Waldorfske novice - Jesen 2015

wsljubljana
  • No tags were found...

Letnik XI, številka 3
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

jesen 2015, zaporedna št. 87

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar

Sodelavci:

David L. Brierley, Sue Palmer, Vicki Larson,

Manca Biber, Miha Mazzini, Godi Keller,

Liliana Benić Drobac, Marko Blaznik,

Katja Koželj, Sonja Hudeček, Mateja Korošec

Fotografije:

Damjan Brajnik, Liliana Benić Drobac,

Tinka Pelhan, Klara Cvahte in

Maruška Kogej (dijakinji 4.l.),

arhiv WŠL OE Gorenjska, arhiv WŠL

Uvodnik 3

IKT (+L) na Waldorfski šoli 3

Širimo obzorja 4

Razstrupljanje otroštva: Spanje 4

Sreča in njen izvor v šolskem življenju 5

Wald. pedag. in uporaba tehnologije 8

Kdo nam najbolj kvari otroke? 11

Modeliranje kot umetnost 12

Zgodba 16

Dokler ne pride policija 16

Utrinki 17

Prvi šolski dan 17

Prvi šolski dan 18

Ekskurzija 4. letnika 19

Geološka transverzala 21

OE Gorenjska 23

Leto čebelic … 23

Novo šolsko leto na Gorenjskem 23

Vabilo 24

Božični semenj po waldorfskih šolah 24

Naslovnica:

Damjan Brajnik -

7.b razred na kolesarjenju v Ogleju

Lektoriranje:

Tatjana Kamenšek

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

2 Waldorfske novice

Revijo sofinancira

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport


U v o d n i k

Iztok Kordiš

IKT (+L) na Waldorfski šoli

Nevrologija, proučevanje delovanja možganov, je trenutno področje, v razvoj

in raziskave katerega se danes vlaga največ sredstev in je tudi ena

najhitreje razvijajočih se vej medicine in biologije, posredno pa tudi psihologije.

Posebno področje te veje je raziskovanje razvoja možganov in inteligence

pri otrocih in mladostnikih.

Vsak od staršev si želi in bo storil vse za čim boljši razvoj svojega otroka. Danes

živimo v času, ko velja prepričanje čim prej, tem bolje. Otrokom in mladini

je potrebno čim prej omogočiti dostop do vsega, da bodo lahko čim hitreje

in čim bolje vstopili na trg dela. Tu je seveda čarobna beseda IKT - informacijsko

komunikacijska tehnologija, ki v različnih oblikah nezadržno prodira

v vse pore našega življenja. Zdaj ni več dovolj, da imajo tablice že od prvega

razreda osnovne šole, ne, potrebno je opremiti tudi vrtce. Čim prej tem bolje.

Seveda se zdrav razum temu upira in zato je toliko bolj zanimivo pogledati,

kaj je po najnovejših raziskavah najpomembnejše za razvoj inteligence.

Število nevronov je pomembno, vendar je najpomembnejše število sinaps,

povezav med temi nevroni. In za razvoj čim večjega števila teh sinaps je v

zgodnjem otroštvu najpomembnejše gibanje, glasba in slikanje. Prezgodnja

uporaba računalnika, tablic in pametnih telefonov pa spodbuja predvsem

razvoj centra za vid in celo ovira razvoj ostalih povezav in s tem inteligence.

Na naši šoli poleg rednega pouka vsako leto pripravimo in izvedemo tudi

vrsto drugih aktivnosti, katerih namen je aktivno povezati učence, dijake,

učitelje in starše. Od vsakoletnih prireditev kot so božični semenj, delavnice

kot priprava nanj, pletenje venčkov, kresovanje, mesečni prazniki, do

zdaj že tudi vsakoletne waldorfske triglavske transverzale. Letos smo se lotili

novega projekta. Skupinica IKT - Iztok, Klemen, Tinka, ki se ji je kmalu

aktivno pridružila še Lili, kasneje pa še Urbani tekači in še veliko drugih,

je pripravila novo tekaško izkušnjo – maratonski tek na Krim s startom

pred šolo in ciljem na vrhu 1107 m visokega Krima. 42 km dolg tek po ravnicah

Ljubljanskega barja in razvejanih gozdnatih pobočjih Krima, ki se

dominantno pne na jugu Ljubljane, z enim najlepših razgledov na mesto in

Kamniške Alpe in Julijce v ozadju. Ker pri nas velja, da je pomembna pot,

tek ni bil tekmovalen, prilagodili pa smo ga tudi mladostnikom in manj

izkušenim tekačem, ki so traso lahko pretekli v štafeti in verjemite ali ne,

udeležilo se ga je skoraj polovica naših srednješolcev, skupaj pa 124 tekačev

in tekačic. Izkušnja je bila čudovita in naslednje leto gremo spet, v še

večjem številu. Vabljeni že zdaj.

Waldorfske novice 3


Š i r i m o o b z o r j a

Razstrupljanje otroštva

Spanje


Sue Palmer

Spanje je vitalnega pomena za vse vidike

otrokovega razvoja. Toda otroci 21.stoletja spijo

v povprečju eno uro in pol manj od priporočil

zdravnikov. Če ne razvijejo zdravih vzorcev spanja, bodo

zelo verjetnoimeli vse življenje težave s spanjem.

Koliko spanja otroci potrebujejo?

Starost

Ure

Dojenčki (3 - 11 mesecev) 14 – 15 (v 24 urah)

Mali otroci (12 – 35 mesecev) 12 – 14 (v 24 urah)

Predšolski otroci (3 – 6 let) 11 – 13

Osnovna šola (7 – 11 let) 10 – 11

Spanje, učenje in počitek

Če otroci nimajo dovolj nočnega spanja, to vpliva na

njihovo učenje.

• Zaspani otroci se težko zberejo.

• Vse, kar se čez dan naučimo, je ponoči, ko spimo,

preneseno v dolgotrajni spomin.

Počitek preko dneva je za majhne otroke prav tako

pomemben. Učijo se z neverjetno hitrostjo, zato jim resnično

pomaga, če imajo čez dan vsaj en trden spanec.

Sestavine dobrega spanja ponoči

• Mirna, hladna, zatemnjena soba (Izklopite

ogrevanje!)

• Redna ura odhoda v posteljo

• Dosledno uspavanje, ki otroka pomirja

• Mirno uspavanje, brez vznemirjenja in brez

elektronike

• V spalnici ni nobene tehnologije

Spanje in ekrani

Glavni vzrok za težave otrok s spanjem je dandanes

življenjski stil, ki je osnovan na ekranski

tehnologiji.

• Zabava s hitro premikajočimi se podobami na

ekranu pred spanjem lahko pretirano spodbudi

delovanje možganov.

• Modra lučka na ekranih prekinja normalen potek

spanca – in bližje kot je ekran obrazu, slabši

je učinek, zato so ročne naprave še posebno

škodljive.

Nasveti strokovnjakov:

• Na hodniku nastavite 'košaro za tehnologijo',

kamor naj vsakdo pred spanjem odloži ročne

naprave.

• Uvedite pravilo, da naj ne bo eno uro pred spanjem

nobene dejavnosti, povezane z ekranom.

Naj bo to čas za mirno igro, branje, poslušanje

glasbe … in pravljice za lahko noč.

• Poskušajte pred spanjem vedno pripovedovati ali

brati zgodbo, tudi če so otroci že dovolj stari, da

jo preberejo sami. Nedvoumno obstaja povezava

med zgodbami za lahko noč in uspehom v šoli

Koristni internetni naslovi

prevedla Marina Nuvak

Infant Sleep Information Source (Kako pomagati dojenčkom,

da spijo): www.isisonline.org.uk

US National Sleep Foundation: www.sleepfoundation.org

NSF children's site: www.sleepforkids.org

4 Waldorfske novice

Članek ni lektoriran.


Š i r i m o o b z o r j a

Sreča in njen izvor v

šolskem življenju


izr. prof. David L. Brierley

25. novembra 2010 je predsednik britanske vlade

David Cameron razglasil namen svoje vlade, da

oceni stopnjo zadovoljstva med ljudmi. Opisal je

predlog nacionalnega statističnega urada, da uvede 'indeks

blagostanja'. Cilj podviga, kot je temu rekel Cameron, je bil,

'ustvariti družbo, ki bo lažje prehajala v blagostanje'. Pozorni

naj bi bili na dve stvari –omogočiti, da se bodo ljudje bolje

počutili, in jim pomagati zgraditi boljše življenje. Cameron je

z izjavo 'uspeh dežele je dosti več kot gospodarska rast' hotel

povedati, da bodo, če bo njihov načrt uspel, izboljšali šolstvo,

zdravstvo in lokalno okolje. Nadejajo se tudi, da bodo merila

sprožila nacionalno debato o tem, kako lahko narod skupaj

zgradi boljšo družbo. Cameron je izjavil, da bo raziskava

'privedla do ponovnega vrednotenja tistega, kaj je pomembno.'

Merjenje blagostanja je danes običajno v mnogih državah

in šolah, kjer poskušajo izmeriti čustvo, ki mu rečemo

zadovoljstvo. Tako imenovano 'ekonomijo zadovoljstva'

je leta 1974 prvič predstavil Richard Easterlin, ko je

postavil vprašanje, ali ekonomska rast resnično izboljša

naš občutek zadovoljstva in blagostanja. Od takrat dalje

so ekonomisti Richard Layard, Andrew Oswald in Carol

Graham oblikovali teorijo, da je ekonomska rast in stabilnost

povezana z občutkom blaginje in sreče. 1

Zdi se, da 'Indeksi blagostanja ' v Evropi padajo. To pomeni,

da je raven zadovoljstva nižja. Seveda se moramo

vprašati, kaj sploh mislimo, ko rečemo 'zadovoljstvo', in

kakšna so merila, ki te indekse določajo. Če jih vprašate

'Ali ste zadovoljni z našimi politiki?', bo večina ljudi v večini

dežel odgovorila negativno. Slišali smo, da so to leto

Danci najbolj zadovoljni ljudje v Evropi, ljudje v Moldaviji

pa najmanj 'zadovoljni'. Aristotelova definicija zadovoljstva

je bila: sreča je 'Živeti dobro in dobro delati'. Sokrat

je to stanje opisal kot 'Eudaimonia (iz eu = 'dobro'; in

Daimon = 'duh'). Izraz so povezali v 'eutuchia' ('sreča';

nasprotno je 'kakodaimonia' = 'beda').

Sreča je eno najpreprostejših človekovih čustev. Nikogar

ni, ki v nekem trenutku ne bi začutil veselja, da je živ. Pa

vendar, če bi nas vprašali, ali smo srečni, večina nas ne

bi mogla dati jasnega odgovora. Nekoč je bilo potrebno

veliko truda, da je človek obdržal skupaj telo in dušo.

Ljudje so se soočali s stalno borbo proti elementom, kot

so nehumani delovni pogoji, lakota in družbeni prevrati,

kot na primer vdori ali vojna. Za negovanje življenja izven

nemira vsakdanjih opravil je bilo malo možnosti. Obstaja

mnenje, da je brez takih preobremenitev lažje voditi srečno

življenje. Raziskava je potrdila to, kar so mnogi vedeli

že prej, da to ni res. Človeški duh nima fiksnega stanja

in je vedno v toku.

