Waldorfske novice - Jesen 2016

wsljubljana

Letnik XII, številka 3
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

JESEN 2016, ZAPOREDNA ŠT. 91

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar

Sodelavci:

Sue Palmer, Gregor Kovačič-Bajt,

David L. Brierley, Claudia Grah Wittich,

Silvija Renko, Katka Žbogar, Godi Keller,

Viktorija Kovačič, učenci 5.a in b razreda,

Ajda Trobentar, Gaja Červ, Tadeja Faganelj,

Nives Furlan, Anja Nosan

Namesto uvodnika 3

Življenjsko pomembne veščine 3

Širimo obzorja 4

Priseljevanje, integracija, identiteta 4

Pedagoški impulz po Emmi Pikler 9

Razumevanje otroških risb 10

Prosta igra – ustvarjalna prihodnost 15

Zgodba 18

Tora, dobitnica na loteriji 18

Utrinki 19

Od Prešnice do Kopra 19

Pot na Slavnik in nato do Žusterne 20

Prvi šolski dan 21

Prvi šolski dan v Ljubljani 21

Prvi šolski dan na Primorskem 22

Na poti v dežele skrivnosti 23

Waldorfske iniciative 24

Fotografije:

Marina Maletin, Silvija Renko, Katja Žbogar,

Viktorija Kovačič, Jana Dagarin,

Tadeja Faganelj, Anja Nosan, arhiv WŠL

Naslovnica:

Vesna Lukič

Lektoriranje:

Tatjana Kamenšek

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

Revijo sofinancira

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

2 Waldorfske novice


N a m e s t o u v o d n i k a

Življenjsko

pomembne veščine


Sue Palmer

Nekateri jim rečejo 'gospodinjska opravila',

ampak v resnici so to življenjsko pomembne

veščine - in če jih začneš dovolj zgodaj učiti in

urediš tako, da je učenje prijetno, pripomorejo, da se otroci

počutijo spoštovani člani družine (bolj kot razvajenčki).

Učenje življenjsko pomembnih veščin

• Povabite svojega otroka, naj vam pomaga – naj

gleda, ko mu pokažete vsako podrobnost, nato pa

mu pustite, da dela sam. Velikokrat ga pohvalite

za njegov trud in uspeh.

• Ko naslednjič nanese, ga spet povabite, naj vam

pomaga – tokrat naj naredi nekaj več. Veliko ga

hvalite. Sčasoma mu lahko opravilo prepustite.

• Ne hitite (to ni tekma) in ne bodite nepotrpežljivi,

če potrebuje otrok veliko časa, da se nauči.

Uživajte v priložnosti, da skupaj preživljate čas.

Opravila, primerna za otroke, mlajše od

osem let

Pospravlja posteljo * pospravlja igrače * pomaga v trgovini

* ureja in pospravlja nabavljene stvari * pospravlja

lastna oblačila * pripravlja in pospravlja mizo * uporablja

metlo in smetišnico * čisti ogledalo ali okno * pere

avtomobil (zelo osnovno) * odnaša smeti * pospravi svojo

sobo * uporablja nož za lupljenje krompirja * nareže zelenjavo

* razdeli odpadke * razvrsti in pospravi perilo za

pranje * pomije posodo ali napolni in izprazni pomivalni

stroj * vzgaja rastlino * skrbi za hišnega ljubljenčka *

pošlje telefonsko sporočilo * nese pismo v nabiralnik *

pomaga pleti vrt * da v vodo rože * pokliče po telefonu

prijatelje ali družinske člane * odgovori na telefonski

klic/prevzame preprosta sporočila * pomaga napisati

kartico ali preprosto pismo * se pogovarja z gostom *

pozna preprosto prvo pomoč (npr. pri vrezu, praski, opeklini)

* pokliče nujno zdravniško pomoč.

Opravila, primerna za otroke, mlajše od

dvanajst let

Pripravi tople napitke * pokosi travo * odtaja zamrzovalnik

* zamenja varovalko * kuha preproste obroke *

ročno opere oblačila * prevzame telefonska sporočila *

* uporabi sesalnik za prah * zlika srajco * očisti in zaščiti

rano * očisti odtok * prišije gumb * uporablja javni

transport * obišče javno knjižnico * gre nakupovat (s seznamom)

* menja vtikač * zamenja posteljo * uporablja

pralni stroj * preveri olje in vodo v avtu * prebeli steno,

ograjo ali podobno * uporabi kladivo, izvijač, vrtalnik itd

za vzdrževalna hišna opravila * zna priti peš domov v

lokalnem okolju * programira navigator v avtu in vodi voznika

ob uporabi zemljevida * pazi na mlajšega otroka

(ob pomoči odraslega, če je potreba).

Vzemite učenje življenjskih veščin za priložnost, da

z njim preživite prijetne trenutke in ne pričakujte od

otroka, da se bo hitro učil. Vsakič, ko se neka stvar pojavi,

bodite pripravljeni iti po potrebi nazaj na začetek

– pomembna je potrpežljivost. Bolj radodarni ko boste s

hvalo, hitreje se bo otrok učil. In več možnosti imate, da

boste imeli v prihodnje dobrega pomočnika.

prevedla Marina Nuvak

Waldorfske novice 3


Š i r i m o o b z o r j a

Evropa jutri

Priseljevanje, integracija, identiteta

ter vzgoja in izobraževanje


izr. prof. David L. Brierley

Zaradi vala priseljevanja, ki je zajel vso Evropo,

so se začele razprave, ki se, ne nepričakovano,

osredotočajo na vključevanje. V vedno bolj

kozmopolitski družbi se to zdi kot dodaten izziv za

izobraževanje, tako otrok kot odraslih.

Množično priseljevanje v Evropi nikakor ni nov pojav. Ubežniki,

ki so bežali pred vojnami in lakoto, so že od nekdaj

trkali na vrata evropske družbe. Na te, v večini nepovabljene

goste, smo v glavnem gledali kot na tujce, kar vedno bolj kot

ne zbuja strah pred neznanim. Poglejmo samo število Evropejcev,

ki so bili begunci v času prve in druge svetovne vojne.

Celotno področje vzhodnih in jugovzhodnih obmejnih dežel

je bilo področje zmede in brezdomstva. Mizernost priseljencev

smo lahko gledali ob tavanju Judov iz vzhodne Evrope v

desetletjih prejšnjega stoletja. Kasneje, po letu 1945, so se

ponovno vzpostavile meje, kar je pomenilo, da je politično

lojalnost nadomestila narodna in etnična identiteta. S pomikanjem

narodov proti severu zaradi balkanskih vojn se je v

devetdesetih letih prejšnjega stoletja to spet povrnilo. Tako

kot danes so priseljenci na bogate države zahodne Evrope

gledali s hrepenenjem, iskali so zavetje v najbolj cvetočih

deželah in jih videli kot simbol svobode, pravice in priložnosti,

kjer si človek lahko dobi delo in kjer lahko razvija svoje

talente. V takih deželah, kjer je veliko podjetij, je določen

pritok nekvalificirane delovne sile vedno dobrodošel. Večji

je poudarek na visoki izobrazbi, večje so potrebe po fizičnih

delavcih. V manj industrializiranih deželah prevladuje

nezaposlenost med mladim prebivalstvom, kar povzroča vse

več napetosti, ki izvira iz strahu pred večjo konkurenco na

trgu dela. Optimistični priseljenci, ki so se naselili v severni

in zahodni Evropi, so poslali domov sporočilo, v katerem so

opisali vse prednosti novega življenja v tujini, bolj malo pa

so povedali o težavah pri prilagajanju socialnim razmeram v

novi domovini. Niso imeli druge izbire, kot da se predajo usodi,

družbi in kulturi, na katero so bili le malo pripravljeni. To

še toliko bolj velja danes za ljudi, ki tvegajo svoja življenja na

poti iz daljnih dežel zunaj Evrope, kot so Afganistan, Sirija,

Irak, Libija in Somalija.

K temu, da postanejo ljudje nemirni, vodijo različni motivi.

Nekateri zbežijo pred vojno in konfliktom, drugi morda emigrirajo

zato, ker so izgubili ali niso nikoli mogli najti dela,

da bi lahko preživljali svojo družino, spet drugi zbežijo pred

napetostmi doma. Nekateri se rodijo s potrebo po popotovanju,

ne da bi čisto vedeli, zakaj. Sledijo nejasnemu klicu,

ustnemu sporočilu od nekod drugod ali čisto določenemu,

ki so ga dobili od nekega sorodnika, ki se je vrnil. Tako je to

bilo v preteklosti in bo še naprej. Združeni narodi ocenjujejo,

da je na svetu 200 milijonov priseljencev. V ozadju grozljivih

posnetkov utopljenih otrok, ograj iz bodeče žice in prenaseljenih

prehodnih taborišč lahko vidimo, da poteka podjarmljenje

razuma in čustev.

Danes ves čas poslušamo o 'migrantski krizi'. Besede prinašajo

strah pred določenim kolapsom našega načina življenja

in vrednot, ki jih gojimo. Zato ves čas prihaja v ospredje

vprašanje integracije. Vlaganje v integracijo ni vedno dosegalo

zaželenih rezultatov, zato je vedno večji poudarek na

izobraževanju otrok priseljencev, ki so se rodili in zrasli v

zahodni in severni Evropi. Istočasno vlada med skupinami

druge generacije priseljencev, ki težko uspejo, vedno večje

nezadovoljstvo, saj so razdvojeni med nasprotnimi vrednotami

in življenjskim stilom. Ta problem so izpostavili brutalni

napadi na nedolžne naključne očividce, ki na videz nimajo

nekega vzroka, kot so bili izgredi v Münchnu in Londonu, ki

so jih sprožili mladi iz druge generacije priseljencev.

Nenadna poplava priseljencev v Evropo ni nobeno presenečenje.

Prihaja po zgledu padlih držav ali tistih, ki so v nevarnosti,

da padejo, kjer je diktaturo nadomestilo brezpravno

stanje, plemenske vojne, kot so v Afganistanu, Iraku, Libiji

in Somaliji. To so postala nerodovitna območja, kjer ljudje

iščejo bolj zelene pašnike. Mnogi živijo v utopičnem pričakovanju.

Toda, kot smo videli na nekaterih področjih Pariza in

4 Waldorfske novice


Bruslja, pašniki na drugi strani ograje niso vedno bolj zeleni.

Preseljevanje ne rešuje nujno globalnega nelagodja, ki vlada

zaradi vedno večje razlike med bogatimi in revnimi. Iznajdljivi

so se ogradili od neprijetnega zapleta s 'tujci', novimi

sosedi, ki po njihovem motijo udobnost bivanja, ter se preselili

ven iz mest, kjer so zgradili svoje lastne ograje, ki delijo

ljudi ne tiste, ki so dobrodošli, in tiste, ki jih le tolerirajo.

Mnogi se zagovarjajo, češ da naraščanje števila priseljencev

na ulicah evropskih mest nismo povzročili mi niti nimamo

nad tem nadzora. Nihče nas ni vprašal za naše mnenje. To

je vodilo v politično krizo in sprožilo nastajanje radikalnih

desnih strank v Franciji, Nemčiji in na Švedskem, tj. tistih

deželah, ki so v zadnjem času prevzele glavni val preseljevanja

iskalcev azila.

Vprašanje varnosti

Zaradi nedavnih dogodkov v Nemčiji in Franciji so ljudje

na demonstracijah in mediji zahtevali, da politiki in oblast

ukrepajo. Ljudje hočejo varnost. Varnost lahko definiramo

kot 'stanje, ko smo varovani pred nevarnostjo oz. ji nismo

izpostavljeni'. To je nekaj, kar 'nas varuje, ščiti, varuje ali

brani'. Seveda je to človekovo osnovno stanje, ki ni le zaželeno

in upoštevano, ampak je tista tvorna prvina, potrebna

za vzgojo otrok doma in v šoli. Vse več je zahtev po raznih

oblikah varovanja in pogostejši uporabi priprav in kamer, ki

nadzorujejo javne površine. Povsod je mogoče videti povečano

število varnostnikov. Sprejetih je bilo več zakonov, ki

predpisujejo ukrepe, kot so iskanje bivališča brez jamstev,

povečanje števila vojakov na naših ulicah in tako dalje. Vse

to v imenu 'varnosti'. Taki ukrepi ustvarjajo vtis, da smo ves

čas v nevarnosti in da nas ves čas obdaja nekaj neugodnega

ali celo zlega. Politiki morajo pokazati, da nekaj delajo za nas

in naše udobje. V nedavnih raziskavah javnega mnenja je 40

% državljanov držav članic EU varnost v povezavi s priseljenci

navedlo kot najbolj pomemben problem, s katerim se sooča

Evropska skupnost. Toda resničen problem so življenjski

pogoji ljudi na sploh, ali imajo smiselno delo, kakšen je nivo

in kako stabilen je njihov položaj v družbi.

Britanski sociolog Zygmunth Baumann govori o grožnji lebdeče

negotovosti, ko ljudje iščejo sidro na sploh, ne le kar

se tiče preseljevanja ljudi drugega etničnega porekla, rojenih

v evropsko nacionalnost, ali seveda kot ključne vrednote

znotraj vzgoje otrok na sploh. Vprašanje je, kako lahko šola

neguje vrednote, ki omogočijo sodelovanje v družbi, zdravo

samopodobo in osebna srečevanja onkraj kulturnih in ekonomskih

razlik.

