Views
9 months ago

BIO 9 UC 9.pregled

6. Evolucija Živi

6. Evolucija Živi fosili Kljunati ježek je avstralski endemit. Večina organizmov se je skozi geološka obdobja spreminjala, nekateri pa se do danes skoraj niso spremenili. Imenujemo jih živi fosili. Navadno s tem izrazom označimo organizme, za katere so na osnovi fosilnih ostankov ugotovili, da so imeli dolge milijone let podobno zgradbo. Najbolj znan rastlinski živi fosil je dvokrpi ginko. Uvrščamo ga med golosemenke, za katere so značilni predvsem igličasti listi, ginko pa ima nenavadne pahljačaste liste, katerih oblika se ni spremenila že okrog 200 milijonov let. V naravi raste na Kitajskem, drugod ga gojijo v parkih in vrtovih. Latimerija živi v Indijskem oceanu. Zanjo so domnevali, da je izumrla pred 65 milijoni let, dokler niso leta 1938 našli živega primerka. Dvokrpi ginko, fosilni odtis lista in danes živeči predstavnik Indijski brodnik (nautilus) je živeči starinski glavonožec. Danes živeči moderni predstavniki, sipe, lignji in hobotnice) nimajo več zunanje lupine. Pri nautilusu je ta še ohranjena. Sorodniki nautilusa so bili tudi amoniti. Tudi med živalmi najdemo žive fosile. Takšni so na primer: • kljunati ježek, • riba resoplavutarica (latimerija) in • indijski brodnik (nautilus). Kako določimo starost fosila? Starost fosila lahko okvirno določimo po tem, v kateri plasti sedimentnih kamnin ga najdemo. Ker so se plasti sčasoma nalagale druga na drugo, v spodnjih plasteh najdemo najstarejše fosile, v vrhnjih plasteh pa najmlajše. Fosilom, ki so značilni za točno določeno obdobje, pravimo vodilni fosili. Vendar pa lahko s položajem fosila določimo le relativno starost. Za natančnejšo oceno starosti fosila moramo ugotoviti, kdaj so plasti, v katerih najdemo fosile, nastale. To lahko določimo s pomočjo naravne radioaktivnosti kamnin in razpada radioaktivnih izotopov. Fosili vsebujejo izotope različnih elementov, ki so se nakopičili v njihovem telesu, ko so bili ti organizmi še živi. Eden izmed teh elementov je ogljik. Ogljik v naravi obstaja v dveh oblikah izotopov, 12 C in 14 C. Radioaktivni 14 C nenehno nastaja v zgornjih plasteh Plasti sedimentnih kamnin ozračja in hkrati razpada, 12 C pa je stabilen in ga je več. Rastline ga sprejemajo iz zraka v obliki ogljikovega dioksida in ga vgradijo v organske snovi, rastline so hrana živalim, rastlinojede živali pa so hrana ostalim mesojedim živalim. Tako se v vseh organizmih kopičita 12 C in 14 C. 90

Dokler je organizem živ, je razmerje izotopov ogljika v njegovem telesu enako kot v atmosferi ( 12 C : 14 C = 1012:1). Po smrti organizma se količina 12 C s časom ne spreminja več, izotop 14 C pa počasi in enakomerno razpada in se spreminja v izotope dušika in argona. Vsakih 5.730 let ga je za polovico manj. Starejši ko je organizem, manj 14 C vsebuje. Količina 14 C nam torej lahko razkrije starost organizma. Vendar pa lahko s to metodo določamo le starost organizmov, mlajših od 75.000 let. η + 14 N 14 C 14 C / 12 C čas (v letih) CO 2 0 6000 12000 18000 čas (v letih) Razmerje med 12 C in 14 C v fosilu od časa njegove smrti Za določanje starosti starejših fosilov ali kamnin se uporabljajo drugi radioaktivni izotopi, z daljšim razpolovnim časom, na primer kalijev izotop ( 40 K). S pomočjo izotopov z daljšo razpolovno dobo so ugotovili tudi približno starost Zemlje. Znanstveniki so starost Zemlje izračunali na podlagi primerjave elementov v Zemljinem plašču z elementi, ki jih je mogoče najti v meteoritih podobne starosti, kot je naše osončje. Na podlagi zbranih dokazov so zaključili, da je Zemlja stara okoli 4,46 milijarde let. Ponovi znanje o izotopih iz kemije. okamneli ostanki organizmi v jantarju odtisi ostanki organizmov FOSILI starost fosila živi fosili določanje ginko indijski brodnik latimerija vodilni fosili naravna radioaktivnost kamnin razpad radioaktivnih izotopov 91