Solski casopis NOVEMBER 2019

GLASILO OSNOVNE ŠOLE ZBORA ODPOSLANCEV KOČEVJE
Ponedeljek. Zazvoni. Konec ure. Hitro pospravimo stvari v torbe ter
stečemo v garderobo. Kmalu smo vsi nared. Pride učitelj, ura se začne.
Najprej vrsta, zbor, nato tek za ogrevanje. Približno tri kroge tečemo,
sledijo razgibalne vaje. Razdelimo se v dve skupini in igramo rokomet.
Začne naša skupina. Prvi napad je odbit. Nato se branimo, sledi močan
udarec Nala. Žoga gre nad golom. Zopet gremo v napad. Oblegamo
nasprotnika. Tianu se uspe približati golu, golman ne more nič iiiiin
GOOOOL. Zopet napadejo oni, a zaman. Mnogo je priložnosti, a nobena
izkoriščena. Zopet pridejo v napad nasprotniki, mi se borimo, a vseeno
Niku uspe strel od daleč. Lep gol je dal. Želim v vodstvo. Zaradi
nepravilnih podaj izgubimo žogo. Nal gre v solo napad, prevara golmana
in kmalu nasprotna ekipa prevzame vodstvo. Tekma se izostri, goli padajo
sami od sebe. Rezultat je že 2 : 5 za nas. Res smo se lepo uigrali. Kmalu
postanemo malomarni. Izgubljamo žogo po nepotrebnem. Nasprotnikom
se uspe približati za en gol. Rezultat je neodločen. Kdo bo zmagal?
Tekmo prekine budilka. Na vratih stoji babica in me priganja v šolo.
Luka Ožura, 6. A
Sanjal sem, da sem Irec, ki v New Yorku išče boljše življenje. Vzel sem
časopis in videl novice o Titaniku. Pisalo je, da se bo ustavil v
Queenstownu. Nisem imel veliko časa, zato sem pograbil vse, kar je imelo
kakršnokoli vrednost. Šel sem peš, saj kolesa nisem imel. Na koncu sem
že skoraj tekel, saj sem se bal, da bom zamudil. Končno sem prispel in
zagledal velikansko ladjo. Hitro sem s kovčkom stekel nanjo in dobil sobo,
ki sem si jo moral deliti z revnimi, kot sem bil sam. Odložil sem svoje stvari,
pozdravil družino, ki so jo sestavljali oče, mama in sin, nato pa sem se
odpravil na večerjo. Imeli smo posebne tablice z razporeditvijo glede na
premoženje. Usedel sem se za kar dobro urejeno mizo. Nam so skuhali
zelenjavno juho, bogatejšim pa nekakšne specialitete iz morja. Po večerji
sem šel spat. Že kar nekaj časa sem spal, ko sem se prebudil zaradi
tresenja ladje in kričanja potnikov. Stekel sem pogledat, kaj se dogaja in
videl luknje, velike kot moja dlan, skozi katere je tekla voda. Stekel sem,
kolikor hitro sem mogel, in videl rešilne čolne, vendar vanje nisem smel,
saj so imele ženske z otroki prednost. Veliko moških, starejših od 25 let,
so z mano čakali, da se bodo lahko rešili. Vendar se je ladja spet zatresla
in vsi smo popadali v morje. Oprijel sem se za kos neke deske in čakal na
rešitev. Prišla je druga ladja, in ko me je posadka zagledala, so me
potegnili ven iz vode. Od takrat naprej sem bil v Dublinu zelo slaven. O
tem dogodku sem napisal celo knjigo z naslovom Moje neverjetno
preživetje na Titaniku.
Viktor Bleszkany, 6. B
9