Revija Svitanje - Pomlad 2017

wsljubljana

Letnik XIII, številka 1


Kazalo

S V I T A N J E

Revija za negovanje kulture zavedanja

031 725 909 revija@svitanje.si

www.svitanje.si

GLAVNA IN ODGOVORNA UREDNICA:

Marina Nuvak

UREDNIŠKI ODBOR:

Monika Brinšek, Aci Urbajs,

Breda Medvešček

STROKOVNI SODELAVCI:

Marija Poljanec, Maja Kristan,

Meta Vrhunc, Elvira Devetak,

Brane Žilavec, Matjaž Jež,

Fanika Jeromel, Maja Šuteršič,

Samo Simčič, Mario Čuletić

SLIKOVNI MATERIAL:

Andreja Videmšek, Zvone Černelič,

Maja Kristan, Matjaž Jež,

Elvira Devetak, Brane Žilavec,

Meta Vrhunc, arhiv uredništva

NASLOVNICA:

Breda Medvešček

PRELOM IN OBLIKOVANJE:

Žiga Vuk, zzigc.net

JEZIKOVNI PREGLED:

Betka Jamnik

IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 031 725 909

DŠ: 94313008

IBAN: SI56 0203 1025 4286 474

LETNA NAROČNINA: 22 €

Za društva, ki revijo naročijo za

vse svoje člane, ali najmanj 25 članov,

je letna naročnina 14 €

NAKLADA: 1200 izvodov

PRILOGA:

Waldorfske novice

časopis Waldorfske šole Ljubljana

Vse pravice zadržane. Ponatis celote ali posameznih

delov je dovoljen le s pisnim dovoljenjem

uredništva.

2

ISSN 1854-1739

Uvodnik3

Biodinamika v praksi 4

Tam, kjer domače seme zori 4

Setveni kozmični koledar 5

Z divjo hrano nad pomladansko utrujenost 7

Zdravje10

Povezava med dejavnostjo srca in krvi

ter življenjem volje in poželenja? 10

Razmišljanja11

O etiki in mimo nje 11

Širimo obzorja 12

Človekov mali in veliki svet 12

Poreklo in narava sedmih stanj materije

v sedanji fazi kozmičnega razvoja 14

Knjige20

Orfiška šola in duh Srednje Evrope 20

Povitki in obloge 23

Društva24

Revijo Svitanje lahko naročite:

revija@svitanje.si

Letna naročnina znaša 22 €.

svitanje.si/narocilo

www.svitanje.si


Uvodnik

Marina Nuvak

glavna in odgovorna urednica

Dragi prijatelji!

Priznati moram, da sem to

pomlad še posebno težko

pričakovala.

Dolgotrajne nizke temperature, ki človeku načnejo

odpornost, tako da je dovzeten za mnoge viruse in

prehlade, res izčrpajo.

Prebujajoča narava nas ne le obdaruje z novimi silami,

ampak nam ponuja tudi mnoge darove, s pomočjo

katerih lahko svoje telo očistimo strupov, ki so se

nakopičili preko zime. Nahranimo ga z vitamini ter

tako preženemo občutek pomladanske utrujenosti.

Nasvete o tem lahko preberete v članku Z divjo hrano

nad pomladansko utrujenost.

V spomladanski številki naše revije pa smo vam pripravili

še mnogo zanimivih prispevkov:

• predstavljamo vam dolgoletno članico goriškega

društva Marijo Susič, ki pripoveduje,

kako so pri njih doma že od nekdaj pridelovali

lastna semena;

• dolgi zimski dnevi so primeren čas za poglabljanje

v skrivnosti biodinamičnega kmetovanja.

V tokratni številki lahko preberete

razmišljanje o setvenem kozmičnem koledarju

v skladu z razvojem zemlje in človeka;

• kakšen je Steinerjev pogled na povezavo med

dejavnostjo srca in krvi ter življenjem volje in

poželenja;

• o angažiranem razmišljanju o Etiki in mimo

nje, vrednem tudi našega razmisleka;

• o pogledu na človekov mali in veliki svet;

• o poreklu in naravi sedmih stanj materije v

sedanji fazi kozmičnega razvoja;

• predstavljamo vam knjigo Orfiška šola, ki jo

je napisal Samo Simčič ter brošuro Povitki in

obloge v antropozofski medicini, ki je izšla pri

založbi Ajda Vrzdenec.

Želim vam veliko veselja ob pripravi vašega vrta oziroma

njive ter seveda tudi ob branju naše revije.

DAN IMPULZ ZA NABIRAMO

13. 4. četrtek cvet cel dan reg.

22. 4. sobota cvet cel dan reg.

23. 4. nedelja cvet do 12h reg.

30. 4. nedelja cvet cel dan bald., reg.

01. 5. ponedeljek cvet cel dan bald., reg., kam.

10. 5. sreda cvet cel dan bald., reg., kam., kop.

11. 5. četrtek cvet do 9h bald.

20. 5. sobota cvet od 10h bald., reg., kam., kop.

DAN IMPULZ ZA NABIRAMO

28. 5. nedelja cvet cel dan bald., reg., kam., kop.

29. 5. ponedeljek cvet do 10h bald., reg., kam., kop.

6. 6. torek cvet od 8h reg., kam., kop.

7. 6. sreda cvet od 20h bald.,reg., kam., kop.

16. 6. petek cvet do 12h bald., reg., kam., kop.

25. 6 nedelja cvet cel dan bald., reg., kam., kop.

26.6. ponedeljek cvet do 11h bald., reg., kam., kop.

3

* reg. - regrat, kam. - kamilica, bald. - baldrijan, kop. - kopriva


Biodinamika v p

Tam, kjer domače

seme zori

Obisk pri Mariji Susič

Breda Medvešček

V času, ko pripravljam tale članek, se po travnikih

in bregovih Goriške razprostirajo bele, vijolične in

rumene cvetne preproge. Znanilci pomladi: zvončki,

trobentice, žafrani. Tudi z leskovih vej že veselo

bingljajo cvetne klobasice. Zima sicer še malo otepa

s hladnimi nočmi in občasno ledeno burjo, vendar je

prihod pomladi neizogiben. In s pomladjo se začenja

najpomembnejše opravilo v pridelavi rastlin – čas

setve. Brez setve ni žetve, pa tudi brez semena ne.

S Franko Ozbič, našo svetovalko za biodinamiko, in

Marijo Susič, našo dolgoletno članico, sedimo v prijazni

dnevni sobi v Šempetru pri Gorici in se pogovarjamo

o zelo aktualni temi – semenih. Skozi okno vidimo

na prostran vrt, ki je še malo zimskega izgleda,

kajti tokratna zima tudi sončni Goriški ni prizanašala.

Marija je semenarka že veliko let. Glede na njenih več

kot osem križev znese to kar lepo število semenarskih

sezon. Marija pravi, da je zrasla z zemljo. Že v mladih

letih je opazovala mamo, očeta in starega očeta pri

delu na vrtu in njivah. Takrat so vse osnovno seme, ki

so ga v družini potrebovali, sami pridelali. Semenili so

predvsem radič, zelje, solato, grah, fižol, koruzo, žito.

Pšenico, ki so jo pridelali doma, so peljali v mlin za

kruh. Ker pa bi je ne bilo dovolj za vse leto, je Marijina

mama pšenično moko pomešala s koruzno in iz

takšne mešanice pekla kruh.

Šempeter z okolico je nasploh poznan po zelenjadarstvu

in tudi po poljščinah. Ni naključje, da tu obstaja

lokalna oz. občinska zanimivost: lesen dvokolesni

voz, imenovan borela. Z borelo so vozili pridelke z

njiv in vrtov domov in do kupcev 'na plac' ali v Gorico,

zato je morala biti pri vsaki hiši.

'Še preden sem prišla leta 1998 k Ajdi, sem semenila

radič, grah, solato, peteršilj. Takrat sem bila še v službi.

Vso delovno dobo sem delala v lekarni v Šempetru

in Novi Gorici kot laborantka. Ljubezen do dela na

zemlji pa mi je kljub temu ostala.' Spomni se, da je

kot deklica nekaj časa z družino preživela v Zagrebu,

ker je oče tam našel zaposlitev. In že v Zagrebu sta s

sestro Sonjo obdelovali vsaka svoj vrtiček.

Poleg ljubezni do zemlje pa je Mariji ostal tudi smisel

za natančnost. Natančnost si je pridobila pri delu v lekarni

- kar ji pri semenarjenju in pri biodinamični pridelavi

prav pride. 'Veste, meni mera ščep ali pest nič

ne pomeni. Jaz moram vse stehtati.' S hudomušnim

nasmeškom iz omare vzame škatlico in iz nje na mizo

položi precizno digitalno tehtnico v velikosti mobilnega

telefona. Pove, da ji je tehtnico podaril vnuk, češ

da bo tako spet lahko do miligrama natančno tehtala,

kot je bila navajena v službi. Seveda ji bo tehtnica prav

prišla, saj je treba pri biodinamiki vedno kaj odmerjati

– škropivo, preparate. 'Imam dva sinova in štiri

vnuke,' doda s ponosom in nekoliko zastrto nežnostjo.

Bolj intenzivno se je Marija semenarjenja lotila po

upokojitvi: 'Semenila sem skoraj vse, kar smo potrebovali.

'Nekaj časa je zelenjavo in cvetlice (gladiole,

irise in kale) tudi prodajala. Zdaj še vedno semeni paradižnik,

papriko, melancane, zeleno, peteršilj, motovilec,

solato in radič. Njen radič je potomec tistega, ki

ga je sejal še njen nono.

Ko Marija seme pobere in ga posuši, ga vsaj za dva dni

da v zamrzovalnik. Potem ga spet dobro osuši in spravi

v papirnate vrečke, te pa shrani v stekleni posodi.

Seveda vse seme v svetih nočeh v steklenem kozarcu

obvezno zakoplje v zemljo.

4


raksi

Česen sadi zadnjo jesensko polno luno (novembra).

Pred saditvijo ga za tri ure namoči v raztopini iz

½ litra vode in 30 kapljic pripravka iz grenivkinih

pešk. Ko tekočino odlije, česen dobro osuši, nato

pa posadi. Na gredico česna in tudi čebule potrese

lesni pepel. Z grenivkinim pripravkom tretira tudi

čebulček pred saditvijo.

Pri čiščenju semena melancan je še posebno pazljiva,

saj je njihovo meso precej bolj kompaktno kot

pri paradižniku in je treba plodove, potem ko jih

poberemo, nekaj dni pustiti na toplem, da se plod

zmehča. Tako z manj truda izdolbemo semena.

Pravi, da je še najtežje semeniti motovilec, ker se

seme rado nepričakovano osuje. Zato je treba biti

pazljiv, da ga pobereš takrat, ko so na semenicah

tu in tam še posamezni cvetki. Prav z motovilcem je

imela Marija nenavadno prigodo. Kljub njeni redoljubnosti

in natančnosti se je nekoč zgodilo, da jo je

motovilec prehitel in ko je prišla na vrt z namenom,

da pobere njegove semenice, je ugotovila, da je že

vse seme padlo na gredico. Pa se Marija ni pustila

preveč zmesti in je vzela v roke sesalnik za prah

ter ga z njim pazljivo posesala. Seveda je bilo vmes

tudi nekaj zemlje, ki sta jo potem s sosedo s pomočjo

sušilnika za lase večino odstranili, kar jo je ostalo,

pa je Marija skupaj s semenom dala sušiti in potem

stresla v papirnate vrečke.Tako je rešila letino semena.

Prdelek ni bil prav nič manj obilen in okusen

kot navadno.

Marija nam da še tri koristne in zanimive nasvete.

