Waldorfske novice - Pomlad 2014

wsljubljana

Letnik X, številka 1
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

pomlad 2014, zaporedna št. 81

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić, Simona Pajk

Sodelavci:

David L. Brierley, Boštjan Štrajhar,

Slavica Bašić, Hanspeter Rosenlechner,

Staša Rihtar, Igor Kristian Štern,

Magda Mlekuž, Nina Kociper, Mateja Petan,

Metka Udovič, učenci in dijaki WŠL in OE MB

Fotografije:

Damjan Brajnik, arhiv WŠL,

arhiv OE Gorenjska,

arhiv Waldorfskega vrtca Pomurje

Naslovnica:

arhiv OE Gorenjska

Lektoriranje:

Klemen Lah

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Namesto uvodnik 3

Vzgoja otroka 4

Igra je pomemben del učenja 4

Vzgajati moramo državljane sveta 6

Da bi uresničili sami sebe 7

Skrito v vidnem 11

Utrinki 12

Zimska šola v naravi 12

Poučevanje na umetniški način 14

Pevski zbor WšL v Izraelu 15

Utrinki iz Potsdama 17

O minevanju v Kosovelovi poeziji 18

Prazen list, pobarvanke in sestavljanke 19

OE Gorenjska 20

Pozdrav z Gorenjske 20

Gorenjska pomlad 20

Waldorfski vrtec Pomurje 21

Razstava Waldorfskega vrtca Pomurje 21

OE Maribor 22

Biologija v 7.r 22

Vabila 23

Sodelovanje na učni njivi na Barju 23

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport

2 Waldorfske novice pomlad 2014


N a m e s t o u v o d n i k

Waldorfske novice, pomlad 2014 3


V z g o j a o t r o k a

David Elkind

Igra je pomemben

del učenja

Pismenost, matematika in znanost

Pred mnogimi leti sem bil med opazovalci na

Children's School v Tuftu. Ko sem opazoval

čudovit razred štiriletnikov, se mi je pridružila

mama enega od otrok v skupini. Hitro sem lahko opazil njeno

vznemirjenost. Vprašal sem jo, ali je kaj narobe. Odgovorila

je: 'Samo igrajo se!' Pogledal sem otroke, ki so bili razdeljeni

po različnih interesnih kotičkih. Vsi so bili zelo zaposleni.

Globoko so bili zatopljeni v aktivnosti, ki so si jih izbrali.

Razred se mi je zdel zelo ustvarjalen, zato sem jo vprašal,

zakaj ji je igra tako problematična. Odgovorila je: 'Sin moje

prijateljice je v nekem drugem vrtcu in tam se uči črke in

številke, celo na računalniku že dela, za božjo voljo! Kako se

bo moj sin lahko meril z njim?'

Njena pripomba kaže na obče razširjeno nerazumevanje

pomena otroške igre. To delno izvira iz dejstva, da uporabljamo

termin igra za vse vrste igre, od igre dojenčka z

ropotuljo do igre golfa odraslih. Ko odrasli vidijo otroke,

da se igrajo, gledajo nanjo kot na igro odraslih, kot na rekreacijsko

dejavnost, ki jim omogoči odmor od dela in od

naše protestantske delovne etike. Zahvaljujoč tej prtljagi,

ki jo izraz igra nosi, pa starši mislijo, da bi morali njihovi

otroci v šoli delati – saj to je njihovo delovno mesto, mar

ne?

Ni bilo časa, da bi tej materi natančneje pojasnil razliko

med otroško igro in igro odraslih. Samo opozoril sem jo,

da je v tej igri veliko akademskega učenja, ki pa se dogaja

na lastno pobudo in na letom primeren način. Nisem

prepričan, da sem jo prepričal, če pa bi imel več časa, bi

ji dal bolj natančno oceno glede akademske pomembnosti

igre v zgodnjem otroštvu, kar bom storil tukaj.

Igra je preprosto stenografija naše sposobnosti do radovednosti,

domišljije in fantazije – naših ustvarjalnih

nagnjenj. Kar jo naredi enkratno, je, da nam omogoči

pridobivati nove učne izkušnje. Naj ponazorim: dojenček,

ki iz postelje spusti ropotuljo, se uči o gravitaciji. Hkrati

tudi vzpostavi igro s starši, ki mu ropotuljo vračajo. Nauči

se tudi, da različni predmeti, ko jih spusti, povzročajo

različne zvoke.

Branje

Branje je neverjetno kompleksna spretnost, ki jo je uvedla

družba. Učenje branja je delno odvisno od razvoja razumskih

sposobnosti, ki se pojavijo šele v obdobju od četrtega

do sedmega leta. Pa vendar je mnogo stvari, ki jih

lahko naredimo, da pripravimo otroka na učenje branja,

če to delamo na igriv način. Moji eno leto in pol stari

vnukinji Mayi (mimogrede, Maya je otrok z downovim

sindromom), sem nekoč bral knjigo. To je bila knjiga, ki

jo je zelo dobro poznala, in potem ko sva jo že velikokrat

prebrala, jo je odrinila ter mi dala jasno vedeti, da je ne

zanima več. Bila je v mojem naročju, tako da sem težko

segel po drugi knjigi. Zato sem zagrabil pač tisto, kar mi

je bilo najbližje pri roki, zadnji izvod Bussiness Weeka.

Začel sem brati članek o tem, kako podcenjujemo določene

ekonomske učinke. Maya je bila čisto srečna, ko je

poslušala nič kaj spodbudno statistiko. Gre seveda za to,

da vsebina pravzaprav ni bila pomembna. Budno je sledila

zvokom, ritmu in intonaciji, kar jo bo vse opremilo z

jezikom, ki ga bo nekoč govorila. Poleg tega je, tudi v tako

zgodnji starosti, dobila občutek, da je nekaj na tistem

listu možno prevesti v jezik. To je zelo pomemben pogoj

za učenje branja in eden razlogov, zakaj je tako zelo pomembno,

da malim otrokom beremo. Ko je tako udobno

sedela v mojem naročju, se je Maya naučila tudi to, da jo

ima dedek dovolj rad, da sedi z njo in ji bere. Otroci pri

sebi ne oblikujejo te ideje, ampak jo dobijo intuitivno. Zagotovi

jim, da so v našem življenju pomembni in da skrbimo

zanje. In od tod dejansko prihaja samospoštovanje.

Pomen branja otrokom pa ogroža nevarnost, da ti v

predšolskem obdobju preveč gledajo televizijo, še posebno

pred drugim letom starosti. Ko jim beremo, si seveda

ogledujejo slike v knjigi, toda prav tako pozorno poslušajo

besede, ki jih izgovarjamo (razen morda takrat, ko

beremo Business Week). Zato se vznemirijo, če izpustimo

besedo ali dve. Ko nas poslušajo brati, jim to pomaga

slušno razločevati, kar je zelo pomembno pri usvajanju

bralnih veščin. Branje je tako slušno kot vizualno. Zato

se nam zatakne tudi, ko smo odrasli, če naletimo na besede,

ki jih ne moremo prebrati.

Televizija otroku preprečuje, da bi sledil besedam, ki

spremljajo vizualne podobe. Ljudje privlačijo vizualne

predstave, ki so svetle, barvite in gibljive. To je tisto, kar

otroke vleče k televiziji. Ker so vizualno tako vpleteni,

otroci besed niti ne poslušajo. Zato se ne učijo slušnega

razlikovanja, ki ga potrebujejo, ko se učijo brati. Vse,

4 Waldorfske novice pomlad 2014


kar gledanje televizije povzroči pri malčkih in majhnih

otrocih, je pravzaprav to, da krepi njihov nizek nivo instinktivnih

odzivov. Zato je tako žalostno, ko slišimo, da

40 % trimesečnih otrok gleda televizijo dve uri na dan in

da do tretjega leta 90 % otrok gleda TV 90 minut na dan

(Vanderwater, 2007). Takšne navade gledanja televizije

postavljajo otroke v nevarnost, da razvijejo odvisnost od

televizije, ki jo je kasneje zelo težko odpraviti.

Čeprav smo imeli dolge razprave glede tega, ali bi se

morali otroci naučiti celoten jezik (od tega, da jim beremo,

do tega, da pišejo lastne zgodbe), ali samo fonetike

(učenje glasov črk v različnih zvezah), tu pravzaprav niti

ne gre za ali/ali. Celoten jezik je tisti, ki se ga otroci naravno

učijo, ko poslušajo in ponavljajo zgodbe, se učijo

imena črk abecede in gledajo besede, kot so stop, pojdi.

Mnogi pedagogi tudi verjamejo, da naj bi bilo učenje pisanja

pred učenjem fonetike. Učenje fonetike je primerno

šele, ko so otroci sposobni logičnega sklepanja (nekje

med petim in sedmim letom) in lahko razločijo, kako lahko

ista črka zveni na različne načine. Otroci, ki so prek

igre usvojili predbralna znanja, bodo bolj motivirani za

branje in bodo bolj uživali v branju kot tisti, ki so se črke

naučili na bolj didaktičen način.

Številke

Tako kot igra ima tudi številka različne pomene, ki jih

pogosto zamenjujemo. Z razvojnega vidika pa postanejo

različni pomeni števil in vloga igre pri njihovem usvajanju

zelo jasni. Otrokov prvi koncept števila je tisto, čemur

pravimo nominalno število. Znano nam je kot število

na nogometnem dresu. Ta številka ne označuje količine,

ampak je v resnici nadomestilo imena. To je prvi način,

kako otroci (običajno pri dveh ali treh letih) uporabljajo

števila. V resnici ustvarjajo svoja lastna nominalna števila.

Moja vnukinja Lily je uporabljala število dve za vse,

kar je več kot ena. Učila se je povezati izraze za števila s

količinami, čeravno na svoj način.

Do tretjega ali četrtega leta začno otroci razumeti vrstilne

števnike. Taka števila imajo opraviti z vrstami in ne

predstavljajo enot. Primer vrstilnega števnika ja dodelitev

številk drsalcem kot ocene njihovega nastopa. Vendar ni

nobenih enot pri drsanju ali katerem koli drugem športu,

ki bi bile številčno vrednotene. Števila, ki jih uporabijo,

da razvrstijo atlete, so preprosto vrstni red. Vrstni red

pa se nanaša na razlike. Tri- in štiriletniki so sposobni

razvrstiti stvari na mnogo različnih načinov. Ko otrok

naloži kocke od največje do najmanjše, pokaže sposobnost

razvrščanja po velikosti. In otroci se zelo zavedajo

velikosti porcij hrane, ki jo dobijo, in tega, kdo dobi več

ter kdo dobi manj. Pri oblikovanju svojega vrstnega reda

pogosto upoštevajo podobnost. Ko na primer opisujejo

kocke različnih velikosti, bodo rekli: 'Ta kocka je očka, ta

je mamica in ta je dojenček.'

seštevanje in odštevanje. Koncept enot pa pri otrocih pospeši,

če so predhodno usvojili nominalna in vrstilna števila,

kar izvira iz njihove učne izkušnje, ki so jo ustvarili

sami. Nominalno število pa jim vzbudi občutek, da stvari

lahko povezuje istost (vse, kar je več kot ena, je dve). Ko

dojamejo vrstilne števnike, začno razumeti, kako je mogoče

stvari urediti glede na razlike. (kocka oči, mamica

in dojenček).

Skozi vajo z nominalnimi in vrstilnimi števili so otroci,

ko dosežejo starost razumevanja, ti dve ideji urejanja

sposobni združiti. Šele takrat so sposobni zgraditi občutek

enote, ki je tako enak kot drugačen od vsake druge

enote. Številka 3 je ista kot vse druge številke v tem, da

je številka, vendar je drugačna od vsake druge številke,

ker je edina, ki pride za številko 2 in pred številko 4.

Pomembno je povedati, da otrok koncept enote oblikuje

in se ga ne more preprosto naučiti iz navodil. Otrokovo

ustvarjanje nominalnih in vrstilnih razvrstitev in ureditev

na lastno pobudo v veliki meri olajša njegovo izgradnjo

koncepta enote.

Preko igre dobijo otroci vse potrebne koncepte za pridobivanje

veščin, potrebnih za branje in računanje. Čeprav

z dobrim namenom pa prej zaviramo kot pomagamo pri

pridobivanju teh konceptov, če spontano igro nadomestimo

s poučevanjem. Zatorej igra v zgodnjem otroštvu

nikakor ni izguba časa. Nasprotno, je bistvena oblika

učenja, ki zagotovi najboljšo pripravo na poznejše akademsko

učenje.

David Elkind je častni profesor v pokoju na univerzi Tufts

v Medfordu, Massachusetts. Njegova najbolj znana dela s

področja razvoja otroka so knjige The Hurried Child, All

Grown Up and No Place to Go, Miseducation, The Power of

Play. Naslov njegove nove knjige Giants in the Nursery: A

Biographical History of Developmentally Appropriate Practice.

R. Steiner je seveda, kot pravi, eden teh velikanov!

Članek je bil objavljen v reviji Kindling.

prevod: Marina Nuvak

Ko začenjajo razumeti, začno uporabljati števila v smislu

enot. Enote katere koli vrste vedno pomenijo enake

intervale. Razlika med ena in dve je enaka kot med dve

in tri. Ko enkrat usvojijo koncept enot, avtomatično sledi

Waldorfske novice, pomlad 2014 5


V z g o j a o t r o k a

mag. Boštjan Štrajhar

Vzgajati moramo

državljane sveta

Pred nekaj dnevi sem srečal znanca, ki je pred

enim letom izgubil službo. Povedal mi je, da

je po petih mesecih neuspešnega iskanja nove

zaposlitve začel razmišljati o selitvi v tujino. Analiziral je

stroške bivanja, primerjal slovenske in tuje plače ter stroške

življenja, navezal stike s Slovenci v tujini. Po osmih mesecih

je sicer našel zaposlitev, a po treh mesecih dela še vedno

nima pogodbe o zaposlitvi, dela na črno, višina plačila pa

niha med 600 in 800 evri na mesec, na roko. Kolega ima

sicer univerzitetno izobrazbo tehnične smeri in deset let

delovnih izkušenj. Omenil je, da je bil povabljen na veliko

razgovorov, tudi v zelo uspešno tehnološko podjetje v

Savinjski dolini, ki zaposluje kar nekaj doktorjev znanosti.

