Waldorfske novice - Poletje 2017

wsljubljana

Letnik XIII, številka 2
Časopis Waldorfske šole Ljubljana


K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

POLETJE 2017, ZAPOREDNA ŠT. 94

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar

Sodelavci:

Sue Palmer, Gregor Kovačič-Bajt,

David L. Brierley, Dinko Raffanelli,

Silvija Renko, Nadja Lazar, Gašper Stražišar,

Marta Štajduhar-Kunšič, Barbara Kovačič,

Klemen Lah, Hadeja Adeva Horvat

Fotografije:

David L. Brierley, Silvija Renko,

Tatjana Penič, Barbara Kovačič, Ana Povše,

Klemen Lah, Vesna Lukič, arhiv WŠL

Uvodnik3

Carpe diem 3

Širimo obzorja 4

Hrana 4

Modrost rok 3. del 5

Uvajanje otrok v jaslično skupino 9

Ponovna dobrodošlica 11

Duh igre 12

Milenijci - vztrajnost, kreativnost in WŠ 15

Waldorfska gimnazija 17

Utrinki20

Glasbena ekskurzija 20

Trije lenuhi 22

Vrtec Studenček Maribor 22

Čas razcveta 22

Waldorfske iniciative 24

Naslovnica:

Ana Povše

Lektoriranje:

Tatjana Kamenšek

Oblikovanje in prelom:

Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

Revijo sofinancira

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

2 Waldorfske novice


U v o d n i k

Iztok Kordiš

Carpe diem

Na morje ne hodim preveč rad. Za razliko od večine na vročini ne

funkcioniram dobro. Moj letni čas je zima. Ampak jadranski otoki

so vseeno nekaj posebnega in zadnja leta se kar vrstijo. Za Šolto so

prišli na vrsto Mljet, Iž, Dugi otok in zadnji dve leti Korčula. Letos

že kar podaljšan vikend v juniju. Na otokih je kljub turizmu, ki

prodira in podira vsepovsod, še vedno nekaj prvinskega. Hribovitih,

poraščenih, zaraščenih krajev, kamor te vodi le na pol opuščen kolovoz,

lahko najdeš še veliko in narava še diha brez velikih hotelskih

naselij. V malih obmorskih mestecih in pristaniščih je seveda že

drugače, ampak še vedno prijetno. Posebej zdaj na začetku sezone,

ko turisti še niso navalili z vso silo. Zbirajo se najprej morski zanesenjaki,

ki preživijo na morju celo poletje in so po navadi vezani na

en kraj. Tako se skoraj vsi poznajo. V pristaniščih so kot nekaka

družina, ki živi in diha skupaj z morjem in za morje. Tako sva z Vero

obiskala sorodnico, ki vsako leto pride iz Avstralije in preživi poletje

na Jadranu, barko pa ima spravljeno na Korčuli, v Lumbardi. Prišla

sva popoldne in na barki je bilo zelo živahno, saj so jo po zimskem

počitku pripravljali za sezono. Elektrika ni delovala in serviser se

je že cel dan trudil, da bi popravil vse napake. Kljub celodnevnemu

delu so bili vsi še vedno polni elana in dobre volje. Barka ni preveč

velika in prostora za gibanje je malo, ampak nihče zaradi tega ni bil

nervozen. Vsak, ki je prišel mimo, je pozdravil, izmenjali so nekaj

besed, nekateri so prišli pomagat in proti večeru je stvar delovala.

Vidno zadovoljni smo posedli na krov. Najbolj zadovoljen od vseh,

prav prešerne volje je bil Maks, vitalni 80 letnik, lastnik barke, ki je

kar zavriskal od veselja, da vse deluje.

Pravzaprav čudno. Če bi vse delovalo od začetka, se nihče sploh ne

bi zmenil za to. Naprave so pač za to, da delujejo. In ko delujejo, se

ne zavedamo, da se lahko tudi pokvarijo. Kot življenje in zdravje. Ko

ga imaš, je to kar samo po sebi umevno, šele ko zboliš ali izgubiš

koga bližnjega, se zaveš, da je to pravzaprav dar in da smo lahko

hvaležni za vsako uro, vsako minuto, ko smo na tem svetu. In če se

zavemo tega, se zavemo tudi, kako pomembno je, da smo pozorni

drug do drugega, da cenimo soljudi in ustvarjamo skupnost, kjer

se bo vsak lahko dobro počutil in ustvarjalno sodeloval. Takrat se

resnično zavemo, da ni pomembno tekmovanje, ampak sodelovanje

in seveda veliko dobre volje.

Torej, kot je bil moto letošnje valete naših devetošolcev - Carpe diem.

Waldorfske novice 3


Š i r i m o o b z o r j a

Razstrupljanje otroštva

Hrana

Sue Palmer

Zahvaljujoč svetovni epidemiji prekomerne

debelosti, imamo številne uradne nasvete

staršem glede zdrave prehrane. Toda prehranska

industrija nas še vedno bombardira z nezdravo hrano

ter mamljivimi marketinškimi sporočili glede nezdravih

prigrizkov in sladkih pijač, tako da ni enostavno voditi

otrok mimo vseh teh prepovedanih sadežev. Tukaj je nekaj

strokovnih nasvetov, ki sem jih zbrala skozi vsa ta leta.

Zdravo hranjenje se začne doma

• Poskrbite, da bo vaš dom območje, kjer ne bo nezdrave

hrane, te hrane ne vnašajte preko vašega

praga.

• Zdrave prehranjevalne navade uveljavite v prvih

letih otrokovega življenja, ko imate še popoln nadzor

nad njihovo prehrano.

• Ko so otroci dovolj stari, kolikor se da pogosto jejte

skupaj kot družina in poskrbite, da se pri teh

družinskih obedih vsi prijetno počutite.

• Vključite otroke v načrtovanje obrokov, v nakupovanje

in pripravo hrane, pogovarjajte se z njimi o

možnosti izbire zdrave hrane in zakaj marketinškim

sporočilom ni zaupati.

Naj bo čas obrokov prijeten

Vsi otroci gredo skozi obdobje izbirčnosti. Zato se bojem

v času obrokov izognite tako, da se držite zlatega

pravila nuticionistke Ellen Satter:

'Odrasli odločajo, KAJ, KDAJ in KJE jesti, otroci odločajo

KOLIKO in celo ALI .'

• Pravilo, da nekaj ur pred obrokom ni nobenega

prigrizka, pomaga spodbuditi apetit.

• Spodbujajte otroke, da hrano, za katero niso prepričani,

'samo poskusijo', nikakor pa jih ne silite

jesti.

• Dokler so na voljo osnovna živila (kot na primer

riž, krompir), ni potrebe, da bi bili lačni. Zato ne

pripravljajte nadomestnih jedi in jim ne dovolite,

da se kasneje nahranijo s prigrizki.

• Sladica naj ne bo podkupnina. Po glavnem obroku

ponudite normalno porcijo kot običajno, ampak

nobenih dodatkov.

Pogajanje v džungli nezdrave hrane

Ko otroci odraščajo, postaja 'prepovedan sadež' vse

bolj privlačen. Neka nutricionistka mi je povedala, da

pri svojih otrocih uporabi 'pristop 80/20':

'Če ne dobijo občasno sladkarij iz MacDonaldsa, se ne

povežejo z vrstniki, kar povzroči drugačne vrste težave.

Dokler je njihove prehrana na splošno zdrava, nekaj

nezdrave hrane ne bi smelo narediti velike škode.

Težava je, da mnogo staršev to razume obratno – 80

% nezdrave hrane in 20 % zdrave. Sama jim ne dam

nezdravih prigrizkov, to je le nekaj, kar dobijo včasih,

kadar jemo zunaj. Tega nimamo pri hiši. In otroci se

mojega zavračanja te hrane dobro zavedajo!'

Hrana in ljubezen

Mnogo staršev je zaskrbljenih ob naraščanju števila

motenj prehranjevanja. Čeprav so vzroki, ki za tem tičijo,

kompleksni, pa razvijanje zdravega odnosa do hrane

očitno deluje kot varovalni faktor.

• Načrtovanje, pripravljanje in hranjenje, vse to so

načini, kako lahko družina skupaj preživlja čas.

Ne dovolite, da vaše pretirano ukvarjanje s hrano

nadomesti čustveno hrano. Poudarek naj bo na

4 Waldorfske novice


Š i r i m o o b z o r j a

uživanju, ljubezni in delitvi (brez vseh elektronskih

motilcev!).

• Ne dovolite, da sladkarije in prigrizki postanejo

nadomestek za crkljanje in bližino.

• Pomagajte otroku, da bo uvidel kako lahko oglaševanje

uniči naš odnos do hrane in našo predstavo

o telesu.

Modrost

rok 3. del

izr. prof. David L. Brierley

Koristne internetne strani

'nformacije o prehrani za starše:

www.choosemyplate.gov

Mnogo uporabnih nasvetov glede zdravega prehranjevanja:

www.parentsforhealth.org

Kampanja v Veliki Britaniji o hrani za otroke, s podrobnostmi glede

marketinga: www.sustainweb.org/childrensfoodcampaign/

Angleška stran z informacijami o motnjah prehranjevanja:

www.b-eat.co.uk

pripravil Gregor Bajt

prevedla Marina Nuvak

'Handwerk hat goldenen Boden'

V

prejšnjih dveh člankih o inteligenci rok

smo obravnavali osnovno načelo, ki velja v

izobraževanju, ne glede na predmet ali starost.

Vsako učenje ima svoj izvor v gibanju. V svojem predavanju

v Baslu leta 1920, je Rudolf Steiner razložil, da 'bolj ko bomo

upoštevali dejstva, da se intelekt razvija iz gibanja udov, iz

spretnosti in veščin, boljše bo'.

Ta izjava razkriva ne le, kako pomembni so rokodelstvo

in umetniški predmeti, ampak tudi veščine, kot je

rokopis. Zunanje gibanje vodi v ponotranjeno gibanje,

kot sta razumevanje in mišljenje. To vidimo v otroški

igri. Goethe je pri pisanju svoje poezije korakal gor in

dol po kabinetu, njegova tajnica pa mu je sledila. Tu

vidimo, da pomaga, da se takrat, ko se pri iskanju rešitve

spoprijemamo z mišljenjem in domišljijo, gibamo.

V izobraževalnem kontekstu si je potrebno pobliže

pogledati 'gibanje pri delu', gibe, ki jih pri nekem ročnem

delu naredimo. Pri mizarstvu se moramo odzvati

na vsako spremembo v strukturi lesa, kamnosek uporablja

kratke, dolge ali rahle udarce dleta na kamen.

Vsaka gesta je na neki način povezana s silami volje.

Ritem določa še en gib pri delu. Za delo v gozdu je potrebno

'poslušati' možnosti, ki jih nudi material. Dober

gozdar ima občutek za rast lesa, za to, kako hoče

biti kot živ material oblikovan. Obdelovanje lesa je zato

usmerjeno v območje čutenja. Po drugi strani pa obdelovanje

kovine zahteva osredotočenost. Vsak učenčev

udarec v kovačnici mora biti točno ob pravem času, na

pravo mesto.

Drugi vidik najdemo v nemškem izrazu 'Handwerk

hat goldenen Boden'. Ta rek nam daje občutek, da

ima uporaba rok v sebi lastnost zlata. Zlato je kovina

sonca in je povezano z vrednotami, kot so ljubezen in

moralnost. Kot lahko vidimo pri srednjeveških cehih

v Evropi, so ta temeljna načela človekovega obnašanja

veljala za obrtnike in rokodelce skozi vso evropsko

zgodovino. Na predavanjih za učitelje prve waldorfske

šole je Rudolf Steiner poudaril moralni vidik v izobraževanju.

Problem moralnosti je bil zanj bolj problem

volje kot mišljenja. To je privedlo do pogovorov o ustreznosti

praktičnih predmetov. Kot je v svojem predavanju

v Torquayu leta 1934 povedal, si je želel na waldorfski

šoli zaposliti izurjenega mojstra. Tudi Jean

Piaget je menil, da so zapletene ročne spretnosti bistvenega

pomena za ustvarjalno inteligenco. Trenutno

Waldorfske novice 5


v izobraževanju in v družbi preživljamo krizo pozornosti.

Zajela nas je moderna tehnologija. Praktični premeti so

postali popolnoma nepomembni. Vprašanje pa je, ali smo

sposobni ohranjati koherenten jaz. Ljudje z veliko težavo

osredotočimo pozornost v določen namen ali dokončamo

neko nalogo oz. projekt. Ker pa je pozornost v našem življenju

izredno pomembna, moramo razmisliti o tem, kje

so vzroki za zaskrbljenost. Nedvomno je pri tem svojo vlogo

odigrala digitalna tehnologija. Ko so vzgojni psihologi

skušali analizirati stanje, so začeli proučevati kvalificirana

dela. Spomnili so se besed nemškega sociologa Georga

Simmela, ki je pred enim stoletjem na velemestno okolje

gledal kot na center za 'intenziviranje živčnih dražljajev'.

Ni si mogel predstavljati direktorja srednje velikega podjetja

danes, ki dobi dnevno okoli sto elektronskih sporočil.

Svoje pozornosti ne moremo več usmerjati tja, kamor

sami hočemo. Ne samo to, nad težavnim položajem se z

grenkobo pritožujemo, vendar ne moremo pri tem nič narediti.

V prihodnosti, ko bodo današnji šolarji odrasli, bo

tehnološko okolje generiralo še več dražljajev. Količina le-

-teh postaja vse bolj nepomembna. Ne zagovarjam tega,

da bi bilo potrebno tehnologijo zbrisati s tega sveta, zavzemam

pa se za prožno izobraževanje.