Prvi je ta, da je treba radič zalivati opoldne – tudi

če je sončno. To je njen oče vedno počel in pri hiši

so imeli imeniten radič. Drugi nasvet pa je še bolj

neobičajen: ko radič požanjemo, vse ostanke od rezanja

- manjše lističe, stebelca – pazljivo, a temeljito

pometemo z gredice z omelom, ki ima nekoliko

mehkejšo dlako. Tako bo radič, ko ga bomo drugič

rezali, lep zelen, brez rumenih 'nalepk' ostankov od

prejšnje žetve. Tako se izognemo tudi gnitju radiča

na gredicah.Omelce naj seveda ostane rezervirano

za vsakokratno nabiranje radiča. Prav bo prišlo tudi

za solato rezivko. In še tretji nasvet: po vsaki žetvi

radiča gredico obvezno zalijmo.

Marija zelo lepo pripoveduje. Čas pri njej kar beži in

treba se bo posloviti.

Ko je bil sin te dni pri njej na obisku, ji je rekel:'

Mama, ti si pa res lahko vesela, ko imaš tako veliko

sonca, toliko svetlobe v tej sobi.'

Tudi obe s Franko sva veseli, da sva bili v tej sobi in

sva marsikaj izvedeli od gospe z dobrim srcem in

čudovitimi rokami.

Setveni kozmični

koledar

v skladu z razvojem zemlje in človeka

Marija Poljanec

V zimskem času biodinamiki mnogo razmišljamo,

meditiramo in se tudi sprašujemo, koliko smo bili

v preteklem letu uspešni pri vzgoji rastlin, koliko

nam je bila narava naklonjena. Cel niz vprašanj

si lahko zastavimo in eden od odgovorov je lahko

tudi, da nismo upoštevali pravega kolobarja,

takega, ki ustreza rastlini in celotnemu sistemu

našega osončja, oz. tistega reda in točnosti

vseokrog, ki ga je upesnil Beethoven in ga je s

truda polnim raziskovalnim delom utemeljila naša

pokojna Marija Thun.

Ko sem dobila v roke letošnji setveni koledar, sem

kot po navadi najprej prebrala Metin uvodnik, v

katerem nas s svojo modrostjo vedno opominja na

najbolj žgoče probleme našega časa in spodbuja k

doslednemu in spoštovanja vrednemu biodinamičnemu

načinu obdelovanja zemlje.

Ko sem obrnila drugo stran koledarja, sem se osredotočila

na svetovno platonično leto po razlagi dr.

R. Steinerja.

Razmišljala sem o stvarniških epohah oziroma trajanju

posameznih obdobij, začenši z arijskim pred

11.000 leti, v času, ko je bilo Sonce v pomladišču

pred ozvezdjem Device, ki deluje s hladnim elementom

zemlja, in da je bila ravno v tem času zadnja ledena

doba, ki je trajala približno 3300 let in hromila

življenje na Zemlji.

Pri tej letnici sem pogledala na desno stran koledarja

in 'na oko' se mi je zdelo, da odgovarja 3300 let

tudi prostoru ozvezdja Device na zunanjem krogu

zodiaka. Tudi v primerjavi z drugimi obdobji pred

drugimi zodiakalnimi slikami ustreza natančno tistim

meram, kot jih je določila Marija Thun.

Ona seveda ni razmišljala o tem, ona je samo sejala,

sejala in obenem delala nešteto drugih preizkusov

- tudi glede uporabe b.d. preparatov - in po dolgih

letih je objavila rezultate svojega dela - zunanji zodiakalni

krog.

5


BIODINAMIKA

Skici, vzeti iz setvenega priročnika leta 1993, str. 19 in leta 2017, str. 4.

Objavljamo s prijaznim dovoljenjem Založbe Ajda iz Vrzdenca.

Ja, zaslužila si je ne le doktorski, ampak akademski

naslov. Toda tega ni bila deležna. Kaj pa je nekakšen

naslov v primerjavi s tem, da se je njen znanstveni koledar

razširil na vse štiri strani sveta in se še vedno širi,

z njim pa počasi tudi b.d. metoda.

Nič čudnega torej, da je tudi setveni kolobar zasnovala

po zodiakalnih znakih.

Najbrž ni vsem znano, da je imela 19. 10. 1997 ga. Marija

Thun na Vrzdencu čudovito predavanje prav na to

temo in je prav tako, kot je določila temeljne premike

Lune in ostalih planetov pred posameznimi ozvezdji,

tudi razvrstila rastline na štiri dele in k vsakemu delu

svoj element.

Pri tem je ugotovila, da je tudi pri kolobarju treba upoštevati

zaporedje kozmosa: KORENINA, CVET, LIST,

PLOD, z naslednjo utemeljitvijo: 'Če sadimo najprej

korenovke, oblikujejo predvsem korenine in ne uporabijo

sil za oblikovanje cveta. Te ostanejo shranjene v

tleh. Za korenovkami naj bi torej sejali cvetnice, potem

šele listnate rastline. V letu, ko rastejo listnate rastline

in so se sile za oblikovanje listov izživele, bo to v korist

vitalnosti plodovk, saj le-te stremijo k oblikovanju cveta

in plodu. Z zaporedjem zodiaka torej najdemo temelje

za dobro, zdravo rast rastlin.'

Sicer pa, če podrobno spremljamo rastje na travniku,

ki je seveda 'naravno' ugotovimo slično podobnost.

Spomladi, še iz snega pokukajo najprej žefrani, narcise,

zvončki - ki imajo za osnovo čebulice. Potem sledijo

cvetnice: trobentice, vijolice, mačehe, pljučniki in šele

nato se razrastejo zeli - tudi zdravilne. Na koncu kar

naenkrat zadišijo visoke semenske trave, dišeče kobulnice,

rman in druge.

Pri kolobarju pa seveda sadimo tudi vmesne posevke.

To je že učna ura za nadgradnjo v 'mojstra', kjer smo

včasih deležni uspeha ali pa tudi ne. No, sedaj je še

pravi čas, da razmislimo, kaj bomo v tem letu izboljšali,

spremenili in se kaj na novo naučili.

Mars, ki že od lanskega marca vlada na nebu, nam je

predočil pravo zimo in nič ne vemo s čim nas bo še presenetil;

vsekakor imamo na razpolago še dovolj časa

za pripravo načrtov kolobarja in seveda kvalitetnih semen,

kar od nas pričakuje plodna zemlja.

6


V PRAKSI

Z divjo hrano nad

pomladansko utrujenost

Matjaž Jež in Fanika Jeromel

'Zdravilo naj bo vaša hrana in hrana naj bo vaše zdravilo'

Grški zdravnik Hipokrat, okrog 460 – 380 pr.n.š.

Kar še imamo shranjenega lanskega pridelka je

seveda še vedno dobrodošla hrana, vendar že precej

osiromašena z vitamini. Zato nas v pomladnih mesecih

pogosto prevzamejo občutki pomanjkanja volje in

energije, ki jih poznamo pod imenom pomladanska

utrujenost. Kako si lahko pomagamo v tem primeru?

Zelo preprosto. Sežemo po tistem, kar nam ponuja narava!

To so poganjki divjih pomladanskih rastlin, ki so

prava vitaminska bomba. To seveda ni hrana, na katero

bi se morali šele navaditi, kot na nekaj novega ali

posebnega, ampak je hrana, na katero smo prilagojeni

od nekdaj. To je hrana naših daljnih prednikov iz časov

nabiralništva, pred uvedbo vrtnarjenja in poljedelstva.

Nekaj spomina na te čase je še ostalo v navadi pomladanskega

nabiranja regrata in kopriv. Na ostale rastline

pa običajno pozabimo. Na srečo imamo kar nekaj literature,

ki nas na te izzive dobro pripravi. Prva knjiga

na to temo, ki me je pritegnila že v študentskih letih, je

bila Življenje v naravi (R. Godec, Ljubljana 1972). Polepšala

mi je izlete v naravo in popestrila skromni študentski

jedilnik. S podobno knjigo 'Ishrana u prirodi',

ki je bila napisana kot vojaški priročnik, sem se srečal

nekaj let kasneje med služenjem vojaščine. Devetdeseta

leta pa so prinesla prvo knjigo Daria Cortese, ki nas

s tovrstno literaturo razveseljuje že vrsto let. Pa poglejmo

nekaj nasvetov, ki so kombinacija spominov naših

babic, sodobne literature in lastnih izkušenj.

Koprive

Koprive so ene prvih rastlin, ki spomladi prerinejo

skozi šope suhe lanske trave. Po količini železa prekašajo

bolj znano špinačo, po količin kalcija pa celo kravje

mleko. Zelo bogate so z vitamini in beljakovinami.

Naberemo mlade poganjke in jih pripravimo kot 'špinačo'.

Pri tem smo pozorni, da jih kuhamo s čim manj

vode in čim krajši čas. Samo toliko, da ovenijo, da jih

lahko narežemo za nadaljnjo pripravo (ali sesekljamo

z mešalnikom). Segrejemo maščobo, na njej prepražimo

malo čebule ali česna, dodamo narezane koprive in

razredčimo do primerne gostote z vodo, v kateri smo

jih kuhali. H koprivam se lepo poda aroma moškatnega

oreška. Lahko jih pripravimo tudi brez segrevanja

maščobe. V tem primeru poparjene in narezane koprive

zavremo in zabelimo s kislo smetane ali s hladno

stiskanim oljčnim oljem. Pred serviranjem potresemo

še z narezanimi listi svežega čemaža. Koprive lahko

7


BIODINAMIKA

s pridom dodajamo tudi različnim jedem kot so zelenjavne

juhe, enolončnice, omake ali kaše. Koprivna

omaka je lahko samostojna jed, pogosteje pa jo uporabimo

kot prilogo raznim kašam (prosena, ječmenova,

ajdova) ali pirejem. Dodajamo jih tudi zelenjavnim

napitkom (smutijem). Prednost slednjega je, da jih v

tej obliki uživamo surove. Priporočamo, da si v času

mladih kopriv, privoščite pomladansko krepčilno in

čistilno kuro, ki naj traja do dva tedna. V tem času pijemo

tudi čaj iz mladih kopriv.

Mrtva kopriva

Mrtvih kopriv je več vrst, ki se ločijo po velikosti in

barvi cvetov. Najpogostejši sta škrlatno rdeča in

njivska mrtva kopriva, ki rasteta kot plevel na njivah.

V gozdovih rasteta še velecvetna in bela mrtva kopriva.

Vse naše mrtve koprive so užitne, za uporabo pa

priporočamo samo mlade poganjke, ki še nimajo močnejše

arome in žilavih stebel. Uporabljamo jih podobno

kot navadne koprive, za juhe in omake, največkrat v

mešanici z drugimi divjimi rastlinami. Cvetove mrtvih

kopriv potresemo po solatah ali drugih jedeh, da popestrimo

videz in aromo.

Kraljica čemaževih jedi pa je čemaževa juha. V osnovi

jo pripravimo enako kot znamenito francosko česnovo

juho. Ampak saj veste, kako je s francosko kuhinjo:

kolikor kuharjev, toliko receptov in še ti so tajni. Zato

se kar samozavestno lotimo priprave svoje čemaževe

juhe. Lahko pričnemo tako, da segrejemo maščobo in

dodamo šop narezanih čemeževih listov. Malo podušimo,

zalijemo, prekuhamo in s paličnim mešalnikom

ustvarimo kremno juho. Samo še začinimo s soljo, kumino

in poprom. Štajerci bi jo gotovo ponudili s kislo

smetano.

Rman

Rman je pravo nasprotje čemaža. Na draži in ne razburja,

ampak umirja in blaži. Raste na travnikih kjer

bomo spomladi našli pritlične rozete nežnih drobno

narezanih listov. Naberemo jih in dodamo drugim solatam

ali tudi juham, enolončnicam ali omakam. Njegova

vrednost je v tem, da prispeva k pomladanskemu

čiščenju telesa.

