Waldorfske novice - Zima 2015

wsljubljana

Letnik XI, številka 4
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

zima 2015, zaporedna št. 88

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar

Sodelavci:

Sue Palmer, David L.Brierley,

Liliana Benić Drobac, Antonio Cagnazzo,

Ksenija Klopčič, Jana Dagarin,

Magda Mlekuž in učenci 9.r., Sabina Venek,

Nina Kociper, Katarina N.Jensterle,

Tadeja Faganelj, Darja B. Ipavec,

Maja Zadravec

Fotografije:

Tinka Pelhan, Gregor Pipan, Ksenija Klopčič,

Liliana Benić Drobac, arhiv WŠL,

arhiv OE Savinja, OE Gorenjska,

OE Primorska, OE Pomurje in WV Maribor

Uvodnik 3

Širimo obzorja 4

Razstrupljanje otroštva 4

Evropa jutri 5

Dobri sosedje 10

Steinrejva teorija o dvanajstih čutih 12

Utrinki 14

Kmetijski praktikum 1. letnika 14

Srca v 5. razredih so ljubeče utripala 15

Pri biologiji in geografiji 16

Božični semenj 2015 17

OE Savinja 19

S palčkom Vsevidom v Palčjo deželo 19

OE Pomurje 20

Prvih pet vrtčevskih let 20

OE Gorenjska 22

Projekt 'NJIVA' 22

OE Primorska 23

Praznično vzdušje 23

Zakaj je prvič najtežje in najslajše 23

Waldorfski vrtec Maribor 24

Praznik svetilk 24

Waldorfski koledar 2015 25

Naslovnica:

Tinka Pelhan - Božični semenj 2015

Lektoriranje:

Tatjana Kamenšek

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

Revijo sofinancira

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

2 Waldorfske novice


U v o d n i k

Iztok Kordiš

Priprave na božični semenj so vedno nekaj posebnega. Včasih veselo ustvarjalno

skupinsko delo, včasih že skoraj rutina, sem in tja panično hitenje, navadno

pa vsakega malo, a kakršnekoli že so vedno nam na koncu uspe in vedno temu

sledi nepozaben dan, dan, na katerega smo lahko vedno upravičeno ponosni,

dan, ki ga lahko ustvarimo le z zagnanim skupnim ustvarjanjem, sodelovanjem

in predanostjo. Dan, ki ga lahko ustvarimo le na naši šoli.

Ko sem se letos tisti petek pred semnjem ob pol štirih sprehodil po zgornjih nadstropjih

šole, je bilo prav neverjetno, tiho, mirno, vse je bilo že skoraj pripravljeno,

kot bi nevidne roke z enim zamahom spremenile šolski vsakdan v praznične

prostore. Tako zgodaj še nikdar ni bilo toliko pripravljenega. Občutek čudenja

in zadovoljstva, ki me je ob tem preplavil pa se je potem zvečer, nekako ob pol

desetih, spremenil v pravi bes in razočaranje, ko sta bila dva prostora še v popolnem

neredu. Kaj se dogaja? Kje so ljudje? Kako je to mogoče? Kje je naša skupna

zavest? Mi vendar vedno vse super naredimo in pripravimo. Panika. Stvar smo

seveda v eni uri uredili, vendar mi je ta občutek, kako je to mogoče, kako se lahko

kaj takega zgodi, ostal še pozno v večer tudi po daljšem sprehodu po ravno z

lučkami osvetljenem mestu in se ga nikakor nisem mogel znebiti. Potem pa sem

k sreči sredi noči v šoli naletel na Igorja. In šele ob pogovoru z njim sem lahko na

stvar pogledal z distance in se zavedel, kako velikokrat se ujamemo v to past, da

ob nečem, kar nam ni po godu ali resnično ni v redu, pozabimo na celoto, kako

neki stvari, s katero nismo zadovoljni, posvečamo preveč pozornosti in s tem to

energijo projiciramo na vse okrog nas in zastrupljamo tudi vse lepo. In to se nam

dogaja na vseh nivojih, s tem smo pravzaprav vsak dan obkroženi. Živimo v dobi

poudarjanja ekscesnih dogodkov, vse se vrti okrog nepravilnosti, nasilja, prevar

in zlorab. Pišejo se vedno bolj zakomplicirani zakoni in predpisi, ki naj bi preprečili

vsake nepravilnosti, v glavnem pa grenijo življenje večini, ki teh zakonov tako

ali tako ne potrebuje. Vrtimo se v polju jalove energije. Želimo ustvariti popoln

sistem, pri tem pa pozabimo posamezni stvari dati utež in pozabljamo na celoto,

pozabljamo, da je svet polje naše zavesti, da smo mi ustvarjalci tega sveta in da

smo mnogo močnejši, kot si mislimo, tako v ustvarjanju dobrega kot slabega.

Zatorej, kot nam je lepo povedal Linhart- le zapojmo,

zaigrajmo, eden drug'mu ogenj dajmo!

Srečno 2016!

Waldorfske novice 3


Š i r i m o o b z o r j a

Razstrupljanje otroštva

Čas, preživet pred ekranom


Sue Palmer

Digitalna revolucija je v zadnjih desetletjih

spremenila naš svet. Starši ob vsem svojem

navdušenju ne razmišljajo vedno o tem, kakšen

učinek ima na njihove otroke vedno več časa pred ekrani.

Otroci v ZDA zdaj povprečno preživijo pred ekrani v in

izven šole sedem ur na dan (TV, pametni telefoni, tablice

itd.). To je povezano s povečanjem števila debelosti, težav

s spanjem, učnih težav, ADHD, depresije in drugih stanj

v duševnem zdravju.

Zakaj je preveč časa pred ekranom škodljivo

za otroke?

Otrokom je narava dala zmožnost, da se razvijajo v resničnem

prostoru in času, tako da se v resničnem svetu

srečujejo z ljudmi in z njimi sodelujejo. To so izkušnje,

ki so za fizični, čustveni, socialni in intelektualni razvoj

otroka življenjsko pomembne. Več časa, ko preživijo pred

ekrani, bolj verjetno bo to postajala njihova priljubljena

dejavnost in manj bodo imeli časa za igro, hobije, čas z

družino in za učenje pomembnih življenjskih veščin.

Koliko razvedrilnega časa pred ekranom je

sprejemljivega?

Ameriška akademija pediatrov priporoča:

Otroci do drugega leta: nobenega ekrana

Otroci od drugega leta dalje: največ 2 uri na dan

Zdravstveno ministrstvo v Avstraliji priporoča:

Otroci od dveh do petih let: ne več kot 1 uro na dan

Namigi in nasveti

• Na TV, pametne telefone, tablice itd. glejte kot na

opremo, namenjeno odraslim, ki je lahko otrokom

nevarna – tako kot kuhalnik. Držite jo izven dosega

dojenčkov in malčkov, potem pa jim postopno pokažite,

kako naj jo varno uporabljajo.

• Vse naprave z ekrani naj bodo v skupnih družinskih

prostorih. Nadzirajte in usmerjajte njihovo uporabo,

dokler ne čutite, da jih je otrok zmožen odgovorno

uporabljati.

• Pred ekrani bodite skupaj z njimi in govorite o tem,

kar vidite in delate. Poudarjajte, kako ne-varen je

internet, pogovarjajte se o tehnikah marketinga in

tako dalje. To je prav toliko pomembno kot varnost

na cesti.

• Vedno vztrajajte pri primernosti za določeno starost,

npr. prisotnost staršev pri gledanju TV- showov in

DVD-jev, starostne omejitve pri igricah in na družabnih

medmrežjih.

• Ko otroci odraščajo, se pogajajte glede pravil, koliko

časa so lahko pred ekrani, toda opozorite jih, da jim

ga boste, če ne bodo po preteku časa zmožni sami

ugasniti programa ali naprave, odvzeli. Otroci potrebujejo

pomoč odraslih, da se naučijo samodiscipline

pri uporabi medijev.

• Bodite dober zgled tako, da ste tudi sami disciplinirani

pri uporabi ekranske tehnologije, kadar je v

bližini otrok.

Prihodnost je digitalna ...

... zato se vaš otrok mora naučiti, kako preživeti, se

razvijati in uživati življenje v digitalnem svetu. Toda zapomnite

si, da morajo vedno biti na prvem mestu življenjske

veščine in veselje. In da je tehnološki napredek tako hiter,

da bo vse digitalno znanje, ki se ga bodo otroci naučili

pred osmim letom, verjetno do njihovih najstniških let že

zastarelo!

Koristni internetni naslovi

pripravil Gregor Bajt

prevedla Marina Nuvak

American Academy of Pediatrics: www.aap.org

Avstralski program javnega zdravja: www.health.gov.org

UK Child Exploitation and Online Protection site:

www.thinkuknow.co.uk

Campaign for a Commercial-Free Childhood:

www.commercialfreechildhood.org

4 Waldorfske novice


Š i r i m o o b z o r j a

Evropa jutri

Namen poučevanja


izr. prof. David L. Brierley

Informacije in pretirana informiranost

Živimo v času prekomernega zavedanja. Tako veliko

vemo in premalo čutimo. Za moderno družbo je značilno

hitro širjenje informacij. Največji izziv za našo mladino

prihodnosti je, kako poskusiti ohraniti lastno avtonomijo

pred vplivi zunanjega sveta. Da bi to zmogli, se moramo

v procesu prebavljanja podajati z njimi v debate, dialog,

vzgajati pri njih lastno stališče in mnenje. To je najpomembnejši

vidik waldorfske metode na srednji šoli. Poplava

podatkov, ki smo ji vsak dan izpostavljeni, lahko

onesnaži našo zmožnost neodvisnega mišljenja. V naše

medije se iz vsega sveta dnevno zliva več digitalnih podatkov

kot v vseh triindvajsetih stoletjih od smrti Sokrata.

Izpostavljeni smo okolju, saj slišimo o vseh svetovnih dogodkih.

Hitrost širjenja informacij je neusmiljena, povsod

so nastavljeni zasloni, na avtobusu, na ozadju sedežev v

vagonih in letalih, na telefonih in urah. Vedno smo seznanjeni

z vsem in ves čas smo povezani.

Poslušanje in gledanje poročil je v našem življenju postalo

celo pomembnejše kot uživanje zajtrka. Nikjer na

vsem planetu temu ni mogoče ubežati. Prevzema vso našo

pozornost. Prinašajo nam informacije o katastrofah, nesrečah,

političnih prevratih, poplavah in umorih po vsem

svetu. To je tako šokantno kakor tudi senzacionalno. Hegel

je nekoč rekel, da postanejo družbe moderne, ko novica

kot osrednje vodilo nadomesti vero. Jutranjo mašo

so nadomestile jutranje novice in večernice večerna poročila.

Postala so ritual, ki so mu izpostavljeni tudi naši

dijaki, in kot taka so zelo vplivna pri formiranju naših

duš, našega načina razmišljanja, čutenja in delovanja.

Po končanem pouku postane njihov učitelj TV-napovedovalec.

Če zamudimo poročila, se počutimo slabo. Po

eni strani čutimo, da kot svetovljani moramo vedeti, kaj

se okoli nas dogaja, po drugi pa se bojimo, da ne bomo

obveščeni. Po drugem poročanju o lakoti, o pogrešanem

letalu in genocidu smo kljub svetovljanstvu in osebnim

problemom srečni, da nismo tam zraven.

Novica je hitro spreminjajoča se agenda, ki nam daje

samo delni, površinski vpogled v neko temo. Nima nikakršnega

namena, da bi nam dala izčrpno informacijo o

zadevi. Ne gre za vprašanje dejstev, ampak za to, kaj z

njimi narediti. Izpostavljeni smo dvema čustvoma, strahu

in jezi. Težko je glede neke zadeve oblikovati stališče,

saj bi to zahtevalo poglobitev v ozadje in temeljit pogled.

Ne smemo pozabiti, da poročila na splošno prinašajo prej

nenormalnosti kot normalnosti.

Vsi učenci v razredu zelo dobro vedo, kaj se po svetu dogaja.

Spremljanje poročil je postala redna aktivnost in je

del njihovega življenja. In vendar je Hegel pokazal na to,

da postane družba moderna, ko novice kot vir orientacije

in vodenja nadomestijo religijo.

Učne vsebine glede trenutnega dogajanja

V tem trenutku vidimo turbulentno Evropo z visoko nezaposlenostjo

med mladimi, človeško reko migrantov, ki

vstopajo na kontinent, in prav nobene monetarne krize.