Prav ti dajejo podjetju visoko dodano vrednost, njihova

plača pa je 1.500 evrov neto.

Kolega še vedno razmišlja o selitvi v tujino, a, kot pravi,

za to ne najde pravega poguma. Veliko sva se pogovarjala

o osnovnem standardu vsakega posameznika

ter o tem, da Sloveniji v zadnjem času ne gre najbolje.

Najin pogovor me je kasneje spomnil na neko raziskavo,

ki govori o tem, da imamo ljudje v razvitih državah

pravzaprav standard kraljev izpred nekaj stoletij, a da

kljub temu nismo zadovoljni.

Nekaj dni kasneje sem se odločil narediti majhno raziskavo.

V račudovodstvu sem prosil za kopijo moje prve

plačilne liste, ki je jeseni leta 2000 znašala preračunanih

780 litrov bencina oziroma 600 kg kruha. Nato pa

sem pogledal plačo učitelja začetnika 14 let pozneje in

jo primerjal s cenami bencina in kruha danes. Bil sem

presenečen. Štirinajst let pozneje si lahko učitelj začetnik

za mesečno plačo kupi 150 litrov manj bencina in

kar 290 kg manj kruha kot leta 2000.

Daleč, pa tudi blizu naše majhne Slovenije, so države,

kjer je življenjski standard nepredstavljivo slabši, pa

tudi takšne, kjer je živjenjski standard na dosti višji

ravni. V Sloveniji je danes zaradi ekonomske situacije

na vseh ravneh čutiti strah pred prihodnostjo. Ta

prežema vsako poro našega

življenja, videti je, da se z vsakim

vdihom jača. Strah vpliva

na delo v šoli, učne načrte, na

otroke ga neposredno prenašajo

učitelji in straši. Zaradi strahu

pred prihodnostjo otroška

življenja postajajo vse bolj urnik

aktivnosti, ki jim jih predpisujejo

starši. Ti menijo, da bo ta in ona dodatna aktivnost

izboljšala življenje njihovega otroka v odraslosti,

da bo imel kot odrasel prav zaradi tega več možnosti

za raznovrstne uspehe. A iz strahu ne more nastani

nič dobrega. Zaradi pomanjkanja proste otroške igre,

prezgodnje intelektualizacije, storilnostno naravnane

šole ter pretirane tekmovalnosti, ki s seboj v zgodnjem

šolskem obdobju prinaša slabe emocionalne izkušnje,

se raven človeške inteligence v moderni družbi znižuje.

To so že v sedemdesetih letih ugotovili v Nemčiji. Naredili

so eksperiment, ki je zajemal dva tisoč otrok. Tisoč

otrok se je v času predšolskega obdobja v vrtcih

igralo, drugih tisoč pa se je ukvarjalo z 'akademskimi'

stvarmi (predvsem učenje branja, pisanja in računanja).

Do četrtega razreda so tisti otroci, ki so se v vrtcu

večinoma igrali, v veliki meri prekosili tiste, ki so jih že

zgodaj intelektualno usmerjali in spodbujali. Njihova

prednost je bila velika tako v fizičnem, emocionalnem,

socialnem kot, nenazadnje, v intelektualnem razvoju.

Rezultati so bili tako presenetljivi, da so se nad njimi

zamislili tudi tisti Nemci, ki so bili do tedaj brezpogojno

naklonjeni intelektualnim dejavnostim v predšolskih

institucijah. (Der Spiegel 1977:89—90).

Tudi raziskava ameriškega nacionalnega biroja za

ekonomske raziskave je preučevala, ali učenje branja

za tri- in štiriletne otroke v vrtcu ugodno vpliva na šolanje.

Rezultati so pokazali, da so do konca prvega razreda

osnovne šole otroci prednost že izgubili, razen

otrok iz slojev, ki niso bili deležni šolanja. Ti so se pozneje

odrezali še bolje kot otroci, ki niso bili deležni

zgodnjega opismenjevanja (Spitzer 2008: 11). Poizkus v

šestdesetih letih, v katerem so se bili predšolski otroci

prisiljeni učiti branja in pisanja, nazorno priča o tem,

kaj se zgodi pozneje: ko so prišli do sredine srednje

šole, so zaostali za drugimi otroki tako akademsko kot

socialno (Brazelton 1992: 213, 356—357).

6 Waldorfske novice pomlad 2014

6


V z g o j a o t r o k a

Navkljub mnogim raziskavam o pozitivnih učinkih

proste igre in učenja, ki se ne začne v predšolskem obdobju,

pa veliko držav uvaja zgodnje učenje, digitalizacijo

v vrtcih, neosebne tehnološke pripomočke v šoli, v

upanju, da bo prav tehnologija pripomogla k boljšim

dosežkom otrok. 'Takšni so sodobni trendi,' pravijo

snovalci 'modernih' programov, medtem ko pozabljajo

na resnične potrebe otrok, ki jih pozna vsak malce bolj

razgledan človek. A za razgledanost se je najprej treba

znebiti strahu, otresti črednega nagona ter videti lovke

lobistov.

Podobnih raziskav, kot je nemška, je veliko in prav

vse govorijo v prid waldorfskemu učnemu načrtu – počasno

in celovito opismenjevanje v prvih treh razredih.

Toda ker waldorfska šola v Sloveniji verjetno (še) ne

bo vplivala na politični sistem, ki kroji takorekoč vse

podsisteme v državi, od gospodarstva, šolstva do zdravstva

in ker imajo vsi ti podsistemi odločujočo vlogo

v posameznikovem življenjskem standardu, je toliko

bolj pomembno, da otroke vzgajamo v državljane sveta

oziroma kot je rekel naš nekdanji dijak na okrogli

mizi ob dvajsetletnici Waldorfske šole Ljubljana: 'Če

ne bo služb, jo bom ustvaril sam. Če to pri nas ne bo

mogoče, bom odšel v tujino.' In tudi to želimo vzgojiti

našim otrokom, svobodno razmišljanje, nenavezanost,

občutenje, da je njihov dom svet, da je trava vsepovsod

zelena. Vzgojiti želimo zdravo samopodobo, ki bo mladim

v prihodnosti omogočala odditi v svet, če bo treba,

oziroma moč, da vsak posameznik vzame v roke škarje

in platno ter si usodo kroji sam, doma ali v tujini, ne

pa da se neprestano pritožuje, kako so drugi krivi za

njegove neuspehe.

Viri:

• Brazelton T.B., Touchpoints (1992) Young Child's Emotional

and Behavioral Development, Boston: Addison –Wesley

• Spitzer M.(2008), Eltern št.6. 2008

David L. Brierley

Da bi uresničili

sami sebe

Uporaba biografij pri poučevanju

mladostnikov na waldorfski šoli

Prva beseda, ki se jo je naučila Hellen Keller, je

bila v-o-d-a. V njenem temnem in tihem otroštvu

je učiteljica Anne Sullivan njeno roko položila

pod curek studenca.

'Ko je mrzla voda brizgala čez eno roko, je moja učiteljica

črkovala v mojo drugo roko besedo voda, najprej

počasi, potem hitro. Mirno sem stala, vsa moja pozornost

je bila usmerjena na gibanje njenih prstov. Nenadoma

sem se megleno zavedla nečesa pozabljenega

– vznemirjenja ob povrnjeni misli; in skrivnost jezika

se mi je nekako razodela. Takrat sem vedela, da v-o-

-d-a pomeni tisto čudovito hladno stvar, ki je tekla čez

mojo roko. Tista živa beseda je prebudila mojo dušo, ji

dala svetlobo, upanje, veselje, jo osvobodila! ... studenec

sem zapustila željna učenja. Ko sva se vrnili v hišo,

se je zdelo, da vsak predmet, ki sem se ga dotaknila,

drhti od življenja. In to zato, ker sem zdaj videla vse s

tem nenavadnim, novim pogledom, ki sem ga dobila.'1

Hellen Keller je zdaj stara dvainsedemdeset let. Še

vedno sanja o tem, da bi bila takšna kot drugi ljudje.

Vsak dan se sprašuje, kako

je, če vidiš in slišiš. Toda ve,

da so večini ljudi vsak dan na

voljo stvari, preproste, temeljne

stvari, ki jih ona nikoli ne

bo zmogla obvladati ali morda

sploh razumeti. Na primer ples.

Hellen Keller je potovala po svetu in je bila mednarodno

poznana, globoko spoštovana žena, slavna osebnost.

Srečevala je svetovne voditelje, obiskala mnoge

dežele, toda s sabo je vedno nosila eno željo. Takrat, v

svojem poznem življenju, je mislila, da bo vse to lahko

zamenjala za priložnost, da bi plesala.

Nikoli se sama sebi ne smili in vedno šteje srečna naključja,

hvaležna za vse, kar ima, namesto da bi mislila

na vse tisto, česar ne zmore. Samo tu in tam čuti nezadovoljstvo

in si dovoli hrepeneti po stvareh, ki jih nikoli

v življenju ne bo doživela.

Neka prijateljica bo za Helen Keller vedno pomenila,

kot se je sama izrazila, blagodejno sprejemanje življenja.

Ponudila ji je namreč, da jo seznani z veliko damo

modernega plesa Martho Graham. To je bil začetek prijateljskega

medsebojnega spoštovanja. Helen je začela

redno obiskovati plesni studio. Zdelo se je, da se je

osredotočala na gibanje plesalčevih nog. Pokazalo se

je, da lahko Helen začuti, v kateri smeri se je plesalec

gibal. Martha Graham je bila zbegana: 'Ni mogla videti

plesa, pa vendar mu je lahko sledila, kot bi vibracije iz

tal vstopale v njeno telo,' je kasneje pripomnila Marta

Graham. Ob nekem obisku je Helen vprašala: 'Kaj

pomeni skakanje, tega ne morem prav razumeti.' Za

pomoč so prosili Merce Cunningham, članico Marthine

Waldorfske novice, pomlad 2014 7


popolnoma nenadarjene, kjer so bili tako rekoč med izobčenimi.

V tej povezavi lahko človek naleti na omembe

vredne primere.'

Rudolf Steiner 2

Biografija je del človekovega iskanja nesmrtnosti. To

ni svet, sestavljen iz ogrodja pomembnih dogodkov,

ampak pripoved o življenju kot izpolnitvi pravega sebe.

V vsaki biografiji je iskanje prvobitne edinstvenosti.

Najboljše biografije, tiste ki jih učitelj skrbno izbere,

dajo učencu občutek, da je vstopil v življenje drugega

tako, da samega sebe na koncu pozna bolje kot prej.

Biografija je poroka dveh svetov, notranjega in zunanjega,

ki se združita, da oblikujeta tretjega, svet izkušenj.

Pri iskanju te vrste lahko sodelujemo le, če smo

angažirani in sprejmemo moč ustvarjalnega in avtonomnega

posameznika. Takšno razumevanje pomeni odkritje

odnosa med posameznikom in svetom.

Zdi se, da avtobiografija obravnava tri vprašanja:

Kdo sem?, Kako sem postal to, kar sem? in Kaj bi lahko

v prihodnosti postal? Preteklost in prihodnost v

sedanjosti.

Proučevanje biografij omogoči, da osebnost zaživi kot

zgodba o človeškem življenju. To je zgodovina v mikrokozmosu.

Posameznika ne moremo nikoli povsem ločiti

od njegovega okolja ali časa.

■ Hellen Keller

plesne skupine. Roke Hellen Keller so namestili na telo

plesalke. Ta je skočila v zrak, medtem ko jo je Hellen

držala za pas. Potem je Hellen dvignila roke v zrak ter

pri tem oponašala gibanje navzgor. Merce Cunningham

se je pozneje spominjala, da se je, ko je dojela

silo levitacije, izraz na obrazu Hellen iz radovednosti

spremenil v veselje.

Skoraj pol stoletja kasneje je Martha Graham, takrat

stara šestindevetdeset let, narekovala svojo avtobiografijo.

Roke je imela zvite od artritisa. Spomnila se je

svojih srečanj s pogumno Hellen Keller. Preko nje je

spoznala ples, gibanje in vibracijo.

(Primer biografije, ki jo na waldorfski šoli povemo štirinajstletnikom

pri biologiji, ko jim predstavimo čutila.)

Nenavadnost in edinstvenost

'Spoštovati in ljubiti moramo velike osebnosti ter delo

učenjakov iz preteklosti ter imeti takšne ljudi stalno v

ospredju naših misli. Tako se lahko naučimo spoznavati

druge in sebe.'

Friedrich Nietzsche (1844-1900)

'To, kar pripovedujem, se lahko porodi tudi iz proučevanja

biografij najrazličnejših vrst ljudi. Če sledimo

duhovnemu razvoju človeštva, bomo imeli priložnost

citirati mnoge ugledne osebnosti, ki so v poznejšem življenju

dosegle veliko, ki pa so jih v šoli imeli za skoraj

V edukativnem smislu učitelj skrbno izbere določene

dogodke, da bi pokazal, kako človeška volja, sila

skrivnostnejša od elektrike, oblikuje in usmerja dejanja

posameznika. Ne gre za naštevanje bolj ali manj

pomembnih dogodkov iz življenja ampak za opisovanje

duševnega življenja, ki se odkriva v razvijajočem se odnosu

med posameznikom in svetom. Osebnost (dobesedno

tisto, kar tiči za masko, t.j. nefizične lastnosti)

sestavlja področje mišljenja, čutenja in volje. Nekateri

med nami najprej pomislimo in nato ustrezno delujemo,

po navadi ne spontano, ampak pretehtano in premišljeno.