Nekega vročega poletnega dne v juniju 1776 je Thomas

Jefferson sedel pri svoji mizi v drugem nadstropju na vogalu

med Tržno in Sedmo ulico v Filadelfiji. Takrat je bil

star triintrideset let in je pisal deklaracijo neodvisnosti, s

katero je položil temelj za kasnejšo osamosvojitev Združenih

držav od Velike Britanije. Imel je pomembno vizijo.

Napisal je: ' Sveto in nesporno je dejstvo, da so vsi ljudje

ustvarjeni enako, da jim je stvarnik podaril določene prirojene

in neizpodbitne pravice, med katerimi so življenje,

svoboda in težnja po sreči.' Po ustavi Združenih držav

je težnja po sreči upravičena. Te tri vrednote so kasneje

predstavljale temelj za plemenito vzgojo in izobraževanje

mladih. Jefferson je verjel, da bo v družbi prihodnosti

staro razumevanje sreče, občutka, da imaš, materialno

gledano, srečo, nadomestilo tisto, osnovano na čustvenem

in duhovnem blagostanju. Vlada bo tista, ki bo dolžna

poskrbeti za pogoje, da bo lahko posameznik iskal

srečo v svojem osebnem ponotranjenem jazu.

V svoji knjigi 'En dan v življenju Ivana Denisoviča' je Aleksander

Solženicin opisal razmere v sovjetskem gulagu. 2

Kljub nehumanemu stradanju je zapornik Šukov izjavil,

da je srečen človek. Na 'srečo' po navadi gledamo kot na

nasprotje družbeni bedi, lakoti, revščini in brezdomstvu,

Waldorfske novice 5


družbeni in verski diskriminaciji ter brezposelnosti. Beseda

je povezana s 'srečanjem', 'nesrečo' in 'nezgodo'. Ko

Solženicinov Šukov izjavi, da je srečen v grozovitih pustinjah

Sibirije, brez vsakih pravic, omejen na taboriščno

številko, napol lačen, premražen in z zelo malo upanja,

da bo preživel svojo kazen na 3650 dni prisilnega dela,

v okoliščinah, ki so prirejene tako, da zlomijo njegovega

duha, zaradi tega, ker je našel način, kako živeti, ni nujno,

da bo preživel.

Sreča v izobraževanju

Povezava med izobraževanjem in srečo nikakor ni nekaj

novega. Pred 2300 leti je Aristotel (384-322 p. K.) na srečo

gledal kot na glavni cilj izobraževanja. Verjel je, da sreča ni

odvisna od zunanjega sveta, temveč od tega, kako človek

dojema svet. V svojem delu 'Nikomahejska etika' Aristotel

zapiše: 'Kaj je največje dobro, ki ga delovanje lahko doseže?

Velika večina človeštva se bo strinjala, da je to sreča,

razlikovali pa se bodo v mnenju glede tega, kakšna. '

Njegov obstoj je odvisen od nekaj kratkih trenutkov samoizpolnitve.

O naslednjem dnevu ali o dnevu potem ne

razmišlja. Njegova sreča je vedno na dosegu roke, oči, blizu

njega. Otroci so običajno vesela bitja, ne razmišljajo o

prihodnosti, preveč so zaposleni z uživanjem sedanjosti.

Zmotijo in prizadenejo jih lahko le tiste sile, ki oblikujejo

naše življenje in ki so nam nedojemljive. Niso na dosegu

rok, niso blizu in kot take niso človeške. Šukova na videz

nečloveška situacija je, kljub svoji ostrini, človeška, ker

mu je blizu in jo lahko meri s svojim palcem, s podplati in

s srcem. Raziskava, ki jo je vodil nizozemski sociolog Ruut

Veenhoven, je proučevala razočaranje in zadovoljstvo v

različnih okoljih po vsem svetu. Odzive so merili z lestvico

od 1 (nezadovoljen) do 10 (zadovoljen). Ljudje, ki so živeli

v revščini v siromašnih četrtih Kalkute, so ocenili srečo

v razponu od 7-9, medtem ko je bila povprečna ocena v

New Yorku 4 . 3 Večini ljudi se ni zdelo, da bi bili nesrečni,

so pa priznali, da živijo življenje tihega obupa. Odkrili so,

da so ljudje v obubožanih družbah na splošno skromno

srečni. Vendar ni prav, da srečo povezujemo z bivanjskimi

standardi. Vse raziskave kažejo, da so svoboda izbire,

družbena toleranca in gospodarska rast dodatni dejavniki

dobrega počutja. Povedati je treba, da je zelo zaskrbljujoče,

kako med mladimi v materialno bogatih družbah

narašča stopnja nezadovoljstva in žalosti. Ko se človek

sprehaja po ulicah, na obrazih ljudi zlahka opazi srečo.

To je zanimalo psihologa Paula Eckmana, ki je zaslovel s

svojimi fotografijami izrazov sreče, gnusa, presenečenja,

strahu, žalosti in jeze na obrazih in z interpretacijo teh pri

otrocih ter njihovega načina hoje. 4 Poleg tega so, v želji po

merjenju sreče, nevrologi danes odkrili način, kako slediti

spremembam v pretoku krvi v povezavi z izrazi ugodja in

bolečine, veselja in žalosti. Vendar kratkoročno, povsem

drugače od Šukovega dolgoročnega zapora.

Ankete v Skandinaviji so odkrile, da starši svojim otrokom

najbolj želijo, da bi lahko srečno živeli. 92% staršev

je reklo, da svojim otrokom od vsega, vključno z bogastvom

in slavo, najbolj želijo, da bi srečno živeli.

Izobraževanje oblikuje odnose in občutek smisla v življenju,

kar okrepi dolgoročno zadovoljstvo. Mnogokrat rečejo,

da srečen čas šolanja vodi v srečno življenje, vendar je tej

trditvi je seveda mogoče oporekati. Francoski filozof Robert

Mauzi, ki je umrl leta 2006, je predstavil zanimivo teorijo

glede vira sreče v izobraževanju. Poudaril je dualnost med

gibanjem in počitkom v procesu učenja. Verjel je, da je

sreča duševno stanje med gibanjem in mirovanjem, druženjem

in samoto ter introvertiranostjo in ekstrovertiranostjo.

Raziskava je pokazala, da čustvena enostranskost

dodatno prispeva k nezadovoljstvu z življenjem. Starogrški

izraz 'idiotes' je označeval ljudi, ki so se držali stran od

arene življenja. Aristotel je menil, da ti ljudje zaradi pomanjkanja

pozitivnega odnosa do življenja niso zmožni biti

srečni. Grški filozof Epikur, ki je živel od 341-270 p. K.,

je ustanovil filozofsko šolo, imenovano Epikureanizem. Od

njegovih 300 del je ostalo le nekaj drobcev. Zanj je bil namen

filozofije ta, da človek doseže srečno, mirno življenje,

za katerega sta značilni 'ataraxia', stanje miru, ki ne pozna

strahu, ter 'aponia', odsotnost bolečine, tako da živiš samozadostno

življenje v krogu prijateljev. Epikur je verjel,

da lahko srečo najdeš tako, da 'živiš odmaknjeno'. To pomeni,

da se človek umakne iz javnega življenja v vrt blizu

Aten, kjer so žene, možje in sužnji lahko živeli v kontemplaciji.

'Odmaknjeno življenje je bilo sinonim za ustvarjalen,

kontemplativni obstoj. Pisanje in branje v čudovitem

okolju je privedlo do tovarištva v samoti.

Čeprav se danes zdi, da je zadovoljstvo najvišji cilj, pa

hkrati v življenju večine ljudi prevladuje vsakodnevna

6 Waldorfske novice


orba za materialni uspeh. Čeprav šole na videz skrbijo

za blagostanje, so stalno pod pritiskom, da dosegajo izmerljive

akademske rezultate.

V otroštvu smo navajeni poslušati pravljice in ljudske

pripovedke, kjer se vse dobro konča. Znan je angleški

pregovor: 'All's well, that ends well', 'Vse je dobro, kar

se dobro konča'. Mnogi med nami se še lahko spomnimo

zadovoljstva, ki smo ga občutili, ko smo glavo položili na

blazino, potem ko smo slišali zgodbo, kjer se je vse dobro

Izobraževanje mora oblikovati odnose in občutek, da

ima življenje smisel. To zagotavlja dolgotrajno zadovoljstvo.

Omogoča priložnosti za delo. Kritika modernega

izobraževanja bi lahko bila, da nam daje določeno količino

osnovnega znanja in veščin, toda ne vedno tudi motivacije.

To skušajo vse bolj spodbujati preko testiranj,

tako imenovane zunanje motivacije, toda vsak psiholog

bo povedal, da to ne vodi nujno v zadovoljstvo. Če že, potem

le pri tistih, ki so zmagovalci. Paradoksalno pri tem

končalo. Junaki ljudskih pripovedk se vedno podajo na

pot iskanja sreče. Na začetku ni nobenega zagotovila za

uspeh ali srečen konec. Prepotovati morajo neznana področja,

tvegati, vabijo jih uničujoče sile, katerih en sam

cilj je, da jim zaprejo pot. Te zgodbe s svojim spodbujanjem

srčne želje in prožnosti globoko vplivajo na naša

življenja. Najbolj dragoceni spomini so veseli dogodki,

srečni čas. Nežnost, ki jo čuti mati, ko prvič vidi svoje novorojeno

dete; dirigentova sreča, ne ob dirigiranju velikega

dela, ampak ob poglabljanju v note v zatišju svoje delovne

sobe – temelji izkušenj te vrste se začno v zgodnjem

otroštvu. Ljudske pripovedke nam povedo, kdo smo, od

kod prihajamo, poudarijo našo osebno vrednost in krepijo

enotnost družbe, ko nam dajejo občutek smisla.

Leta 2008 so v nekaterih britanskih šolah uvedli 'ure sreče'.

To še vedno sproža debate na različnih koncih Evrope.

Kritiki trdijo, da se ni mogoče naučiti biti srečen, lahko jo

le izkusimo v vsakdanjih življenjskih preizkušnjah. Trdijo,

da so te ure neke vrste pozitivna psihologija, ki se izteče

v mnogo šibkejšo verzijo pozitivnih čustev, zadovoljstva,

stvari, za katere človek misli, da jih lahko izmerimo.

Kaj je torej v resnici sreča v šoli (ali zadovoljstvo, kot

to zdaj imenujemo). Lahko rečemo, da srečo sestavljajo

trije elementi – veselje, t.j. čustveno dojemanje dobrega

počutja; odsotnost nezadovoljstva, odsotnost nezaželenih

znakov strahu ali bolečine; in zadovoljstvo, t.j. ocena, da

je naše življenje dobro.

Druga možnost je, da na dolgoročno srečo gledamo v kontekstu

razvoja. V tem kontekstu se lahko vprašamo: Kaj naredi

šolo srečno? Poleg zgoraj naštetih treh dejavnikov bi predlagal

še četrtega, ki je v naši dobi še posebno pomemben.

Če mora biti življenje res srečno, potem mora imeti globlji

smisel. Imeti mora namen. Kako lahko človek oceni smisel?

je, da srečni otroci, ki ne doživljajo zunanjega pritiska,

bolje opravijo naloge kot 'nesrečni'. V današnjem svetu

morajo biti otroci sposobni postaviti temelje za sposobnost

učenja zaradi učenja samega. To je osnova samoizobraževanja

pri odraslih. Od šol pričakujejo predvsem,

da pokažejo merljive rezultate, zadovoljstvo v življenju pa

je neotipljivo. Nobeno od poročil v Evropi se ni ukvarjalo

s temi vprašanji. Vladno poročilo v Veliki Britaniji 'Odličnost

in zadovoljstvo' je zaključilo, da 'se otroci bolje učijo,

kadar so navdušeni in sodelujejo, cilj šol mora biti, da

kombinirajo veselje do učenje z odličnostjo'.

