Waldorfske novice - Poletje 2013

wsljubljana

Letnik IX, številka 2
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

poletje 2013, zaporedna št. 78

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić, Simona Pajk, Hariom Jobstl

Sodelavci:

Boštjan Štrajhar, Josipa Žižič Hozjan,

Jana Dagarin, Jernea in Robert Brezobnik,

Darja Brecelj Ipavec, Manca Biber Večerin

Fotografije:

Damjan Brajnik, dijaki 3. letnika,

starši 2.a, Arhiv WŠL, Arhiv OE Celje

Naslovnica:

Eva Marina Maletin

Uvodnik 3

Vzgoja otroka 4

Zakaj potrebujejo otroci pravljice 4

Izobraževanje, ki povzroči pregorelost 5

Od vzgoje do samovzgoje 8

Organizacija waldorfske šole 9

Utrinki 13

Zgodba iz šolskih klopi 13

Beli bratec 14

Utrinek iz razrednega izleta 2.a 14

Dunaj, Budimpešta in Bratislava 15

Učna njiva 18

OE Savinja 19

Waldorfska šola Celje spreminja ime 19

OE Maribor 20

Jezik v ustih (esej) 20

Srčna roža 20

Nove iniciative 21

Otroci vejo, da je svet dober 21

Dogodki 22

Škola za sutra – od mozga do uma 22

Vpis v prvi letnik izobraževanja 23

Poletni tabor Sušica 24

Štiriletni študij evritmije 24

Lektoriranje:

Klemen Lah

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

2 Waldorfske novice poletje 2013

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport


U v o d n i k

Wau leto

Iztok Kordiš

Pravijo, da se hvaliti ni dobro, ker se potem lahko stvar kar hitro obrne. Tu sem

kar vraževeren in vsakokrat zraven še potrkam po lesu. In zadnje čase kar naprej

trkam. In bom, za vsak slučaj, tudi zdaj, kar vnaprej. Ampak res se nam zadnje

čase dogajajo same čudovite stvari, še dobro ne prebaviš ene, že se zgodi (jo ustvarimo)

druga. In vsakokrat, ko se kaj takega zgodi, me obide velika hvaležnost do

vseh, ki smo del tega, do vseh, ki vsak po svoje, v svoji različnosti sodelujemo pri

ustvarjanju zgodbe, ki se imenuje waldorfska šola in je še mnogo več kot šola, je

način življenja, način življenja skupnosti in to ne le šolske. Res smo lahko ponosni

na to, kar ustvarjamo, delamo, živimo. Greš na predstavitev projektov-neverjetno,

mesečni praznik-izjemno, nastopi glasbene šole-vrhunsko, ... in potem za konec

kot pika na i - zaključna igra četrtega letnika, kot slika vsega dogajanja na šoli,

kot slika kakšno naj bi življenje v družbi bilo. Velik oder, množica različnih, a med

seboj zelo povezanih ljudi, kjer lahko gledaš kvalitete posameznikov, hkrati pa ves

čas čutiš skupnost. V tem razredu je vedno vel duh skupnosti, ki ''gleda v svet'' in

zato je bila njim igra pisana na kožo. Gašper je res fenomen, ki je to znal prečitati in

vsakega med nami ganil in premaknil, in prepričan sem, da če bi bilo pet predstav,

bi bila dvorana petkrat polna.

Wau in to smo mi, vse to lahko naredimo in delamo in to sredi sveta, kjer nas vsakodnevno

zasipajo s težavami in krizami,… Lahko je drugače in je drugače. Danes

je svet idej, idealov in popolnosti tako močan, tako prevladuje, da je postal nezavedna

droga, svet, kjer moramo nekaj biti, nekaj postati. Stremenje k nečemu je

danes ''must''. Seveda moramo imeti cilje, želje, pot, ampak enostavno je razlika ali

imaš v glavi le cilj, ali pa si pripravljen na drobne stopinje stopati vsak dan. Združiti

cilj in te drobne korake, ki so velikokrat daleč proč od popolnosti, od ideala. Biti

toliko zdrav, močan in stabilen, da zmoreš iti naprej in pri tem videti ne le sebe,

ampak tudi sočloveka.

Nelson Mandela je pred leti rekel, da tisto kar zavira razcvet sveta ni strah pred

našo nesposobnostjo, ampak strah pred našo neizmerno sposobnostjo. Ne bojmo

se je.

Tradicionalna

Waldorfska triglavska transverzala

4. do 8. september 2013

Poleg teka za glavo roke in srce od Murske sobote do Gorice, ki

bo konec avgusta, bomo letos spet izvedli tudi pohod iz Ljubljane

na Triglav. Začeli bomo v sredo 4.9. izpred šole in predvidoma

končali v nedeljo 8.9.

Prijave lahko oddaste v tajništvu šole ge. Karmen Bezgovšek.

Waldorfske novice, poletje 2013 3


V z g o j a o t r o k a

Gerald Huther

Zakaj potrebujejo

otroci pravljice

Nevrobiološki razlogi za

pripovedovanje pravljic

Predstavljajte si, da bi imeli čarobni napoj,

ki bi otroke pripravil do tega, da bi mirno

sedeli in poslušali; to bi hkrati spodbudilo

njihovo domišljijo in razširilo besedni zaklad ter s tem še

dodatno razvilo zmožnost vživljanjav življenje drugega

in sočustvovanja, kar tudi okrepi otrokovo zaupanje in

mu omogoči, da pogumno in samozavestno pogleda v

prihodnost. Takšen čarobni napoj dejansko obstaja: to so

pravljice, ki jih pripovedujemo ali beremo našim otrokom.

Pouk pripovedovanja zgodb je najvišja oblika poučevanja.

Otroci (in tudi odrasli) se najlažje učijo, če jim pride

nekaj nekako 'pod kožo', če so torej aktivirani emocionalni

centri v možganih in se oblikuje ter sprosti več

kurirjev, ki pospešujejo nastajanje povezav med živčnimi

celicami. Ena možnost za doseganje takšne, za

učenje tako optimalno odprte situacije, je igra, v kateri

otroci odkrivajo sebe in svet. Naslednja, v kateri izvedo

nekaj o svetu in življenju, je pripovedovanje zgodb.

To najbolje deluje, če pravljico prebere ali pripoveduje

nekdo, ki mu otrok zaupa in ki mu je blizu. Da ustvarimo

pravi 'naval' razburjenja (tj. da se čustveni centri

v možganih vnamejo, vendar ne preveč, da ne 'sprožijo

alarma', ker je otrok pripeljan v stanje strahu in groze),

je pomembno vzdušje. Prižgemo lahko svečo in čas za

zgodbo spremenimo v pravi obred. To otrokom pomaga,

da se umirijo in se zberejo. Le na ta način lahko zgradijo

in stabilizirajo kompleksne stimulacijske vzorce v

svojih možganih. Pomembno je, kako pravljico povemo

ali preberemo. Otrok mora opaziti, da je tudi pripovedovalec

sam navdušen ali ganjen, osupel ali pretresen.

Emocionalne iskre se lahko prenašajo le, če otroka ves

čas gledamo in se izrazi odgovarjajoče čustvo.

Ta tesen stik z otrokom in povratna informacija, da je

čustveno ves čas 'vpleten', dosežemo bolje, če pravljico,

namesto da bi jo brali, pripovedujemo. Kasetofoni in

video posnetki so za to popolnoma neustrezni, ker se

ti pripomočki preprosto ne morejo prilagoditi odzivom

in vzklikom otroka. Pustijo ga samega s svojimi čustvi.

Čudežni napoj torej ni pravljica kot taka, ampak čustvena

povezava z vsebino in ljudmi v pravljici, s katerimi

si otrok med poslušanjem, ob zanosni podpori

pripovedovalca ali bralca, dovoli biti povezan.

Toda to še ni vse, saj se nekaj zgodi tudi v možganih

človeka, ki otrokom pravljico pripoveduje ali bere. Prebudijo

se stari spomini; ne le spomini glede vsebine

zgodbe, ampak predvsem vsi spomini na to, kako je

bilo, ko so kot otroku njemu pripovedovali to pravljico.

Takrat zaživi vzdušje tistega časa, prijeten občutek intenzivnega

sožitja z njemu drago osebo. Vse te stvari se

iz bogastva izkušenj zgodnjega otroštva jasno pokažejo

na površju. Ker stare pravljice na splošno prebudijo

takšne lepe, zgodnje lepe spomine, dajejo na nek skrivnosten

način moč tudi nam odraslim. Notranji nemir,

skrbi in strahovi izginejo. So torej balzam tudi za duše

odraslih.

Vendar tudi to še ni vse. Pravljice ne le prenašajo

zgodbe, ampak tudi z njimi povezane prispodobe – sporočila,

ki jih imajo v sebi, o odraslih v določeni družini,

rodu, skupnosti in navsezadnje določene kulturne

sredine, v kateri otrok raste. Na ta način ustvarjajo

skupno bazo domačih in znanih stvari, védenja, ki so

ga člani skupnosti odkrili in ga razširili med svojimi

člani. Pomagajo torej kreirati identiteto in na ta način

okrepijo povezanost skupnosti. Z drugimi besedami –

zagotovijo enotnost kulturne skupnosti.

Kot so raziskovalci možganov z novimi metodami zaznavanja

procedur predstavljanja nedavno dokazali,

se povezljivost med živčnimi celicami v možganih, ki

predstavljajo vzorce mišljenja, čutenja in delovanja, v

veliko večji meri oblikuje preko lastnih izkušenj, kot

so domnevali. Izkušnje, ki so odločilne za naše lastno

in kolektivno obvladovanje življenja in razvoj odnosov,

se prenašajo iz ene generacije na drugo. Pravljice so

sredstvo za prenašanje pomembnih sporočil o življenju

in navezovanju stikov z drugimi. Odločilno vplivajo na

zmožnosti sobivanja, kreativnost in domišljijski svet

človeštva.

prevod: Marina Nuvak

4 Waldorfske novice poletje 2013


V z g o j a o t r o k a

Annejet Rumke

Izobraževanje,

ki povzroči

pregorelost

Pregorelost je zelo razširjena in moderna bolezen.

Annejet Rumke, psihiatrinja z Nizozemske,

opisuje, kako je vse zgodnejši in pogostejši pojav

simptomov stresa pri odraslih, povezan z načinom, kako

naša kultura obravnava otroke.

Bodisi pri nogometu, glasbi ali pri plesu, geografiji

postaja ob vse večjem pritisku po dosežkih pri vedno

mlajših letih vse manj pomembno veselje, ki ga pri teh

dejavnostih doživljamo. Te dosežke ves čas merimo z

različnimi testi in izpiti. Vsakdo, ki novih normativov

ne dosega, kaj hitro izpade iz skupine ali postanejo

problem, s katerim se ves čas ukvarjajo starši in učitelji.

Zaradi tega imajo mnogi otroci ves čas občutek, da

je z njimi nekaj narobe. Tuhtanje, dvom vase in negativne

misli vodijo v fizične reakcije na stres.

Zaskrbljujoče je, da se simptomi, povezani z izčrpanostjo

in stresom, pojavljajo pri vedno mlajši starosti.

Glede na dejstvo, da se otroci še vedno v vseh pogledih

razvijajo – razvoj možganov, imunskega sistema, navad

in duševnih lastnosti – je toliko bolj pomembno, da zanje

ustvarimo okolje, v katerem se lahko razvijejo biološki

ritmi, življenjske sile, ki izgrajujejo telo in ščitijo

dušo; tako da jim pomagamo, da se razvijajo v ozračju

varnosti.

Why children need fairy tales

Neurobiological arguments for telling

fairy tales

Imagine that there was a magic potion which

gets your child to sit still and listen attentively,

which at the same time gives wings to his or her

imagination and extends vocabulary, which additionally

develops the capacity to put oneself in another person’s

place and share their feelings, which also strengthens

your child’s trust and allows him or her to look into

the future with courage and confidence. Such a magic

potion does, indeed, exist: it is the fairy tales which we

tell or read to our children. Story lessons are the highest

form of teaching.

Do pregorelosti pride po daljšem obdobju. Zato je

očitno, da je potrebno ugotoviti, do katere mere so

ekonomske razmere in družinske okoliščine zadnjih

tridesetih let vplivale na dvig števila otrok z vedenjskimi

motnjami, kot je strah, težave s spanjem, hiperaktivnost,

destruktivno vedenje in učne težave. Način,

kako danes otroke obravnavamo, bi lahko bil povezan

z vedno bolj pogostim in zgodnjim pojavom simptomov

stresa pri odraslih.

Čas za sanjarjenje in umetnost brezdelja

Vedno pogosteje danes za otroke skrbijo odrasli in

imajo manj prostega časa zase kot pred tridesetimi leti.

Ves čas so zaposleni z mnogoterimi organiziranimi dejavnostmi,

kot so športi in klubi kakor tudi televizija in

računalniki.

Kako zelo, je mogoče opaziti že pri otrocih v vrtcu.

Dosti več jih spodbujajo in jim dajo manj časa za to,

da bi zbrali svoje misli, manj imajo domišljije in lastne

pobude za igro kot prejšnje generacije. Izginila je umetnost

dolgočasenja, ki je do določene mere zdrava, ter

Waldorfske novice, poletje 2013 5


zatopljenosti v igro, kajti tudi starši niso več sposobni

prenašati dolgočasenja pri svojih otrocih.

Njihova prva misel je, da so nekaj naredili narobe.

Toda 'dolgočasiti se' pomeni, da nekaj trenutkov ne

vemo, kaj bi s svojim časom in potem najdemo nekaj,

s čimer se zaposlimo na lastno pobudo, iz lastne domišljije

in virom kreativnosti.

Uči nas, kako se obrniti na lastni notranji vir dejavnosti,

kako vključiti domišljijo in voljo, da se sami lotimo

nečesa. Obstajal je dober razlog, zakaj je bil dolgčas

nekaj, kar se je občasno pojavilo predvsem v otroštvu.

Mladostniki so se potem že naučili, kako se smotrno

zaposliti.

Danes se nam ni treba dolgočasiti, otroci lahko gledajo

DVD-je celo na zadnjih sedežih avtomobila in kakor

hitro nekaj trenutkov ne vemo, kaj bi počeli, kako obvladati

tišino ali kaj s sabo, prižgemo glasbo ali televizijo,

se z nekom pogovarjamo po internetu ali igramo

igro na mobitelu. Vedno manj časa sanjarimo in se poglabljamo

v svoj notranji svet.

