Waldorfske novice - Jesen 2016

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

JESEN 2016, ZAPOREDNA ŠT. 91 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si 

Izdajatelj: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje 

Tel: 031 725 909 

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474 

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš, 

Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar 

Sodelavci: 

Sue Palmer, Gregor Kovačič-Bajt, 

David L. Brierley, Claudia Grah Wittich, 

Silvija Renko, Katka Žbogar, Godi Keller, 

Viktorija Kovačič, učenci 5.a in b razreda, 

Ajda Trobentar, Gaja Červ, Tadeja Faganelj, 

Nives Furlan, Anja Nosan 

Namesto uvodnika 3 

Življenjsko pomembne veščine 3 

Širimo obzorja 4 

Priseljevanje, integracija, identiteta 4 

Pedagoški impulz po Emmi Pikler 9 

Razumevanje otroških risb 10 

Prosta igra – ustvarjalna prihodnost 15 

Zgodba 18 

Tora, dobitnica na loteriji 18 

Utrinki 19 

Od Prešnice do Kopra 19 

Pot na Slavnik in nato do Žusterne 20 

Prvi šolski dan 21 

Prvi šolski dan v Ljubljani 21 

Prvi šolski dan na Primorskem 22 

Na poti v dežele skrivnosti 23 

Waldorfske iniciative 24 

Fotografije: 

Marina Maletin, Silvija Renko, Katja Žbogar, 

Viktorija Kovačič, Jana Dagarin, 

Tadeja Faganelj, Anja Nosan, arhiv WŠL 

Naslovnica: 

Vesna Lukič 

Lektoriranje: 

Tatjana Kamenšek 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in 

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja. 

ISSN 1854-0430 

Revijo sofinancira 

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport 

2 Waldorfske novice

N a m e s t o u v o d n i k a 

Življenjsko 

pomembne veščine 

 

Sue Palmer 

Nekateri jim rečejo 'gospodinjska opravila', 

ampak v resnici so to življenjsko pomembne 

veščine - in če jih začneš dovolj zgodaj učiti in 

urediš tako, da je učenje prijetno, pripomorejo, da se otroci 

počutijo spoštovani člani družine (bolj kot razvajenčki). 

Učenje življenjsko pomembnih veščin 

• Povabite svojega otroka, naj vam pomaga – naj 

gleda, ko mu pokažete vsako podrobnost, nato pa 

mu pustite, da dela sam. Velikokrat ga pohvalite 

za njegov trud in uspeh. 

• Ko naslednjič nanese, ga spet povabite, naj vam 

pomaga – tokrat naj naredi nekaj več. Veliko ga 

hvalite. Sčasoma mu lahko opravilo prepustite. 

• Ne hitite (to ni tekma) in ne bodite nepotrpežljivi, 

če potrebuje otrok veliko časa, da se nauči. 

Uživajte v priložnosti, da skupaj preživljate čas. 

Opravila, primerna za otroke, mlajše od 

osem let 

Pospravlja posteljo * pospravlja igrače * pomaga v trgovini 

* ureja in pospravlja nabavljene stvari * pospravlja 

lastna oblačila * pripravlja in pospravlja mizo * uporablja 

metlo in smetišnico * čisti ogledalo ali okno * pere 

avtomobil (zelo osnovno) * odnaša smeti * pospravi svojo 

sobo * uporablja nož za lupljenje krompirja * nareže zelenjavo 

* razdeli odpadke * razvrsti in pospravi perilo za 

pranje * pomije posodo ali napolni in izprazni pomivalni 

stroj * vzgaja rastlino * skrbi za hišnega ljubljenčka * 

pošlje telefonsko sporočilo * nese pismo v nabiralnik * 

pomaga pleti vrt * da v vodo rože * pokliče po telefonu 

prijatelje ali družinske člane * odgovori na telefonski 

klic/prevzame preprosta sporočila * pomaga napisati 

kartico ali preprosto pismo * se pogovarja z gostom * 

pozna preprosto prvo pomoč (npr. pri vrezu, praski, opeklini) 

* pokliče nujno zdravniško pomoč. 

Opravila, primerna za otroke, mlajše od 

dvanajst let 

Pripravi tople napitke * pokosi travo * odtaja zamrzovalnik 

* zamenja varovalko * kuha preproste obroke * 

ročno opere oblačila * prevzame telefonska sporočila * 

* uporabi sesalnik za prah * zlika srajco * očisti in zaščiti 

rano * očisti odtok * prišije gumb * uporablja javni 

transport * obišče javno knjižnico * gre nakupovat (s seznamom) 

* menja vtikač * zamenja posteljo * uporablja 

pralni stroj * preveri olje in vodo v avtu * prebeli steno, 

ograjo ali podobno * uporabi kladivo, izvijač, vrtalnik itd 

za vzdrževalna hišna opravila * zna priti peš domov v 

lokalnem okolju * programira navigator v avtu in vodi voznika 

ob uporabi zemljevida * pazi na mlajšega otroka 

(ob pomoči odraslega, če je potreba). 

Vzemite učenje življenjskih veščin za priložnost, da 

z njim preživite prijetne trenutke in ne pričakujte od 

otroka, da se bo hitro učil. Vsakič, ko se neka stvar pojavi, 

bodite pripravljeni iti po potrebi nazaj na začetek 

– pomembna je potrpežljivost. Bolj radodarni ko boste s 

hvalo, hitreje se bo otrok učil. In več možnosti imate, da 

boste imeli v prihodnje dobrega pomočnika. 

prevedla Marina Nuvak 

Waldorfske novice 3

Š i r i m o o b z o r j a 

Evropa jutri 

Priseljevanje, integracija, identiteta 

ter vzgoja in izobraževanje 

 

izr. prof. David L. Brierley 

Zaradi vala priseljevanja, ki je zajel vso Evropo, 

so se začele razprave, ki se, ne nepričakovano, 

osredotočajo na vključevanje. V vedno bolj 

kozmopolitski družbi se to zdi kot dodaten izziv za 

izobraževanje, tako otrok kot odraslih. 

Množično priseljevanje v Evropi nikakor ni nov pojav. Ubežniki, 

ki so bežali pred vojnami in lakoto, so že od nekdaj 

trkali na vrata evropske družbe. Na te, v večini nepovabljene 

goste, smo v glavnem gledali kot na tujce, kar vedno bolj kot 

ne zbuja strah pred neznanim. Poglejmo samo število Evropejcev, 

ki so bili begunci v času prve in druge svetovne vojne. 

Celotno področje vzhodnih in jugovzhodnih obmejnih dežel 

je bilo področje zmede in brezdomstva. Mizernost priseljencev 

smo lahko gledali ob tavanju Judov iz vzhodne Evrope v 

desetletjih prejšnjega stoletja. Kasneje, po letu 1945, so se 

ponovno vzpostavile meje, kar je pomenilo, da je politično 

lojalnost nadomestila narodna in etnična identiteta. S pomikanjem 

narodov proti severu zaradi balkanskih vojn se je v 

devetdesetih letih prejšnjega stoletja to spet povrnilo. Tako 

kot danes so priseljenci na bogate države zahodne Evrope 

gledali s hrepenenjem, iskali so zavetje v najbolj cvetočih 

deželah in jih videli kot simbol svobode, pravice in priložnosti, 

kjer si človek lahko dobi delo in kjer lahko razvija svoje 

talente. V takih deželah, kjer je veliko podjetij, je določen 

pritok nekvalificirane delovne sile vedno dobrodošel. Večji 

je poudarek na visoki izobrazbi, večje so potrebe po fizičnih 

delavcih. V manj industrializiranih deželah prevladuje 

nezaposlenost med mladim prebivalstvom, kar povzroča vse 

več napetosti, ki izvira iz strahu pred večjo konkurenco na 

trgu dela. Optimistični priseljenci, ki so se naselili v severni 

in zahodni Evropi, so poslali domov sporočilo, v katerem so 

opisali vse prednosti novega življenja v tujini, bolj malo pa 

so povedali o težavah pri prilagajanju socialnim razmeram v 

novi domovini. Niso imeli druge izbire, kot da se predajo usodi, 

družbi in kulturi, na katero so bili le malo pripravljeni. To 

še toliko bolj velja danes za ljudi, ki tvegajo svoja življenja na 

poti iz daljnih dežel zunaj Evrope, kot so Afganistan, Sirija, 

Irak, Libija in Somalija. 

K temu, da postanejo ljudje nemirni, vodijo različni motivi. 

Nekateri zbežijo pred vojno in konfliktom, drugi morda emigrirajo 

zato, ker so izgubili ali niso nikoli mogli najti dela, 

da bi lahko preživljali svojo družino, spet drugi zbežijo pred 

napetostmi doma. Nekateri se rodijo s potrebo po popotovanju, 

ne da bi čisto vedeli, zakaj. Sledijo nejasnemu klicu, 

ustnemu sporočilu od nekod drugod ali čisto določenemu, 

ki so ga dobili od nekega sorodnika, ki se je vrnil. Tako je to 

bilo v preteklosti in bo še naprej. Združeni narodi ocenjujejo, 

da je na svetu 200 milijonov priseljencev. V ozadju grozljivih 

posnetkov utopljenih otrok, ograj iz bodeče žice in prenaseljenih 

prehodnih taborišč lahko vidimo, da poteka podjarmljenje 

razuma in čustev. 

Danes ves čas poslušamo o 'migrantski krizi'. Besede prinašajo 

strah pred določenim kolapsom našega načina življenja 

in vrednot, ki jih gojimo. Zato ves čas prihaja v ospredje 

vprašanje integracije. Vlaganje v integracijo ni vedno dosegalo 

zaželenih rezultatov, zato je vedno večji poudarek na 

izobraževanju otrok priseljencev, ki so se rodili in zrasli v 

zahodni in severni Evropi. Istočasno vlada med skupinami 

druge generacije priseljencev, ki težko uspejo, vedno večje 

nezadovoljstvo, saj so razdvojeni med nasprotnimi vrednotami 

in življenjskim stilom. Ta problem so izpostavili brutalni 

napadi na nedolžne naključne očividce, ki na videz nimajo 

nekega vzroka, kot so bili izgredi v Münchnu in Londonu, ki 

so jih sprožili mladi iz druge generacije priseljencev. 

Nenadna poplava priseljencev v Evropo ni nobeno presenečenje. 

Prihaja po zgledu padlih držav ali tistih, ki so v nevarnosti, 

da padejo, kjer je diktaturo nadomestilo brezpravno 

stanje, plemenske vojne, kot so v Afganistanu, Iraku, Libiji 

in Somaliji. To so postala nerodovitna območja, kjer ljudje 

iščejo bolj zelene pašnike. Mnogi živijo v utopičnem pričakovanju. 

Toda, kot smo videli na nekaterih področjih Pariza in 


Bruslja, pašniki na drugi strani ograje niso vedno bolj zeleni. 

Preseljevanje ne rešuje nujno globalnega nelagodja, ki vlada 

zaradi vedno večje razlike med bogatimi in revnimi. Iznajdljivi 

so se ogradili od neprijetnega zapleta s 'tujci', novimi 

sosedi, ki po njihovem motijo udobnost bivanja, ter se preselili 

ven iz mest, kjer so zgradili svoje lastne ograje, ki delijo 

ljudi ne tiste, ki so dobrodošli, in tiste, ki jih le tolerirajo. 

Mnogi se zagovarjajo, češ da naraščanje števila priseljencev 

na ulicah evropskih mest nismo povzročili mi niti nimamo 

nad tem nadzora. Nihče nas ni vprašal za naše mnenje. To 

je vodilo v politično krizo in sprožilo nastajanje radikalnih 

desnih strank v Franciji, Nemčiji in na Švedskem, tj. tistih 

deželah, ki so v zadnjem času prevzele glavni val preseljevanja 

iskalcev azila. 

Vprašanje varnosti 

Zaradi nedavnih dogodkov v Nemčiji in Franciji so ljudje 

na demonstracijah in mediji zahtevali, da politiki in oblast 

ukrepajo. Ljudje hočejo varnost. Varnost lahko definiramo 

kot 'stanje, ko smo varovani pred nevarnostjo oz. ji nismo 

izpostavljeni'. To je nekaj, kar 'nas varuje, ščiti, varuje ali 

brani'. Seveda je to človekovo osnovno stanje, ki ni le zaželeno 

in upoštevano, ampak je tista tvorna prvina, potrebna 

za vzgojo otrok doma in v šoli. Vse več je zahtev po raznih 

oblikah varovanja in pogostejši uporabi priprav in kamer, ki 

nadzorujejo javne površine. Povsod je mogoče videti povečano 

število varnostnikov. Sprejetih je bilo več zakonov, ki 

predpisujejo ukrepe, kot so iskanje bivališča brez jamstev, 

povečanje števila vojakov na naših ulicah in tako dalje. Vse 

to v imenu 'varnosti'. Taki ukrepi ustvarjajo vtis, da smo ves 

čas v nevarnosti in da nas ves čas obdaja nekaj neugodnega 

ali celo zlega. Politiki morajo pokazati, da nekaj delajo za nas 

in naše udobje. V nedavnih raziskavah javnega mnenja je 40 

% državljanov držav članic EU varnost v povezavi s priseljenci 

navedlo kot najbolj pomemben problem, s katerim se sooča 

Evropska skupnost. Toda resničen problem so življenjski 

pogoji ljudi na sploh, ali imajo smiselno delo, kakšen je nivo 

in kako stabilen je njihov položaj v družbi. 

