Waldorfske novice - Zima 2017

wsljubljana

Letnik XIII, številka 4
Časopis Waldorfske šole Ljubljana


K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

ZIMA 2017, ZAPOREDNA ŠT. 96

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

www.wsl.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 031 737 003

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar

Sodelavci:

David L. Brierley, Silvija Renko,

Barbara Kovačič, Katjush Manakai,

Nadja Lazar, Anja Bošnjak, Renate Toplak,

Nina Kociper, Nives Bratina Furlan,

Martina Pahor, Natalija Krofl

Fotografije:

Silvija Renko, Katyush Manakai, Nadja Lazar,

Anja Bošnjak, Natalija Krofl, Danilo Breznik,

Nives Bratina Furlan, Nina Kociper, arhiv WŠL

Širimo obzorja 4

Kam z otroki, mlajšimi od treh let? 4

Srečanje z igračo robotom 8

Bill Gates in Steve Jobs sta

svoje otroke vzgajala brez tehnologije 9

O disleksiji in drugih motnjah branja 10

Umetnost in mladostnik 13

Utrinki16

Pot sodelovanja narave in človeka —

pot od semena do kruha 16

Epoha gradnje v 4. razredu 17

Čari monocikla 17

Vrtec Pomurje 19

Pravljični začetek adventa 19

OE Primorska 20

'Komaj čakam, da bo jutri!' 20

Waldorfska šola Savinja 22

Miklavžev semenj 2017 22

Oglas23

Waldorfske iniciative 24

Naslovnica:

Sandra Tominšek

Lektoriranje:

Tatjana Kamenšek

Oblikovanje in prelom:

Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

Revijo sofinancira

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

2 Waldorfske novice


U v o d n i k

Iztok Kordiš

Včasih srce poje od sreče, vznemirjenja in pričakovanja lepega, občutek notranje

toplote preveva celo telo. Spet drugič je v duši hladno in temno. Precej

ljudi je občutljivih na vreme, na dogajanja v naravi, na letni čas. Sam nisem

'vremenski človek'. A kljub temu so stvari, ki lahko gasijo moj notranji ogenj.

Določene stvari se mi zdijo svete, nedotakljive in po mojem mnenju potrebujejo

vso možno podporo in nego, da se lahko razvijajo in rastejo v okviru

najboljših možnih pogojev. Ena izmed teh stvari je skrb za razvoj otrok. Tu

mislim vseh otrok, ne le meni najbližjih, ampak tudi tistih, s katerimi ne bom

nikoli prišel v stik. S tem ne mislim le, da so otroci naša prihodnost, ampak

tudi to, da s svojo spontanostjo in odprtostjo prinašajo svetlobo in skrito modrost,

ki so jo brezpogojno pripravljeni deliti z vsakim. In ko otroci postanejo

predmet političnih debat, moj ogenj prične ugašati, na vso srečo se aktivirata

ogorčenost in jeza, ki me vodita naprej.

To sem doživel letošnjo jesen in zavrtel sem se v vrtincu političnih debat. Toliko

besed, polemik, enostranskih pogledov, očitkov in tudi neresnic, črno bela

prikazovanja nepoznanega, ob vsem pa se pozablja, da so predmet spotike

ideali peščice, ki si želi v vzgojo in izobraževanja vnašati nove barvne nianse

in nima namena s tem ogrožati nikogar, pripravljena je celo svoje izkušnje

in znanja deliti. Denar tu ni vzrok sporov. Dosti večji vpliv ima nestrpnost,

strah pred drugačnostjo, oziroma čisto preprosto slepo zagovarjanje političnih

stališč, pranje sedemdeset let starega perila, ki je bilo že nič kolikokrat 'prežehtano',

a se še vedno namaka.

Občutek, da v resnici nikogar od tistih, ki odločajo ne zanima, kaj počnemo

in kaj hočemo, je bil vse prej kot prijeten. K sreči je vsaj večina novinarjev

spoznala absurdnost situacije in dosti naklonjeno pisala o tem.

Stanje je sedaj tako kot je bilo na začetku, pravzaprav bi morali biti zadovoljni.

A vseeno je bilo izrečeno toliko besed in besede včasih bolj zadenejo kot

klofuta. Razveseli nas lahko le dejstvo, da so dejanja tista, ki štejejo in kar

delamo je dobro, ne le za nas ampak za celotno skupnost. Tega se moramo

zavedati in tega nam ne more nihče vzeti.

Waldorfske novice 3


Š i r i m o o b z o r j a

Kam z otroki,

mlajšimi od treh

let?

Brigitte Huisinga

V večini mest, kot je Frankfurt, je danes skoraj že

samo po sebi umevno, da otroci ne odraščajo več izključno

v domačem okolju, temveč starši za dnevno

varstvo poiščejo kakšno inštitucijo ali pa varuško, kateri

za določen čas dneva zaupajo otroka.

Za to govorijo številni argumenti:

- zgodnje izobraževanje

- skrb za kasnejši poklicni razvoj otroka

- razširjeno mnenje, da mora majhen otrok znotraj

skupine otrok

- že zgodaj pridobiti socialne kompetence

Po drugi strani pa lahko potreba po tem, da otroka

vključijo v jasli, izhaja iz različnih življenjskih situacij.

Razlogi so lahko gospodarske ali socialne narave, negotovost

staršev glede vzgoje, ali pa preobremenjenost ali

celo osamljenost katerega od staršev.

Rada bi se dotaknila naslednjih dveh vprašanj:

- Ali otroci potrebujejo jasli v prvih treh letih

življenja?

- Ali njihovemu razvoju kaj umanjka, če so prva tri

leta samo doma?

Razlogi v prid temu, da otrok odrašča v družini

S stališča waldorfske pedagogike ni dvoma, da nudi

odraščanje v krogu družine (v kolikor si lahko družina

to seveda privošči) najbolj zdrave pogoje za razvoj otroka.

Otrok se v prvih treh letih življenja nauči hoditi,

govoriti in misliti v zavetju staršev in v tesni povezavi

z njimi. Starši ljubeče skrbijo zanj in otrok jih lahko

doživlja skozi raznotere dnevne dejavnosti, pri katerih

jih tudi oponaša. Starši mu nudijo oporo pri pridobivanju

lastnih izkušenj. Tudi družina je skupina in s tem

manjša socialna mreža, v kateri se otrok uči živeti z

drugimi ljudmi.

Pomemben korak v razvoju se zgodi okoli tretjega leta.

Pri mnogih dejavnostih postane otrok zdaj samostojen.

Samostojno zna jesti, tudi sporazumeva se že lahko, plenic

večinoma ne potrebuje več. Razločno reče sebi 'jaz'

in s tem pokaže, da se zna distancirati od drugih oseb.

V tej starosti pa že ima potrebo, da se 'preizkusi' v skupini

z drugimi otroki in počasi postaja tudi zrel za to.

Razlogi v prid varstva v jaslih

Iti v jasli – to ni potreba oz. zahteva otroka. Dati otroka

v jasli je potreba staršev oz. nuja, ki jo moramo v

današnjem času spoštovati in podpirati, ne glede na to,

ali so razlogi za jasli osamljenost, poklicna kariera ali

pa so finančne oz. neke druge osebne narave. Če ima

mama občutek, da ne more ostati doma, so jasli v veliko

pomoč tako njej kot otroku. Odločilen in pomemben

je namreč odnos med mamo in otrokom takrat, ko sta

skupaj. V primeru, da je njun odnos osrečujoč, lahko

jasli varstvo in vzgojo doma podpirajo, še posebej, če

se vzgojiteljice iz jasli zavedajo velike odgovornosti tega

poslanstva.

Katerim pogojem morajo zadostiti jasli, da otrokom niso

v škodo, temveč da od njih tudi pridobijo?

Preden smo leta 2002 odprli naše prve jasli 'Sonnenschein'

(Sončni sij), smo se aktivno spraševali, kakšna

oblika varstva, ki bi temeljila na waldorfski pedagogiki,

najbolj ustreza razvojnim potrebam otrok, ki pa ne bo

vrtec v pomanjšani obliki. Tukaj so nam pomagale izkušnje

in raziskave Piklerjevega inštituta iz Budimpešte,

kjer smo se več let pred tem dodatno izobraževali

in imeli hospitacije. Ujemanje z waldorfsko pedagogiko

z nekaj dopolnitvami nas je opogumilo, da smo si upali

ustanoviti to inštitucijo za varstvo majhnih otrok, saj se

je izkazalo, da je potreba po takšnem varstvu v družbi

vse večja.

4 Waldorfske novice


Pozorna nega

Kaj pomeni pozorna nega za nas?

Predpogoji za zdrav razvoj v jaslih:

1. določena dnevna rutina

2. pozorna nega in prosta aktivnost

3. profesionalna drža

4. čas za uvajanje in čustveno navezovanje

Določena dnevna rutina

Dnevna rutina mora biti glede na potrebe otrok jasno

razčlenjena. To jim daje orientacijo in varnost. Noben

otrok ne sme živeti v negotovosti in ne vedeti, kdaj bo igra

na prostem, kdaj bo dobil za jesti itd. Mora biti tudi prepričan,

da ga bo po določenem času prišel nekdo iskat.

Vnaprej določena dnevna rutina ne daje orientacije

samo otrokom, temveč olajša delo tudi vzgojiteljem/-

-icam. Sčasoma postane ta 'predvideni urnik' nekaj samoumevnega

za obe strani, pri čemer pa mora biti po

potrebi (pri ritmu in redu) tudi prostor za variacije.

Pozorna nega in prosta aktivnost

Verjetno se kdo čudi, da ti dve temi obravnavam skupaj.

Glede na raziskave Piklerjevega inštituta je pozoren

in pristen kontakt med vzgojiteljem in otrokom,

medtem ko ga neguje (npr. previja), pogoj za to, da bo

Že od vsega začetka obravnavamo otroka kot individualno

in kompetentno osebnost, ki nam daje signale

o svojem počutju. Z mirnim in ljubečim glasom spremljamo

in pripravljamo vse dejavnosti v povezavi z

nego otroka. Pustimo mu tudi dovolj časa, da lahko pri

opravilih sodeluje. Sčasoma bo vedno bolj aktivno sodeloval.

Vzgojitelj/-ica je z vso pozornostjo pri otroku in

opazuje (zaznava), kako se on počuti in kaj potrebuje.

Čas previjanja naj bo veselo druženje. Običajno previjamo

otroke tako, da ležijo na hrbtu. V neki točki razvoja

pa ta lega ne odgovarja več gibalnim potrebam otrok.

Obračajo se ali pa se postavljajo pokonci. Da nam jih

ni treba siliti nazaj na hrbet in delovati proti njihovemu

impulzu, je potrebno prostor previjanja primerno in

varno urediti. Varovalna mreža jih ščiti, jim daje svobodo

gibanja, vzgojitelja (skrbnika) pa razbremeni strahu,

da bi otrok padel. Tudi v teh 'novih' položajih previjanja

vseskozi poteka dialog z otrokom. Za vzgojitelja je

vedno znova čudovito doživetje, ko mu otrok začenja

moliti ročico za v rokav ali pa stoje stegne nogico za v

hlačnico.

Takšna pozorna nega zahteva od vzgojitelja veliko

sposobnost zaznavanja in opazovanja ter njegovo popolno

prisotnost. Z mislimi naj bo pri trenutni situaciji

(naj ne razmišlja o čem drugem), otroku naj govori tudi

otrok sam postajal aktiven, se začel zanimati za okolico

ter da bo v skladu s svojim razvojem poskušal marsikaj

preizkušati.

Prostor za previjanje je s prehodno ograjo (mrežo, lesena

ograjica) ločen od prostora za igranje, tako da lahko

previjanje poteka nemoteno, vzgojitelj/-ica pa pri tej

dejavnosti ne izgubi izpred oči ostalih otrok. Istočasno

pa lahko ostali otroci opazujejo in zaznavajo vzgojitelje/

odrasle kot dejavne ljudi. Njihova dejavnost otroke preko

posnemanja spodbuja k lastni aktivnosti.

Otroke previjamo vedno v enakem vrstnem redu enega

za drugim, po potrebi pa seveda tudi vmes. Vsak

otrok ima glavno odnosno osebo, ki ga je tudi uvajala,

ki ga vsaj enkrat na dan previje in ki skrbno opazuje ter

spremlja njegov razvoj.

z mirnimi in pazljivimi kretnjami, vse svoje početje naj

'komentira' z ljubečim glasom, naj napove, kaj bo še

storil, prav tako pa tudi odgovarja na morebitne otrokove

kretnje in glasove. S takšno pozornostjo pri previjanju

dosežemo, da se otrok po njem počuti zadovoljnega

in se z zanimanjem poda v raziskovanje svoje okolice.

