Waldorfske novice - Pomlad 2018

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

POMLAD 2018 | ŠTEVILKA 97

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

www.wsl.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 031 737 003

DŠ: 94313008, IBAN: SI56 0203 1025 4286 474

www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar

Sodelavci:

David L.Brierley, Jill Taplin, Sandra Tominšek,

Barbara Kovačič, Nadja Lazar

Uvodnik3

Male velike stvari 3

Širimo obzorja 4

Odvisnost in tehnologija 4

Ljubeča avtoriteta 6

O resnični naravi volje pri otroku 8

Vprašanja življenja in ljubezni 15

Kako se spopasti s težavnim vedenjem 18

Iz šolskih klopi 21

O zoologiji v 4. razredu 21

Waldorfske iniciative 24

Fotografije:

Sandra Tominšek, Nadja Lazar,

arhiv WŠL

Naslovnica:

Sandra Tominšek

Lektoriranje:

Tatjana Kamenšek

Oblikovanje in prelom:

Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

Revijo sofinancira

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

2 Waldorfske novice

Uvodnik

Iztok Kordiš

Male velike stvari

Nakupovanje res ni stvar, v kateri bi užival. Že kot otrok sem prav sovražil družinske

pohode v mesto po nakupih. Počasna hoja, ogledovanje izložb in izbiranje

po trgovinah je bilo zame že takrat ena najbolj utrujajočih stvari. Še huje je zdaj

v mega, hiper in drugih marketih, ki kar srkajo energijo in nikdar si nisem mogel

predstavljati, kako lahko tam zdržijo zaposleni. Nepredstavljivo mi je, da lahko

nekdo dan za dnem brez posledic po osem in več ur preživi v prostorih, kjer sem

sam po eni uri utrujen bolj, kot če bi pretekel dva maratona.

Kakorkoli, vsake toliko časa me pot vseeno zanese v te centre in kadar gre za

opremo sobe, je IKEA že skoraj slovenski ''must'', pa čeprav imamo tu Lesnine,

Momaxe, Rutarje … mogoče zato, ker je pri nas še ni. Ko smo zadnjič opremljali

Katjino sobico, sem se po dolgem času odpravil po dobri stari nakupovalni poti

čez Ljubelj, v Celovec. Bil je poseben dan, deževen, vmes malo sonca, pa spet ploha.

Ko sem prispel na mejo, najprej kar nisem mogel verjeti; bilo je res kot včasih,

pregled osebnih dokumentov, ampak tu se je prvič začel čar tega dne, namesto

zdolgočasenega carinika, prijazna simpatična carinica, samo bežen pogled na

osebno izkaznico in prijazen nasmeh, ki ti polepša pot in te spremlja naprej. In

potem IKEA. Kljub temu, da mi je skandinavski stil všeč in da sem našel primerno

pohištvo, je hoja po trgovini seveda naredila svoje, pa še pod časovnim pritiskom

sem bil, saj so pred prazniki zapirali že ob dveh in ne ob šestih, česar prej nisem

vedel. Tako nisem bil ravno prešerne volje, ko sem hotel napisati še vse šifre in

potem v skladišču izbrati robo. V naglici sem iskal kakega prodajalca, da bi mi

pomagal in verjemite ali ne, na kogarkoli sem se obrnil v trgovini, skladišču in kasneje

na blagajni, je bil prijazen, dobre volje in vidno pripravljen pomagati. Mladi,

srečni, zadovoljni so opravljali svoje delo, kot bi bili z drugega planeta. Kako ti to

spremeni razpoloženje, kako malo je potrebno, da nekomu veliko damo.

Miloš Balčevič je 26 letni mladenič, ki se je, poleg tega, da je v Srbiji izdal knjigo

Susan Perrow Zdravilne zgodbe, lotil zanimivega projekta: transformacije grafitov

sovraštva v grafite ljubezni in sodelovanja. Kot v knjigi Čudežni pisalni strojček,

ko je stric Vseved izumil pisalni strojček, ki je sovražna pisma, spreminjal v

pisma prijateljstva in ljubezni in so na koncu vsi ugotovili, da pravzaprav nihče

ne ve, zakaj se prepirajo, če si tega nihče ne želi. Miloš je s prijatelji razvil preprosto

aplikacijo za mobilni telefon, s katero lahko sliko sovražnega grafita pošlješ

pristojnim službam, hkrati pa jo spremeniš v nekaj lepega. Velikokrat nimamo

občutka, da bi bili sami pomembni, da bi lahko karkoli spremenili. Miloš verjame,

da lahko male stvari prinesejo velike spremembe in da se moramo zavedati, kako

so kljub velikemu razvoju tehnologij, še vedno najbolj pomembni ljudje.

Tudi male stvari niso samoumevne, zahvalimo se za njih, za te male čudeže, ki

tako pomembno vplivajo na kvaliteto našega življenja in medsebojnih odnosov.

Vsi in vsak posebej smo sposobni precej več, kot se nam zdi, da lahko naredimo.

Ljudje navdihujemo drug drugega, vera v čudeže, kakorkoli jih že opredelimo, pa

nam vliva moč, da preobrazimo našega duha, da lahko potem delamo novo, boljšo

bodočnost in nas, kot pravi Morgan Freeman, ženejo, da iz možnosti ustvarimo

resničnost.

Waldorfske novice 3

Širimo obzorja

izr. prof. David L. Brierley

Marina Nuvak

Odvisnost in

tehnologija

Januarja 2010 je Steve Jobs, generalni direktor

podjetja Apple, predstavil tablico. V svojem

devetdesetminutnem govoru je pojasnil, zakaj

verjame, da je to najboljši način za človeka, da gleda

fotografije, posluša glasbo, uporablja Facebook, igra igrice

in navigira medmrežje. Vedel je, da se bo nova naprava

hitro širila po svetu. Toda njegovi otroci računalniške

opreme niso smeli uporabljati. V nekem intervjuju v New

York Timesu je leta 2010 pojasnil, zakaj njegovi otroci

nikoli ne uporabljajo nove tehnologije. Priznal je, da je

lahko na lastne oči videl nevarnosti tehnologije. Evan

Williams, ustanovitelj Twitterja, je za svoje otroke postavil

knjižnico, prepovedal pa jim je uporabljati tablico ali

pametni telefon.

To je vznemirjajoče.

Ti podjetniki s področja tehnologije dobro vedo, zakaj so

lahko zaskrbljeni. Odkrili so dvoje. Prvo, tendenca našega

razumevanja odvisnosti je, da se omejimo na odvisnike od

mamil in pijače. Toda v polnosti so se zavedali nove vrste

odvisnosti, ki je vplivala na večino prebivalstva – privlačnost

pametnih telefonov in tablic. Drugo, vedo, da so mladi

ljudje dosti bolj prevodni za te vrste odvisnost od tehnologije

kot kdorkoli v zgodovini človeštva. Ujeti smo na Instagram,

Facebook, elektronsko pošto in medmrežno nakupovanje.

Tehnologija ponuja hitrost, avtomatizem in udobje,

kakor tudi občutek, da si povezan. Narejenih je bilo na tisoče

testov, kako maksimizirati vključenost in minimalizirati

frustracijo. Pravijo, da je bil leta 2004 Facebook zabava,

leta 2017 pa je postal odvisnost. Na višku migracijske krize

je nemška kanclerka Merklova vprašala generalnega direktorja

Facebooka Marka Zuckerberga, kaj lahko naredimo, da

zaustavimo uporabo neprimernih komentarjev na Facebooku,

mnogih med njimi s tonom in besednjakom, ki bi ga le

malo ljudi uporabilo na štiri oči. V nedavnem britanskem

poročilu je rečeno, da povprečen učenec med osmim in

osemnajstim letom eno tretjino svojega življenja preživi v

spanju, eno tretjino v šoli in eno tretjino zatopljen v medije

od pametnih telefonov do računalnikov in televizije. Prišli

smo do točke, ko mnogi mladostniki preživijo dosti več časa

pred ekrani kot pa ob neposrednem druženju z vrstniki. Poročilo

nakazuje, da je od prestopa tisočletja količina časa,

preživetega brez ekranov, upadla za 20 %, da se je količina

časa za fizične dejavnosti in športe zmanjšana za 24 %.

Mlajši kot so otroci v času, ko je navdušenje na višku, samonadzor

pa ne dovolj razvit, bolj so ranljivi za te vplive. Te

naprave nekako olajšajo delo staršev. Omogočajo neprekinjeno

zabavo.

Profesor univerze v New Yorku Adam Alter, poznavalec

vzpona odvisnostne tehnologije, je spremljal Waldorfsko

šolo Pensilvania v Silicijevi dolini, ki je ena od več kot 160

šol v ZDA, ki so se izognile uporabi tehnologije. Pravi, da je

to 'fascinantna šola, ker ne uporablja računalnikov, tablic,

pametnih telefonov. Ljudje v njej veliko časa uživajo v družabnem

življenju.' Na šoli je socialno vzdušje. Zanimivo za

to šolo je, da je 75 % učencev na njej otrok ljudi, ki so vodilni

v velikih podjetjih, kot so Google, Apple in Yahoo v Silicijevi

dolini. To so starši, ki javno pojasnjujejo, kako čudoviti

so izdelki, ki jih proizvajajo, hkrati pa so se po svoji zdravi

pameti odločili, da njihovi otroci ne smejo obiskovati šole,

ki to isto tehnologijo uporablja. Poročilo Ustanove za ekonomsko

sodelovanje in razvoj (OECD) je nedavno pokazalo,

da izobraževalni sistemi, ki so namenili velike vsote denarja

za računalnike, v programu mednarodnega testiranja učencev

(PISA) pri matematiki, branju in naravnih znanostih

4 Waldorfske novice

niso pokazali 'nobenega vidnega napredka'. Direktor OECD

Andreas Schleicher (tudi sam waldorfski učenec) pravi: »Če

pogledamo najboljše izobraževalne sisteme, kot so tisti iz

vzhodne Azije, so ti zelo previdni pri uporabi tehnologije.

Tisti učenci, ki pogosto uporabljajo tablice in računalnike,

dosežejo slabše rezultate od tistih, ki jih uporabljajo le

zmerno.«

Seveda tehnologija sama po sebi ni nekaj slabega. Igra pomembno

vlogo v našem življenju. Težava pa tiči v dejstvu,

da alkoholiku lahko preprečujemo dostop do bara, tehnologija

pa je vsepovsod in se ji ni mogoče izogniti. Hkrati

pa precejšen del raziskav potrjuje to, kar že vemo: najpomembnejši

dejavnik v otrokovem zdravem razvoju moramo

iskati v bližnjem odnosu med starši in otrokom. Začenjamo

tudi spoznavati, kako je ta zaupnost pomembna v odnosu

učenec - učitelj. Kot učitelji se moramo vprašati, kako lahko

sobivamo z izkušnjami odvisnosti. To nas mora spodbuditi

k iskanju poti, kako naj učenci, in tudi učitelji, obnovijo

ravnotežje obnašanja in druženja, kakršno je obstajalo pred

obdobjem pametnih telefonov.

Obstaja bolezen modernih časov, ki je zajela približno dve

tretjini prebivalstva zahodnega sveta in Daljnega vzhoda.

Tegoba je kronično pomanjkanje spanja, ki se vsako leto

bolj alarmantno povečuje. Eden glavnih razlogov je povečana

raba računalniških pripomočkov, ki vodi v stalo prezaposlenost,

ki jo zdaj poznamo kot vedenjsko odvisnost. Več

kot 40 % odraslih v teh deželah preverja ponoči elektronsko

pošto ali sporočila. 60 % odraslih od osemnajstega do štiriinšestdesetega

leta ima med spanjem svoje pametne telefone

pri sebi. Znano je, da je modra luč, ki jo te naprave oddajajo,

dejavnik, ki moti nivoje spanja. Rdeča luč ognjišča in sveč je

v preteklosti spodbujala zaspanost, medtem ko modra luč

vpliva na nivoje hormona melatonina, ki sporoča stanje prebujenosti.

Na Kitajskem, kjer je postala vedenjska odvisnost

med mladimi glavni problem, imajo danes štiristo centrov

za zdravljenje odvisnoti od interneta. Mladi pacienti imajo

tako da v družbi niso zmožni funkcionirati. Predpišejo jim

močna zdravila, toda jasno je, da to ni pravi odgovor. Gre

predvsem za strukturo našega življenja, za to, kako živimo,

kako smo zmožni oblikovati naše življenje.

Ključ do obvladovanja katere koli odvisnosti je vedno, da jo

nadomestimo z nečim drugim. Strasten kadilec lahko na primer

z nikotinsko žvečilno gumo nadomesti cigarete, metadon

uporabijo pri zdravljenju odvisnosti od heroina in tako

dalje. Vse skupaj se izvede na vprašanje navad in nagrad.

