Waldorfske novice - Poletje 2015

wsljubljana

Letnik XI, številka 2
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

poletje 2015, zaporedna št. 86

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar

Sodelavci:

David L. Brierley, Liliana Benić Drobac,

Lucija Florjanc Lukan in učenci 6.a.,

Magda Mlekuž in učenci 8.r., Klemen Lah,

Jana Dagarin in učenci 4.b., Jože Školč,

Gašper Stražišar (dijak 1.l), Anja Bošnjak,

Maruša Žižek, Katarina N. Jensterle,

Tadeja Faganelj, Urška Dugulin,

Darja Brecelj Ipavec, Nadja Hrvatin

Fotografije:

Damjan Brajnik, Liliana Benić Drobac,

arhiv OE Savinja, arhiv OE Gorenjska,

arhiv OE Ajdovščina, arhiv OE Bukovica,

arhiv WV Maribor, arhiv WŠL

Naslovnica:

Lucija Florjanc Lukan - naš 6.a

se je že pripravil na hladne jesenske dni

Lektoriranje:

Tatjana Kamenšek

Namesto uvodnika 3

Waldorfski maraton na Krim in WTT 3

Širimo obzorja 4

Poletje za vrtnarjenje v naravi, 4

Ustvarjanje prostora za poletni čas 6

Rdeča, rumena, modra 8

Utrinki 11

Literarni večer 6.a razreda 11

8. razred o duši 13

Koliščarji in ljubljansko barje 14

Pavlička … Ma ne?! 15

Konferenca Connect 2015 17

Spoznavni izlet 19

Bodoči dijaki waldorfske gimnazije 19

Mostovi 20

Jutranji pozdrav 4. letnika 21

OE Savinja 22

Pomladno brenčanje 22

Šolski praznik 22

OE Gorenjska 23

Dišeči pomladni pohod 23

OE Vrtec Bukovica 23

Vrtičkanje 23

OE Ajdovščina 24

Waldorfsko gibanje v Vipavski dolini 24

WV Maribor 26

'Mavrična vila' in otroci v UKC Maribor 26

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

2 Waldorfske novice

ISSN 1854-0430

Revijo sofinancira

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport


N a m e s t o u v o d n i k a

Iztok Kordiš, Klemen Lah

Waldorfski maraton

na Krim in waldorfska

triglavska transverzala

Na waldorfski šoli spodbujamo vsakodnevno telesno gibanje

tako v okviru rednega pouka kot z raznovrstnimi akcijami.

Letos smo jesensko ponudbo še popestrili. V nedeljo, 20.

9. 2015, vas vabimo, da se udeležite prvega waldorfskega

maratona na Krim, ki ga organiziramo za vse naše prijatelje,

učitelje, starše, dijake in učence. Tek bo družaben, netekmovalen

in namenjen vsem, ki želijo pred ljubljanskim maratonom

opraviti dober trening. Tek bo prilagojen različni pripravljenosti

in zmožnostim: ob 9.00 je start za vse, ki bi radi

pretekli celotno 42-kilometrsko progo, za polovično razdaljo

(22km) bo start ob Podpeškem jezeru, za 8-kilometrsko pa na

odcepu za Krim na cesti Preserje - Rakitna. Tekli in bodrili se

bomo več skupinah, ki bodo sestavljene glede na zmožnosti

posameznikov, pridružili pa se nam bodo tudi Urbani tekači,

ki jih vodita waldorfski očka in mamica Urban Praprotnik ter

Jasmina Kozina Praprotnik, in tekači smučarskega kluba SD

Krplje.

Prijavnina, v katero je vključena celotna organizacija, sedem

okrepčevalnic z vodo in slano-sladkimi prigrizki, prevoz s cilja

v Ljubljano, je 15 evrov. Prijave sprejemamo na e-naslov

klemnov@gmail.com.

Takoj naslednji teden, od 24. do 27. 9. 2015, pa naše aktivnosti

nadaljujemo s tradicionalnim pohodom na Triglav,

ali bolje WTT – waldorfsko triglavsko transverzalo. Tudi ta

pohod je namenjen vsem, učencem, dijakom, učiteljem, staršem,

sorodnikom in prijateljem. Vsako leto poskušamo odkriti

kak nov del naših gora. Letos gremo preko Karavank. Zbrali se

bomo v četrtek, 24. 9., zjutraj v Tržiču. Pot nas bo najprej vodila

preko Stola, Golice in Dovške Babe do Mojstrane, kjer se

nam boste lahko v soboto pridružili tisti, ki vas zanima samo

Triglav. Čez Prag do Kredarice, z vrha pa gremo letos v Krmo,

od koder bomo organizirali prevoz do Ljubljane. Za prijave ali

več informacij pošljite sporočilo na iztok.kordis@waldorf.si.

Tekaško planinski pozdrav in veliko veselih počitniških dni.

Waldorfske novice 3


Š i r i m o o b z o r j a

Poletje za vrtnarjenje

v naravi, zima za nego

v razredu


David L. Brierley

Vrtnarjenje – tiho veselje

Mestni prebivalec morda gleda na vrtnarjenje kot na nekakšno

opravilo, kot neskončno vrsto dolžnosti. Toda pravi

vrtnar se predaja rastlinskemu svetu, ki nemo raste v tej

s hrupom obsedeni družbi. Zemlja se vrti okoli svoje osi s

hitrostjo 17.000 km/uro in okoli sonca s hitrostjo 107.218

km/uro … nemo. Pri rastlini na rast ne gledamo kot na

nekaj nepretrganega. Vrtnarjenje ni delo v tišini, temveč

s tišino. Zato so skozi zgodovino vzgojili vrtove, namenjene

refleksiji, razglabljanju, da bi zbrali misli, hrepenenja

in ideje, četudi na področju volje. To predstavlja drugačno

metodo, kot je v literaturi, poeziji in slikarstvu. Vrtovi so

prostor opazovanja. Samostansko življenje se ni dogajalo

le v cerkvi, ampak tudi v samoti (vrtu), v skrivnem zaprtem

prostoru – hortus conclusus. Beseda 'paradise' (raj) izhaja

iz perzijske besede za vrt. Po drugi strani pa izhaja beseda

'noise' (hrup) iz latinske besede 'nausea', ki pomeni slabost

ali 'noxious', kar pomeni bolezen.

Tišina je tista, ki se začne pri zemlji in se nato pomika

navzgor proti nebu (nebesom). Zato je vrtnar, podobno kot

učitelj, ljubitelj rasti.

Na severnem koncu parka Battersea v Londonu je sredi

enega največjih praznih območij na svetu na novo zaživel

dolgo zapuščen angleški vrt, kjer poleg granatnih jabolk in

rabarbare rasteta zdaj tudi kovačnik in jasmin. Po mnogih

letih zapostavljenosti imajo zdaj ti zidovi iz rdeče opeke

spet kaj varovati. Od zore do mraka dela tam tristo marljivih,

predanih vrtnarjev. To so ljudje z duševnimi motnjami,

ki so bili v mnogih pogledih tudi sami zapostavljeni in vedo,

kaj pomeni, če nekaj spet obudiš k življenju. Ne da bi se zavedali,

so del vrtnarske terapije. Neka žena z nahrbtnikom,

iz katerega štrli medvedek, in s knjigo poezije pod pazduho,

ki je zelo zgovorna in trpi zaradi osebnostne motnje, prizna,

da 'ni pripravljena na realni svet', ko pa jo ljudje vprašajo,

kdo je in kaj dela, ponosno pove: 'Sem vrtnarica, polno zaposlena.'

Vsi vrtnarji vrta Battersea so istega mnenja. Ob

koncu dneva čutijo, da so nekaj naredili. Rastline to potrjujejo

– rastejo.

Vera v to, da imajo rastline moč obnavljanja, ni seveda nič

novega. Že 500 let pred Kristusom so japonski vrtnarji kot

nekakšno vrsto terapije ustvarjali gredice z dehtečimi cvetlicami

in v starem Egipru so zdravniki duševnim bolnikom

predpisovali sprehode po vrtovih. Danes je vrtnarjenje doživelo

preporod v vzgojnih ustanovah in v krogih, kjer skrbijo

za ostarele ali nemočne. Poleg vsega tega so v zadnjem

času tudi raziskali ugodne učinke vrtnarjenja. Na univerzi

za življenjske znanosti v Oslu, ki jo osebno dobro poznam,

so pri šestinštiridesetih pacientih s klinično depresijo opazili,

da se je po dvanajstih tednih vrtnarjenja nivo anksioznosti

v veliki meri zmanjšal. Ena ura aktivnega pletja je

izboljšala koordinacijo in fleksibilnost, ne le fizično, tudi

psihično. Mnogi med njimi so imeli veliko potrebo po tem,

da nekaj negujejo. Ena plat tega dela, obdelovanje zemlje

in priprava gredic, je fizično zahtevna, druga pa je kontemplativna

v ustvarjanju življenjske lepote. Tako kot Gertrude

Jekyll, goetheanska vrtnarka, znana po svojih vrtovih za

otroke. Vrtovi določenih barv za vrtce so bili od leta 1923

navdih in filozofija, ki je tičala v ozadju mnogih waldorfskih

vrtov. Nekoč je pripomnila: 'Vrtnarjenje prinaša srečo in

umski počitek. Ženske ne morejo kar naprej rojevati otrok,

lahko pa še naprej negujejo življenje. Zato so ženske dobre

vrtnarke in učiteljice!'

Vtis imam, da so Slovenci precej navdušeni nad svojimi

vrtovi, posebno nad vzgojo zelenjave in solate. Hitri izlet

skozi osrednji del Ljubljane nam pokaže, da ne gre le za

pridelovanje hrane, ampak tudi za to, da na klopcah vrtnarji

lahko občudujejo tisto, kar so ustvarili. Z vrtnarjenjem

se ne more pohvaliti vsaka država. Obstaja rek, da je

Angležev dom njegov grad. Morda bi bilo bolj pravilno reči:

Angležev dom je njegov vrt. Morda ne toliko zelenjava, ampak

travniki in cvetlice. Milijone Angležev, tako imenovanih

neromantičnih Angležev, lahko skozi celo leto ob vikendih

4 Waldorfske novice


ali po službi vidimo delati v njihovih vrtovih – vzamejo

orodje, prelopatajo zemljo in skrbijo za svoje rožice. To ni

šport ali delo, niti ni razvedrilo. Na vrtu izginejo socialne

razlike in izbrisana je razdalja med bogatimi in revnimi.

In vsake pol ure, ki jo preživijo v družbi cvetlic in grmov,

dreves, sadežev, je pol ure, ko so ljudje popolnoma odrezani

od problemov zunanjega sveta, ko se predajajo tistemu,

kar je nedoumljivo – rasti. V srcu sveta nestabilnosti in

strahu se vrtnar spomni, kaj sestavlja tisto, kar je na zemlji

najpomembnejše - da nas lepota varuje pred norostjo

in nesmislom. Vrtnar na začetku novega dne ali na koncu,

zahvaljujoč svoji komunikaciji z naravo, doseže trdnost in

občutek miru.

Nega

Živimo v času, ki je obseden z rastjo, toda ne z rastjo

rastlin ali otrok, temveč z rastjo gospodarstva. Rudolf Steiner

je spoznal, da je to hrepenenje po tako imenovanem

napredku te vrste potrebno obravnavati. V svojem predavanju

o 'duševni ekonomiji' (1921/22) je opisal teorijo rasti

v povezavi z razvojem otroka. Bil je v veliki meri pod vplivom

Goetheja, ki je znan kot 'pesnik rasti'. V času svojega

tako imenovanega 'italijanskega potovanja' (bildungreise)

(1767-88) je Goethe obiskal botanični vrt 'Orto Botanico'

na univerzi v Padovi (ustanovljeni leta 1222), najstarejši

akademski botanični vrt, ki je danes pod okriljem UNE-

SCA. Goethe se je zanimal za rast rastlin, iz česar je pozneje

nastala njegova ideja o metamorfozi rastlin, objavljeni

leta 1790 (tema v botaniki za 17-letnike na waldorfskih šolah).

Tam so nekaj rastlin silili k rasti ter jim tako poskušali

omogočiti najboljše pogoje. Ti so pospešili rast. Vendar

pa rastline niso bile nujno močnejše in so bile dovzetne za

bolezni. Leta 1813 Goethe v povezavi s trditvami v svojem

delu 'Dichtung und Wahrheit' piše:

'Preden sem začel pisati, sem nameraval 'Dichtung und Wahrheit'

oblikovati v skladu z zakoni metamorfoze rastlin. V prvem

delu naj bi otrok na vse strani potegnil nežne korenine. V

drugem je fant postopno pognal zelenje mnogih vej in v tretjem

podstavek, da zraste v cvet ter pokaže obetajočo mladost.'

Leta 1811 se je izpod Goethejevih rok pojavilo delo Wilhelm

Meister, kjer je osrednja tema rast človeka. Ne le

naravna rast, ampak pospešena rast, ki ovira močne življenjske

sile. Opisana so osnovna načela rasti – njihovo

spodbujanje, njihova generacija in motnja. Naravo otroštva

je tukaj videti v naravi Mignon, nenavadnem, deformiranem,

čudovitem otroku, akrobatu italijanskega rodu. Je

članica skupine akrobatov in je sposobna zavzeti čudne

položaje, s katerimi zabava hvaležno odraslo publiko. Trenirali

so jo (ali bolje povedano silili) od zgodnjega otroštva.