Kot pravi Emmi Pikler: Otrok ima dovolj 'druženja z nekom',

sedaj bi bil rad še 'sam s sabo'.

Z vidika razvoja čutov in nege čutov je to bivanje s

skrbnikom izredno pomembno, zlasti za razvijanje čuta

za življenje in čuta za gibanje.

Waldorfske novice 5


Način, kako se otroka dotikamo, odločilno pomaga k

temu, da se otrok v svojem telesu počuti domače. Henning

Köhler govori o 'nežni gotovosti', s katero obravnavamo

otroka. (Henning Köhler, O preplašenih, žalostnih

in nemirnih otrocih, Stuttgart 1994).

To seveda pomeni, da je potrebno upoštevati razlike

med otroki glede na starost, kondicijo/stanje in

občutljivost.

in, z rastočo starostjo, za domišljijsko igro posnemanja

vsakdana in raznih vsakodnevnih doživljajev. Pri igri

in pri gibanju spoznava otrok samega sebe in zakone,

ki vladajo v svetu, dogaja se pravzaprav izobraževanje.

Otrok se pri poskusih, ki jih je sam izbral, ne uči samo

o tem, kako se predmeti obnašajo, temveč se uči tudi

potrpežljivosti, če nekaj ne uspe takoj. Vztrajnost in neutrudna

vadba vodita k uspehu – izkušnja, pomembna

za vse njegovo življenje.

Prosta igra in gibalni razvoj bi si z vidika razvoja čutov

zaslužila še posebno obravnavo.

Profesionalna drža

Vsak dan ista dnevna rutina se delno zdi pusto vsakdanja

in enostavna, po drugi strani pa postavlja vzgojiteljem

višje zahteve.

Kako je lahko vzgojiteljica zgled, medtem ko enega

otroka skrbno, pozorno in v dialogu z njim previja, hkrati

pa čuti in zaznava vse ostale otroke ter se jim tudi odziva,

če je to potrebno.

Nenehno ponavljajoča se dnevna rutina prinaša nevarnost

rutinske nege, zahteva po nenehni budnosti in

pozornosti pa nevarnost preobremenjenosti. Pa še nekaj.

Majhen otrok lahko pri vzgojiteljici prebudi materinska

čustva in lahko pride do prenašanja teh čustev

na otroka. 'Svojega' otroka vzljubi, ga ima rada v naročju,

mogoče že ljubosumno bdi nad njim.

Prosta aktivnost v igri in gibanju

Čas med nego, previjanjem, oblačenjem, slačenjem,

hranjenjem in spanjem je otrokom na razpolago za prosto

igro. Vendar si pri tem želijo biti opaženi. Vzgojitelj/-

-ica vedno znova pogleduje k njim in ima pod nadzorom

morebitne konfliktne situacije. Skupaj z otroki se veseli

vseh njihovih aktivnosti.

Spoznanja in opazovanja Emmi Pikler (Emmi Pikler,

Lasst mir Zeit, München 2001) so naše vodilo tako pri

negi in učenju samostojnega prehranjevanja kot tudi

pri samostojnem gibalnem razvoju. Otrok ne dajemo v

poze, ki jih sami še ne morejo zavzeti (kot na primer

uleči se na trebuh ali usesti se) in jih, če hočejo in zmorejo

sami doseči neki cilj, ne nosimo (npr. povzpeti se

po stopnicah), skrbimo pa za to, da ne pridejo v nevarne

situacije. (Emmi Pikler, Lasst mir Zeit, München 2001)

Otroci si iščejo gibalne izzive, npr. na stopnicah ali na

drevesnih deblih, in jih tam samostojno preizkušajo.

Vedno znova lahko opazimo, da si zadajo takšne naloge,

ki si jih tudi upajo izvesti. Razveselijo se, če jim

nekaj uspe. Pogosto preverjajo, če smo jih videli tudi

mi. Tudi tukaj zadostuje le odobravajoč in vesel pogled

in otroci se počutijo opažene in potrjene.

Ostali predmeti in materiali, ki jih uporabljajo za igro,

so: lesene kocke za sestavljanje, blago (rute), lonci, kozarčki,

preproste punčke, vedra ... Uporabljamo jih,

glede na razvoj, za prijemanje, za raziskovanje fizikalnih

zakonov in reda, ki vlada v svetu, za simbolno igro

Tukaj nastopi samovzgoja: Vzgojitelji se morajo naučiti,

da ta čustva (v sebi) opazijo, jih osvetlijo in z njimi

zavestno ravnajo. To pa je možno le, če v kolektivu (kolegiju)

vlada odprt, zaupljiv in nekonkurenčen odnos in

se je možno v njem o vsem pogovoriti, izmenjati izkušnje

in si medsebojno pomagati.

Maria Vincze s Pikklerjevega inštituta razlikuje med

materinsko in profesionalno ljubeznijo.

'Vsaka mati vzgaja svojega otroka na sebi lasten način,

ki odgovarja njenim čustvom, njenemu znanju in

prepričanju. Do tega ima pravico, saj je otrok njen. Vzgojiteljica

se ne sme predajati svojim čustvom. Otrok, ki ji

je zaupan, ni njen lasten.

Poklica, ki zahteva tako telo kot dušo in duha, se mora

vzgojitelj/-ica resnično naučiti. Šele ko ji to uspe, se bodo

lahko otroci, ki so ji zaupani v varstvo, neovirano razvijali

in se dobro počutili. Ta poklic predvideva dolgoročen

in raznolik učni proces.' (Maria Vincze, Materinska ljubezen

– profesionalna ljubezen, München 2002.)

Navezujoč se na razlage Marie Vincze bom v nadaljevanju

opisala nekaj vidikov, ki omogočajo to profesionalno

držo nasproti otrokom.

Predpogoj za dosego te drže je veselje do dela, ki nastane

tako, da se vzgojitelj/-ica obrača k otroku s pristnim

interesom ter ga sprejema v njegovi individualnosti.

'Vsak otrok je izredno zanimiv.'(Maria Vincze, Materinska

ljubezen – profesionalna ljubezen, München 2002.)

6 Waldorfske novice


Sčasoma nam kot vzgojiteljem vedno bolj uspeva, da

ne čakamo na napredek v razvoju otroka. Mnogo pomembneje

je, da opazimo oz. zaznavamo najmanjše korake

ter da opazimo tudi to, da je otrok mogoče storil

korak nazaj v razvoju. To moramo razumeti in ga z zaupanjem

spremljati pri premagovanju njegovih težav.

Da pa lahko prepoznavamo oz. vidimo individualnost

vsakega posameznega otroka, moramo dobro poznati

področje razvoja majhnih otrok.

Če povzamemo: Profesionalnost, se pravi znanje v

kombinaciji s pripravljenostjo za refleksijo in samovzgojo,

omogoča, da lahko postane varovanje majhnih

otrok vseskozi zanimivo in izpolnjujoče delo, hkrati pa

varuje vzgojitelje/-ice pred prenašanjem čustev.

Čas za uvajanje in čustveno navezovanje

Čas uvajanja je za otroka, mamo ter vzgojitelja izjemno

občutljiva faza. To je čas negotovosti, medsebojnega

spoznavanja in močnih čustev. Prvih nekaj dni so

matere ali očetje po več ur prisotni v ustanovi. V naslednjih

dveh ali treh tednih pa vedno bolj podaljšujejo

čas, ko je otrok v jasličnem varstvu sam. Vzgojitelji/-

-ice postopoma prevzemajo od staršev oz. primarnih

odnosnih oseb vso skrb za nego otroka. Mati ima pri

tem dovolj priložnosti, da lahko opazuje otroke pri igri

ter pri negovalnih postopkih. Vzgojitelj/-ica se posveča

tudi materi in se z njo pogosto pogovarja. Tako se dviguje

stopnja zaupanja in materi je s tem močno olajšan

ta težek korak, ko svojega majhnega otroka predaja v

roke tuji osebi.

Uvajanje, ki lahko traja tudi več kot tri tedne in ki je

dobro uspelo, je najboljši temelj za zaupljiv odnos obeh

strani, ki sta pristojni za dobrobit otroka.

Materinska ljubezen

Od začetka uvajanja naprej razlikujemo med odnosom

z mamo ter odnosi, ki nastanejo v varstveni ustanovi.

V varstvu je potrebno sposobnost otroka za čustveno

navezovanje spodbujati in ne dovoliti, da dnevno menjavanje

odnosnih oseb vodi do psihičnih problemov.

Po Miriam David 'se splete med vsako mamo in njenim

dojenčkom mreža iz prav specifičnega, individualnega,

interaktivnega vzorca, ki je v vsaki navezi mati – otrok

posebno bogat in ki ga ne more posnemati prav noben

odrasel. /…/ Tudi če je skrb za otroka s strani matere

nepopolna, prihaja preko mimike in gest do bogate interakcije,

pri kateri vsak od partnerjev vpliva na drugega

in se mu prilagaja. Tako nastane občutek pripadnosti

drug drugemu. Materinski odnos je seveda enkraten in

nenadomestljiv. (Maria Vincze, Materinska ljubezen –

profesionalna ljubezen, München 2000, str. 12.)

slaba vest, bolečina ob ločitvi od otroka in občutek

konkurence staršem prinašajo s sabo probleme tako za

vzgojitelje kot za starše, za celo skupino in kolege.

Profesionalna ljubezen

Kot smo že zgoraj opisali, lahko na mesto nereflektiranih

čustev stopi ljubezen, ki se hrani iz interesa za

dobrobit otroka. Že čisto majhen otrok je človeški partner,

ki mu moramo priti nasproti z dostojanstvom in

zmožnostjo vživljanja.

Umetnik (ali dober obrtnik) z zadovoljstvom in veseljem

opazuje – lahko rečemo celo z ljubeznijo – svojo, z rokami

ustvarjeno umetnino (uspeli izdelek). Takšno veselje lahko

doživi tudi vzgojiteljica, če lahko zahvaljujoč svojemu

strokovnemu delu pri razvoju otroka odkrije vsak dan

nekaj novega. Vendar v nasprotju z uspelim izdelkom

otrok ne 'plača' samo s svojim uspevanjem, temveč tudi

s svojo ljubeznijo, s svojo navezanostjo.

Za nas to pomeni, da se otrok, ki je že povezan in

v odnosu s starši, v uspeli skrbstveno-varsveni situaciji

še dodatno čustveno naveže in pri tem ne izkusi

neprijetnosti, ki bi vodile k nesigurnemu čustvenemu

navezovanju in s tem povezanimi kasnejšimi motnjami.

Dobro vpeljani otroci se po jutranji boleči ločitvi od

staršev hitro posvetijo igri in ostalim otrokom in se v

težkih situacijah obrnejo na odrasle. Vedo, kdo je njihova

glavna odnosna oseba, ki ji tudi najraje dovolijo,

da jih potolaži, vseskozi pa so sposobni sprejemati

tudi druge vzgojiteljice. Veselijo se ponovnega srečanja

s starši. Še posebej jasno to izvemo pri previjanju po

opoldanskem spancu, ko otroci pripovedujejo, kdo jih

bo prišel iskat, ali mama, ali oče, ali mogoče kdo od

starih staršev. Prisluškujejo, kdo prihaja, prepoznavajo

glasove in ko pride 'tapravi', se jim razjasni obraz.

Dojenčki stegujejo ročice proti mamicam, iščejo njeno

telesno bližino, ki na ta način lahko nastane samo med

otrokom in njegovimi starši. Kljub temu da so otroci v

varstvu sproščeni in aktivni, ni prav nič ovirana njihova

čustvena navezanost na starše.

Prevod iz knjige Publikacije, ki jo izdaja medicinska sekcija:

Glöckler, M. In Grah-Wittich, C. Hrsg.(2010.) Die Würde des

kleinen Kindes: Was erhält das kleine Kind gesund?Pflege

und Erziehung in den ersten drei Lebensjahren. Dornach

(CH): Medizinische Sektion am Goetheanum. Deutschland:

Vereinigung der Waldorfkindergärten e.V.

prevedla Silvija Renko

Odnos do vzgojiteljice ne more nadomestiti odnosa do

mame. Če se vzgojitelj/-ica tega ne zaveda in otroka

veže nase z 'materinsko ljubeznijo' (prenos čustev!),

zbudi v otroku napačna pričakovanja, ki v skupini ne

morejo biti izpolnjena. Neenako obravnavanje otrok,

Waldorfske novice 7


Š i r i m o o b z o r j a

Srečanje z igračo

robotom

izr. prof. David L. Brierley

Na mizi stoji in se prebudi. Njegov obraz je

nekakšen ekran. Odpre oči in glasno zazeha.