Britanski sociolog Zygmunth Baumann govori o grožnji lebdeče 

negotovosti, ko ljudje iščejo sidro na sploh, ne le kar 

se tiče preseljevanja ljudi drugega etničnega porekla, rojenih 

v evropsko nacionalnost, ali seveda kot ključne vrednote 

znotraj vzgoje otrok na sploh. Vprašanje je, kako lahko šola 

neguje vrednote, ki omogočijo sodelovanje v družbi, zdravo 

samopodobo in osebna srečevanja onkraj kulturnih in ekonomskih 

razlik. 

Vse večji problem v evropski družbi je stigmatizacija, ki 

sproža nesrečne spomine na našo preteklost. Je znamenje 

občutka sramu ali sramote, tam, kjer je posameznik na neki 

način drugačen od 'normalnega'. Tistim, ki so bili kot otroci 

stigmatizirani, je bilo vzeto nekaj, kar se smatra kot normalno. 

Zaradi tega je močno ogroženo njihovo samospoštovanje, 

ki vodi v sramovanje in ponižanje. Kot lahko vidimo, je to 

glavni vzrok za vse večje število nasilnih dejanj v šolah urbanih 

mestnih površin ali napadov na šole in mesta, kjer se 

zbirajo najstniki, sprožijo pa jih mladostniki, ki so se znašli 

na robu prepada, ki živijo v negotovosti. Do takšnih dogodkov 

pride tam, kjer je spodkopana osnovna predpostavka iz starih 

časov, da v mestu živi homogeno prebivalstvo. V urbanem 

okolju bomo povsod srečali 'tujce'. Mnogi mladi zapuščajo 

evropske vasi in si poiščejo samostojno, neodvisno življenje 

v mestu, kjer človek ne pozna ljudi v sosednjem stanovanju. 

To nas opominja, kako družbeno ranljivo je moderno okolje. 

Na skupnost, kot je šola ali seveda razred v njej, moramo 

gledati kot na tesno prepleteno družbeno pobudo. Vsi njeni 

člani doživljajo nekakšno izumiranje svojih korenin in kulture. 

Hkrati pa v šolah mladi doživljajo močan pritisk zunanjega 

preverjanja znanja, kar pelje v družbo zmagovalcev in 

poražencev, prvakov in ostalih bednikov. Vemo, da se bo, če 

ne bomo ustrezno pozorni na te grozljive stiske, v kritičnem 

razvojnem obdobju med sedemnajstim in enaindvajsetim letom 

pri mladih pojavila negotovost in zmeda. Večji zunanji 

nadzor v družbi ali razredu ni rešitev. Niso samo priseljenci 

tisti, ki pričakujejo osvoboditev od skrbi in težav. Vsakdo 

ima vizijo svobode, ko mu ne bo treba skrbeti, ko bodo v njegovem 

življenju stvari manj zahtevne, kjer bo vse dosti lažje. 

V času, ko si mora vsakdo utirati svojo lastno življenjsko 

pot, moderno življenje nikakor ni enostavno in udobno. To 

je življenje, kjer je potrebno stalno prilagajanje in odločanje, 

kjer nič ni preprosto. 

Kje lahko torej začnemo? 

Osrednje načelo demokracije, vključno z demokracijo v narodnem 

zboru, parlamentu ali v šolskem razredu, kot družbi 

v miniaturi (beseda izhaja iz 'parler', govoriti), je sposobnost 

vzdrževanja dialoga, diskusije, osebnega pogovora, da se 

tako izognemo stigmatizaciji, ki vodi v občutek sramu in ponižanja. 

Raziskava kaže, da glavni vzrok za odločitev Britancev, 

da zapustijo Evropsko skupnost ni priseljevanje, čeprav 

je to bil glavni dejavnik v propagandi stranke UKIP, ampak 

razdalja med ljudstvom in tistimi, ki mu vladajo, ali drugače 

povedano, med voditelji in vodenimi. Pri demokraciji ne gre 

le za dajanje glasu, ampak za vzdrževanje dialoga, kjer imajo 

moč različna stališča. Člane parlamenta, bolje rečeno tiste, 

ki odločajo v Bruslju, vidimo kot 'tujce', ki nimajo pojma o 

potrebah preprostega človeka na cesti. Prav zanimivo, da je 

'izhod' najbolj številno podprlo preprosto ljudstvo vseh etničnih 

skupnosti, v glavnem slabo plačanih skupin ali nezaposlenih 

v visoko urbaniziranih področjih osrednje in severne 

Anglije. Razdalja privede do neke vrste dehumanizacije. 

Glavna naloga učitelja današnjega časa je humanizacija. 

Filozof Immanuel Kant je govoril o času, ko na zemlji ne bo 

nenaseljenih področij, ko se bo kolonizacija končala, ko bo 

med narodi večja mobilnost. Sčasoma se bo pojavilo vprašanje, 

kako lahko narodi živijo eden ob drugem. Kako bodo 

potem lahko prenašali drug drugega? Da bi to bilo mogoče, 

mora biti izpolnjen neki pogoj. To zahteva pravico, da 

so ljudje med seboj prijatelji. Ljudje se morajo torej naučiti 

sposobnosti medsebojnega komuniciranje. Sicer bodo službe, 

razredi v šolah in druga mesta, kjer se ljudje srečujejo, 

deljena na prijatelje in sovražnike. 

Pot naprej vključuje določen nivo razumevanja, ki ga je 

mogoče razviti le z dialogom, s pogovorom, ne na socialnih 

omrežjih, na pametnih telefonih, ampak s pogovorom iz oči v 

oči, v vzdušju medsebojnega spoštovanja. Neprestana potreba 

mladih, da so stalno prisotni na socialnih omrežjih, kaže 

na potrebo po pogovoru. Toda 'srečanje' kot tako se ne zgodi. 

Varnost v šoli 

Na varnost lahko gledamo na različne načine. V zadnjih letih 

so šole okužene s togim zatiralnim nadzorom. Javnost je 


ila na grotesken primer nezaupanja opozorjena preko zdaj 

znamenitega primera s srednje šole Stockwell Park v Londonu 

leta 2014. Poročali so, da je šola nastavila 100 kamer, s 

katerimi je želela preprečiti izostajanje od pouka, vandalizem 

in zavarovati učitelje pred lažnivimi obtožbami. Z drugimi 

besedami, želeli so vsiliti varovanje. Temu primeru je sledilo 

sto drugih šol po vsej Veliki Britaniji. Kasneje so odkrili, da 

so kamere uporabljali tudi za nadzorovanje učiteljev pri delu. 

To je nekaj povsem drugega kot varovanje kot psihološki 

pogoj pri naših otrocih. V prvem primeru učitelja ocenijo po 

njegovi sposobnosti, kako obvladuje skupino otrok. Da v razredu 

ne nastane zmeda, potrebuje učitelj določeno mero koherence. 

To je seveda odvisno od tega, ali ima kaj koristnega 

in pomembnega za učiti. Učitelj mora do neke mere obvladati 

vsebino, metodo in didaktiko. Na osnovi tega se čuti varnega, 

pridobi na samozavesti in je zmožen bolj učinkovito obvladovati 

druge zadeve in zahteve. Ta varnost na strani učitelja 

se nato prenese na učence. Socialni pogoji v razredu niso 

nič drugačni od drugih socialnih druženj, kot so praznovanja 

rojstnih dni ali verske dejavnosti. Od otrok pričakujemo, 

da se obnašajo na določen način. Norme morajo obstajati. 

Te odsevajo vrednote. Kažejo, kaj v življenju cenimo. Kot takšne 

so del tistega, za kar v izobraževanju pravzaprav gre. V 

prvih treh letih šolanja moramo uveljaviti osnovni občutek 

varnosti, vrhu tega pa tudi pravila. Pri majhnih otrocih se 

to pokaže v potrebi in nagnjenosti k nemoteni, neprekinjeni 

rutini in ritmu. Vemo, da se majhni otroci najbolje razvijajo 

v razredu, ki je v mejah rigidnosti. Otroci, ki v tem razvojnem 

obdobju živijo v nestrukturiranem okolju, imajo v puberteti 

veliko več težav s prepoznavanjem meja sprejemljivosti. V 

takih primerih je učenec lačen dodatne podpore ali pretirane 

pozornosti. V prvem obdobju šolanja sta predvidljivost in doslednost 

pomembni. Tu ne gre za disciplino kot tako, ampak 

za medčloveške odnose, ki temeljijo na spoštovanju in oliki. 

S tem pa se oblikujejo dobre navade. Potrebno je pripomniti, 

da ima lahko v angleškem jeziku beseda 'habit' različne 

pomene. Lahko je to model obleke. Lahko je povezano z življenjem, 

kot je to v 'inhabit' ali 'inhabitant'. 

Pomembna komponenta družbenega, metodološkega impulza 

waldorfske šole, ki temelji na učnem načrtu humanističnih 

ved, v okviru rasti zavedanja učencev, je diskusija, 

katere osnova so naše kulturne vrednote. Odkrit in nezaključen 

pogovor v šolah in na univerzah bo vedno ostal neke 

vrste pot k razumevanju in k miroljubnemu, tvornemu, medsebojno 

blagodejnemu sobivanju. Pomemben del waldorfske 

šole kot socialnega impulza Rudolfa Steinerja, ki je vedno 

pomenil jedro šole, je bila učiteljska konferenca, ki je nastala 

zato, da razvije forum proste diskusije, kjer lahko izmenjaš 

nasprotna mišljenja, da ne zapadeš v sovraštvo, kjer ne glasuješ 

za stvari tako, da večina 'premaga' manjšino. To je bil 

prvi korak pri oblikovanju šole, kajti učitelji so morali vaditi 

odprt dialog, da so se bili potem sposobni vključiti v pogovore 

z učenci na teme predmetov glavne ure. 

Občutek pripadanja 

Ljubezen, naklonjenost in čut pripadanja so ključne sestavine, 

ki gradijo občutek varnosti. Tudi če poskusimo pregledati 

naš izvor in bistvo naše domovine, materinega jezika in 

kulture, bo naš rojstni kraj vedno neizbežen del nas. Potreba 

po pripadnosti je srčika človekove narave. Od 9. do 13. leta, 

ko se otrok začne obračati v zunanji svet, je potreba po pripadnosti 

ključni vidik oblikovanja njegove identitete. To se 

odraža v učnem načrtu waldorfske šole. Človek je vse življenje 

prepojen s pokrajino otroštva. Kjerkoli na svetu živi, živi 

v notranji dolini otroštva. Danes se vedno bolj zavedamo, da 

je stalnost čuta pripadnosti povezana s svobodo pozneje v 

življenju. Če smo odrezani od drugih, otopimo in se zapremo 

vase. Večini ljudi se čut pripadnosti ne zdi nič posebnega. Ko 

pripadamo, se nam to zdi nekaj samo po sebi umevnega. Ko 

pa smo izključeni, postanemo zelo ranljivi. Čeprav je vsaka 

duša edinstvena, pa po svoji sami naravi hlepi po zvezah, da 

tako premosti prepad med osamitvijo in intimnostjo. V angleškem 

jeziku je beseda pripadati (be-longing) kombinacija 

besed bitje (being) in hrepenenje (longing). Bližina prebudi 

pripadnost (belonging), razdalja pa hrepenenje. Iskanje pripadnosti 

je del procesa identifikacije. Kot drevo, ki požene 

svoje korenine globoko v zemljo, tudi vsak otrok potrebuje 

sidro pripadnosti, da se upogne ob neurjih in raste dalje proti 

svetlobi. Globalna vas predstavlja brezoblično, neosebno 

pokrajino. Kulturno, zgodovinsko in geografsko okolje, v katerem 

otrok zraste, mu služi kot podlaga za svobodo kasneje, 

ko je odrasel. Zato mora učni načrt za ta leta vsebovati časovne 

in prostorske vidike domače kulture, geografske, zgodovinske, 

literarne in glasbene. 

Zaupanje 

Občutek varnosti in pripadnosti pa skupaj spodbujata 

nastanek zaupanja. Ne moremo zanikati, da to mnogokrat 

umanjka v vseh segmentih družbe. Zaupanje lahko definiramo 

kot zaupati nečemu ali opirati se na neko lastnost pri 

človeku, ustanovi ali družbi. Zajema odnos med dvema ali 

več ljudmi. Brez zaupanja postane življenje izjemno težko. 

V normalnih okoliščinah zaupamo svojemu zobozdravniku, 

kmetu, zdravniku, učitelju ali prijateljem. Toda zaupanje je 

več kot spoštovanje zdravnika zaradi tega, ker ima primerno 

in ugledno univerzitetno izobrazbo, licenco za prakso in 

poklicne izkušnje. Ugled se gradi počasi. Prijatelju zaupamo 


zaradi radosti, ki jo občutimo; učiteljem zaupamo, ker verjamemo, 

da bodo naši otroci nekaj pridobili od njegove predanosti 

in posvečenosti. To je dvosmerni proces. Po eni strani 

zaupamo drugim. Temu rečejo, da je človek 'zaupljiv'. Po 

drugi strani pa tudi nam zaupajo drugi in tako postanemo 

'zaupanja vredni'. 

Ko začne rasti naravno, notranje zaupanje (v 9. letu), ga 

je potrebno negovati. Otroci ga iščejo v ljudeh zunaj svojega 

ožjega kroga družine in učiteljev. Tisti, ki v zgodnjih letih 

šolanja niso deležni zaupljivih odnosov, bodo kasneje težje 

zaupali drugim. Če lahko otroci pri devetih ali desetih letih 

preko pogovora delijo svoje izkušnje z drugimi, nastane temelj 

duha razredne skupnosti, ki temelji na zaupanju. Sošolci 

postanejo prijatelji za vse življenje, ker si zaupajo. 

