Špegel: Das Ü Magazin, januar 2018

Iskanje resnice
kritiki, kar pomeni, da stvari potiskajo v
specifično samopoganjajočo se smer 17 . Moč
reprezentacije je torej v tem, da nam nazorno
prikaže ne-zmožnost alternative. Od tod
tudi izvira trditev, da razumevanje delovanja
kapitalizma ni iskati v individuumu ali v
jeziku.
Marx je v svoji analizi še vedno preveč
antropocentričen – le enkrat v Kapitalu
se pojavi beseda avtomatični subjekt – v
mišljenju, da se presežna vrednost nujno veže
na človeškega agenta – ta naj bi jo ustvaril.
Felix Guattari je bil prvi, ki si je upal trditi,
da pri procesu ustvarjanja presežne vrednosti
obstajata tako človeška kot strojna, ki jo
producirata skupaj. Kapitalizem ne izkorišča
delavce, marveč mašinske skupke (imejmo v
mislih individuume), ne zanima ga njihova
struktura, ali je ta organska ali strojna. Vse
delo je delo kiborga. ‘’We are all cyborgs now’’
kot to pravi Donna Haraway. Produkcija zato
Slika 12: dasdsa
zadeva bolj podreditev skupkov dividuumov,
kot pa produkcijo zaključenih subjekov, ki
bi jih nato lahko izkoristila. V tem oziru je
tudi sama forma lastnine osnovana na iluziji.
Temelji na podobnih implikacijah, kot so te
o genialnosti posameznih oseb, ki so same
bile zmožne producirati kupe novega znanja.
Bolje je razumeti posameznike z metaforo
niti, ki prehajajo subjekta, a ki jih je ta prvi
povezal in preuredil na točno tako določen
način. Seveda obstaja tudi generativni vroči
eksces, a to je le delček celotnega procesa
in ironično ni stvar subjekta, individuuma,
ampak je točno ta ne-subjektivni del, ki
ga človeška identiteta ne more zajeti pod
svoj imenovalec. Inovacije se namreč ne
ustvarjajo linearno, epistemološki rez je bolj
kot kaj drugega le znak pljuska, ko vsebina
ene modulacije ne more več zadržati celotno
kapaciteto notranjosti pod svojim okriljem.
Podobno pa velja tudi za formo lastnine. Ta
Špegel: Das Ü Magazin - Januar 2018
44