Obstaja iztočnica, ki pri neki osebi sproži, da seže po cigareti

ali mobilnem telefonu v svojem žepu. Pri slednjem je

nagrada to, da je v stiku, je povezan. Torej ne preseneča, da

je vse več waldorfskih šol, ki so uvedle območje, prosto teh

vplivov. To ni le skrb waldorfskih šol. V določenih okrožjih

New Yorka učenci na začetku šolskega dne svoje mobilne

telefone oddajo in jih spet vzamejo, ko odhajajo. In to zaradi

še ene težave, ki jo sproža uporaba pametnih telefonov,

sindroma motene pozornosti, pomanjkanja sposobnosti, da

bi se človek za več kot nekaj minut osredotočil na določeno

stvar. Tako kot pri drugih odvisnostih pa ne zadošča, če te

vrste naprave le prepovemo in ne gradimo zavestno vzdržljivost

od odvisnosti brez uporabe zdravil. To je prva skrb

mnogih waldorfskih šol. Splošno velja, da moramo, kadar

nekaj odvzamemo, nekaj drugega okrepiti.

•

Kljub vse večji zaskrbljenosti zaradi naraščanja stroškov za

nudenje dodatne pomoči in terapije so politiki prepričani,

da je uporaba tehnologije prihodnost in da bo vloga učitelja

v prihodnosti čisto drugačna od tiste v preteklosti. V

vseh evropskih razredih uvajajo tablice v vse zgodnejšem

obdobju, knjige se zdijo kot stvar preteklosti. Od učencev

zdaj pričakujejo, da tablične računalnike uporabljajo že pri

osmih letih. To ni težko, kot je iz prej navedenega britanskega

poročila razvidno, zna pri teh letih te naprave uporabljati

že 41 % učencev.

le malo občutka za realnost, raje živijo v namišljenem svetu,

ki se jim zdi dosti bolj razburljiv in zadovoljujoč kot pa izkušnje

iz dejanskega sveta. Preden so jih poslali na zdravljenje,

so ti mladi preživeli najmanj 6 ur na dan ob gledanju videov

in igranju računalniških iger. Njihovi simptomi so izredna

osamljenost in pomanjkanje zaupanja v druženje z ljudmi,

Ko se staramo in gledamo nazaj, se nam zdi, da se je mnogo

stvari spremenilo. Stvari se premikajo hitreje kot prej, dosti

več smo se pogovarjali in tako naprej. Te spremembe je

mnogo lažje videti kot tiste, ki se bodo zgodile v prihodnosti.

Popolnoma nepripravljeni smo bili na vedenjsko odvisnost.

Pred enim desetletjem si sploh nismo mogli predstavljati,

Waldorfske novice 5

da bi Facebook lahko v tako kratkem časovnem obdobju

pritegnil 1.5 milijarde uporabnikov po vsem svetu.

Od 214 milijonov uporabnikov v ZDA jih 52,86 % starih

od 25 do 34 let preživi na tej spletni strani povprečno

39 minut dnevno. 44,15 % uporabnikov je starih od 13

do 24 let. Ti preživijo na spletni strani največ časa, saj

imajo več možnosti za tako preživljanje časa, ko so v

šoli in na univerzi, kot nekdo, ki je v službi. Težko je

bilo predvideti rojstvo 'zapestnega računalnika'.

Kakšna je torej rešitev? Ne moremo opustiti tehnologije.

Nekatere oblike napredka bogatijo naše življenje,

druge nas delajo odvisne. V nekaterih evropskih državah

so uvedli delovne skupine, ki skušajo doseči, da se

na delovnih mestih med 18. in 7. uro onemogoči dostop

do interneta in poštnih nabiralnikov. Nekatera podjetja

so v menzah v času kosila prepovedala uporabo mobilnih

telefonov, tako kot so to v preteklosti naredila s

kajenjem. Skupine staršev vodijo kampanjo za prepoved

pametnih telefonov v šolah, kjer otroci preživijo

najbolj ranljivo tretjino svojega življenja.

Če pogledamo nazaj, je bila raznolikost osebnosti učiteljev

vedno osupljiva. To je bila verjetno prva raznolikost,

ki se je je kot otrok ali mladostnik zavedal. Ko

stoji pred učenci, izpostavi učitelj različne plati svoje

osebnosti. Nekateri so se držali podatkov in strmeli v

zrak. Drugi niso dopuščali nobenega dvoma, da govorijo

močno zainteresiranim poslušalcem, ki se oprimejo

vsake njihove besede. In to zaradi posebnosti in enkratnosti

njihove osebnosti. Ti niso bili igralci ali zabavljači,

bili so oni. Mladostnikovo življenjsko pot v največji

meri determinira to, koga na njej srečajo. Ko so učenci

videni, ne le opaženi, so zmožni svobodno iskati sami

sebe, namesto da so priključeni in kasneje odvisni.

Jill Taplin Marina Nuvak

Ljubeča avtoriteta

Odnos, ki gradi temelj za

prihodnost

Odraščanje je dolgotrajen, počasen proces.

Včasih je pokrajina sončna in pot naprej

jasna, včasih se pojavijo močna neurja

in zdi se, da potovanje nazaduje, namesto da bi

napredovalo proti svobodni, odrasli osebi, v katero

si vsi želimo, da bi naši otroci odrasli. Vsaka faza v

tem procesu je pomembna in če zaradi neučakanosti

katero koli izpustimo, bo to pomembno vplivalo na

prihodnost. Vse faze otroštva potrebujejo dolga

obdobja tistega, čemur bi človek rekel horizontalno

bogatenje, da raziskuje vse možnosti posamezne faze,

preden se premakne naprej v naslednjo.

Ampak živimo v družbi, v kateri postaja 'hitenje običaj'

in smo pod pritiskom, da ves čas hitimo v naslednjo

fazo potovanja ali pa poskušamo celo katero preskočiti.

Pot otroštva vidimo kot nekaj, kar bi morali opraviti

na hitro. Če pa bomo poglabljali naše razumevanje

tega, kar se na tej poti dogaja, zakaj je vsak korak tako

pomemben, se bomo lažje uprli 'običaju hitenja' in

otroštvu dali čas, ki ga potrebuje.

Kljub temu da imamo na razpolago veliko nasvetov

strokovnjakov in pripomočkov za življenje, nihče ne

more trditi, da postaja starševstvo oziroma poučevanje

lažje. Ko postaja otrokovo okolje vse bolj zapleteno,

bolj stresno in manj povezano s praktičnim življenjem

(bolj 'virtualno'), smo tudi mi pred izzivom,

kako jih podpreti, ko gradijo temelje svojega bodočega

življenja.

Dodajmo še, da se svet zelo hitro spreminja, tako da

prihodnost, za katero naj bi jih kot starši in učitelji pripravljali,

sploh ni tako jasna. Še pred desetimi leti si

nismo mislili, da bo večina nas danes v žepu nosila visoko

zmogljiv računalnik. Kako naj razumemo zahteve

življenja čez 30 let, ko bodo na pozicijah naši otroci?

Kakšne spretnosti in sposobnosti bodo potrebovali?

Lahko vidimo, da jim bomo zapustili nekatere precej

kompleksne probleme. Vse, kar lahko rečemo, je, da

bodo morali biti zelo fleksibilni v reševanju problemov.

Iz tega uvoda izhajajo cilji oskrbe in vzgoje otrok. Obstajajo

vidiki modernega življenja, pred katerimi jih

moramo zavarovati. Znotraj tega zaščitenega območja

jim moramo nuditi vse možne priložnosti, da razvijejo

darove, ki so jih prinesli s seboj. Želimo si jih podpirati

skozi izzive, ko se odpravljajo na svoje življenjsko

6

6 Waldorfske novice

potovanje, kjer se bodo razvili v ustvarjalne sodelavce

družbe.

V zadnjih desetletjih so psihologi prišli do zaključka, da je

kvaliteta otrokovih odnosov, posebno njihova navezanost

na ključne ljudi v njihovem življenju, bistvenega pomena za

njihovo zdravje in srečo v prihodnje. Spoznati moramo, da

smo mi ljudje z otrokovega vidika poznavalci, zgled in vodilni

na zemlji. Otroci pridejo z mnogimi darovi in dragocenimi

sposobnostmi, toda praktično življenje je nekaj, kar smo

mi vsi že vadili, oni pa so tu še novinci. Zato je naša naloga,

da smo poznavalci, vzorniki in voditelji.

To je naloga, da smo otrokom ljubeča avtoriteta in ne moremo

se ji izogniti. Tudi če tega ključna oseba v otrokovem

življenju ne prepozna, jo otrok gleda s spoštovanjem ter vpija

in zrcali njeno obnašanje, tako na zunaj kot znotraj, na

psihološkem nivoju. Če vam je to všeč, ali če se tega zavedate

ali ne, vaš otrok sledi vašemu vodenju v tem, kaj pomeni

biti človeško bitje. Če se te odgovornosti zavemo, lahko

bolje prevzamemo svojo vlogo. Rada bi raziskala, kaj lahko

kot starši in vzgojitelji naredimo, da jim pomagamo razviti

odnose, ki bodo podprli njihov zdrav razvoj.

Varnost

Kadar se čutimo varne, se lahko učimo, smo radovedni in

zagnani. Kadar se bojimo ali smo le negotovi, se obotavljamo

narediti nove korake. To še toliko bolj velja za otroke,

ko razvijajo svoje navade in odnos do življenja ter poskušajo

najti smisel v sebi in svetu okoli njih. Če je življenje enostavno,

razumljivo in usklajeno, jim bo to lažje.

Ritem je strateškega pomena pri ustvarjanju varnega okolja

za zdrav razvoj. Ko se stvari dogajajo tako, kot mi pričakujemo,

se počutimo varne in, gledano fiziološko, se naravno

sprošča dopamin, hormon ki nadzira našo motivacijo,

da sami usmerjamo svoje življenje. Nasprotno pa se, ko ne

vemo, kaj se bo zgodilo, sprošča kortizon, hormon stresa. Mi

odrasli v našem življenju potrebujemo nekaj stresa in smo

ob negotovosti lahko vznemirjeni, toda to ne drži za otroke,

posebno mlajše. Njihova potreba po ritmu in možnosti, da

stvari ponavljajo, je večja od naše. Celo kot odrasli se lahko,

ko je življenje negotovo, počutimo udobneje, kadar smo

v znanem okolju, ki nam omogoči, da najdemo svojo pot k

boljšemu.

Za zelo majhnega otroka mora biti svet kolikor se da preprost.

Njegova prva naloga, poleg rasti njegovega fizičnega

telesa in razvijanja fizične samokontrole, je, najti smisel v

svetu. To podpira preprosto in razumljivo okolje, ki ga podpira

usklajen ritem. Čutno preobremenjenost prav zlahka

dosežemo že z izletom v nakupovalni center. Narava, gozd,

plaža, celo mestni park jim daje pomirjevalni predah.

Aktivnost

Otroci, posebno mlajši, se učijo tako, da stvari izdelujejo, ne

tako, da o njih poslušajo ali jih gledajo. V svojem iskanju

razumevanja in obvladovanja stvari želijo biti aktivno udeleženi

v svetu okoli sebe. Ko se njihovi dosežki in njihove veščine

povečujejo, se s tem gradi njihovo samospoštovanje in

pripravljenost, da sami poskušajo nove stvari. Dati jim moramo

potreben čas za to, da se sami oblečejo in hranijo, da

so del vsakdanjega življenja v skrbi za njihov dom in da sami

kreirajo svojo zabavo. Podpreti jih moramo, da čim hitreje

začnejo s temi včasih zelo kompleksnimi nalogami, kljub

temu da bo nastala zmeda in bo za to potreben dodaten čas.

Če najdemo veliko zanimivega 'dela' za majhne otroke, lahko

ljubezen do aktivnosti, do tega, da nekaj naredi, hitro

vodi do veselja do tega, da pomaga drugim. Priprava obroka

ali neko opravilo okoli perila lahko mlademu pomočniku

vzame nekaj več časa, toda poleg mnogih praktičnih znanj,

ki se jih nauči, in navdušenjem nad sodelovanjem, nad medsebojno

skrbjo drug za drugega, se vzpostavlja tudi pripravljenost,

da prispeva k družinskem življenju, da tako daje

kot sprejema.

Velik del njegovega vsakdana bi moral biti namenjen času in

prostoru za igro, kjer lahko ustvarjalno uporablja preproste

materiale, ki dajejo prosto pot razvoju domišljije. Zapletene,

izdelane igrače dušijo njegovo 'domišljijsko mišico' prav takrat,

ko bi jo moral najbolj uriti. Pred-oblikovano razvedrilo

ne daje spodbude za ustvarjalno delovanje in otroku oteži

razvijanje sposobnosti, da se sam zabava. Toda če jim dovolimo,

da uporabijo pohištvo in odeje, lahko otroci poletijo na

luno, se obvarujejo pred neurjem ali gradijo stanovanjske

bloke.

