Waldorfske novice - Zima 2014

wsljubljana

Letnik X, številka 4
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

zima 2014, zaporedna št. 84

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar

Sodelavci:

David L. Brierley, Godi Keller, Katja Koželj,

Liliana Benić Drobac, Nina Kociper,

Učiteljice in vzgojiteljice OE Gorenjska,

Maruša Žižek, Janja Kokalj, Matej Lozar,

Pia Repič - 2.l, učenci 5.a in 6.a razreda

Fotografije:

Peter Kranjec - 2.l, Peter Nemček,

Iztok Zupan (Klopotec), Alen Jerenič,

arhiv OE Gorenjska, arhiv OE Žalec,

arhiv OE Pomurje, arhiv WŠL

Naslovnica:

Peter Kranjec - Pinakotek der Moderne,

München, ekskurzija 2.l

Lektoriranje:

Tatjana Kamenšek

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Uvodnik 3

Širimo obzorja 4

Književnost kot ogledalo življenja 4

Kriza ljubezni 8

Preveč zaščiten otrok 9

Zgodba 11

Tipični musliman 11

Utrinki 12

9. razred na obisku pri kraljih ulice 12

Prijatelj 13

Moje drevo 13

Ekskurzija 2. letnika v München 14

Facile? 16

Učiteljevo leto 17

Božični semenj v Ljubljani 20

OE Gorenjska 22

Božični semenj na Gorenjskem 22

OE Pomurje 24

V pričakovanju zime 24

Navodilo za izdelavo pletenega palčka 25

OE Žalec 26

Božično tkanje 26

Knjiga 27

Vabilo 28

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

2 Waldorfske novice

ISSN 1854-0430

Revijo sofinancira

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport


U v o d n i k

Iztok Kordiš

Radio v glavnem poslušam le v avtu, kadar se vozim sam, pa še

takrat je to večinoma le zvočna kulisa, ko misli plešejo po svoje.

Kljub temu, kakšna oddaja ali stavek le pritegne mojo pozornost

in ostane v spominu. Tako sem zadnjič malo pred povratkom v

Ljubljano slišal zanimiv naslov ali misel, ki naj bi jo, če sem prav

ujel, ob izidu svoje knjige Nismo rojeni le zase, napisal pravnik

Marko Pavliha – Vse je eno in eno je vse in če se zavedamo, da je

vse eno, nam ni vseeno.

Zavedanje enega, pomena in pomembnosti celote in posameznika

v njej, na waldorfski šoli predstavimo učencem že pri prvem

srečanju s števili, ko jih učimo, da je največje število ena, kar

ponazorimo s palico, ki jo potem delimo na manjše dele in tako

dobimo vsa druga števila. In s tem zavedanjem je, ali naj bi vsaj

bilo, prežeto vse delo in življenje na naši šoli. Verjamemo namreč,

da družba bodočnosti ne bo tekmovalna, ampak sodelovalna,

kjer bo prav tako kot razvoj in uveljavljanje posameznika

pomembno tudi zavedanje skupnosti in odgovornost do le-te,

kjer se odnosi ne bodo oblikovali na podlagi merjenja moči, ampak

zavedanja in skupnega delovanja. Zato je skupno delo, skupno

ustvarjanje tako pomembno. Tu ne mislim le skupnega dela

učencev, ampak tudi skupno delo učencev, staršev in učiteljev.

Seveda je pri tem včasih težko, saj je o sodelovanju, sprejemanju

in spoštovanju, tako kot o večini stvari, dosti laže govoriti kot

pa jih udejanjiti. Ljudje znamo namreč vse prevečkrat biti tako

kruti in nepopustljivi do drugih, hkrati pa tako zelo občutljivi in

ranljivi, ko gre za nas.

Zato so dogodki, ki jih ustvarimo in nas povezujejo ter kalijo,

tako pomembni in teh dogodkov je bilo v lanskem letu res veliko.

Ob koncu leta bi se rad še enkrat zahvalil vsem in vsakemu

posebej za vsak prispevek k ustvarjenju naše skupnosti, za vse

velike in male reči, ki smo jih skupaj naredili. Želim si in verjamem,

da jih bomo še veliko.

Veliko sreče in zadovoljstva v novem letu.

Waldorfske novice 3


Š i r i m o o b z o r j a

Književnost kot

ogledalo življenja


izredni profesor David L. Brierley

Ko je leta 1875 pri 74 letih umrl Henri Labrouste,

je za njim ostala arhitekturna zapuščina v obliki

dveh največjih stavb devetnajstega stoletja v

Parizu, knjižnice Sainte Genevieve in Narodne knjižnice,

dveh čudežev, zgrajenih iz kamna, železa, stekla in knjig.

V Britanskem muzeju v Londonu je bila s kupolo pokrita

čitalnica, ki so jo odprli maja 1857 in je bila namenjena

srečevanju ljudi, kot so bili Marx, Dickens, Solovjev

in Tolstoj, in tudi preprostih ljudi z ulice. V ogromni

čitalnici je novi srednji razred, osvobojen mehanskega

dela, sedel v tišini in prebiral različne vrste literature.

Knjižnice so postale templji znanja in mesta srečevanja

v tišini. Danes se Britanska knjižnica ponaša s 150

milijoni knjig, katerim vsako leto doda še nadaljnje tri

milijone.

Nedavno sem lahko na svojem letu v Munchen opazoval

normalen potek dogajanja na letalu. Ko potniki vstopijo

v letalo, najprej hitijo najti svoje mesto, pospravijo

prtljago v predal, nato pa na sedež spustijo roman, ki

so ga kupili v knjigarni čakalnice (in/ali kindle, tablico).

Zdi se, da je let brez knjige le izjema, ki potrjuje pravilo.

Potovanje je postalo neke vrste odklop od hektičnega življenja,

priložnost za branje in prijetno dremanje. Porast

števila potovanj od prehoda stoletja dalje je proporcionalna

porasti prodaje romanov.

Tehnologija je s seboj prinesla preklop zavesti, stoletje

prej pa je nova industrijska doba potrebovala posamezne

talente. Iz vloge, ki si jo v življenju imel, se je poudarek

prenesel na to, kakšen človek si. Prvič se je zgodilo, da

posameznike ni več določalo njihovo mesto in delovanje

v družbi, temveč to, kaj natančno se jim je zgodilo, kaj so

v svojem življenju naredili. Ta trend je mogoče zaznati v

naših bralnih navadah, ki se kažejo v naraščanju števila

romanov. V nasprotju z legendami, epskimi pesnitvami

in pesnitvami roman namesto tega, kaj nekdo naredi,

poudarja to, kar lik misli in čuti. Ta odklon od neosebne

pripovedi k osebnemu odnosu slavi posameznika in daje

smisel modernemu življenju. Spremljajoči razmah branja

je svoj vrh doživel z izdajo dveh izjemnih del dvajsetega

stoletja, romanov Iskanje izgubljenega časa Marcela

Prousta in Ulikses Jamesa Joyca.

Da bi razumeli vlogo književnosti v današnjem času,

si moramo postaviti vprašanje, kaj je bilo pri teh dveh

avtorjih novega. Pri Joyceu je bilo to njegovo vztrajno

podrobno prikazovanje vsakega vidika posameznikovega

življenja. Proust je bil znan po svojem psihološkem

dojemanju, ko je pisal o tem, kaj pripovedovalec misli

in čuti. Oba avtorja se trudita spoznati, kako se ljudje

podajo v svet, bodisi po lastni izbiri ali po naključju. Kot

to v svoji zadnji knjigi razloži ameriška avtorica Rebecca

Solnit: 'Kakšna je tvoja zgodba? Vse je v pripovedi. Zgodbe

so kompasi in arhitektura; z njimi upravljamo, iz njih

si gradimo svoja zatočišča in zapore, in če nimaš zgodbe,

je tako kot bi bil izgubljen v prostranstvu sveta, ki se kot

arktična tundra in led razteza v vse smeri. To pomeni,

da so zgodbe geografija in je sočutje predvsem domišljijsko

dejanje, umetnost pripovedovalca in nato način potovanja

od tod do tam.' 1 Notranje potovanje, medtem ko

potuješ zunaj ...

Po desetletjih upadanja zanimanja za branje v zahodnem

svetu se zdi, da je zdaj prišlo med odraslimi do

novega razmaha. 1 Žal pa ne moremo enako trditi za otroke.

V mnogih državah se lokalne knjižnice zapirajo. 2 Nedavna

raziskava v Veliki Britaniji je pokazala, da skoraj

štiri milijone odraslih nikoli ni prebralo knjige za lastno

razvedrilo. Največkrat naveden razlog je pomanjkanje

časa. 3 In kje človek dobi čas za branje? Vedno obstaja

nevarnost, da mu je čas za branje nekako ukraden. Človek

bi se vprašal: Ukraden od česa? Tiranije življenja?

Naše kulturno in človeško prizadevanje temelji na uresničevanju

idealov.

4 Waldorfske novice


Avtor Umberto Eco pripada tisti majhni skupini avtorjev,

ki to razumejo. Je lastnik velike osebne knjižnice, v

kateri je okoli trideset tisoč knjig, tako neleposlovnih kot

leposlovnih. Svoje obiskovalce deli na dve skupini: tiste,

ki se odzovejo: 'Gospod profesor doktor Eco, kako velika

knjižnica! Koliko knjig ste prebrali?' Druga kategorija,

daleč najmanjša, verjame, da njegova knjižnica ne služi

temu, da bi hranil svoj ego, ampak kot sredstvo za raziskovanje.

Bralec z leti nakopiči bolj osebno znanje in več

knjig (Eco je zdaj star 81 let). Več ko človek bere in ve, več

je knjig, ki jih ni prebral. Znanje (ne informacija) je osebna

lastnina, ki jo je treba varovati in braniti. Ralph Waldo

Emerson je v svojih 'Esejih' (1803-1882) povedal takole:

'Dober bralec je tisti, ki naredi knjigo dobro; v vsaki

knjigi najde odlomke, ki se mu zdijo drugim skrite zaupnosti

ali stališča, nedvomno namenjene njemu; dobiček

od knjig je odvisen od tenkočutnosti bralca, globoka misel

ali strast počiva kot v rudniku, dokler je ne odkrije

enakovreden duh in srce.'

Vloga književnosti

Prevladuje mnenje, da je književnost, tako kot večina

umetnosti, prijetna igra domišljije in beg od realnosti.

Mnogi menijo, da ima leposlovje malo ali nobene praktične

vrednosti. Obstajajo globlji razlogi. Lahko jo vidimo

kot tisto, ki ohranja ideale človeštva. Stari Grki so verjeli,

da naj bi ideale lepote ohranjali v minljivem kamnu,

medtem ko je bilo ideale resnice potrebno vzdrževati v

neminljivi prozi in poeziji. Ko je Goethe o književnosti

govoril kot o 'prosvetljenstvu celega sveta', je opozarjal

na njeno trajnost, dokumentiranje navad, misli, sanj in

dejanj. Knjige nam omogočijo, da se povežemo s stanjem

zavesti naših prednikov ter primerjavo z današnjim časom.

Vsa znanost in umetnost temelji na idealih. Književnost

vsebuje tiste človeške lastnosti, ki jih je vredno

negovati: ljubezen, vera, dolžnost, prijateljstvo, svoboda

in spoštovanje. Naša družba, naša svoboda, naš napredek

temeljijo na negovanju pisane besede. V to danes

ne moremo biti več prepričani. Zato bi morali na književnost

gledati kot na izraz življenja z besedami resnice

in lepote. Naša književna zapuščina je zabeležka duha

človeštva onstran misli, čustev in teženj.

Branje zajema dve vrednoti. Ena je preprosta obveza in

vrednotenje, druga osebna analiza. Pri slednji lahko bralec

odkrije nov svet, ki je drugačen od njegovega/njenega

in vstopi vanj. To dejanje pomeni ljubezen do knjige in

branje postane osebno razodetje in s tem bolj nagovarja

naša čustva in domišljijo kot pa razum, kakor je to pri

učbeniku. Na književnost bi morali gledati kot na umetnost,

katere namen ni poučevati, temveč razveseljevati,

da bi se tako lahko bralec vključil v proces samorazvoja.

Splošno mnenje, da leposlovje omogoča beg od težav

vsakdanjega življenja, odvračanje od zahtev, ki jih ima

do nas družba, je torej površno.

Literarna raziskava

Ali nas branje literature plemeniti? Raziskava je pokazala,

da ljudje, ki veliko berejo, mnogo manj časa preživijo

pred televizorjem in so na splošno bolj sočutni. Moderna

literatura je v glavnem simulacija družbenega dogajanja.

Vprašanje literature in pismenosti v povezavi s stopnjami

sočutja, samospoštovanja, socialne inteligence in zniževanjem

nivoja nasilja med mladimi, ki si ga je težko razložiti,

je povečalo zanimanje za njeno vlogo v šolah in kasneje

v življenju. To lahko gledamo v luči zaskrbljujočega

upadanja nivoja izobraženosti v Evropi. Italijanski sociolog

Umberto Galimberti je poudaril predvsem potrebo po

tem, da mladostniki berejo klasično literaturo (nekaj, kar

zelo hitro izginja iz šolskega učnega načrta). V teh klasičnih

delih se učenci srečujejo z vrsto značajev, ki jim pomagajo

urediti lastna čustva. 4 Različne oblike pozitivnih

in negativnih čustev v epskih pripovedih, kot je Vojna in

mir Leva Tolstoja, omogočajo stalno spreminjanje čustev

znotraj okvira medčloveških odnosov.

S knjigo 'Comme un roman' (Kot roman) je Daniel Pennac

dal čudovit prispevek k razumevanju pismenosti. Delo je

strasten zagovor branja kot temelja čustvene stabilnosti.

Perroc je bil učitelj, ki ni glasno razglašal svojega znanja,

ampak je ljudem podaril tisto, kar je vedel. Bil je bolj

mojster trubadur kot učitelj, eden tistih žonglerjev z besedami.

