Revija Svitanje - Pomlad 2017

Širimo obzorja
Človekov mali in
veliki svet
Mario Čuletić
12
Današnja, vse bolj globalizirana in dehumanizirana
družba, v kateri postaja človeško življenje preveliko
breme, zgolj številka in sredstvo za doseganje
egoističnih in nemoralnih ciljev, postavlja pod
vprašaj perspektivo kvalitativno-progresivnega
razvoja človeštva. Zdi se, da je v poplavi svetovnih
nazorov in ideologij težko razločiti vizije in ideale,
ki bi človeku lahko vrnili izgubljeno navdušenje,
plemenito strast do življenja, zvezdo vodnico,
dostojno Človeka. Eno takšnih vizij je mogoče strniti
v dve besedi – mikrokozmos in makrokozmos.
Človek se je kot mali svet (mikrokozmos) že od nekdaj
zgledoval po velikem svetu (makrokozmosu) – svojem
bližnjem in daljnem življenjskem okolju: planetu Zemlja,
Sončnem sistemu, zvezdah stalnicah in področjih,
ki jih presegajo. Nemški antropozof in učitelj Hans
Erhard Lauer je v svojem članku Nova slika človeka
napisal: Samo svet kot celota lahko človeku služi kot
primerjava. V svojem bistvu združuje učinke sil celotnega
univerzuma. Je kot izris, kot neko 'vsebinsko kazalo'
celotnega Vsega. Je 'svet v malem', mikrokozmos,
svet pa je 'človek v velikem', makroanthropos.
O neposredni odvisnosti človekovega fizičnega telesa
od elementov zemlja, voda, zrak in ogenj ni potrebno
izgubljati dosti besed. Njegova odvisnost od makrokozmosa
se v prenesenem pomenu lahko primerja z
odvisnostjo prsta ene roke od celega telesa. Naravoslovno
razumevanje človekovega fizičnega mikrokozmosa
lahko uporabimo tudi za ocenjevanje fizičnega
makrokozmosa. Če pa dopuščamo možnost, da naravoslovno
razumevanje človekovega bitja in makrokozmosa
zajema le en vidik, ki ga je mogoče izpolniti z
duhovnoznanstvenim, potem postane tudi medsebojna
odvisnost malega in velikega kozmosa dosti bolj
celovita in smiselna.