Toda cena, ki jo plačamo za to pasivno razvedrilo, je

preveč spodbujen živčni sistem in nevarnost, da postajamo

vedno bolj izčrpani, imamo probleme s stresom

– in to v vedno mlajših letih.

Otroci v spreminjajočih se oblikah družine

Če je bil nekoč domači dom mesto miru, kamor si se

lahko zatekel ali se brez omejitev igral z drugimi otroki,

ima večina današnjih otrok dva zaposlena starša. To

pomeni, da se morajo zgodaj naučiti uveljaviti se okolju

zunaj družinskega kroga. Dosti prej kot prejšnje generacije

se morajo naučiti prilagajati pravilom, navadam

in različnim ljudem, ki pazijo nanje. Vedno več otrok

živi v skrpanih družinah, ko se njihovi starši ločijo.

To ustvari dodaten stres tako za starše kot za otroke.

Morajo se preseliti, pogosto v drugo mesto ali državo,

morajo se uveljaviti ter si najti prijatelje v dveh ločenih

okoljih. Nič več ne vedo, kje je njihov pravi dom.

Če hoče nekaj doseči ali nečesa ne narediti, se lahko

otrok obrne na drugega starša ali izigra enega proti

drugemu. Otroke konflikti in prepiri okoli denarja

in pravice do obiskov med ločevanjem obremenjujejo.

Ostanejo v negotovem vmesnem območju, posebno

pri težkih ločitvah, ki jih spremljajo prepiri, pri katerih

vsak od staršev opravlja drugega. Naučijo se, da

so pred vsakim staršem tiho in ne komentirajo, kaj

se dogaja v drugi družini. V zelo zgodnjem obdobju se

morajo čustveno postaviti na svoje noge. To v mladosti

mnogokrat privede do 'razdrobljenosti', kar globoko

vpliva na njihov čut za življenje. Čeprav mnogi dajejo

navidezni občutek, da so se zmožni prilagoditi, jim vse

to vzame veliko vitalne energije, ki potem ni na voljo

za druge razvojne naloge, kot je igra in učenje. Enako

velja za otroke, ki rastejo v dveh kontrastnih kulturah

in so pod stalnim pritiskom, da se prilagajajo vsaki od

njiju.

Občutek varnosti, zadovoljstva in da je vse 'v najlepšem

redu', je bistven osnovni pogoj, da otroci uspevajo.

Takšen občutek spodbuja skladen srčni utrip in fizično

sprostitev, ki jo potrebujejo kot protiutež tej vedno bolj

stresni družbi.

Vedno manj priložnosti imajo, da odvečno energijo

porabijo skozi igro in gibanje, posebno v mestih. Ker

se jih starši bojijo pustiti, da se igrajo na prostem, raje

vidijo, da sedijo pred televizijo ali računalnikom.

Otroci pod stresom – preobremenjeni starši

Pri ženskah, ki so v času nosečnosti pod stresom in

napete, je več možnosti, da bodo rodile otroka, ki veliko

joče in slabo spi. Vendar pa med vsemi kulturnimi

vplivi, starši pod stresom in televizija, niso edini vzrok

zato, da so otroci hiperaktivni, da jim manjka koncentracije,

in da zjutraj ne morejo vstati. Nekateri otroci,

kot na primer tisti, ki imajo motnjo pozornosti ali so hiperaktivni

to nagnjenje, zaradi katerega so bolj živahni

in imajo vedenjske težave, prinesejo s seboj na svet.

Drugi otroci so občutljivi od rojstva. Staršem lahko jokajoč

otrok mnogo let noč za nočjo jemlje spanec. Otroci,

ki trpijo zaradi strahu, tisti z avtističnim nagnjenjem

in tisti s konstitucijo, ki je preveč odprta in občutljiva,

prav tako hitro postanejo hiperaktivni. Popolnoma jih

lahko vržejo iz tira dejavniki, ki na druge otroke sploh

ne vplivajo, ali se nenadoma, brez nekega očitnega

vzroka ujezijo. Starši takih otrok imajo polne roke dela

s podporo in zaščito svojega sina ali hčere in z dajanjem

'navodil' otrokovemu okolju, kako z njim ravnati,

da ves čas ne naleti na odklanjanje. Pogovarjajo se z

učitelji, poskušajo pri materah drugih otrok doseči, da

bi se njihovi otroci lahko pri njih igrali ali da bi dobili

tako zaželeno vabilo na rojstnodnevno zabavo. Toda

večinoma ne morejo preprečiti, da se kljub njihovemu

trudu njihov otrok ne bi spozabil. Jan, ki se je samo

minuto poprej mirno igral v pesku, nenadoma vstane

in gre do drugega otroka ter ga začne z lopato tolči

po glavi. Oče mora eno uro po začetku rojstnodnevne

6 Waldorfske novice poletje 2013


zabave odpeljati Mario, ki je vsa v solzah, potem ko so

vsi skupaj gledali napet DVD. Rashidova starša morata

vedno znova prihajati v šolo, ker se je grdo vedel in ni

poslušal. Kevinovi sosedje povedo socialni službi, da ga

starša zlorabljata, ker ga slišijo vsak večer vreščati. Pri

takem obnašanju si starši, sosedje, prijatelji in starši

drugih otrok najprej mislijo, da je za otrokove težave

kriva napačna vzgoja.

Bodisi da jim to povedo v obraz, ali govorijo za hrbtom,

imajo starši takih otrok vedno občutek krivde in

čutijo neizrečeno sodbo, da so za to krivi le oni. Morda

bi morali biti preprosto bolj strogi ali pa, nasprotno,

bolj sočutni; svojega otroka bi morali bolje zaščititi,

morali bi mu že enkrat pustiti, da sam poskrbi zase,

morali bi …

Ob upoštevanju vsega tega je jasno, da so ti starši pod

hudim pritiskom. Videla sem mnoge starše takih otrok,

kako so zdrsnili v pregorelost; ne ker bi bila posebno

stresna njihova služba, ampak predvsem zato, ker so

imeli tako malo razvedrila zunaj družine in so jih otrokove

težave povsem preplavile.

dolgočasenje kot pa neprestan aktiven napor. Pustimo

otroke pri miru, da se spet lahko razmahneta kreativnost

in domišljija.

V družini je zdrava navada, da ne delamo mnogo stvari

hkrati. Obroki bi morali potekati brez telefonskih

klicev, televizije ali časopisa. Vsem dobro dene dan,

ko nihče nima nikakršnih obveznosti. Živimo tukaj in

zdaj, dovolj prostora je za spontane načrte ali preprosto

za mir in tišino. Vsaka oseba ima svoje opozorilne

znake, da je stres premočan. Odrasli se moramo naučiti

spoštovati lastne omejitve in omejitve naših otrok

in sami živeti življenje, kjer je dovolj prostora za mir in

brezdelje v najboljšem pomenu besede. Kajti k aktivnemu

življenju pripadata tišina in razmislek tako kot

izdih vdihu in spanje budnemu stanju.

O avtorici: Annejet Rumke je zdravnica v Amsterdamu.

Dela v otroški in odrasli psihiatriji in je usposobljena terapevtka

za družine in pare ter terapevtka za dialog.

Kako se izogniti prekomernemu stresu?

Da bi zmogli otroci zdravo prenašati stres, je pomembno,

da jih ves čas ne zaposlujemo ali se z njimi ukvarjamo.

Kajti življenjske sile se uspešno razvijajo le skozi

mir in ritem. Otroci staršev, ki so ves čas pod stresom,

tisti, ki so sami pod stresom, ker morajo ves čas z ene

aktivnosti na drugo, iz šole na šport, v glasbeno šolo,

potem pa k prijatelju ali babici, se ne morejo umiriti.

Ne smemo jih ves čas nekam voziti in od njih pričakovati

dosežke. Ni potrebno, da so najboljši v zboru, pri

violini ali na nogometu, ampak jim moramo dovoliti,

da pri teh dejavnostih preprosto uživajo, se zabavajo.

Prav tako ni potrebno, da se ves čas učijo, so pozorni,

opazujejo, da o nečem razmišljajo ali da razumejo,

zakaj nekaj počno. Za psihološki razvoj in za notranji

vir življenja je dosti bolj pomembno sanjarjenje, in

Burnout education

Burnout is a widespread modern disease. Annejet Rümke, a psychiatrist in the Netherlands, shows how the

increasingly early and frequent appearance of stress symptoms in adults is closely connected with the way

in which our culture treats children.

Be it football or music, dance or geography – the joy we experience in these activities becomes less and less important

with ever greater pressure to achieve at an ever younger age. Such achievement is constantly measured with

various tests and examinations. Anyone who does not meet to the norm rapidly falls out of the group or becomes a

constant source of worry for parents and teachers. As a result many children are subject to the constant experience

that something is wrong with them. Brooding, self-doubt and negative thoughts lead to physical stress reactions.

There is a worrying trend that symptoms associated with exhaustion and stress are appearing at an ever younger

age. In view of the fact that children are still developing in every respect – brain development, immune system, habits

and soul qualities – it is all the more important to create an environment for them in which biological rhythms,

the life forces which build up the body and support the soul, can develop, helping them to unfold in an atmosphere

of security.

Waldorfske novice, poletje 2013 7


V z g o j a o t r o k a

mag. Boštjan Štrajhar

Od vzgoje do

samovzgoje

Slovenci smo možnost izbire osnovne šole dobili

z osamosvojitvijo. Poleg javnih šol, ki ponujajo

bolj ali manj isti program, lahko danes starši

izbirajo še med waldorfsko, montessori, katoliško šolo in

šolanjem na domu. Pedagoška načela med naštetimi šolami

so zelo velika, laiki pa največkrat waldorfsko pedagogiko

zmotno povezujejo s cerkvijo oziroma s pedagogiko Marije

Montessori. Če je v Ljubljani po dvajsetih letih obstoja

waldorfske šole njena pedagogika pustila jasen pečat v

javnem in strokovnem prostoru, pa je njena pot v Celju

oziroma Savinjski dolini na začetku.

Pomembna komponenta waldorfske pedagogike, ki bi

jo rad poudaril tokrat, je samovzgoja. Slaba, t. i. enosmerna

vzgoja, namenjena sama sebi, namreč ne priznava

zmote; učitelji ali starši v njej iščejo potrditve

lastnih konceptov, s takšnim ravnanjem pa varujejo

identiteto. Učitelji in starši morajo za najboljše rezultate

vzpostaviti zaupljiv odnos, ki temelji na strpnosti,

pripravljeni pa morajo biti tudi na spremembo miselnih

in emocionalnih konstruktov ali, povedano drugače,

osebnostno in duhovno morajo rasti. Napredek na

vseh področjih je sicer v teoriji samoumeven, zaželen in

opevan, v praksi pa ena izmed najtežjih stvari v življenju.

Težnja po razvoju je pravzaprav tista sila, ki vzgaja

naše otroke. Vzgajamo namreč s tem, kar smo, in ne s

tem, kar vemo. Učitelji in starši morajo biti predstavniki

napredka, to pa se kaže tako, da zmorejo pozabiti

stare zamere, se odvezati od lagodja in storiti tisto, kar

je prav, kar pa največkrat ni povezano z našo hedonistično-narcistično

kulturo. V današnjem času otroci v

t. i. zunanjem svetu, kjer prevladuje nenehnem boj za

prvo mesto, cilj pa opravičuje prav vsa sredstva, tega

vzora nimajo. Seveda pa smo tudi učitelji in starši zmotljivi,

nestrpni, včasih prestrašeni in negotovi, le stežka

se premikamo naprej. Pomembno je, da smo takšna

notranja stanja zmožni v vsej polnosti prepoznati, se

obrniti po pomoč h kolegom, prijateljem, predvsem pa

se uzreti vase. Pogoj takšnega spoznanja pa ni naš analitičen

um, temveč naše srce. Največji del (samo)vzgoje

tako pripada intuiciji, čutenju in našemu srcu. Če bi

(samo)vzgoja pripadala le analitičnemu umu, potem bi

vzgajali robote, ki so zmožno procesirati določene naloge.

Otroci pa se učijo izključno iz zgleda, posnemanja,

do pravega, resničnega znanja pa pridejo takrat, ko izkušnjo

povežejo z razumevanjem. 1 Ponavljanje faktografskih

podatkov vodi le do nevrotičnega uma.

Vzgoja se vedno začne doma, zavedati pa se je treba,

da otrok ni tabula rasa - bel list papirja, ki ga bomo

starši in učitelji popisali ter tako odločilno vplivali na

otrokovo življenje. Nezavedno, ki se ustvari v otroštvu,

sicer res v veliki meri vpliva na naše življenje, a vprašanje

je kaj je bilo prej: nezavedno ali izbira staršev? Če

smo lahko odprti do spoznanj, ki so jih nekateri imeli

že pred začetkom moderne znanosti, eden izmed njih

je dr. Rudolf Steiner utemeljitelj waldorfske pedagogike,

potem lahko vidimo, da moderna znanost šele po

100 letih prihaja do spoznanj, o katerih je govoril že

Steiner. 2 Počasi prihajamo v obdobje, ko vse več ljudi

prepoznava, da otrok dejansko prihaja iz duhovnega

sveta ter s seboj nekaj prinaša, da to ni zgolj sofisticirano

fizično bitje, katerega bistvo je užitek. Prav takšno

mišljenje je ustvarilo krizo, ki smo ji priča danes. Če bi

imeli vsi otroci tega planeta možnost negovati potenciale,

s katerimi so se rodili oziroma so jih prinesli s seboj,

potem bi prav vsak posameznik bil delček velikega

urejenega mozaika. Naloga učiteljev je prepoznati, negovati

in povzdigniti tisto, kar mladi idealisti prinesejo

seboj. Kajti če bomo znali to, potem bodo otroci izbirali

poklice, ki bodo temeljili iz (po)klica. Če nam uspe to,

potem bodo mladi izbirali poklice, ki jih bodo radi opravljali.

Če bodo nekaj radi delali, potem bodo pri delu z

vsem srcem in posledično bodo v tem postali resnično

dobri, v delu videli smisel in ob njem doživljali izpopolnjenost.