Vse večji problem v evropski družbi je stigmatizacija, ki

sproža nesrečne spomine na našo preteklost. Je znamenje

občutka sramu ali sramote, tam, kjer je posameznik na neki

način drugačen od 'normalnega'. Tistim, ki so bili kot otroci

stigmatizirani, je bilo vzeto nekaj, kar se smatra kot normalno.

Zaradi tega je močno ogroženo njihovo samospoštovanje,

ki vodi v sramovanje in ponižanje. Kot lahko vidimo, je to

glavni vzrok za vse večje število nasilnih dejanj v šolah urbanih

mestnih površin ali napadov na šole in mesta, kjer se

zbirajo najstniki, sprožijo pa jih mladostniki, ki so se znašli

na robu prepada, ki živijo v negotovosti. Do takšnih dogodkov

pride tam, kjer je spodkopana osnovna predpostavka iz starih

časov, da v mestu živi homogeno prebivalstvo. V urbanem

okolju bomo povsod srečali 'tujce'. Mnogi mladi zapuščajo

evropske vasi in si poiščejo samostojno, neodvisno življenje

v mestu, kjer človek ne pozna ljudi v sosednjem stanovanju.

To nas opominja, kako družbeno ranljivo je moderno okolje.

Na skupnost, kot je šola ali seveda razred v njej, moramo

gledati kot na tesno prepleteno družbeno pobudo. Vsi njeni

člani doživljajo nekakšno izumiranje svojih korenin in kulture.

Hkrati pa v šolah mladi doživljajo močan pritisk zunanjega

preverjanja znanja, kar pelje v družbo zmagovalcev in

poražencev, prvakov in ostalih bednikov. Vemo, da se bo, če

ne bomo ustrezno pozorni na te grozljive stiske, v kritičnem

razvojnem obdobju med sedemnajstim in enaindvajsetim letom

pri mladih pojavila negotovost in zmeda. Večji zunanji

nadzor v družbi ali razredu ni rešitev. Niso samo priseljenci

tisti, ki pričakujejo osvoboditev od skrbi in težav. Vsakdo

ima vizijo svobode, ko mu ne bo treba skrbeti, ko bodo v njegovem

življenju stvari manj zahtevne, kjer bo vse dosti lažje.

V času, ko si mora vsakdo utirati svojo lastno življenjsko

pot, moderno življenje nikakor ni enostavno in udobno. To

je življenje, kjer je potrebno stalno prilagajanje in odločanje,

kjer nič ni preprosto.

Kje lahko torej začnemo?

Osrednje načelo demokracije, vključno z demokracijo v narodnem

zboru, parlamentu ali v šolskem razredu, kot družbi

v miniaturi (beseda izhaja iz 'parler', govoriti), je sposobnost

vzdrževanja dialoga, diskusije, osebnega pogovora, da se

tako izognemo stigmatizaciji, ki vodi v občutek sramu in ponižanja.

Raziskava kaže, da glavni vzrok za odločitev Britancev,

da zapustijo Evropsko skupnost ni priseljevanje, čeprav

je to bil glavni dejavnik v propagandi stranke UKIP, ampak

razdalja med ljudstvom in tistimi, ki mu vladajo, ali drugače

povedano, med voditelji in vodenimi. Pri demokraciji ne gre

le za dajanje glasu, ampak za vzdrževanje dialoga, kjer imajo

moč različna stališča. Člane parlamenta, bolje rečeno tiste,

ki odločajo v Bruslju, vidimo kot 'tujce', ki nimajo pojma o

potrebah preprostega človeka na cesti. Prav zanimivo, da je

'izhod' najbolj številno podprlo preprosto ljudstvo vseh etničnih

skupnosti, v glavnem slabo plačanih skupin ali nezaposlenih

v visoko urbaniziranih področjih osrednje in severne

Anglije. Razdalja privede do neke vrste dehumanizacije.

Glavna naloga učitelja današnjega časa je humanizacija.

Filozof Immanuel Kant je govoril o času, ko na zemlji ne bo

nenaseljenih področij, ko se bo kolonizacija končala, ko bo

med narodi večja mobilnost. Sčasoma se bo pojavilo vprašanje,

kako lahko narodi živijo eden ob drugem. Kako bodo

potem lahko prenašali drug drugega? Da bi to bilo mogoče,

mora biti izpolnjen neki pogoj. To zahteva pravico, da

so ljudje med seboj prijatelji. Ljudje se morajo torej naučiti

sposobnosti medsebojnega komuniciranje. Sicer bodo službe,

razredi v šolah in druga mesta, kjer se ljudje srečujejo,

deljena na prijatelje in sovražnike.

Pot naprej vključuje določen nivo razumevanja, ki ga je

mogoče razviti le z dialogom, s pogovorom, ne na socialnih

omrežjih, na pametnih telefonih, ampak s pogovorom iz oči v

oči, v vzdušju medsebojnega spoštovanja. Neprestana potreba

mladih, da so stalno prisotni na socialnih omrežjih, kaže

na potrebo po pogovoru. Toda 'srečanje' kot tako se ne zgodi.

Varnost v šoli

Na varnost lahko gledamo na različne načine. V zadnjih letih

so šole okužene s togim zatiralnim nadzorom. Javnost je

Waldorfske novice 5


ila na grotesken primer nezaupanja opozorjena preko zdaj

znamenitega primera s srednje šole Stockwell Park v Londonu

leta 2014. Poročali so, da je šola nastavila 100 kamer, s

katerimi je želela preprečiti izostajanje od pouka, vandalizem

in zavarovati učitelje pred lažnivimi obtožbami. Z drugimi

besedami, želeli so vsiliti varovanje. Temu primeru je sledilo

sto drugih šol po vsej Veliki Britaniji. Kasneje so odkrili, da

so kamere uporabljali tudi za nadzorovanje učiteljev pri delu.

To je nekaj povsem drugega kot varovanje kot psihološki

pogoj pri naših otrocih. V prvem primeru učitelja ocenijo po

njegovi sposobnosti, kako obvladuje skupino otrok. Da v razredu

ne nastane zmeda, potrebuje učitelj določeno mero koherence.

To je seveda odvisno od tega, ali ima kaj koristnega

in pomembnega za učiti. Učitelj mora do neke mere obvladati

vsebino, metodo in didaktiko. Na osnovi tega se čuti varnega,

pridobi na samozavesti in je zmožen bolj učinkovito obvladovati

druge zadeve in zahteve. Ta varnost na strani učitelja

se nato prenese na učence. Socialni pogoji v razredu niso

nič drugačni od drugih socialnih druženj, kot so praznovanja

rojstnih dni ali verske dejavnosti. Od otrok pričakujemo,

da se obnašajo na določen način. Norme morajo obstajati.

Te odsevajo vrednote. Kažejo, kaj v življenju cenimo. Kot takšne

so del tistega, za kar v izobraževanju pravzaprav gre. V

prvih treh letih šolanja moramo uveljaviti osnovni občutek

varnosti, vrhu tega pa tudi pravila. Pri majhnih otrocih se

to pokaže v potrebi in nagnjenosti k nemoteni, neprekinjeni

rutini in ritmu. Vemo, da se majhni otroci najbolje razvijajo

v razredu, ki je v mejah rigidnosti. Otroci, ki v tem razvojnem

obdobju živijo v nestrukturiranem okolju, imajo v puberteti

veliko več težav s prepoznavanjem meja sprejemljivosti. V

takih primerih je učenec lačen dodatne podpore ali pretirane

pozornosti. V prvem obdobju šolanja sta predvidljivost in doslednost

pomembni. Tu ne gre za disciplino kot tako, ampak

za medčloveške odnose, ki temeljijo na spoštovanju in oliki.

S tem pa se oblikujejo dobre navade. Potrebno je pripomniti,

da ima lahko v angleškem jeziku beseda 'habit' različne

pomene. Lahko je to model obleke. Lahko je povezano z življenjem,

kot je to v 'inhabit' ali 'inhabitant'.

Pomembna komponenta družbenega, metodološkega impulza

waldorfske šole, ki temelji na učnem načrtu humanističnih

ved, v okviru rasti zavedanja učencev, je diskusija,

katere osnova so naše kulturne vrednote. Odkrit in nezaključen

pogovor v šolah in na univerzah bo vedno ostal neke

vrste pot k razumevanju in k miroljubnemu, tvornemu, medsebojno

blagodejnemu sobivanju. Pomemben del waldorfske

šole kot socialnega impulza Rudolfa Steinerja, ki je vedno

pomenil jedro šole, je bila učiteljska konferenca, ki je nastala

zato, da razvije forum proste diskusije, kjer lahko izmenjaš

nasprotna mišljenja, da ne zapadeš v sovraštvo, kjer ne glasuješ

za stvari tako, da večina 'premaga' manjšino. To je bil

prvi korak pri oblikovanju šole, kajti učitelji so morali vaditi

odprt dialog, da so se bili potem sposobni vključiti v pogovore

z učenci na teme predmetov glavne ure.

Občutek pripadanja

Ljubezen, naklonjenost in čut pripadanja so ključne sestavine,

ki gradijo občutek varnosti. Tudi če poskusimo pregledati

naš izvor in bistvo naše domovine, materinega jezika in

kulture, bo naš rojstni kraj vedno neizbežen del nas. Potreba

po pripadnosti je srčika človekove narave. Od 9. do 13. leta,

ko se otrok začne obračati v zunanji svet, je potreba po pripadnosti

ključni vidik oblikovanja njegove identitete. To se

odraža v učnem načrtu waldorfske šole. Človek je vse življenje

prepojen s pokrajino otroštva. Kjerkoli na svetu živi, živi

v notranji dolini otroštva. Danes se vedno bolj zavedamo, da

je stalnost čuta pripadnosti povezana s svobodo pozneje v

življenju. Če smo odrezani od drugih, otopimo in se zapremo

vase. Večini ljudi se čut pripadnosti ne zdi nič posebnega. Ko

pripadamo, se nam to zdi nekaj samo po sebi umevnega. Ko

pa smo izključeni, postanemo zelo ranljivi. Čeprav je vsaka

duša edinstvena, pa po svoji sami naravi hlepi po zvezah, da

tako premosti prepad med osamitvijo in intimnostjo. V angleškem

jeziku je beseda pripadati (be-longing) kombinacija

besed bitje (being) in hrepenenje (longing). Bližina prebudi

pripadnost (belonging), razdalja pa hrepenenje. Iskanje pripadnosti

je del procesa identifikacije. Kot drevo, ki požene

svoje korenine globoko v zemljo, tudi vsak otrok potrebuje

sidro pripadnosti, da se upogne ob neurjih in raste dalje proti

svetlobi. Globalna vas predstavlja brezoblično, neosebno

pokrajino. Kulturno, zgodovinsko in geografsko okolje, v katerem

otrok zraste, mu služi kot podlaga za svobodo kasneje,

ko je odrasel. Zato mora učni načrt za ta leta vsebovati časovne

in prostorske vidike domače kulture, geografske, zgodovinske,

literarne in glasbene.

Zaupanje

Občutek varnosti in pripadnosti pa skupaj spodbujata

nastanek zaupanja. Ne moremo zanikati, da to mnogokrat

umanjka v vseh segmentih družbe. Zaupanje lahko definiramo

kot zaupati nečemu ali opirati se na neko lastnost pri

človeku, ustanovi ali družbi. Zajema odnos med dvema ali

več ljudmi. Brez zaupanja postane življenje izjemno težko.

V normalnih okoliščinah zaupamo svojemu zobozdravniku,

kmetu, zdravniku, učitelju ali prijateljem. Toda zaupanje je

več kot spoštovanje zdravnika zaradi tega, ker ima primerno

in ugledno univerzitetno izobrazbo, licenco za prakso in

poklicne izkušnje. Ugled se gradi počasi. Prijatelju zaupamo

6 Waldorfske novice


zaradi radosti, ki jo občutimo; učiteljem zaupamo, ker verjamemo,

da bodo naši otroci nekaj pridobili od njegove predanosti

in posvečenosti. To je dvosmerni proces. Po eni strani

zaupamo drugim. Temu rečejo, da je človek 'zaupljiv'. Po

drugi strani pa tudi nam zaupajo drugi in tako postanemo

'zaupanja vredni'.

Ko začne rasti naravno, notranje zaupanje (v 9. letu), ga

je potrebno negovati. Otroci ga iščejo v ljudeh zunaj svojega

ožjega kroga družine in učiteljev. Tisti, ki v zgodnjih letih

šolanja niso deležni zaupljivih odnosov, bodo kasneje težje

zaupali drugim. Če lahko otroci pri devetih ali desetih letih

preko pogovora delijo svoje izkušnje z drugimi, nastane temelj

duha razredne skupnosti, ki temelji na zaupanju. Sošolci

postanejo prijatelji za vse življenje, ker si zaupajo.

Njegova končna banalna izbira je podobna gesti človeka, ki

zapre enciklopedijo, ker je v njej preprosto preveč podatkov.

