Waldorfske novice

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

pomlad 2014, zaporedna št. 81 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41 

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775 

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si 

Izdajatelj: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje 

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909 

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474 

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš, 

Mario Čuletić, Simona Pajk 

Sodelavci: 

David L. Brierley, Boštjan Štrajhar, 

Slavica Bašić, Hanspeter Rosenlechner, 

Staša Rihtar, Igor Kristian Štern, 

Magda Mlekuž, Nina Kociper, Mateja Petan, 

Metka Udovič, učenci in dijaki WŠL in OE MB 

Fotografije: 

Damjan Brajnik, arhiv WŠL, 

arhiv OE Gorenjska, 

arhiv Waldorfskega vrtca Pomurje 

Naslovnica: 

arhiv OE Gorenjska 

Lektoriranje: 

Klemen Lah 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Namesto uvodnik 3 

Vzgoja otroka 4 

Igra je pomemben del učenja 4 

Vzgajati moramo državljane sveta 6 

Da bi uresničili sami sebe 7 

Skrito v vidnem 11 

Utrinki 12 

Zimska šola v naravi 12 

Poučevanje na umetniški način 14 

Pevski zbor WšL v Izraelu 15 

Utrinki iz Potsdama 17 

O minevanju v Kosovelovi poeziji 18 

Prazen list, pobarvanke in sestavljanke 19 

OE Gorenjska 20 

Pozdrav z Gorenjske 20 

Gorenjska pomlad 20 

Waldorfski vrtec Pomurje 21 

Razstava Waldorfskega vrtca Pomurje 21 

OE Maribor 22 

Biologija v 7.r 22 

Vabila 23 

Sodelovanje na učni njivi na Barju 23 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in 

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja. 

ISSN 1854-0430 

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport 

2 Waldorfske novice pomlad 2014

N a m e s t o u v o d n i k 

Waldorfske novice, pomlad 2014 3

V z g o j a o t r o k a 

David Elkind 

Igra je pomemben 

del učenja 

Pismenost, matematika in znanost 

Pred mnogimi leti sem bil med opazovalci na 

Children's School v Tuftu. Ko sem opazoval 

čudovit razred štiriletnikov, se mi je pridružila 

mama enega od otrok v skupini. Hitro sem lahko opazil njeno 

vznemirjenost. Vprašal sem jo, ali je kaj narobe. Odgovorila 

je: 'Samo igrajo se!' Pogledal sem otroke, ki so bili razdeljeni 

po različnih interesnih kotičkih. Vsi so bili zelo zaposleni. 

Globoko so bili zatopljeni v aktivnosti, ki so si jih izbrali. 

Razred se mi je zdel zelo ustvarjalen, zato sem jo vprašal, 

zakaj ji je igra tako problematična. Odgovorila je: 'Sin moje 

prijateljice je v nekem drugem vrtcu in tam se uči črke in 

številke, celo na računalniku že dela, za božjo voljo! Kako se 

bo moj sin lahko meril z njim?' 

Njena pripomba kaže na obče razširjeno nerazumevanje 

pomena otroške igre. To delno izvira iz dejstva, da uporabljamo 

termin igra za vse vrste igre, od igre dojenčka z 

ropotuljo do igre golfa odraslih. Ko odrasli vidijo otroke, 

da se igrajo, gledajo nanjo kot na igro odraslih, kot na rekreacijsko 

dejavnost, ki jim omogoči odmor od dela in od 

naše protestantske delovne etike. Zahvaljujoč tej prtljagi, 

ki jo izraz igra nosi, pa starši mislijo, da bi morali njihovi 

otroci v šoli delati – saj to je njihovo delovno mesto, mar 

ne? 

Ni bilo časa, da bi tej materi natančneje pojasnil razliko 

med otroško igro in igro odraslih. Samo opozoril sem jo, 

da je v tej igri veliko akademskega učenja, ki pa se dogaja 

na lastno pobudo in na letom primeren način. Nisem 

prepričan, da sem jo prepričal, če pa bi imel več časa, bi 

ji dal bolj natančno oceno glede akademske pomembnosti 

igre v zgodnjem otroštvu, kar bom storil tukaj. 

Igra je preprosto stenografija naše sposobnosti do radovednosti, 

domišljije in fantazije – naših ustvarjalnih 

nagnjenj. Kar jo naredi enkratno, je, da nam omogoči 

pridobivati nove učne izkušnje. Naj ponazorim: dojenček, 

ki iz postelje spusti ropotuljo, se uči o gravitaciji. Hkrati 

tudi vzpostavi igro s starši, ki mu ropotuljo vračajo. Nauči 

se tudi, da različni predmeti, ko jih spusti, povzročajo 

različne zvoke. 

Branje 

Branje je neverjetno kompleksna spretnost, ki jo je uvedla 

družba. Učenje branja je delno odvisno od razvoja razumskih 

sposobnosti, ki se pojavijo šele v obdobju od četrtega 

do sedmega leta. Pa vendar je mnogo stvari, ki jih 

lahko naredimo, da pripravimo otroka na učenje branja, 

če to delamo na igriv način. Moji eno leto in pol stari 

vnukinji Mayi (mimogrede, Maya je otrok z downovim 

sindromom), sem nekoč bral knjigo. To je bila knjiga, ki 

jo je zelo dobro poznala, in potem ko sva jo že velikokrat 

prebrala, jo je odrinila ter mi dala jasno vedeti, da je ne 

zanima več. Bila je v mojem naročju, tako da sem težko 

segel po drugi knjigi. Zato sem zagrabil pač tisto, kar mi 

je bilo najbližje pri roki, zadnji izvod Bussiness Weeka. 

Začel sem brati članek o tem, kako podcenjujemo določene 

ekonomske učinke. Maya je bila čisto srečna, ko je 

poslušala nič kaj spodbudno statistiko. Gre seveda za to, 

da vsebina pravzaprav ni bila pomembna. Budno je sledila 

zvokom, ritmu in intonaciji, kar jo bo vse opremilo z 

jezikom, ki ga bo nekoč govorila. Poleg tega je, tudi v tako 

zgodnji starosti, dobila občutek, da je nekaj na tistem 

listu možno prevesti v jezik. To je zelo pomemben pogoj 

za učenje branja in eden razlogov, zakaj je tako zelo pomembno, 

da malim otrokom beremo. Ko je tako udobno 

sedela v mojem naročju, se je Maya naučila tudi to, da jo 

ima dedek dovolj rad, da sedi z njo in ji bere. Otroci pri 

sebi ne oblikujejo te ideje, ampak jo dobijo intuitivno. Zagotovi 

jim, da so v našem življenju pomembni in da skrbimo 

zanje. In od tod dejansko prihaja samospoštovanje. 

Pomen branja otrokom pa ogroža nevarnost, da ti v 

predšolskem obdobju preveč gledajo televizijo, še posebno 

pred drugim letom starosti. Ko jim beremo, si seveda 

ogledujejo slike v knjigi, toda prav tako pozorno poslušajo 

besede, ki jih izgovarjamo (razen morda takrat, ko 

beremo Business Week). Zato se vznemirijo, če izpustimo 

besedo ali dve. Ko nas poslušajo brati, jim to pomaga 

slušno razločevati, kar je zelo pomembno pri usvajanju 

bralnih veščin. Branje je tako slušno kot vizualno. Zato 

se nam zatakne tudi, ko smo odrasli, če naletimo na besede, 

ki jih ne moremo prebrati. 

Televizija otroku preprečuje, da bi sledil besedam, ki 

spremljajo vizualne podobe. Ljudje privlačijo vizualne 

predstave, ki so svetle, barvite in gibljive. To je tisto, kar 

otroke vleče k televiziji. Ker so vizualno tako vpleteni, 

otroci besed niti ne poslušajo. Zato se ne učijo slušnega 

razlikovanja, ki ga potrebujejo, ko se učijo brati. Vse, 


kar gledanje televizije povzroči pri malčkih in majhnih 

otrocih, je pravzaprav to, da krepi njihov nizek nivo instinktivnih 

odzivov. Zato je tako žalostno, ko slišimo, da 

40 % trimesečnih otrok gleda televizijo dve uri na dan in 

da do tretjega leta 90 % otrok gleda TV 90 minut na dan 

(Vanderwater, 2007). Takšne navade gledanja televizije 

postavljajo otroke v nevarnost, da razvijejo odvisnost od 

televizije, ki jo je kasneje zelo težko odpraviti. 

Čeprav smo imeli dolge razprave glede tega, ali bi se 

morali otroci naučiti celoten jezik (od tega, da jim beremo, 

do tega, da pišejo lastne zgodbe), ali samo fonetike 

(učenje glasov črk v različnih zvezah), tu pravzaprav niti 

ne gre za ali/ali. Celoten jezik je tisti, ki se ga otroci naravno 

učijo, ko poslušajo in ponavljajo zgodbe, se učijo 

imena črk abecede in gledajo besede, kot so stop, pojdi. 

Mnogi pedagogi tudi verjamejo, da naj bi bilo učenje pisanja 

pred učenjem fonetike. Učenje fonetike je primerno 

šele, ko so otroci sposobni logičnega sklepanja (nekje 

med petim in sedmim letom) in lahko razločijo, kako lahko 

ista črka zveni na različne načine. Otroci, ki so prek 

igre usvojili predbralna znanja, bodo bolj motivirani za 

branje in bodo bolj uživali v branju kot tisti, ki so se črke 

naučili na bolj didaktičen način. 

Številke 

Tako kot igra ima tudi številka različne pomene, ki jih 

pogosto zamenjujemo. Z razvojnega vidika pa postanejo 

različni pomeni števil in vloga igre pri njihovem usvajanju 

zelo jasni. Otrokov prvi koncept števila je tisto, čemur 

pravimo nominalno število. Znano nam je kot število 

na nogometnem dresu. Ta številka ne označuje količine, 

ampak je v resnici nadomestilo imena. To je prvi način, 

kako otroci (običajno pri dveh ali treh letih) uporabljajo 

števila. V resnici ustvarjajo svoja lastna nominalna števila. 

Moja vnukinja Lily je uporabljala število dve za vse, 

kar je več kot ena. Učila se je povezati izraze za števila s 

količinami, čeravno na svoj način. 

Do tretjega ali četrtega leta začno otroci razumeti vrstilne 

števnike. Taka števila imajo opraviti z vrstami in ne 

predstavljajo enot. Primer vrstilnega števnika ja dodelitev 

številk drsalcem kot ocene njihovega nastopa. Vendar ni 

nobenih enot pri drsanju ali katerem koli drugem športu, 

ki bi bile številčno vrednotene. Števila, ki jih uporabijo, 

da razvrstijo atlete, so preprosto vrstni red. Vrstni red 

pa se nanaša na razlike. Tri- in štiriletniki so sposobni 

razvrstiti stvari na mnogo različnih načinov. Ko otrok 

naloži kocke od največje do najmanjše, pokaže sposobnost 

razvrščanja po velikosti. In otroci se zelo zavedajo 

velikosti porcij hrane, ki jo dobijo, in tega, kdo dobi več 

ter kdo dobi manj. Pri oblikovanju svojega vrstnega reda 

pogosto upoštevajo podobnost. Ko na primer opisujejo 

kocke različnih velikosti, bodo rekli: 'Ta kocka je očka, ta 

je mamica in ta je dojenček.' 

seštevanje in odštevanje. Koncept enot pa pri otrocih pospeši, 

če so predhodno usvojili nominalna in vrstilna števila, 

kar izvira iz njihove učne izkušnje, ki so jo ustvarili 

sami. Nominalno število pa jim vzbudi občutek, da stvari 

lahko povezuje istost (vse, kar je več kot ena, je dve). Ko 

dojamejo vrstilne števnike, začno razumeti, kako je mogoče 

stvari urediti glede na razlike. (kocka oči, mamica 

in dojenček). 

Skozi vajo z nominalnimi in vrstilnimi števili so otroci, 

ko dosežejo starost razumevanja, ti dve ideji urejanja 

sposobni združiti. Šele takrat so sposobni zgraditi občutek 

enote, ki je tako enak kot drugačen od vsake druge 

enote. Številka 3 je ista kot vse druge številke v tem, da 

je številka, vendar je drugačna od vsake druge številke, 

ker je edina, ki pride za številko 2 in pred številko 4. 

Pomembno je povedati, da otrok koncept enote oblikuje 

in se ga ne more preprosto naučiti iz navodil. Otrokovo 

ustvarjanje nominalnih in vrstilnih razvrstitev in ureditev 

na lastno pobudo v veliki meri olajša njegovo izgradnjo 

koncepta enote. 

Preko igre dobijo otroci vse potrebne koncepte za pridobivanje 

veščin, potrebnih za branje in računanje. Čeprav 

z dobrim namenom pa prej zaviramo kot pomagamo pri 

pridobivanju teh konceptov, če spontano igro nadomestimo 

s poučevanjem. Zatorej igra v zgodnjem otroštvu 

nikakor ni izguba časa. Nasprotno, je bistvena oblika 

učenja, ki zagotovi najboljšo pripravo na poznejše akademsko 

učenje. 

David Elkind je častni profesor v pokoju na univerzi Tufts 

v Medfordu, Massachusetts. Njegova najbolj znana dela s 

področja razvoja otroka so knjige The Hurried Child, All 

Grown Up and No Place to Go, Miseducation, The Power of 

Play. Naslov njegove nove knjige Giants in the Nursery: A 

Biographical History of Developmentally Appropriate Practice. 

R. Steiner je seveda, kot pravi, eden teh velikanov! 

Članek je bil objavljen v reviji Kindling. 

prevod: Marina Nuvak 

Ko začenjajo razumeti, začno uporabljati števila v smislu 

enot. Enote katere koli vrste vedno pomenijo enake 

intervale. Razlika med ena in dve je enaka kot med dve 

in tri. Ko enkrat usvojijo koncept enot, avtomatično sledi 



mag. Boštjan Štrajhar 

Vzgajati moramo 

državljane sveta 

Pred nekaj dnevi sem srečal znanca, ki je pred 

enim letom izgubil službo. Povedal mi je, da 

je po petih mesecih neuspešnega iskanja nove 

zaposlitve začel razmišljati o selitvi v tujino. Analiziral je 

stroške bivanja, primerjal slovenske in tuje plače ter stroške 

življenja, navezal stike s Slovenci v tujini. Po osmih mesecih 

je sicer našel zaposlitev, a po treh mesecih dela še vedno 

nima pogodbe o zaposlitvi, dela na črno, višina plačila pa 

niha med 600 in 800 evri na mesec, na roko. Kolega ima 

sicer univerzitetno izobrazbo tehnične smeri in deset let 

delovnih izkušenj. Omenil je, da je bil povabljen na veliko 

razgovorov, tudi v zelo uspešno tehnološko podjetje v 

Savinjski dolini, ki zaposluje kar nekaj doktorjev znanosti. 