Regrat

Čemaž

8

Čemaž ali medvedji česen se je v kulinariki že lepo

uveljavil in nekateri gostinci pripravljajo sezonske

dneve čemaževih jedi. Zakaj ga nebi tudi mi uvrstili

v svoj jedilnik? Raste v gozdovih ali ob gozdnih robovih.

Kjer se je udomačil, ga je veliko in ga ni težko

nabrati. Pozorni moramo biti samo na to, da hkrati ne

naberemo tudi zelo strupenih listov jesenskega podleska.

Pri njem vidimo jeseni samo cvetove (cvetje v

jeseni!), spomladi pa poženejo velike zelene suličaste

liste. Sveže čemaževe liste uporabimo kot dodatek v

obloženih kruhkih. Narezanega dodamo jogurtu, skuti

ali raznim namazom, solatam, juham in različnim drugim

jedem, kjer začutimo, da bi se lepo podala aroma

po česnu. Če malo sprostimo domišljijo bomo palačinke

namazali s slanim skutinim nadevom s čemažem,

zraven pa ponudili kislo mleko ali kefir. Dober tek.

Regrat je poglavje zase. Je obvezna pomladanska solata

in tudi specialiteta, njegovo nabiranje pa pravi ritual.

Nič čudnega, da ima na tržnici tako ceno. Daleč

največ ga pojemo v obliki solate, pogosto z dodanim

krompirjem, trdo kuhanimi jajci ali ocvirki. Tako je

tudi prav, saj ima surova zelenjava največjo vrednost.

Nič ni narobe, če so sredi rozet že cvetni popki, samo

obogatili bodo solato. Nabrani regrat lahko tudi rahlo

podušimo ali ocvremo ter ponudimo s smetanovim ali

jogurtovim prelivom. Če imajo popki že daljše peclje

jih porežemo, rahlo pokuhamo ali ocvremo ter tik pred

serviranjem potresemo z naribanim parmezanom. Že

povsem odprte regratova socvetja lahko posladkorimo

in pričaramo zanimivo sladico.


V PRAKSI

Navadni svinjak, špehovka ali špeha

Vodna kreša

Manj razširjena kot regrat a njemu precej podobna

rastlina je navadni svinjak. Ponekod mu pravijo špeha

ali špehovka. Uspeva na bolj pustih in suhih travnikih.

Tradicionalno se je pripravljala tako, da se je zabelila s

prepraženo slanino ali špehom. Na Pohorju so zabelo

pripravili tako, da so v ponvi segreli svinjsko mast (z

dodatkom ocvirkov ali slanine, če je bila), dodali narezan

česen in jabolčni kis, segreli do vretja in s tem

prelili solato. Na travnikih lahko naberemo še liste in

cvetove marjetic, trobentic in kozje brade. Vse te rastline

so odlični dodatki solatam in juham.

Regačica

Regačica sodi med trdovratne vrtne plevele, ki se jih

najlažje znebimo tako, da jih uvrstimo v vsakdanji jedilnik.

Kmalu bomo pričeli pri sosedih spraševati, če še

imajo kaj regačice. Je odlični dodatek solatam in namazom,

še boljša pa je v juhah in enolončnicah. Odlikuje

jo zanimiva aroma, ki spominja na zeleno ali peteršilj.

Nič čudnega, saj je kobulnica in zato njihova sorodnica.

Dragocena je tudi zaradi čistilnega učinka, saj

uspešno odpravlja ostanke sečne kisline v sklepih ter

deluje proti putiki in revmi. Če smo se za velikonočne

praznike preveč prepustili mesnim užitkom, je regačica

prava rešitev nastalih težav. Ostali vrtni pleveli, ki

se lahko odlično izkažejo na naši mizi, so tudi zvezdica,

rogovilček, penuša in plešec.

Hmeljevi vršički

Gozdni robovi nam lahko ponudijo zanimiva presenečenja.

Tokrat smo nabrali poganjke divjega hmelja.

Rahlo prekuhane in odcejene zabelimo in začinimo in

že je pred nami zanimiv polnovreden pomladanski obrok.

Hmeljevi poganjki se odlikujejo po obilici vitaminov

in rudnin, pa tudi po antioksidantih, ki prispevajo

k čiščenju telesa.

V manjših potokih s čisto vodo pogosto naletimo na

vodno krešo. Nabiramo jo še mlado, ko ima samo pritlične

liste in še ne požene z belimi socvetji okrašenih

stebel. Kreša je za ljubitelje aromatičnih solat.

Studenčni jetičnik

Tudi njega najdemo v vodi, prepoznamo pa ga po

gladkih svetlečih listih. Šele ko cveti z drobnimi modrimi

cvetovi, smo prepričani, da je res jetičnik. Tudi on

sodi v solate ali hranljive zelenjavne juhe.

Divji asparagus ali šparglji

V tem času je primorska videti kot izumrla. Ljudje se

kar izgubijo v gozdovih in ne pridejo ven dokler nimajo

vsaj majhnega šopka špargljev. Potem pa hitro po

ponev, malo maščobe, nekaj jajc in že je tu frtalja, tradicionalna

primorska jed iz divjih špargljev. In recept

za 'ta pravo frtaljo'? Brezupno. Kolikor kuharjev toliko

receptov. Sicer pa sodijo šparglji še marsikam. Sveže

lahko narežemo na solato, kuhani pa se odlično počutijo

v juhah, omakah ali v rižoti. Šparglji so primorska

vzporednica celinskih hmeljevih poganjkov. Čeprav

rastlini nista botanično sorodni pa imata vseeno veliko

skupnega, visoko prehransko vrednost in izjemni kulinarični

potencial.

9


Zdravje

Povezava med dejavnostjo srca in krvi

ter življenjem volje in poželenja?

Elvira Devetak

Kot prebava ustreza dejavnosti mišljenja, tako dejavnost

srca in krvi ustreza življenju volje in poželenja. Vse,

kar skozi določene snovi nekaterih živil deluje na kri,

ima ustrezni učinek na aktivnost volje. To je še posebej

opazno, če zadevo pogledamo z nasprotne plati.

Z vseh strani je slišati, da je stališče, po katerem se je mogoče

pozdraviti s pomočjo misli, že zdavnaj zastarelo; na

primer, da se oseba, ki jo je obnorela vera ali ki trpi za

preganjavico, ne more pozdraviti z ustreznimi nasprotnimi

mislimi. Namreč tisto, kar je na zunaj opazno, je samo

zunanji simptom. Če bi odstranili zunanji simptom, bi se

bolezen pojavila v nekem drugem organu, vendar v novi

obliki. Tisto, kar je materialistična medicina šele spoznala,

je duhovni vedi že zdavnaj znano. Raziskovalcu duhovne

vede nikoli ne bi prišlo na misel, da je predočbo

norosti mogoče zdraviti s protipredočbo.

Čisto nekaj drugega pa je, ko z duhovno-znanstvenim

pristopom prodremo globlje v človeka, ko se dokopljemo

do pravega vzroka. Predstavljamo si, da nekdo zboli na

področju volje in poželenja in se mu zato pojavijo motnje

na določenem organu. Ne gre samo za srce, temveč tudi

za vse ostalo, kar je povezano s področjem volje in poželenja.

Materialistični zdravnik bo pomisli:'Tega, kar se

nakazuje, ne morem zdraviti tako, da bolniku ponudim

prave predočbe'. Zavedati pa se mora, da v organizmu

ne obstajata samo dve stvari: materialna osnova in tisto,

kar z njo izživljamo. Obstaja še tretji element, ki ga pozna

duhovno-znanstveni raziskovalec. Ta element se sicer nahaja

neposredno izza duševne dejavnosti na fizični ravni,

torej za tistim, kar se kaže kot impulz volje, oziroma za

tistim, kar se kaže z delovanjem organa. Vendar pa izza

dejavnosti organa obstaja še tretja stvar: duh, ki je organ

zgradil. Glede na to, da je organ nastal iz duhovnega, je

na duhovno, ki obstaja za organom, treba gledati kot na

10

njegovega stvarnika. Na primer, če verskemu fanatiku želite

pomagati tako, da mu ponudite pravilno predočbo, s

tem ne boste dosegli prav ničesar. Če pa predočba deluje

naj tako, da se bo srečal s stvarnikom dejavnosti organa

– to pa je eterično telo – mu bo predočba sicer pomagala,

vendar ne sama po sebi, temveč mu bo pomagalo to kar

sam počne in kar na videz ni v nikakršni povezavi z načinom

njegovega vživljanja v predočbo.

Da bi zadevo razumeli, izstopimo iz religioznega pojmovanja

resnice. Predočbi o verski resnici se človek lahko

upre tako, da jo spozna. S tem bo storil kar mora, da bi

jo razumel. Če pa pogledate še številne druge predočbe,

so te povsem nedejavne v življenju človeških organov –

tako v življenju eteričnega telesa kot v življenju fizičnega

telesa. Zato je povsem nekoristno,, če bolniku želimo s

prepričevanjem vsiliti pravilne predočbe, ker to nikakor

ne bo vplivalo na dejavnost njegove volje. Ne mislite, da

bo resnica sama delovala na razum, poudariti je treba, da

ni dovolj, če se predočba samo enkrat dojame, dovoliti

ji je treba, da vsak dan znova deluje; ponavljati se mora

ritmično, da n za dnem, spremljati pa jo morajo točno določena

čustva in slike. Če se to opravi samo enkrat, ne bo

učinkovito. Če pa se opravlja ritmično skozi daljše časovno

obdobje, bo učinkovala na samo konstitucijo organov.

Temu rečemo koncentracija in meditacija (glej: dr. Rudolf

Steiner, Kako pridobiti spoznanja o višjih svetovih). Če

bo bolnik delal na tem samo eno uro, učinka ne bo. Če pa

ima navodila, po katerih bo delal več tednov, in sicer vsak

dan, bodo nanj s časoma delovale, kajti s tem bo prišel do

tistega, kar se v obliki graditelja nahaja izza organov. Duhovna

veda ni na nikakršnih drugačnih tleh kot uradni,

medicinski način zdravljenja, ve pa veliko več. Seveda pa

teh predoč danes še ni mogoče odkrito objaviti.

Vir: Rudolf Steiner, Dinamično-biološka prehrana, duhovna znanost

v prehrani, Izbor: Ivanka Tanja Franjević Petrović

Se nadaljuje.


Razmišljanja

O etiki in mimo nje

Maja Šušteršič

Tisti, ki ste gledali dokumentarec Vojna za semena,

ste gotovo spoznali Vandano Shivo, aktivistko, ki jo

ekologi vabijo v Bruselj, da kot znanstvenica 'razlaga

zamegljenim glavam' pomen lastnih semen.

Verjamem, da se mnogi zavedamo pomena samooskrbe,

zato bi želela iz konteksta dokumentarca opozoriti še na

druge in pomembne vidike, ki me v okviru delovanja

(poklica in hobija) nekako določajo in aktivirajo. Ker zelo

dobro poznam zapiranje slovenskega tekstila in razloge

za razprodaje razprodaj, me vsakič zaboli srce, ko vidim

gmote plastičnih cunj v vozičkih in 'srečne' kupce ob njih.

In če se povrnem k dokumentarcu, Vandanova npr. pove

zgodbo, kako ji je mama v mladosti odprla uvid nakupov.

Kot mlado dekle si je namreč za rojstni dan želela

obleko iz najlona. Mama ji je sicer obljubila darilo, vendar

ji je povedala, da bo takšen nakup omogočil proizvajalcu

obleke nakup velikega avta; če pa bi kupila tradicionalno

obleko, bi omogočila neki družini drva za zimo.