Izbere zelo običajen sir, brez kakšne posebne značilnosti,

nevtralnega okusa, najbolj vsiljivega, najbolj reklamiranega.

Naredil je nekaj napak. Prvič, nikoli ne bi smel vstopiti v trgovino,

ne da bi natančno vedel, kaj hoče. Lahko bi prosil za

nasvet tistega prodajalca v trgovini, ki očitno najbolje pozna

sire in ki je najbolj okusno oblečen. Toda potem bi se tako

zmedel, ali naj zaupa 'poznavalcu', ki ga bi zlahka osumil,

da mu je priporočil neki sir slabše kakovosti, ki se ga ne

prodaja dobro, ali sir, ki je temu možu za prodajnim pultom

najljubši. G.Palomar se je navadil izbrati bodisi sir z najlepšo

nalepko ali eksotičnim imenom. Toda sčasoma je postal

protisloven in sir izbral kar na slepo.

Zaupanja ne moremo vsiliti. Toga pravila in kaznovanje vodijo

k ubogljivosti in ne k zaupanju. V preteklosti je zaupanje

temeljilo na sorodnosti, tradiciji in lokalnih družbenih

strukturah. Srednjeveški fevdalizem je temeljil na patronatu

lokalnega graščaka, ki je imel podporo cerkve. V poznejšem

času se je to razširilo v kraljestvo. Nato pa je obstoj

nacionalnih držav temeljil na zaupanju v zakone in predpise,

ki so se jih morali držati vsi državljani, izvajali pa so jih s

kaznovanjem v obliki denarnih ali zapornih kazni. S svojo

ekonomsko svobodo, univerzalnimi človekovimi pravicami in

prizadevanjem posameznikov zahteva moderna družba nove

načine gradnje zaupanja. V globalni ekonomiji moramo, bolj

kot kdaj koli prej, zaupati ogromnemu številu ljudi, ki jih nismo

še nikoli srečali. Ocenili so, da je bilo v pripravo obroka,

ki ga imamo pred sabo, vključenih deset tisoč ljudi, preden

je prišel na naš krožnik.

Nekateri za upadanje nivoja zaupanja krivijo slabitev družinske

celice in pomanjkanje spoštovanja do učiteljev. V mobilnem

svetu je vse teže utrditi vezi. Življenje je vse bolj razcepljeno.

Razvoj gre vedno bolj v smeri samotnega življenja,

zasebnih avtomobilov, osebnih televizijskih ekranov, računalnikov

in telefonov. Redno osebno srečevanje z drugimi je

pomembno za kultiviranje zaupanja.

V svoji filozofiji socialne vzgoje je Rudolf Steiner orisal,

kako pomembno je v moderni družbi zaupanje. Videl ga je

kot lepilo, ki utrdi posameznike v enoto, ki jo imenujemo

družba. Motnja v zaupanju bi pomenila, da družba, kot jo

poznamo, ne obstaja več. To lahko ilustriramo na naslednji

način. Od kmeta na trgu kupimo zelenjavo. Smo njegova redna

stranka in z njim redno poklepetamo. Njegova zelenjava

je morda bolj okusna kot zelenjava drugih kmetov. Toda obstaja

globlji motiv. Kmetu zaupamo in to zaradi njegove enkratne

osebnosti, njegove človeške narave. Nasprotje temu je

ustrezno opisal Italo Calvino v svoji zgodbi o nekem gospodu

Palomarju, ki je obiskal francosko fromažerijo (trgovino

s siri). V izložbi je bilo ogromno sirov: holandski, francoski,

italijanski, mehki, trdi, kremni, kozji, ovčji, kravji, bizonji.

Vsak sir vsebuje pašnik drugačne zelene barve, pod drugim

nebom. Več je sirov, težja je izbira. Calvino navaja:

'Palomarjev duh niha med nasprotnima potrebama: tisto,

ki teži k popolnemu, napornemu védenju in bi bila zadovoljena

le, če bi poskusil vse vrste; in druga, ki se nagiba k neodvisnemu

izboru, prepoznanje sira, ki je samo njegov, tisti,

ki gotovo obstaja, tudi če ga ne more prepoznati, (ne more v

njem prepoznati samega sebe).'

Iskanje identitete

Spričo nedavnih grozljivih dogodkov je veliko govora o tem,

kako v šolskih letih poskrbeti za čvrsto identiteto kot osnovo

za življenje. Obstajata dve osnovni obliki identitete. Prva je

somatska (gr. 'soma' = telo), ki jo določa fizično telo.

Druga vključuje socialno okretnost. Živimo v času pluralnosti

identitet. Indijski dobitnik Nobelove nagrade s področja

ekonomskih ved Amarty Sen se zanima za politiko, filozofijo

in tudi ekonomijo. Njegovo strastno zagovarjanje identitete

množice v nasprotju z identiteto posameznika je izbira med

tem, ali bomo, v skladu z današnjim časom, nosili več klobukov

ali samo enega. Moderen državljan nosi mnogo klobukov.

Zahodni malomeščani in islamski skrajneži zagovarjajo

primat človekove verske identitete, ki ne daje prostora

drugim povezavam. Sen citira: 'Ista oseba je lahko brez problema

Južnoafričan z indijskimi predniki, kristjan, socialist,

ženska, vegetarijanec, džez glasbenik, zdravnik in tako dalje.'

Po mojem mnenju je to praznovanje čiste pluralnosti, kar

se tiče človečnosti. Toda uspeh temelji na zdravorazumski

identiteti, ki se oblikuje pri 9. do 11. letu.

Čut za identiteto se oblikuje na dva načina. Prvič s tem, ko

postajaš to, s čimer si se rodil in v kar si se rodil. Drugega

ustvarja oseba sama in temelji na svetovnem nazoru, veri,

Waldorfske novice 7


doktrini ali zanimanju. Osebnostne lastnosti in potenciali so

prav tako pomembni. V nasprotju s prvo, ti te oblike identete

ne more nihče odvzeti ali uničiti. Čut identitete temelji torej

bolj na tem, kar človek je, kot na tem, kar ima.

Če sledimo tej misli, lahko orišemo moderni okvir identitete,

ki vključuje pet glavnih komponent:

• nadčutnost; čut za prenovo,

• trdnost; čut za stabilnost,

• avtentičnost: zavedanje, da si enkratno bitje kot del

družbene skupine,

• orientiranost: čut za razumevanje sveta in svojega mesta

v njem,

• sorodnost: čut za drugega v svetu kot vir poznavanja in

medčloveškega povezovanja.

To bi lahko upoštevali kot dejanske dejavnike pri poskusu

oblikovanja identitete preko kultiviranja dialoga, pogovora in

različnega mišljenja na waldorfski šoli.

Identiteta je tesno povezana s premestitvijo in odtujitvijo.

Korenine se oblikujejo z aktivnim sodelovanjem v svetu. Obstajata

dva med seboj povezana načina utrjevanja korenin.

Eden je, da si ustaljen, na mestu; drugi z aktivnim delovanjem

v družbi na osnovi izobrazbe. Moderna identiteta zahteva,

da morajo biti učenci najprej vključeni v eno kulturo

in okolje in nato v svoj način razmišljanja asimilirajo drugo

kulturno pokrajino. Evropska kultura je osnovana na določenem

načinu razmišljanja, ki ima svoje korenine v razvoju

od stare Grčije do današnjega dne. Pretirana žeja po nečem

drugačnem, brez trdne opore v okolici, je bolezen človeške

duše. Čut identitete temelji na duhovnem oblikovanju otroka

preko razumevanja bogastva, ki ga je človeštvo akumuliralo

skozi stoletja literature, folklore, pesmi, verzov in praznikov.

Učenje zgodovine je vitalnega pomena pri oblikovanju čuta

identitete. Moteče je, ko v učnem načrtu modernega časa

opazimo, da ta predmet, skupaj z geografijo zgublja svoj pomen.

Francoski pisatelj Daniel Pennac komentira to takole:

'Mladostniki, ki so imeli le malo zgodovine, ki jim je odvzeta

preteklost in so jih prikrajšali za geografijo, imajo danes potrebo

po tem, da bi obstajali zgolj kot podobe. Kje naj najdejo

mir, da se znova sestavijo? Mnogim pomeni identiteto le

oblačenje zaradi zunanjega videza, da zadostijo stalno željo

po tem, da bi bili fotogenični. Priti domov ne pomeni, da se

vrneš v hišo. Dom je mesto, kjer se ponovno povežeš z zgodovino,

s svojo zgodovino. Ko vstopaš skozi vrata v svoj prostor,

vstopiš v prostor, kjer si tak, kot si. Vsi predmeti, tudi

najbolj nepomembna knjiga v tvoji knjižnici, potrjujejo tvojo

identiteto.'

8

8 Waldorfske novice

prevedla Marina Nuvak

IZŠLA BO NOVA KNJIGA

David L. Brierley

One Hundred Million

Destinies Now

Nova publikacija, ki izzive, s katerimi

se sooča Evropa, obravnava z vidika

waldorfske pedagogike.

Zgodaj jeseni bo

knjiga izšla v angleškem

in bosanskem

jeziku, spomladi

2017 pa v španščini.

Naslov knjige 'Sto

milijonov usod' se

nanaša na okvirno

število mladih ljudi,

ki danes živijo v

Evropi. Knjiga ima

dva dela.

Prvi spremlja tok

sodobne vzgoje in

izobraževanja tako,

da se ozre nazaj na

pobude, razširjene v

Evropi v času 'fin de

siecla', to je obdobja pred prvo svetovno vojno, ki označuje

tudi konec enega in nastop novega veka, v katerega

smo vključeni danes. Tranzicija je zahtevala ponovno

ovrednotenje izobraževalnih potreb mladih, da bi tako

lahko zadostili izzivom prihodnosti.

V drugem delu avtor opisuje primere iz svojega poučevanja

na waldorfskih šolah, zvrsti vzgoje in izobraževanja,

ki je bila osnovana na pobudi za socialne spremembe

v času, ko je bila Evropa porušena, materialno,

ekonomsko, kulturno in socialno. Pri izobraževanju za

prihodnost ne gre za vprašanje, kaj mora oseba vedeti,

da bo zmožna nekaj narediti za družbo, kot je ta v tem

trenutku, ampak, kakšne sposobnosti je potrebno pri

vsakem učencu razviti, da bodo prinašale vedno novo

energijo in vpogled v družbo prihodnosti. Namen našega

obstoja in smisel vzgoje in izobraževanja je, da kolikor

se da razvije element človečnosti v začetni stopnji.

Potrebno je kultivirati in izraziti naše višje čute, potrebno

je razviti naš čut za razum, da lahko odkrije enkraten

značaj vsakega učenca. Smisel modernega življenja ni v

'sreči' sami, bolj je v izpolnitvi potencialov posameznika.


Š i r i m o o b z o r j a

Pedagoški impulz

po Emmi Pikler

in waldorfska pedagogika


Claudia Grah-Wittich

“Emmi Pikler se je rodila leta 1902 na Dunaju

in umrla leta 1984 v Budimpešti. Na Dunaju je

študirala medicino, svojo strokovno pediatrično

izobrazbo pa je dobila pri baronu Clemensu Pirquetu. Kot

učitelj je močno zaznamoval Emmijino poznejšo življenjsko

delo, saj je zastopal stališče, da je z medicinskega vidika

potrebno otroka v prvi vrsti ohranjati zdravega in 'se ne

omejiti samo na spoznavanje in zdravljenje različnih

bolezni. Ni bolezen bistvena, temveč otrok.' 1 Tako se je

Pirquet intenzivno ukvarjal z vprašanji vzgoje. Na njegovi

kliniki je v izobraževanje tako nujno spadala učna praksa

na temo Nega in prehrana dojenčka.

Preko še enega učitelja, otroškega kirurga Hansa Salzerja,

pa se je Emmi naučila, kako čisto drugače poteka

zdravniški pregled otroka, če je zdravnik do malega

pacienta prijazen ter z njim vzpostavi dober odnos. Oba

impulza, tako vzgoja za 'biti zdrav' kot preventiva v smislu

Pirrqueta ter empatična drža do otroka po Salzerju,

sta močno zaznamovala poznejše delo Emmi Pikler.

Na njeni strokovni poti je pomembno vlogo odigral

tudi njen mož, ki je kot pedagog in učitelj matematike

z njo delil njena razvojno-fiziološka razmišljanja. Ob

rojstvu njunega prvega otroka sta se odločila, da bosta

naredila vse, da mu bosta omogočila zdrav razvoj,

da bosta potrpežljivo spremljala in spoštovala njegovo

lastno razvojno dinamiko in da ne bosta omejevala njegovega

naravnega gibalnega razvoja.

Od leta 1935 je Emmi delovala kot spoštovana otroška

zdravnica na Madžarskem. Predavala je na temo nege

in vzgoje dojenčkov in malih otrok ter deset let delovala

kot otroška zdravnica v svoji zasebni ambulanti. Po

vojni je v okviru neke madžarske organizacije skrbela

za zapuščene in podhranjene otroke. Izhajajoč iz teh

izkušenj je leta 1946 ustanovila dom za dojenčke Loczy.