Kakšne so naše vrednote in vizije ter upanje za prihodnost?

Teme, o katerih naj bi se pogovarjali:

1. Fizična geografija Evrope

2. Duh Evrope

3. Priseljenska kriza v Evropi

4. Posameznik in množica

5. Pomen tehnologije

6. Naša bodočnost: Svet negotovosti in priložnosti

Povzetki učiteljevih zapiskov – predstavljenih kot uvod v temo:

I. Duh Evrope

Duh Evrope je skozi stoletja oblikovala čudovita raznolikost

kultur in jezikov ljudstev, ki živijo znotraj meja

kontinenta, ki so se ves čas pretakala drugo v drugo ter

tako oblikovala evropskega duha. Evropa ni nastala na

temelju etničnih nagibov ali jezika. Je produkt spajanja

mnogih kulturnih elementov. Anglijo so na primer sestavljali

Pikti, Kelti, Romani, Anglo-Saksoni in Vikingi. Ni

bilo narodne zavesti ali države ali skupnega jezika. Ostaja

pa vprašanje, kako je do leta 1500, v relativno kratkem

času, Evropa postala vodilna svetovna sila, z angleščino

kot prvim svetovnim jezikom in španščino kot drugim.

Waldorfske novice 5


Evropa je in je vedno bila mozaik, v katerem so razdalje

nepomembne. Samo dvajset kilometrov lahko loči dva

svetova. Različnost nas bogati, raznolikost nas dela edinstvene.

Življenje z drugim in z drugačnostjo je umetnost,

ki jo je Evropa podarila svetu. Drugi živi blizu, vedno ga

je mogoče videti, se ga dotakniti. Evropska skupnost priznava

23 evropskih jezikov, govorijo tudi valižansko, bretonsko,

galsko, laponsko in romansko. Toda skupaj imamo

isto upanje in ambicije. Imamo prave pogoje za to, da

posredujemo naprej umetnost učenja drug od drugega.

Imamo skupno poslanstvo – ne da žrtvujemo tisto, kar

nam je drago, temveč da to ponudimo drugim, prav tako

kot lahko drugi nam ponudijo tisto, kar je drago njim.

Moderna pot do razumevanja tiči v zlitju dajanja in sprejemanja.

V tem lahko najdemo skupne vrednote, ideale in

namere za prihodnost.

stičišču kultur, ki je Evropo obdaril z zakladi Mozarta,

Beethovna, Schuberta in Mahlerja. Z juga, od Jadrana,

je prišla luč Grčije, Italije in Španije, z Baltika na severu

hladnejši, čistejši zrak gozdov. Imamo torej pestrost

gozdov in pašnikov, koruznih polj in vinogradov. Na čelu

vsega tega pa je obsežen niz kultur. Dogajale so se okoli

Pariza, Dunaja, Rima in Madrida, ko je Pariz privlačil in

gojil literaturo, Dunaj pa to isto naredil z glasbo.

Danes je treba slaviti severnjaštvo in južnjaštvo, zahodnjaštvo

in vzhodnjaštvo. Od sedemnajstega stoletja do

danes so bila hladna, bolj severna področja Evrope v veliki

meri središče dogodkov in njihov duh je na mnoge

načine oblikoval evropsko civilizacijo. Prej ni bilo tako,

saj so Evropo oblikovali impulzi z juga. Kulture Grčije so

oblikovale naš način razmišljanja, renesančna Italija je

V preteklosti ta raznolika in razdrobljena Evropa ni

imela možnosti, da bi postala globalna sila v boju z mogočno

dinastijo Mingov na Kitajskem ali ekspanzivnim

otomanskim cesarstvom. Odgovor na evropski čudež tiči

v nasprotjih in raznolikosti na sorazmerno majhnem območju.

Ko so Rimljani premagali Galijo, Španijo in Britanijo,

so se srečali z visoko razvito keltsko kulturo, ki so jo

vodili svečeniki druidi.

Takšni pogledi niso prav nič novega. V tako imenovanem

dunajskem predavanju, predstavljenem v strašnem

času evropske zgodovine (10. maj 1935), je Edmund Husser

Evropo primerjal z morjem, v katerem ljudje in narodi

stalno nastajajo, se spreminjajo in izginjajo, nekateri močneje,

kompleksneje vpleteni, drugi preprosteje, toda tako,

da kasneje pridobijo več moči. V tem procesu pa vztrajno,

prodorno opazovanje razkrije nove, posebne skupnosti in

različnosti. Ne glede na to, koliko so si evropski narodi s

svojimi stalno spreminjajočimi se mejami različni, še vedno

imajo notranjo privlačnost, ki prežema vsakega od

njih in presega nacionalne razlike. Husserl je to primerjal

z neke vrste bratsko zvezo, ki ji ni enake na vsem svetu in

ki daje Evropejcu občutek, da je tu doma.

II. Severnjaki in južnjaki

Evropa je bolj kontinent kvalitete kot kvantitete, z mnogimi

odtenki in nasprotji. Od ravnin Rusije, morja brez

obale, teče gibanje proti zahodu skozi Poljsko in se izteka

v mogočno reko germanske duše. Drugi tok teče od

daljnega vzhoda na Črnem morju in skozi balkanske dežele

na jugo-vzhodu. Oba tokova se srečata na Dunaju,

oblikovala način, kako čutimo in se izražamo. Dolge, temne

zime in nezanesljiva poletja severa so spodbudila nastanek

idej, ki so prebudile izume, industrijo in znanost.

Lahko rečemo, da so v moderni predstavi v veliki meri

prevladovale vrednote severa. Na mišljenje in način življenja

modernega človeka je v veliki meri vplival bolj razum

kot telo, bolj prihodnost kot sedanjost ter bolj potrebe posameznika

kot tiste ljudskih množic. Toda ta poudarek

je, predvsem med umetniki in filozofi, prinesel potrebo po

nasprotnem. Danes to hrepenenje čutijo predvsem severnjaki.

Na jugu našega kontinenta je vedno bil prisoten

strah pred pretiranim intelektualizmom. Ljudje so bolj

častili duh skupnosti in 'joies de vivre' kot pa znanstvene

dosežke. Sever ima tako kot jug svoje duhovno stanje.

To je globlje od zgolj zemljepisa in klime, čeprav vplivajo

tudi ti dejavniki. Evropski duh in razum je vedno temeljil

ne samo na sodelovanju, ampak na človekovih potrebah.

Ikone evropske kulture, ki so zgradile temelj, na katerem

danes gradimo, so videle evropskega duha kot tistega, ki

presega nacionalne koristi. Goethe je bil na primer tako

ganjen, ko je prvič odšel v Italijo, da je obžaloval vse, kar

mu je življenje do takrat dalo. Izjavil je, da spada v Italijo

in da je bilo osemintrideset let njegovega življenja 'kot

veliko potovanje na Grenlandijo'. Ti umetniki so sooblikovali

evropsko zavest. Spoznali so obe strani človekove

zavesti – tiste, ki je obrnjena navznoter, in tiste, obrnjene

navzven. Srednjeveška zavest je sanjavo ali napol budno

počivala pod preprosto kopreno, stkano iz vere, otroškega

gledanja in iluzije. Človek se je zavedal sebe zgolj kot

člana rase, naroda, družine ali tesno stkane skupnosti.

6 Waldorfske novice


V renesančni Italiji je bila ta koprena odstrta. Uveljavila se

je subjektivna plat, zaradi česar so ljudje postali osebnosti.

Najprej v severni Evropi, ta razvoj človekove zavesti ni mogel

potekati na isti način. V današnji moderni ideologiji jemljemo

kot enkratni, avtonomni posamezniki svoj čut za sebe

kot nekaj naravnega. Verjamemo v našo enkratno osebno

identiteto. Durerjevo potovanje v Italijo je tako obrodilo tri

njegove avtoportrete in Dantejev prispevek k duhu Evrope

je bil mogoč le na jugu. Kot je sam veliki mojster rekel: 'Ves

svet je moja dežela'. Na ta način se je porajala univerzalnost

Evrope. Čas je prinesel obilico različnih osebnosti.

V primerjavi s filozofijo srednjega veka je bila ideja,

da lahko človek, prav tako kot ustvari umetniško delo,

ustvari samega sebe, revolucionarna. Na pobudo Giovannija

Pico della Mirandola leta 1486, da povabi 'učenjake

vsega sveta' na konferenco v Firence, moramo gledati kot

na prelomno panevropsko pobudo. Njegovih devetsto tez

je usodo ljudi postavilo v njihove lastne roke. Govora je

bilo o neke vrste 'človeku samorastniku'. Vsi smo kiparji

samih sebe, umetniki s svobodo in integriteto, da oblikujemo

sami sebe v podobo, ki jo najviše cenimo. V moči

posameznika in v njegovi lastni presoji je, da sebe dvigne

najvišje, nad nivo povprečja. Srečali naj bi se ljudje s severa,

juga, vzhoda in zahoda. Čeprav zaradi papeževega

nasprotovanja konference nikoli ni bilo, ostaja kot vir

navdiha Picov uvodni nagovor.

Tudi Goethe se je navadil na materialne dobrine juga.

Še posebno so mu bile všeč breskve in fige, takšnih dobrot

v Weimarju ni bilo. A še pomembneje, všeč mu je

bila oseba, kakršna je tam lahko bil. V devetnajstem stoletju

je bila navada, da so se mladi Evropejci, predvsem

nemški in britanski moški iz aristokratske družbe in pesniki,

običajno podali na pot po Italiji. To so imenovali

'veliko potovanje', izraz, ki ga je uvedel Richard Lassels

(ok. 1603–68). Potovanje je bilo nekak obred izobraževanja,

ki je potekalo po standardnem itinerarju. Potnik je

spoznaval kulturno dediščino, ki je segala od antike do

renesanse. Študent se je poglabljal v umetniška in glasbena

dela, ki so predstavljala največje človekove dosežke.

Na poti je srečeval prominentne umetnike in intelektualce

tistega časa, s katerimi se je pogovarjal o njihovih

izkušnjah. Potovanje je lahko trajalo od nekaj mesecev do

treh let. Rezultat Goethejevega potovanja (bildungsreise),

knjiga 'Italijansko potovanje', opisuje štiri področja izpopolnjevanja:

intelektualno, družbeno, etično in politično.

Na ta način je centralni pomen pri oblikovanju kultiviranega

uma dobila tako imenovana liberalna vzgoja. Tudi

na učni načrt v šoli lahko gledamo kot na kakovostno

pot zorenja ('bildungsreise'), ki omogoča potovanje skozi

kulturno pokrajino, ki je oblikovala naš način razmišljanja

in razumevanja življenja. Izobraževanje, katerega namen

je kultiviranje lastnega pristnega jaza, je iskalo nov

smisel. Vodilno načelo je bilo človekovo osebno doživetje

('Innerlichkeiten'). Goethe je kot način kultiviranja te notranjosti

uvedel Bildungsroman.

Čeprav je bilo potovanje zunanje, je bil njegov namen

vzgoja notranjosti. Nekoč je Goethe komentiral, da je, ko ni

več boga (poleti 1778 je izgubil vero v religijo), smisel življenja

ta, da postaneš več kot to, kar si. Posameznik mora biti

danes več, kot je bil včeraj. Napisal je: 'Najvišji smisel naše

človeškosti je, da razvijemo znotraj sebe boljšega človeka,

ki se pojavi, če ves čas krepimo naše čisto človeške sile in

nadvladamo nečloveške.' Goethe ni bil edini severnjak, ki

se je zaljubil v jug. Coleridge, Shelley, Byron, Keats, Ibsen

in mnogi drugi so se prav tako podali na to srečanje med

notranjo in zunanjo stranjo človekove narave. Nietzsche

se je leta 1876 podal v Sorrento v neapeljski zaliv. Nekega

dne je šel na plavanje in obiskal Pompeje ter templje v Paestumu,

kjer se je najedel oliv, limon in avokadov.

III. Današnja situacija (izvleček iz učiteljeve

predstavitve)

Nedvomno živimo v svetu 'entzauberung' oziroma streznitve.

Pojavila so se različna gibanja med mladimi, kot je

'Wurtburger' v Nemčiji in 'Indignados' ('tajezni') v Španiji.

May Weber (1864–1920) je nadgradil Nietzschejevo analizo

modernega življenja, tako da je izdal dve zahtevi. Eno,

nezadovoljstvo nad našim časom, so prinesli kapitalizem,

tehnologija, ekonomski racionalizem in cilj, obvladovati

svet na abstrakten, intelektualen način, namesto da bi v

njem uživali na estetski ali čutni način. Zdi se, da je težava

v tem, da mislimo, da lahko vse stvari obvladujemo s preračunavanjem.