Svet je dober in lep

Kot odrasli se morda zelo dobro zavedamo vseh krivic, grozot

in neumnosti, ki se v svetu dogajajo. Toda za otroke moramo

biti optimistični, moramo videti možnosti, da človeška

bitja delujejo dobro in da prinašajo v svet več lepote. Seveda

se bodo zavedali, da so stvari daleč od tega, da bi bile popolne

in da človek s svojim delovanjem povzroča probleme,

toda s pozitivnim odnosom, ki zraste iz začetne predstave,

da je svet dober in pozitiven kraj, bodo v času odraščanja

navdahnjeni, da bi stvari spreminjali na bolje. Kot najstniki

bi morali začutiti, da lahko prispevajo k boljšemu, lepšemu

in pravičnejšemu svetu.

Naloga starša in učitelja

Če ste starš ali vzgojitelj, imate odgovornost in privilegij.

Ste voditelj svojih otrok, tisti, ki postavi prizor in meje in od

svoje naloge ne morete na noben način pobegniti. To je vaša

priložnost, da prispevate k boljši prihodnosti, da podpirate

tiste, ki bodo reševali probleme in oblikovali naslednja

desetletja. Naši otroci bodo zmogli splezati z naših ramen,

poseči dlje, kot to zmoremo mi, in doseči stvari, ki si jih mi

niti predstavljati ne moremo. Želim vam močna ramena, ki

jih bodo podprla, ko bodo plezali v prihodnost.

7

Waldorfske novice 7

Širimo obzorja

Caroline von Heydebrand Sandra Tominšek

O resnični naravi

volje pri otroku

Če govorimo o resnični naravi volje pri otroku,

se dotaknemo ene najtežjih nalog na področju

vzgoje in izobraževanja. In vendar si moramo,

ko se ukvarjamo z rastočim človeškim bitjem in njegovim

razvojem, to težko nalogo približati. Pri tem pridemo do

zadev, ki so globoko povezane z religioznim in moralnim

življenjem človeštva.

Ko razmišljamo o naravi volje pri otroku, smo soočeni z

ugankami, tako temeljnimi, da bi, če bi jih lahko rešili, prvič

vedeli, ali imamo res pravico do poučevanja otrok ali je

nimamo. Sposobnost izobraževanja ni stvar, čeprav se pogosto

šteje kot taka. V vsakem posameznem otroku se na svoj

način soočamo z vprašanjem, kaj je to, kar si otrok sam želi.

In če smo se prepričali, da je človeška volja v svojem bistvu

svobodna, se moramo vprašati, v kakšnem smislu imamo

pravico, da vstopamo v to igro svobodne volje pri otroku.

Če smo po daljšem razmišljanju prišli do zaključka, da volja

ni svobodna, da je pogojena s svetom okoli človeka, se

moramo zopet vprašati, kaj izobraževanje resnično pomeni.

H kakšnemu koncu in kateremu cilju mora voditi? Nobena

uganka človeškega obstoja ne zadeva učitelja in vzgojitelja

tako globoko kot pri skritih silah volje pri otroku.

Če iščemo voljo v svojem bistvu, v obliki, v kateri se razlikuje

od vsakega elementa misli in od vsakega elementa občutka,

ki živi kot čista volja, si moramo pogledati majhnega

otroka v starosti, preden je razvil sposobnost oblikovanja

idej. V majhnem otroku najprej najdemo samo izraze volje.

Na vse, kar se mu zgodi, se odziva z gibanjem svoje volje, s

svojimi udi, s smehom, s kuhanjem mule ali kričanjem. Volja

je prva stvar, s katero se soočimo pri majhnem otroku.

Prevod članka On the real nature of the will in the child iz

južnoafriške revije The beating drum (2015, 38, 12–21), s prispevki

o vzgoji v zgodnjem otroštvu po impulzih Rudolfa Steinerja.

Avtorica članka je waldorfska učiteljica Caroline von Heydebrand

(1886–1938). Govori o razvoju otrokove volje ter vlogi vzgojitelja in

učitelja od rojstva in vse do srednješolskih let z vidika waldorfske

pedagogike in avtoričinih osebnih izkušenj dela z otroki.

Toda volja se v majhnem otroku razkriva tudi v precej drugi

obliki. V svoji najbolj čudoviti preobrazbi se razkriva kot

aktivna, ustvarjalna sila oblikovanja. Volja, ki deluje kot

božanska in naravna moč, daje organizmu obliko. Na tem

področju je volja aktivna brez dejanske povezave z zavestjo

otroka. V povezavi z vzvišeno modrostjo je ta aktivnost volje

morda bolj čudovita kot katera koli druga preobrazba

moči v celem svetu.

Kako bo ta volja delovala? Kako jo lahko razumemo? Da bi

razumeli naravo ustvarjalnih sil na delu, razmislimo o živalih.

Sile volje v živalih, kot ustvarjalna dejavnost, so kot v sanjajočem

stanju nepovezane z zavestnimi idejami in mislijo.

Tukaj govorimo o instinktu.

Pomislite na oso, ptico ali kakšno drugo žival, kako se s svojimi

čutili čuti v okolju. Ima drobno razvita čutila – pogosto

bolj fino in bolj enoznačno razvita kot čutila človeškega bitja.

Ko osa vzame snov, s katero bo zgradila svoje gnezdo,

jo občuti in skozi svoja čutila substanco oblikuje v skladu s

svojo lastno telesno strukturo. Projektira »sile oblikovanja«

svojega lastnega telesa navzven in v okolje.

8 Waldorfske novice

V primeru živali, kjer nastajajo te dejavnosti oblikovanja

od znotraj in so projektirane navzven, ni lahko jasno ločiti,

kaj je zunaj v okolju in kaj znotraj. Ne moremo, na primer,

misliti na gnezdo ptice na enak način kot na hišo, ki jo je

zgradilo človeško bitje in ki v resnici ni del njega. Gnezdo in

ptica sta skupaj, sta eno. Ose ali čebele in njihov panj so eno.

Njihovo stanovanje je zgolj nadaljevanje navzven od lastnih

notranjih sil oblikovanja. Žival oblikuje svet okoli sebe z

obliko, ki daje silo, ki je neločljivo povezana z njenim samim

bitjem, s silo instinkta.

Na bolj visoki duhovni stopnji lahko opazujemo isto stvar

pri majhnem otroku. Otrok v resnici ne ”načrtuje“ sile oblikovanja

navzven, temveč navznoter. Te sile delajo v organizmu

veliko dlje kot v primeru živali, saj se razvoj živalske

oblike konča v precej zgodnejši fazi. Otrok pa izgrajuje svoje

organe, svoje kosti, možgane, lobanjo od znotraj. Že v maternici,

v materinem telesu, gradi svoje bitje in nato še po

rojstvu v prvih letih življenja.

Tu so na delu sile oblikovanja, ki oblikujejo organizem, vendar

nezavedno in instinktivno. Tudi majhen otrok, s svojimi

občutljivimi čuti, čuti sebe v svetu, vendar sil oblikovanja

ne pošilja navzven. Povezuje se s svojim okoljem na tak način,

da vsrka te sile vase in gradi svoje bitje v skladu s temi

silami.

Majhen otrok ni res ločen od svojega okolja, saj se delovanje

okolja ne ustavi na mejah njegovega telesa. In po tem,

kako otrok raste in se razvija, kako se je postavil pokonci,

lahko vidimo, kako se čuti na poti v svet. Njegovo bitje tako

močno deluje v udih, da lahko najde svoj položaj v prostoru.

Instinktivne, skrite, z modrostjo napolnjene sile volje so

na delu pri otroku, dokler se ne dvigne pokonci in prične

koracati.

Če bi si za trenutek lahko sebe predstavljali, kako zavestno

počnemo vse to, kar lahko majhen otrok dela nezavestno in

instinktivno, bi se morali čutiti na zelo visoki stopnji človeškega

razvoja. Če bi bila sposobnost oblikovanja našega

organizma resnično del našega zavestnega življenja, bi morali

dati sebi obliko, ki jo potrebujemo, da bi izkazali svoje

najbolj skrite sile volje in s tem izpolnili svoje zemeljske naloge.

Če bi se lahko oblikovali kot fizična človeška bitja, bi se

morali zavestno nadzorovati in bi bili mojstri svoje usode.

Ko opazujemo majhnega otroka na ta način, spoznavamo,

kako oblikuje svoje bitje s silami božanske volje, napolnjene

z modrostjo, ki v njem delujejo nezavedno, kako s tem samemu

sebi zagotovi kasnejši temelj zavestnega obstoja.

Ker otrok opozarja na našo nalogo v prihodnosti v svetu,

ne moremo drugega kot gledati nanj z največjim spoštovanjem.

Kajti, mar nam v svoji instinktivni stopnji razvoja

ne razkriva, kaj je tisto, kar moramo sami doseči v daljni

prihodnosti?

Če se vprašamo, kaj je tisto, kar deluje na otrokovo voljo

s strani vzgojitelja ali učitelja, spoznamo, da moramo, če

želimo vplivati na vzgojo otroka, pristopiti k njemu z obzirnostjo,

z občutkom in spoštljivostjo. Šele, ko se nenehno

zavedamo, da delujejo sile volje, ki so božanske in naravne

ter presegajo obseg naše volje in lastnega znanja, ko se zavedamo,

kako se otrok čuti v okolju, da iz njega črpa sile, s

katerimi nato instinktivno oblikuje svoje bitje - šele takrat

je naša naloga vzgojitelja ali učitelja jasno pred nami. Otrok

nas bo posnemal. Posnema, kar odrasla oseba je. Posnema,

kar odrasla oseba opravlja iz svojih sil volje. To je naša najvišja

in najbolj resnična moralna sila, ki lahko na otroka v

tej starosti deluje na zdrav način.

Opazujemo, kako se otrok s svojimi finimi čuti počuti v govoru

odraslih ljudi, kako to posnema in s tem postopoma

oblikuje lastne organe govora, svoje možgane. S svojim govorjenjem

začne iskati svojo pot v duševno življenje ljudi

okoli sebe. Z občutljivimi, duhovnimi čuti, ki šele začenjajo

delovati zavestno v precej višji stopnji, otrok najde svoj položaj

v svetu na tak način, da začne v povezavi s tem okoljem

razvijati svoje lastno bitje, ki določa fiziološke temelje zavestnega

življenja volje v poznejšem življenju.

Razlaganje in pridiganje nima pravega učinka na otroka.

Vendar pa nanj vpliva gesta, recimo hvaležnosti, ki jo je izkazala

odrasla oseba. Na otroka ne vpliva izgovorjena beseda,

temveč naš odnos, ki je izraz naše duše, kako, na primer,

izkažemo spoštovanje in hvaležnost pred jedjo. V tej starosti

je torej gesta res učinkovito sredstvo izobraževanja. Mi

smo otroku zgled.

Waldorfske novice 9

To instinktivno življenje otroka ostaja nezavedno, saj otrok

nima zavesti, kako se kosti izgrajujejo, rastejo, niti kako

njegova jetra, ledvice, srce prevzamejo svoje oblike. Prvi

element, ki vstopi v zavest majhnega otroka, medtem ko se

njegovo dušno življenje postopoma prebuja, prvi element,

ki izhaja iz njegovega telesnega življenja, da postane zavesten

v duhu duše, je impulz.

Ko je majhen otrok lačen ali žejen, je občutek povezan s telesnimi

fiziološkimi procesi. Kot prvi znak zavestnega življenja

volje doživlja obliko občutka, ki je povezana z njegovo

telesno naravo.

Vemo, da je mnogo impulzov, ki se razkrivajo v rastočem

človeškem bitju. Ti impulzi so še vedno globoko povezani s

telesom, ki se oblikuje iz tekočega organizma. Zdi se, da se

organizem izliva iz vsega, kar se giblje v telesu pri dihanju,

krvnem obtoku, pretočnih tekočinah v metabolizmu, limfi.

Tisto, kar se malo po malo pojavlja od živega gibanja in topline

in je položeno z instinktivno silo oblikovanja, je delno

toga struktura človeškega telesa. Toda impulz, ki ga majhen

dojenček doživlja v polzavestnem stanju, izvira iz zelo globokih

globin organizma, kjer se tke življenje v tekočem elementu

in še ni postalo togo v obliki. Tako, kot se listi in cvet

rastline razpirajo in rastejo v ritmičnem zaporedju, v skladu

z naravnim zakonom, tako je tudi v otrokovem življenjskem

impulzu želja po ritmičnem ponavljanju. To je tudi razlog,

zakaj mora biti ritem v prehrani majhnega otroka. Ritem pri

prehranjevanju je vitalnega pomena v življenju majhnega

otroka in ga otrok že prinese s seboj.

To življenje impulza v otroku, ki je na začetku tako trdno

povezano s telesom, se postopoma preobrazi v izkušnje, ki

so v svojem bistvu povezane z življenjem duše. Procesi, ki

se odvijajo v notranjih funkcijah organizma, postopoma postanejo

temelj življenja duše, ki je seveda še vedno vezana

na telo in jo je mogoče razumeti samo glede na značaj in

naravo telesne organizacije.