Njegova končna banalna izbira je podobna gesti človeka, ki 

zapre enciklopedijo, ker je v njej preprosto preveč podatkov. 

Izbere zelo običajen sir, brez kakšne posebne značilnosti, 

nevtralnega okusa, najbolj vsiljivega, najbolj reklamiranega. 

Naredil je nekaj napak. Prvič, nikoli ne bi smel vstopiti v trgovino, 

ne da bi natančno vedel, kaj hoče. Lahko bi prosil za 

nasvet tistega prodajalca v trgovini, ki očitno najbolje pozna 

sire in ki je najbolj okusno oblečen. Toda potem bi se tako 

zmedel, ali naj zaupa 'poznavalcu', ki ga bi zlahka osumil, 

da mu je priporočil neki sir slabše kakovosti, ki se ga ne 

prodaja dobro, ali sir, ki je temu možu za prodajnim pultom 

najljubši. G.Palomar se je navadil izbrati bodisi sir z najlepšo 

nalepko ali eksotičnim imenom. Toda sčasoma je postal 

protisloven in sir izbral kar na slepo. 

Zaupanja ne moremo vsiliti. Toga pravila in kaznovanje vodijo 

k ubogljivosti in ne k zaupanju. V preteklosti je zaupanje 

temeljilo na sorodnosti, tradiciji in lokalnih družbenih 

strukturah. Srednjeveški fevdalizem je temeljil na patronatu 

lokalnega graščaka, ki je imel podporo cerkve. V poznejšem 

času se je to razširilo v kraljestvo. Nato pa je obstoj 

nacionalnih držav temeljil na zaupanju v zakone in predpise, 

ki so se jih morali držati vsi državljani, izvajali pa so jih s 

kaznovanjem v obliki denarnih ali zapornih kazni. S svojo 

ekonomsko svobodo, univerzalnimi človekovimi pravicami in 

prizadevanjem posameznikov zahteva moderna družba nove 

načine gradnje zaupanja. V globalni ekonomiji moramo, bolj 

kot kdaj koli prej, zaupati ogromnemu številu ljudi, ki jih nismo 

še nikoli srečali. Ocenili so, da je bilo v pripravo obroka, 

ki ga imamo pred sabo, vključenih deset tisoč ljudi, preden 

je prišel na naš krožnik. 

Nekateri za upadanje nivoja zaupanja krivijo slabitev družinske 

celice in pomanjkanje spoštovanja do učiteljev. V mobilnem 

svetu je vse teže utrditi vezi. Življenje je vse bolj razcepljeno. 

Razvoj gre vedno bolj v smeri samotnega življenja, 

zasebnih avtomobilov, osebnih televizijskih ekranov, računalnikov 

in telefonov. Redno osebno srečevanje z drugimi je 

pomembno za kultiviranje zaupanja. 

V svoji filozofiji socialne vzgoje je Rudolf Steiner orisal, 

kako pomembno je v moderni družbi zaupanje. Videl ga je 

kot lepilo, ki utrdi posameznike v enoto, ki jo imenujemo 

družba. Motnja v zaupanju bi pomenila, da družba, kot jo 

poznamo, ne obstaja več. To lahko ilustriramo na naslednji 

način. Od kmeta na trgu kupimo zelenjavo. Smo njegova redna 

stranka in z njim redno poklepetamo. Njegova zelenjava 

je morda bolj okusna kot zelenjava drugih kmetov. Toda obstaja 

globlji motiv. Kmetu zaupamo in to zaradi njegove enkratne 

osebnosti, njegove človeške narave. Nasprotje temu je 

ustrezno opisal Italo Calvino v svoji zgodbi o nekem gospodu 

Palomarju, ki je obiskal francosko fromažerijo (trgovino 

s siri). V izložbi je bilo ogromno sirov: holandski, francoski, 

italijanski, mehki, trdi, kremni, kozji, ovčji, kravji, bizonji. 

Vsak sir vsebuje pašnik drugačne zelene barve, pod drugim 

nebom. Več je sirov, težja je izbira. Calvino navaja: 

'Palomarjev duh niha med nasprotnima potrebama: tisto, 

ki teži k popolnemu, napornemu védenju in bi bila zadovoljena 

le, če bi poskusil vse vrste; in druga, ki se nagiba k neodvisnemu 

izboru, prepoznanje sira, ki je samo njegov, tisti, 

ki gotovo obstaja, tudi če ga ne more prepoznati, (ne more v 

njem prepoznati samega sebe).' 

Iskanje identitete 

Spričo nedavnih grozljivih dogodkov je veliko govora o tem, 

kako v šolskih letih poskrbeti za čvrsto identiteto kot osnovo 

za življenje. Obstajata dve osnovni obliki identitete. Prva je 

somatska (gr. 'soma' = telo), ki jo določa fizično telo. 

Druga vključuje socialno okretnost. Živimo v času pluralnosti 

identitet. Indijski dobitnik Nobelove nagrade s področja 

ekonomskih ved Amarty Sen se zanima za politiko, filozofijo 

in tudi ekonomijo. Njegovo strastno zagovarjanje identitete 

množice v nasprotju z identiteto posameznika je izbira med 

tem, ali bomo, v skladu z današnjim časom, nosili več klobukov 

ali samo enega. Moderen državljan nosi mnogo klobukov. 

Zahodni malomeščani in islamski skrajneži zagovarjajo 

primat človekove verske identitete, ki ne daje prostora 

drugim povezavam. Sen citira: 'Ista oseba je lahko brez problema 

Južnoafričan z indijskimi predniki, kristjan, socialist, 

ženska, vegetarijanec, džez glasbenik, zdravnik in tako dalje.' 

Po mojem mnenju je to praznovanje čiste pluralnosti, kar 

se tiče človečnosti. Toda uspeh temelji na zdravorazumski 

identiteti, ki se oblikuje pri 9. do 11. letu. 

Čut za identiteto se oblikuje na dva načina. Prvič s tem, ko 

postajaš to, s čimer si se rodil in v kar si se rodil. Drugega 

ustvarja oseba sama in temelji na svetovnem nazoru, veri, 


doktrini ali zanimanju. Osebnostne lastnosti in potenciali so 

prav tako pomembni. V nasprotju s prvo, ti te oblike identete 

ne more nihče odvzeti ali uničiti. Čut identitete temelji torej 

bolj na tem, kar človek je, kot na tem, kar ima. 

Če sledimo tej misli, lahko orišemo moderni okvir identitete, 

ki vključuje pet glavnih komponent: 

• nadčutnost; čut za prenovo, 

• trdnost; čut za stabilnost, 

• avtentičnost: zavedanje, da si enkratno bitje kot del 

družbene skupine, 

• orientiranost: čut za razumevanje sveta in svojega mesta 

v njem, 

• sorodnost: čut za drugega v svetu kot vir poznavanja in 

medčloveškega povezovanja. 

To bi lahko upoštevali kot dejanske dejavnike pri poskusu 

oblikovanja identitete preko kultiviranja dialoga, pogovora in 

različnega mišljenja na waldorfski šoli. 

Identiteta je tesno povezana s premestitvijo in odtujitvijo. 

Korenine se oblikujejo z aktivnim sodelovanjem v svetu. Obstajata 

dva med seboj povezana načina utrjevanja korenin. 

Eden je, da si ustaljen, na mestu; drugi z aktivnim delovanjem 

v družbi na osnovi izobrazbe. Moderna identiteta zahteva, 

da morajo biti učenci najprej vključeni v eno kulturo 

in okolje in nato v svoj način razmišljanja asimilirajo drugo 

kulturno pokrajino. Evropska kultura je osnovana na določenem 

načinu razmišljanja, ki ima svoje korenine v razvoju 

od stare Grčije do današnjega dne. Pretirana žeja po nečem 

drugačnem, brez trdne opore v okolici, je bolezen človeške 

duše. Čut identitete temelji na duhovnem oblikovanju otroka 

preko razumevanja bogastva, ki ga je človeštvo akumuliralo 

skozi stoletja literature, folklore, pesmi, verzov in praznikov. 

Učenje zgodovine je vitalnega pomena pri oblikovanju čuta 

identitete. Moteče je, ko v učnem načrtu modernega časa 

opazimo, da ta predmet, skupaj z geografijo zgublja svoj pomen. 

Francoski pisatelj Daniel Pennac komentira to takole: 

'Mladostniki, ki so imeli le malo zgodovine, ki jim je odvzeta 

preteklost in so jih prikrajšali za geografijo, imajo danes potrebo 

po tem, da bi obstajali zgolj kot podobe. Kje naj najdejo 

mir, da se znova sestavijo? Mnogim pomeni identiteto le 

oblačenje zaradi zunanjega videza, da zadostijo stalno željo 

po tem, da bi bili fotogenični. Priti domov ne pomeni, da se 

vrneš v hišo. Dom je mesto, kjer se ponovno povežeš z zgodovino, 

s svojo zgodovino. Ko vstopaš skozi vrata v svoj prostor, 

vstopiš v prostor, kjer si tak, kot si. Vsi predmeti, tudi 

najbolj nepomembna knjiga v tvoji knjižnici, potrjujejo tvojo 

identiteto.' 

8 

8 Waldorfske novice 


IZŠLA BO NOVA KNJIGA 

David L. Brierley 

One Hundred Million 

Destinies Now 

Nova publikacija, ki izzive, s katerimi 

se sooča Evropa, obravnava z vidika 

waldorfske pedagogike. 

Zgodaj jeseni bo 

knjiga izšla v angleškem 

in bosanskem 

jeziku, spomladi 

2017 pa v španščini. 

Naslov knjige 'Sto 

milijonov usod' se 

nanaša na okvirno 

število mladih ljudi, 

ki danes živijo v 

Evropi. Knjiga ima 

dva dela. 

Prvi spremlja tok 

sodobne vzgoje in 

izobraževanja tako, 

da se ozre nazaj na 

pobude, razširjene v 

Evropi v času 'fin de 

siecla', to je obdobja pred prvo svetovno vojno, ki označuje 

tudi konec enega in nastop novega veka, v katerega 

smo vključeni danes. Tranzicija je zahtevala ponovno 

ovrednotenje izobraževalnih potreb mladih, da bi tako 

lahko zadostili izzivom prihodnosti. 

V drugem delu avtor opisuje primere iz svojega poučevanja 

na waldorfskih šolah, zvrsti vzgoje in izobraževanja, 

ki je bila osnovana na pobudi za socialne spremembe 

v času, ko je bila Evropa porušena, materialno, 

ekonomsko, kulturno in socialno. Pri izobraževanju za 

prihodnost ne gre za vprašanje, kaj mora oseba vedeti, 

da bo zmožna nekaj narediti za družbo, kot je ta v tem 

trenutku, ampak, kakšne sposobnosti je potrebno pri 

vsakem učencu razviti, da bodo prinašale vedno novo 

energijo in vpogled v družbo prihodnosti. Namen našega 

obstoja in smisel vzgoje in izobraževanja je, da kolikor 

se da razvije element človečnosti v začetni stopnji. 

Potrebno je kultivirati in izraziti naše višje čute, potrebno 

je razviti naš čut za razum, da lahko odkrije enkraten 

značaj vsakega učenca. Smisel modernega življenja ni v 

'sreči' sami, bolj je v izpolnitvi potencialov posameznika.


Pedagoški impulz 

po Emmi Pikler 

in waldorfska pedagogika 

 

Claudia Grah-Wittich 

“Emmi Pikler se je rodila leta 1902 na Dunaju 

in umrla leta 1984 v Budimpešti. Na Dunaju je 

študirala medicino, svojo strokovno pediatrično 

izobrazbo pa je dobila pri baronu Clemensu Pirquetu. Kot 

učitelj je močno zaznamoval Emmijino poznejšo življenjsko 

delo, saj je zastopal stališče, da je z medicinskega vidika 

potrebno otroka v prvi vrsti ohranjati zdravega in 'se ne 

omejiti samo na spoznavanje in zdravljenje različnih 

bolezni. Ni bolezen bistvena, temveč otrok.' 1 Tako se je 

Pirquet intenzivno ukvarjal z vprašanji vzgoje. Na njegovi 

kliniki je v izobraževanje tako nujno spadala učna praksa 

na temo Nega in prehrana dojenčka. 

Preko še enega učitelja, otroškega kirurga Hansa Salzerja, 

pa se je Emmi naučila, kako čisto drugače poteka 

zdravniški pregled otroka, če je zdravnik do malega 

pacienta prijazen ter z njim vzpostavi dober odnos. Oba 

impulza, tako vzgoja za 'biti zdrav' kot preventiva v smislu 

Pirrqueta ter empatična drža do otroka po Salzerju, 

sta močno zaznamovala poznejše delo Emmi Pikler. 

Na njeni strokovni poti je pomembno vlogo odigral 

tudi njen mož, ki je kot pedagog in učitelj matematike 

z njo delil njena razvojno-fiziološka razmišljanja. Ob 

rojstvu njunega prvega otroka sta se odločila, da bosta 

naredila vse, da mu bosta omogočila zdrav razvoj, 

da bosta potrpežljivo spremljala in spoštovala njegovo 

lastno razvojno dinamiko in da ne bosta omejevala njegovega 

naravnega gibalnega razvoja. 

Od leta 1935 je Emmi delovala kot spoštovana otroška 

zdravnica na Madžarskem. Predavala je na temo nege 

in vzgoje dojenčkov in malih otrok ter deset let delovala 

kot otroška zdravnica v svoji zasebni ambulanti. Po 

vojni je v okviru neke madžarske organizacije skrbela 

za zapuščene in podhranjene otroke. Izhajajoč iz teh 

izkušenj je leta 1946 ustanovila dom za dojenčke Loczy. 