Vandana pravi, da nosi izključno sarije domačih izdelav.

Podobno skladje sem opazila na ekskurziji v Avstriji.

Verjetno je cel avtobus očaral kmet z Demeterhof Kraindorfa.

Dragocene informacije so skozi njegovo oblačilo

poudarjale njegov način življenja. Našo skupino ni pričakal

oblečen v karkoli, pač pa si je nadel tradicionalni

suknjič.

Veseli me, da nas na pomen ročnega dela opozarja tudi

Sanja Lončar v svojih mesečnikih.

Oblikovanje novih navad nam gre počasi. Vendar iz

skrbno shranjenih semen za vrtove klijejo semena tudi

za druge nivoje našega življenja. Obrtna znanja se lahko

ohranjajo zgolj zaradi povpraševanja in potreb tistih, ki

verjamemo, da z osebnim delovanjem premikamo meje

prijaznega in sonaravnega/trajnostnega bivanja.

Biodinamika je le en del antopozofskega nauka. Certifikat

Demeter obsega vrsto izdelkov na področju prehrane,

oblačil, negovalne kozmetike, pralnih sredstev in

drugo …

S svojo pobudo želim podpreti/odpreti razmišljanja o

vključevanju ostalih domačih artiklov/storitev v svoja

življenja. Nakup stvari domače proizvodnje narekuje

novo izdelavo, popravilo, reciklažo in posledično prijaznejši

način življenja vseh udeleženih. Z zavedanjem,

da prinaša nakup tovrstnih izdelkov/storitev nova delovna

mesta in uresničeno poslanstvo mnogih Slovencev

- je le-ta z dodanim evrom še kako upravičen (prav

tako kot pri nakupu ekološke hrane!).

Zadnje zapiranje tekstilnih tovarn kaže, da ne moremo

več hoditi v 'svojih' plaščih, nogavicah ali čevljih. Ostalo

pa nam je vendarle še nekaj dragocenih rok, ki znajo

splesti pulover, popraviti čevlje (po možnosti usnjene),

sešiti obleko, izdelati milo ali napraviti mizo. Razen

ekološke hrane nosijo tudi ti izdelki 'zeleno označbo'.

Svoja raziskovanja usmerjam v analizo trga tekstilnih

izdelkov in njihovih odpadkov. Na dan prihajajo grozljivi

podatki. V poplavi trgovin z nenehnimi razprodajami

ponujajo izdelke vprašljive kakovosti, z umetniškimi

deklaracijami, ki nimajo nobene zveze z življenjem.

Ostanki tapisonov, plastika in iverka so prisotni v vseh

'volnenih' izdelkih z napisi: akril, polister, poliamid in

drugo. Mažemo se z motilci hormonov, pravzaprav s

tekočo nafto, čistimo s strupi in se oblačimo v plastične

vrečke … Na drugi strani se spogledujemo z ekološko

hrano.

Pomlad je čas prebujanja in naj nam bodo naklonjene

sile, da prepoznamo, kaj je dobro za nas in vse, ki jih

imamo radi. In dobro se je spomniti: manj je več!

11


Širimo obzorja

Človekov mali in

veliki svet

Mario Čuletić

12

Današnja, vse bolj globalizirana in dehumanizirana

družba, v kateri postaja človeško življenje preveliko

breme, zgolj številka in sredstvo za doseganje

egoističnih in nemoralnih ciljev, postavlja pod

vprašaj perspektivo kvalitativno-progresivnega

razvoja človeštva. Zdi se, da je v poplavi svetovnih

nazorov in ideologij težko razločiti vizije in ideale,

ki bi človeku lahko vrnili izgubljeno navdušenje,

plemenito strast do življenja, zvezdo vodnico,

dostojno Človeka. Eno takšnih vizij je mogoče strniti

v dve besedi – mikrokozmos in makrokozmos.

Človek se je kot mali svet (mikrokozmos) že od nekdaj

zgledoval po velikem svetu (makrokozmosu) – svojem

bližnjem in daljnem življenjskem okolju: planetu Zemlja,

Sončnem sistemu, zvezdah stalnicah in področjih,

ki jih presegajo. Nemški antropozof in učitelj Hans

Erhard Lauer je v svojem članku Nova slika človeka

napisal: Samo svet kot celota lahko človeku služi kot

primerjava. V svojem bistvu združuje učinke sil celotnega

univerzuma. Je kot izris, kot neko 'vsebinsko kazalo'

celotnega Vsega. Je 'svet v malem', mikrokozmos,

svet pa je 'človek v velikem', makroanthropos.

O neposredni odvisnosti človekovega fizičnega telesa

od elementov zemlja, voda, zrak in ogenj ni potrebno

izgubljati dosti besed. Njegova odvisnost od makrokozmosa

se v prenesenem pomenu lahko primerja z

odvisnostjo prsta ene roke od celega telesa. Naravoslovno

razumevanje človekovega fizičnega mikrokozmosa

lahko uporabimo tudi za ocenjevanje fizičnega

makrokozmosa. Če pa dopuščamo možnost, da naravoslovno

razumevanje človekovega bitja in makrokozmosa

zajema le en vidik, ki ga je mogoče izpolniti z

duhovnoznanstvenim, potem postane tudi medsebojna

odvisnost malega in velikega kozmosa dosti bolj

celovita in smiselna.


Z duhovnoznanstvenega vidika je tisto, kar v bistvu

določa človeka, njegova osebnost, ki uporablja fizično

telo kot hram, v katerem so skrite skrivnosti velikega

sveta. Zaradi tega nemški filozof in književnik Novalis

(1772–1801) v svojem delu Fragmenti piše: Obstaja le

en hram na svetu, to je človeško telo. Nič ni bolj svetega

od te visoke podobe. Prav enkratnost posameznega

sebstva se prenaša vse do enkratnosti posameznega fizičnega

telesa. Temu bi lahko oporekali, češ da je tudi

vsak list drevesa enkraten in neponovljiv ter da na tej

osnovi ni mogoče govoriti o individualnem sebstvu

posameznega lista. S pomočjo zdravorazumske razlage

pa vendar lahko pridemo do uvida, da list ne vsebuje

lastnega Jaza, tako kot človek, pri katerem se ta

čisto konkretno kaže skozi mišljenje, čutenje in hotenje.

Z duhovnoznanstvenega vidika lahko rečemo, da je

človekovo fizično telo materialni ovoj, prežet z drugimi,

nadčutnimi 'telesi', ki jih človek s svojimi fizičnimi

čutili ne more zaznati. Toda posredno je njihov obstoj

mogoče opaziti v fizično-čutnem svetu kot sile, ki oblikujejo

in obdržijo fizično telo pri življenju, kot duševne

in duhovne sposobnosti, ki v mineralnem, rastlinskem

in živalskem svetu ne obstajajo.

Če gledamo na človekovo fizično telo kot na nosilca

nadčutnega duševno-duhovnega bitja, se lahko vprašamo,

ali tisto, kar astronomija opisuje kot planete,

ozvezdja in galaksije, niso pravzaprav 'fizična telesa', v

katerih so prav tako utelešena duševno-duhovna bitja,

le da so mnogo bolj razvita kot človek. Če posamezna

živa bitja v fizičnem svetu razvrstimo v skladu z razvojnimi

merili, je očitno, da je človeška vrsta (glede na

svoje sposobnosti in potenciale, ki jih v sebi nosi) bolj

razvita od živalske, rastlinske in mineralne. Po drugi

strani pa se nam, če pogledamo fizični svet makrokozmosa,

upravičeno postavlja vprašanje glede obstoja

razvitejših bitij od človeka, ki domujejo v svetovnih

telesih, tako kot človekova osebnost biva v njegovem

telesu.

Rudolf Steiner je v ciklusu predavanj, ki jih je imel med

21. 3. in 31. 3. 1910 na Dunaju, slikovito predstavil izhodišča,

ki lahko proaktivnega bralca spodbudijo, so

mu vodilo za intimno poglabljanje odnosa do velikega

sveta, s katerim smo na mnoge načine povezani, kakor

tudi do osebnega malega sveta. Rudolf Steiner v svojih

predavanjih opisuje, kako so se učenci v starodavnih

nordijskih misterijskih šolah pripravljali, da bi lahko na

varen način ekstatično vstopili v svet makrokozmosa

in se iz njega vračali obogateni z duhovno-duševno izkušnjo,

ki so jo uporabili v dobro celotne družbe. Prav

tako navaja, da preti tistemu, ki želi danes nepripravljen

in nezrel doživeti duhovno ozadje velikega sveta,

nevarnost dezorientiranosti, strahu, zmedenosti, kot

da se je izgubil v labirintu, labirintu duhovnega makrokozmosa.

Prav tako tudi zavestnemu poglabljanju v

lastni mikrokozmos – lastno astralno, etrsko in fizično

telo, niso prihranjene določene skušnjave in izzivi, na

katere so se kandidati v preteklosti pripravljali preko

egipčanskih misterijskih šol. Zaradi tega predstavlja v

današnjem času prilagojeno pot duhovnega šolanja, ki

omogoča zdrav prehod praga med fizično in duhovno

resničnostjo, razvijanje jasnega spoznanja o sebi in svetu

s pomočjo živega mišljenja kot priprave na osebno

neposredno doživljanje višjih svetov. Takšna pot je danes

z antropozofijo dana vsem, ne le majhnemu krogu

ljudi, in predstavlja Ariadnino nit, ki omogoča, da se

človek ne izgubi v labirintu makro in mikrokozmosa,

temveč da živi kot makroantropos.

prevedla Marina Nuvak

13


Širimo obzorja

Osnove antropozofije

Poreklo in narava sedmih

stanj materije v sedanji

fazi kozmičnega razvoja

Brane Žilavec

V zadnjih dveh stoletjih smo bili priča pojavu

naslednje ‘materialistične slike sveta: tu je prostor, v

tem prostoru so atomi, ki se gibljejo – in to je vse,

kar dejansko obstaja. To pojmovanje, da celotno

vesolje ni nič več kot skupna vsota samo-gibajočih

atomov v prostoru, in da ti atomi, ki se sprimejo v

molekule, omogočijo nastanek vseh življenjskih in

duhovnih pojavov – takšna predstava’ 1 je proizvod

materializma devetnajstega stoletja.

V dvajsetem stoletju je bil obstoj atomov, ki jih sestavljajo

protoni, nevtroni in elektroni, sprejet kot dejstvo

ne le med znanstveniki in ateisti, temveč tudi med

ljudmi z religijskim in duhovnim svetovnim nazorom.

Atomistična predstava sveta se je celo ‚poglobila‘ z

odkritji osnovnih delcev (bozoni, fermioni, kvarki, leptoni,

itd.), katerih obstoj je bil dokazan s kombinacijo

znanstvenih eksperimentov in matematičnih izračunov.

Med napravami, ki so jim omogočile vpogled v

svet osnovnih delcev, so komore z mehurčki (glej prvo

sliko iz sveta atomov) in moderne pospeševalne komore,

ki omogočajo trke osnovnih delcev, ki so vidni na računalniškem

ekranu (glej drugo sliko).

Vendar to, kar običajno ni opaženo, ‘je enostavno dejstvo,

da ljudje premišljujejo. Brez mišljenja ne bi bil

človek sposoben priti niti do materialističnega videnja

sveta. Atomizem je predpostavka oz. delovna hipoteza,

ki nudi osnovo za računanje; vendar pa nam mora

biti povsem jasno, da nimamo opravka s kakršnokoli

resničnostjo. Nihče ne more niti videti atome, kajti le-ti

so domneve oz. miselni izumi.’ 2 To je očitno, če primerjamo

fotografije atomov, ki so jih znanstveniki uspeli

proizvesti do sedaj (glej tretjo sliko), s predstavami

atomov, ki so postale sestavni del moderne zavesti

(glej četrto sliko). Jasno je, da notranja zgradba atomov

ni nič več kot interpretacija, ki je bila sprejeta kot dejstvo

s strani večine ljudi sedanjega časa.