Dokler pa bo večji del družbe usmerjen v to, da

otrok pridobi čim več faktografskih podatkov in dobre

ocene, do takrat bodo otroci imeli le dobre ocene, ki pa

s poznejšim življenjskim uspehom in zadovoljstvom nimajo

dosti povezave. Da bi zmogli narediti tisto, kar je

prav, bi morali videti, kaj otroci prinašajo iz duhovnega

sveta, a potemtakem bi morali priznati duhovni svet

kot realno dimenzijo. Treba je poudariti, da je takšno

gledišče – da je vesolje živo in zavestno, da otroci od

nekje pridejo – obstajalo v vseh kulturah, razen v naši

zahodnjaški, temelječi na dosedanji znanosti. In do takrat,

ko duhovnih dimenzij bivanja ne bomo priznavali,

do takrat bomo na otroke, vzgojo in šolo gledali strogo

materialistično, to pa pomeni, da se bo poudarjal zgolj

ozek vidik življenja - tisti, ki se da izmeriti. Na kakšen

način pa bi vi izmerili ljubezen do dela, do življenja, do

partnerja, ljubezen vaših otrok do vas?

Človekova notranjost je za moderno znanost še vedno

velika neznanka. Problem tega pa ni v tem, da so znanstvene

teorije o človeškem duhu slabe ali napačne,

predvsem so nepopolne. Ne upoštevajo ali pa se namerno

izogibajo glavni komponenti človeškega bitja – njegovemu

transpersonalnemu ali perenialnemu bistvu,

ker ga ne morejo zajeti z znanstveno metodologijo, ki

obstaja. Waldorfska pedagogika in njen epistemološki

pristop je tu seveda izjema in je zaradi tega v neskončni

prednosti. In ker pravo znanje prihaja iz konstruiranja

lastnega znanja je torej normalno, da ljudje Steinerju

preprosto ne morejo verjeti, fascinira pa to, da ljudje ne

verjamejo niti nevrološkim znanstvenim raziskavam, ki

pričajo o škodljivosti zgodnje intelektualizacije. Po drugi

strani pa je prav zgodnja intelektualizacija tudi vzrok

kasnejšega okornejšega mišljenja kar na nek način pojasni

nejeverne Tomaže. 3

8 Waldorfske novice poletje 2013


V z g o j a o t r o k a

Šola bi morala vzgajati za prihodnost. Kakšna bo ta

prihodnost, pa ne vemo. V preteklosti nas je politika

preko usmerjenega izobraževanja izgrajevala v to, kar

je iz nas hotela narediti, kritične mislece prav gotovo

ne, in če mislite, da danes katerakoli politika nima

interesa vplivati na bodoče volivce, se motite. A večji

problem leži v človeku samem: navsezadnje smo bitja,

ki potrebujemo ogromno časa, da sprejmemo nekaj novega.

Pogoj sprejetja pa je, kot rečeno, izkušnja, ki jo

razumemo šele kasneje. Šola bi morala v vseh pogledih

prilagoditi vzgojo in šolanje posamezniku, ki zmore živeti

in delati z drugimi. Cilj waldorfske šole je človek, ki

je popolnoma individualiziran, a hkrati široko udeležen

v skupnosti, človek, ki bo zmogel biti svoboden, pa ne v

hedonističnem smislu, temveč da bo imel moč in voljo

delal tisto, kar je prav, to pa ni nujno pogojeno z ugodjem.

Waldorfska šola je tako primerna za vse otroke.

Najmočnejši in najšibkejši člen vsake šole pa je učitelj,

zato se moramo zavedati lastnih omejitev, lastnih zmot

oziroma gonov ega, ki nas 'obvladujejo', ter strmeti k

nenehni samovzgoji.

1 Piaget, J.(1962) Play, dreams, and imagination in children. New

York, Norton

2 Na primer: Evolucija človeških možganov je neločljivo povezana s

tem, kako so ljudje uporabljali orodja. Spremembe v strukturi

človeške roke so (bile) tesno povezane s potrebo po prijetju, metanju

in manipuliranju objektov, kot sta kamen in palica. To je

vodilo (in še vodi) do sprememb v strukturi možganov, živčnega

sistema in razvoja novega, kompleksnejšega razmišljanja. Roka

je bila očitno primarno gibalo v organizaciji človeške kognitivne

arhitekture in operacij. Ta isti proces sočasne evolucije zavzame

mesto v razvoju posameznika: otrok, ki se uči igranja na violino

ali klavir, razvije nevrološke povezave, ki vplivajo na vseživljenjsko

učenje (Wilson 1998: 34).

Evolucijski biologi in antropologi trdijo, da so nevrološke poti

možganov povezane s kompleksnimi sposobnostmi jezika, ki se

razvija skupaj z roko. Zgodnje koordinacije med roko in vidom

dejansko označijo pot nevronskim potem, ki jih možgani pozneje

preoblikujejo za razumevanje individualnih besed in jih oblikujejo

v smiselno komunikacijo. Najbolj učinkovita tehnika za kultiviranje

inteligence stremi k združevanju uma in telesa, ne pa k

njunemu ločevanju (Wilson 1998: 289). Študije o razvitosti možganov

dokazujejo, da so še možgani adolescenta precej nerazviti.

Biološke spremembe, ki omogočajo, da so emocije harmonično

integrirane z abstraktnim mišljenjem in sposobne sodbe,

v glavnem nastanejo šele v zgodnjih dvajsetih letih (Brownlee,

1999: 44,54). Človek fizično dozori (dokončno razvije mišice in

motorično koordinacijo) šele v zgodnjih dvajsetih letih (Hughes,

Noppe 1985: 88).

'Če naj bi bilo res, da roka ne visi samo ob koncu zapestja, je

enakovredno res, da možgani niso osamljeni nadzorni center, ki

prosto plava v udobni lobanjski kabini. Gibanje telesa in možganske

aktivnosti so funkcionalno medsebojno odvisni, njihova

sinergija pa je tako močna, da nobena posamezna znanost ali

znanstvena disciplina ne more samostojno razložiti človeške veščine

ali vedenjskih vzorcev.' (Wilson 1998:10)

3 Kompleksne intelektualne naloge in socialno obnašanje izhajajo

iz uspešno integriranih raznovrstnih življenjskih izkušenj in ne

samo iz ozko preračunljivih in logičnih operacij. Osnoven primer

tega je zmožnost odraslega človeka, da misli sebe. Študije bolnikov,

ki so imeli poškodbe možganov, so pokazale, da so občutki

bistveni dejavnik pri sklepanju racionalnih odločitev. Občutki

nas vodijo pri določanju vrednot med različnimi možnostmi in

tako ponudijo osnovo pri odločitvah med njimi. Skrajna logika,

ki je odmaknjena od človeških čustev, je nezadostna za oceno

vrednot – torej nima vloge pri pomenu izbire (Demasio 1994:54).

Rudolf Steiner

Duhovno ozadje izobraževanja

Organizacija

waldorfske šole

Ko govorimo o organizaciji, na splošno

nakazujemo, da je nekaj potrebno organizirati

(urediti). Toda ko govorim o organizaciji

waldorfske šole, ne mislim in ne morem misliti na ta način,

saj v resnici lahko organiziramo nekaj, kar je mehanske

narave. Možno je organizirati ureditev v tovarni, kjer

se deli povezujejo v celoto na osnovi idej, ki jih je nekdo

udejanil. Celota obstaja in jo je potrebno sprejeti kot

organizem. Potrebno jo je preučevati. Potrebno je spoznati

njeno ureditev kot organizem, kot organizacijo.

Šola, kot je waldorfska, je organizem v tem smislu,

vendar je ni mogoče organizirati, kot sem dejal prej,

kot program, kjer bi bilo v predpisih navedeno, kako

naj deluje: Odstavki 1, 2, 3 itd. Kot sem rekel, sem

popolnoma prepričan – in govorim brez ironije – da

lahko dandanes pet ali dvanajst ljudi sede skupaj in

izdela idealni šolski program, ki ne bo potreboval nobenih

popravkov. Ljudje so dandanes tako inteligentni

in pametni: paragraf 1, 2, itd., vse do 12 in še dalje.

Edino vprašanje, ki se poraja, je: ali se to da izvesti v

praksi. In takoj se bo pokazalo, da lahko nekdo naredi

mikavne programe, toda potem ko šolo ustanovi, ima

tu opraviti z zaključenim organizmom.

To šola torej sestavljajo učitelji, ki niso oblikovani iz

voska. V 1. ali 5. odstavku bo na primer pisalo: učitelj

mora biti takšen in takšen. Toda osebje ni sestavljeno

iz nečesa, kar bi se lahko oblikovalo kot vosek, treba

je poiskati vsakega učitelja posebej in ga sprejeti

z zmožnostmi, ki jih ima. Predvsem je potrebno razumeti,

kaj so te sposobnosti. Za začetek je treba vedeti,

ali je učitelj dober za osnovno šolo ali za višje razrede.

Če želimo nekaj doseči, moramo razumeti posameznega

učitelja tako, kot v človekovem organizmu razumemo

nos ali uho. Ne gre za vprašanje teoretičnih načel

in pravil, marveč za soočanje z realnostjo, kakršna je.

Če bi učitelje lahko zgnetli iz voska, bi lahko naredili

programe. Toda tega ni mogoče narediti. Tako je prva

realnost, na katero lahko računamo, kolegij učiteljev.

In tega je potrebno intimno poznati. Temeljno načelo

organiziranosti waldorfske šole je torej, da moram, ker

sem direktor in duhovni svetovalec na tej šoli, intimno

poznati kolegij učiteljev in vse člane, poznati moram

vsako posebnost posebej.

Drugo so otroci in tu smo se na waldorfski šoli na

začetku soočili z določenimi praktičnimi težavami. Šolo

je v Stuttgartu sredi strasti in impulzov v letih 1918 in

Waldorfske novice, poletje 2013 9


1919, po zaključku vojne, ustanovil Emil Molt. To je bilo

predvsem socialno dejanje. Očitno je bilo, da na področju

socialnega življenja za odrasle ni bilo mogoče dosti

narediti. V srednji Evropi so ti vse skupaj doumeli le za

nekaj tednov po koncu vojne. Po tem so pogled obrnili

spet nazaj v svoje razrede. In tako je nastala ideja, da

naredimo nekaj za naslednjo generacijo. In ker je bil Emil

Molt industrialec iz Stuttgarta, mu ni bilo treba iti od

hiše do hiše, da bi agitiral za otroke, saj smo dobili otroke

delavcev v njegovi tovarni. Torej so bili sprva otroci, ki

smo jih dobili iz Moltove tovarne, bilo jih je okrog 150, v

bistvu delavski otroci. Tem 150 otrokom so bili priključeni

skoraj vsi antropozofski otroci iz Stuttgarta in okolice,

tako da smo na začetku delali z okrog 200 otroki.

Posledica takšne situacije je bila, da je bila to praktično

šola za vse razrede (Einheitschule). Za osnovo smo imeli

delavske otroke, medtem ko antropozofski otroci večinoma

niso bili delavski, pač pa so pripadali vsem slojem, od

najnižjih do najvišjih. Torej je bilo na waldorfski šoli že s

samo socialno sestavo izločeno vsakršno razlikovanje na

osnovi statusa ali razreda. In cilj je vedno bil in tudi bo le

upoštevanje tistega, kar je obče človeško. Kar na waldorfski

šoli velja, so izobraževalna načela, zato med vlogami

za vpis med posameznimi otroki ni razlik, pa četudi bi

hoteli na primer vpisati sem otroka delavca in otroka bivšega

cesarja. Štejejo le pedagoška in didaktična načela,

in to bo veljalo tudi v prihodnje. Waldorfska šola je bila

torej že od samega začetka zamišljena kot splošna šola.

To pa je seveda prinašalo nekatere težave, saj delavski

otrok prinese s seboj v šolo drugačne navade kot otroci

iz drugih slojev. In ta nasprotja so se izkazala za izjemno

koristna, razen nekaterih manjših zadev, ki jih je bilo

mogoče z nekaj truda odpraviti. Katere so bile te težave,

si lahko zlahka predstavljate; večinoma so se nanašale

na življenjske navade in pri otrocih dostikrat ni lahko

odstraniti vsega, kar prinesejo s seboj v šolo. Čeprav je

tudi to mogoče doseči, če se človek tega loti z dobro voljo.

Kljub temu so mnogi otroci iz tako imenovanih višjih

slojev, ki niso bili vajeni imeti ob sebi nekaterih stvari,

včasih domov odnesli neko neprijetno stvar, ki je izzvala

neprijazne komentarje njihovih staršev.

Tukaj so bili torej, kot sem rekel, na drugi strani otroci.

Lahko bi rekel, da so oni predstavljali manjše težave.

Večja težava je izhajala iz dejstva, da je bil ideal waldorfske

šole izobraževati popolnoma v skladu z vedenjem o

človeku, dajati otroku teden za tednom tisto, kar zahteva

njegova lastna narava.

V prvi fazi smo organizirali waldorfsko šolo kot osnovno

šolo z osmimi razredi, tako da smo v njej imeli otroke

stare od 6 ali 7 do 14 ali 15 let. Ti otroci so na začetku

prišli k nam iz vseh vrst različnih šol. Prišli so z vsem

mogočim predznanjem, prav gotovo ne vedno takšnim,

ki bi se nam zdelo primerno za otroka določene starosti.

Tako prvo leto nismo mogli računati na to, da bomo lahko

izvajali naš ideal izobraževanja in tudi nismo napredovali

v skladu z načrtom: 1., 2. itd, pač pa smo morali

napredovati v skladu z individualnostmi otrok, ki smo

jih v vsakem posameznem razredu imeli. Kljub temu je

to bila le manjša težava. Večja težava je v tem, da nobena

metoda izobraževanja, ne glede na to, kako idealna je,

ne sme iztrgati človeka iz njegovih življenjskih povezav.

Človek ni abstraktna stvar, ki bi jo lahko potisnili skozi

izobraževanje in končali z njim; človek je otrok določenih

staršev. Odraščal je kot produkt socialnega reda. In po

izobraževanju mora ponovno vstopiti v ta socialni red.