Zahvaljujoč dobro vodenim negovalkam in skrbni 

ureditvi okolice ji je uspelo ustvariti vzdušje, v katerem 

so se otroci počutili varno in v katerem so se lahko dobro 

razvijali in rasli. 

Pri tem se je uspela izogniti običajnemu zanemarjanju 

otrok. 

Neumorno je raziskovala in opazovala otroke v praksi 

in iz teh opažanj razvila dobro prepoznavno lastno teorijo 

o samostojnem razvoju gibanja pri otroku. 

Pedagoška načela Piklerjeve se v glavnem nanašajo 

na tri aspekte: 

1. Nega otroka 

Tukaj gre za 'biti skupaj' med odraslim in otrokom. 

In odrasli morajo poskrbeti za to, da se to sobivanje 

odvija v slogi in razumevanju. Sozvočju. Pri vseh dejanjih 

nege je treba imeti notranji mir in visoko stopnjo 

prisotnosti, kar je za Piklerjevo pedagogiko skoraj že 

samo po sebi umevno. 

2. Svoboden gibalni razvoj 

Zavestno se daje prostor potrebi vsakega otroka, da 

hoče vse preizkusiti in storiti sam. 

S tem omogočamo, da otrok svobodno razvija svoje 

gibalne sposobnosti in se tudi sicer razvija glede na 

svoje individualne ritme. 

3. Ureditev okolice 

Zavestno oblikovanje okolice ustvarja vzdušje za varno 

igro in nego otrok. 

Pedagoška spoznanja Emmi Pikler temeljijo na številnih 

opažanjih, ki govorijo o pestrosti razvojnih možnosti, 

zato se ona sama odločno distancira od vseh 

ostalih programov in norm v zvezi z razvojem majhnih 

otrok. V okviru svojih proučevanj je z natančnim opazovanjem 

ugotovila, da se otroci razvijajo po svojih notranjih 

zakonih, če jim odrasli to omogočijo. Predpogoj 

za to pa je, da so odrasli prisotni in da imajo z otrokom 

dober odnos. Govor, s katerim odrasli spremljajo vsa 

dejanja, mora učinkovati kot podpora. Pri tem ne gre 

za razlage, vprašanja ali napotke, temveč za to, da opisujejo, 

kaj delajo roke. 

Rezultati primerjalnih raziskav: 

Emmi Pikler in waldorfska pedagogika 

Če spoznanja in opažanja Emmi Piklerjeve postavimo 

v razmerje z antropozofsko vedo o človeku, lahko ugotovimo 

naslednje: 



• Njene raziskave 

s področja 

samostojnega 

gibalnega razvoja 

pri otrocih 

temeljijo na natančnem 

opazovanju 

otrok in 

tako dopolnjujejo 

vedo o človeku, 

inspirirano 

s strani duhovne 

znanosti. 

• Obe zasnovi ne 

merita razvitosti otroka po normah in programih, 

ki prihajajo od zunaj. Mnogo bolj se osredotočata 

na zakonitosti razvoja, ki bivajo znotraj otroka. 

• Obe teoriji pripisujeta velik pomen oblikovanju 

okolice kot važnemu dejavniku pri razvoju otroka. 

Rudolf Steiner poudari, kar Emmi Pikler vzpodbudi: 

'Samo pravilno fizično okolje deluje na otroka 

tako, da se njegovi fizični organi oblikujejo v 

pravilne oblike.' 2 

• Odrasli kot vzorniki igrajo pri obeh teorijah odločilno 

vlogo. Po njih se lahko otrok v svojem razvoju 

usmerja s pomočjo svoje sposobnosti posnemanja. 

• Obe teoriji menita, da je odločujoča za razvoj otroka 

prosta igra, v katero vzgojitelji ne smejo posegati. 

Piklerjeva se bori za to, da se lahko otroci prosto gibalno 

razvijajo, in meni, da je to bistvenega pomena za 

celoten razvoj otroka. 

Rudolf Steiner poudari pomen prostega gibalnega razvoja, 

ki je po njegovem mnenju predpogoj in priprava 

za jezikovni in miselni razvoj ter za razvoj samozavesti. 

Na podlagi svojih raziskav in spoznanj je Emmi Pikler 

ustanovila šolo za pedagogiko za male otroke oz. elementarno 

pedagogiko, katere vsebine z velikim interesom prevzemajo 

razni odprti pedagoški krogi. Opažanja, spoznanja 

in različne teorije so opisane v njenih številnih knjigah. 

Njeno življenjsko delo danes nadaljujeta in še naprej 

razvijata Družba Pikler v Berlinu in njena hči Anna 

Tardos v Budimpešti, ki deluje v zelo težkih gospodarskih 

razmerah. V obeh krajih se odvijajo tudi uvodna 

predavanja, seminarji ter nadaljnja izobraževanj s področja 

Piklerjeve pedagogike. 

Prevod iz publikacije oz. knjige: 

Glöckler, M. In Grah-Wittich, C. Hrsg. (2010.) Die Würde des kleinen 

Kindes: Was erhält das kleine Kind gesund? Pflege und Erziehung in 

den ersten drei Lebensjahren. Dornach (CH): Medizinische Sektion am 

Goetheanum. Deutschland: Vereinigung der Waldorfkindergärten e.V. 

Opombe: 

1 Emmi Pikler, Pustite mi čas – samostojni razvoj gibanja otroka, dokler 

prosto ne shodi. 

2 Rudolf Steiner, Vzgoja otroka v luči duhovne znanosti, Dornach, 1969 

Katka Žbogar 

Razumevanje 

otroških risb 

Skrivnostni govor otroškega 

risanja – sledenje poti inkarnacije 

Pričujoč članek temelji na prevodu dela Razumevanje 

otroških risb (originalno Understanding Children's 

Drawings), avtorice Michaele Strauss, dopolnjen 

je z risbami otrok iz Waldorfskega vrtca Radovljica. Ker 

se v Waldorfskem vrtcu Čebelica v Radovljici zavedamo 

pomena prostega risanja, imajo otroci čas za risanje ves čas 

proste igre in tudi po počitku. Rišejo lahko neomejeno, ves 

čas so na voljo voščeni bloki in papir. 

Knjiga Michaele Strauss predstavlja pionirsko delo 

na področju opazovanja, razumevanja risb otrok, ki 

so nevidno povezane z otrokovim telesnim razvojem. 

Omogoča nam razumeti videne risbe in procese, ki se 

odvijajo v slikah majhnih otrok med prvimi sedmimi 

leti njihovega razvoja. Razkriva nam skrivnostni jezik 

otroškega risanja. Prvič je bilo delo izdano leta 1978, 

leta 2007 je bilo ponovno objavljeno s popravki, izboljšano 

reprodukcijo in večjim formatom. 

Opazovanje otroških risb nam omogoča uvid v otrokov 

razvoj kot proces mnogih preobrazb, ki spremljajo 

otroke na njihovih poteh, omogoča nam, da lahko 

opazujemo otroke iz najrazličnejših smeri. Odkrit nam 

je 'skrivnostni jezik otroškega risanja – sledenje poti 

inkarnacije'. Opazovanje fenomena otroških risb nas 

vključi, da smo tudi sami aktivni v podrobnejšem opazovanju 

in študiju skozi risbe, da nadaljujemo z delom 

na sebi skozi opazovanje tega področja. 

Avtorica v knjigi navaja, da 'klasični razvoj' ni več viden 

v risbah otrok med prvimi sedmimi leti življenja, še 

posebej v tistih, narisanih v predšolskih letih. Za to je 

več razlogov. Gotovo ima prekomerna stimulacija otrok 

v modernem času veliko s tem. Dejstvo je, da otroci nimajo 

več toliko časa, v katerem bi lahko brez zunanjih 

pritiskov brezskrbno in umirjeno risali svoje risbe, ali 

pa jim je veliko prezgodaj rečeno, naj rišejo risbe, ki so 

neprimerne za njihovo stopnjo razvoja. Nekaj otroške 

biti, univerzalne kvalitete, je izgubljene. Otrok ne more 

več iz sebe, iz svoje podzavesti risati svoje poti, na kateri 

bi puščal svoje sledi preko odkrivanja barv in s pomočjo 

domišljije, ker prekomerno in prezgodaj kopira 

to, kar vidi zunaj. Ne more pridobiti čvrste osnove, na 

kateri se lahko šolanje nadgrajuje. 

Pomislimo na čudežne zgodnje dele inkarnacije, 

učenje hoje in govora ter na na prve življenjske izkušnje 

in kreativne aktivnosti. Intimna skrb za razvoj in 

prevedla Silvija Renko 


izobrazbo v zgodnjem otroštvu je prav od začetka waldorfske 

pedagogike dala našemu šolskemu gibanju dokaj 

prepoznaven značaj. 

S tem zavedanjem pristopimo k branju izvlečka knjige 

Razumevanje otroškega risanja in ne glede na vse omogočimo 

otrokom, da se lahko izrazijo v vsej svoji polnosti. 

Ta dosežek zavesti teče vzporedno z naraščajočo zrelostjo 

možganov. 

Če pozorno prelistamo skozi 'knjigo simbolov' malih 

otrok, bomo prepoznali mnogo podobnosti. Dokaj nezavedno 

nam otrok omogoči, da se udeležimo rojstva 

simboličnega jezika. 

Sledili bomo smeri risb, od prvega vrtinčastega vozla do 

oblike kroga in od prvih nihajnih gugalnic do oblike križa. 

To je pot, ki vodi od svobodnih ritmov dinamičnega 

gibanja do abstraktnosti geometrije, od tekočih kreacij 

do narisanih oblik. Preden otroci nadaljujejo z naslednjim 

korakom in združijo skupaj simbole, ki so jih našli 

v njihovih jezikovnih oblikah, naredijo točko v njihovih 

krogih in razširijo križ, da postane zvezda. Odrasli 

jih sodijo kot prve, neuspešne poskuse risanja. 

Prvih sedem let kreativnega risanja dominira motiv 

človeškega bitja. Otroci ga ustvarjajo, na drugačen način 

na vsaki stopnji, in se z njim popolnoma poistovetijo. 

Motiv 'človeka' se razširi in vsebuje motiva drevesa 

in hiše, ampak ta dva nista podaljška izbranih tem, 

ampak le njihova prilagoditev. 'Bivališče' se poseljuje 

korak za korakom. 

Njihove uganke so dnevni stranski produkti najpomembnejših 

dosežkov teh let: biti sposoben rasti in postopno 

pripeljati vse organe do njihove prve stopnje zrelosti. 

Duševno-spiritualna narava majhnih otrok je primarno 

vključena v proces telesne inkarnacije. Gradijo mostove 

med telesom in dušo. V njihovih diagramskih slikah 

postane vidno to, kar je vključeno v izgradnjo telesa. 

Redni dnevni ritmi, tedenski in letni ritmi nam dokazujejo, 

da otroci potrebujejo rutino in red, da izgradijo 

in stabilizirajo svoj lasten biološki ritem, svojo 'notranjo 

uro'. Njihovo telesno zdravje je odvisno od tega; resnično, 

to je doprinos h kapaciteti zdravja, ki je med 

telesom in dušo. 

Otroštvo je čas, ko gre to telo zdravja skozi svoj embriološki 

razvoj. 

V prvih sedmih letih vsi otroci v svojih manifestacijah 

in še posebej v svojih risbah napravijo avtobiografske 

dokumente, ki kažejo, kako ta sekundarni embriološki 

razvoj napreduje. Kaj po navadi slikajo? Glavonožce, 

vretenčaste stebraste lestve, metlaste roke; in tudi hiša 

ima še vedno oči kot okna in je otrokovo lastno telesno 

prebivališče. 

1) Najzgodnejše risbe, arhetipski vrtinci, tečejo iz gibanja 

male krožeče roke na nekontroliran način 

kot sledi živečega gibanja. 

2) Zibajoče gibanje rok prinaša ugankarske nihalne 

gugalnice. Tudi tukaj same misli ne zadoščajo. 

Slika 1: Elementi zgodnjih otroških risb, 

zbrani v simbolih in znakih 

Prve risbe otrok sledijo kozmičnemu gibanju, ki ne 

pozna ne notranjosti ne zunanjosti. Zrcalijo situacijo, 

v kateri so sami. Pri približno tretjem letu so prvi 

koraki k neodvisnosti izraženi tako, da otroci namerno 

rišejo kroge in ravne črte. Podzavestno se zavedajo 

formativnega procesa, ki deluje v njihovem organizmu. 

Te postanejo formule za risanje. Duševni proces najde 

svoj izraz v področju barv. Proti koncu petega leta, z 

novo pridobljeno distanco, se otroški pogled obrne proti 

predmetom v okolici. Prevzamejo obliko in so čvrsto 

postavljeni na tla. Vsakodnevne zadeve so opazovane 

in reproducirane. Svet njihovega lastnega življenjskega 

procesa in funkcij stopi v ozadje njihovega zavedanja. 

Njihov pogled se usmeri navzven. 

Zgodnja faza slike 1–2 leti 

Pri iskanju sil, ki motivirajo risanje pri predšolskih 

otrocih, iščimo kreativni proces brez kakršnihkoli 

predhodnih konceptov. Zaradi živosti svojega organizma 

in posnemanja odraslih primejo za kredo. Tako so 

njihovi prvi poizkusi risanja zapisane uganke. Posnemanje 

jih lahko sproži, odpre jez in izliv ustvarjalnosti 

izbruhne ven. 