Prav ti dajejo podjetju visoko dodano vrednost, njihova 

plača pa je 1.500 evrov neto. 

Kolega še vedno razmišlja o selitvi v tujino, a, kot pravi, 

za to ne najde pravega poguma. Veliko sva se pogovarjala 

o osnovnem standardu vsakega posameznika 

ter o tem, da Sloveniji v zadnjem času ne gre najbolje. 

Najin pogovor me je kasneje spomnil na neko raziskavo, 

ki govori o tem, da imamo ljudje v razvitih državah 

pravzaprav standard kraljev izpred nekaj stoletij, a da 

kljub temu nismo zadovoljni. 

Nekaj dni kasneje sem se odločil narediti majhno raziskavo. 

V račudovodstvu sem prosil za kopijo moje prve 

plačilne liste, ki je jeseni leta 2000 znašala preračunanih 

780 litrov bencina oziroma 600 kg kruha. Nato pa 

sem pogledal plačo učitelja začetnika 14 let pozneje in 

jo primerjal s cenami bencina in kruha danes. Bil sem 

presenečen. Štirinajst let pozneje si lahko učitelj začetnik 

za mesečno plačo kupi 150 litrov manj bencina in 

kar 290 kg manj kruha kot leta 2000. 

Daleč, pa tudi blizu naše majhne Slovenije, so države, 

kjer je življenjski standard nepredstavljivo slabši, pa 

tudi takšne, kjer je živjenjski standard na dosti višji 

ravni. V Sloveniji je danes zaradi ekonomske situacije 

na vseh ravneh čutiti strah pred prihodnostjo. Ta 

prežema vsako poro našega 

življenja, videti je, da se z vsakim 

vdihom jača. Strah vpliva 

na delo v šoli, učne načrte, na 

otroke ga neposredno prenašajo 

učitelji in straši. Zaradi strahu 

pred prihodnostjo otroška 

življenja postajajo vse bolj urnik 

aktivnosti, ki jim jih predpisujejo 

starši. Ti menijo, da bo ta in ona dodatna aktivnost 

izboljšala življenje njihovega otroka v odraslosti, 

da bo imel kot odrasel prav zaradi tega več možnosti 

za raznovrstne uspehe. A iz strahu ne more nastani 

nič dobrega. Zaradi pomanjkanja proste otroške igre, 

prezgodnje intelektualizacije, storilnostno naravnane 

šole ter pretirane tekmovalnosti, ki s seboj v zgodnjem 

šolskem obdobju prinaša slabe emocionalne izkušnje, 

se raven človeške inteligence v moderni družbi znižuje. 

To so že v sedemdesetih letih ugotovili v Nemčiji. Naredili 

so eksperiment, ki je zajemal dva tisoč otrok. Tisoč 

otrok se je v času predšolskega obdobja v vrtcih 

igralo, drugih tisoč pa se je ukvarjalo z 'akademskimi' 

stvarmi (predvsem učenje branja, pisanja in računanja). 

Do četrtega razreda so tisti otroci, ki so se v vrtcu 

večinoma igrali, v veliki meri prekosili tiste, ki so jih že 

zgodaj intelektualno usmerjali in spodbujali. Njihova 

prednost je bila velika tako v fizičnem, emocionalnem, 

socialnem kot, nenazadnje, v intelektualnem razvoju. 

Rezultati so bili tako presenetljivi, da so se nad njimi 

zamislili tudi tisti Nemci, ki so bili do tedaj brezpogojno 

naklonjeni intelektualnim dejavnostim v predšolskih 

institucijah. (Der Spiegel 1977:89—90). 

Tudi raziskava ameriškega nacionalnega biroja za 

ekonomske raziskave je preučevala, ali učenje branja 

za tri- in štiriletne otroke v vrtcu ugodno vpliva na šolanje. 

Rezultati so pokazali, da so do konca prvega razreda 

osnovne šole otroci prednost že izgubili, razen 

otrok iz slojev, ki niso bili deležni šolanja. Ti so se pozneje 

odrezali še bolje kot otroci, ki niso bili deležni 

zgodnjega opismenjevanja (Spitzer 2008: 11). Poizkus v 

šestdesetih letih, v katerem so se bili predšolski otroci 

prisiljeni učiti branja in pisanja, nazorno priča o tem, 

kaj se zgodi pozneje: ko so prišli do sredine srednje 

šole, so zaostali za drugimi otroki tako akademsko kot 

socialno (Brazelton 1992: 213, 356—357). 

6 Waldorfske novice pomlad 2014 

6


Navkljub mnogim raziskavam o pozitivnih učinkih 

proste igre in učenja, ki se ne začne v predšolskem obdobju, 

pa veliko držav uvaja zgodnje učenje, digitalizacijo 

v vrtcih, neosebne tehnološke pripomočke v šoli, v 

upanju, da bo prav tehnologija pripomogla k boljšim 

dosežkom otrok. 'Takšni so sodobni trendi,' pravijo 

snovalci 'modernih' programov, medtem ko pozabljajo 

na resnične potrebe otrok, ki jih pozna vsak malce bolj 

razgledan človek. A za razgledanost se je najprej treba 

znebiti strahu, otresti črednega nagona ter videti lovke 

lobistov. 

Podobnih raziskav, kot je nemška, je veliko in prav 

vse govorijo v prid waldorfskemu učnemu načrtu – počasno 

in celovito opismenjevanje v prvih treh razredih. 

Toda ker waldorfska šola v Sloveniji verjetno (še) ne 

bo vplivala na politični sistem, ki kroji takorekoč vse 

podsisteme v državi, od gospodarstva, šolstva do zdravstva 

in ker imajo vsi ti podsistemi odločujočo vlogo 

v posameznikovem življenjskem standardu, je toliko 

bolj pomembno, da otroke vzgajamo v državljane sveta 

oziroma kot je rekel naš nekdanji dijak na okrogli 

mizi ob dvajsetletnici Waldorfske šole Ljubljana: 'Če 

ne bo služb, jo bom ustvaril sam. Če to pri nas ne bo 

mogoče, bom odšel v tujino.' In tudi to želimo vzgojiti 

našim otrokom, svobodno razmišljanje, nenavezanost, 

občutenje, da je njihov dom svet, da je trava vsepovsod 

zelena. Vzgojiti želimo zdravo samopodobo, ki bo mladim 

v prihodnosti omogočala odditi v svet, če bo treba, 

oziroma moč, da vsak posameznik vzame v roke škarje 

in platno ter si usodo kroji sam, doma ali v tujini, ne 

pa da se neprestano pritožuje, kako so drugi krivi za 

njegove neuspehe. 

Viri: 

• Brazelton T.B., Touchpoints (1992) Young Child's Emotional 

and Behavioral Development, Boston: Addison –Wesley 

• Spitzer M.(2008), Eltern št.6. 2008 

David L. Brierley 

Da bi uresničili 

sami sebe 

Uporaba biografij pri poučevanju 

mladostnikov na waldorfski šoli 

Prva beseda, ki se jo je naučila Hellen Keller, je 

bila v-o-d-a. V njenem temnem in tihem otroštvu 

je učiteljica Anne Sullivan njeno roko položila 

pod curek studenca. 

'Ko je mrzla voda brizgala čez eno roko, je moja učiteljica 

črkovala v mojo drugo roko besedo voda, najprej 

počasi, potem hitro. Mirno sem stala, vsa moja pozornost 

je bila usmerjena na gibanje njenih prstov. Nenadoma 

sem se megleno zavedla nečesa pozabljenega 

– vznemirjenja ob povrnjeni misli; in skrivnost jezika 

se mi je nekako razodela. Takrat sem vedela, da v-o- 

-d-a pomeni tisto čudovito hladno stvar, ki je tekla čez 

mojo roko. Tista živa beseda je prebudila mojo dušo, ji 

dala svetlobo, upanje, veselje, jo osvobodila! ... studenec 

sem zapustila željna učenja. Ko sva se vrnili v hišo, 

se je zdelo, da vsak predmet, ki sem se ga dotaknila, 

drhti od življenja. In to zato, ker sem zdaj videla vse s 

tem nenavadnim, novim pogledom, ki sem ga dobila.'1 

Hellen Keller je zdaj stara dvainsedemdeset let. Še 

vedno sanja o tem, da bi bila takšna kot drugi ljudje. 

Vsak dan se sprašuje, kako 

je, če vidiš in slišiš. Toda ve, 

da so večini ljudi vsak dan na 

voljo stvari, preproste, temeljne 

stvari, ki jih ona nikoli ne 

bo zmogla obvladati ali morda 

sploh razumeti. Na primer ples. 

Hellen Keller je potovala po svetu in je bila mednarodno 

poznana, globoko spoštovana žena, slavna osebnost. 

Srečevala je svetovne voditelje, obiskala mnoge 

dežele, toda s sabo je vedno nosila eno željo. Takrat, v 

svojem poznem življenju, je mislila, da bo vse to lahko 

zamenjala za priložnost, da bi plesala. 

Nikoli se sama sebi ne smili in vedno šteje srečna naključja, 

hvaležna za vse, kar ima, namesto da bi mislila 

na vse tisto, česar ne zmore. Samo tu in tam čuti nezadovoljstvo 

in si dovoli hrepeneti po stvareh, ki jih nikoli 

v življenju ne bo doživela. 

Neka prijateljica bo za Helen Keller vedno pomenila, 

kot se je sama izrazila, blagodejno sprejemanje življenja. 

Ponudila ji je namreč, da jo seznani z veliko damo 

modernega plesa Martho Graham. To je bil začetek prijateljskega 

medsebojnega spoštovanja. Helen je začela 

redno obiskovati plesni studio. Zdelo se je, da se je 

osredotočala na gibanje plesalčevih nog. Pokazalo se 

je, da lahko Helen začuti, v kateri smeri se je plesalec 

gibal. Martha Graham je bila zbegana: 'Ni mogla videti 

plesa, pa vendar mu je lahko sledila, kot bi vibracije iz 

tal vstopale v njeno telo,' je kasneje pripomnila Marta 

Graham. Ob nekem obisku je Helen vprašala: 'Kaj 

pomeni skakanje, tega ne morem prav razumeti.' Za 

pomoč so prosili Merce Cunningham, članico Marthine 


popolnoma nenadarjene, kjer so bili tako rekoč med izobčenimi. 

V tej povezavi lahko človek naleti na omembe 

vredne primere.' 

Rudolf Steiner 2 

Biografija je del človekovega iskanja nesmrtnosti. To 

ni svet, sestavljen iz ogrodja pomembnih dogodkov, 

ampak pripoved o življenju kot izpolnitvi pravega sebe. 

V vsaki biografiji je iskanje prvobitne edinstvenosti. 

Najboljše biografije, tiste ki jih učitelj skrbno izbere, 

dajo učencu občutek, da je vstopil v življenje drugega 

tako, da samega sebe na koncu pozna bolje kot prej. 

Biografija je poroka dveh svetov, notranjega in zunanjega, 

ki se združita, da oblikujeta tretjega, svet izkušenj. 

Pri iskanju te vrste lahko sodelujemo le, če smo 

angažirani in sprejmemo moč ustvarjalnega in avtonomnega 

posameznika. Takšno razumevanje pomeni odkritje 

odnosa med posameznikom in svetom. 

Zdi se, da avtobiografija obravnava tri vprašanja: 

Kdo sem?, Kako sem postal to, kar sem? in Kaj bi lahko 

v prihodnosti postal? Preteklost in prihodnost v 

sedanjosti. 

Proučevanje biografij omogoči, da osebnost zaživi kot 

zgodba o človeškem življenju. To je zgodovina v mikrokozmosu. 

Posameznika ne moremo nikoli povsem ločiti 

od njegovega okolja ali časa. 

■ Hellen Keller 

plesne skupine. Roke Hellen Keller so namestili na telo 

plesalke. Ta je skočila v zrak, medtem ko jo je Hellen 

držala za pas. Potem je Hellen dvignila roke v zrak ter 

pri tem oponašala gibanje navzgor. Merce Cunningham 

se je pozneje spominjala, da se je, ko je dojela 

silo levitacije, izraz na obrazu Hellen iz radovednosti 

spremenil v veselje. 

Skoraj pol stoletja kasneje je Martha Graham, takrat 

stara šestindevetdeset let, narekovala svojo avtobiografijo. 

Roke je imela zvite od artritisa. Spomnila se je 

svojih srečanj s pogumno Hellen Keller. Preko nje je 

spoznala ples, gibanje in vibracijo. 

(Primer biografije, ki jo na waldorfski šoli povemo štirinajstletnikom 

pri biologiji, ko jim predstavimo čutila.) 

Nenavadnost in edinstvenost 

'Spoštovati in ljubiti moramo velike osebnosti ter delo 

učenjakov iz preteklosti ter imeti takšne ljudi stalno v 

ospredju naših misli. Tako se lahko naučimo spoznavati 

druge in sebe.' 

Friedrich Nietzsche (1844-1900) 

'To, kar pripovedujem, se lahko porodi tudi iz proučevanja 

biografij najrazličnejših vrst ljudi. Če sledimo 

duhovnemu razvoju človeštva, bomo imeli priložnost 

citirati mnoge ugledne osebnosti, ki so v poznejšem življenju 

dosegle veliko, ki pa so jih v šoli imeli za skoraj 

V edukativnem smislu učitelj skrbno izbere določene 

dogodke, da bi pokazal, kako človeška volja, sila 

skrivnostnejša od elektrike, oblikuje in usmerja dejanja 

posameznika. Ne gre za naštevanje bolj ali manj 

pomembnih dogodkov iz življenja ampak za opisovanje 

duševnega življenja, ki se odkriva v razvijajočem se odnosu 

med posameznikom in svetom. Osebnost (dobesedno 

tisto, kar tiči za masko, t.j. nefizične lastnosti) 

sestavlja področje mišljenja, čutenja in volje. Nekateri 

med nami najprej pomislimo in nato ustrezno delujemo, 

po navadi ne spontano, ampak pretehtano in premišljeno. 

