Views
7 months ago

Gorički vrh 2017

MED NAMI S konca sveta

MED NAMI S konca sveta na vrh sveta »Šel sem, ker imam rad izzive.« El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki vodijo do svetišča svetega Jakoba v Santiagu de Compostela. Katedrala stoji v Galiciji na severozahodu Španije in je poleg Rima in Jeruzalema največje krščansko romarsko svetišče. Prvič sem o tej romarski poti brala pred dobrimi petimi leti, ko mi je prišla v roke knjiga ameriške igralke Shirley MacLaine, ki je zaradi svoje prepoznavnosti na nek način skozi knjigo popularizirala to romarsko pot. Že ob branju njene knjige se mi je v mislih neštetokrat postavilo vprašanje, kaj je tisti vzgib v človeku, da pripravi kovček in gre 1000 km sam s seboj. Takrat se mi seveda ni niti sanjalo, da bom to vprašanje zelo kmalu postavila domačinu iz naše občine, Silvestru Gombocu, ki prihaja iz vasi Fikšinci, in se je lanskega leta, natančneje 6. junija 2016, iz kraja St. Jean-Pied de Port v Franciji odpravil v Finisterre v Španiji, kjer je praktično konec te poti. Ni običajno, da bi nekdo iz ene majhne vasice Fikšinci spakiral in v 25 dneh prehodil to svetovno znano romarsko pot. Kdo ste Silvester Gomboc? Sem popolnoma običajen človek. Po poklicu sem orodni ključavničar, zaposlen v Avstriji. Oče dveh, že odraslih otrok, Claudie in Kristjana, ki oba živita v Avstriji in si tam ustvarjata svojo prihodnost. Imam pa rad izzive, ki niso za vsakogar običajni, in sem verjetno zato v očeh množice tudi drugačen. ... v bistvu je pot cilj in vse, kar doživiš in preživiš na poti. Kaj je bil tisti trenutek, ko ste si rekli, da želite na to romarsko pot? Pred približno petimi leti sem po televiziji spremljal oddajo, ki je opisovala Jakobovo pot in takrat sem si rekel, da jo želim nekoč prehoditi. Šele lani pa so se vse karte, če tako rečem, zložile tako, da sem dobil pravo voljo in si vzel potreben čas za ta podvig. Prej je vedno prišlo nekaj vmes, lani pa je šlo vse kot po maslu. S kakšnim namenom ste šli na to romarsko pot? Morda osebni razlogi, stiska, inventura življenja ipd.? Šel sem, ker imam rad izzive. Predvsem, da preizkusim sebe, ali bom torej zmogel premagati se v trenutku, ko se porodi misel, da ne gre več, čeprav je res, da v dneh, ko si večino časa v družbi s samim seboj in vodiš svoje notranje monologe, opraviš mimogrede tudi inventuro svojega življenja in jasneje vidiš, kaj si v življenju odlično opravil in kje bi lahko ravnal drugače, če bi znal. Kako so Vašo odločitev sprejeli domači? Otroka z veliko razumevanja, moja mama pa, kot je to že običajno pri mamah, z veliko skrbjo, ali se bom vrnil živ in zdrav. Kako in kje se je pot začela? Pot se je začela 6. junija, ko sem z Dunaja poletel za Pariz in potem od tam pot nadaljeval do Bearitza in z avtobusom naprej do St. Jean Pied-de Porta, kjer sem se prijavil v romarskem uradu, dobil tam romarski potni list, ki mi je omogočal bivanje v urejenih postojankah ob poti, ter zemljevid in seznam vseh krajev z navedenimi razdaljami med kraji. S pomočjo tega si lahko vsakodnevno začrtaš etapo poti za naslednji dan. Kaj bi svetovali tistim, ki razmišljajo, da bi se tudi sami podali na to romarsko pot? Predvsem psihično pripravljenost, da imajo s seboj čim manj osebne prtljage, kajti vsak gram manj na hrbtu šteje. Postojanke ob poti so tako dobro urejene, da se lahko človek dobro naje, naspi, stušira, opere oblačila in nakupi sproti potrebščine za na pot. S seboj sem med dnevom imel predvsem vodo in prigrizke, zlasti sadje in jabolka, v postojankah pa sem si zjutraj najraje pripravil kakav in rogljiček, kar sem vajen že od doma. Je med potjo nastopila tudi kakšna kriza? Tudi to se je zgodilo. Sedmi, osmi dan moje poti sem najprej dobil vnetje sprednje golenične mišice, toda o bolečini raje ne bi, potem so se 22 | Gorički vrh · april 2016

