Revija Lipov list, avgust 2019

AVGUST 2019 Poštnina plačana

pri pošti 1102 Ljubljana

dobre zgodbe v slovenskem turizmu

Intervju

Uroš Grilc o družinskem turizmu

Namig za izlet

Lipniška dolina

Trendi

Vrhunska glasba v edinstvenih

ambientih

Inovativno

Katero doživetje bo letošnji

sejalec?

Foto: Aleš Fevžer/www.slovenia.info

Nova turistična aplikacija Turistični vodnik Slovenije, s

katero želi Turistična zveza Slovenije domačim in tujim

obiskovalcem še bolj približati znamenitosti in lepote

Slovenije.

KAZALO

NASLOVNICA

Posočje

INTERVJU04-06

Družinski turizem: za Slovenijo velik, a še neizkoriščen

potencial

POD DROBNOGLEDOM 10-11

Medvode so še lepše in radoživejše

FOKUS 12-15

TD Mislinja: Od podjetnih domačinov do aktivnih

prostovoljcev

TD Lipa: Kjer najbolje diši po – langašu

TURIZEM SMO LJUDJE 16-18

Lidija Koren: »Ko se nečesa lotim, pripeljem to do

konca«

V SLOVENIJI NI DOLGČAS 19-25

POTEPANJA 26-28

Pod fontano zelenih kristalov se kuje turistično zlato

Žalca

NAMIG ZA IZLET 30-32

Lipniška dolina, lepotica med Savo in Jelovico

ZGODBE V TURIZMU 34-35

Rakitna in zgodba o znamenitem rakiškem jamboru

TRENDI 36-37

Dogodki z vrhunsko glasbo v edinstvenih ambientih

INOVATIVNO 38-39

Katero doživetje bo letošnji sejalec?

KULINARIČNI KOTIČEK 42

Blagovna znamka Dobrote Dolenjske

Prihodnja številka Lipovega lista bo izšla v prvi polovici oktobra

2019. Sporočila o novostih na območju delovanja vašega društva

in napovedi prireditev pošljite, prosim, najpozneje do 10.

septembra 2019 na elektronski naslov: info@turisticna-zveza.si.

UVODNIK

Pozdravljeni, drage bralke in cenjeni bralci

naše skupne revije Turistične zveze Slovenije!

Lipov list – revija, s katero se Turistična zveza

Slovenije predstavlja že od leta 1984, bralcem

z vsako novo izdajo prinaša vrsto kakovostnih

prispevkov s področja turizma, zanimivih in

znamenitih turističnih krajev, zgodovinske,

kulturne in naravne dediščine Slovenije, še

zlasti pa predstavlja dejavnosti, dosežke in

uspehe turističnih društev, ki so vključena v

krovno organizacijo s sedežem v Ljubljani.

Od izdaje prve številke pred petintridesetimi leti se je v njej zvrstila obilica

člankov in prispevkov, v katerih so bili predstavljeni najbolj aktivni člani,

najboljše turistične storitve in produkti, najlepše turistične destinacije,

najboljša kulinarična ponudba Slovenije, pa tudi drugih dežel sveta, in še bi

lahko našteval. Pred tem so bile vsebine o turizmu v Sloveniji objavljane v

predhodniku Lipovega lista – v Turističnem vestniku, ki je svojo pot med

turistične zanesenjake začel že davnega leta 1953, kar pomeni, da bomo leta

2023, čez štiri leta torej, praznovali 70-letnico rednega izhajanja glasila s to

tematiko. Leta 2007 je bila revija Lipov list temeljito oblikovno in vsebinsko

spremenjena, sledila je namreč klicu sodobnosti.

Ko sem letošnjega marca prevzel vodenje Turistične zveze Slovenije, je bilo

samoumevno, da bo skrb za pestre, raznolike in pozitivne vsebine v Lipovem

listu eno mojih prednostnih prizadevanj. Zato sem delo v naši organizaciji

zastavil tudi z mislijo na povečanje naklade revije. Rad bi, da bi ta revija

dosegla vse občine in občinske organe, ki se ukvarjajo s turizmom. Moj smeli

načrt je bil, da bi se naklada že v prvem tromesečju po nastopu mojega

mandata povečala za 500 izvodov.

S pomočjo revije bi laže obveščali javnost ter državne in občinske organe,

odločevalce v naši državi, o novostih v turistični ponudbi, se povezovali in

usklajevali svoje dejavnosti, pa tudi pospeševali turistični razvoj na mejnih

območjih med slovenskimi občinami in regijami.

Mislim, da se temu cilju uspešno približujemo, zato je pomembno, da so v

taki unikatni reviji še zlasti informacije o uspehih in dosežkih turističnih

društev po Sloveniji, saj je Lipov list predvsem ogledalo njihovih vizij, idej in

novih turističnih proizvodov in storitev, s katerimi širijo in bogatijo turistično

ponudbo vse Slovenije.

Polega vseh drugih ciljev, ki sem jih začrtal v Okvirnem programu dela, si

želim vzpostaviti tudi pristno in vzajemno sodelovanje s turističnimi društvi

po vsej Sloveniji, z njihovimi koordinatorji in z vsemi člani, ki zavzeto in

vztrajno, predvsem pa prostovoljno že leta in leta skrbite za turistični razvoj

svojih in s tem tudi naših krajev po naši izjemni deželi. In Lipov list mi pri

udejanjanju te naloge lahko zelo pomaga.

Zame kot predsednika je pomembno tudi to, da se na področju turizma

udejanjajo tiste in takšne zamisli in storitve, s katerimi se, spoštljivo do ljudi in

narave in z medsebojno ubranostjo, ubirajo nove poti turizma na novih

ravneh in z novimi vsebinami, ki bodo upoštevale naš način življenja in

bivanja na tem prostoru, ki je naš dom, na katerega smo lahko zelo ponosni.

Kot predsednik si bom prizadeval tudi za vzpostavitev ustreznega

financiranja nacionalne zveze in turističnih društev po vsej Sloveniji. Zelo

aktivno se nameravam angažirati tudi pri ponujanju pomoči pri

zagotavljanju finančnih sredstev za uresničitev vaših in naših skupnih

projektov.

Zato želim glasilu naše Turistične zveze Slovenije, reviji Lipov list in njenim

ustvarjalcem, uspešno in spodbudno delo s podporo nas vseh, ki si v Sloveniji

prizadevamo za skladen razvoj turizma in za uresničevanje naših skupnih

vizij, zamisli in želja na skupni poti v prihodnost, ki bo s takimi sodelavci prav

gotovo lepa in polna ustvarjalne energije.

Hvala lepa vsem vam za ves dosedanji in prihodnji trud.

Pavle Hevka, predsednik Turistične zveze Slovenije

3

Kazalo / Uvodnik

4

Intervju

Foto: osebni arhiv Henne Konu

Foto: Luka Dakskobler

Uroš Grilc

Uroš Grilc, Zavod Škrateljc – o družinskem turizmu

Za Slovenijo velik, a še

neizkoriščen potencial

»Pri razvoju družinskega turizma vidim dve možnosti: da ob precejšnjem vložku ustvariš nekaj

spektakularnega, z bazeni, igralnimi parki, zabavišči in podobnim ter ciljaš na množičnost, ali da ustvariš

zgodbo, ki jo oblikuješ v izvirno doživetje, v resen turistični produkt. Oboje je legitimno. A v Sloveniji,

kjer naj si ne bi želeli množičnega turizma, se mi zdi druga pot občutno boljša,« razmišlja Uroš Grilc iz

Zavoda Škrateljc, ki je pred dvema letoma s Potjo pastirskih škratov na Krvavcu začel zgodbo o slovenski

pravljično-doživljajski transverzali za jasno izbrano ciljno skupino: družine z otroki. Doslej je zavod odprl

še dve takšni poti, v Polhovem Gradcu in na Ljubljanskem barju.

Z Urošem Grilcem sva se pogovarjala sredi poletja – v počitniškem času, ko

so družine z otroki še zlasti močna ciljna skupina: o tem, zakaj otroški

jedilniki in tipska igrala še zdaleč ne zadoščajo potrebam in željam otrok in

njihovih staršev, zakaj je pomembno, da se jih pri oblikovanju ponudbe ne

podcenjuje, zakaj je takšne ponudbe v Sloveniji zelo malo; pa o tem,

kakšna je po njegovih izkušnjah s pravljično-doživljajskimi potmi, ki so jih

doslej odprli, pa tudi osebnih, res dobra turistična ponudba za družine.

Zavod Škrateljc je doslej odprl tri pravljičnodoživljajske

poti: Pot pastirskih škratov na Krvavcu,

Polhov doživljajski park v Polhovem Gradcu in Pot

močvirskih škratov na Mali plac na Ljubljanskem

barju. Po odprtju krvavške poti ste dejali, da

načrtujete devet sorodnih poti, ki jih boste povezali

v pravljično-doživljajsko transverzalo. Kako

Lipov list - Avgust 2019

Foto: Iztok Medja

Domiseln način uvajanja otrok v svet pohodništva

napredujejo načrti?

Sredi septembra bomo odprli četrto pravljično-doživljajsko pot: Pravljični

Šumberk. Ta bo obiskovalcem približala neverjeten svet sredi Domžal, ki

ga, to si upam reči, ne pozna niti večina prebivalcev Osrednjeslovenske

regije. Sredi mesta so namreč kraški gozd, deset kraških jam ... Zgodba o

pravljičnem Šumberku bo tako poudarila naravne in nekatere zgodovinske

zanimivosti tega območja, od odkritij iz kamene dobe do slamnikarstva, ki

je v preteklosti zelo zaznamovalo Domžale. Novembra bomo odprli novo

doživljajsko Pot čez Ajdovski zid na Zaplani, kjer bomo obiskovalcem

ponudili posebno izkušnjo rimskega obdobja in narave. Pot se namreč vije

ob najdaljšem rimskem spomeniku v Sloveniji, ki na zelo majhnem

območju prečka tri naravne krajine. V prihodnjem letu pa načrtujemo

odprtje še dveh poti: v Štanjelu na Krasu in na Dobrovi pri Ljubljani.

Koncept poti ostaja takšen, kot ste ga začeli s potjo na

Krvavcu? Spodbujanje h gibanju v naravi in spoznavanje

kulturno-zgodovinskih zanimivosti območja s pomočjo

interaktivnih doživljajskih elementov?

Tako je, in seveda skozi zgodbo. To je inovativen način povezovanja

naravne in kulturne dediščine ter značilnosti lokalnega okolja, zato je

izkušnja obiskovalca vsakokrat druga in drugačna.

In ciljna skupina ostajajo družine z otroki?

Drži. Z eno izjemo: potjo Zaklete grofične na Dobrovi. To bo prva zvočna

planinska pot v Sloveniji, brez starostne omejitve, saj imamo vsi radi glasbo,

ne glede na leta.

Od odprtju Poti pastirskih škratov na Krvavcu ste v

pogovoru za Lipov list poudarili, da je namenjena še

zlasti družinam z otroki, pa tudi, da »turistični produkt,

ki je namenjen vsem, ni namenjen nikomur«. Lahko več

o tem, zakaj je jasno izbrana ciljna skupina pri razvoju

produktov oziroma doživetij tako zelo pomembna?

Če želimo obiskovalcem ponuditi doživetja, to zahteva resno delo,

opredelitev vsebine in dojemanja vsebine ter strukturiranja aktivnosti v

naravi. Zato je konceptualna in vsebinska zasnova vsakega takšnega

turističnega produkta povezana z jasno vsebino, ki nagovarja natančno

določeno ciljno skupino. Enako velja za uspešnost trženja turističnega

produkta: če je ciljna skupina jasna, potem bodo tudi promocijske in

marketinške aktivnosti lahko uspešne. Naše poti in vse, kar spada k njim,

knjige in knjižice, recimo, so jasno oblikovane in napisane za določeno

ciljno skupino. Družine z otroki so še zlasti skupina, za katero je treba

ponudbo zelo pazljivo pripraviti. Za to, da lahko neko ponudbo označiš kot

družinam prijazno, niti približno ne zadošča otroški jedilnik v restavraciji, na

primer, ali to, da imajo otroci na voljo gugalnice in trampolin. Družine iščejo

zgodbe in izvirna doživetja, zato jih ne smemo podcenjevati s šablonsko

ponudbo!

Vi ste dobre primere družinskega turizma najprej

spoznavali na družinskih počitnicah v tujih gorskih

središčih, še zlasti v Avstriji, kjer ste odkrivali

doživljajske pohodniške poti, ponudbo družinskih

doživetij, ki otroke uvaja v svet pohodništva in jih

motivira k hoji. Iz tega je izšla tudi zamisel za vaše

pravljično-doživljajske poti ...

Vsak malce večji turistični kraj v Avstriji, ki smo ga obiskali, ima odlično

oblikovano ponudbo za družine z otroki. Od hotelov, prijaznih do družin,

najsi so luksuzni ali z zmernejšimi cenami, kjer se začne že z izbiranjem

otroških postelj v sobah in zelo premišljenimi jedilniki za otroke, do

predlogov in res dobrih informacij o paleti aktivnosti, ki so primerne za vso

družino. Usposobljeni turistični delavci sami poznajo ponudbo v okolici in

ti nato glede na profil družine (starost otrok, dejavnosti, športnost in

podobno) poznavalsko predlagajo najustreznejšo. Pristop je torej zelo

oseben. Enako izkušnjo imamo tudi z letošnjih počitnic v Skandinaviji, kjer

so že ponudniki v kampih skoraj brez izjeme ponudili zelo dobre

informacije, tudi takšne, ki jih ne najdeš na spletu. Ne le, da poskušajo

razumeti, kaj iščeš, temveč te znajo celo spodbuditi k temu, da poizkusiš

nekaj novega. Nas so najbolj navdušile aktivnosti, povezane s

pohodništvom oziroma z dejstvom, da je treba otroke začeti seznanjati s

kulturo pohodništva z občutkom in dobršno mero motivacije, saj jim

utegneš sicer hojo zameriti. In starši pri tem potrebujemo pomoč. V

zameno za to pa staršem ni težko plačati za produkte in storitve, ki so nekaj

posebnega in kakovostni. Pri ponudbi družinskega turizma štejejo

profesionalnost, izvirnost, zgodba; malomarnosti in rokohitrstva si ne

moreš privoščiti.

Zdi se, da v Sloveniji ni prav veliko ponudbe, ki bi zelo

jasno nagovarjala to ciljno skupino in bi ji bila tudi

popolnoma prilagojena. Kaj menite, zakaj?

Analiza, ki smo jo opravili pred odprtjem Poti pastirskih škratov na Krvavcu,

je pokazala, da je takšne ponudbe v Sloveniji res zelo malo. Pravzaprav

presenetljivo malo. Še vedno mi ni povsem jasno, zakaj. Slovenija je za

razvoj družinskega turizma geografsko sicer idealna destinacija: je majhna,

obvladljiva, dostopna, za doživetje raznolikosti ni treba potovati daleč ... A

za uspešen turizem to ni dovolj, poglejte samo letošnjo izkušnjo Hrvaške.

Še manj pa to zadošča, če si se zavestno odločil za razvoj butičnega

turizma. Družine torej potrebujejo doživetja in pristne izkušnje. Sprehod po

učni ali tematski poti ali pa samo vzpon na bližnji hrib niso turizem.

Na kaj še je treba biti še zlasti pozoren, ko se lotevaš

razvoja ponudbe, ki bo namenjena predvsem družinam

z otroki?

Znano je, da je pri družinah daleč najboljša promocija »od ust do ust«. Pri

čemer imajo graje potenciran odmev. Zato je treba biti pri zagotavljanju

pozitivne izkušnje res pazljiv in dosleden, produkt mora delovati od A do Ž.

Polhov doživljajski park v Polhovem Gradcu

Foto: Aleš Fevžar

5

Intervju


6

Intervju

Naslednja podrobnost je povezana z jezikom. Doživetja morajo biti

dosegljiva tudi v tujih jezikih. Italijansko družino, na primer, težko navdušiš

z doživetjem, ki je predstavljeno v angleščini. Ponudbo družinskega

turizma je treba oblikovati z mislijo, da nagovarjaš družine iz različnih okolij,

držav, kultur – zgodba, ki jim jo želiš približati, mora biti razumljiva vsem,

mora imeti nekaj univerzalnega. Vsi naši produkti so že v izhodišču

oblikovani tako, da jih lahko v celoti prevedemo v tuje jezike. Družine so

zahtevna ciljna skupina, ki ni hitro zadovoljna – je pa radovedna, želi si

spoznavati lokalne posebnosti destinacij, ki jih obiskujejo. Malce domišljije

in izvirna zamisel, precej didaktično-pedagoškega znanja, profesionalni

sodelavci – od ilustratorjev in oblikovalcev do piscev, timsko delo, ki na

koncu pripelje do uresničitve zamisli – tako se lahko ustvari zanimiva

lokalna zgodba za družine. Zatem pa sledi še zahtevna plat promocije,

trženja, vzdrževanja in nadaljnjega razvoja produkta. Ponudnike bi

spodbudil, naj bodo glede tega pogumni in ustvarjalni, naj pa se ogibajo

amaterizmu, ki ga je pri nas v turizmu preveč in ki je zagotovilo, da

turističnega razvoja ne bo.

A tudi znotraj segmenta družin z otroki so razlike –

recimo v starosti otrok; mali otroci potrebujejo nekaj

drugega kot že malce večji ...

Pravljično-doživljajske poti snujemo tako, da so primerne za vso družino.

Polhov doživljajski park, denimo, je namenjen predšolskim otrokom, Pot

močvirskih škratov na Mali plac in Pot pastirskih škratov na Krvavcu

otrokom prve triade osnovne šole, Pustolovščina Krvavec že malce

resnejšim pohodnikom, a je njihova vsebina tako razdelana, da jo starši, ki

so na teh poteh prav tako aktivni, brez težav prilagodijo starejšim ali

mlajšim otrokom.

Vi ste sicer izbrali doživetja, ki otroke spodbujajo k

preživljanju časa v naravi in spoznavanju narave na

interaktiven, zabaven način. To gre tudi lepo v korak

s trendom poudarjanja, kako pomembno je, da otroci

preživljajo čas na prostem, še zlasti v naravi.