Zahvaljujoč dobro vodenim negovalkam in skrbni

ureditvi okolice ji je uspelo ustvariti vzdušje, v katerem

so se otroci počutili varno in v katerem so se lahko dobro

razvijali in rasli.

Pri tem se je uspela izogniti običajnemu zanemarjanju

otrok.

Neumorno je raziskovala in opazovala otroke v praksi

in iz teh opažanj razvila dobro prepoznavno lastno teorijo

o samostojnem razvoju gibanja pri otroku.

Pedagoška načela Piklerjeve se v glavnem nanašajo

na tri aspekte:

1. Nega otroka

Tukaj gre za 'biti skupaj' med odraslim in otrokom.

In odrasli morajo poskrbeti za to, da se to sobivanje

odvija v slogi in razumevanju. Sozvočju. Pri vseh dejanjih

nege je treba imeti notranji mir in visoko stopnjo

prisotnosti, kar je za Piklerjevo pedagogiko skoraj že

samo po sebi umevno.

2. Svoboden gibalni razvoj

Zavestno se daje prostor potrebi vsakega otroka, da

hoče vse preizkusiti in storiti sam.

S tem omogočamo, da otrok svobodno razvija svoje

gibalne sposobnosti in se tudi sicer razvija glede na

svoje individualne ritme.

3. Ureditev okolice

Zavestno oblikovanje okolice ustvarja vzdušje za varno

igro in nego otrok.

Pedagoška spoznanja Emmi Pikler temeljijo na številnih

opažanjih, ki govorijo o pestrosti razvojnih možnosti,

zato se ona sama odločno distancira od vseh

ostalih programov in norm v zvezi z razvojem majhnih

otrok. V okviru svojih proučevanj je z natančnim opazovanjem

ugotovila, da se otroci razvijajo po svojih notranjih

zakonih, če jim odrasli to omogočijo. Predpogoj

za to pa je, da so odrasli prisotni in da imajo z otrokom

dober odnos. Govor, s katerim odrasli spremljajo vsa

dejanja, mora učinkovati kot podpora. Pri tem ne gre

za razlage, vprašanja ali napotke, temveč za to, da opisujejo,

kaj delajo roke.

Rezultati primerjalnih raziskav:

Emmi Pikler in waldorfska pedagogika

Če spoznanja in opažanja Emmi Piklerjeve postavimo

v razmerje z antropozofsko vedo o človeku, lahko ugotovimo

naslednje:

Waldorfske novice 9


Š i r i m o o b z o r j a

• Njene raziskave

s področja

samostojnega

gibalnega razvoja

pri otrocih

temeljijo na natančnem

opazovanju

otrok in

tako dopolnjujejo

vedo o človeku,

inspirirano

s strani duhovne

znanosti.

• Obe zasnovi ne

merita razvitosti otroka po normah in programih,

ki prihajajo od zunaj. Mnogo bolj se osredotočata

na zakonitosti razvoja, ki bivajo znotraj otroka.

• Obe teoriji pripisujeta velik pomen oblikovanju

okolice kot važnemu dejavniku pri razvoju otroka.

Rudolf Steiner poudari, kar Emmi Pikler vzpodbudi:

'Samo pravilno fizično okolje deluje na otroka

tako, da se njegovi fizični organi oblikujejo v

pravilne oblike.' 2

• Odrasli kot vzorniki igrajo pri obeh teorijah odločilno

vlogo. Po njih se lahko otrok v svojem razvoju

usmerja s pomočjo svoje sposobnosti posnemanja.

• Obe teoriji menita, da je odločujoča za razvoj otroka

prosta igra, v katero vzgojitelji ne smejo posegati.

Piklerjeva se bori za to, da se lahko otroci prosto gibalno

razvijajo, in meni, da je to bistvenega pomena za

celoten razvoj otroka.

Rudolf Steiner poudari pomen prostega gibalnega razvoja,

ki je po njegovem mnenju predpogoj in priprava

za jezikovni in miselni razvoj ter za razvoj samozavesti.

Na podlagi svojih raziskav in spoznanj je Emmi Pikler

ustanovila šolo za pedagogiko za male otroke oz. elementarno

pedagogiko, katere vsebine z velikim interesom prevzemajo

razni odprti pedagoški krogi. Opažanja, spoznanja

in različne teorije so opisane v njenih številnih knjigah.

Njeno življenjsko delo danes nadaljujeta in še naprej

razvijata Družba Pikler v Berlinu in njena hči Anna

Tardos v Budimpešti, ki deluje v zelo težkih gospodarskih

razmerah. V obeh krajih se odvijajo tudi uvodna

predavanja, seminarji ter nadaljnja izobraževanj s področja

Piklerjeve pedagogike.

Prevod iz publikacije oz. knjige:

Glöckler, M. In Grah-Wittich, C. Hrsg. (2010.) Die Würde des kleinen

Kindes: Was erhält das kleine Kind gesund? Pflege und Erziehung in

den ersten drei Lebensjahren. Dornach (CH): Medizinische Sektion am

Goetheanum. Deutschland: Vereinigung der Waldorfkindergärten e.V.

Opombe:

1 Emmi Pikler, Pustite mi čas – samostojni razvoj gibanja otroka, dokler

prosto ne shodi.

2 Rudolf Steiner, Vzgoja otroka v luči duhovne znanosti, Dornach, 1969

Katka Žbogar

Razumevanje

otroških risb

Skrivnostni govor otroškega

risanja – sledenje poti inkarnacije

Pričujoč članek temelji na prevodu dela Razumevanje

otroških risb (originalno Understanding Children's

Drawings), avtorice Michaele Strauss, dopolnjen

je z risbami otrok iz Waldorfskega vrtca Radovljica. Ker

se v Waldorfskem vrtcu Čebelica v Radovljici zavedamo

pomena prostega risanja, imajo otroci čas za risanje ves čas

proste igre in tudi po počitku. Rišejo lahko neomejeno, ves

čas so na voljo voščeni bloki in papir.

Knjiga Michaele Strauss predstavlja pionirsko delo

na področju opazovanja, razumevanja risb otrok, ki

so nevidno povezane z otrokovim telesnim razvojem.

Omogoča nam razumeti videne risbe in procese, ki se

odvijajo v slikah majhnih otrok med prvimi sedmimi

leti njihovega razvoja. Razkriva nam skrivnostni jezik

otroškega risanja. Prvič je bilo delo izdano leta 1978,

leta 2007 je bilo ponovno objavljeno s popravki, izboljšano

reprodukcijo in večjim formatom.

Opazovanje otroških risb nam omogoča uvid v otrokov

razvoj kot proces mnogih preobrazb, ki spremljajo

otroke na njihovih poteh, omogoča nam, da lahko

opazujemo otroke iz najrazličnejših smeri. Odkrit nam

je 'skrivnostni jezik otroškega risanja – sledenje poti

inkarnacije'. Opazovanje fenomena otroških risb nas

vključi, da smo tudi sami aktivni v podrobnejšem opazovanju

in študiju skozi risbe, da nadaljujemo z delom

na sebi skozi opazovanje tega področja.

Avtorica v knjigi navaja, da 'klasični razvoj' ni več viden

v risbah otrok med prvimi sedmimi leti življenja, še

posebej v tistih, narisanih v predšolskih letih. Za to je

več razlogov. Gotovo ima prekomerna stimulacija otrok

v modernem času veliko s tem. Dejstvo je, da otroci nimajo

več toliko časa, v katerem bi lahko brez zunanjih

pritiskov brezskrbno in umirjeno risali svoje risbe, ali

pa jim je veliko prezgodaj rečeno, naj rišejo risbe, ki so

neprimerne za njihovo stopnjo razvoja. Nekaj otroške

biti, univerzalne kvalitete, je izgubljene. Otrok ne more

več iz sebe, iz svoje podzavesti risati svoje poti, na kateri

bi puščal svoje sledi preko odkrivanja barv in s pomočjo

domišljije, ker prekomerno in prezgodaj kopira

to, kar vidi zunaj. Ne more pridobiti čvrste osnove, na

kateri se lahko šolanje nadgrajuje.

Pomislimo na čudežne zgodnje dele inkarnacije,

učenje hoje in govora ter na na prve življenjske izkušnje

in kreativne aktivnosti. Intimna skrb za razvoj in

prevedla Silvija Renko

10 Waldorfske novice


izobrazbo v zgodnjem otroštvu je prav od začetka waldorfske

pedagogike dala našemu šolskemu gibanju dokaj

prepoznaven značaj.

S tem zavedanjem pristopimo k branju izvlečka knjige

Razumevanje otroškega risanja in ne glede na vse omogočimo

otrokom, da se lahko izrazijo v vsej svoji polnosti.

Ta dosežek zavesti teče vzporedno z naraščajočo zrelostjo

možganov.

Če pozorno prelistamo skozi 'knjigo simbolov' malih

otrok, bomo prepoznali mnogo podobnosti. Dokaj nezavedno

nam otrok omogoči, da se udeležimo rojstva

simboličnega jezika.

Sledili bomo smeri risb, od prvega vrtinčastega vozla do

oblike kroga in od prvih nihajnih gugalnic do oblike križa.

To je pot, ki vodi od svobodnih ritmov dinamičnega

gibanja do abstraktnosti geometrije, od tekočih kreacij

do narisanih oblik. Preden otroci nadaljujejo z naslednjim

korakom in združijo skupaj simbole, ki so jih našli

v njihovih jezikovnih oblikah, naredijo točko v njihovih

krogih in razširijo križ, da postane zvezda. Odrasli

jih sodijo kot prve, neuspešne poskuse risanja.

Prvih sedem let kreativnega risanja dominira motiv

človeškega bitja. Otroci ga ustvarjajo, na drugačen način

na vsaki stopnji, in se z njim popolnoma poistovetijo.

Motiv 'človeka' se razširi in vsebuje motiva drevesa

in hiše, ampak ta dva nista podaljška izbranih tem,

ampak le njihova prilagoditev. 'Bivališče' se poseljuje

korak za korakom.

Njihove uganke so dnevni stranski produkti najpomembnejših

dosežkov teh let: biti sposoben rasti in postopno

pripeljati vse organe do njihove prve stopnje zrelosti.

Duševno-spiritualna narava majhnih otrok je primarno

vključena v proces telesne inkarnacije. Gradijo mostove

med telesom in dušo. V njihovih diagramskih slikah

postane vidno to, kar je vključeno v izgradnjo telesa.

Redni dnevni ritmi, tedenski in letni ritmi nam dokazujejo,

da otroci potrebujejo rutino in red, da izgradijo

in stabilizirajo svoj lasten biološki ritem, svojo 'notranjo

uro'. Njihovo telesno zdravje je odvisno od tega; resnično,

to je doprinos h kapaciteti zdravja, ki je med

telesom in dušo.

Otroštvo je čas, ko gre to telo zdravja skozi svoj embriološki

razvoj.

V prvih sedmih letih vsi otroci v svojih manifestacijah

in še posebej v svojih risbah napravijo avtobiografske

dokumente, ki kažejo, kako ta sekundarni embriološki

razvoj napreduje. Kaj po navadi slikajo? Glavonožce,

vretenčaste stebraste lestve, metlaste roke; in tudi hiša

ima še vedno oči kot okna in je otrokovo lastno telesno

prebivališče.

1) Najzgodnejše risbe, arhetipski vrtinci, tečejo iz gibanja

male krožeče roke na nekontroliran način

kot sledi živečega gibanja.

2) Zibajoče gibanje rok prinaša ugankarske nihalne

gugalnice. Tudi tukaj same misli ne zadoščajo.

Slika 1: Elementi zgodnjih otroških risb,

zbrani v simbolih in znakih

Prve risbe otrok sledijo kozmičnemu gibanju, ki ne

pozna ne notranjosti ne zunanjosti. Zrcalijo situacijo,

v kateri so sami. Pri približno tretjem letu so prvi

koraki k neodvisnosti izraženi tako, da otroci namerno

rišejo kroge in ravne črte. Podzavestno se zavedajo

formativnega procesa, ki deluje v njihovem organizmu.

Te postanejo formule za risanje. Duševni proces najde

svoj izraz v področju barv. Proti koncu petega leta, z

novo pridobljeno distanco, se otroški pogled obrne proti

predmetom v okolici. Prevzamejo obliko in so čvrsto

postavljeni na tla. Vsakodnevne zadeve so opazovane

in reproducirane. Svet njihovega lastnega življenjskega

procesa in funkcij stopi v ozadje njihovega zavedanja.

Njihov pogled se usmeri navzven.

Zgodnja faza slike 1–2 leti

Pri iskanju sil, ki motivirajo risanje pri predšolskih

otrocih, iščimo kreativni proces brez kakršnihkoli

predhodnih konceptov. Zaradi živosti svojega organizma

in posnemanja odraslih primejo za kredo. Tako so

njihovi prvi poizkusi risanja zapisane uganke. Posnemanje

jih lahko sproži, odpre jez in izliv ustvarjalnosti

izbruhne ven.