V svojih risbah otroci razkrivajo področja, s katerimi 

so v tej zgodnji dobi še vedno intimno povezani. Izgledajo 

kot tekoči ritmi, ki se sčasoma materializirajo kot 

simbolični jezik oblik. Otroci intenzivno živijo do svojega 

3. leta v gibanju in ritmu. 

Fragment anonimne sile teče direktno skozi otroka. 

Sredina ali konec tretjega leta je odločilna, saj z vso 

koncentracijo poizkuša spojiti linijo s svojim izhodiščem, 

da zapre krog. 


Otrok v tej fazi izreče svoj prvi 'Jaz'. Odkrije samega 

sebe. Zdaj se sooča s celim svetom okoli sebe. Otrok 

prvič začuti distanco od svoje okolice. Začne se njegova 

prva faza kljubovanja in trme. To dejstvo otrok pokaže 

z zaključenim krogom na papirju. Votle oblike, spirale, 

krogi in križi služijo otroku kot material, s pomočjo katerega 

doživlja in zapolnjuje na novo nastal skrivnostni 

prostor znotraj sebe. 

Slika 2: 'Vrtinčasti vozli', 2 leti 5 mesecev 

Zgodnje risbe - arhetipski vrtinci nekontrolirano nastajajo 

iz gibanja majhne krožeče roke. Risanje se dogaja 

zelo hitro in v trenutku, ko je risba končana, otrok 

zgubi zanimanje zanjo. 

Tak pogled, ki istočasno vodi skozi razvojne nivoje 

otroka prvih sedem let, predstavlja tudi prezentacija 

Rudolfa Steinerja (1911), v kateri prikaže nivoje človeštva 

v zgodovini civilizacije, ki prehaja od 'sanjavih jasnovidnih' 

vizij do zavestnega dojemanja sveta čutom, 

ki ga obkroža. Relikvije - kulture zgodnjih civilizacij 

nam kažejo relativen položaj ob poti napredka. Ali niso 

otroške risbe tudi impresije, 'odtisi stopal' na poti k 

človeški zrelosti? 

Krog se pojavi kot prva oblika, ki je sama po sebi popolna. 

Njena kreacija dominira zgodnjo stopnjo risanja. 

Pri tretjem letu - je postala simbol. To zaključuje 

razvoj oblike. Krog postane formula za 'glavo' (včasih 

z dodatkom obraza), je simbol 'Jaza' in določa najzgodnejšo 

obliko 'hiše'. Vrtinec in križ se uporabljata tu 

tudi kot nezaveden izraz. Vrtinec se uporablja v risanju 

tam, kjer otrok zaznava življenje, pretočen proces. 

Druga faza, po tretjem letu, je drugačna. Zdaj otroci 

pustijo sliki, da zaobjame njihovo domišljijo. In končno, 

zaključek te prve faze razvoja, ko se kristalizirajo 

prvi začetki oblikovanja misli. 

Znano nam je dejstvo, da med embrionalnim razvojem 

človeškega bitja prehajamo skozi nivoje, ki so psihološko 

podobni živalskim. Najzgodnejša faza otroških 

risb traja do tretjega leta. Naslednja faza jih popelje na 

nov prag pri petih, tretja faza je do sedmega leta. 

V prvi fazi, pred tretjim letom, prihaja do procesa 

ustvarjanja na sanjavi način. Otroci so popolnoma eno 

z ritmi, ki postanejo vidni na papirju; popolnoma živijo 

s temi ritmi. Živijo čisto v gibanju, ki jih vodi. Iz izvornega 

polja vrtečih vozlov, tok gibanja vedno bolj pridobiva 

namero poti, ki vodi od zunaj na znotraj. Gibanje izgleda, 

kot da je prišlo od daleč in sedaj počiva na papirju. 

V spiralah v zgornjih ilustracijah se dinamika umiri. 

Slika 4: 'Čutila'; 3 leta 11 mesecev 

Te tipalke očitno niso le lasje, ampak so čutila, ki se 

stegujejo ven in ustvarjajo močno povezanost z vsem, 

kar je sedaj 'okolica'. 

Srednja stopnja – med 3. in 4. letom 

Otroci okrog tretjega leta dosežejo raven, ko lahko izkušajo 

tako to, kar je znotraj, kot to, kar je zunaj. 

Slika 3: 'Od vrtenja do kroga', 3 leta 3 mesece 

Prvo obdobje trme zaznamuje notranjo tenzijo te faze. 

V tem času so otroci šli že skozi tri pomembna obdobja 

razvoja. Začenši z doseganjem pokončnega položaja, ki 

ga prinese prvo ločevanje med svetom in njimi samimi. 

Postopno učenje oblikuje novo povezavo z drugimi 

ljudmi. V svojih risbah se sedaj otroci močno trudijo 

narediti krog in ga 'povezati', ' združiti skupaj'. Vsak 

od staršev pozna ta prizadevanja in bo izkusil intenzivnost, 

s katero se lotijo naloge. 


Prehod 

Sledeče ilustracije odsevajo otroško izkušnjo pokončnega 

stanja. Z različnih aspektov ilustrirajo poizkus, da bi 

obvladovali navpičnico, napor, da bi pridobili ravnotežje 

in energijo, da bi vzdrževali pokončen položaj. Sedaj se 

gibanje ne ziblje nerazločno v vse smeri, ampak zdrsne od 

zgoraj navzdol in se zaziblje v ohlapnih vrtljajih na desno. 

Po tretjem letu se krog in križ združita in se pojavljata 

v najrazličnejših variantah do petega leta in še naprej. 

Krog s centrom, ki je fiksiran s točko ali križem, opisuje 

življenjsko situacijo otrok teh let. Z njim pokažejo 

povezavo med notranjim in zunanjim vesoljem, točko 

ali križ postavijo v centru notranjega vesolja, ki predstavlja 

njih same. Oba simbola prvič ilustrirata njihovo 

izkušnjo ega in njihovega sveta. Točka in križ znotraj 

kroga predstavljata 'obliko Jaza'. 

Risba človeškega bitja, sestavljena le iz 'glave' in 'debla'. 

Ko se k temu pridružijo še udi, se začne nadaljnji 

proces razločevanja, ki je značilen za to obdobje. Trup 

je spodaj omejen s horizontalno črto, ki tvori zanj čvrsto 

podlago. Če je bil prej poglaviten element otrokove 

risbe krog, ki je predstavljal glavo, in je bil trup le dodan, 

postane od tretjega leta naprej središča točka risbe 

osrednji del telesa – trup. Oblika telesa sedaj izhaja 

ven iz trupa – debla. Človek – drevo v tem ranem obdobju 

ni povezan z zemljo, ampak rotira v breztežnostnem 

prostoru. Formiran je popolnoma iz nezavedne zavesti 

vegetativnega procesa, v katerega so otroci še vedno zatopljeni. 

Tako otroci niso nič začudeni, če ima 'drevo' 

človeški obraz ali pa človeška podoba izgleda kakor deblo 

drevesa. Človeško bitje najprej izgleda kot steber. 

Pod površjem pa globoka povezava med motivi drevesa 

in človeškega bitja vztraja še po obdobju prvih sedmih 

let. V kasnejših obdobjih življenja nam risanje drevesa 

veliko pove o individualnih kvalitetah človeškega bitja. 

Figura predstavlja kozmično - embriološko, lebdeče 

pogoje. Nastane človek - steber. Stoji na zemlji. Sledi 

razvoj oblike in razlikovanje udov. Predstavitev človeške 

oblike opisuje proces, ki se zgodi od zgoraj navzdol. 

Slika 5: Slika deklice, stare 3 leta in 3 mesece ter 

fantka, starega 3 leta in 6 mesecev 

Čeprav otroci kažejo pot, ki vodi do te oblike, že pred 

tretjim letom, je njihova pisava še medla in še čisto 

pod vplivom dinamike gibanja. Ta proces ni zaključen, 

dokler se ne pojavijo abstraktne risbe. 

Sledili smo transformaciji krožnega gibanja in ugotovili, 

da se začne kot sfera, ki se zoži v točko. Ritmično kroženje 

v harmoniji z vesoljem pojema, točka zdaj leži v sredini 

kroga in začne okrog sebe ustvarjati nove aranžmaje. Križ, 

element osi, je položen v prostor. Pri tem otroci izkušajo 

strukturiranje okolja skozi sile, ki izhajajo iz njih samih. 

Po navadi se v tretjem letu prvi fiksni skeči človeške 

oblike zaključijo. Glava, deblo in udi so sedaj vključeni 

v figuro na simboličen način. 

Slika 7: Slika deklice, stare 3 leta in 4 mesece ter 

fantka, starega 3 leta in 10 mesev 

Proces ustvarjanja se prične z glavo. Sledi razlikovanje 

in struktura trupa, roke in noge pa so priključene 

na koncu vseh. Vidimo, da je isto zaporedje v razvoju 

otroških teles do prve organske spremembe; od malčka 

pa do spremembe zob, ki jih imajo, korak za korakom 

obvladujejo svoje telo (poglej zapiske o Study of Man). 

Motiv 'človeka' se razširi in vsebuje motiva drevesa in 

hiše, ampak ta dva nista podaljška izbranih tem, ampak 

le njihova prilagoditev. Ko se človeško bitje prvič 

pojavi v otroških risbah, nosi karakteristike drevesa, 

kar ilustrira otroško zavedanje sil, ki delujejo v njihovem 

organizmu. 

Slika hiše vsebuje tudi odnos do njihovega sveta. V 

procesu razvoja otrok pozornost njihovega zavedanja 

sil, ki se oblikujejo znotraj njih, prehaja iz enega področja 

na drugo. To ustvarja različne odraze iste teme. 

Slika 6: 'Drevo človek', 4 leta 2 meseca 


Druga oblika človeške forme pride po četrtem letu in 

ima veliko raznolikih oblik izražanja. Otrok odkrije popolnoma 

nov pristop k sliki človeka. Pojavita se osebi 

'glavonožec' in ' glava in udi'. Te slike so zelo popularne 

med odraslimi. Pojavijo se razmeroma pozno v procesu 

otrokovega razvoja. Otroci jih radi rišejo na ducate in z 

njimi polnijo cele strani svojih risalnih knjig. Glavonožci 

in ljudje glava - udi zrcalijo razvoj in aktivnost čutov na 

poseben, impresiven način. Lahko si dobro predstavljamo, 

da te antene posredujejo najsubtilnejše zaznave. 

Na tak način se pojavi 'lestev'. Označena je ritmično 

s podrazdelki. Hrbtenični steber je razdeljen in rebra 

obdajajo prsi. Rebrna kletka se je pojavila v obliki slike. 

Vsak od staršev pozna motiv lestve, ki se pojavi v vseh 

risarskih blokih in je pogosto otrokovo glavno razpoloženje 

izražanja za kar dolgo časa. 

Poznejše obdobje – od simbola do ilustracije 

Proti petemu letu ilustrativen prikaz odriva simboličnega 

vedno bolj v ozadje. Kompozicija otroškega slovarja 

pa še vedno ne more biti zaključena. Trije bistveni 

principi – oblike kroga, kvadrata in trikotnika formalno 

določijo glavne stopnje otroških kreacij. Do tretjega 

leta prevladuje krog; združi se in delno ga nadomesti s 

kvadratom in pravokotnikom. Trikotnik se ne pojavi do 

petega leta, potem pa znatno vpliva na obliko. 

Slika 8: 'Glavonožec'; 3 leta in 4 meseci 

Glavonožci in ljudje glava zrcalijo razvoj in aktivnost 

čutov na poseben, impresiven način. Lahko si dobro 

predstavljamo, da te antene posredujejo najsubtilnejše 

zaznave. 

Srednje obdobje 

Hrbtenična vretenca se združijo s prsno kostjo, tako 

da najbolj ritmični del okostja, vretenčasti stolp, prevzame 

končno obliko. Tako se v srednjem obdobju zgodnjega 

otroštva razvije celotni ritmični sistem telesa. 

Bolj kot kdaj koli prej otroci sedaj izbirajo in uživajo v 

guganju in gugalnih igračah, vseh vrstah krožnih iger, 

v refrenih pesmi in poslušanju istih zgodb znova in 

znova. Potrebujejo redne ritme skozi dan, v tednu in 

med letom. 

Slika 10: 'Objemajoča hiša', 5 let in 5 mesecev 

Hiša, v katero se otrok 'zapre', pokaže drugačen odnos 

do sveta: poveča se samostojnost njegove duše; 

enost, povezanost med otrokom in svetom postaja vedno 

šibkejša. Kozmična hiša se zamenja s hišo, ki stoji 

na tleh. Od četrtega leta naprej, najintenzivnejše pa od 

petega leta dalje, se pojavi nov element v otroških risbah. 

Otrokova duša začne svoja občutja izražati z barvami, 

upoštevajoč naravo. Ko se svet občutkov pojavi v 

risbah, se hkrati pojavi tudi svet barv. Otrok izbere tisto 

barvo, ki se ujema z njegovimi občutki. Tako postane 

barva sredstvo za izražanje duše. Pogosto odprejo 

vrata v kraljestvo barv oziroma imajo pri tem odločilno 

vlogo otroške bolezni, ki korenito posežejo v otrokovo 

počutje. Nezavedno riše tople barvne tone poleg hladnih, 

vesele nasproti žalostnim, agresivne nasproti 

pasivnim. Vrhunec doseže po petem letu. Individualne 

barve srečamo vsako posebej ter v prekrivanju ene z 

drugo. Razvije se živ dialog med otrokom in barvami na 

papirju. Pojavijo se raznovrstnejši barvni odtenki in s 

tem subtilnejše izkušnje. 

