Views
4 months ago

BIO 9 UC 9.pregled

6. Evolucija V

6. Evolucija V Avstraliji najdemo prav posebno rastlinstvo in živalstvo, na primer vrečarje. V obdobju Pangee so z izjemo vrečarjev ozemlje današnje Avstralije naseljevali le redki sesalci. Po ločitvi celin je bila Avstralija več kot 30 milijonov let izolirana od preostalega sveta. Vrečarji so bili brez tekmecev; tako so se počasi razvijali in prilagajali različnim načinom življenja. Iz skupnih prednikov so se razvile številne nove vrste, kot so koala, vombat in kenguru. Danes jih najdemo predvsem v Avstraliji in Južni Ameriki. Na drugih celinah so vrečarje skoraj v celoti izpodrinili drugi sesalci. Koala Vombat Kenguru Kljub podobnim pogojem v različnih predelih sveta pa najdemo določene vrste samo na zelo majhnih območjih. Te vrste so se razvile iz populacij, ki so bile dlje časa prostorsko ločene od drugih populacij. Pravimo jim endemiti. To so vrste, ki živijo le na določenem predelu sveta in so potomci nekoč zelo razširjenih vrst. Primer endemitov so novozelandski prakuščarji, starinska skupina plazilcev, ki so živeli pred 200 milijoni let. Ohranili so se le na otokih ob Novi Zelandiji. Novozelandski prakuščar, tuatara Tudi v Sloveniji živijo endemične živalske in rastlinske vrste. Črni močeril živi le v podzemnih vodah Bele krajine. Drobnovratnik, prvi opisani jamski hrošč, živi v jamah od Krasa do Velebita. Kamniška murka je eden od slovenskih endemitov, ki raste le visoko v Kamniških in Savinjskih Alpah ter Karavankah. Črni močeril Drobnovratnik Kamniška murka Vrste izumirajo Danes na svetu živi okrog 1 % vseh nekdaj živečih vrst. Kaj se je zgodilo z ostalimi 99 %? Tako kot nastajanje vrst je tudi njihovo izumiranje naraven proces, podobno kot umiranje posameznikov, ki poteka neprestano. Vrsta je izumrla, če ni nobenega dvoma, da je propadel zadnji osebek in je vrsta popolnoma izginila. Izumiranje je del evolucijske usode vsake vrste in se dogaja od nastanka življenja na Zemlji. 84

V preteklosti so na izumiranje vplivale številne globalne katastrofe, ki so povzročile izumrtje ne le posameznih vrst, temveč tudi večjih skupin organizmov. Takšna izumrtja imenujemo množična izumrtja. kambrij ordovicij silur devon karbon perm trias jura kreda terciar kvartar 800 Število družin 600 400 200 100 550 400 200 Milijonov let pred sedanjostjo 0 Največje izumrtje v zgodovini Zemlje se je zgodilo pred približno 250 milijoni let, na prehodu iz perma v trias. Izumrlo naj bi 54 % kopenskih vrst in kar 96 % vseh morskih vrst iz plitvega obalnega pasu. Takrat so izginili trilobiti in orjaški morski škorpijoni. Izginila je tudi večina iglokožcev, luknjičark in mehkužcev. Skoraj povsem so izginili tudi koralni grebeni in gozdovi. Pred 65 milijoni let, ob koncu krede, naj bi prišlo do množičnega izumrtja, v katerem so izginili kopenski dinozavri, amoniti in belemniti ter številne školjke. Izumrlo je tudi ogromno rastlinskih vrst. Amoniti in belemniti so izumrli glavonožci, kamor danes uvrščamo hobotnice, lignje, sipe in druge. Nekdaj živeči amonit Fosilni ostanek belemnita Fosilni ostanek trilobita Rekonstrukcija belemnita Za množična izumrtja zadnjih 250 milijonov let znanstveniki navajajo več možnih vzrokov, kot so trki kometov v Zemljino površje, vulkanski izbruhi ter segrevanje ali ohlajanje ozračja. Vsakemu množičnemu izumrtju pa je kmalu sledilo nastajanje novih vrst. Proces izumiranja je počasnejši od procesa nastajanja vrst, zato se je pestrost organizmov skozi zgodovino povečevala. Več o vplivih človeka na izumiranje si lahko prebereš v poglavju Vpliv človeka na biosfero. Izginejo lahko tudi manjše populacije, na določenem območju. To pomeni, da jih ne najdemo več na območjih, kjer so nekoč uspevale, prisotne pa so drugod. Vzroki za lokalno izumrtje vrst so različni, od uničevanja bivališč s poseganjem v okolje, iztrebljanja osebkov z lovom do vnosa tujerodnih vrst organizmov. 85