V svojih risbah otroci razkrivajo področja, s katerimi

so v tej zgodnji dobi še vedno intimno povezani. Izgledajo

kot tekoči ritmi, ki se sčasoma materializirajo kot

simbolični jezik oblik. Otroci intenzivno živijo do svojega

3. leta v gibanju in ritmu.

Fragment anonimne sile teče direktno skozi otroka.

Sredina ali konec tretjega leta je odločilna, saj z vso

koncentracijo poizkuša spojiti linijo s svojim izhodiščem,

da zapre krog.

Waldorfske novice 11


Otrok v tej fazi izreče svoj prvi 'Jaz'. Odkrije samega

sebe. Zdaj se sooča s celim svetom okoli sebe. Otrok

prvič začuti distanco od svoje okolice. Začne se njegova

prva faza kljubovanja in trme. To dejstvo otrok pokaže

z zaključenim krogom na papirju. Votle oblike, spirale,

krogi in križi služijo otroku kot material, s pomočjo katerega

doživlja in zapolnjuje na novo nastal skrivnostni

prostor znotraj sebe.

Slika 2: 'Vrtinčasti vozli', 2 leti 5 mesecev

Zgodnje risbe - arhetipski vrtinci nekontrolirano nastajajo

iz gibanja majhne krožeče roke. Risanje se dogaja

zelo hitro in v trenutku, ko je risba končana, otrok

zgubi zanimanje zanjo.

Tak pogled, ki istočasno vodi skozi razvojne nivoje

otroka prvih sedem let, predstavlja tudi prezentacija

Rudolfa Steinerja (1911), v kateri prikaže nivoje človeštva

v zgodovini civilizacije, ki prehaja od 'sanjavih jasnovidnih'

vizij do zavestnega dojemanja sveta čutom,

ki ga obkroža. Relikvije - kulture zgodnjih civilizacij

nam kažejo relativen položaj ob poti napredka. Ali niso

otroške risbe tudi impresije, 'odtisi stopal' na poti k

človeški zrelosti?

Krog se pojavi kot prva oblika, ki je sama po sebi popolna.

Njena kreacija dominira zgodnjo stopnjo risanja.

Pri tretjem letu - je postala simbol. To zaključuje

razvoj oblike. Krog postane formula za 'glavo' (včasih

z dodatkom obraza), je simbol 'Jaza' in določa najzgodnejšo

obliko 'hiše'. Vrtinec in križ se uporabljata tu

tudi kot nezaveden izraz. Vrtinec se uporablja v risanju

tam, kjer otrok zaznava življenje, pretočen proces.

Druga faza, po tretjem letu, je drugačna. Zdaj otroci

pustijo sliki, da zaobjame njihovo domišljijo. In končno,

zaključek te prve faze razvoja, ko se kristalizirajo

prvi začetki oblikovanja misli.

Znano nam je dejstvo, da med embrionalnim razvojem

človeškega bitja prehajamo skozi nivoje, ki so psihološko

podobni živalskim. Najzgodnejša faza otroških

risb traja do tretjega leta. Naslednja faza jih popelje na

nov prag pri petih, tretja faza je do sedmega leta.

V prvi fazi, pred tretjim letom, prihaja do procesa

ustvarjanja na sanjavi način. Otroci so popolnoma eno

z ritmi, ki postanejo vidni na papirju; popolnoma živijo

s temi ritmi. Živijo čisto v gibanju, ki jih vodi. Iz izvornega

polja vrtečih vozlov, tok gibanja vedno bolj pridobiva

namero poti, ki vodi od zunaj na znotraj. Gibanje izgleda,

kot da je prišlo od daleč in sedaj počiva na papirju.

V spiralah v zgornjih ilustracijah se dinamika umiri.

Slika 4: 'Čutila'; 3 leta 11 mesecev

Te tipalke očitno niso le lasje, ampak so čutila, ki se

stegujejo ven in ustvarjajo močno povezanost z vsem,

kar je sedaj 'okolica'.

Srednja stopnja – med 3. in 4. letom

Otroci okrog tretjega leta dosežejo raven, ko lahko izkušajo

tako to, kar je znotraj, kot to, kar je zunaj.

Slika 3: 'Od vrtenja do kroga', 3 leta 3 mesece

Prvo obdobje trme zaznamuje notranjo tenzijo te faze.

V tem času so otroci šli že skozi tri pomembna obdobja

razvoja. Začenši z doseganjem pokončnega položaja, ki

ga prinese prvo ločevanje med svetom in njimi samimi.

Postopno učenje oblikuje novo povezavo z drugimi

ljudmi. V svojih risbah se sedaj otroci močno trudijo

narediti krog in ga 'povezati', ' združiti skupaj'. Vsak

od staršev pozna ta prizadevanja in bo izkusil intenzivnost,

s katero se lotijo naloge.

12 Waldorfske novice


Prehod

Sledeče ilustracije odsevajo otroško izkušnjo pokončnega

stanja. Z različnih aspektov ilustrirajo poizkus, da bi

obvladovali navpičnico, napor, da bi pridobili ravnotežje

in energijo, da bi vzdrževali pokončen položaj. Sedaj se

gibanje ne ziblje nerazločno v vse smeri, ampak zdrsne od

zgoraj navzdol in se zaziblje v ohlapnih vrtljajih na desno.

Po tretjem letu se krog in križ združita in se pojavljata

v najrazličnejših variantah do petega leta in še naprej.

Krog s centrom, ki je fiksiran s točko ali križem, opisuje

življenjsko situacijo otrok teh let. Z njim pokažejo

povezavo med notranjim in zunanjim vesoljem, točko

ali križ postavijo v centru notranjega vesolja, ki predstavlja

njih same. Oba simbola prvič ilustrirata njihovo

izkušnjo ega in njihovega sveta. Točka in križ znotraj

kroga predstavljata 'obliko Jaza'.

Risba človeškega bitja, sestavljena le iz 'glave' in 'debla'.

Ko se k temu pridružijo še udi, se začne nadaljnji

proces razločevanja, ki je značilen za to obdobje. Trup

je spodaj omejen s horizontalno črto, ki tvori zanj čvrsto

podlago. Če je bil prej poglaviten element otrokove

risbe krog, ki je predstavljal glavo, in je bil trup le dodan,

postane od tretjega leta naprej središča točka risbe

osrednji del telesa – trup. Oblika telesa sedaj izhaja

ven iz trupa – debla. Človek – drevo v tem ranem obdobju

ni povezan z zemljo, ampak rotira v breztežnostnem

prostoru. Formiran je popolnoma iz nezavedne zavesti

vegetativnega procesa, v katerega so otroci še vedno zatopljeni.

Tako otroci niso nič začudeni, če ima 'drevo'

človeški obraz ali pa človeška podoba izgleda kakor deblo

drevesa. Človeško bitje najprej izgleda kot steber.

Pod površjem pa globoka povezava med motivi drevesa

in človeškega bitja vztraja še po obdobju prvih sedmih

let. V kasnejših obdobjih življenja nam risanje drevesa

veliko pove o individualnih kvalitetah človeškega bitja.

Figura predstavlja kozmično - embriološko, lebdeče

pogoje. Nastane človek - steber. Stoji na zemlji. Sledi

razvoj oblike in razlikovanje udov. Predstavitev človeške

oblike opisuje proces, ki se zgodi od zgoraj navzdol.

Slika 5: Slika deklice, stare 3 leta in 3 mesece ter

fantka, starega 3 leta in 6 mesecev

Čeprav otroci kažejo pot, ki vodi do te oblike, že pred

tretjim letom, je njihova pisava še medla in še čisto

pod vplivom dinamike gibanja. Ta proces ni zaključen,

dokler se ne pojavijo abstraktne risbe.

Sledili smo transformaciji krožnega gibanja in ugotovili,

da se začne kot sfera, ki se zoži v točko. Ritmično kroženje

v harmoniji z vesoljem pojema, točka zdaj leži v sredini

kroga in začne okrog sebe ustvarjati nove aranžmaje. Križ,

element osi, je položen v prostor. Pri tem otroci izkušajo

strukturiranje okolja skozi sile, ki izhajajo iz njih samih.

Po navadi se v tretjem letu prvi fiksni skeči človeške

oblike zaključijo. Glava, deblo in udi so sedaj vključeni

v figuro na simboličen način.

Slika 7: Slika deklice, stare 3 leta in 4 mesece ter

fantka, starega 3 leta in 10 mesev

Proces ustvarjanja se prične z glavo. Sledi razlikovanje

in struktura trupa, roke in noge pa so priključene

na koncu vseh. Vidimo, da je isto zaporedje v razvoju

otroških teles do prve organske spremembe; od malčka

pa do spremembe zob, ki jih imajo, korak za korakom

obvladujejo svoje telo (poglej zapiske o Study of Man).

Motiv 'človeka' se razširi in vsebuje motiva drevesa in

hiše, ampak ta dva nista podaljška izbranih tem, ampak

le njihova prilagoditev. Ko se človeško bitje prvič

pojavi v otroških risbah, nosi karakteristike drevesa,

kar ilustrira otroško zavedanje sil, ki delujejo v njihovem

organizmu.

Slika hiše vsebuje tudi odnos do njihovega sveta. V

procesu razvoja otrok pozornost njihovega zavedanja

sil, ki se oblikujejo znotraj njih, prehaja iz enega področja

na drugo. To ustvarja različne odraze iste teme.

Slika 6: 'Drevo človek', 4 leta 2 meseca

Waldorfske novice 13


Druga oblika človeške forme pride po četrtem letu in

ima veliko raznolikih oblik izražanja. Otrok odkrije popolnoma

nov pristop k sliki človeka. Pojavita se osebi

'glavonožec' in ' glava in udi'. Te slike so zelo popularne

med odraslimi. Pojavijo se razmeroma pozno v procesu

otrokovega razvoja. Otroci jih radi rišejo na ducate in z

njimi polnijo cele strani svojih risalnih knjig. Glavonožci

in ljudje glava - udi zrcalijo razvoj in aktivnost čutov na

poseben, impresiven način. Lahko si dobro predstavljamo,

da te antene posredujejo najsubtilnejše zaznave.

Na tak način se pojavi 'lestev'. Označena je ritmično

s podrazdelki. Hrbtenični steber je razdeljen in rebra

obdajajo prsi. Rebrna kletka se je pojavila v obliki slike.

Vsak od staršev pozna motiv lestve, ki se pojavi v vseh

risarskih blokih in je pogosto otrokovo glavno razpoloženje

izražanja za kar dolgo časa.

Poznejše obdobje – od simbola do ilustracije

Proti petemu letu ilustrativen prikaz odriva simboličnega

vedno bolj v ozadje. Kompozicija otroškega slovarja

pa še vedno ne more biti zaključena. Trije bistveni

principi – oblike kroga, kvadrata in trikotnika formalno

določijo glavne stopnje otroških kreacij. Do tretjega

leta prevladuje krog; združi se in delno ga nadomesti s

kvadratom in pravokotnikom. Trikotnik se ne pojavi do

petega leta, potem pa znatno vpliva na obliko.

Slika 8: 'Glavonožec'; 3 leta in 4 meseci

Glavonožci in ljudje glava zrcalijo razvoj in aktivnost

čutov na poseben, impresiven način. Lahko si dobro

predstavljamo, da te antene posredujejo najsubtilnejše

zaznave.

Srednje obdobje

Hrbtenična vretenca se združijo s prsno kostjo, tako

da najbolj ritmični del okostja, vretenčasti stolp, prevzame

končno obliko. Tako se v srednjem obdobju zgodnjega

otroštva razvije celotni ritmični sistem telesa.

Bolj kot kdaj koli prej otroci sedaj izbirajo in uživajo v

guganju in gugalnih igračah, vseh vrstah krožnih iger,

v refrenih pesmi in poslušanju istih zgodb znova in

znova. Potrebujejo redne ritme skozi dan, v tednu in

med letom.

Slika 10: 'Objemajoča hiša', 5 let in 5 mesecev

Hiša, v katero se otrok 'zapre', pokaže drugačen odnos

do sveta: poveča se samostojnost njegove duše;

enost, povezanost med otrokom in svetom postaja vedno

šibkejša. Kozmična hiša se zamenja s hišo, ki stoji

na tleh. Od četrtega leta naprej, najintenzivnejše pa od

petega leta dalje, se pojavi nov element v otroških risbah.

Otrokova duša začne svoja občutja izražati z barvami,

upoštevajoč naravo. Ko se svet občutkov pojavi v

risbah, se hkrati pojavi tudi svet barv. Otrok izbere tisto

barvo, ki se ujema z njegovimi občutki. Tako postane

barva sredstvo za izražanje duše. Pogosto odprejo

vrata v kraljestvo barv oziroma imajo pri tem odločilno

vlogo otroške bolezni, ki korenito posežejo v otrokovo

počutje. Nezavedno riše tople barvne tone poleg hladnih,

vesele nasproti žalostnim, agresivne nasproti

pasivnim. Vrhunec doseže po petem letu. Individualne

barve srečamo vsako posebej ter v prekrivanju ene z

drugo. Razvije se živ dialog med otrokom in barvami na

papirju. Pojavijo se raznovrstnejši barvni odtenki in s

tem subtilnejše izkušnje.