( ... ) Kot pri vseh trubadurjih je bil njegov glas

namenjen javnosti, ki ni znala brati. Odpiral je oči. Prižigal

je svetilke. Zaradi njega so se ljudje podali na pot

iskanja knjig, na romanje brez konca ali zagotovila, pot

človeka k sočloveku. 'Najpomembneje je bilo, da nam je

vse bral naglas. Od besede pojdi, je zaupal naši želji po

razumevanju ... ko nekdo bere na glas, nas dvigne na nivo

knjige. Da nam branje kot darilo. ( ... ) Učil nas je eno uro

na teden. Ta ura je bila kot torba v sedlu: karkoli je lahko

prišlo iz nje. Ko nas je ob koncu leta zapustil, sem znesel

skupaj Shakespeara, Prousta, Kafko, Vialettea, Strindberga,

Kierkegaarda, Moliera, Becketta, Marivauxa, Valeryja,

Huysmana, Rilkeja, Bataillta, Gracqa, Cervantesa,

Lachosa, Ciorana, Chekhova, Henryja Thomasa.

Govoril nam je o vsem, vse nam je bral.

Nikoli nas ni izgubil iz vida. Celo takrat, ko je bil popolnoma

zatopljen v tisto, kar je bral, je čez vrh lista

gledal v nas. Njegov glas je bil jasen in odmeven. Nobene

besede ni poudaril na račun druge / ... / Bil je odmev

vseh knjig, fizično utelešenje vseh besed, človek knjiga.

Skozi njegov glas smo nenadoma odkrili, da je bilo vse to

napisano za nas.' 6

Zadnja leta se literarne raziskave osredotočajo na čustven

prenos. Sprašujejo se tudi, na kakšen način zmore

umetnost, v tem primeru klasično pripovedništvo, graditi

veščino sočutja. To se dogaja, ko zgodba bralca čustveno

ponese. Raziskava je šele na začetku. Pa vendar je postalo

jasno, da ni vsako leposlovje sposobno sprožiti čustvenega

prenosa. Naša klasična evropska literatura od Cervantesa

do Hugoja, od Conrada do Orwella ima to lastnost.

Jerome Bruner v svoji prelomni analizi razlikuje dve

obliki mišljenja – logično-znanstveno in pripovedno. 7

Medtem ko prvo teži k iskanju splošnih resnic preko logike

in dokazovanja, kot v učbenikih, znanstvenih revijah,

pa pripovedni način uvede tisto, kar on imenuje

Waldorfske novice 5


verjetnost (življenjskost). To omogoči bralcu, da ga potegne

v zgodbo in da sodeluje pri osredotočanju na verjetnost.

Znanstvena literatura zaradi odsotnosti značajev,

dogodkov in prizorov ni zmožna na isti način izzvati odziva.

Bralca zgodba ponese, lahko se poistoveti z značaji.

Dvosmerna čustvena vpletenost privede do igre simpatije

in antipatije, ki lahko odzvanja v osebnih življenjskih izkušnjah.

Na tak način je pripovedništvo blizu življenju.

Bralec se lahko poveže tako, da napoveduje izid v določenih

situacijah, lahko predvidi odzive vpletenih značajev

in razmisli, kako se bodo dogodki posledično razvili.

Istočasno sledi dvema linijama misli, svoji in tisti drugih.

Prevzemanje perspektive drugega zahteva tako notranjo

kot tudi tisto medosebno obliko inteligence.

Kadar majhni otroci poslušajo zgodbo, vadijo veščino,

ki se pozneje pri odraslih razvija naprej ob branju. Čeprav

lahko morda podrobnosti zgodbe pozabimo kmalu

potem, ko smo knjigo prebrali, pa ostanejo v možganih

določene živčne strukture in mentalni vzorci, ki so posledica

čustvene vpletenosti v zgodbo. Raziskovanje na tem

področju je težavno zato, ker v vseh ustvarjalnih procesih

, ki vključujejo aktivacijo domišljije, vedno obstaja

inkubacijska doba. Keith Oatley in Raymond Mar sta pionirja

na tem področju nevrološke znanosti. 8

Poglobljeno branje

Beremo lahko na različne načine. Velika književnost

zahteva 'poglobljeno branje' v primerjavi z bolj površinskim

branjem, ki postaja v našem času vse pogostejše.

'Poglobljeno branje' je posebna kognitivna zmožnost. Je

počasno, poglabljajoče, bogato s čutnimi podrobnostmi

in čustvi. To je posebna izkušnja in ne le razbiranje

besed. Ko izluščimo gole podatke, kar je na naših šolah

in univerzah vedno pogostejši pojav, uporabimo obliko

procesiranja besed, ki je učinkovit, toda ne spustimo

se v glas drugega, v dušo drugega. Frank Kermode,

slavni britanski literarni kritik, ki je umrl leta 2010, je

govoril o dveh vrstah branja: 'mesenem branju', ki je

značilno za hitro tehniko, kjer predelujemo le koristne

informacije, tehniko, ki jo uporabljamo večino časa,

in drugo, 'duhovno branje', kjer je pozornost osredotočena

na misli, ki se porajajo, in na analizo. Ta delitev

nikakor ni nova. Aristotel je v svojem delu 'Poetics'

potegnil enako linijo. Nedvomno je v naših vzgojnih

ustanovah potrebno negovati 'poglobljeno branje'. Tiči

onstran materialistične, biološke zmožnosti branja, ki

jo uporabljajo pri književnih preizkusih, vendar vključuje

človekovo iskanje pomena, razumevanja, razlage.

Nazadnje je trajna vrednost branja knjige vidna le v

bralčevi zmožnosti, da se poveže z besedami, jih prežveči

in prebavi. Klasična umetnost 'lectio divina' (ali

'duhovnega branja') vstopi v naše duše kot živilo, kot

hrana, ki se širi preko prebavnega sistema v našo kri,

da sčasoma postane ljubezen in modrost. Za razvoj te

zmožnosti je potreben čas in napor, potrebna je spodbuda.

To, kako beremo, določa, kdo smo.

V samotnosti, toda ne osamljen

V tej pesnitvi opisuje moderni ameriški pesnik Wallace

Stevens bralca neke poletne noči, s knjigo v roki, v

hiši, kjer je vse mirno. To isto tišino, samotnost in zamišljenost

so nekoč povezovali s čisto duhovno predanostjo.

Stvari postanejo vidne, koncepti jasnejši in čustva

močnejša.

Samotnost je sposobnost biti sam in ne psihološko stanje,

ki ga imenujemo osamljenost. Kot lastnost je tesno

povezana s samorazodetjem in s tem, da se človek zave

svojih najglobljih potreb, čustev, nagonov, ter z ustvarjalnostjo.

Čisto drugačna je od vsiljene osamljenosti,

omejitve in čutne prikrajšanosti. Ne vključuje ločenosti

ali izolacije, prav nasprotno. Torej, ko ležimo na kavču

skupaj z romanom Gabriela Garcie Markeza 'Sto let samote',

je to lahko poživljajoča izkušnja. Zapomniti si je

treba, da obstajajo mnogi svetovi, ki jih ne sprejmemo

kot darov narave, ampak nastanejo v našem duhu. Svet

knjig je eden največjih. To je mogoče razbrati z obraza

majhnega otroka, ki posluša tok besed, ki mu govorijo

o daljnih deželah. Vse se začne v naročju staršev. Kakor

6 Waldorfske novice


hitro lahko otročiček sedi v naročju drage osebe, poveže

branje z udobjem, toplino, varnostjo in občutkom, da je

ljubljen. Pravljice so zastrto pribežališče za razvoj čustev.

V kasnejših letih se to ponovi v samoti in udobju naslonjača

ob ognjišču.

Obenem pa je socializacija branja skoraj povsem izginila.

V preteklosti so se zbrali družine in prijatelji ter

drug drugemu brali. Knjige so bile redke in drage in

niso znali vsi brati. Poslušanje nekoga, ki bere na glas,

zahteva drugačne vrste pozornost, kot kadar bereš sam.

Človek bere na glas z diafragmo, jezikom in ustnicami,

kar je drugače kot če bereš samo z očmi. Jezik postane

del tvojega telesa. Nihče ni tega razumel bolje kot Charles

Dickens, čigar zgodbe so bile sprva tedensko objavljane,

v izdaji, imenovani 'Družinsko besedilo', ki so si

jih ljudje lahko privoščil. Danes ni navada, da bi učitelji

in učenci brali v razredu na glas. Po drugi strani pa je

Hiša literature v severni Evropi prinesla prenovo te vrste

socializiranega branja za vse starostne skupine. Človek,

ki je rastel ob ritmičnem glasu in razburljivih zgodbah,

je bralno sposoben in želi pozneje v življenju brati tudi

sam. Podpirati bi bilo potrebno razvoj od ustnega branja

k tihemu branju. Prvo zajema umetnost izgovorjave,

drugo pa umetnost vizualizacije.

Pisatelj in bralec

Vez med bralcem in pisateljem je obojestransko dobrodejna

in jo je v drugih umetniških zvrsteh nemogoče doseči.

Je sredstvo vsesplošne intelektualne in umetniške

plodnosti. V razumu bralca so besede pisatelja katalizator,

ki navdihne nove asociacije, spoznanja in zaznave.

Pozorni bralec spodbudi pisatelja, da se potrudi, mu da

pogum, da se poda na neznano območje. Kot je rekel Ralf

Waldo Emerson: 'Vedeli so, da bo končno prišel razumen

bralec in se jim zahvalil.' Naše literarne zapuščine

si ne bi mogli zamisliti brez intimnosti med pisateljem

in bralcem. Poglabljanje se razteza onstran lista, razširi

se na samo življenje ter tako bogati odzive na zunanje

spodbude kot odziv na spekter človeških izkušenj. Danes

je prisotna skrb, da bo napredek tehnologije zadušil

poosebljanje branja.

Daljnega leta 1612 je španski dramatik Lope de Vega v

svoji igri 'Vsi državljani so vojaki' napisal:

Toliko knjig. Toliko zmede!

Vse okoli nas je ocean tiska

in večino prekriva govoričenje.

Tiskanje knjig je pomenilo gibalo spremembe, ki pa je

grozilo, da bo vse preplavilo. 1 Danes se soočamo s situacijo,

kjer je beseda zaradi tehnologije doživela popoln

preobrat. Računalniki in pametni telefoni so naši stalni

spremljevalci, medmrežje je postalo naš način shranjevanja

in obdelovanja besedila. To so načini tehnologiziranja

tekstov, toda beseda sama nikoli ne more biti

tehnologizirana. Ekranski svet je zelo drugačen od sveta

papirja in nevrologi se bojijo, da v možganih ustvarjamo

nove poti, ki so škodljive, kajti kognitivno breme (zaradi

količine podatkov, ki jih moramo danes predelati) ošibi

sposobnost razumevanja in pomnjenja tistega, kar smo

prebrali 12 . Pomnjenje je dosti več kot sredstvo shranjevanja.

Je prva stopnja v procesu spajanja, ki vodi v globlje

in bolj osebno razumevanje tistega, kar beremo. To nikakor

ni mehanski, nepozoren proces, saj vključuje sodbo

in ustvarjalnost.

Britanski avtor zgodb za otroke, pesnik, teolog in profesor

na univerzi v Oxfordu, C. S. Lewis (1898-1963), je

opisal vlogo književnosti takole:

'Književnost dodaja k resničnosti, je ne zgolj opisuje.

Bogati potrebne sposobnosti, ki jih vsakdanje življenje

zahteva in daje, in, z ozirom na to, namaka puščavo, kar

je že postal naš vsakdan.'

Književnost ni le upodobitev resničnosti, ampak njenemu

pomenu še dodaja pomen. Prinaša opise miselnih

vzorcev in družbenih norm ... Je hrana za misel in krepčilo

za ustvarjalnost.

Ustvarjalnost je odvisna od zavestnih in nezavestnih razumskih

opravil. Ko v šolo ali v naše vsakdanje življenje

vnesemo umetnost, je naša želja po umiku od sveta manjša.

Vzgoja čustev ni zgolj želena opcija. Je nujno potrebna

za uravnotežena dejanja in učinkovito uporabo razuma.

Kot je nekoč rekel Nietzsche: 'Umetnost je pomembno sredstvo,

ki nam pomaga življenje narediti znosno.' Stopnjuje sodelovanje

v življenju in daje človeku vedeti, kaj želi biti, po

čem sme hrepeneti in mu dovoli postati to, kar je ...

Opombe

1 National Endowment for the Arts report 2008.

see http.//www.nea.gov/research/ReadingonRise.pdf.

2 As in the where there have been many closure, 2010-11 146 closed

and whereborrowing fiction is down 5.4%, non-fiction 7.3% in the

same period. The Guardian 10th Dec.2012.

Jacobs, Alan: The Pleasures of Reading in an Age of Distraction.

Oxford University Press, Oxford 2011.

3 Recent research in Denmark, Norway and Sweden shows that the

decrease in library loans is increasingly related to gender. For each

of 116 fiction titles borrowed by 20-30 year old women a man in the

same age group loaned 1. The same trends can also be seen amongst

boys and girls. In 2011 2/3 of all fiction titles were written by women.

International PISA 2000-9 shows that reading amongst boys is in

steep decline whereas the figures for girls are stable.

4 Galimberti, Umberto: L'ospit inquietante. Il nichilismo el giovani.

Feitrinelli Editore, Milan 2007

6 Pennac, Daniel: The Rights of the Reader, (transl. Sarah Adams, orig.

Comme un roman). Walker Books, London 2010.

7 Bruner, J.: Actual Minds, Possible Worlds. Havard Univ. Press, Cambridge

(1998)

8 Mar, R.A., Oatley, K., Hirsh, J., Dela Paz, J. & Peterson J.B.: Bookworms

versus nerds: exposure to fiction versus non-fiction, divergent

associations with social ability and the simulation of fictional social

worlds. J Res Pers 40: 694-712. doi: 10.1016/jrp.2005.08.002. (2006)

Mar, R.A., Oatley, K. & Peterson J.B.: Exploring the link between

reading fiction and empathy. Ruling out individual differences and

examining outcomes. Communications 34: 407-428 doli:10.1515/

COMM. 2009.025. (2009)

Appel, M.: Fictional narratives cultivate just-world beliefs. J.Commun

58: 62-83, doi: 10.1111/j.1460-2466.2007.00374.x. (2008)

9 The House Was Quiet and the World Was Calm.

The house was quiet and the world was calm,

The reader became the book, and summer night

Was like the conscious being of the book,

Waldorfske novice 7


Š i r i m o o b z o r j a

Except that the reader leaned over the page,

Wanted to lean, wanted much most to be

The scholar to whom the book is true, to whom

The summer night is like a perfection of thought,

The house was quiet because it had to be,

The quiet was part of the meaning, part of the mind

The access of perfection to the page.