14

Miniaturni svet atomov


ŠIRIMO OBZORJA

V zadnjih desetletjih je znanost naredila velik korak

naprej od začetne slike vesolja, ki so ga tvorili izključno

atomi. Ko so raziskovali kozmične pojave, ‘so znanstveniki

odkrili – in se še vedno mučijo, da bi razumeli

– osupljivo dejstvo, da večina vidnega vesolja ni bila

počasnega ohlajanja prvotne vročine in postopnega

zgoščevanja plinov v tekoče in trdne oblike snovi.

V predzgodovinskem času so nekatera ljudstva imela

precej podobne predstave o poreklu vesolja, vendar pa

so v njih imeli najbolj pomembno vlogo bogovi.

še niti opažena, kaj šele razumljena,’ 3 zaradi tega, ker

vsebuje pretežno črno materijo in črno energijo. Črni

se imenujejo zato, ker se ju ne more zaznati z nobenimi

sredstvi, ki so na voljo moderni znanosti. Njihov obstoj

je bil dokazan z izračuni vidnih pojavov v vesolju, ki

se niso obnašali v skladu s fizičnimi zakoni, ki so nam

poznani. Ti izračuni so jih prisilili do priznanja, da vidno

vesolje vsebuje le štiri odstotke fizične snovi – vse

ostalo je črna materija in energija.

To ni bilo prvič, da so znanstveniki naleteli na neobičajne

oblike snovi. V prvi polovici dvajsetega stoletja

so odkrili obstoj antimaterije, ki je neke vrste zrcalna

snov. ‘Antimaterija je istovetna z materijo, razen da je

vse znotraj njenih atomov obrnjeno v nasprotno smer:

negativen naboj je pozitiven in levo postane desno.’ 4 Ta

in druga podobna odkritja kažejo na to, da znanstveniki

prestopajo prag, ki ločuje fizični in duhovni svet.

Vendar pa jim pomanjkanje primernih konceptov preprečuje,

da bi razvili ustrezno razumevanje tega, kar

tam zaznavajo. To ne preseneča, kajti nihče ne more

dojeti duhovnih realnosti s pomočjo konceptov, ki

ustrezajo izključno fizičnemu svetu.

Če hočemo razviti ustrezne koncepte in ideje, moramo

preseči omejitve znanstvene razlage o poreklu vesolja,

tako imenovano teorijo prapoka. V skladu s to razlago

je vse, kar danes obstaja, izšlo iz izjemno vročega in

zgoščenega stanja materije s pomočjo velike eksplozije.

Znotraj obdobja prve sekunde se je zgodila izjemno

hitra razširitev vesolja; poleg tega so prišli v obstoj

osnovni delci. Veliko več časa je bilo potrebno za oblikovanje

atomov vodika in helija in minilo je milijone

let, dokler niso prišli v obstoj vsi elementi, ki sestavljajo

periodično tabelo. To je bilo doseženo s pomočjo

Na primer ‘v japonski mitologiji se je kozmos oblikoval

spontano iz kaosa. Prvobitno vesolje je bilo tekoča,

vrela masa v obliki velikanskega jajca. Lahki elementi

so vzplavali navzgor in oblikovali Visoko Nebeško Planoto,

prebivališče bogov, medtem ko so se težji elementi

ustalili in postali trdna zemlja. Potem so se pojavila iz

belega oblaka tri nebesna božanstva. Prvorojenec je bil

Vladar Središča Nebes, naslednji je bil Veličastni Visoki Izdelovalec

in nato še Veličastni Nebeški Izdelovalec.’ 5 Nato

so ti začeli proizvajati naslednje generacije bogov, vse

dokler niso vsi skupaj ustvarili sedanji svet.

V kozmičnem razvoju, ki ga je predstavil Rudolf Steiner

v Okultni znanosti in njegovih ostalih delih, obstajajo

tri prejšnja vesoljska stanja, ki se imenujejo Stari

Saturn, Staro Sonce in Stara Luna 6 , preden je prišlo v

obstoj sedanje stanje, ki ga imenujemo Zemlja. V obdobju

‘Saturna so obstajala različna prepletajoča se

stanja toplote. Vendar morate biti pozorni, na kakšen

način se govori o toploti oziroma ognju v primeru

takšnega vzvišenega obstoja, kot je bil ta, ki je pripadal

Saturnu. Do tega stanja ne bomo prišli, če bomo prižgali

vžigalico ali svečo in preiskovali fizično toploto, ki se

pojavi. Toploto si moramo predstavljati kot precej bolj

duhovno – ali morda primerneje rečeno bolj duševno.

Če uspete vstopiti v svojo notranjost in občutiti sebe

kot bitje, ki vsebuje toploto, vam bo to občutenje vaše

lastne toplote, ta izkušnja vaše lastne duševne toplote,

dalo približno idejo o prepletajoči toploti Saturna.’ 7

Dejansko je imela toplota Saturna dvojni značaj: iz ene

strani je bila duševno-duhovna toplota, z druge strani

je bila fizična toplota. Če bi se gibali znotraj Saturnove

oble s sedanjimi fizičnimi čutili, ne bi zaznavali ničesar,

razen toplote različnih jakosti, zato ker ‘Saturn ni

bil poenotena snov, temveč je imel takšno sestavo, da

bi lahko zaznavali razlike’ 8 v njeni notranji zgradbi.

15


ŠIRIMO OBZORJA

16

‘Ko preidemo na Sonce, v drugo fazo razvoja našega

planeta, vidimo, kako se je v elementarnem obstoju toplota

zgostila v plinasto oz. zračno stanje. Potemtakem

moramo v elementarnem obstoju Sonca ločiti med

toploto in plinastim oz. zračnim. Skupaj z zgostitvijo

toplote v zrak se odvija ustrezno dviganje do bolj

razredčenega, bolj eteričnega stanja; če imenujemo

zrak elementarno stanje, ki je takoj pod toploto, moramo

imenovati stanje takoj nad toploto svetloba oz. svetlobni

eter. Ko gledamo na elementarna stanja v obdobju

Sonca, potem vidimo prežemanje toplote, svetlobe

in zraka in vse življenje se je v tem času manifestiralo

znotraj tega stanja toplote, svetlobe in zraka.

Ko preidemo na Luno, imamo spet toploto kot srednje

stanje, ki se spodaj zgosti v zrak, in še bolj spodaj v vodo.

Spet se pojavi svetloba in potem nad svetlobo dobimo

finejše, bolj eterično stanje. Temu, kar deluje znotraj

snovi kot organizacijski princip, kar povezuje in ločuje

snovi – lahko damo ime zvočni eter. To je nekaj, kar lahko

človek prepozna s svojimi zunanjimi čutili takrat,

ko se prenaša s pomočjo zraka, vendar pa se nahaja v

osnovi vsega obstoja. Lahko bi ga imenovali tudi številčni

eter (kemični eter), zato ker ta duhovni zvok ureja

celotni materialni obstoj v skladu s številom in mero.

Potemtakem vidimo tako na sami Luni kot v tem, kar

na njo deluje od zunaj, elementarna stanja toplote, zraka,

vode, svetlobe in zvoka.

Ko pridemo do četrtega stanja in z njim do nastanka sedanje

Zemlje, so dodane nadaljnje stopnje zgoščevanja

in nadaljnje stopnje razredčevanja – zemeljsko oz. trdno

stanje spodaj in to, kar imenujemo življenjski eter, zgoraj;

le-ta je še finejši eter od zvočnega etra. Tako lahko

opišemo elementarni obstoj Zemlje na naslednji način:

Toplota je zopet srednje stanje; kot bolj zgoščena stanja

imamo zrak, vodo in trdno materijo; kot razredčena

stanja imamo svetlobo, zvok in življenjski eter.’ 9 Tako v

sedanji fazi kozmičnega razvoja ‘razločujemo v naravi

trdno, tekoče, in zračno stanje ter toplotni, svetlobni, kemični

in življenjski eter. To je sedem stopenj materije.’ 10

(glej sliko Kozmični razvoj sedmih stanj snovi - desno)

Najprej moramo pojasniti naravo štirih elementov: ognja,

zraka, vode in zemlje. V stari Grčiji so ljudje še vedno

poznali pravi pomen teh konceptov, ki opisujejo fizična

stanja materije, zato ker ‘je starodavna fizika imela

kozmični značaj. Ko v starih spisih pridemo do besede

voda, jo moramo prevesti z našo besedo tekoče; besedo

zemlja prevedemo z našima besedama trdna telesa. Le na

ta način lahko pravilno prevajamo stare spise. Vendar

pa v tem pristopu obstaja globokoumen pomen. Uporaba

besede zemlja, ki nas napoti na trdna telesa, pomeni

predvsem to, da je to trdno stanje pod vplivom zakonov,

ki vladajo na planetu Zemlja. Po drugi strani, ko se

je govorilo o telesu kot o vodi, potem le-to ni bilo zgolj

pod zemeljskimi zakoni, temveč je bilo pod vplivom celotnega

planetnega sistema. In kadar se je plinasto telo

imenovalo zrak, potem je bilo takšno telo dvignjeno ven

iz zemeljskega in planetarnega vpliva in se je nahajalo

pod poenotenim vplivom Sonca.’ 11

Element ogenj ima prav poseben položaj, kajti ‘ogenj

je na meji med zaznavnim materialnim svetom in eteričnim

oz. duhovnim področjem, ki ni več zaznaven.’ 12

Zaradi tega razloga ima dvojno naravo: en njegov del

je fizičen in drugi del je eteričen. Posledično ga je Steiner

poimenoval: toplota, ogenj, toplotni eter. Poleg

tega moramo vedeti, da ‘je ogenj tako razredčen, da

prežema vse ostale elemente. Ogenj prežema zrak in ga

s tem greje; enako velja za vodo in zemljo. Medtem ko

so trije ostali elementi oddvojeni drug od drugega, ima

element ognja vse-prežemajočo lastnost.’ 13

Sedaj si oglejmo splošno naravo etrov. Če želimo razumeti

naravo teh duhovnih snovi, se moramo izogniti

napaki, da k njim pristopimo na sledeči materialistični

način: ‘Tu imamo materijo; potem je tu eter, bolj razredčen

kot materija, ampak drugače podoben fizični materiji;

potem pride astralno – spet bolj razredčeno in fino

kot eterično; in po tem kar nekaj drugih lepih stvari, ki

so bolj in bolj razredčene. Imenujte jih, kakor hočete,

vendar to ni duhovno, temveč ostane materialistično!

Resnica je, da si moramo z namenom, da prispemo do

pravega razumevanja sveta, zamisliti, kako težka materija,

ki jo lahko tehtamo, preneha obstajati, ko pridemo

do etra. Mi moramo jasno razumeti, da je ta eter

bistveno drugačna stvar od tiste snovi, ki zapolnjuje

prostor. Ko govorimo o tej snovi, mislimo o prostoru,


ŠIRIMO OBZORJA

ki je zaseden z materijo. Ampak ko govorimo o etru,

takrat si moramo zamisliti prostor, kjer ni materije. Ko

običajna materija trči v neki drugi predmet, je le-ta odbit

oz. potisnjen stran. Ko se eter približa predmetu,

ga privlači in pritegne znotraj sebe. Dejavnost etra je

točno nasprotje temu, ki ga ima materija. Eter deluje

kot nekaj, kar vsrkava.’ 14

Znanost pravi, da ‘je materija karkoli, kar zavzema

prostor.’ 15 V nasprotju s tem eter ni le odsotnost materije,

temveč je negativna materija. Če hočemo dojeti

ta koncept, si moramo predstavljati ‘polno denarnico,

iz katere jemljemo denar, vse dokler ga ne zmanjka;

prazna denarnica ne more biti bolj prazna, kot je. Vendar

pa je lahko bolj prazna, če se zadolžimo; potem

imamo v denarnici manj kot nič. Na podoben način je

lahko prazen prostor bolj prazen, s tem ko je zapolnjen

z etrom in postane negativna stvar. Eterični svet je v

bistvu negativen prostor.’ 16

bitjih, dogajanjih in celo v takšnih stvareh, kot je dober

obrok, ki je bil narejen z ljubečo skrbjo in modrostjo.