To pa je bistveno vprašanje za filozofijo waldorfskih šol.

Učitelj je zelo pozoren na razvoj otroka. To temelji na védenju,

kaj otrok v posamezni fazi razvoja zavesti potrebuje,

kako to spodbujati skozi določene izzive in katere sposobnosti

morajo v določeni starosti razviti. 'Srečni' otroci so

tisti, ki čutijo, da odraščajo. Rast pa ni konstantna, temveč

valuje. Noben učenec noče ostati otrok ali mladostnik.

'Nesrečen' otrok pa je tisti, ki stagnira. Zato učitelj ne gleda

le na rast, ampak tudi na stagnacijo. Mnogi učenci v

času svojega šolanja za krajše obdobje stagnirajo, za kar

je lahko veliko razlogov, kot na primer odnosi doma, med

vrstniki ali med učiteljem in učencem, toda naša naloga

je, da poskrbimo, da ta stagnacija ni dolgotrajna.

27. decembra 1902 smo prvič slišali za junaka Petra

Pana. Bil je 'deček, ki ni nikoli odrastel'. Z zgodbo je njen

avtor J. M. Barrie v trenutku doživel uspeh. Peter Pan

nam v zgodbi pove, da 'sem zbežal od doma tisti dan, ko

sem se rodil, ker sem slišal mamo in očeta, ko sta se pogovarjala,

kaj naj bi bil, ko odrastem. Vedno hočem biti

majhen fant in se zabavati, zato sem ušel v vrtove Kensingtona

in dolgo živel med vilami.' Peter Pan se je torej

znašel v vmesnem stanju, v stanju stalnega nastajanja.

Waldorfske novice 7


Š i r i m o o b z o r j a

Zmore leteti po lastni volji in se prestaviti v deželo Nije.

Je kriogenetsko zamrznjen v otroštvu in čeprav ima še

vedno svoje prve zobe, deluje kot adolescent. V svojem

svetu se ničesar tako ne boji kot odrasti. Sprijatelji se z

Wendy Darling, ki z njim deli odpor do odraščanja zaradi

slabih izkušenj s svojim jeznim očetom. Najprej se izogne

rasti, potem pa se vrne v normalno življenje. V začetku

dvajsetega stoletja so v izobraževalnih krogih veliko govorili

o tej temi. Kako hitro naj bi posameznik rasel? Koliko

pritiska naj bi bilo na otroka in mladostnika v procesu

zorenja? Izbira imena Pan ni bila čisto naključna. V stari

grški mitologiji je Pan pol-koza, bog narave, ki je bil kot

otrok zapuščen in je postal varuh glasbe, igre in plesa.

Zdravo odraščajoči otroci ne živijo za daljno prihodnost,

preveč dela imajo z uživanjem, spontanim bivanjem v tem

trenutku. Raje, kot da se pripravljajo na to, da bodo živeli,

živijo. Prav nič se ne trudijo rasti. Pa vendar, pod

pogojem, da imajo ustrezne pogoje, napredujejo, korak za

korakom, iz ene razvojne stopnje v drugo.

Toda ne smemo sklepati, da nesrečno otroštvo vodi v nesrečno

in neuspešno odraslo življenje. Na splošno so otroci

zelo žilavi. Psiholog Alfred Adler (1870-1937) je predstavil

svojo teorijo kompenzacije. Adlerjev poudarek na dinamiki

moči je izhajal iz Nietzschejeve filozofije, ta dela so bila

objavljena nekaj desetletij prej. Njegova konceptualizacija

'volje do moči' se je osredotočala na posameznikovo kreativno

moč, da spremeni stvari na bolje. Temeljila je bolj na

holističnem kot na reduktivnem pogledu na posameznika.

Če proučujemo biografije slavnih ljudi, vidimo, da so se

nekateri od njih v svojih otroških letih borili proti abnormalnostim,

boleznim in slabim vplivom. Nekateri so bili

strašno nesrečni. Otroštvo avtorja Josepha Conrada – težjega

in bolj nesrečnega otroštva si ni mogoče predstavljati.

Toda te težave so njemu in drugim dale voljo, da sežejo po

zvezdah. Zgodnje šibkosti lahko vodijo v moč. A nadaljnje

raziskovanje bi pokazalo, da so se morali ti ljudje vse svoje

življenje boriti proti neke vrste večnemu sovražniku. Toda

moč volje jim je pomagala to prebroditi. Nikoli pa ne bi

mogli reči, da so bila njihova življenja srečna. Kompenzacija

je odvisna od moči volje.

Zato je v šolah izjemno pomembno, da prav tako kot

razum kultiviramo tudi sile volje. Nikoli ne sme priti do

tega, da učenci prenehajo poskušati, da izgubijo zunanjo

motivacijo in zadovoljstvo.

Lahko bi vprašali: ali obstaja dejavnik, ki pripomore k prožnosti?

Odgovor ni preprost. Toda iz biografskih študij lahko

vidimo, da so v vseh primerih vodilni dejavniki otroška

igra z drugimi in posamično ter razposajenost v kasnejšem

življenju. Tisto, kar je bilo pomembno za določeno delovno

mesto, se je skozi stoletja spreminjalo. Najprej je bila moč

mišic, nato intelektualna zmožnost in zdaj čustvena.

Waldorfski model je tisti, ki daje resnično motivacijo, ko

lahko učenec sam opazi, da se je skozi določeno obdobje

razvil. To je seveda odvisno od učiteljeve nedeljene pozornosti

na razvoj vsakega učenca glede na nivoje zmožnosti

pri določeni starosti.

prevedla Marina Nuvak

Vicki Larson

Waldorfska

pedagogika in

uporaba tehnologije

Po navedbah fundacije Kaiser uporabljajo otroci

in mladostniki tehnologijo štiri do petkrat več

od priporočanih količin in imajo zaradi tega

resne posledice, mnogokrat je ogroženo njihovo življenje.

Elektronska tehnologija in mediji imajo moč, da nas

potegnejo ven iz našega telesa in časa. Hipnotizirajo nas

in pogosto postanemo odvisni od njih, po svoji naravi so –

pomislite na besedo medij – posredniki med nami in našim

doživljanjem fizičnega sveta.

Zaradi svoje drže glede uporabe tehnologije in elektronskih

medijev vzbuja waldorfska pedagogika stalno

pozornost. Ker je njen osnovni cilj, da učence 'prizemlji'

v tridimenzionalni prostor in v medčloveške odnose, si

jim prizadeva dajati neposredne izkušnje. Ampak kaj je

pravzaprav waldorfska pedagogika in kako uči dijake

uporabljati tehnologijo?

Tehnologija je ustvarjalno sodelovanje s svetom. Grška

beseda techne pomeni 'izdelava', 'spretnost' ali

'umetnost'. Za Grke je obstajala umetnost govora, umetnost

delovanja. Umetnost je tehnika dobro opravljenega

dela. Tehnologija, proučevanje tehnik, je bistveni del

waldorfske pedagogike. Učenci se učijo komunicirati s

svetom okoli sebe na ustvarjalne in inovativne načine.

Da bi resnično dojeli, kakšen odnos do tehnologije

ima waldorfska pedagogika, moramo vedeti, da tu tehnologijo

jemljejo širše (kot način komuniciranja s svetom)

in ne ozko (zgolj kot naprave in programe).

Bistvo waldorfske pedagogike

Waldorfski pogled na tehnologijo je osnovan na razvojno

primernem učnem načrtu, ki temelji na razumevanju,

da gre otrok skozi tri različne faze razvoja:

zgodnje otroštvo (od rojstva do 7. leta); srednje obdobje

otroštva (od 7. do 14. leta); in adolescenca (od 14. do

21. leta). Za vsako stopnjo je potreben drugačen pristop:

da otroku v zgodnjem otroštvu omogočimo, da

raziskuje sam in se uči preko igre in posnemanja, da v

nižjih razredih osnovne šole vključujemo njegovo domišljijo

in da v vsakem od srednješolskih letnikov podajamo

učni načrt, ki daje odgovore na različna življenjska

vprašanja. Waldorfske šole se trudijo delati z učenci

na trenutni stopnji njihovega razvoja primeren način.

Nekateri waldorfski učitelji uporabljajo metaforo močno

raztegnjene elastike, podobno kot pri katapultu. S

tem, ko učitelj zadržuje neko tematiko in jo predstavi

8 Waldorfske novice


šele potem, ko so dijaki nanjo pripravljeni (močneje

nategne elastiko), omogoči, da lahko potem, ko jim jo

predstavi, njihova domišljija poleti.

Metafora nategnjene elastike je posebno primerna v

povezavi z načinom, kako waldorfske šole predstavijo

dijakom tehnologijo. Učenci na internetu in v računalniški

znanosti ne začnejo raziskovati prej kot v srednji

šoli. V waldrofskih razredih nimajo interaktivnih tabel

ali tablic, ker verjamejo, da ti pripomočki odvračajo

pozornost in povzročajo odvisnost ter lahko dijakom

odvzamejo možnost razvijanja sposobnosti računanja,

analiziranja in povezovanja z drugimi.

Waldorfske šole dajejo prednost vključevanju v razredu

(sodelovanje med učitelji in dijaki ter med vrstniki)

ter socialnim veščinam, ki pri tem nastajajo; očesni

kontakt; naučijo se poslušati; razvijajo prožnost v mišljenju

in sposobnost videti vidik drugega; delajo v skupini,

rešujejo naloge ali dojamejo neki težaven koncept.

Zgodnje otroštvo: delovanje

Temelj zdravega razvoja otrok je, da zaupajo v svet.

Od rojstva do sedmega leta je cilj waldorfskega vzgojitelja,

da otroke obda z lepoto, resnico in dobroto. Trudi

se biti vzor, vreden posnemanja, ter z otroki deliti vse,

kar je v svetu dobrega. Pozoren je tudi na to, da jim

nudi okolje, ki jim omogoča, da razvijajo zdravo telo in

voljo, tako da vključi njihovo naravno potrebo po gibanju,

raziskovanju in delovanju.

Na tej stopnji je ključno, da se naučijo videti, kako

svet deluje. Tehnologijo razumemo kot način učenja,

kako vplivati na to, kako stvari delujejo: kako premakniti

kamen z enega mesta na drugega, kadar je pretežek,

da bi ga dvignili; da ustvari vzvod ali škripec iz

kosa lesa, da zliva vodo tako, da teče tja, kamor hoče.

V zgodnjem otroštvu pomeni tehnologija razumevanje

in obvladovanje lastnega fizičnega telesa ter njegovega

delovanja v svetu.

Srednje obdobje otroštva: čutenje

Od 7. do 14. leta nagovorimo otrokovo čutenje preko

zgodb ter direktnega, neposrednega odnosa z razrednim

učiteljem, ki je z razredom povezan mnogo let. Vsako

jutro med glavno uro jim pripoveduje zgodbe, povezane

z epoho, obdobjem intenzivnega dela na enem učnem

predmetu; učenci se učijo v epohah od 1. do 12. razreda.