Naše poti temeljijo na želji po spodbujanju družin h gibanju v naravi, k

vstopanju v svet pohodništva in k odkrivanju lepot in skrivnosti narave, pa

tudi kulturne dediščine, lokalnih legend. Dokazali smo, da je mogoče iz

tega ustvariti in tržiti uspešen turistični produkt. V integralni turistični

produkt smo želeli povezati vrednote, ki so na prvi pogled težko združljive:

naravo, kulturo, ekologijo, zdrav način življenja ... A seveda jih ne

predstavljamo »na prvo žogo«; podajamo jih skozi zgodbo, doživljanje, saj

se tako obiskovalcem globoko vtisnejo v spomin. Na Krvavcu, ki je pašna

planina, se bodo, denimo, vsi otroci za vselej naučili, kako se vesti ob

srečanju s kravami, saj jih bodo na poti zagotovo srečali. To je tudi del

doživetja. Odzivi staršev pa kažejo, da se veliko naučijo in dobro zabavajo

tudi oni.

Bi rekli, da so družine tudi »zvesti« gostje, takšni, ki se

vračajo?

Seveda. Dobro in iskreno doživetje spodbuja vračanje in odkrivanje

novega. Na naše poti se družine vračajo tudi zaradi različnih vsebinskih

ravni doživetij. Je pa treba produkt nenehno razvijati, mu dodajati nove

elemente, ga dopolnjevati; tako bo še uspešnejši.

A tudi starši morajo biti motivirani za takšna doživetja,

o katerih govorite, ne samo otroci.

Seveda. Družinska doživetja so »družinska« doživetja; to niso doživetja za

otroke, temveč aktivno vključujejo tudi starše. To je tip turizma, ki nagovarja

aktivne družine, ki rade raziskujejo, ki so radovedne, so pa tudi ekološko

ozaveščene.

Mateja Gruden

Foto: Iztok Medja

Tip turizma, ki nagovarja aktivne družine, ki rade raziskujejo, ki so radovedne


Foto: Aleš Fevžer/www.slovenia.info

7

Aktualno

Tuji turisti so junija največkrat prenočili v Ljubljani (na fotografiji), Piranu in na Bledu

V prvi polovici leta več prihodov in prenočitev

Po začasnih podatkih Statističnega urada RS so v Sloveniji v prvi polovici letošnjega leta našteli 2.565.102

turistov ali šest odstotkov več kot v enakem obdobju lani. Prenočitev je bilo 6.315.814 ali štiri odstotke

več. Domačih turistov je bilo 733.104 (tri odstotke več), tujih pa 1.831.998 (skoraj osem odstotkov več).

Prenočitev domačih turistov je bilo 2.014.348 (približno toliko kot v lanskem prvem polletju), tujih pa

4.301.466 (šest odstotkov več).

Tudi junija več prihodov in prenočitev turistov

Junija je Slovenijo obiskalo skoraj 700.000 turistov; prenočitev v

turističnih nastanitvenih zmogljivostih je bilo okoli 1,7 milijona. V

primerjavi z lanskim junijem se je število prihodov povečalo za 13

odstotkov, število prenočitev pa za deset odstotkov.

Prihodov domačih turistov je bilo štiri odstotke več, prenočitev pa

približno enako kot junija lani; prihodov tujih obiskovalcev je bilo

16 odstotkov več, prenočitev turistov iz tujine pa 14 odstotkov

več.

Največkrat so pri nas prenočili gostje iz Nemčije (19 odstotkov),

sledili so jim turisti iz Avstrije (devet odstotkov) in Italije (šest

odstotkov). Prenočitev nemških turistov je bilo junija letos skoraj

50 odstotkov več kot junija lani.

Največ prenočitev je bilo v gorskih občinah (538.000 ali skoraj

tretjina), sledile so obmorske (dobra petina prenočitev) in

zdraviliške občine (18 odstotkov). V gorskih občinah je bilo

prenočitev 22 odstotkov več kot v enakem obdobju lani.

Tuji turisti so junija največkrat prenočili v Ljubljani, Piranu in na

Bledu, medtem ko so domači turisti največkrat prenočili v občinah

Piran in Izola.

Turisti so najpogosteje prenočevali v hotelih in zasebnih sobah,

največjo rast prenočitev pa so junija imeli v kampih, več kot

28-odstotno; sicer so bili kampi po številu prenočitev na tretjem

mestu.

Največjo rast prenočitev so junija imeli v kampih

L. L.

Foto: Jošt Gantar/www.slovenia.info


8

Dogaja se

Novost na Rudnici v občini Podčetrtek

Stolp zdravja in veselja Rudnica je 40 metrov visok, ima 185

stopnic in trinajst platojev.

Stolp zdravja

in veselja

Slovenija je bogatejša za še en razgledni stolp – na Rudnici v občini Podčetrtek. To je stolp stal

210.000 evrov, župan Podčetrtka Peter Misja pa pravi, da so izdelavo in postavitev plačali izključno s

turistično takso. Znano je, da je občina Podčetrtek izrazito turistična občina, ki spada med prvih pet

»top« turističnih destinacij v Sloveniji; lani so imeli 400.000 prenočitev domačih in tujih turistov.

Na stolp Zdravja in veselja Rudnica so se med prvimi povzpeli Peter Misja, župan Podčetrtka, Vasja Čretnik, prokurist Term Olimia,

Zdravko Počivalšek, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo, Maja Pak, direktorica Slovenske turistične organizacije, in Petra

Stušek, direktorica Turizma Ljubljana.


»Idejne projekte za postavitev stolpa na Rudnici smo naredili že

leta 2008, a smo se z lastnikom zemljišča pregovarjali celo

desetletje! Pa smo nekoliko prestavili lokacijo in se v pičle pol

urice uspešno dogovorili z družbo Slovenski državni gozdovi na

čelu z gospodom direktorjem Zlatkom Fickom, ki so z velikim

veseljem dali soglasje,« je na odprtju stolpa brez dlake na jeziku

povedal zbranim gostom in obiskovalcem, ki so prišli od blizu in

daleč, Peter Misja, tudi podpredsednik Turistične zveze Slovenije.

Stolp so postavili v nekaj mesecih

Besedilo in foto: Duša Podbevšek - Bedrač

9

Dogaja se

»Na stolp sva se povzpela že trikrat, občutek višine je

izjemen,« pravita Brigita Gobec iz Rogaške Slatine in Branko

Mlakar iz Poljčan.

Pavle Hevka, predsednik Turistične zveze Slovenije: »Stolp je

še ena turistična pridobitev za Podčetrtek, ki je že izrazito

turistična občina!« Ob njem Tina Rupar Kobe, projektantka

stolpa.

Darinka in Srečko Brumen ter Adrijana, Branko in Larisa Šauprl

iz Zgornje Velke: »V Podčetrtku imaš res kaj videti. Bili smo že v

Deželi pravljic, gremo še na stolp, pa v vodni park Aqualuno,«

je našteval Srečko.

Na odprtju stolpa so za dodatno poskočnost poskrbeli Trubači iz Divače. Občina Podčetrtek je namreč pobratena z občino Divača,

Trubači pa tako redno nastopajo na dogodkih v Podčetrtku.


10

Pod drobnogledom

Labodi so postali že zaščitni znak Zbiljskega jezera, ki mu pravijo kar Labodje jezero.

Republiški turistični drobnogled TZS

Medvode so še lepše in

radoživejše

Medvode s središčem na sotočju rek Save in Sore je še lepše mestece, kot je bilo. S postavitvijo pokrite tržnice

ob Medvoški cesti, novim parkom z igrali, večnamensko prireditveno ploščadjo in vrtom z zelišči, dišavnicami

in sadnim drevjem so olepšali dolgo zelo neurejeno točko v središču mesta. Uresničili so tudi željo lokalnih

kmetovalcev, pridelovalcev in še koga, ki bodo lahko poslej na »najlepši tržnici v Sloveniji«, kot pravi Karel

Vernik, predsednik Republiškega turističnega drobnogleda Turistične zveze Slovenije (RTD TZS), ponujali svoje

izdelke.

Novo tržnico, mestni park in večnamensko ploščad na kar 6500

kvadratnih metrih je zasnoval arhitekturni biro 3biro s profesorjem

Janezom Koželjem na čelu. Ko si je RTD TZS ogledal tržnico (sredi

julija), ta še ni bila odprta, ker še ni imela obratovalnega dovoljenja;

na pridobitev tega še čakajo.

V arhitekturi je vključene veliko medvoške simbolike, stopnice na

zeliščnem vrtu so zgrajene v obliki sotočja, streha tržnice simbolizira

valove obeh rek, torej Sore in Save ... V občini si z županom Nejcem

Smoletom želijo, da bi ljudje vzeli zeliščni vrt in sadno drevje za svoja,

pobirali pridelke, se srečevali na vrtu ob klepetu in odstranjevanju

plevela.

»Naj nov prostor postane sotočje ljudi, energij in novih zamisli,«

poudarja Nejc Smole. Tako kot je na Zbiljskem jezeru in ob njem, kjer

ure minevajo hitreje in se radoživost hitro razmnoži ... Jezero je bilo v

času obiska RTD TZS skrbno urejeno in dobro obiskano.

Besedilo in foto: Duša Podbevšek - Bedrač

»Turisti so glede gastronomije čedalje bolj zahtevni, zato

imamo v naši gostilnici Kocka pestro ponudbo za večino

okusov,« pravi lastnica gostilnice Ingrid Košir, Pavle Hevka,

predsednik TZS, pa dodaja, da so prijazni tudi otrokom, saj

imajo v ponudbi posebne jedilnike zanje.


11

Pod drobnogledom

Nova tržnica v Medvodah je ena najlepših v Sloveniji, meni Karel Vernik, predsednik RTD TZS.

Čeprav je ob cesti Jeprca–Medvode na počivališču opozorilna

tabla, da je prepovedano odlaganje odpadkov, tega očitno

nihče ne upošteva – glede na nesnago in suho dračje ter veje.

Najpogosteje se na počivališču sicer ustavljajo tovornjaki ...

»Med tujimi turisti prihaja to poletje k nam največ Nemcev,

Italijanov, Nizozemcev in Fincev,« našteva Matevž Barle

v medvoškem turistično-informacijskem centru; turiste

najpogosteje zanimajo najem koles, doživetja ob Zbiljskem

jezeru in vožnja po njem ter pohodniške poti.

Velika črna točka v sicer lepo urejenih Medvodah je razpadajoča

zgradba, kjer naj bi bila nekdaj velika športna dvorana. Njena

usoda je, vsaj za zdaj, negotova, pravi Karel Vernik.


12

Fokus

Pogled na Mislinjo

Turistično društvo Mislinja

Od podjetnih domačinov do

aktivnih prostovoljcev

Mislinja je podeželska občina, ki leži ob istoimenski reki, od njenega izvira pod Roglo do Dovž, z naselji

Mislinja, Šentlenart, Šentilj in Dovže, ter delom od izvira reke Pake do Hude luknje z naselji Spodnji, Srednji in

Gornji Dolič. K občini spadajo še više ležeči naselji Paški Kozjak in Završe ter del Pohorja, od Rogle do Kop, z

najvišjim vrhom Pohorja – Črnim vrhom (1543 metrov).

Zgodovina društva

Že leta 1938 je bilo v Mislinji ustanovljeno Tujsko prometno društvo.

Tedaj se je pet podjetnih gostilničarjev in trgovcev odločilo, da z

zloženko v treh jezikih promovirajo svojo dejavnost. Domače in tuje

goste so vabili v Mislinjo in okoliške kraje ter na zeleno Pohorje.

Druga svetovna vojna in čas po njej sta uničila turizem v kraju, hkrati

pa tudi vse prej omenjene podjetnike.

Drugič je bilo turistično društvo ustanovljeno v šestdesetih letih, a je

kmalu prenehalo delovati. V letu 1983 pa je bilo znova ustanovljeno

in še vedno deluje. Začelo se je s kuhanjem oglja in večeri ob kopi. Ta

je postala tudi simbol društva in tradicijo kuhanja oglja ohranjamo še

zdaj ob prazniku občine Mislinja.

V turističnem društvu prostovoljno sodelujejo številni krajani, ki

verjamejo, da je društvo za kraj pomembno in koristno. Njegova

osnovna naloga je skrb za urejeno in zdravo okolje, v katerem se

domačini in gostje dobro počutijo. V vseh teh letih je organiziralo na

desetine prireditev, ki bogatijo življenje ljudi v kraju, številne med

njimi pa odmevajo tudi zunaj našega kraja in privabljajo v Mislinjo

obiskovalce od drugod.

Za ljubitelje kolesarjenja in pohodništva

Dobro označene kolesarske poti po obronkih Pohorja, Paškega

Kozjaka, Završ, Doliča in Dovž ter dolinska kolesarska pot, imenovana

»Štrekna«, so pravi magnet za ljubitelje kolesarskega turizma. Društvo

z lokalno skupnostjo skrbi za urejenost in označbe teh poti. Dolinska

kolesarska pot je speljana po trasi nekdanje železniške proge od

Doliča do Dravograda in je povezana s kolesarskimi potmi v Avstriji.

Še več, letos je začel voziti Štreknabus s prikolico za kolesa – štirikrat

na dan iz Velenja do Labota v Avstriji. Kolesarske poti so razgibane,

primerne za vešče, pa tudi manj vešče kolesarje.

Označene imamo tudi številne pohodniške poti: iz Mislinje na

Pohorje, na Graško goro, na Paški Kozjak ter do naravnih znamenitosti

in ostalin industrijske in kulturne dediščine našega kraja (Tisnikarjeva

rojstna hiša, Zoisova pot, Huda luknja, rimski nagrobniki ...).

Osrednje prireditve društva

Prva prireditev v letu je sankanje v Mislinjskem grabnu, kjer v

idiličnem okolju pripravimo progo za sankanje in s traktorji vozimo

sankače na začetek spusta. Na cilju zakurimo ogenj v lesenih

»šporhertih«, da kuhamo čaj in klobase. Sankanja se udeleži tudi do

osemdeset sankačev.

Vsako leto pripravimo pustni karneval po ulicah Mislinje s sprevodom

vozov, konjenikov in številnih posameznih ter skupinskih mask.

Zanimive vozove pripravijo društva iz naše občine in Mislinjske

doline; z njimi na pustni način predstavijo aktualne teme iz domačega

kraja, pa tudi politično dogajanje v Sloveniji in svetu.

Sejem sadik in cvetja na zadnjo soboto v aprilu je naša tradicionalna

prireditev. Na njem je mogoče kupiti ali izmenjati semena in sadike

cvetja ter povrtnin. To je čas za setev in sajenje, zato je sejem dobro

obiskan, TD pa poskrbi tudi za zabavo ter za člane društva, ki lahko

brezplačno dobijo vrečo prvovrstnega komposta za dognojevanje

svojih posevkov in sadik.

Etnološko prireditev »Košnja pohorskih planj na star način« izvedemo

na Rogli v sodelovanju s KUD Vladko Mohorič iz Zreč. Začnemo

zjutraj s prihodom koscev, ki pojejo stare pesmi o košnji, grabljice v

tradicionalnih starih oblačilih jih pričakajo s pušeljcem, ki ga zataknejo


Žetev pšenice

za klobuk svojega kosca. Gospodar košnje in gospodinja pozdravita

delavce s šilcem »ta močnega«. Gospodar razloži, kje in kako se bo

kosilo in tudi ureže prvo red. Košnja se začne, hkrati pa tudi kuhanje

»frouštika« na odprtem ognjišču. Po dobri uri košnje je zajtrk

pripravljen. To so koruzni žganci, zabeljeni z grumpi, in vroče domače

mleko, gospodar pa pokliče kosce in grabljice k frouštiku. Žgance in

mleko ponudimo tudi gledalcem, mimoidočim in tujim gostom, ki

letujejo na Rogli. Po zajtrku se košnja nadaljuje. Imamo tudi učitelja,

ki goste uči pravilno držati koso in seveda tudi kositi. Prireditev

popestrimo s kulturnim programom in družabnimi igrami, popoldne

pa nabašemo seno na voz in ga odpeljemo s konjsko vprego. Letos

bo ta prireditev že sedmič, 4. avgusta 2019, od 8. ure naprej na Rogli.

Osrednja prireditev TD Mislinja je »Pozdrav jeseni«, ki jo letos

prirejamo že triindvajsetič na kmetiji Foltan nad Mislinjo. Prireditev je

tridnevna, z razstavo najboljših pridelkov, pokušnjami ter kulturnim

in družabnim programom. Letos bo od 20. do 22. septembra.

TD zaključi leto z božično-novoletnim sejmom.

Žetev na star način in pot Žige Zoisa

TD Mislinja je v letu 2016 sodelovalo pri vseslovenskem projektu

»Zlata zrnja za novo tisočletje – žetev na star način«, ki ga vodi

Turistično kulturno društvo Babinci in ki se prenaša iz kraja v kraj

po vsej Sloveniji. V središču Mislinje smo zorali njivico v obliki

cveta z naše občinske zastave, zasejali pšenico, ki smo jo prejeli

od Zreč, in želi na star način s pestrim dogajanjem ob žetvi in

mlačvi ter z razstavo kruha in pekovskega peciva Mislinjske doline.

V projekt je bilo vključenih že šestnajst društev. Izbrali smo

najlepši klas, ki je imel 69 zrn, za toliko smo povečali število zrn

naslednje setve in tako so nasledniki naše prireditve (TD Klopotec)

lahko posejali že 3008 zrn pšenice.

Projekt »Zoisova pot« smo pripravili med praznovanjem

občinskega praznika občine Mislinja junija leta 2017. Projekt je

sovpadel z 270-letnico rojstva Žige Zoisa, ki je bil lastnik plavžev

in kovačij v Mislinji. Pripravili in označili smo pot po še vidnih

ostankih industrijskih objektov iz časov železarstva ter jo v

zloženki predstavili in na kratko opisali. Začenja se v Zoisovem

parku, kjer je nekoč stala mogočna Zoisova graščina, pri skulpturi,

na kateri so upodobljeni takrat najpogostejši poklici v našem

kraju, to so oglar, kovač in olcer. V parku je na panoju prikazana

tudi zgodovina železarstva od leta 1723 do leta 1900, ko je ta

dejavnost zamrla in se je začela razvijati lesna industrija z eno

prvih elektrificiranih ozkotirnih gozdnih železnic v Evropi. Ob tej

poti je tudi rojstna hiša našega svetovno znanega slikarja Jožeta

Tisnikarja, ki je bila zgrajena na temeljih nekoč delujočega plavža.

Pot sklenemo z ogledom Zilčevega rova, kjer so pridobivali

železovo rudo.

Turistično društvo Mislinja redno sodeluje z drugimi društvi v

občini, smo tudi član Regijske turistične zveze SAŠKA, tako se

povezujemo in si pomagamo pri prireditvah in druženjih.

