprla. 

V tej deželi pa je bival mladenič Trdoglav. Bil je iz revne družine, 

vendar pa hrabre in svojeglave sorte. Roža Trdoglava je bila visoka 

in modra, podobna vrtnici, le da je imela namesto trnjev po steblu 

luske. Če si v deželi hotel koga ubiti, si moral prvo izkoreniniti 

vse rože, ki so bile povezane z lastnikom. Vsak človek je imel svojo 

vrsto rože. Rožo je vsak dobil že ob rojstvu. Lahko si svojo srčno 

rožo posadil tam, kjer si hotel, lahko si jo celo razmnožil. Če si imel 

posajene svoje rože na več različnih krajih, te je bilo težje ubiti. V 

tej deželi sta bili dve kraljestvi, ki sta hoteli vladati: kraljestvo Jutra 

in kraljestvo Tesnobe. Kraljestvo Jutra bi deželi prineslo boljšo 

prihodnost, medtem ko bi kraljestvo Tesnobe deželo pripeljalo v 

vojne, lakoto in smrt. 

Čas je tekel in kraljestvo Tesnobe se je odločilo, da bo napadlo 

kraljestvo Jutra. Vojska se je oborožila in pripravila za napad. Takrat 

pa je Trdoglav, ki je bil velik pripadnik kraljestva Jutra, saj 

je bil zagledan v princeso Jutranjo, videl, da bo kraljestvo Jutra 

padlo, če ne ukrepa. Bil je prereven, da bi si kupil meč in oklep, 

zato je moral uporabiti glavo. Pritihotapil se je v grad Tesnobe, 

kjer sta kralj in kraljica gledala na svojo črno vojsko. Nadel si je 

pregrinjalo, ki ga je prinesel s seboj, pritihotapil se je kralju in 

kraljici Tesnobe za hrbet in ju tako prestrašil, da sta skočila skozi 

okno in ob pristanku pomendrala svoje srčne rože pred gradom. 

Tako sta se sama ubila. 

Ob tistega dne dalje na gradu Jutra, poleg bele cvetke, na dvorišču 

in oknih cveti tudi visoka modra roža z luskami. 

Gabriel Kovačič, učenec WŠ Maribor 


N o v e i n i c i a t i v e 

Darja Brecelj Ipavec 

Otroci vejo, da je 

svet dober 

Tri glavne značilnosti waldorfske 

predšolske vzgoje 

Še danes se živo spomnim trenutka, ko sem še kot 

majhna sedemletna frklja nekega sončnega dne 

plezala po stopnicah pred hišo in se igrala. Bil 

je zadnji dan pred prvim šolskim dnevom. Vsi okrog mene 

so odštevali. Na vrhu stopnic pred vrati je sedela nona in 

mi rekla: 'Zdaj se igraj in uživaj, potem boš morala v šolo!' 

Trenutek je obstal, zdelo se mi je, da gre nekaj h koncu. 

Okrog in okrog sebe sem čutila, da me obdaja nekaj tako 

lepega in dragocenega, da je treba to 'nekaj lepega' čuvati. 

Nekoč je veljalo 7 let, danes samo še 6. Šest let otroštva, 

brezskrbnosti, igranja brez meja, šest let miline 

v zavetju staršev, none in nonota, prijateljev iz ulice, 

skrivanje po vrtu do večera, večerja, kopanje in spat. 

Vsak dan isto in vsak dan - sreča. Vemo, da se tudi 

teh 6 let kraljestva brezskrbnosti še krči: otroci se že 

'učijo', 'štejejo', 'sami nastopajo pred starši', in na pamet 

ponavljajo pravljico, ki jo bodo pripovedovali potem 

odraslim! 

Igra brez meja 

V otroku je želja, če ne celo nuja po tem, da se igra. 

Otrok je kot struga in igra je voda, ki teče naprej in išče 

pot preko vseh ovir. Ko se igra, v otroku vznike občutek 

sreče – brez želje, da bi rad kaj imel ali kaj dosegel. Je 

že vse tam! Ko se otrok igra, se njegov notranji svet 

začne povezovati z zunanjim. Spoznava kvalitete tega 

sveta in se izraža že kot individuum, išče stike, sklepa 

kompromise ... lahko bi naštevali! Po raziskavah 

avstralskega projekta The Play Project bi moral otrok 

imeti čas za prosto, samoiniciativno igrati vsaj eno uro 

in pol v notranjih prostorih in vsaj eno uro zunaj. Prosta 

igra je v dnevnem ritmu waldorfskih vrtcev izjemno 

pomembna, igrače so izdelane iz naravnih materialov, 

ročno in namenoma niso dokončane (kos lesa, blago iz 

svile, lesena palica). 