Povečanje števila vedenjskih težav med šolarji je kompleksen

problem in eden odločilnih dejavnikov pri tem je

pomanjkanje integracije ali celo razpad sil mišljenja in

volje. Preprosto povedano to pomeni, da tistega, kar je

v glavi, ni mogoče izvesti z rokami in obratno. Sila, ki

povezuje ti dve področji, je področje čutenja. Zaradi tega

se vse pogosteje pojavljajo frustracija, obup in jeza, otroci

postanejo malodušni.

Obdelovanje kovin – železo in baker

da je pri rokodelstvu primerno delo s kovinami, seveda do

take mere, kolikor to omogočajo prostori.

Železo je nujno potrebno vsem naravnim kraljestvom,

vključno s človekom. Prežema zemljo in ga lahko najdemo

v vseh kamninah in prsteh. Od vseh sedmih kovin je

najbolj obilno in ocenjujejo, da ga je v zemeljski skorji 4,7

% (0,01 % bakra, 0,0006 % kositra, 0,000004 % srebra,

0,000003 % živega srebra, 0,0000001 % zlata). Pri biologiji

se učenci učijo o pomenu železa v človeški krvi in

v rastlinskem svetu. Brez njega rastline ne morejo tvoriti

klorofila. V nekaterih rastlinah, kot na primer špinači in

koprivi (urtica dioeca), je vsebnost železa posebno visoka.

Na waldorfski šoli je za štirinajstletnike glavna tema pouka

industrijska revolucija, ki predstavlja največjo spremembo

v strukturi družbe, kar smo jih doživeli. Narava

inovacij in iznajdb, mesto stroja v povezavi z rokodelstvom,

povezava med urbanim in ruralnim okoljem, kakor

tudi splošni zgodovinski vidiki človeškega napredka v

devetnajstem stoletju, vse to so teme, s katerimi se ukvarjajo

učenci. To so teoretične teme. Poleg tega pa se pri fiziki

učijo o elektro-magnetizmu, mehaniki ter njuni vlogi v

vsakdanjem življenju. Pri urah angleškega jezika je glavni

sestavni del učnega načrta literatura viktorijanske dobe z

realizmom Charlesa Dickensa, v nasprotju z romanticizmom

Wordswortha, Byrona in drugih. Samoumevno je,

Za življenje je torej ključnega pomena. Pri ekonomski

geografiji se v tem istem razredu učijo o pasu okoli zemlje,

v katerem je železo izjemno obilno. Razteza se preko

Severne Amerike, Anglije, Francije, Nemčije, Rusije

in južne Kitajske na isti zemljepisni širini in je skupaj s

premogom prispeval k temu, da je prišlo do industrijske

revolucije. Poleg tega pa obstaja še kozmično železo, ki

se ves čas spušča na zemljo, posebno jeseni, na 'dneve

železa'. Vedno je bilo osrednji vidik mitologije in folklore s

pomembno figuro kovača, ki predstavlja silo volje in dela

z ognjem, nakovalom in kladivom. Tako je npr. v nemški

pravljici 'Železni Hans' ali finski 'Kalevali', kjer je osrednja

oseba kovač Ilmarinen. Učence v adolescenci lahko

spomnimo na Hephaestusa, boga kovačev, obrtnikov, rokodelcev,

kovine, ognja in vulkanov, ki so ga spoznali pri

epohi grške mitologije, ko so bili stari enajst let. Tradicionalno

ima železo Marsovo, moško kvaliteto, povezano z

voljo, vojno in delom v zunanjem svetu. Nasprotno pa je

baker mehak, občutljiv, z lahkoto se ga upogiba, obdeluje

se ga bolj s toploto kot z vročino. Je zelo barvit, od oranžnordečih

do modrih, zelenomodrih in škrlatnih tonov. Ta

kovina je prijazna in topla. Pri geografiji so se učili, da jo

najdemo predvsem v obeh Amerikah, na obrobju Tihega

oceana (okoli 65 procentov celotne svetovne količine). Iz

grške mitologije poznajo Afrodito, boginjo lepote in ljubezni,

iz rimske pa Venero.

Baker je poleg srebra najboljši prevodnik toplote. Omogoča

najenostavnejši prehod električnega toka. Ima plastičnost,

ki je pri železu ne najdemo. Tako kot železo je

tudi baker mogoče najti v vseh oblikah življenja. Morski

mehkužci, kot so raki in sipe, ki dihajo s pomočjo krvnega

pigmentnega klobuka, vsebujejo baker in ne železa. Dihajo

bolj vodo kot zrak. Človeško telo vsebuje okoli 0,25

6 Waldorfske novice


g bakra in 4,0 g železa. Razporejeno je po celem telesu: v

organih, mišicah, kosteh in možganih.

Ko začnejo petnajstletniki previdno tolči v kovino vzorce,

vidimo, da prav zaradi obsežnejšega poznavanja kovine iz

mitologije, kemije, fizike in umetnosti zmorejo videti, kako

lep je svet. Naslednje leto bodo pri zgodovini umetnosti

spet lahko občudovali Botticellijevo mojstrovino Rojstvo

Venere, boginje lepote in ljubezni, ki se je rodila v morju,

na školjki, obdana z mnogimi barvnimi niansami bakra.

za izdelavo plugov in samokolnic. Iz njega so nastali najboljši

ročaji za lopate, kladiva, grablje in obroči za sode. Z

njegovim listjem so pozimi zdravili živali. Včasih je bil eno

najpogosteje uporabljenih zdravil v Evropi, dobro poznano

po svojih diuretičnih, odvajalnih in protirevmatskih

učinkih. Najmanj 4000 let so ga uporabljali za izdelavo

okvirjev lesenih koles za osi in gredi pri kočijah in vozovih.

Prva kolesa in tudi prva letala so bila narejena iz

njega. Izdelovali so odlične loke in puščice. V Homerjevem

Obdelovanje lesa in mizarstvo

Delo z jesénom (desno): Palica (moč), puščica

(preciznost) in ročica sekire (trdnost)

epu Iliada je bila Ahilova puščica narejena iz lesa jeséna,

prav tako tudi kopja rimske legije. Še danes so najboljše

puščice narejene iz 'sončnega drevesa'. Najmanj 6000 let

ga uporabljajo za vesla, v športu ga uporabljajo za izdelavo

hokejskih palic, loparjev za skvoš in badminton ter

palic za bejzbol.

Delo z glino

Učenci so se naučili obdelovati les že v nižjih razredih.

V obdobju adolescence se navadijo prepoznavati kvalitete

različnih materialov. Jêsen (Fraxinus excelsior) je zelo

posebno drevo. Raste od Atlantskega oceana pri Irski,

skozi vso Evropo, do mesta Kazan, vzhodno od Moskve.

Na severu je meja 64 stopinj sredi Norveške, na vzhodu

reka Volga in na jugu Dalmacija, Italija ter Iberijski polotok,

kjer raste le v gorah. Toda na splošno je jêsen drevo

dolin in ravnin. Razmnožuje se z milijoni semen, ki jih

raztrosi, iz katerih zrastejo majhne rastline. Dolga leta

zmorejo čakati na gozdarja, da podre druga drevesa, ali

na neurje, da naredi prostor v gozdu, preden začno rasti.

Potrebuje svetlobo in toploto. Učenci so se z njim srečali

pri nordijski mitologiji, ko se je Yggdrasil, drevo življenja,

povezalo s toploto in poživljajočimi silami sonca. Jêsen

začne torej hitro rasti, ko dobi dovolj svetlobe. V petdesetih

letih doseže drevo višino šestih metrov, potem pa

rast upočasni. Skozi zgodovino je bil jêsen visoko cenjen

kot drevo boga Zeusa v grški mitologiji. Uporabljali so ga

Sani

Na svoji uspešni ekspediciji na Južni pol leta 1911 si je

norveški raziskovalec Roald Amundsen dal izdelati sani

iz jesenovega lesa. Avstrija ima približno 40 % površine

pokrite z gozdovi, kar je nekaj nad evropskim povprečjem,

večina je alpska pokrajina. Jêsen ne raste dobro v gorah,

toda vzdolž madžarske meje v Oberosterreich, Niederosterreichu

in v Burgenlandu ga uporabljajo za izdelavo

sani (nemško Rodel). Na naši šoli na Norveškem je bilo

izdelovanje tradicionalnih vrst sani opravilo štirinajstletnikov,

ki so se pripravljali na svoje vsakoletno zimsko

tekmovanje v sankanju.

Waldorfske novice 7


Delo z glino

Lončarstvo je ena prvih obrti, ki jih je človek poznal. Sledimo

mu lahko skozi vse kulture, od pradavnine. Kadar v

šoli učijo lončarstvo, to vedno delajo na zelo podoben način

kot v starih časih. Čeprav imamo danes stroje, ki mešajo

glino in električne motorje, ki poganjajo kolesa, kakor tudi

električne peči za žganje, delovni procesi metanja, vlečenja,

glaziranja in tako dalje še vedno potekajo enako. Vsi

štirje elementi: zemlja, ogenj, voda in zrak so za lončarjevo

delo zelo pomembni. Lončarjenje je prijetna dejavnost, pri

kateri delamo z zemeljskimi substancami in jih preobražamo

v nekaj, kar je tako uporabno kot lepo. Spomnim se

spokojnosti, ki je vladala med dijaki mojega razreda, ko so

nekoč delali tehniko raku (japonska tradicionalna tehnika

za izdelovanje skodelic za obrede pitja čaja). Za histerično

osebo je lahko lončarstvo mučenje. Da človek izdela dobro

posodo, mora poslušati in ostati miren.

mravljišče. Enkratnost človeškega bitja ni toliko v uporabi

orodij kot v inventivnosti njihove uporabe. Če vzamemo

za primer sekiro, vidimo, da mora zadovoljiti dvoje. Ustrezati

mora roki in namenu, ki mu orodje kot pomočnik

roke služi. Pri izdelovanju orodij v šoli je najprej potreben

temeljit premislek o izumu roč(aja). Ročaj je povezava

med roko in orodjem. To zahteva poznavanje roke, prstov

ter prilagodljivosti zapestja, komolca in rame. Drugo pa

je povezava med orodjem in opravilom. Adolescenti so po

navadi fascinirani nad povezavo med telesom in svetom.

Roka lahko deluje kot nosilka, s tem ko prenaša stvari v

vrečah, torbah, ročnih vozičkih in tako dalje. Potem obstajajo

tudi kuharski pripomočki, kot so noži, vilice, žlice,

lopatke. Nato poljedelsko orodje, kot so lopate, motike,

rala, grablje. Imamo tudi orodja za rokodelske dejavnosti

– klesanje, rezanje, šivanje, tkanje, pletenje. In še orodja,

kot so kladiva, izvijači, žage, dleta. Seznam je neskončen.

Tkanje

Tkanje je mogoče izvajati na različnih vrstah statev, nekatere

so vodoravne, druge navpične. Pri nekaterih tkalec

stoji, pri drugih sedi. Materiali so rastlinskega ali živalskega

izvora. Vsak material ima svojo lastno kvaliteto – volna

ovce, svila od črva, bombaž ali lan od rastline. Priprava

statev zahteva veliko časa, posebno če je potreben vzorec.

Najenostavnejše oblike statev uporabljamo v nižjih razredih,

starejši učenci pa harmonično in ritmično obvladajo

gibe svojega telesa, od uporabe nog pri pedalih do rok pri

čolničku. Ritmični gibi gor in dol, ven in noter privedejo

do posebne vrste miru in spokojnega vzdušja, ki je zelo

drugačno od hrupa v kovinskih in mizarskih delavnicah.

Orodja – podaljški rok

Uporaba orodij je eno zaščitnih znakov človeštva. To so

orodja, zasnovana, da ljudem pomagajo učinkovito izpeljati

določena specializirana opravila. To pomeni, da roki

pomagajo pri opravilih, pri katerih ni dovolj učinkovita

ali je preveč okorna. Orodje je oblikovano kot podaljšek

univerzalnosti roke do specializacije. Beseda 'orodje' je izpeljanka

iz 'pripraviti'. Na svetu obstajajo nešteta orodja:

krtače, igle, kladiva, izvijači, sekire, vzvodi in tako dalje.

Uspeh določenega orodja je odvisen od treh dejavnikov:

od njegovega namena, od materiala, iz katerega je narejeno,

ter od ročne zmožnosti uporabnika.

Šimpanzi naj bi uporabljali trinajst vrst orodij. Izberejo

lahko kamen, da razbijajo orehe, ali vejo, da si utrejo pot v

Pletenje košar

Uporaba strojev

Velika dilema, s katero se moderni rokodelec, obrtnik

in učitelj rokodelstva srečuje, je uporaba strojev. Je stroj

prijazen pomočnik ali sovražnik, ki nadomešča delo človekovih

rok? Današnji pojav mikroelektronike pomeni, da

lahko inteligentni stroji in roboti vdrejo v katerokoli ročno

dejavnost, zaradi česar postanejo ljudje odvečni. Stroj se

nikoli ne utrudi. To je prinesel materializem in nezaslišana

potreba po mizah, stolih in omarah. Uporabljamo mnogo

ponev za kuhanje, nosimo mnogo parov čevljev in jemo

iz mnogo krožnikov. Na razpolago imamo ogromno stvari.

Od časa industrijske revolucije dalje nudimo otrokom obilje

masovno proizvedenih igrač, katerih število iz desetletja

v desetletje narašča. Kljub vsej tej obilici dobrin bo vedno

obstajala primerjava med človekom in strojem. Zato imajo

v šolskih delavnicah takšne stroje, ki niso namenjeni masovni

produkciji. V zgodnjem dvajsetem stoletju so imele

vse šole delavnice, na katere so gledali kot na postaje na

poti v masovno produkcijo. Na rokodelstvo v kontekstu

izobraževanja bi morali gledati kot na znak človeške individualnosti

in ne kot na zastopnika standardizacije.

