Waldorfske novice - Zima 2016

wsljubljana

Letnik XII, številka 4
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

ZIMA 2016, ZAPOREDNA ŠT. 92

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar

Sodelavci:

Sue Palmer, Gregor Kovačič-Bajt,

David L. Brierley, Godi Keller, Silvija Renko,

Ana Josikovska, učenci 5.b, 7.a in 7.b r.,

Janja Kokalj, Mateja Korošec, Jože Školc,

Tadeja Faganelj, Sonja Toplak Kociper,

Vesna Lukič, Janja Lepenik

Fotografije:

Marina Eva Maletin, Silvija Renko,

Dejan Ščernjavič, Jože Školc,

Tadeja Faganelj, arhiv WŠL

Naslovnica:

Marina Eva Maletin

Lektoriranje:

Tatjana Kamenšek

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net

Uvodnik3

Širimo obzorja 4

Kaj me v Sloveniji ogreje 4

Komercializacija otroštva 5

Individualna nega otroka v jaslični skupini 6

Modrost rok - 1. del 8

Barva kot luč čustev v glasbi 12

Zgodba13

Je to vse? 13

Utrinki14

Izdelki 5.b 14

Izdelki 7.a 15

Anekdote iz 7.b 15

Sejem bil je živ! 16

OE Gorenjska 18

Dva praznična sejma na Gorenjskem 18

OE Savinja 19

Pastirski dnevi 19

OE Primorska 21

Pletenje novih vezi 21

OE vrtec Pomurje 21

Bleščalo se je ... 21

Vrtec Studenček Maribor 22

Velika jesenska delovna akcija 22

Nekaj besed o dobrem možu 23

Waldorfske iniciative 24

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

Revijo sofinancira

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

2 Waldorfske novice


U v o d n i k

Iztok Kordiš

Verjamem, da je osebni stik med ljudmi tisto, kar je ključno pri vzpostavitvi vsakega

resničnega odnosa. Dobro sodelovanje med učitelji ter med učitelji in starši dobro

vpliva tudi na učenčevo napredovanje. Skupna točka odnosa med starši in učitelji je

čim boljše razumevanje mlade odraščajoče osebe, pomoč pri otrokovem razvoju ter

krepitvi in razvoju njegovih potencialov.

Zato sodelovanje ne more biti omejeno le na pregled številčnih dosežkov otroka pri

posameznem predmetu, ampak je pomembna tudi pot, ki jo je prehodil, da je do določenega

rezultata prišel. To pa se lahko uvidi le z osebnim sodelovanjem. Če želi učitelj

odkrivati in usmerjati otrokove potenciale, je nujno, da tudi v konstruktivnem razgovoru

s kolegi in starši išče načine, kako nagovoriti otroka, da se bo lahko uspešno

izrazil, oziroma prikazal svoje resnično znanje. Vemo, da obstaja večje število inteligenc

in da so mnoge v pedagoškem procesu premalo cenjene in ostajajo skrite, zato

je naloga pedagogov tudi, da skupaj s starši odkrivajo in odkrijejo tudi ta področja,

kjer je posameznik močan in uspešen, kar lahko stimulativno deluje pri premagovanju

morebitnih težav na ostalih učnih področjih. Danes opazimo, da pomanjkanje

časa in prevelika usmerjenost v merjenje in ''uspešnost'' lahko privede do tega, da

ne znamo več ceniti osnovnih človeških vrednot, ki jih mnogi učenci ali dijaki imajo

in s katerimi vsakodnevno bogatijo šolski prostor. Večkrat na teh področjih, ki niso

neposredno merljiva, blestijo prav otroci, ki na učnih področjih ne izstopajo. V takih

primerih lahko starši ob razgovoru z učiteljem dobijo tudi uvid v drugo plat otrokove

osebnosti, kar spodbudno vpliva na sprejemanje in cenjenje otroka takega kot je.

Neprestana želja po kontroli in nadzorovanju vsega je zelo značilna za naš čas, kajti

izguba notranjega občutka varnosti in povezanosti s svojim bistvom nam narekuje, da

iščemo zunanjo oporo in potrditev. Strah pred biti nesprejet, biti drugačen, biti slabši

od drugih, biti nevreden in necenjen je eden izmed vzrokov, da danes vedno več otrok

potrebuje pomoč različnih strokovnjakov. Merjenje in vrednotenje sta izrazito tehnična

principa, ki ob izgubi osebne presoje in tople človeške komponente ne prispevata

k rasti in razcvetu odraščajoče osebnosti. Ocena je lahko le kazalec nekega stanja,

učiteljeva beseda in razumevanje pa morata tej oceni vdahniti osebno vrednost.

Obdobje odraščanja je prehajanje iz stanja stabilnosti preko obdobij kriz, v novo stanje

stabilnosti. So učenci in dijaki, ki ta obdobja zmorejo dokaj mirno prekrmariti,

nekateri pa v tem času doživljajo hude stiske ter potrebujejo veliko pomoči in podpore

tako pedagoških delavcev kot tudi družine. Naloga učiteljev je, da skupaj s starši

ozavestijo ta krizna obdobja in s tem preprečijo, da bi morebitne padce, ki jih otrok

takrat doživlja, označili kot stalnico in tako zavrli njegov razvoj.

Šola ni le prostor, kamor bi starši pripeljali otroka, da se bo ob ''najboljši'' pedagoški

metodi in ob pomoči ''najboljših'' učiteljev razvil v genija, ampak mora predvsem v

današnjem času postati prostor, kjer bodo starši in učitelji sprejeli in odigrali vlogo

aktivnih in razumevajočih partnerjev.

Razvoj individualizma je že presegel svoje pozitivne učinke, zato je naša naloga predvsem

ustvarjanje socialnega okolja in zato je topel, iskren in konstruktiven odnos

med učitelji, starši in otroki tako pomemben dejavnik.

Če uspemo v šoli ustvariti vzdušje medsebojnega spoštovanja, sodelovanja, zaupanja

in odkritosti, smo naredili veliko delo, saj le tako okolje omogoča sproščeno ustvarjalnost,

zdrav osebnostni, socialni in duhovni razvoj vsakega učenca in dijaka ter

kakovosten pouk in tudi dobre učne dosežke. Želim, da bi bili pri tem tudi v bodoče

čim bolj uspešni.

Prijetne praznike ter veliko sreče in osebnega zadovoljstva v prihajajočem letu.

Waldorfske novice 3


Š i r i m o o b z o r j a

Kaj me v

Sloveniji ogreje


Godi Keller

OGREJE ME POGLED NA OTROKA,

KI TEČE PO ŠOLSKEM HODNIKU.

JA, ŽE RES, DA JE MORDA PREPOVEDANO

TEČI PO ŠOLSKEM HODNIKU,

AMPAK NJEGOVE NOGE SO TAKO POLNE ŽIVLJENJA.

NE MOREŠ SI POMAGATI.

MORAŠ TEČI!

HITRO, NEUGNANO!

OGREJE ME POGLED NA TO ŽIVLJENJE,

NA VSO NEIZŽIVETO PRIHODNOST V

DROBNIH KOSTEH TEGA DEČKA,

ČE JE PREPOVEDANO, JE PREPOVEDANO –

MI PRAVIJO MOŽGANI.

TECI, FANTIČ, TECI … MI PRAVI SRCE.

OGREJEJO ME IMENA IN ZVEN JEZIKA.

ČRENŠOVCI, KLOKOČOVNIK, TRPIN.

TAKO EKSOTIČNO V MOJIH UŠESIH

KOT IMENA MEHIŠKIH VULKANOV,

KI SEM JIH V OTROŠTVU ODKRIVAL NA ZEMLJEVIDU.

TLITLATEPTL, POKOTLALTEPTL.

BESEDE, POLNE SKRIVNOSTI.

ALI KAMENŠEK. TATJANA KAMENŠEK.

V NEMŠČINI BI SE KAMENŠEK GLASILO STEINER.

KAMENŠEK MI JE BOLJ VŠEČ.

ZVENI MEHKEJE IN LAHKOTNEJŠE!

IN RAD IMAM MAČKE, KI JIH SREČUJEM NA TRUBARJEVI

ALI NA GRAJSKEM HRIBU ZA ŠOLO.

BOLJ SO MI PRI SRCU KAKOR PSI.

VELIKO, VELIKO BOLJ KOT PSI.

ZATO KER MAČKE NISO NIKOGARŠNJE SUŽNJE.

SE NE TRUDIJO USTREČI,

NIKOLI NE LAJAJO NAME – TAKO KOT TO POČNO PSI,

ČEPRAV JIM NISEM NIČ ŽALEGA STORIL.

NEVLJUDNE BARABE!

IN JA, KER MAČKE SO PRAVE

GOSPODARICE MESTA – IN NIHČE NE VE ZA TO!

OGREJEJO ME SKRBNE MATERE.

VEDNO ZASKRBLJENE.

NI VAM TREBA SKRBETI, JIM PRAVIM.

SKRB JE NEZAUPANJE IN LE-TO NE BO POMAGALO

VAŠEMU OTROKU.

4 Waldorfske novice

AMPAK JA, SKRBIJO VSEENO

IN TO ME POGREJE PRI SRCU.

KOT TUDI NEMIRNO DEKLE V RAZREDU,

TISTA, KI VEDNO SEDI S HRBTOM OBRNJENA PROTI UČITELJU,

SAJ IMA TOLIKO POVEDATI FANTU, KI SEDI ZA NJO.

SEDI … ČE IN KADAR SPLOH SEDI.

SEDENJE JE NAMREČ ZANJO PRETEŽKO OPRAVILO.

NAMESTO TEGA RAJE ŽIVI.

IN TO ME OGREJE DO SRCA IN DO KOSTI.

ALI PA TISTI PLAH MLADENIČ, KI SEDI PRED NJO.

NE GOVORI KAJ DOSTI Z DRUGIMI,

PAČ PA NA SKRIVAJ PREBIRA O SKRIVNOSTNIH ŽARKIH,

KI JIH JE ODKRIL WILHELM RÖNTGEN.

TUDI MIDVA SVA POVEZANA S SKRIVNOSTNIMI ŽARKI,

Z ŽARKI PEDAGOGIKE,

KO UČITELJ IN UČENEC

ŽARČITA DRUG NA DRUGEGA,

NE DA BI DOBRO VEDELA KAJ.

IN RAD IMAM LJUBLJANSKE ULICE, CELO TROMOSTOVJE,

KJER STAR PAR DEBELUHOV IZ AMERIKE,

KI GOVORITA KOT DONALD DUCK,

NJIHOV NOVOIZVOLJENI PREDSEDNIK, REŠI KAVALIR.

NO – POGLED NANJU ME NE OGREJE, PAČ PA MISEL:

BLAGOR JIMA – ČUDOVIT KRAJ STA VIDELA, PREDEN UMRETA!

OGREJEJO ME GARAŠKI UČITELJI.

KRASNI LJUDJE.

TOLIKO JIH JE …

KOT KLEMEN, JANA ALI BOŠTJAN,

NI POŠTENO OMENJATI IMEN,

TADEJA, GAJA, MONIKA IN MONJA …

KAJTI ČE OMENJAM IMENA

BOM ŠE KAKŠNEGA POZABIL.

BARBARA, NADJA, JOŽICA ALI IGOR NA PRIMER …

TOREJ RAJE NE OMENJAJMO IMEN.