Weber je to imenoval 'romantika v številkah'.

Znanost kot arhangel napredka nam ne more odgovoriti na

to, kako si predstavljamo kvaliteto življenja. Drug vidik našega

časa je naša prezaposlenost z 'notranjim jazom' v želji

po kreiranju lastnih idealov in vrednot 'iz notranjosti naših

prsi', kot temu pravi Weber. Ne moremo razlagati smisla

sveta in našega mesta v njem kot rezultata akademske raziskave,

ker nam ne dovoli, da bi sami ustvarjali ta smisel.

To še posebno velja za Evropo. Naš izziv je, da sebe razumemo

kot človeška bitja v univerzalnem smislu. V drugih

delih sveta se ljudje trudijo izraziti same sebe z vidika zgodovine

in lokacije, kjer so. V času, ko je vsakemu v Evropi

dostopna osnovna in srednja izobrazba, ki se nadgrajuje

v okviru določenih vrednot, ki jih gojimo, je še vedno veliko

ljudi, katerih edini smisel življenja je iskanje užitkov,

zabave, samozadovoljevanja ali denarja. Razočarani, ki v

svojih rokah držijo našo prihodnost, so prepričani, da je

kapitalizem oropan vsakega etičnega smisla. Pritožujejo se,

da imajo obilico znanja, ki nima nobene zveze z umetnostjo

bivanja in ki bi jim dalo neka vodila glede tega, kako živeti,

ter razjasnilo, čemu živimo.

Vodilna sila v Evropi je v zadnjem času postal nacionalizem,

s silovito tekmovalnostjo namesto sodelovanja, kar

je privedlo do vrste tragedij, še posebej v dvajsetem stoletju.

V večjih deželah, kot je Nemčija, Anglija in Francija,

je to privedlo do lepo razvitega samospoštovanja, medtem

ko so se okupirane dežele, kot so Norveška, Poljska, Madžarska,

Srbija in Slovenija, morale boriti za osvoboditev

in obdržati svoj del evropske kulture. To je spodbudilo

nastanek narodne identitete. Danes nekateri verjamejo,

da lahko gospodarsko sodelovanje oblikuje novo Evropo,

toda obstaja razlika med bogatimi in revnimi. Trenutne

gospodarske težave v območju evra so privedle do kipenja

nacionalnih čustev med severno in južno Evropo.

Waldorfske novice 7


Atene, nekoč zibelka naše evropske civilizacije in zibelka

našega načina razmišljanja ter naših demokratskih idealov,

ki so nastali v šestem in sedmem stoletju, so v kaosu.

Pred dvema stoletjema je bil čas, ko so se evropski umetniki,

pesniki, filozofi, od Chateaiubrianda do Byrona, od

Berlioza do Delacroixa, od Puškina do mladega Victorja

Hugoja, borili za ohranitev 'evropske duše', za evropski

svetovni pogled ('weltanschauung'). Branili so notranjo

podobnost Evrope, ki presega nacionalne razlike. Grki

danes bojujejo drugačno vrsto boja. Rim, dolga stoletja

center učenja in mišljenja, zibelka demokracije v starem

veku, danes prezirajo finančne ustanove. Turisti derejo

tja. Hočejo 'videti Rim, preden umrejo'. Ta mesta so Evropi

prinesla lepoto, so del nas, toda zdaj jih imajo za bolnike.

IV. Iz razreda

Po vseh pogovorih, diskusijah, debatah prosimo dijake,

da napišejo svoje lastne misli glede treh različnih aspektov

ure in jih predstavijo v pisni ter ustni obliki. Tukaj je

nekaj povzetkov zelo različnih komentarjev.

Tema: Človeška reka Evrope – migracijska kriza v Evropi,

september 2015

Uvod v begunsko krizo – Silje, Jens in Mona, 18 let

Glede števila priseljencev, ki vstopajo v Evropo, obstaja

mnogo mnenj. Nekateri verjamejo, da to pomeni konec

blaginje. Drugi verjamejo, da te ljudi potrebujemo, da

bodo skrbeli za vse večje število ostarelih ljudi. Mnogi se

bojijo, da bo to vodilo v globoke konflikte glede vrednot,

ki naj bi v naši družbi veljale. Drugi verjamejo, da bo to

vodilo v še večje razlike med bogatim in revnim razredom,

nekaj, česar tukaj na Norveškem nismo poznali. Nekateri

dokazujejo, da bo to pomagalo izravnati razlike med bogatimi

in revnimi na svetovnem nivoju. Večina nas misli,

da moramo pomagati pomoči potrebnim. Nekateri pravijo,

da najbolj prizadeti niso priseljenci, ampak tisti, ki še

vedno živijo na vojnih področjih ali v taborih za ubežnike.

Morda je največja težava v tem, da jih večina ne išče azila,

ampak prihajajo v Evropo v upanju, da bodo obogateli, to

pa pomeni, da trpijo tisti, ki so pomoči potrebni.

To je težka tema, saj ne moremo napovedati, kako se

bo vse to končalo. Nihče ne bi nikoli mislil, da bo meja

med Norveško in Rusijo, tam daleč na Arktiki, nenadoma

postala področje, čez katero bodo tisoči iskalcev azila prehajali

s kolesi! Zato imajo naše diskusije mnogo plati in

so naša mnenja zelo različna.

Poskušali smo se pogovarjati, kako rešiti ta problem.

Mislimo, da je najbolje, da iskalci azila dobijo takoj delo.

To je najboljši način, kako se naučiti jezika in spoznati

kulturo, se vključiti v družbo. Toda v Evropi obstaja visoka

stopnja nezaposlenosti, posebno med mladimi, kot na

Švedskem, kjer so, poleg Nemčije, sprejeli največje število

priseljencev. Čutimo, da je to, da ubežniki vzamejo službe

mladim v njihovi lastni državi, vir konflikta. Večina

ljudi iz Afrike in Srednjega vzhoda bo preostanek svojega

življenja živela v novih deželah. Tukaj bodo imeli otroke.

In na te otroke, ki se bodo tu rodili, moramo misliti.

Pomembna bo njihova vzgoja, da bodo postali Evropejci,

sicer bodo živeli dvojno življenje – enega v razredu in drugega

v domačem okolju v nekem okrožju Berlina, Malma

ali Muenchna, kjer ne govorijo evropskega jezika, in bodo

živeli v delu Somalije v Evropi. O tem se sprašujemo. Gre

za vprašanje identitete.

Človek s Kosova – Eva, 18 let

Prišel je. V drugačen svet. Bil je to svet, katerega del je

hotel biti. Toda po enajstih mesecih so se njegove sanje

razblinile. Moral je oditi. Ni vojni ubežnik, doma ga niso

preganjali. Tudi ni prišel sem, da bi več zaslužil. Ničesar

se ni imel bati na Kosovu. Bežal je pred nečim, za kar

misli, da je dosti slabše kot puške. Nemoč. Svoji mami je

obljubil, da bo postal arhitekt. Toda pomanjkanje možnosti

ni razlog za iskanje azila.

Tudi mi smo se selili – Tina in Ewa, 18 in 19 let

Moji predniki prihajajo s Poljske in vsi naši prijatelji

so Poljaki, toda naši starši so se priselili, ko smo bili

še majhni. Mnogi mladi ljudje se izseljujejo s Poljske in

mnogi pridejo sem. V Angliji živi 690.000 Poljakov, drugo

največje število poleg Indijcev. Na Norveškem smo največja

skupina, 100.000 nas je. Nikoli ne bi šli nazaj. No,

kateri med nami bi šel, ko se upokoji. Sama tega ne bi

naredila. Potem bi zapustili svoje otroke in vnuke, ki so

tukaj rojeni. Malo čudno je, ker se počutimo Norvežane,

toda naša družina in naši najboljši prijatelji so vsi Poljaki.

Naši starši pravijo, da niso prišli sem zaradi ekonomskih

ali političnih razlogov. Mi pa mislimo, da so. Mi smo

drugačni. Nekdo od nas je bil star tri leta, ko smo prišli.

Drugi je prišel pred enim letom. Spraševala sem se, zakaj

smo tukaj. Strinjali smo se, da nismo niti iz političnih razlogov

niti da bi obogateli. Prišli smo, ker želimo biti nekdo.

Pogovarjamo se s prijatelji, starimi od 18 do 25 let, ki

so se pravkar priselili brez svojih staršev in pravijo isto

– strah jih je biti nihče. Tukaj mislijo, da niso le kdorkoli,

ampak lahko postanejo nekdo. Občutek imamo, da lahko

postanemo pomembni, kar je na Poljskem veliko težje.

(Zdaj sem ugotovila, da sem rekla Poljski dom!)

Učiteljevo vprašanje: Kaj pomeni postati nekdo?

Gre za svobodo.

Kaj misliš s svobodo? Misliš, da lahko delaš, kar hočeš?

Potrebujemo svobodo mišljenja, svobodo do raziskovanja,

da smo lahko takšni, kot smo, svobodo, da imamo

nore ideje in tako nismo več nihče.

Zaprte in odprte meje / Vzpon Kitajske kot glavne

ekonomske sile v svetu, oktober 2015

(Masovno priseljevanje v Evropo, ki vključuje ekonomske

migrante in tiste, ki bežijo z vojnih področij, prečkanje Jadranskega

morja v majhnih čolnih in novica o mestu Kitajske

v svetovni ekonomiji – vse to je privedlo do odpiranja

in zapiranja državnih meja v Evropi.)

Učiteljev uvod

Osmega marca 1421 se je admiral Zheng podal na raziskovalno

pot z največjo floto, kar jih je svet videl. (Kolumb

8 Waldorfske novice


je šel na svoje prvo potovanje v Ameriko leta 1492). Ko se

je čez dve leti vrnil, so bile razmere spremenjene. Kitajske

ni več zanimalo raziskovanje sveta. Zhengovo ladjevje

je bilo zažgano in vsi zapiski o tem, kaj je videl, so bili

uničeni. Okrepili so gradnjo kitajskega zidu. Da posameznikom

preprečijo, da bi se povezali s svetom zunaj

'Osrednjega kraljestva', so bile obala in meje strogo zastražene.

Prepovedano je bilo poučevati tujce kitajščino.

Od leta 1662 je bilo prepovedano vsako trgovanje s preostalim

svetom. Leta 1793 je angleški kralj George II na

Kitajsko poslal Lorda Macartneya, da bi odprl trgovanje.

Kitajski vladar mu je poslal odgovor: 'Imamo vse. Stvari,

proizvedene v tujini, nam prav nič ne pomenijo.' Kasneje

so se Britanci vrnili z bojnimi ladjami in začela se je

'Opijska vojna' (1840–42), kjer je Kitajska doživela poraz.

Hong Kong je prišel v roke Britancev in za trgovanje z zunanjim

svetom so bila odprta štiri pristanišča, vključno s

Shanghajem. 1. oktobra 1949 je bila pod Mao Zedongom

ustanovljena Ljudska republika Kitajska. Njegov 'veliki

skok', ki naj bi Kitajski prinesel ekonomsko blaginjo, se

je končal v lakoti, v kateri je umrlo 30 milijonov ljudi.

Leta 1966 se je zgodila kulturna revolucija, ki se je tragično

končala. Decembra 1978, dve leti po Maovi smrti,

je oblast prevzel Deng Xiaoping. Kitajska se je ponovno

znašla na razpotju. Posvetili so se ekonomski rasti in ponovno

so bile vzpostavljene povezave z ostalim svetom.

Februarja 1992 je Deng pri 87 letih začel svoje 'južno potovanje',

s katerim je hotel doseči, da bi mu ljudje zaradi

ekonomskih učinkov njegove politične strategije ploskali.

Toda zaradi znamenitega študentskega upora na trgu Tiananmen

v Pekingu, proti korupciji in za demokracijo, je

komunistična partija tri leta prej zahtevala novo blokado.

Toda Deng je nadaljeval s svojim načrtom. Danes je Kitajska

ekonomska velesila. Ali se lahko ta gospodarski

uspeh nadaljuje? Samo, če bo postala bolj inovativna, če

bo imela stalno nove izume in produkte, ki bodo ustvarjeni

znotraj dežele. Toda to pomeni, da bo potrebne več svobode.

Kitajska bo morala biti odprta za drugačna mnenja

in zbirati informacije iz širnega sveta. To pa vključuje

svobodo mišljenja.