V zgodnjih letih osnovne šole, ko je najpomembnejše

povezovanje učencev s predmetom preko čutov, v razredu

ne uporabljajo nobene tehnologije. Toda koncept

techne je zelo živ: učitelji jih učijo umetnosti, kako dobro

opraviti delo. Za waldorfsko pedagogiko je značilno,

da se vse predmete poučuje na umetniški način, s

čimer se razvija corpus callosum, ki povezuje levo in

desno možgansko hemisfero in omogoča komunikacijo

med obema.

To pomeni, da se otroci v prvem razredu učijo pisati

tako, da črke abecede najprej vidijo kot slike: na primer

kralj z raztegnjenimi rokami v obliki črke K. Potem

se učijo te znake pisati. Od tod dalje se črke učijo povezovati

v besede, nato pa brati.

V tretjem razredu, ko se učijo o gradnji hiše, gradijo

modele hiš, ki so jih skozi zgodovino gradili po svetu.

Pri geografiji v petem razredu izdelajo natančne zemljevide,

ki jim pomagajo, da se lahko orientirajo v prostoru.

V osmem razredu imajo geometrijo, ko iz gline

oblikujejo geometrijska telesa, kar jim pomaga začutiti

in videti oblike v treh dimenzijah, s tem pa postanejo

abstraktni koncepti bolj otipljivi.

Te fizične izkušnje risanja črk, gradnje hiš in izdelovanja

kompleksnih likov razvijejo drugačne nevrološke

poti, kot bi se oblikovale ob gledanju črk na elektronski

Waldorfske novice 9


napravi ali proučevanju zgodovine arhitekture ali geometrije

na internetu. Elektronska tehnologija in mediji

niso del njihovega življenja vse do 14. leta, ko jim

predstavijo računalništvo in veščino iskanja po internetu.

Na waldorfskih šolah verjamejo, da so učenci pripravljeni

na elektronske medije šele potem, ko so več

let preživeli v tridimenzionalnem svetu in ko so razvili

nadzor nad lastnim telesom in voljo.

Adolescenca: mišljenje

Krepitev intelekta in kritično mišljenje sta ključni

področji osredotočanja v letih adolescence. Dokler srednješolci

pri 18. ali 19. letu ne maturirajo, jim njihovi

učitelji vsako leto pomagajo najti odgovore na različna

vprašanja: v prvem letniku se dijaki sprašujejo o svetu

okoli sebe in jih zanima dinamika sprememb. Do drugega

letnika razvijejo bolj harmoničen pogled na svet,

ki se pokaže v vprašanjih, kot je 'Kako svetovno dogajanje

nasprotja spet spravi v ravnotežje?'

Med drugim in tretjim letnikom se dijak poda na svoje

vseživljenjsko iskanje vedenja o sebi in drugih. Dijaki

zadnjega letnika raziskujejo naravo bivanja preko zelo

različnih virov, kot so ameriški trandescendentalizem,

ruska literatura, teorija evolucije in moderna zgodovina.

Ko raziskujejo ta vprašanja, uporabljajo tehnologijo,

kakor temu na splošno rečejo waldorfci. Za izdelavo

načrta topografije nekega področja uporabljajo merilne

naprave; pri umetniških predmetih obdelujejo baker in

les, imajo knjigoveštvo; še vedno imajo računalništvo;

lahko sodelujejo v krožku robotike.

Iz izkušenj se učijo, da človek uporablja orodje zato,

da ustvari nekaj, česar njegova roka sama ne more

ustvariti. Skozi vso srednjo šolo spoznajo, da so elektronska

tehnologija in mediji orodja, ki podaljšajo doseg

naših rok in našega razuma, hitrost našega procesiranja

in področje našega vpliva. S tem, ko vidijo

tehnologijo kot orodje, se jo naučijo obvladovati tako

kot katero koli drugo orodje, pri tem pa ostanejo prizemljeni

v fizičnem svetu.

Da podprejo waldorfski poudarek na sodelovanju z

ljudmi kot osnovnem načinu učenja, ostajajo srednješolske

učilnice v veliki meri brez elektronskih medijev.

Seveda postaja v tem času drža šol fleksibilnejša, mnogi,

če ne večina dijakov srednje šole, imajo pametne

telefone in tablice. Dijaki se učijo obvladovati zahtevno

osebno in medosebno dogajanje, ki spremlja uporabo

družbenih medijev.

Medtem ko je v javnosti vse glasnejša debata o tehnologiji

v razredih, pa na waldrofskih šolah še naprej

spodbujajo starše, da otrokom do 11. leta ponudijo

ekranskim medijem alternativne dejavnosti. Učiteljem

je pomembno, da ostanejo učenci preko direktnih izkušenj

in opazovanja trdno ukoreninjeni v fizični svet.

Izobraževanje za bodočnost

Ali ta pristop, izogibanje tehnologiji v prid delovanju

v svetu in skupaj z ljudmi, deluje? Mnogokrat opažajo,

da tisto, kar tehnološke inovatorje loči od drugih, ni

posebna spretnost na neki napravi ali področju, temveč

zmožnost sodelovanja, reševanja nalog, gradnje medsebojnih

odnosov in analiziranja povezav med posameznimi

deli znotraj kompleksne celote. Natančno te sposobnosti

so tiste, ki jih waldorfska pedagogika želi izgraditi.

V svoji knjigi 'Čisto nov um' je analitik in pisatelj

Daniel Pink trdil, da naše gospodarstvo prehaja iz informacijske

dobe v konceptualno, v kateri bodo najpomembnejše

kognitivne ali ustvarjalne zmožnosti, kot

so oblikovanje, pripovedovanje zgodb, skupinsko delo,

sočutje, igra in smisel. Na vprašanje, kako se waldorfska

pedagogika prilagaja oblikovanju te dobe, je rekel:

'Waldorfske šole razumejo, da so vse vrste umetnosti

temeljnega pomena, ne le dekorativnega. Osredotočajo

se na posameznega otroka, ne na šolo kot ustanovo

… Waldorfska šola podpira avtonomijo in samostojnost,

medtem ko večina šol te kvalitete aktivno zatira

v korist poslušnosti, ki se zdi, da je najpomembnejša

vrednota. Ironija je v tem, da je poslušnost veliko teže

doseči in je v zaposlitvenem svetu manj pomembna.

'Mislim, da so waldrofske šole dosti bolj usklajene s

predstavo o konceptualni dobi. Pri učencih spodbujajo

tako notranjo motivacijo kakor tudi spretnost in vztrajnost.

Vzgajajo srčnost, ki jo otroci potrebujejo, da se po

končanem šolanju znajdejo v svetu.'

In res, univerze, ki sprejmejo waldorfske dijake, povedo,

da gredo po maturi v svet, pripravljeni, da se srečajo

in obvladajo tehnologijo, ki jih obdaja, in hvaležni za

čas, ki so ga imeli za raziskovanje fizičnega sveta brez

medijev, preden se srečajo z digitalnim.

Članek je bil objavljena na internetni strani

Shining Mountain W.S.

prevedla Marina Nuvak

10

10 Waldorfske novice


Š i r i m o o b z o r j a

Miha Mazzini

Zanimivo iz tujih logov

Kdo nam najbolj

kvari otroke?

Dobili smo novo temo, ki je tako usodna, da

se je moralo angažirati vse ljudstvo. Nisem

se nameraval vmešavati in oglašati v sedanji

noriji glede spremembe družinskega zakonika, a odpreti ne

morete niti enega medija, ne da bi vas zasuli kriki o tem, da

sta edino naravno stanje za otroka oče in mama, vse drugo

pa je le Sodoma in Gomora.

Naravno starševstvo

Kultura je v antropološkem smislu niz običajev in odzivov,

ki v neki družbi veljajo za primeren način spopadanja

s težavami (mnogokrat nezavednimi). Povedano

preprosto, ljudje so si jih izmislili, ker so morali rešiti

konkretno težavo, in če so preživeli, je bila težava očitno

uspešno rešena in potomci so nadaljevali isto ravnanje,

pozabili pa razloge zanj.

Več kot 400 tisoč generacij so naši predniki živeli v lovsko-nabiralskih

skupnostih in med glavnimi tegobami

sta bili visoka smrtnost in kratka življenjska doba. Če

bi tja preselili današnji sistem oče-mama, bi vsi otroci

hitro postali sirote.

Zatorej take družbe vzgajajo z mnogostarševstvom,

kjer se vsi ukvarjajo z vsemi otroki: '… otrok v kulturi

Efe ima v vsaki uri po več skrbnikov, tudi doji ga več

žensk' (Day, 2013).

Zgodovinsko gledano je monogamna zveza oče-mati

nedavna domislica, ki je nastala s poljedelstvom, daljšanjem

življenjske dobe in kot odgovor na zelo zanimivo

težavo: če neki strašanski alfa samec pretepe konkurenco

in zaplodi vse otroke, prenaša pa kako usodno

gensko bolezen, lahko s tem uniči skupnost. (Spotoma,

menda danes v Aziji živi osem odstotkov potomcev

Džingiskana.)

Če pa ima čisto vsak priložnost prispevati kak spermij,

je s tem možnost preživetja skupine večja. In vsaj

približno monogamna ureditev je pač odgovor na to

vprašanje. Analize genov kažejo, da so se je domislili

šele nedavno.

Kot kaže zdajšnje daljšanje življenjske dobe, so današnji

standard seveda že serijske monogamne zveze in

otroci iz prvega zakona, pa drugega in ...

In tako se svet vrti dalje. Da bi bila ena oblika kulturnega

odziva naravna in druga ne, pa ne boste slišali v

debati, marveč v monologih fanatikov.

Mnogostarševstvo

Porečete: svet je bil ustvarjen pred šest tisoč leti in tisto

prej nas ne zanima! Zdaj pa velja: vzgoja oče-mama

in to je to. Mnogostarševstva, četudi je kdaj bilo, ni že

tisočletja.

Vem, smejali se boste, ampak zdajle bom zapisal grešno

trditev: še moja generacija je odraščala v vsaj delnem

mnogostarševstvu, današnje pa res ne več. Najprej, družine

so imele več otrok in če je mlajši trapal, ga je starejši

spravil v red. Tudi v lovsko-nabiralnih skupnostih so starejši

bratje in sestre pomembni vzgojitelji.

Tega danes ni več, ker so vsi edinci. In tistih, ki niso,

starši tako ali tako ne vidijo kot sposobne za karkoli, kaj

šele vzgojo svojih bratcev ali sestric.

Pomaknimo se v naslednji krog mnogostarševstva: ko

je otrok v moji generaciji prišel na dvorišče in je naredil

traparijo, ga je nadrl naključni mimoidoči ali mu celo

primazal eno okoli kepe. Mogoče je to res nasilje, ampak

zadeva je bila urejena takoj: prekršek je doživel kazen in

starši sploh niso bili vpleteni.

Po drugi strani pa se je prijazni sosed vračal iz trgovine in

razdelil bombone, na primer. Ali pa je otroka na kosilo povabila

kar soseda, če njegovih staršev ni bilo dolgo domov.

Ob teh primerih vas je streslo, priznajte, kajti jasno vam

je, da so vsi drugi odrasli razen vas pedofili. In da je vsaka

prijaznost sumljiva. Prav tako vam je jasno, da je otrok

vaša last in če ga za napako kaznuje nekdo drug, vam je

povzročil lastninsko motnjo, zato takoj kličete odvetnika.