Drago Pogorevc, predsednik TD Mislinja

Foto: arhiv TD Mislinja

13

Fokus

Mlatev pšenice na prireditvi »Zlata zrna za novo tisočletje – žetev na star način«


14

Fokus

Prireditev »Pozdrav jeseni » na Foltanovi kmetiji nad Mislinjo

Predviden program »Pozdrav jeseni 2019«

V petek, 20. septembra, bodo osnovnošolci na kmetiji Foltan

pripravili delavnico. Uredili bodo razstavni prostor in ustvarjali

na temo koruze. Naslednji dan bo Planinsko društvo Mislinja

pripravilo pohod na Paški Kozjak, vrtec Sončni škrat pa bo na

Foltanovi kmetiji pripravil delavnico ličkanja koruze in prikaz

izdelave izdelkov iz koruznega ličkanja. Nedelja (od 9. do 18. ure)

je dan osrednjega dogodka prireditve, predvidene pa so

naslednje vsebine: odprtje razstave naj pridelkov, ocenjevanje

naj aranžmajev in podelitev priznanj za leto 2019; priprava jedi s

koruzo (sodelujejo vsa društva v občini in povabljeni gostje) in

pokušnja jedi; ocenjevanje izvirnih aranžmajev; tehtanje

največjih pridelkov, kot so buče, pesa, paradižnik ...; prodaja

pridelkov in prehrambnih izdelkov na stojnicah. Družabni

program bodo sestavljali metanje podkve v cilj, hoja s hoduljami

in metanje žogic v cilj, predviden pa je tudi kulturni program:

nastop folklorne skupine »Završke dečve«, harmonikarja na

frajtonarici in nastop ljudskih godcev in pevcev ter razstava

kmečkega orodja in naprav, ki so se nekoč uporabljale na kmetiji

Foltan.

Turistično društvo Lipa

Kjer najbolje diši po –

langašu

Vas Lipa leži v severovzhodnem delu Slovenije, v občini Beltinci. Ima okrog 650 prebivalcev. V vasi deluje

pet prostovoljnih društev, med katerimi je tudi Turistično društvo Lipa. To je bilo ustanovljeno leta 1999,

ima pa več kot sto članov, ki skrbimo za prepoznavnost naše vasi. Znani smo še zlasti po langašu, kulinarični

posebnosti, ki slovi daleč naokrog.

Naša najbolj prepoznavna prireditev je langašijada, ki smo jo letos

priredili že dvanajstič. To je tekmovanje v pripravi krompirjevega

langaša. Zakaj krompirjevega? Zato, ker je bila naša vas nekoč znana

pridelovalka krompirja.

Sodelujemo pa tudi z drugimi društvi naše občine in širše okolice.

Tako se udeležujemo pečenja rib na »indašnji« (stari) način v Ižakovcih

na Otoku ljubezni (Büjraški dnevi), kuhanja bučnega golaža v Lipovcih

(Pozdrav jeseni), festivala praženega krompirja, folklornega festivala v

Beltincih in še bi lahko naštevali, kje nas je mogoče najti.

Langašijada pri »cimprani iži«


15

Fokus

Kolesarjenje v občini Beltinci – skozi tamkajšnja naselja, tudi Lipovcih

Aktivni smo vse leto; med drugim pripravljamo krožek ročnih del,

delavnice za otroke, potopisna in različna druga predavanja. Vsako

leto pa ob koncu leta pripravimo poučen izlet za člane društva.

Vabljeni v vas Lipa na naše prireditve in ogled prelepe vasi.

Marta Ferčak, predsednica TD Lipa

Foto: arhiv TD Lipa

TD Lipa pripravlja tudi krožek ročnih del

O vasi

Na začetku vasi imamo hribček z napisom Lipa iz pušpana. V središču

vasi je prekmurska domačija, mi ji rečemo »cimprana« hiša, ker je

zgrajena iz lesa in ilovice, pokrita pa je s slamo. Zraven domačije je

razstavljeno staro kmečko orodje. Za čim lepši videz vasi pa skrbimo

z zasaditvijo rož.

Langaš je ocvrta jed iz krompirjevega testa. Pripravijo ga tako,

da najprej naredijo kvasni nastavek z mlekom, temu dodajo

moko, krompir in sol ter zamesijo testo. To vzhaja približno

pol ure. Nato iz njega oblikujejo hlebčke in jih še enkrat

pustijo vzhajati. Zatem jih raztegnejo v tanke kroge in ocvrejo

v vročem olju do zlatorumene barve. Ko je langaš ocvrt, ga

premažejo z vodo, v katero pred tem iztisnejo česen. Na

letošnji langašijadi, ki je bila v začetku junija, so za langaše

porabili 110 kilogramov moke in 40 kilogramov krompirja.

Priprava langaša


16

Foto: osebni arhiv L. K.

Lidija Koren - Kamp Koren

»Ko se

nečesa lotim,

pripeljem to

do konca«

Ugledni britanski časnik Guardian je spomladi uvrstil

Kamp Koren v Kobaridu med dvajset najboljših

evropskih kampov. To je le eno v nizu priznanj

prvemu okolju prijaznemu kampu v Sloveniji, ki ga

je pred slabimi tremi desetletji nad bučečo Sočo,

le streljaj proč od slikovitega Napoleonovega

mostu, odprla Lidija Koren iz Drežniških Raven nad

Kobaridom. Uspeh kampa na nabrežju reke, ki je

bilo pred tem neprehodno goščavje, lahko bržkone

pripiše tudi (ali še zlasti) dejstvu, da se, kot pravi

sama, nikoli ne ustavi; ko se nečesa loti, pripelje to

do konca.

Lidija Koren

Kamp je bil v začetku julija, ko sva se srečali za pogovor, že bolj kot ne

poln. »V glavni sezoni je že nekaj let povsem zaseden. Rast je tako

mogoča samo še pred začetkom glavne sezone in po njej – lani je

bila v tem času 35-odstotna,« pripoveduje Lidija Koren. Kamp je sicer

odprt vse leto, »prizadevam si, da bi imela čim več gostov tudi pozimi,

ko je v dolini mirno, kar obiskovalcem omogoča lepše počitnice kot,

recimo, na višku sezone. Tako sem pripravila tudi zimske pakete: v

sedmih dneh so lahko gostje, na primer, smučali na Kaninu, tekli na

smučeh, krpljali in se sankali, če je bilo snega dovolj, so naredili iglu in

tudi prespali v njem.« Pozimi, pravi, sicer prihajajo tisti, ki ne marajo

velikih smučišč in ki si želijo manj obljudene destinacije z bolj pristnim

in osebnim pristopom.

Veliko več kot kamp v klasičnem pomenu besede

Kamp Koren je bil prvi slovenski kamp, ki je pridobil okoljski znak EU

– eko marjetico, je pa gotovo tudi eden najbolj razvojno prodornih

kampov: poleg parcel za kapiranje so v kampu lesene eko brunarice

(šest jih je, priznani vodnik po kampih Alan Rogers pa je kakovost

bivanja v njih označil z najvišjo oceno in kampu v letu 2010 podelil

naslov Evropski zmagovalec med nastanitvenimi zmogljivostmi),

glamping hiška Lilija in bivak s strešnim oknom; uredili so prostorno

sobo za predavanja in druge dogodke, ki je bila konec junija in v

začetku julija polna somišljenikov odmevne mednarodne akcije

Balkan Rivers Tour, denimo, uredili so manjšo dvorano za fitnes,

plezalni stolp, savno in solno sobo; pripravljajo doživetja ...

»Nikoli pa ne bom odprla restavracije,« je odločna. »Ne prenesem, da

bi se hrana metala proč, čemur se skoraj ne moreš izogniti, če imaš

restavracijo. Po novem pa gostom ponujamo catering večerje.«


V zavetju gozdov in gora

17

Turizem smo ljudje

Več noče napovedovati, čeprav zamisli ne presahnejo. »Nočem

napovedovati, kaj bom naredila; če se to ne uresniči, sem sicer

razočarana, ni mi pa treba tega nikomur opravičevati.«

Začetek zgodbe o Kampu Koren

Zgodbo o kampu je sogovornica začela pred slabimi tridesetimi leti.

»Takrat sem bila zaposlena v TIK – Tovarni igel Kobarid in ugotavljala,

da delo, kjer ne moreš razmišljati s svojo glavo, ni zame. Pa tudi

pisarniško delo ne. In nekega deževnega dne so mi prijatelji namignili,

naj uredim kamp ob Soči. Tu, kjer je zdaj kamp, je bilo takrat vse

zaraščeno, sama goščava, brez vode, elektrike, kanalizacije ... Sem se

pa prav tedaj pripravljala na odpravo v Ande (ukvarjala sem se z

alpinizmom, pozneje sem plezanje opustila), in ko sem se vrnila z nje,

sem se lotila dela.«

V Posočju je zdaj več kot ducat kampov, takrat so za naštevanje

zadoščali prsti na eni roki, pa še teh ni bilo treba vseh uporabiti.

»Preden sem se lotila urejanja kampa, pa sem si ogledala samo enega,

Kovača v Vodenci v Bovcu. Sploh se nisem z nikomer posvetovala –

dela sem se lotila tako, kot se mi je zdelo prav.«

Eko – način življenja

Z Lidijo Koren sva se pred nekaj leti že pogovarjali za Lipov list – o

pridobitvi eko marjetice; tedaj je dejala, da je kamp že od začetka

gradila in urejala na ekološki podstati. Precej vizionarska poteza za

tiste čase ... »Preprosto: to sem jaz, to je od nekdaj moj način življenja.

Sem s kmetije in že vse življenje tesno povezana z naravo. Nikoli

nisem razmišljala, da bi lahko bilo kako drugače. Ko so se uveljavili

eko certifikati, sem jih tako zlahka pridobila; kakšno malenkost je bilo

treba urediti na novo, to je bilo pa vse.«

Ugotavlja pa, da se je v zadnjih letih delež gostov, ki jih zanima

ekološka narava kampa, povečuje. »Pred kakšnimi desetimi leti se je v

Sloveniji začelo govoriti o ’zelenem turizmu’, v zadnjih letih letih se

govori samo še o njem, z novimi certifikati in ponudniki, ki jih imajo,

pa je ekološka ponudba čedalje prepoznavnejša (več nas je, vidnejši

smo) in tudi povpraševanje po njej je večje.«

Tako se gostje zdaj med seboj tudi »tožarijo«: »Sami so začeli

opominjati druge, če opazijo, da kakšnih smeti niso vrgli v pravi

zabojnik! Vesela sem, da se čedalje več ljudi zaveda, da je treba za

ohranjanje narave tudi nekaj narediti.«

Janez Pukšič/www.slovenia.info

Arhiv kamp Koren/www.slovenia.info

Eko brunarice


18

Turizem smo ljudje

V Posočju ima gospodarstvo premajhno moč

Lidija Koren se zaveda pomembnosti povezovanja za uspešen razvoj

turizma – a je nad njim v Posočju razočarana. Pravi, da gospodarstvo

nima zadostne moči, da ga politika preglasi. »Če navedem za primer

zvišanje turistične takse. Ta se je v primerjavi z lani podvojila – na 1,5

evra (prišteti pa ji je treba še promocijsko takso, ki predstavlja 25

odstotkov občinske takse, namenjena pa je delovanju Slovenske

turistične organizacije, op. p.). Lastniki kampov smo opozarjali, da je

to preveč, da je bila prej v skladu s cenami kampov, ki niso primerljive

z, recimo, cenami hotelov ali višje kategoriziranih nastanitev. Ni prav,

da zviševanje končnih cen ne viša zaslužka gospodarstva, temveč še

zlasti občine. Ampak zdaj bi si bilo zaman prizadevati, da bi se takse

spet znižale – zdaj si moramo prizadevati, da bo taksa ustrezno

porabljena, da bodo imeli od tega kaj tudi naši gostje. A v resnici

smo dokaj nemočni; vse je odvisno od politične volje,« razlaga

sogovornica, ki pravi, da je imela veliko energije, da bi kaj spremenila,

obrnila na boljše. »A za to nimam moči. In tega se zavedam. Tako da

se prepustiš, narediš najbolje, kot lahko ... Več ne moreš.«

To je zgolj ena od potez, ki jih ne razume; kot tudi ne, denimo, zakaj

je bilo treba poseči v naravo in na začetku poti proti priljubljenemu

slapu Kojzak nad Kampom Koren urediti parkirišče za avtomobile,

namesto da bi ga uredili v Kobaridu in od tam vozili turiste do

izhodišča poti s kombiji. Ali tega, kako se je dopustilo, da ima Posočje

(še zlasti Bovec) že na desetine agencij, domačih in tujih, med

katerimi so številne iz Soče naredile goli posel, brez občutka za

doživetje te edinstvene reke. Ali predloga županov posoških občin,

da bi podražili dovolilnice za plovbo po Soči in Koritnici ...

Aktivna tudi na drugih področjih

O Lidiji Koren vedo domačini povedati, da jo je težko ujeti, saj je

bodisi polno zaposlena s kampom bodisi je aktivna na katerem

drugem področju v dolini, ali pa predstavlja kamp in dolino Soče na

kakšnem nastopu v tujini. Dolgo je bila predsednica Turističnega

društva Kobarid, kjer je še vedno zelo aktivna, je tudi članica

drežniškega TD. Je podpredsednica združenja kampov pri GZS. Je v

upravnem odboru evropskega združenja kampov (EFCO). Aktivna je

tudi v GIZ Pohodništvo in kolesarjenje. »Udeležujem se tudi sejmov

in borz v tujini, kjer promoviram kamp, dolino Soče, Julijske Alpe,

Slovenijo.« Pa tudi svojim gostom rada predlaga, kam po Sloveniji

naj se odpravijo, če si tega želijo. »Če me gost, ki ima namen potovati

po Sloveniji, prosi za predloge, mu pripravim pot – glede na njegove

želje.«

»Samo« osem ur dela!

Že res, da živi v osupljivo lepem okolju, pa vendar: kam pa hodi na

počitnice? »Že nekaj let odhajam po naporni glavni sezoni na

največji sejem za kampe v nemški Düsseldorf. Tam sem deset dni in

v tem času se umirim. Kajti delovnih je samo osem ur. Če bi šla na

dopust takoj po poletju, ko je dela tudi za 18 ur na dan, po vsem tem

adrenalinu, bi zagotovo zbolela; kot sem tudi že. Tako pa se na sejmu

lepo umirim – in potem bi bila pripravljena na dopust. Res pa nisem

bila na njem že nekaj let. Nazadnje sem bila na Lanzarote; če grem,

odpotujem kam dlje.«

Kamor koli gre, naj si bo delovno ali zasebno, se »založi« tudi z novimi

zamislimi. »Ne, da bi posnemal – to tudi ni mogoče. Vsaka stvar raste

v svojem okolju – in rasti mora s srcem. In nenehno rasti. Ne vem, kaj

bi, če bi imela že prvo leto na voljo možnost urediti kamp, kakršen je

zdaj (na začetku je bil zgolj na ravnici nad Sočo, šele pozneje se je

razrasel na vršne platone, op. p.) – brez možnosti nadaljnje rasti. In

prav je, da je postopoma rasel, saj sem sama rasla z gosti.«

Nenehno (se) je treba razvijati

Bi lahko dejala, da je ponosna nase, na to, kar je ustvarila v teh

desetletjih in kar ustvarja zdaj? »Vesela sem, daje mi energijo, ko

vidim zadovoljne ljudi, da pa bi rekla, da sem ponosna, to pa težko.

Nimam časa za to,« smeje odgovarja. »Včasih, ko se kaj zaplete, se za

hip zamislim in si rečem: A je meni tega treba? A ne bi bilo laže biti v

tisti tovarni in oddelati osemurni delovnik in iti domov? Ampak to

traja le nekaj trenutkov, potem pa izgine. A prav to, da nisi nikoli

povsem zadovoljen, te potiska naprej. Ne bi bilo prav, ko bi zaspala

na lovorikah.«

Mateja Gruden

Jošt Gantar/www.slovenia.info

Veliko gostov kampa prihaja v Posočje na aktivne počitnice


19

v sloveniji ni dolgčas

Tamburanje va Kostele

Tradicionalna etnološka prireditev v eni najmanjših

slovenskih občin na dan velikega šmarna (15.

avgusta) je razlog, da se v svojem rojstnem kraju

zberejo domačini, izseljeni in razseljeni Kostelci ter

seveda drugi gostje. Ves dan poteka »Kostevski

direndaj« z ustvarjalnimi delavnicami za otroke, na

sejmu domače in umetnostne obrti se predstavijo

lokalni obrtniki, domači in tuji ljudski glasbeniki in

folkloristi. Za dodatno kulturno in športno

obarvanost poskrbijo otroci iz tamkajšnje osnovne

šole in lokalna športna društva, dan pa sklene

»Kostevska veselica«.

Več: www.kocevsko.com/sl/dogodki

Foto: www.kocevsko.com/sl/dogodki

Rimske igre na Ptuju

Pred dva tisoč leti je bil Ptuj mogočno mesto: sprva

vojaška postojanka, pozneje pa pomembno

trgovsko in obrtno mesto. Tedanje čase že desetletje

obujajo Rimske igre (od 15. do 18. avgusta), ena

največjih predstavitev rimskega obdobja v tem delu

Evrope. Ptuj spremenijo v Poetovio, zasedejo ga

gladiatorji, legionarji, senatorji, vestalke in drugi

Rimljani; več kot osemsto udeležencev predstavi

življenje in običaje v starem Rimu.

Več: www.rimskeigre.si

Foto: www.slovenia.info


20

Dogodki

Semiška ohcet

Poroka je bila v preteklosti najbolj pričakovan družinski

dogodek – v Semiču pa nekdanji poročni obred s

pridihom ljudskih šeg in v belokranjski narodni noši

obujajo že več kot dve desetletji s Semiško ohcetjo.

Folklorni ples in petje sta pravi balzam za oči in dušo,

zagotavljajo v Semiču, brbončice pa uživajo v okusih

slastnih zavitkov, ki jih za Štrudlfest (spremljajoča

prireditev) spečejo gospodinje. Tu so še kolesarjenje,

razstave, delavnice in tržnica ... Semiška ohcet bo letos od

23. do 25. avgusta.

Več: www.kc-semic.si

Foto: www.semic.si

Šuštarska nedelja v Tržiču

Na angelsko nedeljo, prvo nedeljo v septembru (letos 1. septembra),

tržiške ulice oživijo in v mesto pod Karavankami privabijo veliko

obiskovalcev – privabi jih Šuštarska nedelja, tradicionalna prireditev,

ki se je razvila iz tržiških sejmov. Tržič je leta 1492 dobil trške pravice za

prodajo vina, živine in železnih izdelkov. Tako so se v mestu redno

vrstili sejmi, med katerimi je bil najpomembnejši sejem kmečkih

izdelkov na angelsko nedeljo. Šuštarska nedelja pa že dolgo ni več

samo semenj, temveč prireditev obrti, nakupov, športa, zabave,

nagradnih iger, izobraževanja in veselja. Na več kot tristo stojnicah je

mogoče kupiti marsikaj, svojo dejavnost pa na ta dan predstavijo tudi

obrtniki in društva. Spremljevalni program Šuštarske nedelje je pester.

