Waldorfske novice - Poletje 2017

prihodnjega jaza. 'Igra', pravi Froebel, ' ... je najvišji izraz
človeškega razvoja v otroštvu, je prosti izraz tega,
kar je v otroški duši'. Seveda bi bilo napačno trditi, da
je vsa igra napoved prihodnosti ali diagnoza preteklosti,
ampak modro oko lahko išče pomen tu in tam, da bi
bežno zagledalo stvari, ki so bile in lahko bodo, pojasnjuje
Jenkinsonova.
mimiko, ton in barvo glasu, posledico 'čarobnega prenosa
občutkov' (Herbert Mead). Če te zavestno posnemam
v svoji igri, te začnem razumeti, uglasim se s teboj,
združim sebe s teboj.
Prepričana sem, da je moja podpora spontani igri Evi
pomagala razumeti samo sebe in druge. Morda bi zadoščale
igre in zgodbe brez pogovora in mojih vprašanj,
Ali bo Eva postala pisateljica in ilustratorka? Trenutno
si želi postati pevka in plesalka. V kogarkoli bo zrasla,
sem prepričana, da se bo počutila osmišljeno in bo s
svojim celotnim bitjem temu predana. Eva je bila zaradi
svojih alergij v otroštvu prikrajšana za igro z vrstniki.
Mislim, da je tudi zato razvila tako bogat domišljijski
svet, v katerega je lahko pobegnila. Vsi potrebujemo
svoje majhne namišljene svetove, da se ob trenutkih
šibkosti skrijemo vanje. Sama gledam na Evino sposobnost
ustvariti čarobnost iz nič kot na močno oporno
točko, ki ji bo pomagala skozi življenje. Seveda ne v
smislu pobega, ampak kot varni pristan.
Eva se med podaljšanim bivanjem rada igra z mlajšimi
učenci. Njena mati pravi, da mora nadoknaditi zamujeno.
Menim, da je na Evino bogato predstavljanje
pozitivno vplival tudi waldorfski vrtec s svojo mirnostjo,
ritmičnostjo in nedovršenimi igračami/dejavnostmi, ki
jim je lahko vselej vdahnila delček svojih zamisli. Modre
misli Rachele Carson prav tako govorijo waldorfski
pedagogiki v prid: 'Za vzgojo otrok ni pol tako pomembno
vedeti kakor čutiti. Če so dejstva semena, ki kasneje
ustvarijo znanje in modrost, so čustva in čutni vtisi rodovitna
zemlja, v kateri semena lahko rastejo. Leta zgodnjega
otroštva so čas priprave te zemlje. Ko so enkrat
čustva prebujena – čut za lepoto, razburjenje za novo
in neznano, čut za sočutje, usmiljenje, občudovanje –
potem si želimo znanje o objektu naše čustvene reakcije.
Pomembnejše je utrditi pot za otroka, da bo hotel
vedeti, kot ga obkrožiti z dejstvi, ki jih še ni pripravljen
ponotranjiti.' Steiner seveda nadaljuje: 'Svobodni igralci
postanejo svobodni misleci. Igrivi odrasli misleci so
sposobni misliti zunaj okvirjev.
'Jaz vem, kdo sem, skozi svoje socialne interakcije z
drugimi ter skozi pogled nase z zornega kota drugega'.
Kot igralci otroci ponovno ustvarijo sami sebe v razpoloženju
druge osebe, posnemajo vsako gesto, obrazno
ki so sledila. Čutim, da bi bilo to bolj 'waldorfsko'. Tako
kot vzgojiteljica v anekdoti Jenkinsonove, ki je otrokom
samo pustila občudovati zamrznjene liste, ki so se topili
v topli sobi. Otroci so 'znanstveno' izkušnjo zabeležili
v svojih dušah.
'Odrasli reflektirajo skozi diskusijo, literaturo, pisanje
in meditacijo. Otroci reflektirajo skozi konkretno igranje
preteklih izkušenj' (Tina Bruce). Če našim otrokom
naložimo dnevni red, če jim strukturiramo življenja,
tako da njihova igra docela izgine, je najmanj, kar od
njih lahko pričakujemo, frustracija in bojazen. Rezerva
nerazrešenih občutkov se bo kopičila. Igra pomaga
otrokom raziskovati in organizirati občutke. Otroci
skozi igro razmišljajo o stvareh. Otroško mišljenje ni
omejeno z glavo, ampak je v voljnih pokrajinah otroške
igre. Problemi so zaigrani, da bi bili razumljeni.
Spontana igra z intervencijami odraslih, samo kadar
so potrebne, omogoča razvoj integriranih osebnosti.
Margaret Lowenfeld pravi, da neizživeta emocionalna
nezadovoljnost iz otroštva vključuje sile razdiralnosti,
agresije in sovražnosti – kar je lahko varno odigrano
skozi igro in nato integrirano v osebnost.
Tako kot sanje tudi igra ni urejena in razumska. Rudolf
Steiner povezuje igranje s sanjanjem. Pravi, da odrasli
skozi vse življenje ostanejo v igri preko sanj. Nepovezane
slike z mnogih nivojev naše izkušnje se dvignejo
in izginejo kot mogočni valovi. Včasih nas pustijo s
pomembnimi podobami ali v vseprežemajoči osuplosti.
Kot raziskovalci, kot igralci s podobami vstopamo v naš
sanjski svet, da bi nekako premaknili dogodke v svojem
življenju, realne in namišljene, v novo obliko – kot otroci
uredijo in ponovno uredijo svojo igro.
V tradicionalnih skupnostih se otroci igrajo in sodelujejo
pri gospodinjskih opravilih skupaj z odraslimi. V
kompleksnih postindustrijskih družbah pa so otroci in
14 Waldorfske novice