Waldorfske novice 11


Š i r i m o o b z o r j a

Konec koncev tudi učitelji nimajo kaj ocenjevati vašega

otroka – razen z odličnimi ocenami, zato je treba

v šolo z odvetniki. In ker je svet tako strašen, moramo

otroke čuvati čim dlje. Z njimi v osnovno šolo, srednjo,

na univerzo, celo pri vpisovanju doktorata so že zraven

starši (preverjeno!).

Nenadoma, prvič v zgodovini, je mnogostarševstvo

končno ukinjeno. Ne smejo se več vmešavati tujci, someščani,

sosedje, sorodniki, učitelji, vzgojitelji, otrok je

v resnici postal zasebna lastnina enega ali dveh ljudi.

Mašinostarševstvo

Ta dva človeka seveda morata v službo, imata svoje

opravke, in to verjetno oba istočasno. Pradavno vprašanje,

s katerim so se srečevali vsi naši predniki, ostaja:

kdo bo čuval otroke v naši odsotnosti?

Odgovor je preprost: naprave!

Povprečno otroci zdaj buljijo v zaslon že šest ur na

dan. Saj bi več, ampak morajo v šolo in na kako dejavnost.

Pa tudi spati morajo – pubertetniki, ki so lahko

dlje pokonci, strmijo v stroj osem ur.

Kot sem povedal v intervjuju:

'Tole so precej 'geekovski' časi oziroma, kot je tovrstne

ljudi imenoval Erich Fromm, časi nekrofilskih ljudi. Povedano

preprosto: moderno je, da vas bolj od sočloveka

zanima naprava. Logično, saj z napravami preživimo

več časa kot z ljudmi. Ko se pokvarijo ali zastarijo, jih

zamenjamo, ugasnemo jih, ko se naveličamo, lahko jih

tudi odvržemo, kadar se nam zljubi. Skratka, gre za

dobo zmanjšane odgovornosti. Letos poleti sem na korzu

majhnega morskega mesteca zagledal mladino, ki je

posedala na obali. Kot v mojih časih so na eni strani sedeli

fantje, na drugi punce. Le da bi njega dni zrak žarel

od erotičnih valovanj in spogledovanj, tokrat pa so bili v

mraku videti kot modri zombiji, le z obrazi, osvetljenimi

od telefonov, v katere so nenehno strmeli. Brez dvoma

so drug drugemu pošiljali erotična SMS-sporočila na

nekaj metrov razdalje, ampak so se zraven držali tako

zdolgočaseno, da jim nisem prav nič zavidal.'

Prvič v zgodovini se dogaja poskus z eliminacijo čutov,

ostaja samo še vid in svet so le še podobe. Kot

pravijo newagerji, končno je vse v glavi.

Dokler ne udari realnost.

Menim, da pomanjkanje medčloveških stikov vodi v

narcisistično-psihopatsko smer gradnje osebnosti.

Vesela novica je, da starši sodobnega zahodnega sveta

že pripravljajo alibi, še posebej močno v Sloveniji.

Ko se jim bo na stara leta posvetilo, da so njihovi otroci

nekam čudni odrasli, bodo vedeli odgovor. 'Krivo je

cepljenje,' bo rekla mama. Oče pa bo dodal: 'Ne pozabi

kemičnih izpustov letal!'

Miha Mazzini je slovenski pisatelj, kolumnist, scenarist

in računalničar - članek objavljamo z njegovim osebnim

dovoljenjem.

Objavljeno na Planet Siol.net.

Liliana Benić Drobac

Modeliranje kot

umetnost ter kot

sila za življenje in

učenje

Majhne otroke že nagonsko privlači

oblikovanje v snegu, pesku in blatu. Srečo

imajo tisti otroci, katerih starši in vzgojitelji

prepoznajo to osnovno potrebo in jim to tudi dovolijo

početi.

Vsak otrok ima prirojen čut za ustvarjanje. Če se

ta ne krepi in ne spodbuja na pravi način, se lahko

izgubi. Za mnoge otroke je med desetim in trinajstim

letom prelomno obdobje. Takrat bi morali odrasli pri

otroku še posebej spodbujati prizadevanja in sposobnosti,

ki so v nastanku in se razvijajo. Samozavest

mnogih mladostnikov brez te spodbude ugaša.

Nad modeliranjem in nad ostalimi umetniškimi aktivnostmi

obupavajo, ker ugotavljajo, da za to niso

dovolj sposobni. Ustvarjajo mnenje, da so takšne dejavnosti

samo za umetnike. Pri takšni sodbi lahko

vztrajajo tudi, ko postanejo odrasli. Žal zato ostanejo

njihove umetniške sposobnosti na razvojni stopnji

otrok, starih 9–10 let. Kljub temu pa lahko kot odrasle

osebe nenadoma ponovno odkrijejo modeliranje z

glino kot prijeten in pomemben aspekt človekovega

delovanja. V mnogih odraslih je umetnik umrl ali pa

je morda zaspal samo za nekaj časa.

Ves svet v otroških rokah

Izkušnja dotikanja gline in ustvarjanja z njo nas

poveže z zunanjim svetom na drugačen način kot

ostale dejavnosti. Kako se bo otrok izrazil, je odvisno

od gibov rok. Lahko je zelo presenečen, ko mehak

material odgovarja na mnogo očarljivih načinov.

Amorfne oblike, ki jih otrok odkriva v votlini svojih

rok, se na krilih domišljije lahko spremenijo v široko

paleto oblik.

Gostota živčnih končičev v prstih je neverjetno

velika. Če v otroštvu ne delamo z rokami, postane

bogata mreža živčevja oropana izkušenj (postanemo

„finger-blind“), kar je tudi izguba za možgane in napredni

razvoj posameznika.

Zato dovolimo otrokom delo z glino in z drugimi podobnimi

materiali. Omogočimo jim, da na tak način

razvijajo svojo ustvarjalnost kot tudi lastno lepoto in

modrost.

12 Waldorfske novice


Čutne zaznave (multisenzornost) in

poučevanje - 12 čutov po Rudolfu Steinerju

Z oblikovanjem koščka gline otrok dejansko doživlja

in oblikuje tudi sebe. Motorične sposobnosti finih mišic

rok odkrito oblikujejo možgane in vplivajo na razsežnosti

mišljenja.

Waldorfski pedagogi smo še posebej pozorni na vsa

čutila, ki nas oblikujejo kot človeška bitja. Zavedamo

se čutil, ki jih predvesem uravnava naša volja (ravnotežje,

dotik, gibanje in življenje), naše mišljenje (govor,

jaz, sluh in učenje) in čutenje (toplota, ukus, vonj in

vid). Čutila so medsebojno tudi povezana in se tako

dopolnjujejo v delovanju našega fizičnega telesa z duhovnim

in duševnim.

GIBANJE

Oblika pri modeliranju nastane, ko se v določenem

ustvarjalnem procesu ustavimo in se odločimo, da ne

delujemo več naprej. Ko z roko polzimi po neki površini,

začutimo njen obris: zaobljenost, robove, vdolbine,

izbokline, vogale ...

Pri oblikovanju uporabljajo otroci fino motoriko svojih

prstov in dlani ter tako razvijajo njihovo gibljivost. Takšne

dejavnosti, ki aktivirajo fino motoriko mišic, gradijo

živčevje, ga vzdržujejo in mu ne dovolijo, da zakrni.

So otroci, katerih način učenja je odvisen od čuta za gibanje.

Gibalne sposobnosti podpirajo tudi razvoj govora.

DOTIK

Gibanje (tipanje) nam omogoča, da spoznamo svet z

dotikom. Pri modeliranju gline je čut za dotik najpomembnejši.

Neposredno nas povezuje s fizičnim svetom

in s snovjo, iz katere je zgrajen. Uči nas razlikovati

oblike in teksture, npr. hrapave od gladkih. Ko se dotaknemo

lastne kože, začutimo mejo med našim zunanjim

in notranjim. Tako še bolj krepimo lastni ego.

Čut za dotik še bolj urimo tako, da delamo z zaprtimi

očmi. Slepi ljudje imajo še posebej razvito čutilo za dotik

in imajo svoje roke za veliko večje, kot v resnici so.

JAZ

Dotik, kot izkušnja na fizičnem nivoju, je pomemben

za samozavedanje lastne individualnosti, in to tako na

psihičnem (duševnem) kot tudi na duhovnem nivoju.

Ko so otroci stari od dveh do treh let, so prvič sposobni

objeti lastno telo z rokami. Takrat prvič ozavestijo

lastni ego in prvič rečejo „jaz“.

Zavedanje in čut za lastni jaz je v direktni povezavi z

našo sposobnostjo, da začutimo in prepoznamo okoli

nas tudi druga človeška bitja.

Pri modeliranju tudi praktično naletimo na to mejo

med Jaz in svetom.

Modeliranje pomaga otrokom, da začutijo zakritost in

zaščito v lastni koži. Pomaga pomiriti nemirne, histerične

otroke, ki hitro „padejo iz sebe“, in jim tako prinaša

globoko sprostitev.

Vsak kos gline ima svoje središče in center ravnotežja

ter otrokom omogoča, da to začutijo tudi pri sebi. Pri

tem se razvija tudi občutek varnosti.

Čut za Jaz in notranje zadovoljstvo se prenavlja, ker

na obliko vplivamo z lastnim delovanjem. V tem, kar

delamo, se tudi sami zrcalimo, še posebej, ko modeliramo

obraz ali človeško figuro.

Waldorfske novice 13


VID

Naše oči niso samo pasivni sprejemniki: s pomočjo

volje aktivno opazujejo in se želijo dotakniti sveta. Ko

gledamo kakšen predmet, je potrebno mnogo natančnih

premikov očesa, ki zaznava obrise, sence in ostale

posebnosti predmeta.

Modeliranje spodbuja pozornost in sodelovanje v procesu

videnja in opazovanja. Na stvari gledamo bolj poglobljeno

in natančno.

Modeliranje podpira in jača usklajenost oči in rok,

kar je zelo pomembno pri razvijanju veščin pisanja in

branja.

RAVNOTEŽJE

Modeliranje ne vključuje samo prstov in dlani, pač pa

najmanj tudi zgornjo polovico našega telesa. Ko z rokami

oblikujemo neki predmet, se uravnovešeno gibamo

s telesom, in to gibanje je lahko v desno stran, v levo,

navzgor in navzdol, naprej ali nazaj.

Ko držimo kos gline najprej v eni roki in ga prestavimo

v drugo ali ko istočasno v obeh rokah držimo po en

kos gline, nastaja proces tehtanja in uravnovešanja.

Vsak del skulpture raste in se razvija iz procesa iskanja

in odkrivanja njegovega središča, ki pa vse dele

skulpture uravnoveša in usklajuje. Pri tem aktivnem

procesu modeliranja s spreminjanjem oblik v prostoru

urimo naš notranji čut za ravnotežje. Tisto, kar vidimo

kot odraz spreminjanja oblik, nam pomaga začutiti

ravnotežje ali neravnotežeje. Vsaka oblika nas kliče k

posluhu za središče in sorazmerje.

Navpične in rastoče oblike so bistvenega pomena za

naše razumevanje in občutek človečnosti. Ko iščemo in

najdemo središče ravnotežja, razvijamo tudi zavedanje

o svoji vzravnanosti.

Otroci morajo čim bolj razviti čut za ravnotežje in koordinacijo

v prostoru, in to preden začnejo z osvajanjem

veščin kognitivnega (spoznavnega) učenja.