Učinke svetlobnega etra doživimo vsak dan, saj nam le-

-ta omogoča, da vidimo fizični svet navzlic temu, da je

sama svetloba nevidna. Samo takrat, ko svetlobni eter

‚trči‘ ob trdni, tekoči ali plinasti fizični objekt, se nam

razodene njegov odsev.

‘Če se dvignemo za eno stopnjo nad svetlobo, pridemo

do še finejšega eteričnega stanja, do nečesa, kar

dejansko ne obstaja neposredno v običajnem svetu zaznav.

To stanje se nam predstavlja kot nekakšne vrste

zunanji odsev. Z okultnega vidika lahko rečemo, da v

tem finem etru delujejo tiste sile, ki urejajo kemijske

afinitete in kombinacije materialnih snovi – to je organizacijo

snovi – in ki jih lahko opazujemo v primeru,

ko potresemo fin prah na kovinsko ploščo in nato z violinskim

lokom podrgnemo po robu plošče in dobimo

tako imenovane Kladnijeve slike. Prostor je diferenciran

in napolnjen z gibanjem sil, ki so bolj ‚razredčene‘

Kladnijeve plošče z zvočnimi vzorci

Obstaja še ena ključna razlika med etrom in materijo.

‘Fizično telo je težko, ima težo in je podrejeno zakonu

gravitacije. Eterično ni podrejeno gravitaciji. Prav

nasprotno, eterično se vedno poskuša izmuzniti – ima

vedno težnjo, da se razprši in razširi v daljna vesoljna

prostranstva. Eterično telo si prizadeva gibati stran od

Zemlje v enaki meri, kot fizično telo teži k Zemlji.’ 17 Z

drugimi besedami, eter ni podvržen silam gravitacije,

temveč silam levitacije, ki povzročajo, da ‘Sonce ves

čas privlači eterično telo.’ 18 To dejstvo razloži mnoge

naravne pojave, ki so sicer nerazumljivi ali slabo razloženi

s strani znanosti, kot je na primer gibanje rastlinskega

soka navzgor proti silam gravitacije. To gibanje

povzroča eterično telo rastline, ne pa t.i. osmotski fizični

pritisk.

Če se poskušamo poglobiti v naravo posamičnih etrov,

lahko rečemo, da smo relativno dobro seznanjeni s toplotnim

etrom, ki ga lahko izkusimo kot duševno-duhovno

toploto v našem lastnem bitju, kot tudi v drugih

kot svetloba. Zato lahko govorimo, ko se povzpnemo iz

toplote do svetlobe in od nje do tega finejšega elementa,

o kemijskem ali zvočnem etru, ki vsebuje sile, ki razvrščajo

materijo ter ločujejo in združujejo snovi. V resnici

ima ta element naravo zvoka; zvok, ki ga zaznavamo z

ušesi, je le njegov zunanji izraz – to je izraz njegovega

prehoda skozi zrak.’ 19 Ta eter se imenuje zvočni eter oz.

tonski eter, kadar deluje preko zračnega medija, in kemični

eter, kadar deluje preko vodnega medija.

‘Če se povzpnemo iz zvočnega etra še višje, v bolj razredčeno

eterično stanje, pridemo do najfinejšega eteričnega stanja

od vseh obstoječih. Ta bolj fin eter tke znotraj zvočnega oz.

kemijskega etra. To pomeni, da prežema zvočni eter na enak

način kot je zvok, ki prihaja iz naših ust, prežet s pomenom

naših misli, ki spreminjajo zvok v besedo. Poskušajte

razumeti, kaj je tisto, kar naredi zvok v smiselno

besedo, in tako boste dobili predstavo o tem finem

eteričnem elementu, ki se giblje skozi vesolje skozi

kozmični zvok, ki organizira snovi, in mu tako daje

17


ŠIRIMO OBZORJA

pomen, s tem ko odmeva v prostoru kot ustvarjalna

Beseda. Ta Beseda, ki se pretaka skozi vesolje in se vliva

v zvočni eter, je vir življenja, je utripajoče življenje,

polno energije’ 20 – to je življenjski eter.

Sedaj lahko naredimo kratek povzetek sedmih stanj

materije, ki obstajajo v sedanjem obdobju kozmičnega

razvoja (glej sliko ‚kozmičnega jajca‘):

• Element zemlje vsebuje vse, kar je trdno, mineralno,

kristalizirano, podobno soli.

• Element vode vsebuje vse, kar je tekoče, gibljivo.

• Element zraka vsebuje vse, kar je v plinastem

oz. zračnem stanju.

• Element ognja oz. toplotni eter obsega fizično

toploto in duševno-duhovno toploto.

• Svetlobni eter vsebuje svetlobo, ki nam omogoča,

da vidimo materialni svet.

• Kemijski eter oz. zvočni/tonski eter vsebuje sile,

ki urejajo kombinacije materialnih snovi.

• Življenjski eter prežema zvočni eter z virom življenja.

To so snovi, ki omogočajo obstoj sveta, ki nas obdaja.

S pomočjo fizičnih čutov lahko zaznavamo polovico

teh snovi, medtem ko lahko drugo polovico zaznamo

zgolj s pomočjo učinkov, ki jih imajo na vidne stvari,

bitja in pojave. S tem uvidom lahko naredimo naslednji

korak v okultno naravo materije. Običajno ‘ljudje

razvijajo vse vrste teorij o materiji in duhu. V resnici pa

je v ozadju obeh nekaj višjega kot materija in duh. Ko

se to višje pripravi k počitku, potem je to materija; ko

se pripravi k gibanju, potem je to duh.’ 21

Kaj je to skrivnostno višje v ozadju materije in duha? To

so bitja, ki pripadajo devetim duhovnim hierarhijam! 22

Zgoraj predstavljeni ‘procesi zgoščevanja in razredčevanja

prepletajo drug drugega in nam skupaj podajo

enotno sliko nastajanja naše Zemlje. Bodisi ko govorimo

o zgoščenih stanjih – zrak, voda, zemlja – ali o bolj

razredčenih stanjih – svetlobni eter, zvočni eter, življenjski

eter – v vsakem primeru se ukvarjamo z manifestacijami

oziroma zunanjim videzom duševno-duhovnih

bitij. Če upoštevamo zgolj te elementarne manifestacije,

potem preučujemo zunanji vidik – majo oz. iluzijo – tega,

kar je v njih resnično. V resnici duhovna bitja oznanjajo

svoj obstoj v zunanjem svetu s pomočjo teh snovi.’ 23

S pomočjo antropozofije lahko sledimo poreklu vseh

snovi v zelo oddaljene čase. ‘Okultno videnje odkriva,

da so na začetku, ko se je pričel oblikovati starodavni

Saturn, določena duhovna bitja preko dejanja darovanja

izlila osnovno snov Saturna – toploto – iz njihove

lastne snovi. Ta bitja so se izpopolnila tako daleč, da jim

ni bilo potrebno vsrkati ničesar kot hrano, temveč so

bila celo v stanju, da se žrtvujejo, da izlijejo ven njihovo

lastno snov. Ta bitja so Troni, ki so s pomočjo svojega

žrtvovanja oblikovala temelje’ 24 za nastanek vesolja.

V nadaljnjih stopnjah razvoja je bila ta prvobitna snov

uporabljena in obdelovana s strani vseh bitij devetih

duhovnih hierarhij na najbolj raznovrstne in zamotane

načine. Vendar ‘pa se je sodelovanje teh bitij v

času zgodnjih inkarnacij naše Zemlje odvijalo na načine,

ki so bili drugačni od njihovega sedanjega načina

delovanja. Vsakič, ko se je pojavila nova inkarnacija

– takšna, kot so stanja Saturna, Sonca, Lune in Zemlje

– je prišlo v obstoj drugačne vrste sodelovanja teh

hierarhičnih bitij zaradi dejstva, da je imelo vsako stanje,

skozi katerega je prešla naša Zemlja, tako kot bodo

imela tista, skozi katera bo še morala iti, posebno misijo

v kozmičnem razvoju.’ 25

Če pogledamo na sedanjo Zemljo, potem opazimo, da

‘je naš planet zgrajen tako, da takrat, ko gledamo proti

njegovemu središču, lahko rečemo: Tam so vzvišena

bitja, Troni, Serafimi in Kerubimi. Vse, kar vidimo, ko

gledamo navzdol v zemeljske globine, pripisujemo

18


ŠIRIMO OBZORJA

bitjem najvišje hierarhične triade. Trije elementi narave

– voda, zrak in ogenj – so povezani z Duhovi volje,

Duhovi harmonije in Duhovi ljubezni.’ 26

V nasprotju s tem ‘prihajajo Duhovi oblike iz univerzalnega

prostora; njihovo delovanje se manifestira v tem,

kar imenujemo sončni žarki. Svetloba je potemtakem

element, v katerem na prvem mestu tkejo in živijo

Duhovi oblike. Vse, kar na naši Zemlji ureja gradnjo

in razkroj, je v principu področje, v katerem delujejo

Duhovi gibanja. Ko se človek nauči zaznavati nekaj od

tega, kar sicer opazuje zgolj kot iluzijo, ko preučuje kemijske

kombinacije in razgradnje, potem sliši te Duhove

gibanja oziroma zaznava Glasbo sfer. Medtem ko

svetloba priteka k nam podnevi kot svetloba in ponoči

snuje dalje kot svetloba, ki je bila sprejeta in vsrkana,

se glasba sfer razlega tako podnevi kot ponoči.

Potem nam preostanejo še Duhovi modrosti, ki pošiljajo

svoje aktivnosti od zunaj in delujejo na svetlobo, ki

tke, in na glasbo sfer v njenem tkanju skozi vesolje. To

je življenje univerzalnega etra, ki priteka navzdol do

Zemlje. Življenje se izliva na Zemljo iz univerzalnega

prostora in je ujeto s strani raznovrstnih bitij. To izvira

iz Duhovov modrosti.’ 27

S pomočjo teh razlag lahko dojamemo, zakaj je ‘materija,

kot si jo zamišljajo fiziki, čista fantazija. Dokler se

njihovi koncepti uporabljajo le kot sredstva za računanje,

je to v redu. Toda, če ljudje mislijo, da so odkrili

nekaj, kar obstaja samo po sebi in je resnično, potem

ti ljudje sanjajo. Teorije modernih fizikov se dejansko

sanje. Tako dolgo, dokler fiziki opisujejo in zapisujejo

dejstva – to, kar je stvarno in dejansko in kar lahko

vidi oko, ter to, kar se lahko iz tega sklepa s pomočjo

izračuna – tako dolgo imajo opravka z resničnostjo.