VČASIH JIH VIDEVAM UTRUJENE,

KO SE SMEJIJO SKUPAJ Z OTROKI,

ALI BLEDE, KER IMAJO PREVEČ DELA.

VEDNO TOLIKO DELA.

ALI PA KARMEN,

KOT TISTA IZ BIZETOVE OPERE.

ONA POJE SVOJE ŽIVLJENJE NA ODRU.

TU JE TUDI LOJZE, KI VEDNO KAJ POPRAVLJA.


Sue Palmer

Razstrupljanje otroštva

Komercializacija

otroštva

Otroci kot potrošniki

Trgovce otroci zanimajo iz treh poglavitnih razlogov:

OGREJE ME STAR PIJANEC

PRED MOJIM BLOKOM NA POLJANSKEM NASIPU,

KAJTI ON MI DOVOLI RAZUMETI, KAKO BLIZU SVA SI.

ČE SE NA POTI SKOZI ŽIVLJENJE

SPOTAKNEM ČEZ SAMO MAJHEN KAMEN,

SE LAHKO HITRO ZNAJDEM TAM OB NJEM

IN STEGUJEM PREMRLO ROKO

ZA KOVANCEM BOGATAŠA.

RAD IMAM PRIIMKE, KOT JE SUHADOLNIK,

KI ME SPOMINJA NA ZELENE DOLINE SLOVENIJE

ALI TISTE V MOJI DUŠI, KI SE Z LAHKOTO IZSUŠIJO

IN POTEM BI MORAL PROSJAČITI

ZA SVOJ OBSTOJ - PRAV TAKO KOT MOJ SOSED Z ULICE.

OGREJE ME ZVOK PONAVLJAJOČIH MELODIJ

NA VIOLINI – V ROKAH OTROKA,

KI SILI SVOJE PRSTE, DA BI SE ZMEHČALI

IN IZVABILI NEKAJ GLASBE IZ INŠTRUMENTA.

POTREBNO JE VELIKO ZAUPANJE,

DA VERJAMEŠ , DA SE BO ZGODILO.

IN NJIHOVI UČITELJI GA IMAJO!

MORAM SE NASMEHNITI SAM PRI SEBI,

KO NAJDEM BORUTA, SKRITEGA GOR – V ATELJEJU –

NA PODSTREŠJU.

SKRITEGA ZRAVEN POPRAVLJALNICE KOLES,

PET NADSTROPIJ VIŠE, KAMOR BI SICER SPADALA KOLESA,

KAR JE SKRAJNO NELOGIČNO – TAKO KOT JE ŽIVLJENJE SAMO.

IN UŽIVAM OB POGLEDU NA KADILCE,

KI ZMRZUJEJO ZUNAJ DAKTARIJA,

DA BI SE NA MRZLEM ZRAKU IZOGNILI RAKU!

OGREJE ME POGLED NA PIONIRJE

V RADOVLJICI, NAKLEM, SAVINJI, NA PRIMORSKEM,

V NOVEM MESTU … SAM NE BI IMEL POGUMA

ŠE ENKRAT PONOVITI,

KAR POČNEJO ONI.

DO SRCA ME OGREJE TRUD PETRE VENGAR

IN VEČNI TRUD MARINE NUVAK ZA REVIJO.

IN KO STOPIM PRED ZBOR MALČKOV,

KO OBIŠČEM VRTEC,

TAKRAT SE POVSEM RAZTOPIM IN MISLIM:

BLAGOR MENI, KI SEM VIDEL TA ČUDOVITI KRAJ,

PREDEN UMREM.

• moč sitnarjenja je zelo učinkovito prodajno orodje,

ne le za igrače itd., ampak tudi za 'družinske'

stvari, kot so hrana, avtomobili, počitnice, celo čistilna

sredstva,

• trg se zaveda, da starši otrokom kupujejo stvari,

ker imajo slabo vest,

• mlajši kot je otrok, ko razvije pripadnost neki

znamki, bolj verjetno je, da bo trajala celo življenje.

Po besedah ameriškega oglaševalca: 'Najboljši oglaševalec

ljudem da občutek, da so brez njegovega izdelka

zgube. Otroci so zelo dovzetni za to ... načneš čustveno

ranljivost, kar je pri otrocih zelo enostavno, saj so čustveno

najbolj ranljivi.'

Tri zlata pravila za starševstvo v dobi

potrošništva

• Nikoli ne popustite otrokovemu sitnarjenju. Prej

ko spozna, da 'dejavnik nerganja' ne deluje, bolj

zadovoljni boste vsi.

• Otroci potrebujejo prisotnost, ne darila (presence

not presents). Če ne morete biti prisotni sami,

poskrbite, da bo otrok imel najboljše možno nadomestilo

(in da bo vsakdo, ki vas bo nadomestil, vedel,

kako pomembna je igra v naravi, kreativnost

in tako dalje).

• Dve najpomembnejši sestavini srečnega otroštva

sta LJUBEZEN in IGRA. Otroci, ki vedo, da so ljubljeni,

in imajo veliko priložnosti za 'pravo igro',

ne potrebujejo blagovnih znamk, da bi imeli dobro

samopodobo.

Privzgajanje potrošniških navad

Življenje v potrošniški družbi ima svoje prednosti, dokler

imamo nakupovalne navade pod nadzorom. Zato

je vzgoja potrošnika pomemben element modernega

starševstva.

• Že od vsega začetka dajte otroku vedeti, da vaše

odločitve pri nakupu temeljijo na ljubezni in izkušnjah.

'Imamo te radi, trgovcem pa gre le za

denar.'

Srečen božič vsem.

prevedla Simona Pajk

Waldorfske novice 5


Š i r i m o o b z o r j a

• Z otrokom se pogovarjajte o oglasih, ki jih vidi, in

mu pojasnite, da so narejeni z namenom, da vplivajo

na naša čustva: slike, glasba, jezik, humor in

tako dalje. Naučite ga, kakšna je razlika med tem,

da nekaj 'hočeš' ali 'potrebuješ'.

• Tudi sami bodite moder kupec. Otrok vam lahko

pomaga narediti nakupovalne listke, poiskati

predmete v trgovini, preveriti cene in prehranske

podatke. Pojasnite mu, zakaj kupite določene izdelke

oziroma jih ne kupite.

• Učite ga načrtovati finance. Če nekaj želi, pričakujte

od njega, da bo za to varčeval (od denarja, ki

ga dobi za žepnino ali za rojstni dan).

Individualna

pozorna nega

otroka v jaslični skupini

• Bodite na tekočem glede marketinških trikov.

Mala življenjska razkošja

Pri vzgoji potrošnika ne gre le za odrekanje. Vsakdo

rad daje in prejema darila in vsi uživamo v razkošju

izbire – pri potrošniški kulturi gre za to, da najdemo razumno

ravnotežje. Poiščite načine, kako si lahko vaša

družina privošči poslastice, praznike in obdarovanje

(www.newdream.org), pri tem pa svojemu otroku pomagajte

razumeti, da 'ljubezen' in 'igra' nista udobje,

ki ga je mogoče kupiti v trgovinah.

Koristne internetne strani

Pobuda za nekomercialno otroštvo (CCFC) – pobuda ZDA:

iztrgajmo otroštvo iz rok korporacijskega marketinga:

www.commercialfreechildhood.org

Bye Buy Childhood – britanska pobuda, ki jo je ustanovilo

združenje mam: www.byebuychildhood.org

Center za nove ameriške sanje: www.newdream.org

YouTube kratki film 'Consumer Kids' o komercializaciji otroštva

prevedla Marina Nuvak


Silvija Renko

Jaslični otrok preživi večji del dneva v

'nestrukturiranem času', ko potekajo vsakodnevni

elementi dnevne rutine: previjanje, oblačenje,

hranjenje, umivanje, spanje, prosta igra in pospravljanje,

tudi nežno oblikovanje prehodov med dejavnostmi.

To je dejansko čas, ko poteka učenje in vzgoja otroka.

Zato se vzgojitelj mora izogniti pasti, da je njegova pozornost

bolj usmerjena v strukturirane dejavnosti kot pa na

elemente dnevne rutine, ker so majhni otroci do tretjega

leta popolnoma odprti do okolice, ki je vse tisto, kar jih

obkroža. Razlikujemo med zunanjo okolico in vplivom, ki

ga ustvarjamo mi, odrasli, ki smo prvo otrokovo okolje.

Zunanja okolica naj bo tako razčlenjena, da zmore dati

majhnemu otroku orientacijo. Jasna razčlenjenost prostora

je potrebna zato, da otroci vedo, kje in kdaj se odvija

določena dejavnost. Odrasli smo prvo otrokovo okolje, ki

je zanj pomembnejše kot zunanja okolica. Imeti moramo

veliko spoštovanje do otroka in se zavedati, da je deležen

velike modrost, ki je mi kot odrasli ne moremo dojeti. Na

vzdušje v skupini malih otrok odločilno vplivamo odrasli

in naša miselna naravnanost. Otroci naša prikrita pričakovanja

zaznavajo in se na njih mnogokrat močneje odzivajo

kot na odkrite, načrtovane zahteve. Vzgoje ne smemo

razumeti kot nekaj, kar mi delamo za otroke – videti se

moram kot nekdo, ki se ob otroku uči. Odnos, ki ga imamo

do njega, nas pripelje v osnovno razpoloženje, iz katerega

razvijemo mir. To, da se čudimo otroku, je dober način,

kako razviti notranji mir. Čudimo se temu, kako in česa

vse je zmožen, kaj vse odkrije in se z njim veselimo njegovih

dosežkov. Našo notranjo držo bo otrok posnemal,

preobrazil in pustil, da postane to njegova notranja drža, s

katero potem sam komunicira s svetom. Zato se moramo

potruditi, da do otrok gojimo pozornost, spoštovanje, strahospoštovanje

in ljubezen ter z njim primerno ravnamo.

6 Waldorfske novice

6


Pomembno je, da smo sodelavke v sozvočju, da se spremljamo

in spoštujemo. Pri delu z zelo majhnimi otroki je

potrebna posebna sposobnost dobrega sodelovanja na

podlagi tihega sporazuma. Ker majhni otroci še močno

živijo v okolju, so lahko kot seizmografi za neizrečene

podtone, ki jih mi mogoče sploh ne zaznamo oz. opazimo.

Čeprav so naloge med sodelavkami pisno in natančno razdeljene,

je nujno potrebna pripravljenost in fleksibilnost,

da se vse naredi drugače, kot je bilo načrtovano.

Na otroka pomirjujoče vpliva vse, kar se tekom dneva odvija

redno in se zaključi v smiselno dejavnost. Pravila morajo

odrasli živeti in jih ne besedno razlagati oz. pojasnjevati.

Z doslednim izvajanjem dnevnega ritma se ureja notranja

ura, kar daje otrokom občutek orientacije in varnosti. Otrok

živi v gotovosti in ve, v kakšnem zaporedju potekajo dejavnosti

in kaj različne dejavnosti 'nosijo' s seboj. Potek dneva

se nekoliko spremeni, kakor tudi čez leto, pač glede na zahteve

in potrebe, ki se v prvih treh letih pogosto spreminjajo.