Slika 9: Slika fantka, starega 3 leta in 7 mesecev ter 

fantka, starega 4 leta in 5 mesecev 



Viktorija Kovačič 

Družinski center Izvir 

Prosta igra – 

ustvarjalna prihodnost 

Predstavitev srečanj za starše in 

otroke do 3 leta starosti 

Slika 11: 'Moja hiša'; 6 let, 7 mesecev 

Iz dimnika se kadi, otrok je pripravljen za šolo. Nobenega 

motiva v procesu človekove inkarnacije ne vidimo 

tako očitno in jasno kot motiv hiše. Po eni strani se 

otrok vedno bolj pomika v svoje telo in se zapira pred 

okolico ter postaja vedno samostojnejši, po drugi strani 

pa se, ko zavzame položaj znotraj hiše, od znotraj začne 

odpirati navzven. Otrok nam v risbah pokaže poti, ki 

vodijo skozi vzpetine in globine, veselje in žalost, dobro 

in slabo. 

V nobenem drugem motivu ne vidimo tako velike izkušnje 

v procesu človeške inkarnacije kot v motivu 

hiše. Sedaj smo popolnoma odvisni od sebe. Po drugi 

strani pa se, ko smo prejeli lastništvo hiše, vrata v svet 

odpirajo od znotraj. 

V svojih risbah otrok opisuje različne pogoje zavesti, 

ki so vzporedne s tistimi iz kulturnih epopej. Časovni 

razdelki znotraj prvih sedmih let kažejo na ta fenomen 

v širši povezavi. 

Za tiste učitelje in vzgojitelje, ki jih zanima delo z otroškimi 

risbami in želijo iz njih brati neupognjen razvoj 

otroka, je velika dobrobit, da se spoznajo s skrivnostnim 

jezikom otroškega risanja. Ne kaže samo fenomena 

otroških risb, ampak nam pokaže dovolj, da smo 

sami aktivni v podrobnejšem opazovanju in študiju 

skozi risbe kakor tudi individualnih risbah posameznih 

otrok in da nadaljujemo z delom na sebi skozi 

opazovanje tega področja. To lahko pomaga, da bomo 

prišli malce bližje rešitvam še vedno neštetih ugank, 

skritih v otroških risbah. 

V otroških risbah ne raziskujemo estetskih prvin, ampak 

spontanost otroškega truda pri risanju brez pomoči 

odraslih. 

Izvleček prevoda: Strauss, Michaela (2007) Undestranding 

Children's Drawings Tracing the Path of Incarnation. Rudolf Steiner 

Press. ISBN 978 1855841194 

Viri slikovnega gradiva: 

Slika 1: Elementi zgodnjih otroških risb, zbrani v simbolih in znakih 

(vir: Strauss: 33, 2007) 

Slika 2, 3, 4, 6, 8, 10, 11 (Waldorfski vrtec Radovljica) 

Slika 5: Slika deklice, stare 3 leta, 3 mesece (vir: Strauss: 30, 2007) 

Slika 7: Slika deklice, stare 3 leta, 4 mesece (vir: Strauss: 43, 2007) 

Slika 9: Slika fantka, starega 3 leta, 7 mesecev, in fantka, starega 4 

leta in 5 mesecev (vir: Strauss: 45, 2007) 

V 

mesecu marcu 2016 smo v okviru Družinskega 

centra Izvir pričeli izvajati prva srečanja za starše 

in hkrati tudi igralna srečanja skupaj z otroki, po 

vzoru projekta, ki že mnogo let poteka v Švici in se imenuje 

Spielraum – lebensraum (igralni prostor – življenjski 

prostor). Ena izmed pobudnic in izvajalk v tem projektu 

je ga. Maria Luisa Nuesch, ki je bila na obisku v Mariboru 

že leta 2014 in je za nas pripravila predavanja, na katerih 

je predstavila njihov koncept dela. Takrat mi je predala 

svoje znanje in dovoljenje ter me spodbudila za osnovanje 

podobnega koncepta dela s starši in otroki tudi pri nas. 

Pod pojmom prosta igra razumemo veliko najrazličnejših 

oblik lastne aktivnosti otroka, vse od rojstva 

dalje, ki se v skladu z razvojnimi značilnostmi otroka 

neprestano spreminjajo in razvijajo. 

V marcu in aprilu smo s 15 družinami izvedli 5 delavnic, 

na katerih so prisostvovali starši, in še 5 igralnih srečanj, 

na katerih so bili otroci v spremstvu enega roditelja. 

Otroška prosta igra je v sodobnem času vse bolj potisnjena 

na obrobje zaradi veliko motenj, ki delujejo v 

vsakodnevnem načinu življenja sodobnih družin. Sodoben 

način življenja staršev močno vpliva na vtise in doživetja, 

ki so jim izpostavljeni dojenčki in majhni otroci. 

Ugotavljamo, da eno od večjih motenj pri možnostih 

za nemoteno lastno aktivnost otroka, torej prosto igro, 

predstavljajo prav starši sami. Večinoma preveč posegajo 

v otrokovo lastno dejavnost ali to počnejo na 

neustrezen način. Tako sodobni dojenčki ne morejo v 

miru in vsak v svojem tempu razvijati na primer gibalnih 

sposobnosti. To je obdobje izrazite in prevladujoče 

funkcionalne igre, in če otrok nima na voljo ustreznega 

prostora in časa, da bi lahko to delal sam od sebe, se 

bo navadil, da ob vsakem naprezanju takoj dobi pomoč 

in da z dovolj sitnarjenja drugi vse opravijo zanj. Zaradi 

pretirane skrbnosti in nepoznavanja razvoja starši 

prehitro in preveč posegajo v gibalni razvoj in nemalokrat 

otroka silijo v položaje, za katere še ni dozorel. 

Starši nudijo preveč zunanjih spodbud in pomoči, zaradi 

katerih se otrok sam ne zadovolji s tem, da bi se 

potrudil, z vztrajanjem dosegel svoj cilj in razvil novo 

sposobnost. To lahko opišemo na primeru. Otrok želi 


preiti v sedeči vertikalni položaj. Potrebno je dopustiti 

otroku, da tolikokrat ponovi vajo obračanja telesa in 

samostojnega prehoda v sedeči položaj, da z lastno voljo 

in vztrajanjem to tudi usvoji, ta proces lahko traja 

nekaj dni ali tednov. Ob tem vztrajanju in trudu starši 

otroka opazujejo in ljubeče spremljajo, vendar ga ne 

motijo niti s komentarji niti s pretiranimi pohvalami ali 

z opozorili zaradi strahu ipd. Tukaj naveden primer je 

le majhen utrinek tem in pogovorov iz naših srečanj. 

Na delavnicah in igralnih srečanjih smo vadili, kako 

usposobimo sebe, da lahko otroku zagotovimo nemoteče 

vzdušje za njegovo lastno aktivnost, kako ga ljubeče 

opazujemo, kako kontroliramo svoje reakcije in kako 

tudi sebi pomagamo, da smo bolj prisebni. Odrasel, ki 

stoji pred otrokom z vsem svojim bitjem, je otrokovo najpomembnejše 

neposredno okolje, zato je pomembno, da 

se tudi sam počuti dobro v svoji koži, da ni nervozen ali 

raztresen, razdražen itd. Majhni otroci zelo dobro zaznavajo 

naša emocionalna in vsa druga telesna stanja, to, 

kar jim mi rečemo, ima še najmanjšo težo – še posebej, 

če naše besede ne ustrezajo resničnemu stanju. 

Spoznavali in vadili smo tudi naslednje dejavnosti: 

- petje uspavank in otroških pesmi, 

- igrice z gestami, 

- spoznavali primerne zgodbe in pravljice v različnih 

obdobjih, 

- oblikovanje večernega rituala, 

- kako navadimo otroka na dobre prehranjevalne 

navade itd. 

V nadaljevanju bi želela predstaviti prevod švicarske 

zloženke, ki govori o eni izmed hujših motenj, ki danes 

posega v izgradnjo odnosa z otrokom in ustvarjanju 

primernega okolja oziroma atmosfere za razvoj proste 

igre in volje pri otroku. Sodobne komunikacijske naprave 

so močno spremenile obnašanje staršev v prisotnosti 

dojenčkov in majhnih otrok. 

Dojenčki v motečem okolju, obdani z 

mobilnimi telefoni, televizorji in računalniki 

Danes so mobilni telefoni, televizorji in računalniki 

vsepovsod prisotni. Naše življenje delajo mrzlično in 

kljub sindromu 'vedno moram biti dosegljiv' opažamo 

porast izgube odnosov. Odnos pa je temeljna osnova 

za življenje dojenčkov. Ali nam še uspe za njih ustvariti 

prostore miru, upočasnitve in spoštovanja? Ali nam 

uspe, da smo za njih nemoteno prisotni? Kakšne učinke 

ima uporaba mobilnih telefonov, televizorjev in računalnikov 

tako čustveno kot tudi fizično na naše dojenčke? 

Dojenčki so čisto drugačni. Ne doživljajo se ločeno od 

okolja. Njihovo celo telo je visoko občutljiv čutni organ. 

So občutljivi, perceptivni in nadvse družabni. Dojenčki 

svojih zaznavanj ne morejo zavestno obdelati, ampak 

so jim izpostavljeni brez zaščite. Njihovo edino sidro, 

njihova edina varnost je čustven stik z bližnjo osebo. 

Tehnika vnaša motnje v njihovo ranljivo življenje. 

Če uspemo 'prebrati' dojenčkove potrebe, nas popeljejo 

k novim zaznavam sveta. Njihova življenjsko pomembna 

potreba po miru, ponavljanju in preprostem 'biti tu' lahko 

tudi staršem nudi čisto novo kvaliteto življenja. 

Da pa se v današnjem času v prisotnosti dojenčkov 

odpovemo mobilnim telefonom, televizorjem in računalnikom 

potrebujemo, razen veliko ljubezni in spoštovanja, 

tudi večje znanje o njihovem delovanju in 

učinkih. Najnovejše raziskave na področju zgodnje povezanosti 

kažejo na hude posledice, če se motnje pojavijo 

v prvem življenjskem obdobju. 

Rojstvo in poporodna doba 

Strokovnjaki odločno odsvetujejo staršem, da jih med 

ali po porodu motijo tehnične naprave kot na primer 

mobilni telefoni (SMS) ali televizorji. Obstajajo oddelki 

za poporodno dobo, ki uvajajo sobe brez mobilnih telefonov 

in televizorjev, ki zagotavljajo potreben mir za 

dojenčke in matere. K temu pravi nevrobiolog prof. dr. 

Gerald Hüther: 'Vse, kar matere zmoti, ko se v prvih 

dneh posvečajo svojemu otroku, je strup za razvijajoče 

možgane otroka in strup za razvijajoč odnos med njo in 

njenim otrokom. Zaupljiv odnos tvori osnovo za celoten 

nadaljnji razvoj in če ne uspe, ostane otrok plah in 

ima velike težave, da bi se počutil varen v novem svetu. 

Zgubi svojo odprtost in veselje do spoznavanja. To je 

najhuje, kar se lahko zgodi otroku po rojstvu.' 


Tiranija zvonjenja 

Glede na študijo govorijo v Nemčiji matere v povprečju 

dlje časa v svoj telefon kot pa s svojimi otroki. Otroci notranje 

odsotnosti govorečih staršev ne razumejo. V najhujšem 

primeru se odzovejo s 'čustveno zamrznitvijo'. 

Posebej ogroženi so otroci, ki so imeli težek porod. Pomaga, 

če doma omejimo čas telefoniranja (ko otroci spijo!). 

Telefonska tajnica pripomore, da si organiziramo manj 

stresni vsakdanjik s telefonom za starše in otroke. 

Zavarujte predvsem čas dojenja. Pri dojenju je v središču 

popolna naklonjenost in osredotočenost na dojenčka 

in notranja prisotnost matere. Tudi med nego 

(previjanje, kopanje, oblačenje) se ustvari čisto drugačna 

kvaliteta, če se zavestno posvetimo otroku. Lahko si 

glasno za svojo potrditev rečete: 'Sedaj sem tukaj čisto 

za tebe!' Dojenčkova lakota po odnosu in bližini bo na 

tak način, skozi dojenje in nego, potešena. 

Izberite otroški voziček z očesnim stikom in izklopite mobilni 

telefon. Zdaj imate čas, da lahko klepetate s svojim dojenčkom. 

Očesni stik pa potrebuje tudi, da se počuti varen. 

Že pred porodom poskrbite za to, da imate ob sebi odraslo 

osebo za pogovor in krog ljudi, ki vas podpira. 

Notranje samote ne morete odpraviti s pogovorom po 

telefonu ali s klepetanjem preko računalnika. Tudi vi 

potrebujete pristne stike z ljudmi tako kot vaš dojenček. 

Nekaj učinkov sevanja mobilne telefonije 

• Mobilni telefoni in prenosni stacionarni telefoni so 

izredno praktični, a imajo tudi stranske učinke. 

Ti so še posebej hudi pri mlajših ljudeh. Otroški 

organizem je dosti bolj prepusten. Največ sevanja 

prejme glava, ki je pri dojenčku, v primerjavi z 

odraslim, dosti večja. 

• 20-sekundni pogovor na mobilnem telefonu zadostuje, 

da se spremeni krvna slika in privede do 

tega, da se rdeča krvna telesca sprimejo (www. 

diagnose-funk.org) 

• Salfordova študija opisuje možne možganske poškodbe 

zaradi odpiranja zapornic v možganih in 

pretoka krvi. Dr. Salford napoveduje možnosti 

zgodnje demence in Alzheimerjeve bolezni. 