MED NAMI prikradle še prebavne motnje … Nato sem hodil po popolnoma ravni 300 km dolgi pokrajini žitnih polj in res se je v možgane prikradlo vprašanje, kaj sploh delam na tem mestu, tako daleč od doma. To krizo je potrebno premagati in tukaj se bije boj samega sebe s sabo in tu mi je uspelo – uspelo zbrati moč. Od te točke naprej je potem bolečina postranski dejavnik, kajti naprej te vodi višja sila. Vsekakor drži, da je psihična kondicija in zavedanje, da imaš v glavi vse »poštimano« dosti pomembnejša od fizične, čeprav je tudi ta še kako potrebna. Koliko kilogramov ste izgubili v 25 dneh romanja? Izgubil sem nekje 6 kg. Kakšen je bil občutek, ko ste se znašli na cilju? Občutke je težko opisati z besedami, ker je cilj samo trenutek, pot pa je nekaj povsem drugega, v bistvu je pot cilj in vse, kar doživiš in preživiš na poti. Ko sem se znašel pred katedralo v Santiagu de Compostela, so me preplavila čustva, lahko bi rekel, da neke vrste katarza, očiščenje. Pol ure sem jokal, a če bi me kdo vprašal zakaj, mu ne bi znal odgovoriti. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem se spet prizemljil. Nato sem si ogledal muzej ter šel v katedralo, kjer je vsak dan ob 12. uri maša za romarje, ki je nekaj posebnega in ti povrne vso porabljeno energijo, tako da sem se popoldne že lahko odpravil naprej, še na zadnjih 130 km, proti Muxiji in nato Finisterri, kjer sem uradno zaključil svojo pot. Finisterra velja tudi za mesto na koncu sveta in tukaj je tudi kamen, ki označuje pot z 0,000 km. Ste verni? Verjamem, da je višja sila, kakor koli to potem že imenujemo, in da vse, kar je človeku v življenju namenjeno, slej ko prej pride do njega. Trudim se sprejeti življenje tukaj in zdaj z vsemi minusi in plusi in strinjam se z mislijo: »Nikoli ne reci nikoli!« Katere so Vaše glavne življenjske prioritete? Prva in gotovo najpomembnejša prioriteta je zame skrb za lastno zdravje. Druga pa, da se ne vmešavam v tuja življenja, ampak živim svojega. Vseeno, verjetno veljate malce za posebneža, glede na vaše podvige? Zagotovo me imajo nekateri verjetno tudi za posebneža, čeprav vedno pravim, da mi laska, če se ljudje toliko več ukvarjajo z mano, da se pozabijo ukvarjati sami s sabo. Nekateri gredo na to romarsko pot zaradi velikih razočaranj, da spet najdejo življenjski smisel ali ker se jim »malo utrga«. Vi pa pravite, da nič od tega, ampak zgolj zato, ker je bil to za vas izziv. Kaj je torej Vaš naslednji izziv? Če sem bil lani na koncu sveta, potem letos oktobra načrtujem pot pod sam vrh sveta, tj. Himalajo, na kar se že tudi pripravljam. V Švici pa je kraj Niesen, kjer vsako leto prirejajo poseben tek po stopnicah; naslednje leto želim sodelovati in premagati teh 11.600 stopnic. Verjamem, da mi bo uspelo, saj verjamem vase. Besedilo: Suzana Ficko Matko Fotografiji: Silvester Gomboc Gorički vrh · april 2016 | 23

Suhokranjske poti pomlad 2013 - Občina Žužemberk
Ogledalo, številka 93, april 2013 - Občina Vojnik
Od socialne delavke do uspešne podjetnice ... 3 ... - Agencija Mori doo
OGLEDALO, Številka_69, marec 2009 - Občina Vojnik
Glasnik januar - februar2009 - Občina Škofljica
LeGra - Å olski center Novo mesto
Urednikova beseda bf 3/2012 - Frančiškani v Sloveniji
30. december 1963 (št. 717-718) - Dolenjski list
8. april 1965 (št. 785) - Dolenjski list
Ogledalo, številka 94, junij 2013 - Občina Vojnik
Podoživeti hočem vsak prostor vrtca Zvonka Grum Vojniški vrtec kot ...
Suhokranjske poti, oktober 2009 - Občina Žužemberk
OGLEDALO, številka 82, julij 2011 - Občina Vojnik
Revija PRO - December 2017
OGLEDALO, Številka 60, 19.april 2007 - Občina Vojnik
OGLEDALO, Številka 54, 14.april 2006 - Občina Vojnik
Glasilo Vizita - št.33_34 - Splošna bolnišnica Novo mesto
Ogledalo, številka 90, november 2012 - Občina Vojnik
OGLEDALO, Številka 74, marec 2010 - Občina Vojnik
1. PDF document (2467 kB) - dLib.si
kričač04 - RTV Slovenija