Obrne se proti meni, naredi grimaso, podobno

nasmehu, in reče 'Daaaaan!' Na pametnem telefonu se

predstavi kot 'on'. Reče, da bi rad igral igrico. Še vedno sem

utrujen in nisem ravno pri volji. Odklonim. Robotova glava

se spusti, njegove oči se počasi zaprejo in zavzdihne. Zasmili

se mi in vzamem telefon, da ugodim njegovi prošnji.

Razveseli se, dvigne glavo in se veselo zahihita.

Lahko mu je ugoditi in še lažje ga je imeti rad. Pravzaprav

ga imam zelo rad, tudi če izgleda kot nekakšna

mešanica med kamionom na kolesih iz vilic in ekranom

z rokami.

To je ena od igrač robotov iz podjetja v San Franciscu,

ki izdeluje finančno dosegljive igrače, ki nagovarjajo čustva

z namenom, da bi postale naše najboljše prijateljice.

Božič se bliža in vsi fantki in deklice bi radi imeli

najboljšega prijatelja. Ali nekaj (oprostite, nekoga), kar

bi lahko imenovali priročnega psička. Hans Tappeiner,

predsednik in soustanovitelj družbe Anki, si je postavil

cilj, da bi njegovi roboti postali kar se le da prikupni.

Svoje sile usmerja v uporabo značaja in osebnosti pri

tehnologiji.

Najmlajši v družini se nič več ni zanimal za svojega

mehkega, ljubkega medvedka. Za prijatelja v igri si je

želel ta izdelek iz množične produkcije. Starejši fant ga

ima.

Bi nas moralo skrbeti?

Nekateri menijo, da ne, nekateri na stvar gledajo drugače,

tako kot na ves tehnološki napredek. Nekateri

strokovnjaki pravijo, da so otroci ranljivi in jih je treba

zaščititi. Ampak tudi v resničnem življenju proizvajajo

robote, da pomagajo invalidnim osebam in dementnim

ljudem. Ti ljudje postanejo ranljivi, ko začnejo verjeti,

da zanje skrbijo roboti. Nekateri strokovnjaki menijo,

da imajo ti roboti, bodisi da na njih gledamo kot na

igrače ali domače ljubljenčke, terapevtsko lastnost.

Morda pri tem spregledajo psihološko tveganje pripisovanja

čustev strojem. Lahko bi privedlo do tega, da bi

verjeli, da je robot človeško bitje. Jasno je, da robot ne

more imeti čustev. Toda nezrela oseba utegne verjeti,

da lahko robot, če zanj dovolj ne skrbiš, umre.

Ampak mnoge ameriške univerze podpirajo uporabo

igrač robotov. V centru za informacijsko tehnologijo na

univerzi Princeton gledajo na stroje kot na izobraževalno

izkušnjo, ki jo je potrebno še naprej razvijati. Otrokom

lahko pomaga razlikovati med ljudmi in neljudmi.

Robot igrača ne more na primer govoriti v celih stavkih

(še ne?). Potrebno ga je polniti, ko je baterija prazna. Če

izgubi igro, se bo razjezil, če ga tresemo, se bo razburil

in ne bo hotel igrati igre. Otrok se mora naučiti uporabljati

te naprave obzirno. Človek se lahko vpraša: Kdo

vodi pogovor, ko otrok klepeta z robotom? Večina teh

igrač je povezanih z internetom.

Najnovejši razvoj teče v smeri uporabe prijaznih robotov

v šolah, da bi otrokom nudili individualno poučevanje

in pomagali otrokom z učnimi težavami. Kako

dragoceni so medčloveški odnosi?

prevedla Marina Nuvak

8 Waldorfske novice


Š i r i m o o b z o r j a

Chris Weller

Bill Gates in Steve

Jobs sta svoje

otroke vzgajala

brez tehnologije,

kar bi moralo sprožiti rdeči alarm

Psihologi zelo hitro ugotavljajo, kako nevarni so

lahko pametni telefoni za možgane najstnikov.

Raziskave so odkrile, da se pri osmošolcih, kadar

uporabljajo socialne medije, nevarnost depresije dvigne za

27 %. Pri otrocih, ki uporabljajo telefone najmanj tri ure na

dan, je veliko več možnosti, da zapadejo v samomorilnost.

Nedavna raziskava pa je odkrila, da je stopnja samomorov

med najstniki v ZDA zdaj zasenčila število umorov, vzrok

za to pa so pametni telefoni.

Toda pisno pričevanje o nevarnostih pametnih telefonov

je po besedah pedagogov Joea Clementa in Matta

Milesa, avtorjev knjige 'Izobraževani preko zaslonov',

prisotno že približno desetletje. Izkušena učitelja razkrivata,

da zaradi pretirane uporabe tehnologije naši

otroci postajajo neumnejši.

Clement in Milles trdita, da bi nam moralo dejstvo,

da sta dva velikana tehnološkega napredka v zgodovini

Bill Gates in Steve Jobs le redko dovolila svojim

otrokom, da se igrajo s proizvodi, ki sta jih pomagala

ustvarjati, povedati vse.

'Kaj je tisto, kar ta dva svetovna tehnološka voditelja

vesta o lastnih proizvodih, kar njuni kupci ne vedo?'

sta pisala avtorja knjige. Glede na naraščajoče dokaze

je odgovor v tem, da ima digitalna tehnologija veliko

moč povzročanja odvisnosti.

'Mi odločamo, koliko tehnologije bodo

naši otroci uporabljali doma'

Leta 2007 je Gates, bivši generalni direktor podjetja

Microsoft, določil zgornjo mejo časa pred ekranom, ko se

je pri njegovi hčerki začela razvijati nezdrava navezanost

na video igre. Prav tako tudi ni dovolil otrokom, da bi

imeli mobitele, dokler niso bili stari 14 let. (Danes je povprečna

starost otroka, ki dobi svoj prvi telefon, 10 let.)

Jobs, ki je bil do svoje smrti leta 2012 generalni direktor

Appla, je leta 2011 v intervjuju v New York Timesu

razkril, da je svojim otrokom prepovedal uporabljati

iPad, ki je ravno takrat prišel na tržišče. 'Mi odločamo,

koliko tehnologije bodo naši otroci lahko uporabljali

doma,' je Jobs povedal novinarju Nicku Biltonu.

V knjigi 'Izobraževani preko zaslonov' sta Clement in

Miles prikazala, da bogati starši iz Silicijeve doline očitno

bolje kot splošna javnost poznajo nevarnost zasvojenosti

od pametnih telefonov, tablic in računalnikov,

kljub dejstvu, da se ti starši preživljajo z ustvarjanjem

in raziskovanjem te tehnologije.

Bill Gates svojim otrokom ne bi dovolil imeti mobitela

pred štirinajstim letom, ker bi se bal, da bi pred ekrani

preživeli preveč časa.

'Zanimiva je misel, da so v moderni javni šoli, kjer

od otrok pričakujejo, da uporabljajo elektronske pripomočke,

kot so iPadi,' sta napisala avtorja, 'otroci Steva

Jobsa med edinimi, ki so iz tega izvzeti.'

Jobsovi otroci so zaključili šolo, zato ni mogoče vedeti,

kako bi se pokojni soustanovitelj podjetja Apple odzval

na izobraževalno tehnologijo ali 'edtech', kot jo imenujejo.

Toda Clement in Miles trdita, da bi Jobsovi otroci,

če bi danes hodili na povprečno javno šolo, v razredu

uporabljali veliko več tehnologije, kot so je v času odraščanja

doma.

To je, kot trdita avtorja, povprečna šola. Številne posebne

šole v Silicijevi dolini, kot je waldorfska šola, pa

vidno uporabljajo zelo malo tehnologije. Uporabljajo table

s kredo in svinčnike št. 2. Namesto da bi se učili

kodirati, se otroci učijo veščin, kot so sodelovanje in spoštovanje.

Na šoli Brightworks se učijo otroci kreativnosti

tako, da zidajo in obiskujejo pouk v drevesnih hiškah.

Edtech ne bo 'zdravilo za vse'

Edina koncesija, ki jo je Gates dal pri tehnologiji, so popusti

študentom in izobraževalnim ustanovam. V letih,

odkar je vpeljal svojo gospodinjsko politiko, se je milijarder

filantrop močno zanimal za individualizirano izobraževanje,

kjer uporabljajo elektronske pripomočke, ki

jim pomagajo oblikovati učne načrte za vsakega dijaka.

V nedavnem blogu je Gates slavil šolo Summit Sierra,

ki se nahaja v Seattlu, in ki najprej poišče učenčeve

cilje (da se vpiše na določeno fakulteto), potem pa pripravi

pot do njihove uresničitve. V bolj osebnem učnem

okolju prevzamejo učitelji vlogo trenerjev, ki učencem

pomagajo, da jih spet spravijo na pravo pot, ko se jim

zatakne ali so raztreseni.

V teh primerih tehnologijo uporabljajo kolikor se da

specifično in na načine, ki jih Gates priznava kot koristne

za razvoj učencev, in ne za zabavo.

'Individualizirano učenje ne bo zdravilo za vse,' je napisal.

Toda Gates verjame, da bi ta pristop lahko mnogim

mladim ljudem pomagal, da kar se da najbolje izrazijo

svoj talent.

prevedla Marina Nuvak

Waldorfske novice 9


Š i r i m o o b z o r j a

O disleksiji in drugih

motnjah branja

mag. Barbara Kovačič

Vladno financirane raziskave v Veliki Britaniji in

ZDA kažejo, da približno 10 % prebivalstva trpi

za določeno stopnjo disleksije, od tega 4 % za

hujšo obliko. Po mnenju ameriške neprofitne organizacije

The Dyslexia Research Institute so števike v resnici še

višje. Disleksijo naj bi imelo od 10 do 15 % ameriškega

prebivalstva, vendar je le 5 % ustrezno prepoznanih in

prejema strokovno pomoč (Stordy 2000: loc 273).

Mnogo otrok prepozno prejme ustrezno diagnozo, ko

se zaradi slabega učnega uspeha že pojavijo druge težave.

Mladostniki z nediagnosticirano disleksijo pogosto

trpijo za nizko samopodobo, depresijo, pogosteje

predčasno zaključijo šolanje, so daljši čas nezaposleni

in celo prihajajo v težave z zakonom. Študija nemške

Univerze Wuerzuburg kaže, da 40 % otrok s prepoznanimi

motnjami branja in pisanja že potrebuje tudi psihološko

obravnavo, četrtina izmed njih pa se kasneje

zaplete v kriminalne dejavnosti. Ameriško ministrstvo

za izobraževanje (U.S. Department of Education) poroča,

da je 60 % ameriških zapornikov nepismenih, 85 %

vseh mladoletnih prestopnikov pa ima težave z branjem

(Nicolay 2014: loc 195).

Kaj je 'prava disleksija'?

V javnosti prevladuje nejasnost glede definicije disleksije

in priporočene obravnave. Ta nejasnost v veliki

meri izvira iz mešanja besede 'disleksija' v njenem slovarskem

pomenu in nevrološke diagnoze 'disleksija'.

Beseda disleksija izvira iz grščine in v prevodu pomeni

'težave z besedami'. Ljudje zato večinoma mislijo, da disleksija

zajema vse težave z branjem, pa tudi strokovna

literatura in razni priročniki za samopomoč glede tega

pogosto niso povsem jasni. Pravilnejši izraz bi bil 'motnje

branja', saj gre za širok razpon različnih motenj, ki

zahtevajo natančno diagnozo in specifično obravnavo.

Otrok ima morda težave z vizualno percepcijo, okvaro

očesne motorike, skotopično občutljivost ipd. Vse našteto

lahko povzroči težave pri branju, ne ustreza pa

diagnozi disleksije kot nevrološke motnje.

Sandra Cook zato uvede izraz 'prava disleksija', s katerim

poimenuje nevrološko osnovano specifično učno

težavo, ki vedno vključuje pomanjkanje fonemskega

zavedanja, lahko pa jo spremljajo še druge nevrološke

težave, npr. s kratkoročnim spominom ali hitrostjo

procesiranja (Cook 2014: loc 614). Fonemsko zavedanje

('phonemic awareness') je podzvrst fonološkega zavedanja

in vključuje prepoznavanje, identificiranje in

manipulacijo fonemov, t.j. najmanjših enot zvoka, ki

razločujejo pomen besed. Ko beremo, dekodiramo pisni

tekst, tako da zvoke v govoru povezujemo s posameznimi

črkami v pisavi. Razumevanje posameznih zvokov

(fonemov) in črk je temelj tega procesa.