Meje, zidovi in ograje – Lars, 18 let

Spomnim se, ko sem bil mlajši, smo se učili o Kitajski.

Seveda se večine tistega danes ne spomnim več, toda nekaj

je ostalo v mojem spominu – veliki kitajski zid. Od

leta 220 do 206 pr.n.št. ga je gradil prvi kitajski vladar

Qio Shi Huang. Name je naredilo vtis, kako velikanska

naloga je bila to, zgraditi 8850 km dolg zid. Spomnim

se, da sem jo primerjal z razdaljo med najsevernejšo in

najjužnejšo točko Evrope. Zid je tvoril mejo z Mongolijo.

Postavilo se mi je vprašanje, zakaj ves ta trud. Zgradili so

ga, da preprečijo vdor nomadskih plemen v deželo in da

nadzirajo trgovanje. Bil je strogo varovan. Potem se spomnim,

ko smo pred dvema letoma pri zgodovini govorili

o berlinskem zidu. Tukaj je bilo nekoliko drugače. Ni bil

zgrajen, da bi zadržal ljudi zunaj, temveč da jih zadrži

znotraj. Pred letom dni, oktobra 2014, smo slišali o velikem

številu ljudi, ki so potonili blizu otoka Lampedusa in

o tem, kako so tvegali, ko so poskušali prečkati Jadransko

morje in priti v Evropo. Zdaj pa je Evropa v krizi, ker

vanjo vstopa veliko število priseljencev. Shengenska meja

omogoča svobodo gibanja vsem ljudem, ki bivajo znotraj

nje, toda zunanja meja je dobro nadzorovana. Nekatere

teh meja potekajo po morju, kot v Veliki Britaniji, večina

pa jih je v oddaljenih, revnih področjih, daleč od glavnih

mest. Meja je tista, kjer je moč države postavljena

na preizkušnjo. Priseljenci, ki so hodili po poljih, so s

svojo številnostjo ta sistem podrl. Zaradi tega so nekatere

države začele graditi ograje, da tako obdržijo vse pod

nadzorom. Madžarska je 15. septembra zaključila svojo

zaščitno ograjo na meji s Srbijo, točko, kjer so vstopali

priseljenci na poti v Nemčijo. Toda od padca berlinskega

zidu je bilo zgrajenih mnogo zaščitnih ograj. Od takrat je

40 držav zgradilo ograje proti svojim 64 sosedam. Izrael

se bo do konca leta 2015 popolnoma predal kot se je leta

2003 Saudska Arabija. Leta 1990 se je Španija ogradila

od Maroka, leta 2012 so ograje gradili na grški in bolgarski

meji s Turčijo, baltske države so se ogradile od Rusije.

Po šoli pridem domov in odprem vrata hišne ograje.

Okoli naših hiš gradimo ograje. Ali so namenjene temu,

da zadržimo ljudi zunaj? Da nam dajo občutek varnosti?

Da pokažemo, kaj je naše?

Se nadaljuje.

Članek se navezuje na nekatere vidike evropskega projekta, na

katerem avtor trenutno dela. V to so vključene delavnice na različnih

koncih kontinenta, namenjene waldorfskim dijakom od 18. do

19. leta, o aktualnih vprašanjih evropske družbe s poudarkom na

izzivih mladih v moderni družbi, o položaju posameznika v družbi.

prevedla Marina Nuvak

9

Waldorfske novice 9


Š i r i m o o b z o r j a

Dobri sosedje

Kaj je naravni material? Kje najdemo glino?

Kakšne so hiše na Krasu? Ali tudi z glino lahko gradimo?


Liliana Benić Drobac

Vsako obdobje v odraščanju otrok vzbuja

njihovo zanimanje in razpoloženje za nove

vsebine, zelo radi delajo, ustvarjajo, se igrajo

in se na ta način tudi učijo. Pogosto v waldorfskem

svetu omenjamo, da je umetniško delo prehod ali

povezava med igro in učenjem. To je ena najlepših

povezav, življenjsko-izkustveno zelo pomembna in

značilna.

V vsakem višjem razredu se vrstijo tako vedno nove

vsebine kot tudi novi načini/postopki podajanja znanj

in ta raznolikost, dinamika in ritmičnost vplivajo na

globino izkušenj, ki jih bodo otroci/mladostniki ponesli

skozi vse svoje življenje.

Rubikon

V mnogih svojih predavanjih je Rudolf Steiner opozorjal

na veliko, a pogosto spregledano spremembo pri

otrocih, ko na polovici otroštva - med devetim in desetim

letom starosti - začnejo doživljati sebe in svet na

popolnoma nov način. 'Pride čas, ko otroci pokažejo, ne

s tistim, kar govorijo, ampak s svojim vedenjem, da se

borijo z vprašanjem ali s številnimi vprašanji, ki kažejo

na krizo v njihovem duševnem življenju. To je nova,

zelo posebna izkušnja za otroka, ki ima za posledico

enako poseben odziv.'

V enem ključnih obdobij otroškega razvoja te, včasih

'dramatične spremembe', zelo vplivajo na zavest otroka.

Čeprav je za opazovalca 'komaj opazno', Steiner

razkriva, da otrok v tem življenjskem obdobju izkusi

nenadno notranjo nestabilnost, izgubi temelje, ki so ga

do takrat nosili in podpirali. To je kriza, ki jo otroški

psihologi in psihiatri dobro poznajo, saj lahko mnoge

strahove in slabosti, ki pridejo na površje pozneje, v

času adolescence, izsledijo v tem nadvse občutljivem

razvojnem obdobju. Starši in učitelji bi morali vedeti,

kaj naj rečejo in kako naj ukrepajo takrat, saj je njihov

odziv ključnega pomena za celotno otrokovo življenje.

Globoke modrosti Rudolfa Steinerja o otrokovi notranji

biti nas odrasle učijo o prepotrebni izkušnji, ki jo

morajo otroci še posebej takrat doživeti z ustvarjanjem

močnih medsebojnih odnosov in občutka varnosti. Če

otrok med devetim in desetim letom prečka Rubikon

brez tega občutka varnosti, mu bo nekaj manjkalo kasneje

v življenju in moral se bo boriti za doseganje tistega,

kar bi moral seveda prejeti že v otroštvu.

Praktično delo pri pouku

Da so dobri temelji za stabilnost hiše prepotrebni,

so se učenci 4. a prepričali že jeseni na Krasu. Zidali

so Srčno hišico iz kraškega kamna, materiala, ki ga je

človek že 8.000 let pr.n.š. uporabil za svoja bivališča

in ognjišča (kultura Lepenskega vira na reki Donavi).

Vendar kamen kot gradbeni material ni vsepovsod prisoten

in prvotna zaklonišča so bile že obstoječe jame in

pečine. Delali so jih tudi iz debel in vej in prekrivali z

listjem, slamo in kožami ulovljenih živali. Bolj na vzhodu,

v toplejših in puščavskih območjih, pa so izdelovali

opeke, ki so jih sušili kar na soncu in jih uporabili kot

osnovne zidake. Zidali so tudi z glino in s slamo.

V učilnici smo se lotili oblikovanja hišic iz gline in

jih povezali v vas. Vsak učenec je moral pristopiti k

samostojni gradnji svojega preprostega bivaka z okroglo

osnovo, z ognjiščem v sredini in potrebno odprtino

v strehi nad njim, z enim vhodom in najmanj enim

oknom, ki pa nista smela biti prevelika, da ne bi toplota

iz hiše uhajala in se hišica poleti ne bi pregrevala.

Naučili smo se, kako se premosti odprtina za okno in

kako se najlažje naredijo vrata v loku. Ko so bile samostojne

hišice sezidane, je sledilo oblikovanje soseske.

Vsak učenec je svojo hišico poljubno obrnil proti

nekemu sosedu, povezali so se trije, štirje, naredili so

skupno zunanje ognjišče, drvarnico, ograje in pregrade

za živino. Ugotovili smo, kako je za življenje nujno

potrebna voda (za človeka, za živali in rastline), dobro

je graditi naselje ob potoku in reki, tudi hrana pride

iz njiju in vode ni treba od daleč nositi. Nekateri pa

so izkopali vodnjake, naredili mostove čez potoke in se

povezali prek potk z drugimi sosedi. Tudi živali so postavili

za ograjo.

10 Waldorfske novice


Glino kot ustvarjalni material začnemo uporabljati

v četrtem razredu, takrat ko otroci stopijo v rubikon.

Do takrat smo izdelovali iz voska, to je materija, ki je

popolno nasprotje glini, čeprav sta oba naravna materiala:

vosek se zmehča od toplote rok in tudi sam daje

toplo energijo, lahko ga stanjšamo do prosojnosti in iz

njega izdelujemo lahkotne oblike. Glina je hladna, v

rokah se pogreje, ko pa jo odložimo, se spet ohladi,

hitro se izsuši na zraku in razpoka. Ona jemlje našo

toplotno energijo in na človeka ima učinek izčrpavanja,

zato nas delo z njo v nekem trenutku utrudi. Te lastnosti

so opredelile vosek kot material za delo z otroki do

rubikona (do 9. leta), glino pa po tej starosti.

Obe materiji sta zelo pomembni zaradi svoje osnovne

lastnosti, plastičnosti, kar pomeni, da sta gnetljivi in se

z njima lahko oblikuje in preoblikuje. Tako lahko upodabljamo

metamorfozo – prehajanje ene oblike v drugo:

pri embriologiji, pri biologiji (gosenice v metulja), pri

matematiki (platonska telesa – iz tetraedra v heksaeder,

v oktaeder, v dodekaeder, v ikosaeder ... ). Zelo

pomemben za otroke je tudi učinek podoživljanja, ki

ga čutijo, dokler oblikujejo določen predmet, takrat se

prebudi tudi občutek ustvarjanja nečesa neponovljivega,

posebnega. Večina otrok začuti sebe na popolnoma

nov način.

Med sedmim in enajstim letom so otroci obsedeni z

zidanjem utrdb in bivakov. Do neskončnosti oblikujejo

prostore, kjer kar naprej iščejo lastno notranjost.

Njihove oblikovalske preokupacije od devetega leta naprej

se vse več reflektirajo v potrebi za raziskovanjem

kvalitet konkavno konveksnih oblik. Gradnja hiše je

globoko arhetipska dejavnost. Pomaga otrokom, da se

spoprimejo z lastnim telesom. Izkušnja z gradnjo jim

omogoča, da se počutijo kot doma v lastnem telesu, ki

tudi raste in se razvija.

Razrednik nagovori svoje učence v obdobju rubikona

s pesmijo, ki jo napiše samo za njih (Iz knjige: Learning

About the World Through Modeling, Arthur Auer):

The earth and heavens are our great home

The floor's the ground,

the roof's a starry dome

We share this house with all mankind

A more beautiful dwelling we'll never finde.

Unless we look at humans as well.

God gave us a body in which to dwell.

The roof of our head protects us inside.

The walls of our skin are a place to abide.

Through the windows of our eyes

We see the world and starry skies.

On pillars of legs our house stands upright.

Inside it's all warm and glowing with light!

Waldorfske novice 11


Š i r i m o o b z o r j a

Antonio Cagnazzo

Iz zaključne naloge

Učenje klavirja in

Steinerjeva teorija o

dvanajstih čutih

Navdušujoče odkritje o dvanajstih čutih in ne petih,

kot jih ponavadi poznamo (dotik, sluh, voh, vid in

okus), že samo po sebi vzpodbuja mojo domišljijo

in mi hkrati daje občutek zadovoljstva.

močnejša volja je, boljši je spomin učenca. Nevroznanost

se danes veliko ukvarja s povezavo med delom rok ter delom

možganov. Skozi te štiri čute povežemo voljo učenca

s klavirjem.

Prva stvar, ki jo učenec prinese s seboj ter kaže pri pouku,

je to, kar Steiner imenuje čut za življenje. Torej občutek

o boljšem ali slabšem počutju, ki ga vsak od nas

preizkuša vsako jutro. Takoj, ko se zbudimo, skozi ta čut

dobimo občutek, kakšen dan je pred nami.

Vsak učenec izžareva svoj življenjski občutek že pred

začetkom pouka. Naloga učitelja je spoštovati ter videti

ali prepoznati ta občutek z namenom, da bi se pouk začel

's pravimi koraki'.

Imeti in biti več, kot smo navajeni misliti, je tako, kot

če bi si ogledovali čudovito pokrajno in odkrili lepoto

samo skozi širši pogled ter obogatili svojo dušo z novimi

spoznanji.