Prst, ki pritiska na gumbe? Smo ljudje le še palci?

Filozof Martin Heidegger je znan po tem, da nas je opozoril

na dejstvo, da je glavna ideja, ki tiči v ozadju tehnologije,

intelektualni algoritem, ki temelji na pravilih in

naprej predvidenih sklopih korakov. Algoritem je metodološki

sklop korakov, ki jih lahko uporabimo za prinašanje

odločitev. Tak primer bi lahko bil neke vrste kavomat, ki

8 Waldorfske novice


Š i r i m o o b z o r j a

ga najdemo v hotelih, na postajah in v pisarnah. Kupec

je postavljen pred vrsto gumbov. Da dobi željen rezultat,

mora pritisniti na prave gumbe v pravilnem zaporedju.

Stroj nadzirajo prestave, zobniki in električni tok. Kapučino,

amerikano? Pritisni željeni gumb (s palcem). Veliki,

srednji, mali? Pritisni. Mleko? Pritisni. Človek postane algoritem,

ki uporablja le en prst. Če bi kavo pripravljali v

kuhinji, bi to vključevalo mnogo gibov rok in prstov.

V angleškem jeziku je pogost izraz 'He's all thumbs', kar

pomeni, da je nekdo praktično nesposoben.

Zaključek

Do izginotja rokodelstva iz šolskega programa je prišlo

zaradi spremembe pogleda na to, katere vrste znanje potrebuje

državljan prihodnosti. Načrtovalci so ocenili, da je

'vedeti nekaj' pomembneje od 'vedeti kako'. To ustreza primerjavi

med splošnim znanjem in znanjem, pridobljenim

z lastno iskušnjo. Zato se vedno bolj poudarjajo poklici,

ki temeljijo na prvi kategoriji znanja in ne na 'utelešenem

znanju', če se prav izrazimo. Nasploh imajo starši danes

raje 'družbo znanja', ki temelji na intelektu. Videti je bolj

prestižna. Nesreča je v tem, da nudi prevladujoč izobraževalni

sistem učencem le delno izkušnjo znanja v njegovih

različnih oblikah. Nedvomno so stvari, ki si jih za vse življenje

najbolje zapomnimo, tiste, s katerimi se spoprijemamo

na praktičnem področju. Kladiva ne spoznamo tako, da ga

gledamo, ampak tako, da ga zagrabimo in uporabimo.

Walter Gropius, arhitekt, inženir, pedagog in ustanovitelj

Bauhausa v Weimarju leta 1919 (istočasno z ustanavljanjem

waldorfske šole), je imel za to pionirsko ustanovo,

preden jo je nacistična oblast 11. aprila 1933 zaprla

(kot tudi waldorfske šole), pomemben cilj. Želel je dvigniti

status rokodelstva na nivo, ki ga je imela 'likovna umetnost'.

'Nobene pomembne razlike ni med umetnikom in

mojstrom' trdi njegov manifest. 'Ustvarimo rokodelca brez

razrednih razlik!' Skupaj s sodelavcema Vassilyjem Kandinskym

in Paulom Kleejem je Gropius v sintetizaciji videl

edino možno prihodnost za izobraževanje. 'Zakoni fizičnega

sveta in intelektualnega sveta ter sveta duhovnega delovanja

se izražajo istočasno,' je pisal Gropius. Verjel je, da

samo pravo izobraževanje uri možgane, telo in duha. Učenjak

današnjega časa se mora boriti za sintezo in holistični

svetovni nazor. Izziv modernega življenja in izobraževanja

je, da ponovno integriraš poezijo in fiziko, umetnost in kemijo,

glasbo in biologijo, ples in sociologijo in vsako drugo

kombinacijo estetskega in analitičnega znanja. Kreativnost

se utelesi, ko se združita čutenje in védenje, da obilikujeta

nekaj, kar je Gropius imenoval aktivno razumevanje.

prevedla Marina Nuvak

David L.Brierley je profesor izobraževalne metodologije in kreativnosti

ter ustanovitelj univerze Rudolf Steiner v Oslu, Norveška. Je avtor

sedmih knjig, zadnja (2017) 'Sto tisoč milijonov usod zdaj', v kateri govori

o prihodnosti evropskega izobraževanja z waldorfske perspektive,

je bila izdana v angleškem in bosanskem/hrvaškem jeziku in bo leta

2018 izšla tudi v španskem in nemškem jeziku. Je član fundacije Botin

in Santander/Madrid, Španija, kjer dela na kreativnosti, in dolgoletni

sodelavec waldorfskih seminarjev v Ljubljani in Zagrebu, kakor tudi

mnogih univerz po Evropi. V svoji domovini je tudi član Odbora za svetovanje

državljanom za prihodnost družbe.

Silvija Renko

Uvajanje otrok v

jaslično skupino

po berlinski metodi

Po podatkih iz Bele knjige (2011) je bilo

v Sloveniji v šolskem letu 2009/10 v

vrtec vključenih 41 % enoletnikov, 66 %

dveletnikov in 84 % triletnikov. V starosti do tretjega

leta otrok ne čuti nobene želje, da bi se ločil od staršev,

tako da vključitev v jasli ni njegova potreba, ampak

potreba staršev oz. nuja sodobne družbe, ki jo moramo

v današnjem času spoštovati in podpirati. Emmi Pikler

je s svojim delom v sirotišnici Lotzy dokazala, da se

otrok ob dobrih pogojih in v ustreznem okolju zdravo

razvija. Nega, ki ni prilagojena potrebam dojenčkov

in majhnih otrok, lahko negativno vpliva na njihovo

prihodnost.

Jasli lahko domače varstvo in vzgojo podpirajo,

posebej če se vzgojiteljice v jaslih zavedajo velike

odgovornosti tega poslanstva. Pomaga nam, če

si zastavimo bistvena vprašanja: Kaj otrok v jaslih

doživlja? Kaj je tisto, kar z bivanjem v jaslični

skupini pridobi? Da bi se znotraj jaslične skupine

dobro počutil, je treba posebno pozorno oblikovati

ustrezen prehod otroka iz domačega okolja, v katerem

je večinoma živel sam s starši, v skupino dvanajstih

otrok.

Obdobju uvajanja se nikoli ne smemo odreči, ker

s tem otroku v danih razmerah prihranimo stres

ter tudi druge negativne posledice prehoda v jasli.

V empiričnih študijah (Berlin, v 80. letih) poročajo

o negativnih učinkih pomanjkljivega uvajanja. V

prvih sedmih mesecih po vključitvi v jasli so bili

otroci brez spremstva staršev do štirikrat več bolni

kot otroci, ki se uvajajo v spremstvu staršev. Poleg

tega so otroci, ki se niso uvajali ob spremstvu bližnje

osebe, pokazali izrazitejše tesnobno vedenje in

počasnejši razvoj, kar je bilo še posebej vidno pri

dveletnikih.

Na podlagi teorije navezanosti (John Bowlby) je

izdelan berlinski model uvajanja, ki otrokom omogoča

dober prehod v jasli. Osnovni cilj uvajanja

je, da se ob prisotnosti bližnje osebe (večinoma

mame) stke povezava med vzgojiteljico in otrokom.

Ob dobri navezanosti med vzgojiteljico in otrokom

se pri otroku razvije občutek varnosti, ki je osnova

za zdrav začetek v novem življenjskem obdobju.

Berlinski model uvajanja je sestavljen iz šestih

korakov, od katerih nobenega ne smemo spustiti:

Waldorfske novice 9


1. Pravočasno obveščanje staršev

Starši morajo biti na uvajanje dobro pripravljeni. Idealno

je, če jim (v ustni in pisni obliki) jasno predstavimo

pomen njihove prisotnosti in tudi načrtujemo natančen

potek uvajanja ter njihovo vlogo pri spremljanju otroka.

Starši naj načrtujejo, da bodo uvajalnemu procesu

posvetili dva do štiri tedne. V tem obdobju naj ne načrtujejo

počitnic in drugih stresnih situacij (npr. selitev,

rojstvo otroka). Določene oblike otrokovega vedenja ob

uvajanju so običajne: poleg joka in zmanjšanja zanimanja

za dogajanja okoli sebe lahko otrok kaže prehranjevalne

ali spalne težave. Priporočimo jim, da pred uvajanjem

priredijo krajše in nato še dolgotrajnejše oblike

ločenosti od otroka: zagotovijo naj mu varstvo njemu

poznanih ljudi, ki so zanesljivi.

2. Trije dnevi osnovne faze

Mama (ali oče) pride skupaj z otrokom v jasli (po možnosti

vedno ob istem času), skupaj z otrokom ostane v

prostoru skupine približno eno uro, nato pa gre z njim

domov. Predstavimo jim, da so otrokov 'varen pristan',

kar pomeni, da ne hodijo za njim po prostoru, so pa vedno

v bližini in pozorni nanj (branje časopisov in igranje

z drugimi otroki je zelo kontraproduktivno). Starši naj

bodo bolj pasivni, naj ne silijo otroka, da se oddalji od

njih, če išče njihovo bližino, ga vedno sprejmejo. Otrok

mora imeti občutek, da je pozornost matere nenehno

usmerjena na njega. Vzgojiteljice poskušajo previdno

vzpostaviti kontakt. Najbolje s pomočjo igre (ali jo ponuditi

ali pa se pridružiti njegovi igri). V teh prvih treh

dneh nikakor ne sme priti do poskusa ločitve.

3. Četrti dan - poskus ločitve

Nekaj minut po prihodu v prostor skupine se mama

poslovi od otroka, zapusti prostor in ostane v bližini.

Reakcije otroka so merilo za nadaljevanje ali pa za prekinitev

poskusa ločitve. Če se pusti vzgojiteljici hitro

pomiriti, naj prva ločitev traja do 30 minut. Če pa je

vznemirjen ali začne jokati ter se ga ne da hitro potolažiti,

ločitev ne sme biti daljša od dveh do treh minut.

Glede na otrokovo vedenje v tej situaciji lahko napovemo,

kako bo potekal preostali del uvajanja.

5. Faza stabilizacije

Faza stabilizacije se začne s petim dnem. Vzgojiteljica

vedno pogosteje neguje otroka (hranjenje, previjanje

itd.), ampak samo v navzočnosti osebe, na katero

je navezan. Kot partner pri igri se odziva na otrokove

signale. Čas ločitve se glede na otrokove potrebe vsak

dan podaljšuje. Če otrok še ne sprejme ločitve, jo je potrebno

prestaviti na drugi teden.

6. Končna faza

V končni fazi uvajanja oseba, na katero je otrok navezan,

ni prisotna. Za strokovno osebje se začne nekoliko

težje obdobje, saj si po navadi kolegici med seboj ne

moreta pomagati, ker se ena od njiju posveča predvsem

otroku, ki se uvaja in še ni povsem stabilen. Strokovna

oseba mora zdaj tako rekoč dokazati, da si 'zasluži'

njegovo zaupanje. Otrok sprejema vzgojitelja kot 'varen

pristan', kar pomeni, da se mu pusti potolažiti. Sedaj se

vsak dan srečuje z novimi zahtevami, pravili in dnevnim

ritmom skupine, ki jih morda do tedaj še ni spoznal.

Nekateri otroci kažejo nastajajoči občutek pripadnosti

tako, da preizkušajo meje po načelu: 'Ali zahteve veljajo

tudi zame?' Po eni strani pričakujejo uravnavanje svojega

vedenja. Po drugi strani pa bi radi sedeli v naročju

vzgojiteljice in se crkljali. Pri tem je pomembno, da

oblikujemo nežen prehod od stanja zaščite do statusa

stabilnega člana skupine. Ta korak traja nekaj tednov

in zdi se, da je lažje, če otrok v jaslični skupini preživi

samo pol dneva (naj še ne prespi v vrtcu).

Obstaja kar nekaj znakov, ki nam pokažejo, da je uvajanje

končano: otrok se pusti potolažiti eni od vzgojiteljic,

gre rad v vrtec in se večinoma brez težav loči od

staršev (kar pa še ne pomeni, da tu in tam ne potoči

solz), zadrži se pri raznih dejavnostih in se začne igrati,

raziskuje nove prostore in vzpostavlja kontakte z drugimi

otroki, pozna osnovne zahteve, a jih vendarle od

časa do časa postavlja pod vprašaj.

4. Dolžina (čas) uvajanja

Čas uvajanja je treba individualno prilagoditi, vendar

naj ne bo krajši od treh dni. Odvisno od kvalitete navezanosti

trajajo daljša uvajanja (pri varno navezanih

otrocih) približno tri tedne, krajša uvajanja (pri negotovo

navezanih otrocih ali uvajanja bratov in sester) pa

vsaj en teden.

10 Waldorfske novice


Š i r i m o o b z o r j a

Ponovna

dobrodošlica

Henning Köhler

V

življenju otroka pridejo obdobja – težka obdobja

– ko pomaga le eno: da se osredotočimo le na

bistveno in storiti se da veliko. Oblike pomoči,

ki delujejo, so pogosto povsem skrite.

Vera gore premika.

Ljubi starši, ste vedeli, da večina otrok med osmim in

devetim letom starosti obožuje, da jim pripovedujemo

o njihovih prvih letih življenja? O njihovih posebnostih

iz zgodnjega otroštva. O tem, kako so se učili govoriti.