Nikoli ne delujemo nepremišljeno. Lahko bi

mislili, da je to lastnost, ki odgovarja določenim poklicem.

Drugi najprej delujejo, šele potem premislijo, so

pogumni in odločni. Poznamo ljudi, ki jih vodijo njihova

čustva, so lahko občutljivi in sočutni in so primerni

za to, da družbi koristijo na drugi način. Adolescenca

je nemirno obdobje, ko mladi zavržejo misli in dejanja

drugih, celo tistih, ki so jih vodili vse njihovo otroštvo.

To je čas, ko se pojavi osebnost, ko mladi iščejo svoje

lastne misli, upravljajo svoja lastna čustva in sprejemajo

posledice lastnih dejanj. To je samotna pot. Majhni

otroci se bojijo biti drugačni od drugih, mladostniki

imajo potrebo biti drugačni.

Biografska obnova je sredstvo za vrednotenje predstave

o življenju osebnosti. Mladostnik bo samega sebe takoj

videl v eni biografiji in ne v drugi. Na površje pridejo

simpatije in antipatije. Učenec: 'Jaz tega ne bi nikoli

naredil.' Učitelj: 'Kaj bi torej ti naredil v enaki situaciji,

če bi bil v njegovi koži?' Uporabljajo se tako biografije

kot avtobiografije. Obstaja razlika v interpretaciji med

8 Waldorfske novice pomlad 2014


iografijo (kako drugi vidijo neko osebo, ko vsak avtor

vidi neko osebo v drugi luči) in avtobiografijo (kako oseba

vidi samo sebe).

Odnos, ki ga ima vsak učenec do slavnih osebnosti

iz naše kulturne dediščine, bodisi da je to izumitelj,

znanstvenik, humanist, politični voditelj, umetnik,

diktator ali avtor, pomaga učitelju na waldorfski šoli

spoznavati osebnost, ki se poraja. V adolescenci to pomeni,

da lahko učenec spozna njihovo pravo naravo

v neformalnem okolju, brez ocenjevanja, sodb in diagnoz.

V praksi pa to tudi pomeni, da ob pripovedovanju

biografij mladi spoznajo, da ima vsak posameznik svoje

življenjske izzive, bodisi fizične ali psihične. Byron

je šepal, Beethoven je bil gluh, Churchill je trpel depresije,

toda vsi so zaznamovali svoj čas. Churchill se

spominja, da mu je lahko pomagal nekdo, ki je videl

njegove zmožnosti. 3

Slava

Biografija običajno pripoveduje življenjsko zgodbo

osebe, ki je postala slavna v času svojega življenja ali

po smrti. Za učence višjih razredov, ki naj bi imeli ambicije,

je želja po slavi pomembna tema pogovorov. Od

kod prihaja ta volja? Biografija Johana Augustusa Sutterja,

švicarskega emigranta, ki je osvojil Kalifornijo in

osebno sprožil zlato mrzlico in množično preseljevanje

iz Evrope, lahko pripoveduje o osebi, ki jo je motiviral

apetit po denarju. Nekdo drug bi lahko postal slaven

zaradi svoje želje po oblasti nad drugimi. Toda na splošno

je hlepenje po slavi prisotno v vsakem od nas na

drugem nivoju. Želja po tem, da bi bil opažen, ne le

zaznan, je običajna. V prvem trenutku se to lahko zdi

čudno. Vendar ne bi smeli nikoli podcenjevati negativnosti,

ki spremlja nasprotje slave, ponižanje – bolečina,

ko si spregledan, ko ti rečejo, da pridi spet čez nekaj

tednov. Bolj kot kdajkoli prej je želja po popolnem spoštovanju

globoko vtkana v človeško psiho. Biti slaven

zaradi pravih razlogov pomeni, da te občudujejo množice.

To je še posebno vidno v mestu, kjer svoje pozornosti

ne moremo osredotočiti na horizont in se ozreti

navzgor, v jasno nočno nebo.

Toda vsi ne želimo biti slavni v enako meri. Iz biografije

lahko vsakdo svobodno izlušči, da je mnogo odvisno

otroštva in od izobrazbe, ki jo nekdo dobi. Zavrnitev je

nekaj, česar se mladi najbolj bojijo. V obdobju formiranja

gre tu za občutek, da niso ljubljeni, ko ocenjujejo

dobrohotnost staršev ali prijaznost učitelja. Pozneje, v

mladosti, je lahko to občutek, da ne morejo vzljubiti

svet. V adolescenci je najpomembnejša pozornost in

prijaznost, skupaj s spoštovanjem do posameznikove

osebnosti. To so stvari, ki oblikujejo človekovo življenjsko

pot. Vendar to še ne pomeni, da je vse izgubljeno.

Teorija kompenzacije, ki jo je predstavil Alfred Adler

(1870-1937), nam pokaže na pomemben vidik prožnosti.

Nenormalnosti, bolezni in slabi vplivi so lahko odskočna

deska za izjemno močno voljo. Zgodnji negativni

vplivi lahko privedejo do žilavosti. Mnoge slavne,

navdihujoče osebnosti so izhajale iz osiromašenega

okolja in družbeno neuravnotežene družine. Mladostniki

morajo razumeti tudi ta vidik in dojeti, da njihova

odločitev in poznejša slava ni bila v prvi vrsti namenjena

temu, da bi si pridobili boljše materialne pogoje,

ampak da bi pomagali izboljšati svet. Na to kaže tudi

dejstvo, da so mnogi med njimi celo svoje življenje živeli

v pomanjkanju. Adlerjev poudarek na dinamiko moči

je temeljil na filozofiji Nietzscheja. Njegova konceptualizacija

volje po moči se je osredotočala na posameznikovo

ustvarjalno moč, da spreminja stvari na bolje.

Temeljila je bolj na holističnem kot na redukcijskem

videnju posameznika. Adler je uvedel koncept manjvrednostnega

kompleksa, termina, ki so ga pogosto

uporabljali v zvezi z mladimi, ki niso dosegali pričakovanih

ciljev. To je vodilo do prepričanja, da stopnje

prožnosti nikakor ne moremo meriti tako, da dodamo

neugodne okoliščine iz otroštva. Duh še vedno ostaja

in se poskuša prikazati. Zabeležili so mnoge primere

kompenzacije, kot na primer v primeru Winstona

Spencerja Churchilla, ki je v zgodnjem otroštvu trpel

pomanjkanje ljubezni in podpore staršev, vendar je postal

Nobelov nagrajenec za literaturo, čeprav je ob sebi

vse življenje imel 'zahrbtnega psa' (kot je imenoval svojo

depresijo). Ali Henry Morton Stanley, ki je v sirotišnici

zrasel kot sirota brez imena, a je postal slaven kot

neustrašen novinar, ki je globoko v Afriki našel Davida

Livingstona; ali v učenju Angleža Josepha Conrada, ki

je imel eno najbolj travmatičnih otroštev v novejši zgodovini,

brez doma ali domovine, a postal kapitan ladje

in svetovno znan avtor.

Resnična želja ni, da bi postal briljanten pevec ali

uspešen poslovnež, ampak da bi bil ljubljen. Tukaj tiči

ta potreba po tem, da bi postal znan. Obstaja nekaj,

kar imenujem pedagoška ljubezen; kajti učitelj je ljubitelj

rasti, na kateri je osnovan odnos med njim in

učencem. To je posebne vrste ljubezen, saj, za razliko

od prijatelja ali ljube osebe, učitelj ne izbere svojih

učencev.

Pomen nasprotij

I.

Josephine de Beauharnais je vajena srečevati pustolovce

v svojem salonu. Povabi jih v svoj drago opremljen

dom, v katerem je obilje rdečih in zlatih draparij

in eksotičnih rastlin ter cvetlic. To je izredno romantičen

svet v svetu. Ko je tako ležala v svojem kanapéju, je

bila videti čudovita, toda hkrati se je videlo, da ni bila v

svojih rosnih letih. Imela je 32 let. Ta dan se bo srečala

s prihodnjim generalom francoske vojske.

Vrata so se odprla in mož nizke postave je stal na

pragu. Najprej ni bila zgolj osupla, ampak tudi nekoliko

prestrašena. Zdelo se je, kot da je iz njegovih oči

švignila strela, kar je dajalo vtis, da tukaj vlada neupogljiva

volja. Pod silo njegove volje se je čutila ranljivo.

Hkrati pa je, ko je tako stal tam v pozoru, imel nekako

nenavadno neotesan videz. Potem ko se je pobrala od

Waldorfske novice, pomlad 2014 9


prvega vtisa, se ji ni zdel resen kandidat za njene čare.

Toda Napoleon Bonaparte je mislil drugače. Poln ambicij

in odločenosti, je menil, da so kocke padle. Njegov

vojaški značaj je bilo mogoče zadovoljiti le z nasprotjem,

s krotko, občutljivo ljubiteljico rastlin in živali, ki

je predana estetiki svojih oblek in videza. Nenadoma je

bil ob njej. 'Čutim, kot da me bo moja strast zadušila,'

so bile njegove prve besede, ki jih je izrekel z običajnim,

ukazujočim glasom.

II.

18. junij, 1815

Trinajst kilometrov severno od Bruslja, blizu Waterlooja,

nepomembnega kraja s cerkvijo in nekaj krčmami.

To naj bi bil usoden dan v življenju Napoleona Bonaparteja,

ki bo zaključil dve desetletji vojn po Evropi

in Napoleonove sanje o francoskem imperiju v Evropi.

Kmalu po pobegu iz zapora na otoku Elbi se je vrnil v

Francijo in še enkrat v naglici zbral veliko vojsko, ki je

štela 100.000 mož.

Napoleon je bil znan po svoji kolerični, napadalni

naravi, nemirnem razpoloženju in izredni volji. Njegov

nasprotnik na drugi strani, Arthur Wellesley, vojvoda

wellingtonski, ne bi mogel biti bolj drugačen. Bil je

brezbrižen in družaben, skrbel je za svoj videz in vedenje.

Le malokdo se je lahko primerjal z Napoleonom v

njegovih vodstvenih sposobnostih in spretnosti, s katero

je poveljeval svojim četam, da so se zaradi globoke

predanosti svojemu vodji nadčloveško trudili. Vse

napovedi so kazale, da bo Napopleon ponovno zmagal.

Vendar je bilo z vojaškega stališča bilo potrebno upoštevati

eno. Vojvoda Wellington je svojega nasprotnika

zelo dobro poznal. Bila sta si zelo različna, toda istočasno

sta imela veliko skupnega. Wellington ni živel

pod zaščito Marsa, železnega boga vojne, močne volje

in nepopustljivosti kot njegov nasprotnik. Živel je pod

okriljem Jupitra, v območju načrtovanja in razmišljanja

ter dobro osnovane preudarnosti. Poznan je bil kot

spreten obrambni strateg. Lahko bi rekli, da sta bila

nasprotni osebnosti.

Toda istočasno je Wellington poznal Napoleonove

osebnostne lastnosti, kajti veliko sta imela skupnega.

Oba sta bila generala, vodila sta sile, ki so predstavljale

deželi, v katerih sta bila rojena. Napoleon je bil s Korzike,

Wellington z Irske. Oba sta s sabo nosila izvlečke

govorov Julija Cezarja, kajti Napoleon je bil govornik, ki

je dvignil svojo vojsko s svojimi govori. Wellington, ki je

proučeval te tekste, je bil pisatelj, ki je sporočal preko

pisem. Oba sta krajše obdobje študirala na isti vojaški

akademiji, kjer sta proučevala geometrijo, predmet, ki

goji disciplino, natančnost in prostorsko načrtovanje.

Še več, oba sta imela isto ljubico Josephino Grassini,

operno pevko, ki jo je Napoleon prvič srečal v Rimu.

Wellington je odpotoval v Pariz, da se sreča z njo in

Napoleonovo sestro Pauline, poznano po tem, da je bila

zelo erotična. Portrete obeh je imel nad svojo posteljo,

tudi med vojno.

Naj se bitka začne ...

(Vsake toliko med pripovedovanjem biografije pogledam

v obraze 15-letnikov. Obrazi mi govorijo, a ne o

dejstvih, ampak kje v tej vrsti značajskih lastnosti tičijo

simpatije in antipatije učencev. Podobnosti in različnosti

... )

Tistim, ki bi želeli več vedeti o poučevanju mladostnikov

na waldorfski šoli, je na voljo knjiga Davida Brierleya,

v kateri so opisane njegove življenjske izkušnje iz

poučevanja, ki jih mnogi priznajo kot pomemben vir za

spoznavanje dela waldorfskega učitelja z mladostniki.

Knjiga je bila prevedena v hrvaški jezik. Na šolah v Indiji

in Združenih državah, kjer je izšla pred nekaj leti,

jo mnogi učitelji uporabljajo kot priročnik za razgovore

s starši na starševskih večerih.

prevod: Marina Nuvak

Opombe:

1 Hermann, Dorothy: Keller, Helen: A Life. Univ. Chicago Press

1998. Graham, Martha: Blood Memory. MacMillan 1992

2 Steiner Rudolf: The Educational Value of the Knowledge

of Man and the Cultural Value of Education. 10 predavanj,

ki jih je imel od 17-24 julija 1924 v Arnheim,

Rudolf Steiner Press, London 1971

Becoming What You Are

The use of biographies in teaching adolescents in a Waldorf School

The first word Helen Keller ever learned was w-at-e-r.

In her dark and silent childhood her teacher

Anne Sullivan had placed her hand under the

spout of a well.