V zadnjem delu osmega poglavja svoje knjige 'Nauk o

človeku' Steiner pravi, da ima človek v trenutku, ko ozavesti

dvanajst čutov, neskončne možnosti združiti to, kar

je ločeno.

Človek mora najti moč, da združi svojih dvanajst čutov,

ki se nanašajo na različna področja, in samo tako bo zaznal

notranje življenje pojavov. Možnost združiti to, kar je

ločeno, mi je dala takoj misliti o neskončnih komponentah,

ki skupaj ustvarjajo čarobnost zvoka.

MIŠLJENJE Steiner poveže s čuti za sluh, govor, misel ter jaz.

ČUTENJE poveže s čuti za okus, voh, vid in toploto.

VOLJO poveže s čuti za gib, dotik, ravnotežje ter življenje.

V tem članku bi rad govoril o čutih, ki so povezani z

voljo, ravno zato, ker se pri otrocih najprej razvija volja.

'Glasba je utrip srca svetovne volje'

(Schoppenhauer)

Volja je prvi impulz za fizično in motorično delovanje

vsakega od nas. Je najbolj pomemben dejavnik pri uresničevanju

željenega.

Z ritmom, ki je direktni izraz volje, z dobrim telesnim

občutkom, gibom ter dotikom tipke vzpodbudimo voljo in

Dobiti vtis o počutju učenca na začetku ure je zelo pomemben

predpogoj za uspešen pouk. Presoditi, če je tisti

dan bolje začeti s štiriročno improvizacijo, takoj z zahtevnejšimi

skladbami ali bolj milo, s počasnimi ritmi itd., je

pomembna intuitivna veščina vsakega dobrega učitelja.

Pri tem moramo vedno biti pozorni na starost otroka.

Do obdobja pubertete je zelo pomembno ustvariti prijetno

vzdušje med poukom, ki je podaljšek čuta za življenje,

brez odvečnih spoznavnih razlag, ki samo krepijo

abstraktnost pojmov. Življenjski čut se začne ozaveščati

med puberteto. Glasbeni elementi se začnejo ozaveščati

šele v tretjem ali četrtem razredu glasbene šole in ta zavest

učencu pomaga primerjati svoje notranje počutje z

glasbo. Dur ali mol, počasno ali hitro, glasno ali tiho od

obdobja pubertete naprej dobijo drugačen pomen v notranjem

svetu učenca.

Ostali trije čuti, ki jih Steiner poveže z voljo, so: čut za

dotik, čut za gib ter čut za ravnotežje.

Pri študiju klavirja teh treh čutov zagotovo ne moremo

ločiti. So pa izjemnega pomena. Pri ustvarjanju slehernega

zvoka ni dejaven le eden od čutov, ampak vedno

prepletanje vseh, če je glavni namen ustvariti zvok, ki je

živ in izhaja iz čutečega človeka.

Gib in ravnotežje sta osnovna pogoja za doseganje tega,

kar v pianističnem žargonu imenujemo 'touché' ali način,

na katerega se dotikamo klavirskih tipk. Proizvajanje

zvoka je posledica gibov ter ravnovesja celega telesa, ki

notranje sodeluje pri ustvarjanju, ter seveda dotika tipke

na določen način.

12 Waldorfske novice


Od začetka osemnajstega stoletja, ko je Bartolomeo Christofori

izumil kompleksni mehanizem, ki ga imajo novi klavirji,

se je študij klavirja predvsem osredotočal na tehnično

izpolnjevanje novih možnosti, izhajajočih iz novega mehanizma

inštrumenta, in ne na zvok, ki ga je ta proizvajal. V taki

meri, da se je dalo misliti o razvoju roke ali samih prstov s

pripomočki, ki bi danes izgledali kot mučilno orodje. Orodja,

ki so blokirala roko in onemogočala povezavo z drugimi deli

telesa, z namenom čim močnejšega mišičnega razvoja prstov

za močnejši ter spretnejši gib prsta, ki naj bi bil edini dejavnik

pri ustvarjanju zvoka.

Čut za gib ima večplastno vlogo pri igranju ter pri pouku.

Skozi čut za gib premaknemo telo, roko ter prst za

vsak posamezen ton. Gib vzpodbuja ritem. S tem spoznanjem

pomagamo učencem, ki imajo ritmične težave

ter utelešeno predstavimo ritem skozi poslušanje srčnega

utripa, ploskanje z rokami, korakanje ali podajanje

žoge. Skozi čut za gib oblikujemo tudi zavedanje, da vsak

gib sproži določeno posledico, kot akciji sledi reakcija. Z

določenim gibom ustvarimo določen ton. Prijaznejši gib

je, prijaznejši ton ustvari. Odločnejši gib je, odločnejši je

tudi ton, ki ga ustvari.

Od Mozarta naprej in predvsem po invenciji klavirja Pleyel,

na katerem je igral največji klavirski poet Chopin, se

je začela razvijati zavest, da tehnični razvoj ter ustvarjanje

lepega tona ne moreta biti ločena ali produkt samo delovanja

prstov, temveč posledica delovanja celega telesa, torej

popolnega ravnovesja pianista. Klaviature so postale lažje,

da bi omogočile več dinamičnega razpona zvoka ter s tem

bolj poetično interpretiranje klavirske literature.

Čut za ravnovesje ali ravotežje tudi v fizičnem smislu ogromno

prispeva k lepšemu igranju klavirja. Pravilna sproščena

drža je osnovni pogoj za proizvajanje lepega tona.

Poseben razmislek, ki je obenem zaključek tega dela,

posvečenega prvim štirim čutom, gre čutu za dotik. Čutu,

ki je sam po sebi najbolj direkten, ne samo zato, ker se

'dotaknemo' nečesa konkretnega, ampak tudi zato, ker

imamo pri dotikanju občutek zaznavanja svojega lastnega

telesa ter njegovih meja.

Pri pouku klavirja je zelo pomembno, da se učenec že

pri prvi uri približa klavirju. Dati učencu možnost, da se

dotakne klavirja že med prvo uro, je izjemnega pomena.

Na ta način se spodbuja volja učenca, ki, ne da bi znal

igrati, sliši inštrument ter ga zazna fizično, pri čemer uporablja

svoj čut dotika. Na ta način bo slišal klavir in ga

doživel kot podaljšek svojega telesa. Tako bo klavir postal

del njegovega osebnega prostora in bo vstavljen znotraj

tega, kar imenujemo 'telesna meja'. Meja, ki si jo vsak od

nas sam določa, meja, znotraj katere se počutimo varno.

Še en zanimiv vidik, ki lahko poveže klavir s Steinerjevimi

čuti, je vidik koncertiranja. Koncertirati (concertare) dobesedno

pomeni 'dati nekaj skupaj' oziroma 'povezati'.

V glasbenem žargonu koncertirati pomeni predvsem povezati

inštrument z glasom. Še enkrat se močno čuti prisotnost

osnovne ideje Steinerjevih čutov - da bi jih uspeli

združiti in jim omogočili sodelovati z jazom.

Koncertni vidik se začne oblikovati že prvič, ko učenec

nastopa. Beseda 'nastopati' s časom prepusti prostor

besedi 'izraziti se'. Klavir s časom ter z vajo postane

sredstvo izraza. Na neki način učenec skozi nastop dobi

možnost povezati to, kar se je naučil. Predno govorimo

o koncertnem izrazu, moramo najprej govoriti o koncertnem

odnosu, ki se razvija s pomočjo nastopanja. Imeti

možnost nastopati pogosto je zelo pomembno za to, da bi

oblikovali ter razvijali ta odnos, ki je večplasten, ker se

nanaša na način nastopanja, na vsebino, ki se jo predstavlja,

na počutje med nastopanjem.

Med prvimi koncertnimi izkušnjami so po mojem mnenju

najbolj prisotni občutki, ki jih ustvarita čut za življenje ter

čut za ravnotežje. Pred in med nastopom učenec spoznava

to, kar po navadi imenujemo 'trema'. Praktično so vsi čuti

zelo odprti ter poudarjeni. Posledica je, da se učenec počuti

brez obrambe ter nag pred to novo izkušnjo. Ima možnost

občutiti trepetanje svojega celega telesa, ima občutek, da

bo padel v nezavest ali občuti ugodje. To dvoje je odvisno

od osebne zmožnosti reagiranja vsakega posameznika ter

od okolja, v katerem se razvija. Čut za ravnotežje se odzove

kot posledica tega, da je življenjski čut preizkušan.

Čut za življenje deluje najprej na fizični, potem na čustveni

ravni tudi med koncertom. Najprej se moramo

dobro počutiti, šele potem lahko dobro igramo. Igrati na

klavirju je kombinacija številnih motoričnih komponent,

ki po usklajevanju dajo zeleno luč, da bi uspešno igrali.

Čustva, ki jih občutimo med koncertom, se uravnovesijo

skozi izkušnje.

Koncert po koncertu, z nabiranjem izkušenj ter z ozaveščanjem

občutkov, ki jih zaznamo s čutoma za življenje

ter ravnotežje, ustvarjamo lažji ali bolj pretočen proces

nastopanja. Proces, ki je spreminjajoč ter odvisen od starosti

ter individualnosti posameznika.

Viri in literatura:

Steiner, R.: Nauk o človeku

Zapiski s predavanj cikla izobraževanja za waldorfske učitelje

2011-2014. Waldorfska šola Ljubljana

Frongillo, Cynthea A.: Pomembnost muzikalnosti (The importance

of Being Musical)

13

Waldorfske novice 13


U t r i n k i

Kmetijski praktikum

prvega letnika gimnazije na šolski njivi


Ksenja Klopčič

Letos so dijaki 1. letnika že drugo leto v okviru

kmetijskega praktikuma obdelovali šolsko njivo

v Črni vasi na Ljubljanskem barju. Njivo ima

šola v najemu pri družini Bogovčič. Celoten prostor, ki je

namenjen šoli, je velik približno 1 hektar. Od tega približno

četrtino zavzema njiva, ostali del pa sta travnik in gozd.

Dijake prvič pripeljemo na njivo jeseni, ko poberemo

pridelke, ki jih je zasadil 1. letnik v prejšnjem šolskem

letu. Poberejo in očistijo zelje, kolerabo, rdečo peso in

buče. Te vrtnine posadimo že junija, nato pa preko počitnic

le z malo oskrbe lepo zrastejo.

Njivo obdelujemo po načelih biodinamike. Sodelujemo

s članico društva Ajda Sostro, Štefko Kozamernik,

ki nas spremlja pri našem delu ter pripravlja vsebine,

ki so pomembne, da dijaki usvojijo osnove biodinamičnega

kmetovanja.

Jeseni,v času mihaelovega, se z razredom odpravimo

na sedež društva Ajda Sostro, kjer se dijaki seznanijo

z jesenskimi opravili v biodinamiki. Spoznajo zelišča,

ki se uporabljajo za pripravo kompostnega kupa, in jih

je potrebno v tem času, v različnih živalskih ovojnicah,

zakopati v zemljo, da se skozi zimski čas obogatijo s

silami zemlje in kozmosa. Polnijo tudi kravje rogove z

gnojem, jih zakopljejo v zemljo in jih v času velike noči,

ko so tudi ostali pripravki dozoreli, izkopljejo iz zemlje.

Takrat opazijo, da gnoj nima več vonja, da se je preoblikoval

v prhko črno prst. Spomladi, ko obdelujejo šolsko

njivo, ta pripravek iz roga zmešajo in uporabijo za gnojenje

zemlje in vrtnin. Kompostni kup pripravijo tudi

pri šolski njivi. Izdelajo leseno ogrodje, pokosijo travo,

pripeljejo konjski gnoj in listje ter vstavijo zelišča. Nov

kompostni kup lahko primerjajo z lanskoletnim. Ta je

že zrel za uporabo in bodo z njim pognojili njivo.

Preko leta pridejo dijaki večkrat na šolsko njivo, saj je

ta v bližini Ljubljane in zlahka dostopna z avtobusom. Po

približno treh urah dela se lahko vrnejo k pouku v šoli.

Na šolski njivi spomladi zemljo oblikujemo v grebene,

saj je v jeseni ponavadi poplavno in nam zelje lahko

splava po vodi. Grebeni tudi spodbudijo rastline, da

poženejo daljše korenine, kar jim pomaga prebroditi

morebitno poletno sušo. Nato posejemo zelenjavo, ki jo

lahko v juniju, v času taborjenja, pripravimo za kosilo:

solata, rukola, krompir ...

