Literatura * Razmislek pisati o temi, s katero se ne strinjam, mi je vzel kar nekaj časa. Nato pa sem nekega dne na internetu gledala dokumentarec o čudovitem, pametnem dekletu, ki je imelo ogromno volje do življenja, pa ji tudi to ni pomagalo, saj je umirala, in sicer je dokumentarec prikazal njenih zadnjih nekaj dni življenja, ki so bili zanjo nadvse lepi. Bila sem majhna, ko sem se s tem, da je življenje lepo, povsem strinjala. Bila sem polna veselja, razigrana in vedno nasmejana deklica, ki je vsak dan, ko je zaspala, komaj čakala, da se zbudi in užije vse lepote, ki nam jih življenje ponuja. To zavest sem želela prenesti tudi na druge, zato sem vsak dan, ko sem hodila iz šole, z nasmehom pozdravljala ljudi, in to samo zato, ker mi je mama vedno govorila, da nekomu, ki je osamljen, lahko z enim samim nasmehom polepšaš dan. A kmalu je nad mano prišla temačnost, spremenila sem se, in to popolnoma. Ko sem na cesti videla ljudi, jih nisem več pozdravila, tudi če sem jih poznala, sem glavo sklonila proti tlom in upala, da me ne bodo pozdravili, da mi ne bo treba odzdraviti. Globoko v sebi sem čutila, da to ni prav, a drugega nisem zmogla. Ko sem zaspala, sem upala, da se ne bom nikoli več zbudila, in ko sem se jokala, ko so me klicali prijatelji, da bi se družila z njimi, sem jim lagala, da mi druženja starši ne pustijo. Takrat o tem ne bi mogla pisati. Bila sem obupna, zdaj se tega sramujem. Ko mislim, da sem v redu, se ponovno razočaram, na primer tega sem se zavedala nekaj dni nazaj, ko sem se s starši skregala, ker mi niso pustili, da si kupim nov telefon in druge dobrine, ki v meni ustvarijo lažno srečo, ki hitro izgine; kasneje so želje vse večje in nam nikoli ni dovolj. Tega se zavedam, a vse v trenutku pozabim, ko me prevzame želja, da bi nekaj imela. Starši bi mi lahko nekaj kupili, pa mi ne, ker se jim to zdi nedopustno, saj so me vzgajali v dekle, ki naj bi ji veselje povzročilo druženje s prijatelji, izleti z njimi in drugi čudoviti spomini, ki jih hlastanje po materialnih dobrinah ne morejo nadomestiti. Po drugi strani pa starši na nas pritiskajo, da bomo imeli dobre ocene, izobrazbo in to točno z namenom, ker se zavedajo, da je denar pomemben. Želim se spremeniti, a v svetu, kjer vladajo vojne, lakota in druge katastrofe, je to težko, saj mladi nimamo dobrega zgleda, da bi našli razloge, da je življenje lepo. Mogoče nas starejši res ne razumejo, čemu smo taki in zakaj se spremenimo, tolažijo pa se s tem, da je za to kriva puberteta. Res je, da je krivo to, da smo kot mlajši neobremenjeni in se ne zavedamo grozljivih stvari, ki se dogajajo v svetu, z odraščanjem pa se tega začnemo zavedati in si tega preprosto ne znamo pojasniti. Nihče se vsakodnevno ne obremenjuje s tem, da po svetu vladajo vojne in lakota, moja družina pa se nadvse obremenjuje, če dobim slabo oceno. To je primer, ki si ga ne znam pojasniti in v moji glavi in glavi veliko najstnikov je nešteto takih nelogičnih dejstev, ki si jih ne znamo razložiti; in temu zdaj rečemo puberteta. Sama zdaj poskušam odmisliti to, da se počutim, da me nihče ne razume. Kolikor se le da pokušam sama sebe prepričati, da je življenje lepo, saj mi je žal, da mimo mene teče tako hitro, sama pa samo nemočno opazujem in upam, da se bomo ljudje spremenili in skupaj začeli uživati v njem. 36 Neža Merhar , F3b
Literatura * Ko v jutro posijejo žarki, preženejo temo noči, zunaj vse se razjasni, premagajo žalost oči. V življenju veliko lepih je stvari kot jutranja rosa, ki v sončnih žarkih se blešči, kot šum potoka, ki naša srca vzbudi. Potreben je samo nasmeh, da dosežen bo želen uspeh. V življenju treba včasih je na slepo, da življenje bo lepo. Živa Lavrič, T1B * kot spomladanska roža, ki jo dobiš od otroka ali moža. Krhko in nedolžno kot otrok, a prenese lahko bremen cel otok. Živi življenje kot najlepše sanje in ne zgubljaj čas za jokanje. Cilj si sam zastavi in naj te nihče pri tem ne ustavi. Življenje je lepo, to je res, zato uživaj v njem, kot da je najlepši ples. Ker mačka z devetimi življenji nisi, za njega, da se boriš, rojen ti si! Borka Pačavra, T3A 37