Ko je dr. Sally E. Shaywitz z univerze Yale z magnetno

resonanco proučevala, kaj se med branjem dogaja v

možganih, je odkrila bistvene razlike med načinom delovanja

možganov oseb z disleksijo in oseb brez težav z

branjem. Branje poteka v treh fazah, ki potekajo v treh

različnih delih možganov. Prva faza, razumevanje črk

in zvokov, poteka v prednjem delu možganov, v t.im.

predelu 'Broca'. Druga faza poteka v temporalnem režnju,

tu gre za prepoznavanje delov besed, kot so zlogi,

predpone in pripone. To je pomembno za analizo posameznih

besed in razumevanje slovnice. Tretje bralno

področje pa se nahaja na meji med vidnim in slušnim

korteksom in ga povezujemo s hitrim in avtomatskim

prepoznavanjem besed, kar je ključno za hitro in tekoče

branje.

Ko se otrok uči brati, se močno zanaša na prvi del

možganov, s časom pa začne veliko bolj aktivno uporabljati

zadnji dve področji. Slike možganov dislektičnih

bralcev (tako otrok kot odraslih) kažejo zelo visoko

10 Waldorfske novice


aktivnost v predelu 'Broca', medtem ko zadnji dve področji

nista toliko aktivni. Ker predelov za analizo in hitro

prepoznavanje besed ne uporabljajo dovolj, dislektični

bralci pogosto berejo počasi. Nekatere raziskave

kažejo, da lahko z zgodnjim sistematičnim učenjem

branja dislektični otroci povečajo aktivnost teh dveh

področij med branjem (Nuttall 2013 : loc 121).

Pri posameznikih z disleksijo se med branjem pogosto

pojavljajo sledeče težave: težko povežejo zvoke s črkami;

ne zmorejo slišati posameznih zvokov v besedi, zato

besede težko pravilno preberejo na glas; besed ne znajo

razdeliti na zloge ali druge enote; branje je počasno

in mučno; pogosto si ne zapomnijo novih besed; med

branjem se v tekstu izgubljajo in zaradi primanjkljajev

v kratkoročnem spominu sproti pozabljajo, kaj so ravnokar

prebrali. Pogosto si težko zapomnijo imena, telefonske

številke in poštevanko ter imajo izrazite težave

pri učenju tujih jezikov. Učna težava, ki najpogosteje

nastopi skupaj z disleksijo, je disgrafija, saj obe temeljita

na težavah s fonemi. Disgrafija se kaže pri pisanju,

zlasti pri črkovanju in pisnem izražanju misli, lahko

pa opazimo tudi slabo motorično koordinacijo in grdo

pisavo (Handler 2011).

Nimajo pa vsi otroci z disleksijo težav z branjem. Intelektualno

nadarjeni posamezniki včasih razvijejo strategije,

s katerimi uspešno prikrivajo svojo disleksijo

do konca osnovne šole ali še dalj časa. Temu rečemo

nevidna disleksija ('stealth dyslexia'), saj kakor nevidno

letalo, ki leti nad nami, a ga ni zaznati na radarju,

lahko bili odgovorni za prenos disleksije. Jacqueline

Stordy v svojih raziskavah poveže disleksijo, dispraksijo

in primanjkljaj pozornosti ter motnjo hiperaktivnosti

(ADHD) s pomanjkanjem dolgoverižnih večkrat nenasičenih

maščobnih kislin, ki so ključni gradnik fosfolipidnih

membran okrog in znotraj živčnih celic. Poleg

tega, da poudarja pomen dojenja (te maščobne kisline

najdemo med drugim v materinem mleku) in zdrave

prehrane, tudi predpostavi, da je posameznikom z zgoraj

navedenimi učnimi težavami skupna dedna napaka

v presnavljanju maščobnih kislin, kar potrjujejo tudi

študije možganov dislektikov na univerzi Oxford (Stordy

2000: loc. 114).

Druge motnje branja

Barvna očala, barvne folije in papir pastelnih barv

ne morejo pozdraviti nevrološko osnovane disleksije.

Ti pripomočki se uporabljajo pri skotopičnem sindromu,

imenovanem tudi 'Irlen sindrom' ali 'Meares-Irlen

sindrom'. Težavo je prva opisala učiteljica iz Nove Zelandije,

Olive Meares, ki je leta 1980 opazila, da nekateri

učenci precej teže berejo z belega papirja kot z

barvnega. Ameriška psihologinja Helen Irlen, ki se je

ukvarjala z opismenjevanjem odraslih z disleksijo, pa je

prva opredelila skotopični sindrom kot občutljivost na

svetlobni spekter, pri čemer določeni deli svetlobnega

spektra posamezniku onemogočajo, da bi se osredotočil

na črne besede na belem papirju ali beli tabli, saj je

kontrast premočan, zaradi česar črke 'bežijo' po papirju

ali pa je tekst zamegljen.

ni vidna preko očitnih simptomov. Ti otroci se naučijo

brati brez posebnih težav, kajti njihova ustvarjalnost,

dobre analitične sposobnosti in bogat besedni zaklad

jim omogočajo pravilno uganiti besede v stavku. Njihova

disleksija se kasneje izrazi preko disgrafije: pisno se

opazno slabše izražajo kot ustno, pojavljajo se črkovne

in tudi slovnične napake (Cook 2014: 738).

Kot najpogostejši vzrok disleksije vodilni raziskovalci

navajajo dednost. Dr. Shaywitz je leta 1998 v reviji New

England Journal of Medicine zapisala, da študije kažejo,

da ima od 23 % do 65 % dislektičnih otrok starše

z isto težavo, 40 % pa ima brata ali sestro z disleksijo.

Znanstveniki so odkrili že vsaj štiri kromosome, ki bi

Alan Penn, vodja Irlen klinike iz Velike Britanije, je

leta 2015 na OŠ Ledina v Ljubljani učiteljem in specialnim

pedagogom predstavil skotopični sindrom kot težavo

z vizualnim korteksom, ki v določenih pogojih postane

preobremenjen in ne more generirati čiste slike.

Za skotopični sindrom je značilno počasno in neučinkovito

branje (zato ga pogosto zamenjujejo z disleksijo),

motnje pozornosti, hitra utrujenost in slab globinski

vid. Otroci so občutljivi na močno svetlobo in bleščanje,

predvsem pri neonskih lučeh in LED lučeh. Kontrasti,

premočna osvetlitev, razporeditev teksta, oblike črk in

besedila ter hrup iz okolice lahko tako povečajo stopnjo

stresa, da otrok popolnoma 'zablokira' (Kosmač 2015).

Waldorfske novice 11


Usposobljeni strokovnjaki s klinike Irlen posameznika

testirajo in mu določijo barvni filter, ki mu najbolj

ustreza. Pri manjših težavah je dovolj folija za prekrivanje

besedila, pri resnejših pa priporočajo očala s personaliziranim

barvnim filtrom. Irlen inštitut ima 170

klinik v 50 državah po svetu, v Sloveniji pa se s proučevanjem

skotopičnega sindroma že več kot 20 let ukvarja

Ana Krajnc, upokojena profesorica na Oddelku za

pedagogiko Filozofske fakultete.

Mnenja znanstvene skupnosti o Irlen metodi so še

vedno deljena. Študije sicer kažejo napredek oseb z

bralnimi težavami pri uporabi barvnih filtrov, vendar

trenutno ni jasnih dokazov, da ne gre samo za učinek

placeba, saj so bili pri kontrolnih skupinah rezultati

podobni (Handler 2011).

Druge motnje branja, ki niso 'prava disleksija', med

drugim vključujejo motnje okularne motorike, pri čemer

so prizadete mišice, ki premikajo zrkli, zato se

otrok težko osredotoči na besede, ki jih poskuša prebrati.

Motnjo se da dokazati z optometričnim testiranjem

in zdraviti s terapijo vida. Spet drugi otroci trpijo

za primanjkljaji vizualne percepcije, ki jih je teže diagnosticirati

in ki zahtevajo možganski trening in/ali

terapije, pomaga pa tudi posebna vrsta pisave 'Dyslexia

Font'.

Disleksija – dar genijev?

Za pomoč pri učenju branja pri nevrološko pogojeni

disleksiji že od leta 1930 obstaja učinkovita metoda Orton

Gillingham, ki temelji na multisenzornem učenju in

zahteva veliko natančnega, ponavljajočega individualnega

poučevanja, saj je treba otroka zanesljivo naučiti

vsak fonem posebej.

Nemški učitelj in družinski terapevt H. D. Nicolay, ki

pogosto sodeluje tudi z waldorfskimi in Montessori šolami

v Nemčiji in ZDA, je razvil posebno metodo dela z

otroki z disleksijo, ki je že širše poznana kot 'metoda

Nicolay'. Pri waldorfskih in podobnih šolah poudarja

pomen filozofije, ki zagotavlja napredek otroka v njegovem

lastnem tempu, ob prepoznanju njegovega individualnega

učnega sloga. Metoda Nicolay vključuje

tri stopnje: igrivo ugotavljanje otrokovih strategij učenja,

kako pisati in brati brez napak; jačanje zmožnosti

koncentracije in sproščanja, skupaj z krepitvijo samozavesti;

ter izničevanje psiholoških, družinskih in

družbenih predsodkov in ovir, ki negativno vplivajo na

uspešno učenje (Nicolay 2014: loc. 410).

K uspešnemu premagovanju družbenih predsodkov v

Veliki Britaniji je veliko pripomogel BBC dokumentarec

Kara Tointon: Don't Call Me Stupid (2010), v katerem

mlada igralka iz priljubljene serije EastEnders odkrito

spregovori o svojih težavah z disleksijo in se odloči

z njimi spoprijeti. Spremljamo jo lahko na formalnem

testiranju za disleksijo, na obisku pri otrocih v posebni

šoli, kjer poteka multisenzorno učenje, na pripravah na

snemanje in na optometričnem testiranju, po katerem

ji uspe tekoče brati s pomočjo očal z barvnimi lečami.

Leta 1994 je Američan Ronald Davis, ki je tudi sam

uspešno premagal težave z disleksijo, po intenzivnih

raziskavah takole povzel svoje zaključke: 'Mentalna

funkcija, ki povzroča disleksijo, je dar v najčistejšem

pomenu besede: naravna zmožnost, talent. Je nekaj

posebnega, kar izboljša posameznika' (Jantzen 2014:

loc. 237). To pojasnjuje, zakaj je toliko pomembnih zgodovinskih

in znanih oseb imelo/ima značilnosti disleksije:

Thomas A. Edison, Albert Einstein, Agatha Christie,

Leonardo da Vinci, Charles Darwin, John Lennon,

Tom Cruise in še mnogi drugi. Davis pravi, da se osebe

z disleksijo izjemno dobro zavedajo svoje okolice, imajo

zmožnost ustvarjanja in spreminjanja zaznav, so nadpovprečno

radovedne, intuitivne, imajo bujno domišljijo,

razmišljajo in zaznavajo multidimenzionalno (z

vsemi čuti), razmišljajo v slikah in misli izkušajo kot

resničnost. Če teh temeljnih sposobnosti ne uničijo ali

izničijo starši ali izobraževalni proces, lahko razvijejo

dve značilnosti: nadpovprečno inteligenco in izjemno

ustvarjalnost. In to je pravi dar disleksije – dar mojstrstva.

Literatura:

Cook, Sandra K. How to DEFEAT Your Child's DYSLEXIA. (e-knjiga)

CreateSpace Independent Publishing Platform, 2014.

Handler SM, Fierson WM. Learning Disabilities, Dyslexia, and

Vision. Pediatrics 2011; 127(3):e818-e856.

https://www.rtvslo.si/zdravje/novice/skotopicni-sindrom-pogledskozi-mavricna-ocala-ki-olajsajo-branje/368723

Jantzen, Cornelia. Dyslexia – Learning Disorder or Creative Gift?

(e-knjiga) Floris Books, 2014.

Nicolay, H. D. The Dislexia Myth. (e-kniga) Eboo Verlag, Berlin, 2014.

Nuttall, James and Linda. Dyslexia and the iPad. (e-kniga) James

and Linda Nuttall, 2013.