Do junija njivo plevemo, nato pa v juniju posadimo

predvsem zelje in buče ter presajamo kolerabo in rdečo

peso. Ter seveda veliko plevemo. Ob zaključku praktikuma

dijaki vidijo, kako lahko z uporabo naravnih pripravkov

ohranjamo rodovitnost tal, pridelujemo zdravo

hrano in z njo omogočamo zdravje živalim in ljudem ter

tako odgovorno ravnamo s svojim okoljem.

Kaj storimo s pridelki?

Jeseni jih poberejo dijaki novega 1. letnika, mlajši

učenci pa ga v času varstva prodajajo stršem in učiteljem.

Zelenjavo uporabimo tudi za pripravo jedi na

božičnem semnju. Denar uporabimo za nabavo sadik,

lesa, orodij, potrebnih za naslednje šolsko leto.

Tekom leta se pojavljajo skrbi in vprašanja: 'Pa kaj

bomo delali tukaj 8 dni?'

Prvo leto je to skrbelo tudi nas, saj nismo točno vedeli,

koliko različnih aktivnosti bomo morali imeti, da jih bomo

14 Waldorfske novice


U t r i n k i

polno zaposlili preko celega dneva. Vendar se je sedaj že

drugo leto izkazalo, da jih vedno pripravimo preveč. Dijakov

je 30, zato ne morejo vsi hkrati delati na njivi.

Razred razdelimo na več skupin. Večji del dela na njivi,

manjše skupine pa delajo z lesom, izdelujejo čoln

ali pletejo košare. Te skupine se nato zamenjajo tako,

da dijaki po skupinah krožijo. Delajo 3 ure dopoldne,

po kosilu imajo prosti čas, dokler ne mine najhujša

vročina, potem pa zopet delajo 3 ure v večernem času.

Pri delu z lesom so letos naredili dve orodji, s katerima

lahko obdelujemo les. Eno se imenuje konj, drugo

pa vpenjalo za posode. Oba izdelka se nahajata na lesenem

stopnišču šole.

Pod vodstvom dveh mojstrov z Gorenjske so dijaki

spletli košare iz leskovih vej. To pletenje je malo bolj

zapleteno, saj je potrebno iz leskovih vej narediti vitre.

Pri tem so spustili kar nekaj kapljic potu in krvi.

Naše prevozno sredstvo je kolo. Z njim smo šli na izlet

do Podpeškega jezera, kjer smo se okopali. Zvečer smo

odšli v ptičji rezervat Iški Morost in poslušali oglašanje

nočnih ptičev. V bližnjo vas smo se odpravili k Anici Ilar

in Tadeji Vadnjal, ki sta nas spoznali z zelišči na svojem

zeliščnem vrtu ter nam pokazali tudi divje rastoča zelišča.

Pri izdelavi čolna iz vej nam pomaga g. Andrej Stražišar.

Ta čoln nam ob koncu tabora uspe splaviti, celotna

karavana dijakov pa ga mora prenesti do 2 km

oddaljene Ljubljanice, kar ni lahek podvig.

Vsak dijak se je v bližnji jahalni šoli Peterlin naučil

oskrbe konj in poskušal jahati. Večini je bilo delo s konji

všeč, nekateri pa so tudi premagali strah pred jahanjem.

Pa se zopet vrnimo k vprašanju: Pa kaj bomo mi tukaj

počeli 8 dni?

Vprašanje se ne nanaša toliko na to, ali bomo imeli

dovolj dela. Nanaša se tudi na to, da tam ni vsega tega

udobja, ki so ga navajeni od doma: ni stranišč, kopalnice,

kuhinje ... Večina dijakov je že izkusila taborniški

način življenja v raznih šolah v naravi, vendar pa nekateri

še nikoli niso spali v šotorih. Na spanje v šotoru

se hitro navadijo, težje pa na kemična stranišča. To, bi

rekla, je najtežji del privajanja.

Hrano so dijaki zelo pohvalili. Pri težkem delu in številnih

odrekanjih (npr. prepoved uporabe mobitela)

smo poskušali upoštevati njihove želje.

Tekom 8-dnevnega skupnega dela so se med dijaki

spletle močnejše vezi. Vsak večer smo tudi zakurili ogenj

in pogledali na iztekajoči se dan. Kdor je želel, je delil vtise,

nato pa smo ponavadi ostali še nekaj časa ob ognju.

V gozdu ob njivi je zanimiva lesena lopa, ki jo je postavil

pred tremi leti 9. razred gospe Grobelšek na taborjenju

ob zaključku osnovne šole. Takrat se je tudi rodila

ideja, da bi imeli dijaki svojo njivo, da bi lahko nekoč

v prihodnosti šola pridelala več svoje hrane in postala

delno samooskrbna. Smo šele na začetku te poti, ampak

mislim, da nam gre kar dobro.

Jana Dagarin

Srca v 5. razredih

so ljubeče utripala

Martinovo nas je nagovorilo k

delovanju s srcem

Saj poznate legendo o svetniku Martinu, ki se je v

poznem večeru približal mestnim vratom in videl

reveža, berača, raztrganega, skoraj golega. Mož

se je tresel od mraza, vendar mu, kljub prošnji in oziranju

za ljudmi, nihče ni pomagal. Ljudje so hiteli mimo njega in

gledali le naprej, da se njihove oči ne bi srečale z revnim,

obupanim človekom. Martin pa je videl prezeblega starca in

premagalo ga je sočutje. Šel je k revežu, snel svoje vojaško

rdeče ogrinjalo in presekal z mečem prekrasen topel plašč

na dvoje. Premraženega reveža je ogrnil s polovico plašča.

Kaj pa naj petošolci naredijo? Izdelovanje svetilk, pesmi

in pogovori so jih nagovorili za sočutje. Spraševali

so se, kaj naj poklonijo svetu. Bili so zelo radovedni,

kam jih bosta vodili razredničarki, mnoge misli so se

oblikovale med nami.

11. novembra so pomagali najmlajšim - našim prvošolcem,

da so premagali strah, ko so s svetilkami stopili

v temen gozd. Deklica, ki se je bala teme, se je razvedrila,

ko ji je Sinaj povedal šalo, in strah je pobegnil.

Kaj lahko še narede? Izoblikovali so voščilnice z jesenskimi

motivi in nanje zapisali lepe želje. Komu jih

bodo dali? Ves teden so se pripravljali za obisk v Domu

starejših občanov - enoti Kolezija. V petek so se srečali

s starejšimi gospodi in gospemi. Oba peta razreda

sta pod vodstvom ge. Jurgec nastopila. Globoko doživeto

so zapeli več pesmi in kot orkester dodali še eno

skladbo.

Gospe in gospodje so bili ganjeni, niso se hoteli raziti.

Marsikatera solza je spolzela po licih. Zapeli smo še

ljudsko pesem Mi se imamo radi, nato pa smo se poslovili.

Dedki in babice so bili srečni, hvaležni, da smo

bili z njimi. Želijo si še veliko takih obiskov.

Še 'SREČNO' zaželimo našim petošolcem in jih spustimo

v nove globoko doživete pustolovščine.

15

Waldorfske novice 15


U t r i n k i

9.razred

Pri biologiji in

geografiji

Magda Mlekuž

16 Waldorfske novice

16


U t r i n k i

Božični semenj

2015

Naš letošnji semenj je zelo lepo uspel. K temu

so, kot običajno, prispevali seveda vsi starši

in učitelji, ki so v zadnjem mesecu na šolo

prinašali dobro voljo in pridne roke, ki so doma pripravili

dobrote, s katerimi smo pogostili naše obiskovalce, ki

so navdušeno pripravljali razna presenečenja za naše

otroke, vsi, ki jim je ta dogodek pomenil veliko, saj so

vedeli, da s tem obdarujejo prav njih.

Tudi letos smo bili deležni okusnih obrokov iz

ekoloških sestavin, ki smo jih tudi to leto pripravili

sami, pa tudi kavice in drugih sladkih dobrot,

ki so nam jih ponudili naši dijaki v kavarni KWA,

kavarnici in čajnici.

Naše druženje ob delu daje otrokom zelo pomembno

sporočilo, z njim jih učimo socialnih

veščin, kar se pokaže kasneje, v višjih razredih

osnovne šole in v srednji šoli, ko lahko s ponosom

gledamo, kako spretno se sučejo v svojih kavarnicah,

čajnicah in palačinkarnicah ter tako tudi oni

prispevajo k temu, da se naš semenj v adventnem

času še bolj zaleskeče.

To leto je bilo lepo videti srednješolski zbor, ko

se je zvečer pridružil zaključnemu koncertu zbora

staršev in učiteljev ter učiteljev glasbene šole.

Ves dan se je na šoli dogajalo mnogo zanimivih

stvari. Tukaj je nekaj utrinkov ...

Iskrena hvala vsem, ki ste sodelovali pri

pripravi semnja, in seveda vsem, ki ste nas

počastili s svojim obiskom. Vidimo se spet

naslednje leto!


Tukaj pri vilah je pa tako udobno

Marina Nuvak

Kaj mislite, bo šlo?

Tudi pod mizo zna biti zelo zanimivo

Waldorfske novice 17


Kaj, niti eden ni padel?

Uff, tole kolo me pa heca ...

Tale waldorfski lunapark

je pa res super!

Srečke, srečke, kupite srečke ...

18 Waldorfske novice

Pridite gostje, da vas popeljemo po šoli


O E S a v i n j a

S palčkom Vsevidom

v Palčjo deželo


Sabina Venek

Sonce se kopa v jutranji rosi, jaz pa segam v roke

otrokom, ki stojijo v vrsti pred učilnico. Ko prvi

vstopijo, začnejo šepetati, kažejo proti mizi in se

drug za drugim zberejo okoli nje. Oči jim žarijo in iskreno

se veselijo. Le zakaj?

Na mizi je rdeča blazina, na njej pa ključ ... Ključ, ki

bo kmalu odprl zlata vrata v Palčjo deželo.

Po pozdravu, prižiganju svečke, novičkah in jutranjem

verzu sledi priprava učilnice. Premikanje miz,

stolov, klopi, zlaganje in pogrinjanje odej, blazinic in

vzglavnikov. In čakanje pred vrati pravljičnega sveta.

Počasi jim opišem pot: Vstopili boste v začarani temni

gozd, kjer živi zlobna čarovnica, ki zelo dobro sliši, zato

morate skozi počasi in tiho, da vas ne uroči. Potem

boste splezali na ledeno goro in se približali globoki deroči

reki. Preko nje je moč priti le po redkih skalah, ki

gledajo iz vode. Nato lahko nadaljujete pot po hribu

navzgor ali pa v tunelu. Palčki so si zgradili dolg tunel,

za katerega čarovnica ne ve. Zato je najbolje, da greste

tudi vi skozenj in po bližnjici pridete do zaraščenega

mostu. Na mostu se morate izogniti kupčkom, ki jih je

nastavila čarovnica. Potem se sprehodite po mehkem

travniku in skočite iz ribnika v ribnik, nato se po ozki

poti vrnite domov.

V Palčji deželi morajo biti otroci tihi, če ne želijo splašiti

njenih prebivalcev. Predvsem pa si vsi želijo zaslužiti

ponovno povabilo. Ključ namreč prinese palček

Vsevid in nihče ne ve, kdaj se bo to zgodilo.

Če bi bili človeški možgani tako preprosti,

da bi jih lahko razumeli,

bi bili mi tako preprosti, da jih ne bi mogli.

(Emerson M. Pugh, The Biological

Origin of Human Values)

Vsi organi in vsa telesna površina je v povezavi z možgani.

Tako telo oblikuje možgane, možgansko delovanje

pa gradi stik s telesom. Sodobne raziskave potrjujejo,

da redno in zadostno gibanje vpliva na celostni razvoj

otrok. Dolgotrajno sedenje slabi prekrvavitev telesa, s

tem pa delovanje srca, pljuč, ledvic in možganov.

Waldorfski kurikulum nudi veliko priložnosti za gibanje,

za razvoj motoričnih spretnosti in ravnotežja.

Otroci gibanje doživijo skozi vsakodnevne dejavnosti.

Za jutranji ritmični krog je potrebno v učilnici premakniti

oblačkove mize (zadnja vrsta pri klasični postavitvi

pohištva) in prostora je dovolj za doživljanje učne

snovi preko celega telesa. Otroci si lažje zapomnijo

snov in se hitreje učijo. Gibanje torej motivira, izboljšuje

odnose in vzdušje v razredu in razvija boljšo otrokovo

samopodobo. Nato učilnica znova dobi prejšnjo

podobo.