Ti si moj vzor, vredno te je posnemati 

Starši dobro vemo, da so otroci kot naša mala ogledalca. 

Vse se zrcali v njih: ton in barva naših besed, 

način, kako odložimo kozarec na mizo, naša nežnost 

in vztrajnost, ko gre vse narobe. Tudi vzgojitelj v vrtcu 

se tega globoko v sebi zaveda, zato vse, kar dela, dela 

tako, da ga je vredno posnemati. 

Če smo vse to dali otroku pred vstopom v šolo, smo 

mu zavezali najboljšo culico za na pot. Iz nje bo jedel, 

ko bo hudo in tudi ko bo uspeval in se veselil življenja. 

Slike so objavljene z dovoljenjem waldorfskega vrtca 

Kresnica iz Bukovice. 

Waldofska pedagogika, ki jo je začel razvijati Rudolf 

Steiner, je v svojih temeljih vzniknila iz velike ljubezni 

in globokega spoštovanja do otroka in njegovega otroštva. 

Razvojna psihologija, ki jo je natančno predstavil 

v svoji knjigi Študij človeka, gre seveda naprej vse do 

zrelih let, temelji pa se vendarle postavijo prav v ranemu 

otroštvu: 'V kalčku rastline je začetek življenja.' 

Naš sodelavec in predavatelj z Norveške Godi Keller mi 

je po dolgoletnem delu s socialno ogroženimi zadnjič 

dejal: 'Spoznal sem, da se v prvih letih otroštva lahko 

naredi vse.' Vprašali bi me: 'In kaj je to vse, kar otroku 

lahko damo ravno v tem krhkem in kratkem obdobju?' 

Vsak dan isto – vsak dan sreča 

Otroku je prijetno, če ve, kaj ga čaka. Danes je petek. 

Zjutraj vstane, se obleče, gre v vrtec, pri vratih ga že 

čakajo prijatelji. V igralnici je čas za prosto igro, nato 

vzgojiteljica začne mesiti testo. Vsak petek pečemo 

kruh. Otrok si oddahne, ker mu ni treba skrbeti, kje 

bo, kdo bo z njim, kaj se bo dogajalo. Ve, da bo mesil 

testo, pekel hlebčke. In si reče: Aha, danes je petek! 

Otrok čuti, da ne vodi niti ne usmerja sam toka dnevnega 

življenja. Odrasli ga vodimo. Vodimo ga premišljeno 

in v ritmu ponavljanja. V ponedeljek slikamo, v 

torek oblikujemo iz voska, v sredo je rajanje, v četrtek 

risanje z voščenimi bloki, v petek pečemo kruh. Lepo 

je, če čutimo, da življenje mirno teče. 

Informativni vpis v waldorfski vrtec Zlata ptica 

že poteka, prijave zbiramo na: 

waldorfajdovscina@gmail.com 

Glavna predstavitev vrtca je bila v začetku junija. 

www.waldorf-ajd-go.blogspot.com 


D o g o d k i 

Konferencija 

ŠKOLA ZA SUTRA – 

OD MOZGA DO UMA 

Umijeće podučavanja ili 

podučavanje kao umjetnost 

na kojoj će sudjelovati svjetski poznata imena iz 

područja neuroznanosti i pedagogije 

20.- 21. Rujan 2013, Velika dvorana FER-a, Zagreb, 

pod visokim pokroviteljstvom 

predsjednika Republike Hrvatske 

prof.dr.sc. Ive Josipovića 

Posebna gošća predavačica 

Barunica Susan Greenfield 

Barunica Susan Greenfield sa sveučilišta u Oxfordu, jedna 

je od najpoznatijih europskih neuroznanstvenica, redovna 

profesorica na Odsjeku za farmakologiju Sveučilišta u Oxfordu 

i vodeća istraživačica na području istraživanja fizičke 

osnove svjesnosti i Alzheimerove te Parkinsonove bolesti. 

Barunica Greenfield je bivša ravnateljica britanskog Kraljevskog 

instituta i pobornica demokratizacije neurologije. Drži 

predavanja i vodi javne emisije diljem Velike Britanije i SAD-a. 