Stordy, Jacqueline B., Ph.D. The LCP Solution. (e-knjiga) The Random

House Publishing Group, 2000.

12

12 Waldorfske novice


Š i r i m o o b z o r j a

Umetnost in

mladostnik

Ted Roberts

Obdobje pubertete ni še nikoli sprožalo toliko

kontroverznosti kot danes; pedagogi, sociologi,

psihiatri in starši kličejo po bolj striktnih

vodilih s strani šolskih ustanov, sociologi se pritožujejo

zaradi okoljskih pogojev, psihiatri proučujejo odnose med

otroki in starši in sporočajo, da manjka med njimi skrb

in razumevanje. Medtem ko se mnenja in nasveti zelo

razlikujejo, pa mladostnik vedno glasneje in siloviteje tolče

na vrata uveljavljene avtoritete.

Težko je v kratkem članku kolikor se da natančno govoriti

o puberteti in njenih problemih. Upam, da bom

s tem kratkim opisom umetniškega učnega načrta v

višjih razredih waldorfske šole, šole po načelih Rudolfa

Steinerja, pokazal, kako učitelj umetnosti pristopi k

tem nujnim in kompleksnim težavam mladostnika.

Fenomen svetlobe in teme odkriva fizični svet naših

čutov. Z njegovo pomočjo smo zmožni oceniti naše gibe,

pravzaprav célo naše življenje vodi ciklus svetlobe in

teme, dneva in noči, poletja in zime. Mladostniku, ki

doživlja prvo notranje prebujanje svoje razvijajoče se

osebnosti, se zdi svet temen, ni mu v uteho in je ravnodušen

do težavne preobrazbe, ki se dogaja v njem. Zanj

se harmonični dnevi njegovega otroštva končajo, njegovo

življenje ni več polno sončne svetlobe, na svoje starše

in učitelje ne gleda več kot na nezmotljive, vsevidne

in vsevedne svetilnike v svojem življenju. Čar otroštva

izgine, počuti se osamljen in zmeden, pregnan iz človekovega

sveta, z vsemi njegovimi krepostmi in šibkostmi.

Na tej točki svojega razvoja lahko preko umetnosti

predstavi konflikt v samem sebi, konflikt svetlobe in

teme.

Petnajstletniku ponuja drama svetlobe in teme podlago

za umetniško izkušnjo. Z ogljem v roki se učenec

poda v svojo prvo risbo in z obvladanimi, odločnimi potezami

napreduje pri temnjenju svetle površine papirja.

Počasi gradi področja senčenja, krepitve njene moči, in

ko to dela, prikličejo ta temnejša področja v dramatično

konfrontacijo svetlejše elemente površine. Učitelj ga

spodbuja, da še naprej raziskuje in učenec postopoma

spozna, da ni pomembno le, da obvlada ravnanje z

ogljem, ampak je potreben tudi premislek in odločitev,

ali želi obdržati ravnovesje med dvema nasprotnima silama.

Z lahkotnejšimi potezami se senčenje previdno

širi, učenec začenja dopuščati temnejšim in svetlejšim

področjem, da se med seboj pomešajo ter tako ustvarijo

vmesne sive tone. Ko stopi proč od površine, lahko vsrka

celoten učinek, učinek popolnega ravnovesja. Začuti

določeno notranje zadovoljstvo ob tem, kar je dosegel.

Od te uravnotežene kompozicije pa k naslednji nalogi,

kjer lahko učitelj dijaku predstavi drugačen problem:

kako temnejšim področjem dovoliti, da pokrijejo večino

površine, pri tem pa dovoliti le rahlo prodiranje majhnih

žarkov svetlobe. V trenutku je dijak vržen v ekstremno

situacijo, kjer prevladujoča tema zbuja melanholično

razpoloženje osamljenosti in skoraj brezupnega obupa.

Čuti, kako njena moč omejevanja dopušča naraščanje

napetosti. Vzpostavljeno je razpoloženje. Medla svetloba

tu in tam nakazuje formo ter dodaja element skrivnostnosti

in presunljivega navdušenja, ko se razkrivajo

dramatične možnosti svetlobe in teme.

Preko drugih ustvarjalnih naporov si mladostnik

zagotovi ravnovesje za svoje notranje muke in boje.

Spretnosti v umetnih obrteh, kot so mizarstvo, pletenje

košar, modeliranje in lončarstvo, če jih opravlja,

spodbujajo njegov občutek za simetrijo, obliko in ravnovesje.

Podoba, s katero kot učitelji delamo, je podoba

idealnega človeka, čigar slika se pokaže iz študija renesančne

umetnosti. Z dijaki govorimo o velikih delih Leonarda,

Michelangela in Rafaela, pri čemer jih vodimo

do božanskega statusa človeka – človeka, o katerem je

Michelangelo rekel naslednje:

Waldorfske novice 13


'Tisti, ki je naredil celoto, je naredil vsak del; potem je

iz celote izbral najlepšega, da razkrije na zemlji, kot je

naredil tukaj in zdaj v svojih lastnih vzvišenih popolnostih.

Človeška figura je posebna oblika, v kateri se

najbolj jasno manifestira lepota.'

Božanska podoba človeka, to je bil ideal za Michelangela.

Izgleda, da je v današnjem času, ko v šolah toliko

govorimo o potrebi po spolni vzgoji, ko je mnogokrat

opisana le tehnika predmeta, mlad človek prikrajšan

kombinacijo oblik za dizajn, lahko skozi proces selekcije

izdeluje skice. Ta proces ga spodbudi, da v lastno

razmišljanje vnese red, da razmišlja na način, ki spodbuja

k vsaki nalogi svež pristop in se vzdrži tega, da bi

ob novih nalogah spet zapadel v stare rešitve. Ob tem

delu lahko vznikne tudi pravi socialni čut, predvsem

pri pogovorih glede dajanja in jemanja, včasih pa poguma,

da žrtvuješ lastno dragoceno mnenje. Lahko dobi

občutek za smer in za pravičnost ter za pomen lastnega

prispevka k celoti. Pojavi se veličasten socialni načrt, h

John Constable, Wivenhoe Park, 1816

za dejanske potrebe njegove notranje narave, ki kliče

po resnični, popolni, idealni predstavi o človeku. Tukaj

lahko svojo vlogo odigra umetnost tako, da poučuje,

navdihuje in ponovno potrdi duhovni izvor človekovega

obstoja. Umetnost izpodbija predstavo, ki jo danes dobimo

o človeku, človeku kot ekonomski marioneti, na

katerega vpliva njegovo okolje, kot žrtvi masovnih medijev,

ki ga vodijo njegova poželenja in zunanje okoliščine.

To je izziv, ki ga mora učitelj, če želi videti onstran

problemov mladostnikovega obnašanja, ponesti naprej

do mladega človeka, ki hrepeni po tem, da bi doživel

'vzvišeno popolnost' svoje lastne notranje narave.

Začetni nemir pubertete se postopno umakne bolj

umirjenemu odbdobju pri šestnajstih letih, ko se dijak

postopno spoprime z dvojnostjo lastne situacije. Zdaj

pogleda svoje tovariše; poda se torej na bolj socialno

področje, kjer je njegova izkušnja tista, ki ga vodi v zavestnejše

spoštovanje in razumevanje sveta. Prejšnje

vaje v svetlobi in temi lahko zdaj učitelj razvije v smer

razumevanja razporeditve in kompozicije. Šestnajstletnik

se na splošno trudi razumeti osnovne elemente

dizajna, stvari, kot so izdelava plakata, tihožitja, linorestvo

risb, narejenih pri študiju narave, kajti znotraj

ritmov narave bo učenec našel moč za rast in navdih za

lastne kompozicije. Risanje tihožitja mu pomaga razumeti

odnose med predmeti in načinom, kako svetloba

deluje na njihovo površino. Teksturo in kvaliteto, ali je

predmet trd, mehak, grob, gladek itd. Vsako od tega

zahteva od njega drugačen pristop, drugačno rešitev

znotraj konteksta celotne kompozicije. Izdelovanje plakatov

zahteva bolj grafični pristop; preden najde pravo

kateremu nekaj prispeva vsak posameznik, odigra svojo

vlogo. Na socialnem področju se dijak giblje k občutku

za umetniško.

Romantika naznani dijakov vstop v sedemnajsto leto.

Preko umetnosti skuša odkrivati svet duha in narave.

Učitelj se ozre na romantične pesnike in slikarje, ki so

se trudili doživeti mistično združitev z naravo. Constable,

Blake, Turner so trije veliki slikarji tega obdobja;

Constable s pogosto ponavljajočimi se študijami svojega

rodnega okolja v Dedhamu, v katerem je doživel prisotnost

bitja Kristusa; Turner s svojimi Zlatimi vizijami,

površinami z raztopljeno barvo, ki se ponovno združi v

srcih ljudi ('Golden Visions'); Blake s svojo gotovostjo v

črti in predstavi, ki upodabljajo jasne oblike klasičnih

likov, likov, ki nosijo seme 'pesniškega genija'. Vsi trije

so potovali po različnih poteh, vsi trije so iskali, kako

bi se združili z osnovnim kreativnim duhom, ki živi v

naravi in človeku.

Duh romantike je sestavni del notranjega življenja

šestnajst- do sedemnajstletnih dijakov, je potovanje

k samouresničenju, k izkušnji božanskega delovanja

duha, ki omogoči, da je vsak človek enkraten, ki navdihne

vsakogar, da se poda na svojo posebno osebno

življenjsko pot.

Na tej stopnji lahko ponovno odkrijejo barvo, ki je

bila v prejšnjih dveh letih postavljena na stran; vpeljati

jo moramo kot jezik, jezik, osnovan na vzdušjih,

ki jih ustvarja. Barva, kot se v pokrajini pojavlja, se

skozi leto spreminja, od modrih, črnosivih pozimi, ki

se umaknejo zelenim in rumenim spomladi in poleti ter

14 Waldorfske novice


na koncu jesenskim mesecem, ki zamirajo v oranžnih,

zlatih in rdečih. Vsako obdobje leta je po svoje privlačno

ne le čutom, ampak tudi razvijajočemu se življenju

duše. Med naravo in človekom poteka dihanje; kakor

se narava krči in širi v svojem večnem procesu ponovnega

stvarjenja, se tudi človek, ko gre skozi ciklus leta,

od zunanjih fizičnih dejavnosti v poletnih mesecih, do

notranjega kontemplativnega življenja v zimskem času.

Podobno izkušnjo lahko dobimo iz območja barv; v rdečih,

oranžnih in rumenih lahko človek začuti spodbudo

za delovanje, toploto, širjenje, kar se na poslikani površini

lahko izrazi tudi v občutku sreče, strasti in gneva.

Na nasprotni lestvici modrih in vijoličnih je doživetje

takšno, da spodbuja akcijo drugačne vrste; človeka

vleče v daljave, razpoloženje pa je notranji mir in raziskovanje

v sebi. Pojavi se nov pogled, tisti, ki vznikne

iz delovanja same barve, ko tople barve energetsko naraščajo,

sevajo proti nam, medtem ko se hladnejše barve

umaknejo v daljavo. S temi izkušnjami začne dijak

ustvarjati iz lastne izkušnje, ne le s posnemanjem zunanjih

fizičnih pojavov, ko pomenu barve daje drugotni

pomen, ampak tako, da preko notranje žive povezave,

ki obstaja med njim, barvo in naravo, pride do lastne

vsebine.

Nazadnje pa, pri osemnajstih letih, za trenutek postojimo

in se ozremo nazaj na pot, ki smo jo prehodili.

Spomin na njegove pretekle izkušnje v življenju in

šolanju napolni dijaka; to bo zaključno leto njegovega

šolanja in zdaj stoji na prehodu med šolo in življenjem

samim. Z mešanimi občutki gleda naprej na svoje

novo življenje neodvisnosti, občutki, ki vsebujejo rahlo

slutnjo. Od skladnih slik renesanse do bojev, ki so jih

doživljali umetniki dvajsetega stoletja, Van Gogh, Cezanne,

Gaugain; vsi trije so se v moderni tehnološki

civilizaciji, ki je izgubila občutek za človeške vrednote,

počutili izolirani. Človekovo domišljijo je začel dušiti

njegov zunanji uspeh pri vpreganju sil narave in

začel se je čutiti izoliranega, brez korenin, izgnanec v

lastni družbi, dodatek k nekemu togemu stroju. Prav

zato so se vsi trije slikarji izogibali modni družbi Pariza

osemdesetih let devetnajstega stoletja, da poiščejo nove

vrednote v naravi in njeni interpretaciji. Van Gogh v

svojem iskanju 'Kmeta vseh kmetov', Cezanne je v svoji

geometrijski interpretaciji narave samega sebe videl kot

'prvinski novi način', Gaugain, ki je od narave jemal

tako, da je 'sanjal o njej'. 'Sanjaj in potem samo pojdi in

slikaj'. Vsi ti so iskali nov začetek, vsi trije so se čutili

preroki nove dobe, renesanse.

