Waldorfske novice - Jesen 2014

O E S a v i n j a
Boštjan Štrajhar
Pastirski dnevi
Drugi teden pouka so četrtošolci odšli na prvo
šolo v naravi. Po krajši vožnji z lokalnim
avtobusom nas je čakala skoraj triurna hoja. Če
ne bi bili otroci opremljeni s težkimi nahrbtniki, v katerih so
imeli prav vso opremo, bi pot premagali hitreje, tako pa se
je pot, čeprav precej položna, na trenutke zdela neskončna.
Navkljub občasnemu pritoževanju so otroci ob pogledu na
ribnik in lično urejen kozolec, ki sta nas pričakala na koncu
poti, imeli še vedno dovolj energije za raziskovanje bližnje
okolice.
Po kosilu smo se ponovno podali na polurno hojo do
kmetije Laznik. Tokrat je bilo dosti lažje, saj so težko
prtljago pustili v taboru. S kmetom smo odšli na pašnik,
kjer se krave prosto pasejo skozi celo leto. Ob
sedenju na prijetnem jesenskem soncu (da, oba dneva
smo imeli čudovito vreme) nas je kmalu obkrožila čreda
krav. Ob kmetovem pripovedovanju, kako pomembno
je, da se krave prosto pasejo, saj da med drugim
lahko prav zaradi tega brez pomoči veterinarja povržejo
tele, za razliko od krav, ki so v hlevu, ter da krave, ki se
dosti gibajo, le redko potrebujejo antibiotike, za razliko
od živine v hlevu, ki se ji antibiotiki dajejo tudi preventivno,
sem pomislil na današnje družbene navade in
se vprašal, ali se današnji otroci dovolj gibajo, ali je to
gibanje na prostem ali v telovednici, ko imajo popoldan
obšolske dejavnosti, ali imajo dovolj proste igre ter ali
zmore njihov imunski sistem premagati lažje bolezni.
Odgovor se ponuja na dlani.
Popoldan nas je g. Jože Črnec iz Zavoda za gozdove
popeljal po prekrasnem taborskem gozdu in nam na
slikovit način predstavil gozdni ekosistem in pomembnost
človekovega sobivanja z naravo. Ste vedeli, da
je vrednost večje bukve med 300 in 400 €? Seveda je
drevo treba prej požagati, če pa ga ne požagamo in ga
pustimo v gozdu, je vrednost dosti večja. Ta namreč
v enem dnevu proizvede toliko kisika, kot ga v dnevu
porabi štiričlanska družina.
Natovorjeni z drvmi, ki nam jih je za taborni ogenj
odstopil moj sosed, smo se ob mraku odpravili nazaj v
bazni tabor. Po slastni obilni večerji gostinstva Lisjak
smo zakurili ogenj, poslušali zgodbo in odšli na zaslužen
počitek. Seveda sva si počitka bolj želela učitelja
kot pa otroci, ki so ob ugasnjeni luči iz minute v minuto
dobivali več energije. Čudno? Niti ne. Ko so trije
zaradi govorjenja morali zapustiti spalnico, je v nekaj
minutah vse potihnilo in vsi smo sladko zaspali. Okrog
polnoči nas je prebudil ropot fanta, ki je padel s pograda,
verjetno je temu botrovala tudi polna luna, na
srečo se ni poškodoval.
Ker smo prvi dan vsega skupaj prehodili 14 kilometrov,
smo si naslednje jutro brez kakršnekoli slabe
vesti privoščili vožnjo s skoraj 60 let starim traktorjem
in malce mlajšim lojtrnikom. Gospod Lesjak nas
je odpeljal do kmetije Weiss, ki je bila od našega tabora
oddaljena vsaj dve uri hoda. Po turističnem ogledu
kmetije in božanju zajčkov nas je čakalo konkretno
delo: striženje ovce. Gospodar je suvereno prijel ovco,
jo položil na improvizirano mizo in jo začel striči. Otroci
so jo skrbno držali, da ni padla z mize. Volno smo nato
prečesali, starejša gospa pa nam je pokazala, kako se
prede na kolovratu. Fascinantno je bilo videti, kako se
je v dobre pol ure ovca spremenila v nit, in če bi imeli
še malce več časa, bi videli, kako se je del ovce s spretnimi
prsti prelevil v nogavice.
Zadnji del dneva smo preživeli v gozdu, kjer smo se
namenili narediti gozdna bivališča. Poleg nekaj škode,
ki smo jo pustili za sabo, je vsem trem skupinam uspelo
narediti impresivno improvizirano zatočišče. Dež
nam je pokvaril načrte za nočni pohod na Lovsko kočo,
kljub temu pa so otroci bili mokri. Vodni jašek, ki se
je vil nekaj metrov pod površjem in v dolžino meril kakšnih
20 metrov, iztekal pa se je v ribnik, je bil preveč
mikaven, da ne bi bil osvojen. Otroci so se s svetilkami
suvereno podali v popolno temo, večinoma v spodnjih
hlačah, nekateri pa se niso bali zmočiti niti zgornjih
oblačil in so v potoku kar zaplavali.
18 Waldorfske novice