Galerije in muzeji odprejo svoja vrata, na prireditvenih odrih se vrstijo

nastopi glasbenikov, plesalcev in športnikov. Najmlajši in malo manj

mladi spoznavajo tradicijo čevljarstva in obrti, se zabavajo v lunaparku

in preizkušajo srečo v nagradnih igrah.

Praznik idrijskih žlikrofov

Niso vsi žlikrofi idrijski in samo izbrani so pravi idrijski

žlikrofi, poudarjajo v Idriji. Ta kulinarična idrijska

posebnost je tudi pod okriljem evropske zaščite: idrijske

žlikrofe lahko izdelujejo le izdelovalci, ki upoštevajo

določila iz elaborata o označbi tradicionalnega ugleda

zanje. Sicer so pripravljeni iz testa in polnjeni s

krompirjevim nadevom, so pa značilne oblike. Idrijčani

jih od nekdaj radi postrežejo z bakalco, jedjo iz

koštrunovega mesa in zelenjave. Imajo pa tudi svoj

praznik – 24. avgusta. »Izkusite popotovanje idrijskih

žlikrofov od tradicije do sodobnosti ...« vabijo v Idriji.

Več: www.idrijski-zlikrofi.si


Več: www.visit-trzic.com


Bogračfest v Lendavi

21

V starem mestnem jedru Lendave, med zgodovinskimi

kulisami meščanskih hiš in ob vznožju slikovitih

lendavskih vinogradov, že več kot deset let pripravljajo

največje tekmovanje v kuhanju bograča v Sloveniji.

Prireditev je pravzaprav festival kulinarike, ki poleg

bograča, tradicionalne vinogradniške jedi, ki jo

tekmovalne ekipe pripravljajo v kotličkih na Glavni ulici,

predstavlja tudi druge domače dobrote: lendavske

perece, ocvirkovo pogačo ... K jedem pa se kajpak

prileže ponos vinogradnikov, rujno vino. Bogračfest bo

letos 31. avgusta.

Dogodki

Več: http://lendava-lendva.si


Festival trenja in predenja

lanu na Škofljici

TD Škofljica pripravlja 31. avgusta na Škofljici Festival

trenja in predenja lanu – za vse, ki jih zanimajo stari

običaji, zdravilne rastline in kulinarika, povezana z

lanom (in jedi, kot so medeni namaz z lanom, skutin

namaz z lanom, čokolada z lanom, laneni rogljički,

lanena potica ...); pa tudi za vse, ki bi radi poizkusili

treti lan, česati prejo, presti nit ...

Prleška Bučarija

V Ljutomeru (oziroma v Mekotnjaku) bo TD Stara

Cesta od 6. do 8. septembra pripravilo 14. Bučarijo.

Prvi dan (petek) bo v znamenju delavnice o hrani

kot turističnem spominku, kuhanju bučne

marmelade, kompota in peke kruha ter aranžiranja

spominkov. Za soboto so napovedani pospravljanje

bučnega pridelka na turistični njivi, postavljanje

bučnih aranžmajev, tehtanje buč velikank in južina

po domače, najbolj pestra pa bo nedelja, ko bodo:

razstava jedilnih in okrasnih buč, buč velikank in

bučnih aranžmajev, kulinarična razstava bučnih

jedi, priprava in ponudba bučnih jedi na prostem,

sekanje in trebljenje buč, ustvarjalna delavnica za

odrasle in otroke, šaljive bučne igre in pester

kulturni program, obiskovalci prireditve pa se bodo

lahko ustavili tudi ob stojnici s turističnimi spominki.

Foto: Pixabay


22

Dogodki

Straška jesen

TD Straža prireja od 6. do 8. septembra

tradicionalno, letos že 33. straško jesen. V sklopu

tridnevne prireditve se bodo zvrstili številni

dogodki, ki zaznamujejo utrip življenja v kraju, z

nedeljskim sprevodom vozov, na katerih domačini

prikažejo življenje na vasi, pa želijo ohranjati

tukajšnjo kulturo in običaje skozi čas. Velik

poudarek je tudi na ohranjanju starega žita – prosa;

s prikazom starega načina žetve in metve želijo v

Straži prikazati ne samo nekdanji način dela,

ampak tudi druženja, ki vključuje petje, ples in na

koncu malico za vse pridne roke.

Več: www.td-straza.eu

Foto: arhiv Občine Straža

Sladka Istra v Kopru

Mednarodni festival sladic in sladkih izdelkov Sladka Istra

(letos bo 28. in 29. septembra) je največja takšna prireditev v

Sloveniji. Je odlična priložnost za spoznavanje istrske

kulinarike in tradicionalnih istrskih sladic, kot so hroštoli,

fritule in supe, ki so nastale po recepturah naših mam in

babic, obenem pa priložnost za pokušanje tradicionalnih

slovenskih sladic in drugih novodobnih sladkih mojstrovin,

katerih avtorji so vrhunski domači in tuji slaščičarski umetniki.

Na »sladkih poteh« v Kopru (v slabem vremenu pa v

prireditvenem šotoru na parkirišču pri stadionu Bonifika), ki

obiskovalce vodijo mimo ponudnikov, se v tematskih

sklopih predstavljajo in prodajajo sladki izdelki slovenske

Istre, Slovenije in tujine. Poleg raznolike ponudbe na

prodajnih mestih ponuja Sladka Istra tudi bogat spremljevalni

program s kuharskimi šovi, delavnicami, strokovnimi vodenji

in predavanji, vodenimi pokušnjami, bogatim kulturnim

programom, programom za otroke in številne druge

spremljevalne aktivnosti.

Več: www.sladka-istra.si

Festival Stare trte v Mariboru

Festival Stare trte (letos bo od 13. do 22. septembra) je vinski,

kulinarični in kulturni poklon najstarejši trti na svetu, ki raste

na mariborskem Lentu. Trti, ki s ponosom ne navdaja zgolj

Mariborčanov, temveč tudi Slovence, obiskovalcem pa

razgrne tančico skrivnosti o izjemno bogati vinogradniški

tradiciji in uspešnih zgodbah štajerskih vinarjev. V štajerski

prestolnici slavijo simbol slovenske žlahtne kapljice in

trdoživosti ter prirejajo številne dogodke, na katerih (se)

ljudje spoznavajo, družijo, veselijo in nazdravljajo.

Več: https://maribor-pohorje.si

Foto: Domen Grögl/www.slovenia.info


23

Vabilo na piknik Turistične zveze Slovenije

Dogodki

Druženje v sproščenem in zabavnem duhu velikokrat obrodi sadove: izmenjavo zamisli in znanj, poslovne

priložnosti, povabila na izlete in naposled tudi tkanje novih iskrenih prijateljstev. Na Turistični zvezi Slovenije si

takšnega povezovanja želimo tudi med turističnimi društvi iz vse Slovenije, saj lahko to pomeni še večji in boljši

razcvet turistične društvene organizacije in razvoja turizma pri nas.

Družili in povezovali se bomo v Kobilarni Lipica, v soboto, 7. septembra 2019, od 13. ure naprej.

Foto: Urban Urbanc, Sportida/www.slovenia.info

Spoznajte bogato zgodovino in tradicijo Lipice, od ustanovitve kobilarne leta 1580 do zdaj. Še zlasti vas bodo

navdušili lipicanci, ko v čredi graciozno dirjajo po pašnikih, nujni pa sta seveda obisk kobilarne in edinstvenega

muzeja Lipikum ter ogled predstave klasične šole jahanja.

Družabni del programa bo v lepem naravnem okolju, na travniku, v senci hrastov in kostanjev, kjer vas bodo

pričakali čudoviti beli konji. Za hrano in pijačo bo poskrbljeno, za zabavo pa bo poskrbela priznana slovenska

pevka Saška Lendero. Za tiste, ki bi se želeli seznaniti z novostmi na različnih področjih delovanja Turistične

zveze Slovenije, pa pripravljamo delavnice/posvete/predavanja, ki bodo v predavalnicah poslovne stavbe.

Okvirni potek dogajanja:

12.00–13.00: Prihod v Lipico

14.00–15.00: Pogostitev

15.00–17.00: Delavnice/posveti /predavanja ali druženje in ogled kobilarne

18.00: Pozdravni nagovori

18.30: Zabavni program z glasbeno gostjo večera Saško Lendero


24

KOLEDAR DOGODKOV

Ime dogodka Datum Kraj Kontakt Organizator

Pomurski poletni festival 2019 3.8.2019 - 10.8.2019 Velika Polana 041 528 678

ŠTRK Slovenija (Društvo za šport, turizem,

razvoj in kulturo Slovenije)

Postavitev klopotca 9.8.2019 - 10.8.2019 Podlehnik 051 414 280 Turistično društvo Podlehnik

Začuti Knežak 9.8.2019 - 11.8.2019 Knežak 031 369 132

Kulturno športno in turistično društvo Tabor

Kalc 1869 Knežak

28. Bűjraški dnevi 9.8.2019 - 12.8.2019 Beltinci 041 431 094 Turistično društvo Büjraš Ižakovci

30. Skoki z mosta 9.8.2019 - 12.8.2019 Kanal 031 704 471 Turistično društvo Kanal ob Soči

Bohinjska noč 10.8.2019 Bohinjsko Jezero 04 574 60 10 Turistično društvo Bohinj

Lovrenčev sejem 10.8.2019 Podčetrtek 031 624 879 Turistično društvo Podčetrtek

Pozdrav Triglavu 10., 17. in 24.8.2019 Bohinjsko Jezero 04 574 60 10 Turistično društvo Bohinj

Bohinj Beach volley tour 11., 17. in 18.8.2019 Bohinjsko Jezero 04 574 60 10 Turistično društvo Bohinj

Stržiškarski sejem 11.8.2019 Grahovo ob Bači 041 601 248 Društvo Baška dediščina

57. Dan hmeljarjev 11.8.2019 - 12.8.2019 Braslovče 031 896 938 Turistično društvo Braslovče

Holcerija 11.8.2019 - 12.8.2019 Vitanje 051 632 112 Turistično društvo Vitanje

Vaški večeri Pod Lipo v Bohinju 12.8.2019 Srednja vas v Bohinju 04 574 60 10 Turistično društvo Bohinj

Festival Kanal: Yugo Nostalgica 14.8.2019 Bohinjsko Jezero 04 574 60 10 Turistično društvo Bohinj

Veliki šmaren 14.8.2019 Spodnja Idrija 031 335 621 Turistično društvo Fara

20. srednjeveška tržnica v Ankaranu 15.8.2019 Ankaran 041 713 797 Turistično društvo Ankaran

23. tradicionalna prireditev Pozdrav

jeseni

15.8.2019 Ljutomer 041 797 606 Turistično narodopisno društvo Razkrižje

25. Kranjskogorska desetka 15.8.2019 Kranjska Gora 051 352 989 Turistično društvo Kranjska Gora

Vaški dnevi v Gaberju 16.8.2019 - 18.8.2019 Lendava 031 320 289 Turistično društvo Gaberje

38. Kmečki praznik 17.8.2019 - 18.8.2019 Desternik 041 484 814 Turistično društvo Destrnik

Kmečka parada Pristava 17.8.2019 - 18.8.2019 Pristava pri Mestinju 041 793 860 Turistično društvo Pristava pri Mestinju

Dan teric 17.8.2019 - 18.8.2019 Železniki 041 350 240 Turistično društvo Davča

Stihi pod steno 20.8.2019 - 20.8.2019 Zg.Kungota 040 251 567

Rekreatur … prihaja! 22.8.2019 - 24.8.2019 Kranj 041 694 920

LOSI, društvo za organiziranje lokalnih

aktivnosti

Rekreatur, društvo za turizem in razvoj

kolesarstva

Starotrški dan v Šaleku 22.8.2019 - 24.8.2019 Velenje 041 458 872 Turistično društvo Šalek

Komarjeva nedelja s pohodom 23.8.2019 - 25.8.2019 Ljubljana 01 505 80 75 Turistično društvo Ljubljana Šiška

Pohod po naravoslovni učni poti Po

sledeh vodomca

24.8.2019 Grosuplje 041 397 041 Turistično društvo Cer Cerovo

Slikarska kolonija Motnik 24.8.2019 Motnik 041 411 933 Turistično društvo Motnik

Ob bistrem potoku je mlin – Brez

moke ni kruha

24.8.2019 - 25.8.2019 Laze v Tuhinju 041 943 332 Turistično društvo Tuhinjska dolina

33. CEBE Triatlon jeklenih v Bohinju 24.8.2019 Bohinjsko Jezero 04 574 60 10 Turistično društvo Bohinj

Majolkine dobrote iz ajde in koruze z

Golažijado

24.8.2019 Gornja Radgona 031 838 333 Turistično društvo Majolka

27. Aljaževi dnevi 30.8.2019 - 1.9.2019 Mojstrana 041 680 157 Turistično društvo Dovje - Mojstrana

Vinski večer na Ptujski Gori 30.8.2019 - 31.08.2019 Ptujska Gora 02 794 00 27 Turistično društvo Ptujska Gora

14. tekmovanje v kuhanju

kostelskega čušpajza

30.8.2019 - 30.8.2019 Kostel 040 516 660 Turistično športno društvo Kostel

Zero Tour 31.8.2019 Ivančna Gorica 070 799 799 Turistično društvo Stična

Angelska nedelja 31.8.2019 – 2.9.2019 Ajdovščina 041 708 134

Pohod po učni poti z ružabnim

srečanjem

Športno kulturno turistično društvi Sinji

Vrh

6.9.2019 – 7.9.2019 Velenje 041 375172 Turistično društvo Vinska Gora


Ime dogodka Datum Kraj Kontakt Organizator

Vaški vikend na jezerski promenadi 6.9.2019 – 8.9.2019 Bled 04 574 11 22 Turistično društvo Bled

15. Krrevsov tek po Kriško

Polževski planoti

7.9.2019 Višnja Gora 041 711 566 Turistično društvo Polževo

41. Juriš na Vršič 7.9.2019 Kranjska Gora 051 352 989 Turistično društvo Kranjska Gora

14. Den meštrof z Goričkoga in

Praznik buč v Bodoncih

8.9.2019 - 8.9.2019 Mačkovci 041 941 175 Goričko drüjštvo za lepše vütro

8. Zadvorska golažijada 8.9.2019 Dobrunje 040 836 407 Turistično društvo Zadvor

25

Dan Tabora 8.9.2019 Grosuplje 031 660 028 Turistično društvo Tabor - Št. Jurij

Renesančni večer na Pijavi Gorici 11.9.2019 Škofljica 041 611 009 Turistično društvo Škofljica

Aktivne počitnice na podeželju 13.9.2019 Srednja vas v Bohinju 04 574 60 10 Turistično društvo Bohinj

Artiški dnevi 13.9.2019 – 15.9.2019 Artiče 040 742 066 Turistično društvo Artiče

Praznik zelja Zali log 13.9.2019 – 15.9.2019 Železniki 031 856 968 Kulturno-turistično društvo Zali log

35. Splavarski krst 14.9.2019 – 15.9.2019 Maribor 040 552 162 Turistično društvo Maribor

6. Praznik sira in vina 14.9.2019 Bohinjska Bistrica 040 572 611 Turistično društvo Bohinj

62. Kravji bal v Bohinju 15.9.2019 Bohinjsko Jezero 04 574 60 10 Turistično društvo Bohinj

9. pohod po Bevkovi poti 15.9.2019 Grahovo ob Bači 041 601 248 Društvo Baška dediščina

Pohod ob Rapalski meji 15.9.2019 Žiri Turistično društvo Žiri

Mihaelov sejem 15.9.2019 Nova Vas 031 326 158 Turistično društvo Bloke

Pozdravljeni v našem kraju 18.9.2019 - 21.9.2019 Maribor 02 229 97 21 Štajerska turistična zveza

Colska nedelja 19.9.2019 - 22.9.2019 Col 05 366 86 03

Turistično društvo Trillek (društvo za

ohranitev starih običajev)

Doživite Kočevsko 20.9.2019 - 21.9.2019 Kočevje 070 829 000 Turistično društvo Kočevje

Pozdrav jeseni 20.9.2019 - 22.9.2019 Mislinja 031 570 368 Turistično društvo Mislinja

Kožühaje 20.9.2019 - 21.9.2019 Ljutomer 051 226 820 Turistično društvo Cven

2. Srnjakov tek 21.9.2019 Žetale 031 546 516 Turistično društvo Žetale

GUŠT fest 21.9.2019 Laško 03 733 89 50 Turistično društvo Laško

Trgatev – srečanje ljudskih godcev,

pevk in pevcev

21.9.2019 Maribor 041 409 653 Turistično humanitarno društvo Glas

4. strokovno srečanje TZGP 22.9.2019 Podbrdo 051 352 357 Turistična zveza Gornjega Posočja

Pozdrav jeseni pri jami Pekel 22.9.2019 - 23.9.2018 Šempeter 031 645 937

Turistično društvo Šempeter v Savinjski

dolini

Svetovni dan turizma 25.9.2019 - 27.9.2019 Brežice 040 335 138 Občinska turistična zveza Brežice

Jesen na vasi 27.9.2019 - 29.9.2019 Velenje 041 753 402 Turistična zveza Velenje

38. kmečki praznik v Svečini 28.9.2019 - 29.9.2019 Zgornja Kungota 041 917 001 Turistično društvo Svečina

Dobrodošli pri nas – XI. Bučjada

– likof

29.9.2019 Ilirska Bistrica 031 641 311

Kulturno, etnološko, turistično, športno

društvo Alojz Mihelčič

Hmeljarski likof 29.9.2019 Radlje ob Dravi 02 887 19 35 Turistično društvo Radlje ob Dravi

Šentjanška tržnica z otvoritvijo

razstave ArtEko Šentjanž

Otvoritev jesenske razstave v

galeriji na prostem

29.9.2019 Šentjanž 051 680 287 Turistično društvo Šentjanž

4.10.2019 Medvode 031 808 064 Turistični društvo Žlebe - Marjeta

Dan Bernadekove bajte 4.10.2019 - 5.10.2019 Makole 040 700 006 Turistično društvo Štatenberg

7. pohod po tematski poti Na svoji

zemlji

5.10.2019 Grahovo ob Bači 041 601 248 Društvo Baška dediščina

Jesen na Grilovi domačiji 5.10.2019 Velenje 03 586 80 11 Društvo zeliščarjev Velenje

Pozdrav jeseni 5.10.2019 Šmartno ob Paki 031 713 763 Turistično društvo Šmartno ob Paki

Starodobniki in bolšji sejem v

Vojniku

5.10.2019 Vojnik 031 301 746 Turistično društvo Vojnik

38. Polharska noč 5.10.2019 - 6.10.2019 Stari Trg pri Ložu 031 288 470 Turistično društvo Loška Dolina Kozarišče

Prikaz starih kmečkih opravil na

Gori pri sv. Miklavžu

5.10.2019 - 6.10.2019 Laze v Tuhinju 041 223 631 Turistično društvo Gora Sv.Miklavž

Zlata jesen Dravograda 6.10.2019 Dravograd 051 430 165 Turistično društvo Dravograd

Več o prireditvah na www.turisticna-zveza.si, www.slovenia.info


26

Potepanja

Sanjava Kolpa

Bela krajina – zakriti zaklad čudovitosti

Tam, kjer se zelena kiti

z belim

Bela krajina je vilinsko lep zelen pejsaž, na jugu in zahodu obrobljen z modrim trakom reke. Na njeni obleki,

stkani iz travnikov, vinogradov in steljnikov, se prepredajo stilski vzorec vinske trte in figure elegantnih

dolgolasih brez, bahato se širokolisti orlova praprot v osamelih preprogah med svetlimi gozdiči drevja. V

neskončnost vijugajo elegantne trave s cvetličjem in nad vsem tem je čudno lepa sončna svetloba, bi rekel

Prežih, ali pa bi Valvasor zapisal: »Po drugih krajih se podvizajo, da spravijo ogleda in branja vredne stvari in

naprave čim prej v tisk, ter jih izročajo razpetim perutim daleč donečega svetovnega slovesa ...«

Zato smo tudi mi šli na pot. Niti za hip nisem omahovala, ko je

Društvo turističnih novinarjev Slovenije poslalo vabilo za majski izlet

po pokrajini za Gorjanci. Tako rada jo imam. Spravljeno na rob

slovenskega sveta, tako daleč, da izza jutranjih kopren meglic na

njenih soncu nastavljenih licih gričev slutiš prisotnost bitij iz

mitologije in moraš pod večer zelo natančno pogledati, ali se morda

sredi spokojnih senc nad Krupo ne vrti kolo rojenic.