Nikoli ne delujemo nepremišljeno. Lahko bi 

mislili, da je to lastnost, ki odgovarja določenim poklicem. 

Drugi najprej delujejo, šele potem premislijo, so 

pogumni in odločni. Poznamo ljudi, ki jih vodijo njihova 

čustva, so lahko občutljivi in sočutni in so primerni 

za to, da družbi koristijo na drugi način. Adolescenca 

je nemirno obdobje, ko mladi zavržejo misli in dejanja 

drugih, celo tistih, ki so jih vodili vse njihovo otroštvo. 

To je čas, ko se pojavi osebnost, ko mladi iščejo svoje 

lastne misli, upravljajo svoja lastna čustva in sprejemajo 

posledice lastnih dejanj. To je samotna pot. Majhni 

otroci se bojijo biti drugačni od drugih, mladostniki 

imajo potrebo biti drugačni. 

Biografska obnova je sredstvo za vrednotenje predstave 

o življenju osebnosti. Mladostnik bo samega sebe takoj 

videl v eni biografiji in ne v drugi. Na površje pridejo 

simpatije in antipatije. Učenec: 'Jaz tega ne bi nikoli 

naredil.' Učitelj: 'Kaj bi torej ti naredil v enaki situaciji, 

če bi bil v njegovi koži?' Uporabljajo se tako biografije 

kot avtobiografije. Obstaja razlika v interpretaciji med 


iografijo (kako drugi vidijo neko osebo, ko vsak avtor 

vidi neko osebo v drugi luči) in avtobiografijo (kako oseba 

vidi samo sebe). 

Odnos, ki ga ima vsak učenec do slavnih osebnosti 

iz naše kulturne dediščine, bodisi da je to izumitelj, 

znanstvenik, humanist, politični voditelj, umetnik, 

diktator ali avtor, pomaga učitelju na waldorfski šoli 

spoznavati osebnost, ki se poraja. V adolescenci to pomeni, 

da lahko učenec spozna njihovo pravo naravo 

v neformalnem okolju, brez ocenjevanja, sodb in diagnoz. 

V praksi pa to tudi pomeni, da ob pripovedovanju 

biografij mladi spoznajo, da ima vsak posameznik svoje 

življenjske izzive, bodisi fizične ali psihične. Byron 

je šepal, Beethoven je bil gluh, Churchill je trpel depresije, 

toda vsi so zaznamovali svoj čas. Churchill se 

spominja, da mu je lahko pomagal nekdo, ki je videl 

njegove zmožnosti. 3 

Slava 

Biografija običajno pripoveduje življenjsko zgodbo 

osebe, ki je postala slavna v času svojega življenja ali 

po smrti. Za učence višjih razredov, ki naj bi imeli ambicije, 

je želja po slavi pomembna tema pogovorov. Od 

kod prihaja ta volja? Biografija Johana Augustusa Sutterja, 

švicarskega emigranta, ki je osvojil Kalifornijo in 

osebno sprožil zlato mrzlico in množično preseljevanje 

iz Evrope, lahko pripoveduje o osebi, ki jo je motiviral 

apetit po denarju. Nekdo drug bi lahko postal slaven 

zaradi svoje želje po oblasti nad drugimi. Toda na splošno 

je hlepenje po slavi prisotno v vsakem od nas na 

drugem nivoju. Želja po tem, da bi bil opažen, ne le 

zaznan, je običajna. V prvem trenutku se to lahko zdi 

čudno. Vendar ne bi smeli nikoli podcenjevati negativnosti, 

ki spremlja nasprotje slave, ponižanje – bolečina, 

ko si spregledan, ko ti rečejo, da pridi spet čez nekaj 

tednov. Bolj kot kdajkoli prej je želja po popolnem spoštovanju 

globoko vtkana v človeško psiho. Biti slaven 

zaradi pravih razlogov pomeni, da te občudujejo množice. 

To je še posebno vidno v mestu, kjer svoje pozornosti 

ne moremo osredotočiti na horizont in se ozreti 

navzgor, v jasno nočno nebo. 

Toda vsi ne želimo biti slavni v enako meri. Iz biografije 

lahko vsakdo svobodno izlušči, da je mnogo odvisno 

otroštva in od izobrazbe, ki jo nekdo dobi. Zavrnitev je 

nekaj, česar se mladi najbolj bojijo. V obdobju formiranja 

gre tu za občutek, da niso ljubljeni, ko ocenjujejo 

dobrohotnost staršev ali prijaznost učitelja. Pozneje, v 

mladosti, je lahko to občutek, da ne morejo vzljubiti 

svet. V adolescenci je najpomembnejša pozornost in 

prijaznost, skupaj s spoštovanjem do posameznikove 

osebnosti. To so stvari, ki oblikujejo človekovo življenjsko 

pot. Vendar to še ne pomeni, da je vse izgubljeno. 

Teorija kompenzacije, ki jo je predstavil Alfred Adler 

(1870-1937), nam pokaže na pomemben vidik prožnosti. 

Nenormalnosti, bolezni in slabi vplivi so lahko odskočna 

deska za izjemno močno voljo. Zgodnji negativni 

vplivi lahko privedejo do žilavosti. Mnoge slavne, 

navdihujoče osebnosti so izhajale iz osiromašenega 

okolja in družbeno neuravnotežene družine. Mladostniki 

morajo razumeti tudi ta vidik in dojeti, da njihova 

odločitev in poznejša slava ni bila v prvi vrsti namenjena 

temu, da bi si pridobili boljše materialne pogoje, 

ampak da bi pomagali izboljšati svet. Na to kaže tudi 

dejstvo, da so mnogi med njimi celo svoje življenje živeli 

v pomanjkanju. Adlerjev poudarek na dinamiko moči 

je temeljil na filozofiji Nietzscheja. Njegova konceptualizacija 

volje po moči se je osredotočala na posameznikovo 

ustvarjalno moč, da spreminja stvari na bolje. 

Temeljila je bolj na holističnem kot na redukcijskem 

videnju posameznika. Adler je uvedel koncept manjvrednostnega 

kompleksa, termina, ki so ga pogosto 

uporabljali v zvezi z mladimi, ki niso dosegali pričakovanih 

ciljev. To je vodilo do prepričanja, da stopnje 

prožnosti nikakor ne moremo meriti tako, da dodamo 

neugodne okoliščine iz otroštva. Duh še vedno ostaja 

in se poskuša prikazati. Zabeležili so mnoge primere 

kompenzacije, kot na primer v primeru Winstona 

Spencerja Churchilla, ki je v zgodnjem otroštvu trpel 

pomanjkanje ljubezni in podpore staršev, vendar je postal 

Nobelov nagrajenec za literaturo, čeprav je ob sebi 

vse življenje imel 'zahrbtnega psa' (kot je imenoval svojo 

depresijo). Ali Henry Morton Stanley, ki je v sirotišnici 

zrasel kot sirota brez imena, a je postal slaven kot 

neustrašen novinar, ki je globoko v Afriki našel Davida 

Livingstona; ali v učenju Angleža Josepha Conrada, ki 

je imel eno najbolj travmatičnih otroštev v novejši zgodovini, 

brez doma ali domovine, a postal kapitan ladje 

in svetovno znan avtor. 

Resnična želja ni, da bi postal briljanten pevec ali 

uspešen poslovnež, ampak da bi bil ljubljen. Tukaj tiči 

ta potreba po tem, da bi postal znan. Obstaja nekaj, 

kar imenujem pedagoška ljubezen; kajti učitelj je ljubitelj 

rasti, na kateri je osnovan odnos med njim in 

učencem. To je posebne vrste ljubezen, saj, za razliko 

od prijatelja ali ljube osebe, učitelj ne izbere svojih 

učencev. 

Pomen nasprotij 

I. 

Josephine de Beauharnais je vajena srečevati pustolovce 

v svojem salonu. Povabi jih v svoj drago opremljen 

dom, v katerem je obilje rdečih in zlatih draparij 

in eksotičnih rastlin ter cvetlic. To je izredno romantičen 

svet v svetu. Ko je tako ležala v svojem kanapéju, je 

bila videti čudovita, toda hkrati se je videlo, da ni bila v 

svojih rosnih letih. Imela je 32 let. Ta dan se bo srečala 

s prihodnjim generalom francoske vojske. 

Vrata so se odprla in mož nizke postave je stal na 

pragu. Najprej ni bila zgolj osupla, ampak tudi nekoliko 

prestrašena. Zdelo se je, kot da je iz njegovih oči 

švignila strela, kar je dajalo vtis, da tukaj vlada neupogljiva 

volja. Pod silo njegove volje se je čutila ranljivo. 

Hkrati pa je, ko je tako stal tam v pozoru, imel nekako 

nenavadno neotesan videz. Potem ko se je pobrala od 


prvega vtisa, se ji ni zdel resen kandidat za njene čare. 

Toda Napoleon Bonaparte je mislil drugače. Poln ambicij 

in odločenosti, je menil, da so kocke padle. Njegov 

vojaški značaj je bilo mogoče zadovoljiti le z nasprotjem, 

s krotko, občutljivo ljubiteljico rastlin in živali, ki 

je predana estetiki svojih oblek in videza. Nenadoma je 

bil ob njej. 'Čutim, kot da me bo moja strast zadušila,' 

so bile njegove prve besede, ki jih je izrekel z običajnim, 

ukazujočim glasom. 

II. 

18. junij, 1815 

Trinajst kilometrov severno od Bruslja, blizu Waterlooja, 

nepomembnega kraja s cerkvijo in nekaj krčmami. 

To naj bi bil usoden dan v življenju Napoleona Bonaparteja, 

ki bo zaključil dve desetletji vojn po Evropi 

in Napoleonove sanje o francoskem imperiju v Evropi. 

Kmalu po pobegu iz zapora na otoku Elbi se je vrnil v 

Francijo in še enkrat v naglici zbral veliko vojsko, ki je 

štela 100.000 mož. 

Napoleon je bil znan po svoji kolerični, napadalni 

naravi, nemirnem razpoloženju in izredni volji. Njegov 

nasprotnik na drugi strani, Arthur Wellesley, vojvoda 

wellingtonski, ne bi mogel biti bolj drugačen. Bil je 

brezbrižen in družaben, skrbel je za svoj videz in vedenje. 

Le malokdo se je lahko primerjal z Napoleonom v 

njegovih vodstvenih sposobnostih in spretnosti, s katero 

je poveljeval svojim četam, da so se zaradi globoke 

predanosti svojemu vodji nadčloveško trudili. Vse 

napovedi so kazale, da bo Napopleon ponovno zmagal. 

Vendar je bilo z vojaškega stališča bilo potrebno upoštevati 

eno. Vojvoda Wellington je svojega nasprotnika 

zelo dobro poznal. Bila sta si zelo različna, toda istočasno 

sta imela veliko skupnega. Wellington ni živel 

pod zaščito Marsa, železnega boga vojne, močne volje 

in nepopustljivosti kot njegov nasprotnik. Živel je pod 

okriljem Jupitra, v območju načrtovanja in razmišljanja 

ter dobro osnovane preudarnosti. Poznan je bil kot 

spreten obrambni strateg. Lahko bi rekli, da sta bila 

nasprotni osebnosti. 

Toda istočasno je Wellington poznal Napoleonove 

osebnostne lastnosti, kajti veliko sta imela skupnega. 

Oba sta bila generala, vodila sta sile, ki so predstavljale 

deželi, v katerih sta bila rojena. Napoleon je bil s Korzike, 

Wellington z Irske. Oba sta s sabo nosila izvlečke 

govorov Julija Cezarja, kajti Napoleon je bil govornik, ki 

je dvignil svojo vojsko s svojimi govori. Wellington, ki je 

proučeval te tekste, je bil pisatelj, ki je sporočal preko 

pisem. Oba sta krajše obdobje študirala na isti vojaški 

akademiji, kjer sta proučevala geometrijo, predmet, ki 

goji disciplino, natančnost in prostorsko načrtovanje. 

Še več, oba sta imela isto ljubico Josephino Grassini, 

operno pevko, ki jo je Napoleon prvič srečal v Rimu. 

Wellington je odpotoval v Pariz, da se sreča z njo in 

Napoleonovo sestro Pauline, poznano po tem, da je bila 

zelo erotična. Portrete obeh je imel nad svojo posteljo, 

tudi med vojno. 

Naj se bitka začne ... 

(Vsake toliko med pripovedovanjem biografije pogledam 

v obraze 15-letnikov. Obrazi mi govorijo, a ne o 

dejstvih, ampak kje v tej vrsti značajskih lastnosti tičijo 

simpatije in antipatije učencev. Podobnosti in različnosti 

... ) 

Tistim, ki bi želeli več vedeti o poučevanju mladostnikov 

na waldorfski šoli, je na voljo knjiga Davida Brierleya, 

v kateri so opisane njegove življenjske izkušnje iz 

poučevanja, ki jih mnogi priznajo kot pomemben vir za 

spoznavanje dela waldorfskega učitelja z mladostniki. 

Knjiga je bila prevedena v hrvaški jezik. Na šolah v Indiji 

in Združenih državah, kjer je izšla pred nekaj leti, 

jo mnogi učitelji uporabljajo kot priročnik za razgovore 

s starši na starševskih večerih. 

prevod: Marina Nuvak 

Opombe: 

1 Hermann, Dorothy: Keller, Helen: A Life. Univ. Chicago Press 

1998. Graham, Martha: Blood Memory. MacMillan 1992 

2 Steiner Rudolf: The Educational Value of the Knowledge 

of Man and the Cultural Value of Education. 10 predavanj, 

ki jih je imel od 17-24 julija 1924 v Arnheim, 

Rudolf Steiner Press, London 1971 

Becoming What You Are 

The use of biographies in teaching adolescents in a Waldorf School 

The first word Helen Keller ever learned was w-at-e-r. 

In her dark and silent childhood her teacher 

Anne Sullivan had placed her hand under the 

spout of a well. 