Gostuje kao predavačica na brojnim svjetskim sveučilištima, 

a medijima je zanimljiva zbog svog nekonvencionalnog i zanimljivog 

pristupa znanstvenim činjenicama i istraživanjima 

koje koristi u svrhu promoviranja smislenijeg i kvalitetnijeg 

načina života. Autorica je nekoliko svjetskih uspješnica, 

uključujući „ Ljudi sutrašnjice: Kako 21. stoljeće mijenja naš 

način razmišljanja“, a njezina knjiga Priča o mozgu prevedena 

je na hrvatski jezik. Dobitnica je brojnih prestižnih svjetskih 

priznanja i nagrada. 

Ciljevi konferencije 

- upoznati našu pedagošku i znanstvenu javnost s ovom 

iznimnom znanstvenicom i njenim doprinosom na planu 

istraživanja mozga i ranih pedagoških utjecaja na razvoj i rad 

mozga; 

- potaknuti dijalog o budućnosti obrazovanja otvarajući 

pitanja o važnosti kreativnog izražavanja i njegovanja temeljnih 

ljudskih vrijednosti nužnih za formiranje zdrave osobnosti 

i stabilnog identiteta; 

Ostali predavači 

David Brierley, izvanredni profesor na Fakultetu Rudolf 

Steiner u Oslu; gost predavač na brojnim europskim sveučilištima; 

autor šest knjiga na temu fleksibilnih i kreativnih 

metoda u školama; savjetnik na uvođenju kreativnih metoda 

u škole i fakultete u Santanderu, Španjolska (Zaklada Botin); 

pedagoški voditelj neformalnih studija za učitelje i odgajatelje 

u Zagrebu i Ljubljani; voditelj projekta Inovacije u 

obrazovanju pri Ministarstvu za obrazovanje, kulturu i sport 

Republike Slovenije. 

Ann Mangen, izvanredna profesorica na Sveučilištu u Stavangeru, 

Norveška; autorica i predavačica s istraživačkim 

interesom za kognitivnu i edukacijsku neuroznanost, otjelovljenu 

kogniciju te utjecaj digitalnih tehnologija na čitanje i 

pisanje kao i na rad i razvoj mozga u cjelini. 

Slavica Bašić, redovna profesorica na Sveučilištu u Zadru, 

predaje i objavljuje radove o teorijskim pitanjima znanosti o 

odgoju, teoriji kurikuluma i reformnopedagoškim koncepcijama 

(Waldorf i Montessori). Posebno angažirana u pedagoškom 

obrazovanju i usavršavanju odgojitelja i učitelja. 

Tobias Richter, predavač na Centru za kulturu i pedagogiju 

u Beču te na studijima za obrazovanje waldorfskih pedagoga 

u Austriji, Njemačkoj i Hrvatskoj. Autor nekoliko knjiga 

na temu umjetnosti podučavanja, uloge umjetnosti u stjecanju 

učiteljskih kompetencija i waldorfskog kurikuluma. 

Mary Barratt-Due, docentica na Fakultetu Rudolf Steiner 

u Oslu, glazbena pedagoginja, euritmistica i zdravstvena 

euritmistica s 25-godišnjim iskustvom podučavanja glazbe 

(klavir i zborno pjevanje). 

Organizator konferencije 

Konferenciju organizira Institut za waldorfsku pedagogiju 

IWP – Škola za sutra u suradnji s Agencijom za odgoj i 

obrazovanje. 

Institut za waldorfsku pedagogiju - IWP je neprofitna udruga 

koja između ostalog provodi trogodišnji neformalni dopunski 

studij u Zagrebu čijim se programom nastoji potaknuti 

buduće generacije na divergentno, kreativno razmišljanje 

uvođenjem metodologije usklađene s potrebama našeg 

doba, kao i razvijanjem osobina ljudskosti, nužnih za naše 

sve razlomljenije društvo. Sličan studij postoji i u Ljubljani. 

Učesnici konferencije 

Nastavnici, odgajatelji, pedagozi, znanstvenici iz Hrvatske 

i drugih zemalja (Slovenije, BiH, Srbije, Makedonije, Italije, 

Austrije, Mađarske, Njemačke, Norveške itd.); visoki gosti 

iz bosanskohercegovačkog i slovenskog ministarstva 

obrazovanja. 