Naš čut za ravnotežje je tudi povezan s čutom za sluh

in sposobnostjo poslušanja.

SLUH

Čut za ravnotežje je umeščen v notranjem ušesu.

V prostoru se orientiramo tudi s pomočjo našega sluha.

Čeprav je modeliranje ponavadi tiha, „nesluhovna“

aktivnost, so tudi verbalni napotki, pogovor in debate

del njega. Nekateri terapevti uporabljajo prav modeliranje

gline kot metodo za spodbujanje govornih veščin

pri otrocih, zaostalih v razvoju.

JEZIK

Obstaja medsebojna povezava med otrokovim občutkom

za besede in jezik ter njegovo motorično usklajenostjo

stopal, nog, dlani in rok. Izraznost z govorom je

povezana z izraznostjo fizičnega telesa. Primer: nekateri

otroci, ki jecljajo, tudi neusklajeno hodijo. Uporaba

rok je v direktni povezavi z vzpostavljanjem centra

za govor v eni ali drugi polovici možganov. Modeliranje

ima svoj lastni jezik izrazov, gibov, oblik ter tudi

svoj lastni tihi besednjak besed in zvokov. Modeliranje

spodbuja samopogovor in pogovor.

MIŠLJENJE (POJMOVANJE)

Modeliranje omogoča otrokom, da svoje zamisli realizirajo

v kakšnem materialu, npr. v glini. Preoblikovanje

je tudi posledica procesa mišljenja, ko postane mišljenje

fizično vidno v materialu. Otroci se skozi lastne izkušnje

(praktično delo) učijo jezika modeliranja. Koliko so v tem

uspešni, je odvisno od „gibčnosti“ njihovega mišljenja.

ŽIVLJENJSKOST

Modeliramo s pomočjo lastne življenjske energije, ki

prek krvi doteka v vse dele našega telesa in tudi v naši

roki. Ta življenjskost „energizira“ tudi naše mišljenje in

pomaga njegovi „gibčnosti“.

Bogastvo mišljenja in čutenja pri otrocih je odvisno

od živahnih učnih situacij in spodbud doma in v šoli.

Modeliranje vnaša v njihovo življenje svet idej, podarja

otroku globoko fizično in notranje zadovoljstvo. Delo z

14 Waldorfske novice


voskom in glino, z materiali, ki nam jih tako nesebično

podarja mati Narava.

Modeliranje ni vedno v povezavi z ugodjem in je tudi

kdaj boleče. Vosek je na začetku trd, glina pa je vlažna,

lepljiva in kdaj zna biti zelo zahtevna za obdelavo. Vendar

se ponavadi otroci uspešno spoprimejo z naštetimi

nelagodnostmi, takšni in podobni izzivi jačajo njihovo

zgradbo in karakter. Borba z materiali, kot sta glina in

les, spodbuja njihovo voljo, poglobljenost in vztrajnost.

Zaradi tistih otrok, ki občutijo nelagodje pri dotiku z

glino, pazimo na njeno vlažnost in toploto, preden jo

ponudimo v razredu. Pomagamo jim tudi s prijaznim

spodbujanjem za delo, ker je delo z glino tudi terapija za

sodobne otroke, ki ne prenesejo, da bi si umazali roke.

TOPLOTA

Modeliranje z gnetljivimi materiali (voskom, glino)

razvija pri otrocih občutenje nasprotij, kot je toplo-hladno.

Lahko zelo dobro začutijo, kaj je toplina njihovih

rok, ki pripomore pri delu z voskom, da ga zmehča. To

je lekcija iz osnov fizike in kemije. Modeliranje z voskom

izkustveno razširja, modeliranje z glino pa ima

nasprotno izkustveno kvaliteto – „krči“. Hladna glina

se v rokah pogreje, presenetljivo hitro pa se shladi, ko

jo odložimo za nekaj minut na stran. Modeliranje je

zelo povezano z našim čutom za toploto, ko pri tem

delu dejavnost mišic pospešuje cirkulacijo krvi.

VONJ

Ko z rokami segrejemo vosek, začne oddajati prijeten

vonj, ki je nova kvaliteta k izkustvenemu učenju.

Vonj materiala, s katerim delamo, prihaja v naše fizično

telo skozi nozdrvi. Vonj lahko vpliva na proces

učenja. Ko receptorji v nosu zaznajo vonj, pošiljajo v

možgane direktno sporočilo, da se ugodje ali neugodje

vonjav vtisne v živi spomin. Vonj gline nas povezuje z

zemljo. Pri delu z drugimi podobnimi materiali, kot so

plastelin, glinamol ali dasmasa, ne doživljamo enake

izkušnje modeliranja, kot jo imamo z glino. Ti nenaravni

materiali lahko tudi izzovejo otrokovo odbojnost do

gnetljivih materialov.

OKUS

Otroci lahko doživijo in uživajo tudi v drugih aspektih

naravnega čebeljega voska – lahko ga žvečijo kot žvečilni

gumi. Tudi okus čiste gline ne bo škodoval nobenemu

otroku, če ga slučajno ali namerno da v usta. V

starih časih so kmetje ocenjevali kvaliteto svoje zemlje

prav s poskušanjem, torej z uporabo čutila za okus.

vir: Learning About the World through Modeling, Arthur Auer

15

Waldorfske novice 15


Z g o d b a

Dokler ne

pride policija


Godi Keller

Pravica je čudovita beseda. Veseli smo, ko slišimo,

da je nekaj pravično. Pa vendar nas koncept

pravice včasih osupne. Slišal sem na primer o

starših, ki se sami ne udeležijo roditeljskega sestanka svojih

otrok, temveč tja pošljejo svojega odvetnika. Morda menijo,

da je ta bolje opremljen za prenašanje dolgčasa, ki ga je na

teh dogodkih včasih mogoče čutiti. Toda verjetno ne bi

dajali toliko denarja samo zato, da se izognejo dolgčasu …

Presenetljivo je, da dostikrat, ko na sestanke pošljejo

svojega odvetnika, niti ni nujno, da bi čutili, da imajo

s šolo neki konflikt. Včasih to naredijo preprosto

zato, ker na odnos med šolo in domom gledajo kot na

praven: šola ima določene zakonske obveznosti in odvetnik

naj bi imel boljše zmožnosti razsojanja, ali jih

učitelj izpolnjuje.

Z nekaj občutka za humor si moj razum poskuša

predstavljati, da bi naslednji korak mogel biti, da se

tudi učitelj ne bi odločil prisostvovati razrednim sestankom.

Zelo verjetno tudi učitelji nimajo takšnega veselja

z njimi. In če je odnos med šolo in domom praven, se

lahko učitelj, kljub svoji splošni izobraženosti, čuti v

neugodnem položaju nasproti odvetnikom, ki ne le, da

imajo primerno znanje, so tudi izurjeni govorci, kar jim

da avtoriteto, tako da vsi verjamejo, da imajo prav.

Svoji domišljiji puščam prosto pot, ko jih vidim sedeti

z delovnim načrtom šole v eni roki in z norveško

ustavo v drugi, kako skušajo ugotoviti, kateri zakon se

navezuje na to, da petošolcu Ivanu niso omogočili, da

bi razumel skupni imenovalec. Toda takšni fantaziji se

bom raje izognil.

Resnica je, da odnos med domom in šolo ni pravne

narave. Šola je mesto srečevanja. Zakon pride na površje,

če je zatajilo srečevanje. Takšna je narava pravnega

sistema. Kadar imate s svojim sosedom spor

glede tega, kje natanko poteka meja med vajinima posestvoma,

se boste verjetno najprej poskušali pogajati.

Možno je, da najdeta sprejemljiv dogovor. Toda če se

zgodi, da v času tega pogajanja odkrijete, da je vaš sosed

popoln tepec, in če po nenavadnem naključju odkrijete,

da on o vas misli enako, boste na točki, ko bo

upravičena pravna pot. In če pogajanje pred sodiščem

ne uspe, bo mejo določil sodnik. Toda moje vprašanje

je, ali obstaja pot nazaj, ali bosta lahko po tem s svojim

sosedom še prijatelja.

Nekdo lahko živi v slabih odnosih s sosedom, toda

kadar učitelj ne more vzpostaviti kontakta z učencem

ali njegovimi starši, potem je stvar kritična. Ker vsako

učenje temelji na motivaciji in je vsaka motivacija odvisna

od zaupanja in ker je v svojem bistvu vsako zaupanje

odvisno od določene stopnje prijaznosti, topline

in tolerance.

Kadar oče v prisotnosti svojega sina reče materi, da

je učiteljica 5. razreda trapa, potem se njena možnost,

da Ivanu razloži skupni imenovalec, zmanjša. Ne glede

na dejstvo, da bi bila učiteljica po zakonu kaznovana

na, na primer, 40 udarcev po podplatih. To je žalostno,

vendar resnično. Zakon nam ne more vsiliti dobrega

in všečnega. Samo postavlja mejo med tem, kaj je dovoljeno.

Dobro in všečno lahko dosežemo le, kadar to

sami želimo.

Bertold Brecht opisuje prizor:

Dva moška se tepeta pred gostilno. Popolnoma vpletena

v pretep, začneta metati vse, kar jima pride pod

roke. Eden zagrabi konjsko figo, ki leži na tleh, in zadene

drugega naravnost v usta. Drugi pokaže s prstom

na konjski iztrebek v svojih ustih in, z zaradi samega

zlatega jabolka v ustih razumljivo pridušenim glasom,

reče: 'Tukaj jo bom zadržal, dokler ne pride policija.'

prevedla Marina Nuvak

16 Waldorfske novice


U t r i n k i

Prvi šolski dan

ali kako sem tudi jaz postal prvošolec

Marko Blaznik, razrednik 1.b

Prvi šolski dan je za vsako prvošolko in prvošolčka

prav poseben dan. Dan, ki si ga bo zapomnil/a za

vse življenje. Tu so potem še starši, bratje, sestre,

stari starši, prijatelji ... In nekje v vsej tej gneči pričakovanj

s(m)o tudi učitelji. Tudi učitelj doživi svoj prvošolski dan

le enkrat. Res, da z novo generacijo vse skupaj podoživi.

Ampak tisti prvi je samo eden.

Tako se je v torek, 1. septembra, po dolgem in vročem

poletju, sonce nadaljevalo tudi za vse zbrane na

starem dvorišču Streliške 12 v Ljubljani. Polni pričakovanj

in vznemirjenja smo stopili v vrsto in počakali,

da so nam devetošolci zavezali kronice. V koloni po dva

smo se odpravili do novega vhoda, kjer nas je pričakalo

petje in zvok flavte naših novih prijateljev iz višjih razredov.

Verjamem (in vem), da je marsikdo izmed njih

v sebi podoživljal tiste svoje prve korake na poti v šolo.

Pesem nas je vodila v lepo okrašeno in že precej napolnjeno

Viteško dvorano. Sedeti v prvi vrsti je velika

čast. In s ponosom smo sedeli na mestu, namenjenem

le nam. Tokrat so nas (sedaj že skoraj stari) prijatelji iz

devetega razreda s sončnico v rokah in ob spremljavi

klavirja pospremili na oder, kjer sta nas čakala učitelj

in pomočnica. Stati na odru pred toliko nasmejanimi

in zadovoljnimi obrazi zmorejo le tisti, ki so zreli za

šolo. In mi smo dokazali, da si to mesto zaslužimo.