Sprva je vse v redu. Kasneje pa se očitno pokaže, da je ta

zgodnji razvoj zavrl druge vidike dozorevanja, kot so socialno

delovanje skozi jezik.

Goetheja je zveza z mladim dekletom, kateri je bil učitelj,

prepričala, da sta za vsako vrsto nege, naj bo to otroka ali

rastline, pomembna dva vidika. Prvi je stabilnost. Uporabi

metaforo v obliki sposobnosti pisanja v ravni črti brez črtanih

listov. Drugi je sposobnost osredotočenja na proces

rasti in razvoja, kot ga vidimo pri zalivanju poganjkov fižola

na okenskih policah v razredu.

Nadaljnji primer lahko vzamemo od 'avtorja rasti' Charlesa

Dickensa. Waldorfski otroci dobro poznajo njegove

knjige, saj od 14. leta dalje te tvorijo pri angleškem jeziku

pomemben del njihovega bralnega čtiva. Dickensove zgodbe

so polne pripovedi o otrocih, ki so rasli v težkih pogojih.

Njihovo sledenje običajnemu vzorcu rasti je bilo na mnoge

načine ovirano ali moteno, kar je posebno očitno v njegovem

delu 'The Old Curiosity Shop' (1848) Starinarnica. Njegov

cilj je bil opisati poezijo rastočega otroka, t.j. naravno

rast. To ga je pripeljalo do razmišljanja o tem, kako naj bi

vzgojo izvajali. Učiteljico vidi kot vrtnarko. Dela za ograjo

vrta, kjer poskuša ustvariti Elizium. V vrtu je izvir, studenec

življenja, ki iz globine kipi na plan. Je simbol obnove.

Izvir teče skozi vrt. Ko vanj pomočiš svoje prste, se dotakneš

tistega zadnjega, kar je odteklo, in tistega prvega, kar

prihaja. Teče v majhen zajezen prostor, v katerem se odseva

vse, kar se v okolici dogaja. Glavna orodja za ustvarjanje

vrta so sile oblikovanja, glasbeni in pesniški element,

zato je torej mojster umetnik, slikar, pesnik ali glasbenik.

Vse stvari zrastejo iz semen in vsi členi na vrtu potrebujejo

najprej toploto in skrb, da se lahko korenine oblikujejo in

razvejajo. Rastlina se okrepi. Potrebujejo hrano in predvsem

vodo. Premalo vode pomeni, da bodo ovenele, preveč

pa bo povzročilo, da bodo nenadzorovano rasle. Pomembno

je pletje, s čimer odstanimo nezaželene elemente, ki lahko

rastlino zadušijo. Vrt je prinašalec veselja in hrane. Tudi

razred je vrt, prostor, kjer negujemo kulturo.

V letih pred prvo svetovno vojno, v času, ko je industrializirana

tehnološka družba začela povečevati življenjski

tempo, se je začelo postavljati vprašanje rasti v vseh njenih

oblikah. 27. decembra 1902 je javnost spoznala junaka

Petra Pana. Bil je 'fant, ki ni nikoli odrasel'. Zgodba je

njenemu avtorju J. M. Barrieju prinesla takojšen uspeh.

Peter Pan nam pove, da 'sem ušel od doma isti dan, ko

sem se rodil, ker sem slišal mamo in očeta govoriti o tem,

kaj bom, ko odrastem. Vedno želim biti majhen deček in se

zabavati, zato sem ušel v vrtove Kensingtona in dolgo časa

živel med vilami.' Peter Pan se je torej znašel v stanju lebdenja,

stalnega nastajanja. Ima zmožnost, da po lastni volji

leti in samega sebe prenese v deželo Nije. Je kriogenetsko

zamrznjen v otroštvu in čeprav ima še vedno prve zobe, se

obnaša kot mladostnik. V svojem svetu se ničesar ne boji

bolj kot tega, da bi postal odrasel. Koliko pritiska naj bi bilo

na otroka in mladega človeka v procesu razvoja? Uporaba

imena Pan ni bila nikakršno naključje. 'Pan' je v stari grški

mitologiji pol koza, bog narave, ki je bil kot otrok zapuščen

in je postal skrbnik glasbe, igre in plesa. Pan je bil edini

mitološki bog, ki je umrl človeške smrti.

Zdravo rastoči otroci ne živijo za daljno prihodnost, preveč

imajo dela s tem, da uživajo, živijo spontano, v tem trenutku.

Živijo, namesto da bi se pripravljali na to, da bodo

živeli. Ne trudijo se rasti. Pa vendar, če so pogoji pravi, napredujejo

korak za korakom, stopnjo za stopnjo. Vprašanje

za mnoge psihoanalitike je bilo in še vedno je, kako lahko

pogoje 'bitja' uskladimo s tistimi 'nastajanja'?

prevedla Marina Nuvak

Waldorfske novice 5


Š i r i m o o b z o r j a

Ustvarjanje

prostora za poletni

čas


Marsha Johnson

V

naše vsakdanje aktivnosti zdaj prihaja čas, ko se

moramo pripraviti na poletje. Čutiti je približevanje

poletnega enakonočja, vemo, da se je svetloba

razmahnila do svoje polnosti, vidimo lahko, kako se noč

zadržuje tik za horizontom, kjer napolnjuje nebo in naš svet.

Pozne večerne sprehode še vedno spremlja sonce, ki dolgo in

nizko sije na pokrajino, blag mir večera pa kar traja in traja.

Ko se bliža čas za v posteljo, imajo otroci pogosto težave,

ker čutijo, da jih vleče ven, v s soncem obsijan večer, da

bi ostali dolgo pokonci in se združili z nežno, mesečini

podobno svetlobo poznega večera. Zdaj čutimo približevanje

novega letnega časa, globoko v srcih pa čutimo tudi

neizbežen nasprotni letni čas, ki se odvija na drugi strani

zemeljske oble. Globoko v sebi čutimo zimsko enakonočje,

ki se tam odvija z najkrajšim dnem leta. V smislu

polarnosti lahko začutimo ravnovesje vseh teh sil, na eni

strani polna bleščeča zlata toplota, na drugi pa polna žametna

tema dolge noči.

V naših domovih tukaj na severni polobli planeta Zemlja

začutimo potrebo po tem, da izpraznimo prostor, počistimo

površine, uredimo stvari in začnemo nekaj novega.

V mislih in dušah potrebujemo prazen, čist pogled, tudi

v vsaki sobi in hladilniku, da noter spustimo ta novi letni

čas, poletje ter da se iskreno pripravimo na počitek!

Tukaj je nekaj preprostih nasvetov, ki bodo vam in vaši

družini pomagali stopiti v čudovito novo obdobje leta!

Vzemite si najprej čas, da se sprehodite po svojem domu

in opazujete. Najbolje bo, da to naredite potem, ko otroci

zaspijo, ali še bolje, preden se zbudijo. V mislih naredite

popis vašega doma. Kako so stvari razporejene,

kaj je prisotno, kaj v stanovanju prevladuje , kakšno je

razpoloženje? Ali se v njem pozna naglo prerivanje skozi

šolske dni ali žvenket prevelikega števila plastike? Ali obstajajo

mesta, kjer so se brez pravega razloga nakopičile

stvari? Kako si predstavljate prostor poletnega bivanja?

Obhodite dvorišče ali vrt in si poskusite predstavljati, kaj

bo tam poleti družina potrebovala?

Bodite pozorni na zaključek šolskega leta, odložite zdaj

material in predmete, ki ste jih potrebovali med šolskim

letom. Zberite in poiščite izgubljene svinčnike, barvice,

šilčke, popisane zvezke in papirje, vzemite si čas, da liste

povežete v celoto, spravite stvari v čisto škatlo, da jih

shranite za september, ponovno uredite mizo za umetniške

projekte, z lepo škatlo, v kateri so škarje, lepilo, sveža

umetniška paleta, škatla svinčnikov ali barvic, pripravljenih,

da jih skupaj odnesete ven, v naravo.

Operite in očistite kozarce za barvo, palete za barvo in

predpasnik. Očistite steklene kozarce za vodo in pobelite

krpice za slikanje in jih lično zložite. Preostali papir za

slikanje poravnajte in shranite, v papirni mapi ali mapi

iz blaga, da počaka na jesen. Uredite košaro ali škatlo za

ročna dela in uredite pletilke, zaloge pletiva, niti v klopkah,

šivalne škarje, lepo zložite blago in ga shranite na priročnem

mestu. Naj vam otroci navijejo klopčiče preje, da

uredite lepo košaro barvnih voln, pripravljenih za poletne

projekte, v katerih boste porabili preostale koščke preje.

Šola se na določen dan uradno zaključi s praznovanjem

in piknikom ali zabavo. Šolske knjige spravimo v stalno

knjižnico, medtem ko se zdaj odpre dnevna polica za tiste

vsakotedenske obiske v knjižnici, ko odkrivamo nove

avtorje in literaturo za poletno razvedrilo! Oh, obožujem

poletni čas branja! Raziščimo, kdaj so bralni večeri v lokalni

knjižnici in si to označimo na koledarju! Ah seveda,

6 Waldorfske novice


poletni koledar: naredimo si ga za te poletne tedne sreče!

Kdaj so lokalni glasbeni dogodki, kdaj bomo zapustili

dom in se preselili nekam drugam, kdaj je čas za zgodbe,

za praznovanja, kdaj vikendi za kampiranje in tako dalje.

Koledar naredimo zato, da ga obesimo v dnevni sobi, da

lahko vidimo, kaj nam vsak dan ali teden prinaša v obliki

izletov ob reki ali obali, nabiranja jagod in kuhanja marmelade,

druženja s sosedi in igre v parku …

Poiščite športne rekvizite za večje otroke in napolnite košaro

pri vratih z vsem, kar je potrebno za igro na dvorišču,

kot je na primer kreda za risanje po pločniku, vrvi in frizbiji.

Vzemite si čas za družinske igre na prostem z baterijami ali

loparji za kriket ali badminton. Otroci ne bodo nikoli pozabili

trenutkov, ko so se z njimi igrali starši.

Vaša prehrana naj bo lahka, z veliko zelenjave, sendviči

iz kumaric in lahkega sira, s sadjem pri vsakem obroku,

smutiji za zajtrk. S starejšimi otroki se dogovorite, da

vsak od njih prevzame en večer, ko sam sestavi jedilnik in

za družinsko večerjo pripravi preproste obroke, pogosto

jejte zunaj, enkrat na teden si naredite piknik.

Razvedrite razpoloženje v vaših srcih z branjem veselih,

lahkotnih knjig. Poskušajte z ustvarjalnim pisanjem,

vsak dan si v dnevnik zapisujte posebnosti vremena ali

ga vsak dan naslikajte ali pa narišite novega prijatelja narave,

list ali cvet. Predstavljajte si, kakšno čarobno moč

ima to, da svojo mamo vsak dan vidiš, kako sede v vrt

pred hišo in riše v svoj osebni zvežčič! Preproste risbe s

svinčnikom, samo uživajte, ne hitite in ne skrbite.

Zame je ta čas priložnost, da odstranim nepotrebno opremo,

očistim pulte in prostore, da vidim gladke površine z

vabljivimi poletnimi predmeti, da pohištvo pri vhodu pokrijem

s prti iz blaga, da spremenim barve posteljnine

v bolj blede barve bombaža, namesto temnejših flanelastih.

To razpoloženje lahko v svojem okolju ustvarimo s

predmeti. Ta del je lažji, vendar moramo spremeniti tudi

sami sebe. Sprejeti lahkotnejše razpoloženje, vesele pesmi,

vesele trenutke in brezskrbnost! Zelo hitro se nam

lahko zgodi, da smo tako osredotočeni na svojo vzgojo

in da postanemo ob tem delu preveč resni, saj to je vendar

zelo resno delo! Vendar se moramo biti sposobni tudi

kot rahlo testo dvigniti in poleteti s poletnimi pticami, da

Potem ko smo dali šolo na stran, je naša naslednja naloga,

da pregledamo naš dom in njegovo opremo ter razmislimo,

kako bi lahko v njem ustvarili poletno vzdušje. Ali

lahko posamezne predmete prestavimo tako, da izboljšamo

kroženje zraka in svežih sapic; lahko v otroški sobi

dodamo bele svilene zavese, ki bodo s svojim gibanjem

nakazovale čudovito gibanje vetra? Ali lahko nad posteljo

obesimo vilinski zastor iz tankega belega blaga in s tem

ustvarimo skrivnosten učinek kresne noči za spanje? Ali

pa sestavimo nekaj ptic iz origamija, ki jih kot mobile

obesimo na palico ali majhne ladjice, ki bodo dajale vtis

poletja?

Ali lahko odstranimo zimsko navlako škornjev, plaščev,

volnenih kap in rokavic ter tja obesimo ščitnike za sonce,

torbo z velikimi brisačami in senčnikom, nekaj lopatic

in zavoj časopisov ter nekaj vžigalic za izlete ob vodi? Ali

imamo na mizi pred vrati posodo s čudovitimi školjkami,

ob katerih lahko sanjarite (ne tistih, ki smo jih kupili,

kar ni ravno prijazna industrija po svetu, ampak tiste,

ki smo jih našli sami)? Ali lahko izpraznimo pult in tam

poiščemo vrč za vodo, pripravljen, da v njem postrežemo

limonado ali ledeni čaj?