Vidite, če bi želeli izobraževati otroka strogo v skladu z

neko idejo, bi pri 14-ih ali 15-ih letih brez dvoma bil zelo

idealen, toda v modernem življenju ne bi našel svojega

prostora, bil bi kot na morju. Torej na waldorfski šoli

ni šlo le za vprašanje uresničevanja ideala, kakor tudi

ni sedaj. Smisel izobraževanja otroka je torej, da ostane

v stiku s trenutnim dnevnim življenjem, s socialnim redom

današnjega dne. In tukaj ni smiselno reči: sedanji

socialni red je slab. Četudi je dober ali slab, v njem preprosto

moramo živeti. In za to gre; v njem moramo živeti

in zato ne moremo otrok preprosto odstraniti iz njega.

Soočil sem se torej z izjemno zahtevno nalogo uresničevanja

ideje izobraževanja na eni strani, medtem ko sem

na drugi strani moral biti v celoti v stiku z življenjem

današnjega dne.

Uradniki s področja izobraževanja so seveda menili, da

je tisto, kar je bilo izvajano v drugih šolah, neke vrste

ideal. Res je, da so vedno dejali: ni mogoče doseči ideala,

človek lahko naredi le najbolje, kar v danih razmerah

zmore. Življenje zahteva od nas vse mogoče stvari. Ampak

ko imamo v praksi opravka z njimi, vidimo, da se tičejo

vseh obstoječih ureditev, ki so bile zastavljene bodisi

s strani državnih avtoritet ali drugih avtoritet kot izredno

dobre in gledajo na institucijo, kot je waldorfska šola, kot

na neke vrste čudaški hobi, kaprico, nekaj, kar je naredil

nekdo, ki je malo prismuknjen.

Veste, takšno čudaško šolo lahko vedno pustimo takšno,

kot je, nato pa vidimo, kaj bo iz nje nastalo. In v

vsakem primeru je treba s tem računati. Torej sem se

trudil z njimi pogoditi preko naslednjega kompromisa:

v memorandumu sem zaprosil, da mi dajo tri leta odloga,

da preverim svojo 'kaprico', in otroci bodo po tem

času dovolj napredovali, da bodo lahko prestopili tudi

v običajne šole. Tako sem izdelal memorandum, ki je

prikazal, kako naj bi otroci na koncu tretjega razreda,

10 Waldorfske novice poletje 2013


namreč v devetem letu starosti, dosegli določeno stopnjo

in bili zmožni vstopiti v četrti razred na drugi šoli. Toda

v vmesnem obdobju, sem rekel, želim popolno svobodo,

da lahko dam otrokom teden za tednom, kar je v skladu

z vedo o človeku potrebno. In potem sem zaprosil, da mi

dajo svobodo še enkrat od devetega do dvanajstega leta.

Ob koncu dvanajstega leta bi naj otroci ponovno dosegli

stopnjo, ki bi jim omogočila vstop v redno šolo; in isto še

enkrat ob njihovem odhodu iz šole. Podobno tudi glede

otrok – oziroma, seveda, glede mladih dam in gospodičev,

- ki zapuščajo šolo, da vstopijo na kolidž, fakulteto ali

drugo visoko šolo; od pubertete do časa, ko vstopajo na

kolidž, naj bi bila popolna svoboda; toda do tega obdobja

bi morali dovolj visoko napredovati, da bi zmogli vstopiti

na kateri koli kolidž ali univerzo – saj bo seveda minilo

še precej časa, preden bo svobodna visoka šola v Dornachu

pripoznana kot taka, ki daje ustrezno kvalifikacijo

za življenje.

Ta dogovor, da delamo vzporedno z organizacijo redne

šole je bilo naše prizadevanje, da naše namene in prepričanja

uskladimo s stvarmi, kot dejansko so, da naredimo

neko harmonijo. Kajti v waldorfski šoli ni nič nepraktičnega,

prav nasprotno, ta 'čudaškost' si na vsaki točki

prizadeva uresničevati stvari, ki jih je mogoče praktično

aplicirati v življenje.

Poleg tega ne gre za ustanavljanje nove šole na osnovi

nekega slabega izuma – potem bi bila konstrukcija,

ne organizem - pač pa gre v resnici za proučevanje tega

organizma, teden za tednom. Potem bo opazovalec človeške

narave – in to vključuje otrokovo naravo – iz meseca

v mesec osvetlil najbolj konkretne izobraževalne mere.

Tako kot zdravnik ne pove na prvem pregledu vsega, kar

mora biti narejeno za njegovega pacienta, pač pa ga mora

opazovati, ker je človeško telo organizem, toliko bolj je

potrebno stalno proučevanje v organizmu, kot je šola.

Zlahka se zgodi, da bo na primer zaradi narave osebja

in otrok v letu 1920 nekdo deloval na način, ki je popolnoma

drugačen od tistega z osebjem in otroki v letu

1924. Lahko, da se je osebje povečalo in zelo spremenilo

in otroci bodo popolnoma spremenjeni. Zaradi tega tudi

najbolj urejena poglavja od 1 do 12 ne bodo učinkovita.

Izkušnja, ki jo dobivamo iz dneva v dan v razredu, je

edino, kar šteje.

Srce waldorfske šole so torej, ko govorim o njeni organiziranosti,

sestanki učiteljev. Ti se izvajajo periodično,

in ko sem lahko v Stuttgartu, se izvajajo pod mojim vodstvom,

sicer pa se izvajajo v pogostih intervalih. Tukaj

vsak učitelj skozi vse šolsko leto, pred zbranim osebjem

zelo nadrobno razpravlja s kolegi o svojih izkušnjah v razredu.

Ti stalni sestanki osebja šolo povežejo v organizem

na enak način, kot je tudi človeško telo ob pomoči srca

organizem. Kar na teh sestankih učiteljev šteje, niso načela,

pač pa pripravljenost vseh učiteljev, da živijo skupaj

v dobri volji, in brez kakršnegakoli rivalstva. In posebno

pomembno je, da je nasvet, ki ga damo drugemu učitelju,

učinkovit le, če čutimo resnično ljubezen do prav

vsakega otroka. In s tem ne mislim na ljubezen, o kateri

pogosto govorimo, pač pa ljubezen, ki pripada umetniškemu

učitelju.

Ta ljubezen je drugačna od običajne ljubezni. Prav tako

je drugačna kot sočutje, ki ga čutimo do bolnega človeka.

Toda da bi zdravili bolnika človeka – prosim, da me

tukaj ne razumete napačno – moramo biti sposobni to

bolezen tudi ljubiti. Zmožni moramo biti govoriti o lepi

bolezni. Seveda je za bolnika zelo slaba, toda za tistega,

ki jo mora zdraviti, je bolezen lepa. V določenih okoliščinah

je lahko bolezen celo veličastna. Lahko je zelo slaba

za pacienta, toda za osebo, čigar naloga je, da pristopi in

jo zdravi, obravnava z ljubeznijo, je lahko veličastna. Podobno

je fant, ki je velik nagajivec, lahko s svojim pobalinstvom

včasih tako izredno zanimiv, da ga lahko imamo

izredno radi. Na waldorfski šoli imamo, na primer, zelo

zanimiv primer zelo neobičajnega fanta. Na waldorfski

šoli je že od začetka, prišel je direktno v prvi razred. Njegova

posebnost je bila, da je takoj, ko mu je učitelj obrnil

hrbet, pritekel do njega in ga udaril po hrbtu. Učitelj s

tem s tem lumpom ukvarjal z izredno ljubeznijo in zanimanjem.

Pobožal ga je, ga odpeljal nazaj na njegovo

mesto in mu z ničimer ni dal vedeti, da je opazil, da je

dobil udarec od zadaj. Človek lahko tega otroka ozdravi,

obravnava le, če v celoti upošteva njegove dedne zasnove

in okolje. Vedeti mora, v kakšen okolju je rasel, poznati

pa mora tudi njegovo bolezensko sliko. Potem pa lahko,

kljub njegovemu pobalinstvu, nekaj doseže, še posebej,

če lahko take vrste pobalinstvo ljubi. Na osebi, ki je prav

posebno pobalinska, je nekaj, kar lahko ljubiš.

Učitelj mora na te stvari gledati drugače kot povprečna

oseba. Zato je zanj zelo pomembno, da razvije to posebno

ljubezen, o kateri sem govoril. Potem lahko na sestanku

učiteljev pove nekaj stvarnega. Kajti človeku nič tako zelo

ne pomaga pri ravnanju z normalnimi otroki kot opazovanje

otrok s težavami.

Vidiš, da je zdrave otroke razmeroma težko proučevati,

saj je pri njih vsaka značilnost omiljena (manj opazna).

Ni tako lahko videti, kako je s posamezno značilnostjo

in v kakšnem razmerju je z drugimi. Pri otroku s težavami,

kjer ena značajska poteza prevladuje, kmalu najdemo

način za delo s to značajsko potezo, četudi vključuje

patološko obravnavo. In to izkušnjo lahko apliciramo na

'normalnega' otroka.

Waldorfske novice, poletje 2013 11


Takšna je torej organizacija waldorfske šole; in takšna

kot je, ji je prinesla slavo, tako da je število otrok skokovito

naraslo. Medtem ko smo začeli z okoli 200 otroki, jih

imamo sedaj skoraj 700. In ti otroci so v vseh razredih;

tako je waldorfska šola sedaj organizirana kot splošna

šola v najboljšem pomenu besede. Za večino razredov,

posebno nižjih razredov, smo morali uvesti paralelne razrede,

ker smo dobili toliko otrok za en sam razred, tako

imamo prvi A in B razred in tako dalje. To je seveda za

waldorfsko šolo pomenilo še toliko več zahtev. Kajti tam,

kjer je celotna organizacija zasnovana tako, da predstavlja

življenje, njen značaj oblikuje vsak nov otrok; in organizem

s tem novim članom zahteva nov način ravnanja

in nadaljnji študij človeka.

Organiziranost pouka v waldorfski šoli je takšna, da

glavna ura poteka zjutraj. Prične se pozimi ob 8.00 ali

8.15, poleti nekoliko bolj zgodaj. Posebna značilnost te

glavne ure je, da odpravi običajen urnik. Nimamo urnika,

ki je sicer običajen, pač pa v tej glavni uri, prvi dve

jutranji uri, poteka en predmet, z vmesnim odmorom za

manjše otroke. Ta predmet se izvaja štiri ali šest tednov,

da se obdela določena količina snovi. Zatem sledi drugi

predmet.

Lahko bi nasprotovali argumentom, da otroci zaradi

tega naučeno pozabijo, ker si je obsežno snov, ki jo na

tak način vzamemo, težko zapomniti. Prav je, da temu

nasprotovanju ugovarjamo z argumentom organizacije

podajanja in odličnostjo učiteljev. Predmete v zadnjih

tednih šolskega leta na kratko povzamejo, da naredijo

pregled celoletnega dela. Na ta način se otrok poveže s

predmetom.

Pouk tujega jezika, ki je pri nas ura konverzacije,

predstavlja v tej organizaciji izjemo. Kajti pri nas pričnemo

s poučevanjem tujih jezikov, če je le mogoče – to

je z angleščino in francoščino – v najnižjih razredih, in

otrok se uči govoriti v teh jezikih že od samega začetka.

Poleg tega se, kolikor je le možno, jezika uči brez

prevajanja pomena v njegov materni jezik (tako imenovana

'direktna metoda'). Beseda je tako v tujem jeziku

povezana s predmetom, ne z besedo v materinem jeziku.

Otrok v tujem jeziku na novo spozna besedo 'miza'

– tuje besede se ne nauči kot prevoda besede 'miza' v

svojem materinem jeziku. Nauči se torej direktno vstopati

v nek drugi jezik, kot je njegov materni jezik, in to

se še posebno pozna pri mlajši otrocih. Še več, naša

praksa je, da se izogibamo temu, da bi mlajšim otrokom

podajali kakršnokoli abstraktno, teoretično slovnico.

Otrok pred starostjo 9 do 10 let ne more razumeti

slovnice. Šele takrat namreč doseže pomembno prelomnico,

o kateri bom govoril pozneje, ko bom govoril o

dečkih in deklicah na waldorfski šoli.

To poučevanje tujega jezika se večinoma izvaja med

10. in 12. uro zjutraj. To je čas, ko poučujemo predmete,

ki niso zajeti v glavno uro, ki pa se vedno izvajajo

v jutranjem delu. Tako se vsakršna oblika poučevanja

religije izvaja v tem času. Več pa bom o tem poučevanju

religije, kot tudi o poučevanju morale in o disciplini,

govoril, ko se bom ukvarjal s temo 'dečki in deklice na

waldorfski šoli'. Toda v tem trenutku želim poudariti,

da so popoldanske ure pouka namenjene petju, glasbi

in pouku evritmije. To je tako zato, da lahko otrok,

kolikor je le možno, z vsem svojim bitjem sodeluje pri

celotnem pouku in poučevanju, ki ga prejema.

prevod: Josipa Žilić Hozjan

Spiritual Ground of Education

The Organisation of the Waldorf School

When we speak of organisation to-day we commonly imply that something is to be organised, to be arranged.

But in speaking of the organisation of the Waldorf School I do not and cannot mean it in this sense, for

really one can only organise something which has a mechanical nature. One can organise the arrangements

in a factory where the parts are bound into a whole by the ideas which one has put into it. The whole exists and one must

accept it as an organism. It must be studied. One must learn to know its arrangements as an organism, as an organisation.

A school such as the Waldorf School is an organism in this sense, as a matter of course, — but it cannot be organised,

as I said before in the sense of making a program laying down in paragraphs how the school shall be run: Sections:

1, 2, 3, etc. As I said, I am fully convinced — and I speak without irony — that in these days if five or twelve

people sit down together they can work out an ideal school plan, not to be improved upon, people are so intelligent

and clever nowadays: Paragraphs 1, 2, etc., up to 12 and so on; the only question which arises is: can it be carried

out in practice? And it would very soon be apparent that one can make charming programs, but actually when one

founds a school one has to deal with a finished organism.

12 Waldorfske novice poletje 2013


U t r i n k i

Simona Pajk

Zgodba iz šolskih

klopi

Ker je čas pisanja spričeval, gospa Nuvak pa

vztrajno moleduje za prispevke, sem iz ene

od 'zaprašenih' računalniških map potegnila

tole zgodbico, ki so jo moji učenci v drugem razredu zelo

radi poslušali. Mogoče ob njej, kdo od vas dobi navdih – za

kakšno poletno 'matematično' zgodbo.