V nekaterih waldorfskih šolah v zadnjih dvajsetih letih

poteka delo v gibljivih razredih. Za kar je potrebno

posebno pohištvo, ki ga lahko otroci premikajo glede

na potrebe učnega procesa, in usposobljen učitelj. Če

pa se zavedamo potrebe po gibanju, potem lahko v primerno

veliki učilnici, kljub klasičnim mizam in stolom,

večkrat organiziramo pouk tako, da se otroci gibajo.

Waldorfske novice 19


O E P o m u r j e

Prvih pet

vrtčevskih let


Nina Kociper

'Nebo se je odprlo. Angeli so prišli na Zemljo ... V

Prekmurju bomo imeli waldorfski vrtec!' S temi

besedami je spomladi leta 2010 Maja Aranjoš, znana

tudi kot ena izmed prvih sodelavk Waldorfske šole

Ljubljana, sporočila veselo novico. Že jeseni tistega leta je

waldorfski vrtec kot ena izmed območnih enot ljubljanske

waldorfske šole v Murski Soboti res začel delovati in tako

letos vstopa v šesto leto uspešnega delovanja. Zaradi vrtca

smo bogatejši za razna predavanja, pedagoške prireditve,

bazarje, kulturne in umetniške dogodke, razstavo v

knjižnici, lutkovne predstave, delavnice ročnih del,

izdelovanja igrač in zdrave prehrane, nova poznanstva

... Še najbolj pomembno pa je, da je bilo nekaj deset otrok

deležnih vzgoje, ki izhaja iz naravnega razvoja in omogoča

vsakemu posamezniku razviti svoje talente in veščine v

prvih, najpomembnejših letih življenja.

Zavedanje o waldorfski pedagogiki v pokrajini ob Muri

ni nekaj novega. V drobcih se je v različnih oblikah

pojavlja že več kot petnajst let. Dolgo let je Maja Aranjoš

vodila igralne urice v soboškem gradu in kmalu

se je pojavila težnja staršev po bolj organizirani obliki

varstva. Zagnano je delovala skupina staršev in prijateljev

waldorfske pedagogike Kresnica. Leta 2007 so v

murskosoboški knjižnici organizirali Dneve waldorfske

pedagogike v Pomurju, kjer so se zvrstila različna predavanja

in delavnice s tega področja. V okviru prireditve

je potekala tudi razstava učencev Waldorfske šole

Ljubljana. Celotna prireditev je bila zelo obiskana in

obiskovalci so že takrat pokazali veliko zanimanja za

waldorfsko pedagogiko.

Leta 2010 pa se je začelo zares nekaj premikati. Biotehniška

šola je ponudila sodelovanje Waldorfski šoli

Ljubljana, in sicer z namenom, da bi v Rakičanu začela

delovati waldorfska gimnazija in waldorfski vrtec.

Spet se je zavest o waldorfski pedagogiki širila v obliki

predavanj, katerih obisk je bil velik, a žal do ustanovitve

gimnazije zaradi različnih pričakovanj ni prišlo.

Na srečo pa je uspelo Maji Aranjoš s zagnano skupino

staršev najti primerne prostore in tako je začel že jeseni

v prostorih Dijaškega doma v Murski Soboti delovati

vrtec. Pred njimi je bila velika, zahtevna in naporna

naloga, kljub temu pa so v spominu ostale le zanimive

in zabavne anekdote. Tako se še danes starši in tete

radi spominjajo svojega prvega sestanka, ki je potekal

v kopalnici vrtca praktično na tleh, saj takrat pohištva

in druge opreme še niso imeli. Prvo leto je bilo vpisanih

šest otrok, za katere sta skrbeli Maja in Sonja Toplak

Kociper. Starši in teti so morali pripraviti prostore, poskrbeti

za opremo, igrače in vso dokumentacijo. Zaradi

neustreznosti prostorov je bil vrtec deležen državne

subvencije šele leto pozneje, kar je predstavljalo velike

stroške delovanja. Že od vsega začetka je pomurskemu

vrtcu stala ob strani Waldorfska šola Ljubljana, za kar

smo ji vsi neizmerno hvaležni.

V prvem letu so bili prostori in vrt urejeni. Ogromno

prostovoljnih ur je bilo potrebnih in veliko darovanega

materiala (les za pohištvo, pesek in bruna za peskovnik,

donacije staršev ... ), da je vrtec dobil pravo obliko

– pri tem so pomagali tako starši kot dedki, babice, prijatelji

waldorfske pedagogike in tam smo se znašli tudi

naključneži, ki smo s pomočjo waldorfske pedagogike

začeli spoznavati pravo pot za vzgojo svojih otrok. Za

pomoč so bile zaprošene tudi občine, in medtem ko je

bilo istega leta vloženih v obnovo ene izmed enot javnega

vrtca v namen začasne uporabe več kot 130.000

evrov, je bil waldorfski vrtec, ki je pomenil kulturno

in pedagoško obogatitev Pomurja, vedno odslovljen z

izgovorom, da ni denarja. A to ni ustavilo nikogar, vrtec

se je krepil in rasel kot majhen otrok. Vsako leto je bilo

vpisanih več otrok in vsa leta delovanja organizira vrtec

v sodelovanju z Ljubljano razna predavanja za starše in

pedagoge. Vsako leto se je vrtec pripravljal na božični

bazar, ki je zadnja štiri leta potekal v vrtčevskih prostorih.

Priprave so potekale vedno že nekaj mesecev pred

samim bazarjem in tako smo se ob izdelovanju igrač in

drugih izdelkov družili in zabavali starši in vsi drugi, ki

so radi priskočili na pomoč. Lani je potekala razstava

vrtca v lokalni Pokrajinski in študijski knjižnici, kjer so

20 Waldorfske novice


se zvrstila predavanja, lutkovna predstava in čaroben

obisk vile, ki nam stoji ob strani že od vsega začetka, za

kar smo ji vsi iskreno od srca hvaležni.

Vrtec je hvaležno gostoval v Dijaškem domu pet let.

Ker pa so bili prostori v prvem nadstropju, za otroke

in samo pedagoško dejavnost pa so primernejši pritlični

prostori, je vseskozi obstajala težnja po primernejši

stavbi, ki bi omogočila lažji prehod otrok na vrt. In ko

se je zgodilo, da se je zgoraj omenjena enota javnega

vrtca iz začasnih prostorov odselila, je naš vrtec izkoristil

priložnost in zaprosil za najem teh prostorov.

Selitev je potekala letos poleti in je nesebično terjala

dopust naših tet, marsikaterega starša in drugih pomočnikov

– prostore v 'starem' in 'novem' vrtcu je bilo

treba prepleskati, prepeljati opremo, igrače, pohištvo,

nekoliko preurediti kopalnico, da je zdaj primerna tako

za otroke prvega kot drugega starostnega obdobja, na

vrtu urediti igrala, izkopati zemljo in nasuti kamenje

za podlago, odstraniti neprimerna in nevarna igrala,

pripraviti nove igrače, urediti vso zahtevano dokumentacijo

... Nekateri starši so v vrtcu namreč preživeli cele

dneve, drugi so pomagali dolgo v noč. Zato lahko že nekaj

mesecev naši otroci uživajo sadove selitve; prostori

so večji, veliko primernejši, urejeni po vrtčevskih standardih

in prehod na vrt je veliko lažji in udoben, v novi

kuhinji vsak teden diši sveže spečen kruh, vsake toliko

pa slastno pecivo, ki ga z veseljem pripravlja teta Brigita.

Brigita se je vrtcu s prostovoljnim delom pridružila

dobro leto po ustanovitvi in vztrajno skrbi, da so igrače

čiste, urejene in pospravljene, punčke oblečene ter da

so v vrtcu na voljo same zdrave jedi.

Vodenje vrtca je z letošnjim poletjem prevzela teta Sonja,

ki je nepogrešljiva že od samega začetka delovanja.

Nove, vodstvene naloge se je lotila z vso vnemo in delo ji

gre odlično od rok. S svojim odločnim, a hkrati nežnim

in prijaznim pristopom uspešno krmari med otroki,

starši, birokracijo, novimi izzivi in mizico letnih časov.

Ker vedno več ljudi išče informacije o načinu delovanja

našega vrtca, je trenutno v pripravi gradivo za novo

spletno stran vrtca, ki bo gostovala na naslovu www.

waldorfpomurje.si. Kot podpora vrtcu je začelo delovati

prevzeto društvo Vila Lila, ki združuje starše in druge,

ki jih zanima waldorfska pedagogika, kulturno in

umetniško delovanje. En izmed trenutnih projektov je

pomoč pri izdelavi igrač oz. materiala za igro otrok prvega

starostnega obdobja. S selitvijo je vrtec dobil tudi

novega ponudnika prehrane.

Naši otroci se počutijo odlično, tete pa tudi. Pravijo,

da uživajo v svojem delu, mi pa jim želimo vse dobro,

čim več otrok in zagnano delo še naprej.

Starši o našem vrtcu

'Naša družinica se je spoznala z Waldorfskim vrtcem

Pomurje pred tremi leti. Takrat je sin prvič obiskal svojo

drugo večjo družino. Seveda se je skozi čas marsikaj

spremenilo in oblikovalo. Iz vaših pričanj, ki ste bili ustanovitelji

vrtca, smo začutili to povezanost in prizadevnost,

da si naši otroci zaslužijo nekaj več, saj so največji

zaklad v naših življenjih. Zato ste se borili in šli skozi

razne prepreke, da smo danes še vedno tukaj in da smo

res vsi skupaj kot ena velika družina. Ponosna sem na

vas in vesela, da smo tudi mi del tega. Vsak dogodek,

ki ga pripravijo v vrtcu, je čustven, ima vsebino, otroci

pa so veseli, radi sodelujejo. Ni lepšega, ko njihove očke

svetijo in se veselijo.' - mamica K. N.

'Ko je otroku dovoljena dolžina, širina in obseg njegovega

zaznavanja, ko mu ni potrebno preskočiti dve stopnici,

če trenutno samo prestopi prag. Ko se otrok zave

nadarjenosti drugih otrok v skupini in ga to fascinira,

spoštuje hrano, se zna igrati z naravo in opazi spoštovanje

vzgojiteljev do staršev, imaš občutek, da ima še eno

prijetno družino.

To je waldorfski vrtec.' - Mamica K. L.

Zahvala Maji Aranjoš,

nekdanji vodji Waldorfskega vrtca Pomurje

Starši in nekdanje sodelavke se iskreno iz srca zahvaljujemo

naši dragi Maji za večletno vodenje pomurskega

waldorfskega vrtca. Draga Maja, hvala za postavitev

temelja, za dolgoletne igralne urice, za boj z mlini na

veter, za požrtvovalno delo, za odločno vztrajnost kljub

vsem preprekam, za vse nasvete in ideje! Vse dobro ti

želimo na tvoji karierni in zasebni poti še naprej!

Nekdanje sodelavke in starši

Waldorfske novice 21


O E G o r e n j s k a

3. razred

Projekt 'NJIVA'


K. N. Jensterle

Kakšna sreča, da imamo lepo, veliko njivo

in strastnega vrtnarja, ki komaj čaka, da se

oglasimo in mu pomagamo pri delu. Letos smo

ga že oktobra vsak četrtek obiskali in opazovali, kako nam

raste koruza. Konec maja smo posadili bohinjko, trdinko.

Seme smo dobili v Studorju, pri našem starem znancu,

gozdarju Andreju. Lani nam je priskrbel smrekove hlodke,

ki smo jih uporabljali pri šolski igri. Kmalu smo ugotovili,

da se v luknjicah skrivajo bele ličinke. Sprva so se nam

zdele precej sluzave in grde. Po nekaj tednih pa so se iz

teh luknjic začeli plaziti hroščki z dolgimi 'trepalnicami'.

Gozdar Andrej nam je povedal, da smo vzgojili prave

'smrekove kozličke'.

Koruzo smo konec oktobra pobrali in zličkali. Trenutno

se suši kar v razredu, kjer ji je prijetno toplo. Kmalu

bo čas za rofkanje, pozimi pa jo bomo nesli mlet k

mlinarju v Zapuže.

Leto bo pestro, saj bomo skušali razumeti povezavo

med kraljestvom rastlin, zemlje in sonca. Na njivi lahko

stvari dojamemo popolnoma drugače - naivno, kar

je pomembno za otroka v tej starosti. Spoznali bomo

razliko med pšenico in piro. Letos bomo namreč sadili

piro, ker ima daljše laske in je ptiči ne marajo.