And the world was calm. The truth in a calm world,

In which there is no other meaning, itself

Is calm, itself is summer and night, itself

Is the reader leaning late and reading there.

: Wallace Stevens

In the introduction to his 'Household Words' published in the 1850's

Dickens writes: “We aspire to live in the household affections and to

be numbered among household thoughts of our readers. We hope to

be a comrade and friend of many thousands of people, of both sexes

and of all ages and conditions, on whose faces we may never look. We

seek to bring to innumerous homes from the stirring world around us

the knowledge of many social wonders.”

11 Pennac; Daniel: Comme un roman (English edition The Rights of the

Reader transl. Sarah Adams. Walker Books, London 2010

12 Eisenstein, Elizabeth: Agent of Change - print and culture studies.

Cambridge University Press, Cambridge 1980

Viri

Bruner, J.: Actual Minds, Possible Worlds. Havard Univ. Press,

Cambridge 1998.

Canetti, Elias: The Tongue Set Free, (transl. Joachim

Neugroschel orig. Die gerettete Zubge. Geschichte einer

Jugend).Granta Publications, London 1979.

Eisenstein, Elizabeth: Agent of Change - print and culture

studies. Cambridge University Press, Cambridge 1980

Galimberti, Umberto: L'ospit inquietante. Il nichilismo el giovani.

Feitrinelli Editore, Milan 2007

Jacobs, Alan: The Pleasures of Reading in an Age of Distraction.

Oxford University Press, Oxford 2011.

Pennac, Daniel: The Rights of the Reader, (transl. Sarah Adams,

orig. Comme un roman). Walker Books, London 2010.

Wolf, Maryanne: Proust and the Squid: the story and science of

the reading brain. Icon Books, Cambridge 2008.

Poesis davidbrierley.net

Solnit, Rebecca: The Faraway Nearby. Viking, London 2013.

Literature as a Mirror

of Life

prevod: Marina Nuvak

Boštjan Štrajhar

Kriza ljubezni

Najpogosteje javno uporabljena besedna zveza

je v zadnjih letih finančna kriza. Politiki,

direktorji in predsedniki uprav pa iščejo rešitve;

eni pravijo, da bi morali varčevati, za druge je rešitev

večja potrošnja, tretji iščejo razloge za situacijo v bankah,

humanisti pa v človekovi psihi. Spoznanje vseh pa potrjuje

finančno oziroma denarno krizo.

Če na trenutne razmere pogledamo z nekega drugega

vidika, kjer denar na simbolni ravni pomeni ljubezen,

lahko pravzaprav govorimo o krizi ljubezni. Nihče, ki

se ukvarja z (od)rešitvijo, za zdaj ni ponudil dolgoročne

rešitve, saj so glavni akterji kot riba v oceanu, ki

sprašuje, kje bi našla morje. Gospodarska rast in varčevanje

pač niso del take rešitve, so le poskus zdravljenja

simptomov. Pri zdravljenju pa je treba dozo zdravil

stalno povečevati, če želimo, da so učinkovita.

Rešitev je v ozdravitvi, do katere lahko pripeljejo le

ljudje z drugačnim mišljenjem in čutenjem, iz katerega

se bo razvilo drugačno delovanje. 'Nobenega problema

ne moremo rešiti na isti ravni zavesti, kjer je problem

nastal,' je dejal Albert Einstein. Dokler bo prevladovalo

'mišljenje, ki prešteva, in ne mišljenje, ki misli' (U.

Galimberti), do takrat bomo ljubezen iskali v denarju.

Prihajajoče generacije moramo zato vzgojiti tako, da

bodo dali prednost sintezi pred analizo, povezovanju

pred tekmovanjem, združevanju pred ločevanjem in

ohranitvi pred širitvijo. To pa lahko dosežemo le s celovitim

poučevanjem najmlajših, kjer ne zanemarjamo

emocionalne, socialne, interpersonalne, duhovne in

samoreflektivne inteligence. Življenja namreč ne moremo

domisliti, lahko ga kvečjemu začutimo, iz zdravega

čutenja pa se rodi etika, ki nima nobene veze s tem,

kar jaz vem, temveč s tem, kar jaz sem.

■ foto: Andres Rodriguez

Reading has not traditionally been

perceived as a creative activity.

This suggests that creative

experience is easier to trace in other forms

of artistic encounters than in reading. One of

the key reasons for this is that writing rather

than reading is readily seen as a creative

enterprise.

Thus fiction reading can be seen to play

a vital role in what might be called existential

self-formation which is a vital element

in any form of innovation. This is connected

the process of creating a unique, internal reality.

In this way reading provides the impetus

to boost creative, divergent thinking.

8 Waldorfske novice


Š i r i m o o b z o r j a

Preveč zaščiten otrok


Hannah Rosin

Prevelik poudarek na varnosti je otroku odvzel

samostojnost, možnost, da tvega in odkriva, ni

pa mu dal večje varnosti.

Trije fantki tekajo sem in tja vzdolž lesene ograje in vpijejo

kot pustni kričači. 'Dežela! Odpre se čez pol ure!' Vzdolž

poti in preko travnate jase jih lahko skozi okno sobe svoje

varuške sliši petletni Dylan. Poskuša si predstavljati, kaj

je pol ure in ali lahko počaka toliko časa. Ko se težka vrata

končno odprejo, steče Dylan in okoli ducat drugih fantov

naravnost na svoja najljubša mesta, čeravno je težko videti,

kako jim uspe v vsem tem kaosu tako vešče navigirati.

'Je to odlagališče za staro železo?' me vpraša moj petletni

sin Gideon, ki je prišel z mano na obisk. 'Ne ravno,' mu

povem, čeprav spominja nanj. Zemlja je igrišče, ki zajema

približno 100 m2 površine na oddaljenem koncu, stran od

mirnega stanovanjskega okolja v severnem Walesu. Staro

je komaj dve leti, vendar ne kaže nobenih znakov, da je

tako, in bi prav lahko bilo tukaj že desetletja. Na enem

mestu so tla ponekod blatna, bregovi se strmo spuščajo

k potoku, kjer je k bregu privezan velik obledel plastični

čoln, ki bi ga večina ljudi že zavrgla. V središču igrišča

prevladuje velik kup avtomobilskih gum, ki se počasi

manjša, ko jih rdečelasa deklica in njen prijatelj kotalita

po hribu navzdol v pristanišče. 'Zakaj pa kotalita gume v

vodo?' vpraša moj sin. 'Zato ker,' odgovori deklica.

Še vedno je jutro, toda nekdo je tam v kotu že zakuril

ogenj v pločevinastem bobnu, morda zato, ker je pozna

jesen in je vlažen mraz, ali pa verjetneje zato, ker otroci

radi prižigajo ognje. Trije fantiči počivajo na edinih nepolomljenih

stolih, ki so postavljeni naokoli; so najstarejši

tukaj, zato se nihče ne pritožuje. Eden prižge radio – igra

Shaggy (Ljuba je prišla in našla me je, ujela, ko sem se

plazil za sosedo), medtem ko drugi tipajo po svojih žepih,

da se prepričajo, ali so tam še lizike in pločevinke s pijačo.

Nedaleč nekaj dečkov na kopici starih vzmetnic, ki so

odličen trampolin, dela prevale. Na drugem koncu igrišča

približno ducat mlajših otrok teka skozi veliko konstrukcijo,

sestavljeno iz lesenih palet, položenih druga na drugo.

Občasno kakšna skupina zruši nekaj palet, samo za zabavo

ali da lahko zgradijo novo vrsto drsalnice ali kakšno

drugačno neznano konstrukcijo. Če pridete jutri, bo verjetno

to področje izgledalo povsem drugače.

Razen nekaj sten, ki jih osvetljujejo grafiti, tukaj ni živih

barv ali česarkoli drugega, kar je značilno za običajna igrišča:

nobenih kovinskih drsalnic, na katerih je rdeče okroglo

krmilo; ni rumene gugalnice, ki je obtežena na sredini,

da prepreči, da bi kdo padel z nje; ni gumijaste gugalnice

za majhne otroke. Je pa zajla, po kateri se lahko prepelješ

preko potoka, in če zdržiš tako dolgo, pristaneš na drugi

strani (drugače se popelješ v potok). Za prave otroške igrače

(majhnega nagačenega slona, zamazanega medvedka Winnija)

se na zmenijo, eden je z obrazom obrnjen v blato, drugi

sedi za plastičnim stolom. Ta dan se zdi, da so otroci razburjeni

zaradi novosti, ki jim jo je daroval eden od starejših

sosedov, in ki jo ob različnih priložnostih različno uporabijo,

kot motorno kolo, kot ječo ali kot gimnastični drog.

Področje je 'doživljajsko igrišče', čeprav ta termin morda

nekoliko preveč spominja na tematske parke, da bi vzbudil

pozornost. V Veliki Britaniji so se takšna igrišča pojavila

in bila popularna v štiridesetih letih prejšnjega stoletja.

Zasnovala jih je krajinska arhitektka in zagovornica otrok

Lady Marjory Allen iz Hurtwooda. Razočarana je bila nad

igrišči, ki jih je imenovala 'asfaltni kvadrati z nekaj kosi

mehanske opreme'. Hotela je zasnovati igrišča s svobodnimi

kotički, kjer bi otroci lahko hodili naokoli in jih spreminjali,

da bi tako ustvarili svoje nadomestne konstrukcije.

Toda še pomembneje je, da je hotela spodbuditi 'prosto

in svobodno vzdušje' s kar se da malo nadzora odraslih.

Otroci naj bi se soočali z na videz 'resnično nevarnimi tveganji'

in jih nato sami premagovali. To, pravi, je tisto, kar

gradi samozavest in pogum.

Igrišča so bila neobičajna, toda bila so v skladu s kulturnimi

pričakovanji Londona v razmerah po drugi svetovni

vojni. Otroci, ki bi lahko zrasli v vojake, niso bili zaščiteni

pred nevarnostjo. Pričakovalo se je, da se bodo z njo odločno

in pogumno spopadli. Danes so ta igrišča tako zelo

stran od pričakovanj bogatih staršev in staršev srednjega

razreda, da je bil, ko sem doma staršem sošolcev svojih

otrok prikazala video z otroki, ki se v temi sklanjajo nad

ognjem, najpogostejši komentar, ki sem ga slišala: 'To je

noro.' (Starši iz delavskega razreda imajo vsaj nekaj podobnih

predstav, vendar so na splošno manj nagnjeni k

nadzoru – zaradi nujnosti ali morda večjega spoštovanja

žilavosti). To bi morda lahko razložilo, zakaj je na svetu

ostalo tako malo pustolovskih igrišč in zakaj se novo nastala,

kot je to, zdijo kot neke vrste izzivanje.

Waldorfske novice 9


Če bi desetletnik v Ameriki na igrišču prižgal ogenj, bi

lahko nekdo poklical policijo in otroka bi odpeljali k psihiatru.

V Deželi so spontano prižgani ognji pogosti. V parku

so zaposleni profesionalno izurjeni delavci, ki skrbno nadzirajo

otroke, vendar vmes ne posegajo toliko. Direktorica

Dežele, Claire Griffiths, svoje delo opisuje kot 'pohajkovanje

po medmrežju'. Čeprav delavci skoraj nikoli ne posegajo

v igro otrok, so, preden se je igrišče sploh odprlo, za

skoraj vsako dejavnost odprli povezave z 'oceno prednosti

tveganja'. (V dveh letih od odprtja se ni nihče poškodoval

bolj od običajnih odrgnin na kolenih.) Tukaj je seznam

prednosti za ogenj: lahko je družabna izkušnja, ko s prijatelji

sediš okoli ognja, sklepaš prijateljstva, poješ pesmi

in plešeš v krogu, strmiš v ogenj, lahko je izkušnja sodelovanja,

ko ima vsak svojo zaposlitev. Lahko je to nekaj, s

čemer delaš poizkus, tvegaš, preverjaš njegove lastnosti,

njegovo toploto, moč, ponovno doživljaš našo evolucijsko

preteklost. Tveganja? Opekline od ognja in da otroci po

nesreči drug drugega opečejo z gorečo lepenko ali lesom.

V tem primeru prednosti prevladajo, saj je vedno zraven

nekdo, da vidi bližajočo se nesrečo, sicer pa jih pusti, da si

sami pridobijo izkušnje z ognjem.

Nekoč so bili otroci posebno ponosni na to, da so sami

vedeli, kako najti mesta za igro, da so našli bližnjice, ki jih

odrasli običajno ne bi uporabili.

'Tole lepenko bom dal na ogenj,' reče eden od fantov.

'Veš, da bo povzročila veliko dima,' reče Griffiths.

'Kjer je ogenj, je dim,' mu odgovori fantin, lepenka je že

na ognju. V trenutku je v zraku polno dima, ki žge v oči.

Drugi fantje, ki sedijo okoli ognja, kašljajo, sklonijo glave

in ga jezno preženejo. Na mojem igrišču bi temu rekli 'naravne

posledice', čeprav imamo redko živce, da bi dovolili,

da se odigra takšen ali kakšen bolj nedolžen scenarij. Nasprotno

pa je v Deželi običaj, da starši ne posegajo vmes.

Pravzaprav naj starši sploh ne bi prišli. Veliko otrok, ki

so tisti dan, ko sem obiskala igrišče, šli čezenj, je prišlo

in odšlo samih. V sedmih urah sem, razen Griffithove in

delavcev, videla le dva odrasla, Dylanovo varuško, ki ga je

pospremila, ker je star komaj pet let, in Steve Hughes, ki

ima lokalno trgovino za ribiče in si je prišel sposodit nekaj

orodja.

Griffithova je lokalnim družinam začela ponujati igrišče

leta 2006. Govorila jim je o zdravstvenih in razvojnih prednostih

svobodne igre na prostem in jim razložila, da bo

igrišče izgledalo neurejeno, vendar bo zagrajeno. Toda najbolj

se je sklicevala na nostalgijo. Povedala je nekaj stvari,

ki jih bodo otroci lahko delali, in potem prosila starše, da

se spomnijo lastnega otroštva. 'Ah, ali vi niste tega nikoli

počeli?' je spraševala. Tako jih je pridobila na svojo stran.