Še pojasnilo k zgodbi. Bodimir je škrat, ki se je naselil

k nam že v prvem razredu.

Skupaj z njim smo se podajali na različne pustolovščine,

odkrivali življenjske, matematične in druge

skrivnosti. Meljuk pa je njegov prijatelj – tudi škrat,

seveda.

Zdaj, ko smo že v četrtem razredu, sta fanta sicer onemela,

nam pa še vedno držita častno stražo na polički

v razredu.

Bodimirjevi kamniti cmoki

Zgodba za utrjevanje poštevanke

Jutro je dišalo po borovnicah in Bodimir se je že v postelji

odločil, da bo za kosilo pripravil borovničeve cmoke.

O, že ob misli nanje se mu je v ustih nabirala slina.

Nabiranje borovnic je sicer dolgočasna zadeva. Če nisi

Bodimir, se ve! On jih ni nabiral kar tako, eno po eno.

Najprej jih je nabiral po tri in štel: 3, 6, 9, 12, 15, 18,

21, 24, 27, 30, 33, 36.

Potem se mu je zazdelo, da bodo tri čisto premalo za

en cmok – in število borovnic je povečal na devet. Ob

misli na to, kako sočni bodo cmoki, so se mu ustnice

razlezle v širok smehljaj.

Torej: 9 borovničk za en cmokec, 18 za dva, 27 za tri,

za štiri jih bom potreboval 36, 45 za pet, 54 za šest, 63

za sedem, za osem 72, za devet 81, za deset 90, 99 za

enajst in 108 za dvanajst cmokov! To bo pojedina!

Z zvrhano polnim lončkom - in resnici na ljubo, s polnim

trebuščkom, se je odpravil domov.

Meljuka vonj po borovnicah ni zvabil zgodaj iz postelje.

Imel je tako lepe sanje, da se mu je zdelo škoda kar

vstati in pozabiti nanje. Sanjal je o kamnih! Meljuk je

namreč imel zeelo rad kamne, veste! Sanje o kamnih so

bile tako čudovite, da jih je skrbno spravil pod blazino.

Upal je, da ga bodo ponoči spet obiskale. In potem jo

je jadrno, kar brez zajtrka, odkuril k svojim kamnom.

To ti je bila zbirka. Na stotine kamnov, eden lepši od

drugega. Odkar se je Bodimir kar naprej 'važil' s tisto

svojo poštevalnico, jih je tudi Meljuk zlagal tako, da jih

je lahko hitro prešteval.

Rjave je imel zložene po štiri skupaj. 4, 8,12,16, 20,

24, 28, 32, 36, 40, 44, 48; Bele, okrogle kot hlebčke pa

je zložil po osem skupaj. Ti so bili najlepši, tako lepo

beli, okrogli …

Medtem ko se je Meljuk pogovarjal s svojimi belimi,

okroglimi kamni, je Bodimir delal cmoke. Lepe, bele,

okrogle. Zlagal jih je na pladenj, na okensko polico.

Nad hišico naših prijateljčkov je zaokrožila tatinska

sraka. S svojim deset palcem dolgim repom ni kaj prida

lepo letela. Sedla je na visoko smreko in od daleč opazovala.

Gledala je lepe, bele, okrogle Meljukove kamne.

Gledala je lepe, bele, okrogle Bodimirjeve cmoke. In v

glavo ji je šinila na moč imenitna potegavščina.

'Malo sem in malo tja,' si je rekla, se spustila dol in

začela s prenašanjem cmočkov tja in kamnov sem … in

vsi so bili lepi, beli okrogli.

'Kosiiiiloooooo!' je zaklical Bodimir. Meljuk se ni dal

dolgo prositi. 'Upam, da nisi cmočkov preveč razkuhal!'

je rekel Bodimirju! 'Danes sem jih pa ravno prav skuhal,

kar poglej, kako čvrsti so!' se je pohvalil ponosni

kuhar. Sedla sta in se lotila cmokov – če smo natančni

– kamnov.

'Joooojjjjjjjj!' je zarjul Meljuk. Rad je imel kamne, tako

da bi jih jedel – pa spet ne! 'Sraka je bila, sem vedel,

da nič dobrega ne naklepa! O, ko jo dobim, ji zalučam

kamen naravnost v tatinski kljun!' in se je jezil in še

jezil in še malo jezil.

Bodimir pa je zložil kamne na pladenj in se odpravil k

omari s kamni, kjer so bili zloženi njegovi borovničevi

cmoki. Prijatelja sta jih imela za večerjo.

Waldorfske novice, poletje 2013 13


U t r i n k i

Beli bratec

Igra 2.b razreda

Jana Dagarin

Jernea in Robert Brezovnik

Utrinek iz

razrednega izleta 2.a

Beli bratec, kosov mladiček, ki osreči s prihodom

na svet svojo družino, hkrati pa povzroči mnogo

skrbi, pritegne pozornost drugošolcev. To me

vzpodbudi, da sanjam z njimi in pričnem zapisovati besedilo

za našo predstavo.

Mama kosovka se sprašuje: 'Čvrsta jajčka sem valila,

štiri ptičke izvalila. Rjavka je prijazna hčerka, Vran in

Cigan se črno bleščita, a Beli bratec se z belino iskri, to

varno ni. O, dete belo, od kod si se vzelo? Kaj naj storim?'

Na belega ptička preži mnogo nevarnosti. Družina

mu priskrbi pisano perje ptic, to pa vznemiri ptice v

Zelenem logu, ki jim take vrste ptič ni poznan. Mladiček

zato zamahuje s krili in se spet premeni v belega kosa,

ki z belino privabi kragulja. Uspe mu pobegniti.

Po nasvetu štrka in krastače odleti na sever:

'Na zračnih tokovih naj jašem samo do belih ovčic na

visoko nebo. Naj poletim za sinje obzorje nad belo pogorje,

kjer bele brate dobim, z njimi živahne pesmi zažvrgolim.'

Družina ga išče: 'O , beli naš bratec, kje vendar si? Vrni

se bratec, srce nas boli. O beli naš bratec, kje vendar si?

Srečo želimo ti, nič več skrbi!'

Kosove potolažita sova in modra krastača. Beli bratec

je šel iskat svojo srečo. Na poti do sreče pa je bilo še

mnogo dogodivščin, pomagale so mu mnoge živali, on pa

je rad delil svojo toplino drugim.

In kako se je zgodba razpletla? Tako da:

'Mama kosovka in oče Zlatokljun veselo žgolita, saj Beli

bratec se veseli, z belo kosovko Koko belo novo gnezdo

gradi. Zapojmo, veselo zdaj sreči na glas: Hej, sreča ljubeča,

saj ti si že v nas.'

Drugošolci so se v jutranjem krogu radi 'spreminjali'

v junake iz zgodbe. Igra je bila napisana za njih, zato je

bilo vlog ravno prav za vse. Razveselili so nas z doživeto

uprizoritvijo, izkazali so se z zavzetostjo za skupno delo

in nudenje pomoči in podpore drug drugemu. Pri pripravi

predstave so pomagali starši in učitelji, ki poučujejo v

2. b razredu. Ga. Zupan In ga Benić Drobac sta poklonili

svoje ustvarjalne ideje, ga. Maletin Kolarič je pregledala,

katera oblačila bi se za naše junake našla v šolski garderobi

z oblačili za igre. Hvala vsem, ki ste sodelovali v

procesu ustvarjanja.

Po uspeli predstavitvi na naši šoli smo z vlakom odpotovali

v Radovljico, kjer smo v krasni graščini predstavili

zgodbo o Belem bratcu še otrokom iz Radovljice.

Sobota zjutraj, težki oblaki, dež, na mobilcu pa

vseeno kaže sonce. Končno se tudi tehnologija

moti. Spogledava se: 'Gremo?'

'Gremo.' Sicer ni bilo resne dileme, saj je v naju zrlo šest

očk z velikanskim pričakovanjem. Ob tem pozabiš tudi

na kašelj in prehlade.

Nabašemo dežnike, pelerine in košaro dobrot, na hitro

dodamo še frizbi in vrv ter kot običajno pozabimo fotoaparat.

'Gospa Aljančič, zamujamo, pet minut in smo pri

Urhu, upam, da še ne boste šli.'

Krenili smo v dežju navkreber. Najprej fino in previdno

z otroki v rokah, vse pod kontrolo. A mik blata in prijateljev

je vseeno postal prevelik in bližnjice bolj zanimive

kot resni pogovori staršev. Red je dobival vse ohlapnejšo

obliko in svoboda pravi pomen besede. Po slabi uri, ko

so se pogovori sprostili, starši pomešali, otroci spremljali

samo še s pogledom, pade odločitev, da se obrnemo nazaj.

Naredimo nekaj fotografij, ki ne vsebujejo več dežnih

kapelj, a to sploh ni več važno, in se kot plaz vsujemo

nazaj v dolino. Totalna uživancija, 2.a v akciji.

Kot blisk smo bili nazaj pri Urhu, kjer nas je že kar

pogumno grelo sonce, otroci pa opominjali na lačne trebuščke.

Res ni bilo treba dolgo trpeti lakote, kmalu je

otroško čebljanje in vik zamenjalo njih zadovoljno mlaskanje

in pokušanje marmelad, kruha, namazov, sira,

salam, zelenjave, oreščkov, peciva, piškotov in raznih sokov.

Med uživaške vzdihe ob odličnem prigrizku sta se

počasi začela vračati prešeren smeh in razigranost. Kdo

pravi, da s polnim trebuhom ne moremo skakati, noreti

in se zabavati. 2.a zmore vse, tudi pospraviti. Resnici na

ljubo, to je resda storil začasno pridruženi del razreda,

a kdo bi našim škratom to zameril, saj vendar pet dni

šole na teden ni zadosti, da bi se vse pomenili. Seveda je

kmalu mlajšim bratcem in sestricam začelo zmanjkovati

moči in eden po eden smo odhajali od Urha vsak na svoj

konec.

V avtu pa: 'A gremo jutri še enkrat?'

'Ja, ampak samo če bo dež!'

14 Waldorfske novice poletje 2013


U t r i n k i

Igor Velepič

Glasbena in zgodovinska

ekskurzija

Dunaj, Budimpešta

in Bratislava

Od četrtka, 23., do ponedeljka, 27. maja 2013

V

četrtek, 17. maja, dopoldne so nas z izvrstnim

koncertom, v katerem je bila tudi Božična

kantata, navdušili dijaki (njih 70) waldorfske

šole Pötzleinsdorf z Dunaja pod taktirko njihovega učitelja

glasbe Andreasa Geberja. Že lani so nam z izvedbo Carmine

Burane skladatelja Carla Orffa priredili sijajno doživetje. Z

vsemi temi svojimi nastopi so oni navdušili nas, naša šola

in mesto Ljubljana pa njih!

V četrtek, teden pozneje, pa smo se zbrali ob 5.30 in

se odpeljali proti Budimpešti. Bilo nas je 24, kot gost

hospitant pe je šel z nami še učitelj glasbe iz Maribora.

Prvi postanek smo imeli v Lendavi, kjer smo si ogledali

tamkajšnji kulturni center, sijajen primer organske

arhitekture, ki jo je načrtoval arhitekt Imre Makovecz.

Nato smo se peljali po Madžarski in se ustavili ob Blatnem

jezeru, ki je dolgo 77 km, na njegovem najožjem

delu (pri mestu Tihany). Naučili smo se pritrdilnice

(igen) in nikalnice (nem) in reči hvala (köszönöm) in

pozdraviti (jó napot kivánok oziroma szia) in reči spomenik

(muemlek) in ključ (kulcs) …

Ko smo nato prispeli v Budimpešto, smo najprej videli

mostove na Donavi in se zapeljali ter na koncu peš

povzpeli na ribjo trdnjavo in do gradu na Budimu. V

Pešti smo si ogledali Vaci ulico, Obdonavje, veličasten

spomenik in zelo lep gradič. Na waldorfski šoli Budimpešta

Peštidekut so dijaki četrtega letnika ravno imeli

predstavitev zaključnih projektov. Njihovi dijaki so

nam razkazali šolo in pokazali razstavljene praktične

dele projektov. Ponoči se nam je pridružila še Pija, ki

so jo starši pripeljali za nami.

Zjutraj smo povedali verz, imeli nekaj pouka in se odpravili

proti Bratislavi. To je bil bolj turistični ogled,

prisluhnili pa smo igralcu na značilno dvometrsko

flavto.

Po Bratislavi smo se odpravili proti Dunaju. Tja smo

prispeli okrog pol tretje ure in se usmerili na Ring (opera,

muzejska četrt, parlament, gledališče, univerza,

Votivkirche, borza, rokav Donave, zgradba Uranija arhitekta

Maksa Fabianija, mestni park, cesarska palača

in kip Marije Terezije). Ob 15.20 smo bili naročeni v

sedanjem avstrijskem, nekoč pa našem skupnim, Avstroogrskem

parlamentu. Po zgledu partenona ga je

zgradil danski arhitekt Theophil Hansen. Videli smo

veličastne hale in sejne dvorane ter prisluhnili, kako

funkcionira hram demokracije. Tam se nam je na veliko

veselje pridružila in potem z nami nekaj časa preživela

tudi naslednji dan nekdanja sošolka Katarina.

Zatem smo si na poti skozi dvorni park ogledali dorski

tempelj in sam Hofburg (narodna knjižnica, muzej

glasbenih inštrumentov, Sissin muzej, konjušnica) in

ostanke nekdanjega rimskega mesta, Vindobona. Nato

smo se ustavili tudi pred Plečnikovo zelo elegantno

zgradbo, postavljeno čisto blizu katedrale, Zacherlovo

palačo. Imenovali so jo tudi kostajnarska peč. Vsekakor

še sedaj, po skoraj sto letih zelo moderno učinkuje.

Na njej je kip sv. Mihaela, ki z levico odganja muhe... :)

. Po prostem času naj bi si v gotski stolnici sv. Štefana

ogledali še grobnico prvega dunajskega nadškofa, Slovenca

Jurija Slatkonje (ki je tudi ustanovil zbor dvorne

kapele, kar so sedaj dunajski dečki) a je bil sprednji del

cerkve zavolj mašnega obreda nedostopen in smo lahko

opazovali le cerkev kot celoto in igro svetlobe v njej.