Poiščite pribor za izdelavo lučk, da iz jogurtov in sokov

naredite slastne domače lučke z narezanim svežim sadjem!

Poiščite opremo za raženj in jo očistite, da bo pripravljena

za peko ob toplih poletnih večerih. Pripravite

si ognjišče iz majhnih vej in trsk, da boste lahko uživali

ob ognju. Na primerna mesta postavite vrtno pohištvo in

posadite fižol ali sončnice v obliki hišice.

Barve v vašem domu spremenite v morsko zelene, bledo

modre, hladno rožnate ali zlate. Sešijte nove prtičke s poletnimi

motivi. To je zelo enostaven projekt. Lahko jih ročno

zarobite in vsak družinski član ima lep nov bombažen

prtiček za na mizo, s poletnimi motivi. Napolnite posodo z

vodo, v kateri pustite plavati cvet ali dva.

pokažemo otrokom, da se lahko osvobodimo nekaterih

zemeljskih skrbi in stisk, ki so lahko pozimi tako težke

… in se prepustimo praznim dnevom julija in avgusta ter

vsrkavamo sončno energijo, da vase potegnemo to zlato,

ki daje življenje, da jo varujemo in negujemo za temne

zimske dni, ki bodo prišli!

Preizkusite nekaj teh stvari in sporočite nam, kako je delovalo

na vas in vašo družino!

Članek je bil objavljen v reviji Lilipoh.

prevedla Marina Nuvak

Waldorfske novice 7


Š i r i m o o b z o r j a

Rdeča, rumena, modra

Rumena barva je svetloba, ki jo je nekoliko

udušila tema. Modra pa nastane iz teme, ki jo

nekoliko oslabi svetloba.

Johann Wolfgang von Goethe


Liliana Benić Drobac

Goethejeva teorija barv temelji na tem, da je

svetloba homogena in da se barva ustvari samo

s prisotnostjo teme. Za njega je temina bistvena

komponenta barve. Goethe ni želel razumeti objektivne

stvarnosti, ki jo je proučevala Newtonova fizika in je trdila,

da so vse barve vsebovane v beli svetlobi ter da je tema le

odsotnost svetlobe.

Razlika med Goethejem in Newtonom je bila očitna:

prvi ni bil zadovoljen z 'načelom' ali teorijo, ki bi razložila

vse barvne manifestacije na tem svetu. Namesto

tega je želel, da bi našli manifestacijo barve, ki bi bila

'ključ' za razumevanje, ne formule, temveč dejanskega

smisla pojavov, ki bi ga lahko videl z lastnimi očmi.

Iz nauka o barvi je nastal Goethejev barvni trikotnik,

ki pojmuje rumeno in modro barvo kot dva skrajna ekstrema,

primerljiva s svetlobo in temo, in pozicionira

ti dve barvi v bazo trikotnika, rdečo barvo pa kot produkt

njune združitve (svetlobe in teme, kar opazimo v

jutranji zarji in sončnem zahodu) umešča nad bazo, v

sredino nad njima.

RUMENO barvo je Goethe razumel kot najbližjo svetlobi.

Nastane s temnenjem bele in jo povezuje z aktivnostjo,

svetlobo, svetlostjo, silo, toploto, bližino, odbojnostjo

in afiniteto s kislinami. V svoji največji čistosti

v sebi nosi svetlobo in ima blag, navdušujoč karakter.

Vzbuja topel vtis, kot je npr. občutek ob pogledu na pokrajino.

Podvržena je 'onesnaženju' in daje nam obraten,

neprijeten občutek, če se umaže. Goethe tu navede

primer žvepla.

MODRO barvo s seboj prinaša temina. Nastane s svetlenjem

črne. Goethe jo povezuje z umanjkanjem, senco,

temo, šibkostjo, hladom, oddaljenostjo in afiniteto z

bazami. Modra ima na človeško oko poseben in skoraj

neopisljiv učinek. V svoji največji čistosti modra predstavlja

stimulativno negacijo. V svoji pojavnosti predstavlja

kontradiktornost med vzhičenostjo in počitkom.

Daje nam vtis mraza in spominja na senco. V zvezi s

tem modra kaže afiniteto s črno.

RDEČA (karmin) ali purpurna barva se nagiba k modri

in nastane s spojem dveh ekstremov, rumene in

modre. Narava bele snovi je, da s temnenjem postaja

rumena, rumena pa s temnenjem postaja rdeča; črne

snovi s svetlenjem postajajo modre, modra pa prek vijolične

s svetlenjem prav tako prehaja v rdečo. Rdeča

tako predstavlja nekakšen naravni prehod med rumeno

in modro. Daje vtis dostojanstva, pa tudi miline in

privlačnosti. Rdečo barvo ima Goethe za 'najvišjo izmed

vseh barvnih pojavnosti'.

Urša Lesar, '

Pomen Goethejevega trikotnika za likovno izobraževanje'

diplomsko delo na Pedagoški fakulteti Ljubljana

Dve polarni barvi, modra in rumena, v interakciji s skrivnostnim

procesom, ki ga je Goethe poimanoval večanje (Steigerung),

tvorita tretjo osnovno barvo, rdečo. Njo je poimenoval

purpurna, saj je bila najplemenitejša od vseh.

Ilustracija: Johann Wolfgang von Goethe

Začetki z rumeno in modro

Rumena in modra sta primarni barvi in v waldorfski

šoli so prve barvne slike, ki nastanejo izpod čopiča prvošolcev,

prav v tej barvni kombinaciji. Šele v šestem

razredu, ko začne učitelj poučevat znanost, učenci

spoznajo fizikalno Newtnovo barvno teorijo in jo primerjajo

z Goethejevo prek poskusov.

8 Waldorfske novice


skozi atmosfero, ko postane vidna našem očesu. Toda

v poznih popoldanskih urah, ko je sonce bliže obzorju,

je vpadni kot manj strm in svetloba prehodi daljšo pot

skozi atmosfero, preden doseže naše oko. Najprej postane

vidna osnovna rumena barva, ostala svetloba, ki

se kaže skozi več plasti atmosfere, pa prehaja v oranžno,

dokler ne postane rdeča na najnižji točki.

Newton je verjel, da barva izvira iz čiste svetlobe,

medtem ko je Goethe pokazal, da barva nastaja skozi

prepletanje svetlobe in teme. Newtonov poskus je bil

izveden v zatemnjenem prostoru, kjer je žarek svetlobe

spuščen skozi prizmo. Sklepal je, da svetloba tvori barvo,

vendar ni upošteval teme komore, v kateri je delal

poskus. Goethe se je 20 let ukvarjal z raziskovanjem

barve in svoja opažanja je predstavil s pomočjo dveh

poskusov.

Prvi poskus vključuje močan vir svetlobe, kot je projektor,

zaporedne plasti folije ali podobnega materiala,

ki so postavljene pred bleščečo svetlobo in oko opazovalca.

Skozi nekaj zaporednih plasti svetloba ne postane

samo temnejša, ampak tudi rumenkasta. Ko se

dodajo vmes nove plasti, postane svetlobni vir oranžne

barve, še več plasti pa povzroča, da svetloba postane

rdeča.

Drugi poskus posnema videnje s svetlobo izpolnjene

atmosfere, skozi katero prodira tema vesolja. Milo, ki

smo ga dodali vodi, ustvari motno tekočino, ki posnema

atmosfero zemlje. Ko gledamo skozi ta motni medij,

osvetljen z razpršeno svetlobo, v globino neskončne

teme v ozadju, vidimo porajanje druge osnovne barve,

ki pa je modrina neba. Če okrepimo to modro na način,

kot smo okrepili rumeno v prejšnjem poskusu (da je

nastala oranžna in potem rdeča), bo modra barva prek

vijolične ponovno prešla v rdečo.

Drugi poskus vključuje akvarij, poln vode. Svetloba

iz močnega svetlobnega vira je usmerjena skozi vodo

v eno smer, medtem ko gleda opazovalec skozi vodo

od strani. Nasprotna stran od opazovalca je zakrita s

črnim papirjem. Ko dodamo v čisto vodo malo milnice

in pustimo, da se z njo pomeša, zagledamo skozi to

tekočino subtilno modro barvo.

Prvi poskus posnema gibanje sonca prek neba. Opoldne

je svetloba sonca najmočnejša zaradi strmega kota,

pod katerim sije na zemljo, in prehodi najkrajšo pot

Na zgornji sliki je rumena barva močna v svojem središču,

nato pa postane šibkejša, ko se približuje periferiji.

Modra, na drugi strani, običajno poglobi odtenek

na obodu in postane šibkejša, kot se približuje centru.

Tako imamo dve nasprotni gibanji v barvi.

Ko se zagledamo v rumeno sonce na modrem nebu,

smo priča arhetipskem fenomenu, kako nastajajo barve

v našem svetu. Seveda je ta razlaga zelo poenostavljena

in se zgolj dotika Goethejevega dvajsetletnega

študija. Toda želeli smo razložiti, zakaj posvečamo v

waldorfski šoli prve ure likovnega pouka prav preučevanju

odnosa rumene z modro.

Live Education - Lessons in the Arts

for the Elementary School Year

Waldorfske novice 9


Praktično delo

Barvo najlepše podoživimo, ko ustvarjamo likovna

dela ali preproste barvne vaje.

Likovna tehnika mokro na mokro, ki jo pogosto uporabljamo

pri slikanju v waldorfski šoli, nam omogoča,

da v likvidnem okolju z veliko vode na papirju ter v

sami barvi lažje slikamo in mešamo barve. Barve se

tako nemoteno srečujejo in zlivajo druga v drugo.

S to tehniko slikamo abstraktne slike, ki so v resnici

barvne študije oz. raziskovanja in so izraz našega razpoloženja.

Lahko pa slikamo tudi določene oblike (živali,

rastline, arhitekturo, ljudi), vendar imajo na začetku

tudi te slike abstraktni videz, potem pa postopoma v

njih iščemo in odkrivamo oblike.

Na spodnji fotografiji so barvne vaje, sledi pa opis postopkov

dela:

roba lista v modro in nastane zelena. Modra se prek

zelene odpira proti svetlobi.

Odvisno od potez čopiča lahko na sliki slutimo motiv

travnika ali rastja v vodni globini.

BARVNA GESTA ali poteza čopiča daje sliki izraz, ki

pa je zelo oseben in je odvisen od počutja in temperamenta

posameznika. Ko želimo naslikati določen motiv,

se držimo potez, ki so značilne za motiv. Npr.:

- ko slikamo drevo breze, počnemo to z več

drobnimi potezami (za listje),

- ko slikamo vrbo, so poteze nežne in dolge,

usmerjene od zgoraj navzdol,

- za hrast uporabljamo močne, odločne poteze.

Slikanje z barvami v obe smeri (od centra navzven,

kar pomeni odpiranje, in od periferije proti centru, kar

pomeni zapiranje v sebe) ima simbolni in psihološki

pomen, ki se uporablja tudi namensko pri terapevtskem

slikanju.

d Liliana B. Drobac

Vaja z MODRO ULTRAMARIN

Z najtemnejšim odtenkom modre smo začeli slikati od

robov lista proti sredini. Barvo smo postopoma svetlili

z vodo in ustvarjali lepe, vse svetlejše prehode do sredine.

Globino slike smo začutili ob svetlobi, ki se širi

proti temi.

Kaj bi bilo, če bi bila modra najtemnejša v centru in

se svetlila proti robovom lista? Barva ne bi bila 'zadovoljna',

vendar je treba tudi to poskusiti.

Vaja z RDEČO KARMIN

Z najtemnejšim odtenkom rdeče smo začeli slikati od

sredine lista in ga proti robovom svetlili z vodo. Rdeča

lepo diha po celotni širini in dolžini lista, prehodi navzven

so lepi. Rdeča ima žareče središče v centru. Širi toplino in

vonj navzven. To je barva, ki nam prihaja nasproti.

Vaja z RDEČO KARMIN in s SVETLO RUMENO

Z rdečo naslikamo nekaj barvnih krogov na sredini

lista. Rumena prehaja od robov lista proti centru in na

mestih, kje se prekriva z rdečo, nastane oranžna.

Rumena je rdeči prinesla v sliko veselje, živahnost in

dinamiko.

Vaja s PRUSKO MODRO in SVETLO RUMENO

Z najtemnejšim odtenkom modre smo začeli na spodnjem

robu, rumena prehaja postopno od zgornjega

Slikanje pri vodoravni legi lista papirja nas odpira

proti svetu, pri navpični legi pa gremo v sebe.

V harmoniji barv iščemo obliko

Najprej smo naslikali ozadje s temnimi odtenki prusko

modre na dnu slike, modra se je postopno odpirala

in svetlila navzgor proti rumeni. Rumeno smo naslikali

s prehodom od zgoraj navzdol in od strani lista proti

sredini. Na mestih, kjer sta se modra in rumena prekrili,

je nastala zelena barva. S čopičem smo ustvarili

poteze, ki so modro odprli navzgor, rumeni svetlobi

naproti.

Naredili smo premor, dali slike vseh avtorjev skupaj

in si jih ogledali. Opazili smo različnost predvsem v

moči barve in potezah čopiča. Čez sliko smo dali prosojno

pleksi ploščo na distančnikih in si s kredo zarisali

poteze bodočega drevesa (korenine, steblo, veje ...),

ki smo jih naslutili iz dotakratneg dela.