Diamanti narave, kulture, življenja

Ko stopaš po mehkobi njene zemlje, po kateri so nekoč hrepeneli že

Turki, ti kapljajo nasproti čudeži. Kot mitrej v Rožancu; prava zaveza

soncu! Dih jemajoči samotni izvir Krupe! Sanjava Kolpa! Rosalnice!

Poleg niza cerkvic, gradov, kmečkih poslopij in zidanic, teh

tabernakljev veselja in radosti, brez katerih Bela krajina ne bi bila to,

kar je.

Tukaj je našel svoj dom pravi črni močeril, v Jelševniku odkrit leta

1986. Črna človeška ribica je prava privlačnost tukajšnjega kraškega

podzemlja. In tudi prave štorklje, ki smo jih vajeni na drugih mestih

Slovenije, so na začetku devetdesetih let svoj dom poiskale v Beli

krajini.

In tukaj so posebnosti, prepoznane v etnično mešani in z romskimi

zaselki prepredeni krajini. Nenavadna narodna noša, se razume, da je

bela, saj je izdelana iz lanenega platna. Pa pisanice, kolo, tamburice in

krasni običaji, med katerimi še zlasti izstopa Zeleni Jurij. Junijsko

Jurjevanje je najstarejši folklorni festival v Sloveniji, osrednji lik pa ima čez

svojo belo narodno nošo oblečeno še zeleno obleko iz brezovih vej.

Velika zanimivost so tudi hisi, svojevrstna stavbna dediščina. Zagotovo le

malokdo še ve, kaj to je! Belokranjci, ki to še vedo, bi rekli: » Hisi so za deco

delat.« Turistični vodniki pa bi razložili, da so to lesene hiške, kakršne so

nekoč imele premožnejše kmetije, v njih pa so spali mladoporočenci.


Lahko pa rečemo tudi, da so hisi hiške za ljubezen. Mogoče nova

turistična tržna niša? Za zdaj na ogled in preizkus v Velikem Nerajcu, kjer

je tudi vstop v Krajinski park Lahinja. Tudi ta je poseben, saj ob vstopu ne

dobiš vstopnice, temveč košček ajdove potice!

Čez Vahto v zeleno morje doživetij

Pa smo šli na pot in za prelazom Vahta potopili oči v zelenje, kamor

seže oko.

Pri Badovincu, v gostilni, smo začeli z dogodki, ki spadajo pod

okrilje projekta Svobodno belokranjsko ozemlje (SBO), ki se

razprostira med Semičem, Črnomljem in Metliko. Izmislili so si ga

vsi tisti dobro razmišljajoči in k smehu nagnjeni Belokranjci, med

katerimi prednjačita Toni Gašperič in Peter Badovinac. To je

belokranjski odgovor na oblast v Ljubljani, ki bolj mačehovsko

doživlja oddaljeno pokrajino in kjer je cesta daleč pod pretočnostjo

in zmogljivostjo tiste proti Koroški, ki pa naj bi jo kmalu osvobodila

znamenita Tretja razvojna os. Tudi Belokranjci bi potrebovali kakšno

razvojno os v obliki ceste, si mislim, ko lezemo v ride čez Gorjance

in se pred našim avtobusom nizajo škatle tovornjakov in avtov ter

vsega vmes.

Peter Badovinac, carinik na Jugorju, razume se, da je to v gostilni

Badovinac, zahteva pasoš SBO, brez katerega ne moreš naprej. Tisti,

ki ga nima, ga lahko kupi, carinik na turistični carini pa mu

pomežikne na poti v spoznavanje ugodja in doda še vin(o)jeto, ki

na brezplačnih parkirnih prostorih prinaša 5o-odstotni popust.

Takšne ugodnosti res ne kaže prezreti! Potem po mili volji in s

popusti na prenekaterih točkah polnokrvno uživaš deželo metliške

črnine, odojkov in janjcev, zavitkov in šarkljev, pa seveda tudi proste

potice, tiste znamenite belokranjske pogače. Popusti se priznavajo

v različnih gostilnah, na domačijah, kjer se ukvarjajo s turizmom, v

trgovinah, pri vinarjih in pri drugih ponudnikih storitev in

proizvodov. Še preden pa carino zapustiš, ti pritiče še tekoča viza z

imenom karampampuli. Alkoholna viza z množico zelišč in dišavnic

ti podari še dodatne atome energije radosti, s katerimi se spuščaš

naprej po cesti in zaviješ k naslednji edinstveni turistični zgodbi, ki

je resnično prava zanimivost in bog ne daj, da bi je ne bilo.

Poleg Carinarnice med pomembne institucije Svobodnega

belokranjskega ozemlja spadata še Ministrstvo za penjenje in

Klinika za navajanje na odvisnost od olj. Neodvisnost zagotavljajo

zastava, himna, vojska z enim vojakom in ustava z enim členom. Res

ekspeditivno! In, da ne bo pomote, imajo tudi svoj konzulat. V

Ljubljani.

Osnovna šola Bistra buča

Šola na Radovici pri Metliki je plod domišljije Tonija Gašperiča in

posluha za izjemne zgodbe Jožeta Matekoviča. Prvi, humorist,

satirik in dežurni zabavljač, in drugi, človek s srcem, zapisanim

kulturni dediščini Bele krajine ter odličen igralec. Prvi avtor zamisli

in drugi igralec, ki upodablja strogega učitelja izpred sto let. Bistra

buča je način spoznavanja Bele krajine na lahkoten, hudomušen

način. Učitelj pa je tako izviren in avtentičen lik, da si od presenečenja

sploh ne moreš opomoči.

Njegova obleka, pričeska, pogled, besede ... Vse to je tako živo, da se

zdi, da sediš v učilnici, iz katere boš lahko odšel samo, če se boš

pokoril učitelju, ki je takšen, kot da bi ga živega ujeli v album. In ko

smo ob vstopu v šolo z izjemnim 200-letnim kulturno-spomeniškim

pečatom vstopili in odprli ta album, je skočil iz zaprašenega časa in

ves energičen, samovšečen in samozaverovan odpredaval svoje

znanje in s palico v roki in mrkim, nepopustljivim pogledom klical

pred tablo. Motilo pa ga je vse; od prekratkih kril, pisanih barv

obleke in še bolj pričeske, do sedenja, smeha ali dihanja.

Prava turistična zgodba, ki je nastala leta 2014, bi morala priti na

program vsake turistične skupine, ki obišče te kraje. Spričevalo, ki

smo ga dobili ob koncu, pa je najlepši turistični spominek, ob tem,

da nas listina, ki jo je izdala Ljudska republika Slovenija, z letnico

1957/58, in ki jo je podpisal šolski upravitelj in učitelj Jože Matekovič,

spominja na res lepo zgodbo turizma. Samo ne vem, zakaj me je

ocenil tako slabo? Zgodovina Bele krajine zadostno, Lepopisje

dobro, Ročne spretnosti prav dobro, Petje in glasba dobro in

Vedenje prav dobro!

27

Potepanja

Carinik Peter, vin(o)jeta in pasoš za vstop v Belo krajino


28

Potepanja

Šola Bistra Buča

Big Berry Kolpa

Ko smo zavili v Primostek, na doživetje sodobno urejenega kampa ob

Kolpi, so nas pod mogočnimi drevesi in z lepo urejeno trato pričakale

mobilne hiške, recepcija in gostinski objekt s teraso, otroško igrišče,

igrišče z vadbeno opremo, prostor za odbojko in počivalniki,

nameščeni v sencah drevesnih krošenj. V poletnem času, med majem

in oktobrom, v sedmih hiškah in štirinajstih sobah z vsega 36 ležišči

sprejemajo goste in jih razvajajo z brezplačnim wifijem, zajtrkom v

košari – lokalnimi dobrotami in skupnim žarom, vsak petek, soboto in

nedeljo. Hiške, opremljene s televizorjem in sefom, ponujajo

posteljnino in brisače ter omogočajo kuhanje in pranje perila. Na

voljo so kolesa in kajaki ter zasebno parkirišče. Neslišni, električni

avtomobilčki drsijo skozi lepo oblikovano parkovno podobo kampa,

ki je klub sodobnemu obrazu ohranil nekdanji kopalni bazen. Še iz

časov, ko so se na tem izjemno lepem, prav idiličnem koncu Slovenije,

lahko kopali prav vsi.

Novodobno, mogoče nekako s premalo posluha za pobeg duše.

Kamp je od Iskre kupilo podjetje Hosekra iz Slovenske Bistrice, ki

izdeluje strehe, garaže in mobilne hišice. Nekdanje lesene hišice so

izginile. Živžav ob reki je nadomestila kultura uživanja in bivanja po

novem. Morda malce preveč stekleno, plastično ali kovinsko? Novi

lastniki stavijo na višjo raven kamping turizma ob Kolpi. Kako se v njih

biva, spi in živi, nam ni bilo dano preizkusiti. Kolegi, močno

presenečeni nad videnim, so rekli, da je fino!

Predvsem pa je kamp zelo drugačen; naselje počitniških hiš Big Berry

Kolpa v Primostku ima precej svojstven koncept, tudi z vnosom

urbanih prvin, kot so stenske slike – murali na vsaki od hišk ali

iskanjem sodelavcev, kjer še zlasti tujim študentom v zameno za delo

ponujajo bivanje.

Meni bi bili ljubši stilizirani hisi. Z lesom in mehkimi linijami, pa čeprav

brez sodobnih slikarij na pročeljih. Ah, ja, zdaj vem, kaj me moti!

Preperfektnost, ki postaja sterilnost!

Z vinsko trto zaokroženo

Ob koncu smo postali pri posebni znamenitosti, ki preseneča sredi

polj in travnikov – letalu iz druge svetovne vojne. Potem smo poniknili

v klet vinske kleti Metlika. Njihovi impozantni leseni sodi so nekaj

posebnega, prav tako kot dragocene kapljice iz njihove vinske

zakladnice.

Dan je bil čudovit. Zaradi doživetij, okusov in spominov. Pa tudi zaradi

penečih se mehurčkov, ki so tega dne ozaljšali doživetja pri Ivanu in

Gregorju v Vinski kleti Simonič v Semiču, kjer je penina – seveda

pridelana po klasični metodi, pustila brbončicam razkošje okusov z

imeni Semiška, Jantarna, pa Medeja ...

Besedilo in foto: Renata Picej

Naselje počitniških hiš Big Berry Kolpa v Primostku in stenska slika – mural na eni od hišk


29

Namig za izlet

Na gozdni jasi, bele breze

naokrog ...

Urejena je na jasi gozda, obdana je z belimi brezami, in ko umolknejo ljudje, je slišati le ptičje petje, v jasnih

nočeh pa nam delajo družbo zvezde z luno na čelu ...

Počitniško vas Krone Kolpa Heaven v Adlešičih sta s

tenkočutnostjo in okusom zgradila in uredila Petra Planinc in

njen mož Matjaž. Štiri hiške v vasi so opremljene v sodobnem

belokranjskem slogu, v njih je (skupaj) dvaindvajset udobnih

ležišč.

V vasi si je mogoče izposoditi kanuje za doživetja na bližnji

modrooki lepotici Kolpi in ob njej ter kolesa za izlete po poteh in

stezicah še vedno malce skrivnostne Bele krajine. Otrokom so na

voljo igrala, željnim športa pa igrišče za igranje odbojke na mivki

in mize za igranje namiznega tenisa. Na svoj račun pridejo tudi

ribiči, nabiralci gob in kostanja, še zlasti pa družine, ki ljubijo

zasebnost, varnost, mir in udobje. Dolenjske Toplice niso daleč,

prav tako tudi smučišče Bela pri Črmošnjicah ne. Na malo daljše

izlete, na primer do belokranjskih zidanic, kjer v hrastovih sodih

dozorevajo in dozorijo odlična vina, pa lahko goste popelje

Petra.

V vasi je prijetno v vseh letnih časih. To so spoznali že številni tuji

gostje, ki prihajajo sem tudi po več let zapored.

Toni Gašperič

Foto: Petra Planinc


30

Foto: Andraž Pavlič

Namig za izlet

Lipniška dolina je prgišče na moč samobitnih naselij (na fotografiji: Kropa)

Lipniška dolina

Prebujajoča se lepotica med

Savo in Jelovico

Lipniška dolina. Prgišče na moč samobitnih naselij: Lancovo, Ravnica, Brda, Vošče, Kolnica, Zgornja in Spodnja

Lipnica, Kamna Gorica, Lipnica, Kropa, Brezovica, Dobrave s Prezrenjami, vasice pod razglednim Jamnikom,

Rovte, Češnjica, Dobravica, Poljšica, Ovsiše, vse do Podnarta, skoraj zraslega z Zalošami in Otočami ob Savi.

Povezuje jih rečica Lipnica, ki izvira pod Kobovtom v zahodnih obronkih Jelovice. Na desnem bregu jo napaja

razvejeno ožilje pritokov: Grabnarica, Vrčica, Kroparica s Hrenovcem in Črnim potokom; na levem bregu se ji

le občasno pridružijo presihajoči studenci z Dobrav. Na dnu doline se pri Podnartu zlije s Savo.

Na začetku doline je vas Lancovo; na njenem robu se zlivata obe Savi,

Bohinjka in Dolinka. Lancovo se prvič omenja že leta 1296 v listini, ki

piše o vitezih »vom Lanzawe«. V zgornji del vasi nas vodi strma pot

mimo kmetije Dežman in konjeniškega centra Dalija do odmaknjene

srednjeveške cerkvice sv. Lamberta, od koder uzremo škrbine Pustega

gradu (Waldenberg), ki skupaj z ostanki gradu Kamen še pomni slavne

čase Ortenburžanov, Celjanov in Gašperja Lamberga. Na travniški

zaplati pod gradom je vas Ravnica, nekoč Mošnja, skrita v tragično

zgodbo svoje polpretekle zgodovine.

Po teh krajih je speljanih nekaj lepo urejenih naravoslovnih poti: po

Grabnarici od Kolnice do Vošč (slikovita pot je žal precej zaraščena), pa

od Pustega gradu čez Mili pogled do Kamne Gorice; malo pred njo

lahko skozi Galerije zavijete še proti obnovljeni Fuchsovi brvi čez Savo

ali ob njej do Radovljice, lahko tudi nizvodno proti Globokemu ali pa

po severnih obronkih Vreč mimo Ojstre peči do Mišač ali Dobrav, s

katerih se prek Stovca lahko spustite proti Podnartu.

Male gorenjske Benetke

Kamno Gorico je nekdo poimenoval »male gorenjske Benetke«; ves

kraj je namreč prepreden z desetinami mostičkov ter s številnimi

rakami, po katerih je razpredena Lipnica poganjala vodna kolesa

šestnajstih vigenjcev; zdaj nanje spominja le še Šparovčeva kovačnica.

Poleg žebljarstva se Kamnogoričani radi spomnijo tudi misijonarja

Kapusa, slikarja Matevža Langusa, pa domoljuba in kranjskega poslanca

na Dunaju dr. Lovra Tomana (»izposloval« nam je železnico Ljubljana–

Trbiž). Bogato tradicijo kraja ohranjajo Langusovi dnevi, pa »barčice« na

gregorjevo, streljanje z možnarji na Zijalki ter pestra paleta glasbenih in

literarnih srečanj v Mežnariji.

Nadaljujmo. Ob cesti bomo opazili bajer ob prepoznavni »Skirarci«, kjer

so še v prejšnjem stoletju izdelovali sekire. Na križišču v Lipnici zavijemo

desno ter mimo opaznega letnega bazena in novega naselja na Stočju

prispemo v Kropo.

Sinonim za žebljarstvo in kovaštvo

Za večino Slovencev je Kropa simbol, če ne kar sinonim za žebljarstvo

in kovaštvo. Njuni začetki segajo v 14. stoletje; na tiste čase spominja

talilnica železa, zdajšnja »Slovenska peč«, pa tudi Ferdinandov rudarski

red, ki je Kroparjem že sredi 16. stoletja priznaval posebne pravice, v


katere zemljiška gospoda ni smela posegati. Kroparsko žebljarstvo je

cvetelo do sredine 19. stoletja; kraj je takrat štel tudi blizu 1500 ljudi, od

bogatih fužinarjev do rudarjev, furmanov, oglarjev, kovačev in žebljarjev

z njihovimi družinami vred. Ob dveh fužinah, kjer so pridobivali železo,

je bilo v Kropi še devetnajst vigenjcev, kjer so ob ješah starši in otroci

kovali najrazličnejše žeblje, in sedem cajnaric – kovačnic, kjer so s

pomočjo vodnih kladiv – norcev kovali železne palice – cajne. Že

Valvasor je zapisal, da so kroparske žeblje tovorili daleč naokrog, največ

pa v Benetke in Trst. Pozneje so kar 127 različnih vrst žebljev prodajali

od Skandinavije do Afrike in od Črnega morja do Atlantika.