Potek dnevnega pedagoškega procesa je treba prilagoditi

z vnašanjem novih metod skrbne nege: opustiti je treba

vsako idejo o skupinskem premikanju otrok, izogniti se situacijam,

v katerih mora otrok čakati ali pohiteti, kar je

zahteva, ki jo otrok v tej starosti ni zmožen izpolniti. Skrbno

ravnanje z otrokom pomeni, da otroka opazujemo in

skušamo ugotoviti, kaj potrebuje, prisluhnemo njegovim

potrebam. Z otrokom vzpostavljamo ustrezno, predvsem

neverbalno komunikacijo. Vsa dejanja napovemo z gesto in

besedami, v miru počakamo, da nam otrok z govorico telesa

naznani, da se je pripravljen aktivno pridružiti, kolikor

to ustreza njegovim zmožnostim. Z mirnim in ljubečim glasom

spremljamo in pripravljamo vse dejavnosti v povezavi

z nego otroka. Pri tem ne razlagamo in sprašujemo, ampak

opisujemo, kaj delajo roke. Pustimo mu tudi dovolj časa,

da lahko pri opravilih sodeluje. Sčasoma bo vedno aktivneje

sodeloval. S pravilnim ravnanjem otroku pomagamo, da

spoznava svoje telo, pridobi na kakovosti gibalnih vzorcev

in gibalnega razvoja. Skozi nego se oblikuje podoba otroka,

predvsem iz odnosa, kako z njim ravnamo mi, odrasli. V

podrobnostih je skrbna nega individualno prilagojena vsakemu

otroku posebej glede na starost, stanje in občutljivost

otroka. Od otrok ne zahtevamo preveč, ne postavljamo

jih v položaje, za katere še niso pripravljeni, in ne zahtevamo

premalo, kar jim ne bi dalo ustrezne spodbude ter bi

jih zaviralo pri njihovem naravnem razvoju. Škodujejo tako

prevelike kot premajhne zahteve. Takšna ljubeča pozorna

nega zahteva od vzgojitelja veliko sposobnost zaznavanja

in opazovanja ter njegovo popolno budnost oz. prisotnost.

Nego otrok opravljamo vedno v enakem zaporedju, praviloma

se najprej posvetimo najmlajšim, najstarejšim pa na

koncu. Izjemoma tudi drugače, odvisno od stanja otrok

(bolj zaspan, bolehen otrok ipd.). Tako so otroci navajeni

na vrstni red, odrasli pa smo bolj umirjeni. Otroci morajo

pri tem imeti popolno avtonomijo, sami lahko npr. izberejo,

ali bodo pri previjanju stali ali pa se bodo ulegli. Pred opravljanjem

elementov dnevne rutine se notranje pripravimo

na skupni čas negovanja, kar ima na odrasle in na otroka

sproščujoč in pomirjujoč učinek. Vsak otrok ima glavno

odnosno osebo, ki ga skrbno opazuje in spremlja njegov

razvoj. Elemente dnevne rutine opravljamo približno ob istem

času, tako da pričakujejo, da bodo 'povabljeni'. Potek

pozorne nege je postopek z začetkom in s koncem.

Element, ki pomaga otrokom, da se čutijo varne in sprejete,

so majhni dnevni rituali, ki jih otrok prepoznava in se

vanje vživi. Na ta način vzpostavimo trenutke čudenja in

prisluškovanja. To so intenzivna srečanja, ki otroka pomirijo.

Eden od teh 'velikih dogodkov' je umivanje rok pred

kosilom, maziljenje rok oz. igranje lire pred spanjem.

In kar je seveda najpomembneje: organizirati je treba tak

potek dneva, da se med vsemi elementi dnevne rutine zagotovi

prostor in čas, da imajo otroci v jaslični skupini

priložnost za prosto igro, ki izhaja iz njih samih in je bistvenega

pomena za njihov zdrav razvoj.

Waldorfske novice 7


Š i r i m o o b z o r j a

Modrost rok

1. del


izr. prof. David L. Brierley

Delo z rokami

Živimo v novi tehnološki dobi, v kateri ima zdaj vsakdo

svoj prenosni računalnik in pametni telefon. Če

pogledamo naokoli, lahko vidimo, kako globoko je to

vtisnjeno v način, kako se ljudje današnje družbe med

seboj povezujejo. Zaradi teh pripomočkov so izginile

stare vezi časa in prostora. V zelo kratkem času lahko

komuniciramo na zelo velike razdalje. Navdušeno sprejemamo

te novitete in si ne moremo več predstavljati,

kako smo živeli prej, ko vse to še ni bilo množično dosegljivo.

Brez dvoma obstajajo velike prednosti njihove

uporabe. Na avtobusu, pri mizi v restavraciji, povsod

ljudje ves čas brskajo in tapkajo. Ampak ta trend je

zelo močan predmet spora med psihologi, filozofi in navsezadnje

tudi učitelji. Narejenih je bilo že nekaj korakov

k temu, da bi omejili stalno uporabo mobitelov

in tablic, kot je na primer prepoved njihove uporabe

med učitelji, učenci, zdravniki in pacienti v šolah in

bolnišnicah. Nekatera podjetja so celo omejila njihovo

uporabo na delovnem mestu, saj gledajo na njih kot na

moteče faktorje. Gledano na splošno se zdi, da se vsi

strinjajo, da ima ta nova realnost več plati. Z uporabo

družabnih medijev so medčloveški stiki na mnogo načinov

zacveteli, toda hkrati so ti postali bolj površinski

in kratkotrajnejši. Poleg tega je veliko govora o učinku,

ki ga ima stalna uporaba pametnih telefonov, ne le na

družbene strukture, ampak o tistem, ki ga imajo na

mentalno stanje ljudi in tudi kakšen bi lahko bil njegov

končni učinek na neko generacijo, ki se je rodila v

moderno dobo, ko sta čas in prostor povsem izničena.

Toda v tem članku želim na fenomen pogledati z bolj

filozofsko-pedagoškega vidika. Temeljno vprašanje je:

Kaj ljudje delajo s svojimi rokami? Leta 2007 je podjetje

Apple prijavilo patente za določene geste rok. Patent

št. 7844915 je zaščitil uporabo rok za pomikanje, kakor

tudi pritisk za zumiranje. Leta 2008 so, četudi neuspešno,

prijavili nadaljnje patente za premikanje rok.

Istočasno pa so zdravniki zelo zaskrbljeni zaradi vedno

več težav, ki jih je opaziti v povezavi z rokami pri

mladih, ki so odrasli ob pretirani uporabi prstov in zapestij

ter ob stalno ponavljajočih se gibih. V mnogih

primerih to ovira razvoj rok kot organov, ki lahko opravljajo

mnoga opravila, od rokovanja z izvijačem do vdetja

sukanca v šivanko. Število primerov percepto-motorične

disfunkcije ali 'nerodnosti' je naraslo in postalo

vsesplošen problem, predvsem pri dečkih.

Nedvomno se naš način uporabe rok spreminja. Vendar

so naše roke prav tako zaposlene kot prej. Izredna

priljubljenost Lego kock, najbolj uspešne igrače na svetu,

še vedno traja, ne zaradi spretnih raziskav tržišča in

oglaševanja, ampak zaradi primarne potrebe odraščajočih

otrok po tem, da imajo zaposlene roke, da nekaj

gradijo, nekaj, kar jim daje globok občutek zadovoljstva.

Princip pričvrščanja, ki ga je privzel Ingvard Kamprad

(1926-), ustanovitelj švedskega podjetja IKEA, je

temeljil na njegovem navdušenju nad uporabo prstov v

otroštvu (česar v šoli ni mogel početi). Matti Bergstrom

(1922-2014), finski pionir na področju nevrologije, je

bil eden prvih znanstvenikov, ki je raziskoval povezave

med roko in možgani. Podpiral je filozofijo waldorfske

šole, kjer na ročno delo in rokodelstvo v času adolescence

gledamo kot na pomemben del kognitivnega razvoja.

Možgani odkrivajo, kar prsti raziskujejo. Gostota

živčnih končičev v konicah naših prstov je izredno velika.

Ibergstrom je zagovarjal, da moramo v otroštvu in

v mladostnih letih uporabljati prste, sicer bomo postali

'finger blind' (bomo izgubili občutek za dotik op. prev.).

Pri branju Braillove pisave uporablja slep človek občutljivost

prstnih konic. V modernem času se je v povezavi

z naravnim fizično-motoričnim razvojem učencev

pokazala potreba po dejavnostih, pri katerih je potrebno

razgibavati in uriti prste. Danes splošno priznano

dejstvo je, da je povezava med možgani im roko osnova

za razumevanje enotnosti stvari. Tisti, ki so intuitivno

oblikovali našo tisočletno tradicijo, so se je zavedali.

8 Waldorfske novice


Ta uvod lahko zaključimo s trditvijo, da mora človeštvo

svoje roke in prste še naprej ohranjati dejavne.

Vprašanje pa je, na kakšen način. Dejstvo je, da nedejavne

roke v življenju ničemur ne služijo. Znan angleški

pregovor pravi 'lene roke naredijo lene tudi možgane',

rek, ki se je udejanil v protestantski delovni etiki.

Ko torej gledamo na stvari s pedagoškega stališča, si

moramo postaviti vprašanje, kakšno vlogo, če sploh

kakšno, naj bi roke imele v življenju dojenčka, malčka

v vrtcu, učenca v osnovi in srednji šoli. Da bi lahko

izvedli ukrepe za kultiviranje zdravega, odpornega,

kreativnega življenja, moramo, kot je to v waldorfski

pedagogiki navada, proučevati potrebe odraščajočega

mladega človeka, uglašene z izzivi sodobnega časa. Vedeti

moramo, kaj se zgodi, kadar rokodelstvo in ročna

dela niso obvezni sestavni del vzgoje in izobraževanja.

Danes je vse mogoče kupiti. Dokazano je, da so tesnoba,

razdraženost in celo obup posledica zanemarjanja

rok. Vedno obstaja nevarnost, da postanejo roke instrument

nasilja. Raziskave nasilnih izgredov, ki so se

med 6. in 11. avgustom 2011 dogajali v Londonskih

mestnih četrtih Hakney in Peckham so pokazale, da

lahko pomanjkanje direktnega neposrednega odnosa

do zunanjega sveta vodi v razdražene izpade, v katerih

postanejo roke uničevalne in zavlada kultura nasilja.

Roke nam pomagajo, da lahko izpolnimo svoje želje

tako, da na mnoge različne, pozitivne načine upravljamo

s svetom.

Leta 1818 je Mary Shelley napisala knjigo 'Frankenstein

– moderni Prometej'. Roman je začela pisati, ko je

bila stara le osemnajst let. Kot najstnica je imela veliko

vprašanj: Kaj pomeni biti človeški? Kakšno odgovornost

imamo drug do drugega? Ta vprašanja so igrala

pomembno vlogo v njeni zgodbi o mladem znanstvenku

Viktorju Frankensteinu, v kateri se je znanstvena

izvedba človeškega bitja ponesrečila. Rezultat je bil, da

je namesto super človeka 'Homo Deus' ustvaril pošast.

Pošast je bitje, ki mu manjkajo lastnosti, ki nas naredijo

človeške. Frankenstein je hodil z razprostrtimi

rokami, tako kot to počnejo Zombiji današnjega časa,

ne zato, ker bi iskal pot v temi, ampak je s tem prikazano,

da so postale roke neuporabne. Njihove roke niso

zmožne delovati skladno z zavestno voljo ali ustvarjati

iz domišljijskega in kognitivnega vpogleda.

Frank R. Wilson, ameriški nevrolog in direktor zdravstvenega

programa za nastopajoče umetnike na Kalifornijski

medicinski falkulteti v San Franciscu, je

mnoga leta raziskoval povezavo med harmoničnim

gibanjem rok in nog, mišljenjem in jezikom. Podpira

stališča Rudolfa Steinerja glede tega, kar je navedel

na svojih predavanjih v letih 1923–1924, in ki so dala

osnovo za razumevanje gibanja rok in svobodnega mišljenja.