10 Waldorfske novice


U t r i n k i

Ko smo s slikanjem nadaljevali, smo najprej zatemnili

tla v spodnjem delu slike z dodajanjem rdeče in poiskali

obliko zunanjih korenin na tleh. Potem smo iz

korenin navzgor počasi razvili steblo z vejami in poiskali

obliko listov in krošnje, ki so se dali naslutiti iz

dotakratnega slikanja.

Lucija Florjanc Lukan, razredničarka 6.a

Literarni večer

6.a razreda

Vsak človek je zase svet,

čuden, svetàl in lep

kot zvezda na nebu ...

Vsak tiho zori,

počasi in z leti ...

Ponovno smo naredili premor, dali slike skupaj in

ugotavljali pestro različnost dreves, ki je bila pravzaprav

izraz nas samih.

Obračam liste po svojem spominu in se kar

naenkrat zavem, da smo že v 6. razredu.

Z malimi otroki, ki so iz naročja staršev s

škratom v roki vstopili tudi v moje naročje in učilnico 1.

a razreda, smo sedaj prehodili že velik del skupne poti.

Danes ponosno sedim med njihovimi starši v občinstvu

in jih opazujem. Še dopoldne je puberteta silila

skozi vse pore v naš razred, sedaj pa povsem zbrano

in brez besed na odru ustvarjajo krog in se celo za

nekaj sekund usedejo na kolena soseda.

Slika zavedanja je čudovita. Pomemben je čisto

vsak posameznik, še pomembnejša pa je celota.

Tako se je pričel literarni večer, na katerem so se predstavili

prav vsi učenci razreda. Od recitiranja v starogrškem

verzu heksametru smo prešli na branje lastnih

sestavkov in poezije. Veliko učencev v razredu je že pravih

glasbenih mojstrov in oplemenitili so naš večer.

Poskrbeli smo tudi za zabavnejši del, kjer so žonglerske

žogice poskakovale po dvorani. Potem pa

trenutek zbranosti in uspeli smo narediti dve lepi

piramidi.

Večer smo zaključili še z lastnimi mislimi kaj vse

imamo radi ..., pa nekaj v branje še vam.

Rad imam veliko stvari,

med temi vsaka sladkarija visoko se vrti.

Rad imam tudi instrumente

ter seveda športne elemente.

In rad tudi starše imam,

vendar na vse to pozabim, ko sem zaspan.

Rad imam smešno rimo,

ker se ob njej vsi smejimo.

Ambrož

Waldorfske novice 11


Rad imam velik ognjemet,

ker pred njim skoraj vedno je banket.

Najraje pa starše imam,

ker me vzgajajo in se ne razhajajo.

Mark

Rada imam, ko me starši zjutraj zbudijo,

rada imam, ko me Anže v šoli pozdravi,

rada imam slikanje in flavto,

rada imam modo, matematiko pa tudi kuhanje.

rada imam mačke, četudi grizejo in praskajo,

rada imam naravo in obožujem življenje.

Kaja

Šolsko leto 6. a razreda

Pri slovenščini veliko sklanjamo

ter glagole ponavljamo,

o podredjih in priredjih pa lahko samo še sanjamo.

Pri matematiki potence računati hitimo

ter si z matematičnimi izrazi iz oči v oči strmimo,

procenti pa proti nam hitijo.

Pri angleščini glagol biti zanimiv se zdi,

saj z veliko posebnostmi se krasi.

Naša zgodovina se pri Aleksandru Velikem končuje

ter se z Rimon nadaljuje.

Rada imam čokolado, bonbone in vse sladko,

rada imam glasbo, ples in testenine,

rada imam naravo, lepe poletne dni,

rada imam morje, sonce in sladoled.

A kaj najraje imam,

za zdaj je še skrivnost.

Vsako jutro, ko se zbudim,

vsak večer, ko zaspim,

kaj novega spoznam, kaj najraje imam.

DIE, DER, DAS, to pri nemščini ni špas,

preval od tal do tal, to pri športni je kraval.

Pri ročnih delih moje veselje se konča,

saj veliko dela za prevroče 'štunfe' se začenja.

To naše šolsko leto je bilo,

a tudi malo zabave po njem ni hudo.

Mark Korošec

Hana

Rad imam korenje, repo in krompir,

rad imam maline in tudi torteline,

rad imam šport, dobre bonbone in makarone,

a najraje imam brata, sestro, muco maco,

mamo in očeta ter kabrioleta.

Mark

12 Waldorfske novice


U t r i n k i

8. razred o duši

Duša

Duša je pomemben pojem za filozofijo, psihologijo in

vero. Že v davnini so si jo predstavljali kot nematerialen, a

bistven del človeka.

Nekateri menijo, da je duša v srcu ali možganih, a bi v

tem primeru z obolenjem le-teh zbolela tudi naša duša. S

tega stališča se mi zdi bolj možno, da je v možganih, saj

se ob bolezni možganov človeku lahko zmeša. To bi lahko

označili za bolno dušo. Razviti možgani bi potemtakem

pomenili razvito dušo. V tem primeru ni možna oznaka

človeka za 'dobro dušo', saj za možgane ne rečemo, da so

dobri. Dobro je lahko srce.

S takim razmišljanjem prideš do zaključka, da duša ne

obstaja le v delu našega telesa, ampak v celem telesu. Dobesedno

gledano na Sveto pismo duša celo je telo. Grška

beseda za dušo pomeni 'živo bitje'. Po Svetem pismu naj

bi Bog ustvaril Adama, ki je takrat postal živa duša. Adam

torej duše ni dobil, ampak je ta postal. Duša je po Svetem

pismu tudi umrljiva, saj v njem piše: 'Duša, ki greši, umre.'

Nekateri pravijo, da je naloga duše graditi most med materijo

in duhom. Če bi bila torej duša telo, bi to pomenilo, da

je Sonce duša. Potemtakem Sonce vsebuje duha. Enako bi

bilo z Zemljo. Ta gosti človeka, kot človek lahko gosti pršice.

V skladu z evolucijo bi mogla manj razvita duša napredovati

v bolj razvito. Človeška duša naj bi tako prešla v planet,

ta pa v zvezdo, vesolje … S takim razmišljanjem pridemo do

tega, da so imela pradavna ljudstva prav, ko so menila, da

jih iz neba gledajo mogočni predniki. Po nekaterih mnenjih

naj bi se človek od živali razlikoval po duši. Človekova naj bi

se, za razliko od živalske, same sebe zavedala.

O duši in kje duša prebiva

Tala Mencej

Z vprašanjem, kaj pravzaprav je duša, se znanstveniki in

filozofi ubadajo že vrsto let. Je duša le način razmišljanja?

Mar potem biva v možganih, ne v srcu? Nam je duša privzgojena

ali se z njo (kakšno koli pač) že rodimo?

Nekateri verjamejo v reinkarnacijo, drugi pravijo, da

duše sploh ni, da je le pamet, mongolski šamani pa verjamejo,

da duša lahko zboli in jo znajo celo pozdraviti! Jaz

mislim, da je duša tvoja osebnost. To, kako odreagiraš v

težkih situacijah, če si 'dober' ali 'slab', celo stvari, vonjave

in okusi, ki jih imaš rad …

Dušo ima vsakdo od nas, celo živali.

Vendar … kje duša biva? Mar biva v srcu? Mar potem, ko

srce zboli, zboli tudi duša? Ali ko presadijo srce, dobiš potem

novo dušo? Verjetno biva v možganih, vendar če človeka

zabodeš v srce, mar potem ostane ujeta v možganih?

Verjetno ne, saj možgani umrejo hkrati s srcem ali še prej.

Ampak norci so potem bolni na duši – saj se tudi reče duševno

bolan. Bi se potem takšnega bolnika dalo pozdraviti

le s pogovorom …? Zakaj potem zdravijo te ljudi z zdravili?

Nešteto vprašanj, zato se raje zatečemo k veri.

Krščanska vera pravi, da se z grehi tvoja duša slabša, z

dobrimi deli pa čisti. Po smrti greš v nebesa ali pekel. No,

tu so še vice, neke vrste reinkarnacija. V nebesih (ali peklu)

pa tvoja duša ostane večno. Vendar ali niso v tem primeru

boljše vice? Pekel in nebesa namreč pomenijo konec.

Budisti menijo, da se duša uči z reinkarnacijo. Ko se

duša nauči zadosti in je razsvetljena, odplava v nebesa.

Živali so duše, ki so v prejšnjem življenju delale slabe stvari.

Ta logika se mi zdi veliko boljša od krščanske.

Islam je v mnogih pogledih podoben krščanstvu (čeprav bi

verjetno oboji to zanikali). Če je duša dobra, gre v večne vrtove

in uživajo … Medtem ko srednje dobri ljudje stražijo in

životarijo na zidu, ki ločuje 'raj' od 'pekla'. Vendar tu ni omenjena

nobena ženska duša ali duša otroka. Mar potem me nimamo

duše? Ali naša duša odplava drugam kot moška duša?

Katja Novak

Večnost duše

Duša je nekaj, kar preživi smrt telesa. Ko človek umre,

umre telo, duša pa zapusti telo in odplava v večnost. Ko

zapustiš telo, se lahko ponovno rodiš. Predvidevam, da to

pomeni, da duša preide v novo telo in začne novo življenje.

Duša je večna, nikoli se ne stara, to sem tudi opazil.

Telo pa z leti spreminja obliko in pojemajo mu moči. To

lahko občuti vsak človek, če se potrudi. To tudi jaz čutim

sedaj. Občutek imam, da je nekaj v meni večno, da ne

more umreti, tudi če bi hoteli, drugo pa z leti popušča in

na koncu se sesede, zmanjka mu moči. Pod dušo si predstavljam

naše netelesno življenje, življenje, ki ostane tudi

po smrti. Duša je isto kakor duh, duhovnost, duševnost

in srce.

Zloba ne prihaja iz telesa, temveč iz človekove teme nevednosti.

Dobrota je človekova veličina, ki prihaja iz duše.

Človekova govorica izhaja iz duha.

Duše na moremo veliko spremeniti. Ne moremo je operirati

tako kot telo. Telo se pa zmeraj spreminja, ne zaradi

tako pogostih operacij, ampak zaradi starosti. Seveda

če ima telo kakšno plastično operacijo, bo pa čisto

spremenjeno.

Seveda se duša tudi malo spreminja: raste s človekovimi

dobrimi dejanji in pada s slabimi. Spreminja se, dokler ne

zraste dovolj in se razsvetli.

V tem tekstu so večinoma moja mnenja in opazovanja

glede duše.

Jakob Hočevar

Waldorfske novice 13


U t r i n k i

Koliščarji in

ljubljansko barje

d Narodni muzej Slovenije, Igor Rehar

Jana Dagarin in učenci 4.b

Ljubljansko barje je skrivnostno, zavito v megleno

tančico, pa vendar lepo zeleno in polno življenja.

Lani smo na njem obdelovali njivo. Letos smo pri

zgodovini spoznavali, kako je na njem potekalo življenje

pred več tisočletji. Pisatelj Janez Jalen nam v romanu Bobri

razburljivo prikazuje koliščarje.

No, vstopimo še mi na kolišče. Kaj se tam dogaja?

Moj dan na kolišču

Zjutraj sem se zbudil. Okoli sebe sem zagledal iz

vej narejene stene, streha pa je pokrita s senom.

Stopil sem ven iz hiše. Zagledal sem ljudi, ki so

imeli na sebi krznene obleke iz kož. Neki moški me

je povabil, naj grem z njim lovit ribe. Šla sva na

rob kolišča, se spustila po brvi in skočila v deblak.

Veslala sva po jezeru in kar naenkrat zagledala v

vodi velikega soma. Mož je pomeril s kopjem in ga z

vso silo zalučal. Soma je zadel v rep. Vrgel je še eno

kopje. Ta ga je zadel naravnost v glavo. Som je bil

mrtev. Moški mi je rekel, naj ga povlečem iz vode.

Težek je bil vsaj 10 kg. Na kolišče sva se vrnila šele

zvečer. Vsi na kolišču smo se odpravili spat.

Naslednje jutro sem se zbudil v svoji postelji.

Luka Dašič Zvonar, 4. b

Bilo je lepo jutro na našem kolišču. Fantje so se

ravno odpravljali na lov, ko sem stopila pred hišo.

Upala sem, da bodo kaj velikega ujeli. Že kakšen teden

nismo imeli pojedine.

Šla sem nazaj v hišo. Hitro sem zakurila ogenj. Imela sem

še veliko dela. Po opravljenih delih v hiši sem šla k prijateljici

delat glineno posodo. Ko sva končali, sva se igrali.

Ribiči so se že vrnili, ujeli so res veliko rib. Lovci pa

so se vrnili z ogromnim losom. Kako smo jih bili veseli!

Pripravili smo večerjo. Po pojedini sem se vrnila

domov, ugasnila sem ogenj in zaspala.

Ko sem se zbudila, sem bila doma. Napisala sem

svoje sanje.

Hana Lavra Poppe, 4. b

Po nemirni noči sem se zbudil in ugotovil, da nisem

doma. Zbudil sem se na Barju v dobi koliščarjev.

Možje so me povabili na lov. Razdelili so se v dve

skupini. Ribiči so odšli z drevaki na ribolov, lovci so

odšli na kopno lovit divjačino. Pridružil sem se lovcem

pri lovu na jelene in bobre. Lov je bil uspešen. Ujeli

smo dva jelena in tri bobre. Ob vrnitvi so nas bili vsi

veseli. Moški so pripravljali divjačino, ženske so strojile

kože ulovljenih živali. Ob slovesu so mi dali ime

Puhasti medved.