‘As the cool stream gushed over one hand my teacher 

spelled into the other water, first slowly, then rapidly. I 

stood still, my whole attention fixed upon the motions of 

her fingers. Suddenly I felt a misty consciousness as of 


10 

something forgotten – a thrill of a returning thought; and 

somehow the mystery of language was revealed to me. I 

knew then that ‘w-a.t-e-r’ meant the wonderful cool something 

that was flowing over my hand. That living word 

awakened my soul, gave it light, hope, joy, set it free! . . . 

. I left the well-house eager to learn. As we returned to the 

house every object which I touched seemed to quiver with 

life. That was because I saw everything with the strange, 

new sight that had come to me.’


prof. dr. sc. Slavica Bašić 

David L. Brierley 

Skrito v vidnem 

Hrvaški prevod knjige Davida L. Brierleya 'Skrito 

v vidnem' je svojevrsten kulturni dogodek, 

saj je to prva knjiga v hrvaškem pedagoškem 

diskurzu, ki 'oživlja' fenomenološki način opazovanja 

dogajanja v učilnici. 

David L. Brierley je univerzitetni profesor in učitelj, ki 

je poučeval otroke in tudi bodoče učitelje. Je angažirani 

opazovalec, ki uporablja fenomenološko metodo kot 

temeljno raziskovanje, nujno za umetnost poučevanja. 

Opazovati fenomenološko ne pomeni zbrati informacije, 

raziskati in pojasniti poučevanje, temveč podariti 

učencu pozornost, pokazati zanj interes in svojo subjektivno 

izkušnjo narediti dostopno drugim. Motivacija 

za takšno opazovanje leži v predanosti in stalni skrbi 

za učence. 

Kot refleksiven učitelj, ki je s celim svojim bitjem v učilnici, 

opazuje, sodeluje, stopa v odnose in jih gradi z učenci, 

njihovimi starši, in vzpostavlja odnos z vsebino in do 

nje, je poglobljen v proces razvoja in rasti učencev, se 

zaveda pomembnosti svoje vloge v tem procesu. Učenci 

rastejo, se razvijajo in odkrivajo lastno identiteto, učitelj 

pa predvideva in razmišlja o oblikovanju in vodenju otroške 

rasti proti obdobju odraslosti. 

Nosilni elementi izkušnje poučevanja so: 

Učilnica – srečanje učencev in učitelja se dogaja v učilnici. 

Učilnica je na robu našega zavedanja, istočasno pa je 

temeljni kamen družbe, ker predstavlja prostor stabilnosti, 

zaščite in varnosti in nima nikakršne ustrezne zamenjave 

v sodobnem, spreminjajočem socialnem kontekstu. 

V učilnici obstaja socialna pristnost, ki je ne najdemo 

nikjer drugje v družbi. Učilnica je mikrokozmos sveta, v 

katerem pripada poseben prostor učencu, in to učencu, 

ki je vedno v mnogih interakcijah, pripadnik skupine in 

istočasno posameznik, ki v vseh teh interakcijah spoznava, 

izraža in uresničuje sebe. V učilnici se dogaja srečanje 

s samim seboj, z drugimi in s svetom. 

Vsebino – učenja v učilnici, posredno ali neposredno posreduje 

učitelj. Učitelji sledijo zahtevi, da imajo vsebine 

izobraževalen pomen za otroka, da niso namenjene same 

sebi in niso le sredstvo za razvijanje sposobnosti. Vsebine 

so smerokaz in navdih, izsek iz življenja, ki ga je vredno 

vzeti s seboj v življenju za življenje. 

Učenci – trinajstletniki, mladi ljudje, ki rastejo in odraščajo, 

neznanka sami sebi in nikoli rešena neznanka 

učiteljem. Za trinajstletnika je gotovo samo to, da niti 

eden ne želi biti nepomemben in zamenljiv v svetu, nihče 

pa ni prepričan v svojo nezamenljivost. Učitelj omogoča 

srečanje z osebo, ki je v stalnem uravnotežanju sebe kot 

zunanjega, vidnega in tistega notranjega, vidnega, ki se 

šele odkriva in uresničuje svoje zmožnosti, bodočega 

sebe. 

Učitelj je strokovnjak za prihodnost ljudi. V odnosu do 

adolescenta je učitelj pred dvema glavnima izzivoma. 

Po eni strani vpliva na učenčevo razumevanje izkušnje 

razumevanje tako sebe kot sveta, po drugi strani pa 

na vzpostavljanje samospoštovanja in slike o sebi. Prav 

samospoštovanje je postalo danes glavna naloga, saj je 

v svetu, kjer je vse merljivo s kvantitativno izkazljivimi 

parametri, težko oceniti samega sebe. Adolescent ne potrebuje 

le odobravanja, sprejemanja in ljubezni , temveč 

mnogo več od tega – potrebuje okolje, ki bo reklo DA njemu 

– tistemu, kar on je. Oziroma ga bo videlo kot tistega, 

kar bo postal, kar je njegov potencial. Šola pa je prostor, 

kjer te možnosti spoznava, izkuša in potrjuje. Učitelj, ki 

vidi, kdo on pravzaprav je – to je učitelj, ki je na poti, da 

postane pedagog. 

Da pa bi nekdo postal dober učitelj, mora imeti sliko o 

tem, kaj je in kako se postane dober učitelj. Ta pot ustvarjanja 

slike o dobrem učitelju in stalnem preiskovanju 

sebe – to je središčni motiv monografije Davida Brierleya. 

Težko je določiti, kaj dela dobrega učitelja. To je lahko 

nekdo, ki je navdušen nad svojim predmetom, nekdo, ki 

je izviren in prepričljiv, nekdo, ki je radoveden, želi stalno 

spoznavati in vedno več vedeti o svetu okrog sebe. Vendar 

dober učitelj za enega ni tako dober učitelj za drugega. 

Na to, že zdavnaj postavljeno vprašanje, je veliko odgovorov 

in načinov, da je lahko učitelj dober, najvažnejši 

pa je: vključenost, toplina in pedagoška ljubezen. To je 


U t r i n k i 

ustvarjanje pogojev, da bi učenec lahko vse bolj odkrival 

in ustvarjal svoje potenciale, da bi spoznal smisel svojega 

delovanja in našel svoje mesto v svetu. 

Dober učitelj je avtentičen, resničen. On ni družbena 

vloga, temveč oseba, ki posreduje resnico, spoznanje in 

z osebnostjo vpliva na učence. Učitelj vzgaja s tistim, kar 

je, z lastnimi prepričanji, stališči, načinom, s katerim rešuje 

problem, odnosom do narave, ljudi, dogodkov v svetu 

in do samega sebe. Zato sta 

Odnos in Srečanje predpostavki in pogoj vzgojnega dela. 

Srečanje se prične veliko prej kot pouk, s sprejetjem odločitve 

o izbiri vsebine. Avtentičen učitelj doseže, da izbrana 

vsebina sproži notranji in zunanji dialog, da ponudi 

odgovor na učenčevo vprašanje oziroma da sproži vprašanje. 

Sprejeti otroka tam, kjer je, in stati, kot dela vsaka 

dobra mati, malo pred njim – tam, do koder on lahko 

pride – to zmore samo učitelj, ki dobro pozna sedanjo 

otrokovo situacijo in je odprt za njegovo prihodnost. 

Poučevanje – v čem je umetnost poučevanja? 

V ustvarjanju pogojev za rast in razvoj mladega človeka, 

za njegovo notranje potovanje. Stabilna identiteta je pogoj 

in v puberteti zahteva, da učenec gleda ven, v svet in da 

se istočasno zaveda samega sebe. Na tej poti učitelj spremlja 

mladega človeka , ga opogumlja, navdihuje, motivira 

na vlaganje večjega napora, postavlja ga pred prepreke, 

daje mu naloge. Vendar je tudi sam navdih in smerokaz. 

Prav v našem, postmodernem svetu, ki je postavil pod 

vprašaj vsa spoznanja in vrednote, potrebujejo otroci od 

odraslih, posebej pa od učitelja, orientacijo, potrebujejo 

vzor, kako se spopadati s problemi sodobnega življenja, 

kako sprejemati stališča, se ne izgubiti v mnogih izzivih, 

najti sebe in ostati si zvest. 

Na koncu tega kratkega pogleda na knjigo, ki ne dopušča 

končnega zaključka, ker opisuje proces in je pisana 

kot proces, kot učitelj bodočih pedagogov, čutim potrebo, 

da izrečem zahvalo vsem, ki so se angažirali pri hrvaški 

izdaji te dragocene in navdihujoče študije. Pisana je z vidika 

refleksivnega učitelja, ki otroka opazuje samo zato, 

ker ga zanima, kdo je on in kdo lahko postane, jemlje 

ga s spoštovanjem in se zanima za njegovo prihodnost. 

Ta monografija bo pedagogom, učiteljem, vzgojiteljem, pa 

tudi staršem, odprla novo perspektivo opazovanja lastnega 

mesta, pomembnosti in odgovornosti v procesu vzgajanja 

in izobraževanja. 

prevod: Breda Pavlovič 

Magda Mlekuž 

Zimska šola v 

naravi 

Tu zelen dol in breg, 

tu cvetje že budi se, 

tu ptičji spev glasi se, 

gore še krije sneg, 

zakaj nazaj? 

Nazaj v planinski raj! 

Simon Gregorčič 

Gore so bile bogato prekrite s snegom in tudi 

proti Bohinju je sneg ponekod še prekrival 

senčne predele, ko nas je pot vodila do Vogla, 

kjer smo pet dni preživeli v zimski šoli v naravi. Učenci so se 

smučanja zelo veselili in udeležil se ga je skoraj cel razred. 

Teden skupnega bivanja je bil v polnem pričakovanju 

neznanega. 

Učni načrt javnega šolstva načrtuje zimsko šolo v naravi 

z učenjem alpskega smučanja v petem razredu; takrat 

gredo naši učenci na zimsko šolo v naravi teka na 

smučeh. Na Voglu smo srečali petošolci in naši sedmošolci, 

tako da smo lahko opazovali in spremljali še ta 

starostni razkorak. Polet tega pa še prepletanje učenja 

smučanja s pozno popoldanskim poukom astronomije. 

Prav tako je pomembno skupno bivanje izven doma 

in tkanje socialnih vezi ter delovanje v skupnosti. Prvi 

večer pa smo namenili tudi ogledu okolice, prepoznavanju 

že poznanih vrhov in ogledu prehojenih poti z 

nove točke opazovanja. Vsak dan pišemo tudi dnevnik. 

Kar nekaj učencev je Vogel kot smučišče že poznalo, 

nekateri so bili seveda začudeni, kakšen prostran svet 

zasneženih vrhov in pobočij se je odprl pred nami. Drugim 

so padle v oči žičnice, ki niso ravno najsodobnejše, 

in spraševali so se, zakaj tujci prihajajo k nam, ko pa 

je v tujini toliko sodobnih smučišč. Ampak tudi Vogel 

skuša slediti tem tokovom. 

In se je začelo: ocena znanja smučanja in razvrščanje 

v različne skupine. Smučanje je veščina, ki zahteva veliko 

koordinacije med posameznimi deli telesa, stabilno 

nadziranje primerne hitrosti, izbiro ustreznega terena 

ter upoštevanje ostalih smučarjev na smučišču. Naša 

šola prakticira šolo teka na smučeh v petem razredu. 

Pri tem učenci, ki usvojijo ravotežje ter ritem in obvladovanje 

hitrosti tekaške smučke stabilneje in samozavestenje 

stopijo na alpske smuči. Sama drža telesa je 

lepša in jo ne oblikuje smučarski čevelj s svojo obliko. 

Prav tako starost omogoča večjo moč pri prenosu smuči 

in opreme. 


12

Le nekaj učencev se je pričelo učiti smučanja od začetka, 

toda po tednu dni so bile tegobe prvega popoldneva 

pozabljene. Pravzaprav se mi zdi, da so se posamezni 

učenci skozi teden gibanja na snegu prebudili in 

oživeli tudi notranje. Čeprav je bilo po prebranih dnevniki 

učencev zaslediti, da so bili zelo utrujeni. Toda nad 

smučanjem so bili popolnoma vsi tako navdušeni, da 

so to dejavnost izbrali na poznejšem športnem dnevui. 

Skupni obedi zahtevajo nekoliko organizacije in sodelovanja 

pri pripravi in pospravljanju po obedu. Obed 

daje možnost za različne pogovore, seveda pa velja pravilo, 

da dokler vsi ne pojemo - to pomeni cel razred, ne 

odhajamo od miz. Hrana je bila raznovrstna in okusna, 

toda vse jedi niso bile vsem poznane ali priljubljene. 

Učenci so bili po aktivnem dopoldnevu in popoldnevu 

prezračeni in praznih želodcev. Zelo dobro se je videla 

razlika v njihovem počutju popoldan, ko smo imeli 

pouk pred večerjo. Veliko sil je bilo potrebnih, da smo 

ga izpeljali in dočakali večerjo. Po večerji so bili za mizo 

'drugi učenci'. Zadovoljni in umirjeni so kljub dolgemu 

dnevu lahkotneje in z večjo pozornostjo sledili. Zopet 

se je izkazalo, da je lakota najboljša kuharica. Hkrati 

pa bi se rada zahvalila staršem, ki so upoštevali priporočila 

in dali učencem zdrave prigrizke v primernih 

količinah. 

Socialni del bivanja smo popestrili s skritim prijateljem 

in pisanjem razglednic domov ter Jane v daljni Taiwan 

in Irini, ki je ostala v šoli. Nekatere učenke so se 

izkazale za izredno spretne in iznajdljive pri prikrivanju 

svoje 'skrite' naloge, pa še meni so bile v veliko pomoč. 

Kar nekaj učencev je v petek izrazilo obžalovanje, ker 

niso aktivno pristopili k nalogi in marsikateri prijatelj 

je ostal skrit do petka. 

In tako je teden minil v veliko veselje vseh, in kar je 

bilo izredno pomembno: brez poškodb.Da je vse tako 

teklo, se lahko zahvalim tudi kolegom: Marti, ki je vse 

v 'nulo' organizirala, Damjanu, ki poleg poznavanja 

visokih higienskih normativov za urejeno sobo, dobro 

smuča in fotografira, Bojanu, ki je v resnici le prikriti 

James Bond in reši vse, še tako zapletene situacije. 

