Waldorfske novice - Poletje 2013

More documents

Recommendations

Info

Takšna je torej organizacija waldorfske šole; in takšna kot je, ji je prinesla slavo, tako da je število otrok skokovito naraslo. Medtem ko smo začeli z okoli 200 otroki, jih imamo sedaj skoraj 700. In ti otroci so v vseh razredih; tako je waldorfska šola sedaj organizirana kot splošna šola v najboljšem pomenu besede. Za večino razredov, posebno nižjih razredov, smo morali uvesti paralelne razrede, ker smo dobili toliko otrok za en sam razred, tako imamo prvi A in B razred in tako dalje. To je seveda za waldorfsko šolo pomenilo še toliko več zahtev. Kajti tam, kjer je celotna organizacija zasnovana tako, da predstavlja življenje, njen značaj oblikuje vsak nov otrok; in organizem s tem novim članom zahteva nov način ravnanja in nadaljnji študij človeka. Organiziranost pouka v waldorfski šoli je takšna, da glavna ura poteka zjutraj. Prične se pozimi ob 8.00 ali 8.15, poleti nekoliko bolj zgodaj. Posebna značilnost te glavne ure je, da odpravi običajen urnik. Nimamo urnika, ki je sicer običajen, pač pa v tej glavni uri, prvi dve jutranji uri, poteka en predmet, z vmesnim odmorom za manjše otroke. Ta predmet se izvaja štiri ali šest tednov, da se obdela določena količina snovi. Zatem sledi drugi predmet. Lahko bi nasprotovali argumentom, da otroci zaradi tega naučeno pozabijo, ker si je obsežno snov, ki jo na tak način vzamemo, težko zapomniti. Prav je, da temu nasprotovanju ugovarjamo z argumentom organizacije podajanja in odličnostjo učiteljev. Predmete v zadnjih tednih šolskega leta na kratko povzamejo, da naredijo pregled celoletnega dela. Na ta način se otrok poveže s predmetom. Pouk tujega jezika, ki je pri nas ura konverzacije, predstavlja v tej organizaciji izjemo. Kajti pri nas pričnemo s poučevanjem tujih jezikov, če je le mogoče – to je z angleščino in francoščino – v najnižjih razredih, in otrok se uči govoriti v teh jezikih že od samega začetka. Poleg tega se, kolikor je le možno, jezika uči brez prevajanja pomena v njegov materni jezik (tako imenovana 'direktna metoda'). Beseda je tako v tujem jeziku povezana s predmetom, ne z besedo v materinem jeziku. Otrok v tujem jeziku na novo spozna besedo 'miza' – tuje besede se ne nauči kot prevoda besede 'miza' v svojem materinem jeziku. Nauči se torej direktno vstopati v nek drugi jezik, kot je njegov materni jezik, in to se še posebno pozna pri mlajši otrocih. Še več, naša praksa je, da se izogibamo temu, da bi mlajšim otrokom podajali kakršnokoli abstraktno, teoretično slovnico. Otrok pred starostjo 9 do 10 let ne more razumeti slovnice. Šele takrat namreč doseže pomembno prelomnico, o kateri bom govoril pozneje, ko bom govoril o dečkih in deklicah na waldorfski šoli. To poučevanje tujega jezika se večinoma izvaja med 10. in 12. uro zjutraj. To je čas, ko poučujemo predmete, ki niso zajeti v glavno uro, ki pa se vedno izvajajo v jutranjem delu. Tako se vsakršna oblika poučevanja religije izvaja v tem času. Več pa bom o tem poučevanju religije, kot tudi o poučevanju morale in o disciplini, govoril, ko se bom ukvarjal s temo 'dečki in deklice na waldorfski šoli'. Toda v tem trenutku želim poudariti, da so popoldanske ure pouka namenjene petju, glasbi in pouku evritmije. To je tako zato, da lahko otrok, kolikor je le možno, z vsem svojim bitjem sodeluje pri celotnem pouku in poučevanju, ki ga prejema. prevod: Josipa Žilić Hozjan Spiritual Ground of Education The Organisation of the Waldorf School When we speak of organisation to-day we commonly imply that something is to be organised, to be arranged. But in speaking of the organisation of the Waldorf School I do not and cannot mean it in this sense, for really one can only organise something which has a mechanical nature. One can organise the arrangements in a factory where the parts are bound into a whole by the ideas which one has put into it. The whole exists and one must accept it as an organism. It must be studied. One must learn to know its arrangements as an organism, as an organisation. A school such as the Waldorf School is an organism in this sense, as a matter of course, — but it cannot be organised, as I said before in the sense of making a program laying down in paragraphs how the school shall be run: Sections: 1, 2, 3, etc. As I said, I am fully convinced — and I speak without irony — that in these days if five or twelve people sit down together they can work out an ideal school plan, not to be improved upon, people are so intelligent and clever nowadays: Paragraphs 1, 2, etc., up to 12 and so on; the only question which arises is: can it be carried out in practice? And it would very soon be apparent that one can make charming programs, but actually when one founds a school one has to deal with a finished organism. 12 Waldorfske novice poletje 2013