Težko mi je bilo zapustiti kolišče, saj sem preživel

nepozaben dan.

Lev Suhadolnik, 4. b

14 Waldorfske novice


U t r i n k i

Kaj pa nam razkriva biologija? Najprej nas same,

začetek življenja in veličastvo človeka.

Človek

Človek je bil najprej gol,

potem je začel zabijati kol.

Z njim naredil ograjo je,

vanjo spravil je ovce.

Od ovc je volno dobil

in se vanjo je zavil.

Od ovc je mleko, hrano dobil,

njegovi instrumenti so zadoneli ubrano.

Človek zanimivo bitje je,

Vsak dan nekaj novega izve.

Hana Lavra Poppe, 4. b

Rojstvo

Rojstvo je čaroben čas,

ko otrok pride med nas.

Rojstvo je čaroben čas.

Postati mamica je lepo,

ko vidiš detece ljubo,

kmalu pozabiš vse trpljenje.

Tara Medjo, 4. b

Eno desetletje je čas življenja naših četrtošolcev.

Tudi v eni dekadi se marsikaj zgodi.

Moj življenjepis

Ljudje se rojevajo kar naprej, natančneje, vsake

tri sekunde. Tako sem se rodil tudi jaz.

Rodil sem se kot drugi otrok v družini. Imam pet

let starejšega brata Maja in pet let mlajša dvojčka,

sestrico Nano in bratca Izaka. Ob rojstvu sem imel

močno zlatenico. V porodnišnici sem moral biti

dva dni pod lučko. Mami je rekla, da sva prve mesece

le spala, se hranila, previjala in ljubkovala.

Babi je povedala, da sem znal zelo zgodaj voziti

kolo.Pri petih letih sem šel prvič na Triglav. Po

naključju sem na poti srečal gospo Dagarin. Na

Triglav sem se povzpel še trikrat.

Rad imam izlete z družino, hojo po hribih, šport,

glasbo in gledališče. Star sem deset let in obiskujem

4. b razred v waldorfski šoli v Ljubljani. Redno

treniram judo.

.

Lev Suhadolnik, 4. b

Gašper Stražišar, 1.l

Pavlička … Ma

ne?!

Odločil sem se opisati zgodbo, ob kateri

na neki način še dandanes zardevam,

obenem pa se tudi na smrt zabavam, saj se

še sam sebi ne morem načuditi, da sem ušpičil takšno

oslarijo. A ko si majhen, pač ne razmišljaš enako

kot kasneje, ko že odraščaš. Precej časa sem odlašal

z odločitvijo, ali naj jo opišem ali ne. Na koncu pa

sem se jo odločil napisati že zato, da se boste vsi, ki

obiskujete waldorfsko šolo, vsakič, ko vam bo šel kdo

od učiteljev na živce, zavedali, kako je v bistvu precej

ok tale naša waldorfska.

Prvih šest razredov sem namreč obiskoval na

neki drugi ljubljanski, javni šoli. Do tretjega razreda

je bilo prijetno, v četrtem pa se je pričela

prizemljitev, ki je ne privoščim nikomur. Nič več

opisnih ocen, ampak prave ocene, na katere še

nisi bil zares pripravljen, ker si preprosto premajhen,

da bi dojel, da gre zares. Nato pa še učitelji,

ki so nas kar naprej strašili z resnostjo šole. In

en in isti stavek, iz dneva v dan: 'Otroci, ne pozabite,

da zdaj gre pa zares!' Ja, kaj pa?? Skratka,

resnost, resnost in še enkrat resnost na vsakem

koraku. Obup!

Moja prva travma se začne že v četrtem razredu.

In razlog zanjo, učiteljica angleščine. Recimo

ji gospa Pavlič. Že v tretjem razredu so nam govorili:

'Ubogi vi, če dobite Pavličko za angleščino!'

Bolj smo se bližali koncu šolskega leta, bolj se je

govorilo samo Pavlička sem, Pavlička tja. Temu

je rekla to, drugemu je naredila ono ... Skratka,

strah in trepet šole. In jaz ne bi bil jaz, če me ne

bi doletela smola v podobi koga? Jasno, Pavličke!

Že njen nagovor je bil vojaški, angleščine sem se

bal vnaprej. Bila je tak, nervozen tip ženske, ki

ves čas gleda mrko in pred njo trepetaš, če hočeš

ali ne. Žal sem ob tolikih debatah o Pavlički

seveda tudi pozabil, da se gospa pišejo Pavlič. Pa

se nekega dne opogumim pri pouku ter na njeno

vprašanje celo dvignem roko. In seveda naredim v

istem trenutku katastrofalno napako! Prestrašeno

sem vstal (dobesedno sem čutil, kako se mi noge

tresejo v hlačnicah) in jo nagovoril z besedami:

'Gospa Pavlička …' Dlje od imena nisem prišel, ko

se je name usulo dretja in groženj! Rekla mi je, da

ima ravnatelj zlato in črno knjigo učencev. V zlato

so vpisani odličnjaki, v črno pa taki nesramneži,

kot sem jaz. Če samo še enkrat napačno izgovorim

njen priimek, bo pa itak po meni. In tu sva

Waldorfske novice 15


jaz in angleščina sklenila dogovor, da dlje od trojke ne

bova prilezla nikoli več! Doma sem znal vse, kar me je

mama vprašala, pred Pavličko (pardon; gospo Pavlič)

sem zmrznil! Pa se odloči moja zaskrbljena mama oditi

na govorilne ure in ženski razložiti, da se je preprosto

bojim. Pred tem pa se zgodijo tudi prva RESNA spričevala

z RESNIMI ocenami (kot sem že opisal, resnost na

Skratka, naložil sem jima, da se mi je Pavlička dobesedno

opravičila. Da se je preprosto zmotila, ker je v

sosednjem razredu še en Gašper in je namesto njemu

pomotoma meni pripisala cvek. In sem vse skupaj še

podkrepil z jasnimi navodili, naj moja mama ta cvek v

spričevalu mirno prečrta. Po konferenci pa bo skesana

Pavlička uredila, da se na novo napiše spričevalo.

vsakem koraku). Prvo polletje, v vsem sem se izkazal,

pri angleščini pa šok! Vpisala mi je dve trojki in cvek, ki

sem si ga prislužil tisti dan, ko sem jo prvič nagovoril.

Seveda si nisem mogel privoščiti, da bi staršem povedal

resnico. Gledano z današnjo pametjo se mi zdi vse

skupaj naravnost otročje, a takrat sem imel devet let,

nisem se znal soočiti s cvekom. Bilo me je strah reakcije

staršev, ki pa bi bila povsem normalna, a takrat tega

res nisem mogel vedeti. In tudi sicer, kdo pa ima že prvi

cvek pri devetih letih? Bilo me je neskončno sram, pa

sem si zamislil naiven, a očitno vendarle dovolj učinkovit

načrt. Prinesem domov spričevalo, mama je na mojo

grozo skuhala svečano kosilo, da proslavimo ta prvi resen,

'življenjsko' pomemben kos papirja. Bolj je mama

žvrgolela o prvem spričevalu, večji cmok sem imel v

grlu. Na mizi same dobrote, očetu se je zdelo, da mora

opraviti še neki, zame v dani situaciji sila nepomemben

nagovor, jaz pa sem poskušal ostati pri vsem skupaj

neopazen. Če bi bilo mogoče, tudi neviden! Spričevalo

vzame v roke najprej mama, jaz srebam juho in se nedolžno

smehljam, obenem si mislim, da bi bilo bolje, če

bi spričevalo vzel v roke najprej oče, ki je površen po

naravi in cveka najbrž ne bi niti opazil. Mami pa seveda

ne uide NIČ! Mama se sicer absolutno ne sekira zaradi

ocen, a tega takrat še nisem vedel. Vedela je tudi, da

se Pavličke bojim in se je odpravljala v šolo na pogovor

z njo, da bi nekako skupaj prebrodili to težavo. Želela

mi je pomagati.

In takšna, kot je sicer, že po naravi, me je zato tudi

povsem umirjeno vprašala: 'Kdaj si pa cvek dobil?' In

me je nenadoma popadlo. Občutek, da obvladam situacijo,

da se moram rešiti, ker gre najbrž za življenje in

smrt. Z veliko vnemo sem ji razložil, da sem tudi jaz

doživel šok, zato sem se pogumno odpravil do učiteljice

in jo zgrožen in užaljen povprašal, kaj ta cvek pomeni?!

Japajade … prej bi si luknjo v koleno zvrtal, preden bi

si upal do Pavličke! A ko sem videl mamin optimistični

izraz, sem dobil dodatno voljo po utemeljitvi moje 'bele

laži', ki mi je iz minute v minuto postajala bolj všeč, ker

je, sodeč po izrazu mojih staršev, postajala verjetna.

Dogodek

A veš, kaj se mi je zgodilo, je nekoč Gašper

ves razburjen rekel mami, ko se je vrnil

iz šole. Mama, ti pojma nimaš,

kako je naša učiteljica zmedena!

Mama je resno poslušala Gašperja.

Pomisli, je še rekel, zmotila se je

in meni napisala enko, pa jo je dobil

en drug Gašper!

Mama je še bolj resno poslušala Gašperja.

Toliko Gašperjev je na šoli,

pravzaprav jih je ogromno veliko

Učiteljica se vedno zmoti.

Kaj pa ona ve,

kateri Gašper sem jaz

in kateri je nekdo drug.

Vinko Möderndorfer

V tem strašnem zanosu, v strahu, da ne razočaram

staršev, sem bil očitno tako prepričljiv, da je mama mirno

vstala, vzela kemijski svinčnik in pred mojimi očmi v

(halo?!) uradnem dokumentu prečrtala enico. Še danes

zardeva, ko se spomni, kako mi je nasedla. Nisem kriv,

če sem nasledil nekaj gledaliških genov. Še sam se jih

do tistega trenutka nisem zavedal. Moj greh se tukaj

seveda ne konča. V naslednjih dneh so se pri nas vrstili

obiski sorodnikov in sosedov, kajti pri nas je od nekdaj

vedno polna hiša. Vsi so seveda želeli videti spričevalo.

In sem si mislil, če se je zgodba že prijela, res ne bi imelo

smisla spreminjati njene vsebine, saj vse štima. Kot

devetletnik se seveda nisem mogel zavedati, da bodo

16 Waldorfske novice


U t r i n k i

njene posledice kmalu sledile. Popolnoma sem se vživel

v vse skupaj in sem z vedno večjim žarom zgodbo prodajal

naprej, vsakič sem le še dodal malenkost zanosa in

počasi je razkazovanje spričevala in učiteljičina pomota

postalo prava atrakcija. Obenem se je tudi splačalo, saj

mi je vsak, ki sem mu spričevalo pokazal, stisnil v žep

skromno finančno nagrado za prvo oštevilčeno spričevalo.

Skratka, cvek mi je prinesel precejšen zaslužek,

saj je družina po očetovi strani precejšnja.

No, tudi do sosede sem skočil povedat, kakšna nerodnost

se je ubogi Pavlički pripetila in to ravno v mojem

spričevalu (po tihem sem ji v svoji domišljiji to napako

tudi od srca privoščil, počasi sem namreč začel že sam

verjeti v to zgodbo). Še danes ne vem, ali sem se vsem

tako smilil ali sem se jim zdel simpatičen. In sploh, kako

je mogoče, da nihče ni podvomil v to neumnost. Minejo

počitnice, mine teden, mineta dva in moja mama vsak

dan in vse bolj nervozno sprašuje, ali je Pavlička že popravila

spričevalo. Nekega jutra ji prekipi in se odpravi

v šolo. Skoraj me je kap, ko sem jo zagledal na šolskem

hodniku. V pogovoru z razredničarko, ki me ni hotela

izdati, ampak je mami samo zagotovila, da se bo s

Pavličko o tem pogovorila, se je moji mami ob odhodu

iz šole končno posvetilo, da je izpadla popolnoma ubrisano!

V svoji glavi je rekonstruirala začuden izraz razredničarke,

njeno jecljanje in momljanje, da prvič sliši

zgodbo o krivičnem cveku. Mama pravi, da je streznitev

nastopila hipno, ob prvem koraku iz šole. Menda se je

ustavila sredi ceste in se začela na ves glas krohotati.

Doma je sledilo predavanje, ki niti ni bilo tako strašno.

Vse se je vrtelo le okoli vprašanj, zakaj in čemu ta nepotrebna

neumnost. Očeta je vse skupaj vidno zabavalo,

mamo mnogo manj, ker se je seveda ona sramotila

pred razredničarko in ne oče. Je pa zahtevala, da vsem

v družini vrnem finančne prispevke k dobremu spričevalu,

a to nikomur ni padlo na pamet, saj je bilo sicer

spričevalo povsem ok in mislim, da jih je vse skupaj

v resnici tudi neskončno zabavalo. Predvsem mamina

poteza s kemijskim svinčnikom. Uboga mama …

Danes je to že preteklost, a še vedno glavna družinska

anekdota. Mama mi večkrat v šali grozi, da bo to spričevalo

dala uokviriti, zraven pa bo pripisala: 'Nasedla,

skrajno naivna mama!' A to še ni vse! Moj stric, ki je

pesnik in pisatelj, je to anekdoto predelal v pesem in jo

celo objavil v zbirki otroških pesmi.