Ampak takoj, ko začnejo razglabljati o atomih in molekulah,

kot da bi bile to preprosto materialne stvari,

začnejo presti sanjsko vesolje.’ 28

Dandanes je mnogo ljudi, ki še vedno sanjajo obstoj

osnovnih delcev, atomov in molekul materije. Ko se

bodo prebudili, bodo spoznali, da takrat, ‘ko zremo

v vesoljne daljave in najprej pogledamo proti Soncu,

vidimo, kako pretakajoče življenje, prepletajoči zvok

in oblikotvorna svetloba – trojstvo druge hierarhične

triade – prihaja k nam iz kozmičnega prostora. V drugi

hierarhični triadi imamo tiste sile, ki živijo in tkejo

okoli nas v etru. Najvišje hierarhije – Serafimi, Kerubimi

in Troni – pritekajo k nam od spodaj. V silah narave,

ki obstajajo na našem planetu – v zemlji, vodi,

zraku in ognju – se izlivajo k nam bitja najvišje triade.

V prvi hierarhični triadi obstajajo tiste sile narave, ki

jih smatramo za najmočnejše podzemeljske sile narave

– sile naše trdne zemlje.’ 29

To so duhovna bitja, ki delujejo v ozadju sedmih stanj

materije, ki obstajajo na sedanji stopnji kozmičnega

razvoja. Čeprav se moramo zavedati, da obstaja neizmerno

več v ozadju vseh teh stvari, lahko usmerimo

naš pogled na določeno zemeljsko obdobje, ko so

Duhovi oblike v sodelovanju z ostalimi hierarhijami – še

posebej v sodelovanju z Duhovi gibanja – ‘spodbudili v

elementarni materiji nekaj, kar se lahko primerja s tem,

kar je spodbujeno v prahu Kladnijevih zvočnih vzorcev,

ko se zvok spravi k temu, da ga organizira. Tako

kot je prah organiziran v primeru Kladnijevih zvočnih

vzorcev, tako je bila elementarna masa Zemlje razmeščena

navzgor in navzdol’ 30 v procesu ustvarjanja

duhovnih in zemeljskih stanj materije. Tako so Duhovi

oblik povzročili, da so se fizične snovi ustalile in oblikovale

Zemljo, medtem ko so duhovne snovi vzplavale

navzgor in oblikovale vesolje, ki nas obdaja.

Opombe:

1, 2, Steiner, The Occult Movement in 19th Century, Dornach, 16.10.1915

3 Richard Panek, The 4% Universe, 2011

4 www.independent.co.uk/news/science/

physicists-learn-how-to-measure-antimatter-using-laser

5 Mythology, The Illustrated Anthology of World Myth and Storytelling

(Japan’s Realm of the Rising Sun), 2002

6 Osnovni opis prejšnjih stopenj razvoja je na voljo v članku Duhovno

znanstvena razlaga razvoja vesolja, Svitanje, Poletje 2016

7, 9, 23, 30 Steiner, Genesis – Secrets of Creation, Munich, 20.08.1910

8 Steiner, Theosophy of the Rosicrucian, Berlin, 2.06.1907

10 Steiner, Foundations of Esotericism, Berlin, 4.10.1905

11 Steiner, Warmth Course, Stuttgart, 2.03.1920

12, 13 Steiner, Nature Spirits, Dusseldorf, 12.04.1909

14, 16 Steiner, Man: Hieroglyph of the Universe, Dornach, 24.04.1920

15 Ultimate Visual Dictionary, Dorling Kindersley, 1997

17 The Essential Steiner, Lindisfarne Books, 2007

18 Steiner, The Festivals and Their Meaning, Dornach, 7.05.1923

19, 20 Steiner, Genesis – Secrets of Creation, Munich, 18.08.1910

21 Steiner, vir neznan

22 Osnovni opis prejšnjih stopenj razvoja je na voljo v članku Duhovno-

-znanstvena razlaga ustroja vesolja in bitij, ki obstajajo v njem,

Svitanje, Pomlad 2015.

24 Steiner, Universe, Earth and Man, Stuttgart, 8.08.1908

25, 26, 27, 29 Steiner, The Mission of Folk-Souls, Christiania/Oslo,

11.06.1910

28 Steiner, Genesis – Secrets of Creation, Munich, 22.08.1910

19


Knjige

Orfiška šola in duh

Srednje Evrope

Spoznavni postopek in znanost

Samo Simčič

Orfiška šola, šola pesniške genialnosti, je

povzdignjena v mit. O njej se govori kot o

imaginarni resničnosti, zato nikoli povsem določno.

Vendar je orfiška šola resničnost, ne le prispodoba.

V mitu o Orfeju je rečeno, da je temu mitičnemu

starogrškemu pesniku poklonil svojo liro Apolon

sam. To ima globok pomen. Lira je precizen

instrument, treba ga je obvladati, da bi lahko igrali

nanj in ustvarjali umetnost. Orfej se je te umetnosti

naučil v Apolonovem templju v Delfih. Dala mu je

sposobnost, da je lahko živ stopil čez prag smrti v

svet umrlih – ta sposobnost je intuicija, ki sega v

globine sveta in človeka.

Apolonov tempelj v Delfih je bil osrednje starogrško

svetišče in je združeval vso dotedanjo modrost Orienta,

vendar je tej dal nov značaj. Staroegipčanska, staroperzijska

in staroindijska šola modrosti so temeljile na

odprtosti človekove duše, ki jo je bilo mogoče doseči

s kar največjo predanostjo duhovnemu svetu in bogovom.

Toda človek se je razvijal k vedno večji samostojnosti,

zaradi katere se je odmikal od duhovnega sveta

in bogov. Če se jim je hotel približati, se je moral srečati

s samim seboj. Podoba njega samega se je pojavila kot

sfinga, ki ima človekov obraz, levjo grivo, bikov trup

in orlove peruti. Človekov obraz pomeni zavest o sebi

ali jaz, levja griva čutenje, bikov trup hotenje, in orlove

peruti mišljenje. Ker pa je sfinga žival, pomeni to, da so

te temeljne človekove notranje sile ujete v animalnost.

Sfinga je varovala vhod v duhovni svet in je zahtevala,

da se človek očisti svoje animalnosti. V Starem Egiptu

je bilo to še mogoče s predanostjo, z devocijo. V Stari

Grčiji to ni več zadostovalo. Zato je Apolon napotil

učence delfijskega misterija k temu, da sledijo izreku:

Spoznaj sebe in spoznal boš svet in bogove. Spoznati sebe je

pomenilo spoznati svoje bitje kot precizen instrument,

na katerega je bilo treba znati 'igrati', da bi se lahko

povzpeli k božanski modrosti. To je pomenilo znati

misliti. O tem, kar se je zgodilo v Stari Grčiji, nam kaže

Ojdipovo srečanje s sfingo. Ko se je Ojdip srečal z njo,

mu je zastavila uganko: 'Kaj je to: najprej hodi po štirih,

potem po dveh in nazadnje po treh nogah?' Ojdip odgovori:

'Človek. Kot dojenček se kobaca po vseh štirih,

kot odrasel hodi vzravnan po dveh nogah, kot starec

pa se mora pri hoji opirati na palico.' Ko to sfinga sliši,

je premagana in se vrže v prepad. Ojdip spozna, da je

uganka človek, in gre svobodno svojo pot.

Apolonov izrek: 'Spoznaj sebe!' je tudi vir starogrške

filozofije. Prej filozofije ni bilo, bila je modrost, filozofija

pa nastane, ko človek z ljubeznijo do modrosti

sam oblikuje misli. Temu je dosledno sledil Sokrat. To

sta prevzela tudi Platon in Aristotel. Tako je starogrška

misel dosegla čisto, lastno obliko v človeku. To

pa je tudi vir evropske kulture, ki je posebno visoko

stopnjo dosegla v 18. in 19. stoletju v Srednji Evropi v

nemški idealistični filozofiji. Vendar je ta stopnja ostala

le kot zgodovinska preteklost. Zadušena je, ker so jo

preplavili materialistični znanstveni pojmi in predstave

Zahodne Evrope. Tudi ti pojmi in predstave imajo

korenine v starogrški kulturi, ki je ustvarila znanost,

vendar je njihov značaj 'objektiven', zasnovan na fizičnem

čutnem zaznavanju stvarnosti. Srednjeevropska

kultura je v svojem temelju idealistična. Da bi si lažje

predstavili razliko med obema, naj navedem citat iz

20


intervjuja Angele Schader s škotskim pesnikom, pisateljem

in esejistom Johnom Burnsideom. Intervju je bil

objavljen 10. novembra 2016 v Neue Zürcher Zeitung z

naslovom: 'Želel bi si, da bi Goethe zmagal.' Citat se v

mojem prevodu glasi takole.

'Anglosasi gojijo neke vrste sovražnost, nenaklonjenost do

metafizičnosti; gojijo racionalistično pragmatično oxfordsko

mišljenje. Po mojem občutku je bila znanost ruinirana v trenutku,

ko je Newton zmagal nad Goethejem. Newtonov model

je reduktiven, matematičen; Goethe ali Humboldt postavljata

temu nasproti organsko življenje v središče univerzuma. Jaz

bi si želel, da bi Goethe zmagal. Ko bi njegove ideje in ideje

nemških romantikov vstopile v mišljenje na isti način kot

Newtonova fizika, bi bil svet danes morda videti drugačen.'

Citat nakazuje dva tokova evropske kulture v miselnosti

njunih predstavnikov. Oba tokova sta upravičena.

Newtonovo matematično eksaktno razumevanje pojavov

ni napačno, postavljeno je le v ospredje. Dogajanje

v pojavih je v ozadju kot proces, ki poteka kakor

sam od sebe, mehanično. Pomembno je, da se ga točno

opiše. Moderno civilizirano človeštvo si danes samoumevno

predstavlja svet, dogajanje sveta, dogajanje v

naravi in človeku, kot mehanične tokove. Obstaja mnenje,

da človek ravna (mehanično) po nekem kodiranem

zapisu v svojem telesnem organizmu. Tudi ko je

znanost v 20. stoletju prodrla v svet pod materijo in si

spodkopala materialistični temelj, je ostala pri predstavi,

da so tokovi energije mehanične narave, ki jih je v

tek pognal 'slučaj'.

aktivna. Požene kal, steblo, stebelne liste. Nato nastopi

zastoj rasti. Delujoča sila se spet strne v točki, običajno

na vrhu stebla ali na koncu stranskih stebelnih poganjkov.

Stebelni organizem preide iz te točke v cvetni

organizem, ta pa nato v plod in seme. Prehod iz organizma

v organizem je preobrazba prvega. Poleg tega

oblikuje delujoča sila rastlino po podobi njene vrste.

Vsaka rastlinska vrsta (tudi živalska in človeška) ima

takšno prapodobo, ki jo je Goethe imenoval 'prarastlina'

ali tudi ideja rastline. Začne delovati iz točke v materiji

semena ali drugih delov rastline. Točka ni fizična,

materialna. Ne zavzema prostora. Sile rasti ne vidimo,

vidimo samo faze njenega delovanja v rastlini, lahko

pa jo predvidimo z mišljenjem. Vendar ni zgolj predpostavka,

temveč dejstvo. Četudi bi materialistično

menili, da obstaja v genski zasnovi, se je morala vanjo

vliti iz neotipljive, predpostavljene kozmične modrosti.

Ta ne more biti 'slučajni mehanizem', saj si ni mogoče

misliti, da bi tako inteligentna zgradba živega bitja ali

tudi mrtvega minerala nastala kar tako 'iz nič'. Nekateri

današnji znanstveniki pravijo, da je 'slučaj' kot izvor za

znanost nedopustna izmišljotina. Goethe vidi v 'prarastlini'

ali ideji rastline živo življenjsko ali organsko

silo. To je ena od temeljnih predstav srednjeevropskega

'idealizma' ali 'organskega mišljenja'. Ta idealizem je

zahodnoevropska miselnost zadušila. Preplavljeni smo

s pojmi zahodnoevropske znanosti. V Srednji Evropi si

človek prvotno zastavlja vprašanje: kako spoznavam

stvari, kako prihajam do idej? Po kakšnem postopku?