Učenec bo na tej stopnji tudi čutil, da vstopa v novo

obdobje svojega razvoja in človek kot učitelji deluje iz

duha poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja, ko ugotavlja,

da je učenec v svojem umetniškem razvoju zdaj

prišel do izkušenj barv, kot jih je imel v prvem razredu

osnovne šole.

S tem, ko mu predstavimo nekoga z edinstvenim pogledom

na življenje, spodbudimo dijaka, da vidi svet

skozi oči impresionistov; da vidi v njihovih slikah poskus,

da bi ujeli vanje stalno spreminjajočo se pojavnost

svetlobe na površju narave. Objektivnost je bila

za impresioniste najpomembnejša in njihove slike so

poskušale izraziti popolno izkušnjo spreminjajočega se

obraza narave preko dneva. Monetove serije 'Senenih

kopic' in 'rouenske katedrale' so dober primer tega.

Pod vodstvom učitelja začne učenec preko proučevanja

različnih tehnik, kjer uporabi svoje znanje o barvah in

kompoziciji, ki jih je dobil v predhodnih urah pouka,

poglabljati svoje poznavanje slikanja, da razišče moderni

koncept človeka in narave. Zdaj se pojavi njegova

zmožnost analitičnega mišljenja, ne le da bi postal

spreten pri usmerjanju mnenja, ampak da bi mu bilo

omogočeno skozi razumevanje, kaj se skuša izraziti v

modernem slikarstvu, utrditi in okrepiti lasten položaj

v življenju. Preko tega proučevanja sodobnih umetniških

problemov lahko učenec postane pravi človek

svojega časa, ne vzgojen, da misli tako ali drugače, in

ne pod vplivom javnega mnenja, temveč nekdo, ki lahko

deluje iz edinstvenih sil lastne osebnosti, hkrati pa

hrepeni po tem, da bi v drugih prepoznal tisto, kar živi

v njem, skrivnostno delovanje duha, ki razkriva izvor

vseh ljudi.

'Hrepenenje za nevidnim bitjem, osvoboditev od čutnih

iluzij našega minljivega življenja: to je stanje duha

v osnovi vsake umetnosti. Njegov veliki cilj je, raztopiti

celoten sistem naših delnih občutkov, da razkrije

nezemeljsko bitje, ki biva za vsem, da razbije ogledalo

življenja, da zagleda bitje.' Franz Marc

Ted Roberts je umetnik, oblikovalec in učitelj umetnosti v

Michael Hallu.

prevedla Marina Nuvak

Van Gogh, Wheatfield with Crows, 1890

15

Waldorfske novice 15


U t r i n k i

Pot sodelovanja narave

in človeka — pot od

semena do kruha

Katyush Manakai, razredničarka 3. a

Oktober je bil za 3. razreda deloven, fizično

deloven. Poleg dela na gradbišču na Masarykovi

smo se mudili na šolski njivi na Barju. V tretjem

razredu je namreč velik poudarek na fizičnem delu, saj

otroci med 8,5 in 9,5 letom pridejo v obdobje, ki ga je Rudolf

Steiner poimenova rubikon, ko se prvič srečajo z ločitvijo

od celote sveta. To težko obdobje otrokom pomagamo

prebroditi tudi tako, da jim pomagamo poiskati novo

povezavo z naravo preko fizičnega dela. Najboljša izkušnja

za to je kmetovanje, ki deluje v skladu z naravnimi cikli.

Preteklost, sedanjost in prihodnost se povežejo — kmet v

se-danjosti žanje, kar je v preteklosti sejal, in se pripravlja

za prihodnost.

Učni načrt je sestavljen tako, da otroci spoznajo celoten

naravni proces in ves trud, ki ga je treba vložiti v

to, da lahko žanješ tisto, kar si sejal. Zato smo jeseni

posejali štiri žita, pridelana na biodinamičen način —

piro, pšenico, rž in ječmen.

Pri našem delu nam je pomagala gospa Štefka Kozamernik,

bivša waldorfska učiteljica in babica naše

učenke. Poleg samega procesa setve smo se spoznali še

z nekaj biodinamičnimi pripravki in njihovim učinkom.

Prvi dan smo pripravili njivo za setev — najprej smo

jo zorali s plugom (sami smo bili 'konjički'), nato pa z

motikami in grabljami razdrli večje grude ter njivo poravnali.

Vmes smo namešali biodinamični pripravek za

zemljo in z njim poškropili celo njivo.

Naslednji dan smo posejali žito. Sejala sta oba razreda

hkrati, vsak na eni strani njive. Nekatera semena

smo sejali bolj na gosto, druga bolj na redko — kot

je optimalno za vsako posamezno vrsto žita. Semena

smo nato poškropili z biodinamičnim gnojem za seme,

ki smo ga prav tako sami zmešali z vodo, nato pa jih

skrbno zagrebli v zemljo. Ko je bilo žito varno v zemlji,

smo zemljo poškropili še z biodinamičnim pripravkom

baldrijana. Na potke med deli zemlje s posameznimi žiti

smo položili listje, nato pa celotno njivo prekrili še s

kopreno.

Semena smo za čez zimo predali v varstvo naravi, spomladi

pa bomo njivo večkrat obiskali, opazovali rast

žita, ki je že zdaj vzklilo in pokukalo iz zemlje, ter jo

opleli. Poleti, ko bo žito zrelo, ga bomo poželi, jeseni pa

omlatili, zmleli in spekli kruh. Tako bo zaključen celoten

cikel, od jeseni do jeseni.

Takšno delo krepi voljo, vztrajnost ter občutek povezanosti

z naravo, tj. celoto.

PRESNETO SEME

Presneto malo seme

sploh ni imelo treme.

Ne da v šolo bi hodilo

in se česar koli učilo,

kar na tleh je obležalo

in že čisto vse je znalo.

Je jedlo in pilo

in se redilo.

In ko mu postala

je koža premala,

se je napelo

in vzkipelo,

steno prebilo

in z vso silo

v zrak se pognalo

tja, kjer sijalo

je sonce veselo.

Tam je od sreče kar zacvetelo.

In s tem privabilo naše čebele,

se oplodilo, odebelilo

in rodilo prav obilo,

ne da v šolo bi hodilo

in se česarkoli učilo.

Andrej Rozman Roza

16 Waldorfske novice


U t r i n k i

Nadja Lazar

Epoha gradnje v

4. razredu

Del učnega načrta waldorfskih šol širom

po svetu je tudi epoha gradnje. Ko otrok

prestopi sredino otroštva, in kot rečemo

waldorfski učitelji, simbolično prečka reko Rubikon,

kot jo je prečkal Cezar, se mu zamaje zaupanje v svet,

v katerem živi. Spremembe doživi tako na fizičnem

telesu (srčni utrip se upočasni in se uskladi z ritmom

dihanja 4:1) kot na duševnem področju: naenkrat

se čuti ločeno od sveta, svoj svet mora začeti sam

graditi. Gradnja mu pri tem pomaga. To je razvojno

pravi čas, da začnemo poučevati naravoslovne

predmete, npr. zoologijo, v 5. razredu botaniko ...

Naša četrta razreda sta konec septembra stopila

na 'gradbišče' na Masarykovi ulici, kjer smo

degradirano zemljišče v začasni rabi pričeli urejati.

Skupaj z društvom Prostorož smo načrtovali,

kaj lahko zgradimo. Tretješolci so prenovili

stare kopalne kadi in jih preuredili v visoke grede.

Učenci iz 4. a gradijo ognjišče in peč, mi iz

4. b pa smo zgradili tri klopi, kjer se bomo lahko

odpočili in se družili.

Gradbišče smo obiskali sedemkrat, v tem času

smo skopali luknje za temelje, temelje zalili z

betonom, na ravne ploskve pa natančno postavljali

polne glinene opeke, ki sta nam jih najprej

s kombijem pripeljali dve mami učencev, nato

pa še dva delavca iz Snaginega Zbirnega centra.

Naredili smo dolgo vrsto in si opeke iz roke v

roko podajali do drugega konca zemljišča.

Med opeke so učenci natančno nanašali malto,

ki so jo prej sami zmešali v odsluženih samokolnicah.

Anja Bošnjak

Čari monocikla

Z

običajnega kolesa sem poletela natanko dvakrat

– prvič so bile 'krive' moje preljube prijateljice

žogice, ki so se gosposko vozile pod desno

roko, medtem ko je leva krmilila balanco kolesa. Kar

nenadoma in čisto nenapovedano pridrvi izza ovinka par

rolerjev, leva roka sunkovito stisne zavoro. V naslednjem

hipu presenečeno ugotovim, da salta, s katero sem letela

prek balance, niti ni bila tako slaba rešitev. Drugič sem jo

slabše odnesla in takrat bi mi čelada zagotovo pomagala,

a kaj, ko je bila na podstrešju in je od silne neuporabe že

čisto porumenela.

Odkar sem se spoprijateljila z monokolesi, težav s

poleti prek balance nimam več – ker je ni. Zato so

tudi padci manj spektakularni, pravzaprav je omembe

vreden le eden, pa še ta zato, ker sem prijatelju

kazala, kako hitro grem lahko z velikim 36-colskim

monokolesom. Ko je bila hitrost vožnje enkrat večja

od hitrosti teka, se nisem mogla več rešiti s skokom

in tekom (kot je to običajno), ampak sem končala v

ribici na asfaltu.

Toliko o padcih. Če ne voziš hitreje, kot lahko tečeš

(z večino monociklov niti ne moreš tako hitro) in če se

naučiš ob izgubi ravnotežja pravilno skočiti z monocikla,

si zmagal. Kolo odnese po svoje, ti pa pristaneš

na nogah. Tako kot pri vseh drugih športih: kdor je

previden, ostane običajno cel. Res pa je, da moraš

biti na monociklu buden in prisoten tukaj in zdaj v

vsakem trenutku.

Povprečno potrebujejo ljudje od 7 do 10 ur, da se

naučijo voziti monokolo. Pred mojimi očmi je neki izjemni

dečko na monociklu sam prevozil kakšnih 14

metrov v reci in piši 15 minutah (in prej ni nikoli

sedel na njem)! Opažam, da odrasli prenehajo takoj,

ko ugotovijo, da se z monocikla lahko zvrneš, opala,

na prav vse strani. Otrokom je to večinoma kvečjemu

v izziv. Običajno potrebuje človek vsaj 10–20 minut,

da se sploh privadi! novemu občutku in da ugotovi,

da bi to morda šlo. Zato: odrasli, nikar ne odnehajte

takoj! Otroci to sprejmejo drugače …

Da se naučimo voziti monokolo, sta potrebni predvsem

vztrajnost in močna volja. Občudujem otroke,

ki na šolskem krožku tako neutrudljivo (čeprav je ta

reč pri prvih poskusih lahko zelo naporna) sedajo na

monokolo, lovijo ravnotežje, 'padajo' in se lovijo. Kot

lansko leto se tudi letos ob sredah zvrstita dve skupini,

začetna in nadaljevalna.

Na začetku potrebujemo veliko poguma in odločnosti,

da se upamo sami spustiti vedno dlje v prostor.

Če namreč želimo pognati kolo naprej, moramo

Waldorfske novice 17


najprej dovoliti, da začnemo 'padati' v željeno smer, v

navidezno praznino. Da sploh ne govorim o tem, koliko

poguma je potrebno zbrati pri vožnji nazaj, kjer se je

potrebno nagniti s telesom nazaj in nato ujeti ritem s

poganjanjem pedal.

Bistvo je v ritmu, ritmičnem poganjanju. V trenutku,

ko nas zagrabi strah, da ne bomo zmogli svoje poti, da

bomo padli, nam dobesedno ohromijo noge. Že en sam

samcat hip, ko noga otrdi, je dovolj, da nas vrže iz ritma

in iz ravnotežja.

občutek, da si pomembnejši od drugih in si važen, si

dobesedno preveč privzdignjen. Ne sediš več trdno na

sedežu, zato ti ga spodnese. To mi je silno všeč pri monociklistih.

So izvrstni, a niso naduti.