Veliko spodbudnih besed, petja, predvsem pa dobrih

misli in želja je tisto, kar naredi ta dan tako poseben.

Sedaj vemo, da smo tudi mi del te velike šole, ki ji lahko

brez zadrege rečemo kar družina.

Tudi zame je bil ta dan prav poseben. Lahko rečem,

da kar čaroben. Veliko učencev na šoli poznam, saj

sem waldorfski oče že kar nekaj let. A tokrat sem stal

na drugi strani. Na odru, skupaj s 25 malimi, radovednimi

in navihanimi obrazi. Nešteto misli se mi je v

tistem trenutku podilo po glavi. A ko sem stopil pred

tablo in prvič rekel: 'Pozdravljen, dragi 1. razred,' sem

vedel: sedaj sem tudi jaz postal prvošolec. Čisto pravi.

S kronico na glavi in sončnico na rami. In pred ravno

toliko vprašanji in pričakovanji kot vseh 25 učencev, ki

so tiho sedeli pred menoj.

In ko sem tisti večer gledal fotografije svojega prvega

šolskega dne, je na nekoliko obledeli fotografiji pisalo:

torek, 1. september.

Veste, postati prvošolec je včasih težko. Ampak biti

prvošolec pa je lepo.

Waldorfske novice 17


U t r i n k i

Prvi šolski dan

Katja Koželj, razredničarka 1.a

Vsako leto v našo šolo vstopijo prvošolci, vsako

leto je nekdo “prvi črv” in vsako leto jim ostali

pripravimo poseben sprejem. Za marsikoga to

ni več tako zelo poseben dan, tudi kakšnemu starejšemu

učencu se morda kdaj zdi, da je vsako leto enako in morda

celo nepotrebno. Pa vendar je vsako leto posebno. Še

posebej za tiste, ki prvič prestopijo prag naše šole. Tako za

otroke kot starše.

Biti prisoten na sprejemu skupaj s starejšimi, z učenci,

z njimi zapeti in pospremiti male nadebudneže na

novo pot pa je precej drugače kot skupaj s prvošolci

doživljati sprejem. Precej drugače jih je popeljati na to

pot in hkrati občutiti, da to pot podpirajo ostali učenci,

učitelji, starši.

Na prvi šolski dan, v torek, leta 2015, sem se resnično

zavedela, da smo skupaj na tej poti. Da skupaj ustvarjamo

nekaj velikega, da ustvarjamo varen prostor za

otroke in da skupaj orjemo pot, ki postaja vedno boljša

ter se trudimo, da bi bila čim resničnejša, čim iskrenejša,

čim boljša.

Glede na človeško toplino in širino, ki smo jo doživeli

na letošnji prvi šolski dan, lahko trdim, da smo na

dobri poti. In vem, da lahko skupaj dosežemo karkoli.

Prepričana sem, da bo tudi letošnjim prvošolcem z

nami lepo.

Želim si, da bi bila njihova in naša pot ves čas svetla,

polna zaupanja, topline, znanja, smeha, razumevanja

in sodelovanja. Prvčkom pa želim še, da bi za vedno

ohranili svojo zvedavost in pogum.

18 Waldorfske novice


U t r i n k i

Ekskurzija 4. letnika


Maja Maletin Kolarič

Dijaki četrtega letnika waldorfske gimnazije so se

s spremstvom in v varstvu dobro uigrane ekipe

učiteljev v zadnjem tednu letošnjega avgusta

podali na dolgo ekskurzijo po deželah Nemčije, Švice,

Francije, Španije in Italije. To posebno preizkušnjo smo z

vedno novim letnikom in z istim jedrom spremljevalcev

ponovili že štirinajstič. Seveda te množice mladih ljudi ne

vodimo na turistične počitnice, temveč na posebno izkušnjo

pouka zgodovine evropske arhitekture, ki se odvija 'in situ'

(na mestu samem).

Tam, kjer stoji čudovit grad Chenonceau, mogočna

katedrala v Chartresu, sodobne proizvodne dvorane in

objekti arhitekta FrankO'Gherija, Tadao Anda, Zahe

Hadid v Vitri ali kakšna druga pomembna stavba, se

ustavimo in si jo ogledamo. Verjamemo, da tega posebnega

občutka doživetja prostora stavbe, ko jo obideš

in vstopiš vanjo, ko te prevzamejo posebne dimenzije,

ki jih sonce in veter, mir ali nemir kraja podkrepijo,

ni mogoče predstaviti na boljši način. Vsako obdobje

pretekle zgodovine človeštva se nam skozi prizmo arhitekture

stavb, ki so jih takrat zgradili ljudje, razkrije na

nov, poseben način, ki ga je tako laže doumeti. Vsaka

umetnina je materialen dokaz mišljenja in hrepenenja

nekega časa. Učitelji se seveda zavedamo, da vsa občutja

dijakov, vsi podatki, ki se naj bi jih naučili, ne

bodo nujno dosegljivi takoj. Nam pa starši povedo, da

so o vsem doživljanju lepot izvedeli šele čez čas, celo

leto mine, preden mladi spregovorijo o svojih takratnih

izkušnjah. Med samim potovanjem se ob razlagah in

učnih urah, ob predstavitvenih referatih dijakov in skiciranju

stavb, ki jih narišemo, da postanejo dimenzije,

način gradnje in okrasje bolj domači, poučimo o razvoju

arhitekture v Evropi, o vplivih zgodovinskih dogodkov,

pokrajine in vremenskih razmer na vsako izmed

posameznih obdobij.

Kje bolj natančno pa smo potovali in kaj smo si ogledali?

Če je le mogoče, obiščemo waldorfske šole v tujini

in se veselimo gostoljubja, ki nam ga nudijo. Tole je

načrt našega potovanja:

Waldorfske novice 19


Ponedeljek, 24. 8.

Torek, 25. 8.

Sreda, 26. 8.

Četrtek, 27. 8.

Petek, 28. 8.

Sobota, 29. 8.

Nedelja, 30. 8.

Ponedeljek, 31. 8.

Torek, 1. 9.

Sreda, 2. 9.

Četrtek, 3. 9.

Petek, 4. 9.

Sobota, 5. 9.

Nedelja, 6. 9.

Ponedeljek, 7. 9.

Torek, 8. 9.

Sreda, 9. 9.

Četrtek, 10. 9.

Ljubljana, Überlingen, Wahlweis

Vitra, Basel, Dornach

Ronchamp, Pariz

Versailles, Pariz

Pariz

Pariz

Chartres, Chenonceau, Poitiers

Toulouse, Carcassonne

Figueres, Barcelona

Barcelona

Arles, Camargue, Les Stes.

Maries de la Mer

Les Stes. Maries de la Mer

Pont du Gard, Orange, Avignon

Marseilles, Fragonard, Genova

Pisa, Ravena

Ravena

Vicenza, Conegliano

Benetke, Ljubljana

Mogočna ustvarjalnost, ki je navdihovala neznane

obrtnike in odlične arhitekte pred mnogimi stoletji k

novim in novim rešitvam, vodi ustvarjalce še danes in

vse to mladi opazijo.

Ob proučevanju zgodovine evropske arhitekture pa

poteka vzporedno še drugo, skrito 'proučevanje'. To

je pregledovanje, sprejemanje in razumevanje lastnih

sposobnosti, veščin in čustvovanja vsakega posameznega

dijaka. Seveda pa to stopa v korak s sprejemanjem

vseh teh lastnosti tudi pri sošolcih in učiteljih. To

skrito učenje in vaja je za mlade življenjskega pomena,

ker se na potovanju vsi preizkusijo in spoznajo, kako

so trpežni, kako veliko lahko zdržijo in kako pogumno

in tovariško vstopijo v vsak novi dan. To je ta skriti zaklad,

ki ga ob zaključku šolanja ponesejo s seboj.

Videti to čudovito ustvarjalnost ljudi iz preteklosti, neustavljivo

lepoto del sodobnih arhitektov in oblikovalcev

– to je tista spodbuda in vera, ki jo mladi potrebujejo

za pogumno življenje in uspehe v lastni odrasli dobi.

V vse to učitelji trdno verjamemo in vemo, da se je za

to vredno vsako leto znova podati na to dolgo in preizkusov

polno pot.

20 Waldorfske novice


U t r i n k i

Geološka transverzala


Simona Pajk, 'razredna direkcija 7.b'

14. 9. 2015: DAN PRED PRVIM DNEM

Deževen ponedeljek. Ponoči je v gorah treskalo. Nič kaj

obetavno vabilo za pohod tja gor. Nekaj ljudi v šoli me

vpraša, če bomo prestavili. Ko se s tem vprašanjem napotim

h gospodu Brajniku, dobim odgovor, da gremo, ker

čuti, da bo OK. OK, on bo že vedel, si rečem. Staršem pošljem

mail z naročilom, naj zmolijo vsak vsaj en očenaš za

lepo vreme in v nahrbtnik natlačim še dodatna oblačila,

za vsak slučaj, če 'oče naš' ne bi slišal priprošenj.

15. 9. 2015: DAN ENA

Ljubljana, Tržič, Dovžanova soteska, Šentanski rudnik,

Ljubelj, planina Preval, Begunjščica oz. planina Roblek,

Begunjščica, dom na Zelenici, Mižole

Sončno jutro in nasmejani obrazi. Starši se hvalijo, da

so molili celo noč. Očitno so uslišani. Naša prva postaja

Tržič – Dovžanova soteska. V sedmem razredu se seznanimo

z osnovami geologije in tu dobimo pravi uvod. Za

ogrevanje že na tej poti opravimo prvi vratolomni vzpon

po klinih ; in ne nazadnje – kdo bi se pritoževal? – stojimo

na morskih tleh. Resda je bilo morje tu pred nekaj milijončki

let – a ne bodimo malenkostni. Gremo v Šentanski

rudnik, kjer so pridobivali živosrebrno rudo. Na predlog

vodnika ugasnemo svetilke in doživimo črno temo, tako,

kot jo sicer le še redko.

Ne mine dolgo, ko se kmalu spet znajdemo v temi. Tokrat

že na poti iz Ljubelja proti planini Preval. Pot vodi po pobočju

gore skozi Borlov tunel - brez luči, po gozdu navkreber.

Pod nami prekrasen razgled na dolino, nad nami ptice in visoke

smreke, na naših ramah pa nahrbtniki, ki so pretežki.

Na planini Preval imamo malico. (Mimogrede – pot je primerna

za kakšen nedeljski izlet, vzela vam bo uro in pol

v eno stran.) Iz nahrbtnikov se valijo zaloge hrane. Vsak

otrok ima s seboj toliko, da bi nahranil pol afriške vasi.

Siti, prej utrujeni, zdaj pa že spet pri sebi, se fantje lovijo.

Sledi presenečenje. Ko gospodična Bošnjak oblikuje

skupino tistih, ki želijo na vrh Begunjščice (2060m), se

javi nekaj deklet, ki so še lani lezla v hrib prav po polžje,

tokrat pa so vsa zagreta za akcijo. Bravo punce! Ja – tudi

fantje, seveda, bravo fantje! Mahnejo jo naravnost proti

vrhu. Ostali pa naokoli, po pobočju, pa ravno tako strmo

navzgor proti koči na Robleku. Sledi prvi 'krst' oziroma

poimenovanje. Nekdo se mora odzvati klicu narave in gospod

Brajnik ga poimenuje : 'Seraldo'. Ko se nam spet

pridruži, ga sprejmejo salve smeha in ker si pri izviru

umije roke –dobi kar takoj novo ime 'Higiena'.