Hughes se je preselil na to področje potem, ko je bila Dežela

že odprta, toda ko se je oglasil, sem ga vprašala, kako bi

takrat odgovoril na to vprašanje. 'Ko sem bil otrok, nismo

imeli vseh teh pravil glede zdravja in varnosti,' je rekel. 'Po

navadi sem šel plavat v reko Dee, ki je ena najbolj nevarnih

tu naokoli. Če bi moji starši to vedeli, bi mi do smrti

prepovedali izhode. Toda takrat smo si privoščili cel kup

vseh vrst lumparij.'

Kot večina staršev mojih let se tudi jaz spominjam svojega

otroštva, ki je bilo tako drugačno od tega, ki ga imajo

moji otroci, da se mi včasih zdi, kot da si izmišljam ali vsaj

pretiravam. Zrasla sem v okolišu skoraj identičnih šestnadstropnih

blokov v Queensu v New Yorku. V osnovnošolskih

letih sva s prijateljico mnogo popoldnevov preživeli

ob igri roparjev in policajev v dveh med seboj povezanih

garažah, potem ko sva odkrili, da so odklenjena vmesna

vrata, skozi katera sva lahko kukali. Ko sem bila stara

približno devet let, sva s Kim zadaj za vhodom 'zaklenili'

skupinico mlajših otrok v namišljeno ječo. Potem sva postali

lačni in sprehodili sva se do picerije nekaj stolpnic

naprej ter pozabili nanje. Ko sva čez eno uro prišli nazaj,

so še vedno stali na istem mestu. Niso skočili čez ograjo,

čeprav bi to zlahka storili. Njihovi starši jih niso prišli iskat

in tudi nihče ni čakal nanje. Nekaj jih je bilo precej

zbeganih, toda takrat je veljalo pravilo med otroki. Rekli

smo jim, da so v zaporu in ostali so tam, dokler jim nismo

dovolili, da gredo ven. Mnenje staršev o njihovih pogojih

ječe ne bi pomenilo nič.

Večkrat sem se spraševala o neki statistiki glede uporabe

časa, ki jo mehansko objavljajo v člankih: čeprav danes

ženske delajo dosti več ur, kot so v sedemdesetih letih,

preživijo mame in očetje vseh dohodkovnih nivojev z otroki

veliko več časa, kot so po navadi. To se mi je zdelo do

nedavnega, ko sem začela razmišljati o svojem življenju,

nemogoče. Moja mama sploh ni toliko delala, ko sem bila

manjša, vendar tudi ni preživela toliko časa z menoj. Ni se

ukvarjala z načrtovanjem mojih igralnih ur, ni me vozila

na plavanje, ni mi pokazala čudovite glasbe, ki jo je imela

rada. Med tednom, po pouku, je zgolj pričakovala, da sem

ob določeni uri doma, za vikende pa je skoraj nisem videla.

Jaz pa, nasprotno, preživim vsako soboto z enim od svojih

treh otrok, peljem enega na nogomet, drugega v gledališki

program, tretjega pa k prijatelju, ali pa sem z njimi doma.

Ko je bila moja hči stara deset let, je moj mož nenadoma

spoznal, da vse svoje življenje ni preživela niti deset minut

brez nadzora odrasle osebe. Niti 10 minut v desetih letih.

Težko je dojeti, kako zelo so se pravila otroštva spremenila

samo v eni generaciji. Dejanja, ki bi jih imeli za paranojo

v sedemdesetih letih, da pospremiš v šolo tretješolca, da

prepoveš otroku, da bi se žogal na ulici, da bi se z otrokom

v naročju peljali po drsalnici, so zdaj običajna. Pravzaprav

so znak dobrega, odgovornega starševstva. Neka zelo temeljita

raziskava o 'samostojnem gibanju otrok' v Veliki

Britaniji, ki so jo izvedli v mestnem, predmestnem in podeželskem

okolju, kaže, da je leta 1971 80 % tretješolcev

samih šlo peš v šolo. Do leta 1990 je to število padlo na

9 % in zdaj je še nižje. Če vprašamo starše, zakaj so bolj

zaščitniški, kot so bili njihovi starši, vam lahko odgovorijo,

da je svet nevarnejši, kot je bil takrat, ko so odraščali oni.

Toda to ne drži, vsaj ne tako, kot si mislimo. Starši danes,

na primer, že rutinsko govorijo otrokom, da se ne smejo

pogovarjati s tujci, čeprav vsi razpoložljivi dokazi kažejo

na to, da imajo otroci enake (slabe) možnosti, da bi jih

ugrabil tujec, kot so jih imeli generacijo nazaj. Morda je

pravo vprašanje to, kako so nas ti strahovi lahko tako zelo

prevzeli. In kaj so izgubili in pridobili naši otroci, ko smo

jim podlegli?

Se nadaljuje.

prevod: Marina Nuvak

10 Waldorfske novice


Z g o d b a

Tipični musliman


Godi Keller

Če tako kot jaz tudi vi spadate med tiste, ki se

redno znajdejo na železniški postaji in pogosto

tudi na letališču, potem morate vedeti za

nevidnega tatu ali terorista. Ni težko pozabiti nanj, saj nas

preko zvočnikov ves čas spominjajo na njegovo prisotnost,

tako v norveščini kot v angleščini. Nikoli ne pustite svoje

prtljage brez nadzora. Lahko je čisto poleg vas.

Mnogokrat sem se spraševal, kdo je to, ta tat ali terorist,

ki sta izmenično prav na glavni postaji ali na letališču.

V pogovoru med potnikoma, ki sem ga nekoč slučajno

slišal, je eden od njiju domneval, da bo to verjetno

eden tistih muslimanov. 'Tipičen,' je odgovoril drugi.

Sam lahko odločno izključim, da bi to bil tipičen musliman.

Pred mnogimi meseci sem bil na praškem letališču,

kjer sem v avli čakal na svoj let naprej. Nekaj ur sem bil

tam in nisem se dobro počutil. Bil sem bolan in vrtelo se

mi je v glavi in vsi ti tuji jeziki, vonjave in vtisi so se začeli

zgrinjati in se zaključili v megli. Omedlel sem.

In potem sem se srečal s pristnim muslimanom. To je

mož približno šestdesetih let, ki se pojavi takoj, ko nekdo

v javnosti omedli, na primer na praškem letališču, in

mu prinese vodo iz avtomata. Vodo, za katero ne bo dovolil,

da bi mu jo plačal, kar je tipično za muslimane, ker

je očitno to med njimi znak olike, da ne dovoliš, da bi ti

plačal nekdo, ki si mu pomagal, ko je potreboval pomoč.

Pa vendar, zavedati se moramo, da večina muslimanov

ne govori češko, zato nanje verjetno ne vplivajo

stalna opozorila, naj se pazijo tatov ali teroristov, ki

se, na moje presenečenje, lahko pojavijo kadarkoli in

kjerkoli, tudi v Pragi, in ukradejo vašo prtljago ali jo

zamenjajo s podobno torbo, v kateri je bomba, ki lahko

eksplodira kadarkoli ter povzroči, da na tleh leži veliko

nezavestnih ljudi. Če bi musliman razumel objavo,

prav zares ni jasno, ali bi si upal pomagati nezavestni

osebi. Morda bi zagrabil svojo torbo in odšel.

Nasprotno pa je moj tipični musliman videl zgolj sopotnika,

ki mu je potrebna pomoč, in z dobro voljo sledil

svoji muslimanski vzgoji. Hvaležen sem mu.

Moja težava na letališču ali železniški postaji v Oslu,

čez katera slučajno potujem skoraj vsak dan, je, da

predobro razumem glas iz zvočnika. Prebudi me iz mojega

brezbrižnega, skoraj lahkomiselnega odnosa do

tatu ali terorista, ki se lahko pojavi kadarkoli itd.

Še vedno mi ni jasno, kdo to je, zagotovo pa ni tipični

musliman, zato ker sem ga, kot veste, že srečal na

letališču v Pragi. Ko sem si opomogel, sem se s tem dobrim

človekom pogovarjal in presenečen sem bil, kako

podoben je bil ta pogovor vsem pogovorom, ki jih imam

z Norvežani, ki jih srečam na kolesarskem izletu, z ribičem

v Rijeki na Hrvaškem, z nemškim turistom na

trajektu, z nekim učiteljem v Budimpešti ali s šoferjem

avtobusa nekje na Švedskem. Zato se sprašujem, ali

ne bi mogel biti tipični musliman zgolj tipični človek.

Lahko jih srečate kjerkoli. Potnike bi pravzaprav morali

opozoriti, da jih je mogoče veliko najti prav tam, kjer

so oni.

Zato predlagam za varnostno opozorilo na vseh železniških

postajah in letališčih novo besedilo, ki naj se

ga prebere vsake četrt ure. Zanj vam ne računam nič.

'Pomembno opozorilo vsem potnikom! Bodite pozorni

na vse sopotnike! Zelo mogoče stoji nekdo, ki se ne

počuti dobro, prav pred vami. Pogosto ne potrebuje več

kot prijazen nasmešek ali kozarec vode in rešili mu boste

dan! In tudi vi se ne bojte prositi za pomoč, če jo

potrebujete. Zapomnite si: večina ljudi želi vse najbolje

za večino ljudi.'

prevod: Marina Nuvak

Waldorfske novice 11


U t r i n k i

9. razred na obisku

pri kraljih ulice


Katja Koželj, razredničarka

Na martinovo ali praznik sv. Martina se

danes mnogi veselijo vina in gosi za

večerjo. Malokdo pa še ve, zakaj sploh

praznujemo ta praznik in česa se v tem času še posebej

spomnimo. Praznik sv. Martina je predvsem praznik

dobrote in nesebične medsebojne pomoči. Dobrota.

Obrabljena beseda. A kljub temu živi med nami, je

v nas, samo prebuditi jo je treba. To pa je v svetu,

kjer vsakdo misli samo nase ali kvečjemu še na svoje

bližnje, težko.

Na Waldorfski šoli Ljubljana vsako leto cela šola

praznuje martinovo. Takrat se z otroki spomnimo

mnogih, ki so osamljeni, zapostavljeni, potisnjeni

na rob družbe ... Takrat jih obiščemo, se z njimi

družimo, izdelujemo božične okraske, jim kaj zapojemo

ali zaigramo.

Z devetošolci smo letos obiskali kralje ulice. Želeli

smo jih spoznati in tudi na ta način razbijati

predsodke, se z njimi družiti in v času njihovih

ustvarjalnih delavnic z njimi izdelovati okraske.

Skupaj smo izdelovali prosojne barvne zvezdice

za na okna in snežinke iz papirja, ki sedaj krasijo

njihove prostore. Malo nam je bilo žal, da smo

spoznali samo nekaj ljudi in da jih na delavnice

ni prišlo več. A s tistimi, ki so prišli, smo se dobro

imeli, malo poklepetali in izvedeli marsikaj zanimivega.

Predvsem pa smo bili zelo dobrodošli. Za

vse nas je bila to lepa izkušnja, ki je še za malo več

razširila našega duha.

Nekaj dni po delavnicah smo od urednice Kraljev

ulice prejeli pismo Arneta, enega izmed tistih, ki je

z nami delal okraske. Takole se glasi.

12 Waldorfske novice

Mi, otroci s postaje waldorfska šola

Vedno sem mislil, da imam dobro izobrazbo, da sem

razgledan, svetovljan, da sem usvojil svetopisemski

nauk, da sem obiskoval dobro OŠ, gimnazijo in fakulteto

ter bil deležen vseh drugih institucionalnih in neinstitucionalnih

vrednot. V četrtek, 13. 11. 2014, smo

Kralji na likovni delavnici združili moči z dvanajstimi

učenci devetega razreda pod mentorstvom njihove učiteljice

Katje. Vsebinska zamisel je bila njihova, in sicer

kako na preprost in učinkovit način okrasiti notranjost

za bližajoče se praznike. Vse, kar smo potrebovali, so

bili manjši kosi raznobarvnega papirja, škarjice, nekaj

nitk in selotejp. Postopek izdelave je bil enostaven. Nekaj

pregibov papirja pa 'cakacaka' s škarjami, dodatek

nitke in izdelek je tu. Sledilo je še obešanje na strop in

to je bilo to. Še lepše so bile zvezde na oknih. Bolj kot

samo ustvarjanje je bilo – vsaj zame – opazovati sodelovanje,

simbiozo med učenci med ustvarjalnim delom.

Učiteljice kot da ne bi bilo oz. kot bi bila ena izmed njih.

Občudoval sem njihovo komunikacijo, bila je sproščena.

Lepa, pravilna, čista slovenščina, ki jo pri tej generaciji

težko slišiš. Sam sem bil 15 let profesor in to dobro vem.

Seveda tudi med učenci pride do nesoglasij, hvala bogu,

saj nismo Severnokorejci. Toda vse to brez dvignjenega

glasu, žalitev, prisotna je le smiselna artikulacija in

govorica telesa in stvar je urejena. Opazil sem, da se ti

otroci nimajo za nekaj več, ne izstopajo, se pa zavedajo

svojih vrednot. Nisem jih vprašal, ali že kdo kadi, kdo

je vegi, kaj berejo, gledajo, poslušajo. Pač pa sem hitro

začutil, kako razmišljajo. Malo so podobni meni. O waldorfski

šoli sem že prej nekaj vedel, sedaj pa vem in

čutim mnogo več. Ta čas, ki sem ga preživel z njimi, sem

se počutil, kot da bi skočil iz kante za smeti in se potopil

v neokrnjeno naravo. Za vse je 'kriva' evritmija.

Arne


U t r i n k i

Učenci 5.a razreda

Prijatelj

Moje drevo

Ahac Mahkovic, 6. a

Pravi prijatelj

Pravi prijatelj je tisti,

ki je prijatelj iz srca,

srečen si, če ga imaš,

ker tak prijatelj je vreden za dva.

Prijatelj je s tabo

ne glede na vse,

prijatelj ne gleda zunanjosti,

prijatelj notranjost uzre.

Če žalosten si,

je on tisti,

ki te razveseli.

Prijatelj je sonce, ki ti posije,

prijatelj je zavetje, ki te pred dežjem skrije.

Dober prijatelj je vreden za dva,

a le, če prijatelj je iz srca.