Slika 9: Slika fantka, starega 3 leta in 7 mesecev ter

fantka, starega 4 leta in 5 mesecev

14 Waldorfske novice


Š i r i m o o b z o r j a

Viktorija Kovačič

Družinski center Izvir

Prosta igra –

ustvarjalna prihodnost

Predstavitev srečanj za starše in

otroke do 3 leta starosti

Slika 11: 'Moja hiša'; 6 let, 7 mesecev

Iz dimnika se kadi, otrok je pripravljen za šolo. Nobenega

motiva v procesu človekove inkarnacije ne vidimo

tako očitno in jasno kot motiv hiše. Po eni strani se

otrok vedno bolj pomika v svoje telo in se zapira pred

okolico ter postaja vedno samostojnejši, po drugi strani

pa se, ko zavzame položaj znotraj hiše, od znotraj začne

odpirati navzven. Otrok nam v risbah pokaže poti, ki

vodijo skozi vzpetine in globine, veselje in žalost, dobro

in slabo.

V nobenem drugem motivu ne vidimo tako velike izkušnje

v procesu človeške inkarnacije kot v motivu

hiše. Sedaj smo popolnoma odvisni od sebe. Po drugi

strani pa se, ko smo prejeli lastništvo hiše, vrata v svet

odpirajo od znotraj.

V svojih risbah otrok opisuje različne pogoje zavesti,

ki so vzporedne s tistimi iz kulturnih epopej. Časovni

razdelki znotraj prvih sedmih let kažejo na ta fenomen

v širši povezavi.

Za tiste učitelje in vzgojitelje, ki jih zanima delo z otroškimi

risbami in želijo iz njih brati neupognjen razvoj

otroka, je velika dobrobit, da se spoznajo s skrivnostnim

jezikom otroškega risanja. Ne kaže samo fenomena

otroških risb, ampak nam pokaže dovolj, da smo

sami aktivni v podrobnejšem opazovanju in študiju

skozi risbe kakor tudi individualnih risbah posameznih

otrok in da nadaljujemo z delom na sebi skozi

opazovanje tega področja. To lahko pomaga, da bomo

prišli malce bližje rešitvam še vedno neštetih ugank,

skritih v otroških risbah.

V otroških risbah ne raziskujemo estetskih prvin, ampak

spontanost otroškega truda pri risanju brez pomoči

odraslih.

Izvleček prevoda: Strauss, Michaela (2007) Undestranding

Children's Drawings Tracing the Path of Incarnation. Rudolf Steiner

Press. ISBN 978 1855841194

Viri slikovnega gradiva:

Slika 1: Elementi zgodnjih otroških risb, zbrani v simbolih in znakih

(vir: Strauss: 33, 2007)

Slika 2, 3, 4, 6, 8, 10, 11 (Waldorfski vrtec Radovljica)

Slika 5: Slika deklice, stare 3 leta, 3 mesece (vir: Strauss: 30, 2007)

Slika 7: Slika deklice, stare 3 leta, 4 mesece (vir: Strauss: 43, 2007)

Slika 9: Slika fantka, starega 3 leta, 7 mesecev, in fantka, starega 4

leta in 5 mesecev (vir: Strauss: 45, 2007)

V

mesecu marcu 2016 smo v okviru Družinskega

centra Izvir pričeli izvajati prva srečanja za starše

in hkrati tudi igralna srečanja skupaj z otroki, po

vzoru projekta, ki že mnogo let poteka v Švici in se imenuje

Spielraum – lebensraum (igralni prostor – življenjski

prostor). Ena izmed pobudnic in izvajalk v tem projektu

je ga. Maria Luisa Nuesch, ki je bila na obisku v Mariboru

že leta 2014 in je za nas pripravila predavanja, na katerih

je predstavila njihov koncept dela. Takrat mi je predala

svoje znanje in dovoljenje ter me spodbudila za osnovanje

podobnega koncepta dela s starši in otroki tudi pri nas.

Pod pojmom prosta igra razumemo veliko najrazličnejših

oblik lastne aktivnosti otroka, vse od rojstva

dalje, ki se v skladu z razvojnimi značilnostmi otroka

neprestano spreminjajo in razvijajo.

V marcu in aprilu smo s 15 družinami izvedli 5 delavnic,

na katerih so prisostvovali starši, in še 5 igralnih srečanj,

na katerih so bili otroci v spremstvu enega roditelja.

Otroška prosta igra je v sodobnem času vse bolj potisnjena

na obrobje zaradi veliko motenj, ki delujejo v

vsakodnevnem načinu življenja sodobnih družin. Sodoben

način življenja staršev močno vpliva na vtise in doživetja,

ki so jim izpostavljeni dojenčki in majhni otroci.

Ugotavljamo, da eno od večjih motenj pri možnostih

za nemoteno lastno aktivnost otroka, torej prosto igro,

predstavljajo prav starši sami. Večinoma preveč posegajo

v otrokovo lastno dejavnost ali to počnejo na

neustrezen način. Tako sodobni dojenčki ne morejo v

miru in vsak v svojem tempu razvijati na primer gibalnih

sposobnosti. To je obdobje izrazite in prevladujoče

funkcionalne igre, in če otrok nima na voljo ustreznega

prostora in časa, da bi lahko to delal sam od sebe, se

bo navadil, da ob vsakem naprezanju takoj dobi pomoč

in da z dovolj sitnarjenja drugi vse opravijo zanj. Zaradi

pretirane skrbnosti in nepoznavanja razvoja starši

prehitro in preveč posegajo v gibalni razvoj in nemalokrat

otroka silijo v položaje, za katere še ni dozorel.

Starši nudijo preveč zunanjih spodbud in pomoči, zaradi

katerih se otrok sam ne zadovolji s tem, da bi se

potrudil, z vztrajanjem dosegel svoj cilj in razvil novo

sposobnost. To lahko opišemo na primeru. Otrok želi

Waldorfske novice 15


preiti v sedeči vertikalni položaj. Potrebno je dopustiti

otroku, da tolikokrat ponovi vajo obračanja telesa in

samostojnega prehoda v sedeči položaj, da z lastno voljo

in vztrajanjem to tudi usvoji, ta proces lahko traja

nekaj dni ali tednov. Ob tem vztrajanju in trudu starši

otroka opazujejo in ljubeče spremljajo, vendar ga ne

motijo niti s komentarji niti s pretiranimi pohvalami ali

z opozorili zaradi strahu ipd. Tukaj naveden primer je

le majhen utrinek tem in pogovorov iz naših srečanj.

Na delavnicah in igralnih srečanjih smo vadili, kako

usposobimo sebe, da lahko otroku zagotovimo nemoteče

vzdušje za njegovo lastno aktivnost, kako ga ljubeče

opazujemo, kako kontroliramo svoje reakcije in kako

tudi sebi pomagamo, da smo bolj prisebni. Odrasel, ki

stoji pred otrokom z vsem svojim bitjem, je otrokovo najpomembnejše

neposredno okolje, zato je pomembno, da

se tudi sam počuti dobro v svoji koži, da ni nervozen ali

raztresen, razdražen itd. Majhni otroci zelo dobro zaznavajo

naša emocionalna in vsa druga telesna stanja, to,

kar jim mi rečemo, ima še najmanjšo težo – še posebej,

če naše besede ne ustrezajo resničnemu stanju.

Spoznavali in vadili smo tudi naslednje dejavnosti:

- petje uspavank in otroških pesmi,

- igrice z gestami,

- spoznavali primerne zgodbe in pravljice v različnih

obdobjih,

- oblikovanje večernega rituala,

- kako navadimo otroka na dobre prehranjevalne

navade itd.

V nadaljevanju bi želela predstaviti prevod švicarske

zloženke, ki govori o eni izmed hujših motenj, ki danes

posega v izgradnjo odnosa z otrokom in ustvarjanju

primernega okolja oziroma atmosfere za razvoj proste

igre in volje pri otroku. Sodobne komunikacijske naprave

so močno spremenile obnašanje staršev v prisotnosti

dojenčkov in majhnih otrok.

Dojenčki v motečem okolju, obdani z

mobilnimi telefoni, televizorji in računalniki

Danes so mobilni telefoni, televizorji in računalniki

vsepovsod prisotni. Naše življenje delajo mrzlično in

kljub sindromu 'vedno moram biti dosegljiv' opažamo

porast izgube odnosov. Odnos pa je temeljna osnova

za življenje dojenčkov. Ali nam še uspe za njih ustvariti

prostore miru, upočasnitve in spoštovanja? Ali nam

uspe, da smo za njih nemoteno prisotni? Kakšne učinke

ima uporaba mobilnih telefonov, televizorjev in računalnikov

tako čustveno kot tudi fizično na naše dojenčke?

Dojenčki so čisto drugačni. Ne doživljajo se ločeno od

okolja. Njihovo celo telo je visoko občutljiv čutni organ.

So občutljivi, perceptivni in nadvse družabni. Dojenčki

svojih zaznavanj ne morejo zavestno obdelati, ampak

so jim izpostavljeni brez zaščite. Njihovo edino sidro,

njihova edina varnost je čustven stik z bližnjo osebo.

Tehnika vnaša motnje v njihovo ranljivo življenje.

Če uspemo 'prebrati' dojenčkove potrebe, nas popeljejo

k novim zaznavam sveta. Njihova življenjsko pomembna

potreba po miru, ponavljanju in preprostem 'biti tu' lahko

tudi staršem nudi čisto novo kvaliteto življenja.

Da pa se v današnjem času v prisotnosti dojenčkov

odpovemo mobilnim telefonom, televizorjem in računalnikom

potrebujemo, razen veliko ljubezni in spoštovanja,

tudi večje znanje o njihovem delovanju in

učinkih. Najnovejše raziskave na področju zgodnje povezanosti

kažejo na hude posledice, če se motnje pojavijo

v prvem življenjskem obdobju.

Rojstvo in poporodna doba

Strokovnjaki odločno odsvetujejo staršem, da jih med

ali po porodu motijo tehnične naprave kot na primer

mobilni telefoni (SMS) ali televizorji. Obstajajo oddelki

za poporodno dobo, ki uvajajo sobe brez mobilnih telefonov

in televizorjev, ki zagotavljajo potreben mir za

dojenčke in matere. K temu pravi nevrobiolog prof. dr.

Gerald Hüther: 'Vse, kar matere zmoti, ko se v prvih

dneh posvečajo svojemu otroku, je strup za razvijajoče

možgane otroka in strup za razvijajoč odnos med njo in

njenim otrokom. Zaupljiv odnos tvori osnovo za celoten

nadaljnji razvoj in če ne uspe, ostane otrok plah in

ima velike težave, da bi se počutil varen v novem svetu.

Zgubi svojo odprtost in veselje do spoznavanja. To je

najhuje, kar se lahko zgodi otroku po rojstvu.'

16 Waldorfske novice


Tiranija zvonjenja

Glede na študijo govorijo v Nemčiji matere v povprečju

dlje časa v svoj telefon kot pa s svojimi otroki. Otroci notranje

odsotnosti govorečih staršev ne razumejo. V najhujšem

primeru se odzovejo s 'čustveno zamrznitvijo'.

Posebej ogroženi so otroci, ki so imeli težek porod. Pomaga,

če doma omejimo čas telefoniranja (ko otroci spijo!).

Telefonska tajnica pripomore, da si organiziramo manj

stresni vsakdanjik s telefonom za starše in otroke.

Zavarujte predvsem čas dojenja. Pri dojenju je v središču

popolna naklonjenost in osredotočenost na dojenčka

in notranja prisotnost matere. Tudi med nego

(previjanje, kopanje, oblačenje) se ustvari čisto drugačna

kvaliteta, če se zavestno posvetimo otroku. Lahko si

glasno za svojo potrditev rečete: 'Sedaj sem tukaj čisto

za tebe!' Dojenčkova lakota po odnosu in bližini bo na

tak način, skozi dojenje in nego, potešena.

Izberite otroški voziček z očesnim stikom in izklopite mobilni

telefon. Zdaj imate čas, da lahko klepetate s svojim dojenčkom.

Očesni stik pa potrebuje tudi, da se počuti varen.

Že pred porodom poskrbite za to, da imate ob sebi odraslo

osebo za pogovor in krog ljudi, ki vas podpira.

Notranje samote ne morete odpraviti s pogovorom po

telefonu ali s klepetanjem preko računalnika. Tudi vi

potrebujete pristne stike z ljudmi tako kot vaš dojenček.

Nekaj učinkov sevanja mobilne telefonije

• Mobilni telefoni in prenosni stacionarni telefoni so

izredno praktični, a imajo tudi stranske učinke.

Ti so še posebej hudi pri mlajših ljudeh. Otroški

organizem je dosti bolj prepusten. Največ sevanja

prejme glava, ki je pri dojenčku, v primerjavi z

odraslim, dosti večja.

• 20-sekundni pogovor na mobilnem telefonu zadostuje,

da se spremeni krvna slika in privede do

tega, da se rdeča krvna telesca sprimejo (www.

diagnose-funk.org)

• Salfordova študija opisuje možne možganske poškodbe

zaradi odpiranja zapornic v možganih in

pretoka krvi. Dr. Salford napoveduje možnosti

zgodnje demence in Alzheimerjeve bolezni.