U t r i n k i Simona Pajk Zgodba iz šolskih klopi Ker je čas pisanja spričeval, gospa Nuvak pa vztrajno moleduje za prispevke, sem iz ene od 'zaprašenih' računalniških map potegnila tole zgodbico, ki so jo moji učenci v drugem razredu zelo radi poslušali. Mogoče ob njej, kdo od vas dobi navdih – za kakšno poletno 'matematično' zgodbo. Še pojasnilo k zgodbi. Bodimir je škrat, ki se je naselil k nam že v prvem razredu. Skupaj z njim smo se podajali na različne pustolovščine, odkrivali življenjske, matematične in druge skrivnosti. Meljuk pa je njegov prijatelj – tudi škrat, seveda. Zdaj, ko smo že v četrtem razredu, sta fanta sicer onemela, nam pa še vedno držita častno stražo na polički v razredu. Bodimirjevi kamniti cmoki Zgodba za utrjevanje poštevanke Jutro je dišalo po borovnicah in Bodimir se je že v postelji odločil, da bo za kosilo pripravil borovničeve cmoke. O, že ob misli nanje se mu je v ustih nabirala slina. Nabiranje borovnic je sicer dolgočasna zadeva. Če nisi Bodimir, se ve! On jih ni nabiral kar tako, eno po eno. Najprej jih je nabiral po tri in štel: 3, 6, 9, 12, 15, 18, 21, 24, 27, 30, 33, 36. Potem se mu je zazdelo, da bodo tri čisto premalo za en cmok – in število borovnic je povečal na devet. Ob misli na to, kako sočni bodo cmoki, so se mu ustnice razlezle v širok smehljaj. Torej: 9 borovničk za en cmokec, 18 za dva, 27 za tri, za štiri jih bom potreboval 36, 45 za pet, 54 za šest, 63 za sedem, za osem 72, za devet 81, za deset 90, 99 za enajst in 108 za dvanajst cmokov! To bo pojedina! Z zvrhano polnim lončkom - in resnici na ljubo, s polnim trebuščkom, se je odpravil domov. Meljuka vonj po borovnicah ni zvabil zgodaj iz postelje. Imel je tako lepe sanje, da se mu je zdelo škoda kar vstati in pozabiti nanje. Sanjal je o kamnih! Meljuk je namreč imel zeelo rad kamne, veste! Sanje o kamnih so bile tako čudovite, da jih je skrbno spravil pod blazino. Upal je, da ga bodo ponoči spet obiskale. In potem jo je jadrno, kar brez zajtrka, odkuril k svojim kamnom. To ti je bila zbirka. Na stotine kamnov, eden lepši od drugega. Odkar se je Bodimir kar naprej 'važil' s tisto svojo poštevalnico, jih je tudi Meljuk zlagal tako, da jih je lahko hitro prešteval. Rjave je imel zložene po štiri skupaj. 4, 8,12,16, 20, 24, 28, 32, 36, 40, 44, 48; Bele, okrogle kot hlebčke pa je zložil po osem skupaj. Ti so bili najlepši, tako lepo beli, okrogli … Medtem ko se je Meljuk pogovarjal s svojimi belimi, okroglimi kamni, je Bodimir delal cmoke. Lepe, bele, okrogle. Zlagal jih je na pladenj, na okensko polico. Nad hišico naših prijateljčkov je zaokrožila tatinska sraka. S svojim deset palcem dolgim repom ni kaj prida lepo letela. Sedla je na visoko smreko in od daleč opazovala. Gledala je lepe, bele, okrogle Meljukove kamne. Gledala je lepe, bele, okrogle Bodimirjeve cmoke. In v glavo ji je šinila na moč imenitna potegavščina. 'Malo sem in malo tja,' si je rekla, se spustila dol in začela s prenašanjem cmočkov tja in kamnov sem … in vsi so bili lepi, beli okrogli. 'Kosiiiiloooooo!' je zaklical Bodimir. Meljuk se ni dal dolgo prositi. 'Upam, da nisi cmočkov preveč razkuhal!' je rekel Bodimirju! 'Danes sem jih pa ravno prav skuhal, kar poglej, kako čvrsti so!' se je pohvalil ponosni kuhar. Sedla sta in se lotila cmokov – če smo natančni – kamnov. 'Joooojjjjjjjj!' je zarjul Meljuk. Rad je imel kamne, tako da bi jih jedel – pa spet ne! 'Sraka je bila, sem vedel, da nič dobrega ne naklepa! O, ko jo dobim, ji zalučam kamen naravnost v tatinski kljun!' in se je jezil in še jezil in še malo jezil. Bodimir pa je zložil kamne na pladenj in se odpravil k omari s kamni, kjer so bili zloženi njegovi borovničevi cmoki. Prijatelja sta jih imela za večerjo. Waldorfske novice, poletje 2013 13
Page 2 and 3: K a z a l o Waldorfske novice Časo
Page 4 and 5: V z g o j a o t r o k a Gerald Huth
Page 6 and 7: zatopljenosti v igro, kajti tudi st
Page 8 and 9: V z g o j a o t r o k a mag. Boštj
Page 10 and 11: 1919, po zaključku vojne, ustanovi
Page 14 and 15: U t r i n k i Beli bratec Igra 2.b
Page 16 and 17: simulirani dunajski orkester je bil
Page 18 and 19: U t r i n k i Manca Biber Večerin
Page 20 and 21: O E M a r i b o r Jezik v ustih (es
Page 22 and 23: D o g o d k i Konferencija ŠKOLA Z
Page 24: D o g o d k i Štiriletni študij e

Waldorfske novice - Poletje 2013

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?