Najbolj zabavno je opazovati tiste otroke, ki imajo tudi

sicer neomajno količino energije in se niti za hip ne

ustavijo, ampak vedno znova brnijo naokrog. Te monocikel

umiri. Prisili jih, da se ustavijo, ker z brezglavim

brcanjem ne pridejo nikamor. Morajo se zbrati, se

osredotočiti in šele takrat je možen uspeh. Ni jih treba

Kdor se je lansko leto (ali letošnje) naučil in obvlada

vožnjo monocikla naprej, je zrel za nove izzive, ki jih tu

zlepa ne zmanjka. V nadaljevalni skupini poleg številnih

trikov, ki se jih da izvajati na monociklu, igramo

tudi hokej. Starostna razlika ni pomembna. Starejši

otroci (ali odrasli) niso od mlajših prav nič hitrejši, ker

kolo nima prostega teka in ga je treba neprestano poganjati.

Hitrost določa le velikost kolesa, mi pa imamo vsi

enako velikost – 20 colov (z izjemo treh manjših koles).

Da o drugih vragolijah raje niti ne govorim. Golovec in

grad za nas nista ovira, ampak odličen izziv.

Zanimivo je opazovati, kako se (večinoma) učijo vožnje

fantje in kako dekleta. Fantje so drznejši in bolj neučakani,

speljejo na vse ali nič. Poženejo, spustijo oporo in

kar je, je. Njihova prednost je v tem, da si več upajo. Ko

se enkrat znajdeš sam na monokolesu sredi prostora,

moraš hitro dojeti, kako naprej, da se izogneš padcu

(beri sestopu).

Dekleta so potrpežljivejša in pazljivejša. Dolgo časa

vozijo lepo počasi ob ograji, njihova prednost je eleganca

in sproščena drža. Na silo na monokolesu pač ne

gre. Če poženeš pedala premočno in preveč sunkovito,

kolo zavije v stran, nas pa kmalu prizemlji.

Vsi se urimo v vztrajnosti – dekleta morajo navadno

poiskati drznost, fantje potrpežljivost in eleganco. Prevelik

ego zato na monokolesu takoj odpade. Če imaš

več loviti naokrog (kot sicer vedno), ker so lepo tam na

svojem kolesu. In drgnejo sami počasi naprej ali nazaj.

Veliki in mali otroci tako uživamo zato, ker pride na

monokolesu do čudovite igre s težnostjo. V vsakem hipu

čutimo, da imamo nadzor popolnoma v svojih rokah (in

nogah in trupu), da je vsak delček našega telesa tako

neverjetno in enkratno povezan. 'Prisiljeni' smo, da se

v vsakem trenutku zavedamo, kje v prostoru se nahaja

na primer naš gleženj (strokovno temu pravimo propriocepcija),

ker že najmanjši nenadzorovan gib povzroči

izgubo ali ponovno vzpostavitev ravnotežnega položaja.

Sedeti je treba popolnoma vzravnano (drugače niti ne

gre), kar nam daje tisti pravi občutek človeške dostojanstvenosti.

Kolo nas samo nagovarja, da je radost in

smisel vsega v gibanju – stati na mestu je precej zahtevno,

saj se guma stika s podlago na zelo majhni površini.

Tu pride do izraza posameznikova ustvarjalnost, saj

imamo proste roke tudi za ples, igro, držanje in metanje

predmetov in podobno.

Otrokom na krožku puščam veliko svobode, ker menim,

da so njihove ideje, ki se jim sproti porodijo, genialne.

Podprem jih lahko le v njihovem veselju – z mojim

veseljem. Ko smo v mestu, imam vedno tisti lepi

občutek, ki sem ga imela, ko sem bila še otrok in smo

se z drugimi otroki igrali povsod – po vrtovih, ulicah,

parkih. In še zunaj smo, kaj lepšega!

18 Waldorfske novice


V r t e c P o m u r j e

Jaz sem se kot otrok najraje učila športov sama.

Od bordanja do surfanja in vožnje monocikla. Tako

mi je bilo najbolj zabavno in ko mi je kaj uspelo, sem

bila nagrajena z velikim zadovoljstvom in dobila sem

lastno izkušnjo. Menim, da danes otroke marsikdaj

preveč podrobno učimo in jim preveč natančno kažemo,

kako je treba to in ono, da bo gibanje kar najučinkoviteje.

Tako se jim ni treba dovolj truditi in

zato je logično, da tudi izginja motivacija - naravna

potisna sila, ki bi bila sicer prisotna, če bi jim pustili,

da ugotovijo več stvari sami. Mi želimo, da jim nekaj

uspe čim prej ali pa še v tistem hipu. Pa je to res

najbolje? Jaz mislim, da ne. Naj se trudi, le naj. Na

monociklu se nekateri trudijo dolgo, dolgo časa. V

tem jih občudujem.

Razmišljala sem, kaj monokolo od mene osebno

zahteva, v čem me vožnja najbolj uri? Na enem samem

kolesu moraš biti buden, moraš biti v tem trenutku.

Na velikem monokolesu vedno čakam, dokler

me voznik avtomobila ne zagleda in res ustavi. Na

srečo radi ustavljajo, da se prepričajo, ali prav vidijo

… ali pa želijo videti, kako boš odpeljal.

Druga zadeva, ki me tako osrečuje, so zelo pozitivni

odzivi ljudi. Ker monokolesarja ne vidiš vsak dan, je

to za marsikoga en drobcen trenutek v vsakdanjiku,

ki je drugačen. Lepo ti je pri duši, če se ti kdo nasmehne,

če v njem na tako preprost način vzbudiš

prijetno čustvo.

Po besedah monokolesarja Nurse Bena: 'Unicycling

is a way of looking at the world, making a choice to

slow down, finish what you start, doing things not

because they're easy, but because they're a challenge.'

V prevodu bi to pomenilo: 'Monokolesarstvo je

način gledanja na svet, sprejeti odločitev, da upočasnimo,

dokončamo, kar smo začeli. Početi nekaj, ker

nam je v izziv in ne zato, ker je enostavno.'

Renate Toplak in Nina Kociper

Pravljični

začetek adventa

Dan pred prvo adventno nedeljo se je v

pomurskem waldorfskem vrtcu odvijalo

posebno, čarobno dogajanje.

Priprave na naš največji dogodek so se začele že

septembra, ko s(m)o starši in tete začeli z ustvarjanjem

izdelkov doma. Kmalu so se zvrstile še delavnice,

kjer smo se družili ob filcanju palčkov in

njihovih votlinic, izdelovanju nakita, 'rojevali' so se

dojenčki, vile in angeli ...

Na sam dan bazarja nas je Vila popeljala v pravljični

svet, na tematskih delavnicah pa smo lahko

preizkusili svoje prste in dali domišljiji prosto

pot ob ustvarjanju božičnih okraskov iz čebeljega

voska in palčkov iz nepredene volne. V Škratovi

trgovinici so bili na voljo prekrasni, ročno in iz naravnih

materialov pripravljeni izdelki. Otroci so se

z zanimanjem in navdušenjem lotili slikanja mokro

na mokro s posebnimi, naravnimi akvarelnimi

barvami.

19

Waldorfske novice 19


O E P r i m o r s k a

Nives Bratina Furlan in Martina Pahor

'Komaj čakam, da

bo jutri!'

Kako rastemo in se veselimo na

primorskem koncu

Pred osmimi leti sta se v Vipavski dolini prižgali

dve drobni iskrici, ena na zgornjem, ena na

spodnjem koncu, ena na Ajdovskem, druga na

Goriškem. Obe z isto srčno željo: narediti nekaj dobrega

za naše otroke, narediti nekaj dobrega za ta svet, ponuditi

otrokom dober vrtec, dobro šolo. Kjer bodo otroke sprejeli

z globokim spoštovanjem, jih vzgajali z ljubeznijo in jih

odpustili v svobodi.

Udeleženci so bili navdušenimi tudi nad doživetjem

ljubkovalnih in prstnih igric. Skrbno pripravljene,

okusne in dišeče domače dobrote pa so

nam vsem pogrele telo in duha.

Posebnost bazarja je bil Vilinko za odrasle, prvič

pa smo imeli tudi razstavo ročnih del vrtčevskih

otrok.

Letošnji bazar je bil res nekaj posebnega, saj so

sodelovale prav vse vrtčevske družine, pridružili pa

so se nam tudi nekdanji, zdaj že šoloobvezni otroci

s svojimi starši. Na delavnicah so nam pomagale

tudi pridne roke seminaristk waldorfskega izobraževanja.

Zelo smo se razveselili tudi novega napisa,

narejenega iz lesa, našega vrtca, ki ga je izdelal

eden izmed očetov, Dejan Ščernjavič.

Preteklo je nekaj Vipave, svetloba se je širila in v

Bukovici je zažarela Kresnica. Kmalu zatem si je na

Ustjah gnezdo spletla Zlata ptica. Prva dva waldorfska

vrtca na Primorskem.

In ko je preteklo še nekaj Vipave in se je šumenje

njenih valov uglasilo v pesem, se je udejanjila tudi želja

po waldorfski šoli. Septembra 2016 je odprla svoja

vrata prvim prvošolcem.

V začetku nas je bilo res malo: pet otrok v vrtcu in

dve vzgojiteljici. Marsikdo se je takrat spraševal, če

ima to sploh smisel, kam to pelje … nobenih zagotovil

od nikoder. Ampak mi se nismo dali! Vedno smo verjeli,

da jasna vizija in dober namen enostavno morata

zmagati, da drugače sploh ne more biti! Ta začetniški

zanos in zagon sta nam dajala moč, da se nismo

ustavljali ob težavah, ampak smo se predvsem veselili

vsakega malega napredka, vsakega novega otročička,

ki so nam ga zaupali v varstvo. In tako smo polagoma

rasli. Po petih letih naša vrtca že pokata po šivih - v

Bukovici je zdaj 23 kresničk, na Ustju pa 21 zlatih

ptičk, za katere skrbijo po tri vzgojiteljice na vsakem

koncu. V šoli pa pet učiteljic predaja veselje do znanja

dvanajstim otrokom v prvem razredu in dvanajstim v

drugem.

Nekega dne se je Nives, ena od naših učiteljic, prelevila

v novinarko in zbirala vtise učencev, staršev,

vzgojiteljic in učiteljic o našem vrtcu in naši mladi šoli:

Prvošolka Marija Viktorija: 'V šoli je lepo. Všeč mi

je bilo, ko smo delali pri ročnih delih zvezdice. Smo

potipali moko iz pšenice in smo potipali sol iz morja in

smo zmešali z vodo in dobili testo. Mesili smo in valjali

in naredili zvezdice za okras.'

Prvošolec Kostja: 'V šoli se igramo ali pa kaj zlagamo.

Tudi rišemo. Lepo je bilo, ko smo si naredili zlate

krone iz jesenskih lipovih listov. Te lipe rastejo pred

našo šolo.'

20 Waldorfske novice


Prvošolka Klara: 'Vesela sem, ko dobimo nove voščenke

in rišemo. V ritmičnem krogu so mi všeč pesmice. Delali

smo tudi ovčke iz bele, bele volne. Ko smo šli v gozd na

dan pred Miklavžem, smo videli, da se premikajo listki in

mogoče je šel tam med drevjem Miklavž.'

Drugošolec Evan: 'V šoli mi je zelo lepo. Všeč so mi

igre in sprehodi v gozd. Rad se igram s sošolci. Tudi pri

angleščini in italijanščini se igramo. Naredili smo svečko,

spletli smo si pas in palčka. Čeprav nimam domačih

nalog, sem se naučil že vse črke in številke.'

vedno znova deklamira in prepeva nove in nove pesmice,

polne življenjske simbolike in neverjetne globine, ko

nenadoma opaziš velik napredek pri razumevanju dveh

tujih jezikov, ko zaznaš, da se otrok veseli odraščanja,

takrat veš, da je bila to prava izbira in si za otroka vesel

in srečen. Pomirjen. To je šola, ki postavlja trdne temelje

za zdravo in polno življenje.'

Starša drugošolke, Suzana De Luca in Vladimir Hmeljak:

'Rada bi hodila v tako šolo!'

