Views
6 months ago

Gorički vrh 2016

MED NAMI Za pol stoletja

MED NAMI Za pol stoletja ljubezni še veliko ljubečih let Ljubezen, tema, o kateri je bilo skozi stoletja prelitega veliko črnila, napisanih ogromno besed, a vendar, ko jo želimo definirati, ostanemo brez besed. Vseeno pa nas vedno znova, zlasti v današnjem hitrem tempu življenja, navdušujejo pari, ki jim je uspelo zakonsko barko prepeljati čez različne življenjske ovire in se dočakati častitljivih skupnih let. Hilda in Viktor Mekiš, sta se poročila pred točno petdesetimi leti, natančneje 9. 1. 1966. Eden od takih zakonskih parov sta v naši občini tudi Hilda in Viktor Mekiš, ki sta se poročila pred točno petdesetimi leti, natančneje 9. 1. 1966. Gospa Hilda, z dekliškim priimkom Žalik, je odraščala v Večeslavcih, na domačiji, kjer je imela še dva brata in dve sestri. Po hiši so jim rekli Laudanovi. Usodno srečanje se je zgodilo na vaški veselici pri Partlu na Pertoči. Pravzaprav je Hilda takrat služila pri tamkajšnjem župniku Tratnjeku in ena od deklet je Hildo poslala pogledat, če je postavni Viktor že na veselici. Viktor je bil res že na veselici, ampak ga je takrat pritegnila brhka 18-letna deklina, ki je bila ne samo lepa, ampak tudi pridna. Sprva njegovega dvorjenja ni jemala resno, čeprav ji je zelo hitro rekel, da bo njegova žena. Njej se je zdel malce »star«. Viktor je namreč 9 let starejši in ona jih je takrat dopolnila komaj rosnih 18. Ko se pogovarjamo, kako so starši sprejeli njenega izbranca, je rekla, da sprva zelo zadržano, prav zaradi razlike v letih, še bolj pa zato, ker je bila z eno nogo takrat skoraj že v nemškem Schwarzvaldu, kjer bi se zaposlila v tovarni nogavic. Pravzaprav je imela urejene že vse papirje, potrebne za tujino, a ji je njen izbranec odnesel potni list in jo odločno zasnubil. Tako je za zmeraj ostala v Sloveniji in pravi, da ji ni bilo zaradi tega nikoli žal, pa še všeč ji je bila njegova odločnost. Pripomni, da verjetno zato, ker je on po horoskopu bik, ti pa so itak znani kot zelo trmasti. Ko vprašam gospo Hildo, kaj je bilo tisto, kar jo je na izbrancu najbolj pritegnilo, izstreli kot iz topa: »Njegov glas in govor. Imel je tako prijeten glas, da bi bil za radio.« Ko isto vprašanje postavim še gospodu Viktorju, ki raje modro molči in samo tu in tam pritrdi besedam svoje soproge, mi odgovori, da je pač njegova bodoča imela vse, kar moški radi pogledajo na ženski. »Imel je tako prijeten glas, da bi bil za radio.« 14 | Gorički vrh · april 2016

MED NAMI »Hodila« sta eno leto, potem pa je sledila poroka, ki se je zgodila 9. januarja 1966. Cerkveni obred je potekal v pertoški cerkvi pri pozni nedeljski maši in ga je opravil, zdaj že pokojni, duhovnik Štefan Tratnjek. Civilni obred pa sta v Rogašovcih opravila Geza Kisilak in Janez Šinkec. Poročni priči sta bila Štefan in Ema Janič. Ko jo vprašam, kako je bilo iti za snaho tako mlada, mi gospa Hilda pove, da je bil njen mož edinec, a vseeno v tistih časih ni bil razvajen ali domišljav, pa tudi s taščo Nežo, s katero sta skupaj preživeli 20 let, sta se ves čas dobro razumeli, saj je tašča že pet mesecev po njuni poroki postala vdova. Mož Viktor se je odpravil na delo v Nemčijo, natančneje v Stuttgart, ona pa je ta čas s taščo skrbela za precej veliko kmetijo, kjer so imeli tudi po 14 glav živine, pozneje tudi svinje in skupaj z gozdom 5 hektarjev zemlje. Štiri leta po poroki se jima je rodil sin Andrej, osem let pozneje pa še Tomaž. Štiri leta po poroki se jima je rodil sin Andrej, osem let pozneje pa še Tomaž. Po vrnitvi iz Nemčije se je tudi mož lotil kmetovanja, tako da je bilo precej težkega fizičnega dela. Sama si je kot mlado dekletce želela postati trgovka, a doma ni bilo denarja za šolanje, zato je že kot osnovnošolka začela delati pri materi takratnega pertoškega župnika Tratnjeka, pozneje pa je šla občasno na sezonsko delo v Avstrijo, kjer je delala tudi v pekarni, v slaščičarni, pa tudi kot sobarica in pomočnica v zdravilišču v Bad Gleichenbergu. Mož Viktor je zaradi svojega lepega glasu bil nekaj časa celo član skupine ljudskih godcev z imenom Ribaši, pa tudi aktiven v gasilskem društvu. Danes sta oba ponosna na svoja sinova, ki sta se izkazala tudi s pridnostjo v šoli in si pridobila fakultetno izobrazbo. Starejši Andrej je diplomirani strojni inženir v Rušah, Tomaž pa elektroinženir in živi v Murski Soboti. V prav posebno veselje pa so jima tudi vnuki: Luka, Maša, Jan in Eva. Čeprav ne živijo skupaj, so veseli trenutkov, ko se srečajo. Tako so veliko slavje pripravili tudi ob njuni 50. obletnici poroke. Ko ju vprašam, kaj je bistvo dobrega in dolgoletnega zakona, oba v en glas rečeta, da ljubezen, pa tudi dober premislek preden se nekomu zavežemo za vse življenje, doda Hilda. Mi pa se pridružujemo njunemu mnenju in jima želimo še veliko ljubečih let. Besedilo: Suzana Ficko Matko Fotografije: osebni arhiv Hilde in Viktorja Gorički vrh · april 2016 | 15

//2016
Čoupek Pavel, Ing. - 2007/2008 - Návrh koncepce robota a jeho ...
2016 HACU
MAY 2016