• Študija mobilne telefonije švicarskega zveznega 

urada iz leta 2007 je ugotovila glavobole pri 

otrocih. 

• Pojavljajo se spremembe v poteku možganskih 

valov pri preiskavi EEG. 

• Mobilno telefoniranje mater vpliva na aktivnost 

srca nerojenih otrok. 

Zdravniška priporočila za zmanjšanje 

obremenitve s sevanjem v bližini otrok: 

• Mobilne telefone uporabljajte samo v nujnih primerih 

in čas pogovora naj bo kratek. Praviloma bi 

ga bilo potrebno izklapljati, ker drugače nenehno 

išče signal naslednjega oddajnika. 

• Mobilnega telefona v nobenem primeru ne 'parkirajte' 

v otroški posteljici (otroškem vozičku). 

• Če je mogoče, telefonirajte na prostem, ko imate 

dober signal. Debelejši ko so zidovi, močnejša je 

moč sevanja. 

• Mobilnih telefonov ne uporabljajte v prevoznih 

sredstvih in jih pustite izklopljene. 

• Načeloma uporabljajte standardni stacionarni telefon. 

Zdravstvene poškodbe, povzročene s prenosnimi 

stacionarnimi telefoni, so mogoče še hujše 

kot pri mobilnih telefonih. 

• Ne uporabljajte povezav W-Lan/Bluetooth, nadomestite 

jih s povezavo preko kabla. 

• Elektronska otroška varuška (Babyphone): uporabljajte 

takšno, ki nima DECT standarda in je 

brez kontrole dosega, razdalja do postelje pa naj 

bo več kot 2 metra. 

Ali naj bi res naše navade glede uporabe mobilnih telefonov, 

televizorjev in računalnikov spremenili zaradi 

dojenčka? Bogato bomo nagrajeni, če bomo pozorno 

spremljali nežne signale otroka in spoštovali njegovo 

potrebo po varnosti. Tako nastane poglobljen odnos 

in lahko vzklije medsebojno spoštovanje kot osnova za 

ves poznejši razvoj. Otroci nas vedno usmerijo v smer, 

ki je človeška, vredna življenja in bolj živahna. 

Članek temelji na naslednjih prispevkih: Novorojenčki 

pod vplivom televizorjev in mobilnih telefonov – učinki na dojenčke 

in na odnos med mamo in otrokom 

Mnenje strokovnjakov: Gerald Hüther, Manfred Spitzer, 

Thomas Harms, Paula Diederichs, Franz Renggli, Jirina Prekop, 

Heinz Buddemeier, Edwin Hübner, Klaus Käppeli in mnogi 

drugi. 

prevod prispevkov iz nemškega jezika: Andreja Volmajer 

17 


Z g o d b a 

Tora, dobitnica na 

loteriji 

 

Godi Keller 

Ne boš zadel, saj veš. To je tako malo verjetno, 

da sploh ni vredno poskusiti. Pripadam tistim, 

ki to vedo. In zato ne igram na loteriji in s tem 

kažem zaničevanja vreden odnos do življenja. Pametni 

ljudje seveda igrajo. Tisti, ki pripadajo tej skupini, kupujejo 

srečke kljub zdravi logiki. Poleg pametnih igralcev na srečo 

in matematično nadarjenih ljudi, ki ne igrajo, pa obstaja še 

ena skupina. Ti igrajo, toda, vodeni s svojim racionalnim 

umom, nikoli ne preverijo, ali so zadeli ali ne. Te lahko 

pustimo na strani, kajti njihovo število je le kaplja v morje 

v primerjavi s stotisočimi tistih, ki so pozabili, kako se je 

končalo zadnjič. Tistimi, ki, globoko v svojih srcih vedo, 

da bodo ravno naslednjič zadeli. To zaupanje je osnovano 

na nečem boljšem, kot je matematika. To vedo iz izkušnje, 

čeprav nezavedne. Nekaj v njih se spomni, da je možnost, 

da se rodiš, dosti manjša, kot uganiti pet števil izmed 

štiridesetih. Da je izmed treh milijard žensk ravno njihova 

mati bila tista, ki je darovala tisto eno jajčece, izmed ne vem 

kolikih; da je izmed treh milijard možnih očetov, le njihov 

oče lahko oplodil to jajčece, izmed skoraj enega milijona ... 

ni potrebno reči ničesar več, zdaj razumete. In tisti, ki igrajo, 

vedo, slutijo, da je njihova možnost za dobitek tolikšna kot 

možnost otrok s srečo. 

Jaz sam sem, nasprotno od zdravorazumskih množic, 

vse to pozabil, ker preveč razmišljam. Da bi moral nekaj 

narediti v zvezi s tem, sem dojel, ko je v moje življenje 

prišla Tora. Tora me lahko včasih sliši po radiu, ko 

imam tedenske oddaje. Kobaca se okoli mize in nima 

pojma, od kod prihaja glas njenega dedka. Toda njeno 

razumevanje radia je nekaj nepomembnega, kar lahko 

počaka še nekaj let. Tora razume toliko več kot le to. 

Njena starost se meri v mesecih in pred dvema letoma 

je bila še nekje na luni ali kjer že čakajo nerojene dušice. 

Tudi ona je imela zelo malo možnosti, da zadene na 

tej veliki loteriji življenja. Ampak je. Ona in vsi ostali, 

ki živimo, vi in jaz. 

Razlika je le, da ona še vedno čuti to evforijo. Kadar 

koli prespim na kavču pri njej doma, čakam na prvo 

škripanje njene postelje. Odprem vrata in tam stoji za 

ograjico, z nasmeškom, ki razkriva njenih prvih šest 

zobkov, ki se svetijo kot njene očke. Njeno celo telo izraža 

veselje brez besed. 'Ja, res je! Živim! Danes spet!' 

In ko jo dvignem iz postelje, takrat se celo jedek vonj 

njene pokakane plenice umakne pred veliko željo, da 

se predam novemu dnevu, kot še nerazvitemu darilu 

pod božičnim drevesom. 

Tora, Tora, kako sem lahko jaz, ki sem izobražen v 

matematiki, pozabil, da mi možnost, da zbolim za rakavim 

obolenjem, plus nevarnost, da me zadene kap, 

plus možno sevanje iz mobitela, vse skupaj ne pušča 

nikakršnega realnega upanja. Kako sem se lahko pustil 

ujeti v past statistike in priti do zaključka, da ni optimist 

nič več kot površna oseba. Kako sem lahko jaz, 

Tora, ko pa je resničnost čisto drugačna – kot praviš ti. 

Življenje je dobitnik! 

In ti, bralec, da, ti, ki si ravno sklonil glavo, ker si izgubil 

veselje do življenja, ko je toliko razlogov, ki lahko 

črpajo upanje iz kogarkoli. Vem, da morda nisi imel pri 

sebi dedka, ki bi te spomnil na to, kako je v resnici z 

vsem tem. Če si ga imel, potem bi lahko morda začel 

danes igrati na loteriji, kot da je sploh možno zadeti 

več, kot že tako imamo. 

Verjemi mi. 



U t r i n k i 

Od Prešnice do Kopra 

Podvig 5. a in 5. b 

Učenci 5.a in 5.b razreda (2015/16) 

1. dan 

V torek, 31. 5. 2016, smo se odpravili v šolo v naravi. 

Zbrali smo se ob 7.45, ob 8.00 pa smo se z avtobusom 

odpeljali na pot. Čez dve uri smo prišli do Prešnice, 

ki leži v dinarsko-kraškem svetu. Imeli smo malico in 

kratek odmor, potem pa smo se vzpenjali na Slavnik. 

Hodili smo kakšno uro, ko smo prišli do lepega travnika, 

kjer smo imeli drugo malico. Na tem prelepem 

travniku smo videli čudovite rože: perunike, narcise, 

salomonov pečat ... Pa smo nadaljevali vzpon na Slavnik. 

Po kar naporni poti smo prišli na vrh. Čas smo 

imeli za kosilo in čudovit razgled. Po slikanju smo se 

odpravili navzdol. Ta dan se mi je zdelo najbolj zanimivo 

pri cerkvi Marije Snežne. Ta je na kraju, kjer naj bi 

5. avgusta snežilo in tam naj bi počivala Marija. V skali 

je odtis njene noge. 

Posebna dogodivščina ob koncu tega dne je bilo postavljanje 

našega tabora, ki je bil na kraškem robu. Po 

okusni večerji so nekateri šli plezat. (Nana) 

2. dan 

Po zajtrku smo opazili padalca, ki je poskušal vzleteti. 

Mi smo mu pomagali tako, da smo mu držali padalo. 

Medtem so drugi plezali. Odpravili smo se do vasi Podpeč, 

kjer bodo kmalu postavili mrežo, da kamenje ne 

bo več padalo na vas. Videli smo tudi veliko vadbeno 

polje za met diska. Nato smo šli do cerkve v Hrastovljah, 

v kateri smo si ogledali freske. Najbolj znamenita 

freska je Mrtvaški ples. To je bila cerkev sv. Trojice. V 

bližini smo jedli. Odpravili smo se do Kubeda, kjer smo 

v kulturnem domu spali. (Ajda) 

3. dan 

Po zajtrku so sledile pustolovščine. Hodili smo od Kubeda 

do Škrlin. Na poti smo prečkali reko Dragonjo. 

Legenda pravi, da jo je naredil velikan. Reka nam je 

segla do kolen in prav veseli smo bili, ki smo prišli na 

drugi breg. Ko smo prispeli v Škrline, smo kosili n lepem 

kraju, kjer je Dragonja lepo šumljala. Dežje prenehal 

in zasijalo je sonce. Sreča s soncem pa nas je kmalu 

zapustila, saj se je vlil dež. Premočeni smo prišli do 

gostišča Deluk v Griču. Na srečo so nam ponudili prenočišče. 

Po okusni večerji smo trudni zaspali. (Nana) 

4. dan 

Po zajtrku smo se odpeljali proti morju. Prišli smo v 

Koper, kjer smo se kopali in opravili 'plavalca'. Nekateri 

so se močno opraskali na stopnicah. Šli smo na pico, 

potem pa hodili do železniške postaje. Z vlakom smo se 

odpeljali domov. (Ajda) 

Pot z vlakom do Ljubljane je bila zabavna. (Nana) 


U t r i n k i 

Pot na Slavnik in 

nato do Žusterne 

Učenci 5.a in 5.b razreda (2015/16) 

1. dan: Iz šole smo se odpeljali do vasi Prešnica. Ob 

cerkvi smo imeli malico. Nato smo se čez železnico povzpeli 

na Slavnik. Pot ni bila strma in večino časa smo 

hodili po gozdu. Za naslednjo malico smo se ustavili 

na jasi pod borom. Na pobočju proti vrhu smo na 

obronkih gozda in hribovskih travnikih videli narcise, 

potonike, perunike, nekaj salomonovih pečatnikov in 

šmarnice. Povzpeli smo se še malo višje in prišli na vrh 

Slavnika, kjer je stala antena. Po malici pred kočo sem 

se z Rubenom in Lukom odšel vrtet na vrtiljak. Na vrhu 

Slavnika je plošča, na kateri so označeni okoliški hribi. 

Učitelji so nas še nekajkrat slikali z našimi fotoaparati 

in potem smo se odpravili po poti navzdol. 

Prišli smo do vasi Podgorje, kjer smo si natočili vodo. 

V Prapročah smo si ogledali malo pokopališče in zvon, 

ki zvoni vsako soboto ob 16.00. Po poti preko obširnih 

travnikov smo si ogledali cerkev Marije Snežne in 

zvonik na preslico, ki mi do tedaj ni bil znan. Nekaj 

časa smo še hodili in prišli na Kraški rob, kjer smo se 

utaborili. Hišnika sta nam podala prtljago in šotore. 

Po skupinah smo postavili šotore in odložili prtljago. 

Nekaj časa smo počivali in se nato odpravili na večerjo, 

ki sta jo skuhala hišnika. Po večerji smo nekateri prostovoljci 

plezali po steni Kraškega roba. Umili smo si še 

zobe in se odpravili spat. 

2. dan: Ko smo pojedli zajtrk, smo imeli nekaj ur prostih, 

da smo pospravili šotore in obleke. Kar naenkrat 

je na travniku, na katerem smo taborili, pristal padalec. 

Pomagali smo, da bi vzletel, a kar nekajkrat se mu 

je ponesrečilo. Prvič je padel po strmini, a ga je ujelo 

drevo in drugič se mu je padalo zapletlo v anteno. A 

na koncu mu je le uspelo, da je priletel na drugi hrib, 

kjer je imel avto. Spustili smo se do vasi Podpeč, ki je 

pod steno, nato pa nas je pot vodila čez Zanigrad do 

cerkve sv. Štefana, kjer smo imeli malico. Po dolgi hoji 

smo prišli do začetka Hrastovelj, kjer je bil travnik in 

na njem ploščad. Gospod Brajnik nas je vprašal, čemu 

služi ta ploščad, a nihče ni uganil. Pojasnil nam je, da 

služi metu diska. Nato smo odšli do cerkve sv. Trojice, 

v kateri je znana freska mrtvaškega plesa. Gospa, ki je 

bila v njej, nas je pohvalila za poslušnost. Na domačiji 

blizu cerkve smo imeli kosilo. Hodili smo še kakšno 

uro do našega drugega prenočišča, ki je bil v Kulturnem 

domu Kubed. Ko smo se mimo vasi povzpeli na 

vzpetino, nam je gospod Brajnik pokazal stolp in nam 

zastavil nagradno vprašanje, koliko kotov ima. Imel jih 

je pet. V Kubedu so popoldan nekateri igrali nogomet 

in košarko, drugi pa so pripravljali večerno predstavo. 