Hkrati je učencem blizu, saj je bil kar pet let pomočnik 

v tem razredu. Iztoku Ivančiču, ki si upa učence peljati 

v celc in pri tem uživa prav tako kot oni. 

Si lahko želimo še kaj lepšega? 


U t r i n k i 

Simona Pajk 

Poučevanje na 

umetniški način 

Poučevanje na umetniški način – na waldorfski 

šoli ( v nižjih razredih) – poteka tako, da učitelj 

o temi, ki jo namerava obravnavati, najprej pove 

zgodbo. Prvi dan otroci slišijo zgodbo, a brez naštevanja 

podatkov in opisovanja. Naslednjega dne sledi obnova 

zgodbe in slika ( v tem primeru – risanje taščice), tretji dan 

pa kratek zapis dejstev. Velik poudarek se daje tako na 

obliko zapisa kot tudi slike. 

O taščici 

'Tristo zavozlanih podganjih repov. En tisoč mišjih 

dlak! Nesreča, nesrečna! ... '. Tako je tožil in vzdihoval 

Meljuk, ko se je ves zasopel bližal hišici, pred katero je 

v jutranjem soncu Bodimir krtačil svojo dolgo bradico. 

Česanje bradice je - mimogrede povedano - opravilo, ki 

zahteva mir in zbranost, če ne te utegne hudo cukati, 

ko krtača naleti na kakšen mali češarek, ki se je po 

nesreči zapletel v kocine. Zdaj je seveda Bodimir hitro 

prekinil s tem opravilom, saj je bil njegov prijatelj zelo 

razburjen in res ga je zanimalo, kaj tako hudega sem 

mu je pripetilo. 

'Gnezdo na tleh! Med koreninami na tleh sem našel 

gnezdo. Kaže, da je padlo na tla ali pa ga je celo izrinila 

tista zoprna sraka. Pet jajc je noter, rjavkastih z malimi 

pikicami ... in ne vem po kakšnem čudežu so še vsa 

cela. Ampak zdaj je treba hitro nekaj ukreniti! Pridi mi 

prosim pomagat, da rešiva uboge ptičje mladiče, preden 

jih kdo pohrusta z lupino vred.' 

Na Meljukovem čelu so se nabrale potne kapljice, težko 

je dihal in male škratje nožice so kar cepetale od 

razburjenja. 

Z na pol pokrtačeno bradico se je Bodimir hitro odpravil 

proti kraju nesreče. Če te prijatelj prosi za pomoč, 

potem seveda ne smeš nič premišljevati in se obotavljati. 

Tekla sta, kakor hitro so ju noge nesle. 

Ko sta prisopihala do korenin mogočnega hrasta, ki 

so se razprostirale daleč na okoli, je bilo - na srečo - 

gnezdo še vedno tam. Nedotaknjeno, prav lepo spleteno 

iz mehkih travnih bilk in tankih koreninic, zunaj je bilo 

pokrito z listjem in mahovjem, znotraj pa pretkano s 

perjem in dlakami. Jajčka pa niso bila več cela! Dve 

tanki lupinici sta bili že prekljuvani in ven sta kukala 

gologlava mladiča. Hitro je Meljuk zgrabil gnezdo, Bodimir 

pa je poklical na pomoč veverico Mici, da bi ga 

odnesla na drevo. 

Takrat pa je završalo in zaprhutalo, kot da bi se bližal 

vihar. Nad Meljukovo glavo se je stemnilo. Pogledal je 

navzgor, zagledal nekaj rdečega in tanek, raven kljun 

ga je močno kljunil v trdo škratovsko čelo. (V kljunu je 

bil prej črv, ki se je zdaj prilepil na njegov nos.) Zavrtelo 

se mu je, izpustil je gnezdo na tla in se sesedel. Ptica 

(bila je taščica) je gnezdo porinila nazaj med korenine 

in se spet spustila nad Meljuka. Ubogi siromak je 

kriknil od strahu – a tokrat ga taščica ni kljunila, le z 

nosa mu je vzela črva in ga hitro odnesla v široko odprt 

mladičev kljun. 

Bodimir in Meljuk sta strmela in nič jima ni bilo več 

jasno. Zadevo je pojasnila Mici, ki je povedala, da je 

šlo očitno za hud nesporazum. Gnezdo ni padlo na tla. 

Taščica ga pač vedno naredi nekje pri tleh, najraje kje 

med koreninami ali pa v kakšnem štoru. Povedala je 

tudi, da je taščica čisto prijazna ptica – le včasih malce 

bojevita – in tokrat se je ustrašila za svoje mladiče saj 

je bilo videti, da jih Meljuk želi ugrabiti. 

Škrata nista rekla nič. Sram ju je bilo, da sta naredila 

tako neumnost. Hitro sta se pobrala domov in vsak pri 

sebi sta sklenila, da se bosta malce poučila o tem, kje 

gnezdijo ptice. 

Dejstva, ki jih otroci usvojijo s pomočjo zgodbe: 

Taščica gnezdi ponavadi med koreninami ali v votlini 

kakega gnilega štora. Gnezdo splete iz mehkih travnih 

bilk in tankih koreninic, zunaj ga pokrije z listjem in 

mahovjem, znotraj pa pretke s perjem in dlakami. Konec 

malega travna samica znese 5-7 tankolupinastih 

rjavopikčastih jajc. Je lahko napadalna, lahko pa prav 

ljubezniva. Ljudi se ne boji. 

Zgoraj je sivkastozelena, spodaj belkasta, na čelu, na 

grlu in na prsih pa rumenordečkasta. Ima tanek raven 

kljun. Je črvičke, pajke, raznovrstne mehke žužke, 

rada kljune kakšno sočno jagodo. 

Vir: Fran Erjavec, Domače in tuje živali v podobah 


U t r i n k i 

Igor Velepič 

Pevski zbor staršev 

in učiteljev WšL v 

Izraelu 

Zbor, ki se dobiva na rednih vajah ob torkih zvečer 

ob 19. uri, povezuje učitelje in sedanje ter nekdanje 

starše na naši šoli. Nastal je pred skoraj petnajstimi 

leti kot ne zelo ambiciozna prepevalnica in si vmes zastavljal 

večje naloge in cilje. 

bilo od sto do štiristo izjemno pozornih in spoštljivih 

poslušalcev ... največ navdušenja pa so požele pesmi 

Rož, Podjuna, Zila Pavla Kernjaka (ko je vedno del poslušalcev 

imel na koncu solzne oči), skladba Bčelar 

Frana Gerbiča in istrska skladba Alda Kumarja Dajte, 

dajte. Po vsakem koncertu smo bili deležni prijaznih 

besed in odobravanja in izrazov navdušenja, ki jim pri 

nas pravzaprav ni para. Z enim od tamkajšnjih zborov 

smo skupaj nastopali tudi s skladbo v hebrejščini. 

Sicer je bila posebna izkušnja tudi bivanje pri družinah, 

saj so bili naši gostitelji izjemno pozorni in gostoljubni! 

Zanimivo nam je bilo vse: od hrane do jezika in 

od domačih navad do verskih izkušenj in kulture. V 

Izraelu je pravzaprav petek nedelja za muslimane, sobota 

je nedelja za jude in nedelja je nedelja za katolike. 

Tako je v waldorfskih šolah naša nedelja pravzaprav 

■ Vrtovi Haife 

V povprečju zbor šteje okrog trideset pevcev (nekaj 

več, zanimivo, jih je na nastopih), ki nastopajo na šoli, 

v Ljubljani, po Sloveniji in tudi, kar pogosto, čez mejo. 

Pravzaprav je v vsem tem času zbor imel že nastope in 

koncerte v Estoniji, Franciji, Škotski, Nemčiji, Avstriji, 

Madžarski, Slovaški, Češki, Hrvaški, Srbiji, Bolgariji, 

Makedoniji, Albaniji ... in letos tudi v Izraelu. 

V Izrael smo leteli v soboto, 15., in se vrnili od tam v 

nedeljo, 23. februarja. Bilo nas je 35 pevcev (od tega 

osem učiteljev na naši šoli) in obiskali smo štiri waldorfske 

šole. V Izraelu (ki šteje okrog devet milijonov 

prebivalcev, površina pa je prav tolikšna kot površina 

Slovenije) imajo dvajset waldorfskih šol in nekaj čez 

sto waldorfskih vrtcev. Imeli smo tudi sedem koncertov. 

Adut naše turneje, na kateri smo prepevali predvsem 

slovenske ljudske, umetne in sakralne skladbe, 

pa je bila pevka in pripovedovalka Ljoba Jenče! Ljoba 

je otroke in odrasle o/začarala z mitom o ribi Faroniki, 

pa seveda s kamenčki, ki spremljajo skladbo Lesarjev 

maln. Vendar pa je tudi naše zborovsko petje naletelo 

na veliko navdušenje in občudovanje. Na koncertih je 

njihov ponedeljek, zato smo imeli zadnji nastop pred 

vsemi učenci in učitelji v waldorfski šoli v Jeruzalemu 

pravzaprav tik pred poletom domov, v nedeljo zjutraj ob 

pol devetih! Njihova najstarejša šola (Tivon, kjer smo bili 

prve tri dni) je nekoliko mlajša od naše, ostale pa so še 

mlajše. Tudi učiteljski kader je zelo mlad ... Videli smo 

tudi gledališke predstave dijakov, glasbene nastope, hospitirali 

smo pri glavnih urah, pa tudi pri drugih urah 

pouka ... Sistematično smo si, z vodenjem, ogledali tri od 

obiskanih waldorfskih šol. Zanimivo je, kako se učijo hebrejske 

pisave in kako gledajo na Sveto pismo (sicer je za 

jude prava samo Stara zaveza). Waldorfska šola Harduf 

je sicer del kibuca, a je bil sprehod skoznjo še posebej 

lep – kot v kakšni pravljici ali filmu. Učenci so sedeli kar 

zunaj in poslušali učitelja (kljub februarju je bilo toplo in 

cvetoče), vse je bilo zelo umirjeno, pokazali so nam lastno 

biološko čistilno napravo za vse odplake, ki jih ustvari 

cel kibuc skupaj z veliko šolo. Učitelji so bili nasploh 

neverjetno navdušeni nad našim prihodom, saj se še ni 

zgodilo, da bi prišel kak zbor na obisk. Smo pa sprožili 

tudi navdušenje nad tem, da bi sami imeli tak zbor (kot 

na primer tudi lani, ko smo nastopali v Canterburyju in 


■ Jeruzalem 

■ Kibuc 

so nam že naslednji teden iz šole sporočili, da so po našem 

koncertu starši zahtevali, da tudi pri njih začnejo s 

pevskim zborom staršev in učiteljev- in še isti teden so 

imeli že tudi prvo vajo). 

Sicer pa je bila naša pot po Izraelu waldorfska, romarska, 

umetnostnozgodovinska, kulturna in predvsem 

družabna ter pojoča. Preko Beograda smo prileteli na letališče 

Ben Gurion, kjer nas je pričakal avtobus in nas 

odpeljal v Tivon blizu Haife. Tam so nas razdelili po družinah. 

Naslednji dan smo po zajtrku pri družinah odšli 

v mesto Haifa in si tam ogledali bahajski tempelj ter na 

gor (s samostanom) Karmel kjer smo imeli tudi krasen 

razgled vse do Galileje. Ogledali smo si tudi zgodovinsko 

mesto Akko ter se še posebej pristno srečali z lokalnimi 

prehranbenimi navadami ... Ponedeljek smo preživeli 

pri družinah in na šoli in imeli tri koncerte. Naslednji 

dan smo se peljali mimo Magdale (rojstnega kraja Marije 

Magdalene) in obiskali (ter tudi zapeli) v cerkvi Marijinega 

oznanjenja, ki je postavljena na kraju kjer je živela sveta 

družina, v Nazaretu. Nato smo šli v Kano Galilejsko, 

kjer smo bili prisotni pri poročnioh obredih, pa tudi naša 

Urška in Peter sta obnovila (ob našem petju (in pristnem 

Kangalilejskem vincu)) poročne zaobljube. Najlepše pa se 

je prepevalo v krasni cerkvi čudeža pomnožitve kruha 

in rib, kjer je začela s krasnim petjem Ljoba, potem pa 

kar nismo mogli nehati uživati v prepevanju Taizejskih 

in drugih pesmi. Nato smo se zapeljali še do Kafernauma 

ter do Galilejskega jezera, koder smo si naredili v 

prekrasnem sončnem dnevu spokojen sprehod in prijeten 

počitek. Nato smo se poslovili od učitelja Zaharije, 

našega krasnega vodiča, in se odpravili v waldorfsko šoli 

v Tel Avivu. Tam smo naslednji dan imeli sprejem ter nastop 

na slovenski ambasadi, koder nas je izjemno pozorno 

sprejela veleposlanica, ga. Alenka Suhadolnik z vsem 

osebjem in s povabljenimi gosti. Pripravili so nam tudi 

bogato zakusko (seveda morda tudi zato, ker vsi dobro 

poznajo našega pevca, ki ga pa tokrat žal ni bilo z nami, 

g. Matjaža Lukana) in se potrudili tudi s tehtno razlago 

močnih vezi med Izraelom in Slovenijo. Veseli smo bili 

tudi uradnega povabila, da naj se vrnemo in pojemo na 

proslavi ob dnevu državnosti letos ali naslednje leto! Popoldne 

smo uživali na mestni plaži, nekateri pa so se celo 

šli kopat. 