Nato smo jadrno odšli po Kärntner str. do turističnih

infotmacij, kjer smo dobili zemljevide mesta za lažjo

orientacijo. Večer je bil namenjen ogledu Haus der Musik,

koder smo se najprej zvočno leže počutili kot v maternici.

Potem smo si na različne načine ogledali fenomen

zvoka in inštrumentov, raziskovali razne naprave

in instalacije, plesali v največnem zvočniku, se sprehodili

skozi sobane posvečene Josephu Haydnu, W. A.

Mozartu, Ludwigu van Beethovnu, Straussom, Franzu

Schubertu, Gustavu Mahlerju, Albanu Bergu in Arnoldu

Schöenbergu. V paviljonu smo tudi zaplesali,

Waldorfske novice, poletje 2013 15


simulirani dunajski orkester je bil uspešno oddirigiran

od vrste naših dijakov! Na vrhu smo se poigrali še v

zvočnem laboratoriju in v muzejski trgovinici. Zatem

smo se zapeljali do waldorfske šole Wien-Pötzleinsdorf,

ki se nahaja v nekdanjem dvorcu.

V soboto smo vstali zarana in se z dnevno karto odpravili

na tramvaj ter pohiteli v znameniti Musikverein.

V njem se odvije okrog 850 prireditev na leto in tam

smo si ogledali stekleno in kovinsko dvorano (ob njiju

sta pod zemljo še lesena in kamnita). Nato smo si

ogledali še manjšo Brahmsovo dvorano ter na poti do

nje bisto skladateljice Clare Schumann. Na poti v znamenito

zlato dvorano, kjer so se pripravljali na vajo,

smo na častnem mestu videli imeni dveh svetovno priznanih

slovenskih pevk, Marjane Lipovšek in Bernarde

Fink. V t.i. zlati dvorani se dogaja slavnostni vsakoletni

novoletni koncert za katerega karte lahko kupimo, če

smo izžrebani med pardesettisoč kandidati na loteriji

(bogate cvetne aranžnaje prispevajo iz San Rema).

Dvorana je skoraj povsem iz lesa in pozlate. Na stropu

so slike Apolona in devetih muz. Akustika je perfektna

tudi zaradi obešenega stropa in votlega prostora pod

dvorano, kamor so spravljali stole, če so dvorano uporabljali

za ples. Nato smo si ogledali še nekaj manjšo

Brahmsovo dvorano. Zgradbo je tudi načrtoval danski

arhitekt Teophil Hansen. Društvo prijateljev glasbe

(musikverein) je lani praznovalo 200 let svojega delovanja.

Po ogledu te veličastne zgradbe so nekateri nepozorneži

dobili en katalog za v malho. Pred tem pa smo

si ogledali baročno cerkev posvečeno Karlu Boromejskemu.

Krasita jo dva stebra z vijačnim prikazom življenja

tega svetnika, pred njo pa je jezerce s skulpturo

kiparja Henry-ja Moora. Nato smo odšli v muzejsko četrt

(Muzeumsquartier), kjer smo videli velikanski kompleks

nekdanje dvorne konjušnice preurejen v muzeje.

Dva najpomembnejša med njimi sta (kot bela in črna

palača v Tadž Mahalu) Leopoldov muzej in Mumok. Zatem

smo odšli v bližnji Umetnostnozgodovinski muzej,

kjer smo si skupaj pogledali Klimtove freske (bolj mladostno

delo), pa Tezeja in Kentavra Antonia Canove, pa

Dürerja, Rembranta in Vermeerja ter Breugla in Tizianovo

Madonno v zelenem. Po času za individualni ogled

smo šli pogledat tudi znamenito Cellinijevo solnico. Iz

KHM smo šli mimo spomenika Mariji Tereziji do slončka,

zatem pa smo vstopili v naravoslovni muzej. Tam

smo si šli najprej pogledat willendorfsko venero, vse pa

so (hja...) predvsem očarali premikajoči dinozavri na

poti. Skupaj smo šli še do simulacije ognjenika in do

množice dragih ter poldragih kamnov in mineralov. Videli

smo cele dvorane diamantov, biserov, opalov, smaragdov,

rubinov, samorodnega zlata, platine ….

Prosti čas je precej dijakov preživelo v nakupovalni

Mariahilfer Strasse. Nato smo se dobili skupaj in odšli

na Donauinsel. Tam je šla večina čez pontonski most,

nekateri na trampoline, lahko pa smo si tudi ogledali

nekaj sodobne arhitekture. Od tam smo se zapeljali v

zabaviščni Prater, kje so šli nekateri na drzne vlakovne

kompozicije in na kako hudo gugalnico.

16 Waldorfske novice poletje 2013


Potem smo se zopet zapeljali do stolnice sv. Štefana in

si pogledali njeno maketo in zatem smo odšli do neogotske

Mestne hiše (Rathaus), kjer se je že odvijala priprava

ceremonije za Life Ball 2013, največji dobrodelni

dogodek za boj proti AIDS-u v Evropi. Tam smo lahko

v živo videli tudi nekaj zanimivežev, pevcev in drugih

slavnih... ter direktni pozdravni nagovor v prenosu generalnega

sekretarja Združenih narodov Ban Ki Mina.

Mraz nas je pregnal, sicer pa bi tokrat lahko videli v

živo še sopranistko Ano Netrebko, pevca Eltona Johna

in nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona

ter še mnogotere znameniteže.Po nekaj glasbenih točkah

in še več govorancah smo se torej s tramvajem

vrnili na šolo.

V nedeljo smo se najprej zapeljali do cesarske palače,

kjer smo prisluhnili dunajskim dečkom v Hofburški kapeli.

Peli so Schubertovo Mašo v b-molu. Lahko pa smo

opazovali predkoncilski mašni obred s petjem gregorijanskega

korala, antifonami in responzoriji. Na koncu

je zbor fantičev oblečenih v mornarske uniforme pred

oltarjem zapel še eno polifono skladbo. Ogledali smo

si tudi zakladnico Habsburžanov z znamenito habsburško

krono in krono svetega rimskega cesarstva, pa

samorogov rog, pa posodo, ki je štela za sveti gral, pa

insignije, žezla, vladarske plašče, slavnostne obleke,

sakralno posodje in številne relikviarije... Potem smo

odšli proti Augustiner Kirche, kjer so shranjena srca

Habsburžanov, vmes pa smo se ustavili pri konjušnici

oz. jahalni dresurni dvorni šoli z znamenitimi lipicanci.

Nato smo vstopili v grobnico Habsburžanov. Največji je

bil sarkofag Marije Terezije in soproga, sicer je pa bilo

notri okrog 150 skrinj. Med zadnjimi so princesa Zita

in Sisi ter naši državi izjemno naklonjeni, zelo spoštovani

diplomat, sicer tudi osebni prijatelj dr. Franceta

Bučarja, Otto Habsburški.

Po tem smo v dvorcu Belvedere (krasen dvorec princa

Evgena Savojskega, ki s svojo bakreno streho spominja

na šotore Turkov, pred katerimi je spretni vojskovodja

ubranil mesto Dunaj) videli znameniti Klimtov Poljub

in Messerschmidtove hudomušne kiparske portrete

(stare okrog 200 let) ter Oppenheimerjevo veliko olje

na platnu Orkester (z Gustavom Mahlerjem kot dirigentom).

Hitro smo se vrnili v Staatsoper pogledat opero

Carmen. Carmen je pela odlična pevka latvijskega

rodu, ena svetovno najbolj cenjenih dramskih sopranistk,

Elina Garanča, Don Joseja pa znameniti tenorist

Roberto Alagna. Opera je bila seveda krasna, naši

dijaki in dijakinje pa tako zgledni in zrihtani, da jih je

bilo veselje pogledat! G. šofer nas je potem še zapeljal

nazaj na šolo.

V ponedeljek smo vestno pospravili za seboj prostore

kjer smo gostovali. G. Geber nam je malce povedal o

zgodovini šole in nam razkazal tudi učilnici za glasbo

in slikanje. Zatem smo se mimo mestne toplarne,

katere slikovitost je načrtoval arhitekt Hundertwasser,

peljali v Islamski kulturni center in vse, kar nas je zanimalo

o islamu, nam je v mošeji razložila simpatična

mlajša gospa po rodu iz Sudana. Videli smo minaret,

mihrab, prebirali Koran (prvo suro), videli, kje stoji

imam, spoznali, kaj je Kaba v Meki, kje je Medina ... ter

si ogledali prelepo knjižnico in tudi prostore za obredno

umivanje. Nato smo si šli pogledat po barvah in

oblikah zelo značilni hiši arhitekta Hundertwasser-ja

(slovaško Stovoda).

Za konec smo se ustavili (še v Sparu in nato) na dunajskem

pokopališču, kjer smo se poklonili Mozartu,

Beethovnu, Franzu von Suppeju, Hugu Wolfu, Brahmsu,

Johannu Straussu ter še posebej Arnoldu Schöenbergu.

Odšli smo v krasno secesijsko pokopališko cerkev,

kjer smo tudi zapeli. Za sklep smo si ogledali še

grobova arhitekta Theophila Hansena in oblikovalca

znamenitega stola G. Thoneta.

Ekskurzija je bila sicer precej zgoščena in in bi ji dan

več dal drugačno dinamiko (vključno s skiciranjem), a

so bili dijaki izvrstni in smo bili večkrat učitelji deležni

tudi pohvalnih komentarjev o njihovem delu in obnašanju.

Še posebej lepo jih je bilo videti v operni hiši,

koder so bili ne zgolj na zunaj zelo elegantni, ampak

tudi po vedenju pozorni, spoštljivi in uglajeni! Hvala!

Waldorfske novice, poletje 2013 17


U t r i n k i

Manca Biber Večerin

Učna njiva

Vabim vas, da se nam pridružite in z nami sodelujete

pri 'Učni njivi', kjer pod mentorstvom ge. Štefke

Kozamernik na praktični način spoznavamo

pridelovanje po načelih biodinamike in kot skupnost

skrbimo za vrt, ga obdelujemo, se na njem učimo, delamo

in se družimo! Vabljeni tako izkušeni vrtnarji kakor popolni

začetniki. Pridružite se nam, ne glede na to, ali že obdelujete

svoj vrt, imate na balkonski polici svoje vrtnine ali pa stika z

zemljo še niste imeli, a si ga želite!

Začetki

Prvi dan šole lahko skriva nove začetke tudi za starše.

Ob prijetnem klepetu smo starši ugotovili, da nas veliko

vrtnari. Nekateri so na tem področju bolj, drugi manj izkušeni.

Nasveti so se vrstili in ugotovili smo, da smo drug

drugemu lahko tudi na tem področju v pomoč. Priznati

moram, da sem takrat prvič slišala za permakulturo. Nekaj

mesecev kasneje smo se na delavnici, ki je potekala v

sklopu priprav na božični sejem Waldorfske šole Ljubljana,

ponovno srečali in prišla je pobuda, da organiziram

srečanje. Z veseljem sem se odzvala. Glede na to, da so

naši otroci deležni izobraževanja po waldorfski pedagogiki,

je bilo naravno, da na naših srečanjih izvemo čim

več o biodinamiki. Marsikdo mi je omenil, da vrtnari po

permakulturnih načelih, zato se mi je zdelo smiselno, da

skupaj spoznamo in poglabljamo znanja tudi iz tega področja.

Okvir srečanj je bil tako določen.

Srečanja na temo biodinamike in

permakulture

Zahvaljujoč Waldorfski šoli Ljubljana in njeni podpori

so se naša srečanja pričela vrstiti. Na njih vse od februarja

spoznavamo osnove biodinamike in permakulture.

Imamo veliko srečo, saj imamo pri našem odkrivanju

omenjenih področji dva mentorja - čudovita človeka in

navdihujoča predavatelja! To sta ga. Štefka Kozamernik,

ki je naša mentorica na področju biodinamike in učne

njive, ter g. Ira Zorko, ki nam razkriva področje permakulture.

Na tem mestu se jima globoko in prisrčno

zahvaljujem za vse, kar z nami delita: svoje znanje in

modrost, svoj čas in pozitivno energijo. Razširjata naša

obzorja in nas navdihujeta!

Do danes smo na srečanjih spoznavali osnove biodinamike,

osnove permakulture, pridružili smo se poslušalcem

predavanj g. Nielsa Stockholma, poslušali nasvete

o semenih in sadikah ge. Danijele Perdih, po permakulturnih

načelih analizirali okolje ter obravnavali problematiko

odtočnih voda. Spoznali smo, da je permakultura

precej več kot način pridelovanja, in ugotovili, da mnoge

zanima, v kolikšni meri je možno biodinamiko in permakulturo

združiti. Aleš Šef je tako sestavil skovanko

permadinamika, ki je postala ime za skupino vseh, ki

sodelujemo pri učni njivi.

18 Waldorfske novice poletje 2013


O E S a v i n j a

Učna njiva

Ga. Cvetka Bogovčič nas je vse presenetila in navdušila,

ko nam je na našem prvem srečanju ponudila

kos svoje zemlje za učno njivo v Črni vasi. Učna njiva

je zahvaljujoč njej, ge. Kozamernik ter vsem, ki so se

projektu pridružili, sedaj zaživela in se 'razvija'. Na njej

se 'teorija' o biodinamičnem pridelovanju spreminja v

prakso, ob njej pa zahvaljujoč g. Zorku nadaljujemo

s spoznavanjem delovanja po permakulturnih načelih.

Na učni njivi smo imeli do danes tri srečanja. Vsa so

potekala pod mentorstvom ge. Kozamernik in na vsakem

smo marsikaj izvedeli. Naj omenim, da na vsakem

srečanju upoštevamo sile, ki na ta dan delujejo. Če je

le mogoče, so dnevi izbrani glede na Setveni koledar

Marije Thun.

Na našem prvem srečanju smo se naučili mešati gnoj

iz roga ter gnoj po Mariji Thun. Z njima smo poškropili

preorano zemljo, ki smo jo predhodno zrahljali. S skupnimi

močmi smo posadili krompir, česen, čebulo, por,

zelišča in še marsikaj. Čudovito je bilo delo opravljati

skupaj – čas je v prijetni družbi hitro minil in veliko je

bilo opravljenega.

Prisrčen je opis drugega srečanja, ki ga je napisala

Mateja Petan: ''Zopet je prišel ta dan, ko se s Petrom

odpravljava v Črno vas na našo učno njivo. Se že veselim!