Recimo, da imamo pred seboj otroka, pri katerem je presnovni

proces počasen in nedejaven, gibanje organskih tekočin

težko, tako da nastajajo notranji zastoji in povzročajo

ovire. V takšnem otroku bomo opazili zelo jasno naravo

duše, ki jo lahko označimo kot melanholično. Spet bo presnovni

proces pri drugem otroku zelo močan, da ima otrok

občutek dobrega počutja v svojem presnovnem procesu in

mu je v celoti predan. Kakovost duše pri takem otroku je povezana

s flegmatičnim temperamentom. Če se dihanje otroka

zdi kot krila vetra in kri teče rahlo in enostavno, potem

imamo, gledano z vidika življenja duše, sangviničen temperament.

In če imamo otroka, katerega kri je polna toplote in

ognja, potem imamo pred seboj kolerično dušo.

Kar se tukaj razkriva kot značilna kakovost otrokovega bitja

in se izraža na več načinov v življenju duše, ima značaj impulza.

Ni popolne zavesti in nadzora, ker volja še ni svobodna.

Volja bo vladala kot skrita sila v temperamentu otroka.

V skladu z usodo bo volja združila fiziološke in psihične procese

tako, da se bodo medsebojno prilagajali in omogočili,

da se volja izrazi v obliki impulza, v katerem se prepletajo

elementi telesa in duše.

Po menjavi zob se otrok odziva s svojim čutenjem in to je

neposredno povezano s tem, kar zaznava. Zato nam njegovo

ravnanje daje vtis impulzov. Pri tem seveda ni mišljeno, da

bi bilo v moralnem smislu kaj narobe. Preprosto se nanaša

na način, kako se otrok izraža. Karkoli izraža, je povezano

z elementom simpatije ali antipatije in iz teh občutkov se

izraža z veseljem ali žalostjo, vendar vedno iz občutka, ki

izhaja iz tega, kar zaznava.

Po drugi strani pa se, ko vzgajamo otroka v obdobju med

menjavo zob in puberteto, zavedamo, kako se postopoma

razvijajo temelji značaja, kako se korak za korakom oblikuje

trajna osnova duševnega življenja in kako se pri tej starosti

postavlja odnos do življenja, odnos duše, odnos do sveta,

ki ga imamo kot odrasli. Značaj duše v življenju se oblikuje

v obdobju med menjavo zob in puberteto. Lahko tudi opazimo,

kako se otrokovo življenje čutenja, prvotno v celoti

iz narave impulza, vedno bolj osvobaja od zgolj občutka in

postopoma postane zavestno. Ti občutki pa se lahko preobrazijo

na tak način in se tako globoko zakoreninijo v bitju

otroka, da postanejo osnova za poznejši razvoj.

To obdobje življenja je za učitelja izredno pomembno. Zdaj

lahko z otrokom govori na načine, ki so veliko učinkovitejši,

kot je bilo mogoče v prvih sedmih letih. Lahko govori z

dušo. To, na kar mora učitelj v tem času dati največji poudarek,

je vzgajanje otrokovega občutka za življenje.

Izrednega pomena za otroka v tem starostnem obdobju je

ritem in zdravo družbeno okolje. Ritem je bistvenega pomena

za gojenje in razvoj življenja impulza. Tudi danes obstaja

pri rastočem človeškem bitju težnja po tem, da se osvobodi

od svoje družine, in v času osnovnega šolanja je zdravo

10 Waldorfske novice

družbeno okolje velik blagoslov za otroka. Družbeno okolje,

ki ga tvori družina, lahko ustvari ritem, ki ga otrok v teh

letih življenja potrebuje. Ne samo, da morajo biti v ritmu

obroki hrane, temveč vse, kar pride v otrokovo življenje.

Ves dan bi moral biti ritem dela in igre, počitka in aktivnosti.

Ni težko videti, koliko lahko olajšamo življenje otroka,

če vanj vključimo ritem. V tej starosti otrok ni pripravljen

storiti ničesar kot rezultat lastnih odločitev. Vemo, kako

težko ga je pripraviti, da naredi svoje šolsko delo. Zelo pogosto

težave ne obstajajo zato, ker bi se v družinskem življenju

izvajalo neko nasilje. Zgodi se, da otroka med igro pokličejo,

da opravi svoje delo takrat, ko se staršem zdi pravi čas. Dosti

bolje bi bilo, če bi v vse, kar otrok počne, vnesli določen

ritem; tako kot so ob določenih urah obroki ali kot je ob določenih

urah čas za vstajanje in spanje, ima otrok določen

čas tudi za svoje delo in svoje dolžnosti.

Seveda je zelo pomembno, ne le pri majhnih otrocih, temveč

tudi pri otrocih v šoli, da opazujemo in spoštujemo način,

kako se volja izraža kot organski impulz. Moramo opazovati

življenje volje, ki je v vsakemu otroku individualno. Dnevi,

ko so bili otroci pripravljeni jesti tisto, kar jim ni bilo všeč,

so že zdavnaj minili. To je vse v dobro, kajti otrokom veliko

pomeni, da odrasli ljudje opazijo, kaj radi jedo in česa ne, in

da opazujejo, kako se izražajo njihovi telesni impulzi. Skrita

volja živi v teh impulzih - volja, ki pogosto ve bolje od staršev,

pogosto celo bolje kot zdravnik, kaj se dejansko dogaja

v notranjosti otroka.

Izjemno zanimivo in poučno, tako za starše kot učitelje, je

opazovati otroka z vidika njegovih okusov pri prehranjevanju.

Obstajajo otroci, ki radi jedo sladke stvari, drugi, ki

želijo kislo, in tretji, ki imajo radi oboje. Nekateri obožujejo

kisle kumarice, drugi bodo izsesali sok cele limone, tretji si

ne želijo ničesar bolj, kot piti kis iz solate. Zelo zanimive navade

lahko opazujemo. Obstajajo ljudje, ki so vedno sesali

palec in kot starejši raje pijejo iz steklenice kot iz skodelice,

in ljudje, ki so jih velikokrat našli pod stopnicami ali

na kavču jesti sladkarije. Neprimerno in nepomembno je na

tem mestu pridigati ali govoriti o porednosti otrok ali se zatekati

k pojasnilom psihoanalize. Pomembno je, da odkrijemo

vzroke za te posebnosti pri otroku.

Učitelji bodo ugotovili, da imajo otroci, ki radi jedo kisle kumarice,

tendenco, da so sanjajoči in flegmatični. Takih otrok

ni enostavno pritegniti k delu, da bi se živo odzvali na to,

kar se učijo. Otroci, ki imajo radi kis ali limonin sok, nimajo

moči koncentracije in ne morejo vztrajno usmeriti pozornosti

na karkoli. Če starši menijo, da je nezdravo, da želi otrok

piti kislino, bi si morali prizadevati, da bi ugotovili resnični

vzrok tega vzgiba in poskušali ugotoviti, ali je mogoče to rešiti

skozi življenje duše pri otroku. Če uspemo najti pedagoški

pristop, kako pomagati otroku, da se nauči osredotočiti

na delo, potem bo morda sčasoma sam nehati piti kis iz solate.

Če se to zgodi, je to dokaz, da smo v izobraževanju našli

način, ki deluje na ravni duše, da ta vzgib v telesu ni več

potreben. Obstaja medsebojna povezava med močjo večje

sposobnosti za koncentracijo, ki se odvija v otroku, in med

stvarno naravo kislin.

Otroci, ki so v svojem duševnem življenju šibki, ki ne morejo

razviti nobene resnične zavesti o osebnosti, ki trpijo in

nimajo dobrega občutka za ”jaz”, pripadajo tipu ljudi, ki sesajo

palec in jedo sladkarije, imajo navado poležavati in se

valjati na kavču, grizejo nohte in imajo prste ves čas v ustih.

Trudijo se ograditi znotraj svojega lastnega bitja in ustvariti

svojo lastno notranjo silo tako, da dajejo prste v usta, in

svoje ude, namesto da bi jih raztegnili, povlečejo nazaj vase.

Ko odrasla oseba nekaj piše in se želi osredotočiti ali zapreti

od zunanjih motenj, bo v usta zelo pogosto dala držalo za

pero ali svinčnik. To je zanimiv trik, ki kaže, da se mora človek

»zapreti«, da s tem prepreči, da bi njegove sile odtekale

navzven. Ista potreba je pogosto očitna pri šibkem, občutljivem

otroku, ki ima navado žvečiti robec ali šop las. Ko to

počnejo, se v organizmu odvija izločanje žlez, pri čemer je

povečana organska aktivnost, notranji impulzi so okrepljeni.

Ni dobro, da okarate otroka ali mu preprosto potegnete

robec iz ust. Dosti bolje je, da ga poskušate duševno in fizično

okrepiti, mu nuditi zdravniško in pedagoško zdravljenje.

Kar se tiče življenja otroka, je naloga vzgojitelja in učitelja

na začetku, da postavi temelje za občutke, ki povzročajo določen

osnovni odnos do življenja. Starši in učitelji zelo pogosto

predpostavljajo obstoj pravih občutkov pri otroku. Spet

in znova slišimo, kako starši pravijo, da njihov otrok nima

razvitega občutka za spoštovanje do dolžnosti. Takšna izjava

je brez pomena. Jablana ne zraste kar iz zemlje, ampak

iz semena. Podobno tudi občutki dolžnosti, hvaležnosti, ponižnosti

in spoštovanja ne obstajajo kar sami po sebi, temveč

jih moramo otrokom privzgojiti in razviti odrasli ljudje

okoli njega z enako skrbnostjo in ljubeznijo, ki jo porabimo

za rastočo rastlino. Pri vzgoji življenja občutkov je pomembno,

da otroka vodimo in mu pomagamo z navadami.

Waldorfske novice 11

V poznejšem življenju pogosto ugotovimo, da so navade in

običaji postali togi in neprilagodljivi. Vendar to ni nujno,

če so v otroštvu položena semena zdravih navad, zdravih

običajev, zdravih odnosov med ljudmi, celo v najbolj nepomembnih

življenjskih zadevah.

Zdrave navade in običaji, ki morajo biti pri otroku globoko

zakoreninjeni v njegovem podzavestnem življenju, se pojavijo,

ko jih otrok vidi pri odrasli osebi, zato moramo poskrbeti,

da je vse, kar počnemo, vredno posnemanja. Značaj

čustva, ki mu otrok v tem obdobju da pečat, obstaja nekakšna

nedolžnost, tudi ko je nagajiv. Pri starosti od 12 do 13

let se ta nedolžnost postopoma izgubi in začnejo se pojavljati

želje, ki nikoli prej niso bile prisotne v tej obliki.

duše v odrasli osebi, ki se izraža kot moralne navade, kot

občutek deluje na otroka v tej starosti. Otroci se nikoli ne

odzovejo na to, kar se zgodi enkrat, ampak samo na to, kar

se ponavlja. Otrok ima željo, da se izrazi v dejanjih, ki se

znova in znova ponavljajo. Njegovo življenje volje se tako

okrepi in kultivira na pravilen način.

Iz raziskav Rudolfa Steinerja smo izvedeli, da je življenje

volje v človeškem telesu tesno povezano s presnovnim sistemom.

Delovanje volje ne spodbujajo tako imenovani motorični

živci, temveč kri. Toda da bi se proces presnove v

človeškem telesu odvijal na zdrav način, je bistvenega pomena

ritem lakote in potešitve le-te. Človeško bitje mora jesti

redno in stalno, ne enkrat in za vedno. Točno to velja tudi

za življenje volje. Življenje volje ne ojača dejstvo, da otrok

nekaj zazna enkrat, okrepiti ga je mogoče le z nenehnim

delovanjem in z opazovanjem tega stalnega delovanja pri

drugih človeških bitjih. Poleg tega mora biti to podkrepljeno

z elementom čustva: ljubezen, predanost in spoštovanje

morajo nujno biti prisotni. Ko je ta odnos sama kri življenja

v duši odrasle osebe, otrok čuti, da toplina prežema in hrani

njegovo dušo in njegovo duševno življenje se potem lahko

razvije na zdrav način.