Sva predavanja simultano će se prevoditi s engleskog na 

hrvatski, odnosno, s hrvatskog na engleski jezik. 

22 


D o g o d k i 

Program konferencije: 

Petak 20. rujan 2013 

15.00 -15.30 Otvaranje, pozdravni govori 

15.30 - 15.45 Pjevanje s Marry Baratt-Due 

15.45 - 16.30 Predavanje - Slavica Bašić 

16.30 -16.45 Pauza / zakuska 

16.45 - 17.30 Intervju s barunicom Susan Greenfield 

17.30 - 17.45 Pedagoški intermezzo - David Brierley 

17.45 -18.15 Intervju s Ann Mangen 

18.15.- 18.45 Večera 

18.45 – 20.00 Pripovijedanje (Jasna Held), kratak 

koncert, pjevanje s Marry Baratt-Due 

Subota 21. rujan 2013 


9.15 - 10.40 Predavanje : Susan Greenfield 

10.40 - 11.00 Pauza /zakuska 

11.00 - 11.15 Pedagoški intermezzo - David Brierley 

11.15 - 12.40 Predavanje: Ann Mangen 

12.40 - 14.00 Ručak 

14.00 – 16.00 Panel diskusija 


16.15 - 16.30 Pauza/zakuska 

16.30 - 17.15 Predavanje: Tobias Richter 

17.15 - 18.20 Završna riječ David Brierly i 

zatvaranje konferencije 


O konferenciji 

Zadaća obrazovanja, odgoja i socijalizacije jest transformirati 

naš mozak u um, svijest, osobnost. Privilegij učiteljskog 

zvanja je imati vitalnu ulogu u oblikovanju svijesti važne za 

budućnost svijeta. 

Krajnji cilj obrazovanja jest omogućiti pojedincima da postanu 

kreatori svog razvoja i obrazovanja nakon što završe 

obvezno školovanje. Pripremiti mlade za budućnost zagonetka 

je obrazovanja. Više ne možemo predvidjeti kako će 

naše tehnološko društvo izgledati u skoroj budućnosti. Naša 

će djeca zarađivati za život svojom kreativnošću, ingenioznošću 

i imaginacijom. Uspjeh društva mjerit će se po stupnju 

optimizma, entuzijazma i blagostanja njegovih građana. Stoga, 

da bismo se mogli suočiti s izazovima i mogućnostima 

koje nas očekuju u budućnosti, moramo usvojiti novu paradigmu 

ljudskih sposobnosti. 

Vitalnu ulogu u tom procesu ima umjetnost. Dvije su kategorije 

umjetnosti. Postoji umjetnost kao zabava, stvorena takvom 

kakva jest da bi služila samo jednom osjećaju koji se ne 

pretače u svakodnevicu, već ima cilj uveseljavati ili zabavljati. 

Zatim postoji 'magična' umjetnost koja pobuđuje osjećaje 

koji se mogu integrirati i pretočiti u praktične, svakodnevne 

aktivnosti. Kad društvo cijeni taj vid umjetnosti, ono teži izvrsnosti 

koja obitava u srcu, umu i volji. Cilj je Konferencije 

nadahnuti ljude da rade u tom smjeru. 

Više na www.braintomind.com 

VPIS V PRVI LETNIK 

IZOBRAŽEVANJA ZA WALDORFSKE 

UČITELJE ALI VZGOJITELJE 

V šolskem letu 2013/14 bomo pričeli z novim ciklusom 

triletnega študija za waldorfske vzgojitelje in 

učitelje. Predavanja potekajo v obliki vikend seminarjev 

enkrat do dvakrat mesečno na Waldorfski šoli Ljubljana. 

Če se želite vpisati ali če želite informacije o študiju, 

pogojih, ceni in začetku predavanj, pišite na elektronski 

naslov 

marjeta.privsekstoka@waldorf.si. 


D o g o d k i 

Štiriletni študij 

evritmije 

Društvo za promocijo in razvoj evritmije Stoimena 

v sodelovanju z Waldorfsko šolo Ljubljana 

organizira štiriletni študij evritmije v letu 2013. 

Če iščete dejavnost, ki v sebi združuje duhovno in fizično 

razsežnost, ki vključuje gib, glasbo, poezijo, dramsko 

umetnost in zajema možnost umetniškega, pedagoškega 

in terapevtskega delovanja, lahko v študiju evritmije najdete 

odgovor za svoja stremljenja. 