‘As the cool stream gushed over one hand my teacher

spelled into the other water, first slowly, then rapidly. I

stood still, my whole attention fixed upon the motions of

her fingers. Suddenly I felt a misty consciousness as of

10 Waldorfske novice pomlad 2014

10

something forgotten – a thrill of a returning thought; and

somehow the mystery of language was revealed to me. I

knew then that ‘w-a.t-e-r’ meant the wonderful cool something

that was flowing over my hand. That living word

awakened my soul, gave it light, hope, joy, set it free! . . .

. I left the well-house eager to learn. As we returned to the

house every object which I touched seemed to quiver with

life. That was because I saw everything with the strange,

new sight that had come to me.’


V z g o j a o t r o k a

prof. dr. sc. Slavica Bašić

David L. Brierley

Skrito v vidnem

Hrvaški prevod knjige Davida L. Brierleya 'Skrito

v vidnem' je svojevrsten kulturni dogodek,

saj je to prva knjiga v hrvaškem pedagoškem

diskurzu, ki 'oživlja' fenomenološki način opazovanja

dogajanja v učilnici.

David L. Brierley je univerzitetni profesor in učitelj, ki

je poučeval otroke in tudi bodoče učitelje. Je angažirani

opazovalec, ki uporablja fenomenološko metodo kot

temeljno raziskovanje, nujno za umetnost poučevanja.

Opazovati fenomenološko ne pomeni zbrati informacije,

raziskati in pojasniti poučevanje, temveč podariti

učencu pozornost, pokazati zanj interes in svojo subjektivno

izkušnjo narediti dostopno drugim. Motivacija

za takšno opazovanje leži v predanosti in stalni skrbi

za učence.

Kot refleksiven učitelj, ki je s celim svojim bitjem v učilnici,

opazuje, sodeluje, stopa v odnose in jih gradi z učenci,

njihovimi starši, in vzpostavlja odnos z vsebino in do

nje, je poglobljen v proces razvoja in rasti učencev, se

zaveda pomembnosti svoje vloge v tem procesu. Učenci

rastejo, se razvijajo in odkrivajo lastno identiteto, učitelj

pa predvideva in razmišlja o oblikovanju in vodenju otroške

rasti proti obdobju odraslosti.

Nosilni elementi izkušnje poučevanja so:

Učilnica – srečanje učencev in učitelja se dogaja v učilnici.

Učilnica je na robu našega zavedanja, istočasno pa je

temeljni kamen družbe, ker predstavlja prostor stabilnosti,

zaščite in varnosti in nima nikakršne ustrezne zamenjave

v sodobnem, spreminjajočem socialnem kontekstu.

V učilnici obstaja socialna pristnost, ki je ne najdemo

nikjer drugje v družbi. Učilnica je mikrokozmos sveta, v

katerem pripada poseben prostor učencu, in to učencu,

ki je vedno v mnogih interakcijah, pripadnik skupine in

istočasno posameznik, ki v vseh teh interakcijah spoznava,

izraža in uresničuje sebe. V učilnici se dogaja srečanje

s samim seboj, z drugimi in s svetom.

Vsebino – učenja v učilnici, posredno ali neposredno posreduje

učitelj. Učitelji sledijo zahtevi, da imajo vsebine

izobraževalen pomen za otroka, da niso namenjene same

sebi in niso le sredstvo za razvijanje sposobnosti. Vsebine

so smerokaz in navdih, izsek iz življenja, ki ga je vredno

vzeti s seboj v življenju za življenje.

Učenci – trinajstletniki, mladi ljudje, ki rastejo in odraščajo,

neznanka sami sebi in nikoli rešena neznanka

učiteljem. Za trinajstletnika je gotovo samo to, da niti

eden ne želi biti nepomemben in zamenljiv v svetu, nihče

pa ni prepričan v svojo nezamenljivost. Učitelj omogoča

srečanje z osebo, ki je v stalnem uravnotežanju sebe kot

zunanjega, vidnega in tistega notranjega, vidnega, ki se

šele odkriva in uresničuje svoje zmožnosti, bodočega

sebe.

Učitelj je strokovnjak za prihodnost ljudi. V odnosu do

adolescenta je učitelj pred dvema glavnima izzivoma.

Po eni strani vpliva na učenčevo razumevanje izkušnje

razumevanje tako sebe kot sveta, po drugi strani pa

na vzpostavljanje samospoštovanja in slike o sebi. Prav

samospoštovanje je postalo danes glavna naloga, saj je

v svetu, kjer je vse merljivo s kvantitativno izkazljivimi

parametri, težko oceniti samega sebe. Adolescent ne potrebuje

le odobravanja, sprejemanja in ljubezni , temveč

mnogo več od tega – potrebuje okolje, ki bo reklo DA njemu

– tistemu, kar on je. Oziroma ga bo videlo kot tistega,

kar bo postal, kar je njegov potencial. Šola pa je prostor,

kjer te možnosti spoznava, izkuša in potrjuje. Učitelj, ki

vidi, kdo on pravzaprav je – to je učitelj, ki je na poti, da

postane pedagog.

Da pa bi nekdo postal dober učitelj, mora imeti sliko o

tem, kaj je in kako se postane dober učitelj. Ta pot ustvarjanja

slike o dobrem učitelju in stalnem preiskovanju

sebe – to je središčni motiv monografije Davida Brierleya.

Težko je določiti, kaj dela dobrega učitelja. To je lahko

nekdo, ki je navdušen nad svojim predmetom, nekdo, ki

je izviren in prepričljiv, nekdo, ki je radoveden, želi stalno

spoznavati in vedno več vedeti o svetu okrog sebe. Vendar

dober učitelj za enega ni tako dober učitelj za drugega.

Na to, že zdavnaj postavljeno vprašanje, je veliko odgovorov

in načinov, da je lahko učitelj dober, najvažnejši

pa je: vključenost, toplina in pedagoška ljubezen. To je

Waldorfske novice, pomlad 2014 11


U t r i n k i

ustvarjanje pogojev, da bi učenec lahko vse bolj odkrival

in ustvarjal svoje potenciale, da bi spoznal smisel svojega

delovanja in našel svoje mesto v svetu.

Dober učitelj je avtentičen, resničen. On ni družbena

vloga, temveč oseba, ki posreduje resnico, spoznanje in

z osebnostjo vpliva na učence. Učitelj vzgaja s tistim, kar

je, z lastnimi prepričanji, stališči, načinom, s katerim rešuje

problem, odnosom do narave, ljudi, dogodkov v svetu

in do samega sebe. Zato sta

Odnos in Srečanje predpostavki in pogoj vzgojnega dela.

Srečanje se prične veliko prej kot pouk, s sprejetjem odločitve

o izbiri vsebine. Avtentičen učitelj doseže, da izbrana

vsebina sproži notranji in zunanji dialog, da ponudi

odgovor na učenčevo vprašanje oziroma da sproži vprašanje.

Sprejeti otroka tam, kjer je, in stati, kot dela vsaka

dobra mati, malo pred njim – tam, do koder on lahko

pride – to zmore samo učitelj, ki dobro pozna sedanjo

otrokovo situacijo in je odprt za njegovo prihodnost.

Poučevanje – v čem je umetnost poučevanja?

V ustvarjanju pogojev za rast in razvoj mladega človeka,

za njegovo notranje potovanje. Stabilna identiteta je pogoj

in v puberteti zahteva, da učenec gleda ven, v svet in da

se istočasno zaveda samega sebe. Na tej poti učitelj spremlja

mladega človeka , ga opogumlja, navdihuje, motivira

na vlaganje večjega napora, postavlja ga pred prepreke,

daje mu naloge. Vendar je tudi sam navdih in smerokaz.

Prav v našem, postmodernem svetu, ki je postavil pod

vprašaj vsa spoznanja in vrednote, potrebujejo otroci od

odraslih, posebej pa od učitelja, orientacijo, potrebujejo

vzor, kako se spopadati s problemi sodobnega življenja,

kako sprejemati stališča, se ne izgubiti v mnogih izzivih,

najti sebe in ostati si zvest.

Na koncu tega kratkega pogleda na knjigo, ki ne dopušča

končnega zaključka, ker opisuje proces in je pisana

kot proces, kot učitelj bodočih pedagogov, čutim potrebo,

da izrečem zahvalo vsem, ki so se angažirali pri hrvaški

izdaji te dragocene in navdihujoče študije. Pisana je z vidika

refleksivnega učitelja, ki otroka opazuje samo zato,

ker ga zanima, kdo je on in kdo lahko postane, jemlje

ga s spoštovanjem in se zanima za njegovo prihodnost.

Ta monografija bo pedagogom, učiteljem, vzgojiteljem, pa

tudi staršem, odprla novo perspektivo opazovanja lastnega

mesta, pomembnosti in odgovornosti v procesu vzgajanja

in izobraževanja.

prevod: Breda Pavlovič

Magda Mlekuž

Zimska šola v

naravi

Tu zelen dol in breg,

tu cvetje že budi se,

tu ptičji spev glasi se,

gore še krije sneg,

zakaj nazaj?

Nazaj v planinski raj!

Simon Gregorčič

Gore so bile bogato prekrite s snegom in tudi

proti Bohinju je sneg ponekod še prekrival

senčne predele, ko nas je pot vodila do Vogla,

kjer smo pet dni preživeli v zimski šoli v naravi. Učenci so se

smučanja zelo veselili in udeležil se ga je skoraj cel razred.

Teden skupnega bivanja je bil v polnem pričakovanju

neznanega.

Učni načrt javnega šolstva načrtuje zimsko šolo v naravi

z učenjem alpskega smučanja v petem razredu; takrat

gredo naši učenci na zimsko šolo v naravi teka na

smučeh. Na Voglu smo srečali petošolci in naši sedmošolci,

tako da smo lahko opazovali in spremljali še ta

starostni razkorak. Polet tega pa še prepletanje učenja

smučanja s pozno popoldanskim poukom astronomije.

Prav tako je pomembno skupno bivanje izven doma

in tkanje socialnih vezi ter delovanje v skupnosti. Prvi

večer pa smo namenili tudi ogledu okolice, prepoznavanju

že poznanih vrhov in ogledu prehojenih poti z

nove točke opazovanja. Vsak dan pišemo tudi dnevnik.

Kar nekaj učencev je Vogel kot smučišče že poznalo,

nekateri so bili seveda začudeni, kakšen prostran svet

zasneženih vrhov in pobočij se je odprl pred nami. Drugim

so padle v oči žičnice, ki niso ravno najsodobnejše,

in spraševali so se, zakaj tujci prihajajo k nam, ko pa

je v tujini toliko sodobnih smučišč. Ampak tudi Vogel

skuša slediti tem tokovom.

In se je začelo: ocena znanja smučanja in razvrščanje

v različne skupine. Smučanje je veščina, ki zahteva veliko

koordinacije med posameznimi deli telesa, stabilno

nadziranje primerne hitrosti, izbiro ustreznega terena

ter upoštevanje ostalih smučarjev na smučišču. Naša

šola prakticira šolo teka na smučeh v petem razredu.

Pri tem učenci, ki usvojijo ravotežje ter ritem in obvladovanje

hitrosti tekaške smučke stabilneje in samozavestenje

stopijo na alpske smuči. Sama drža telesa je

lepša in jo ne oblikuje smučarski čevelj s svojo obliko.

Prav tako starost omogoča večjo moč pri prenosu smuči

in opreme.

12 Waldorfske novice pomlad 2014

12


Le nekaj učencev se je pričelo učiti smučanja od začetka,

toda po tednu dni so bile tegobe prvega popoldneva

pozabljene. Pravzaprav se mi zdi, da so se posamezni

učenci skozi teden gibanja na snegu prebudili in

oživeli tudi notranje. Čeprav je bilo po prebranih dnevniki

učencev zaslediti, da so bili zelo utrujeni. Toda nad

smučanjem so bili popolnoma vsi tako navdušeni, da

so to dejavnost izbrali na poznejšem športnem dnevui.

Skupni obedi zahtevajo nekoliko organizacije in sodelovanja

pri pripravi in pospravljanju po obedu. Obed

daje možnost za različne pogovore, seveda pa velja pravilo,

da dokler vsi ne pojemo - to pomeni cel razred, ne

odhajamo od miz. Hrana je bila raznovrstna in okusna,

toda vse jedi niso bile vsem poznane ali priljubljene.

Učenci so bili po aktivnem dopoldnevu in popoldnevu

prezračeni in praznih želodcev. Zelo dobro se je videla

razlika v njihovem počutju popoldan, ko smo imeli

pouk pred večerjo. Veliko sil je bilo potrebnih, da smo

ga izpeljali in dočakali večerjo. Po večerji so bili za mizo

'drugi učenci'. Zadovoljni in umirjeni so kljub dolgemu

dnevu lahkotneje in z večjo pozornostjo sledili. Zopet

se je izkazalo, da je lakota najboljša kuharica. Hkrati

pa bi se rada zahvalila staršem, ki so upoštevali priporočila

in dali učencem zdrave prigrizke v primernih

količinah.

Socialni del bivanja smo popestrili s skritim prijateljem

in pisanjem razglednic domov ter Jane v daljni Taiwan

in Irini, ki je ostala v šoli. Nekatere učenke so se

izkazale za izredno spretne in iznajdljive pri prikrivanju

svoje 'skrite' naloge, pa še meni so bile v veliko pomoč.

Kar nekaj učencev je v petek izrazilo obžalovanje, ker

niso aktivno pristopili k nalogi in marsikateri prijatelj

je ostal skrit do petka.

In tako je teden minil v veliko veselje vseh, in kar je

bilo izredno pomembno: brez poškodb.Da je vse tako

teklo, se lahko zahvalim tudi kolegom: Marti, ki je vse

v 'nulo' organizirala, Damjanu, ki poleg poznavanja

visokih higienskih normativov za urejeno sobo, dobro

smuča in fotografira, Bojanu, ki je v resnici le prikriti

James Bond in reši vse, še tako zapletene situacije.