Če se to zgodi, se bodo impulzi v otroku, ko odrašča, razvili

v duševno življenje, ki kot tako ne nosi več značaja impulza,

ni več tako globoko v ritmih kot pri majhnem otroku, ampak

postaja vedno bolj zavestno in postopoma se osvobodi

od telesnega življenja. Želje, strasti, poželenje in muhe se

začnejo preobražati. Nič ni zanimivejše, kot opazovati otroke

med obdobjem menjave zob in začetkom pubertete, kako

se preoblikuje njihovo življenje čutenja. V vsakem izrazu

Ko se volja izraža v željah, to pomeni, da ni osvobojena od

telesne narave, ampak je še vedno povezana z njo. Pa vendar

se volja manifestira z značajem zavestnega duševnega

življenja in z ustvarjalno močjo. Ko se poželenja sprožijo, so

zelo močna. V povezavi z odraščajočimi otroki nam neprijetna

odkritja pogosto niso prihranjena in presenečeni smo

nad nenadno močjo, s katero se te želje izražajo. Toda to nas

ne bi smelo šokirati bolj kot jok in kričanje malih otrok, kajti

pomembno je le, kako se te sile lahko spremenijo. Čudovito

je, da ravno takrat, ko življenje duše prevzame naravo

značaja zavestne želje, v aktivno življenje želja, ki se zdaj v

otroku izrazijo, začnejo sijati prebujajoče se sile mišljenja.

Ko valovi duševnega življenja nemirno bijejo in grozijo, da

se bodo okrepili v neurje, je tu prisotna tudi moč, ki lahko te

nevihte in valove umiri.

Zdaj se v otroku prebudi moč, ki jo v tem življenjskem obdobju

potrebuje, in sicer sposobnost, da v lastnem svetu duše

najde svojo držo kot gospodar notranjih izkušenj, ki jih lahko

doživi.

Presenetljivo je, kako močno je sposobnost razmišljanja,

ki se prebudi pri otroku pri starosti 13 ali 14 let, še vedno

povezana z elementom občutka. Razmišljanje je prežeto s

čutenjem in z izgledom, z osuplostjo in zanimanjem za svet

in njegove zakone, za kar zdaj uporabi sposobnost logičnega

razumevanja. Če se kot učitelji tega zavedamo, vemo, kje

lahko vplivamo na razvijajoče se življenje otrokove volje.

Toda to je mogoče le, če mi sami z močnim elementom čutenja

spoznavamo zavestno življenje duše, ki se v otroku prebuja.

Izobraževanje v polnem pomenu besede ni zdrav proces,

če ga dosežemo na način, ki je daleč stran od dejanskega

poučevanja. Zato je dandanes tako neskončno tragično, da

se umetnost poučevanja postopoma izgublja, posebno na zahodu.

Poučevanje se redko obravnava kot umetnost. Pravzaprav

se pogosto šteje za dragocenejše, če »se uči« (otrok),

namesto da bi ga učili.


Iluzorno je misliti, da je prav, če otroku omogočimo samo-

-poučevanje v starosti, ko psihični in telesni razvoj nikakor

nista dovolj zrela. Najpomembnejša naloga umetnosti izobraževanja

in poučevanja nastopi prav v obdobju otrokove

fiziološke zrelosti, ko je treba vnesti močne, čiste sile čutenja

kot protiutež in kot sredstvo za očiščenje, da se srečajo z

življenjem želja, ki se porajajo v otroku.

Rudolf Steiner je rekel, da se ura pouka nikoli ne sme končati,

ne da bi bilo otrokom omogočeno, da se vsaj enkrat od

srca nasmejijo in tudi da jih nekaj res razžalosti. Obstajati

mora močno pretakanje in širjenje čustev. Izjemnega pomena

je gojenje elementov presenečenja in čudenja, da na ta

način učitelj hrani dušo otroka, ki bo dozorela za poznejše

znanje. Stvari, o katerih se bo otrok nekoč kasneje spraševal

in ga bodo zanimale. Kasneje se bo naučil, da jih ljubi in jih

želi razumeti. Velika napaka je, da si predstavljamo, da lahko

človeška bitja vedo ali razumejo karkoli, ne da bi to ljubila

ali zavračala (simpatija/antipatija). Nekaj, kar spoznamo

brez elementa ljubezni, se nam lahko razkrije samo delno in

ne kot celotna resnica.

Nešteto vprašanj se pojavi pri otroku, ko se začenja čuditi

vsemu, kar ga na svetu obdaja! V starosti trinajst ali štirinajst

let je treba predmet poučevanja obravnavati tako, da

pri otrocih nenehno vzbuja novo čudenje in presenečenje.

Zelo pogosto gre za najgloblje probleme človeštva, o katerih

se otroci sprašujejo, in odgovore, ki smo jih morda prej,

kolikor je bilo mogoče, odložili. Vprašanja otrok so tako zanimiva!

Ko je moč razmišljanja prebujena, se sama po sebi

loteva najglobljih in najpomembnejših problemov. Otroci

bodo postavljali vprašanja, kot so: Ali je svet neskončen ali

se lahko konča? Kaj je tam za nebom, ali je svet kdaj imel

začetek, ali si lahko predstavljamo, da preneha biti? In tako

naprej in tako naprej.

Otroci vedno postavljajo takšna vprašanja, ki so res čisto filozofska.

Morda se bomo poskušali zaščititi pred njimi, ker

se ne čutimo sposobne nanje odgovoriti. Poleg tega ne bi

bilo prav, da bi začeli z razpravami in argumenti. Vendar

pa smo lahko na takšna vprašanja pozorni in jim malo po

malo razodevamo svet okoli njih z umetnostjo poučevanja

in s tem, kaj so veliki misleci o tem razmišljali.

Za našo civilizacijo bi bilo izjemnega pomena, če bi učitelji

o sebi mislili kot o umetnikih, katerih naloga je oblikovati

in gnesti gradivo za svoje ure. To je nekaj, kar otrokom nikoli

ne bo posredovano iz knjig, iz katerih se morajo sami

naučiti.

Do tega časa so otopele sile volje delovale iz oblike instinktivnega

impulza, sedaj pa se postopno prebujajo sile mišljenja,

ki vodijo človeka do znanja, ki ga naredi sposobnega,

da deluje iz svobodne volje. Njegove zaznave in izkušnje ga

vodijo v znanje, ki ga je mogoče preoblikovati v zavestne

odločitve volje. Napol zavestno življenje volje se postopoma

združuje s prebujanjem življenja misli. Od tu dalje imamo

pravico do poučevanja, vendar pa do tega, da se združita

misel in volja, ne pride samo po sebi, ampak le, če je bilo

človeško bitje v svojih zgodnjih letih na zdrav način vodeno

skozi čudenje in presenečenja, da bi se zanimalo in čutilo

ljubezen do sveta, ko se dozorela sposobnost mišljenja združi

z življenjem volje. Za nas učitelje je vsekakor pomembno,

da imamo v mislih svobodno človeško bitje prihodnosti, da

spoznamo, da je otroku, čeprav še ni svoboden, v osnovi in

po njegovi naravi usojeno biti svoboden. Obstajajo vidiki življenja

duše v rastočem človeškem bitju, na katere je treba

biti pozoren, in sicer religiozno in moralno etično življenje,

s katerima se povezuje z božanskim. Kar se zgodi tukaj, je

pogojeno z usodo in v usodo drugih naj drugi ne posegajo.

Otrok se bo na zdrav način razvijal na poti k svobodi, če

duševno razpoloženje v okolici zapolnjuje toplota resnično

religioznega čutenja. V svoji duši ne bo zdrav in svoboden,

če mu bodo v zgodnjih letih vsiljene oblike dogm. Čisto drugače

bo, če bo okolje njegovo dušo ogrelo s spoštovanjem,

predanostjo in pobožnostjo, kot pa če bo dobil končno predstavo

sveta v obliki domenjenih načel. Teh načel ne more

doživeti v svoji duši in bodo ovirala njegov svobodni razvoj.

Vedno moramo biti previdni, da je odraščajočemu človeškemu

bitju pred nami dovoljeno, da iz dozorevanja ljubezni do

sveta in iz sil znanja, ki prihajajo k njemu, iz širjenja izkušenj,

svobodno razvije svoj pogled na svet.

Oblikovanje odnosa enega človeškega bitja do drugega je

proces, ki ga je treba obravnavati z enakim občutkom. Danes

je veliko staršev, ki čutijo, da se otroka v šoli ne sme siliti

v prijateljstvo. Drugi spet poskušajo prisiliti svoje otroke k

prijateljstvu z nekaterimi drugimi otroki. Odnos med dvema

človekoma bodisi določi usoda ali pa je plod prostega iskanja.

Bolje bi bilo, če bi otroku preko prispodob predstavili,

da se mora osvoboditi ozkih prijateljstev, da bi lahko odkril

in pomagal drugim ljudem, kot da ga prepričamo, da naveže

nekatera točno določena poznanstva.

Niti ne bi smeli prisiliti otroka, da se poniža pred drugimi

ljudmi - kot je bilo nekoč običajno. S tem lahko povzročimo

veliko škodo njegovemu razvoju. Pogosto je bolje biti toleranten

in otroku pustiti, da se sam spravi z drugimi, da sam

zaprosi za odpuščanje ali podobno, kot da ga k temu prisilimo.

Odnos med enim in drugim človekom moramo vedno

obravnavati z največjo tenkočutnostjo.

Rudolf Steiner je večkrat govoril o nečem, kar je bistvenega

pomena pri vzgoji, in sicer dejstvu, da je vse, kar živi v volji

človeka, usmerjeno naprej. Prav tako kot je tok evolucije

usmerjen naprej, tudi volja vodi naprej v prihodnost. Nekaj

pomembnega je za vsakim dejanjem človeške volje. Nekaj

ostane, kar ni končano ali zaključeno. Volja se nikoli ne izživi

tako popolno in celovito kot misel. V vsakem dejanju

volje ostane nekaj, česar ne vidimo v celoti in kar nam daje

občutek: »To ali ono sem naredil, vendar bi to rad storil znova,

rad bi naredil drugače, še bolje.« Tukaj ne gre za idejo ali

predstavo v mislih, ampak za »razpoloženje« duše, ki se vedno

pojavlja, ko nekaj naredimo. Morda smo storili najboljše,

kar lahko, a vendar je v nas neki občutek nezadovoljstva,


ki ne temelji vedno na dejstvu, da bi radi stvari naredili popolno.

V vsakem dejanju volje je mogoče opaziti, da nekaj

pritiska k novemu dejanju, drugačnemu dejanju. Obstaja

želja, brez kakršnega koli elementa strasti ali poželenja, čista

želja, da nekaj naredimo drugače, da dovolimo sili nove

ustvarjalnosti, da se izrazi. To željo postavlja notranja, duhovna

sila, ki oblikuje in razkriva, kaj je tisto, kar živi brez

jasnosti v človeškem bitju.

Notranja slika o tem, kaj bo v nekem trenutku novo dejanje,

ni nujno na ravni zavesti. Rudolf Steiner je pokazal, da

je evolucijska pot človeške duše takšna, da bo ta predstava

prihodnjih dejanj postala del človeškega zavestnega življenja,

da v bodoče o prihodnosti ne bomo več govorili z abstraktnim

glasom vesti, temveč bo naša zavest napolnjena s

predstavo o tem, kaj naj storimo, da se oddolžimo, morda za

neuspeh ali nepravično dejanje.

To še ni zavesten proces v nas. Kljub temu se teh sil zavedamo,

ko posežemo po idealih, ko si prizadevamo doseči

nekaj, kar trenutno presega naše zmožnosti. Pogosto menimo,

da nismo sposobni uresničiti naših idealov, da čakajo

na prihodnost, ko bo osnova, na kateri bo njihova uresničitev

dejansko možna, prisotna tukaj, v zemeljskih in telesnih

okoliščinah. Človeška organizacija kot celota in oblika, ki jo

usoda prevzame v enem zemeljskem življenju, nam pogosto

onemogoča, da izpeljemo dosežke, ki smo si jih zadali kot

prave. In na tej točki v naših izkušnjah se ponovno vrnemo

na začetek in iščemo božansko silo, ki tako močno deluje, da

lahko preoblikuje naš organizem in nam omogoči, da izpolnimo

tisto, kar smo sklenili. Pogosto je tako, da nam zunanje

okoliščine onemogočijo, da bi napako popravili, ker v tem

zemeljskem življenju morda nikoli več ne moremo ponovno

srečati nekega človeka. Toda v življenju po smrti naša volja

najde duhovno silo, ki oblikuje in preoblikuje naše bitje,

dokler v duhu, duši in telesu nismo enakovredni tistim nalogam,

ki kažejo na fazo razvoja v daljni prihodnosti in katerim

nismo bili kos v našem zemeljskem življenju.

Kadarkoli imamo opravka z življenjem volje, moramo spoznati,

da je želja že tam, da že išče novo. Otrok, ki naredi nekaj,

kar se nam zdi narobe, nosi skrito v globinah svoje biti kal, ki

kaže v prihodnost, ko bo popravil napako, ki jo je storil. Zato

je pri vsaki obliki kaznovanja in oštevanja pomembno, da se

ne vračamo v preteklost in tam ostanemo. Ne smemo voditi

otroka spet nazaj v tisto, kar se je že zgodilo, temveč raje prikličemo

tiste sile, ki si prizadevajo za prihodnost.