Evritmijsko umetnost je razvil dr. Rudolf Steiner (1861– 

1925) v sodelovanju z umetniki giba, igralci in recitatorji, 

slikarji, pedagogi, znanstveniki ter zdravniki. To je nova 

oblika umetnosti, ki je danes razširjena po vsem svetu. 

Naš štiriletni študij ponuja pot lastnega odkrivanja 

in razvijanja sposobnosti, ki so osnova za evritmijsko 

umetniško delovanje in vodenje umetniških aktivnosti 

(tečajev, delavnic, seminarjev). Podiplomska izobrazba 

študente usposobi za izvajanje evritmije v pedagoških inštitucijah 

(vrtcih, osnovnih in srednjih šolah), poslovnih 

organizacijah ali zdravstvenih ustanovah. 

Društvo Stoimena organizira študij evritmije v sodelovanju 

in po načrtu ter programu eminentne izobraževalne 

ustanove za evritmijsko umetnost Euryhtmeum 

iz Stuttgarta v Nemčiji. 

Študenti, ki uspešno zaključijo študij, pridobijo diplomo 

evritmije s strani Sekcije za evritmijo, govor in 

glasbo iz Dornacha, Švica. 

Poleg glasovne in tonske evritmije obsega študij bodisi 

redno bodisi občasno ukvarjanje z naslednjimi 

pomožnimi predmeti: umetniško oblikovanje govora/ 

dramska umetnost; zborovsko petje; teorija glasbe; 

književnost; anatomija in fiziologija; osnove antropozofije; 

opazovanje rastlinbothmer gimnastika; slikanje, 

risanje in modeliranje 

Vpisni pogoji 

Za vpis na štiriletni študij evritmije je potrebno opraviti 

uvodni tečaj evritmije in predložiti dokaze o pridobljeni 

izobrazbi, prošnjo za vpis, življenjepis ter dve 

fotografiji na naslov: 

Društvo Stoimena (Medvedgradska 18, Zagreb). 

Za vsa dodatna vprašanja in informacije smo vam na voljo 

na spodnjem elektronskem naslovu oziroma telefonski 

številki: info@euritmija.org, +385 (0)1/46 67 075 

www.euritmija.org 

POLETNI TABOR SUŠICA 

Vabimo vas, da se nam pridružite na taboru, kjer se bomo 

v počitniških dneh družili v zanimivih početjih: 

- RAZISKOVALI bomo gozd, potoke, reko in jame, 

- ZGRADILI SI BOMO HIŠICO - zavetišče iz naravnih 

materialov, 

- IGRALI se bomo STARE PASTIRSKE IN DRUGE IGRE na 

travniku in v gozdu, 

- obiskala nas bosta SREDNJEVEŠKA VITEZA in nas naučila 

vihteti meč, 

- potem, ko bomo izdelali vsak svoj lok in puščice pa 

nas bo LOKOSTRELEC popeljal v svet mirne roke in 

ostrega očesa, 

- POSLUŠALI bomo ZGODBE ZVEZDNEGA NEBA in videli, 

od kod nas opazujejo Perzej, Kasiopeja in Andromeda. 

Program, ki ga že deseto leto oblikujemo pedagogi z bogatimi 

izkušnjami in znanjem waldorfske pedagogike, bo 

otrokom omogočil učenje v situacijah, ki so v sodobnem 

času vse bolj redke in hkrati nujne za otrokov zdrav razvoj. 

Tabor bo na Stari Sušici v dveh terminih: 

1. termin: 8. 7. - 13. 7. 2013 

2. termin: 19. 8. - 24. 8. 2013 

Cena za udeležbo je 240 EUR. 

Sestre in bratje imajo 10% popusta. 

Prijave sprejemamo do zapolnitve mest (13). Plačate lahko 

celoten znesek ob prijavi ali v dveh obrokih: polovico 

zneska ob prijavi in drugo polovico po položnici do 30. 

jun. 2013 oz. do 10. avg. Znesek lahko nakažete na TRR: 

SI56 0228 6025 7182 718, s pripisom Za poletni tabor 1 ali 

2 in imenom otroka. V primeru odpovedi zaračunamo 40 

EUR stroškov. 

Prijave in informacije: 

Hedvika Turk, 031 272 054, hedi.turk@gmail.com

Waldorfske novice - Poletje 2013

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template ?