Waldorfske novice - Pomlad 2016

More documents

Recommendations

Info

Š i r i m o o b z o r j a Evropa jutri 2. del Iz poučevanja 18- in 19-letnikov o tekočem dogajanju izr. prof. David L. Brierley Ta članek je nadaljevanje v prejšnji številki Waldorfskih novic (zima 2015) objavljenega članka in je prav tako povezan z nekaterimi vidiki evropskega projekta, s katerim se avtor trenutno ukvarja. Projekt vključuje seminarje na različnih koncih sveta za dijake waldorfskih šol, starih 18–19 let, skupaj z gostujočimi dijaki z drugih šol, na temo trenutnega dogajanja v evropski družbi, s poudarkom na izzivih mladih in položaju posameznika v moderni družbi. Kot del projekta je v pripravi knjiga z naslovom 'Sto milijonov usod danes'. Številni otroci in mladi v Evropi se danes soočajo z nejasno prihodnostjo in z neštetimi možnostmi. Knjiga služi kot manifest za prihodnost vzgoje in izobraževanja v Evropi z vidika waldorfske vzgoje in izobraževanja. Učiteljev uvod Na zgodovino lahko gledamo kot na morje dogodkov v toku časa, z valovi, nekaterimi mirnimi, drugimi viharnimi in divjimi. Različne zgodovinske epohe v Evropi ločujejo plime in oseke, valovi, ki naraščajo in upadajo. V tej ritmični dvojnosti se dogaja proces, ki mu pravimo življenje, ki je, kakršno je, obdano z napetostmi med nasprotnima poloma. Vidimo lahko, da so te sile centrifugalne in centripetalne. Ti ritmi delujejo tudi na ljudi – na dihanje, na vdih in izdih, na počitek in delavnost, na mišljenje in delovanje, na pulz in srčni utrip. V psihološki terminologiji je plimo in oseko mogoče opaziti v introvertiranosti in ekstrovertiranosti naših značajev. Zgodovina je spomin na življenje človeka. Po eni strani je posameznik ločen od sveta, po drugi strani pa je nanj vezan. Vsem nam je skupno, da želimo zadržati in razviti svojo enkratno osebnost. Ta je tista, ki nas tako veže na svet, v katerem živimo, in nas ločuje od njega v našo intimno samoto. Neka oseba bo vedno del skupine posameznikov, bodisi družine in prijateljev bodisi lokalnih skupnosti ali narodov, in bo hkrati tudi vedno sama. Isto velja za naše evropske države. Po eni strani ima vsaka svojo lastno osebnost, svojega duha in kulturo, po drugi pa evropski duh prehaja delitev jezika, kulture in načina življenja. Nikjer to tako zelo ne velja kot na našem kontinentu. Osupli smo, ko prehajamo odprte meje v Evropi. Na razdalji nekaj metrov govorijo prebivalci jezik, ki ga ne razumemo, uživajo drugačno hrano in imajo druge običaje. Zaradi tega je Evropa tako posebna. V zgodovini moderne Evrope smo doživeli mnoge polarnosti – vojno in mir, sovražnost in prijateljstvo, prevlado in podložnost, ljubezen in sovraštvo. Toda vedno je obstajalo prizadevanje za nečim višjim, nečim, kar nas poveže. En vidik tega je zgodovina evropske misli. Če na hitro pogledamo umetniški in intelektualni razvoj v Evropi skozi dve tisočletji, lahko zaznamo hrepenenje po združeni Evropi, ne politični, ampak združeni v mišljenju, čutenju in hotenju, skozi katerega je nastala evropska kultura. To lahko prvič vidimo v Bibliji v legendi o babilonskem stolpu. Nekateri se boste verjetno spomnili zgodbe iz četrtega razreda: Ljudje so gledali v nebo in zbrali so se, da naredijo skupno delo, stolp, ki bo segal do nebes. Lotili so se dela, z velikim navdušenjem in močjo so izdelovali zidake. Bog je pogledal dol nanje in občudoval trud in neverjetno moč, ki so jo vložili v delo in kako so delali kot eden. Odločil se je, da jih zmede tako, da noben delavec ne bo razumel jezika drugih. Nič več se niso mogli med seboj razumeti in začeli so se jeziti. Odložili so svoje orodje in zapustili do polovice zgrajen stolp. Vsakdo se je vrnil v svoje mesto. Od takrat dalje so negovali le svojo lastno zemljo in ljubili le svoj jezik in deželo. Stolp je razpadel v ruševine. Zgodba nas spominja na to, da prizadevanje, kadar ne moremo najti skupnega jezika, zamre. Govori nam o snu o združeni Evropi brez konfliktov, združenem svetu, združenih ljudeh. Sigmund Freud, začetnik psihologije, je napisal, da miti in legende odkrivajo nezavedne želje ljudi, ki jih imamo skrite globoko v sebi. Še vedno poskušamo najti načine, kako združiti Evropo s strašno