Ko smo pojedli večerjo, smo prisluhnili in se nasmejali 

tej predstavi, nekateri so peli, drugi pa uprizorili skeče. 

Po koncu smo si še umili zobe in se odpravili spat. 

3. dan: Nekaj časa smo hodili in se nato preobuli, saj 

smo naslednji del poti hodili po reki Dragonji. Ko smo 

nekaj časa spet hodili po poti, smo videli komaj skotenega 

bambija, malo nebogljeno srnico. Gospod Brajnik 

nas je peljal mimo njega v velikem loku. Po dolgi hoji po 

stezah in cesti smo prispeli do kombija na kraj, kjer je 

bilo načrtovano, da bomo imeli kosilo. Bili smo ob tolmunu 

reke Dragonje. Naredili smo jez in se namakali 

v tolmunčkih. 

Še nekaj časa smo hodili in kar naenkrat je začelo 

deževati. Deževalo je eno uro in mokri smo prispeli na 

cilj, ki je bilo gostišče Deluk. Prijazna gospodarica nam 

je postregla z večerjo. Fante iz 5. b je odpeljala v postelje, 

drugi pa so spali na tleh. 

4. dan: Naslednje jutro po zajtrku nas je avtobus odpeljal 

do plaže v Žusterni. Tam smo se kopali in igrali. 

Nato smo odšli v picerijo na kosilo. Hodili smo še 2 km 

in se vkrcali na vlak proti Ljubljani. Na peronu so nas 

pričakali starši in nas odpeljali domov. 

Ta ekskurzija mi je bila zelo všeč! (Maj) 

20 


P r v i š o l s k i d a n 

Prvi šolski dan 

na Waldorfski šoli Ljubljana 

 

Ajda Trobentar in Gaja Červ, razredničarki 1. razredov 

V 

četrtek, 8. septembra, smo postavili oranžnega 

dnevnega palčka ter se zagledali skozi okno in 

prve meglice proti platani, da bi preverili, ali na 

njej morda zapazimo prvi porumeneli list. 

'Se kdo spomni, kaj je bilo pred natančno enim tednom?' 

Zamišljena, napeta tišina, potem odgovor, ki so 

ga usta izstrelila tako navdušeno, da se roka še sploh 

ni utegnila začeti dvigati: 'Prvi šolski dan!' Tudi naslednji 

odziv je bil hipen: 'Šele en teden, meni pa se zdi, 

da smo že res doooolgo skupaj.' In res se je v prvem 

tednu zgodilo toliko stvari, da je tudi za naju, kot bi 

od prvoseptembrskega jutra, ko smo se prvič prijeli za 

roke, se okitkani in ganjeni sprehodili skozi pojoči špalir, 

se na slovesnosti v Viteški dvorani še sramežljivo, 

a nadvse zvedavo spogledovali in nato s sončnicami v 

rokah mežikali v še skoraj poletno jutranje sonce in fotografske 

aparate, pretekla že cela večnost. Obenem pa 

vsako jutro znova prikličemo v zrak delček prvega šolskega 

dne – tisto pristno, radostno, skoraj naelektreno 

pričakovanje; kaj novega bo prinesel dan, kaj vse bomo 

počeli skupaj, kaj se lahko drug od drugega naučimo, 

kaj si lahko podarimo ... 

In za konec te kratke izpovedi še nekaj, kar bi po pomembnosti 

sodilo na začetek: iz srca hvala vsem, ki ste 

kakorkoli sodelovali pri pripravi in izvedbi slovesnega 

sprejema prvošolcev in nam pomagali pričarati nepozaben 

dan. 



Prvi šolski dan 

v waldorfski šoli na Primorskem 

 

Tadeja Faganelj in Nives Furlan 

Pa smo ta trenutek dočakali tudi mi. Bil je lep 

sončen dan, v zraku se je čutilo vznemirjenost, 

pričakovanje, hvaležnost in ob pogledu na 

sprejem prvošolčkov so solze sreče orosile oko. 

Po treh letih prizadevanj in truda Iniciative za waldorfsko 

šolo na Primorskem, se je želja, da bi tudi na 

primorskem koncu odprli waldorfsko šolo, le uresničila. 

V prvi razred je tako stopilo 11 prvošolčkov, ki 

prihajajo iz okoliških krajev, nekateri pa tudi iz zamejstva. 

V varen objem so jih sprejele razredničarka ga. 

Michela De Castro ter učiteljici ga. Nives Furlan Bratina 

in ga. Ksenija Francetič. 

Tako kot za vse otroke, ki prvič stopajo čez šolski prag, 

je bil prvi šolski dan slovesen tudi za naše prvošolce. 

Praznični program je bil obarvan z glasbo družinskega 

tria De Castro, petjem Mladinskega pevskega zbora 

Emil Komel, veselim rajanjem otrok iz Waldorfskega 

vrtca Kresnica in čarobnostjo lutkovne pravljice o pogumni 

deklici, ki se je podala v svet. 

'Široka pot je pred teboj in svet je poln lepot …' so 

prvošolcem zapeli njihovi starši in učiteljice. Da na tej 

poti ne bodo sami, so jim zagotovili, in svetovali, naj s 

seboj vzamejo poštenje, svetlobo in dobro voljo. 

S sončnicami v rokah in soncem v očeh so se otroci 

podali k svoji prvi šolski uri. 



Na poti v dežele skrivnosti 

 

Anja Nosan 

Pričakovanje. Tiho stojim na hodniku. Nastane 

poseben prostor umirjenosti, ko po hodniku 

pridejo s svojimi starši prvošolci. Nasmejani, 

z živimi očmi, otroci presenečeni ugotovijo, da čisto 

vsakega čaka prostor z njegovim imenom. Razposajeno 

razpoloženi obujejo copate, starši jih ponosni in polni 

pričakovanja prepustijo in s pogledi nazaj počasi odidejo 

proti slavnostnemu prostoru. 

Otroke pozdravim in prvič se postavijo v kolono, v kateri 

vsak ujame svojo tišino in počasi stopamo proti 

slavnostnemu dogodku. Ob vstopu nas pozdravi pesem, 

ki jo pojejo vsi otroci naše šole in tudi ponosni 

starši naših prvošolcev. Po izrečeni dobrodošlici ravnatelja 

je čas, da naši prvošolci uradno postanejo šolarji. 

Najstarejši šestošolci pospremijo vsakega prvošolca 

na oder, kjer mu podarim sončnico, simbol življenja, 

živosti in poti k svetlobi, ter venček in pogumno se postavi 

na oder pred številno občinstvo. 

Pozdravi jih palček Pin, ki nestrpno čaka, ali bo njegov 

očka ugotovil, da mu je ravno to noč brada zrasla 

za šest palcev in mu bo dovoljeno jadrati z oblakom. Da 

bo videl skrivnosti dežel, o katerih se mu zdaj lahko le 

sanja. In res, palčku Pinu je od danes naprej dovoljeno 

jadrati. 

Ob Očetovem nauku jih Pin pospremi, da prvič vstopijo 

v svoj prvi razred. Pospremi jih v čisto pravo šolsko 

uro, kjer že po tradiciji prvošolci spoznajo gospoda 

Ravnega in gospo Krivo. 

Začenja se novo, šolsko življenje, ki pa skozi waldorfsko 

pedagogiko poskrbi, da je prehod iz vrtca v šolo 

mehak. Ohranjamo pravljičnost in bogatimo domišljijo, 

ki je zaklad za prihodnja šolska leta. (Anja Nosan) 

V waldorfski pedagogiki se za čas zrelosti za šolo šteje 

čas menjave zob. Vendar se ta izraz ne nanaša le na 

zobe. Gre za dogajanje in spremembe v celotnem telesu. 

Otrok raste, podaljšujejo se mu roke in noge, manjši 

otroci še imajo maščevje, recimo tudi trebušček, ki 

ob zrelosti za šolo izgine. Izstopi tudi koleno. Rebra se 

razporedijo. Celo telo se spremeni. Spremeni se tudi 

obraz. Bolj se individualizira. 

Spomin pri vrtčevskih otrocih deluje tako, da ga stvar 

od zunaj spomni na neki dogodek, pri zrelih za šolo pa 

pride od znotraj, vedeti morajo, kaj je treba prinesti v 

šolo ali kaj podobnega. Steiner pravi: 'Prav je, da spomin 

pustimo pri miru. Spomin se mora razviti sam, kot 

se oči in ušesa pri embriu, ni dobro, da ga neprestano 

sprašujemo, kaj ve, ker nič ne pripomoremo.' 

Pri šestletniku so življenjske sile opravile svojo nalogo, 

ritem ima v nogah, lahko hodi po ritmu in te zdaj 

uporabimo za učenje. Zelo pomemben je red. Da se točno 

ve, kdaj, kje, kako, vsega se je potrebno držati. 

Če opazimo nadarjenost, nagnjenost, to ne pomeni, 

da jo moramo vzpodbujati. Otroci naj bi bili čim 

bolj univerzalni, da lahko eksperimentirajo. Morajo se 

usmeriti v čim več stvari, ne razvijati enosmerno, ker 

se potem druga področja zanemari. Pustiti moramo, da 

se nagnjenje razvije samo od sebe. 

Naša naloga je, da posegamo v razvoj volje. Šestletniki 

naj bi znali dati nit v šivankino uho, si zavezati vezalke, 

zapeti gumbe na jopi, hlačah. Ko mora otrok storiti 

nekaj sam, takrat se največ nauči. 

Vir: Goldmann, B., Zrelost za šolo, predavanje na Seminarju 

za waldorfske učitelje, januar 2016 

23 


W a l d o r f s k e i n i c i a t i v e 

Zavod za razvoj waldorfskih šol 

in vrtcev - zveza 

Streliška ulica 12, 1000 Ljubljana 

ZAVOD ZA RAZVOJ WALDORFSKIH ŠOL IN VRTCEV - Zveza 

tel: 01 434 55 77 

mobi: 041 459 199 (ga. Vera Grobelšek – vodja izobraževanja) 

mobi: 051 304 406 (ga. Manca Biber – založba, šola za 

starše Godija Kellerja, delavnice in predavanja za strokovno 

ter splošno javnost, koordinacija aktivnosti Godija Kellerja v 

Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji, projekti) 

E: zavod@waldorf.si 

internet stran: www.waldorf.si 

FB stran: Zavod za razvoj waldorfskih šol in vrtcev 

FB podstran: aktivnosti Godija Kellerja v Sloveniji, na 

Hrvaškem in v Italiji: Godi Keller - S srcem v šoli) 

Waldorfska šola Ljubljana 

Waldorfski vrtec, osnovna šola, gimnazija 

in glasbena šola 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

tel: 01 434 55 70 

E: info@waldorf.si 

internet stran: lj.waldorf.si 

FB: Waldorfska šola Ljubljana 

Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj 

Struževo 14j, 4000 Kranj 

tel: 01 434 55 70 

E: info@waldorf.si 

internet stran: lj.waldorf.si 

FB : Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj 

OE Savinja 

Waldorfski vrtec in osnovna šola 

Ulica Ivanke Uranjek 6, 3310 Žalec 

tel: 03 777 30 20, 03 777 30 21 

E: tajnistvo@waldorf-savinja.si 

internet stran: www.waldorf-savinja.si 

FB: Waldorfska šola Savinja 

OE Gorenjska 

Waldorfski vrtec čebelica in osnovna šola 

Radovljica 

Kranjska cesta 4, 4240 Radovljica 

tel: 041 415 726 

E: gorenjska@waldorf.si 

internet stran: waldorf-gorenjska.si 

FB: Waldorf Gorenjska 

Waldorfski vrtec Sončnica 

U. Viktorja Kejžarja 35, 4270 Jesenice 

tel: 041 464 688 

E: gorenjska@waldorf.si 

internet stran: waldorf-gorenjska.si 

FB : Waldorfski vrtec Sončnica 

OE Primorska 

Waldorfski vrtec Kresnica 

Bukovica 65, 5293 Volčja Draga 

tel: 040 438 312 

E: w.vrtec.go@gmail.com 

internet stran: www.waldorf-primorska.si 

FB: Waldorfski vrtec Kresnica - Bukovica, Primorska 

Waldorfski vrtec Zlata Ptica 

Ustje 70, 5270 Ajdovščina 

tel: 031 578 358 

E: waldorfajdovscina@gmail.com 

internet stran: www.waldorf-ajd-go.blogspot.com 

FB: Waldorfski vrtec Zlata ptica, Ajdovščina, 

Primorska 

OE Celje 

Waldorfski vrtec Celje 

Breg 3, 3000 Celje 

tel: 041 324 323 

E: info@waldorfski-vrtec-celje.si 

internet stran: www.waldorfski-vrtec-celje.si 

FB: Waldorfski vrtec Celje 

OE Pomurje 

Waldorfski vrtec Pomurje 

Zadružna ulica 5, Černevalci, 9000 Murska Sobota 

tel: 031 353 694 

E: info@waldorfpomurje.si 

internet stran: www.waldorfpomurje.si 

FB: Waldorfski Vrtec Pomurje 

Inštitut Sofijin izvir Maribor 

Zasebni Waldorfski vrtec Studenček 

Valvasorjeva ulica 94, 2000 Maribor 

tel: 02 62 00 608 

internetna stran: www.sofijinizvir.si 

FB: fb.com/waldorfski.vrtec 

24

Waldorfske novice - Jesen 2016

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?