Galina Mencej, 5.a

Prijatelj

Prijatelj ti je skoraj kot mama, obvaruje te

pred bolečino, ti stoji ob strani, se postavi zate,

te tolaži, če si žalosten, je odkrit s teboj, te ne

izda. Pomaga ti pri vzponih in padcih, pomaga

ti reševati probleme, ki jih imaš doma in v šoli.

Prijatelj je vse to. Imej ga rad.

Tara Milharčič, 5.a

Prijatelj

je zame nekdo, ki mi pomaga in me tolaži.

Prijatelj mi pomaga, da nisem sam. Pri tem me

zabava in igra se z mano. Včasih me prestraši

in jaz njega. Vedno je ob meni, tudi če ga ne

vidiš.

Martel Rozman, 5.a

Vseeno je, kakšen je prijatelj. Važno je, da te

ima rad.

Galina Mencej, 5.a

Prijatelj

Pravi prijatelj je tisti, ki je prijatelj iz srca. Tisti,

ki ti pove resnico. Ki je prijazen s tabo.

Ki hoče biti prijatelj s tabo.

Maks Kramar, 5.a

Vsakič, ko odprem vrata, vsakič, ko grem v gozd,

ga vidim, kako tam ždi. Vedno ga imam za sebi

enakega. Počakajte no! Prehiteli ste kar nekaj

zanimivih delov. Povedal vam bom vse od začetka.

Bilo je tako ...

Nekega sončnega popoldneva se je k našemu avtomobilu

pripeljal še drug avtomobil. Kmalu smo ugotovili, da sta v

avtu naši prijateljici Didi in Veja ter njuna mati. Hoteli so

prenočišče, saj se je njihova hiša še gradila. Seveda smo

jim dovolili in prišli so prespat k nam za teden dni.

Z njima smo se igrali vse možne igre, a takrat še nisem

poznal svežega zraka v višavah dreves, nisem poznal mehkega

listja ali guganja in igranja na drevesih. Tega sta me

naučili v preostanku tedna. Tako rad sem se oprijemal vej

in ko sem se zagledal v krošnjo, me je prešinil občutek, da

vidim celo vesolje. Včasih, ko je bilo vse tiho, sem slišal,

kako mi govori. Takrat sva si bila res blizu, a vendar nekaj

stvari o njem še nisem vedel.

Nekega dne je k nam prišel moj dobri prijatelj. Prve ure

sva se zabavala in igrala, potem pa sva se močno sprla.

Nisem več zdržal njegove jeze, zato sem šel plezat, da bi

mu ušel. Bliskovito sem se znašel na drevesu, a tam sem

ugotovil, da je jeza izginila. Ampak ne samo jeza, tudi ljubosumje

in skrb. Tako sem splezal dol in sva se pobotala.

Podobno se je zgodilo pri starših, a spet je moje drevo vse

izboljšalo.

Vračali smo se od moje mame v Ljubljani.

Ko sem se zagledal v smer drevesa, ga tam

ni bilo več, ostal je le še štor. Odprl

sem vrata avtomobila in stekel

proti njemu. Vse sem poskušal, ga

zalival, se pogovarjal z njim in

poskusil celo z umetnim dihanjem,

čeprav sem dvomil, da

mu bo zaradi tega bolje. Od

takrat sem cele popoldneve

preživel v gozdu in ptice so

me vprašujoče gledale, zakaj

samo sedim tam in ne delam nič.

Imel sem na sumu, da je mrtev. Od

takrat sem na svojem obrazu redkokdaj

zasledil nasmeh.

Čez pol leta ...

Zdaj so iz starega štora, ki je ostal od drevesa,

začele poganjati nove vejice. Ni bil mrtev, še je

živ. Od veselja sem kar zaplesal. Njegovo srce je

spet začelo biti in njegovi listi so me spet sprejeli.

To je konec moje zgodbe, a za moje drevo je to šele začetek.


Waldorfske novice 13


U t r i n k i

Ekskurzija

2. letnika

v München

Pia Repič, 2.l

1. dan

6. novembra 2014 ob 6h zjutraj se je 29 zaspanih in

zoprnih dijakov (kdo pa uživa v tem, da mora vstati

ob 5h?) skupaj s tremi učitelji (g. Velepič, g. Poljšak

in ga. Pelhan) usedlo na avtobus in se odpeljalo izpred

Waldorfske šole Ljubljana. Čakala nas je tridnevna ekskurzija

v München.

Ob prihodu smo spoznali, da je München videti tako kot

malo večja in bolj razvita Ljubljana, glavna razlika pa je

povečano število BMW-jev, Mercedesov, Volkswagnov in

Porschejev na cestah.

V Münchnu je bila naša prva postaja Deutsches Museum,

največji tehnični in naravoslovni muzej na svetu.

Ustavili smo se pri Focualtovem nihalu, na dolgo

žičnato vrv obešeni krogli, ki dokazuje rotacijo Zemlje,

potem pa smo se lahko razkropili po muzeju. Glavna

atrakcija za nas je bilo stranišče. Ker je muzej prevelik,

da bi si ga celega ogledali v tako kratkem času, si je

vsak izbral tri oddelke, ki jih je obiskal, o njih nekaj

napisal ter dodal kakšno skico v skicirko. V Deutsches

Museumu najdemo nekaj za vsakega, vse od pomorstva

do letalstva, glasbenih inštrumentov, steklopiharstva,

astronomije, fizike, biologije, farmacije, robotike in zgodovine

(replika jame Altamira), tako da nikomur ni bilo

dolgčas.

Po muzeju smo si šli ogledat alegorijo Bavarie, 18 metrov

visok kip, ki se dviguje nad Theresinwisese, trgom,

na katerem se vsako leto odvija znameniti Oktoberfest.

Pot nas je nato peljala v sam center mesta. Prek trga

Karlsplatz, 'nemške Čopove', smo prispeli do stolnice

Frauenkirche. Pogledat smo si šli tudi notranjost te

novogotske cerkve, kjer sem bila vsaj jaz navdušena

nad njeno preprostostjo in prostranostjo. Prižgali smo

nekaj svečk ter vsi z nogo stopili v 'hudičevo stopalo',

odtis stopala pri glavnem vhodu. Po legendi naj bi hudič

stopil v to cerkev in se začudil nad pomanjkanjem

oken. Narejena je tako, da se iz točno tega mesta ne

vidi nobenega okna.

Od tam smo se sprehodili do Marienplatza, ki smo

ga vsi v naslednjih dneh spoznali do potankosti. Sledila

je ura in pol prostega časa. V manjših skupinicah

smo si ogledali središče Münchna, šli v kakšno trgovino,

si kaj kupili, ali pa se, tako kot naša skupina,

usedli v kavarno, da smo ušli mrazu.

V tem času se je že stemnilo in je začelo deževati,

tako da smo se po rahlem dežju sprehodili do Odeonsplatza

in si ogledali prostor, kjer je imel Hitler govore.

Nato smo se od tam odpravili do gliptoteke. V njej

smo skicirali antične kipe in ugotovili, da jih je zelo

veliko brez nosu. Bilo je že precej pozno, zato smo se

po ogledu gliptoteke z avtobusom odpeljali do Waldorfske

šole v Münchnu. Po telovadnici smo razporedili

blazine in utrujeni zlezli v spalne vreče.

14 Waldorfske novice


2. dan

Naslednji dan so nas učitelji vrgli pokonci že ob 7h.

Pospravili smo telovadnico in odšli na zajtrk. Njihova

učiteljica angleščine nas je nato peljala na ogled šole,

kjer je vse waldorfskih oblik in barv, še pladnji za hrano.

Ogledali smo si veliko učilnic in ugotovili, da v Ljubljani

nujno potrebujemo klubsko sobo (prostor, kjer

se učenci zbirajo, se družijo in poslušajo glasbo) ter teater.

Imajo namreč veliko dvorano z oblazinjenim parterjem,

ogromnih črnim odrom in z odlično osvetljavo.

Na tem odru uprizarjajo vse šolske igre.

Po ogledu šole smo pojedli kosilo in se odpravili ven.

Ker nas je avtobus prejšnji dan pustil same, smo kupili

karte za metro in se odpeljali do centra mesta. Ogledali

smo si Asamkirche in v tej rokokojski, pretirano okrašeni

cerkvi zapeli nekaj pesmi. Čeprav smo vsi mislili, da

nam je nuna, ki je stopila do g. Velepiča, prišla zatežit,

naj ne pojemo, nas je v resnici samo pohvalila.

Čakal nas je obisk Nove pinakoteke, kjer je razstavljenih

veliko del svetovno znanih slikarjev, na čelu pa so

Van Goghove Sončnice, ter zatem še Moderne pinakoteke.

Raziskovali smo jo posamezno ali v manjših skupinah.

Ugotovili smo, da nas večina ne razume moderne

umetnosti. Neka soba je bila razsvetljena z zeleno

svetlobo, tako da je bilo po odhodu iz nje vse rožnato.

V sosednji sobi sta bili obešeni dve vrvici, za kateri nas

je g. Poljšak poskušal prepričati, da predstavljata dva

flaminga.

Med obhodom galerije smo bili vedno bolj zmedeni in na

koncu nismo več vedeli, če se lahko usedemo na klopi ali

hodimo po železnih ploščah na hodniku, ker bi bile lahko

razstavni eksponati.

Gospod Poljšak nam je zagotavljal, da v najvišjem

nadstropju prikazujejo umetniška dela v procesu nastajanja.

Šli smo v zgornje nadstopje in res smo videli

4–5-letne umetnike, ki so packali po papirju.

Pred odhodom iz Moderne pinakoteke smo se fotografirali

s skicirkami na glavah in na stopnišču oblikovali smajli.

Naslednja naloga za nas je bila orientacijski izziv. Dali

so nam zemljevid in v manjših skupinah naj bi našli pot

do Marienplatza. Po kakšni uri prostega časa smo se

zopet zbrali. Učitelji so zatem z dolgimi in hitrimi koraki

pohiteli naprej, do BMW-muzeja. Nad avti sama nisem

preveč navdušena, ostale pa je muzej čisto prevzel in

skoraj vsi so se preizkusili v različnih simulacijah. Od

muzeja do Olimpijskega bazena smo, kot pravi waldorfci,

hodili in zraven recitirali jutranji verz, ki še nikoli

ni bil tako glasen in navdušen. Mišljeno je bilo za šalo,

toda v tem trenutku sem se zavedla, da na tej ekskurziji

prvič v tem šolskem letu zares uživam v naši mali

skupnosti, ki je zadnje čase utrpela kar nekaj udarcev.

Naša zagnanost se je malce podrla, ko smo ugotovili,

da je ravno na ta dan bazen zaprt, toda ni nam bilo

prehudo, saj smo se takoj odpravili do Olimpijskega

stolpa. Dvigalo nas je popeljalo 190 metrov visoko, prav

na vrh, kjer smo užili čudovit razgled na München. Na

stotine drobnih oranžnih lučk se je svetlikalo iz črnine

noči na vseh straneh. Veter nam ni samo mršil, temveč

kar pošteno zapletel lase, ko smo tekli po terasi, ki

obdaja vrh stolpa. Vsi navdušeni nad tem, kako nas je

veter najprej pospešil, da smo kar leteli, in nas je nato

sunkovito zaustavil, smo tekli v krogih kar nekaj časa.

Če ne bi bili z waldorfske šole, bi se verjetno ob tem

počutili precej neumno. S stolpa smo se po nekaj urah

le spustili in našli najbližjo postajo za metro. Odpeljali

smo se do šole, kjer smo ob polnoči zopet kar popadali

v improvizirane postelje.

3. dan

Zadnji dan ekskurzije smo se zbudili ob pol 8h zjutraj

in pospravili telovadnico. Zunaj smo na hitro pojedli

zajtrk, se usedli na avtobus in se odpeljali direktno v

mesto Dachau, kjer smo obiskali nekdanje koncentracijsko

taborišče.

Najraje ne bi o tej izkušnji ničesar napisala, ker se mi

zdi, da je to taka stvar, ki jo zadržiš v sebi in ti je v opomin,

da moraš biti hvaležen za dobre stvari v svojem življenju.

Nekako se mi ne zdi prav, da o tem govorim ali

pišem. Kakor koli že, pred kratkim so ukradli vrata taborišča

in s tem značilni napis 'Arbeit macht frei', ki ga

tako nismo videli. Kljub temu smo spoštljivo in z rahlim

strahom vstopili in si ogledali film o Dachavu. Čeprav je

poskušal video krutost kampa pokazati na malo omiljen

način, so se nam gore trupel in grozljivo shujšani jetniki

vtisnili globoko v spomin. Vsi smo sicer že prej slišali o

koncentracijskih taboriščih in se učili o 2. svetovni vojni,

toda nekaj čisto drugega je videti te nečloveške razmere

na platnu.

Waldorfske novice 15


U t r i n k i

Po koncu filma smo v popolni tišini vstali in izstopili

iz kino dvorane. Nad nami je viselo nekaj mračnega in

resnega, tako, da si vse šale in smeh sploh niso upale

blizu. Sprehodili smo se po muzeju, si ogledali barake,

v katerih so jetniki živeli. Videti smo krematorij in sobe,

kamor so metali trupla. Videli smo uplinjevalnice, ki pa

jih v Dachavu niso nikoli dali v uporabo. Videli smo razkužilnice,

kjer so razkuževali obleke, ki so prej pripadale

mrtvim, in jih dali novim jetnikom. Videli smo spomenik,

pod katerim je pisalo 'Mrtvim v spomin, živim v opomin.'

Ne morem zares opisovati, kaj sem čutila ob vsem tem,

ker govorim za cel razred in je vsak doživljal to po svoje.

Lahko samo rečem, da se borim s solzami, medtem ko

pišem ta članek in drezam v čustva, ki sem se jih odločila

pustiti pri miru.

Zamorjenost se je na srečo kmalu po odhodu iz Dachava

razblinila, je pa za sabo pustila neki podzavesten tesnoben

občutek, ki nas bo verjetno spremljal še nekaj časa.

Zadnja postaja našega potovanja je bil Salzburg, tako

da smo se poslovili od Nemčije in se peljali skozi Avstrijo.

V Salzburgu smo pokukali v znamenito glasbeno univerzo

Mozarteum, kjer smo na hitro skočili na stranišče.

