Tegi 2018

LITERATURA
V.
Vsako jutro med tednom se zbudim ob šestih zjutraj, zajtrkujem in se odpravim proti avtobusni
postaji. Ko pridem na avtobus, vidim zaspane obraze dijakov, spet pripravljenih na šolo. Večina od
njih hodi na Šolski center Novo mesto kot jaz. Hodim v šolo in srečam svoje sošolce, s katerimi se
odpravim proti našemu razredu. Smo šele prvi letnik tehniške gimnazije in končno smo se privadili na
takšno okolje. Tukaj, na Šolskem centru, so namreč hodniki polni obrazov. Med njimi so prvi letniki, ki
so komaj spoznali, kaj je srednja šola pa tudi četrti letniki, ki komaj čakajo, da odidejo na fakulteto ali
kamorkoli jih nese njihova pot.
Zadnji letnik bi tudi jaz rada zaključila uspešno in po mojem mnenju mi bo to uspelo, saj imam ob
sebi zelo dobre prijateljice in prijatelje, ki so tudi moji sošolci. Skupaj smo že smučali, prepotovali
Italijo, Francijo, Švico in medtem doživeli mnogo zanimivih dogodivščin. Obiskali bomo še Dunaj in v
naslednjih letnikih še druge kraje po Evropi. Prijatelji naredijo te izlete zabavne in vredne našega časa.
Tako je bilo na ekskurziji v treh državah. Veliko smo prepotovali, se še več smejali in ogromno jedli.
Izjema je Italija, tam nismo jedli tako veliko, saj nismo navajeni njihovih jedi, vsaj sladic ne. Na žalost
ni nihče jedel njihove sladice, saj se nam je vsem zdela neokusna. Poleg vseh teh pozitivnih strani
ekskurzije je še to, da je bila poučna. Zdaj namreč vemo, da ko gremo v Italijo, bomo prinesli svoje
sladice. In čeprav ljudje pravijo, da je italijanska kuhinja odlična, ni zmeraj vse tako, kot se zdi. Seveda
se nismo naučili samo tega. Zdaj poznam švicarske franke in morda celo par besed iz tujih jezikov.
Priznam, da nisem velika oboževalka šole, a nekatere stvari so mi pa prav všeč. Po zaslugi šole
sem videla nekaj dežel, ki jih sicer nikoli ne bi. Vsaj zdaj še ne. Zato sem vesela, da sem na tehniški
gimnaziji. Ni vse učenje za šolsko klopjo v učilnici. Pomembno je tudi, da stvari vidiš na lastne oči.
V šoli sem že slišala o stolpu v Pisi, a šele ko sem ga videla, sem zares vedela, kaj je ta stolp. Do vrha
smo imeli ogromno stopnic, ki so se kar vlekle. Ko sem hodila, sem morala biti previdna. Občutek sem
imela, da bom padla, saj je bilo vse malo bolj postrani. Po dolgi hoji po teh stopnicah, ki je bila zame
kot kakšna naporna ura športne vzgoje, smo prispeli do razgleda na italijansko mesto, ki je bilo, žal,
težje vidno zaradi varnostne ograje. Naredili smo še nekaj korakov in smo ob zelo velikih zvonovih
odkrili nov razgled na čudežno romansko arhitekturo, ki jo je obdajala lepo ohranjena zelenica. Bilo je
čudovito in vem, da si bom ta ogled Pise zapomnila za vse življenje.
Menim, da si vse snovi iz šole ne bom zapomnila, saj se že zdaj komaj spomnim, kaj smo obravnavali
pri zgodovini v šestem razredu. A take dogodke si lahko zapomnim za vedno, saj to ni le nek
predmet, ki se ga moraš naučiti, temveč je izkušnja, ki sem jo doživela. Zato se mi zdijo ekskurzije
najpomembnejši del šole. Stvari si dejansko ogledaš, ne da se jih učiš na pamet. In vsaj jaz, ko si nekaj
ogledam, si to zapomnim. Vem, da ne bi bilo mogoče, da bi si vse stvari, ki se jih učimo, tudi ogledali.
Matematike si že ne moremo ravno ogledati in tudi ne moremo nazaj v kameno dobo, da bi pogledali,
kako je življenje potekalo takrat. Za to imamo muzeje, ki smo si jih tudi že velikokrat ogledali. Nekaj
tednov nazaj smo si ogledali Dolenjski muzej. Tega smo sicer skoraj vsi že več kot enkrat videli, a še
zmeraj smo izvedeli kaj novega. Iz muzeja se spomnim, da je bilo največ situl najdenih prav pri nas.
Tega si ne bi zapomnila, če bi to le povedali pri pouku.
Naša šola mi je všeč, ker se trudi dati dijakom najboljše možnost za učenje. Ne le za dobre ocene,
48