Rudolf Steiner je nekoč rekel, da se v spričevalih, ki jih posredujejo

učitelji otrokom, otrok ne sme ocenjevati, temveč

opisovati. Ocenjujemo, ko otroku rečemo: Tvoje pisanje je

slabo. To je povsem negativno. Opisujemo, kadar na tak način

opišemo, kaj otrok počne, da lahko najde nekaj, kar ga

bo popeljalo v prihodnost. Napišemo lahko na primer: 'Črke,

ki jih piše, so včasih nad vrstico in včasih pod njo.' Otrok bo

potem imel priložnost, da se zave, kaj mora narediti v prihodnosti.

Če zgolj ocenjujemo, takšne priložnosti nima. Pri

njegovem prizadevanju, da bo svoje življenje volje prenesel v

prihodnost in nadaljeval svoje delo razvijanja lastnega bitja

mu pomagamo, če dovolimo, da sile preidejo v svojo lastno

silo oblikovanja, če mu namesto pridiganja povemo zgodbe

in mu s pomočjo prispodob pokažemo, kako bi moral delovati.

S tem pomagamo duhovni sili znotraj njega, da oblikujejo

notranjo predstavo o tem, kaj se mora zgoditi v prihodnosti.

Rudolf Steiner je znova in znova poudarjal, da ne bi smeli

otroku moralizirati, da se poboljša. Raje bi morali delati z

njegovimi silami oblikovanja, ki delujejo kot njegov pomočnik

pri oblikovanju tega, kar naj bi se zgodilo. Če bomo to

storili, bomo delali z otrokovim dobrim genijem, ki si prizadeva

voditi skrite sile volje k prihodnjim nalogam, ki so

posebne in namenjene le njemu. Prišli smo v tako tesno zvezo

s genijem otroka, da se zdi, da nam govori; in potem mi

sami ne delujemo iz lastne volje, temveč z duhovno močjo,

ki kot resnično bitje otroka pripravlja to bitje na njegove

zemeljske naloge.

Zvezde sijejo na nas svetlo in jasno. Njihova svetloba je mrzla

kot svetloba, ki jo nosimo v življenju naših misli – to je

svetloba, ki osvetljuje, a nas ne more ogreti. Zemlja, na kateri

stojimo, prikriva v globinah temen ogenj. Ogenj, ki divja

v notranjih globinah Zemlje, ne daje svetlobe, temveč samo

toplino. Zatorej plamti temna sila volje v našem notranjem

bitju, v našem nagonu, želji, neočiščenem hrepenenju. V

soncu zažari sijoča svetloba zvezd s toplino in osvetli temen

ogenj zemlje. Svetloba in toplota sta na soncu eno. Ta sila

sonca deluje v moči, s katero se mi kot učitelji srečujemo z

voljo v otroku, ko se trudimo, da se razvije na tak način, da

razsvetljena s čisto svetlobo živih misli lahko sama po sebi

daje toplo sončno moč ljubezni, ki jo zdrav razvoj človeštva

in zemlje tako nujno potrebuje.

14


Širimo obzorja

Sven Saar Marina Nuvak

Vprašanja življenja

in ljubezni

Materialistični pogled na vprašanja našega

izvora, kot bi nastali v trenutku spočetja ali

rojstva, je moderna paradigma šol, univerz in

gostilniških debat. Pa vendar, ali redukcija osebe na njeno

telo odgovarja resničnosti?

Ko se vozim od Dortmunda do Kassla in me kdo vpraša, od

kod prihajam, ne odgovorim, da sem iz Wolfsburga, samo

zato, ker je bil tam izdelan moj avto. Prav tako tudi odgovor

Gottingen, moj rojstni kraj, popolnoma zgreši smisel vprašanja.

Vprašanje se nanaša name, ne na moje vozilo, in ko

nanj pogledamo iz tega zornega kota, je moje telo, narejeno

v Gottingegnu, vozilo prav tako kot moj avto, ki je narejen

v Wolfsvurgu. Osebo, s katero se pogovarjam, zanimam jaz

kot oseba in ne kot njeno vozilo.

Ko se pogovarjamo z otroki, bodisi doma ali v šoli, se moramo

vedno truditi k bistvenemu. Mladi ljudje, ki ob našem

zgledu rastejo v zemeljski svet, pričakujejo od nas smiselnost.

Kakšen bi moral biti kriterij za ta pogovor?

»Od kod prihajam?«

Ko otroci postavijo to vprašanje, je lahko to za odrasle izziv.

Kako naj to razložim? Dejanski vzrok, zakaj je potrebno

temu vprašanju nameniti nekaj časa, nima ničesar opraviti s

seksualnostjo. Kateri odgovor otrok v tem trenutku pravzaprav

od mene potrebuje? Kot pri vseh vprašanjih obstajajo

različni nivoji, kako lahko odgovorimo nanje. Kateri odgovor

je pravi, je nenazadnje odvisno od otrokove starosti in

njegove razvojne stopnje.

Pomembna pa sta tudi trenutek in vzdušje vprašanja: Ali govorimo

o biologiji ali o smislu? Kakšen je bil motiv, ki je vodil

k temu pogovoru? Ali otrok izraža svojo radovednost in

potrebo po znanju ali pa ga skrbi vzrok njegovega »osnovnega

obstoja«?

Waldorfske šole včasih kritizirajo, ker so, ne da bi sploh

omenjale stvarjenje sveta, zelo previdne pri obravnavi teorije

evolucije in se spustijo v podrobnosti glede tega šele v kasnejši

stopnji izobraževanja. Vzrok za to ni versko prepričanje,

ampak predvsem prepričanje, da je potrebno skozi leta

najprej ustvariti smiselni pogled tako biološko kot psihološko.

Mladih ne speljejo na določeno pot ali oropajo kakršne

koli informacije. Vendar bi to, kar jaz opisujem v razredu,

moralo odzvanjati v dušah otrok in zato moram upoštevati,

kaj je primerno, tako po vsebini kot po razpoloženju.

Pri otrocih v prvih dveh letih šolanja, kakor tudi pri tistih,

ki so še v vrtcu, se vprašanje 'od kod' sploh ne bi smelo še

pojaviti. Posamično seveda imajo pogovore s starši, ki jih

pogosto sproži nova nosečnost in so biološko primerna. Večini

otrok se ne zdi neumno sprejeti dejstva, da so bili nekoč

v 'maminem trebuščku', saj navsezadnje uvidijo, da so bili

nekoč veliko manjši. Nekateri potem še sprašujejo dalje, namreč,

kako so tja sploh prišli.

Večina staršev je sposobna uvideti, kakšne vrste odgovor

njihov otrok v tistem trenutku potrebuje in so torej sposobni

primerno, z občutkom obravnavati njihova vprašanja. To

je pomemben trenutek, ki se ga bodo še dolgo spominjali:

»Ali sem rekel prav?« Nasprotno pa so otroci relativno hitro

zadovoljni in usmerijo svojo pozornost drugam. Tudi ko

so otroci še v zelo nežnem obdobju, lahko starši naredijo

veliko dobrega s tem, da otrok razume, da ni naključje, da

obstaja na zemlji, temveč da so tukaj z nekim namenom in

imajo svojo nalogo. Klasični waldorfski vpliv je mogoče videti

v slikanici »The Little Angel's Journey to Earth« (»Potovanje

malega angela na zemljo«). Hilde Herklotz obravnava


kocept Rudolfa Steinerja, da se oseba v nebesih, med smrtjo

in ponovnim rojstvom, ni zmožna naučiti ničesar novega.

Po Steinerjevem mnenju nam naše bivanje v duhovnem svetu

po smrti omogoči predelati spodbude, ki smo jih sprejeli

v našem življenju na zemlji, in omogoča našo rast v povezavi

z njimi. Po tem konceptu naše naloge za naslednjo inkarnacijo

vodijo ti procesi. Oseba lahko izkusi nove stvari le, ko je

na zemlji, v naravi in preko stikov z drugimi ljudmi. To je

začetku izognejo podrobnim razlagam, ki bi pri otrocih lahko

povzročile psihično nelagodje.

Naslednjih nekaj let nam humor lahko da pomembno duhovno

moč, ko obravnavamo potencialno vznemirljive vsebine.

Robustni naravi učencev četrtega razreda odgovarja

primitiven način, kako je v germanski mitologiji prvo človeško

bitje iz ledu izlizala prvobitna krava Audhumla. Če iščemo

mit o stvarjenju v grški mitologiji, ga enostavno ni bilo.

prikazano tako, da mora biti mali angel v zgodbi potrpežljiv

in čakati, da pride njegov čas: »Še malo moraš počakati, prezgodaj

je še ...« Na koncu lahko doseže svojo težko pričakovano

željo in potuje preko mavrice na zemljo, kjer ga ljubeče

pričakajo. Ta slikanica vsebuje veliko terapevtske modrosti

za otrokovo nežno dušo: moj obstoj je del celote, na zemlji

sem zaželjen, tukaj imam nalogo. To je svet, v katerem mora

živeti otrok do desetega leta starosti.

Ko vprašanja vztrajno postajajo bolj 'filozofska', jim na waldorfski

šoli v tretjem razredu povemo zgodbo o stvarjenju.

Otrok se uči o mogočnih prispodobah modrosti stvarjenja in

tudi o izgonu iz raja in potopu, kakor tudi o možnostih človeške

svobode. Spustimo lahko tisti del, ki govori, da je bil

Adam ustvarjen iz zemlje, pa vendar, kaj drugega je tam kot

zemlja? Stvarjenje Eve iz Adamovega telesa ne predstavlja

nikakršnega vidika manjvrednosti, to bi morali prej uporabiti,

da poudarimo njuno izvirno povezanost za vse razlike

med spoloma. V tretjem razredu vzamejo otroci te stvari

precej pragmatično: doživijo, kako velike in močne rastline

zrastejo iz pšeničnih zrn in semenskega krompirja, na kmetiji

vidijo novorojene jagenjčke in prašičke, in da je razlika

med biki in voli. Vse to se lahko konča s kakšnim skrivnim

nasmihanjem, vendar ne povzroči med njimi nekega resnega

nelagodja.

V teh situacijah naredijo odrasli prav, če se teh 'življenjskih

dejstev' lotijo na humoren način in brez zadrege, da se na

Seveda je jasno, da večini bogov, predvsem Zevsu, obstoj

človeštva predstavlja težavo. Prometej je veliko tvegal, ko

se je postavil v položaj prijatelja človeštva ter nasprotoval

bogovom na Olimpu. Na koncu tega bogatega pripovednega

materiala v 5. razredu ostane Odisej sam, zapustili so ga bogovi

in prepuščen je skušnjavam materialnega sveta.

Tudi enajstletno človeško bitje lahko začuti, da se varnost

otroštva približuje koncu. Kakšen bo naslednji izziv?

Spolna vzgoja kot glavna ura: življenje in ljubezen

Pred sto leti je Rudolf Steiner gledal na področje vzgoje o

spolnosti kot na nekaj, s čimer imajo opravka starši in je bil

seveda usklajen z duhom časa. Od takrat pa je waldorfski

učni načrt doživel mnoge spremembe in knjiga Spolna vzgoja

na waldorfskih šolah vsebuje mnogo idej, kako ta predmet

obravnavati pri glavni uri. Sam poskušam učence poučiti o

tem že do takrat, ko začnejo zapuščati otroštvo, a preden se

začnejo opazno kazati fizične in psihološke spremembe pubertete.

Na ta način je z njimi možno govoriti o stvareh, ki se

tičejo spolnosti, ne da bi tema postala preveč osebna. Starši

naj bi do takrat že položili nekaj temeljev glede tega, saj jih

razrednik naprosi, da se o tem s svojimi otroki pogovarjajo.

Te pogovore lahko vodijo, kakor sami želijo. To je pomemben

prvi korak, vendar sam po sebi ne zadostuje. Mladi hočejo

in morajo razširiti svoje obzorje izven območja družine.


V razredu začnemo s proučevanjem razmnoževalnega sistema

v rastlinskem in živalskem kraljestvu in izvemo, da

bliže ko v naravi pridemo človeku, tesnejša postaja vez med

'otroki' in 'staši'. Potem otroci s pomočjo svojih staršev sledijo

svoji lastni biografiji vse do dojenčka in mamine nosečnosti.

To vodi k nekaterim zanimivim debatam pri večerji ...

Potem poslušamo zgodbo o Tristanu in Izoldi in skušamo

ugotoviti, v čem se razlikuje 'ljubezen prodnika' od 'ljubezni

gline'. Kako lahko ista oseba navdihne sebična in nesebična

čustva? Kako se s tem spoprijemajo odrasli? To ni nekaj, kar

naj bi vi doživeli do svojega dvanajstega leta – romantične

knjige, filmi in zgodbe so polni primerov, ki vas lahko naučijo

stvari za pozneje v življenju. Do zaključka te glavne

ure so se otroci veliko naučili. Ključni besedi pa sta vedno

Razvoj zarodka vodi v prevzeto čudenje: po sedmih tednih

ima majhno bitje, komaj dva centimetra veliko, že oči, ušesa,

pljuča, usta in nosnice! Šele potem si ogledamo strukturo

in delovanje spolnih organov. To naredimo na temeljito

stvarni in shematski način. Tudi menstruacijo obravnavamo

z občutkom, vendar neosebno, da ne bi pri kom povzročili

nelagodja. Izredno pomembno je, da tudi fantje razumejo

proces in pokažejo ženskam v svojem življenju razumevanje.