Naj citiram Wilsona: 'Če se roka in možgani naučijo

tesno pogovarjati med seboj, se zgodi nekaj, kar

ljudje zelo cenimo, čemur rečemo, da se začne oblikovati

avtonomija.'

Beseda 'manus' (roka) je povezana z besedo 'munus',

kar pomeni 'služenje'. Roka je ubogljiv služabnik. V

preteklosti so rekli, da se je človek, ki se je pripravljal

na govor, pripravljal a manus. Pri predavanjih ni bilo

prostega sloga. Bila so skrbno pripravljena v obliki a

manus. Govor je vseboval previdno izvežbano serijo gibov

rok, ki so spremljali govorjeno besedo. Cicero je

temu rekel 'sermo corporis', govorica telesa. Gibi rok

so omogočili, da je predavatelj nekaj razločil ali poudaril,

tako da je poslušalec to lažje razumel. Geste rok

in jezik so tesno povezani in mnogokrat se zgodi, da

nekdo, ki se ni nujno učil italijanščino, razume, ne to,

kaj Italijan reče, ampak kaj misli.

Če se vrnemo na začetek, živimo danes v svetu mnogih

odvisnosti. Obstajajo terapije za zdravljenje alkoholizma

ali od odvisnosti od mamil, odvisnosti od

računalniških igric, celo od nakupovalne odvisnosti.

Odvisnost nastopi takrat, ko človek izgubil zavestni

nadzor nad tem, kar počne. V resnih primerih lahko

rečemo, da je oseba izgubila stopnjo avtonomije. Ko na

ljubljanskih ulicah gledamo v času glavnega odmora

velike skupine srednješolcev, med katerimi le dva od

približno štiridesetih ne tapkata po svojem pametnem

telefonu, je morda čas, da se vprašamo, ali ne izgubljamo

tudi avtonomije rok. Dotik je življenjsko pomemben

za naš obstoj. Aristotel je trdil, da bi otrok brez dotika

zaradi čustvene podhranjenosti umrl.

Ali naj te trende ignoriramo ali pa bi se morali poglobiti

v pedagoške posledice simptomov našega časa?

Postaviti si moramo temeljna vprašanja: Ali imamo kot

starši, učitelji in oblikovalci politike zgrešene prioritete?

Ali je to mogoče, da zavestna uporaba rok spodbudi

spretnost, ki je nato prenesena v naše mišljenje?

Znano je, da se med bolniki, ki so preboleli možgansko

kap, na splošno bolje odzovejo na terapijo tisti, ki so

svoje življenje preživeli ob ročnem in umetniškem delu,

kjer so stalno uporabljali roke, kot pa tisti, ki so delali

na primer v pisarni.

Kakšna je situacija v vzgoji in

izobraževanju?

Začnemo lahko pri naših najmlajših in poskušamo

najti nekaj značilnosti, ki bi nam lahko bile vodilo za

učni načrt za ročna dela in rokodelstvo v osnovni in

srednji šoli.

Dojenčkove roke in njihova uporaba

Novorojenčki večino budnega časa preživijo ob dotikanju

svojega obraza. Rečeno je, da približno 20 procentov

budnega časa preživijo ob stalnem kontaktu

prstnih konic z ustnicami. Konice prstov in ustnice so

izjemno občutljivi deli človekove anatomije. Ko se dojenčkova

usta zaprejo okoli bradavice, se roka napne in

stisne v pest. Bolj ko malček sesa, močnejši je prijem.

Tudi ob rojstvu je roka običajno stisnjena v pest. Prijem

je funkcija roke, ki jo je potrebno razvijati skozi vse

obdobje šolanja. Če malček nekaj zagrabi, to ponese

direktno k ustom. Ne smemo misliti, da otrok to stvar

po pomoti zamenja za hrano! Cuzanje palca se običajno

Waldorfske novice 9


začne pri približno osemnajstih tednih. Če se nenadoma

dotaknemo refleksne točke v dlani, bo otrok refleksno

zaprl usta. Če pritisnemo na obe dlani, se bodo

odprla usta, kar običajno naredijo medicinske sestre,

kadar otrok odklanja hrano. Rečemo lahko torej, da so

v tem obdobju usta in roke tesno povezani.

stolpa za njih ni, da prijemajo opeke drugo za drugo,

ampak da jih spuščajo, tako da se stolp ne prevrne.

Vprašanje pa je, ali smo, če smo se pri dveh ali treh

letih naučili graditi stolp iz lesenih opek, sposobni se

oprijeti življenja ali ga izpustiti. To seveda ni tako. Kot

lahko vidimo na ilustraciji, se sklepi in mišice roke razvijajo

še do 18. leta, ko je roka popolnoma razvita. To

pomeni, da moramo ves čas otroštva in obdobja mladostništva

še naprej enako vaditi kot v zgodnjem otroštvu,

toda sedaj z bolj zapletenimi nalogami. Ti gibi rok

se bodo nevrološko vse bolj in bolj povezovali s funkcijami

možganov, kakor so to predhodno že opisali Wilson,

Bergstrom in mnogi drugi znanstveniki.

Slika, ki jo je naslikal William Blake (1757–1827), 'Enitharmon'

s podnaslovom 'Naučite te duše leteti'. Mati

poda roko svojemu otroku in poskuša ujeti njegov pogled.

Ko je otrokova roka zmožna zagrabiti materin prst

in se njune oči srečajo, je to rojstvo mišljenja.

Zaradi močnejšega vratu in hrbtnih mišic se izboljša

drža, kar pomeni, da bo čez nekaj tednov otrok ne le

spodoben zagrabiti, ampak tudi podati roko. To pomeni,

da oko prevzame vodilno vlogo pri delovanju roke in

da usta dobijo drugoten pomen. Zdaj lahko vidimo dve

funkciji roke, ki bosta v človekovem odnosu do sveta

vse življenje dominantni – prijem in podaja roke. Obe

sta odvisni od zanesljive in zdrave soodvisnosti s časom

in prostorom, prav tistega, kar v komuniciranju

modernega časa ni 'znotraj našega dosega', bodisi pri

ocenjevanju razdalje ali časovnih intervalov. To obdobje

otroštva je tisto, v katerem so roke najbolj zaposlene.

Refleks dlani izgine.

In tako se zgodi najpomembnejši dogodek v življenju,

ki ponazarja enkratno naravo človeških bitij v primerjavi

z opicami. Do konca prvega leta je otrok zmožen

palec približati kazalcu. Zdaj lahko dela bolj prefinjene

stvari, kot je potiskanje in vlečenje. Zmožen je jesti s

prsti. Kot starši smo že doživeli, da je zdaj možno otroka

dvigniti tako, da svoj prst položimo v njegovo dlan.

Njegov prijem je podoben primežu. Oprijem je refleksno

dejanje, izpust pa ne. To dejanje je zavestno. V večini

jezikov to dejanje povezujejo z mišljenjem. V angleščini

človek zgrabi misel ali idejo. 'Odpusti!' (Let go!) pa je

povezano z osvobajanjem misli. Malčki v tem obdobju

radi gradijo stolp iz lesenih opek. Uspeh pri gradnji

Razvoj zapestnih sklepov od otroštva do mladostništva

(od A. A. Kipp: 'Die Eveolution des Menchen)

Če pogledano na urnik osmega razreda (14–15 let)

na waldorfski šoli, bomo videli, da je v kasnejših urah

dneva močan poudarek na praktičnem delu. Učenci so

takrat na stopnji razvoja, ko je potrebno nagovoriti njihovo

voljo. Bolj lenobni so in iščejo konkretno povezavo

s svetom, medtem ko se teoretskemu pristopu izogibajo.

Hočejo se uresničiti v svetu – preveč intelektualne

metode so videti neprimerne in utrudljive. Sčasoma se

bo to spremenilo. Glavna tema glavne ure je industrijska

revolucija, čas, ko se je struktura družbe v zelo

kratkem časovnem razdobju dramatično spremenila.

Angleški filozof Bertrand Russell je nekoč rekel, da

je industrijska revolucija vodila v 'preobrazbo od neodvisno

mislečih ljudi z močno voljo, v disciplinirane,

odvisne delavce'. Za običajnega človeka je to pomenilo

prehod od ročnega delavca, obrtnika, do masovnega

proizvajalca brez ročnih spretnosti. Ko učencem pripovedujemo

o industrijski revoluciji, jim pogosto predstavimo

biografije. Biografija Jamesa Watta, izumitelja

parne lokomotive, je ena takih navdihujočih biografij.

Watt, občutljiv otrok, ki so ga pestili glavoboli, je zrasel

10 Waldorfske novice


v skromnih razmerah. Ni bil krepak fant in fantje v šoli

so ga pogosto trpinčili. Veliko časa je preležal doma

v postelji, v zatemnjeni sobi. Sorodniki so njegovega

očeta prepričevali, naj ga pošlje na deželo, kjer bi mu

pomagal svež zrak. Njegov oče, po poklicu tesar, je to

odločno zavračal. Naredil je lesene igrače, ki so jih lahko

dali sinu, da jih je sestavljal in razstavljal celo v

svoji zatemnjeni sobi. Ves čas je govoril, da 'iz fanta,

ki ima nekaj med prsti, vedno nekaj bo'. Njegovo prepričanje

se je pokazalo za resnično. Kasneje je Watt

zapustil dom in postal vajenec pri izdelovalcu ur, kjer

je potreboval spretne prste, da je obvladoval zapletenost

poklica. Kasneje je s svojo vizijo spremenil svet. V

tistem času, pred nastopom industrijske revolucije, so

verjeli, da je duša nezaposlena, če prsti počivajo.

Ali mahamo rokam v slovo?

Nedvomno igrajo ročne kvalitete pomembno vlogo v

dobro zaokroženi vzgoji in izobraževanju. Kaže, da so

potrebe večje kot prej. Toda, tako kot pri vseh vzgojnih

zadevah, mora biti v vsem, kar delamo, neki smisel. Na

ročna dela in rokodelstvo pogosto gledamo kot na kratkočasenje,

ki učencem prinese nekakšno sprostitev ali

zabavo. Kar je v tehnološko orientirani družbi preteča

nevarnost. Z mislijo na to bomo v nadaljevanju tega

članka poskusili na stvar pogledati natančneje.

Albrecht Durer: Igra rok

prevedla Marina Nuvak

Michelangelo: iz stvarjenja Adama, 1512

11

Waldorfske novice 11


Š i r i m o o b z o r j a

Ana Josimovska

Barva kot luč

čustev v glasbi

Navajam nekaj 'barvnih utrinkov', ki se mi

porajajo na to temo.

1. Sinestezija kot pojav ter navdihujoče beležke Kandinskega

o duhovnem v umetnosti. 'Barva je klaviatura,

oko je kladivce. Duša je klavir z vsemi svojimi strunami.