Katere besede so najprej usvojili. Kako in s kom so se

najraje igrali. Katere pesmi in pravljice so jim bile najbolj

všeč in kakšne izvirne pripombe so ob tem prišle

iz njihovih ust. Kje so si brez pravega razloga podrsali

kolena ali komolce. Česa so se najbolj bali. O boleznih,

skrbeh, nerodnostih in nenadnih, presenetljivih razvojnih

korakih. Kako je potekal porod. Kako sta se mama

in oče spoznala ... slikovito, neprizadeto, brez sodb prosim.

Pri tem so nam lahko v pomoč stare fotografije. Ali

pa s podstrešja prinesemo slike, ki jih je otrok v tistem

času slikal. Videli boste, da ta ritual deluje presenetljivo.

Svetujemo, da z njim poskusite ravno takrat, ko so

v težkih obdobjih.

Kdaj ste nazadnje tako globoko pogledali svojega otroka,

da se vas je dotaknilo vse nedoumljivo, ki se zrcali

v njegovih očeh?

Kdaj ste nazadnje obstali, ko ste ga poslušali govoriti,

in ste smehljaje občutili nezamenljive lastnosti melodije

njegovega govora. Čudež ...

Kdaj ste si za svojega otroka nazadnje izmislili zgodbo?

Sploh ni tako težko. Izmislite si glavnega junaka, za

katerega menite, da bi se vaš otrok rad z njim poistovetil.

In junak naj doživi pustolovščine in izkušnje vseh

vrst. Stavite, da jih bo otrok želel slišati še več? Mogoče

bodo nastale zgodbe v nadaljevanjih brez konca. To so

prava darila!

Ljubi starši, sprehodite se po spominih do ure rojstva

vašega otroka, do prvih ur njegovega življenja in do

dni, ki so sledili. Kako ste potovali med občutki sreče

in nemoči, med olajšanjem in neznansko izčrpanostjo,

mogoče celo med ljubeznijo in zavrnitvijo (slednja se

pogosto pojavi in ni razlog za občutke krivde). Ampak

obstaja še nekaj: trenutki, v katerih ste bili globoko

prevzeti s čudenjem. Včasih se vam je zazdelo, kot da

sanjate, da kaj takega sploh ni mogoče. Naenkrat je bil

pred vami mali človek! Padel je z neba v vaše roke. Pri

vsem poznanem pa tako tuj obraz. Se še spomnite?

Začutite te trenutke omamljenega strmenja v spomine.

V življenju z otroki so trenutki, ko moramo ponoviti

dobrodošlico v življenje in se okrepiti.

prevedla Nadja Lazar

Waldorfske novice 11


Š i r i m o o b z o r j a

Duh igre

in delo z otroki s

posebnimi potrebami

Marta Štajduhar Kunšič

Svetlolasa čarovnica Bibi v smaragdno zeleni

telirani obleki se skriva za malim lesenim stolom

v učilnici 4. b. Učiteljica Matilda že drugič vpraša

Miho, koliko je 6 krat 6. Miha pravi: 'Bla, bla, bla, kakšen

dolgčas, kot da tega ne vem'. Bibi se usede na rob učiteljičine

mize: 'Oh, učit'lca, ne trudite se, cvek mu napišite in ga

osvobodite zapora'! Miha si želi oditi z Bibi, učiteljica pa se

ne da kar tako. Nekaj časa se prerekata. Učiteljica: 'Ne bom

ti dala Mihe, oviraš mu pot do znanja!'. Bibi: 'Ti pa celemu

svojemu razredu oviraš pot do zabave!'. Na koncu zmaga

Bibi, ki na metli odpelje Miho s seboj v deželo Čenčarijo.

Dogodivščine čarovnice Bibi niso samo fantazija neke

deklice. Pozoren opazovalec bi opazil poskus razlage

dogajanja v Evinem razredu. Evin sošolec Luka (obe

imeni sta izmišljeni), fant, ki ima diagnozo Aspergerjev

sindrom, je imel med poukom namreč pogosto jezne

izpade, ki so onemogočali šolsko delo. Eva si je razložila,

da ga je takrat Bibi odpeljala v deželo Čenčarijo.

Pojasnila mi je tudi, da razredna učiteljica nima dovolj

časa, da bi Bibi razložila, zakaj ne sme delati nereda

in zakaj se je dobro naučiti brati, ker ima v razredu 25

učencev. Učiteljica individualnega pouka, ki tudi nastopa

v igri, pa si lahko vzame čas za Bibi, saj ima samo

enega učenca.

Otroci skozi socialno-dramsko igro z uporabo posnemanja

ustvarjajo življenjske situacije/drame, temelječe

na njihovih lastnih izkušnjah, ki običajno vsebujejo

domače scenarije. V tematski fantazijski igri, ki je bolj

izmišljena zgodba, pa se otroci učijo razumevanja, zavzetja

perspektive drugega in potrditve. Kjer omejene

izkušnje ovirajo zanesljivo posnemanje, vstopijo navidezne

situacije ali domišljija. To otrokom omogoči skupno

raziskovanje resnice drugih realnosti.

Pričujoči članek je nastal na osnovi istoimenske diplomske

naloge kot zaključek triletnega izobraževanja

za waldorfske učitelje. Moja zaključna naloga predstavlja

preplet prevoda knjige The Genius of Play, mojega

poučevanja DSP na javni šoli in pa hospitacij pri ge.

Magdaleni Pirnat, specialni in zdravilni pedgoginji iz

Waldorfske šole Ljubljana.

Ko sva se z gospo Pirnat pogovarjali o povezavi prevoda

knjige The Genius of Play s hospitacijami, mi je

dejala nekako takole: 'Kot specialni pedagog moraš poznati

zdrav razvoj otroka, da sploh veš, kje je težava. Če

ima otrok primerno okolje za prosto igro, se vsestransko

razvija. Otroci, ki potrebujejo pomoč, tega niso imeli.

Potrebujejo ritem, gibanje in ljubeče okolje'.

Ko sem kot pripravnica začela delati v šolski svetovalni

službi na javni OŠ, sem takoj opazila drobno zasanjano

deklico, ki je na šolskem hodniku objemala učitelje, v

razredu pa svoje sošolke in sošolce. Ti njenega vedenja

niso sprejemali in razumeli ter so se nanjo odzivali z

zavračanjem, zafrkavanjem in grobostjo. Sama pa je po

prijateljstvu in naklonjenosti v odnosih hrepenela. Reakcije

vrstnikov so jo presenetile, razžalostile in užalile.

Eva ima že od zgodnjega otroštva izrazite težave z alergijami

in dermatitisom. Do vstopa v šolo je imela zelo

malo stikov z vrstniki in odraslimi. Že dotik hrane ali

učenca, ki je imel hrano v roki, lahko povzroči izpuščaj

na koži in dihalno stisko. Eva pogosto zboleva in je veliko

odsotna od pouka.

Eva ima močno razvit domišljijski svet ter je izrazito

nadarjena na področju pisanja in ilustriranja. Ko sem

jo na enem od srečanj spraševala, ali ima Bibi rdeče

lase, saj bi lahko prinesla lasuljo od Pike Nogavičke, mi

je začudena odgovorila: 'Ali ne vidiš, da so blond?'

Velik del svojega prostega časa v igralni zvezek zapisuje

lastne zgodbe, v katerih nastopajo njeni starši,

sošolci, učitelji ... in jih opremlja s slikami. Takoj opazi

novo frizuro ali oblačila na ljudeh okoli sebe, česar

12 Waldorfske novice


nikoli ne pozabi pohvaliti. Eno vselej urejeno učiteljico

je poimenovala Šolska lepotica in jo tako klicala na hodniku,

kadar jo je videla.

Ne sledi navodilom, med poukom je zasanjana, se

sprehaja po razredu in ne opravi dela do konca. Težko

se osredotoči na dano nalogo. Kljub dobremu znanju

lahko piše test slabo, ker namesto reševanja gleda okoli

po razredu in/ali se zasanja.

Vsak mesec sva z Evo najmanj eno uro preživeli v šolski

knjižnici. Eva je redna obiskovalka knjižnice. Zase

pravi, da je prava 'knjigobuba'. Na enem od najinih obiskov

knjižnice je Eva vprašala go. knjižničarko, ali lahko

pomagava pospraviti po mizi razmetane slikanice,

ki so čakale na prvošolce. Ga. knjižničarka je bila za in

sva začeli pospravljati. Evina domišljija naju je ponesla

v igro vlog. Skozi okno je namreč priletela v vlogi čarovnice

Bibi, ki nikakor ni mogla razumeti, zakaj bi si kdo

sploh želel brati. Meni pa je bila tako spontano dodeljena

vloga učiteljice, ki prepričuje Bibi, zakaj je vredno

znati brati. Po avtentičnem dialogu sem Evi predlagala,

da bi povedano zapisali, in tako sva začeli ustvarjati

scenarij za gledališko igro, ki naj bi jo vadili na Čarobnih

uricah (tedenske delavnice socialnih veščin). Eva je

bila takoj za to.

Zakaj igra? Ameriški psihiater Stuart Brown, ki se je

mnogo let ukvarjal s študijem igre pri ljudeh in živalih,

je prišel do zaključka, da je otroška igra osrednjega pomena

za zdrav razvoj posameznika ter njegove socialne

odnose in status. Vztraja, da je igra tako pomembna za

življenje kot spanje in sanjanje.

Stuart Brown je opisal srečanje med suhim in lačnim

polarnim medvedom ter na pesjak priklenjenim psom

v zamrznjenem področju Hudson Baya v Manitobi. Čeprav

so psi in medvedi tradicionalno sovražniki, so igrivi

signali običajno jasni in nedoumljivi ter lahko prečkajo

meje med različnimi vrstami. Pes in medved sta se igrala

skupaj teden dni, medved se je vračal na nadaljnja

verjame, da se otroci z vključitvijo v domišljijsko igro

odrečejo temu, kar želijo, ter se voljno podredijo pravilom,

da bi si zaslužili radost igre. Dokazuje, da se z igro

urijo v samonadzorovanju.'

Sara Smilansky, je odkrila, da se depriviligirani otroci

igrajo manj socialno-dramskih, tematskih in domišljijskih

iger, kar jih tudi kasneje osiromaši, saj se ne uspejo

naučiti igrati 'šolske igre'. Dobri igralci se učijo razumeti

namige drugih; so pripravljeni včasih voditi, drugič

slediti ter, kar je odločilnega pomena: željni so učenja –

spremeniti se, prilagoditi se, premakniti se dalje. Otroci

želijo razumeti življenje, čutiti moralno zgradbo družbe

in pristopiti k svoji kulturi. Budne oči in čakajoča ušesa

ne zamudijo ničesar iz vsakdnjega dogajanja. Preko igre

bogastvo razumevanja in sposobnost udejstvovanja v

svetu dramatično naraste. Otrok postane nekakšen filozof:

da bi dobro zaigral, mora doumeti potrebne pogoje,

da bi svojo izkušnjo poustvaril prepričljivo. Sposobnost

zadeti bistvo je prenosljiva izkušnja – uporabna v umetnosti,

pisanju, kirurgiji, inženirstvu.

Eva bi z največjim veseljem pripravila in vodila celotno

uro. Idej ji nikoli ni zmanjkalo. Ko je bila sredi proste

igre, je čisto pozabila na čas oz. je bila presenečena,

kako je ta tedaj hitro minil. Prosta igra je bila dragocena

za razvijanje njenih močnih točk – ustvarjalnosti

in domišljije. Omogočala je pomemben vpogled v njeno

dojemanje sveta in prispevala k načrtovanju mojih

intervencij.

Eva s svojimi spontanimi igrami vlog in posebnim

socialnim obnašanjem vnaša osebno učenje v šolski

prostor. Sprašujem se, kako to, da je Eva razvila tako

bogat svet občutkov? Seveda je nemogoče zajeti in ubesediti

vse vplive. Ne gre samo za preplet Evinih individualnih

značajskih potez ter njenega ožjega in širšega

okolja. James Hillman to pojasni: 'Medsebojno delovanje

genetike in okolja izpusti nekaj bistvenega – svojskost

čutiti biti ti. S sprejemanjem ideje, da se prebijam

srečanja vsak dan. Brown je poudaril, da je bil medved

voljan omejiti svojo ogromno moč in domnevno lakoto

za dobro igre. Njegova naravna agresija je bila obrzdana,

prilagodil je svojo moč pasji. Omejevanje moči, nadzorovanje

agresije in impulzov nadzora, vse to se vadi

z igro. Premočan ugriz prekrši pravila igre. 'Vygotsky

skozi dednost in socialne sile, samega sebe zreduciram

na rezultat'. Klic usode prvič slišimo v otroštvu, ravno

igra nam pomaga vrniti se na pravo pot jaza.

Občutljivim opazovalcem otroška igra razkriva nekaj

o najgloblji naravi sedanjega otroka in njegovega

Waldorfske novice 13


prihodnjega jaza. 'Igra', pravi Froebel, ' ... je najvišji izraz

človeškega razvoja v otroštvu, je prosti izraz tega,

kar je v otroški duši'. Seveda bi bilo napačno trditi, da

je vsa igra napoved prihodnosti ali diagnoza preteklosti,

ampak modro oko lahko išče pomen tu in tam, da bi

bežno zagledalo stvari, ki so bile in lahko bodo, pojasnjuje

Jenkinsonova.

mimiko, ton in barvo glasu, posledico 'čarobnega prenosa

občutkov' (Herbert Mead). Če te zavestno posnemam

v svoji igri, te začnem razumeti, uglasim se s teboj,

združim sebe s teboj.

Prepričana sem, da je moja podpora spontani igri Evi

pomagala razumeti samo sebe in druge. Morda bi zadoščale

igre in zgodbe brez pogovora in mojih vprašanj,

Ali bo Eva postala pisateljica in ilustratorka? Trenutno

si želi postati pevka in plesalka. V kogarkoli bo zrasla,

sem prepričana, da se bo počutila osmišljeno in bo s

svojim celotnim bitjem temu predana. Eva je bila zaradi

svojih alergij v otroštvu prikrajšana za igro z vrstniki.