Hkrati je učencem blizu, saj je bil kar pet let pomočnik

v tem razredu. Iztoku Ivančiču, ki si upa učence peljati

v celc in pri tem uživa prav tako kot oni.

Si lahko želimo še kaj lepšega?

Waldorfske novice, pomlad 2014 13


U t r i n k i

Simona Pajk

Poučevanje na

umetniški način

Poučevanje na umetniški način – na waldorfski

šoli ( v nižjih razredih) – poteka tako, da učitelj

o temi, ki jo namerava obravnavati, najprej pove

zgodbo. Prvi dan otroci slišijo zgodbo, a brez naštevanja

podatkov in opisovanja. Naslednjega dne sledi obnova

zgodbe in slika ( v tem primeru – risanje taščice), tretji dan

pa kratek zapis dejstev. Velik poudarek se daje tako na

obliko zapisa kot tudi slike.

O taščici

'Tristo zavozlanih podganjih repov. En tisoč mišjih

dlak! Nesreča, nesrečna! ... '. Tako je tožil in vzdihoval

Meljuk, ko se je ves zasopel bližal hišici, pred katero je

v jutranjem soncu Bodimir krtačil svojo dolgo bradico.

Česanje bradice je - mimogrede povedano - opravilo, ki

zahteva mir in zbranost, če ne te utegne hudo cukati,

ko krtača naleti na kakšen mali češarek, ki se je po

nesreči zapletel v kocine. Zdaj je seveda Bodimir hitro

prekinil s tem opravilom, saj je bil njegov prijatelj zelo

razburjen in res ga je zanimalo, kaj tako hudega sem

mu je pripetilo.

'Gnezdo na tleh! Med koreninami na tleh sem našel

gnezdo. Kaže, da je padlo na tla ali pa ga je celo izrinila

tista zoprna sraka. Pet jajc je noter, rjavkastih z malimi

pikicami ... in ne vem po kakšnem čudežu so še vsa

cela. Ampak zdaj je treba hitro nekaj ukreniti! Pridi mi

prosim pomagat, da rešiva uboge ptičje mladiče, preden

jih kdo pohrusta z lupino vred.'

Na Meljukovem čelu so se nabrale potne kapljice, težko

je dihal in male škratje nožice so kar cepetale od

razburjenja.

Z na pol pokrtačeno bradico se je Bodimir hitro odpravil

proti kraju nesreče. Če te prijatelj prosi za pomoč,

potem seveda ne smeš nič premišljevati in se obotavljati.

Tekla sta, kakor hitro so ju noge nesle.

Ko sta prisopihala do korenin mogočnega hrasta, ki

so se razprostirale daleč na okoli, je bilo - na srečo -

gnezdo še vedno tam. Nedotaknjeno, prav lepo spleteno

iz mehkih travnih bilk in tankih koreninic, zunaj je bilo

pokrito z listjem in mahovjem, znotraj pa pretkano s

perjem in dlakami. Jajčka pa niso bila več cela! Dve

tanki lupinici sta bili že prekljuvani in ven sta kukala

gologlava mladiča. Hitro je Meljuk zgrabil gnezdo, Bodimir

pa je poklical na pomoč veverico Mici, da bi ga

odnesla na drevo.

Takrat pa je završalo in zaprhutalo, kot da bi se bližal

vihar. Nad Meljukovo glavo se je stemnilo. Pogledal je

navzgor, zagledal nekaj rdečega in tanek, raven kljun

ga je močno kljunil v trdo škratovsko čelo. (V kljunu je

bil prej črv, ki se je zdaj prilepil na njegov nos.) Zavrtelo

se mu je, izpustil je gnezdo na tla in se sesedel. Ptica

(bila je taščica) je gnezdo porinila nazaj med korenine

in se spet spustila nad Meljuka. Ubogi siromak je

kriknil od strahu – a tokrat ga taščica ni kljunila, le z

nosa mu je vzela črva in ga hitro odnesla v široko odprt

mladičev kljun.

Bodimir in Meljuk sta strmela in nič jima ni bilo več

jasno. Zadevo je pojasnila Mici, ki je povedala, da je

šlo očitno za hud nesporazum. Gnezdo ni padlo na tla.

Taščica ga pač vedno naredi nekje pri tleh, najraje kje

med koreninami ali pa v kakšnem štoru. Povedala je

tudi, da je taščica čisto prijazna ptica – le včasih malce

bojevita – in tokrat se je ustrašila za svoje mladiče saj

je bilo videti, da jih Meljuk želi ugrabiti.

Škrata nista rekla nič. Sram ju je bilo, da sta naredila

tako neumnost. Hitro sta se pobrala domov in vsak pri

sebi sta sklenila, da se bosta malce poučila o tem, kje

gnezdijo ptice.

Dejstva, ki jih otroci usvojijo s pomočjo zgodbe:

Taščica gnezdi ponavadi med koreninami ali v votlini

kakega gnilega štora. Gnezdo splete iz mehkih travnih

bilk in tankih koreninic, zunaj ga pokrije z listjem in

mahovjem, znotraj pa pretke s perjem in dlakami. Konec

malega travna samica znese 5-7 tankolupinastih

rjavopikčastih jajc. Je lahko napadalna, lahko pa prav

ljubezniva. Ljudi se ne boji.

Zgoraj je sivkastozelena, spodaj belkasta, na čelu, na

grlu in na prsih pa rumenordečkasta. Ima tanek raven

kljun. Je črvičke, pajke, raznovrstne mehke žužke,

rada kljune kakšno sočno jagodo.

Vir: Fran Erjavec, Domače in tuje živali v podobah

14 Waldorfske novice pomlad 2014


U t r i n k i

Igor Velepič

Pevski zbor staršev

in učiteljev WšL v

Izraelu

Zbor, ki se dobiva na rednih vajah ob torkih zvečer

ob 19. uri, povezuje učitelje in sedanje ter nekdanje

starše na naši šoli. Nastal je pred skoraj petnajstimi

leti kot ne zelo ambiciozna prepevalnica in si vmes zastavljal

večje naloge in cilje.

bilo od sto do štiristo izjemno pozornih in spoštljivih

poslušalcev ... največ navdušenja pa so požele pesmi

Rož, Podjuna, Zila Pavla Kernjaka (ko je vedno del poslušalcev

imel na koncu solzne oči), skladba Bčelar

Frana Gerbiča in istrska skladba Alda Kumarja Dajte,

dajte. Po vsakem koncertu smo bili deležni prijaznih

besed in odobravanja in izrazov navdušenja, ki jim pri

nas pravzaprav ni para. Z enim od tamkajšnjih zborov

smo skupaj nastopali tudi s skladbo v hebrejščini.

Sicer je bila posebna izkušnja tudi bivanje pri družinah,

saj so bili naši gostitelji izjemno pozorni in gostoljubni!

Zanimivo nam je bilo vse: od hrane do jezika in

od domačih navad do verskih izkušenj in kulture. V

Izraelu je pravzaprav petek nedelja za muslimane, sobota

je nedelja za jude in nedelja je nedelja za katolike.

Tako je v waldorfskih šolah naša nedelja pravzaprav

■ Vrtovi Haife

V povprečju zbor šteje okrog trideset pevcev (nekaj

več, zanimivo, jih je na nastopih), ki nastopajo na šoli,

v Ljubljani, po Sloveniji in tudi, kar pogosto, čez mejo.

Pravzaprav je v vsem tem času zbor imel že nastope in

koncerte v Estoniji, Franciji, Škotski, Nemčiji, Avstriji,

Madžarski, Slovaški, Češki, Hrvaški, Srbiji, Bolgariji,

Makedoniji, Albaniji ... in letos tudi v Izraelu.

V Izrael smo leteli v soboto, 15., in se vrnili od tam v

nedeljo, 23. februarja. Bilo nas je 35 pevcev (od tega

osem učiteljev na naši šoli) in obiskali smo štiri waldorfske

šole. V Izraelu (ki šteje okrog devet milijonov

prebivalcev, površina pa je prav tolikšna kot površina

Slovenije) imajo dvajset waldorfskih šol in nekaj čez

sto waldorfskih vrtcev. Imeli smo tudi sedem koncertov.

Adut naše turneje, na kateri smo prepevali predvsem

slovenske ljudske, umetne in sakralne skladbe,

pa je bila pevka in pripovedovalka Ljoba Jenče! Ljoba

je otroke in odrasle o/začarala z mitom o ribi Faroniki,

pa seveda s kamenčki, ki spremljajo skladbo Lesarjev

maln. Vendar pa je tudi naše zborovsko petje naletelo

na veliko navdušenje in občudovanje. Na koncertih je

njihov ponedeljek, zato smo imeli zadnji nastop pred

vsemi učenci in učitelji v waldorfski šoli v Jeruzalemu

pravzaprav tik pred poletom domov, v nedeljo zjutraj ob

pol devetih! Njihova najstarejša šola (Tivon, kjer smo bili

prve tri dni) je nekoliko mlajša od naše, ostale pa so še

mlajše. Tudi učiteljski kader je zelo mlad ... Videli smo

tudi gledališke predstave dijakov, glasbene nastope, hospitirali

smo pri glavnih urah, pa tudi pri drugih urah

pouka ... Sistematično smo si, z vodenjem, ogledali tri od

obiskanih waldorfskih šol. Zanimivo je, kako se učijo hebrejske

pisave in kako gledajo na Sveto pismo (sicer je za

jude prava samo Stara zaveza). Waldorfska šola Harduf

je sicer del kibuca, a je bil sprehod skoznjo še posebej

lep – kot v kakšni pravljici ali filmu. Učenci so sedeli kar

zunaj in poslušali učitelja (kljub februarju je bilo toplo in

cvetoče), vse je bilo zelo umirjeno, pokazali so nam lastno

biološko čistilno napravo za vse odplake, ki jih ustvari

cel kibuc skupaj z veliko šolo. Učitelji so bili nasploh

neverjetno navdušeni nad našim prihodom, saj se še ni

zgodilo, da bi prišel kak zbor na obisk. Smo pa sprožili

tudi navdušenje nad tem, da bi sami imeli tak zbor (kot

na primer tudi lani, ko smo nastopali v Canterburyju in

Waldorfske novice, pomlad 2014 15


■ Jeruzalem

■ Kibuc

so nam že naslednji teden iz šole sporočili, da so po našem

koncertu starši zahtevali, da tudi pri njih začnejo s

pevskim zborom staršev in učiteljev- in še isti teden so

imeli že tudi prvo vajo).

Sicer pa je bila naša pot po Izraelu waldorfska, romarska,

umetnostnozgodovinska, kulturna in predvsem

družabna ter pojoča. Preko Beograda smo prileteli na letališče

Ben Gurion, kjer nas je pričakal avtobus in nas

odpeljal v Tivon blizu Haife. Tam so nas razdelili po družinah.

Naslednji dan smo po zajtrku pri družinah odšli

v mesto Haifa in si tam ogledali bahajski tempelj ter na

gor (s samostanom) Karmel kjer smo imeli tudi krasen

razgled vse do Galileje. Ogledali smo si tudi zgodovinsko

mesto Akko ter se še posebej pristno srečali z lokalnimi

prehranbenimi navadami ... Ponedeljek smo preživeli

pri družinah in na šoli in imeli tri koncerte. Naslednji

dan smo se peljali mimo Magdale (rojstnega kraja Marije

Magdalene) in obiskali (ter tudi zapeli) v cerkvi Marijinega

oznanjenja, ki je postavljena na kraju kjer je živela sveta

družina, v Nazaretu. Nato smo šli v Kano Galilejsko,

kjer smo bili prisotni pri poročnioh obredih, pa tudi naša

Urška in Peter sta obnovila (ob našem petju (in pristnem

Kangalilejskem vincu)) poročne zaobljube. Najlepše pa se

je prepevalo v krasni cerkvi čudeža pomnožitve kruha

in rib, kjer je začela s krasnim petjem Ljoba, potem pa

kar nismo mogli nehati uživati v prepevanju Taizejskih

in drugih pesmi. Nato smo se zapeljali še do Kafernauma

ter do Galilejskega jezera, koder smo si naredili v

prekrasnem sončnem dnevu spokojen sprehod in prijeten

počitek. Nato smo se poslovili od učitelja Zaharije,

našega krasnega vodiča, in se odpravili v waldorfsko šoli

v Tel Avivu. Tam smo naslednji dan imeli sprejem ter nastop

na slovenski ambasadi, koder nas je izjemno pozorno

sprejela veleposlanica, ga. Alenka Suhadolnik z vsem

osebjem in s povabljenimi gosti. Pripravili so nam tudi

bogato zakusko (seveda morda tudi zato, ker vsi dobro

poznajo našega pevca, ki ga pa tokrat žal ni bilo z nami,

g. Matjaža Lukana) in se potrudili tudi s tehtno razlago

močnih vezi med Izraelom in Slovenijo. Veseli smo bili

tudi uradnega povabila, da naj se vrnemo in pojemo na

proslavi ob dnevu državnosti letos ali naslednje leto! Popoldne

smo uživali na mestni plaži, nekateri pa so se celo

šli kopat.