Umetnik je roka, ki z dotikom ene ali druge tipke

spravlja dušo v vibriranje'

Sinestezija je pojav, ki zaznamuje mešanje dveh ali več

čutnih zaznav. Izraz izhaja iz grščine – syn pomeni združitev

in aesthesis občutek. V sedemnajstem stoletju je

John Locke prvič opisal pojav, ko je srečal slepega človeka,

ki je zvok trobente slišal kot škrlatno barvo. Drugi

znani sinesteti v zgodovini so Mozart, Beethoven, Goethe,

Rimsky-Korsakov, Nabokov, Kandinsky, Skrjabin …

2. Skrjabin in njegov barvni klavir, sinestetsko povezovanje

različnih čutnih vtisov ter različnih umetnostnih

vej skozi neko filozofsko okrilje, tako kot v njegovem

nedokončanem 'Misteriju'. Skrjabin je v svojem

'Prometeju' za orkester, klavir, orgle, svetleči klavir in

zbor op. 60 skušal z novimi izraznimi sredstvi pričarati

predstavo ognja. Zasnoval je 'svetleči klavir', ki je oddajal

poleg zvoka tudi žarke, barvne snope, ki so spremljali

in barvno interpretirali določene akorde.

3. Goethejeva študija o teoriji barv (1810), kjer utemeljuje

svoje stališče, da je zaznavanje barv subjektivno

ter da je percepcija barv odvisna od našega razumevanja

in je posledica kompleksnih funkcij možganov.

Čeprav je Goethe sprva izhajal iz Newtonove fizikalne

teorije, jo je kmalu opustil. Ni se strinjal, da je bela

svetloba sestavljena iz vseh barv in da so posamezne

barve le posledica različnega lomljenja svetlobe oziroma

njene absorbcije v različnih materialih. Svojo teorijo

o tem, da so barve rezultat igre svetlobe in teme,

je namreč želel povezati tudi s psihološko teorijo barv.

'Matematiko častim kot najvišjo in najuporabnejšo znanost,

vendar le, kadar jo uporabljamo tam, kjer je to treba.

Nikakor pa ne morem odobravati tega, da se jo zlorablja

tudi pri zadevah, pri katerih je uporaba te plemenite

znanosti očiten nesmisel. Kot da bi obstajalo le tisto, kar

je možno matematično dokazati.' 'Rumena barva je svetloba,

ki jo je nekoliko udušila tema. Modra pa nastane

iz teme, ki jo nekoliko oslabi svetloba. Črna barva, ki

predstavlja temo, organe zaziba v počitek, bela, ki predstavlja

svetlobo, pa jih spodbudi k delovanju.'

4. Najmočnejša nit in najbolj živa povezava med glasbo,

slikarstvom ter drugimi umetnostnimi vejami je

čustvo. Podoživljanje občutkov je tudi odsev svetlobe

v sliki, odmev zvoka v glasbi. Zagotovo je skupno področje

'barvanja v umetnosti' čustveno področje. Skozi

podoživljanje v glasbi pričaramo različne barve, vzdušja,

v slikarstvu jih fizično ustvarimo. Čeprav se s strogo

racionalnim pristopom ne da izmeriti, jasno zaznamo

veličino umetnikov tudi iz tega, kako z vsemi sredstvi

ustvarijo neko vzdušje, prenesejo misel. Če je skica na

sliki odraz miselnega, je barva izraz čutnega področja

... v glasbi Steiner govori o povezavi melodije z mislijo,

harmonije s čutenjem ter ritma z voljo.

5. Pedagoški utrinek barv se navezuje na zgoraj povedano,

torej na neotipljivi del glasbenega barvanja ter

tudi na materialno resničen barvni krog. Oboje je izjemnega

pomena za harmoničen glasbeni razvoj otroka.

Skozi Goethejev barvni krog tone razporedimo tako,

da je rdeča barva – ton c, oranžna – ton d , rumena –

ton e, zelena – ton f, svetlo modra - ton g, temno modra

– ton a ter violična – ton h.

Učitelj igra preprosto melodijo, na katero se v prostoru

po barvni lestvici gibljejo učenci. Učenci zaznajo

barvo, jo povežejo s slušnim zaznavanje tona ter z

ritmom glasbe, ki je obenem telesni gib. Skozi sledenje

urijo svoj posluh, slišijo zvok – naredijo gib. Na ta

način se začenja multisenzorno učenje, povežejo se vizualni

, slišni ter gibalni vtisi. Z lahkoto se jim skozi

barvno lestvico, ki se jih instinktivno dotakne, približajo

objektivni glasbeni elementi, kot so imena tonov,

višina melodije, notne vrednosti.

Nematerialni vidik glasbenega barvanja se dotakne že

glasbenih začetkov. Otroci nezavedno posnemajo barvo

zvoka, tudi ko še nimajo pianističnih spretnosti, intuitivno

ter veliko bolj uspešno kot odrasli, ki smo obremenjeni

s kognitivnimi razlagami. Skozi pentatoniko

je glasbeno barvanje ter ustvarjanje izredno bogato ter

zanimivo. Začetek igranja s pedalom pospeši ter obogati

glasbeno barvanje. Porajajo se podobe, razvija se

domišljija, spodbuja se mišljenje.

Viri in literatura:

Brierley, D. L.: The painter of a Modern Life. Parsival, Ljubljana,

2012

Gage, N. L.: The Scientific Basis for the Art of Teaching. Teachers

College Press, New York, 1978

Kandinsky, V. V.: Od točke do slike: zbrani likovno teoretski spisi,

Ljubljana, Cankarjeva založba, 1985

R. Steiner: The inner nature of music and the experience of tone

wn.rsarchive.org/Lectures/GA283/English/AP1983/InNaMu_

index.html

Članek Polone Balantič, Goethejev spopad z Newtonom

za resnico o svetlobi. www.rtvslo.si/kultura/razstave/

goethejev-spopad-z-newtonom-za-resnico-o-svetlobi/235417

12

Waldorfske novice


Z g o d b a

Je to vse?


Godi Keller

Božič je čas obdarovanja. Če se čutite

zapostavljene, se ga lahko veselite. Zagotovo bo

spet prišel z darili: trdimi, mehkimi in v dovolj

velikih količinah, da pokrijejo stojalo od smrečice ter večino

vaših potreb, za katere sploh niste vedeli.

In ker zelo verjetno spadate v tisto skupino, ki darila

dobi od sveta, morda ne delite prav dosti navdušenja

nad to platjo božiča, ko so darila bolj breme kot užitek,

pa če jih dajemo ali prejemamo.

Sam se tega rituala celo nekoliko bojim. Človek prav

lahko naredi napačen korak. V otroštvu sem stopil v

napačen vrt, ko sem hotel na materinski dan najti darilo

za mojo mamo. Prinesel sem ji tulipane. Čisto nič

ni bila vesela, zlasti ker so bile zraven tudi čebulice,

še polne zemlje; detajl, ki je mamo razjezil, namesto

da bi jo osrečil. Moral sem jih dati nazaj tja, od koder

sem jih prinesel. Imel sem srečo, da sem to naredil, še

preden je sosed opazil mojo dobrotljivost. Kajti moje

darilo je šlo na njegov račun, kar ne šteje. To sem takrat

spoznal.

Podobna zgodba govori o mladem, sveže zaljubljenem

človeku, ki je svoji dragi za božično darilo podaril šunko.

To samo po sebi ne bi bilo tako problematično, postalo

pa je, ko je njegova draga izvedela, da je šunko

dobil od svojega delodajalca kot dodatek k plači.

Ta primer jasno kaže na pomemben dejavnik pri obdarovanju,

to je obdarjenca. Čeravno je v nekaterih,

redkih primerih, pomembnejši tisti, ki obdaruje, kot

je na primer daljna teta, ki je mladoporočencema dala

srebrni bolnišnični pladenj v obliki ledvice. Za vedno

je ostal bolnišnični pladenj, ne glede na to, kako prepričljivo

jih je teta skušala prepričati, da je to pladenj

za torte. Njegovo običajno mesto je bilo čisto zadaj v

kuhinjski omari. Le dvakrat na leto so ga vzeli ven, ko

je na obisk prišla darovalka, ki je vohljala naokoli, kje

imajo zgoraj omenjeni zdravniški pripomoček. Potem

ko so ga dobro sterilizirali, je služil kot pladenj za slaščice,

ki jih je prav tako prinesla teta.

Po navadi pa je obratno. Največkrat je darilo načrtovano

tako, da bi bolj osrečilo obdarjenca kot darovalca.

Včasih je odvisno. Sam imam na splošno rad rože. Kot

motorist pa dostikrat nisem prav vesel, ko ob koncu

predavanja dobim v zahvalo šopek. Življenje kaže, da

so cvetni lističi tisti del rože, ki je najmanj odporen na

hitrost. Načeloma odletijo, še preden sploh zapustim

mesto. Peclji se bolje zoperstavijo vetru, posebno tisti

od rastlin iz družine trav. Pa vendar zaradi tega to

najbrž niso najbolj idealne rože, če se želimo nekomu

zahvaliti.

Najtežje pa je uganiti pričakovanja obdarjenca. O tem

sem se nekaj naučil od deklice, stare nekaj več kot tri

leta, ko je ta praznovala svoj prvi božič. Kot prvi otrok,

prva vnukinja in prva nečakinja je bila seveda prva

dama tistega večera. In tako je bil velik kup daril pripravljen

samo zanjo. Lučke na dreveščku so se svetile

v očeh deklice, ki je bila polna pričakovanja. Iskrica

pa je zamrla, ko je začela odpirati škatlo za škatlo, z

vedno večjim pohlepom in vedno manjšim zanimanjem

ob vsakem novem darilu. Poleg tega je vedela, da vsi

pričakujejo, da se bo zanje zahvalila. Svoje delo je zaključila

izmučena in z usodno pripombo: 'Je to vse?'

Moj občutek, kako nehvaležna je, je trajal le nekaj trenutkov.

Kaj hitro ga je nadomestilo pomembno spoznanje:

'Prav ima.' Od prazničnega vzdušja je pričakovala

nekaj nenavadnega, nekaj čudovitega, celo nebeškega.

In na koncu ni bilo nič drugega kot kup stvari.

Kajti v ozadju daril je nekaj veliko pomembnejšega.

Na vse to pa sem bil pozabil.

prevedla Marina Nuvak

Waldorfske novice 13


U t r i n k i

Izdelki 5.b

KROG ČASA

Sedanjost je zdaj

in gre vsakič nazaj.

Prihodnosti še ni,

saj se ji ne mudi.

In preteklost

se vedno in vedno

gradi.

Ivana

ČAS IN BAS

Čas ni bas,

na katerega bi igral,

mogoče bi lahko na njem

spal.

Ali pa je čas špas

ali pa bas,

ne vem.

Klara Prem Cerar

PRAZNIKI

Praznik zares čaroben je čas,

saj smeh in petje zelo sta naglas.

Na praznikih so gugalnice in vrtiljaki,

po ulicah stopajo čedni vojaki.

Na praznikih je vse od tort do kostanja,

na odru ne manjka vragolij in plesanja.

A ko se praznik zaključuje, lev že v svoji kletki

rjuje, klovn že nove vragolije kuje.

ŠOLA

Maks Žižič

V šoli na tisoče učencev sedi,

da pameti in znanosti si vsak pridobi.

Učitelj poučuje, učenec posluša,

nato pa na testih učitelj jih skuša.

14 Waldorfske novice


U t r i n k i

Izdelki 7.a

Klemen Lah

Anekdote iz 7.b

V

7. b smo pri književnosti spoznavali, kaj je to

anekdota, humoreska, biografija in črtica. V

pisanju smo se preizkusili tudi sami in napisane

so bile prav odlične zgodbe. Tu jih je nekaj za okus.