No, če je moja otroška ideja zaradi strica postala javna

(najbrž bralci mislijo, da ima moj stric zgolj tipično

pesniško domišljijo), pa res ne vidim razloga, da je

ne bi opisal še sam. Bolj v opomin vsem, ki slučaaaaaaajno

mislite, da se vam kaj hudega godi pri naših

učiteljicah angleščine. Pavličke namreč na waldorfski

nimamo! Tak primerek pri nas preprosto ni možen. In

seveda, kakšen je bil odziv vseh, ki jim je mama razlagala,

kaj sem naredil?

Se razume: 'Ma ne?!'

Hja, žal … dodajam jaz.

Prispevek je bil objavljen v glasilu dijakov WšL Woolkan.

Klemen Lah, razrednik 4.l

Konferenca

Connect 2015

7. aprila 2015 se je v nabito polni dvorani

waldorfske šole v prikupnem flamskem

mestecu Lier stiskalo dobrih 300 udeležencev,

od tega prek 200 dijakov iz številnih držav po vsem

svetu: Avstrije, Belgije, Brazilije, Kanade, Češke.

Francije, Nemčije, Velike Britanije, Madžarske, Italije,

Izraela, Latvije, Nove Zelandije, Romunije, Švedske,

Nizozemske, ZDA in, seveda, tudi iz Slovenije, ki jo je

predstavljalo petnajst dijakov 4. letnika.

Konferenca Connect je namenjena mladostnikom

v 3. ali 4. letniku, ki se ob koncu srednješolskega

šolanja soočajo s prehodom iz sveta mladostnikov

v svet odraslih in vsem, kar to prinaša, predvsem

pa s prevzemanjem odgovornosti za lastne misli in

dejanja ter z izzivi novopridobljene svobode. Od leta

2003, ko je antropozofska sekcija za mladino prvič

organizirala tako srečanje v Dornachu, so se dijaki

srečevali na dve leti (še 2005, 2007 in 2009), nato

pa so srečanja zamrla. Do letos, ko sta se nekdanji

waldorfski dijakinji Shirin Eimermacher in Jozefien

Poppe iz Belgije, odločili ponovno obuditi Connect. Iz

enega, a zato toliko lepšega razloga – želeli sta si, da

dragocene izkušnje, ki sta jih sami dobili leta 2007

v Dornachu, lahko prejele ti tudi mlajše generacije.

In to je bilo vse, kar sta imeli na začetku – zgolj željo

ponovno obuditi to srečanje. Nista pa imeli vsega

drugega, kar si 'odrasli in odgovorni ljudje' predstavljamo

kot nujno, preden začnemo pripravljati

večdnevno srečanje: ne denarja, ne prostora, ne programa,

ne ekipe, ne organizacijskih izkušenj.

Glavna avla waldorfske šole v Lieru

17

Waldorfske novice 17


Kot se za mlade idealiste spodobi, ju to ni motilo.

Zavihali sta rokave in se lotili dela. Najprej sta okrog

sebe zbrala ljudi, ki sta jim zaupala in so lahko s svojim

znanjem uresničili na prvi pogled utopične načrte:

najtesnejša sodelavca sta bila Flor Verschaeren,

mladi organizator z dolgoletnimi izkušnjami, in Hanne

D'hulster, plesna terapevtka. Pridružili pa so se jima še

številni drugi: prijatelji in nekdanji sošolci, prostovoljci

iz številnih evropskih dežel (med njimi tudi 'naši' Lea

Trdan in Nives Trobentar iz lanskoletnega 5. letnika)

sorodniki (Shirin je priskočil na pomoč oče, Jozefien pa

brat), waldorfska šola v Lieru …

razdelili v delavnice. Na voljo so imeli naslednje: Ne piši,

improviziraj; Abrakadabra – Ustvarjam, kar mislim; Prevzemi

usodo v svoje roke; Poskusi svobodo; Kako lahko

geometrija spremeni način tvojega razmišljanja; Naj se

zgodi čarovnija; Tekstil; Ustvati svojo poezijo iz materiala;

Soustvarjanje časopisa o konferenci Connect; Kmetovanje

danes; Kako vas lahko znanost spravi ob pamet;

Čebelarstvo; Petje; Naravno zeliščarsko zdravilstvo; Igraj

se, gibaj in pleši … Po delavnicah so ponovno sledile

razprave v diskusijskih skupinah, večer pa je napolnil

živahen kulturni program, ki je temeljil predvsem na

glasbi iz različnih mednarodnih okolij. Popestrili so ga

Glavni organizatorji - na desni strani sta Shirin in Jozefien

Poleg odličnega organizacijskega tima je bila za izjemno

vzdušje odločilna njuna začetna želja – mladim pomagati

pridobiti dragocene izkušnje. Kot rdeča nit je zaznamovala

celoten potek in program konference, iz nje

pa je vzniknila tudi osrednja tema – sodobni družbeni

izzivi in možnosti za spremembo. Predavatelji, voditelji

delavnic in diskusijskih skupin so v mladih vsakodnevno

in aktivno spodbujali razmislek o tem, kako si

predstavljajo družbo prihodnosti, kako sprožiti (manjše

in večje) družbene spremembe za bolj pravično, trajnostno

naravnano, socialno prihodnost in kako se pri tem

povezati z drugimi. Iz številnih aktivnosti se je počasi izluščilo

tudi osrednje sporočilo: spreminjanje sveta je tesno

povezano s spreminjanjem samega sebe, pri čemer

si moramo drzniti razviti svoje darove do najvišje točke.

V tem duhu je utripalo tudi obkonferenčno dogajanje,

saj je bilo na vsakem koraku moč najti številne možnosti

za medsebojno izmenjavo in izražanje idej: celo

na stranišču je nekaj časa visel bel plakat in ob njem

flomaster (in ideje, zapisane na njem, so bile odlične).

Vsakdo je imel priložnost tako sprejemati kot dajati.

Le vsakdanji urnik je bil trdno določen: zjutraj so se

mladostniki ob 7.00 lahko udeležili jutranje meditacije

ali joge (priznati je treba, da se jih ob tej ni prav trlo),

nato zajtrka, ob 9.00 se je začelo predavanje, ki mu je

sledila razprava v skupinah. Popoldne so se udeleženci

Delavnice so potekale tudi na prostem

tudi mladi udeleženci: organizatorji so jih povabili, da

pripravijo svoje točke in z njimi nastopijo. Navidez tvegana

poteza se je pokazala kot odlična: mladi so pokazali

raznolike plese, peli pesmi, pripovedovali zgodbe …

Konferenca Connect je dokazala, da za uresničitev

naših želja ni toliko pomembno, kaj imamo, kot to, koliko

smo se pripravljeni vložiti svoje energije in časa

ter se povezati z ljudmi, ki delijo podobne cilje. Če smo

trdno odločeni, je marsikateri cilj uresničljiv bolj, kot

smo pripravljeni verjeti.

Srečanje v Ljubljani - dijaki se

družijo tudi po koncu konference

18 Waldorfske novice


U t r i n k i

Bodoči dijaki waldorfske gimnazije

Spoznavni izlet Anja Bošnjak

Če si pravi za waldorfsko šolo, moraš biti vedno

pripravljen na dogodivščine. Prvo takšno priložnost

so dobili bodoči dijaki na pohodu po tigrovski

poti. Na nas sicer niso prežali tigri, so pa tamkaj med obema

vojnama bili bitke za svojo domovino Tigrovci. Organizirane

skupine Slovencev in Hrvatov, ki so delovale protifašistično in

branile Trst, Istro, Gorico in Reko (TIGR) z okolico.

Naša pot se je začela v vasi Ocizla, razglednem kraju,

kjer se prepleta več svetov. Na jugovzhodu sega pogled

na Slavnik in Brkine, pod njimi se razprostira neokrnjen

svet Petrinjskega krasa, ki je pomladi in poleti odet v

opojno dišečo preprogo cvetlic in zelišč. Proti zahodu se

kraški svet dviguje k Socerbu in nato zopet pada v dolino

Glinščice. Na severu se strmo spušča v prepadne grape

ter gozdove proti Kozini.

Na poti nas je vsepovsod spremljala voda. Vas naj bi po

številnih izvirkih dobila tudi svoje, za naša ušesa malce

nenavadno ime, Ocizla: 'O, cizlja (curlja) voda!'. Svoj

prihod smo zabeležili v vpisni knjigi in jo mahnili dol do

prvega izvira, ki s svojimi žuborečimi in ponikajočimi vodami

skupaj s številnimi drugimi potoki napaja glavni tok

reke Glinščice. To je bila tudi smer naše poti, zato smo se

mimo Malnarjevega mlina, ki je dolgo nazaj mlel pšenico

in koruzo, hodili ob potoku navzdol. Opazovali smo rastline

in drevesa, ki jih je tu vseh velikosti, postav, vrst in

oblik. Ob vodi se bohotijo jelše in topoli, vse naokrog beli

gabri in hrasti, eden še prav posebej imeniten s svojo odebelitvijo,

ki spominja na možgane ali srce. Spotoma smo si

za poživitev naših sendvičev nabrali drobnjak in izkopali

koreninico rože pasji zob, da smo preverili, če upravičeno

nosi svoje ime (da, potrjeno). Še mimo slikovitih slapov in

nekdaj urejenih teras, pa smo že prispeli v vas Beko, kjer

je izhodišče poti za dolino Glinščice (slabo uro hoje).

Pokukali smo v štirno in se ustavili pri karavli (nekdanja

obmejna vojaška postojanka), kjer smo nekateri na

izziv gospoda Brajnika preizkusili svoje mišice na vojaškem

poligonu. Okrepčali smo se s soncem, sendviči in

prelepim pogledom na kraško planoto ter Tržaški zaliv.

Tigrovska pot nas je nato vodila nazaj proti Ocizli. Spotoma

smo zavili še k potočku, kjer imajo divji prašiči

svoje bajne glinene kopeli. In naprej mimo ocisko-beških

jam: strme in temačne Jurjeve jame, prek naravnega mostu

Miškotove jame ter slapu, ki pada naravnost v globel

Maletove jame.

Nato smo si nadeli čelne svetilke in se spustili v Blažev

spodmol, približno 200-metrski rov, katerega vhod spominja

na ogromno ključavnico. Srečali smo jamske pajke,

kobilice, metulje in netopirja ter na koncu pokukali

v vdrto jamo Korošca, kjer domujejo krokarji in sove, ob

močnem deževju pa se v ta podzemni svet zliva narasli

hudourniški potok.

Zadnji del poti nas je vodil mimo jazbečjih domovanj do

vzpetine Brgod, kjer smo videli ostanke prve svetovne vojne:

orožje, jedilni pribor, strelske jarke in kaverne. Potem

pa še po makadamski cesti strmo gor proti vasi mimo dveh

kalov, obnovljene lavatoje (korito za ročno pranje perila)

ter dveh korit, kjer se je nekoč napajala 100 glava ociska

čreda. Čreda je bila last več vaških kmetov, ki so pastirja

v zameno za opravljeno delo gostili v svoji hiši toliko dni,

kolikor glav njihove živine je pasel.

Naš pisani izlet smo zaključili s skupinsko fotografijo

pred ornamentiranim portalom domačije pri Toščevih

iz leta 1893 in ogledom borjača, za to okolje značilnega

notranjega dvorišča, ki je grajeno tako, da nudi odlično

zaščito pred neusmiljeno kraško burjo. Veter se nas je

na srečo tega dne usmilil, kljub temu pa smo začutili dovolj

svežega, prvinskega, globinskega, zgodovinskega in

rastlinskega, da smo se vrnili domov, napolnjeni z lepimi

in raznovrstnimi vtisi.

Waldorfske novice 19


U t r i n k i

Mostovi


Magda Mlekuž

Simbolika mostu, ki omogoča prehod z enega brega

na drugega, je ena najbolj razširjenih na svetu. Gre

za simboliko prehoda in največkrat nevarni značaj

tega prehoda, ki je del slehernega iniciacijskega potovanja.

(Slovar simbolov, str. 371, J. Chevaler, A. Gheerbrant)

Pred dvema letoma sem prvič srečala razrednika Svena

Saara iz waldorfske šole v Wahlveisu na severu Bodenskega

jezera v Nemčiji. Takrat je pokazal željo, da bi si učenci

najinih razredov dopisovali in se srečali. V tem času so se

učenci ob pogovorih v razredu srečevali z različnimi pomisleki.

Kako prespati pri nekom doma, če ga boš prvič srečala?

Kako povabiti nekoga k sebi domov, če pa nimaš sobe

za goste? Počasi smo se približevali letošnjemu januarju in

našemu datumu obiska pri njih ob Bodenskem jezeru.

V razredu se je stiska kazala v tem, da sta se le dve

učenki takoj odločili, da bost prespali na domovih svojih

dopisnih prijateljic, v enem tednu se je ojunačila polovica

razreda. Po prvem dnevu bivanja pa je ostalo na šoli v

Wahlveisu manj učencev, kot je prstov na roki.

Bivanje je pokazalo iznajdljivost prilagajanja, odprtost v

komunikaciji in sprejemanje drugačnosti.

Predvsem čustvena občutljivost punc je kljub predhodni

pripravi izzvala kar nekaj slabe volje. Temeljit pogovor in

skupinsko reševanje doživetih situacij ob naši vrnitvi sta

pomenila korak naprej k jasnejšemu razumevanju različnosti

in 'upati ' si za nekaj prositi, povedati stisko učitelju

ali sošolkam. Predvsem pa se osvoboditi občutka žrtve.