V četrtek in petek smo imeli s seboj profesionalnega vodiča,

g. Neftalija. Ta nas je najprej peljal na Oljsko goro,

kjer smo imeli prekrasen pogled na Jeruzalem v jutranjem

soncu. Nato smo se odpeljali v legendarni Kumran

ter se nato šli kopat v Mrtvo morje. Tam smo bili deležni

tudi zdravilne blatne kopeli. To je tudi pomenilo, da smo

bili na najnižji možni točki na Zemlji, saj je gladina Mrtvega

morja več kot štiristo metrov pod morjem, se pa vsako

leto zniža za še dodatna dva metra in pol. Pred sončnim

zahodom smo v oazi, kjer smo prespali, najprej vsi nekaj

časa jahali na kamelah, potem pa so nam pripravili čajanko

z beduini z zgodbami in glasbo, zvečer pa smo bili

deležni še beduinske pojedine. Nekateri smo spali v mrežah

kar zunaj, saj izjemno jasna noč ni bila prehladna,

vstati (in pospraviti svoje stvari) pa smo morali ob četrti

uri, če smo se hoteli povzpeti na legendarno Masado pred

sončnim vzhodom. Masada je res izjemna planota, na kateri

je imel Herod svojo veličastno palačo, je pa predvsem

simbol upora in borbe do zadnjega. Ob sončnem vzhodu

smo zopet prepevali in bili nato deležni podrobnih razlag

o tem magičnem kraju. Ko smo se zopet vrnili do Mrtvega

morja, smo se zapeljali še v oazo, že skoraj narodni park

Ein Gedi, kjer smo se zopet okopali pod slapovi in videli

raznotere nenavadne živali. Temu je sledila še vožnja do

reke Jordan, ko smo bili le nekaj sežnjev daleč od Jordanije

in vožnja v Jeruzalem. Waldorfska šola je nedaleč od

starega mesta in že takoj smo šli do zidu objokovanja, saj

se je ravno začenjal (ob sončnem zahodu) šabat. Videti

obredje neskončne množice pravovernih judov ob zidu

je bilo presunljivo. Potem pa smo še naprej raziskovali

mesto, le da je tokrat zadišalo po nevihti in se je, kot v

Svetem pismu na veliki petek hudo shladilo. V soboto sta

nas prišla obiskat učitelja iz Tivona, Ori in Michal, ki sta

se z nami sprehodila po Via Dolorosa. Najprej smo bili

deležni izjemno lepega poročnega obrega koptske veroizpovedi

v mestnem parku (v prekrasnih pisanih oblekah

med bogato razcvetelimi drevesi, plešoč ob zelo prijetni

16 Waldorfske novice pomlad 2014


U t r i n k i

ritmični glasbi), nato pa dveh pravih muslimanskih,

kar nekam robatih pogrebnih obredov. Nato smo imeli

še zelo lep dogovorjen nastop v evangeličanski cerkvi

tik ob cerkvi svetega groba. In zatem smo peli tudi v

cerkvah in kapelah ob prvih nekaj postajah križevega

pota. V cerkvi svetega groba je bila seveda huda gneča,

a smo si jo vseeno ogledali, do samega groba pa je bila

vrsta preprosto predolga. Zvečer smo šli še na eno glasbeno

plesno praznovanje ob koncu Sabatha. V nedeljo

nas je polovica vstala ob štirih, da smo prišli v cerkev

svetega groba takoj zjutra;j in res je bila prav mistično

lepa in tudi ljudi še ni bilo veliko, čeprav je potekalo

že kar nekaj obredov in so se petja in celo orgle zlivale

v mogočno brezčasno glasbo. Jutranji nastop sem

bil že omenil, pot domov pa je bila že polna obujanja

spominov in občudovanj krajev, ki smo jih videli, in

predvsem krasnih ljudi, ki smo jih srečali na tej poti!

Pevsko je zbor doživel nekaj najlepših nastopov, kar

smo jih kdaj imeli, vsi so bili veseli, da je bil med nami

(v spletu okoliščin skoraj zadnji trenutek) tudi dijak

Miha; iz Nemčije je za nami priletela in bila ves čas z

nami ga. Danica Dylong (sicer tudi prijateljica ge. Klose

iz Düsseldorfa), s Svetim pismom sta nas umirjali in

ozaveščali Urška in Antonija, ambasadorske naloge sta

prevzela Marinko in Cvetka, solistično nas je reševal

naš bas Milan, organizacijsko so pomagale vse skupaj

vkup držati Breda in Loulou ter še posebej Marina,

predvsem pa je lesket nastopom dajala s svojim petjem

in navdihujočimi pripovedmi naša Ljoba. Vsem tem in

vsakomur od pevcev iskrene čestitke ter lepa hvala!

Katja Treven,

dijakinja tretjega letnika na izmenjavi, marec - maj 2014

Utrinki iz Potsdama

V

zelo prijetnem nemškem mestu Potsdam živim v

12-članski družini. Poleg treh starih staršev sta tu še

oče in mama, nujna hčerka Annika, ki je moja sošolka

in še šest posvojenih otrok. Družina je zelo odprta, takoj so

me sprejeli medse, in odkar sem tukaj, še nisem občutila, da bi

delali kakšne razlike med nami. Zelo veliko pomagam mami pri

pospravljanju in varstvu otrok, kar zelo ceni (zadnjič me je celo

nagradila s petdesetimi evri). Oče je po poklicu fizik, mama pa

profesorica francoščine, vendar pa sta se odločila pustiti svoji

karierni poti in začela ''reševati otroke''. Vodita tudi manjšo

organizacijo oz. skupino ljudi s težavami, kjer se pogovarjajo, si

svetujejo ali pa samo prisluhnejo drug drugemu.

Od Potsdama smo oddaljeni kakšnih 20 minut vožnje z avtom.

Šola sama je zelo ''nemška'': občutila sem bolj hladne odnose

med profesorji in dijaki. Imajo bistveno manj ekskurzij kot mi.

Edina ekskurzija, ki jo imajo je v 12. Razredu, ko potujejo v Italijo

(Rim). Nimajo ponedeljkovega jutranjega pozdrava (šele sedaj

sem ugotovila kako zelo krasna stvar je to, da se v ponedeljek

zjutraj vsi zberemo, se vidimo in povemo novice), v šoli hodijo v

čevljih, razen mene. Vedno sem v copatih, sprva so se mi malce

smejali. V 9. razredu se lahko odločijo, ali bodo imeli evritmijo ali

pa zbor. Jaz sem pri zboru. Pouk zbora poteka podobno kot pri

nas, no mogoče malce bolj zbrano. Verjetno zato, ker vsak, ki se

je odločil za zbor, se je odločil tako, ker pač rad poje. V maju nas

čaka tudi koncert, verjetno bo nekaj podobnega kot pri nas.

Pouk na sploh mi ne dela večjih problemov, razen pri francoščini,

kjer težko sledim. S profesorico sva se dogovorili, da sem

lahko pri urah, venda pa moram brati kakšno svojo knjigo. Zelo mi

je tudi všeč waldorfska trgovina v šoli; veliko ljudi kupuje hrano

tukaj, tudi če nimajo nikakršne veze s šolo.

Preden sem prišla sem, so imeli srednješolci praktikume (5 tednov).

Vsi so morali napisati tudi obsežen portfolio in seveda

predstaviti svoje delo, tako da dva dneva ni bilo pouk. Povsod po

šoli so potekale predstavitve, ki so jih profesorji tudi ocenjevali

(prišlo je tudi ogromno staršev). Nekako se mi zdi, da dajejo bolj

poudarek na te praktikume kot projekte v 12. razredu. Podpišejo

jih šele na začetku 12. razreda, tako da imajo za projekt manj kot

eno šolsko leto časa. Zelo mi je všeč tudi ideja, da moraš pri športni

vzgoji pospravljati (posesati) telovadnico, če s seboj nimaš

opreme. Vsak dan ima moj razred na urniku tudi po dve dodatni

uri projektnega dela. Mislim, da je ideja sama po sebi podobna

epohi. Npr. en mesec imajo risanje, šivanje, grafično oblikovanje

... in potem se menjajo. Trenutno imamo politiko.

Pa še to naj povem: ob petkih, zadnji dve uri, se lahko dijaki odločijo,

ali bodo imeli šport ali pa teorijo glasbe. Pri tej teoriji glasbe

so predvsem tisti, ki igrajo razne inštrumente, tako da potem

skupaj kaj ustvarijo ali pa gostijo kakšnega bolj pomembnega

glasbenika. Trenutno so gostili nekoga (žal mi ime ni ostalo v spominu)

na radiu v Berlinu, pripravili so nekaj vprašanj, na koncu pa

so še skupaj nekaj zaigrali. To je bil njihov malce večji projekt.

Waldorfske novice, pomlad 2014 17


U t r i n k i

Klemen Lah

O minevanju v

Kosovelovi poeziji

Waldorfska šola Ljubljana se je lansko leto

jeseni pridružila akciji Srca za hiše hospica, v

okviru katere smo z združenimi močmi mdr.

naredili živo človeško verigo od šole do hospica.

Na gimnaziji pa smo se v 4. letniku teme smrti in

minevanja lotili še na drugačen način: v okviru epohe

književnosti smo se lotili poglobljenega prebiranja Kosovelove

poezije in bili pozorni prav na pojavljanje te

teme. Vsak dijak si je izbral eno pesem in jo bodisi likovno/kiparsko

upodobil bodisi o njej napisal esej. Nastala

so čudovita dela: likovna dela so bila na voljo na

posebni razstavi v 3. nadstropju, eseji pa so bili poslani

na literarni natečaj. Vsi so bili izvrstni, esej Jakoba

Ciuha pa je bil tudi nagrajen. V branje vam ponujamo

eseja Jakoba Ciuhe in Maše Mesarko.

KRATKO ŽIVLJENJE JE

Strašno je nositi v srcu smrt

in vendar, ljubica, tebe ljubiti;

ah ljubica, dajmo vse pozabiti.

Če svet je teman, krut in teman,

mar nas potrtost pred njim obvaruje?

Ah, zasmejal se bom, ko bo najhuje,

blazen bo smeh ta, bolesti pijan.

Vino bo krvavelo iz čaše

in z vinom bolesti ti bom napil:

kratko življenje je, ljubica, naše,

Kdo bi se tožil o njem in jezil?

Samo ta, kdor ga ne pozna še,

ta se bo pod bolestjo krivil.

Srečko Kosovel

Kakršenkoli konec je v srcu težko nositi, ko se hkrati oklepamo

in hrepenimo po tej stvari. ''Ah ljubica, dajmo vse pozabiti'' je

morda mišljeno, kot da je to pretežko za soočenje, ali pa preprosto

pomeni, naj izpustimo tisto, kar je nekoč bilo, pa ni ali ne

bo več, in zaživimo dalje. Kar seveda sploh ni preprosto, ampak

še kako potrebno za notranji mir in nadaljnji razvoj. Če tega ne

naredimo, stalno živimo v preteklosti in pravzaprav v dveh svetovih

hkrati; eden je naš notranji, kjer so stvari izoblikovane po

naših lastnih sanjah, drugi pa je ta ''dejanski'', zunanji, kjer se

te sanje nekako ne uresničujejo več, kar nas vodi v depresijo in

malodušnost.

Problem je, da si dostikrat sploh ne priznamo, da se nekaj zaključuje,

ali da se je že davno tega, in si delamo iluzije, ki nas

18 Waldorfske novice pomlad 2014

vsakič znova razočarajo, za kar smo seveda krivi sami. Ali pa

podcenjujemo svoje občutke, jih sploh ne sprejmemo, zato ni

ravno pričakovati, da jih bomo kmalu predelali, če se jih niti dobro

ne zavedamo, ali jih zatiramo.

''Ah, zasmejal se bom, ko bo najhuje'' ... je morda mišljeno, da

nam je neka situacija lahko mučna, čeprav zraven vidimo še toliko

stvari, vrednih našega vztrajanja in nam je zaradi njih, kljub

bolečini in občasni nepristni volji, lažje iti skozi.

Četudi se do neke točke v svojem življenju prav dobro še ne

zavedamo lastne minljivosti, smo z drugačno vrsto le-te obdani

skozi celo življenje, zaradi česar dostikrat trpimo. In potem,

ko končno pridemo do tega spoznanja, da se naš obstoj nekje

konča, ugotovimo, da smo toliko časa trpeli in se smilili sami

sebi, medtem, ko bi lahko počeli kaj bolj koristnega. Seveda to

ni namerno ''zapravljanje dragocenega časa'', pač pa se v vsakem

trenutku najbrž odzivamo po svojih najboljših močeh, ki se

z izkušnjami izboljšujejo.

Verjamem, da je vsaka taka ''mala smrt'' (neke nam ljube ali

znane situacije) prehod v nekaj višjega in bolj zrelega, in da skozi

bolečino, ki pride zraven, rastemo. Pravzaprav je lahko bolečina

samo posledica izgube ... Morda rastemo skozi spoznanja, ki

smo jih morali pridobiti, da smo se lahko prilagodili novi, neznani

situaciji.

Kakorkoli že, mislim, da nam pri vsem tem ne bo pomagalo nobeno,

še tako mikavno, ''vino'', vsaj na dolgi rok ne, pač pa samo

soočenje s tem, kar odhaja in s tem, da se podajamo v neznano.

Te pesmi nisem začutila samo racionalno in analitično, kot sem

zdaj tukaj prikazala. Zelo se me je dotaknila in z njo sem se identificirala,

sploh pa me je navdušilo, kako Kosovel sam sebi prizna

ter tako dobro ubesedi vse te občutke, ki so temeljni (torej, se

jih na koncu ne da zmanipulirat) in se včasih zdijo dokončni, pa

še tako zelo strašljivi.

Težava pri vsem tem je, da čeprav dostikrat razumemo na razumski

ravni, torej v glavi, je to težje potem združiti še s srcem,

oz. na tak način premagati dejanske občutke.

Po takih branjih ponavadi premišljujem, kaj bi lahko naredila

iz svojega življenja ZDAJLE, v tem trenutku, dokler še imam to

možnost, da bi bilo čimbolj produktivno in izpolnjujoče; mislim,

da je zelo pomembno ostati zvest samemu sebi in, naj se sliši še

tako klišejsko, poslušati svoje srce.

Maša Mesarko

mentor: Klemen Lah

■ Srečko Kosovel


U t r i n k i

SMRT

I.

Mi gremo

proti Kozmosu.

Povsod je Kozmos:

v vsaki duši,

v vsakem srcu.

Ko odpoljubi Smrt

nam vso bolest

in v srcu se ustavi čas,

se umaknemo

v veliki Prostor.