V drugi polovici 19. stoletja pa se je vse skupaj začelo sesuvati, zadnji

plavž je ugasnil leta 1880. Žebljarska zadruga je v začetku 20. stoletja

podaljšala neustavljivo zamiranje žebljarstva in spodbudila novo

dejavnost – umetno kovaštvo, ki ga zdaj poskuša ohranjati UKO Kropa

in nekaj ostarelih kovaških mojstrov. Kropa je svoje dno dosegla s

propadom tovarne vijakov Plamen leta 1997, zdaj pa ji gre, tako kot vsej

Lipniški dolini, k sreči spet na bolje.

Skozi Kropo v Evropo

Vsa trška Kropa je en sam muzej. Pod cerkvama, sv. Lenartom in t. i.

Kapelico, obiskovalca na obeh bregovih Kroparice vse spominja na

žebljarske in kovaške čase: kovaški muzej z vigenjcem Vice; arhitektura

imenitnih starih fužinarskih hiš; izdelki umetnega kovaštva na vsakem

koraku; zaščiteno trško jedro Plac; bajer, kjer na gregorjevo spuščajo

»barčice«; (zanemarjene) rake in zapornice od Kotla navzdol ... Pa

prireditve, kot so julijski kovaški šmaren, decembrsko koledovanje,

gregorjevo in poletni gledališki festival v veliki kulturni dvorani. In slavni

Kroparji: pesnica Kristina Šuler, pa kovač in pripovednik Joža Bertoncelj,

ustanovitelj Elana Rudi Finžgar, pa odlični pevci – tenoristi Dermota,

rodbina Gašperšič – ustanovitelj »zadruge« in muzeja Jože, sopranistka

Zlata Ognjanović, skladatelj in zborovodja Egi Gašperšič, slikarja Janez

Potočnik in Peter Žmitek, fizik pri Nasi dr. Dušan Petrač, etnolog in

antropolog dr. Zmago Šmitek, nekdanji evropski komisar dr. Janez

Potočnik ...

»Skozi Kropo v Evropo,« pravi najnovejše kroparsko reklo. Skoznjo pa

lahko pridete tudi na Vodiško planino, na Jamnik, v Dražgoše, v

Železnike, Selško dolino ...

Razgledni Jamnik s cerkvico sv. Primoža

Ko obrnemo proti Podnartu, v Lipnici opazimo uspešno tovarno Iskra

Mehanizmi, nad vasjo Brezovica pa je pri bližnjem kamnolomu okoli

45 jam na Pečeh – osameli kras.

Čez češnjiški most prestopimo starodavno zgodovinsko mejo med

nekdanjim freisinškim, to je škofjeloškim, in ortenburškim, to je

radovljiškim gospostvom. Pot nas vodi proti vasicama Češnjica in

Rovte, ki se stiskata pod razgledni Jamnik s prepoznavno cerkvico sv.

Primoža (831 metrov).

Češnjica se deli na dva dela: prvemu, rodovitnejšemu, se še zdaj reče

Na kmetih, drugemu, skromnejšemu, Na kajžah, na sredi pa je

starodavna cerkev sv. Tomaža. S Češnjice je bil župnik, pesnik in pisatelj

Joža Vovk, znan po zbirki črtic Naš Buček, ki hudomušno opisujejo

dogodivščine vaškega otročaja.

Na Rovte se pride ob potoku Plaznica, ki se pod vasjo zajeda globoko v

konglomeratne stene, polne prastarih fosilov iz časov, ko je do tod

segalo Panonsko morje. Rovte, ki se sončijo na ravnicah pod Malo goro,

ponujajo imeniten razgled proti Storžiču ter pot na Jamnik ali proti

Besnici in Kranju, tudi v Selško dolino se da priti. Postanka vredna je

kmetija pri Turku; blizu sta tudi Taborska jama in Turkovo brezno; ta je

ena najdaljših kapniških jam na Gorenjskem.

Od koder (menda) izvira rod Primičeve Julije

Ovsiše so zelo stara vas. Do gradnje gorenjske železnice so bile z

baročno cerkvijo sv. Valentina in Portarjevo gostilno s trgovino središče

okoliša, zato ni čudno, da je ovsiška šola nedavno praznovala častitljivih

120 let. Ob njej je ekološka kmetija Porta.

Poljšica je pravi raj za ljubitelje narave, osupljivih razgledov in miru; tudi

lovci so pogosto tu. Pa še to: menda s Poljšice izvira rod Primičeve Julije,

Prešernove neuslišane ljubezni.

Za Podnart vemo, da ga pred gradnjo »Tomanove« gorenjske železnice

leta 1870 skorajda ni bilo. Železnica je prinesla hiter razvoj in

31

Namig za izlet


Kroparica


32

Namig za izlet


Novodobno kovaštvo v Kropi

industrializacijo. V marsičem ga je zaznamovala družina Pogačnik,

denimo vitez Josip Pogačnik – ob koncu prve svetovne vojne je bil

imenovan za prvega predsednika slovenske narodne vlade; ali

podjetnik Anton Pogačnik, ki je skupaj s sinovi leta 1935 ustanovil

tovarno zobnih past in parfumov Cimean; po drugi svetovni vojni je iz

nje zrasla Kemična tovarna Podnart, zdaj pa je tu Atotech.

V Podnartu se Lipnica izliva v reko Savo, tam se konča tudi Lipniška

dolina.

Cerkev, v kateri je župnikoval Jakob Aljaž

Ob Savi se vračamo skozi Zaloše do Otoč, ki so bile svoje dni znane še

zlasti kot železniška postaja, s katere so se množice romarjev zgrinjale

na bližnje Brezje; zdaj je takih romarjev malo, popotniki pa lahko

prenočijo na prijazni kmetiji Pr Štularju.

Iz Podnarta se lahko povzpnete po cesti skozi do vasi Prezrenje, ki

kraljuje na pomolu nad Savo in Lipnico, a je tako neopazna, da jo vsi

prezrejo. Številni pa kar obstanejo ob prepričljivi lepoti Dobrav – polja

in travniki so dobesedno ugrabljeni prostranim gozdovom, odpre se

veličasten razgled na Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe in Julijce.

Dobrave se raztezajo na konglomeratni terasi med Lipnico in Savo;

začnejo se pri sotočju obeh Sav, končajo pa pri Podnartu. Zanimive so

dobravske doline – vrtače.

Med Dobravami je največja Srednja Dobrava. Cerkev Povišanja sv. križa

so zgradili že v 17. stoletju. Tu je do leta 1889 skoraj deset let župnikoval

in učil tudi Jakob Aljaž; zato je cerkev ena od postaj na t. i. Aljaževi poti;

tu je pokopana njegova mati. Tudi pisatelj Janez Jalen je prebil nekaj let

med Dobravci. Na pokopališču sta grobišče in spomenik izseljencem

ter padlim partizanom, med njimi je bil tudi Stane Žagar, pred vojno

učitelj in šolski upravitelj na Srednji Dobravi. S Spodnje Dobrave je bil

doma skladatelj pater Vendelin Špendov, ki je ustvarjal med Slovenci v

Lemontu/Čikagu.

Lokalna cesta nas skozi Mišače prek mostu čez Savo pripelje v Globoko

in proti Podvinu, drugi odcep pa vodi v Otoče – in krog je sklenjen.

Druga (turistična) ponudba

Pri Jarmu v Kropi imajo veliko izbiro gostiln, v Mlinu v Kamni Gorici se

jedo dobre postrvi in pice, v Joštovem hramu v Podnartu imajo srbske

dobrote, pri Marički na Sr. Dobravi se dobi odličen ajmoht. Dobro

postrežejo tudi v Partizanskem domu na Vodicah in v razgledni

planinski koči na Taležu, po dolini pa je še nekaj bifejev, okrepčevalnic

in turističnih kmetij.

Lipniško dolino je mogoče doživeti tudi na označenih kolesarskih,

pohodnih in planinskih poteh, pestra je ponudba alternativnih športov

(jamarstvo, krpljanje, ledno plezanje, rafting ...).

V zadnjem času se po dolini, predvsem ob Savi, kot gobe po dežju

množijo kampi in glampi pretežno angleških imen, v glavni turistični

sezoni vozi občasni avtobus »hop-on hop-off« (rednega ob koncih

tedna žal ni).

Slavko Mežek

Foto: Ana Cecilia Prenz Kopušar

Pestra paleta glasbenih in literarnih srečanj v Mežnariji

(Kamna Gorica)

Bogato kulturno-zgodovinsko izročilo, naravne danosti ter zdajšnji

potencial Lipniške doline je treba bolje izkoristiti, še zlasti pa

povezati v smiselno skupno zgodbo. To je mogoče storiti le z

vizijo, z usklajenimi prizadevanji lokalnih skupnosti, s

povezovanjem in sodelovanjem vseh posameznikov in

organiziranih dejavnikov v dolini ter s podporo Občine Radovljica

in radovljiškega turizma. Vlogo povezovalca in spodbujevalca

starih in novih potencialov bo poskušala odigrati tudi ustanova

Fundacija za razvoj Lipniške doline. Ta se je pridružila pobudi

gibanja Kultura-Natura Slovenija, ki je sredi Krope najelo prostore

opuščene pošte in v njih s partnerji uredilo tudi kulturnoinformacijski

center – KIC Kropa (www.kultura-natura.si, www.

lipniska-dolina.si).


33

Zeleni zgledi

Foto: Mateja Gruden

Nova knjiga o blagodejnosti gozda

Z gozdom do sreče in zdravja

Zvoki gozda, vonj dreves, sončni žarki, ki se

poigravajo med listi, in svež, čist zrak nas pomirjajo.

Lajšajo stres in zaskrbljenost ter nam pomagajo,

da se sprostimo in si zbistrimo misli. Čas, preživet v

gozdu, nam izboljša razpoloženje, vrne energijo in

vitalnost ter nas poživi in pomladi. V Sloveniji imamo

na srečo veliko gozdov, v njih pa veliko pohodniških,

kolesarskih, učnih in tematskih poti. In poleti

gibanje v gozdu še zlasti blagodejno vpliva na nas.

Kaj natanko doživljamo v gozdu, zakaj se med zelenjem počutimo

toliko bolje? Kakšna je skrivna moč dreves, zaradi katere smo

toliko bolj zdravi in srečnejši? Zakaj med preprostim sprehodom v

gozdu pozabimo na stres in dobimo nov zagon?

Na ta vprašanja v knjigi, ki je izšla pri založbi Učila, odgovarja

japonski strokovnjak za gozdno medicino dr. Qing Li. Nekateri

ljudje proučujejo gozdove, pravi, drugi se ukvarjajo z medicino,

sam pa se je posvetil gozdni medicini, da bi ugotovil, kaj vse med

sprehodom v gozdu vpliva na naše počutje.

Knjiga nam razkriva, da pozitivni učinki dreves na duševno zdravje

ljudi trajajo dlje kot kratkoročni izbruhi sreče. Šinrin joku ali

gozdno kopanje je preživljanje časa v gozdu za boljše zdravje,

srečo in občutek spokojnosti. Med gozdnim kopanjem se znova

povežemo z naravo – od čuječnega sprehajanja v gozdu do

oddiha v bližnjem parku in bosonoge hoje po travi. Učinki? Nižji

krvni tlak, ublažen občutek stresa, večja vitalnost in okrepljen

imunski sistem.

Zanimiva knjiga, ki jo je uredila Branka Fišer iz omenjene založbe,

je opremljena s številnimi fotografijami in seznamom štiridesetih

čudovitih gozdov po vsem svetu.

D. P. B.


34

Zgodbe v turizmu

Rakitna slovi po svežem in zdravem gorskem podnebju in

sončnih zimah.

Rakitna in zgodba o znamenitem

rakiškem jamboru

Turizem

obuja (tudi)

zanimiva

preteklost

Prof. Roman Savnik je opredelil, da Rakíčani živijo na nadmorski višini od 780 do 820 metrov. Naselje je razloženo

v osrčju gozdnate kraške planote, ki seže do Barja na severu do njegovega zatoka ob Borovniščici na zahodu, do

Iškega Vintgarja na vzhodu in na jugu do edinstvene soteske Zale. Obdajajo jo 933 metrov visoki Krimšček, 999

metrov visoki Šop, Županov vrh z natanko 1000 metri, za njim pa sta 1046 metrov visoka Kamenica in precej daleč

na severovzhodu Krim s 1107 metri.

Rakitna obsega vasi Na kláncu, Húdi kônec, Hrib, Bòršt, Nákličev kônec,

Podgôra, Jèzero, Nováki, Žóbov grič, k njej spadata še samotni kmetiji

na jugovzhodnem delu planote nad sotesko Zale Pri Cajzli in Zakótkar.

Ponikalnica Rakitniščica izvira pri farni cerkvi in ponika pod cesto proti

Podpeči v rupah Ponikvah. Njen naravni pritok je Osojščica, po drugi

svetovni vojni se ji je pridružil še odtok iz umetnega jezera, ki so ga

oblikovali zaradi razvoja turizma. Po besedah sogovornikov so jo

naselili Bistriški menihi, med njimi pa je tudi znatno število potomcev

Uskokov, kar izpričujejo visoke ženske in priimki, ki se končajo z -ičiči.

Mimo Rakitne je vodila rimska cesta iz Cerknice čez Ig proti Emoni in

od Čušperka na Lužarje. V obrambo ceste so zgradili ajdovski zid, ki je

zapiral dolino med Novaško goro in Avšnikom. Zdaj si jo lahko

ogledate po namenski poti, ki je označena s tablami.

Rakitna slovi po svežem in zdravem gorskem podnebju in sončnih

zimah. Na njej je za dva suknjiča bolj mrzlo kot v dolini. Celo poleti so

noči tako hladne, da se moraš pokriti. Zaradi prelivanja sredozemskega

podnebja z gorskim je dobila tudi klimatsko otroško zdravilišče, kjer

so v celoti predani skrbi za duševno zdravje otrok in mladostnikov. S

Novost na Rakitni: replika 64 metrov dolgega jambora iz jelke

oziroma hoje za jadrnico Bukova dolina s pojasnilnimi tablami

in s predsednikom TD Rakitna Darkom Jerino.

sodelovanjem z norveškim skladom in Nemčijo je po zaslugi nove

direktorice nosilec številnih novosti, celo zdravljenja s konji.

Bili so slabi časi ...

Toliko za osnovno spoznavanje kraja, za katerega je leta 1985 Metka

Susman, ko je prevzela brunarico ob jezeru, napisala, da je tedaj imela

zaprto mladinsko klimatsko zdravilišče, slabo telefonsko povezavo,

slab televizijski signal, makadamske ceste, slabo oskrbo z vodo, ni

imela pošte in bankomata. Turizem je bil v globokem spanju, jezero

umazano in okolica zanemarjena. Tod je bila skromna trgovinica, v

kateri so prodajali kruh samo trikrat na teden, meso pa enkrat na

teden.

Iz nagovora, ki ga je imel Peter Kovačič Peršin prvega junija letos na

pogrebu njihovega dolgoletnega župnika Petra Šetine, je mogoče

razbrati, zakaj je bilo na Rakitni tako. Škof Anton Vovk mu je naročil:

»Naredi, kar moreš!« Šibki župnik je v nemogočih razmerah ustvaril

več, kot bi zmogel zdrav človek. Najprej se je opravičil župljanom

zaradi ravnanja njegovega predhodnika, ki jih je zapustil leta 1943.

Občutil je duhovno trpljenje faranov, saj so Rakičani v vojni in po njej

izgubili devetdeset fantov in mož. V Rakitni so ostali pretežno stari

krajani in vdove z otroki. Marsikatere osebne in krajevne ovire je

zdravstveno šibki duhovni pastir rešil s svojo vedrostjo in smislom za

humor. Posebno skrb je namenjal obnovi cerkve, ki je bila med vojno

porušena in je zdaj pogosto osrednji fotografski motiv kraja.

Oživljanje vasi se je začelo s prihodom graditeljev počitniških hišic.

Medtem ko je leta 1910 vas imela 622 prebivalcev, leta 1966 štiristo,

jih ima zdaj okoli osemsto. Polovica je domačinov, polovica je

stanovalcev v počitniških hišicah. Številni so za stalno zapustili

Ljubljano in druga mesta, saj za to ni več nikakršnih ovir. Rakitna ima

zdaj prav vse, česar pred tremi desetletji ni imela. In še znatno več.


Debevčevi z Rakitne gojijo haskap ali sibirsko borovnico v

najvišjih nasadih v Sloveniji. Letošnje so že obrane.

Speča ali prebujajoča se turistična lepotica?

Povod za ta zapis je odkritje 64 metrov dolgega dvojnika ladijskega

jambora na ploščadi za Rakiškim jezerom, 22. junija letos. Takega je

okrog trideset rakiških kmetov, voznikov in lastnikov konj ter volov

in drugih prepeljalo na vozu s štirimi premami pred 125 leti z

Rakitne do ladjedelnice sv. Marka v Trstu. Potreboval ga je slovenski

ladjar Angel Henrik Jazbec za trgovsko jadrnico, poškodovano pri

Balearih. Izvirna jelka ali hoja je bila visoka skoraj sedemdeset

metrov, v njej pa je bilo več kot devet kubičnih metrov lesa. Z

okrajnim gozdarjem jo je našel v dolini Zale v gozdu krepkega

kmeta Janeza Opeke.

Za pot do Trsta so potrebovali slab mesec, decembra leta 1893 in

januarja leta 1894. Na to dogajanje pred stoletjem in četrt je

upokojenega gozdarja in sodelavca lesnih podjetij v Logatcu in na

Vrhniki Darka Jerino opozoril Janko Košir iz Selščka oziroma TD

Menišija. Takoj je poprijel za to zgodbo in našel devet somišljenikov.

Med njimi sta bila tudi Metka in Peter Susman in ustanovili so

tovariško združenje, imenovano Zbor za jamborno cesto, ki so ga

vključili v Turistično društvo Rakitna. Žal mladi v njem nočejo

sodelovati, kot da bi bili »ničigavi«. Veliko sem jih vprašal, a nobeden

ni hotel, je povedal Darko. Potem se je razjezil in sam prevzel to

nalogo. Bila je izjemno stresna.