Mislim, da je tudi zato razvila tako bogat domišljijski

svet, v katerega je lahko pobegnila. Vsi potrebujemo

svoje majhne namišljene svetove, da se ob trenutkih

šibkosti skrijemo vanje. Sama gledam na Evino sposobnost

ustvariti čarobnost iz nič kot na močno oporno

točko, ki ji bo pomagala skozi življenje. Seveda ne v

smislu pobega, ampak kot varni pristan.

Eva se med podaljšanim bivanjem rada igra z mlajšimi

učenci. Njena mati pravi, da mora nadoknaditi zamujeno.

Menim, da je na Evino bogato predstavljanje

pozitivno vplival tudi waldorfski vrtec s svojo mirnostjo,

ritmičnostjo in nedovršenimi igračami/dejavnostmi, ki

jim je lahko vselej vdahnila delček svojih zamisli. Modre

misli Rachele Carson prav tako govorijo waldorfski

pedagogiki v prid: 'Za vzgojo otrok ni pol tako pomembno

vedeti kakor čutiti. Če so dejstva semena, ki kasneje

ustvarijo znanje in modrost, so čustva in čutni vtisi rodovitna

zemlja, v kateri semena lahko rastejo. Leta zgodnjega

otroštva so čas priprave te zemlje. Ko so enkrat

čustva prebujena – čut za lepoto, razburjenje za novo

in neznano, čut za sočutje, usmiljenje, občudovanje –

potem si želimo znanje o objektu naše čustvene reakcije.

Pomembnejše je utrditi pot za otroka, da bo hotel

vedeti, kot ga obkrožiti z dejstvi, ki jih še ni pripravljen

ponotranjiti.' Steiner seveda nadaljuje: 'Svobodni igralci

postanejo svobodni misleci. Igrivi odrasli misleci so

sposobni misliti zunaj okvirjev.

'Jaz vem, kdo sem, skozi svoje socialne interakcije z

drugimi ter skozi pogled nase z zornega kota drugega'.

Kot igralci otroci ponovno ustvarijo sami sebe v razpoloženju

druge osebe, posnemajo vsako gesto, obrazno

ki so sledila. Čutim, da bi bilo to bolj 'waldorfsko'. Tako

kot vzgojiteljica v anekdoti Jenkinsonove, ki je otrokom

samo pustila občudovati zamrznjene liste, ki so se topili

v topli sobi. Otroci so 'znanstveno' izkušnjo zabeležili

v svojih dušah.

'Odrasli reflektirajo skozi diskusijo, literaturo, pisanje

in meditacijo. Otroci reflektirajo skozi konkretno igranje

preteklih izkušenj' (Tina Bruce). Če našim otrokom

naložimo dnevni red, če jim strukturiramo življenja,

tako da njihova igra docela izgine, je najmanj, kar od

njih lahko pričakujemo, frustracija in bojazen. Rezerva

nerazrešenih občutkov se bo kopičila. Igra pomaga

otrokom raziskovati in organizirati občutke. Otroci

skozi igro razmišljajo o stvareh. Otroško mišljenje ni

omejeno z glavo, ampak je v voljnih pokrajinah otroške

igre. Problemi so zaigrani, da bi bili razumljeni.

Spontana igra z intervencijami odraslih, samo kadar

so potrebne, omogoča razvoj integriranih osebnosti.

Margaret Lowenfeld pravi, da neizživeta emocionalna

nezadovoljnost iz otroštva vključuje sile razdiralnosti,

agresije in sovražnosti – kar je lahko varno odigrano

skozi igro in nato integrirano v osebnost.

Tako kot sanje tudi igra ni urejena in razumska. Rudolf

Steiner povezuje igranje s sanjanjem. Pravi, da odrasli

skozi vse življenje ostanejo v igri preko sanj. Nepovezane

slike z mnogih nivojev naše izkušnje se dvignejo

in izginejo kot mogočni valovi. Včasih nas pustijo s

pomembnimi podobami ali v vseprežemajoči osuplosti.

Kot raziskovalci, kot igralci s podobami vstopamo v naš

sanjski svet, da bi nekako premaknili dogodke v svojem

življenju, realne in namišljene, v novo obliko – kot otroci

uredijo in ponovno uredijo svojo igro.

V tradicionalnih skupnostih se otroci igrajo in sodelujejo

pri gospodinjskih opravilih skupaj z odraslimi. V

kompleksnih postindustrijskih družbah pa so otroci in

14 Waldorfske novice


Š i r i m o o b z o r j a

starši vedno bolj ločeni. Otroci se učijo skozi opazovanje,

igranje, socializacijo in počasno delo ... Skozi svojo

igro zrcalijo aktivne izkušnje in se prežemajo z njimi.

To, kar je bila nekoč praksa učenja v družbi starejših,

sedaj leži v procesu izobraževalne prakse, kar napolni

otroke z abstrakcijo, nekontekstualnim učenjem in jih

odtujuje od skupnih aktivnosti z odraslimi.

Izpostavljanje odraslemu delu pomaga razvijati dobre

navade in je izredno spodbudno za igro. Delo odraslih

učinkuje na otroke kot velik energijski dvig: je zdravilo

za apatijo in celo, če njihova igra navidezno nima povezave

z delom, ki ga vidijo, postane pomembno bogatejša,

potem ko so bili izpostavljeni delu odraslih. Danes

mislimo, da je naša dolžnost igrati se z našimi otroki,

namesto delati z njimi.

Hitimo, da končamo svoje naloge, da bomo imeli 'kvaliteten

čas z otroki'. Ker smo vedno tako zaposleni, se

nam lahko zdi vključevanje otrok v naše delo težavno,

še posebno, kadar uslužno razmečejo postelje, ki smo

jih ravnokar postlali. To ponavadi zahteva bolj sproščeno

držo do vzdrževanja reda in bolj tolerantno držo do

varovanja otrok. Postelje se lahko vedno znova pospravi

– otrok ne.

Waldorfska pedagogika je zasnovana kot zdravilna

vzgoja in ima visok preventivni medicinski pomen. Waldorfska

pedagogika sama na sebi s svojim s starostjo

pogojenim učnim načrtom ter s specifično metodiko

in didaktiko v večini primerov zadošča – otrokom nudi

zadostno spodbudo, ki jo potrebujejo za svoj razvoj.

Otroci s posebnimi potrebami potrebujejo iste vsebine

kot njihovi vrstniki, samo posredovane morajo biti na

drugačen način.

Hvaležna sem, da sem lahko v letošnjem šolskem letu

izkusila delo učiteljice DSP na Waldorfski šoli Savinja.

Tu sem lahko kar se da ustvarjalna in celostna. V javni

šoli gre na žalost v veliki večini primerov, predvsem pri

delu z učenci z učnimi težavami, za hitro mašenje lukenj

v znanju in nenehni tekmi dohiteti razred v obravnavani

snovi. Vse se vrti okoli tega, ali učenec dosega

minimalne standarde ali ne. Waldorfska šola pa ima

javno veljavni program z minimalnimi standardi znanj,

vendar standardi znanj niso edino merilo in ne določajo

dela z otroki s posebnimi potrebami. Merilo je otrok in

njegove sposobnosti, zato je individualizirani program

s prilagoditvami 'nad' programom. Napredek se oceni

glede na otroka, ne pa izhajajoč iz zunanjih meril. Takšen

pogled in delo pa od vseh vpletenih učiteljev zahteva,

da smo pozorni opazovalci, predani umetniki in

igrivi igralci.

Viri:

Jenkinson, S. (2012). The Genius of Play. Celebrating the spirit of

Childhood. Oxford: Hawthorn Press.

McAllen, A. (1992). Individualna ura: Vaje risanja in gibalne vaje

za otroke s težavami pri pisanju, branju in računanju. Prevod:

Magdalena Pirnat in Debora Pirnat. Verlag Freies Geistesleben.

Hillman, J. (2010). Zapis duše: prepoznavanje značaja in

poklicanosti. Nova Gorica: Eno.

Milenijci

Vztrajnost, kreativnost in

waldorfska šola

Simona Pajk

V

mnogih državah razvitega sveta je trenutno

aktualna problematika tako imenovanih

'milenijcev', generacije mladih ljudi, rojenih po

letu 1984. Velja prepričanje in ne nazadnje temu v prid

govorijo dejstva, da so ti mladi ljudje leni, neosredotočeni

in da nimajo nobene vztrajnosti. Angleško-ameriški pisatelj,

antropolog in motivacijski govorec Simon Sinek trdi, da

'milenijci' niso sami krivi za to, kar so postali, pač pa krivi

v veliki meri starše, tehnologijo, nepotrpežljivost in okolje.

Zgrešenost permisivne vzgoje seveda ni njegov izum. Že

mnogi pred njim so ugotovili (ne nazadnje ste tudi na tem

mestu o tem že lahko brali), da s tem, ko otrokom dovoljujemo

vse in se ves čas trudimo le, da bi jim ustregli,

in si ne drznemo z eno besedo izraziti dvoma nad njihovo

genialnostjo – v resnici povzročamo hudo škodo. Škodo ne

le lastnim otrokom, pač pa tudi družbi, v kateri ti otroci

nekega dne odrastejo, pridejo v službe in pričakujejo, da

bodo takoj prepoznani kot genijalci (ali pa v našem primeru,

ko službe sploh ne dobijo) in – ker se to ne zgodi, hitro

obupajo, se vdajo v 'povprečje', alkohol, droge ...

Naprej Sinek ugotavlja, da nepopravljivo škodo na samopodobo

mladine delajo tudi spletna omrežja, kot je recimo

Facebook, kjer je način objavljanja tak, da ves čas sporoča:

'Življenje je čudovito!', ne glede na to, da je tisti, ki

piše, morda depresiven oz. popolnoma na tleh. Telefoni so

jih oropali priložnosti za brušenje v socialnih veščinah. Veliko

lažje je poslati sms z vsebino: 'Greš z mano v kino?',

kot pa to isto vprašanje postaviti osebno iz oči v oči. In

še pomembnejše - tudi zavrnitev je veliko lažje prebrati in

prenesti v samoti kot pa v živo. V dobi odraslosti pa slej

ko prej pridemo do točke, ko je tudi zavrnitev treba znati

sprejeti – v živo. In preživeti!

Splošno uveljavljen termin je, da so nove generacije otrok

'instant' generacije, kar pomeni, da so odrasli v okolju, kjer

se vse zgodi in predvsem dobi 'v trenutku', dostikrat le s

pritiskom na gumb. Medtem ko smo starejši ob spremljanju

najljubših nadaljevank in nanizank na razplete zgodbe morali

čakati cel teden, si danes v enem večeru lahko ogledaš

tako prvo kot zadnjo epizodo ... morda celo obe hkrati. Hkrati

lahko gledaš prenos nogometne tekme in najnovejši film.

Včasih smo čakali na božič in veliko noč, da smo jedli potico,

danes jo lahko kupiš vsak dan. Za nič ni več treba čakati.

In potem od teh otrok, ki jim je vse prinešeno, še preden

si uspejo sploh zaželeti, pričakujemo hvaležnost in spoštovanje!?

Generacija ljudi, ki je doživela vojno, je bila hvaležna

za bel kruh, zato ker so poznali obdobja, ko ga ni bilo

oz. je bil velika redkost. Ta generacija ni bila razvajena in

se je znala brez obupa pretolči skozi težke povojne čase.

Waldorfske novice 15


Za kaj naj bodo hvaležne generacije milenijcev? Dobijo, preden

si zaželijo ali potrebujejo, odgovori se jim, preden zares

postavijo vprašanja, do povsod se jih dostavi, da jim ni treba

hoditi, v delovnih zvezkih samo dopolnjujejo, da se ne trudijo

s pisanjem, v šolah so opremljeni z moderno tehnologijo, da

je vse dostopno na 'klik'.

Težave se ne pokažejo le na področju hvaležnosti, ki je ni,

pač pa tudi na področju osebnega zadovoljstva, ki ga je vedno

teže doseči. Če se nekaj ne zgodi takoj – se to opusti. Taka

strategija je morda mogoča v dobi otroštva in pubertete, v

dobi odraslosti pa slej ko prej vodi v polom.

Osebni odnosi, ljubezen, uspeh v službi so teki na dolge

proge, če ne maratoni, in nikakor ne šprinti. Če nisi opremljen

z mišicami in vztrajnostjo za dolgotrajne napore, se

vdaš, odstopiš, se tolažiš z alkoholom, padeš v depresijo, menjaš

službe, nikjer ne najdeš zadovoljstva, narediš samomor

...

Angela Duckworth, avtorica knjige z naslovom 'The GRIT',

kar bi lahko prevedli kot 'moč, da stisneš zobe takrat, ko je

to potrebno' ... ali vztrajnost, pogum, odločnost, je na podlagi

raziskav in opazovanja, ko je poučevala matematiko na

javnih šolah v New Yorku, ugotovila, da IQ in talent nista

odločilna pri uspehu učencev, pač pa je odločilna njihova

vztrajnost. Na vprašanje, kako privzgojiti otrokom vztrajnost,

pravi, da nima odgovora. Svetuje, da moramo odrasli pri

vzgoji vztrajnosti biti vztrajni!

In še eno pomembno ugotovitev predstavlja Duckworthowa:

da sposobnost učenja ni fiksna, pač pa se z leti in s tokom

dogajanja spreminja.