Spet bom v naravi, vse okoli mene zeleno, jupi!

Ko prispemo, se veselo pozdravimo z ostalimi vrtičkarji,

vzdušje je sproščeno, otroci skačejo okoli vsi razposajeni

in v travi iščejo kobilice, konji na sosednjem pašniku

umirjeno prežvekujejo travo in odganjajo muhe ... Komaj

čakam, da začnemo z delom in gospa Štefka nam pozorno

razporedi naloge. Določi me, da bi jaz mešala gnoj

iz roga. Pol ure, mi pove. Zelo se osredotočim na delo,

da ne bi s svojo nezbranostjo prinesla slabe energije na

mešanico, ki bo služila za gnojenje njive. Ko je gnoj zmešan,

ga Peter poškropi po njivi, drugi okopavajo jagode,

sadijo fižol, buče, kumare in ostalo. Gospa Štefka nam

ves čas prijazno svetuje, kako in kaj, res obvlada obdelovanje

vrta in rastline. Na koncu poškropimo še vse zelene

dele rastlin z rmanovim čajem in popoldne se počasi

prevesi v mrak. Ko se odpravljamo po travniški poti do

avtomobilov in se v travi že začnejo oglašati črički, sem

zelo zadovoljna in vesela, da smo na našo njivico zopet

posadili nove rastline in jo lepo oskrbeli, do naslednjega

tedna, ko se zopet vidimo. Se že veselim!''

Za njivo je vsekakor potrebno skrbeti tudi med srečanji,

saj le tako vrtnine lahko rastejo in se razvijajo

ter nam s tem tudi v prihodnosti omogočajo nadaljnje

učenje in dograjevanje znanja. Tu se elementu učenja

pridružuje tudi element delovanja v skupnosti. Skupaj

namreč skrbimo za zdravo rast in razvoj rastlin, kar

nas povezuje na nevsakdanji način. In tako rastemo in

se razvijamo tudi mi kot posamezniki, čeprav se tega

morda niti ne zavedamo. Pridružite se nam!

Vse, ki vas sodelovanje pri učni njivi zanima, prisrčno

vabim, da se nam pridružite! Za dodatne informacije me

lahko pokličete na 051 304 406 ali pa nam pišete na:

permadinamika@gmail.com.

mag. Boštjan Štrajhar, ravnatelj

Waldorfska šola

Celje spreminja

svoje ime in se seli

Po dveh letih delovanja waldorfske šole v Celju

se šola seli v šest kilometrov oddaljen Žalec.

Navkljub želji učiteljev in staršev in obljubam

župana v dveh letih nismo našli prostorov, kjer bi šola

lahko normalno nadaljevala svojo pot v Celju. To, da se

selimo v Žalec, pa niti slučajno ne pomeni, da smo nad

tem razočarani. Prihajamo v prostore ljudske univerze, kjer

bomo v drugem nadstropju z leti zasedli vse učilnice ter

tako prišli do polne devetletke. Poleg že sedaj lepo urejenih

prostorov imamo na voljo tudi telovadnico, razdelilno

kuhinjo, evritmijsko dvorano, zagrajeno zeleno zunanjo

površino, nadejamo se še vrta in njive. V teh prostorih je

pred leti delovala prva osnovna šola v Žalcu, tako da si

lahko predstavljate, da so prostori veliki in svetli. Našo

šolo sicer obiskujejo otroci iz kar štirinajstih občin in zdi

se, da bo selitev celo pozitivno vplivala na vpis v novi prvi

razred.

Poleg prvih treh razredov bomo v Žalcu odprli tudi

waldorfski vrtec, ki bo sprejel eno starostno mešano

skupino otrok. Mesta so bila zapolnjena še preden smo

uspeli na spletno stran objaviti povabilo k vpisu. Z naslednjim

šolskim letom se bo torej Waldorfska šola Celje

preimenovala v Waldorfsko šolo in vrtec Savinja,

ki bo po dveh letih delovanja imela že sedemdeset (70)

otrok! Veselje in navdušenje ob tej številki je v zbornici

veliko, prav tako tudi med starši – brez njih se ta

zgodba sploh ne bi začela pisati. Naslednje leto bomo

medse sprejeli tudi štiri nove sodelavce in prepričan

sem, da bomo tako kot sedaj še naprej uspešno sodelovali

in premagovali vse izzive, ki so plod zdravega

razvoja. Prav vsem sodelavcem gre čast in hvala, da ob

tempu, ki ga imamo, vsakodnevno polni optimizma in

energije prihajamo v šolo, ki bi ji marsikateri dan lahko

rekli drugi dom. Pri našem razvoju pa vsekakor ne

smemo pozabiti na matično šolo – brez konkretne podpore

direktorja Iztoka Kordiša, brez neskončnih dolgih

pogovorov z gospo Vero Grobelšek, ki je več dni pri nas

tudi hospitirala, in vseh ostalih učiteljev, s katerimi se

redno slišimo po telefonu, bi lahko šolo zgolj sanjali.

Posebna zahvala gre tudi nepogrešljivim tetam iz ozadja:

Karmen Bezgovšek, Moniki Černe, Alenki Lednik,

Ireni Logar, Ireni Kogoj in Heleni Rejc - te vsakodnevno

zasipam s telefonskimi klici in povprašujem še kaj drugega

kot, kakšno je vreme v Ljubljani. Hvala vam!

Waldorfske novice, poletje 2013 19


O E M a r i b o r

Jezik v ustih (esej)

Esej opisuje moj pogled na svet. Na svet jezika,

kulturo jezika, zgodovino jezika in tudi na slovnico

jezika. Upam, da vam bo všeč.

Njam, zrezek in ta okus. Kaj, kaj ne okušamo hrane z jezikom?

No, prav, bom pa pisal o tem drugem jeziku, ki je sicer dokaj

nadležen. Res je, da nas povezuje, gladi in vzpodbuja nesporazume.

Ima pa tudi narečja in zgodovino. Konec koncev pa le ni

tako slab, a ne? Teorija in slovnica jezika nista ravno priljubljeni

temi med mulci, kot smo mi. Še sreča, da jezik niso samo šolski

predmeti, slovnica in teorija. Jezik je toliko zanimiv, kot si ga

narediš sam. Sam do nedavnega nisem maral jezika. Ampak v

meni je nekaj preskočilo, ko sem se prisilil in prebral, po mojem

mnenju, nekaj dolgočasnih knjig domačih pisateljev. Naučil sem

spoznavati človeka skozi njegova dela in najti najzanimivejšo

stvar in se nanjo osredotočiti tudi v manj privlačnih vsebinah.

Zdaj prav rad prebiram pesmi svojih najljubših domačih pesnikov.

Moj pogled na jezik se ves čas spreminja. Seveda jezik ni

samo literatura, je tudi vsakodnevno komunikacijsko sredstvo,

ki ga uporabljamo povsod. Čeprav smo majhna država, imamo

bogato zgodovino svojega jezika in svoj jezik nasploh. Na to sem

zelo ponosen. Če samo pomislimo, da v bistvu na svetu samo

okoli dva milijona ljudi, od vseh teh milijard prebivalcev, govori

slovensko, se lahko počutimo ponosnega na svoj jezik. Zelo pomembno

pa je tudi, da se naučimo ali vsaj slišimo jezike drugih

ljudi na planetu. Kaj veš, kdaj te lahko prav jezik reši iz zagate?

Mene je že. Velikokrat.

Srčna roža

Nekoč, nekje, kjer so bili ljudje navezani na rože, je

stal velik grad. V gradu sta živela kralj in kraljica, ki

sta imela prelepo hčer Jutranjo. V tej deželi so bili

vsi navezani na svojo rožo. Jutranjina roža je bila nežna in bela

cvetka, ki se je zjutraj prva odprla.

V tej deželi pa je bival mladenič Trdoglav. Bil je iz revne družine,

vendar pa hrabre in svojeglave sorte. Roža Trdoglava je bila visoka

in modra, podobna vrtnici, le da je imela namesto trnjev po steblu

luske. Če si v deželi hotel koga ubiti, si moral prvo izkoreniniti

vse rože, ki so bile povezane z lastnikom. Vsak človek je imel svojo

vrsto rože. Rožo je vsak dobil že ob rojstvu. Lahko si svojo srčno

rožo posadil tam, kjer si hotel, lahko si jo celo razmnožil. Če si imel

posajene svoje rože na več različnih krajih, te je bilo težje ubiti. V

tej deželi sta bili dve kraljestvi, ki sta hoteli vladati: kraljestvo Jutra

in kraljestvo Tesnobe. Kraljestvo Jutra bi deželi prineslo boljšo

prihodnost, medtem ko bi kraljestvo Tesnobe deželo pripeljalo v

vojne, lakoto in smrt.

Čas je tekel in kraljestvo Tesnobe se je odločilo, da bo napadlo

kraljestvo Jutra. Vojska se je oborožila in pripravila za napad. Takrat

pa je Trdoglav, ki je bil velik pripadnik kraljestva Jutra, saj

je bil zagledan v princeso Jutranjo, videl, da bo kraljestvo Jutra

padlo, če ne ukrepa. Bil je prereven, da bi si kupil meč in oklep,

zato je moral uporabiti glavo. Pritihotapil se je v grad Tesnobe,

kjer sta kralj in kraljica gledala na svojo črno vojsko. Nadel si je

pregrinjalo, ki ga je prinesel s seboj, pritihotapil se je kralju in

kraljici Tesnobe za hrbet in ju tako prestrašil, da sta skočila skozi

okno in ob pristanku pomendrala svoje srčne rože pred gradom.

Tako sta se sama ubila.

Ob tistega dne dalje na gradu Jutra, poleg bele cvetke, na dvorišču

in oknih cveti tudi visoka modra roža z luskami.

Gabriel Kovačič, učenec WŠ Maribor

20 Waldorfske novice poletje 2013


N o v e i n i c i a t i v e

Darja Brecelj Ipavec

Otroci vejo, da je

svet dober

Tri glavne značilnosti waldorfske

predšolske vzgoje

Še danes se živo spomnim trenutka, ko sem še kot

majhna sedemletna frklja nekega sončnega dne

plezala po stopnicah pred hišo in se igrala. Bil

je zadnji dan pred prvim šolskim dnevom. Vsi okrog mene

so odštevali. Na vrhu stopnic pred vrati je sedela nona in

mi rekla: 'Zdaj se igraj in uživaj, potem boš morala v šolo!'

Trenutek je obstal, zdelo se mi je, da gre nekaj h koncu.

Okrog in okrog sebe sem čutila, da me obdaja nekaj tako

lepega in dragocenega, da je treba to 'nekaj lepega' čuvati.

Nekoč je veljalo 7 let, danes samo še 6. Šest let otroštva,

brezskrbnosti, igranja brez meja, šest let miline

v zavetju staršev, none in nonota, prijateljev iz ulice,

skrivanje po vrtu do večera, večerja, kopanje in spat.

Vsak dan isto in vsak dan - sreča. Vemo, da se tudi

teh 6 let kraljestva brezskrbnosti še krči: otroci se že

'učijo', 'štejejo', 'sami nastopajo pred starši', in na pamet

ponavljajo pravljico, ki jo bodo pripovedovali potem

odraslim!

Igra brez meja

V otroku je želja, če ne celo nuja po tem, da se igra.

Otrok je kot struga in igra je voda, ki teče naprej in išče

pot preko vseh ovir. Ko se igra, v otroku vznike občutek

sreče – brez želje, da bi rad kaj imel ali kaj dosegel. Je

že vse tam! Ko se otrok igra, se njegov notranji svet

začne povezovati z zunanjim. Spoznava kvalitete tega

sveta in se izraža že kot individuum, išče stike, sklepa

kompromise ... lahko bi naštevali! Po raziskavah

avstralskega projekta The Play Project bi moral otrok

imeti čas za prosto, samoiniciativno igrati vsaj eno uro

in pol v notranjih prostorih in vsaj eno uro zunaj. Prosta

igra je v dnevnem ritmu waldorfskih vrtcev izjemno

pomembna, igrače so izdelane iz naravnih materialov,

ročno in namenoma niso dokončane (kos lesa, blago iz

svile, lesena palica).

Ti si moj vzor, vredno te je posnemati

Starši dobro vemo, da so otroci kot naša mala ogledalca.

Vse se zrcali v njih: ton in barva naših besed,

način, kako odložimo kozarec na mizo, naša nežnost

in vztrajnost, ko gre vse narobe. Tudi vzgojitelj v vrtcu

se tega globoko v sebi zaveda, zato vse, kar dela, dela

tako, da ga je vredno posnemati.

Če smo vse to dali otroku pred vstopom v šolo, smo

mu zavezali najboljšo culico za na pot. Iz nje bo jedel,

ko bo hudo in tudi ko bo uspeval in se veselil življenja.

Slike so objavljene z dovoljenjem waldorfskega vrtca

Kresnica iz Bukovice.

Waldofska pedagogika, ki jo je začel razvijati Rudolf

Steiner, je v svojih temeljih vzniknila iz velike ljubezni

in globokega spoštovanja do otroka in njegovega otroštva.

Razvojna psihologija, ki jo je natančno predstavil

v svoji knjigi Študij človeka, gre seveda naprej vse do

zrelih let, temelji pa se vendarle postavijo prav v ranemu

otroštvu: 'V kalčku rastline je začetek življenja.'

Naš sodelavec in predavatelj z Norveške Godi Keller mi

je po dolgoletnem delu s socialno ogroženimi zadnjič

dejal: 'Spoznal sem, da se v prvih letih otroštva lahko

naredi vse.' Vprašali bi me: 'In kaj je to vse, kar otroku

lahko damo ravno v tem krhkem in kratkem obdobju?'

Vsak dan isto – vsak dan sreča

Otroku je prijetno, če ve, kaj ga čaka. Danes je petek.

Zjutraj vstane, se obleče, gre v vrtec, pri vratih ga že

čakajo prijatelji. V igralnici je čas za prosto igro, nato

vzgojiteljica začne mesiti testo. Vsak petek pečemo

kruh. Otrok si oddahne, ker mu ni treba skrbeti, kje

bo, kdo bo z njim, kaj se bo dogajalo. Ve, da bo mesil

testo, pekel hlebčke. In si reče: Aha, danes je petek!