To je orfiško načelo po izreku: 'Spoznaj sebe!'

Johann Wolfgang Goethe ni bil samo pesnik in dramatik,

temveč tudi naravoslovec. Razvil je teorijo metamorfoze.

Opazoval je rastlino. Seme je pretežno mineralna

snov, ki jo je rastlina v procesu venenja izločila,

ker ta snov ni bila več sposobna življenja. Samo točka

v semenu ima še življenjsko silo, snov okrog nje pa jo

ščiti z ovojem. V določenih okoliščinah postane ta sila

Ta dva tokova evropske miselnosti izvirata že iz obdobja

Starega veka. Razkol je nastal že tedaj. To se je

zgodilo tako, da je Aristotel moral zaradi sovražnikov

atenske akademije svoje spise umakniti iz mesta. Njegovi

učenci so jih prepisovali in razkropili po Grčiji in

po vsem tedaj kulturnem svetu. Velik del teh spisov je

prišel v roke akademije v perzijskem Gondišapurju. Ta

21


KNJIGE

22

akademija je zbirala kulturno blago tedanjega časa in

ga preučevala. Aristotelovi spisi so na njene učence delovali

predvsem z jasnimi intelektualnimi pojmi. Toda

vzhodnjaška miselnost ne teži k Apolonovi šoli, po kateri

se človek uči razumevati svet s spoznanjem sebe,

temveč k neposrednemu doživetju. Aristotelovi spisi

so delovali kot fenomen intelektualizma. V Gondišapurju

so zato po aristotelsko opazovali pojave sveta in

videli v njih zgolj 'logiko' kot mehanizem. To je pripeljalo

že v Starem veku in na začetku Srednjega veka do

tehničnih izumov, ki jih je Evropa iznašla šele v 18.,

19. in 20. stoletju (npr. vrata, ki so se sama odpirala,

ali govoreča škatla in druga čudesa), vendar orientalski

znanstveniki teh izumov niso uporabljali tako kot

danes, temveč so jim služili kot posamezne atrakcije.

Niso mislili praktično. Gondišapurska akademija je

bila tudi vir arabske znanosti.

Aristotelovi in Platonovi spisi pa so romali tudi na

zahod, v Italijo. S posebno skrbnostjo so bili zbrani v

samostanu na Monte Garganu, kjer je na njihovi podlagi

vzniknila evropska znanost. Ta je temeljila na

spoznavnem načelu in ni odkrivala tehničnih izumov,

temveč je razvijala naravoslovje in umetnost kot govorništvo,

arhitektura, glasba. Svoj višek je doživela v

chartrski sholastični šoli. Tu se je rodila gotika. V arhitekturi

katedrale v Chartresu je slikovito zaobjeta vsa

kultura tedanjega časa. To je plod sholastične miselnosti,

ki je zastavljala temeljna spoznavna vprašanja o

svetu in kulturi in ni nepraktična. Bistveno zanjo niso

odgovori, temveč vprašanja, danes pa jo poznavalci

sodijo po odgovorih in ne po njenem sprašujočem bistvu.

Kje so ideje? V stvareh? Ali so same zase? Na to je

mogoče odgovoriti samo in šele z eksaktnim spoznavnim

postopkom.

V 13. stoletju je Christian Rosenkreutz, osebnost izrednega

duha, prepotoval Orient in obiskal vsa najvažnejša

znanstvena središča arabske znanosti. Ta impulz

je prenesel na evropska tla in ga združil z evropskim

spoznavnim načelom. V svoji izjemni nadarjenosti je

zaobjel na slikovit način temelje človeške civilizacije

in človeškega znanja v tako imenovanih 'Figurah

Christiana Rosenkreutza'. Te 'Figure' prikazujejo v

sliki spoznavno pot do največjih skrivnosti obstajanja

sveta in človeka. Takrat je znanost tudi prodrla iz samostanov

v svet ter se iztrgala nadzoru Cerkve. Cerkev

ni bila prijazna do delovanja učencev Christiana

Rosenkreutza, zato so ostale 'Figure' v tajnosti vse do

18. stoletja, ko so bile izdane javnosti. Vendar njihove

slikovite govorice ni bilo več mogoče razvozlati kot v

času njihovega nastanka, ker je nastopilo 'razsvetljenstvo',

ki je spoznavni proces usmerilo k fizično čutnemu

zaznavanju kot merilu resničnosti. Na osnovi tega

merila je nastala zahodnoevropska znanost. Ta je v tem

smislu sorodna z arabizmom.

J.W.Goethe je bil eden redkih srednjeevropskih duhov,

ki je še razumel slikovito govorico figur Christiana

Rosenkreutza.

Zahodnoevropska znanost in njena miselnost je skušala

raziskati temeljno substanco sveta na ta način, da

je razstavljala materijo, prodrla v tokove energij in jih

nadalje analizirala. Že preprost naravni pojav pa nam

kaže, da v razpadanju ni mogoče najti bistva. Ko se jeseni

življenjska sila v naravi umika, porumenijo in porjavijo

listi ter padejo na tla. Tam se nadalje razkrajajo.

Nastane humus. Tudi ta razpada še naprej in ostane

prah. Prah seveda ne more biti temeljna substanca sveta,

ker ni v njem ustvarjalne sile. V tem smislu je teorija

metamorfoze po Goetheju uspešnejša, ker ne temelji

na razpadanju ali zgolj analizi, temveč na ustvarjalnem

impulzu življenja. Goetheanistična znanost sicer

danes obstaja in se razvija, vendar ji ni lahko prebiti

okov 'uradne' in dominantne znanosti in se uveljaviti

v svoji polni vrednosti.

V svoji knjigi 'Orfiška šola' predstavljam orfiški postopek

poglabljanja v intuitivne globine človeka in

njihovo spoznanje. To navezujem tudi na pesništvo,

ki je zapadlo 'razpadanju' vrednot in jezika ter postalo

igra. Skušam prikazati izhod iz tega stanja po logiki

Goethejeve teorije metamorfoze, po logiki preobrazbe

mišljenja, čutenja in hotenja v življenje in svetlobo.

Pred kratkim je izšla knjiga

Samo Simčič:

Orfiška šola, esej

Dosegljiva je v založbi Buča

in knjigarnah

Orfiška šola ima svoje korenine v starogrškem in

staroegipčanskem obdobju in ni bila nikoli dostopna

javnosti. Gojili so jo v tajnih krogih od ust do ust. Še

danes obstaja težnja skrivati njene temelje, da ne bi

bili zlorabljeni s profanostjo, vendar ni več razlogov

za njeno tajnost. Na osnovi mitoloških zgodb 'Orfej

in Evridika', 'Eros in Psihe', 'Dioniz in Perzefona', 'Oziris

in Izida' ter legende o Salomonovem hramu in

njegovem graditelju Hiramu prikazuje esej z naslovom

'Orfiška šola' prodiranje v spoznanje globin človekove

zavesti, ki je bilo predmet orfiškega šolanja,

in razkriva sodobno pot spoznanja skozi materialno,

imaginativno, inspirativno in intuitivno zavest.


KNJIGE

Brošura

POVITKI IN OBLOGE

pomaga reševati marsikatero stisko

Vzemimo primer:

Otroka boli uho

Pred obiskom zdravnika lahko

pomagamo tudi sami.

POVITKI

IN OBLOGE

V ANTROPOZOFSKI

MEDICINI

Nasvet z navodili za izvedbo na strani 7:

VREČKA S ČEBULO ZA UŠESA

Srednje veliko čebulo na drobno sesekljamo in

zavijemo v dve tanki krpi. Segrejemo na telesno

temperaturo in položimo eno na uho, drugo pa

za uho. Na to položimo nekaj nespredene surove

volne, nato pa vse dobro pričvrstimo z volnenim

šalom, ruto ali čepico. Namesto tanke krpe

lahko uporabimo tudi cevasto obvezo za prste.

Opomba: Pri bolečinah v ušesih je pomembno,

da je nos čist. Priporočamo uporabo fiziološke

raztopine s kuhinjsko soljo, ki jo prodajajo kot

kapljice za nos v lekarni (glej Spiranje nosu).

Uporaba: Pri močnih bolečinah v ušesih

in vnetju srednjega ušesa (učinkuje močneje).

Trajanje: 10 – 15 minut, pa tudi do ene ure

Upoštevajte nasvet zdravnika!

IN KATERA ZDRAVILA BI PRIPOROČIL

ANTROPOZOFSKI ZDRAVNIK?

Priporočilo Male antropozofske lekarne,

stran 43:

Več informacij ali naročila

www.ajda-vrzdenec.si, ali 01 7540 743

Bolečine v ušesih

Aconit Ohrentropfen

Kdaj: pri prvih znakih bolečin v ušesih

Koliko: po potrebi 1–2 kapljici v slušni kanal

Apis Levisticum Glob. Wala in

Silicea comp. Glob. Wala

Kdaj: vnetje srednjega ušesa

Koliko: vsako uro 5–7 glob. Izmenično

23


Društva

Seznam društev

za biodinamično kmetovanje

in drugih antropozofskih iniciativ v Sloveniji

Združenje Demeter Slovenija

Volčji Grad 40, 6223 Komen

051 204 436 (Andreja)

040 608 717 (Maja)

info@demeter.si

Društvo Ajda Vrzdenec

Vrzdenec 60, 1354 Horjul

01 754 07 43 (od 9. do 13. ure)

ajdavrzdenec@gmail.com

Predsednica: Meta Vrhunc

Društvo Ajda Gorenjska

Podhom 42, 4247 Zgornje Gorje

04 572 56 18, 041 948 336

monika.brinsek@gmail.com

Društvo Ajda Koroška

Trg 4. julija, 2370 Dravograd

041 340 871

toncka@loris.si

Predsednica: Antonija Ločičnik

Društvo Ajda Domžale

Podrečje 10, 1230 Domžale

041 323 249 (Jože)

051 204 436 (Andreja)

ajda.domzale@gmail.com

www.ajda-domzale.si

Društvo za b-d gospodarjenje Ajda Goriška

Ulica padlih borcev 26, 5290 Šempeter pri Gorici

040 658 482

ajda.goriska@gmail.com

Predsednik: Drago Kladnik

Društvo za b-d gospodarjenje Ajda Štajerska

Soseska 13, 3312 Prebold

051 394 494

ajda.stajerska@gmail.com

Predsednik: Stanko Krašovec

Zveza biodinamikov Slovenije

Streliška ulica 12, 1000 Ljubljana

zveza.biodinamikov@gmail.com

Predsednica: Saša Klančar

Naravoslovno-izobraževalno društvo 'Sapientia'

Sekcija za antropozofsko medicino Slovenije

Hvaletinci 2, 2255 Vitomarci

vesna.forstneric@gmail.com

www.nid-sapientia.com

Delovna skupnost obsoteljske regije

Izletniška ulica 6, 3250 Rogaška Slatina

031 643 312

romana.srimpf@gmail.com

Vodja: Romana Šrimpf

Delovna skupnost dravinjske regije

Žiče 76, 3215 Loče

031 342 107

majda.temnik@gmail.com

Vodja: Majda Temnik

Društvo za b-d gospodarjenje Ajda Dolenjska

Vinji Vrh 5a, 8220 Šmarjaške Toplice

031 645 476

joze.lusavec@gmail.com

Predsednik: Jože Lusavec

Društvo za b-d gospodarjenje Ajda Posavje

Boštanj 30, 8294 Boštanj

031 458 532 (Majda Hriberšek)

majda.hribersek@gmail.com

Predsednik: Zvone Černelič

Društvo biodinamikov Notranjska

Cesta 4. maja 75, 1380 Cerknica

041 444 736

biodinamika.notranjska@gmail.com

Predsednica: Mihaela Klančar

24

More magazines by this user
Similar magazines