Proti koncu drugega tedna postane glavna ura bolj direktna.

Učitelj lahko direktno odgovarja na vprašanja, ki jih otroci

oddajo v 'poštni nabiralnik', da jim ni potrebno vprašanja

postaviti javno. Ker so do sedaj ustvarili zaupljiv odnos, lahko

prosto obravnavamo tudi intimne teme, seveda vedno

tako, da varujemo anonimnost. Dejstvo, da pri spolnosti ne

gre le za razmnoževanje, nas pripelje do teme tretjega tedna:

ljubezen. Prvo, kar tukaj naredimo, je, da se na pamet

naučimo pesem Williama Blakea:

»Ljubezen se ne trudi zadovoljiti le sebe,

tudi je zase nič ne skrbi,

temveč se za drugega sprosti

in v pekla obup raj gradi.«

Tako je pela majhna gruda gline

po kateri govedo je hodilo.

Toda prodnik v potoku

je zažvrgolel ta ujeti takt:

Ljubezen trudi sebe le zadovoljiti,

drugega zgubi sproščenosti se veseli

in navkljub raju pekel gradi.«

'ljubezen' in 'spoštovanje', kajti brez njiju postane spolnost

le oblika ljubezni prodnika ...

Če smo v šoli in doma uporabili pravi ton, so najstniki dokaj

sproščeni in se jim zdi čisto normalno, ko začnejo učenci

v sedmem razredu 'hoditi' skupaj. To takrat nima opraviti

s seksualno ljubeznijo, ampak gre za prve poskuse iskanja

partnerja, tako psihološko kot fizično. Prijatelji razvijejo

določen čut spoštovanja do pionirjev v razredu, v najboljšem

primeru si ne naložijo pritiska. Skupina je sproščena

in vsakdo je sprejet, ne glede na to, v kateri stopnji razvoja

so v tistem trenutku: 'Vse je dobro, če so vsi dobri.' Zrelejši

ko postajajo mladostniki, manjkrat se bodo morali obrniti

na odrasle za pomoč in nasvet, ko pride do njihovega ljubezenskega

življenja. Zato je izredno pomembno, da ostane

razredna skupnost močna, tolerantna in odprta in da imajo

vsi učenci neko razumevajočo osebo, s katero se lahko pogovarjajo.

Sven Saar: Življenjski cikli - spolna vzgoja v glavni uri

šestega razreda. Celoten tekst je na voljo v nemškem

jeziku v arhivu revije Erziehungskunst na povezavi:

goo.gl/F8gQD4

O avtorju: Sven Saar je razrednik na svobodni waldorfski šoli

Wahlwies v Stockach.


Širimo obzorja

mag. Barbara Kovačič

Kako se spopasti s

težavnim vedenjem

Strokovnjaki poročajo o porastu težavnega vedenja

v šolah in drugih okoljih, ne zgolj v Evropi, temveč

je težava očitno razširjena po vsem svetu. Tudi v

slovenskih medijih v zadnjem času slišimo, da je v šolah

vedno več otrok z vedenjskimi in čustvenimi težavami,

prihaja celo do nasilja nad vrstniki in učitelji.

Zaradi izraženih skrbi javnosti glede motenja pouka v britanskih

šolah je nadzorna organizacija Ofsted (The Office

for Standards in Education, Children's services and Skills)

med januarjem in julijem 2014 izvedla obsežno raziskavo, ki

je temeljila na 28 nenapovedanih inšpekcijah in anketiranju

učiteljev ter staršev v skoraj 3.000 britanskih šolah. Rezultate

raziskave so označili kot globoko zaskrbljujoče. Anketa

je pokazala, da zaradi zmernih motenj pouka otroci izgubijo

do 1 uro pouka na dan. Najpogostejše oblike motenja

pouka so: nepotrebno govorjenje ali klepetanje, odlašanje z

začetkom dela, pomanjkanje spoštovanja do osebja in drugih

učencev, pozabljanje šolskega gradiva ali pripomočkov

in neprimerna raba tehnologije, zlasti mobilnih telefonov.

Inšpektorji so poročali tudi o zibanju na stolih, metanju papirnatih

letal in momljanju melodij (Hartford, 2017).

Sir Michael Wilshaw, vodja Ofsteada, poudarja negativne

učinke pretirane domačnosti med učitelji in učenci ter pomen

prisotnosti ravnateljev na šolskih hodnikih (Graeme,

2017), Mary Bousted, generalna sekretarka združenja učiteljev

(The Association of Teachers and Lecturers), pa meni,

da bi morali več poudarka nameniti odgovornosti staršev.

Poudarila je, da gre za sistemske težave, povezane s pomanjkanjem

finančne podlage za ustrezno delo z otroki s čustvenimi

ali vedenjskimi motnjami, premalo pa je tudi sodelovanja

s starši, ki bi učiteljem lahko pomagali in svetovali pri

vzpostavljanju ustreznega stika z njihovim otrokom. Britanski

učitelji se zaradi težavnega dela v razredu vedno pogosteje

odločijo zamenjati poklic, kar vodi do stalnih menjav

učiteljev, ki so za učni proces zelo neugodne.

Tudi slovenski strokovnjaki opozarjajo na problem velikih

skupin, v katerih otroci z vedenjskimi težavami ne morejo

dobiti ustrezne obravnave. Vesna Starman iz Komisije

za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pravi, da so ti

otroci povsem normalno inteligentni, da pa je, poleg prevelikih

razredov, težava tudi hitenje s snovjo, da bi prišli čez

predpisane učne načrte. Predsednica društva Svet staršev

Slovenije, Nataša Šram, poudarja, da šolski sistem od 7-letnikov

pričakuje, da bodo ves čas sedeli na miru, in normalnim,

živahnim otrokom postavlja diagnoze ter predpisuje

zdravila, ko pa vendar potrebujejo predvsem igro (Tednik,

februar 2018). »Ta famozni ADHD je res slovenski problem,«

meni tudi dr. Leonida Zalokar, ravnateljica Vzgojnega zavoda

Planina. Medtem ko poudarja pomen ustrezne diagnoze

in zdravljenja pri otrocih, ki so zelo resno moteni in dobesedno

ogrožajo življenja drugih, pa meni, da pedagoški delavci

niso ustrezno izobraženi in »prehitro prilepijo otroku

kakšno diagnozo, ki sploh ni prava« (Pečnik, 2018).

Steve Baker, nekdanji šolski inšpektor, sedaj pa ravnatelj

dveh zelo uspešnih britanskih šol za otroke s socialnimi, čustvenimi

in duševnimi težavami, svetuje strategije, ki so lahko

pri delu z mladimi v pomoč tako učiteljem kot staršem:

Upoštevajmo otrokove potrebe

Težavno vedenje je pogosto opisano kot poskus komunikacije

nezadovoljenih potreb (Baker, 2018). Abraham Maslow

je že leta 1943 v članku Teorija človeške motivacije predpostavil,

da so ljudje motivirani zadovoljiti svoje potrebe in


da imajo določene potrebe prednost pred drugimi. Glede na

njihovo pomembnost jih je razvrstil v tako imenovano hierarhijo

potreb, od nižjih (fiziološke potrebe, potreba po varnosti,

po pripadanju in ljubezni, potreba po ugledu in spoštovanju)

do višjih potreb po osebnostni rasti (kognitivne,

estetske potrebe in potreba po samouresničitvi).

V učilnici to pomeni, da morajo biti osnovne fiziološke potrebe

učencev zadovoljene, preden lahko začutijo željo po

miselnem delu. Utrujen in lačen učenec se bo težko ostredotočil

na učenje. Prav tako se mora učenec v razredu počutiti

čustveno in fizično varnega in sprejetega, da lahko napreduje

in razvija svoje potenciale. Potrebe po varnosti ne zadovolji

le fizično varno okolje in zaščita pred morebitnimi ustrahovalci,

temveč tudi dobro strukturirana učna ura, jasno postavljene

meje in pričakovanja, doslednost, sprejemajoč odnos

učitelja in utemeljena pohvala. Otrokov občutek sprejetosti

in pripadnosti lahko učitelj krepi tudi z izražanjem interesa

za posameznika, dostopnostjo, poslušanjem, razstavljanjem

del učencev, pozitivnimi komentarji ali razrednimi debatami,

kjer pokaže, da ceni otrokove misli in mnenja.

Otroku je treba pokazati, da je cenjen in spoštovan. Nesamozavesten

učenec akademsko ne bo optimalno napredoval,

dokler ne okrepimo njegove samozavesti (McLeod,

2018). Otrok krepi svojo samozavest preko soočanja z izzivi

in uspešnega napredovanja, priznanja s strani sošolcev ali

učitelja, pa tudi z lastnim spoznanjem, da zmore nekaj narediti

samostojno. K otrokovemu občutku samouresničitve

lahko učitelj pripomore s tem, da vedno pričakuje, da se bo

potrudil, da naredi učenje smiselno (povezano z resničnim

življenjem) in mu da dovolj svobode za samostojno raziskovanje,

izražanje ter umetniško ustvarjanje.

upirajo zdravljenju svojih otrok s stimulansom ritalinom,

saj naj bi stranski učinki po besedah ge. Šram zajemali tudi

samomorilne misli, nespečnost, neješčost in apatijo (Tednik,

2018). Dr. Bruce Perry, strokovnjak na področju zgodnjega

otroškega razvoja, meni, da simptomi ADHD ne pomenijo

bolezni, in ocenjuje, da nekateri zdravniki prehitro in prepogosto

predpisujejo zdravila (Vidner, 2014). Za vedenjsko

terapijo priporoča dejavnosti, kakršni sta bobnanje in joga.

Pri otrocih s simptomi ADHD se danes posebno pozornost

posveča prehrani in telesni dejavnosti. Svetuje se prehrana

brez aditivov, z omejitvijo sladkorja, z dodatkom olj (omega

3) in z vzdrževanjem optimalnega železa v krvi. Po redni telesni

vadbi naj bi se tem otrokom izboljšala koncentracija in

počutje ter posledično šolski uspeh.

Učiteljem, ki imajo v razredu otroke s težavami s koncentracijo,

Steve Baker svetuje, naj jim pomagajo tako, da daljše

naloge razdelijo na manjše enote in za vsako določijo omejen

čas. Med dejavnosti naj vključijo gibanje in odmore, pri

roki pa naj imajo rezervne pripomočke in materiale, saj jih

ti otroci pogosto pozabijo. Navodila naj bodo kratka in jasna,

otrok naj jih glasno ponovi. Učna ura naj ima jasno in

predvidljivo strukturo, da je otroku vedno jasno, kaj mora

početi, na začetku ure naj učitelj kratko ponovi snov prejšnje

ure, pa tudi med uro naj se najde mesto za kratke povzetke

posameznih dejavnosti. Redno preverjajmo, kako učenec

napreduje, in se z njim dogovorimo za znak, ki ga bomo

dali, ko bo njegovo vedenje postajalo nesprejemljivo.

Ne sprožajmo plazilskih odzivov

Agresivno ali nespoštljivo vedenje je včasih le odziv na zaznano

grožnjo. Zdravnik in nevrolog dr. Paul MacLean je

že v petdesetih letih 20. stoletja razvil teorijo »troedinih«

Pomagajmo pri motnjah koncentracije

Za motnjo pomanjkanja pozornosti (ADHD – attention deficit

hyperactivity disorder) je značilna vrsta vedenjskih

simptomov, kot so nepozornost, hiperaktivnost in impulzivnost.

Nevrologi razlagajo ADHD s pomanjkanjem ali prehitro

razgradnjo nevrotransmiterjev, kar poskušajo uravnavati

z zdravili, ki bi pripomogla pri proizvodnji ali zavrla

razgradnjo le-teh. Kljub številnim raziskavam pa sam obstoj

te motnje ostaja kontroverzen, prav tako se številni staši

možganov, ki odsevajo našo evolucijo: plazilsko jedro skrbi

za golo preživetje in v trenutku ogroženosti prevzame nadzor

z odzivom boja ali bega, limbični sistem je odgovoren

za čustvene odzive, neokorteks pa za abstraktno razmišljanje,

jezik in učenje. V stresnih situacijah plazilski del učenčevih

možganov zavre višje dele možganov, zato se otrok

začne obnašati neracionalno. Če učitelj ali starš vpije, tolče

po mizi, kaže s prstom ali se obnaša na način, ki ga otrok

zazna kot ogrožujočega, plazilski možgani poskrbijo, da

se odzove bodisi z bojem (besednim ali celo fizičnim) ali z


begom (dejanskim fizičnim umikom ali tako, da se »izklopi«

in odraslo osebo ignorira). Če si učenec ne upa svojega

plazilskega odziva pokazati neposredno osebi, ki je reakcijo

povzročila, se kasneje znese nad šibkejšimi – sošolci ali drugimi

učitelji. Dodatna težava je v tem, da je grožnja zaznana

subjektivno in ni nujno realna. Učenec, ki med uro pasivno

leži na klopi, je morda le žrtev lastne nesamozavesti, saj mu

je že vstop (kateregakoli) učitelja v učilnico tako stresen, da

se samodejno »izklopi«.