Smeh pomaga, da lažje grizemo kolena.

Ana, ki je pred manj kot letom dni prišla k nam iz Moskve,

me prijazno opomni: 'Jaz nisem Slovenka, jaz tega

ne zmorem!' Potolažim jo, da vem, da ni Slovenka, da pa

vem, da je pogumen deklič in da bo zmogla. In drugega

ji ne preostane. Zvečer v koči poje solo:'Prišla je na strmi

breg Katjuša ... Dobi ime 'Maruška'!

Sama sem vzpon na Begunjščico opravila že v avgustu,

zato da bi bila pripravljena na vse. Vedno pozabljam, da

so waldorfske šole v naravi polne presenečenj. Ko prelezemo

že skoraj tri četrt poti proti vrhu, zavijemo levo – čez

rob , kjer sem mislila, da ni drugega kot prepad. Saj ne,

da sem narobe mislila, res je prepad, a po steni vodi ozka

steza, čez skale in melišč. Vzamem si čas za kratek 'notranji

samogovor' : Treba jim je zaupati! Ne z besedami,

z dejanji. Torej – lahko preplezamo steno, lahko gremo

po ozkih, prepadnih poteh, lahko hodimo 8 ur – vem, da

bodo zmogli. Tako kot skoraj vedno je bolj kot cilj pomembna

pot – na njej premagujejo sami sebe, čutijo, da

niso več majhni – malčkov in rev se na tako pot pač ne

pelje! Utrujenost bo prešla, samozavest bo ostala.

'Žulova Jožica ' se boji višine. Bolj kot žulj jo 'boli' pogled

navzdol ..., joka, a ne odneha. Uboga moja navodila, gleda

v steno in premaguje meter za metrom. Ni pogumen

tisti, ki se ničesar ne boji, pač pa tisti, ki svoj strah premaga!

V resnici bi si zaslužila ime 'Ta korajžna Jožica', a

zdaj nimava časa za to, treba je gledati pod noge.

Že v mraku pridemo še zadnji do koče. Še sama sem

ponosna nase, ker sem zmogla – kako ne bodo oni! Veseli

in razigrani sedemo k večerji, vmes je nekaj hudo izmučenih

– ti dobijo moj 'tretma', masažo nog. Odplačali bodo

v šoli – z brisanjem table. Ta naj bi se v našem razredu (v

teoriji) svetila tako kot ogledalo. Kako je v praksi, si lahko

ogledate, če nas obiščete.

Z uspavanjem ni težav, vsi se z lahkoto preselimo v

Mižole (več tisoč metrov nad oblaki). Le nekaj fantov z

Waldorfske novice 21


Anjo opravi še nočni sprehod. Tako dolga pot jih ni dovolj

utrudila, meni pa jih v šoli uspe povsem uničiti z nekaj

malega domače naloge.

16. 9. 2015: DAN DVE

Dom na Zelenici, Potoška planina, Valvasorjev dom,

Ajdna, Valvasor, Mižole

'Ta' jamrova Jožica' me zjutraj nadvse resno obvesti, da

ne zmore nadaljevati poti, da je brez glasu in da naj pokličem

očeta, ki jo bo prišel iskat. Lepo ji razložim, da

glasu sploh ne potrebuje – pač pa le noge, ker da tokrat

bomo samo hodili. Pisano me pogleda in se vda usodi.

Kasneje, ko jo že mahamo po poti, jo vprašam, če bi dala

nahrbtnik, da ji ga nese eden od sošolcev – prostovoljcev

(le – teh, moram v čast in slavo fantom iz 7. b –povedati

- ni bilo malo!) Odločno odkloni! Čez čas se že smeji in

čeprav brez glasu prav veselo kramlja s sotrpini. Kakšna

škoda bi bila, če bi jo oče zares odpeljal.

Na Potoški planini nas sprejme prijazen oskrbnik s psičko

Belo, čredo krav in konjev. Zaloge hrane še niso pošle, najejo

se tudi konji in psička. Le še kratek pohod pa smo pri

koči na Valvasorju, kjer prenočimo, še prej pa se – brez nahrbtnikov

– balzam za razbolele rame - odpravimo do arheološkega

najdišča na Ajdni. Dotik preteklosti, pa spet nazaj.

Sledi večerja, ki je prava pojedina. Fantje že spet navijajo za

nočni pohod. Z Anjo narediva načrt – zloben in grd!

Pred glavnim vhodom je zbor za tiste, ki hočejo v noč …

Mene oskrbnik spusti skozi kuhinjo. Tema je kot v rogu.

Ne vidim roke pred sabo. Za hip prižgem svetilko in jo

hitro ugasnem. Lokacija – znana. Grem proti robu gozda

in ležem v travo. Čakam. Ni prijetno. Ker je zares temno

in trava je mokra. Končno jih zaslišim. Prihajajo. V temi

se mi bližajo lučke in polglasen pogovor. Ko pridejo dovolj

blizu, prižgem rdečo svetilko, si jo usmerim v obraz,

zakrilim z rokami in zarjovem … Kriki, lučke se vrtijo po

zraku, ena pade na tla … Takoj nato pa smeh ( saj me

prepoznajo) in pretnja z maščevanjem!

'Mission completed!' Ponoči ne morem spati; obnavljam

dogodke preteklega dne in s težavo zadržujem glasen

smeh, ko se mi 'nočna scena' vedno znova pojavlja pred

očmi. Junaki so spoznali strah.

17. 9. 2015: DAN TRI

Dom na Valvasorju, Javorniški Rovt, Jelen Kamen,

Jesenice, Ljubljana

pa se spušča po navpičnem pobočju, čez spolzke skale,

ob jekleni žici. Kaj takega še v filmih z James Bondom ne

vidiš. Sploh se pa Bond sploh ne more primerjati z nami!

In prej in potem in še nato: hodimo, hodimo, hodimo …

'Macola' (ali 'Nerga', kot ga imenujem jaz, ki me gospod

B. poimenuje 'Razredna direkcija' in 'Kristalinda') hodi

zraven mene in naglas razmišlja o tožbi waldorfske šole

in morda celo o izpisu. 'Kar je preveč, je pa preveč!' 'Gruzijski

playboy' le s težavo premika ožuljene noge. Vsi smo

že precej pri koncu – le pot se še kar vleče in vleče.

In končno Jesenice. Zdaj vem, kako so se počutili osvoboditelji,

ko so vkorakali v mesto. Pogrešam zastave in

godbo na pihala. Pričaka nas le pica. Sprejmemo tudi to.

Hrupa med obedom ni. Res smo utrujeni, a v zraku je

čutiti tisto nekaj, kar se ne da nikakor kupiti ali simulirati

na računalniku – nepopisno zadovoljstvo in ponos :

Zmogli smo!

P.S: Vsi so živi, Macola se ni izpisal, tožbo je umaknil.

Fantje niso pozabili na moj 'incident' - živim v strahu pred

maščevanjem. Spet se kličemo po pravih imenih. Fiore in

Fiorina pa Bruhalda in vse Kristalinde in Bovla ali Sangria

so ostali v gorah in na stenah našega spomina.

In še: Dragi kolegi, učitelji športne vzgoje. Hvala, ker

vztrajate. Hvala, ker zmorete preživeti cel september v šolah

v naravi – v hribih, po kočah, v šotorih, ker imate toliko

poguma in zaupanja.

Vreme nas je izdalo. Noče deževati, da bi lahko šli po

krajši poti. Izdajalsko sonce nam zapečati usodo in čeprav

gremo v dolino, jo mahnemo navkreber. Čudna logika,

a če hočeš v dolino čez najvišji hrib, moraš nanj

najprej splezati.

Tam, kjer je Jelen Kamen, se je zemlja postavila pokonci.

Ko bomo ponavljali pravi kot, jih bom lahko spomnila

nanj , primerjava je odlična. Herojka dneva je Alja. V

drugem razredu se je bala iti po stopnicah navzdol, zdaj

22

22 Waldorfske novice


O E G o r e n j s k a

Leto čebelic …

Čebelice vse leto so v Radovljici brenčale,

pridne, kot se spodobi, so leto dokončale.

Novo teto so dobile

in od stare se ločile.

Za delo skupaj poprijele,

da bile so res vesele.

Kolo za praznike plesale,

rojstne dneve praznovale,

pekle kruhke so dišeče,

kuhale marmelade so rdeče,

čopiče v barve namakale,

vse so liste pokracale.

Z voskom so se res trudile,

čudovite stvari iz njega naredile.

Pesmice so rade pele,

da so očke jim žarele.

Ročna dela so odkrile,

čudovite knjige si zašile.

Včasih starše pripeljale

in jim vse to pokazale.

V snegu rove so kopale

in v vodi čofotale.

Potem pa na počitnice odhitele,

da bodo v novem letu spet vse to počele.

Nekatere pa so nam odletele,

da bodo v šolskih klopeh sedele.

Sonja Hudeček, vzgojiteljica v Čebelici

Novo šolsko leto

na Gorenjskem


Mateja Korošec

Štiri leta je minilo, odkar smo v waldorfsko šolo

na Gorenjskem sprejeli prve prvošolce. Bilo jih

je dvanajst, tako kot letos. Učiteljice in starši

s ponosom opazujemo, kako naši otroci rastejo. Po drugi

strani pa me kot razredničarko vedno zaskrbi, da rastejo

prehitro in vsako leto preverim, če me je že kdo prerasel.

Prvo leto sem imela občutek, da bomo skupaj dolgih

devet let. Pa leta sploh niso dolga. Napolnjena so z raziskovanjem,

čarobnostjo, navdušenostjo in … tudi s

trdim delom. Ampak plačilo za trud je neizmerno zadovoljstvo,

ki ga čutim kot učiteljica.

Mnoga druženja in delovne akcije so starše povezale

v skupine, ki zmorejo premikati gore … no, na Gorenjskem

ponavadi premikamo omare, selimo pohištvo od

podstrešja do prvega nadstropja in nazaj ... Glede na

to, koliko pohištva je bilo v štirih letih potrebno premakniti,

lahko rečem, da je naša ekipa staršev postala že

več kot utečena.

Tako je bilo v torek, 1. septembra, vse pripravljeno, da

v šolo vstopi naših 46 učencev. Skupaj z vrtcem se po

številu otrok vztrajno približujemo številu 100. In smo

že zelo, zelo blizu. Naše prvošolce so v prvi razred s petjem

in igranjem na flavte pospremili učenci in učenke

3. in 4. razreda, razredničarka, gospa Košir, pa jih je

popeljala v svet učenosti.

Široka pot je pred nami…. Upam, da nam bodo vetrovi

naklonjeni in da smo poleti prejeli dovolj sončnih

žarkov in zbrali moči, da pogumno preplujemo novo

šolsko leto.

Waldorfske novice 23


V a b i l o

Božični semenj

WALDORFSKIH ŠOL PO SLOVENIJI

Waldorfska šola

Ljubljana

v soboto,

28. novembra

2015

OE Savinja

v soboto,

05. decembra

2015

OE Gorenjska

v nedeljo,

29. novembra

2015

OE Vrtec

Bukovica

v soboto,

05. decembra

2015

24 Waldorfske novice

More magazines by this user
Similar magazines