V četrtek in petek smo imeli s seboj profesionalnega vodiča, 

g. Neftalija. Ta nas je najprej peljal na Oljsko goro, 

kjer smo imeli prekrasen pogled na Jeruzalem v jutranjem 

soncu. Nato smo se odpeljali v legendarni Kumran 

ter se nato šli kopat v Mrtvo morje. Tam smo bili deležni 

tudi zdravilne blatne kopeli. To je tudi pomenilo, da smo 

bili na najnižji možni točki na Zemlji, saj je gladina Mrtvega 

morja več kot štiristo metrov pod morjem, se pa vsako 

leto zniža za še dodatna dva metra in pol. Pred sončnim 

zahodom smo v oazi, kjer smo prespali, najprej vsi nekaj 

časa jahali na kamelah, potem pa so nam pripravili čajanko 

z beduini z zgodbami in glasbo, zvečer pa smo bili 

deležni še beduinske pojedine. Nekateri smo spali v mrežah 

kar zunaj, saj izjemno jasna noč ni bila prehladna, 

vstati (in pospraviti svoje stvari) pa smo morali ob četrti 

uri, če smo se hoteli povzpeti na legendarno Masado pred 

sončnim vzhodom. Masada je res izjemna planota, na kateri 

je imel Herod svojo veličastno palačo, je pa predvsem 

simbol upora in borbe do zadnjega. Ob sončnem vzhodu 

smo zopet prepevali in bili nato deležni podrobnih razlag 

o tem magičnem kraju. Ko smo se zopet vrnili do Mrtvega 

morja, smo se zapeljali še v oazo, že skoraj narodni park 

Ein Gedi, kjer smo se zopet okopali pod slapovi in videli 

raznotere nenavadne živali. Temu je sledila še vožnja do 

reke Jordan, ko smo bili le nekaj sežnjev daleč od Jordanije 

in vožnja v Jeruzalem. Waldorfska šola je nedaleč od 

starega mesta in že takoj smo šli do zidu objokovanja, saj 

se je ravno začenjal (ob sončnem zahodu) šabat. Videti 

obredje neskončne množice pravovernih judov ob zidu 

je bilo presunljivo. Potem pa smo še naprej raziskovali 

mesto, le da je tokrat zadišalo po nevihti in se je, kot v 

Svetem pismu na veliki petek hudo shladilo. V soboto sta 

nas prišla obiskat učitelja iz Tivona, Ori in Michal, ki sta 

se z nami sprehodila po Via Dolorosa. Najprej smo bili 

deležni izjemno lepega poročnega obrega koptske veroizpovedi 

v mestnem parku (v prekrasnih pisanih oblekah 

med bogato razcvetelimi drevesi, plešoč ob zelo prijetni 


U t r i n k i 

ritmični glasbi), nato pa dveh pravih muslimanskih, 

kar nekam robatih pogrebnih obredov. Nato smo imeli 

še zelo lep dogovorjen nastop v evangeličanski cerkvi 

tik ob cerkvi svetega groba. In zatem smo peli tudi v 

cerkvah in kapelah ob prvih nekaj postajah križevega 

pota. V cerkvi svetega groba je bila seveda huda gneča, 

a smo si jo vseeno ogledali, do samega groba pa je bila 

vrsta preprosto predolga. Zvečer smo šli še na eno glasbeno 

plesno praznovanje ob koncu Sabatha. V nedeljo 

nas je polovica vstala ob štirih, da smo prišli v cerkev 

svetega groba takoj zjutra;j in res je bila prav mistično 

lepa in tudi ljudi še ni bilo veliko, čeprav je potekalo 

že kar nekaj obredov in so se petja in celo orgle zlivale 

v mogočno brezčasno glasbo. Jutranji nastop sem 

bil že omenil, pot domov pa je bila že polna obujanja 

spominov in občudovanj krajev, ki smo jih videli, in 

predvsem krasnih ljudi, ki smo jih srečali na tej poti! 

Pevsko je zbor doživel nekaj najlepših nastopov, kar 

smo jih kdaj imeli, vsi so bili veseli, da je bil med nami 

(v spletu okoliščin skoraj zadnji trenutek) tudi dijak 

Miha; iz Nemčije je za nami priletela in bila ves čas z 

nami ga. Danica Dylong (sicer tudi prijateljica ge. Klose 

iz Düsseldorfa), s Svetim pismom sta nas umirjali in 

ozaveščali Urška in Antonija, ambasadorske naloge sta 

prevzela Marinko in Cvetka, solistično nas je reševal 

naš bas Milan, organizacijsko so pomagale vse skupaj 

vkup držati Breda in Loulou ter še posebej Marina, 

predvsem pa je lesket nastopom dajala s svojim petjem 

in navdihujočimi pripovedmi naša Ljoba. Vsem tem in 

vsakomur od pevcev iskrene čestitke ter lepa hvala! 

Katja Treven, 

dijakinja tretjega letnika na izmenjavi, marec - maj 2014 

Utrinki iz Potsdama 

V 

zelo prijetnem nemškem mestu Potsdam živim v 

12-članski družini. Poleg treh starih staršev sta tu še 

oče in mama, nujna hčerka Annika, ki je moja sošolka 

in še šest posvojenih otrok. Družina je zelo odprta, takoj so 

me sprejeli medse, in odkar sem tukaj, še nisem občutila, da bi 

delali kakšne razlike med nami. Zelo veliko pomagam mami pri 

pospravljanju in varstvu otrok, kar zelo ceni (zadnjič me je celo 

nagradila s petdesetimi evri). Oče je po poklicu fizik, mama pa 

profesorica francoščine, vendar pa sta se odločila pustiti svoji 

karierni poti in začela ''reševati otroke''. Vodita tudi manjšo 

organizacijo oz. skupino ljudi s težavami, kjer se pogovarjajo, si 

svetujejo ali pa samo prisluhnejo drug drugemu. 

Od Potsdama smo oddaljeni kakšnih 20 minut vožnje z avtom. 

Šola sama je zelo ''nemška'': občutila sem bolj hladne odnose 

med profesorji in dijaki. Imajo bistveno manj ekskurzij kot mi. 

Edina ekskurzija, ki jo imajo je v 12. Razredu, ko potujejo v Italijo 

(Rim). Nimajo ponedeljkovega jutranjega pozdrava (šele sedaj 

sem ugotovila kako zelo krasna stvar je to, da se v ponedeljek 

zjutraj vsi zberemo, se vidimo in povemo novice), v šoli hodijo v 

čevljih, razen mene. Vedno sem v copatih, sprva so se mi malce 

smejali. V 9. razredu se lahko odločijo, ali bodo imeli evritmijo ali 

pa zbor. Jaz sem pri zboru. Pouk zbora poteka podobno kot pri 

nas, no mogoče malce bolj zbrano. Verjetno zato, ker vsak, ki se 

je odločil za zbor, se je odločil tako, ker pač rad poje. V maju nas 

čaka tudi koncert, verjetno bo nekaj podobnega kot pri nas. 

Pouk na sploh mi ne dela večjih problemov, razen pri francoščini, 

kjer težko sledim. S profesorico sva se dogovorili, da sem 

lahko pri urah, venda pa moram brati kakšno svojo knjigo. Zelo mi 

je tudi všeč waldorfska trgovina v šoli; veliko ljudi kupuje hrano 

tukaj, tudi če nimajo nikakršne veze s šolo. 

Preden sem prišla sem, so imeli srednješolci praktikume (5 tednov). 

Vsi so morali napisati tudi obsežen portfolio in seveda 

predstaviti svoje delo, tako da dva dneva ni bilo pouk. Povsod po 

šoli so potekale predstavitve, ki so jih profesorji tudi ocenjevali 

(prišlo je tudi ogromno staršev). Nekako se mi zdi, da dajejo bolj 

poudarek na te praktikume kot projekte v 12. razredu. Podpišejo 

jih šele na začetku 12. razreda, tako da imajo za projekt manj kot 

eno šolsko leto časa. Zelo mi je všeč tudi ideja, da moraš pri športni 

vzgoji pospravljati (posesati) telovadnico, če s seboj nimaš 

opreme. Vsak dan ima moj razred na urniku tudi po dve dodatni 

uri projektnega dela. Mislim, da je ideja sama po sebi podobna 

epohi. Npr. en mesec imajo risanje, šivanje, grafično oblikovanje 

... in potem se menjajo. Trenutno imamo politiko. 

Pa še to naj povem: ob petkih, zadnji dve uri, se lahko dijaki odločijo, 

ali bodo imeli šport ali pa teorijo glasbe. Pri tej teoriji glasbe 

so predvsem tisti, ki igrajo razne inštrumente, tako da potem 

skupaj kaj ustvarijo ali pa gostijo kakšnega bolj pomembnega 

glasbenika. Trenutno so gostili nekoga (žal mi ime ni ostalo v spominu) 

na radiu v Berlinu, pripravili so nekaj vprašanj, na koncu pa 

so še skupaj nekaj zaigrali. To je bil njihov malce večji projekt. 


U t r i n k i 

Klemen Lah 

O minevanju v 

Kosovelovi poeziji 

Waldorfska šola Ljubljana se je lansko leto 

jeseni pridružila akciji Srca za hiše hospica, v 

okviru katere smo z združenimi močmi mdr. 

naredili živo človeško verigo od šole do hospica. 

Na gimnaziji pa smo se v 4. letniku teme smrti in 

minevanja lotili še na drugačen način: v okviru epohe 

književnosti smo se lotili poglobljenega prebiranja Kosovelove 

poezije in bili pozorni prav na pojavljanje te 

teme. Vsak dijak si je izbral eno pesem in jo bodisi likovno/kiparsko 

upodobil bodisi o njej napisal esej. Nastala 

so čudovita dela: likovna dela so bila na voljo na 

posebni razstavi v 3. nadstropju, eseji pa so bili poslani 

na literarni natečaj. Vsi so bili izvrstni, esej Jakoba 

Ciuha pa je bil tudi nagrajen. V branje vam ponujamo 

eseja Jakoba Ciuhe in Maše Mesarko. 

KRATKO ŽIVLJENJE JE 

Strašno je nositi v srcu smrt 

in vendar, ljubica, tebe ljubiti; 

ah ljubica, dajmo vse pozabiti. 

Če svet je teman, krut in teman, 

mar nas potrtost pred njim obvaruje? 

Ah, zasmejal se bom, ko bo najhuje, 

blazen bo smeh ta, bolesti pijan. 

Vino bo krvavelo iz čaše 

in z vinom bolesti ti bom napil: 

kratko življenje je, ljubica, naše, 

Kdo bi se tožil o njem in jezil? 

Samo ta, kdor ga ne pozna še, 

ta se bo pod bolestjo krivil. 

Srečko Kosovel 

Kakršenkoli konec je v srcu težko nositi, ko se hkrati oklepamo 

in hrepenimo po tej stvari. ''Ah ljubica, dajmo vse pozabiti'' je 

morda mišljeno, kot da je to pretežko za soočenje, ali pa preprosto 

pomeni, naj izpustimo tisto, kar je nekoč bilo, pa ni ali ne 

bo več, in zaživimo dalje. Kar seveda sploh ni preprosto, ampak 

še kako potrebno za notranji mir in nadaljnji razvoj. Če tega ne 

naredimo, stalno živimo v preteklosti in pravzaprav v dveh svetovih 

hkrati; eden je naš notranji, kjer so stvari izoblikovane po 

naših lastnih sanjah, drugi pa je ta ''dejanski'', zunanji, kjer se 

te sanje nekako ne uresničujejo več, kar nas vodi v depresijo in 

malodušnost. 

Problem je, da si dostikrat sploh ne priznamo, da se nekaj zaključuje, 

ali da se je že davno tega, in si delamo iluzije, ki nas 


vsakič znova razočarajo, za kar smo seveda krivi sami. Ali pa 

podcenjujemo svoje občutke, jih sploh ne sprejmemo, zato ni 

ravno pričakovati, da jih bomo kmalu predelali, če se jih niti dobro 

ne zavedamo, ali jih zatiramo. 

''Ah, zasmejal se bom, ko bo najhuje'' ... je morda mišljeno, da 

nam je neka situacija lahko mučna, čeprav zraven vidimo še toliko 

stvari, vrednih našega vztrajanja in nam je zaradi njih, kljub 

bolečini in občasni nepristni volji, lažje iti skozi. 

Četudi se do neke točke v svojem življenju prav dobro še ne 

zavedamo lastne minljivosti, smo z drugačno vrsto le-te obdani 

skozi celo življenje, zaradi česar dostikrat trpimo. In potem, 

ko končno pridemo do tega spoznanja, da se naš obstoj nekje 

konča, ugotovimo, da smo toliko časa trpeli in se smilili sami 

sebi, medtem, ko bi lahko počeli kaj bolj koristnega. Seveda to 

ni namerno ''zapravljanje dragocenega časa'', pač pa se v vsakem 

trenutku najbrž odzivamo po svojih najboljših močeh, ki se 

z izkušnjami izboljšujejo. 

Verjamem, da je vsaka taka ''mala smrt'' (neke nam ljube ali 

znane situacije) prehod v nekaj višjega in bolj zrelega, in da skozi 

bolečino, ki pride zraven, rastemo. Pravzaprav je lahko bolečina 

samo posledica izgube ... Morda rastemo skozi spoznanja, ki 

smo jih morali pridobiti, da smo se lahko prilagodili novi, neznani 

situaciji. 

Kakorkoli že, mislim, da nam pri vsem tem ne bo pomagalo nobeno, 

še tako mikavno, ''vino'', vsaj na dolgi rok ne, pač pa samo 

soočenje s tem, kar odhaja in s tem, da se podajamo v neznano. 

Te pesmi nisem začutila samo racionalno in analitično, kot sem 

zdaj tukaj prikazala. Zelo se me je dotaknila in z njo sem se identificirala, 

sploh pa me je navdušilo, kako Kosovel sam sebi prizna 

ter tako dobro ubesedi vse te občutke, ki so temeljni (torej, se 

jih na koncu ne da zmanipulirat) in se včasih zdijo dokončni, pa 

še tako zelo strašljivi. 

Težava pri vsem tem je, da čeprav dostikrat razumemo na razumski 

ravni, torej v glavi, je to težje potem združiti še s srcem, 

oz. na tak način premagati dejanske občutke. 

Po takih branjih ponavadi premišljujem, kaj bi lahko naredila 

iz svojega življenja ZDAJLE, v tem trenutku, dokler še imam to 

možnost, da bi bilo čimbolj produktivno in izpolnjujoče; mislim, 

da je zelo pomembno ostati zvest samemu sebi in, naj se sliši še 

tako klišejsko, poslušati svoje srce. 

Maša Mesarko 

mentor: Klemen Lah 

■ Srečko Kosovel

U t r i n k i 

SMRT 

I. 

Mi gremo 

proti Kozmosu. 

Povsod je Kozmos: 

v vsaki duši, 

v vsakem srcu. 

Ko odpoljubi Smrt 

nam vso bolest 

in v srcu se ustavi čas, 

se umaknemo 

v veliki Prostor. 

Svetal postane naš obraz. 