preteklostjo, sen naših prednikov iz davne preteklosti. Jasno postaja, da to ni mogoče doseči zgolj z gospodarskimi ukrepi in zakoni. Združevanje Evrope se je začelo v Rimu z ustanovitvijo Rimskega imperija. Zgrajeno je bilo mesto in jezik, sprejeli so zakone in ustanovili vlado, ki bo vladala vsem ljudstvom. Evropa je imela prvič eno obliko. Bila je enostavna vizija o enem jeziku, latinščini, sistemu organiziranosti financ, sodstva in vojske. Zgradili so ceste, da povežejo dežele in ljudstva. Toda v enem najbolj dramatičnih padcev v zgodovini je prišlo do nihanja in od vsega so kmalu ostale le še ruševine. (Verjamem, da se mnogi med vami spomnite zgodovine v sedmem razredu.) To je bil začetek drobitve Evrope. Toda ideja, če je dobra, lahko vedno živi dalje, ne more biti uničena in lahko kasneje spet splava na površje. Vedno obstaja možnost, da bo prinesla nov val upanja. Z drugimi besedami, materialno se je Rimski imperij končal, toda nekatere ideje so ostale do 4 Waldorfske novice
današnjega dne. Preko cerkve je latinščina postala skupen jezik učenjakov na univerzah celega kontinenta. Med navadnimi ljudmi ni bilo skupnega jezika ali razumevanja, toda v humanističnih vedah ni bilo pomembno, ali si iz Prage, Oxforda ali Bologne, knjige so bile v latinščini in profesorji so jo govorili. (Kot slišim, bo nekdo od vas naslednje leto študiral v Berlinu in drugi v Londonu). In zato so se lahko sporazumevali po vsem kontinentu. Med seboj so se obiskovali in prebirali pesmi in knjige drug drugega. V skupnem poslanstvu so se dvignili nad meje in zato podobno razmišljali. Gutenbergova iznajdba tiska je pripomogla k širjenju besede. Čeprav jih je ločevalo na stotine milj, so bili pesniki, filozofi in umetniki na mnoge načine bolj povezani med seboj kot danes, ko imamo toliko načinov komuniciranja, ne nazadnje mobilne telefone ter povsod dostop do medmrežja. Vrhunec je bil v obdobju renesanse, ko se je po vsej Evropi razširil velik val. Toda ponovno je prišla plima, umik v obliki verskih vojn in reformacije. Vsaka država se je nato odločila, da svojo usodo vzame v svoje roke. Razširil se je nacionalizem. Ni bilo več skupnega jezika, nemščina je bila za Nemce, francoščina za Francoze. Potem pa se je čez kontinent razširil nov jezik. Jezik, ki ni poznal meja in ga razume vsakdo. Pri glasbi ni pomembno, kje ljudje živijo ali umetniško ustvarjajo. Glasbeniki so bili veliki popotniki v Evropi sedemnajstega in osemnajstega stoletja. Handel je živel v Neaplju in Londonu, štirinajstletni Mozart je začel na glasbeni akademiji v Bologni. Njegove opere 'Don Giovanni', 'Cosi fan tutte' in 'Le nozza de Figaro' so peli v italijanščini in so popularne še danes. Italijani so potovali v Pariz, St. Petersburg, Dresden in na Dunaj. Konflikti se pogosto končajo z vojnami in v takem času vedno pride do nazadovanja. Dela Beethovna, Chopina, Schuberta, Wagnerja, Mussorskega in Verdija so prej vzniknila iz narodne identitete kot iz panevropske pobude. Toda na evropsko sceno je prihajal veliki glas, Evropejec z imenom Goethe, ki je izjavil, da 'so dnevi nacionalne literature minili, pred nami je čas svetovne literature'. Goethe je videl izven meja svoje domovine. Potoval je v Italijo, iz katere se je vrnil navdihnjen, da pripelje novo evropsko zavest. Goethe je rekel tudi 'v času, ko je človek popolnoma prevzet nad ustvarjanjem novih očetnjav, je za tistega, ki misli svobodno, ki se lahko dvigne nad svoj čas, domovina povsod in nikjer.' Napovedal je prihodnost – mrežo narodov, povezanih v tehnološkem svetu, toda kjer 'bo za bogastvo in blaginjo človeštva svobodna izmenjava idej in čustev prav tako cvetela kot svobodna menjava dobrin.' Ta duh vidimo skozi vse vrste umetnosti. V devetnajstem stoletju so liki, kot so Byron, Puškin in Holderlin, v različnih državah v istem času mislili enako. V času, ko to pišem, so Atene v kaosu. V šestem in sedmem stoletju so se prav tam pojavili evropski ideali in zibelka mišljenja. Pred dvema stoletjema je bil čas, ko so se evropski umetniki, pesniki in filozofi, od Chateaubrianda do Byrona, od Berlioza do Delacroixa in od Puškina do mladega Victorja Hugoja borili za grške vrednote kot del evropske sloge, grajene