Svetal postane naš obraz.

Srečko Kosovel

Smrt. Za mnoge ljudi smrt

predstavlja čas, ki se jim počasi

izteka in jih vsake toliko

spomni na to, kaj vse so

zamislili, da bodo naredili,

preden se jim ta čas izteče;

za druge predstavlja prehod

v drug svet, za vse pa smrt

predstavlja skrivnost. Kosovelova

pesem opisuje čar te

skrivnosti, neskončen cikel

življenja, ki nam na koncu

vzame vse, kar nam je prej

ponudil, in nas v zameno

osvobodi. Popolna svoboda

duše, ki se spet združi s

stvarstvom, Kozmosom, neskončna

radost bitja, ki ni več

odtujen od izvora, ampak je

eno z izvorom.

Po mojem mnenju je zavest o smrti tisto, kar človeka ločuje

od živali. Ta občutek minljivosti, da smo tu le za bežen trenutek,

preden se vse konča in začne znova. Iz strahu pred smrtjo oziroma

vprašanja, kaj bo po smrti, so se razvile vse religije tega

sveta, vsaka s svojim pojasnilom in vse z odgovorom, da smrt ni

konec, le začetek drugačnega življenja. Ravno naše dojemanje

smrti lahko pove največ o nas, kdo v resnici smo in kako gledamo

na svet, kako opredeljujemo stvari, s kakšnimi predsodki živimo

in kakšno življenje želimo živeti.

Šele ko se človek zaveda, da je vsak trenutek boj za preživetje,

vsak dan lahko zadnji dan na tem svetu, je lahko resnično srečen,

saj potem se spominja tistega, kar mu je v življenju največ

pomenilo, živi polno življenje brez obžalovanja in radostno pričakuje

srečanje s Stvarnikom.

Po drugi strani je lahko misel o smrti najbolj boleča in onesposabljajoča

misel, ki zamrzne vsa druga čustva kot strah. Vsi

se verjetno spomnimo v otroštvu, ko smo se prvič zavedali, da

bomo nekega dne izginili. Puf. Ni me več. Ostala je samo temina.

In kar nekaj neprespanih noči. Drug primer so ljudje, ki se bližajo

smrti, ko to začutijo v kosteh in niso prepričani ali jih čakajo nebesa

ali pekel. Vidim jih vsak dan, kako hodijo iz cerkve domov in

od doma proti cerkvi. V očeh jim odseva strah, kot bi bili ranjena

srna.

Kosovelova zgodnja smrt je tragična, a hkrati si za njega ne

predstavljam druge usode. Ni se bal smrti, pričakoval jo je. Ni je

želel videti z očmi bolnega starca, temveč z očmi raziskovalca,

popotnika domišljije, mladega upornika in vizionarja. Nedvoumno

jo je sprejel z odprtim srcem in budnim očesom. Sanjal in

pisal je o kraju brez zatiralcev in zatiranih, svetu z več ljubezni

ter iskrenosti in manj pohlepa ter izprijenosti. Kamor je on šel,

obstaja samo ljubezen. Njegova duša je eno z ljubeznijo Kozmosa

in njegovo srce je eno z ljubeznijo spomina.

Jakob Ciuha

mentor: Klemen Lah

Utrinek

Prazen list,

pobarvanke in

sestavljanke

Mohor Demšar

Odrasli smo tisti, ki se občasno sprašujemo,

kaj nuditi otrokom, s čim spodbuditi njihovo

ustvarjalnost, kako resnično podpreti njihov

skladen razvoj. Prazen list papirja nam ne nudi nobene

zunanje opore, a hkrati nam omogoča vse; kakor pokošen

travnik, na katerem se otroci lovijo, kakor jim je po volji.

Marsikoga premami misel, da je otroka potrebno čim prej

usmeriti, mu pomagati od zunaj, da bo znal narisati npr.

žival. Pobarvanke, kjer so predmeti, rastline, živali in

ljudje narisani v konturah, stripovsko, otroci pa nato to

le pobarvajo, nudijo na prvi pogled veliko zadovoljstva,

a hkrati na komaj opazen način nadenejo okove otroški

domišljiji. Veliko boljša spodbuda za risanje je, če že,

dobra slikovito povedana zgodba ter seveda doživetja v

naravi, srečevanja z ljudmi, ki počnejo nekaj smiselnega.

Ljudje smo enkratna in nedeljiva bitja, individuumi,

zato je prav neokusno videti sestavljanko, kjer

so ljudje 'razstavljeni' na nekaj kosov in otrok mora

nato poiskati, kaj sodi skupaj. Sestavljamo na področju

mrtvega, fizičnega, npr. avto, nikakor pa ne

sestavljamo bitij. Sam se tako sestavljankam kar se

le da izogibam. No, nekateri so naredili korak v to

smer in že najdemo sestavljanke, kjer so ljudje in

živali izrezani iz enega kosa, a še vedno ostane ena

težava: sestavljanka običajno nudi le en način, ki je

pravilen. Kakšna ustvarjalnost? Nikakršna, uvaja v

pogled na svet, da je že vse v naprej določeno. Pa

je res? Sploh ne. Otroci potrebujejo veliko prostora,

v katerem se lahko gibajo, in tudi igrače jim ga ne

smejo jemati – niti zunanjega sploh pa ne notranjega.


19

Waldorfske novice, pomlad 2014 19


O E G o r e n j s k a

Pozdrav z

Gorenjske

V

Radovljici

Simona Pajk

deluje waldorfska šola drugo leto.

Trenutno imamo tam razred drugošolcev in

prvošolčkov.

Simona Pajk

Gorenjska pomlad

Na Gorenjskem smo na začetku marca izdelali

barčice, saj se v Kropi in Kamni Gorici po pristni

kovaški šegi na predvečer gregorjevega 'vrže luč

v vodo'. Lučke, ki jih otroci vržejo v vodo, so pravzaprav

hišice, cerkvice, fužinice, kozolci in tudi prave umetniške

stvaritve iz papirja, kartona, lesa. Pravijo jim tudi gregorčki.

Tako kot otrok v prvih dveh letih negotovo in nerodno

stopiclja, se je tudi naša šola težko postavljala na noge.

A vedno bolje nam gre. Korak se že krepi, za tretje leto

imamo presenetljivo velik vpis. Vloženo delo počasi rojeva

sadove, pridobivamo si zaupanje in ugled.

Prerasli smo prostore, ki jih imamo trenutno. Iščemo

nove in boljše. Pred nami je še veliko izzivov in ovir – a

skupaj bomo zmogli.

Hvala učiteljicam, ki zmorejo pričarati čarobno

vzdušje in vsak dan znova slikati nasmehe na otroške

obraze, hvala staršem za podporo in zaupanje ter hvala

'mami' iz Ljubljane, ki skrbi za naš razvoj in nam je

vedno ob strani.

Preprosta šega izvira iz časa ročnega kovanja. God sv.

Gregorja (12. marec) je namreč do uvedbe gregorijanskega

koledarja leta 1582 veljal za prvi pomladni dan. Pomlad, ki

je pomenila daljši dan, več svetlobe in toplote, so pozdravili

tudi kovači. Dan se je takrat že toliko podaljšal, da obrtniki

pri svojem delu niso več potrebovali umetne razsvetljave.

Luč so tako na predvečer gregorjevega simbolično vrgli v

vodo.

Na prvi pomladni dan smo se odpravili raziskovat naravo.

Odkrili smo mlako in v njej mrest, kronice, ki so

se kot bele lučke svetlikale v gozdu, in čudovita drevesa,

ki so kar ponujala svoje veje, da se vzpnemo nanje.

Pot nas je vodila do travnika, kjer smo prezračili utrujene

podplate. Naenkrat nam je pomlad zašepetala, da

je toplo sonce segrelo zemljo. Bosih nog smo stekli po

travniku, se od navdušenja lovili in od srca nasmejali.

Podplati so postali vroči, zato so nam krti postavili krtine

za hlajenje. V mesecu aprilu pa smo se na malo bolj

muhast in hladen aprilski dan vzpeli na Svetega Petra,

hrib nad Begunjami. Ponosni smo bili na naše prvošolce,

ki so se vztrajno, skupaj z drugošolci, brez težav

prehodili strmo pot, posuto s koreninami. Ker nam je

megla zakrila razgled s Sankaške koče na Blejsko jezero,

smo se odločili, da se na ta hrib še vrnemo in takrat

s seboj povabimo še sonce.

20 Waldorfske novice pomlad 2014


W a l d o r f s k i v r t e c P o m u r j e

Nina Kociper

Razstava

Waldorfskega vrtca

Pomurje

Pri nas v Prekmurju že kar nekaj časa vlada pravo

toplo spomladansko vzdušje; pisani metulji,

nežno prebujajoča se zelenje in cvetje, ptičje

petje, pesem v srcu ... In v takem v vzdušju se je tudi začela

in končala razstava pomurskega waldorfskega vrtca, ki so

jo s pomočjo staršev pripravile tete Brigita, Maja in Sonja.

Razstava in spremljajoči dogodki so bili namenjeni

širši množici ljudi, ki morda waldorfske pedagogike in

samega vrtca še ne pozna (dobro), in so zato potekali

v Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti, ki

predstavlja kulturno in izobraževalno središče celotnega

Pomurja.

Otroci so si ogledali lutkovno predstavo Veliki godrnjavec

in ustvarjali spomladansko vzdušje z izdelavo

metuljev iz nepredene volne. Odrasli pa smo lahko prisluhnili

predavanju mag. Boštjana Štrajharja o tem,

kako pripraviti otroke na realno življenje in kako pomembno

je slediti notranjemu klicu, da bodo lahko potem

svoj poklic opravljali s srcem, dušo in telesom. Zadnji

dan razstave je knjižnico obiskala tudi naša vila, ki

nas vsake toliko otroke vseh starosti razveseli in očara

v svoji pravljični votlini. Njena pravljična votlina ni še

nikogar pustila ravnodušnega. Zato je tudi tisti petek

popoldne vladalo skrivnostno vzdušje ... Le kaj se skriva

v vilini pravljični votlini? Je notri res vila? Kam vodi

temačen rov? Tisti, ki so obiskali votlino, so dejali, da

je notri čisto prava pomladna vila; taka posebna čuteča

vila, ki uresničuje vse skrite želje. Družbo sta ji delala

dva palčka, ki sta skrbno pazila votlino in odpirala

vrata v pravljični svet. Vznemirljivo pričakovanje so si

otroci med čakanjem krajšali v igralnem kotičku z ročno

izdelanimi igračami iz naravnih materialov.

Razstava, ki je trajala od 24. marca do 7. aprila, je

ponujala vpogled v tedenski ritem vrtca in predstavila

izdelke otrok. Otroci, ki jih je trenutno v vrtcu trinajst,

ob ponedeljkih slikajo v tehniki mokro na mokro, ob

torkih rišejo z voščenkami, ob sredah oblikujejo čebelji

vosek, ob četrtkih ustvarjajo slike iz nepredene volne,

zadnji dan tedna pa spečejo kruh, ki ga s takšnim navdušenjem

vzamejo s sabo domov, da ga zmanjka včasih

že v garderobi. Vrtčevsko dogajanje je bilo predstavljeno

skozi risbe in slike otrok, izdelke iz čebeljega voska.

Razstavljene fotografije pa so obiskovalcem prikazovale

vzdušje in veselje v vrtcu in ob delovnih akcijah staršev

in prijateljev vrtca.

Mizica letnih časov je pričala pomlad v prostorih knjižnice,

obiskovalce pa je navdušil tudi estetski videz celotne

razstave, ki je bil res nekaj drugačnega in posebnega,

kot smo vajeni. Manjkala ni niti bogato založena

miza, ki je ponujala ročno izdelane izdelke in igrače.

Tete in starši smo z zadovoljstvom spremljali mimoidoče,

ki so z zanimanjem opazovali predstavitev vrtca.

Nekateri so bili začudeni, da je vrtec lahko tudi prostor,

kjer je otrokom tako lepo. Velika zasluga gre predvsem

našim požrtvovalnim tetam, ki so s slikovnim gradivom

in naravnimi materiali, zlasti svilenimi rutami, v

razstavo res položile svoje srce in pričarale pravljično

lepo tudi mimoidočim obiskovalcem knjižnice. Pozabiti

ne smemo tudi prijazne vile, ki še nikoli ni odklonila

obiska. In dokler bo vila na naši strani, upamo tudi na

večjo prepoznavnost in podporo waldorfski pedagogiki

v Prekmurju kot tudi v celotnem Pomurju.

Waldorfske novice, pomlad 2014 21


O E M a r i b o r

Metka Udovič

Biologija v 7.r

Biologija z ekosistemi, z vsem svojim čudežnim

delovanjem. Čudežnim, za učence in učiteljico.

Ob odkrivanju, kako je vse v naravi povezano,

prepleteno, pomembno. Veliko novega smo spoznali,

veliko zgodb smo si povedali, tudi tistih doživetih. Bili smo

delavni, zavzeti, in ko sem dan pred zaključkom epohe

povedala, da zaključujemo z glavno uro biologije, so bili

ob tem spoznanju presenečeni. Stavek 'Kaj je že zares minil

skoraj cel mesec?' mi je povedal največ o tem, kako radi se

otroci učijo.

Zadnji dan sem jim prebrala zgodbo, ki sem jo nekoč

sestavila o življenju ob ribniku, v katerega sem vložila

precej raziskovalnega dela.

V razredu je vladala popolna tišina. Še tisti, ki velikokrat

nezavedno potrkavajo po mizi so zbrali moč in

pogum za tišino.

Lahko dodam samo še, hvala, ljubi otroci!

Zgodba poletja

Komaj se mrak odpira svetlobi že ptičji snubci ponovno

dvorijo samicam.

O ta skrivnostno navdahnjen svet, ki s svojo ravnico

skoraj kriči po dolgočasju. Pa ni tako.