Srečko Kosovel 

Smrt. Za mnoge ljudi smrt 

predstavlja čas, ki se jim počasi 

izteka in jih vsake toliko 

spomni na to, kaj vse so 

zamislili, da bodo naredili, 

preden se jim ta čas izteče; 

za druge predstavlja prehod 

v drug svet, za vse pa smrt 

predstavlja skrivnost. Kosovelova 

pesem opisuje čar te 

skrivnosti, neskončen cikel 

življenja, ki nam na koncu 

vzame vse, kar nam je prej 

ponudil, in nas v zameno 

osvobodi. Popolna svoboda 

duše, ki se spet združi s 

stvarstvom, Kozmosom, neskončna 

radost bitja, ki ni več 

odtujen od izvora, ampak je 

eno z izvorom. 

Po mojem mnenju je zavest o smrti tisto, kar človeka ločuje 

od živali. Ta občutek minljivosti, da smo tu le za bežen trenutek, 

preden se vse konča in začne znova. Iz strahu pred smrtjo oziroma 

vprašanja, kaj bo po smrti, so se razvile vse religije tega 

sveta, vsaka s svojim pojasnilom in vse z odgovorom, da smrt ni 

konec, le začetek drugačnega življenja. Ravno naše dojemanje 

smrti lahko pove največ o nas, kdo v resnici smo in kako gledamo 

na svet, kako opredeljujemo stvari, s kakšnimi predsodki živimo 

in kakšno življenje želimo živeti. 

Šele ko se človek zaveda, da je vsak trenutek boj za preživetje, 

vsak dan lahko zadnji dan na tem svetu, je lahko resnično srečen, 

saj potem se spominja tistega, kar mu je v življenju največ 

pomenilo, živi polno življenje brez obžalovanja in radostno pričakuje 

srečanje s Stvarnikom. 

Po drugi strani je lahko misel o smrti najbolj boleča in onesposabljajoča 

misel, ki zamrzne vsa druga čustva kot strah. Vsi 

se verjetno spomnimo v otroštvu, ko smo se prvič zavedali, da 

bomo nekega dne izginili. Puf. Ni me več. Ostala je samo temina. 

In kar nekaj neprespanih noči. Drug primer so ljudje, ki se bližajo 

smrti, ko to začutijo v kosteh in niso prepričani ali jih čakajo nebesa 

ali pekel. Vidim jih vsak dan, kako hodijo iz cerkve domov in 

od doma proti cerkvi. V očeh jim odseva strah, kot bi bili ranjena 

srna. 

Kosovelova zgodnja smrt je tragična, a hkrati si za njega ne 

predstavljam druge usode. Ni se bal smrti, pričakoval jo je. Ni je 

želel videti z očmi bolnega starca, temveč z očmi raziskovalca, 

popotnika domišljije, mladega upornika in vizionarja. Nedvoumno 

jo je sprejel z odprtim srcem in budnim očesom. Sanjal in 

pisal je o kraju brez zatiralcev in zatiranih, svetu z več ljubezni 

ter iskrenosti in manj pohlepa ter izprijenosti. Kamor je on šel, 

obstaja samo ljubezen. Njegova duša je eno z ljubeznijo Kozmosa 

in njegovo srce je eno z ljubeznijo spomina. 

Jakob Ciuha 

mentor: Klemen Lah 

Utrinek 

Prazen list, 

pobarvanke in 

sestavljanke 

Mohor Demšar 

Odrasli smo tisti, ki se občasno sprašujemo, 

kaj nuditi otrokom, s čim spodbuditi njihovo 

ustvarjalnost, kako resnično podpreti njihov 

skladen razvoj. Prazen list papirja nam ne nudi nobene 

zunanje opore, a hkrati nam omogoča vse; kakor pokošen 

travnik, na katerem se otroci lovijo, kakor jim je po volji. 

Marsikoga premami misel, da je otroka potrebno čim prej 

usmeriti, mu pomagati od zunaj, da bo znal narisati npr. 

žival. Pobarvanke, kjer so predmeti, rastline, živali in 

ljudje narisani v konturah, stripovsko, otroci pa nato to 

le pobarvajo, nudijo na prvi pogled veliko zadovoljstva, 

a hkrati na komaj opazen način nadenejo okove otroški 

domišljiji. Veliko boljša spodbuda za risanje je, če že, 

dobra slikovito povedana zgodba ter seveda doživetja v 

naravi, srečevanja z ljudmi, ki počnejo nekaj smiselnega. 

Ljudje smo enkratna in nedeljiva bitja, individuumi, 

zato je prav neokusno videti sestavljanko, kjer 

so ljudje 'razstavljeni' na nekaj kosov in otrok mora 

nato poiskati, kaj sodi skupaj. Sestavljamo na področju 

mrtvega, fizičnega, npr. avto, nikakor pa ne 

sestavljamo bitij. Sam se tako sestavljankam kar se 

le da izogibam. No, nekateri so naredili korak v to 

smer in že najdemo sestavljanke, kjer so ljudje in 

živali izrezani iz enega kosa, a še vedno ostane ena 

težava: sestavljanka običajno nudi le en način, ki je 

pravilen. Kakšna ustvarjalnost? Nikakršna, uvaja v 

pogled na svet, da je že vse v naprej določeno. Pa 

je res? Sploh ne. Otroci potrebujejo veliko prostora, 

v katerem se lahko gibajo, in tudi igrače jim ga ne 

smejo jemati – niti zunanjega sploh pa ne notranjega. 

 

19 


O E G o r e n j s k a 

Pozdrav z 

Gorenjske 

V 

Radovljici 

Simona Pajk 

deluje waldorfska šola drugo leto. 

Trenutno imamo tam razred drugošolcev in 

prvošolčkov. 

Simona Pajk 

Gorenjska pomlad 

Na Gorenjskem smo na začetku marca izdelali 

barčice, saj se v Kropi in Kamni Gorici po pristni 

kovaški šegi na predvečer gregorjevega 'vrže luč 

v vodo'. Lučke, ki jih otroci vržejo v vodo, so pravzaprav 

hišice, cerkvice, fužinice, kozolci in tudi prave umetniške 

stvaritve iz papirja, kartona, lesa. Pravijo jim tudi gregorčki. 

Tako kot otrok v prvih dveh letih negotovo in nerodno 

stopiclja, se je tudi naša šola težko postavljala na noge. 

A vedno bolje nam gre. Korak se že krepi, za tretje leto 

imamo presenetljivo velik vpis. Vloženo delo počasi rojeva 

sadove, pridobivamo si zaupanje in ugled. 

Prerasli smo prostore, ki jih imamo trenutno. Iščemo 

nove in boljše. Pred nami je še veliko izzivov in ovir – a 

skupaj bomo zmogli. 

Hvala učiteljicam, ki zmorejo pričarati čarobno 

vzdušje in vsak dan znova slikati nasmehe na otroške 

obraze, hvala staršem za podporo in zaupanje ter hvala 

'mami' iz Ljubljane, ki skrbi za naš razvoj in nam je 

vedno ob strani. 

Preprosta šega izvira iz časa ročnega kovanja. God sv. 

Gregorja (12. marec) je namreč do uvedbe gregorijanskega 

koledarja leta 1582 veljal za prvi pomladni dan. Pomlad, ki 

je pomenila daljši dan, več svetlobe in toplote, so pozdravili 

tudi kovači. Dan se je takrat že toliko podaljšal, da obrtniki 

pri svojem delu niso več potrebovali umetne razsvetljave. 

Luč so tako na predvečer gregorjevega simbolično vrgli v 

vodo. 

Na prvi pomladni dan smo se odpravili raziskovat naravo. 

Odkrili smo mlako in v njej mrest, kronice, ki so 

se kot bele lučke svetlikale v gozdu, in čudovita drevesa, 

ki so kar ponujala svoje veje, da se vzpnemo nanje. 

Pot nas je vodila do travnika, kjer smo prezračili utrujene 

podplate. Naenkrat nam je pomlad zašepetala, da 

je toplo sonce segrelo zemljo. Bosih nog smo stekli po 

travniku, se od navdušenja lovili in od srca nasmejali. 

Podplati so postali vroči, zato so nam krti postavili krtine 

za hlajenje. V mesecu aprilu pa smo se na malo bolj 

muhast in hladen aprilski dan vzpeli na Svetega Petra, 

hrib nad Begunjami. Ponosni smo bili na naše prvošolce, 

ki so se vztrajno, skupaj z drugošolci, brez težav 

prehodili strmo pot, posuto s koreninami. Ker nam je 

megla zakrila razgled s Sankaške koče na Blejsko jezero, 

smo se odločili, da se na ta hrib še vrnemo in takrat 

s seboj povabimo še sonce. 


W a l d o r f s k i v r t e c P o m u r j e 

Nina Kociper 

Razstava 

Waldorfskega vrtca 

Pomurje 

Pri nas v Prekmurju že kar nekaj časa vlada pravo 

toplo spomladansko vzdušje; pisani metulji, 

nežno prebujajoča se zelenje in cvetje, ptičje 

petje, pesem v srcu ... In v takem v vzdušju se je tudi začela 

in končala razstava pomurskega waldorfskega vrtca, ki so 

jo s pomočjo staršev pripravile tete Brigita, Maja in Sonja. 

Razstava in spremljajoči dogodki so bili namenjeni 

širši množici ljudi, ki morda waldorfske pedagogike in 

samega vrtca še ne pozna (dobro), in so zato potekali 

v Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti, ki 

predstavlja kulturno in izobraževalno središče celotnega 

Pomurja. 

Otroci so si ogledali lutkovno predstavo Veliki godrnjavec 

in ustvarjali spomladansko vzdušje z izdelavo 

metuljev iz nepredene volne. Odrasli pa smo lahko prisluhnili 

predavanju mag. Boštjana Štrajharja o tem, 

kako pripraviti otroke na realno življenje in kako pomembno 

je slediti notranjemu klicu, da bodo lahko potem 

svoj poklic opravljali s srcem, dušo in telesom. Zadnji 

dan razstave je knjižnico obiskala tudi naša vila, ki 

nas vsake toliko otroke vseh starosti razveseli in očara 

v svoji pravljični votlini. Njena pravljična votlina ni še 

nikogar pustila ravnodušnega. Zato je tudi tisti petek 

popoldne vladalo skrivnostno vzdušje ... Le kaj se skriva 

v vilini pravljični votlini? Je notri res vila? Kam vodi 

temačen rov? Tisti, ki so obiskali votlino, so dejali, da 

je notri čisto prava pomladna vila; taka posebna čuteča 

vila, ki uresničuje vse skrite želje. Družbo sta ji delala 

dva palčka, ki sta skrbno pazila votlino in odpirala 

vrata v pravljični svet. Vznemirljivo pričakovanje so si 

otroci med čakanjem krajšali v igralnem kotičku z ročno 

izdelanimi igračami iz naravnih materialov. 

Razstava, ki je trajala od 24. marca do 7. aprila, je 

ponujala vpogled v tedenski ritem vrtca in predstavila 

izdelke otrok. Otroci, ki jih je trenutno v vrtcu trinajst, 

ob ponedeljkih slikajo v tehniki mokro na mokro, ob 

torkih rišejo z voščenkami, ob sredah oblikujejo čebelji 

vosek, ob četrtkih ustvarjajo slike iz nepredene volne, 

zadnji dan tedna pa spečejo kruh, ki ga s takšnim navdušenjem 

vzamejo s sabo domov, da ga zmanjka včasih 

že v garderobi. Vrtčevsko dogajanje je bilo predstavljeno 

skozi risbe in slike otrok, izdelke iz čebeljega voska. 

Razstavljene fotografije pa so obiskovalcem prikazovale 

vzdušje in veselje v vrtcu in ob delovnih akcijah staršev 

in prijateljev vrtca. 

Mizica letnih časov je pričala pomlad v prostorih knjižnice, 

obiskovalce pa je navdušil tudi estetski videz celotne 

razstave, ki je bil res nekaj drugačnega in posebnega, 

kot smo vajeni. Manjkala ni niti bogato založena 

miza, ki je ponujala ročno izdelane izdelke in igrače. 

Tete in starši smo z zadovoljstvom spremljali mimoidoče, 

ki so z zanimanjem opazovali predstavitev vrtca. 

Nekateri so bili začudeni, da je vrtec lahko tudi prostor, 

kjer je otrokom tako lepo. Velika zasluga gre predvsem 

našim požrtvovalnim tetam, ki so s slikovnim gradivom 

in naravnimi materiali, zlasti svilenimi rutami, v 

razstavo res položile svoje srce in pričarale pravljično 

lepo tudi mimoidočim obiskovalcem knjižnice. Pozabiti 

ne smemo tudi prijazne vile, ki še nikoli ni odklonila 

obiska. In dokler bo vila na naši strani, upamo tudi na 

večjo prepoznavnost in podporo waldorfski pedagogiki 

v Prekmurju kot tudi v celotnem Pomurju. 


O E M a r i b o r 

Metka Udovič 

Biologija v 7.r 

Biologija z ekosistemi, z vsem svojim čudežnim 

delovanjem. Čudežnim, za učence in učiteljico. 

Ob odkrivanju, kako je vse v naravi povezano, 

prepleteno, pomembno. Veliko novega smo spoznali, 

veliko zgodb smo si povedali, tudi tistih doživetih. Bili smo 

delavni, zavzeti, in ko sem dan pred zaključkom epohe 

povedala, da zaključujemo z glavno uro biologije, so bili 

ob tem spoznanju presenečeni. Stavek 'Kaj je že zares minil 

skoraj cel mesec?' mi je povedal največ o tem, kako radi se 

otroci učijo. 

Zadnji dan sem jim prebrala zgodbo, ki sem jo nekoč 

sestavila o življenju ob ribniku, v katerega sem vložila 

precej raziskovalnega dela. 

V razredu je vladala popolna tišina. Še tisti, ki velikokrat 

nezavedno potrkavajo po mizi so zbrali moč in 

pogum za tišino. 

Lahko dodam samo še, hvala, ljubi otroci! 

Zgodba poletja 

Komaj se mrak odpira svetlobi že ptičji snubci ponovno 

dvorijo samicam. 

O ta skrivnostno navdahnjen svet, ki s svojo ravnico 

skoraj kriči po dolgočasju. Pa ni tako. 

Preko horizonta se vzpenjajo posamični jagnedi, sledijo 

jim nižje jelše, čremse in kakšen bezeg. Med njimi 

rastejo visoke trave. Od ločja, rogoza, šašija in trstike. 

