Views
6 months ago

Gorički vrh 2017

LETNI INTERVJU Verjetno

LETNI INTERVJU Verjetno ob tem, da živiš z glasbo, podpiraš tudi glasbeno izobrazbo? Veliko staršev svoje otroke že v zgodnjih letih otroštva vpiše v nižjo glasbeno šolo, kjer se izobražujejo pod strokovnim vodstvom svojih učiteljev, tudi pri nas doma smo naredili tako. Glasbeno izobraževanje otrok je v porastu, kar kaže na to, da igranje instrumenta ni samo pridobivanje strokovnega glasbenega znanja, ampak je tudi učenje za življenje. Se ti zdi, da gre glasbeni razvoj otrok v pravo smer, potem ko enkrat zaključijo formalno šolanje na glasbeni šoli? Ko sem že pred leti nazaj opazovala množico otrok, ki so prihajali in odhajali skozi tista velika vrata murskosoboške glasbene šole, sem se spraševala: »Le kje bodo čez nekaj let pristali vsi ti instrumenti, ki jih ti otroci s takim veseljem sedaj nosijo v svojih rokah?« Le majhen odstotek se jih namreč ob zaključku nižje glasbene šole odloči za nadaljnje šolanje v tej smeri. Nekaj se jih ima možnost priključiti godbam ali kakšnim skupinam. Največji del teh otrok in skupaj z njimi njihovih staršev pa je svoje nastope doživljalo le na produkcijah glasbene šole, kajti skozi vsa ta leta ni bilo poskrbljeno za njih, da bi svoje sposobnosti in že pridobljeno znanje poskusili izraziti tudi na drug način in v drugih okoliščinah. Kako se tega lotevate v vaši binkoštni cerkvi? V naši cerkvi otroke spodbujamo, jim pomagamo na vse možne načine, da strokovno pridobljeno znanje prenesejo v »svoj svet glasbe«. Seveda je možno pridobljeno znanje usmeriti v profesionalno ali amatersko smer. Za vsemi pa stojimo z vso odgovornostjo. Da ne bi ves trud, čas in denar, ki ga precej staršev vlaga v glasbeno šolanje svojih otrok, šel v prazno, smo se v naši cerkvi že pred leti odločili, da bomo tudi sami prispevali in vlagali v razvoj glasbene dejavnosti otrok, mladine in seveda tudi vseh odraslih, ki to želijo. Že v prvem in drugem letniku nižje glasbene šole na bogoslužjih zaigrajo kakšno lažjo, njim prilagojeno pesmico; najprej kot posamezniki, potem pa jih že kar hitro navajam in vključujem v komorne zasedbe … Pripravljamo tudi dejavnosti oz. projekte, ki otroke še dodatno motivirajo za delo in prispevajo k večji kakovosti izvedbe zastavljenih ciljev. To so dodatne in zanimivejše vaje s posamezniki, otroška srečanja, glasbene delavnice, otroški koncerti itd. Nekateri od njih znajo zaigrati tudi po več instrumentov in še vedno odkrivam v njih nove ideje oz. želje po novih instrumentalnih zasedbah. Po Božji milosti se trudim, da sodelovanje z otroki, kakor tudi z njihovimi starši, poteka obojestransko. Rdeča nit tega glasila je »srečna ženska«. Kaj tebe kot žensko najbolj osrečuje? Mene osrečuje skoraj vse. Srečna sem, da živim in delujem v krajih, kjer sem rojena, rada imam moje sosede, svojo ožjo in širšo družino. Rada imam vse pevce zbora Maranata, vse glasbenike, vse otroke, ki jih z veseljem učim … Seveda pa me najbolj osrečuje, da sem Božja hčerka in da sta mi od Njega zaupani tudi vlogi žene in matere, ki ju z veseljem opravljam – živim! Kaj določa srečno partnerstvo. Vemo, da si v zboru dirigent svojemu možu. Kako pa sicer? Oba z možem Francem imava Kristusovo ljubezen, ki naju povezuje v dobrem in slabem. Ta nama omogoča tudi odprto, ljubeče komuniciranje, spodbujanje, odpuščanje – vse na podlagi Božje ljubezni in Njegove Besede: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« Ef 4,32 Recept za srečno partnerstvo je Božja ljubezen v naših srcih in Božja načela, ki jih najdemo v Svetem pismu. Če oba partnerja ljubita Boga in eden drugega, kot nam narekuje Božja Beseda, blagoslov zagotovo ne bo izostal. Kaj bi sporočila vsem ženskam, ki bodo brale ta intervju? V sodobnem času, v katerem živimo, kjer ženske hkrati opravljamo številne naloge in se znajdemo v različnih vlogah, se velikokrat od nas zahteva veliko ali celo več, kot mislimo, da zmoremo ... Tukaj bi spodbudila vse bralke s svetopisemsko vrstico: »Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.« To je tudi moje osebno izkustvo – Bog nas ljubi, sprejema takšne, kot smo, ter želi biti del naših življenj. Ženska, ki ima ob sebi ljubečega, skrbnega in vsemogočnega nebeškega Očeta – resnično zmore »stati in obstati« v naglici sodobnega življenja ter živeti izpolnjeno življenje kljub temu, da pot življenja ni vedno obsijana s soncem. Besedilo: Suzana Ficko Matko Fotografiji: Nada Kisilak Vouri 16 | Gorički vrh · april 2017