Martin Krpan

Ko sem bila mlajša, mi je oče bral Martina Krpana. Ko

je prebral, da živi na Vrhu pri Sveti Trojici, sem ogorčeno

rekla: 'Ne, oči, on živi na uri!' Večkrat sem namreč

videla, da živi v stolpu na lutkovnem gledališču.

Nika Škodič

Kolo

Ko sem imela tri leta, mi je oče s kolesa snel pomožna

koleščka, da bi se naučila voziti brez njih. Dolgo sva

se vozila naokrog tako, da me je oče držal za sedež in

tekel za mano. Ker ga je že močno bolelo v križu, mi je

prigovarjal, naj se opogumim in odpeljem sama naprej,

vendar si nisem upala. Kar naenkrat sem iz daljave slišala

krik očeta: 'Lana, ustavi se!' Očeta je namreč tako

uščipnilo v križu, da me je spustil, jaz pa sem se odpeljala,

misleč, da me še vedno drži za sedež. Seveda sem

takoj padla, a sem se še isti dan naučila voziti kolo.

Lana Bedenik

Vrtnice

Ob zaključku osnovne šole so v maminem razredu zbirali

denar za nakup darila za razredničarko in druge učitelje

(takrat so se imenovali tovariši). Ko so zbrali ves

denar, je ta čudežno izginil. Ker sta bili Sandra (moja

mama) in njena sošolka Marija zadolženi za nakup cvetja,

denar pa je izginil, sta se znašli v stiski. Odločili sta

se, da cvetje 'narabutata'. Sprehodili sta se po naselju in

uspešno utrgali šest vrtnic. Zataknilo se je pri zadnjih

dveh. Ravno, ko sta utrgali še sedmo in osmo, ju je zalotil

lastnik vrtnic. To je bil zelo zelo star mož s sivo brado

in čepico na glavi. Oblečen je bil v modre delavske hlače,

obute je imel težke črne čevlje z razvezanimi vezalkami.

V rokah je imel sekiro. Pričel se je jeziti na njiju in se

jima približeval. Ustrašili sta se ga, a vseeno pograbili

vse osem vrtnic in začeli bežati. Tekli sta in se ozirali

nazaj, a ker je bilo vse skupaj grozljivo smešno, sta se

iz tako 'režali', da sta komaj tekli. Na srečo je bil gospod

zelo star, da se je premikal prav po polžje. Sekunde so se

vlekle kot ure, a kmalu sta zbežali in se skrili v grmovje.

Ko je bilo varno, čez približno pol ure, sta z vrtnicami

odrinili proti domu. Učitelji so kljub izginotju denarja ob

koncu leta dobili vrtnice. Razredničarka sicer ni dobila

zlate verižice, je pa dobila doma narejeno leseno ogrlico.

Izidor Gregor Tominšek

Waldorfske novice 15


U t r i n k i

Sejem bil je živ!


Marina Nuvak

S

temi besedami bi lahko na kratko opisali naš

letošnji semenj. Seveda pa se v njih skriva mnogo,

mnogo več. Saj pri nas nikoli ni živo samo na dan

semnja, dogajati se začne že v oktobru, nato pa se teden za

tednom vrstijo umetniške delavnice.

Umetnost je od nekdaj plemenitila človeštvo in tudi

naše kreativne delavnice plemenitijo nas, ko teden za

tednom drug ob drugem, učitelji in starši, ustvarjamo

čudovite izdelke iz naravnih materialov. Predvsem pa

se med nami spletajo vezi, ki predstavljajo trdno osnovo

za skupno vzgojo naših otrok.

V zadnjem tednu pred semnjem se dogajanje stopnjuje,

na šoli je vedno bolj živo: na hodnikih ena skupina

pleza po lestvah in pod strop obeša zvezdice, nad katerimi

so, mimogrede, zelo navdušeni naši šolarji. Mlajši

jih občudujejo, malo starejšim pa pomenijo drugačne

vrste izziv, ko se morajo zadržati, da jih ne klestijo z

'neba'. V večernih urah hiti druga skupina v jedilnici

plesti venčke in po šoli prijetno zadiši po smrečju.

Nato pride sreda, ko nas obiščejo gostje, ki za naš semenj

spletajo venčke pa tudi mnoga prijateljstva.

In že je tukaj petek, velik dan za vse nas. Šola se v

trenutku spremeni v mravljišče, vsaka skupina hiti nekaj

pripravljati. Zunaj pred šolo lepo diši in majhna

skupina navdušeno pogleduje v kotle poljske kuhinje,

ki nam jo je prijazno posodila vojska. Nekaj mešajo in

videti so zelo zadovoljni.

Okoli devete zvečer je v šoli spet vse tiho, samo tu in

tam še kdo hiti polepšati svoj kotiček. Običajno se takrat

največ dogaja v labirintu. Človek ne ve, kdo tam

bolj uživa, otroci ali starši, ko ga pripravljajo. Nekaj ljudi

se odpravi še na zadnji obhod, da preveri, ali ni nekje po

pomoti ostalo na hodniku smrečje, ali ni nekdo tam pozabil

kakšne škatle, ali kaj podobnega. Njih skrbni pogledi

preverijo, ali je šola pripravljena za sprejem gostov.

Noč je običajno kratka in nemirna, vsaj za nekatere,

nato pa nastopi ta težko pričakovani dan. Zjutraj

spet završi, v kuhinji in restavraciji potekajo še zadnje

priprave, naši gostujoči prodajalci prinašajo izdelke in

urejajo svoje stojnice, pek si pripenja predpasnik, da

bo zamesil prijetno dišeč kruhek.

Nato se za kratek čas spet vse umiri, nastopi napeto

pričakovanje. Spodaj, v jedilnici, poteka prireditev ob odprtju

in že se gostje sprehajajo po šoli ter občudujejo ta

čarobni svet, ki smo ga ustvarili za njih in za naše otroke.

Število gostov se začne gostiti, ljudje prihajajo v kavarno,

čajnico, restavracijo, kjer lahko poklepetajo s

prijatelji in znanci, ki so jih srečali na semnju. Za vse

je poskrbljeno, za jedačo, pijačo in za prijetno vzdušje.

Cel dan potekajo na šoli zanimivi dogodki: koncerti,

predavanja, umetniške delavnice, v vsakem kotičku se

nekaj dogaja ... za naše najmlajše, ki potrebujejo še mirno

zavetje, je v vrtcu pripravljena pravljična deželica.

Semenj se tradicionalno zaključi s koncertom zbora

staršev in učiteljev naše šole. Nato ljudje zadovoljni odhajajo,

ostane le še peščica dežurnih staršev in učiteljev,

ki to pravljično deželo v trenutku spremenijo spet v

šolo, da bo v ponedeljek v njej lahko potekal redni pouk.

Semenj pa se s tem še ni čisto zaključil. V naslednjem tednu

se dobi skupina za pripravo semnja, da ovrednoti svoje

delo. Pogleda, kaj bi bilo naslednje leto dobro izboljšati in

kaj nam je to leto dobro uspelo, morda najbolje do sedaj.

Ob kavici se je tako zbrala prijetna druščina ljudi,

ki so odigrali pomembno vlogo pri organizaciji semnja.

In ko vsi v en glas izražajo zadovoljstvo in veselje, da

so lahko sodelovali pri organizaciji semnja, postane

človeku toplo pri srcu. Vau! To je prava skupnost, ki

daje zgled našim mladim!

Zato hvala vsem in vsakomur posebej, za vse odlične

ideje in obilico dobre volje!

16 Waldorfske novice


Pa koliko lepih venčkov imamo!

Zahvala

Dragi dijaki 3. letnika!

Tudi ekipa v KWA-ju

se veseli dogodka

V vrtcu živimo v svetu 'pravljic',

v svetu 'dobrote' ...,

'čez cesto'

– v resnici IN metaforično –

pa postaja svet za nas 'lep', 'zanimiv' in 'resničen'.

Vidiš, tako

se to naredi

Zato HVALA VAM

za vaša konkretna dejanja, ki v nas vrtičkarjih

puščajo globoko sled hvaležnosti.

Hvala vam za predstavo;

hvala vam za vrtne mize s klopmi,

ki ste jih naredili za nas med letom;

hvala vam, ker mislite na nas (skupaj z učitelji)

oz. ker vam je mar za 'svet okoli vas'.

SREČNO v letu 2017

vam želimo vaši 'tihi oboževalci' –

'vaši mali prijatelji' iz vrtca …,

da se vam uresničijo vse lepe želje dvanajstih vil,

naj se 'Trnuljčica v vas' prebudi

– v letu 2017 –

v prijazen in ljubeč svet.

HVALA!

V imenu vrtičkarjev

vzg. Janja Kokalj

Razstava je postavljena

17

Waldorfske novice 17


O E G o r e n j s k a

Dva praznična sejma

na Gorenjskem


Mateja Korošec

d Iztok Zupan - Klopotec

Praznično vzdušje na Gorenjskem se je začelo 27.

novembra, ko smo na prvo adventno nedeljo

kolektiv Waldorfske šole Gorenjska, vrtca

Čebelica iz Radovljice, vrtca Sončnica iz Jesenic in vrtca

Jutranja zarja iz Kranja skupaj z učenci, starši, sorodniki in

prijatelji pripravili adventni sejem v Naklem, kamor se je

letos iz Radovljice preselila naša gorenjska waldorfska šola.

Obiskovalci so lahko spoznali waldorfski način dela v

vrtcu in v šoli, se posladkali v kavarni, razvajali čute,

poslušali pravljice in se kot odrasli vrnili v šolske klopi,

saj smo jih povabili na učno uro matematike in dela z

biografijami. Veseli smo bili, da se je povabilu na naš

dogodek odzval župan občine Naklo, g. Marko Mravlja,

skupaj s sodelavci. Odziv občanov Nakla in drugih obiskovalcev

je bil izjemen, vzdušje prijetno in zadovoljstvo

ob dobro obiskanem prvem dogodku nam je dalo

dovolj moči, da smo izvedli še drugega.

Že takoj naslednji teden, 3. decembra, smo kot vsako

leto pripravili še božični sejem v Radovljici. Tudi tukaj

so ga s prepevanjem otvorili učenci Waldorfske šole

Gorenjska ter glasbena skupinica pod vodstvom Nataše

Vester Trseglav, hkrati pa nam je prvič uspelo, da

smo za otvoritev dve pevski točki pripravili tudi navdušeni

pevci, ki kot starši ali kolektiv tvorimo waldorfsko

skupnost.

Vsi skupaj – starši, sorodniki, prijatelji, kolektiv in

otroci – pa smo se pred in na dogodku povezali in

ustvarili neprecenljive trenutke za nas, naše otroke,

prijatelje in druge obiskovalce. V naši waldorfski skupnosti

imamo izjemne starše, ki s svojim idejami, spretnimi

rokami in voljo za delo premikajo gore. Za njimi

stojijo otroci, ki jih opazujejo in se po njih zgledujejo.

V Radovljici smo imeli zato izjemne pomočnike – naše

učence. Spremenili so se v najbolj srečne prodajalce

srečk, v hitre in spretne iskalce in izdajatelje dobitkov,

v samostojne peke palačink, pomočnike v palčkovi deželi

in sobi za razvajanje čutov ter izvajalce delavnic.

Saj veste, kako pravijo: 'Na mladih svet stoji!' In če nam

bo uspelo, da bomo imeli veliko takšnih mladih, kot

so naši waldorfski otroci, potem se prihodnosti lahko

resnično veselimo.