• Študija mobilne telefonije švicarskega zveznega

urada iz leta 2007 je ugotovila glavobole pri

otrocih.

• Pojavljajo se spremembe v poteku možganskih

valov pri preiskavi EEG.

• Mobilno telefoniranje mater vpliva na aktivnost

srca nerojenih otrok.

Zdravniška priporočila za zmanjšanje

obremenitve s sevanjem v bližini otrok:

• Mobilne telefone uporabljajte samo v nujnih primerih

in čas pogovora naj bo kratek. Praviloma bi

ga bilo potrebno izklapljati, ker drugače nenehno

išče signal naslednjega oddajnika.

• Mobilnega telefona v nobenem primeru ne 'parkirajte'

v otroški posteljici (otroškem vozičku).

• Če je mogoče, telefonirajte na prostem, ko imate

dober signal. Debelejši ko so zidovi, močnejša je

moč sevanja.

• Mobilnih telefonov ne uporabljajte v prevoznih

sredstvih in jih pustite izklopljene.

• Načeloma uporabljajte standardni stacionarni telefon.

Zdravstvene poškodbe, povzročene s prenosnimi

stacionarnimi telefoni, so mogoče še hujše

kot pri mobilnih telefonih.

• Ne uporabljajte povezav W-Lan/Bluetooth, nadomestite

jih s povezavo preko kabla.

• Elektronska otroška varuška (Babyphone): uporabljajte

takšno, ki nima DECT standarda in je

brez kontrole dosega, razdalja do postelje pa naj

bo več kot 2 metra.

Ali naj bi res naše navade glede uporabe mobilnih telefonov,

televizorjev in računalnikov spremenili zaradi

dojenčka? Bogato bomo nagrajeni, če bomo pozorno

spremljali nežne signale otroka in spoštovali njegovo

potrebo po varnosti. Tako nastane poglobljen odnos

in lahko vzklije medsebojno spoštovanje kot osnova za

ves poznejši razvoj. Otroci nas vedno usmerijo v smer,

ki je človeška, vredna življenja in bolj živahna.

Članek temelji na naslednjih prispevkih: Novorojenčki

pod vplivom televizorjev in mobilnih telefonov – učinki na dojenčke

in na odnos med mamo in otrokom

Mnenje strokovnjakov: Gerald Hüther, Manfred Spitzer,

Thomas Harms, Paula Diederichs, Franz Renggli, Jirina Prekop,

Heinz Buddemeier, Edwin Hübner, Klaus Käppeli in mnogi

drugi.

prevod prispevkov iz nemškega jezika: Andreja Volmajer

17

Waldorfske novice 17


Z g o d b a

Tora, dobitnica na

loteriji


Godi Keller

Ne boš zadel, saj veš. To je tako malo verjetno,

da sploh ni vredno poskusiti. Pripadam tistim,

ki to vedo. In zato ne igram na loteriji in s tem

kažem zaničevanja vreden odnos do življenja. Pametni

ljudje seveda igrajo. Tisti, ki pripadajo tej skupini, kupujejo

srečke kljub zdravi logiki. Poleg pametnih igralcev na srečo

in matematično nadarjenih ljudi, ki ne igrajo, pa obstaja še

ena skupina. Ti igrajo, toda, vodeni s svojim racionalnim

umom, nikoli ne preverijo, ali so zadeli ali ne. Te lahko

pustimo na strani, kajti njihovo število je le kaplja v morje

v primerjavi s stotisočimi tistih, ki so pozabili, kako se je

končalo zadnjič. Tistimi, ki, globoko v svojih srcih vedo,

da bodo ravno naslednjič zadeli. To zaupanje je osnovano

na nečem boljšem, kot je matematika. To vedo iz izkušnje,

čeprav nezavedne. Nekaj v njih se spomni, da je možnost,

da se rodiš, dosti manjša, kot uganiti pet števil izmed

štiridesetih. Da je izmed treh milijard žensk ravno njihova

mati bila tista, ki je darovala tisto eno jajčece, izmed ne vem

kolikih; da je izmed treh milijard možnih očetov, le njihov

oče lahko oplodil to jajčece, izmed skoraj enega milijona ...

ni potrebno reči ničesar več, zdaj razumete. In tisti, ki igrajo,

vedo, slutijo, da je njihova možnost za dobitek tolikšna kot

možnost otrok s srečo.

Jaz sam sem, nasprotno od zdravorazumskih množic,

vse to pozabil, ker preveč razmišljam. Da bi moral nekaj

narediti v zvezi s tem, sem dojel, ko je v moje življenje

prišla Tora. Tora me lahko včasih sliši po radiu, ko

imam tedenske oddaje. Kobaca se okoli mize in nima

pojma, od kod prihaja glas njenega dedka. Toda njeno

razumevanje radia je nekaj nepomembnega, kar lahko

počaka še nekaj let. Tora razume toliko več kot le to.

Njena starost se meri v mesecih in pred dvema letoma

je bila še nekje na luni ali kjer že čakajo nerojene dušice.

Tudi ona je imela zelo malo možnosti, da zadene na

tej veliki loteriji življenja. Ampak je. Ona in vsi ostali,

ki živimo, vi in jaz.

Razlika je le, da ona še vedno čuti to evforijo. Kadar

koli prespim na kavču pri njej doma, čakam na prvo

škripanje njene postelje. Odprem vrata in tam stoji za

ograjico, z nasmeškom, ki razkriva njenih prvih šest

zobkov, ki se svetijo kot njene očke. Njeno celo telo izraža

veselje brez besed. 'Ja, res je! Živim! Danes spet!'

In ko jo dvignem iz postelje, takrat se celo jedek vonj

njene pokakane plenice umakne pred veliko željo, da

se predam novemu dnevu, kot še nerazvitemu darilu

pod božičnim drevesom.

Tora, Tora, kako sem lahko jaz, ki sem izobražen v

matematiki, pozabil, da mi možnost, da zbolim za rakavim

obolenjem, plus nevarnost, da me zadene kap,

plus možno sevanje iz mobitela, vse skupaj ne pušča

nikakršnega realnega upanja. Kako sem se lahko pustil

ujeti v past statistike in priti do zaključka, da ni optimist

nič več kot površna oseba. Kako sem lahko jaz,

Tora, ko pa je resničnost čisto drugačna – kot praviš ti.

Življenje je dobitnik!

In ti, bralec, da, ti, ki si ravno sklonil glavo, ker si izgubil

veselje do življenja, ko je toliko razlogov, ki lahko

črpajo upanje iz kogarkoli. Vem, da morda nisi imel pri

sebi dedka, ki bi te spomnil na to, kako je v resnici z

vsem tem. Če si ga imel, potem bi lahko morda začel

danes igrati na loteriji, kot da je sploh možno zadeti

več, kot že tako imamo.

Verjemi mi.

prevedla Marina Nuvak

18 Waldorfske novice


U t r i n k i

Od Prešnice do Kopra

Podvig 5. a in 5. b

Učenci 5.a in 5.b razreda (2015/16)

1. dan

V torek, 31. 5. 2016, smo se odpravili v šolo v naravi.

Zbrali smo se ob 7.45, ob 8.00 pa smo se z avtobusom

odpeljali na pot. Čez dve uri smo prišli do Prešnice,

ki leži v dinarsko-kraškem svetu. Imeli smo malico in

kratek odmor, potem pa smo se vzpenjali na Slavnik.

Hodili smo kakšno uro, ko smo prišli do lepega travnika,

kjer smo imeli drugo malico. Na tem prelepem

travniku smo videli čudovite rože: perunike, narcise,

salomonov pečat ... Pa smo nadaljevali vzpon na Slavnik.

Po kar naporni poti smo prišli na vrh. Čas smo

imeli za kosilo in čudovit razgled. Po slikanju smo se

odpravili navzdol. Ta dan se mi je zdelo najbolj zanimivo

pri cerkvi Marije Snežne. Ta je na kraju, kjer naj bi

5. avgusta snežilo in tam naj bi počivala Marija. V skali

je odtis njene noge.

Posebna dogodivščina ob koncu tega dne je bilo postavljanje

našega tabora, ki je bil na kraškem robu. Po

okusni večerji so nekateri šli plezat. (Nana)

2. dan

Po zajtrku smo opazili padalca, ki je poskušal vzleteti.

Mi smo mu pomagali tako, da smo mu držali padalo.

Medtem so drugi plezali. Odpravili smo se do vasi Podpeč,

kjer bodo kmalu postavili mrežo, da kamenje ne

bo več padalo na vas. Videli smo tudi veliko vadbeno

polje za met diska. Nato smo šli do cerkve v Hrastovljah,

v kateri smo si ogledali freske. Najbolj znamenita

freska je Mrtvaški ples. To je bila cerkev sv. Trojice. V

bližini smo jedli. Odpravili smo se do Kubeda, kjer smo

v kulturnem domu spali. (Ajda)

3. dan

Po zajtrku so sledile pustolovščine. Hodili smo od Kubeda

do Škrlin. Na poti smo prečkali reko Dragonjo.

Legenda pravi, da jo je naredil velikan. Reka nam je

segla do kolen in prav veseli smo bili, ki smo prišli na

drugi breg. Ko smo prispeli v Škrline, smo kosili n lepem

kraju, kjer je Dragonja lepo šumljala. Dežje prenehal

in zasijalo je sonce. Sreča s soncem pa nas je kmalu

zapustila, saj se je vlil dež. Premočeni smo prišli do

gostišča Deluk v Griču. Na srečo so nam ponudili prenočišče.

Po okusni večerji smo trudni zaspali. (Nana)

4. dan

Po zajtrku smo se odpeljali proti morju. Prišli smo v

Koper, kjer smo se kopali in opravili 'plavalca'. Nekateri

so se močno opraskali na stopnicah. Šli smo na pico,

potem pa hodili do železniške postaje. Z vlakom smo se

odpeljali domov. (Ajda)

Pot z vlakom do Ljubljane je bila zabavna. (Nana)

Waldorfske novice 19


U t r i n k i

Pot na Slavnik in

nato do Žusterne

Učenci 5.a in 5.b razreda (2015/16)

1. dan: Iz šole smo se odpeljali do vasi Prešnica. Ob

cerkvi smo imeli malico. Nato smo se čez železnico povzpeli

na Slavnik. Pot ni bila strma in večino časa smo

hodili po gozdu. Za naslednjo malico smo se ustavili

na jasi pod borom. Na pobočju proti vrhu smo na

obronkih gozda in hribovskih travnikih videli narcise,

potonike, perunike, nekaj salomonovih pečatnikov in

šmarnice. Povzpeli smo se še malo višje in prišli na vrh

Slavnika, kjer je stala antena. Po malici pred kočo sem

se z Rubenom in Lukom odšel vrtet na vrtiljak. Na vrhu

Slavnika je plošča, na kateri so označeni okoliški hribi.

Učitelji so nas še nekajkrat slikali z našimi fotoaparati

in potem smo se odpravili po poti navzdol.

Prišli smo do vasi Podgorje, kjer smo si natočili vodo.

V Prapročah smo si ogledali malo pokopališče in zvon,

ki zvoni vsako soboto ob 16.00. Po poti preko obširnih

travnikov smo si ogledali cerkev Marije Snežne in

zvonik na preslico, ki mi do tedaj ni bil znan. Nekaj

časa smo še hodili in prišli na Kraški rob, kjer smo se

utaborili. Hišnika sta nam podala prtljago in šotore.

Po skupinah smo postavili šotore in odložili prtljago.

Nekaj časa smo počivali in se nato odpravili na večerjo,

ki sta jo skuhala hišnika. Po večerji smo nekateri prostovoljci

plezali po steni Kraškega roba. Umili smo si še

zobe in se odpravili spat.

2. dan: Ko smo pojedli zajtrk, smo imeli nekaj ur prostih,

da smo pospravili šotore in obleke. Kar naenkrat

je na travniku, na katerem smo taborili, pristal padalec.

Pomagali smo, da bi vzletel, a kar nekajkrat se mu

je ponesrečilo. Prvič je padel po strmini, a ga je ujelo

drevo in drugič se mu je padalo zapletlo v anteno. A

na koncu mu je le uspelo, da je priletel na drugi hrib,

kjer je imel avto. Spustili smo se do vasi Podpeč, ki je

pod steno, nato pa nas je pot vodila čez Zanigrad do

cerkve sv. Štefana, kjer smo imeli malico. Po dolgi hoji

smo prišli do začetka Hrastovelj, kjer je bil travnik in

na njem ploščad. Gospod Brajnik nas je vprašal, čemu

služi ta ploščad, a nihče ni uganil. Pojasnil nam je, da

služi metu diska. Nato smo odšli do cerkve sv. Trojice,

v kateri je znana freska mrtvaškega plesa. Gospa, ki je

bila v njej, nas je pohvalila za poslušnost. Na domačiji

blizu cerkve smo imeli kosilo. Hodili smo še kakšno

uro do našega drugega prenočišča, ki je bil v Kulturnem

domu Kubed. Ko smo se mimo vasi povzpeli na

vzpetino, nam je gospod Brajnik pokazal stolp in nam

zastavil nagradno vprašanje, koliko kotov ima. Imel jih

je pet. V Kubedu so popoldan nekateri igrali nogomet

in košarko, drugi pa so pripravljali večerno predstavo.