V maju smo načrtovali skupno veslanje na Ljubljanici,

kar je ob 60 udeležencih resnično organizacijsko zahteven

zalogaj. In tako smo se podali na pot vse do Izvira na

hrvaški strani spoznavat poti, po katerih teče reka sedmih

imen - Ljubljanica. V štirih dneh smo podoživeli vso

prelestno zagonetnost kraškega sveta. Imeli smo priliko

srečati ljudi tega področja in posebej nas je očarala ga.

Ljoba Jenče s pripovedko o Cerkniškem jezeru.

Tako smo popotovali, s skupnimi močmi preveslali Cerkniško

jezero in brusili pete po vročem majskem soncu.

Ves čas pa smo se družili. Fantje so bili pri tem igrivi,

prilagodljivi in neposredni.

Pri čustvenih puncah, ki so še kritične povrhu, pa to

ni tako enostavno. In tudi če gre vse tako, kot je treba,

te pa komar piči in situacija je zopet na glavo obrnjena.

Ja, punce so nam dale vetra in treba je bilo odločnosti,

kajti one so imele že rešitve in svoja videnja situacij. Po

vrnitvi v razred se je bilo potrebno pomeniti, kaj pomeni

utrujenost in kaj prinaša s seboj, kaj pomeni, če ti je slabo,

od tebe pa se zopet nekaj zahteva. Fantje v določenih

situacijah 'prizemljijo' punce z neposrednostjo in zagata

izgine.

Pri sobivanju so se kazale tudi razlike in izmenjava primerov

dobre prakse je bila za učitelje izredno dober izkupiček

našega druženja. Učenci našega osmega razreda

so fizično močni, iznajdljivi in zmožni bivanja v naravi.

Težjim situacijam se ne izmikajo, ampak pogumno glodajo

do konca. Potrpežljivost in vztrajnost se je skozi leta

razvila. 'Glava' jim ne dela več težav in so se sposobni

predano prepuščati trenutkom dneva. Vsi pridejo na cilj,

vsak v svojem ritmu. Učenci iz Nemčije z veseljem pojejo.

Koncert v Tkalski jami je dal posvečen občutek, dvignil

doživetje okolice na višjo raven.

Kdaj bodo s takim veseljem peli tudi naši učenci? Prav

tako je zanimivo, da starši učencev s skupnim delom poskušajo

zaslužiti denar z raznimi akcijami. S skupnim delom v

gozdu in pri prodaji lesa, peko slaščic in prodajo na šoli so

zbrali toliko denarja, da so pokrili strošek bivanja pri nas.

Zadnji dan smo veslali od Verda do Ljubljane. Naši čolni

so imeli različno številčne ekipe, saj so nekateri zboleli

in so se odpeljali v Ljubljano. Dolga pot je ekipe čolnov

prisilila v enotno, ritmično veslanje vse do Livade. Dan je

bil oblačen in hladen in marsikdo se je pošteno prezebel,

saj ni upošteval priporočil učiteljev. Zadnji dan smo imeli

skupen zaključek ter si pod vodstvom g. Igorja Velepiča

ogledali še mostove v samem mestu. Učenci so bili utrujeni,

toda v petek popoldan, ko smo pripravljali njihovo

popotnico za vrnitev naslednjega dne domov, so bili njihovi

obrazi razžarjeni in zadovoljni.

Na simbolični ravni smo bili deležni doživetja življenja

reke od nebogljenega otroštva do ustvarjalne in razdiralne

sile v osrednjem toku ter umirjene struge v zadnjem delu.

20 Waldorfske novice


U t r i n k i

Tisto, kar je najpomembnejše, pa so vezi in mostovi v

naših medsebojnih stikih. Tako kot voda najde pravo pot,

tudi prava dejanja padejo na plodna tla in postanemo si

bližji in bolj človeško se razumemo, skrbimo drug za drugega.

V naravi odpadejo nepomembne stvari. Tako je nam

vsem na naši poti veliko lažje in enostavno lepo.

Jutranji pozdrav

4. letnika

Na začetku našega skupnega bivanja sem se poskušal

z Aleksandrom pogovarjati v angleščini, toda ni mi uspelo.

Edina rešitev je bila nemščina. Skozi naše skupno

bivanje v na veslanju sem ugotovil, kako zelo drži pregovor:

'Več jezikov znaš, več veljaš' Na koncu sem ugotovil,

da mi gre tudi sporazumevanje v nemščini dobro.

Erik Žnidaršič.

Mislim, da sem se v tej šoli v naravi naučila 'držati

jezik za zobmi' - še posebej, ker naši vrstniki iz Nemčije

zadaj v čolnu niso nič veslali, le klepetali.

Katja Novak

V kraškem svetu so naredile name največji vtis jame, saj

so imele pogosto velika ali manjša jezerca v svoji sredini.

Zdelo se mi je izjemno, da lahko voda izdolbe tako mogočne

jame, čeprav pride do njih le ob večjih deževjih ali spomladi.

Zoja Leskovšek

Lepo je bilo spoznavati nove ljudi, spoznati njihov

odnos drug do drugega, do nas in njihovo drugačnost

(drugi strahovi), druženje z njimi in navezovanje stikov.

Najbolj mi je bilo všeč skupno sodelovanje pri veslanju

in postavljanju šotorov. Zdi se mi, da je bila to za njih in

nas lepa izkušnja.

Špela Kotar.

V spominu mi bo ostalo, ko smo se pogovarjali o Justinovi

zvončnici, ki raste le na območju , ki smo ga mi

prehodili. Je endemit in to pomeni, da jo je moč najti le v

nekaterih omejenih predelih sveta.

Anja Gaber Lužar

Nad to šolo v naravi sem bil navdušen. Očarala me je

obsežna divjina, gozd, jame. Kako je lahko voda ustvarila

tako lepe in velike jame? In to ne ena, v vseh, ki smo

si jih ogledali, sem si poskušal predstavljati, kako je, ko

jih popolnoma zalije voda. Toliko divjine, narave, pojavov,

divjega življenja na enem mestu. Bil sem navdušen,

zadovoljen, vesel ...

Jakob Hočevar

V

četrtek, 21. maja, je jutranji pozdrav potekal

drugače. Namesto učitelja so se za vhodna

vrata postavili dijaki in dijakinje 4. letnika in

se z jutranjim pozdravom, pardon, jutranjim slovesom

poslovili od zadnjega dne rednega pouka v 4. letniku

in zadnjega dne, ko še vsi skupaj v šolskih klopeh (del

razreda se namreč pripravlja na maturo, del pa že vadi

za gledališko igro).

A tudi način, kako so pozdravljali, ni bil običajen.

Obiskovalce je pred vhodom v šolo pričakal nenavaden

kažipot: na levo stran so lahko zavili tisto, ki

prisegajo na tradicijo in so želeli zgolj stisniti roko,

na desno tisti, ki se radi objemajo, naravnost pa vsi,

ki se jim je zdela najbolj možnost poljub in objem.

Vsi pa so lahko dobili kakšnega izmed domačih piškotov.

No, tudi kakšna kupljena napolitanka je bila

med njimi, a to, kot sem lahko opazil, ni nikogar pretirano

motilo. Nasprotno: včasih se je kakšen učenec

vrnil na začetek vrste in bil pripravljen na novo 'ožemanje'

- da je le dobil nov piškot.

Nasvidenje, 4. letnik!


Klemen Lah

21

Waldorfske novice 21


O E S a v i n j a

Maruša Žižek, razredničarka 1.r

Pomladno brenčanje

Jože Školc

Šolski praznik

Ni dvoma, pomlad je čutiti povsod. Travniki,

gozdovi in gredice na vrtovih so pisano posejani

s svetlimi zvezdicami in z glasnimi zvončki.

Žafrani in narcise se gugajo na svojih stebelcih. Čutiti pa jo

je tudi v zraku, kot da je nenadoma poletel pisan cvet, ki ga

je veter odnesel s travnika. Rumeni, modri in beli obletavajo

vrbe ob potoku, nam prečkajo pot, medtem ko mi drvimo v

skrivnostni svet besed.

Sonce je ravno dobro vzšlo in se začelo igrati z

oblaki, ko se je na waldorski šoli začela zbirati

množica ljudi. Nekateri so bili obiskovalci, drugi

nastopajoči. Vse pa je prevzelo praznično vzdušje, ki ga je

pomladni praznik napolnil v vsej svoji lepoti. Starši so se

namenili do vhoda v telovadnico, otroci pa v razrede, da

se sprostijo in pripravijo na svoje vloge, za katere so vadili

kar nekaj časa.

Čebelice so naše prijateljice, saj skrbno nabirajo medičino

za nas in druge otroke. Zgodaj zjutraj odletijo in nam

na okensko polico prinesejo čisto nove voščenke, polne

opojnega vonja. Kolikor so le zmogle, so nabirale nektar in

nam tako počasi prinašale voščenko za voščenko. Sleherne

smo se neizmerno razveselili, jo dobro pogledali, povonjali

in kmalu preizkusili.

Te so počasi, a zanesljivo postajale naše. Včasih so nam

znale tudi ponagajti, ko se niso hotele ustaviti tam, kjer

smo si mi zaželeli, spet drugič so bile velike pomočnice.

Bilo je jutro, ko se je med pisanjem razvnel fantovski

pogovor:

Učenec A: 'Joj, kako me boli noga.'

Učenec B: 'Oh, meni je pa slabo.'

Učenec C: 'Mene pa zob boli, pa kar delam in nič ne jamram.'

Učenec Č: 'Meni pa ta voščenka (jo dvigne v zrak in jo z

vso svetostjo pogleda) tako zelo pomaga. Ta med, ki ga je

za nas nabrala čebelica, je res čudežen.'

Prav v tem trenutku je prostor skupaj s tišino preplavila

globoka hvaležnost. Še danes jo je čutiti.

Te dni, ko se šolsko leto nagiba h koncu in ko so se naše

zavijalke že dodobra napolnile, je poletela čebelica naravnost

v naš razred, prav k tisti košarici. 'O, a nam ti nosiš

voščenke? Si prišla pogledat, če potrebujemo morda še kakšno?'

so spraševali učenci. In res ... naslednje jutro nas je

čakala še zadnja, za naš čisto zadnji zvezek v 1. razredu.

V očeh otrok je bilo zaznati veselje, srečo in kanček nestrpnosti.

Staršem so namreč doma prišepnili, kaj lahko pričakujejo

od njihovega nastopa in so se želeli predstaviti v

najboljši luči. Kmalu je nastopil trenutek, ko so zakorakali

mimo staršev, starih staršev in prijateljev, jih iskali s pogledali,

se jim nasmehnili ali pomahali. Na obrazih staršev se je

prav tako narisal nasmeh in tudi kakšno spodbudno besedo

je bilo slišati. Trenutek je bil nepozaben. Otroci so polni zanosa

stopili v telovadnico, kjer so jih na odru pričakali študentje

evritmije ali angeli, kot jim otroci radi rečejo. V belo

odeti študentje evritmije so namreč vadili za svoj nastop.

Svojo generalko so izvedli kar pred otroki. Prevzeti od vse te

čarobnosti so opazovali vsak njihov korak in se jim čudili.

Po generalki se je začelo zares. Govor g. Štrajharja je

otvoril pomladni praznik in praznično vzdušje se je lahko

pričelo. Razredi so se predstavili v evritmijskih točkah in

starši so jih pospremili z bučnim aplavzom. Nato so svoje

točke predstavili še študentje evritmije.

Sledile so točke posameznih razredov. V njih so otroci

predstavili, kar so pilili skozi šolsko leto. Prvi razred je

predstavil abecedo in mesece, drugi poštevanko, igranje na

flavtico, kratko igro, tretji poštevanko, recitacijo o računalčkih,

četrti pa igranje na blok flavtico in violino. Še zaključna

pesem in praznično vzdušje ni ugasnilo, ampak bo v otrocih

tlelo vse do naslednjega praznika, ko bo žerjavica ponovno

vzplamtela v mogočen ogenj. Žar v očeh otrok in staršev je

sijal še dolgo čez dan, vikend in ves naslednji teden.

Ob izhodi iz stavbe je obiskovalce in nastopajoče spet

pričakalo sonce. Zazdelo se je, da je tudi samo spremljalo

praznik in želelo nagraditi otroke s toplimi žarki.

22 Waldorfske novice


O E G o r e n j s k a

O E V r t e c B u k o v i c a

Vrtičkanje

Dišeči pomladni

pohod


K. N. Jensterle


Tadeja Faganelj

Kako lepo smo se imeli danes. Že zjutraj se

je iz deževnih oblakov svetlikalo sonce in

nam obetalo topel dan. Napotili smo se na

Bled in peš proti Homu. Sprva nas je pot vodila mimo

starih vil s čudovitimi vrtovi in vonjave so se med

seboj kar borile za prevlado.

Otroci niso bili ne žejni ne lačni, samo srečni.

Mimo konjev, kokoši, puranov, ki so se pasli na

prostem, ovac in bikov smo se podali v gosto gmajno,

kjer smo srečevali močerade in polže. Noben

izziv ni bil priti do vrha, saj smo že šolarji in ni

poti, ki bi bila prestrma ali prezahtevna. Na cilju

so se otroci razdelili v dve skupini. Najprej so številčno

prevladovali tisti na igralih. Kmalu pa jih

je vedno več odhajalo v gozd, pod ogromne stare

hraste, kjer so si naredili naravne gugalnice in

plezala. Tja je lahko zašel samo tisti, ki je poznal

geslo. Ampak poznali smo ga vsi. Raziskovali bi

lahko do večera.