18

18 Waldorfske novice


O E S a v i n j a

Pastirski dnevi


Jože Školc

Novo šolsko leto se je ravno dobro začelo in med

učenci se je že čutilo pričakovanje po prvi šoli v

naravi. Pri jutranjih novičkah so kar tekmovali,

kdo bo prvi povedal, koliko dni je še do pastirskih dnevov.

V torek, 13. 9., je končno prišel čas odhoda. Z vlakom smo

se odpeljali iz Žalca do Paške vasi. Tam nas je pričakal

gospodar kmetije, nas lepo pozdravil in prevzel težke

nahrbtnike.

Z gospodarjevo nečakinjo smo jo mahnili na pot proti

kmetiji, ki je trajala dobro uro in pol. Kar nekaj klancev

nas je čakalo, vendar so se otroci le malo pritoževali.

Med njimi je bilo zaznati neizmerno radovednost. Kaj

jih čaka na kmetiji in kakšne zadolžitve bodo dobili? Ko

smo se ji približali, nas je že od daleč prišel pozdravit

gospodaričin pes, ki nas je nato po poti spremljal z mahajočim

repom. Pred kmetijo nas je pričakala gospodarica

Tatjana Štancar Poprask, ki je otrokom predstavila

vse mačke in pse, s katerimi se lahko igrajo in podijo

po bližnjem hribu. Hitro smo pomalicali in odšli v gozd,

kjer smo si narezali leskove veje in vanje vrezali različne

motive in svoja imena. Tako smo bili opremljeni za

naše pastirske dneve.

Po kosilu smo spoznali poklic čebelarja. Čebelar nam

je podrobno razložil pomen čebel v naravi in njihovo

korist za človeka. Skrbno smo poslušali, kako nastaja

med, poslušali smo o razvoju ličink, nastanku novih

panjev in čebeljih družin. Na koncu je vsak učenec pomagal

narediti še okvir za čebeljo satnico.

Kmalu so se nam pridružili še učenci iz gorenjske

waldorfske šole z go. Jensterle. Malce previdnosti in

zadržanosti je bilo še zaznati, čeprav so se otroci med

seboj že srečali na obisku kovača v Kropi.

Medtem ko so gorenjski otroci kosili in spoznavali

poklic čebelarja, smo si mi ogledali živali na kmetiji.

Najbolj so nas navdušili mladi krškopoljski pujski. Bilo

jih je kar devet in prav zanimivi ter smešni so bili ob

prerivanju za hrano. Gospodar je povedal, da so med

drugo svetovno vojno skoraj izumrli, ker jih je okupator

namerno pobijal, a so jih kmetje skrivali po gozdovih,

da so jih nekaj ohranili pri življenju.

Zvečer je sledilo druženje ob večerji in odhod proti

Šmartnemu ob Paki, kjer smo prenočevali. Otroci so se

pomešali med seboj in začetne zadržanosti ni bilo več

čutiti, saj se je v temni noči, ki so nam jo razsvetljevale

naglavne lučke, razlegal glasen smeh in veseli otroški

glasovi. Zadnje metre so otroci postajali vidno utrujeni

in pot se jim je zdela strašno dolga. Učitelji smo pričakovali,

da bodo otroci kar popadali v postelje, vendar ni

bilo tako. Brez zgodbe namreč niso želeli zaspati, zanimalo

jih je, kaj se bo zgodilo v Pastircih, Bevkovi zgodbi

o treh fantih in dekletu, ki pasejo živino in so polni

potegavščin. Čez čas je bilo čutiti, da so se težke veke

zaprle in otroci so utrujeni od celotnega dne zaspali.

19

Waldorfske novice 19


Naslednji dan nas je že zelo zgodaj pričakal avtobus,

da nas spet odpelje na kmetijo. Tam nam je gospodarica

postregla z obilnim zajtrkom. Potrebovali smo veliko

energije, kajti pred nami je bil še dolg in naporen

dan. Po zajtrku smo se zbrali pod kozolcem, kjer smo

imeli učne ure za izdelavo glinastih ptičkov. Vsak si je

naredil svojega, ki bo ob pihanju vanj lepo zapiskal.

Veliko veselja je bilo z njihovim oblikovanjem. Po uri in

pol so izdelek končali in sledila je priprava na kosilo.

Nekateri so počistili mize in pometli tla, drugi so narezali

zelenjavo za juho,tretji pa se lotili izdelave slastnih

buhteljnov. Preostali so poskrbeli za živino, ki jo je bilo

potrebno nahraniti in ji očistiti bivališča.

Kosilo, ki so ga pripravili otroci, je bilo zelo slastno in

pojedli so ga z velikim veseljem, saj so ga sami pripravljali.

Po kratkem odmoru smo se odpravili na hrib sv.

Antona, da smo si pogledali, kje so nastanjene ovce in

kako se prehranjujejo. Kmet nam je z veseljem pokazal

še majhne zajčke, ki so navihano skakljali po zajčniku.

Nato je pripeljal prvo ovčko, ki jo je bilo potrebno ostriči.

Kar močno jo je bilo potrebno držati, da ni začela

brcati z nogami. Z brivnikom smo počasi ostrigli vse

ovce in otroci so z velikim navdušenjem zbirali njeno

volno ter si jo shranili, da si bodo doma z njo lahko

napolnili vzglavnik. Sledilo je še nekaj prostega časa,

ki so ga otroci izkoristili za tekanje po hribu navzdol in

navzgor. Utrujeni smo se podali nazaj proti kmetiji na

večerjo. Po poti smo videli še nekaj konj, krav in ovc.

Po večerji je sledil odhod do prenočišča. Tokrat nismo

šli peš, ampak nas je prišel iskat avtobus, saj je bil

dan dolg in naporen. Hitro so se odpravili v postelje

in vznemirjenja iz prve noči ni bilo moč začutiti, tako

da so hitro po branju Pastircev zaspali in dokaj mirno

spali do naslednjega jutra.

Zadnji dan smo še pred zajtrkom pomolzli kravo in

nekaterim otrokom je bilo prav čudno, da kljub stiskanju

vimena mleko ni in ni priteklo. Gospodar je nato

pokazal pravilen prijem molže. Tudi sam sem poizkusil

in moram priznati, da ni tako enostavno, kot se je sprva

zdelo. Namolzli smo skoraj pol litra mleka, ki smo ga

prekuhali in dodali v kakav.

Po zajtrku smo odšli v gozd, kjer smo se namenili narediti

prebivališča iz vej in listja. Otrokom je bilo naročeno,

da uporabijo veje, ki ležijo na tleh, in za streho

uporabijo praprot ali listje z grmičevja. V roku ure in

pol jim je uspelo narediti zelo zanimiva prebivališča.

Nekateri so jih naredili za večjo skupino otrok, drugi za

nekaj posameznikov. Vsi pa so bili zadovoljni s svojim

izdelkom. Lačni smo se odpravili na kosilo in po njem

je sledil pohod do železniške postaje v Paški vasi. Zelo

hitro smo morali stopiti, da smo lahko ujeli vlak. Zadnji

del poti smo tudi tekli, saj se je vlak bližal postaji,

mi smo bili pa oddaljeni še nekaj sto metrov od nje.

Vse skupaj se je srečno izteklo, vlak nas je počakal. V

Žalcu so otroci zbrali še nekaj atomov moči in staršem

vidno utrujeni skočili v objem. Z žarom v očeh so jim

razlagali, kako so se imeli: odlično!

20 Waldorfske novice

20


O E P r i m o r s k a

Tadeja Faganelj

Pletenje novih

vezi

V

novo šolsko leto smo zajadrali z razpetimi

krili. Za nami je bil prvi šolski dan,

slavnostna otvoritev šole, saj smo želeli

ta dogodek deliti z vsemi, ki so nam na tej poti

ustanavljanja stali ob strani, nam pomagali, ter z

vsemi bližnjimi, ki nas v okolju, v katerem delujemo,

podpirajo na tak ali drugačen način.

Prvošolčki nasmejanih obrazov prihajajo v šolo in

radi se povezujejo z ostalimi otroci.

Konec oktobra so se odpravili na obisk 1. in 2.

Razreda bližnje OŠ Bukovica. To je bil zanje prav

poseben dan. V Osnovni šoli je Ga. Marta Premrl

je s svojim razredom naše učence in učiteljice zelo

lepo sprejela. Skupaj so prepevali, igrali na inštrumente,

rajali in ustvarjali.

Učiteljica Premrl pa je z zgodbo 'O planetu odprtih

rok' učence popeljala v pravljični svet, kjer

odprte roke objemajo, podarjajo, božajo,….

Kot nadaljevanje te zgodbe pa so otroci skupaj

ustvarili drevesi odprtih dlani. Eno je ostalo v njihovem

razredu, eno pa so naši učenci odnesli s

sabo.

Drevo odprtih rok lahko njih in nas vedno spomni,

kako pomembno je povezovanje, odprtost in

podarjanje – skupnih trenutkov, ustvarjanj, prijaznih

besed in toplih objemov, saj le tako lahko to

drevo raste.

O E v r t e c P o m u r j e

Bleščalo se je ...


Sonja Toplak Kociper

… na letošnjem Bazarju pa

smo se čisto zares bleščali …

Pred začetkom šolskega leta smo dobili

razglednico od naše Dobre vile. 'To je znak, letos

bo bazar!'smo dejali. 'Bo, bo … mora biti,' so še

dejali naši starši. In res, za nami je še en bazar in to prvič v

naših novih prostorih.

S pripravami nanj smo začeli že oktobra. Srečevali

smo se ob večerih, ob prijetnem klepetu, čaju in izmenjavi

izkušenj so nastajali prekrasni izdelki. Zbirali

smo ideje, kako in kaj naprej in v petek zvečer,

dan pred bazarjem, smo pravljične vrtčevske kotičke

spremenili v praznično-pravljične kotičke. Nastala je

Palčkova čajnica, trgovinica Pri malem škratu, Ustvarjalnica,

kotiček za lutkovno predstavo in Vilinska votlina.

Vse je bilo pripravljeno. Zjutraj navsezgodaj je bilo

najbolj pestro v Palčkovi čajnici. Starši, stari starši,

prijatelji, tete so prihajali z velikimi pladnji, škatlami,

polnimi doma pripravljenih dobrot, ki so kar vabili k

poskušanju …, ampak še prej nas je Radovan Jokanovič

popeljal v svet pomena adventa, božiča in svetih

treh kraljev. Po predavanju pa so se odprli vsi praznični

kotički, ki so kar naenkrat bili polni veselja naših

obiskovalcev in to vse do poznih popoldanskih ur. V

ustvarjalnem kotičku so si otroci lahko izdelali prepletene

božične okraske ter sveče iz voska, posute z bleščicami.

V lutkovnem kotičku so si ogledali lutkovno

predstavo Zvezdni tolarji, ki jo je pripravila teta Maja

iz Waldorfskega vrtca Studenček iz Maribora. Skupaj s

palčki pa so rajali Palčkovo rajanje s teto Jano iz Waldorfskega

vrtca Ljubljana. V čarobni Vilinski votlini pa

je Dobra vila uresničevala najbolj skrite želje.

Najlepše se zahvaljujemo vsem, ki ste nas obiskali.

Hvala tudi staršem, prijateljem waldorfske pedagogike

za vso podporo. Želimo Vam mirne božične praznike.

d Dejan Ščernjavič

21

Waldorfske novice 21


V r t e c S t u d e n č e k M a r i b o r

Velika jesenska delovna akcija

v vrtcu Studenček Maribor

Pomemben cilj pedagoškega procesa našega vrtca

je otrokom dnevno omogočiti dovolj naravne

igre in raznovrstnega gibanja zunaj, na prostem.