Vrtovi Mirabell so nas presunili s svojo spokojnostjo

in čarobnostjo. G. Velepič nam je nato razkazal mesto.

Ustavili smo se okoli kupa konjskih iztrebkov, ker nam

je hotel razložiti zgodovino konj in kočij v tem mestu,

toda mimoidoči so nas tako čudno pogledovali, da smo

se smejoč raje odpravili naprej. Pokazal nam je tudi trgovino,

kjer izdelujejo originalne Mozartove kroglice, vendar

so redki tam kaj kupili. Pred Mozartovo hišo smo se

ustavili in imeli pol ure prostega časa, da smo raziskali

mestece. Vsaj meni osebno je bil Salzburg veliko lepši od

Münchna, ker je bolj starinski, z ozkimi ulicami, majhnimi

trgovinicami in brez kričečih barv.

Stemnilo se je in odpravili smo se proti domu. Na meji

s Slovenijo smo pol ure čakali, da se je odprl predor pod

Karavankami in se vrnili šele ob 10h zvečer.

Mislim, da nam bo vsem ta ekskurzija ostala v lepem

spominu, ker smo se vsi veliko naučili in skupaj doživeli

nekaj čudovitega. V ponedeljek, ko smo se vrnili v šolo,

si je prav vsak od nas želel, da bi lahko izkušnjo ponovili

še enkrat.

Facile?

Matej Lozar, študent evritmije

'Prima, akord, švung! ... ha, gé ... švung!' doni po z znojem

prežetem zraku evritmijskega paviljona ljubljanske

waldorfske šole. Pisana druščina študentov evritmije iz

Zagreba, Ljubljane in Maribora pleše, obrnjena proti pianinu

in z ukrivljenimi formami povsem popisani tabli ob njem.

Sledi krede, ki se v slojih kopiči na zelenem tabelnem

polju, so v razločnem kontrastu z blago padajočimi in

s skrbno roko zašitimi belimi svilenimi tančicami, nekakšnem

posvetilu drugega letnika študija, ki so si jih

študenti sešili v prednovembrskem intenzivnem tednu

pod budnim očesom vodje izobraževanja, Vide Talajić

Čuletić. Dan pred zaključkom druženja so si jih slavnostno

nadeli – vsi skupaj. Zdaj doživljajo prve gibalne

trenutke v novi opravi. Izpod rutiniranih prstov Andreja

Ožbalta razposajeno zveni Mozartova Sonata št. 16

v C-duru, imenovana tudi facile, lahka; pred študenti

je gostja intenzivnega prednovembrskega evritmijskega

tedna, priznana evritmijska umetnica in pedagoginja,

Isolda Sagrestano. Skriva leta, jasno je, da se giba žlahtneje

in spretneje kot vsi v belih tančicah. Bolj je spočita

kot oni, ki jim pot teče v potokih in jih svila rešuje pred

hladnim vetrovnim pišem, ki se vrtinči ob njihovi opravi.

Enaindvajseterica je v začetku šolskega leta 2013/14

pričela s štiriletnim evritmijskim izobraževanjem, ki

ga zagrebško društvo za spodbujanje in razvoj evritmije

Stoimena izvaja v partnerstvu s priznanim stuttgartskim

Eurythmeumom, šole, ki je delovni domicil

Sagrestanove. Logistično domala nepojmljivo nalogo,

šolanje šestih ali sedmih duš v vsakem od treh mest v

dveh državah, si je zadala trojica izkušenih evritmistov,

ob Vidi Talajić Čuletić še Alen Guca in Mario Čuletić s

16 Waldorfske novice


U t r i n k i

sodelavci. Tri ali štiri vadbene popoldneve ali večere na

teden v domačih mestih dopolnjujejo mesečna srečanja,

na katerih vsi skupaj izmenjáje gostujejo pri vsaki

od skupin.

Poznooktobrski intenzivni teden je poseben dodatek,

ki ustreza vsaj dvotedenski vadbi rednega evritmijskega

študija. Študenti na tako imenovanem intenzivu

temeljiteje kot sicer pilijo poznane in usvajajo nove

evritmijske elemente s področja glasovne in tonske

evritmije, kakršne so, denimo, metrika in poetika pod

vodstvom Neve Zupan in omenjene na novo začete forme

Mozartove facile. Podoben teden jih čaka tudi ob

zaključku študijskega leta v Stuttgartu.

Ker je evritmija ne le prostorsko–časovna, marveč tudi

izrazito socialna umetnost, vseskozi, zlasti pa v intenzivnih

študijskih tednih, stopajo v ospredje veščine soustvarjanja.

Vsaka evritmijska forma je odraz skrivnostne

igre med mišljenjem, čutenjem in voljo posameznika ter

vse skupine. K skupnostnemu vidiku zato sodi tudi skrb

za dobro medosebno dinamiko. Kadar gostujejo, študenti

običajno živijo skupaj. Ljubljanska waldorfska šola

je med 24. in 30. oktobrom prijazno odprla vrata obeh

svojih paviljonov, jedilnice in učilnic, kjer so nastajale

tančice, gostom iz Zagreba in Maribora pa tudi prostore

za prenočevanje. 5. a razred Brede Pavlovič, tudi same

študentke evritmije, in 6. a razred Lucije Florjanc sta

se med krompirjevimi počitnicami spremenila v dobrega

razpoloženja polni izbi za druženje in počitek.

'Oktava, prima ... a obrat?' iskrivo poskoči Sagrestanova

na zadnji skupni vaji. Bogastvo njenih evritmijskih

desetletij se strne v najpreprostejšo gesto, ki jo

s svežino navrže svojim zadihanim študentom. 'Vrlo

jednostavno!', zelo enostavno. Zares, zveznost in gracioznost

njenega giba sta videti na moč preprosti, a to

še ne pomeni, da sta takšni za prepotene študentke

in študente. Nekako tako, kot če bi na mah zaplesali

formo na prvi stavek Mozartove sonate št. 16 v C-duru

- zagotovo non facile.

Liliana Benić Drobac

Učiteljevo leto

Kako waldorfski učitelj deluje

izven rednega pouka?

Lahko se dodatno izobražuje, sodeluje kot mentor

na seminarjih za (bodoče) učitelje ali pa išče in

sledi novim izzivom tako zase kot tudi za svoje

učence.

Potreba po pisanju teksta, ki sledi, je prišla sredi novembra

kot neki samovpogled v iztekajočem se koledarskem

letu na šoli in kot iskanje presežkov.

Praznično vzdušje v tem obdobju ponavadi dušijo

mnoge obveznosti, ki jih je vedno neizogibno treba postoriti

v določenem roku, in že vrsto let ne gre drugače,

kot da imam za to na zidu domače jedilnice izobešen

velik, barvit koledar. Na njem obkrožim pomembne datume

in po vrstnem redu beležim vse obveznosti, da ne

pride do kakšnega „izpada“.

In ko pogledam v koledar nazaj, so se stanovski dogodki

v tem letu vrstili takole:

- Werkstattgespräch 2014, od 11. do 16. aprila v

Kielu, Nemčija

- Mednarodni bothmer seminar, od 11. do 17. avgusta,

na Waldorfski šoli Ljubljana

in

- Creating Space with Newspapers, od 16. do 18.

oktobra, na arhitekturnem bienalu v Benetkah

Misel na vsakega od teh dogodkov v meni najprej prikliče

barvo in svetlobo, ki sta prevladovali v mestu, v

katerem je dogodek potekal. Potem se prikažejo obrazi

ljudi, s katerimi smo se spoznali, slišim angleščino in

v meni prevlada prvinski občutek radovednosti za vsakogar

in za vse novo, ker prihajamo iz različnih koncev

Evrope in iz različnih šol.

Werkstattgespräch 2014

Kiel, mesto na skrajnem severu Nemčije, na obali

Baltskega morja. Pomembno pomorsko prometno

središče z ladjedelnico in shajališče jadralcev iz vsega

sveta.

Werkstattgespräch je vsakoletno srečanje učiteljev

waldorfskih šol (vsakič na drugi šoli v Nemčiji), ki poučujemo

predmete umetniškega oblikovanja (PUO glina,

les, kovine, pletarstvo, kartonaža, tkanje, tiskarstvo ...

). Letos je bila nosilna tema poučevanje v 1. in 2. letniku

SŠ (po waldorfsko v 9. in 10. razredu) in delo z

mladostniki, starimi 16-17 let.

Waldorfske novice 17


Kiel, Nemčija

Povezanost z morjem, ki je zaznamovala daleč nazaj

zgodovino mesta, je opazna tudi na šoli (Freie Waldorfschule

Kiel). Učenci imajo pravzaprav privilegij, da v

delavnicah za les izdelujejo različne makete plovil, v

višjih razredih pa kajak ali kanu, zelo zgodaj se naučijo

tudi jadrati.

Freie Waldorfschule Kiel leži dobesedno v naravnem

rezervatu. To pomeni, da so stavbe osnovne in srednje

šole, kot tudi vrtca, paviljona za glasbo in evritmijo ter

rokodelske delavnice obdani z gozdom, močvirjem z

ribnikom, vmes pa so vrtički učencev in dijakov, sadno

drevje, drobna živina pa je bežno ograjena in neka vrsta

gosk poseda kar na strehah šole.

Intenzivni šestdnevni seminar sem vsako jutro začela

z evritmijo pri učitelju Cameronu z Nove Zelandije.

Glavni in najobsežnejši del (2 uri dopoldan + 4 ure popoldan)

sem preživljala v delavnicah za glino in les, ki

sem si jih izbrala kot prioritetne. Popoldan so bile diskusije

o pedagoškem delu z mladostniki v srednji šoli.

Zvečer je potekal kulturni program in različne predstave

gostiteljev (evritmijska predstava Carmina Burana

11. Razreda ... ). Zadnjega dne smo v glavni dvorani

postavili razstavo izdelkov vseh delavnic seminarja in

vsaka skupina posebej je podala mnenja. Vodstvo Werkstattgesprächta

je nakazalo smernice novega seminarja

za naslednje leto.

Vtise iz delavnice za glino v Kielu sem prenesla na naš

3. letnik in v zadnjem tednu novembra smo naredili pri

PUO mizarstvu prva tri stojala za glino.

Mednarodni Bothmer seminar

Dokaz, da znamo biti tudi mi odlični gostitelji velikemu

številu sodelujočih je poletno mednarodno srečanje

bothmeristov na Waldorfski šoli Ljubljana. Zasluga

gre mojim dragim kolegom telovadcem/bothmeristom,

sem pa z veseljem sprejela njihovo povabilo za vodenje

ene od spremljajočih umetniških delavnic.

Zame je bil to izziv in popolnoma drugačna izkušnja

kot tista v Kielu.

Dobro sem se pripravila in osnovno vodilo za delavnico

mi je bila misel, da ne sme biti dolgočasna, da mora

imeti tudi pedagoško noto in za sodelujoče mora biti

vsebinsko močno izkustveno doživetje. Ker na šoli pogosto

posegamo po biografijah znanih osebnosti, sem

tudi sama to izkoristila.

Življenjska pot francoskega slikarja Matissa, likovni

postopki, s katerimi je ustvarjal, barvitost, ki jo je razvil

v svojih zrelih letih, so bili pravi kos mojim zahtevam.

Sodelujoči na delavnici so bili „pisana“ družba

tako po starosti, osebnih interesih, življenjskih izkušnjah

(nekateri so jih nesebično delili z nami), kot tudi

zaradi drugačnih kulturnih okolji v državah, iz katerih

so prihajali: Anglije, Češke, Ukrajine, Rusije, Latvije,

Nemčije, Holandije, Slovenije. Zanimivo, da je ravno

takrat potekala v Tate Modern galeriji v Londonu retrospektivna

razstava Matissovih kolažev in skupaj smo

si z užitkom ogledali tudi predstavitveni film (https://

www.youtube.com/watch?v=rLgSd8ka0Gs). Matisse

nas je vse navdušil in dela, ki so nastala na delavnici

po njegovih postopkih, so bila pravo presenečenje za

opazovalce končne razstave, ki smo jo naredili, kot tudi

za same avtorje.

Z nekaterimi od sodelujočih smo še vedno v kontaktu.

Creating Space with Newspapers

S kolegom Borutom sva se sredi oktobra s skupino

dijakov in dijakinj odpravila v Benetke. Kot šola smo že

prej sprejeli povabilo Centra arhitekture Slovenija, da

bi z našimi srednješolci na beneškem arhitekturnem

bienalu sodelovali na mednarodni delavnici. Najin izbor

sodelujočih mladostnikov ni bil enostaven. Ko kot

učitelj prevzameš odgovornost, da odpelješ v tujino na

neko predstavitev svoje učence in si omejen s številom

sodelujočih, si postavljen pred veliko dilemo. Seveda se

želiš izogniti možnim nevšečnostim, ki nam jih včasih

18 Waldorfske novice


Ljubljana, Slovenija

znajo prirediti kakšni bolj živahni otroci, vendar pa želiš

delovati kot pedagog in vsakemu dati tudi možnost

sodelovanja. Zato je šla odločitev v smeri, da so si dijaki/dijakinje

različni po svojih izkušnjah in kreativnosti,

da pa se lepo dopolnjujejo. Največji poudarek smo

dali pripravam za praktični del delavnice, ker sva z Borutom

vedela, da jih bo zaupanje vase in sošolce pomirilo

v trenutkih, ko se bo dogajalo kaj nepričakovanega.

In to nepičakovano se je tudi zgodilo že na začetku.

Nalogo smo namreč lahko izvedli samo s prinešenim

časopisnim papirjem, ker smo ga potrebovali veliko,

smo razvijali strategijo, kako in koliko ga lahko vsak

nosi. Nastop je bil v Arsenalu, najbolj oddaljeni točki

od parkirišča, in čeprav vozi do tja po kanalu Grande

vaporetto, je bilo 20-30 kg papirja za vsakega od nas

veliko breme. Hišnik Lojze nam je v ta namen pripravil

voziček, zaradi tega smo s seboj vzeli še več papirja.

Vozičku pa se je odlomil ročaj že na parkirišču. Z veliko

dobre volje smo porivali voziček proti postaji, vendar

so bili most in robniki naši največji sovražniki. Ideja,

da bi časopis vrgli v kanal ribam, je bila zelo privlačna,

vendar se zanjo nismo odločili iz ekoloških razlogov.