Seme leži zelo globoko v rastlini in s svojimi kljunčki

ne morejo do njega. Našim predhodnikom so namreč

škorci pojedli skoraj ves pridelek, čeprav so ga pokrili

z mrežami.

Zdrav način vrtnarjenja priskrbi vpogled v resnico o

kraljestvu rastlin. Na tih način se seznanjamo z botaniko.

Ko otroci z lopatami nalagajo kompost v vedra,

ga stresejo v samokolnico, odpeljejo na njivo, naredijo

kupe, jih enakomerno razgrabijo in na koncu še

poškropijo s pripravkom, ki so ga prej sami petnajst

minut mešali, to ni več katerakoli njiva. To je zdaj njihova

njiva. Na katero pazijo. Ne stopajo nanjo po nepotrebnem.

Jo občudujejo in si jo že želijo posejati. To

nas čaka v novembru. Potem pa bomo vsako rastlinico

pozdravili z največjim veseljem in ljubeznijo. In čakali

sneg, da jih prekrije, da bodo lahko v miru počasi

rastle. Dobili bomo vpogled v duh kroženja rastlin in

pridelkov.

22 Waldorfske novice


O E P r i m o r s k a

Praznično vzdušje

'Za praznik vstopamo v območje igre, nečesa, kar je

dvignjeno nad vsakdanjost, zakone, čas in prostor.'

(Damjan J. Ovsec)

Sejem v mali vasi

Zakaj je prvič

najtežje in najslajše


Tadeja Faganelj


Darja B. Ipavec

Prazniki so vedno povzdigovali človeško življenje,

dajali so mu poseben pomen. V nenehni borbi za

obstoj in usmerjenosti v zadovoljitev najnujnejših

potreb, je praznik pomenil svetlo točko v življenju posameznika,

družine, skupnosti, naroda . To so trenutki, ko se posvetimo

zares pomembnim stvarem v življenju, poslušamo drug

drugega, imamo čas za toplino v družini, s prijatelji in seboj.

Praznik je čas, ko se odpremo svojim najglobljim hotenjem,

ki čakajo v srcu, da se izrazijo. Ko to storimo, v nas

posvetita luč in ljubezen iz duhovnih globin. Ko razumemo

skriti pomen praznikov, postane tudi naš odnos do praznovanja

drugačen, poln spoštovanja in lastnega truda,

da bi mu sami dali pravo vsebino. Od naše lastne volje je

odvisno, ali bomo praznike spustili v svoje življenje ali ne.

Kot pravi pregovor: 'Če praznike zapustiš, prazniki

zapustijo tebe.'

Praznik je poseben dan, ko doma zadiši po dobrotah

in se družina zbere. Je dan, ki je izpolnjen z radostnim

druženjem v krogu najdražjih. In tak je bil tudi naš

drugi Božični semenj, katerega smo skupaj s starši,

nonami in nonoti ter seminaristkami soustvarili v prijeten

in tudi malce čaroben dan. V kresničkin dom je

tistega dne prišlo veliko majhnih in velikih zvedavih

otrok, ki so lahko pokukali v'palčkov rudnik', si izdelali

dežno palico, preizkusili camero obscuro, prisluhnili

Godiju Kellerju, se preselili v pravljični svet lutkovnih

igric ali se posladkali z domačimi dobrotami ... V zraku

je bilo čutiti radost, ustvarjalnost in povezanost, ki jo

je vsak izmed nas pridal, kot kamenček v mozaik, ki

se je povezal v celoto. Za 'piko na i' pa je ob zaključku

poskrbela naša 'Lucka kuhna' in nam zakuhala res en

nepozaben zaključek tega prazničnega dne!

Ob vsem tem lahko človek začuti dvoje - radost in

hvaležnost.

Mala vasica sredi vipavskih hribov, kjer je zima

čisto pozabila na nas, sonce pa noče in noče

za oblake, se je prejšnjo soboto spremenila

v brenčeč čebelnjak. Za hišico našega vrtca pa bi rekla še

raje, da se je spremenila v pisker Mojce Pokrajculje. Majhna

kot je, je sprejela čisto vsakogar, kdor je potrkal. Veselje

je bilo gledati, kako se na hodniku, kjer se še otroci med

vsakodnevnim oblačenjem stiskajo, množica veča in veča.

Prvič po dolgih letih sem se res dobro počutila v gneči.

Vsi že poznate waldorfske bazarje in težko je opisati veselje

in navdušenje nad nečem, kar je drugim že tako poznano

kot lasten žep. Toda bom vseeno poskušala predati vam

veselje, ki se je v nas zganilo, ko smo se dobili sredi igralnice

in začeli poslušati zaključni koncert Janeza Dovča.

Spomnila bi se rada na večer pred odprtjem, ko sva z

Markom sedela v kuhinji in skrušeno govorila o limitu

moči, časa in skoraj že sklenila, da se ne greva več,

ker bodo najini otroci postali samorastniki. Saj poznate

tisto klasično zgodbo, nama je dobro poznana: na

robu moči, črpaš zadnjo kalorijo, skoraj jok, nato pa

pok, čudež in magija! veliko navdušenje in potem si

premisliš. Ne, vredno je, saj je vredno. Tako lepo smo

se imeli. Vsi so navdušeni!

Rada bi samo nekaj dodala. Ne, to ni naš cilj, da se iztrošimo

in to mučeništvo nato opevamo. Vse prepogosto

slišim govoriti o utrujenosti, o nemoči, o stiski s časom.

Ne. Izvoli domov, spočij si, ko boš pripravljen, bomo šli

naprej. Mogoče pa ne bo letos tisoč dogodkov, mogoče

izpustimo dve delavnici. Popolnoma ti zaupam, da res

rabiš spanje. Čuvaj svojo glavo, svoje telo, svoja čustva.

Spočij roke, duha, srce ... kako že vsi ponavljamo? Če ne

bo govora, ga pač ne bo. Boš sproti dobila navdih. To ni

bistvo. Če ne bo hišic za pravljico, ki bi jih moral Marko

narediti, jih ne bo. V redu. Važno je, da jih ti vidiš.

Waldorfske novice 23


W a l d o r f s k i v r t e c M a r i b o r

Zakaj smo sklenile, da bo v nekem majhnem vrtcu

s tremi vzgojiteljicami tak bogat dogodek? Delavnice

za otroke, predstavitev doma izdelanega električnega

avtomobila in doma izdelanega 3d-tiskalnika, srečelov,

prodaja naših igrač, ki smo jih kot nore šivale v vsakem

kotičku, izdelovanje ptičjih krmilnic ... koncert Janeza

Dovča ... Od tega samo štiri družine res vesta, kaj je to

bazar. Joj, ne vemo, če se splača. Ali se splača? Prvi se

najbrž ne splača, ne vem, nismo še preštele. Cilj ni bil,

imeti dober bazar, morje obiskovalcev, čim več delavnic

in dobrih vil ... Cilj je bil nekaj povsem drugega. Cilj je

bil poslati v prostor impulz, signal drugačne, malo bolj

fine frekvence. Ta impulz prihaja v času, ko se zdi vojna

in kolaps evropskih sanj čisto blizu, ko strahu niti ne

zaznamo več, tako domač je. 'Ljudje, tukaj je skupina

posebnežev, ki hoče nekaj dobrega najti v drugem, ne

v sebi! Obstaja krog ljudi, ki se držijo za roke in delajo

za isto stvar: iščejo zanimive umetnike, izumitelje, raziskovalce,

da bi jih izpostavili javnosti in se jih veselili,

jim dali mesto. Iščejo v drugem lepoto, ustvarjalnost,

veselje, glasbo in s tem svojo lastno srečo. To je moja

želja, da prav v tebi zasveti to, kar iščem v sebi.

Govor je bil, glej, od drugih še lepši, pravljica je imela

vse hiške, obiskovalci so prišli, bilo jih je ravno prav za

naš pisani piskerček, vse je teklo, vrvelo, brenčalo. In

če na koncu Janez Dovč raztegne harmoniko tako tiho

in komaj slišno, Goran Krmac pihne v tubo, kot da je

to neka panova piščal, je vse poplačano in se sploh ne

sprašujemo nič več.

Vsem bralcem in sopotnikom želimo miren december,

veliko skupnih ur za mizo, veliko pogovorov, veliko poslušanja,

prižganih sveč, kadil ... manj načrtov, veliko

brezdelja brez slabe vesti. Zima tako živi, od počitka.

Miren, preprost božični večer in mirne dni, ki mu sledijo.

V novem letu pa spet počasi in vztrajno naprej.

Praznik svetilk

Martinovo v Waldorfskem vrtcu

Maribor – Mavrična dežela

V

najtemnejšem


Maja Zadravec

času leta smo ponovno v našem

vrtcu za naše najmlajše pripravili praznik

svetilk.

Veliki skupini sta na vrtu že nekaj dni zapored pripravljali

deželice. Otroci so vzgojiteljicam pomagali

dolbsti buče, ki so postale domovanje palčkov na

vrtu. Obdali smo jih z mehkim mahom in postavljali

ograjice. Zavladalo je posebno praznično vzdušje.

Nekateri otroci so se v naših igralnicah čudili palčkom

s svetilko, ki so se nenadomapojavili na mizicah

letnih časov.

Ko so na dan praznovanja prihajali v polmraku skozi

vrt, je bilo pričakovanje še večje. V soju luči naše

igralnice je hruškov palček pripovedoval svojo jesensko

zgodbo o zbiranju zimske zaloge, ki je ogrela srca naših

malčkov, pa tudi staršev, babic in dedkov. S svetilkami,

ki so že nekaj časa krasile našo igralnico v oktobru,

v rokah in s pesmico v srcu in na ustih smo razsvetlili

vse palčkove kotičke in deželice v našem vrtu.

Ob slovesu smo otrokom in njihovim staršem z darilcem

zaželeli lahko noč z željo, da s svetilko presvetlijo

še svoje vrtove in kotičke svojih domov. Prav

tako smo jih povabili, da si sladki del darilca razdelijo

med seboj v krogu svojih bližnjih.

Samo en intimen trenutek bi rada delila z vami. In to je bil tisti

večer pred odprtjem. Z Urško in Andrejo smo zaključile okraševanje,

ni bilo še vse čisto nared, sama sem šla domov prej,

ker sem imela na programu tudi svojo pravljico in sem morala

postaviti še sedem hišk, zvaditi besedilo in sceno … dati spat

otroke … o gospodinjskem delu ne duha ne sluha … sestaviti

nagovor … Če prideš domov s takim scenarijem v glavi, lahko

uganeš, da bo režija izjemno težka, igralcev sploh ne bo na

vajo. Obstojim ob vratih in začnem poslušati govor o preteklih

dneh. Kot bi se pogledala v ogledalo, je moj soprog obnovil

moje delo, moj čas …

Vsako leto znova vzgojiteljice skupaj s starši in starimi

starši začutimo moč in toplino tega praznika,

ki nas na tako topel in čaroben način vedno znova

poveže. Tukaj že lahko močno začutimo pripravo na

velik praznik, ki se počasi bliža in se bo zgodil proti

koncu meseca decembra.

Uvodno besedilo iz pravljice:

'Pred davnimi časi je pod mogočno jelko živel majhen

palček. Čisto sam je stanoval v svoji koreninski votlini na

robu gozda. Prav udobno si je uredil tam notri. Poleti je

negoval rastline v svoji bližini in se hranil s sladkimi jagodami

in zelišči. Vsak dan je bil naokrog s svojo lestveno

prikolico. Moral je pripravljati svojo zimsko zalogo.

Nekega jutra mu je veter pripihal rumen list pred njegov

vhod …'

24 Waldorfske novice


O g l a s

WALDORFSKI KOLEDAR

2016

Izdali smo waldorfski koledar 2016

in voščilnice.

Tako koledar kot voščilnice krasijo

izbrana dela učencev in dijakov

Waldorfske šole Ljubljana.

Prispevki: koledar - 9 € in komplet šestih čestitk - 5 €

Dohodek bomo namenili urejanju delavnic predmetov

umetniškega oblikovanja (PUO) in lesorestva.

Naročila sprejemamo na:

telefonski številki 031 740 142 ali

na e-naslovu liliana.benic.drobac@gmail.com

Veseli bomo vašega dobrega odziva!

Waldorfske novice 25

More magazines by this user
Similar magazines