V društvu je 105 članov, aktivnih pa le okrog dvajset. Žal sta med

njimi le dva kmeta. Potem ko sta bili izhodiščni točki jamborne poti

Zala in Rakitna, so morali poiskati še sklepno. Našli so jo v slovenski

vasi Križ nad Trstom in v njej odličnega sogovornika in sodelavca v

inženirju ladjarstva in ustanovitelju ribiškega muzeja Franka Košuto.

Pripravili so že šest izletov po t. i. jamborni poti, ki jo vselej zaključijo

v Križu, kjer jim Franko do tri ure razlaga o ribolovu v slovenskem

delu Tržaškega zaliva. Razumevajoči brezoviški župan Metod Ropret

napoveduje, da bo v tem prijetnem kraju oktobra letos srečanje

prebivalcev občine Brezovica in Križ.

Kaj pa je iskanje in izdelava replike prinesla Rakitni, ki se bo zdaj

lahko začela še bolj vitalno turistično prebujati in razvijati? Po

poseku treh dreves, ki sta ga opravila profesionalca ob pravih lunah

in pravem času, so stopili v akcijo prostovoljci. Olupili so jih, s t. i.

maklanjem odstranili ročno, s stroji pa najmlajši plasti dreves.

Spodaj so ga zarezali za tretjino, da debla na ležišču ne bi pokala.

Potem je Dani Praprotnik vse hlode petkrat premazal s Silvanolinom.

Konec maja pa sta Anderjanov Zdravko in Jurčnikov France, eden

od njiju je tudi tesar, sestavila repliko iz osmih debel. Zdaj je

nameščena tako, kot je bila pritrjena na vozovih. Nanjo se ni

dovoljeno vzpenjati in vpisovati ali vrezovati kakšnih sporočil.

Duhovna plat rakiškega jambora

Na Rakitni imajo srečo, da pri njih živi in aktivno deluje in sodeluje

tudi akademski slikar in restavrator Veljko Toman, čigar prispevek je

Darko ocenil z besedami: »Ko bom šel naslednjič k Tomanu, bom

imel na glavi kapo, da se mu bom lahko v zahvalo odkril za vsa dela,

ki jih je opravil v zvezi z Rakiškim jamborom.« Z grafitnim svinčnikom

je ustvaril risbe za izjemno iskan koledar z motivi o prevozu,

oblikoval povečano razglednico o pripravi Rakičanov za zahtevno

pot, vse delo v zvezi z njim skrbno fotografiral ter sestavil zloženki

Vodič po poti rakiškega jambora od Selana do Vrnilc ter Pot slavnega

rakiškega jambora leta 1893 in 1894 s trinajstimi postajami. Društvo

ima odslej tudi navpično oblikovano zastavo. S temi izdajami TD

Rakitna in Občine Brezovica so 22. junija pospremili med turistično

vabljive kraje tudi Rakitno.

Repliko rakiškega jambora so 22. junija predali namenu v

zapomnljivo neprijetnih vremenskih razmerah, po nagovorih Darka

Jerine in Franka Košute, jedrnatem blagoslovu župnika Jožeta

Trevna ob jamboru ter zahvalnih besedah župana Metoda Ropreta,

predstavitvi Brinarjeve jelke ter pestrem kulturnem programu v

šotoru. Ne le njo. Iz treh hlodov vandalsko preminulega mutanta t.

i. Brinarjeve jelke, stare 144 let, je poleg kipa pred šolo akademska

kiparka Urša Toman predstavila kip na poti k jamboru, ki ponazarja

fizično povezanost in umsko napajanje družine, ob polharskem

domu pa bo na tretjem predstavljen živalski svet.

Skulptura akademske kiparke Urše Tomaj iz edinstvene, skoraj

41 metrov visoke in 144 let stare jelke – mutanta. Avtorica

jo je poimenovala Srečevanja. Po Petru Kovačiču - Peršinu

predstavlja kraj z bogatimi gozdovi in dolgo gozdarsko,

lesarsko in furmansko tradicijo, pa tudi s splavarsko.

In kako (turistično) naprej?

To so torej najnovejše vsebinsko privlačne novosti Rakitne. Kaj pa

turistično? Tehtajo med množičnim in butičnim turizmom. Nagibajo

se k zadnjemu. Še prej pa bodo, to ima v načrtu tudi občina, jezero

očistili mulja, asfaltirali parkirišče ob njem in omogočili še prijetnejše

preživljanje prostega časa v tem raju. Po mnenju Američanke, sosede

Cveta Pavlina, bi morali biti bolj ponosni nanj, pa tudi na Slovenijo. Da

je prebivanje na Rakitni sanjsko, dokazujejo tudi tuji gostje v

počitniških hišicah, ki so pripravljeni plačati sto evrov za noč. Ker so z

aktivnostmi prek zgodbe o jamboru povezani Slovenci na tej in oni

strani meje, pa bi na izstopajoče mesto spadali najmanj tudi zastavi

Slovenije in slovenska narodna zastava.

Besedilo in foto: Stanislav Jesenovec

35

Zgodbe v turizmu


36

Foto: Matjaž Intihar

Trendi

Mateja Hren

Butično

Dogodki z

vrhunsko

glasbo v

edinstvenih

ambientih

Izjemna glasbena virtuoza Boštjan Gombač in Janez Dovč na svojstvenem odru: v zavetju kraške

jame. Znani tamburaški kvintet Šukar z romsko glasbo v naravnem amfiteatru sredi vasi. Legendarni

primorski kantavtor Iztok Mlakar na osmici na Krasu. Obujanje starih loških oštarij s kultnim

glasbenikom Janijem Kovačičem. Mateja Hren iz Ljubljane se je pred nekaj leti lotila priprave

glasbenih dogodkov (Mateja Hren Events), ki so preplet vrhunske glasbe, edinstvenega prizorišča,

tesnega stika z lokalnim okoljem, zgodb in okoljske ozaveščenosti. Povsem v skladu s trendi

sodobnega turizma, a niso bili ti tisti, ki so sogovornico spodbudili k pripravi takšnih dogodkov ...

»Da je vse to trend, sem izvedela šele pozneje,« pravi Mateja Hren;

pri zamislih za dogodke namreč preprosto izhaja – iz sebe. Zamisli

se porajajo, ko se potepa po Sloveniji, ko navezuje stike z domačini,

ko brska po etnološki zakladnici, ko preživlja čas v naravi ...

»Od nekdaj sem se veliko potepala po Sloveniji. Z domačini rada

navežem stik, kdaj jim priskočim tudi na pomoč pri delu ... Tako

sem bila, na primer, pred nekaj leti na žetvi sivke na Krasu,

prespala na kmečkem turizmu in se spoprijateljila z lastniki. Tako

sem jim potem, recimo, pomagala na trgatvi, beseda je dala

besedo in spoznala sem jamarja, ki me je popeljal na ogled

tamkajšnjih jam. Med njimi je bila tudi Krompirjeva jama, v kateri

je bil konec lanskega leta koncert Boštjana Gombača in Janeza

Dovča. Ta jamar pa je tudi lastnik osmice, kjer sem pred slabima

dvema letoma pripravila koncert Iztoka Mlakarja. Tako da –

klepetam,« se nasmehne Mateja. In potem se začne klobčič

odvijati ...

Jama – jamska piščal – Boštjan Gombač

Kaj bi lahko pripravila v Krompirjevi jami, ki so jo dotlej obiskovali

zgolj jamarji, v njej ni bilo še nobenega dogodka? V soglasju z

jamarji, seveda, ki so bili nad zamislijo nad kakšnim koncertom v

jami takoj navdušeni. »Potem sem začela razmišljati, kateri

glasbenik bi bil najprimernejši za tak prostor. In se spomnila, da je

Boštjan Gombač ambasador jamske piščali iz Divjih bab.« (Z

Janezom Dovčem, s katerim sta nastopila v Krompirjevi jami, pa

imata projekt Sozvočje Slovenije: z unikatnimi inštrumenti sta

uglasbila zvoke slovenske pokrajine in narave; črpata iz

tradicionalne slovenske glasbene zapuščine, iz bogate zakladnice

slovenskih narodnih pesmi, op. p.).

Iztok Mlakar na kraški osmici

Pri Iztoku Mlakarju je imela najprej v načrtu njegov koncert, šele

nato je začela iskati prostor zanj. »Čim domačnejšega, z domačo

hrano ... In tako sem odkrila osmico v vasi Lipa na Krasu, ki je bila

všeč tudi Mlakarju.« (To je bil sicer njegov prvi koncert – le en dan

– po izidu novega albuma Porkaeva!)

Šukarji v naravnem amfiteatru Krvave Peči

Tudi pri Šukarju je bila najprej zamisel za romski tabor z romsko

glasbo – in spet je beseda dala besedo, saj ji je nekdanji sodelavec

ob pravem času povedal za akustičen naravni amfiteater v Krvavi

Peči (v občini Velike Lašče). »Tam smo imeli še ogenj, okoli katerega

se je plesalo, pekli smo na posebnem, doma narejenem ciganskem

pekaču, imeli smo star voz, na katerega smo prinesli izvirsko vodo,

kuhali smo kavlo, enolončnico, značilno jed v teh krajih, starejša

domačina sta klepetala z obiskovalci, postavili smo šotore, imeli

smo tudi vedeževalko (nasmeh) ...« Nekateri obiskovalci – bilo jih je

blizu sto – so prespali na seniku (bilo je sredi junija); Mateja na

splošno poišče tudi možnosti za prenočevanje in povabi ljudi, naj

naslednji dan odkrijejo kaj novega v okolju, kjer so.


Foto: Dejan Ogrinec

Kulinarika mora biti na dogodkih sicer vselej domača, iz okolja, kjer

je dogodek, kolikor je to le mogoče, pravi Mateja; ob tem pa si tudi

prizadeva za čim manj – do nič odpadkov. Tako zdaj obiskovalci

dogodkov pijejo pijačo, pa naj bo kakršna koli, iz emajliranih

skodelic, na primer – in so navdušeni, zagotavlja sogovornica.

37

Vrhunska glasbenika v kraški jami

Posebna skrb izboru prizorišča

Prizorišče je torej za dogodke temeljnega pomena? Pa četudi na

njih nastopajo izvajalci, ki bi utegnili pritegniti poslušalce že sami

po sebi? »Prostor se mi zdi izjemno pomemben. Vselej poskušam

najti prostore, ki so manj znani, a čim bolj avtentični,« pripoveduje

Mateja, ki ob tem dodaja: »In ljudje, ki soustvarjajo dogodek, so

prav tako ključni za odlično izvedbo. Pa zgodba. Jamska piščal in

Boštjan Gombač, poleg tega je bil koncert v Krompirjevi jami v

začetku decembra na dan, ko naravoverci praznujejo svoj praznik,

in kar nekaj jih je prišlo. Letos jeseni nameravam koncert Gombača

in Dovča ponoviti, a bo dogodek povezan s prvo svetovno vojno,

saj je ta naravna jama med njo zagotavljala zavetje okrog petstotim

avstro-ogrskim vojakom. Povezala sem se z Zgodovinskim

društvom IR 17, tako da bodo prišli ’vojaki’ v uniformah in

pripovedovali zgodbe iz tistega časa. So pa na vseh dogodkih

pravzaprav ljudje, pripovedovalci zgodb, domačini, ki se pomešajo

med ljudi in povedo kakšno zgodbo.«

Kulinarika je vselej domača

Kako pa se je na njene pobude doslej odzivalo lokalno okolje? »Če

si želiš pripraviti kaj takega, moraš imeti posluh za ljudi, jim

prisluhniti, jim zaupati – in oni morajo zaupati tebi.« Ne gre vselej

zlahka; tako je bilo treba klene ljudi s Krasa, denimo, prepričati, da

je pršut resda tukajšnja posebnost, a da so med gosti tudi

vegetarijanci in vegani, se pravi, da je treba avtentičnost tudi malce

prilagoditi sodobnim potrebam in željam. »Ko se nečesa lotiš prvič,

se učiš. Potem pride razumevanje,« se nasmehne Mateja.

Običaji, ki povezujejo ljudi

Poleg glasbenih dogodkov pa Mateja posega tudi v etnološko

zakladnico: doslej je pripravila trgatev na Krasu (s pohodom) in

košnjo trave na Ajdovskem. »Košnjo bi si želela pripravljati tudi v

prihodnje. In ličkanje koruze. Zanimajo me običaji, ki so povezani s

kulturo (petjem, recitiranjem, pripovedovanjem zgodb) in hrano.

Zato, ker zelo povežejo ljudi med seboj. Ko sem pripravila prvo

košnjo trave, sem videla, da si ljudje želijo nečesa takšnega. In meni

je všeč. Študirala sem etnologijo; študija žal nisem končala, a

ljubezen do nje je ostala,« se nasmehne.

Začetki niso najlažji

Priprave dogodkov (in izletov – tudi tega se je lotila, saj se veliko

potepa ne zgolj po Sloveniji, temveč tudi v tujini) se je Mateja lotila

šele pred nekaj leti; a veselje do organizacije kulturnih in športnih

dogodkov jo spremlja že iz srednješolskih let. Splet okoliščin je

pripeljal do tega, da se je tega lotila tudi z bolj poslovnega vidika.

Ni pa lahko, priznava. Poleg organizacije se je treba znati tudi tržiti,

sloves se ustvarja počasi ... »Takšni dogodki tudi niso poceni –

vrhunski glasbeniki, organizacija vsega, kar spada zraven; tudi niso

množični. V Krompirjevi jami je bilo, na primer, okoli sedemdeset

gostov; lahko bi jih bilo še dvakrat več, a potem težko pozdravim

vsakega obiskovalca – oseben stik z njimi pa se mi zdi pomemben.

Ljudje razumejo, zakaj je cena višja (za Gombačev in Dovčev

koncert je bila cena vstopnice denimo 40 evrov, op. p.), šele po

tem, ko tak dogodek doživijo.«

Doslej so bili to dogodki za domačo javnost. Pa je razmišljala o tem,

da bi jih pripravljala tudi za tuje obiskovalce? Je. Takole ji je napisala

ena od obiskovalk koncerta v Krompirjevi jami: »Mateja, rada bi se

vam zahvalila za včerajšnji izjemni dogodek. Spraševala sem se,

kako bi nam to zavidali ljudje, ki živijo v New Yorku.« In koliko bi bilo

pripravljeni odšteti zanj, dodaja Mateja Hren.

Mateja Gruden

Trendi

Foto: Damjan Sinigoj

Romska glasba v naravnem amfiteatru


38

Inovativno

Foto: Aljoša Rebolj/Turizem Ljubljana

Brko tura

Sejalec 2019

Katero doživetje bo letošnji

sejalec?

Sejalec je priznanje za ustvarjalne in inovativne dosežke v slovenskem turizmu. Nagrajuje tiste

inovacije, ki so že uresničene in uspešno pripomorejo k boljši prepoznavnosti turistične ponudbe

Slovenije. Sejalci navdušujejo z novimi pristopi, so nenavadni, izvirni in veljajo za področja trženja,

poslovnega razmišljanja in promocije slovenskega turizma. Predstavljamo štiri kandidate za

letošnjega sejalca, ki ga bodo oznanili na Dnevih slovenskega turizma, novembra v Ljubljani.

Brko tura

Brko tura je nenavadno inovativno doživljajsko vodenje po

Ljubljani, ki ga je Turizem Ljubljana pripravil v sodelovanju s

specialisti za kulturni turizem – Agencijo za razvoj in marketing

v turizmu Nea Culpa, gledališkim režiserjem Jašo Kocelijem in

scenaristom Simonom Hernausom.

Kolesarsko vodenje po najlepših ulicah, parkih in razglednih

točkah Ljubljane je zgodba o treh velikanih Slovenije, ki so bili

vsi po vrsti brkati in vsak po svoje drzni. Jože Plečnik, Ivan Cankar

in Rihard Jakopič se povezujejo v doživetje Arhitekta, Pisatelja in

Slikarja. Kot vizionarji in velikani umetnosti so za vedno

zaznamovali Ljubljano in Slovenijo.

Gostje se s pomočjo brkatega vodnika vživijo v njihov življenjski

slog in miselni kredo, s tem pa turo tudi soustvarjajo in na njej

sodelujejo. Režirani animacijski elementi delujejo kot

presenečenja in spodbujajo aktivno udeležbo gostov, ki jih v

hišah treh brkačev – Plečnikovi hiši, Narodni galeriji in Cankarjevi

sobi na Rožniku – pričakajo tudi posebni namigi v obliki

življenjskih modrosti Arhitekta, Slikarja in Pisatelja.

Ob koncu ture sledi oddih ob Cankarjevi kavi in potici ter zaveza

za ohranjanje lastne ustvarjalnosti. Ta se po malem uresniči že v

velikem finalu, ko gostje z brkatim vodnikom vstopijo v grafični

ateljeje MGLC, kjer jih čakata darilo in nasvet, kako nahraniti

ustvarjalnost (in brke) v sebi.

Mini Adventures – pustolovski zemljevidi slovenskih

krajev

Mini Adventures so pustolovski zemljevidi, ki vodijo obiskovalce

po slovenskih krajih na edinstven način. Pri pustolovščini

uporabljajo ugankarski zemljevid, v pomoč pa so jim še broške s

pustolovci in priročna bombažna vrečka, ki skriva tudi zaklad.

Kako deluje Mini pustolovščina? V nadaljevanju podajamo kratek

opis, povzet po spletni strani www.miniadventures.si.

Potencialni pustolovci si ogledajo zbirko krajev, ki jih lahko

obiščejo. Izberejo destinacijo in jezik (za nekatere kraje je Mini

pustolovščina na voljo v štirih jezikovnih različicah) ter oddajo

svoje naročilo. Ko njihova Mini pustolovščina prispe v poštni

nabiralnik, se lahko odpravijo dogodivščini naproti. Pustolovski

paketek prejmejo v priročni bombažni vrečki, ki vsebuje vse, kar

potrebujejo za dogodivščino. Na papirju so natisnjeni


predvidena misija, lahko berljiv zemljevid z označenimi namigi

in jasna navodila. Vključeni so tudi odgovori (ki pa so zapečateni

v ovojnici, da ne premamijo h goljufanju!).

Mini pustolovščina je delo treh ustvarjalk, ki so na spletni strani

www.miniadventures.si zapisale takole: »Pri naših izdelkih nas

najbolj veseli, da naši pustolovci uživajo na svežem zraku,

odkrivajo nove kraje in preživijo svoj čas kakovostno, proč od

vseh elektronskih napravic in televizije.«

Mini pustolovščina

Spremeni tok zgodovine. Si upaš?