MED NAMI Še enkrat ne bi bil čevljar Njegove čevlje cenijo tudi starejši ljudje in invalidi Čevljarstvo je bilo v času pred drugo svetovno vojno in po njej ena najbolj razširjenih obrti na našem področju. Praktično skorajda ni bilo vasi, v kateri ne bi imeli vsaj enega čevljarja. Eden redkih, ki še vztraja v tej obrti, je Geza Kisilak mlajši, ki je pred nekaj leti obrt prevzel po svojem očetu, Gezi Kisilaku starejšem. Prav z Gezo starejšim smo se v mrzlih decembrskih dneh minulega leta pogovarjali o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti te obrti. Geza v pogovoru razloži, da je čevljarstvo v njihovi družini že tradicija, saj je njegov oče Karel s čevljarsko obrtjo začel že daljnega leta 1925 in bil v tem tako uspešen, da je 1929 leta na obrtni razstavi v Ljutomeru prejel zlato kolajno za ženske salonarje, ki so danes razstavljeni v Pokrajinskem muzeju Murska Sobota, kolajna pa je še vedno varno spravljena pri Gezi kot dragocen spomin na očeta. Oče Karel je bil pred drugo svetovno vojno tako uspešen v svojem poslu, da je leta 1934 imel malo tovarno čevljev s 14 zaposlenimi delavci in tovorni avto, s katerim so potovali na sejme v Ptuj, Varaždin in Čakovec, kjer je prodaja čevljev najbolj cvetela. Druga svetovna vojna ni prinesla očetu nič dobrega, saj je takrat delal popolnoma sam, usnje pa se je za časa madžarske okupacije dobilo samo na karte, kar je pomenilo, da so kmetje za prodano svinjsko kožo namesto denarja dobili karte za usnje, s katerimi so potem lahko naročili izdelavo čevljev pri čevljarju. Po drugi svetovni vojni, nekje okrog leta 1948, je imel oče v svoji obrtni delavnici spet zaposlenih šest delavcev. Takrat so za državno podjetje Obutev vsak mesec delali po 100 parov čevljev. Pozneje se je oče preusmeril v serijsko proizvodnjo čevljev za sejme po Pomurju, na katere se je vozil s konjsko vprego. Geza je očetovo obrt prevzel leta 1962 po očetovi smrti in poudari, da je njegov oče za časa svojega življenja izučil 15 vajencev, medtem ko on sam ni izučil nobenega. Čisto točna ta trditev vseeno ni, saj se je očetove obrti priučil sin Geza, ki nadaljuje z družinsko tradicijo. Ko ga vprašam, kakšni čevlji so danes pri njem oz. sinu najbolj iskani, pravi, da je današnja izdelava čevljev usmerjena predvsem v izdelavo folklornih čevljev za folklorne skupine doma in v tujini. Posebnost teh čevljev je, da se izdelujejo po tradicionalni metodi , ki je stara okrog 100 let. Celotni folklorni čevelj je usnjen, podplat pa zbit z lesenimi klinci. Material za te čevlje nabavlja v Tržiču in v Razkrižju. Njegove čevlje cenijo tudi starejši ljudje in invalidi, ki potrebujejo ortopedske čevlje zaradi različnih deformacij stopal. Potoži, da nekateri posamezniki težko razumejo, da so ti čevlji izdelani ročno in je temu primerna tudi nekoliko višja cena od čevljev, ki so izdelani serijsko, in jih za majhen denar kupujemo v trgovskih centrih. Predvideva, da se bo to čevljarstvo obdržalo predvsem na račun folklorne in ortopedske obutve in preseneti z izjavo, da če bi še enkrat izbiral, ne bi bil čevljar, ker se s tem poklicem preživi, nikoli obogati, vloži pa ogromno časa tudi na račun družine, ki je morala sprejeti, da je v svojem najbolj aktivnem obdobju v svoji delavnici preživel tudi do 10 ur dnevno, velikokrat pa je dneve preživel tudi na sejmih, kjer pa so se mu družinski člani pridružili tudi zato, da so bili malo več skupaj. Čeprav razmišljanje čevljarja Geze o prihodnosti te obrti ni posebej spodbudno, pa je prav, da se to obrt ohranja, česar se zavedajo tudi domačini Občine Rogašovci in občinski svetniki, ki so Gezi pred nekaj leti podelili naziv častnega občana ravno zaradi vztrajanja v tej obrti, ki žal počasi izumira. Besedilo: Suzana Ficko Matko Fotografiji: Milan Gaber Gorički vrh · april 2016 | 17

Suhokranjske poti pomlad 2013 - Občina Žužemberk
Ogledalo, številka 93, april 2013 - Občina Vojnik
Od socialne delavke do uspešne podjetnice ... 3 ... - Agencija Mori doo
OGLEDALO, Številka_69, marec 2009 - Občina Vojnik
Glasnik januar - februar2009 - Občina Škofljica
LeGra - Å olski center Novo mesto
Urednikova beseda bf 3/2012 - Frančiškani v Sloveniji
30. december 1963 (št. 717-718) - Dolenjski list
8. april 1965 (št. 785) - Dolenjski list
Podoživeti hočem vsak prostor vrtca Zvonka Grum Vojniški vrtec kot ...
Suhokranjske poti, oktober 2009 - Občina Žužemberk
OGLEDALO, številka 82, julij 2011 - Občina Vojnik
Revija PRO - December 2017
OGLEDALO, Številka 54, 14.april 2006 - Občina Vojnik
Ogledalo, številka 94, junij 2013 - Občina Vojnik
Glasilo Vizita - št.33_34 - Splošna bolnišnica Novo mesto
P O S T O J N S K I - Občina Postojna
april 2008 - Občina Logatec
OGLEDALO, Številka 60, 19.april 2007 - Občina Vojnik
Ogledalo, številka 90, november 2012 - Občina Vojnik
OGLEDALO, Številka 74, marec 2010 - Občina Vojnik
bF 1/2009 - Frančiškani v Sloveniji