“Prtrogali” smo robo z veliko muko do postajališča vaporetta.

Bili smo v centru pozornosti turistov z vsega

sveta in bliskavice so sevale z vseh strani. Srečo smo

imeli, da so nam dovolili na vaporetto. Ko smo pripluli

na našo postajo, je sledila “jaga” do Arsenala. Vmes

smo rahlo zašli in otovorjeni prepešačili veliko več, kot

bi morali. Zamujali smo dobro uro. Ampak ker smo

waldorfci, so nas gostitelji pričakali z velikim veseljem.

Fantje so morali znositi časopis v delovno/razstaviščni

prostor, ki je bil v 1. nadstropju. Sotrpini iz Avstrije in

Nemčije so že na veliko delali.

Ostalo je le legenda, ki nas spremlja do danes. Dobro

veste, da so se dijaki in dijakinje odlično odrezali in

veselju ni konca ne kraja.

Benetke, Italija

Waldorfske novice 19


U t r i n k i

Božični semenj

v Ljubljani

Stojnice so se kar šibile pod tolikšno količino

prelepih venčkov, ki so jih naredili naši starši

in učitelji

Dobro hrano je popestril še

učiteljski bend Lucka kuhna

Palčki bili so zelo

pridni in delovni

Ustvarjalne delavnice

so bile dobro obiskane

Oj ti nabriti petošolčki!

Zborček najmlajših

šolarjev nam zapoje

Obilica dobrot

v restavraciji

Naši otroci so vedno pripravljeni

s pesmijo pričakati goste semnja

20 Waldorfske novice


Dijaki so z veliko vnemo

prodajali slaščice,

izkupiček je namenjen

za WOW Day

Mali prstki so potrebovali

nekaj malo pomoči

Ah, te vile so tako čarobne!

V palčkovi deželici je bilo sila zanimivo

Waldorfske novice 21

Waldorfske novice 21


O E G o r e n j s k a

■ Radost, foto: Iztok Zupan

■ Kavarna, foto: Iztok Zupan

Božični semenj

na Gorenjskem

■ Stojnica, foto: Alen Jerenič


Vzgojiteljice in učiteljica

Waldorfske šole in vrtca Radovljica

Deževna in pusta nedelja ... Ali res? Tako se je zdelo

le na zunaj, na Kranjski 4 v Radovljici pa smo imeli le

smeh, radost in veselje na licih in v srcih sodelujočih in

obiskovalcev. Naš božični semenj je bil najlepši možni

izraz časa, v katerega smo vstopili: časa pričakovanj,

upanja in topline.

Tadeja Zgaga

Navdušenje otrok med samimi pripravami na semenj

je bilo zelo nalezljivo, vsak dan se je stopnjevalo

in dan pred dogodkom doseglo vrelišče. 'Ta gmašna'

oblačila so bila pripravljena že večer prej - za nastop

se je seveda potrebno lepo urediti. Vsi smo pomagali

pri pripravah, tako starši kot tudi otroci - vsak po svojih

zmožnostih. Na samem semnju sem pomagala pri

izdaji dobitkov - in v nekem trenutku je prišla mimo

moja hčerka, videla me je, kako delam, in mi rekla: 'O,

mami, kako pridno delaš danes!' Ne samo, da smo bili

mi starši, tete in učiteljice ponosni na otroke, tudi oni

so bili ponosni na nas!

Simona Dijak

mama dveh otrok, eden je v waldorfski šoli,

drugi v waldorfskem vrtcu

Že ob vhodu v stavbo se je zdelo, kot da vstopamo v

drug svet. Resničen, ampak izjemno prijazen, prijeten,

lep in živahen. V vsak kotiček stavbe smo otroci, starši,

tete in učiteljice vnesli nekaj čarobnega. Tako vzdušje

je vztrajalo celo nedeljo in vztraja še zdaj, dneve po semnju.

Če bi bila jaz otrok, bi si rekla: 'JA, take starše

sem si želela; JA, v tak vrtec in šolo želim hoditi; JA,

take tete in učiteljice so ta prave!'

Andreja Palčič

Topel zvok melodije in iskrene besede staršev na otvoritvi

so ganile moje srce, ko pa so zapeli še otroci, ki

so kot piramida podpirali en drugega (in ta piramida

je že tako zrasla, da seže do vrha stopnic!), so mi solze

stopile v oči. Zdi se mi, da sem se prvič resnično zavedala,

da sem, da je naša družina del neke večje zgodbe.

Zgodbe, ki je ta dan izžarevala ponos, dostojanstvo,

toplino, ljubezen in neskončno, ampak res neskončno

vero, voljo in moč.

Nina Kopčavar

Soba za razvajanje čutov, slastna bučna juha, sveže

stisnjen sok in sladka tortica ter urejanje frizure pri

naših frizerkah so bila sladkobna minutna razvajanja

mamice med lovljenjem radoživih dveh otrok med pisanimi

stojnicami, čarovniško sobo, palčkovim rudnikom,

pravljico in kavarnico s palačinkami. Vsi smo se

imeli blazno fino! Bravo!

Alenka Petrinjak

Kako bogato, raznovrstno doživetje za naše malčke,

pa obenem tako preprosto, iskreno in srčno. Starši pa

kot da smo lahko za en dan opazovali svet skozi otroške

oči. Neprecenljivo, a obenem kar pretresljivo, kako

enostavna in globoka je njihova radost. Hvaležni smo

za to izkušnjo.

Miran Pibernik

V sejemsko dogajanje sem kukala izza gore daril, namenjenih

srečelovu, ki pa niso prestregla vse radosti

in veselja, ki je 'špricala' s hodnika gor k nam, tako da

sem se vrnila domov oškropljena in osvežena. Hvala.

Petra Petan

22 Waldorfske novice


■ Adventni venčki, foto: Iztok Zupan

■ foto: Iztok Zupan ■ Otvoritev, foto: Iztok Zupan

Stavba, v kateri trenutno gostujeta waldorfski vrtec

in šola, je sicer prostor, ki mu bomo v prihodnosti z

veseljem pomahali v slovo. V nedeljo pa, ko je v njem

zaživelo čarobno vzdušje božičnega bazarja - kot bi to

ne bila več ista hiša. Za njenimi steklenimi vhodnimi

vrati se je slišalo angelsko petje, polna avla obiskovalcev

se je kot reka romarjev v iskanju čudeža podala na

pot skrivnosti in presenečenj. Za vrati sicer pustih prostorov

prvega nadstropja smo odkrivali otroke v sebi

in se navduševali nad domiselno pripravljenimi kotički.

Izdelki na stojnicah so bili rezultat spretnih rok in

umetniškega navdiha ustvarjalcev, zato smo si poleg

darilc nehote privoščili še to in ono za dušo.

V drugem nadstropju, kjer otroški smeh redno napolnjuje

hodnike, pa se je vonj po cimetu, pomarančah in

smrečju mešal z vonjem po palačinkah, pecivu in kavi.

Otroške nogice so hitele v Andrejino igralnico, hrepeneč

po pravljičnem svetu gosk in labodov, Miklavža,

deklice s svetilko pa medveda in miške. Šolarčki, ki to

v resnici že dolgo več niso, pa so v toplem objemu učilnice

tretjega razreda v rokah gospe Korošec spoznali,

zakaj vsako jutro skozi vrata te stavbe vstopamo starši

veselih obrazov in sproščene, a ponosne drže, ker so

naši otroci waldorfski otroci.

Ne vem, kdo je začaral naše tete in učiteljice pa mamice

in očke ter vse naše prijatelje, da so zmogli takšna

čudesa, ampak upam, da bo ta čar držal vsaj do naslednjega

bazarja.

Erna

Letos sem doživel že svoj tretji božični semenj. Vzdušje

je bilo ponovno, že kot prvikrat, najprej malce 'pozitivno'

napeto, a smo se, ko so stvari 'zaštartale', vsi

popolnoma sprostili in z veseljem oddelali svoje ter se

ob tem tudi zelo zabavali. Sam zelo težko enakomerno

primerjam zadnje tri semnje, saj sem bil vedno na popolnoma

drugačnem 'delovnem' mestu. Prvo leto sva

z Vasjo vodila delavnico izdelovanja igrač na koncu

zgornjega hodnika in sva dogajanje opazovala z razdalje,

drugo leto sem bil garderober pri vhodu in nekako

odrezan od dogajanja, no, letos pa sem se definitivno

najbolj zabaval, saj sem s SUPER SODELAVKAMI (mamice

tudi štete ;) ) bil nekje v centru ... če ne, pa vsaj na

najbolj obleganem delu ... v kavarni. Skupno gledano

lahko rečem, da je bilo vsako leto bolj zabavno in samo

želim si, da bo šel trend po tej isti krivulji navzgor. Mislim,

da so bili vsi zadovoljni z videnim in tudi z našim

doprinosom semnju. Imeli smo se lepo ... tako kot vsak

navaden delovni dan v vrtcu in šoli.

Peter Popovič

Moje navdušenje je namenjeno predvsem naši teti

Katki. Njena volja, pozitivna energija, iskrive zamisli in

tone naloženih, prenešenih in postavljenih snovi, stvari

in ... . so mi res bile zgled. Hvala za igrivo in sproščeno

cirkuško sobo in čutnih doživetij polno sobo čutov.

Sicer pa je moje dete najbolj uživalo ravno v akrobacijah,

ki jih je premogla cirkuška soba in kolobocijah

čarovnika v njej. No ... pa nikakor ne smem pozabiti

slassssssstnih piškotkov v palčkovi deželici. Usta se jih

kar niso mogla najesti:-)

Tadeja Štular

Waldorfske novice 23


O E P o m u r j e

Letos se je do božičnega semnja nabralo kar nekaj

novih idej, ki so pripomogle, da so ljudje izvedeli, kaj

se bo v nedeljo pri nas dogajalo. Hkrati smo popestrili

program z izdelavo adventnih venčkov, s sobo za razvajanje

čutov, s cirkuško sobo, s frizerskim salonom

in drugimi dejavnostmi, ki so postale že tradicionalne.

Zame je bil letošnji božični semenj dokaz, kaj vse se da

narediti, če vsak vloži dobro voljo, svoj čas in spretnosti.

Najbolj pa sem bila ponosna na naše otroke – učence

in učenke, ki so s svojo dobro voljo, srčnim prepevanjem

in navdušenjem že ob otvoritvi preplavili celoten

prostor. Mene se je dobra volja in pozitivna energija

držala še cel teden in ko sva s teto Andrejo delili vtise,

sva obe menili: 'Če nama rečejo, naj jutri ponovno postavimo

božični semenj, se bova tega z veseljem lotili.'

Mateja Korošec

Dan, preživet na božičnem semnju, v družbi vseh prečudovitih

otrok, staršev, tet in prijateljev v meni še vedno

odzvanja čarobno. Vsem sodelujočim hvala za čudovite

prispevke in res dobro sodelovanje. (Tjaša Ličof)

Ja, čarobnost semnja se nas kar drži in naši prostori

dobivajo še bolj čarobno podobo in naši otroci in tete in

učiteljice ter starši se kar držimo prijetnega čarobnega

vzdušja, ki smo ga vsi skupaj ustvarili in ga kreiramo

še naprej. Vsi že kreiramo ideje o naslednjem semnju,

kako bomo pričarali še večjo pravljico za naše ljube

otroke, ki si zaslužijo le najlepše in s srcem ustvarjene

čarobne dni otroštva.

Potrudimo se vsi skupaj, saj v povezovanju je moč za

še večje deželice.

Tina Jakopič

Všeč mi je, kako nas ta božični semenj poveže in se

začnejo tkati vezi in nova prijateljstva. Iz nas izvabi

najboljše, hkrati pa se tudi zavemo, kje imamo šibke

točke. In prav pri naših šibkih točkah se začne vsa sreča,

ko ti priskoči na pomoč ljuba oseba ali pa nekdo,

ki ga komaj poznaš, in si rečeš: ' Kakšna sreča, da obstajajo

taki ljudje. Prav ob pomoči pridnih in predanih

ljudi je shodil in odrastel naš božični semenj. Res sem

hvaležna vsakemu posebej.

Polonija Olip

Veliko pripravnih rok je mesilo in mesilo ideje in dogodke,

ki so potem nekaj tednov vzhajali. Dodajali smo

podrobnosti in začimbe in na koncu spekli čudovit kolač,

ki je dišal in delal vzdušje po celi stavbi. Letos je bil

začetek decembra res pravljičen in to po zaslugi ravno

tistih pripravnih rok, ki so dodale svoje začimbe.

Hvala vsem dobrovoljnim, pozitivnim in nasmejanim

prijateljem, ki so pomagali pri delu v kavarni. Se vidimo

drugo leto? ;-)

Sonja Hudeček

V pričakovanju zime

V

nekoliko odmaknjeni pokrajini babica zima že

nestrpno trka na vrata. A jesenske vile še vedno

niso zapustile površja in so letos pokrajino prav

izdatno namakale.

Otroci pa so v svojem iskrenem, pristnem veselju oblačili

tople bunde in debelejše nogavice. Njihove roke so

komaj čakale, da bodo nagrabile na kup dovolj odpadlega

suhega listja, ki bo nekaj časa dal novo priložnost za

igro in še več veselja. In Dobra vila je bedela nad njimi ...

Starši so odložili svoje delo in se družno zbrali v prav

posebnem sadovnjaku. Skupaj so z nabiranjem jabolk

pomagali lastniku sadovnjaka, ki je jabolka nato pošteno

razdelil med obiralce in otroke v vrtcu. Dišalo je

po pečenih kostanjih, živordeči plodovi šipka so prav

bodli v oči in vabili k nabiranju, otroci pa so se greli

ob ognju in prepevali pesmi. Prijetno jesensko sonce,

krepka malica in omamno dišeč čaj so po končanem

delu zvabili še večjo radost v srca otrok in odraslih in

celo sprožali prave salve zadovoljnega smeha. Dobra

vila pa je bedela nad njimi ...

Otroška igra je že nekoliko načela peskovnik in treba

ga je bilo popraviti. Delo so najprej prevzeli otroci, ki so

pesek izpraznili iz peskovnika. Starši, predvsem očetje,

pa so se odpravili v gozd, posekali, razžagali in ogulili

trnova drevesa, jih obdelali in na novo ogradili peskovnik.