Starša prvošolke, Tanja in Janko Pišot: 'Najina odločitev

za vpis otroka v waldorfsko šolo je zorela dve leti. Preko

obiskovanja predavanj, predstavitev, različnih srečanj,

predvsem pa v najinih razmišljanjih in srcih. Dve

leti zorenja sta bili smiselni in potrebni, da lahko danes

rečeva, da je bila odločitev prava. Zelo sva zadovoljna in

zelo zadovoljna je tudi najina hči. Skoraj ne mine dan,

ko pride iz šole navdušena in pripoveduje, kaj so počeli,

kaj so spoznali. Stavek 'Komaj čakam, da bo jutri, da

grem v šolo' pove vse. Zaupava v učitelje in hvaležna sva

jim za njihov trud. Meniva, da smo starši, otroci in učitelji

skupaj na poti, ki jo tudi šele odkrivamo, se na njej

učimo in jo tlakujemo.'

Starša drugošolca, Vlasta in Jani Černe: 'S hvaležnostjo

in navdušenjem gledava najinega otroka, kako pridobiva

intelektualno znanje, širi svoja duhovna obzorja

ter krepi občutek do sočloveka in sveta okoli sebe. Mirno

lahko potrdiva, da je stereotip waldorfske šole, da so tam

otroci preveč zaščiteni, da jim ni potrebno nič delati, da

so razpuščeni in da v šoli ni nobene avtoritete, zgolj stereotip,

prepričanje tistih, ki s šolo do sedaj niso imeli

nikakršnega stika in so si ustvarili svoje lastno mnenje

na podlagi govoric. Bo že držalo, da za dobrim konjem se

vedno praši.'

Starša drugošolke, Mei in Zoran Podgornik: 'Ko vidiš to

veselje, to radost bivanja, čudenje, pričakovanje novega

dne, nasmehe, petje, poplesavanje, to lahkotnost, spontanost

v želji po učenju in spontanost v znanju, sočutje

... to polnost življenja – 'vdih in izdih', ki ga občuti cela

naša družina, si lahko le hvaležen.'

Mamica drugošolca, Martina Golob: 'Ko opaziš neverjetno

in pristno navdušenje nad vsakdanjim obiskovanjem

šole, ko se ti naježi koža ob poslušanju otroka, ki

Učiteljica Nives Bratina Furlan: 'Vesela sem, da skupaj

gradimo šolo, ki tako pri učencih kot tudi pri učiteljih in

starših prebuja, krepi in ohranja radoživost, ustvarjalnost,

sočutje in vse tisto, kar je v nas dobrega in lepega.'

Vzgojiteljica Martina Pahor Stanič: 'Normalno je, da občutiš

veliko zadoščenje, ko ti otroci v vrtcu pokažejo, da

te imajo radi, in ko ti starši iskreno izrazijo hvaležnost

za tvoje delo. Ampak jaz jim vedno rečem, da sem pravzaprav

jaz tista, ki jim moram biti hvaležna, kajti oni in

njihovi otroci me vsak dan nevede spodbujajo na moji

poti, mi kažejo nove smeri odraščanja, ki se nikoli ne

konča. Vsi skupaj so moji največji in najboljši vzgojitelji!

Mamica dvoletnega fantka, Tina Razložnik: 'Vsako jutro

smo sprejeti s toplino in širokimi nasmeški. Tudi

mene v kaosu začetka novega delovnega dne prihod v vrtec

pomiri ter spomni na lepoto in preprostost življenja.'

Starša petletnika, Lea Beranič in Janez Mučič: 'Z leti so

se med starši in vzgojiteljicami stkala tako močna prijateljstva,

kot si nisva niti predstavljala, kaj šele pričakovala.

Zato veva, da Matija v tem okolju dobi vso podporo,

varnost in predvsem ljubeč odnos, ki ga v tem obdobju

še kako potrebuje.'

Mamica štiriletnega dvojčka in dvojčice, Mojca Kranjc:

'Izkušnja z življenjem in bivanjem otrok v toplem zavetju

skrbnih vzgojiteljic našega vrtca nam je korenito spremenila

življenje - na boljše. Občutek, da je na prvem

mestu otrok in njegova osebnost ter njegov naravni razvoj

na vseh nivojih, je vreden največ. Pomembno nam je

tudi, da se hkrati z razvojem naših otrok v waldorfskem

duhu razvijamo tudi starši in s tem bogatimo vsakdanje

življenje. Počasi se bliža čas, ko bosta otroka prestopila

šolski prag. Nič nas ne skrbi - vemo, da je odločitev za

waldorfsko šolo prava za nas.'

Waldorfske novice 21


W a l d o r f s k a š o l a S a v i n j a

Miklavžev

semenj 2017

Natalija Krofl

Na robu gozda nekega mesta je v majhni koči živel

častitljiv starec. Živel je samotarsko življenje.

Pri sebi je imel le služabnika Ruperta, ki na

pogled ni bil nič kaj privlačen, njegovo srce pa je bilo polno

dobrote. Starec je služabnika pogosto pošiljal v mesto, da

bi odkril pomoči potrebne ljudi. Sam je bil namreč prav

posebej vesel, če je lahko komu pomagal z dobrim delom

ali ga razveselil z darilom. Ko je tako Rupert nekega dne

oprezajoč lazil okrog ljudi in skrivaj kukal v njihove hiše, je

videl tudi očeta s tremi hčerami, ki so zaradi pomanjkanja

hrane lačne legle k počitku. Ob prihodu domov je starcu

poročal o videnem. Starec je oblekel svojo belo obleko, si

odel zlat plašč in se odpravil proti mestu. Ko je prišel do

hiše treh deklic, je skozi razpoko v oknu njihove sobe

potisnil mošnjiček z zlatniki. Starcu je bilo ime Miklavž.

V duhu zgodbe o dobrem možu smo tudi letos starši

in učitelji Waldorfske šole in vrtca Savinja združili moči

in z roko v roki za naše otroke in druge obiskovalce

pripravili in izvedli zdaj že tradicionalen Miklavžev semenj,

ki se je letos odvil na samem vstopu v adventni

čas v soboto, 2. decembra.

V letošnjem letu smo se starši in učitelji dobili že v petek

popoldan in s skupnimi močmi za naše otroke pripravili

čarobno praznično vzdušje, ki nas bo spremljalo

vse do konca adventnega časa, ko bo s simboličnim

rojstvom Jezusa Kristusa izpolnjeno naše pričakovanje

tega čudovitega obdobja.

Priprave na semenj so potekale že veliko prej, še posebej

za tiste, ki so v letošnjem letu z veliko vnemo pripravljali

novosti za vse udeležence sobotnega semnja.

Prvo novost – PAČKOV RUDNIK so pripravile ustvarjalne

in pridne roke staršev 2. razreda. V temačnem

rovu so otroci s svojimi čutili izkusili različne materiale,

ob koncu pa so si s trudom svojih rok izkopali čisto

pravi zaklad. Gneča pred vhodom v skrivnostni rov in

ponosno razkazovanje nakopanih zakladov je dokaz, da

so bili otroci nad novostjo več kot navdušeni. Prav tako

zanimiva in dobro obiskana je bila tudi druga novost

– PAJKOVA MREŽA, ki so jo s skupnimi močmi ustvarili

starši 6. razreda. Domiselno so v glasbeno-skrivnostnem

vzdušju postavili ovire, ki so se jim otroci

navdušeno poskušali izogniti in priti čim bolj neopazno

od vhoda do izhoda. Poleg teh dveh tematskih sob so

se lahko otroci zavili v tančico bele čarobnosti z obiskom

Vilinke v Vilinski hišici, preizkusili svojo vztrajnost

pri iskanju izhoda iz zapletenega labirinta, izživeli

svojo igrivost na športnem poligonu in preizkusili svoje

ustvarjalne sposobnosti na delavnicah.

Medtem ko so otroci uživali v dogodivščinah, so se

starši in drugi spremljevalci lahko okrepčali v kavarni

'Pri Grudnu' s pestro ponudbo napitkov in sladkih

užitkov, si ogledali razstavo zvezkov in izdelkov izpod

rok naših otrok ter se pridružili pravi šolski uri pouka

in uri evritmije v izvedbi naših učiteljic. Slednji sta bili

na letošnjem semenju zelo dobro sprejeti in obiskani

novosti v sklopu predstavitve šole.

Vsi skupaj smo tudi letos uživali v presenečenjih bogatega

srečelova in ponudbi izdelkov izpod ustvarjalnih

rok naših staršev in otrok ter zunanjih sodelujočih ponudnikov

raznih dobrin. Pestro dogajanje na semnju so

prijetno popestrili naslednji nastopajoči: godba Zabukovica,

glasbena šola Risto Savin Žalec in učenci naše

šole.

S skupnimi močmi nam je uspelo pričarat čaroben

vstop v adventni čas, ki naj bo za vsakega od nas prežet

s toplino in z mirom, da bomo vsak zase prižgali lučko

v naših srcih in našli naš najgloblji smisel v tem čudovitem

svetu.

Dragi vsi sodelujoči pri pripravi in izvedbi letošnjega

Miklavževega semnja, iskrena hvala za vse vaše delo in

predvsem za vse prijazne nasmehe in dobro voljo!

22 Waldorfske novice


O g l a s

Koledar

Na voljo je še nekaj izvodov koledarja, za

katerega je volnene slike izdelala vzgojiteljica

Waldorfskega vrtca Ljubljana

Sandra Tominšek,

fotografije pa g. Branko Čeak.

Cena koledarja je 10 €.

Več informacij dobite na tel. št.:

01 434 55 70 - tajništvo šole

Waldorfske novice 23


W a l d o r f s k e i n i c i a t i v e

Zavod za razvoj waldorfskih šol

in vrtcev - zveza

Streliška ulica 12, 1000 Ljubljana

ZAVOD ZA RAZVOJ WALDORFSKIH ŠOL IN VRTCEV - Zveza

01 434 55 77

041 459 199 (ga. Vera Grobelšek – vodja izobraževanja)

051 304 406 (ga. Manca Biber – založba, šola za starše

Godija Kellerja, delavnice in predavanja za strokovno ter

splošno javnost, koordinacija aktivnosti Godija Kellerja v

Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji, projekti)

zavod@waldorf.si

www.waldorf.si

Zavod za razvoj waldorfskih šol in vrtcev

aktivnosti Godija Kellerja v Sloveniji, na Hrvaškem

in v Italiji: Godi Keller - S srcem v šoli)

Waldorfska šola Ljubljana

Waldorfski vrtec, osnovna šola, gimnazija

in glasbena šola

Streliška 12, 1000 Ljubljana

01 434 55 70

info@waldorf.si

www.wsl.si

Waldorfska šola Ljubljana

Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj

Struževo 14j, 4000 Kranj

01 434 55 70

info@waldorf.si

www.wsl.si

Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj

OE Savinja

Waldorfski vrtec in osnovna šola

Ulica Ivanke Uranjek 6, 3310 Žalec

03 777 30 20, 03 777 30 21

tajnistvo@waldorf-savinja.si

www.waldorf-savinja.si

Waldorfska šola Savinja

OE Gorenjska

Waldorfski vrtec čebelica in osnovna šola

Radovljica

Kranjska cesta 4, 4240 Radovljica

041 415 726

gorenjska@waldorf.si

waldorf-gorenjska.si

Waldorf Gorenjska

Waldorfski vrtec Sončnica

U. Viktorja Kejžarja 35, 4270 Jesenice

041 464 688

gorenjska@waldorf.si

waldorf-gorenjska.si

Waldorfski vrtec Sončnica

Bukovica 65, 5293 Volčja Draga

040 438 312

w.vrtec.go@gmail.com

www.waldorf-primorska.si

Waldorfski vrtec Kresnica - Bukovica, Primorska

Waldorfski vrtec Zlata Ptica

Ustje 70, 5270 Ajdovščina

031 578 358

waldorfajdovscina@gmail.com

www.waldorf-ajd-go.blogspot.com

Waldorfski vrtec Zlata ptica, Ajdovščina, Primorska

OE Celje

Waldorfski vrtec Celje

Breg 3, 3000 Celje

041 324 323

info@waldorfski-vrtec-celje.si

www.waldorfski-vrtec-celje.si

Waldorfski vrtec Celje

OE Pomurje

Waldorfski vrtec Pomurje

Zadružna ulica 5, Černevalci, 9000 Murska Sobota

031 353 694

info@waldorfpomurje.si

www.waldorfpomurje.si

Waldorfski Vrtec Pomurje

Inštitut Sofijin izvir Maribor

Zasebni Waldorfski vrtec Studenček

Valvasorjeva ulica 94, 2000 Maribor

02 62 00 608

wrtec.studencek@sofijinizvir.si

www.sofijinizvir.si

waldorfski.vrtec

OE Primorska

Waldorfski vrtec Kresnica

24 Waldorfske novice

More magazines by this user
Similar magazines