Ko smo pojedli večerjo, smo prisluhnili in se nasmejali

tej predstavi, nekateri so peli, drugi pa uprizorili skeče.

Po koncu smo si še umili zobe in se odpravili spat.

3. dan: Nekaj časa smo hodili in se nato preobuli, saj

smo naslednji del poti hodili po reki Dragonji. Ko smo

nekaj časa spet hodili po poti, smo videli komaj skotenega

bambija, malo nebogljeno srnico. Gospod Brajnik

nas je peljal mimo njega v velikem loku. Po dolgi hoji po

stezah in cesti smo prispeli do kombija na kraj, kjer je

bilo načrtovano, da bomo imeli kosilo. Bili smo ob tolmunu

reke Dragonje. Naredili smo jez in se namakali

v tolmunčkih.

Še nekaj časa smo hodili in kar naenkrat je začelo

deževati. Deževalo je eno uro in mokri smo prispeli na

cilj, ki je bilo gostišče Deluk. Prijazna gospodarica nam

je postregla z večerjo. Fante iz 5. b je odpeljala v postelje,

drugi pa so spali na tleh.

4. dan: Naslednje jutro po zajtrku nas je avtobus odpeljal

do plaže v Žusterni. Tam smo se kopali in igrali.

Nato smo odšli v picerijo na kosilo. Hodili smo še 2 km

in se vkrcali na vlak proti Ljubljani. Na peronu so nas

pričakali starši in nas odpeljali domov.

Ta ekskurzija mi je bila zelo všeč! (Maj)

20

20 Waldorfske novice


P r v i š o l s k i d a n

Prvi šolski dan

na Waldorfski šoli Ljubljana


Ajda Trobentar in Gaja Červ, razredničarki 1. razredov

V

četrtek, 8. septembra, smo postavili oranžnega

dnevnega palčka ter se zagledali skozi okno in

prve meglice proti platani, da bi preverili, ali na

njej morda zapazimo prvi porumeneli list.

'Se kdo spomni, kaj je bilo pred natančno enim tednom?'

Zamišljena, napeta tišina, potem odgovor, ki so

ga usta izstrelila tako navdušeno, da se roka še sploh

ni utegnila začeti dvigati: 'Prvi šolski dan!' Tudi naslednji

odziv je bil hipen: 'Šele en teden, meni pa se zdi,

da smo že res doooolgo skupaj.' In res se je v prvem

tednu zgodilo toliko stvari, da je tudi za naju, kot bi

od prvoseptembrskega jutra, ko smo se prvič prijeli za

roke, se okitkani in ganjeni sprehodili skozi pojoči špalir,

se na slovesnosti v Viteški dvorani še sramežljivo,

a nadvse zvedavo spogledovali in nato s sončnicami v

rokah mežikali v še skoraj poletno jutranje sonce in fotografske

aparate, pretekla že cela večnost. Obenem pa

vsako jutro znova prikličemo v zrak delček prvega šolskega

dne – tisto pristno, radostno, skoraj naelektreno

pričakovanje; kaj novega bo prinesel dan, kaj vse bomo

počeli skupaj, kaj se lahko drug od drugega naučimo,

kaj si lahko podarimo ...

In za konec te kratke izpovedi še nekaj, kar bi po pomembnosti

sodilo na začetek: iz srca hvala vsem, ki ste

kakorkoli sodelovali pri pripravi in izvedbi slovesnega

sprejema prvošolcev in nam pomagali pričarati nepozaben

dan.

Waldorfske novice 21


P r v i š o l s k i d a n

Prvi šolski dan

v waldorfski šoli na Primorskem


Tadeja Faganelj in Nives Furlan

Pa smo ta trenutek dočakali tudi mi. Bil je lep

sončen dan, v zraku se je čutilo vznemirjenost,

pričakovanje, hvaležnost in ob pogledu na

sprejem prvošolčkov so solze sreče orosile oko.

Po treh letih prizadevanj in truda Iniciative za waldorfsko

šolo na Primorskem, se je želja, da bi tudi na

primorskem koncu odprli waldorfsko šolo, le uresničila.

V prvi razred je tako stopilo 11 prvošolčkov, ki

prihajajo iz okoliških krajev, nekateri pa tudi iz zamejstva.

V varen objem so jih sprejele razredničarka ga.

Michela De Castro ter učiteljici ga. Nives Furlan Bratina

in ga. Ksenija Francetič.

Tako kot za vse otroke, ki prvič stopajo čez šolski prag,

je bil prvi šolski dan slovesen tudi za naše prvošolce.

Praznični program je bil obarvan z glasbo družinskega

tria De Castro, petjem Mladinskega pevskega zbora

Emil Komel, veselim rajanjem otrok iz Waldorfskega

vrtca Kresnica in čarobnostjo lutkovne pravljice o pogumni

deklici, ki se je podala v svet.

'Široka pot je pred teboj in svet je poln lepot …' so

prvošolcem zapeli njihovi starši in učiteljice. Da na tej

poti ne bodo sami, so jim zagotovili, in svetovali, naj s

seboj vzamejo poštenje, svetlobo in dobro voljo.

S sončnicami v rokah in soncem v očeh so se otroci

podali k svoji prvi šolski uri.

22 Waldorfske novice


P r v i š o l s k i d a n

Na poti v dežele skrivnosti


Anja Nosan

Pričakovanje. Tiho stojim na hodniku. Nastane

poseben prostor umirjenosti, ko po hodniku

pridejo s svojimi starši prvošolci. Nasmejani,

z živimi očmi, otroci presenečeni ugotovijo, da čisto

vsakega čaka prostor z njegovim imenom. Razposajeno

razpoloženi obujejo copate, starši jih ponosni in polni

pričakovanja prepustijo in s pogledi nazaj počasi odidejo

proti slavnostnemu prostoru.

Otroke pozdravim in prvič se postavijo v kolono, v kateri

vsak ujame svojo tišino in počasi stopamo proti

slavnostnemu dogodku. Ob vstopu nas pozdravi pesem,

ki jo pojejo vsi otroci naše šole in tudi ponosni

starši naših prvošolcev. Po izrečeni dobrodošlici ravnatelja

je čas, da naši prvošolci uradno postanejo šolarji.

Najstarejši šestošolci pospremijo vsakega prvošolca

na oder, kjer mu podarim sončnico, simbol življenja,

živosti in poti k svetlobi, ter venček in pogumno se postavi

na oder pred številno občinstvo.

Pozdravi jih palček Pin, ki nestrpno čaka, ali bo njegov

očka ugotovil, da mu je ravno to noč brada zrasla

za šest palcev in mu bo dovoljeno jadrati z oblakom. Da

bo videl skrivnosti dežel, o katerih se mu zdaj lahko le

sanja. In res, palčku Pinu je od danes naprej dovoljeno

jadrati.

Ob Očetovem nauku jih Pin pospremi, da prvič vstopijo

v svoj prvi razred. Pospremi jih v čisto pravo šolsko

uro, kjer že po tradiciji prvošolci spoznajo gospoda

Ravnega in gospo Krivo.

Začenja se novo, šolsko življenje, ki pa skozi waldorfsko

pedagogiko poskrbi, da je prehod iz vrtca v šolo

mehak. Ohranjamo pravljičnost in bogatimo domišljijo,

ki je zaklad za prihodnja šolska leta. (Anja Nosan)

V waldorfski pedagogiki se za čas zrelosti za šolo šteje

čas menjave zob. Vendar se ta izraz ne nanaša le na

zobe. Gre za dogajanje in spremembe v celotnem telesu.

Otrok raste, podaljšujejo se mu roke in noge, manjši

otroci še imajo maščevje, recimo tudi trebušček, ki

ob zrelosti za šolo izgine. Izstopi tudi koleno. Rebra se

razporedijo. Celo telo se spremeni. Spremeni se tudi

obraz. Bolj se individualizira.

Spomin pri vrtčevskih otrocih deluje tako, da ga stvar

od zunaj spomni na neki dogodek, pri zrelih za šolo pa

pride od znotraj, vedeti morajo, kaj je treba prinesti v

šolo ali kaj podobnega. Steiner pravi: 'Prav je, da spomin

pustimo pri miru. Spomin se mora razviti sam, kot

se oči in ušesa pri embriu, ni dobro, da ga neprestano

sprašujemo, kaj ve, ker nič ne pripomoremo.'

Pri šestletniku so življenjske sile opravile svojo nalogo,

ritem ima v nogah, lahko hodi po ritmu in te zdaj

uporabimo za učenje. Zelo pomemben je red. Da se točno

ve, kdaj, kje, kako, vsega se je potrebno držati.

Če opazimo nadarjenost, nagnjenost, to ne pomeni,

da jo moramo vzpodbujati. Otroci naj bi bili čim

bolj univerzalni, da lahko eksperimentirajo. Morajo se

usmeriti v čim več stvari, ne razvijati enosmerno, ker

se potem druga področja zanemari. Pustiti moramo, da

se nagnjenje razvije samo od sebe.

Naša naloga je, da posegamo v razvoj volje. Šestletniki

naj bi znali dati nit v šivankino uho, si zavezati vezalke,

zapeti gumbe na jopi, hlačah. Ko mora otrok storiti

nekaj sam, takrat se največ nauči.

Vir: Goldmann, B., Zrelost za šolo, predavanje na Seminarju

za waldorfske učitelje, januar 2016

23

Waldorfske novice 23


W a l d o r f s k e i n i c i a t i v e

Zavod za razvoj waldorfskih šol

in vrtcev - zveza

Streliška ulica 12, 1000 Ljubljana

ZAVOD ZA RAZVOJ WALDORFSKIH ŠOL IN VRTCEV - Zveza

tel: 01 434 55 77

mobi: 041 459 199 (ga. Vera Grobelšek – vodja izobraževanja)

mobi: 051 304 406 (ga. Manca Biber – založba, šola za

starše Godija Kellerja, delavnice in predavanja za strokovno

ter splošno javnost, koordinacija aktivnosti Godija Kellerja v

Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji, projekti)

E: zavod@waldorf.si

internet stran: www.waldorf.si

FB stran: Zavod za razvoj waldorfskih šol in vrtcev

FB podstran: aktivnosti Godija Kellerja v Sloveniji, na

Hrvaškem in v Italiji: Godi Keller - S srcem v šoli)

Waldorfska šola Ljubljana

Waldorfski vrtec, osnovna šola, gimnazija

in glasbena šola

Streliška 12, 1000 Ljubljana

tel: 01 434 55 70

E: info@waldorf.si

internet stran: lj.waldorf.si

FB: Waldorfska šola Ljubljana

Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj

Struževo 14j, 4000 Kranj

tel: 01 434 55 70

E: info@waldorf.si

internet stran: lj.waldorf.si

FB : Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj

OE Savinja

Waldorfski vrtec in osnovna šola

Ulica Ivanke Uranjek 6, 3310 Žalec

tel: 03 777 30 20, 03 777 30 21

E: tajnistvo@waldorf-savinja.si

internet stran: www.waldorf-savinja.si

FB: Waldorfska šola Savinja

OE Gorenjska

Waldorfski vrtec čebelica in osnovna šola

Radovljica

Kranjska cesta 4, 4240 Radovljica

tel: 041 415 726

E: gorenjska@waldorf.si

internet stran: waldorf-gorenjska.si

FB: Waldorf Gorenjska

Waldorfski vrtec Sončnica

U. Viktorja Kejžarja 35, 4270 Jesenice

tel: 041 464 688

E: gorenjska@waldorf.si

internet stran: waldorf-gorenjska.si

FB : Waldorfski vrtec Sončnica

OE Primorska

Waldorfski vrtec Kresnica

Bukovica 65, 5293 Volčja Draga

tel: 040 438 312

E: w.vrtec.go@gmail.com

internet stran: www.waldorf-primorska.si

FB: Waldorfski vrtec Kresnica - Bukovica, Primorska

Waldorfski vrtec Zlata Ptica

Ustje 70, 5270 Ajdovščina

tel: 031 578 358

E: waldorfajdovscina@gmail.com

internet stran: www.waldorf-ajd-go.blogspot.com

FB: Waldorfski vrtec Zlata ptica, Ajdovščina,

Primorska

OE Celje

Waldorfski vrtec Celje

Breg 3, 3000 Celje

tel: 041 324 323

E: info@waldorfski-vrtec-celje.si

internet stran: www.waldorfski-vrtec-celje.si

FB: Waldorfski vrtec Celje

OE Pomurje

Waldorfski vrtec Pomurje

Zadružna ulica 5, Černevalci, 9000 Murska Sobota

tel: 031 353 694

E: info@waldorfpomurje.si

internet stran: www.waldorfpomurje.si

FB: Waldorfski Vrtec Pomurje

Inštitut Sofijin izvir Maribor

Zasebni Waldorfski vrtec Studenček

Valvasorjeva ulica 94, 2000 Maribor

tel: 02 62 00 608

internetna stran: www.sofijinizvir.si

FB: fb.com/waldorfski.vrtec

24

24 Waldorfske novice

More magazines by this user
Similar magazines