Otrok čuti, da ne vodi niti ne usmerja sam toka dnevnega

življenja. Odrasli ga vodimo. Vodimo ga premišljeno

in v ritmu ponavljanja. V ponedeljek slikamo, v

torek oblikujemo iz voska, v sredo je rajanje, v četrtek

risanje z voščenimi bloki, v petek pečemo kruh. Lepo

je, če čutimo, da življenje mirno teče.

Informativni vpis v waldorfski vrtec Zlata ptica

že poteka, prijave zbiramo na:

waldorfajdovscina@gmail.com

Glavna predstavitev vrtca je bila v začetku junija.

www.waldorf-ajd-go.blogspot.com

Waldorfske novice, poletje 2013 21


D o g o d k i

Konferencija

ŠKOLA ZA SUTRA –

OD MOZGA DO UMA

Umijeće podučavanja ili

podučavanje kao umjetnost

na kojoj će sudjelovati svjetski poznata imena iz

područja neuroznanosti i pedagogije

20.- 21. Rujan 2013, Velika dvorana FER-a, Zagreb,

pod visokim pokroviteljstvom

predsjednika Republike Hrvatske

prof.dr.sc. Ive Josipovića

Posebna gošća predavačica

Barunica Susan Greenfield

Barunica Susan Greenfield sa sveučilišta u Oxfordu, jedna

je od najpoznatijih europskih neuroznanstvenica, redovna

profesorica na Odsjeku za farmakologiju Sveučilišta u Oxfordu

i vodeća istraživačica na području istraživanja fizičke

osnove svjesnosti i Alzheimerove te Parkinsonove bolesti.

Barunica Greenfield je bivša ravnateljica britanskog Kraljevskog

instituta i pobornica demokratizacije neurologije. Drži

predavanja i vodi javne emisije diljem Velike Britanije i SAD-a.

Gostuje kao predavačica na brojnim svjetskim sveučilištima,

a medijima je zanimljiva zbog svog nekonvencionalnog i zanimljivog

pristupa znanstvenim činjenicama i istraživanjima

koje koristi u svrhu promoviranja smislenijeg i kvalitetnijeg

načina života. Autorica je nekoliko svjetskih uspješnica,

uključujući „ Ljudi sutrašnjice: Kako 21. stoljeće mijenja naš

način razmišljanja“, a njezina knjiga Priča o mozgu prevedena

je na hrvatski jezik. Dobitnica je brojnih prestižnih svjetskih

priznanja i nagrada.

Ciljevi konferencije

- upoznati našu pedagošku i znanstvenu javnost s ovom

iznimnom znanstvenicom i njenim doprinosom na planu

istraživanja mozga i ranih pedagoških utjecaja na razvoj i rad

mozga;

- potaknuti dijalog o budućnosti obrazovanja otvarajući

pitanja o važnosti kreativnog izražavanja i njegovanja temeljnih

ljudskih vrijednosti nužnih za formiranje zdrave osobnosti

i stabilnog identiteta;

Ostali predavači

David Brierley, izvanredni profesor na Fakultetu Rudolf

Steiner u Oslu; gost predavač na brojnim europskim sveučilištima;

autor šest knjiga na temu fleksibilnih i kreativnih

metoda u školama; savjetnik na uvođenju kreativnih metoda

u škole i fakultete u Santanderu, Španjolska (Zaklada Botin);

pedagoški voditelj neformalnih studija za učitelje i odgajatelje

u Zagrebu i Ljubljani; voditelj projekta Inovacije u

obrazovanju pri Ministarstvu za obrazovanje, kulturu i sport

Republike Slovenije.

Ann Mangen, izvanredna profesorica na Sveučilištu u Stavangeru,

Norveška; autorica i predavačica s istraživačkim

interesom za kognitivnu i edukacijsku neuroznanost, otjelovljenu

kogniciju te utjecaj digitalnih tehnologija na čitanje i

pisanje kao i na rad i razvoj mozga u cjelini.

Slavica Bašić, redovna profesorica na Sveučilištu u Zadru,

predaje i objavljuje radove o teorijskim pitanjima znanosti o

odgoju, teoriji kurikuluma i reformnopedagoškim koncepcijama

(Waldorf i Montessori). Posebno angažirana u pedagoškom

obrazovanju i usavršavanju odgojitelja i učitelja.

Tobias Richter, predavač na Centru za kulturu i pedagogiju

u Beču te na studijima za obrazovanje waldorfskih pedagoga

u Austriji, Njemačkoj i Hrvatskoj. Autor nekoliko knjiga

na temu umjetnosti podučavanja, uloge umjetnosti u stjecanju

učiteljskih kompetencija i waldorfskog kurikuluma.

Mary Barratt-Due, docentica na Fakultetu Rudolf Steiner

u Oslu, glazbena pedagoginja, euritmistica i zdravstvena

euritmistica s 25-godišnjim iskustvom podučavanja glazbe

(klavir i zborno pjevanje).

Organizator konferencije

Konferenciju organizira Institut za waldorfsku pedagogiju

IWP – Škola za sutra u suradnji s Agencijom za odgoj i

obrazovanje.

Institut za waldorfsku pedagogiju - IWP je neprofitna udruga

koja između ostalog provodi trogodišnji neformalni dopunski

studij u Zagrebu čijim se programom nastoji potaknuti

buduće generacije na divergentno, kreativno razmišljanje

uvođenjem metodologije usklađene s potrebama našeg

doba, kao i razvijanjem osobina ljudskosti, nužnih za naše

sve razlomljenije društvo. Sličan studij postoji i u Ljubljani.

Učesnici konferencije

Nastavnici, odgajatelji, pedagozi, znanstvenici iz Hrvatske

i drugih zemalja (Slovenije, BiH, Srbije, Makedonije, Italije,

Austrije, Mađarske, Njemačke, Norveške itd.); visoki gosti

iz bosanskohercegovačkog i slovenskog ministarstva

obrazovanja.

Sva predavanja simultano će se prevoditi s engleskog na

hrvatski, odnosno, s hrvatskog na engleski jezik.

22

22 Waldorfske novice poletje 2013


D o g o d k i

Program konferencije:

Petak 20. rujan 2013

15.00 -15.30 Otvaranje, pozdravni govori

15.30 - 15.45 Pjevanje s Marry Baratt-Due

15.45 - 16.30 Predavanje - Slavica Bašić

16.30 -16.45 Pauza / zakuska

16.45 - 17.30 Intervju s barunicom Susan Greenfield

17.30 - 17.45 Pedagoški intermezzo - David Brierley

17.45 -18.15 Intervju s Ann Mangen

18.15.- 18.45 Večera

18.45 – 20.00 Pripovijedanje (Jasna Held), kratak

koncert, pjevanje s Marry Baratt-Due

Subota 21. rujan 2013

9.00 - 9.15 Pjevanje s Marry Baratt-Due

9.15 - 10.40 Predavanje : Susan Greenfield

10.40 - 11.00 Pauza /zakuska

11.00 - 11.15 Pedagoški intermezzo - David Brierley

11.15 - 12.40 Predavanje: Ann Mangen

12.40 - 14.00 Ručak

14.00 – 16.00 Panel diskusija

16.00 - 16.15 Pjevanje s Marry Baratt-Due

16.15 - 16.30 Pauza/zakuska

16.30 - 17.15 Predavanje: Tobias Richter

17.15 - 18.20 Završna riječ David Brierly i

zatvaranje konferencije

18.20 - 18.35 Pjevanje s Marry Baratt-Due

O konferenciji

Zadaća obrazovanja, odgoja i socijalizacije jest transformirati

naš mozak u um, svijest, osobnost. Privilegij učiteljskog

zvanja je imati vitalnu ulogu u oblikovanju svijesti važne za

budućnost svijeta.

Krajnji cilj obrazovanja jest omogućiti pojedincima da postanu

kreatori svog razvoja i obrazovanja nakon što završe

obvezno školovanje. Pripremiti mlade za budućnost zagonetka

je obrazovanja. Više ne možemo predvidjeti kako će

naše tehnološko društvo izgledati u skoroj budućnosti. Naša

će djeca zarađivati za život svojom kreativnošću, ingenioznošću

i imaginacijom. Uspjeh društva mjerit će se po stupnju

optimizma, entuzijazma i blagostanja njegovih građana. Stoga,

da bismo se mogli suočiti s izazovima i mogućnostima

koje nas očekuju u budućnosti, moramo usvojiti novu paradigmu

ljudskih sposobnosti.

Vitalnu ulogu u tom procesu ima umjetnost. Dvije su kategorije

umjetnosti. Postoji umjetnost kao zabava, stvorena takvom

kakva jest da bi služila samo jednom osjećaju koji se ne

pretače u svakodnevicu, već ima cilj uveseljavati ili zabavljati.

Zatim postoji 'magična' umjetnost koja pobuđuje osjećaje

koji se mogu integrirati i pretočiti u praktične, svakodnevne

aktivnosti. Kad društvo cijeni taj vid umjetnosti, ono teži izvrsnosti

koja obitava u srcu, umu i volji. Cilj je Konferencije

nadahnuti ljude da rade u tom smjeru.

Više na www.braintomind.com

VPIS V PRVI LETNIK

IZOBRAŽEVANJA ZA WALDORFSKE

UČITELJE ALI VZGOJITELJE

V šolskem letu 2013/14 bomo pričeli z novim ciklusom

triletnega študija za waldorfske vzgojitelje in

učitelje. Predavanja potekajo v obliki vikend seminarjev

enkrat do dvakrat mesečno na Waldorfski šoli Ljubljana.

Če se želite vpisati ali če želite informacije o študiju,

pogojih, ceni in začetku predavanj, pišite na elektronski

naslov

marjeta.privsekstoka@waldorf.si.

Waldorfske novice, poletje 2013 23


D o g o d k i

Štiriletni študij

evritmije

Društvo za promocijo in razvoj evritmije Stoimena

v sodelovanju z Waldorfsko šolo Ljubljana

organizira štiriletni študij evritmije v letu 2013.

Če iščete dejavnost, ki v sebi združuje duhovno in fizično

razsežnost, ki vključuje gib, glasbo, poezijo, dramsko

umetnost in zajema možnost umetniškega, pedagoškega

in terapevtskega delovanja, lahko v študiju evritmije najdete

odgovor za svoja stremljenja.

Evritmijsko umetnost je razvil dr. Rudolf Steiner (1861–

1925) v sodelovanju z umetniki giba, igralci in recitatorji,

slikarji, pedagogi, znanstveniki ter zdravniki. To je nova

oblika umetnosti, ki je danes razširjena po vsem svetu.

Naš štiriletni študij ponuja pot lastnega odkrivanja

in razvijanja sposobnosti, ki so osnova za evritmijsko

umetniško delovanje in vodenje umetniških aktivnosti

(tečajev, delavnic, seminarjev). Podiplomska izobrazba

študente usposobi za izvajanje evritmije v pedagoških inštitucijah

(vrtcih, osnovnih in srednjih šolah), poslovnih

organizacijah ali zdravstvenih ustanovah.

Društvo Stoimena organizira študij evritmije v sodelovanju

in po načrtu ter programu eminentne izobraževalne

ustanove za evritmijsko umetnost Euryhtmeum

iz Stuttgarta v Nemčiji.

Študenti, ki uspešno zaključijo študij, pridobijo diplomo

evritmije s strani Sekcije za evritmijo, govor in

glasbo iz Dornacha, Švica.

Poleg glasovne in tonske evritmije obsega študij bodisi

redno bodisi občasno ukvarjanje z naslednjimi

pomožnimi predmeti: umetniško oblikovanje govora/

dramska umetnost; zborovsko petje; teorija glasbe;

književnost; anatomija in fiziologija; osnove antropozofije;

opazovanje rastlinbothmer gimnastika; slikanje,

risanje in modeliranje

Vpisni pogoji

Za vpis na štiriletni študij evritmije je potrebno opraviti

uvodni tečaj evritmije in predložiti dokaze o pridobljeni

izobrazbi, prošnjo za vpis, življenjepis ter dve

fotografiji na naslov:

Društvo Stoimena (Medvedgradska 18, Zagreb).

Za vsa dodatna vprašanja in informacije smo vam na voljo

na spodnjem elektronskem naslovu oziroma telefonski

številki: info@euritmija.org, +385 (0)1/46 67 075

www.euritmija.org

POLETNI TABOR SUŠICA

Vabimo vas, da se nam pridružite na taboru, kjer se bomo

v počitniških dneh družili v zanimivih početjih:

- RAZISKOVALI bomo gozd, potoke, reko in jame,

- ZGRADILI SI BOMO HIŠICO - zavetišče iz naravnih

materialov,

- IGRALI se bomo STARE PASTIRSKE IN DRUGE IGRE na

travniku in v gozdu,

- obiskala nas bosta SREDNJEVEŠKA VITEZA in nas naučila

vihteti meč,

- potem, ko bomo izdelali vsak svoj lok in puščice pa

nas bo LOKOSTRELEC popeljal v svet mirne roke in

ostrega očesa,

- POSLUŠALI bomo ZGODBE ZVEZDNEGA NEBA in videli,

od kod nas opazujejo Perzej, Kasiopeja in Andromeda.

Program, ki ga že deseto leto oblikujemo pedagogi z bogatimi

izkušnjami in znanjem waldorfske pedagogike, bo

otrokom omogočil učenje v situacijah, ki so v sodobnem

času vse bolj redke in hkrati nujne za otrokov zdrav razvoj.

Tabor bo na Stari Sušici v dveh terminih:

1. termin: 8. 7. - 13. 7. 2013

2. termin: 19. 8. - 24. 8. 2013

Cena za udeležbo je 240 EUR.

Sestre in bratje imajo 10% popusta.

Prijave sprejemamo do zapolnitve mest (13). Plačate lahko

celoten znesek ob prijavi ali v dveh obrokih: polovico

zneska ob prijavi in drugo polovico po položnici do 30.

jun. 2013 oz. do 10. avg. Znesek lahko nakažete na TRR:

SI56 0228 6025 7182 718, s pripisom Za poletni tabor 1 ali

2 in imenom otroka. V primeru odpovedi zaračunamo 40

EUR stroškov.

Prijave in informacije:

Hedvika Turk, 031 272 054, hedi.turk@gmail.com

24 Waldorfske novice poletje 2013

More magazines by this user
Similar magazines