Z negativnimi ocenami se kaznujejo napake. Napake so nekaj,

kar se ne sme delati. Po drugi strani pa je splošno znano,

da je človeštvo do mnogih odkritij prišlo zaradi 'napake' in da

vsak ustvarjalen človek mora biti pripravljen na napake. O pogumu

za napake in o tem, da se v šolah pravzaprav ubija kreativnost,

govori še tretji pisec, ki bi ga rada omenila, Sir Ken

Robinson. V svojem nastopu, ki je največkrat poslušan nastop

na TED talks, pravi tudi, da je treba v šolah gojiti radovednost.

Vse tri prej omenjene avtorje, govorce, motivatorje bi rada

povabila na obisk v waldorfsko šolo in jim priporočila branje

Rudolfa Steinerja. Pri nas se vsega, kar oznanjajo, zavedamo

že dlje časa. Starši otrok, ki obiskujejo waldorfsko šolo, mi

boste zagotovo pritrdili, da ste o zgoraj navedenih zadevah

že poslušali na katerem od naših predavanj, na starševskih

večerih, v osebnih pogovorih z učitelji ...

Morda pa je vendarle prav, da vsake toliko časa tudi tisti,

ki vam waldorfska pedagogika kljub vsemu ni tako zelo poznana,

dobite še kakšno zunanjo potrditev, da gremo v pravo

smer in še en razlog več za zaupanje v učitelje.

Z vzgojo volje je na waldorfski šoli prepojeno skorajda vsako

opravilo. Vsakodnevno ponavljanje opravil v ritmu, 'barvanje'

robov na listih, ko ni dovolj, da potegneš le enkrat, pač pa moraš

vsakič, v vsako smer – potegniti trikrat, pisanje na roko,

dolgotrajna in naporna hoja v šolah v naravi, pletenje, ki za

nekatere predstavlja večji napor kot večurna hoja navkreber

... To je le nekaj najbolj osnovnih prijemov za vzgojo volje.

Otroci se sicer že rodijo vztrajni. Če ne bi bili vztrajni, se

ne bi nikoli naučili hoditi. Tako pa vsakič, ko padejo, znova

vstanejo, po 100-krat na dan, če je potrebno. Uživajo v ponovitvah

dejanj. Kolikokrat se smejijo, ko jim postavite stolp iz

kock, pa ga zrušijo in prosijo za ponovitev.

Če hočemo otrokom pomagati, da vztrajnosti ne bodo prehitro

izgubili, si moramo vzeti čas. V waldorfskem vrtcu traja

celo večnost, preden se odpravijo ven na dvorišče, ker se otrokom

dovoli, da se sami obuvajo in oblačijo (seveda v okviru

zmožnosti in glede na starost). Opravilo traja dolgo, za otroke

predstavlja resno in zapleteno delo, a jih krepi v vztrajnosti

in jim nudi zadovoljstvo nad malimi zmagami.

Hvaležnost in zadovoljstvo dosežemo tudi tako, da se učimo

počakati. Saj vemo, da mnogi otroci že preden pridejo v prvi

razred znajo napisati črko A. A mi jo vseeno najprej 'hodimo',

oblikujemo iz voska, rišemo v pesek, na hrbet sošolca,

jo iščemo v zgodbi in šele potem napišemo na papir. Tako

smo črko ne le 'znali počakati', pač pa jo tudi ponotranjili in

jo zares vzeli za svojo. V vseh razredih, tako nižjih kot višjih,

je pogosto izgovorjena poved: 'Na to bo pa treba počakati! ' ali

'To boste pa izvedeli v naslednjem razredu!' itd. Ne dajemo

prehitrih odgovorov. Ne povemo vsega takoj, v enem dnevu.

Če jim damo vse odgovore, preden se jim sploh porajajo vprašanja,

smo jih oropali radovednosti. Več naredimo, če vzbudimo

zanimanje, kot pa, če jih zasujemo z goro informacij.

Raje gremo v globino kot v širino.

Ugotovitev, da sposobnost učenja ni fiksna, pač pa se z leti

in s tokom dogajanja spreminja, močno podpre naše prepričanje,

da je številčno ocenjevanje in s tem ukalupljanje otrok

škodljivo. Če otrok že v zgodnji dobi dobi večje število negativnih

ali slabih ocen, se bo 'fiksiralo' njegovo prepričanje,

da ne zmore, in posledično tudi ne bo zmogel. V nasprotnem

primeru bo ob spodbudi in opažanju predvsem njegovih močnih

področij pridobil zaupanje vase in se nekega dne morda

začel učiti z vso vnemo.

V knjigi Labirinti Gernota Candolinija, ki jo je letos izdal in

založil Zavod za razvoj waldorfskih šol in vrtcev, lahko preberemo:

'/.../ v svetu odraslih je marsikaj razdeljeno na 'pravilno'

in 'nepravilno' in to po nekem strogo zapletenem sistemu.

V zvezi s tem nam labirint predaja zelo presenetljivo sporočilo,

ki pravi: Vprašanje o pravilnosti ali nepravilnosti je nepomembno.

Bistveno je neko drugo vprašanje: Iti ali obstati?

Pot po labirintu je vedno prava, tudi če vodi proč od sredine.

V labirintu ne obstaja daljša ali krajša pot. Prehoditi je treba

vsak zavoj, ničesar ne smemo izpustiti, če hočemo priti do

središča. Kdor se je pripravljen ob zavojih učiti, tisti torej, ki

ne obstane, temu se napake ne zdijo po nepotrebnem izgubljen

čas, ampak postanejo dragoceni odseki poti.'

Viri:

Simon Sinek (roj. 1973) je angleško-ameriški pisatelj, antropolog,

motivacijski govorec, svetovalec za marketing. Je avtor uspešnice:

Start With Why; (How Great Leaders Inspire Everyone to Take

Action (2009).

Angela Dukworth ( roj. 1970) je avtorica knjige 'The Grit', ki je v ZDA

doživela velik uspeh (izdana v maju, l. 2016). Doktorirala je iz

psihologije in je profesorica na Univerzi Pensilvanija, kjer se

ukvarja pretežno z vprašanjem volje in samokontrole. Za potrebe

svojih raziskav je več let poučevala matematiko na javnih šolah v

New Yorku.

Sir Ken Robinson (roj. 1950), angleški pisatelj, mednarodni svetovalec

za vzgojo in izobraževanje, velik zagovornik poučevanja umetnosti v

šolah; zaslužni profesor na Univerzi Warwic (ZDA). Avtor uspešnice

'The Element' .

.

16 Waldorfske novice


Š i r i m o o b z o r j a

Waldorfska gimnazija

Izkušnje generacije 2012–2017

mag. Barbara Kovačič, razredničarka 5.l

Za vpis otroka v waldorfsko osnovno šolo se

odločijo starši, po zaključku devetega razreda

pa se pogosto tako učenci kot starši znajdejo v

precepu, kam naprej.

Waldorfskim osnovnošolcem waldorfska gimnazija

po eni strani predstavlja varno nadaljevanje že znanih

načel celostnega razvoja otrokove osebnosti, v znanem

okolju in pogosto tudi s kakšnim že preizkušenim učiteljem.

Po drugi strani pa si želijo novega okolja, novih

sošolcev in novih izzivov. Neizogibno se temu pridruži

še vprašanje, kako jih bo šola, ki ne temelji zgolj na

kopičenju informacij, pripravila na splošno maturo, na

katero marsikatera državna gimnazija dijake intenzivno

pripravlja že od drugega letnika naprej.

Značilnosti waldorfske gimnazije

Tudi waldorfska gimnazija je gimnazija, kar pomeni,

da od dijakov zahteva redno delo in učenje, če želijo

program uspešno zaključiti. Program pa je razširjen z

umetniškimi, športnimi in praktičnimi dejavnostmi (šivanje,

obnova koles, oblikovanje nakita itd.), ki dijakom

ponujajo vsestranske izkušnje in poleg intelektualnega

ne omogočajo le telesnega in čustvenega razvoja, temveč

včasih mladostniku tudi pomagajo odkriti nadaljnjo

poklicno pot.

Psihološke študije dokazujejo, da je znanje dolgoročno

najbolj obstojno, če ga pridobimo s pomočjo lastne

izkušnje. Ekskurzije v Firence, Muenchen, na Dunaj

in tritedenska arhitekturna ekskurzija po Nemčiji,

Švici, Franciji, Španiji in Italiji dijaku osmislijo pouk

umetnostne zgodovine, fizike in glasbe, mimogrede pa

posameznik pridobiva tudi socialne veščine, ko več

dni ali tednov preživi v večji skupini. Podobno delujejo

praktikumi ob koncu leta, ko npr. dijaki na geodetskih

merjenjih ob kampiranju in športnih aktivnostih spoznavajo

uporabno vrednost sicer tako abstraktne matematike.

Ob tujih predavateljih in izmenjavah vadijo

tuje jezike in spoznavajo nove kulture, med pripravo

gledališke igre pa praktično spoznajo ne le poklic igralca

in predanost, ki ga zahteva, temveč tudi celotno kolesje

v ozadju, od kostumografov in vizažistov do pomena

scenografije in ustrezne glasbene podlage.

Zaradi razširjenega programa in najvišje dovoljene tedenske

obremenitve dijakov je število ur pouka klasičnih

gimnazijskih predmetov v štirih letih manjše od predpisanega

maturitetnega standarda. To pa ne velja za obvezne

maturitetne predmete (matematika, slovenščina,

angleščina/nemščina) in zgodovino. Dijaki lahko maturo

opravljajo po četrtem letniku, kjer za vsak izbrani

predmet dobijo še dodatne ure priprav na maturo, ali po

petem letniku oz. maturitetnem tečaju, ko imajo od oktobra

do konca maja le priprave na maturo iz tistih petih

predmetov, ki jih bodo opravljali na splošni maturi.

V četrtem letniku pa dijaki opravljajo tudi 'waldorfsko

maturo', kot včasih imenujemo zaključni projekt.

Izdelava projekta, katerega temo si dijak izbere sam že

v tretjem letniku, je enoletni proces, ki mladostniku

omogoča, da se teoretično in praktično poglobi v področje

svojega interesa, se izpopolni na danem področju in

morda odkrije svoj poklicni interes ali pa še pravočasno

ugotovi, da se z izbranim področjem ne bi želel ukvarjati

vse življenje.

Waldorfske novice 17


Izkušnje dijakinj petega letnika

Tiara Rakoto Kovačič se je po zaključeni waldorfski

osnovni šoli vrnila sredi drugega letnika. Ob primerjavi

državne in waldorfske gimnazije opaža, da je na waldorfski

šoli veliko bolj domačno in prijetno, k čemur

pripomore manjše število dijakov, pa tudi 'naravni materiali,

ki so veliko bolj topli kot kovina.' Opaža pa tudi

razlike v zahtevnosti učne snovi pri nekaterih predmetih,

zaradi česar ocenjuje, da je waldorfska gimnazija

primerna za učence, ki jim ni glavni cilj matura in pridobitev

čim večje količine podatkov.

Bodočim srednješolcem lahko pri odločanju za ustrezno

šolo pomagajo izkušnje dijakov, ki so že izkusili

vseh pet let izobraževanja na waldorfski gimnaziji. S

šolskim letom 2016/17 peti letnik Waldorfske gimnazije

Ljubljana zaključuje deset deklet, ki so pred skoraj

petimi leti s sončnicami v rokah stale na odru in presenečeno

poslušale petje ostalih gimnazijcev. Tega res

niso bile vajene, saj so skoraj vse obiskovale državno

osnovno šolo. Na waldorfsko šolo so se vpisale z določenimi

željami in pričakovanji. Kako zdaj, po uspešno

opravljenih petih letnikih in tik pred opravljanjem

splošne mature, gledajo na gimnazijska leta in kaj bi

svetovale bodočim dijakom?

Vzoki za vpis in izpolnitev pričakovanj

Večino je k vpisu pritegnila kombinacija gimnazijskega

programa in umetniških predmetov, pomembno

vlogo so pri odločitvi igrale tudi ekskurzije in možnost

izmenjave. Nekatere je pritegnil sistem epoh, saj se jim

je zdela po izkušnji javne osnovne šole bolj privlačna

možnost, da se poglobijo v en predmet naenkrat. Izabela

Battelino priznava, da se je na waldorfsko gimnazijo

vpisala zaradi želje po drugačnem okolju: 'Kot zelo

travmatizirana sem si želela bolj prijaznega in človeškega

odnosa.' Pravi, da so bila njena pričakovanja glede

osebnih odnosov s profesorji in predvsem z razredom

izpolnjena: 'Ko pridejo težave oziroma neprijetni dogodki

znotraj ali izven šole, ti ljudje pridejo nasproti, dobiš

lahko veliko podpore.'

Vita Filipović se je na waldofsko šolo sredi prvega letnika

prepisala z državne gimnazije, saj ji ni bil všeč

odnos med profesorji in dijaki ter zelo velik poudarek

na ocenah: 'Drugje je poudarek na uspehu šole in če

temu s svojimi ocenami ne pripomoreš (nisi odličnjak),

zelo jasno nakažejo, da jim škodiš in je nekaj s tabo

narobe.' Nad to izjavo je gotovo presenečen vsak, ki Vito

pozna kot marljivo in sploh zgledno odličnjakinjo. 'Na

waldorfski šoli je program usmerjen na posameznika in

ti da priložnost, da se izboljšaš na osebni ravni, in s tem

skoraj vedno sledi izboljšanje ocen,' pojasnjuje Vita.

Nežo Knific je k vpisu pritegnila predvsem možnost

večmesečne izmenjave in številne ekskurzije po evropskih

mestih. Nadarjena balerina, ki je v tretjem letniku

odšla na izmenjavo v Nemčijo, je zadovoljna tako s

pristopom k pouku kot z izmenjavo in ekskurzijami, ni

pa ji bilo vedno lahko usklajevati številnih treningov in

tekmovanj s šolskimi obveznostmi.