Vsi pa tvorijo elipsast obroč, ki omejuje zelo pomembno 

življenjsko stičišče, ribnik. 

Plodovi čremse in bezga že dobivajo svoj temen ten. Z 

močnim in slastnim vonjem vabijo mimoidoče. Še ptičji 

snubci se odpovedo dvorjanskim igram, da bi se dodobra 

nazobali ponujenih sadov. 

Ta velika mlakuža s svojo bogato floro je pravi raj za 

mnogovrstne žuželke. 

Najbolj zapriseženi domoljubi so kobilice dolgotipalčnice. 

Vsak dan z dolgimi skoki prečešejo svoj obljudeni 

svet. Ta sega, dokler se ozračje napaja z vlago iz velike 

vode. In kadar zaslutijo vsiljivce, postanejo prave cvrčalke. 

Cvrčijo in cvrčijo in komajda kdaj poneha njihovo 

cvrčanje. 

'Vsakega nepridiprava res ne bomo sprejele medse,' 

rade potarnajo. 

Njihovi sosedje jih že toliko poznajo, da se več ne zmenijo 

za njihove pripombe. Ja, kdo si pa želi ves ljubi 

dan poslušati negodovanje? 

Trume razigranih lebduhov, porečnikov in bleščavcev 

se s svojimi letalskimi vragolijami neomajno podijo 

skozi soparno ozračje. Za sabo puščajo slutene 

mojstrovine sledi. Zrak je ob močni pripeki sonca in 

izparevanju vode gost in lepljiv. To pa je za navihane 

drobnokrilce pravi raj na zemlji. 

Seveda tod okoli tudi ne manjka pajkov in pršic, pa 

hroščev in metuljev. Vsi od prvega do zadnjega z gotovostjo 

priznavajo, da so kobilice 'ta glavne' in kačji 

pastirji z bisernim leskom najlepši. 

Smaragdno zelena samica modrega bleščavca je primerek 

kraljevske lepote. Samci s svojo turkizno modro 

pa prava paša za oči. Med svojim svatbenim plesom ponosno 

razpirajo krila in se kažejo v vsej svoji očarljivosti. 

Živijo za en sam ples, ki ga podarijo svoji izvoljenki. 

Preden so se odpravili na svatovanje, so poiskali primerno 

mesto, kamor bodo njihove neveste odložile jajčeca. 

Prostor je skrbno varovan in ni ga junaka, ki bi 

upal vdirati vanj. 

Bilo je jutro, nov začetek dneva. Pritajene sape so 

lahno pozibavale gladino vode. Tam, kjer voda v poslednjem 

valu trkne ob nabrežje in se v njeni plitvini vidi 

odjek njegove sence, tam so se dogajale čudne reči. 

Steblika trstike je zatrepetala. Trepetala je in trepetala. 

Vsi prebivalci so samo nemo opazovali, kaj se dogaja. 

Vedeli so, da to trepetanje ni povzročil veter. 

Takrat pa so zagledali drobno bitje, ki se je po vseh 

šestih kobacalo iz vode in se oklepalo rešilne steblike. 

Bilka se je gostoljubno priklonila in ob tem sprejela 

pozdrav sonca. 

V tem čarobnem vzdušju se je dogodilo nekaj pomembnega. 

Drobcena ličinka se je spremenila. Hihitnjača 

se ji je utrdila in na hrbtni strani so ji zrasla 

prelepa krila. Kačja pastirica je bila pripravljena na 

deviški let. Z velikimi očmi se je prvič zazrla v svet in 

kriknila od navdušenja: 

'Svet je lep! Svet je lep!' Po dolgih letih bivanja pod 

vodo ji je končno uspelo priti na svobodo. To ne uspe 

mnogim. 

Vsi prisotni so modro bleščavko navdušeno pozdravili. 

Eni so zaplahutali s krili, drugi pomignili z zadkom 

in tretji zopet kako drugače. 

Čas vročih popoldnevov se počasi izteka. Sonce se 

vedno bolj spušča proti zemlji in nič več nas slepeče 

ne gleda. Kriki razigranih žuželk so vse redkejši in tišji. 

Le nekaterim bo uspelo pričakati naslednje radostno 

obdobje. Sedaj pa bodo odšli k dolgemu počitku. In nikar 

jih ne motite, prosim. 


V a b i l a 

SLOVO IN POT 

Smrt je kot slovo, 

za katerega neradi slišimo, 

je kot drevo, ki ga ne vidimo. 

Vsako naše življenje je kot poglavje 

v naši knjigi z neštetimi stranmi, 

v vsakem prvič zajameš sapo, 

a z izdihom se prejšnje življenje poslovi. 

A smrt ni slovo, ki bi bilo večno, 

ni to, da izgineš nekam za cesto mlečno. 

Smrt je le zaključek poglavja, 

ki se nikdar več ne ponavlja. 

Vsi smo kot eno, 

ne ločimo se, ko umremo. 

Za vedno smo skupaj, 

v svetlobo odeti, vsi smo svobodni, 

nikdar ujeti. 

Ana Markovič, 8.r 

nagrajena pesem HOSPIC 

Mateja Petan 

Povabilo k 

sodelovanju na skupni 

učni njivi na Barju 

Spomladi smo se tudi mi vrnili na skupno učno 

njivo, na Barje. Pričakala nas je pripravljena, da jo 

uredimo in na njej posadimo rastline, ki nam bodo 

tudi letos prinašale toliko lepega: hrano in iz nje energijo 

za naše telo ter dušo in pa tudi medsebojno druženje ter 

učenje! Spodnje vrstice so namenjene prijaznemu vabilu, 

da se nam pridružite pri praktičnem delu in druženju na 

skupni učni njivi! 

Tudi letos bomo nadaljevali naše 'vrtnarjenje' in druženja 

na isti lokaciji kot lani, v Črni vasi, na posestvu 

gospe Cvetke Bogovčič in njene družine, ki nam je prijazno 

namenila ta kos zemlje za naše delo. Tudi letos 

pa nam bo s svojim bogatim znanjem in izkušnjami 

pri tem pomagala gospa Štefka Kozamernik, iz biodinamičnega 

društva Ajda. Vrtnarili bomo po biodinamični 

metodi in uporabljali biodinamične pripravke. 

Kaj je sploh to biodinamika? Biodinamična, ekološka 

pridelava hrane, temelji na doslednem upoštevanju 

načel ravnovesja v naravi in ohranja ekološko ravnotežje, 

plodnost tal, zdravi zemljo, rastline, človeka in 

živali. Dela se opravijo v skladu z ustreznimi kozmičnimi 

energijami, ki nam jih posreduje Luna, dosledno se 

upošteva tudi kolobarjenje. Uporablja se le ekološko in 

biodinamično pridelana semena in sadike, za krepitev 

rastlin in zmanjšanje pojava bolezni in škodljivcev pa 

se uporablja le pripravke iz zdravilnih zelišč. Seveda je 

tega znanja precej in se vsi še učimo. Vsem udeleženim 

na njivi nam je skupna skrb do okolja in odgovorno 

ter trajnostno ravnanje z naravo. Zemljo želimo pustiti 

zdravo tudi našim otrokom. Prav tako nam ni vseeno, 

kaj jemo in v svoje telo ne želimo vnašati nepotrebnih 

kemikalij in strupov, ki jih je danes že tako preveč. 

In kaj smo letos že naredili? Konec marca smo njivo 

najprej prefrezali in počistili plevel z nje. Njivo smo na 

ustrezen dan poškropili s preparatom proti koloradskemu 

hrošču, ki upamo, da nam bo letos delal čim manj 

preglavic. Nato pa smo na začetku aprila njivo najprej 

poškropili z gnojem iz roga, ki bo rastlinam pomagal pri 

tem, da bodo razvile zdrav koreninski sistem, potem pa 

smo njivo poškropili še s pripravkom iz preslice, ki je 

zelo učinkovita proti glivicam. Potem smo začeli saditi 

in sejati ... Posadili smo krompir, česen, čebulo, grah, 

posejali pa korenje, peteršilj, rdečo peso, por ... Pri tem 

smo upoštevali primeren dan za rastline (po setvenem 

koledarju Marije Thun) in pa tudi kolobarjenje. Tako se 

je začelo in se bo delo tudi nadaljevalo do konca leta! 

Na tem mestu bi lepo povabila vse, ki vam je blizu ta 

ideja, da se nam pridružite! Zaenkrat nas je nekaj družin 

in parov, ki že pridno delamo in se učimo. Vljudno 

vabljeni, da se nam pridružite! 

Aktivni smo tudi na družabnem omrežju Facebook, 

kjer lahko 'všečkate' našo stran Učna njiva in spremljate, 

kaj se nam dogaja! V nastajanju je tudi blog 

Učna njiva – vrtnarjenje po biodinamični metodi, kjer 

bomo sproti objavljali, kaj delamo na učni njivi, in to 

tudi malo bolj podrobno predstavili. 

Za vse informacije glede učne njive lahko pokličete na 

telefonsko številko 031 754 916 (Mateja) ali pa pišete 

na e-naslov petan.mateja@gmail.com. 

Učna njiva je del širšega delovanja staršev Waldorfske šole 

Ljubljana (poimenovanim BioPer) ter drugih zainteresiranih 

posameznikov in družin, ki želimo podrobneje spoznati biodinamiko 

tudi v praksi, ob tem pa izkušati duh sodelovanja v 

skupini. Zaživela je preteklo leto in veseli smo, da z delom na 

njej nadaljujemo še naprej. 

V letošnjem letu svoje delovanje razširjamo – povezali smo 

se z društvom Ajda Sostro. V sklopu našega delovanja organiziramo 

tudi predavanja. Če želite prejemati obvestila tako 

o učni njivi kakor tudi o predavanjih ter druge informacije v 

zvezi z biodinamiko in trajnostnim delovanjem, vas z veseljem 

uvrstimo na naš e-seznam. Prijavite se preko e-naslova: 

manca.b.vecerin@gmail.com (tudi za dodatne informacije). Veseli 

vas bomo! 


V a b i l a 

BI PRIDELOVALI SVOJO ZELENJAVO? 

Temeljno znanje za pridelovanje svoje hrane postaja vse 

bolj pomembno. Poznati metodo, s katero bomo pridelali 

najodličnejšo kvaliteto zdravih pridelkov in ohranjali zemljo 

plodno, rastline pa zdrave za naslednje rodove, je potrebno 

izhodišče. 

Dr. Rudolf Steiner nam ni podal le waldorfske pedagogike in 

antropozofske medicine, podal nam je tudi metodo gospodarjenje 

z naravo, ki praznuje letos 90 let, je danes razširjena po vsem svetu 

in je in ostaja mati in kraljica sonaravnih metod. To je metoda, po 

kateri so pridelani pridelki z blagovno znamko DEMETER. 

Vabimo vas, da metodo v teoriji in praksi spoznate. 

AJDA Vrzdenec prireja v letošnjem letu dva začetna tečaja 

biodinamike: 

Prvi poteka vse sobote v maju – začenši z 10.5. pa tja do 

konca junija v obliki celodnevnih srečanj od 10. do 17. ure 

na kmetiji AJDA na Vrzdencu. 

Drugi bo obliki enotedenskega tabora na kmetiji Zajelenk 

v Gorenji Trebuši od 2. do 9. avgusta. 

V teoriji bomo obdelali teme: 

- razvoj stanje in perspektive kmetijstva 

- štiridelnost narave in človeka 

- delo v skladi s kozmičnimi ritmi 

- biološko-dinamični preparati 

- kompost, gnojenje, kolobar 

- pleveli in škodljivci 

- pridelovanje semen 

- sadjarstvo 

- kaj je zdrava, celostna prehrana 

V praksi bomo zlagali in preprarirali kompostni kup, 

izdelovali preparat iz kremena, škropivo proti škodljivcem, 

izdelali visoko gredo, izdelali pasto za sadno drevje in 

preparat iz kravjeka po Mariji Thun in še kaj. 

Za več informacij pokličite 01 7540743 ali pa jih poiščite na 

www.ajda-vrzdenec.si 

Vabljeni! 

Lucka kuhna: ZA STARO PRAVDO 

Že kar nekaj let je minilo, odkar je Waldorfska šola Ljubljana 

zadnjič sodelovala pri organizaciji konceta v Križankah. 

Letos se ta tradicija ponovno obuja: 23. maja 

bo v Križankah dobrodelni koncert, namenjen zbiranju 

sredstev za prenovo vrtca na Ulici stare pravde. Učiteljski 

bend Lucka kuhna bo zaigral pesmi iz svetovne pop 

in rock zakladnice, pri tem pa mu bodo pomagali številni 

gostje: glasbeniki iz vrsti dijakov, učiteljev, mdr. učitelji 

waldorfske glasbene šole in vrhunski glasbeniki: 

– Aljaž Beguš – klarinetist 

– Marko Brdnik - harmonikar 

– Antonio Cagnazzo – pianist 

– Bojan Cvetrežnik – godalkar 

– Marina Čado - violinistka 

– Eva Jurgec – oboistka 

– Uroš Rakovec – kitarist 

– Andrej Ožbalt – dirigent, pianist 

– Laura Zafred – violinistka, pevka 

Pridružil se bodo tudi drugi gostje, mdr. Vita Mavrič, 

Klemen Slakonja, članice ŽPZ Kombinat, člani operne 

družine Brajnik, kar nekaj gostov pa se bo pojavilo kot 

presenečenje. 

Živahno dogajanje se bo začelo ob 19.00, ko bodo na 

oder stopili waldorfski dijaški bendi, Lucka kuhna z gosti 

pa bo začela igrati ob 20.00. Dogajanje bodo popestrili tudi 

orkestri glasbene šole, dijaški pevski zbor in evritmisti. 

Vstopnice lahko kupite na šoli ali na blagajnah Eventima. 

Cena za odrasle je 10 €, otroška 6 €, družinska (2+2) pa 

25 €. 

Prisrčno vabljeni! 

23. maj 2014 ob 19.00, 

Križanke, Ljubljana 


24

Waldorfske novice - Pomlad 2014

Transform your PDFs into Flipbooks and boost your revenue!

Waldorfske novice - Pomlad 2014

Transform your PDFs into Flipbooks and boost your revenue!

Delete template?

Save as template ?