Pozornost usmerimo na lepo vedenje, ne na slabo

»Pohvala je najučinkovitejša obramba proti slabemu vedenju,«

pravi Mick Simpson, ravnatelj šole za fante s čustvenimi

in vedenjskimi težavami. Ljudje imamo vgrajeno potrebo

po posnemanju uspešnih in če hvalimo in usmerjamo pozornost

na lepo in primerno vedenje otroka, ga bodo drugi

želeli posnemati. Drži pa tudi obratno: če nekdo vrže ravnilo

čez cel razred in ga učitelj pet minut nadira, se drugi otroci

naučijo, da pozornost dobijo z neprimernim vedenjem. Če

neustrezno vedenje ni pretirano moteče, ga je najbolje ignorirati,

če pa je tako očitno, da je odziv nujen, je najbolje k

učencu pristopiti in se z njim tiho pogovoriti. Na ta način

nanj ne usmerjamo pozornosti vseh v razredu, poleg tega

je manj možnosti, da bi pri njem zaradi javnega sramotenja

sprožali plazilske odzive, ki bi lahko privedli do stopnjevanja

konflikta (Simpson, 2018).

Psiholog Jim Wright svetuje, naj se ob provokacijah mladostnikov

potrudimo ostati vsaj navzven mirni. Tako bomo

otroke prikrajšali za zadovoljstvo pri opazovanju našega izbruha

in s časom bodo morda zato manj motivirani za uporniško

vedenje. Svetuje, da v stresni situaciji globoko zajamemo

sapo in počasi izdihujemo. To nas bo sprostilo, v tako

pridobljenem času pa bomo lahko tudi načrtovali svoj odziv

in se izognili spontani reakciji. Če z neprimernim vedenjem

opravimo mirno, učinkovito in hitro, bo v razredu ostalo

več časa za poučevanje, saj se z učenci ne bomo zapletali

v boj za premoč. Odzovimo se z nevtralnim, »poslovnim«

glasom in se izogibajmo nerelevantnim vprašanjem (»Zakaj

vedno motiš pouk?«) ali pridigam, da nas ne bi morebiten

nespoštljiv odziv še bolj frustriral. Kratki odzivi učitelja

dajo uporniškemu učencu manj nadzora nad interakcijo,

hkrati pa preprečujejo, da bi ga nehote nagrajevali z negativno

pozornostjo. Če poskuša na neprimeren način dobiti

našo pozornost, ga tiho, z nevtralnim glasom, preusmerimo

nazaj na nalogo, ki jo mora opraviti.

Če se učenec vede primerno, ko ga spet pogledamo, se mu takoj

približajmo in mu naklonimo nekaj pozitivne pozornosti

(nasmeh, pohvala, trepljaj po rami, par besed spodbude, pokličemo

ga, ko vemo, da bo pravilno odgovoril itd.). Z redno

pozitivno pozornostjo se pogosto lahko izognemo nadaljnjim

poskusom pridobivanja pozornosti na neprimeren način.

Dajajmo učinkovita navodila

Učitelji pogosto zmanjšujejo učinkovitost svojih navodil, ker

jih zastavijo v obliki vprašanj ali vljudnih prošenj. Če učenca

vljudno vprašamo, če bi sedel, ima občutek, da lahko prošnjo

zavrne, kar po nepotrebnem vodi do provokacij in konfliktov.

Veliko učinkovitejši so velelni stavki in vnaprejšnja zahvala.

Če učitelj dani ukaz začne na dolgo in široko razlagati in

utemeljevati, se pogosto zgodi, da učenci izgubijo rdečo nit

in pozabijo tudi na prvotno navodilo. Učinkovita navodila

so kratka in ne pretirano zapletena. Po izrečenem navodilu

je treba učencem dati razumno količino časa (5-15 sekund),

da se odzovejo.

Poleg sodelovanja učiteljev in staršev ter doslednosti pri zahtevah

glede standardov vedenja na obnašanje in pripravljenost

na učenje pri otrocih močno vpliva tudi odnos do svojih

sposobnosti in neuspeha. Otroci, ki verjamejo, da se njihove

sposobnosti lahko spremenijo, se raje lotevajo izzivov in

kljub porazom vztrajajo in napredujejo. Dr. Carol Dweck z

univerze Stanford je v eksperimentu z 12-letniki pokazala,

zakaj hvaljenje otrokove inteligence ni najboljša ideja.

Po sposobnostih enakovredne otroke je razdelila na dve

skupini, ki sta obe reševali vedno zahtevnejše uganke. Edina

razlika med skupinama je bila povratna informacija. Prvi

skupini je rekla, da so se izvrstno odrezali in da so zelo bistri,

drugi skupini pa, da so se izvrstno odrezali in da so se

zelo potrudili. Deset minut jih je pustila same ob prigrizku,

nato pa se je vrnila s predlogom, da bi se preizkusili še v reševanju

precej zahtevnejših ugank. Njihov odziv bi se marsikomu

zdel presenetljiv. Medtem ko je druga skupina izziv

z veseljem sprejela, so otroci, označeni za »bistre«, v strahu

pred neuspehom izziv zavrnili (Ward, 2018).

Če verjamemo, da je inteligenca prirojena in nespremenljiva,

napačna rešitev pomeni, da v resnici nisi inteligenten,

in strah pred izgubo pridobljenega statusa »pametnega«

marsikateremu otroku prepreči, da bi se lotil novih izzivov.

Laže je metati papirnata letala po razredu, kot se soočiti s

porazom. Otrokom zato nikoli ne pozabimo povedati, kako

zelo so pridni, kako se trudijo in napredujejo. In če že moramo

omenjati inteligenco, ne pozabimo dodati, da je to pridobljena

veščina, ki se z leti in z vajo spreminja.

Literatura:

Baker, Steve. »Challenging behaviour«. www.futurelearn.com, 21. 2. 2018

Graeme, Paton. »Ofsted: An hour of teaching each day lost to bad behaviour«.

www.futurelearn.com, 18. 2. 2017

Hartford, Sean. »Below the radar: low-level disruption in the country's

classrooms«. www.ofsted.gov.uk/resources/140157

McLeod, Saul. »Maslow's Hierarchy of Needs«. simplypsychology.org, 21. 2.

2018

»Nasilje v šolskih klopeh«, Tednik, SLO1, 19. 2. 2018 ob 19.00

Pečnik Ladika, Erika. »Učitelji slabo usposobljeni za delo s težavnimi

mladostniki«. rtvslo.si/zdravje/novice/ucitelji-slabo-usposobljeni-zadelo-s-tezavnimi-mladostniki/443525,

19. 1. 2018

Simpson, Mick. »Exploring some key non-confrontational strategies.« www.

futurelearn.com, 21. 2. 2018

Vidner Ferkov, Erika. »Hiperaktvnost ni bolezen.« www.delo.si, 31. 3. 2014

Wright, Jim. »Switch off the spolight«. www.interventioncentral.org, marec

2017

Ward, Simon. »What is a Growth Mindset?« www.futurelearn.com, 21. 2. 2018


Iz šolskih klopi

Nadja Lazar, razredničarka 4. b

O zoologiji

v 4. razredu

Bog spi v kamnu,

sanja v rastlini,

se prebudi v živali

in se uresniči v človeku.

Rumi (1207–1273)

Epoha zoologije je v 4. razredu ena težje pričakovanih

epoh. Če vprašamo otroke, katera žival je njihova

najljubša, bomo dobili zelo raznolike odgovore.

Vsak otrok ima torej že odnos do narave, do živali. Vsak

otrok je o izbrani živali pripravil predstavitev za sošolce.

To je bilo zanimivo! Kako pozorno so se poslušali in kakšna

zanimiva vprašanja so si zastavljali! Vsi smo se naučili

veliko novega.


V epohi zoologije smo izhajali iz človeka: otroci so najprej

opazovali sebe. Človeka smo izdelali iz voska, gline, slikali

smo. Potem smo nadaljevali s skrivnostnimi zgodbami o živalih.

Otroci so prepoznali hobotnico, miško, kravo, deževnika

in krta, leva, slona, pingvina, tjulnja, orla ... Vsako žival

smo naslikali, o njej sestavili zapis in si o nekaterih živalih

izmislili celo pesem.

Ste vedeli, da je na hektarju pašnika več deževnikov (v kg)

kot krav (v kg)? Ne pravimo jim zaman zemljino črevesje.

Ste vedeli, tjulnji zares jokajo in točijo solze, ko kličejo

mame, ki odplavajo po hrano? In da krokodili ne jokajo od

žalosti, krokodili izločajo solze ves čas. Ste vedeli, da ima krt

pod zemljo shrambo, v kateri ima žive deževnike? Kako to,

da mu ne pobegnejo?

Epoho smo zaključili s primerjavo med človekom in živaljo

in njunima vlogama na zemlji. Spoznali smo, da je v vsakem

človeku odsev neke živalske popolnosti. V svoji nepopolnosti

smo torej bogatejši.



Waldorfske iniciative

Zavod za razvoj waldorfskih šol

in vrtcev - zveza

Streliška ulica 12, 1000 Ljubljana

ZAVOD ZA RAZVOJ WALDORFSKIH ŠOL IN VRTCEV - Zveza

01 434 55 77

041 459 199 (ga. Vera Grobelšek – vodja izobraževanja)

051 304 406 (ga. Manca Biber – založba, šola za starše Godija Kellerja,

delavnice in predavanja za strokovno ter splošno javnost, koordinacija

aktivnosti Godija Kellerja v Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji, projekti)

zavod@waldorf.si

www.waldorf.si

Zavod za razvoj waldorfskih šol in vrtcev

aktivnosti Godija Kellerja v Sloveniji, na Hrvaškem

in v Italiji: Godi Keller - S srcem v šoli)

Waldorfska šola Ljubljana

Waldorfski vrtec, osnovna šola, gimnazija

in glasbena šola

Streliška 12, 1000 Ljubljana

01 434 55 70 info@waldorf.si

www.wsl.si Waldorfska šola Ljubljana

Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj

Struževo 14j, 4000 Kranj

041 617 868 info@waldorf.si

www.wsl.si Waldorfski Vrtec Kranj

OE Savinja

Waldorfski vrtec in osnovna šola

Ulica Ivanke Uranjek 6, 3310 Žalec

03 777 30 20 tajnistvo@waldorf-savinja.si

www.waldorf-savinja.si Waldorfska šola Savinja

OE Celje

Waldorfski vrtec Celje

Breg 3, 3000 Celje

041 324 323 info@waldorfski-vrtec-celje.si

www.waldorfski-vrtec-celje.si

Waldorfski vrtec Celje

OE Gorenjska

Waldorfski vrtec čebelica in

osnovna šola Radovljica

Kranjska cesta 4, 4240 Radovljica

041 415 726 gorenjska@waldorf.si

waldorf-gorenjska.si Waldorf Gorenjska

Waldorfski vrtec Sončnica

U. Viktorja Kejžarja 35, 4270 Jesenice

041 464 688 gorenjska@waldorf.si

waldorf-gorenjska.si Waldorfski vrtec Sončnica

OE Primorska

Waldorfska šola Primorska

Bukovica 65, 5293 Volčja Draga

051 323 596 waldorfskasola.primorska@waldorf.si

www.waldorf-primorska.si

Waldorfska šola Primorska

Waldorfski vrtec Kresnica

Bukovica 65, 5293 Volčja Draga

040 438 312 w.vrtec.go@gmail.com

www.waldorf-primorska.si

Waldorfski vrtec Kresnica

Waldorfski vrtec Zlata Ptica

Ustje 70, 5270 Ajdovščina

031 578 358 waldorfajdovscina@gmail.com

waldorf-ajd-go.blogspot.com

Waldorfski vrtec Zlata ptica

OE Pomurje

Waldorfski vrtec Pomurje

Zadružna ulica 5, Černevalci, 9000 Murska Sobota

031 353 694 info@waldorfpomurje.si

www.waldorfpomurje.si

Waldorfski Vrtec Pomurje

Inštitut Sofijin izvir Maribor

Zasebni Waldorfski vrtec Studenček

Valvasorjeva ulica 94, 2000 Maribor

02 62 00 608 wrtec.studencek@sofijinizvir.si

www.sofijinizvir.si Waldorfski vrtec Studenček


Waldorfske novice - Pomlad 2018

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?