Z novim, svežim peskom, narejenim iz prav posebnega

kamna, se je ravno v času polnjenja prenovljenega

peskovnika želel poigrati tudi sam veter. Neutrudno

je prinašal jesensko listje in ga zakopaval v pesek kot

najbolj dragocen zaklad. Lahko si mislite, kakšno veselje

je završalo med otroki ob pogledu na nov peskovnik;

kakšno čudovito darilo jih je pričakalo! Dobra vila pa je

bedela tudi nad tem ...

Jesen pa je prinašala vedno manj luči. Otroci so si izdelali

lučke, s katerimi so se ob prazniku svetilk sprehodili

skozi temo. S svetlobo v rokah so se odpravili na

pot iskanja notranje luči in skritega zaklada – palčkov.


Nina Kociper

24 Waldorfske novice


O E P o m u r j e

Delimo z vami

Navodilo za izdelavo

pletenega palčka


Nina Kociper

Čas pa se je vedno bolj nagibal k posebnemu dogodku,

ki se v obrobni pokrajini odvija sredi adventnega

časa. Starši, tokrat po večini matere, in tete so se začele

zbirati vsakih sedem dni. S spretnimi prsti so šivale,

pletle, kvačkale, vezle, rezale, lepile, skratka ustvarjale

na vse mogoče načine izdelke in igrače za božični sejem.

Priprave so potekale umirjeno, v predprazničnem

vzdušju in v vznemirljivem pričakovanju. Zelo posebno

darilo je bil obisk prav posebne gospe, ki je s svojimi

prav posebnimi izkušnjami, izdelki in znanjem prinesla

prav posebno vzdušje v obrobno pokrajino. In Dobra

vila je bedela nad vsem tem ...

Starši pa, z močno željo nadaljevanja delovanja vrtca

in negotovo mislijo na prihodnost, kaj bo po vrtcu, so

se začeli redno srečevati, razmišljati in se pogovarjati

o nadaljnjih možnostih vzbujanja radovednosti svojim

otrokom v tej obrobni pokrajini. In Dobra vila bedi tudi

nad njimi, ker, veste, za njo to ni obrobna pokrajina,

ampak prav poseben košček Zemljinega obličja, kjer je

veliko pridnih in poštenih rok, čudovitih, odprtih duš,

zdravega duha in močne intuicije. In Dobra vila se ob

vsem tem spodbudno nasmehne ...

Prav enostavno je narediti tega prikupnega

palčka.

Za telo in glavo palčka, kot je na fotografiji,

z vijolično obleko in rumeno kapico in plaščkom,

nasnujemo osemnajst petelj. Spletemo dve rebri

samih desnih petelj (ki nam dajo videz samih levih)

in nato nadaljujemo s pletenjem levih in desnih. Ko

spletemo približno štirinajst vrstic visoko, popletemo

po dve in dve petlji skupaj, da nam jih ostane le devet.

Zamenjamo barvo preje za glavo in pletemo naprej

še približno devet vrstic. Nato spet popletemo po

dve in dve petlji skupaj, in na koncu skozi preostale

potegnemo prejo in zategnemo. Predel, kjer bo glava,

zašijemo skupaj in napolnimo z nekaj volne, nato pa

v predelu vratu z všito prejo zategnemo, da dobimo

lepo obliko glave. Nato zašijemo zadaj še 'obleko'.

Za plašček nasnujemo osemnajst petelj, spet spletemo

dve rebri samih desnih in nato nadaljujemo

približno šest vrstic s pletenjem ene vrstice levih in

ene vrstice desnih. Pred snemanjem spet popletemo

po dve in dve petlji skupaj, da nam na koncu ostane

devet petelj, skozi katere potegnemo prejo in zategnemo

skupaj.

Kapica pa je nasnuta iz štirinajstih petelj. Tako kot

pri plaščku in obleki spletemo dve rebri, nato nadaljujemo

z menjavanjem levih in desnih. V vsaki vrstici

snamemo prvo petljo (oz. popletemo prvi dve petlji

skupaj), da na koncu nastane trikotnik, s katerega

potem sešijemo kapico in jo prišijemo na glavo. Po

želji napolnimo palčka z volno, da je bolj trden.

Palček na sliki je visok približno petnajst centimetrov,

spleten pa je iz volne Silvija (Tovarna volnenih

izdelkov Majšperk). Pri pletenju se lahko poigravamo

in naredimo nekoliko ožjega palčka, ki tako postane

prstni palček, lahko pa mere ustrezno povečamo in

nastane nekoliko večji palček.

Waldorfske novice 25


O E Ž a l e c

Božično tkanje


Maruša Žižek, razredničarka 1. razreda

Nekoč je živela Marija. Pripravljala se je na božič.

Zanjo je bil to čas, ko stke obleko za božjega

otroka, ki bo kmalu prišel na svet.

Zvezde so ji pokazale pot in ji dale sijočo nit kristala

za otrokovo obleko. Luna ji je podarila srebrne niti,

sonce pa niti iz bleščečega zlata. Marija je tako zbrala

vse niti in začela tkati.

božjega otroka?' 'Ne, Marija, naredile ti bomo vrt, kjer

bodo cvetele božične rože, vendar ti ne moremo pomagati

pri tkanju teh niti.'

'Oh, drage živali,' je rekla Marija, 've ste tako bistre in

živahne. Mi lahko pomagate stkati te niti v obleko za

božjega otroka?' 'Ne, Marija, naš brat osel ti bo pomagal

na tvojem dolgem potovanju, ampak mi ti ne moremo

stkati teh niti.'

Ojej! Niti so se razparale in nikakor jih ni zmogla med

seboj preplesti. Odšla je po poti naprej. Iskala je in iskala.

'Oh, dragi kamni in kristali,' je rekla Marija, 'vi ste

močni in trdni. Ali mi lahko pomagate splesti te niti v

obleko za božjega otroka?' 'Ne, Marija, mi ti bomo pokazali

tvojo pot in ti priskrbeli trdno zemljo, po kateri

boš stopala. Ne moremo ti pomagati stkati teh niti.'

'Oh, drage rastline,' je rekla Marija, 've ste tako čudovite

in zelene. Nekatere sijete v zeleni barvi še v najhujši

zimi. A mi lahko pomagate stkati te niti v obleko za

Zdaj Marija ni več vedela, kdo bi ji lahko pomagal. V

tistem trenutku pa zagleda angela, ki ji nežno govori:

'Marija, otroke prosi za njihovo ljubezen, le tako boš

zmogla stkati obleko za božjega otroka.'

In res, to se je tudi zgodilo.

Zdaj nam vsako leto v adventnem času angel prižge

luč v temi. Vsakdo zmore nositi delček te svetlobe.

Mi smo s skupnimi močmi poslali srčno ljubezen Mariji,

da stke obleko za prihajajočega božjega otroka.

26 Waldorfske novice


K n j i g a

ZAHVALA

Dragi prijatelji,

rad bi se vam zahvalil za vso pozornost in zanimanje,

ki ju izkazujete ob izidu moje knjige S srcem v šoli.

Prav tako se zahvaljujem tudi vsem, ki ste obiskali

moja predavanja. Vsako predavanje je tudi zame navdihujoče.

Kot marsikdo med vami že ve, se v Sloveniji

počutim kot doma, zato mi slovenski prevod knjige

veliko pomeni.

Upam, da se kmalu zopet vidimo!

Godi Keller

Prodajna mesta in kontakti:

- Ljubljana: vsak dan od 17h do 20h na recepciji

Waldorfske šole Ljubljana, Streliška 12, 1000 Ljubljana

- Murska Sobota: 041 965 120 (ga. Nina)

- Radovljica: Waldorfska osnovna šola Radovljica,

Kranjska cesta 4, 4240 Radovljica

- Radovljica in njena okolica: 051 225 902 (ga. Darja)

- Kranj in okolica: 041 286 155 (ga. Maja)

- Primorska: 040 438 312 (ga. Tadeja)

- Celje: kontakt: 070 753 763 (ga. Natalija)

Za dodatne informacije in dogovor o nakupu pred navedenimi urami

smo vam na voljo na zavod@waldorf.si ter na (01) 434 55 77.

Informacije o Godiju Kellerju, njegovih predavanjih ter knjigi S srcem

v šoli so vam na voljo tudi na: www.waldorf.si, www.godikeller.com/slovenija

ter na FB strani Godi Keller – S srcem v šoli.

Waldorfske novice 27


V a b i l o

Ob rob k vabilu na

mednarodno konferenco

Pravkar sem prišla s predstavitve knjige Godija Kellerja 'S srcem

v šoli', sama pa sem naslovu dodala še: 'in v vrtcu', kajti

vrtec in šola sta v resnici neločljivo povezana.

Zelo sem vesela, da sem v odličnem predavatelju g. Godiju Kellerju

našla pravega zaveznika (tako kot še marsikdo drug), saj

nenehno skozi praktične primere/dogodke, povezuje vsa razvojna

obdobja otroka, mladega človeka.

Torej, dogodki, ki se v zadnjem času odvijajo okoli nas, se vse

bolj, kot kamenčki v mozaiku, sestavljajo v eno sliko. Zame

osebno ima to velik smisel. Ti dogodki so:

- sodelovanje na mednarodni konferenci / IASWECE,

- razstava g. Brierleya v ljubljanski Mestni hiši: 'Živa linija',

- izid knjige g. Kellerja v slovenskem jeziku

Vse to ima skupno osnovo, skupno točko, skupno vizijo – medsebojno

povezovanje oziroma sodelovanje.

Kaj pa pomeni kratica IASWECE? International Association

for Steiner Waldorf Early Childhood Education Mednarodno

združenje za zgodnjo (predšolsko) vzgojo v ustanovah, ki

temeljijo na Steinerjevi/waldorfski pedagogiki.V Sloveniji v tej

organizaciji sodeluje 'Zavod za razvoj waldorfskih šol in vrtcev

Slovenije'. Za razliko od države se mnogo ljudi vedno bolj zaveda

velikega pomena vzgoje v predšolskem obdobju.

Kaj je naloga združenja? Kakšna je vloga vzgojitelja, učitelja?

Zakaj je predšolsko obdobje tako pomembno za nadaljnje

življenje? Ko sem bila jeseni že drugič na srečanju IASWE-

CE, kjer sem imela priložnost srečati predstavnike vzgojiteljev

pomembnih držav s celega sveta (dobesedno), ljudi, ki jim je

mar, kaj se dogaja z majhnim otrokom, ljudi, ki jim je mar, kako

se z njimi ravna, ne glede na to, v katerem delu sveta živijo, se

je druga skupina ljudi, entuziastov naše ljubljanske waldrofske

šole, ravno vrnila s tradicionalnega pohoda na Triglav. Ob tem

se mi je nehote izoblikovala misel/vprašanje: Kako se pripravimo,

opremimo za tako pot (za življenje)? Kako si pripravimo

nahrbtnik, kaj vse zložimo vanj?

Današnja družba, naše okolje, bi takemu popotniku (otroku)

najraje naložila v nahrbtnik VSE – dvojno, še raje trojno, za

vsak slučaj še to in ono, dokler ne bi popotnik (otrok) pod težo

tega tovora klecnil.

Si to res želimo?

Ne bi mogoče raje dobro premislili, kaj v resnici nujno potrebujemo,

da lahko na poti tudi uživamo, npr. ob razgledu, na

stranpoteh, ob srečanju z drugimi popotniki.

Kaj pomenijo vse 'tranzicije' - prehodi/prepadi, ki jih moramo

'premagati'? Lahko različni vodniki v različnih obdobjih med

seboj sodelujemo, zgradimo most, si podamo roke, da bi naši

otroci na poti lahko varno raziskovali, si skozi lastno dejavnost

pridobivali lastne izkušnje ... ob pravem času, na pravem mestu?

K sreči srečujem ljudi, ki znajo usmerjati, se pogovarjati, svetovati

na osnovi lastnih izkušenj. In kdor si želi srečati take ljudi,

je povabljen na to mednarodno konferenco.

Več o tej organizaciji, o njenih dejavnostih, projektih, lahko najdete

na internetni strani www.iaswece.org.

Za zaključek naj vam prenesem še voščilo te mednarodne organizacije:

'Naj bodo ob vseh otrocih sveta odrasli, ki jih podpirajo

pri razvijanju njihove lastne notranje svetlobe.'

SREČNO 2015!

Janja Kokalj

VABILO NA

MEDNARODNO KONFERENCO

PREHODNA OBDOBJA

V OTROŠTVU

OD ROJSTVA DO 14. LETA

31.marec – 3. april 2015

GOETHEANUM, DORNACH, ŠVICA

Program in prijave:

www.iaswece.org

28 Waldorfske novice

Vabimo vse, ki skrbite za male otroke – vzgojitelje, varuhe

v vrtcih ter jaslih, učitelje v osnovni šoli, specialne

pedagoge, medicinske babice, zdravnike – pediatre na

mednarodno konferenco, kjer bomo skupaj razmišljali o

širokem razponu otroštva, razvijali boljše medsebojno

razumevanje le-tega, nove pristope in povezovanja ...

Med rojstvom in puberteto se zgodi vrsta prehodov, ko je

dojenček, malček, predšolski in šolski otrok ter mladostnik

še posebno občutljiv.

V času teh sprememb – ob rojstvu, v 3., 6., 9. ter 12. letu –

imamo odrasli še posebno pomembno vlogo.

V tem obdobju je ob otroku, poleg staršev, vrsta ljudi in strokovnjakov,

ki pa se med seboj pogosto sploh ne poznajo

(medicinske babice, pediatri, zdravniki, terapevti, vzgojitelji,

varuhi, učitelji, specialni pedagogi).

Na konferenci bomo imeli priložnost vsi skupaj pogledati na

to širše obdobje otroštva.

Preko delavnic, mnogih pogovorov in forumov o konkretnih

specifičnih temah ter prispevkov različnih raziskav bomo

poskusili poglobiti teme, povezane s starostjo otroka in posameznimi

poklici. Skupaj se bomo lotili tem, ki se tičejo

vsakogar. Te so: pomen spanja, prehrane, zdravje, bolezen,

opazovanje otroka, sodelovanje med ustanovami, življenjski

prostor vrtca in šole, socialne veščine odraslih itd.

More magazines by this user
Similar magazines