S čim so bile zadovoljne in kje bi predlagale

izboljšave

Dekleta so bila zadovoljna s poukom, raznimi projekti,

z drugačnim in inovativnim načinom dela oz. jemanja

snovi, z odnosom učiteljev do dijakov, majhnim številom

dijakov, povezanostjo razreda in splošnim vzdušjem

na šoli. Tudi gledališki igri v drugem In četrtem

letniku sta izkušnji, ki ju zelo cenijo. V najlepšem

spominu pa jim ostajajo ekskurzije, ki so bile 'popolna

kombinacija druženja in kulturnega izobraževanja'.

Pravijo, da so jim dale veliko širine in izkušenj ter jim

omogočile, da razvijajo sposobnost sodelovanja v skupini.

Posebej rade se spominjajo ekskurzije v Grčijo in

'Eurotripa', kot so dijaki poimenovali tritedensko arhitekturno

ekskurzijo ob začetku četrtega letnika.

Zelo zadovoljne so, da jim je bila omogočena možnost

izmenjave, predlagajo pa, da bi se izmenjave raje izvajale

v drugem letniku, saj ocene tretjega letnika že

štejejo za naprej in so dijakom zato zelo pomembne.

Po povratku z izmenjave je treba opraviti vse zamujene

obveznosti in se hkrati uspešno vključiti v tekoče delo

razreda, kar ni vedno enostavno.

18 Waldorfske novice


Predlagajo tudi, da bi imeli dijaki več informatike oz.

'praktičnega opravka z računalniki', saj se dandanes

na fakultetah, predvsem pa v službah, pričakuje veliko

tovrstnega znanja.

Matura po četrtem ali petem letniku?

Dekleta opozarjajo, da je opravljanje mature v četrtem

letniku naporno, saj je v istem letu treba opraviti

tudi zaključni projekt. Njihova nekdanja sošolka Katja

Rozman, ki je lansko leto maturo uspešno opravila po

prepišejo na strokovno šolo ali pa se po uspešno zaključenem

četrtem letniku odločijo za poklicni tečaj in

poklicno maturo, ki z opravljenim petim predmetom

ravno tako omogoča študij na določenih fakultetah.

Gal Kosi se je zaradi težav pri tujih jezikih po uspešno

zaključenem drugem letniku waldorfske gimnazije prepisal

v tretji letnik srednje aranžerske šole v domačem

Celju. Po uspešno opravljeni poklicni maturi se je vpisal

na študij fizioterapije, kar si je že od nekdaj želel.

Juš Mlinar pa se je po uspešno zaključenem četrtem

četrtem letniku, svoje odločitve ne obžaluje. Pravi, da

je vedela, kam se želi vpisati naprej in da je sposobna

opraviti tako maturo kot vse ostale obveznosti. Dodatno

leto bi bilo zanjo samo izguba časa. Opravljanje

mature po četrtem letniku svetuje dijakom, ki 'se znajo

zagrabiti za vajeti', ki torej premorejo dovolj samodiscipline

in samozaupanja ter imajo jasno izoblikovan cilj

glede želene študijske smeri. Če potrebujejo več časa za

razmislek, kaj želijo v življenju, ali pa se pripravljajo na

študij v tujini, pa je modro ostati v petem letniku, pritrjuje

Vita, ki je v tem letu uspešno opravila sprejemne

izpite za študij hotelirstva v Haagu.

Brez samodiscipline in rednega dela pa tudi v petem

letniku ne gre. Kljub obveznim kolokvijem, dodatnim

preverjanjem in poskusni maturi nekatere dijakinje menijo,

da bi potrebovale še več zunanjega pritiska, in vidijo

rešitev v še bolj 'ostro' zastavljenem petem letniku,

ki bi dijake prisilil k rednemu, sprotnemu delu. Druge

pa so hvaležne za krajši urnik in posledično več časa

za osebni razvoj, dijaško delo in razvijanje lastnih interesov.

Peti letnik je tudi zelo ugoden čas za opravljanje

mednarodnih izpitov iz tujih jezikov, bodisi za potrebe

študija v tujini ali za pridobitev potrdila o znanju jezika,

ki jim bo nekoč morda pomagalo pri iskanju zaposlitve.

Drugačne poti do cilja

Nekateri dijaki tekom šolanja ugotovijo, da jim gimnazijski

program ne ustreza. Morda imajo težave pri katerem

od obveznih maturitetnih predmetov ali pa želijo

pred vpisom na univerzo pridobiti poklicno kvalifikacijo,

ki jim kasneje lahko omogoči večjo širino pri iskanju

zaposlitve. V tem primeru se lahko tekom šolanja

letniku waldorfske gimnazije odločil za poklicni tečaj na

Srednji ekonomski šoli v Ljubljani. S to izbiro je nadvse

zadovoljen, saj mu je poklicni tečaj omogočil veliko

praktičnih izkušenj na izbranem področju. Vpis na poklicni

tečaj svetuje vsem, ki niso prepričani, če jim želeni

poklic res ustreza, da ne bi potem zaradi zgrešene

izbire izgubili študijskega leta na fakulteti. Njega samega

so izkušnje, ki jih je pridobil na poklicnem tečaju, le

še utrdile v odločitvi za študij ekonomije.

Komu bi dijakinje petega letnika priporočile

vpis na waldorfsko gimnazijo?

Waldorfska gimnazija se jim zdi primerna za bolj umetniško

usmerjene dijake, ki se radi preizkušajo na številnih

področjih in vrstah izražanja, dijakom, ki jim ni

glavni cilj matura in količina znanja, ki ga pridobijo,

ampak celovita, polnejša izkušnja gimnazije. Dijakom,

ki so samoiniciativni, ustvarjalni, ki so pripravljeni delati

sproti, ki so odprti in pripravljeni sprejeti novosti.

Waldorfska gimnazija se jim ne zdi primerna za dijake,

ki ne sprejemajo odgovornosti, obveznosti prelagajo

na druge ali z njimi odlašajo. 'Takšni ne bodo zelo

uspešni', pravi Vita, 'ob dodatnih obveznostih, kot je

kmetija, pa jim bo težko.'

V času nastajanja tega članka dekleta že opravljajo

splošno maturo. Končuje se pomembno poglavje njihovega

življenja. Obdobje, ki v odraslih vzbudi nasmeh ob

spominih na prepovedane sladkosti, na ekscentrične

učitelje, na prve ljubezni. Obdobje, v katerem se sklenejo

prijateljstva za vse življenje. Srečno, dekleta!

Waldorfske novice 19


U t r i n k i

Glasbena ekskurzija

3.letnika na Dunaj

Gašper Stražišar

Dijaki tretjega letnika waldorfske gimnazije WŠL

smo se 2. junija 2017 z avtobusom odpeljali na

šestdnevno glasbeno ekskurzijo. Prvi vsebinski

postanek smo imeli v Lendavi, kjer smo si ogledali zelo

nenavaden, sodoben lendavski kulturni dom madžarskega

'organskega' arhitekta Imra Makovecza. Naša pot se je

nadaljevala proti Blatnemu jezeru, ki je dolgo 70km in

široko 15km. Zanimivo je, da je njegova povprečna globina

okoli 3,2 metra.

Budimpešta je glavno mesto Madžarske. Avtobus nas

je odložil na trgu herojev tam pa nas je pričakala vodička,

ga. Aniko, ki nam je zelo slikovito pripovedovala

o Madžarski in njeni zgodovini v srbohrvaškem jeziku.

Na trgu herojev so kipi največjih vladarjev Madžarske,

med njimi tudi Matija Korvin, naš legendarni kralj Matjaž.

Na avtobusu nas je s pripovedjo popeljala po cestah

Budimpešte iz ravninske Pešte na grajski grič Budim.

Svojo izčrpno razlago je sklenila pri katedrali sv.

Štefana, mi pa smo se nato še sami odpravili raziskovat

skrivnosti grajskega griča ter se potem z avtobusom odpravili

proti Waldorfski šoli Pesthidegkuti. Šola je bila

prijetna, prav tako kot naši dijaki so tudi njihovi končali

s zaključnimi projekti, ki smo si jih z zanimanjem

ogledali.

V soboto smo se odpravili naprej proti Bratislavi, do

koder smo se peljali približno tri ure. Takoj smo se

spustili v sam center Bratislave ter tam videli tudi slovensko

veleposlaništvo. Nato smo se ponovno spustili v

prosto raziskovanje Bratislave, ki je prekrasna in smo

jo dijaki poimenovali mala Ljubljana.

Naša pot se je dokaj hitro nadaljevala proti 'mestu

glasbe', Dunaju, ki ima okoli tri milijone prebivalcev.

Najprej smo se ustavili na dunajskem pokopališču.

Tam smo si ogledali zelo elegantno secesijsko cerkev,

ki ima neverjetno akustiko, in seveda smo jo takoj preizkusili

in zapeli nekaj pesmi, ki smo se jih naučili pri

zboru. Dunajsko pokopališče je kot malo, zelo urejeno

mesto, po katerem vozi celo mestni avtobus. Videli smo

Schönbergov, Brahmsov, Beethovnov, Schubertov grob,

pa še nekaterih pomembnih skladateljev in arhitektov..

ter tam imeli tudi predstavitve biografij teh ljudi, dokler

nas nekaj kapelj dežja ni pregnalo nazaj na avtobus.

Zvečer smo si ogledali muzej glasbe 'Haus der Musik',

ki je tudi zelo interaktiven. Tam smo natančneje spoznali

razvoj glasbe, videli sobe skladateljev, lahko smo

se celo preizkusili v virtualnem dirigiranju dunajskim

filharmonikom. Spali smo na eni od dunajskih waldorfskih

šol, Pötzleinsdorf, kjer so nas zelo prijazno sprejeli.

Zjutraj smo prisostvovali maši v znameniti Hofburški

kapeli, kjer smo poslušali tudi nastop dunajskih dečkov.

Do tega dne nismo vedeli, kaj je tako presunljivega

na njih, a ko so začeli peti, nas je kar malo šokiralo

(v dobrem smislu). Zatem smo si ogledali zakladnico

Habsburžanov, vrsto različnih kron ter pomembnih cesarskih

oblačil, posvetnih in sakralnih dragocenosti ...

Od tam pa v Kapucinsko cerkev, kjer smo si ogledali

še grobnico Habsbužanov (najimenitnejša je bogata

skupna krsta Marije Terezije in cesarja Franca Jožefa).

Zatem smo odšli še do dvorca Belvedere, kjer nas

je pričakala Barbarina mami z malico. V palači Belvedere,

zgrajeni za vojskovodjo Evgena Savojskega, smo

imeli priložnost povsem od blizu videti znamenito sliko

20 Waldorfske novice


Gustava Klimta, Poljub. Ogledali pa smo si tudi veliko

drugih slik slikarjev, predvsem impresionistov in ekspresionistov

(Schiele, Kokoschka, Monet, van Gogh,

Munch ...). Po prostem ogledu zbirk je Olja ob spominski

plošči v parku predstavila referat o Rudolfu Steinerju,

med katerim je moral gospod Velepič malo potelovaditi

in leteti za listi, ki mu jih je veter skoraj odpihnil

v jezerce. V nadaljevanju tega dne smo si ogledali tudi

atelje in sklop socialnih stanovanj arhitekta Hundertwasserja.

Njegove stavbe so res privlačne, saj je fasada

ta dan je bilo ogledov in naporne hoje dovolj, zato smo

se odpravili na zaslužen počitek. Del razreda je igral še

odbojko z dijaki avstrijskih waldorfskih šol, ki so imeli

v istem času srečanje na taisti šoli.

Naslednji dan smo šli najprej na ogled prve in največje

mošeje v Avstriji. Sprejel nas je njen imam, s katerim

smo se zapletli v zelo zanimiv pogovor o muslimanski

religiji, koranu in drugih svetih zapovedih ter o sprejemanju

žensk v muslimanski veri. Pogovor bi lahko trajal

Naravoslovni muzej

običajno obložena iz pisanega in raznovrstnega gradbenega

in dekorativnega materiala, lomljene keramike,

porecelana in stekla, vsepovsod pa iz teras in strehe

rastejo tudi prave rastline in celo drevesa. Slikar in kipar

slovaškega rodu nam je bil zelo všeč in bi njegove

stavbe vsi hitro prepoznali.

Torek je bil dan za vožnjo s podzemno železnico in

tramvaji. Z njo smo se odpeljali do muzejske četrti in si

ogledali bogato naravoslovno zbirko v Naturhistorische

museum (predvsem Wilendorfsko Venero, dinozavre,

meteorite, drage kamnine, mnogotere živali ...) nato pa

še njegovega (arhitekturnega) dvojčka Kunsthistorische

museum (Vermeer, Dürer, Rubens, Rembrant, Cellini,

Tizian, Rafael ...). Oba veljata za muzeja z najpomembnejšimi

eksponati na svetu. Med njimi pa se najde tudi

kakšen iz Slovenije. Po prostem času smo si ogledali

tudi prvo večje in resnejše naročilo na Dunaju arhitekta

Jožeta Plečnika, imenovano Zacherlova palača, v

neposredni bližini Štefanove katedrale, ki smo si jo tudi

ogledali od zunaj in od znotraj. S podzemno železnico

smo se odpeljali na Donnauinsel, ki velja za eno izmed

glavnih zbirališč mladih. Od tod nas je pot peljala nazaj

v center mesta, kjer smo si ogledali še eno najlepših

baročnih cerkva, posvečeno Karlu Boromejskemu. Za

Dunajska opera

več ur, če nas ne bi preganjal čas, saj smo bili ob poldnevu

najavljeni za obisk avstrijskega parlamenta. Ko

smo opravili vse potrebne varnostne preglede, sta nas

dva vodiča odpeljala po parlamentu. Dovolili so nam, da

se celo fotografiramo na sedežu predsednika parlamenta.