Preko horizonta se vzpenjajo posamični jagnedi, sledijo

jim nižje jelše, čremse in kakšen bezeg. Med njimi

rastejo visoke trave. Od ločja, rogoza, šašija in trstike.

Vsi pa tvorijo elipsast obroč, ki omejuje zelo pomembno

življenjsko stičišče, ribnik.

Plodovi čremse in bezga že dobivajo svoj temen ten. Z

močnim in slastnim vonjem vabijo mimoidoče. Še ptičji

snubci se odpovedo dvorjanskim igram, da bi se dodobra

nazobali ponujenih sadov.

Ta velika mlakuža s svojo bogato floro je pravi raj za

mnogovrstne žuželke.

Najbolj zapriseženi domoljubi so kobilice dolgotipalčnice.

Vsak dan z dolgimi skoki prečešejo svoj obljudeni

svet. Ta sega, dokler se ozračje napaja z vlago iz velike

vode. In kadar zaslutijo vsiljivce, postanejo prave cvrčalke.

Cvrčijo in cvrčijo in komajda kdaj poneha njihovo

cvrčanje.

'Vsakega nepridiprava res ne bomo sprejele medse,'

rade potarnajo.

Njihovi sosedje jih že toliko poznajo, da se več ne zmenijo

za njihove pripombe. Ja, kdo si pa želi ves ljubi

dan poslušati negodovanje?

Trume razigranih lebduhov, porečnikov in bleščavcev

se s svojimi letalskimi vragolijami neomajno podijo

skozi soparno ozračje. Za sabo puščajo slutene

mojstrovine sledi. Zrak je ob močni pripeki sonca in

izparevanju vode gost in lepljiv. To pa je za navihane

drobnokrilce pravi raj na zemlji.

Seveda tod okoli tudi ne manjka pajkov in pršic, pa

hroščev in metuljev. Vsi od prvega do zadnjega z gotovostjo

priznavajo, da so kobilice 'ta glavne' in kačji

pastirji z bisernim leskom najlepši.

Smaragdno zelena samica modrega bleščavca je primerek

kraljevske lepote. Samci s svojo turkizno modro

pa prava paša za oči. Med svojim svatbenim plesom ponosno

razpirajo krila in se kažejo v vsej svoji očarljivosti.

Živijo za en sam ples, ki ga podarijo svoji izvoljenki.

Preden so se odpravili na svatovanje, so poiskali primerno

mesto, kamor bodo njihove neveste odložile jajčeca.

Prostor je skrbno varovan in ni ga junaka, ki bi

upal vdirati vanj.

Bilo je jutro, nov začetek dneva. Pritajene sape so

lahno pozibavale gladino vode. Tam, kjer voda v poslednjem

valu trkne ob nabrežje in se v njeni plitvini vidi

odjek njegove sence, tam so se dogajale čudne reči.

Steblika trstike je zatrepetala. Trepetala je in trepetala.

Vsi prebivalci so samo nemo opazovali, kaj se dogaja.

Vedeli so, da to trepetanje ni povzročil veter.

Takrat pa so zagledali drobno bitje, ki se je po vseh

šestih kobacalo iz vode in se oklepalo rešilne steblike.

Bilka se je gostoljubno priklonila in ob tem sprejela

pozdrav sonca.

V tem čarobnem vzdušju se je dogodilo nekaj pomembnega.

Drobcena ličinka se je spremenila. Hihitnjača

se ji je utrdila in na hrbtni strani so ji zrasla

prelepa krila. Kačja pastirica je bila pripravljena na

deviški let. Z velikimi očmi se je prvič zazrla v svet in

kriknila od navdušenja:

'Svet je lep! Svet je lep!' Po dolgih letih bivanja pod

vodo ji je končno uspelo priti na svobodo. To ne uspe

mnogim.

Vsi prisotni so modro bleščavko navdušeno pozdravili.

Eni so zaplahutali s krili, drugi pomignili z zadkom

in tretji zopet kako drugače.

Čas vročih popoldnevov se počasi izteka. Sonce se

vedno bolj spušča proti zemlji in nič več nas slepeče

ne gleda. Kriki razigranih žuželk so vse redkejši in tišji.

Le nekaterim bo uspelo pričakati naslednje radostno

obdobje. Sedaj pa bodo odšli k dolgemu počitku. In nikar

jih ne motite, prosim.

22 Waldorfske novice pomlad 2014


V a b i l a

SLOVO IN POT

Smrt je kot slovo,

za katerega neradi slišimo,

je kot drevo, ki ga ne vidimo.

Vsako naše življenje je kot poglavje

v naši knjigi z neštetimi stranmi,

v vsakem prvič zajameš sapo,

a z izdihom se prejšnje življenje poslovi.

A smrt ni slovo, ki bi bilo večno,

ni to, da izgineš nekam za cesto mlečno.

Smrt je le zaključek poglavja,

ki se nikdar več ne ponavlja.

Vsi smo kot eno,

ne ločimo se, ko umremo.

Za vedno smo skupaj,

v svetlobo odeti, vsi smo svobodni,

nikdar ujeti.

Ana Markovič, 8.r

nagrajena pesem HOSPIC

Mateja Petan

Povabilo k

sodelovanju na skupni

učni njivi na Barju

Spomladi smo se tudi mi vrnili na skupno učno

njivo, na Barje. Pričakala nas je pripravljena, da jo

uredimo in na njej posadimo rastline, ki nam bodo

tudi letos prinašale toliko lepega: hrano in iz nje energijo

za naše telo ter dušo in pa tudi medsebojno druženje ter

učenje! Spodnje vrstice so namenjene prijaznemu vabilu,

da se nam pridružite pri praktičnem delu in druženju na

skupni učni njivi!

Tudi letos bomo nadaljevali naše 'vrtnarjenje' in druženja

na isti lokaciji kot lani, v Črni vasi, na posestvu

gospe Cvetke Bogovčič in njene družine, ki nam je prijazno

namenila ta kos zemlje za naše delo. Tudi letos

pa nam bo s svojim bogatim znanjem in izkušnjami

pri tem pomagala gospa Štefka Kozamernik, iz biodinamičnega

društva Ajda. Vrtnarili bomo po biodinamični

metodi in uporabljali biodinamične pripravke.

Kaj je sploh to biodinamika? Biodinamična, ekološka

pridelava hrane, temelji na doslednem upoštevanju

načel ravnovesja v naravi in ohranja ekološko ravnotežje,

plodnost tal, zdravi zemljo, rastline, človeka in

živali. Dela se opravijo v skladu z ustreznimi kozmičnimi

energijami, ki nam jih posreduje Luna, dosledno se

upošteva tudi kolobarjenje. Uporablja se le ekološko in

biodinamično pridelana semena in sadike, za krepitev

rastlin in zmanjšanje pojava bolezni in škodljivcev pa

se uporablja le pripravke iz zdravilnih zelišč. Seveda je

tega znanja precej in se vsi še učimo. Vsem udeleženim

na njivi nam je skupna skrb do okolja in odgovorno

ter trajnostno ravnanje z naravo. Zemljo želimo pustiti

zdravo tudi našim otrokom. Prav tako nam ni vseeno,

kaj jemo in v svoje telo ne želimo vnašati nepotrebnih

kemikalij in strupov, ki jih je danes že tako preveč.

In kaj smo letos že naredili? Konec marca smo njivo

najprej prefrezali in počistili plevel z nje. Njivo smo na

ustrezen dan poškropili s preparatom proti koloradskemu

hrošču, ki upamo, da nam bo letos delal čim manj

preglavic. Nato pa smo na začetku aprila njivo najprej

poškropili z gnojem iz roga, ki bo rastlinam pomagal pri

tem, da bodo razvile zdrav koreninski sistem, potem pa

smo njivo poškropili še s pripravkom iz preslice, ki je

zelo učinkovita proti glivicam. Potem smo začeli saditi

in sejati ... Posadili smo krompir, česen, čebulo, grah,

posejali pa korenje, peteršilj, rdečo peso, por ... Pri tem

smo upoštevali primeren dan za rastline (po setvenem

koledarju Marije Thun) in pa tudi kolobarjenje. Tako se

je začelo in se bo delo tudi nadaljevalo do konca leta!

Na tem mestu bi lepo povabila vse, ki vam je blizu ta

ideja, da se nam pridružite! Zaenkrat nas je nekaj družin

in parov, ki že pridno delamo in se učimo. Vljudno

vabljeni, da se nam pridružite!

Aktivni smo tudi na družabnem omrežju Facebook,

kjer lahko 'všečkate' našo stran Učna njiva in spremljate,

kaj se nam dogaja! V nastajanju je tudi blog

Učna njiva – vrtnarjenje po biodinamični metodi, kjer

bomo sproti objavljali, kaj delamo na učni njivi, in to

tudi malo bolj podrobno predstavili.

Za vse informacije glede učne njive lahko pokličete na

telefonsko številko 031 754 916 (Mateja) ali pa pišete

na e-naslov petan.mateja@gmail.com.

Učna njiva je del širšega delovanja staršev Waldorfske šole

Ljubljana (poimenovanim BioPer) ter drugih zainteresiranih

posameznikov in družin, ki želimo podrobneje spoznati biodinamiko

tudi v praksi, ob tem pa izkušati duh sodelovanja v

skupini. Zaživela je preteklo leto in veseli smo, da z delom na

njej nadaljujemo še naprej.

V letošnjem letu svoje delovanje razširjamo – povezali smo

se z društvom Ajda Sostro. V sklopu našega delovanja organiziramo

tudi predavanja. Če želite prejemati obvestila tako

o učni njivi kakor tudi o predavanjih ter druge informacije v

zvezi z biodinamiko in trajnostnim delovanjem, vas z veseljem

uvrstimo na naš e-seznam. Prijavite se preko e-naslova:

manca.b.vecerin@gmail.com (tudi za dodatne informacije). Veseli

vas bomo!

Waldorfske novice, pomlad 2014 23


V a b i l a

BI PRIDELOVALI SVOJO ZELENJAVO?

Temeljno znanje za pridelovanje svoje hrane postaja vse

bolj pomembno. Poznati metodo, s katero bomo pridelali

najodličnejšo kvaliteto zdravih pridelkov in ohranjali zemljo

plodno, rastline pa zdrave za naslednje rodove, je potrebno

izhodišče.

Dr. Rudolf Steiner nam ni podal le waldorfske pedagogike in

antropozofske medicine, podal nam je tudi metodo gospodarjenje

z naravo, ki praznuje letos 90 let, je danes razširjena po vsem svetu

in je in ostaja mati in kraljica sonaravnih metod. To je metoda, po

kateri so pridelani pridelki z blagovno znamko DEMETER.

Vabimo vas, da metodo v teoriji in praksi spoznate.

AJDA Vrzdenec prireja v letošnjem letu dva začetna tečaja

biodinamike:

Prvi poteka vse sobote v maju – začenši z 10.5. pa tja do

konca junija v obliki celodnevnih srečanj od 10. do 17. ure

na kmetiji AJDA na Vrzdencu.

Drugi bo obliki enotedenskega tabora na kmetiji Zajelenk

v Gorenji Trebuši od 2. do 9. avgusta.

V teoriji bomo obdelali teme:

- razvoj stanje in perspektive kmetijstva

- štiridelnost narave in človeka

- delo v skladi s kozmičnimi ritmi

- biološko-dinamični preparati

- kompost, gnojenje, kolobar

- pleveli in škodljivci

- pridelovanje semen

- sadjarstvo

- kaj je zdrava, celostna prehrana

V praksi bomo zlagali in preprarirali kompostni kup,

izdelovali preparat iz kremena, škropivo proti škodljivcem,

izdelali visoko gredo, izdelali pasto za sadno drevje in

preparat iz kravjeka po Mariji Thun in še kaj.

Za več informacij pokličite 01 7540743 ali pa jih poiščite na

www.ajda-vrzdenec.si

Vabljeni!

Lucka kuhna: ZA STARO PRAVDO

Že kar nekaj let je minilo, odkar je Waldorfska šola Ljubljana

zadnjič sodelovala pri organizaciji konceta v Križankah.

Letos se ta tradicija ponovno obuja: 23. maja

bo v Križankah dobrodelni koncert, namenjen zbiranju

sredstev za prenovo vrtca na Ulici stare pravde. Učiteljski

bend Lucka kuhna bo zaigral pesmi iz svetovne pop

in rock zakladnice, pri tem pa mu bodo pomagali številni

gostje: glasbeniki iz vrsti dijakov, učiteljev, mdr. učitelji

waldorfske glasbene šole in vrhunski glasbeniki:

– Aljaž Beguš – klarinetist

– Marko Brdnik - harmonikar

– Antonio Cagnazzo – pianist

– Bojan Cvetrežnik – godalkar

– Marina Čado - violinistka

– Eva Jurgec – oboistka

– Uroš Rakovec – kitarist

– Andrej Ožbalt – dirigent, pianist

– Laura Zafred – violinistka, pevka

Pridružil se bodo tudi drugi gostje, mdr. Vita Mavrič,

Klemen Slakonja, članice ŽPZ Kombinat, člani operne

družine Brajnik, kar nekaj gostov pa se bo pojavilo kot

presenečenje.

Živahno dogajanje se bo začelo ob 19.00, ko bodo na

oder stopili waldorfski dijaški bendi, Lucka kuhna z gosti

pa bo začela igrati ob 20.00. Dogajanje bodo popestrili tudi

orkestri glasbene šole, dijaški pevski zbor in evritmisti.

Vstopnice lahko kupite na šoli ali na blagajnah Eventima.

Cena za odrasle je 10 €, otroška 6 €, družinska (2+2) pa

25 €.

Prisrčno vabljeni!

23. maj 2014 ob 19.00,

Križanke, Ljubljana

24 Waldorfske novice pomlad 2014

24

More magazines by this user
Similar magazines