na raznoterosti. Branili so notranjo težnjo Evrope, ki je nadkrilila narodnostne razlike. Danes se to zdi daleč. Grki bojujejo drugačne vrste boj. Finančne inštitucije danes Rim, ki je bil stoletja središče učenja in mišljenja, prezirajo in je del finančne vojne. Hkrati pa vsakdo hoče 'videti Rim, preden umre'. Ta mesta so prinesla Evropi lepoto, so del nas, vendar so danes videti kot bolniki. Nietzsche je v svojem času izjavil, da lahko nacionalistična čustva vodijo le do katastrofe. Bil je pred svojim časom. (jutri nadaljujemo) Učencem: Razmislite, kaj je bilo danes povedanega o Evropi skozi čas in poskusite to videti v luči trenutne situacije v Evropi. Mesto evropske skupnosti in evro območja. Konflikt med Grčijo in Nemčijo glede gospodarske politike, vloga volitev v Veliki Britaniji, ali ostanejo ali zapustijo evropsko skupnost (preglej izrezke iz časopisov, ki si jih o tem dobil v razredu). Jutri bomo govorili o tem. II Branje Besedilo, razdeljeno med dijake: Knjiga kot vstop v svet Potuje na ladji, ki ga pelje iz Genove v Neapelj. Spoprijatelji se z enim najskromnejših natakarjev, ki mu je ime Giovanni. Pred pristankom pride Giovanni k njemu s pismom: 'Bi mi ga lahko prosim na glas prebrali?' Stefan Zweig ne razume. Vpraša ga, zakaj ga ne prebere sam. Ne more, ne zna brati. Zweigov svet je svet knjig; ljubezen, znanje, misli – vse se je naučil iz knjig. O tem ni nikoli prej razmišljal, toda ta trenutek se mu posveti. Od tega Giovannija ga loči zid. Ne ve, kaj bi bil brez branja, brez knjig. Tega si ne more predstavljati. Napiše besedilo: 'Knjiga je vstop v svet'. 'In razumem, da je dar blagoslova, da si, da lahko razmišljaš široko in z mnogimi povezavami, da je ta čudovita sposobnost edina resnična pot do opazovanja sveta z mnogih vidikov hkrati, dana samo človeku, ki preseže svojo lastno izkušnjo, da iz knjig sprejme tisto, kar lahko povejo o mnogih deželah, ljudstvih in časih. Pretresen sem bil, ko sem spoznal, kako ozek se mora zdeti svet človeku, ki se odreka knjigam. Še več, moje razmišljanje o teh stvareh, dejstvo, da sem se lahko počutil tako silovito glede tega, kar je v vzvišeni radosti v svetu manjkalo ubogemu Giovanniju, ta dar, da si zmožen biti pretresen zaradi usode tujca, ali ni bilo to nekaj, kar dolgujem svojemu poklicu kot literat? Saj ko beremo, ali ne delimo s tujci svoje notranje življenje, ko vidimo skozi njihove oči, razmišljamo z njihovimi možgani? In ko se sedaj vedno slikoviteje in vedno bolj hvaležno spominjam tega trenutka srečnega razsvetljenja, sem se spomnil neštetih trenutkov sreče, ki so mi jih dale knjige. Spomnil sem se pomembnih odločitev, ki sem jih iz njih potegnil, srečanj z davno umrlimi pisatelji, ki so bili zame pomembnejši kot nekateri prijatelji in ženske, ljubezenske noči, ki sem jih preživel ob knjigah, ko v navdušenju nad njimi blažen izgubiš potrebo po spanju, kot bi bilo, če bi o njej pripovedoval nekomu drugemu; in bolj ko sem o tem razmišljal, bolj sem spoznaval, da naš duhovni svet sestavlja milijon atomov enega samega vtisa, katerega minimalno število izvira izključno iz tega, kar vidimo in doživimo – medtem ko ves ostali svet, ki ga prepleta, dolgujemo knjigam, tistemu, kar je prebrano, posredovano, naučeno.' Dijakom: V zvezi z našo temo vzemi knjigo The Hare with Amber Eyes – a hidden inheritance, Edmunda de Waala (2013), prevedeno v več evropskih jezikov in sodobno uspešnico. Izloči iz knjige to temo in jo, glede na prej povedano, po lastni izbiri razširi v predstavitvah in diskusijah. Waldorfske novice 5
Page 2 and 3: K a z a l o Waldorfske novice Časo
Page 6 and 7: Ocena knjige Zajec z jantarjevimi o
Page 8 and 9: Izjavil je, da je posameznik najpre
Page 10 and 11: Š i r i m o o b z o r j a Pomen ig
Page 12 and 13: Raziskave kažejo, da pacienti po t
Page 14 and 15: Z d r a v j e Duševna higiena Dju
Page 16 and 17: napačno zvezo ter se vrnili s stra
Page 18 and 19: U t r i n k i osebami, ki so bile o
Page 20 and 21: O E G o r e n j s k a Kaj bo, če b
Page 22 and 23: O E G o r e n j s k a Gibanje vodi
Page 24 and 25: Sama sem se seveda šole tudi z vel

Waldorfske novice - Pomlad 2016

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?