Po ogledu parlamenta smo imeli prosti čas, dokler

nismo začeli čakati v vrsti za opero. Nismo si mislili, da

bodo tri ure čakanja tako hitro minile. Ogledali smo si

Verdijev Rigolleto v treh dejanjih. Še nikoli do sedaj nismo

videli tako bogate scenografije, ki nas je vse pustila

brez besed. Po operi smo se vrnili v šolo.

Naslednje jutro smo vstali še bolj zgodaj, zgledno pospravili

in počistili za seboj, zatem pa smo se odpravili še

v Musikverein, kjer vsako leto priredijo elitni ponovoletni

koncert, ki ga je vedno moč videti v živo tudi na naši televiziji.

Z avtobusom smo se odpeljali proti Badnu, letoviškemu

mestu nedaleč od Dunaja, kjer je Beethoven preživel

več poletij. Ogledali smo si hišo v kateri je nekajkrat

bival ter tam napisal svojo znamenito Misso solemnis ter

znameniti zadnji stavek svoje devete simfonije.

Ekskurzija se nam je vsem močno vtisnila v spomin. Videli

smo veliko zanimivega. Vsi dijaki menimo, da je bila

to ena izmed bolj zanimivih ekskurzij, ki pa nam je tudi

dala zamah, da se bomo na Dunaj še z veseljem vračali.

21

Waldorfske novice 21


U t r i n k i

Klemen Lah

Hadeja Adeva Horvat

Čas razcveta

Trije lenuhi

V

7. razredu smo med glavno uro biologije

spoznavali, kako tesno sta povezana živi in

neživi svet. Le majhna sprememba v okolju je

včasih dovolj, da se okolje v celoti spremeni. Ugotovili

smo, do kako velikih sprememb bi, na primer, prišlo že,

če bi recimo iztrebili majhne (in nadležne) živali, kot

je npr. komar. Temu sodelovanju in soodvisnosti med

različnimi bitji in deli neživega sveta smo namenili veliko

pozornosti in opazili, da tako ni samo v naravi, temveč

tudi v človeški družbi, vesolju, zgodovini ali matematiki.

Na bolj humoren način smo to idejo spoznavali tudi

v književnosti, in sicer v slovaški ljudski pravljici

Trije lenuhi, ki govori o Pečku. Velikem lenuhu, ki

mu napor predstavlja že pihanje vroče jedi. Toda po

smrti staršev, ki sta mu prinašala in pihala jedi, si

mora poiskati službo. K sreči to ni bilo potrebno na

Slovenskem, saj skoraj vsi slovenski pregovori jasni

povedo, kjer je mesto lenuhom – nikjer. Spomnimo se

jih le nekaj: Brez dela ni jela; Brez muke ni moke; Lenoba

je vseh grdob grdoba; Brez muje se še čevelj ne

obuje; Kdor neprestano gleda v oblake, ne bo nikoli

žel; Ni vsak dan nedelja; Veliko besedi malo naredi;

Kdor spi, rib ne ulovi; Speča lisica kokoši ne ujame ...

Na srečo kralj v pravljici ravno takrat išče novega

kraljevskega svetovalca, za katerega imam le en pogoj

– da je tako len, da se z nasveti ne vmešava v kraljevsko

vladanje. Pečko je za tako delo idealen in najbrž

bi pri kralju dočakal visoko starost, če nekega dne ne

bi hiše, v kateri je živel, zadela strela. Lenemu, kot

je, se ne da dvigniti in pobegniti iz goreče hiše. Mladi

kraljevič, ki mora najti nove svetovalce, žal pozabi na

očetov nasvet, da morajo to biti lenuhi, in zaposliti tri

zelo delovne svetovalce. Ti imajo toliko nasvetov, da

kraljestvo žalostno propade.

Pravljica je na hudomušen in posreden način posredovala

pomembno sporočilo – lenuhi kraljestva

ne morejo zgraditi, a brez njih propade. Naučili smo

se, da nikoli ne podcenjujmo vrednosti in prispevka

še tako majhnega ali nepomembnega bitja – vsi sestavljamo

pisan in med seboj tesno povezan svet, v

katerem nihče ni pogrešljiv.

Vse se tke v celoto,

eno v drugem deluje in živi!

Nebeške sile se dvigujejo in spuščajo

in si podajajo zlato posodo!

Z blagoslavljajoče dišečim zibanjem

Zemljo z neba prežamejo,

da vse vesolje v harmoniji zazveni.

(Goethe)

Sonce nas je letos že kar dobro ogrelo s svojimi

žarki. V vrtcu se otroci veselijo igre in dela na

vrtu. Radi nabirajo odpadle cvetne lističe in

pripravljajo cvetlični čaj, torto, sladoled ... Tudi vrtnica brez

trnov nas je letos prvič v Čarobnem vrtu obdarila s svojimi

mogočnimi, dišečimi cvetovi.

Otroci so se na praznovanje vnebohoda in binkošti

pripravljali že vse od velike noči. Večkrat so prišli in rekli:

'Teta, mi bi danes imeli na vrtu poroko!' in smo pripravili

cvetje, pisane trakove, prstane (iz travnih bilk),

čaj za pogostitev gostov in še kaj se je našlo.

Vnebohod je prvi praznik po zimskem obdobju, ki poteka

v času mogočnega razmaha narave. Pravzaprav je

praznik cvetja v naravi. Videti je, kot da Zemljo zaobjema

valujoče, dišeče morje cvetov sadnih dreves. Zemlja

ponovno izdihne in svoje bitje razprši v okolje. Zemeljska

in kozmična duhovnost se približata druga drugi.

V vrtcu smo vnebohod praznovali tako, da smo zjutraj

skupaj z otroki spekli praznični kruh. Pred odhodom

na vrt je vsak otrok dobil praznično cvetlično kronico.

Cvetje, ki so ga otroci prinesli v košaricah, smo položili

na prt in ga odnesli na vrt, kjer smo nadaljevali s

praznovanjem. Najprej smo rajali, potem pa so otroci s

svojimi ročicami prijeli rob prta, ga v ritmu stresali in

radostni opazovali, kako cvetovi letijo proti modremu

nebu in nazaj. Veselje se je nadaljevalo s pihanjem milnih

mehurčkov, ki so ga pospremili vzklikanje, tekanje

in žareča lička.

Ta dan je bil topel in sončen, zato smo res začutili

prazničnost narave in milnih mehurčkov.

Po prihodu z vrta je otroke pričakala slavnostno pripravljena

miza. Otroci so ob takšnih trenutkih posvečeni

in tudi tokrat ni bilo drugače.

Na začetku kosila je bila, po prstni igri in zahvali,

slavnostna delitev prazničnega kruha, ki je bil narejen

v obliki rože. Vsak otrok je v svojo čašico dobil delček

te rože. Šepetali so in bili kot kraljeviči in kraljične na

kraljevski pojedini.

22 Waldorfske novice


V r t e c S t u d e n č e k M a r i b o r

V času binkošti je bila letos Zemlja videti kot v času

raja. Videti je bilo, kot bi hotela narava v nas zasaditi

hrepenenje, da bi tudi notranje težili k takšnemu

razpoloženju.

Binkošti, najljubši praznik je prišel;

zelenela in cvetela sta polje in gozd;

na hribih, v višavah, v grmovju in živih mejah so ptice

na novo spodbujene vadile veselo pesem;

vsaka jasa je brstela v cvetju in dišečih vonjavah;

radostno praznično sveti nebo in Zemlja v barvah žari.

Na posebni mizici so v svečnikih gorele svečano prižgane

svečke, družbo so jim delali beli golobčki. Otroci

so bili praznično razpoloženi in v tišini pojedli vsak svoje

kosilo.

Čas, ko v naravi prične zelenilo temneti, napoveduje,

da se približuje praznik janezovo. Travniško cvetje počasi

poveša svoje cvetove in trave oblikujejo semena in

postajajo vse višje. Sonce je sedaj skoraj navpično nad

Zemljo in močno žari. Zdi se, kot da zrak postaja težji.

Na vrtovih začenjajo cveteti vrtnice in drugo cvetje.

Tako je binkoštno razpoloženje narave opisal Goethe.

Zemlja se je odela v slovesna oblačila in tudi nebo žari v

binkoštnem oblačilu. Zemlja je kot nevesta, ki se okrasi

s cvetjem in svežim zelenilom, da bi se poročila z

nebom.

Doživetje praznično odete Zemlje je ljudi morda nagovorilo,

da so v starih časih za binkošti svoje hiše krasili

s svežim zelenjem in pisanimi trakovi.

V vrtcu smo se na poroko pripravljali tako, da je vsak

otrok iz slanega testa zase oblikoval svečnik, iz nepredene

volne pa smo izdelali golobčke. Po prihodu z vrta

je otroke pričakala praznično pripravljena miza, ki je

tokrat gostila otroke celega Čarobnega vrta.

Če ob koncu junija na travniku prisluškujemo zvokom,

lahko slišimo večglasen koncert žuželk, ki nas kot monotono

zvenenje vabi k sanjanju in spanju.

Čebele in metulji se ženijo s cvetovi rastlin. Videti je,

kot da se hočeta Zemlja in Kozmos združiti, saj v nobenem

delu leta niso kozmične sile svetlobe tako povezane

z Zemljo kot v času praznika kresne noči.

V otroških dušah živi kozmična prostranost, ki jo v času

poletja čutimo v naravi. V poletju svetloba Sonca zaobjame

Zemljo s toploto in svetlobo. Zemlja preraste samo

sebe, njena duhovnost se razprostira navzven, v okolje.

Tudi otroška duša živi v okolju in se postopoma 'potegne' v

telo, da ga na koncu naredi edinstvenega, neponovljivega.

Otroci svet doživljajo intenzivno in neposredno. Odrasli

smo to sposobnost bolj ali manj izgubili, lahko pa

si s tenkočutnim, nežnim opazovanjem narave pomagamo

spet prebuditi ta speči delček sebe. Morda si kot

predmet opazovanja izberemo košček narave na vrtu ali

na poti, kjer se sprehajamo. In naj se zgodi.

Waldorfske novice 23


W a l d o r f s k e i n i c i a t i v e

Zavod za razvoj waldorfskih šol

in vrtcev - zveza

Streliška ulica 12, 1000 Ljubljana

ZAVOD ZA RAZVOJ WALDORFSKIH ŠOL IN VRTCEV - Zveza

01 434 55 77

041 459 199 (ga. Vera Grobelšek – vodja izobraževanja)

051 304 406 (ga. Manca Biber – založba, šola za starše

Godija Kellerja, delavnice in predavanja za strokovno ter

splošno javnost, koordinacija aktivnosti Godija Kellerja v

Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji, projekti)

zavod@waldorf.si

www.waldorf.si

Zavod za razvoj waldorfskih šol in vrtcev

aktivnosti Godija Kellerja v Sloveniji, na Hrvaškem

in v Italiji: Godi Keller - S srcem v šoli)

Waldorfska šola Ljubljana

Waldorfski vrtec, osnovna šola, gimnazija

in glasbena šola

Streliška 12, 1000 Ljubljana

01 434 55 70

info@waldorf.si

lj.waldorf.si

Waldorfska šola Ljubljana

Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj

Struževo 14j, 4000 Kranj

01 434 55 70

info@waldorf.si

lj.waldorf.si

Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj

OE Savinja

Waldorfski vrtec in osnovna šola

Ulica Ivanke Uranjek 6, 3310 Žalec

03 777 30 20, 03 777 30 21

tajnistvo@waldorf-savinja.si

www.waldorf-savinja.si

Waldorfska šola Savinja

OE Gorenjska

Waldorfski vrtec čebelica in osnovna šola

Radovljica

Kranjska cesta 4, 4240 Radovljica

041 415 726

gorenjska@waldorf.si

waldorf-gorenjska.si

Waldorf Gorenjska

Waldorfski vrtec Sončnica

U. Viktorja Kejžarja 35, 4270 Jesenice

041 464 688

gorenjska@waldorf.si

waldorf-gorenjska.si

Waldorfski vrtec Sončnica

OE Primorska

Waldorfski vrtec Kresnica

Bukovica 65, 5293 Volčja Draga

040 438 312

w.vrtec.go@gmail.com

www.waldorf-primorska.si

Waldorfski vrtec Kresnica - Bukovica, Primorska

Waldorfski vrtec Zlata Ptica

Ustje 70, 5270 Ajdovščina

031 578 358

waldorfajdovscina@gmail.com

www.waldorf-ajd-go.blogspot.com

Waldorfski vrtec Zlata ptica, Ajdovščina, Primorska

OE Celje

Waldorfski vrtec Celje

Breg 3, 3000 Celje

041 324 323

info@waldorfski-vrtec-celje.si

www.waldorfski-vrtec-celje.si

Waldorfski vrtec Celje

OE Pomurje

Waldorfski vrtec Pomurje

Zadružna ulica 5, Černevalci, 9000 Murska Sobota

031 353 694

info@waldorfpomurje.si

www.waldorfpomurje.si

Waldorfski Vrtec Pomurje

Inštitut Sofijin izvir Maribor

Zasebni Waldorfski vrtec Studenček

Valvasorjeva ulica 94, 2000 Maribor

02 62 00 608

wrtec.studencek@sofijinizvir.si

www.sofijinizvir.si

waldorfski.vrtec

24 Waldorfske novice

More magazines by this user
Similar magazines