Spremeni tok zgodovine je inovativen projekt, ki vključuje

elemente navidezne resničnosti (VR) – s ciljem izboljšati

kakovost storitev in dodatno potrošnjo turistov.

VR tehnologija je oblika računalniške simulacije, pri kateri ima

udeleženec občutek, da je v realnem okolju. Udeleženec z njo

doživi preplet preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Vstopi v

doživetje, ki s pomočjo tehnologije VR/AR in izkušnje v živo

prebudi vse čute.

Zgodba črpa iz zgodovine grofov Celjskih, ki so ena

najpomembnejših vladarskih rodbin vseh časov. Njihovi potomci

še zdaj vladajo v številnih evropskih monarhijah. Friderik Celjski

je bil potomec grofov Celjskih, ki se je neskončno zaljubil v

Veroniko Deseniško. Njegov oče ljubezni ni dovolil, zato je dal

Friderika zapreti v stolp na Celjskem gradu, Veroniko pa utopiti.

Foto: AIRTH

Projekt Spremeni tok zgodovine pa ponuja možnost, da

spremenimo tok zgodovine, da zaljubljencema omogočimo

drugačno, lepšo usodo.

Vsak igralec je Friderik, ki se prebudi v grajski ječi stolpa in mora

premagati ovire, da lahko odkrije ključ, ki bo odklenil vrata ječe,

v kateri je zaprta njegova ljubljena Veronika. Igralec vse to

doživlja kot neposredno vpetost v čas in prostor, z neverjetno

natančno izdelano grafiko srednjeveškega celjskega gradu, z

elementi in ljudmi tistega časa.

Projekt je prijavila družba Thermana.

Večerja treh dežel

Sodobne turistične destinacije temeljijo tudi na kulinarični

ponudbi, ki gostom predstavi značilnosti lokalne kulinarike in s

tem lokalnega okolja. Specifičnost destinacije Kranjska Gora je

lega v neposredni bližini dveh meja, italijanske in avstrijske.

Območje tromeje je velika prednost destinacije, saj ponuja stik

treh držav, kultur, jezikovnih skupin in zgodovine na zelo

majhnem območju.

Zato so se v Hit Alpinei odločili za pripravo produkta, ki gosta

vodi po kulinarični poti od Kranjske Gore do sosednjih Trbiža in

Podkloštra.

Voden izlet gostom poleg kulinaričnih užitkov in opazovanja

naravnega okolja ponuja spoznavanje zgodovine območja in

zgodovine razvoja turizma, njegov poudarek pa je seveda na

kulinariki, ki je pomemben del turistične ponudbe, saj definira

posebnost, različnost in pristnost regije ter poskrbi za dobro

počutje gostov. Notranjo pestrost kulinarične ponudbe

Zgornjesavske doline produkt še nadgrajuje z lokalnimi

značilnostmi kulinarike sosednjih Italije in Avstrije. Značilne jedi

Zgornjesavske doline (rateške skutine krape, ajdove krape s

skuto, krompirjevo mešto z zaseko, koruzno polento s kislo repo

ter seveda potica) v sosednji Kanalski dolini dopolnjujejo

tradicionalne jedi (prežganka, mavželj, polnjen želodec, štruklji)

ter jedi, ki kažejo vpliv sredozemskega dela Italije (še zlasti

testenine, polenta). Kulinarika avstrijske Koroške temelji na

doma pečenem kruhu, maslu, planšarskem siru, pridelkih z vrta,

pa tudi polnjenih cmokih, postrvih iz lokalnih rek in jagnječjih

kronah.

Zaradi povezanosti območja v zgodovini (prehod Zgornjesavske

doline v Kanalsko dolino nima nikakršnih naravnih ovir) so se

prepletali tudi kulinarični vplivi, ki pa so vendarle obdržali

nekatere specifike – in prav te povzema Večerja treh dežel.

39

Inovativno

Foto: AIRTH

Foto: AIRTH

Spremeni tok zgodovine

Večerja treh dežel

Vsebine za strani Inovativno pripravljamo v sodelovanju z zavodom Novi turizem.


40

Digitalno

Foto: Pixabay

Airbnb na zahtevo Evropske komisije izboljšal

cenovno preglednost

Po novem bodo (evropski) uporabniki spletne platforme Airbnb pri iskanju nastanitve z izbranimi datumi

na strani z rezultati iskanja videli končno ceno – z vsemi obveznostmi, kot so, denimo, stroški čiščenja in

pristojbinami. Airbnb je cenovno preglednost izboljšal na zahtevo Evropske komisije.

Številni uporabniki so imeli namreč pri iskanju nastanitve

precejšnje težave z ugotavljanjem končne cene zanjo, saj vanjo

niso bili vključeni vsi stroški. Airbnb pa je s tem tudi pokazal

pripravljenost za sodelovanje z Evropsko komisijo in nacionalnimi

organi za varstvo potrošnikov, saj je v zgolj nekaj mesecih znatno

izboljšal način delovanja svoje platforme.

Airbnb, spletna platforma, na kateri lahko ljudje ponujajo, najdejo

in najamejo stanovanja, apartmaje ali vikende, je v zadnjih letih

izjemno priljubljena. Zaživela je pred dobrim desetletjem, leta

2008, ko sta dva oblikovalca delila stanovanje s tremi potniki, ki so

iskali prostor za prenočitev. Iz tega dogodka je nastala platforma,

ki danes ponuja na milijone prenočišč po vsem svetu.

Kaj narediti s staro letalsko vozovnico?

Radi potujete z letalom, pa bi se radi tega tudi spominjali? Tukaj je nadvse zanimiva spletna storitev, ki

vašo letalsko vozovnico spremeni v dolgotrajen in lep spominek: blazino ali ovitek za telefon.

Vse, kar je treba storiti za to, je obiskati spletno stran http://

tinyurl.com/RN-Airportag ter izbrati želeni spominek. Nato

vnesete podatke o svojem letu (od, do, letalska družba, številka

sedeža, vaše ime ...) in izberete želeno barvo za ozadje. Nato

naročilo samo še oddate in počakate od pet do dvajset dni na

dostavo.

Vsi izdelki so narejeni izključno v ZDA. Pri nakupu pa lahko

uveljavite še 15-odstotni popust na naročilo s kodo GONW, ki jo

vnesete v košarici.

Podjetje dostavlja po vsem svetu, tudi v Slovenijo.

Strani Digitalno pripravljamo v sodelovanju z Računalniškimi novicami.


Teslino električno letalo? Elon Musk pravi: »Čez

pet let«

41

Glavni izvršni direktor Tesle Elon Musk je začel resno razmišljati o električnih letalih, za katera pravi,

da bi lahko postala stvarnost v prihodnjih petih letih. Ali to pomeni, da lahko pričakujemo prvo Teslino

električno letalo?

Digitalno

Zdaj že imamo nekaj tehnoloških akterjev z ambicioznimi načrti na

področju električnih letal, kot sta Pipistrel Alpha Electro in Siemens

in Magnus eFusion. Kljub temu pa tehnologija baterij še ni dovolj

napredna, da bi lahko komercialna letala v celoti temeljila na

električni energiji.

Elon Musk že kar nekaj časa govori o tem, kako bo v prihodnosti ves

prevoz električen – razen raket. Pred leti je glavni izvršni direktor

Tesle in SpaceX-a celo naznanil, da ima pripravljen dizajn za

električno VTOL (»vertical take-off and landing« – vertikalna vzlet in

pristajanje) vozilo, nikoli pa se ni odločil, da bi letalo dejansko prišlo

v proizvodnjo. Za to, da bi njegov dizajn dejansko lahko zaživel, se

mora namreč zelo povečati vzdržljivost baterije.

Musk je zdaj posodobil svojo časovnico z napovedmi glede razvoja

tehnologije energije, s čimer bi električna letala lahko začela

delovati v komercialne namene. V enem svojih čivkov je zapisal: »Ja,

ampak bo sam doseg še vedno omejen. To se bo spremenilo v

prihajajočih letih, ko bo tehnologija napredovala.«

Trg električnih letal se razvija

V zadnjih letih se presenetljivo veliko podjetij ukvarja z razvojem lastnih

električnih VTOL-letal, med katerimi najdemo tudi nekaj delujočih

prototipov. Velike korporacije vlagajo neznanske vsote denarja v

zagonska podjetja, ki razvijajo takšne oblike prevoza. Kot kaže, se

večina teh podjetij ukvarja z razvojem različnih podsistemov, da bodo

potem pripravljena na čas, ko bo tehnologija baterij dovolj napredovala,

da bo mogoča tudi komercialna uporaba letal.

Tesla je še vedno daleč najnaprednejše podjetje, kar zadeva tehnologije

baterij, zanimivo pa bi bilo videti, kako bi se obneslo v popolnoma novi

industriji. Izdelovalec električnih avtomobilov bi lahko igral vlogo

dobavitelja baterijskih celic za električna letala, vendar je vprašanje, ali

bo Tesla bolj resno nastopila kot izdelovalka električnih letal. Znanje

sicer imajo, torej kombinacijo znanja na področju baterij in zračnega

prometa, vendar to še ni dovolj.

A če se vzdržljivost baterij v prihodnjih petih letih izboljša za 30

odstotkov, to ne bo vplivalo samo na komercializacijo električnih letal,

temveč tudi na Teslina vozila in na električna vozila na splošno – s tem

bodo ta postala cenejša, lažja in s potencialom za daljšo vožnjo.

Google Maps kmalu še z eno uporabno funkcijo

Storitev Google Maps zagotovo spada med storitve, ki so za marsikoga že nepogrešljive. V uporabi je že

od leta 2005, odtlej pa se nenehno razvija. Zdaj bo dopolnjena z novo funkcijo, ki bo uporabna še zlasti za

tiste, ki pogosto uporabljajo javni prevoz, si pa ne želijo obtičati na avtobusu ali na vlaku, prenatrpanem

s potniki.

Podjetje Google je namreč navigacijski sistem Google Maps

obogatilo s podatki, ki omogočajo napoved oziroma podajo

ocene, kako polni bodo ob izbranem času avtobusi, vlaki ali

podzemne železnice. Novost je trenutno poskusno na voljo v

osemnajstih mestih Združenega kraljestva, med njimi tudi v

Londonu, kmalu pa bo na voljo tudi v dvesto drugih večjih mestih

po svetu. Uporabljali jo bodo lahko tako uporabniki mobilnih

naprav Android kot iOS brezplačno.

Foto: Pixabay

Storitev Google Maps pa bo uporabnikom kmalu posredovala

tudi informacije o zamudah avtobusov na lokacijah, kjer te niso na

voljo. Mobilna aplikacija bo prikazala, ali bo avtobus zamudil, kako

dolgo bo treba počakati nanj in koliko časa bo trajalo potovanje

glede na razmere v prometu. Tako bodo uporabniki laže predvideli

prihod na cilj.

Kdaj bo novost prišla v Slovenijo, ni znano. Tudi če je v kratkem še

ne bo, je to vsekakor uporabna novica za vse, ki boste obiskali

katero od mest z možnostjo omenjene storitve, saj vam bo

zagotovo olajšala potovanje z javnim prevozom.


42

Foto: Tomo Jeseničnik


Kulinarični kotiček

Blagovna znamka Dobrote Dolenjske

Vsaka jed, vsak požirek –

svoja zgodba

Dolenjska, nekoč Dolenja Kranjska, je del dedne dežele Kranjske, ki so jo sestavljale zdajšnje pokrajine

Gorenjska, Notranjska in Dolenjska. Meje zgodovinske Dolenjske so tudi meje območja, ki ga vključuje

kolektivna blagovna znamka Dobrote Dolenjske: na zahodu poteka meja po vzhodnem delu Babnega polja

in Bloške planote (občina Loški Potok je še del Dolenjske), po reki Iški, južnem delu Ljubljane, na severu in

severovzhodu po reki Savi do meje s Hrvaško, na jugu in jugozahodu po slovensko-hrvaški meji in reki Kolpi

ter zaokroži nazaj do Babnega polja. Območje je izjemno bogato z naravno in kulturno dediščino.

Dobrote Dolenjske soustvarjajo od leta 2014, ko je zaživela zamisel o

povezovanju najboljših dolenjskih ponudnikov in njihovih izdelkov. Zdaj

blagovna znamka združuje že 73 ponudnikov in trgu ponuja več kot 450

visokokakovostnih certificiranih izdelkov in storitev z območja Dolenjske.

Certifikat Dobrote Dolenjske – Odličnost iz Dolenjske potrošniku zagotavlja

sledljivost, pristnost, prepoznano kakovost in dolenjsko poreklo izdelka.

Najmanj 70 odstotkov surovin dolenjskega porekla v posameznem izdelku

blagovno znamko uvršča med »najzahtevnejše« na Slovenskem.

Zavod za trajnostni razvoj Temeniške in Mirnske doline že od vzpostavitve

kolektivne blagovne znamke sodeluje z neodvisno zunanjo komisijo

priznanih slovenskih strokovnjakov, ki ocenjuje in podeljuje certifikat

izdelkom in storitvam v sedmih kategorijah: kulinarični izdelki in pridelki,

rokodelski izdelki, turistični produkti, kulinarične prireditve, jedi in pijače v

gostinskih lokalih, nastanitve in Hiša Dobrote Dolenjske, kjer se oceni vsa

ponudba (nastanitev, gostinska ponudba, lastni izdelki domačije).

Poslanstvo zavoda je odkrivanje, raziskovanje in nadgradnja kulinarične

dediščine Dolenjske.

V sodelovanju z etnologom Janezom Bogatajem so pripravili Strategijo

gastronomije Dolenjske, katere osrednji del sta kulinarična piramida

(najznačilnejše jedi in pijače Dolenjske) in kulinarični zemljevid Okusi

Dolenjske – prvi na Slovenskem.

Pripravljajo tudi izvirna kulinarično-izobraževalna doživetja Okusi Dolenjske

za skupine: obiskovalci na enem mestu doživijo, pokusijo in občutijo

kulinarično prepoznavnost Dolenjske z njenimi tradicionalnim jedmi in

pijačami. Vsaka jed in vsak požirek sta svoja zgodba.

Kulinarične in rokodelske izdelke Dobrote Dolenjske ponujajo na več

prodajnih mestih po Sloveniji in v dveh trgovinah, kjer so na voljo tudi

kulinarična doživetja pod okriljem znamke: v Trebnjem in Ljubljani.

L. L.


Slovenska turistična revija Lipov list, nadaljevanje

Turističnega vestnika, izhaja 2. teden v sodem mesecu

UDK 338,34+796,5(497,12), ISSN 0352-4353

Avgust 2019

Izdaja:

Turistična zveza Slovenije

Naslov uredništva:

Turistična zveza Slovenije,Miklošičeva cesta 38/VI,

SI – 1000 Ljubljana, tel. 01/43 41 670, faks: 01/43 41 680,

info@turisticna-zveza.si, www.turisticna-zveza.si

Svet revije Lipov list:

Boštjan Luštrek, Iztok Pipan, Jure Sodja, Karmen Grebenc Burger

Transakcijski račun:

SI56 03100-1000010639

Naročilo na Lipov list oddate na info@turisticna-zveza.si

Celoletna naročnina je 32 evrov.

Na podlagi zakona o davku na dodano vrednost se od glasila

obračunava DDV po 9,5-odstotni stopnji.


Natečaj za izbiro kulinaričnih

in gastronomskih spominkov v

Termalno Panonski turistični regiji

SLOVENIJA

PANONSKA

TERMALNA

KULINARIČNI IN GASTRONOMSKI

SPOMINEK

Mednarodni inštitut za gastronomijo, kulturo, umetnost in turizem IGCAT je

Sloveniji podelil naziv Evropska gastronomska regija 2021. V projektu za ta naziv

sodeluje tudi TZS s projektom kulinaričnih in gastronomskih spominkov.

Natečaj za kulinarične in gastronomske spominke je sestavljen

iz dveh kategorij:

1. Prehranski spominki

2. Kuhinjski pripomočki

Prijavo z a sodelovanje pošljite na info@turisticna-zveza.si

najpozneje do 20. 9. 2019.

Spominke iz že obstoječe ponudbe naj društva ali posamezniki prinesejo

na Turistično zvezo Slovenije, Miklošičeva 38, 1000 Ljubljana,

najpozneje do 30. septembra 2019, do 10. ure.

Ocenjevanje bo potekalo oktobra 2019.

Tričlanska komisija strokovnjakov bo izbrala prejemnike zlatega, srebrnega in

bronastega priznanja. Poleg tega bo izbrala spominek iz vsake kategorije, ki

ga bomo poslali na IGCAT, da ga lahko uporabi v promocijske namene oziroma

uvrsti na mednarodno gastronomsko spominkarsko spletno stran.

Uradna razglasitev rezultatov bo na Dnevih Slovenskega turizma v Ljubljani,

11. novembra 2019, kjer bodo najbolje ocenjeni kulinarični in gastronomski

spominki Termalno Panonske Slovenije obiskovalcem tudi na ogled.

Tekmovanje za

2019

MOJA DEŽELA – LEPA IN GOSTOLJUBNA

NAJ

Tekmovanje je v polnem teku.

Državna ocenjevalna komisija širom

po Sloveniji vsak dan ocenjuje tiste,

ki se potegujejo za prestižno priznanje

Moja dežela – lepa in gostoljubna 2019.

Oddajte svoj glas tudi vi,

preko spletne strani

www.turisticna-zveza.si.

urejen in

gostoljuben

kraj

Od 12. avgusta do 12. septembra glasujete za:

NAJ lepši – NAJ gostoljubnejši zdraviliški kraj

Banovci, Čatež ob Savi, Dobrna, Dolenjske Toplice, Laško, Lendava,

Moravske Toplice, Podčetrtek, Radenci, Rogaška Slatina, Šmarješke

Toplice, Topolšica, Zreče

NAJ lepši – NAJ gostoljubnejši turistični kraj

Ankaran, Bled, Bohinj (Ribčev Laz, Stara Fužina, Bohinjska Bistrica),

Bovec – Čezsoča, Cerkno, Gozd Martuljek, Izola, Kranjska Gora,

Kobarid, Piran, Portorož z Lucijo, Tolmin

NAJ lepše – NAJ gostoljubnejše večje mesto

Celje, Koper, Kranj, Ljubljana, Maribor, Novo mesto, Velenje

Slovesna podelitev priznanj pod pokroviteljstvom

predsednika Vlade RS Marjana Šarca

»Moja dežela – lepa in gostoljubna 2019«

bo 11. novembra v Ljubljani.

Revija Lipov list, avgust 2019

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?