V tem okolju otroci preživijo velik del dneva, zato je

ključno, da s svojo ureditvijo omogoča harmoničen razvoj

za naravno otroštvo.

Tako smo si v tem šolskem letu zadali cilj, da temu

področju namenimo posebno pozornost in tako vrt oz.

otroško igrišče spremenimo v sonaravni igralni vrt. Pri

urejanju vrta smo izhajali iz izhodišča, da želimo zagotoviti

varno, prijetno in doživljajsko pestro okolje za

igro otrok, ki bo hkrati tudi spodbujalo fizični, duševni

in duhovni razvoj otrok. Vrt bo otrokom ponujal možnosti

razgibanega terena za bolj dinamično igro, dostop

do vode za igro ter tudi mirne kotičke in kotičke z

rastlinskimi elementi. Ureditev bo pripomogla k dvigu

kvalitete življenja otrok v vrtcu.

Jesen je čas, ko pridne roke vzgojiteljic in otrok opravljajo

dela na vrtu po svojih najboljših močeh, a vsega

seveda ne morejo opraviti sami, saj je potrebno na vrtu

opraviti tudi težja fizična dela. Skupaj s starši, ki imajo

veselje do fizičnega dela in želijo soustvarjati lepo

in varno okolje za prosto igro in gibanje svojih otrok,

smo ob koncu meseca oktobra izvedli veliko jesensko

delovno akcijo in pričeli z deli ureditve in prenove vrta

in igrišča. Glede na pripravljen obširen seznam del, ki

jih je potrebno opraviti, smo odločno in kar z veliko

delovne vneme zavihali rokave in se lotili dela. Pričeli

smo z obnovo in pleskanjem igralnih hišk, uredili

kompostne kupe, odstranili dotrajane lesene elemente,

uredili mali vrt, očistili zelene površine, postavili novo

vrtno hiško za shranjevanje igrač in igro otrok. Zaradi

bolezni in sušenja smo žal morali podreti tudi veliko

vrbo. V spomladanskem času načrtujemo podobno delovno

akcijo, ko bomo nadaljevali z deli, saj je potrebno

urediti tudi visoke grede, izvesti zasaditev, izdelati

ustrezen vodni element in še in še veliko dela nas čaka.

Zahvaljujemo se vsem staršem, ki so se nesebično odzvali

na naše povabilo, da smo lahko skupaj soustvarjali

zgodbo ustvarjanja okolja in kotičkov za nepozabno,

kvalitetno in zdravo otroštvo. Družbeno odgovorna

dejanja staršev so slika povezanosti otrokove družine z

vrtcem, povezanost in skupna prizadevanja pa so zanje

lep zgled in popotnica za kasnejše življenje.

22 Waldorfske novice


V r t e c S t u d e n č e k M a r i b o r

Janja Lepenik

Nekaj besed o

dobrem možu

6. december, dan sv. Miklavža, pričakujejo otroci

z velikim navdušenjem in veseljem. Obstaja

mnogo legend o liku Nikolaja, škofa Myre, ki

je umrl leta 343. Skozi leta praznovanj se je razvila široka

paleta različnih običajev.

Zlata legenda pravi, da se je Nikolaj rodil v mestu Patera.

Njegovi starši so bili pobožni in bogati. Nikolaj je

že v otroštvu razvil globoko religiozno naravo in pričakovano

postal duhovnik ter sčasoma škof Myre. Znan

je bil po svoji dobroti, vedno je delal prav in se zavzemal

za dobro. Pomagal je mnogim ljudem, da so ostali na

pravi poti. S svojo veliko dobroto je postal nekdo, ki

nam pomaga, da se pripravimo za božič. Potoval je v

sveto deželo in se ustalil v skromnem življenju v pristanišču

Myra v Mali Aziji. Ko je škof Myre umrl, je eden

od duhovnikov razkril, da je bila pokojnikova želja, naj

bo prvi duhovnik, ki bo stopil v cerkev naslednjega

dne, njegov naslednik.

Nikolajeva navada je bila, da je molil v cerkvi ob zori.

Tako je postal škof. Pod vladanjem Dioklecijana je bil

preganjan zaradi svoje vere in je preživel nekaj časa v

ječi. Svoje življenje je posvetil služenju resnici, dobroti

in pravici.

Škof Nikolaj je povezan z mnogo čudeži: pomiril je nevihto,

v življenje je obudil tri majhne fante, ki so jim

odsekali ude. Poskrbel je, da so jih spet imeli. V sanjah

se je prikazoval vladarju Konstantinu in dosegel, da

je pomilostil tri mlade oficirje, ki so bili obsojeni na

smrt. Zaradi tega je postal zavetnik zapornikov, otrok

in mornarjev. Najbolj pa je znan po zgodbi, v kateri je

rešil nedolžnost treh mladih kmetovih hčera. Kmet je

bil prereven, da bi obdržal hčere ali jim priskrbel doto.

Odločil se je, da jih proda za preživetje. Tri zaporedne

noči je Nikolaj metal vreče zlata skozi okno.

Ko pride vsako leto na zemljo, otroke pohvali za dobra

dejanja in jim prinese jabolka, oreške in piškote.

Včasih mora tudi opomniti in spodbuditi otroke, da se

bolj potrudijo. Zjutraj, 6. decembra, najde vsak otrok

v svoji košarici ali v očiščenem čevlju darila. Čevelj je

simbol poti, ki ji moramo slediti. Darilu je priloženo

tudi Miklavževo pismo, v katerem piše, kaj so otroci

storili dobro in kaj bi lahko storili bolje.

Prej ali slej bo vsak otrok vprašal, če je Miklavž resničen.

Odgovor, ki bo otroka zadovoljil in je resnici blizu,

je lahko ta, da Nikolaj živi v nebesih in se vsako leto

spusti na zemljo ter obišče otroke.

Otrokom lahko teden pred prihodom Miklavža začnemo

pripovedovati različne zgodbe o njegovem življenju.

In ena od njih se glasi tako:

Nekoč je daleč na vzhodu živel pobožen škof Miklavž.

Nekega dne je slišal, da je daleč na zahodu veliko mesto,

v katerem vsi stradajo, tudi otroci. Poklical je svoje

služabnike, ki so ga imeli radi, in jim rekel: 'Prinesite

mi sadje s svojih vrtov in polj, da bomo potešili lakoto

otrok v tem mestu'. Prinesli so košare jabolk in oreškov

in na vrh so dali medenjake. Prinesli so tudi vreče žita.

Miklavž je vse vzel na ladjo, lepo ladjo z modrimi jadri

kot Miklavžev plašč. Veter je pihal v jadra in gnal ladjo

naprej. Ko se je veter utrudil, so veslali možje. Pluli so

sedem dni in sedem noči. Ko so prispeli pred mesto, je

bila že noč. Ceste so bile prazne, le v hišah so gorele

luči. Miklavž je potrkal na neko okno. Mati je mislila,

da se je nekdo izgubil, in prosila otroka, naj gre odpret

vrata. Nikogar ni bilo. Otrok je stekel k oknu, pa tudi

tam nič. Ampak pred oknom je stal koš, poln jabolk in

oreškov, rdečih in rumenih. Na vrhu pa je bil medenjak.

Poleg koša je bila polna vreča zlatega zrnja. Vsi

ljudje so jedli Miklavževe darove. Postali so zdravi in

srečni.

Danes je Miklavž v nebesih. Vsako leto na svoj rojstni

dan začne potovanje na zemljo. Na poti od zvezde

do zvezde sreča Marijo, ki zbira srebrno in zlato prejo

za srajčico božičnega otročička. Miklavža prosi, naj gre

spet k otrokom, naj jim da darila in pove, da je božič

blizu in da se bo božično dete kmalu rodilo. Zemlja pa,

da je širna in velika. Povsod Miklavž ne more sam, zato

prosi dobre ljudi, naj dajo otrokom darila in jim povedo,

da bo kmalu božič in da dete božje prihaja.

23

Waldorfske novice 23


W a l d o r f s k e i n i c i a t i v e

Zavod za razvoj waldorfskih šol

in vrtcev - zveza

Streliška ulica 12, 1000 Ljubljana

ZAVOD ZA RAZVOJ WALDORFSKIH ŠOL IN VRTCEV - Zveza

01 434 55 77

041 459 199 (ga. Vera Grobelšek – vodja izobraževanja)

051 304 406 (ga. Manca Biber – založba, šola za starše

Godija Kellerja, delavnice in predavanja za strokovno ter

splošno javnost, koordinacija aktivnosti Godija Kellerja v

Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji, projekti)

zavod@waldorf.si

www.waldorf.si

Zavod za razvoj waldorfskih šol in vrtcev

aktivnosti Godija Kellerja v Sloveniji, na Hrvaškem

in v Italiji: Godi Keller - S srcem v šoli)

Waldorfska šola Ljubljana

Waldorfski vrtec, osnovna šola, gimnazija

in glasbena šola

Streliška 12, 1000 Ljubljana

01 434 55 70

info@waldorf.si

lj.waldorf.si

Waldorfska šola Ljubljana

Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj

Struževo 14j, 4000 Kranj

01 434 55 70

info@waldorf.si

lj.waldorf.si

Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj

OE Savinja

Waldorfski vrtec in osnovna šola

Ulica Ivanke Uranjek 6, 3310 Žalec

03 777 30 20, 03 777 30 21

tajnistvo@waldorf-savinja.si

www.waldorf-savinja.si

Waldorfska šola Savinja

OE Gorenjska

Waldorfski vrtec čebelica in osnovna šola

Radovljica

Kranjska cesta 4, 4240 Radovljica

041 415 726

gorenjska@waldorf.si

waldorf-gorenjska.si

Waldorf Gorenjska

Waldorfski vrtec Sončnica

U. Viktorja Kejžarja 35, 4270 Jesenice

041 464 688

gorenjska@waldorf.si

waldorf-gorenjska.si

Waldorfski vrtec Sončnica

OE Primorska

Waldorfski vrtec Kresnica

Bukovica 65, 5293 Volčja Draga

040 438 312

w.vrtec.go@gmail.com

www.waldorf-primorska.si

Waldorfski vrtec Kresnica - Bukovica, Primorska

Waldorfski vrtec Zlata Ptica

Ustje 70, 5270 Ajdovščina

031 578 358

waldorfajdovscina@gmail.com

www.waldorf-ajd-go.blogspot.com

Waldorfski vrtec Zlata ptica, Ajdovščina, Primorska

OE Celje

Waldorfski vrtec Celje

Breg 3, 3000 Celje

041 324 323

info@waldorfski-vrtec-celje.si

www.waldorfski-vrtec-celje.si

Waldorfski vrtec Celje

OE Pomurje

Waldorfski vrtec Pomurje

Zadružna ulica 5, Černevalci, 9000 Murska Sobota

031 353 694

info@waldorfpomurje.si

www.waldorfpomurje.si

Waldorfski Vrtec Pomurje

Inštitut Sofijin izvir Maribor

Zasebni Waldorfski vrtec Studenček

Valvasorjeva ulica 94, 2000 Maribor

02 62 00 608

wrtec.studencek@sofijinizvir.si

www.sofijinizvir.si

waldorfski.vrtec

24 Waldorfske novice

More magazines by this user
Similar magazines