Za spust v dolino smo si umislili novo smer, kjer

nas je premamil travnik s spominčicami in nazadnje

skoraj zamudili avtobus. Lepo je opazovati

otroke z velikimi šopi rož, kako srečni prepevajo

slovenske narodne pesmi in ne potrebujejo nič

drugega kot naravo.

Pomlad nas je obdala s toploto, cvetočimi drevesi

in vsemi opojnimi dišavami in tako kot so na

trate prileteli vsi pisani metuljčki in čebelice, smo

se tudi mi razveselili teh barvitih dni, ki nam jih namenja

ta letni čas.

Tako je v marcu prišel na vrsto naš vrtiček, ki smo ga

s pomočjo otroških rok opleli, prekopali, razrahljali in

ga tako pripravili na novo setev. Vanj smo pozneje posejali

korenček in grah, posadili paradižnike, jagode in

bučke, zdaj pa pridno zalivamo in gledamo, kako raste,

ter že nestrpno pričakujemo prve plodove.

Pred odhodom na prvomajske počitnice smo imeli

tudi skupno delovno akcijo, kjer so moči združili naši

'tatkoti' in nam izdelali leseno plezalo, ki smo se ga

otroci zelo razveselili. Seveda pri delu tudi otroških pomočnikov

ni manjkalo. Mamice so medtem poskrbele

za zeliščni vrtiček, kjer se vedno najde kaj dobrega za

pod zob.

Lepo je opazovati, kako vsak posameznik prispeva

svoj kamenček znanja , ki se povezuje v skupni mozaik.

Med delom se tkejo tudi globlje vezi, ki nam prinašajo

skupno veselje in radost.

23

Waldorfske novice 23


O E A j d o v š č i n a

Waldorfsko gibanje

v Vipavski dolini


Urška Dugulin, Darja Brecelj

'Rdeče češnje rada jem, črne pa še rajši …' Takole odmeva

iz našega vrtca Zlata ptica, ki mu z otroki pravimo kar

gnezdece. V njem se trenutno druži 14 otrok, z začetkom

naslednjega šolskega leta pa bo v gnezdecu pelo že 19 ptičic.

Temu primerno te dni pripravljamo nov prostor za najmlajše:

že brusimo igrače, šivamo zavese, rezbarimo in

stružimo posodice …

Podmladek imajo pa tudi naše zveste prijateljice, ki jih

od marca spremljamo in občudujemo na naših četrtkovih

sprehodih v 'kozja nebesa', kot temu radi rečemo z otroki.

S skupino desetih starejših otrok se vsak teden sprehodimo

čez travnike, ob reki Vipavi, skozi gozdiček se dvignemo

na planjavo, kjer se nam razpre pogled na travnik in veliko

ogrado, polno kozic. Te že od daleč slišijo radostne krike

in se v diru poženejo k ograji, kjer jih otroci veselo hranijo,

božajo, najpogumnejši tudi pestujejo njihove mladičke.

Novemu življenju pa smo bili prejšnji teden priča tudi v

'štali' soseda, mladega kmeta Simona. Njegove krave so

povrgle pravljičnih sedmih teličkov. Kakšno veselje čutijo

otroci, ko jih lahko nahranijo, se jih dotaknejo in ko jim

telički pokažejo svoje prve vragoljaške poskoke.

Ko z Darjo takole gledava radovedne, radosti pole poglede

otrok, sva dan za dnem hvaležni priliki, da smo našli

prostor za vrtec v tej čudoviti vasici Ustje.

O rodovitnosti zemlje v Vipavski dolini je pisal že Valvasor.

Rezultat tega bogastva in dela pridnih rok pa je naš vrtiček.

Pogled nanj je prav sproščujoč, saj ga vsak dan krasi

novo življenje: solata, kreša, korenček, rdeča pesa … Vse

tako bujno raste, da občudujemo silo življenja, ki ima toliko

različnih obrazov. Otroci vsak dan potrpežljivo kukajo

v ducat malinjakov, ki so se letos prav posebej razbohotili.

Željo po zobanju teh slastnih sadežev velikokrat poteši soseda

Vlasta, ki nam prinese košaro sveže nabranih češenj.

Da smo v polnem spomladanskem elanu, pa bomo dokazali

tudi prihajajoči vikend, ko bomo na delovni akciji,

skupaj s starši, otrokom postavili nov, večji peskovnik, postavili

zaščito pred soncem na igrišču, opremili novo igralnico

in se za konec z otroki pogostili s skupnim kosilom.

Pa naj še kdo reče, da nam je dolgčas. Ta kar pri nas naj

se zglasi, se hitro delo zanj dobi.

Priprave za kresovanje so v polnem teku. Letos ne bomo

sami, povabili smo tudi vse otroke in učiteljice verouka,

ki si z nami delijo hišico in se vse dni v tednu že dve leti

srečujemo samo na hodniku, ki si ga delimo. Letos bomo

skupaj pripravili vse, kar rabimo: že prej nabrali cvetje,

spekli sladke dobrote, na kresovanju pa spletli veliko veliko

rumenih cvetočih venčkov, ki jih bomo naslednji dan

skupaj odnesli skoraj v vsako hiši na vasi. Imamo veliko

pridnih rok, verjamem, da nam bo tudi narava dala dovolj

kot sonce rumenih rožic, da bomo z njimi prinesli to

24 Waldorfske novice


žarečo svetlobo v vsako hišo. To je naša želja, da skupaj

prinašamo ljudem radost poletnega sonca.

'V šolo tudi rada grem' …

Ne vemo še, ali bomo za naše delo pri 'gradnji' waldorfske

šole v Bukovici letos nagrajeni z odprtjem, v razredu

nam manjkajo še trije otroci (raje bi rekla trije pogumni

starši). Vseeno pa smo na tem mestu dolžni veliko zahvalo

mnogim ljudem, ki so nas že prej vsa leta, letos še posebej

bogatili s svojim znanjem in ljubeznijo do waldorfske

pedagogike. V septembru nas je obiskal prof. Christof

Wiechert, izjemen predavatelj, ki je osvetlil razloge, zakaj

je waldorfska pedagogika 'zdrava', smo 'zdrava'. Toliko

razlogov, primerov, živih slik, s pomočjo katerih smo razumeli,

da je osnovno, fizično zdravje otrok v današnji

dobi pod hudim pritiskom in tako premalo zaščiteno.

Znanje o tem že veliko pripomore, ga pa moramo tako v

vrtcih kot šolah vedno znova osvežiti.

osebnih stvari. Kako lepo je slišati prispevke otrok, ki doživijo

učno uro kot svoje lastno potovanje. Vprašanja, ki

ob tem nastanejo, pa so neprecenljiva in se jih hvalabogu

ne da 'prepisati' v delovni zvezek ali učbenik.

Hvala tudi prof. Gabi Čačinovič Vogrinčič, našima dragima

očetoma Gašperju Tiču in Iri Zorku, nekdanjemu

dijaku in učencu WŠL Blažu Habjaniču, ki so se prijazno

odzvali vabilu in sooblikvoali okroglo mizo 'Pripravljeni

na življenje', ki je bila letos marca v Bukovici.

Izjemna zahvala tudi vsem razrednikom iz ljubljanske

waldorfske šole: ge. Simoni Pajk, ki že drugo leto redno

obiskuje Primorsko, ge. Veri Grobelšek in g. Kordišu, ki

spremljata in spodbujata vsak naš korak, ge. Editi Šelih,

ki je s svojim bogatim znanjem in vedrino postala znana

tudi že onkraj slovenske meje, v Gorici. Hvala tudi Mateji

Korošec, ki je na bazarju predavala o načinu poučevanja

slovenščine.

Alja Tasi in David L. Brierley

Hvala tudi prof. Godiju Kellerju, ki je v decembru obiskal

Ajdovščino in Novo Gorico, v dveh dneh dve predavanji. Še

danes ljudje sprašujejo po njegovi knjigi, se živo spominjajo

njegovega pristnega veselja do dela z včasih še tako

'nemogočimi' otroki. Pojutrišnjem prihaja nazaj v Novo Gorico,

kjer bo imel predavanje o zaupanju.

Prof. David L. Brierley je bil prvi mednarodni waldorfski

predavatelj, ki je obiskal Vipavsko dolino, pred petimi leti

je napolnil dvorano v Ajdovščini in brez njegovih nasvetov,

pomoči, brez njegovega uvida ne bi bili tam, kjer smo.

V mesecu aprilu je imel v Hiši mladih odprti intervju z novinarko

Aljo Tasi. Po zaključku intervjuja je v živo izpeljal

uro geografije, kjer smo od čisto blizu spoznali bušmane

in Inuite, njihov način življenja in odnos do njihovih

Okrogla miza: Gašper Tič, Ira Zorko, Gabi Čačinovič Vogrinčič,

Blaž Habjanič

Hvala tudi ekipi Iniciative in obeh vrtcev, Kresnice in

Zlate ptice, ki je kot krono vsega dela združila svoje moči

v času pred in po bazarju. Seminaristke waldorfske pedagogike,

tudi vam hvala za vse pravljice, ki ste jih pridno

vsak mesec pripravljale v knjižnicah, vse od Vipave do

Kanala. Lutke,besedilo, glasba … koliko moči in veselja

ste pretopile v nežni svet otroške domišljije.

In tudi zdaj, ko bi že vsi radi mislili na morje, nam nekako

ne zmanjka zagona, vedrine in pristne želje po skupnem

delu, čeprav počitek ni daleč. Kako in kdaj smo že

bili in še bomo nagrajeni za ta trud, to pa bo na skrivnem,

mogoče pod tistimi borovci ob morju, vedel in začutil vsak

pri sebi.

25

Waldorfske novice 25


W V M a r i b o r

'Mavrična vila' in

otroci na pediatriji

v UKC Maribor

Mavrična vila – waldorfske vzgojiteljice

Waldorfskega vrtca Maribor - Mavrična

dežela so otroke, ki se zdravijo na

pediatričnem oddelku UKC Maribor, navdušile s

pravljico, prstno igrico in ustvarjalno delavnico.

(Maribor, 25. maj 2015) Waldorfski vrtec Maribor –

Mavrična dežela je pričel z uresničevanjem iniciative

za pomoč bolnim otrokom. 'Mavrična vila' – waldorfske

vzgojiteljice so otroke, ki se zdravijo na pediatričnem

oddelku UKC Maribor, navdušile s pravljico,

prstno igrico in ustvarjalno delavnico. Vzgojiteljice

izvajajo projekt od začetka maja, in sicer vsako sredo

v dopoldanskem času. 'Mavrična vila' je prvi tovrstni

projekt v Sloveniji, namenjen hospitaliziranim otrokom.

Vzgojiteljice, ki predstavo izvajajo, se osredotočajo

na sproščeno vzdušje in pozitivna čustva otrok

ter jih nagovarjajo z izbranim besedilom pravljice,

ročno narejenimi lutkami in nežnimi zvoki. Tako so

pri domišljiji polnih nastopih v središču zmeraj otroci.

Prav tako z otroki ustvarjajo izdelke iz naravnih

materialov. Pri tem veliko pozornosti namenijo pripravam

na srečanje, se poučijo o posameznem udeležencu

in spoznajo njegove posebnosti, da lahko k

njemu pristopijo, navežejo stik in ustvarijo osebno

povezanost. Pri tem je število udeležencev dogovorjeno

z vodstvom oddelka, saj se lahko le tako z vso

pozornostjo posvetijo vsakemu otroku. Ob zaključku

pravljice vsak otrok prejme ročno izdelano vilo

- majhno mavrično vilo iz mikane volne, kot simbol

upanja in hitrejšega okrevanja.

Direktorica Waldorfskega vrtca Maribor - Mavrična

dežela, ga. Darja Uhl, je predstavila projekt in pobudo

za obiskovanje bolnih otrok v UKC Maribor že v

mesecu marcu letošnjega leta in dodala: 'Zahvaliti

bi se želela predstojnici Klinike za pediatrijo v UKC

Maribor gospe izr. prof. dr. Nataši Marčun Varda,

dr. med. in njenim sodelavcem, ki podpirajo projekt

'Mavrična vila' in prizadevanja našega kolektiva, da

bi s pravljicami in dodatnimi aktivnostmi bolnim

otrokom povrnili žarek upanja in veselja v času njihovega

bivanja v bolnišnici.'

Projekt 'Mavrična vila' je financiran v celoti s strani

Waldorfskega vrtca Maribor - Mavrična dežela.

MAVRIČNA VILA

VSAK TEDEN NA PEDIATRIJI

V UKC MARIBOR

WALDORFSKA VZGOJITELJICA

PRIPOVEDUJE PRAVLJICO,

USTVARJA IZ NARAVNIH MATERIALOV,

SE IGRA PRSTNO IGRO IN

LJUBKOVALNICE Z OTROCI.

ZA VEČ INFORMACIJ OBIŠČITE

WWW.WALDORF-MARIBOR.COM

Waldorfski vrtec Maribor - Mavrična dežela

Wilsonova 18, 2000 Maribor

26 Waldorfske novice

tel. 02 42 15 350, waldorf.vrtecҨamis.net

More magazines by this user
Similar magazines