Waldorfske novice - Jesen 2018

(zemeljska) smrt in (duhovno) vstajenje (v kozmos) odrešenika.
In govori o Janezovem kot najpomembnejšem prazniku
poletja, ko se slavi »razlivanje« ljudskih duš navzven, v
daljave svetov. In govori o Mihaelovem kot najpomembnejšem
prazniku jeseni, ko se slavi duševni preporod človeka
in ko človeštvo zopet pripravi pot za vrnitev odrešenika na
Zemljo (kar se zgodi ob Božiču). In na ta način se zaključi
krog praznovanj.
Celoten sklop jesenskih praznovanj, ki jih praznujemo v
waldorfskem vrtcu obsega:
- Mihaelovo: 29. september,
- Dan zahvale ob žetvi: nima točno določenega datuma,
lahko se smiselno poveže z Mihaelovim v skupno
praznovanje,
- praznik sv. Martina: 11. november,
- praznik svetilk: 12. november (v vrtcu je praznik svetilk
v bistvu praznik sv. Martina, ki dobi večji pomen v
šoli, z legendo o sv. Martinu),
- advent: je obdobje štirih tednov pred Božičem.
Te praznike bi lahko spravili v tri sklope:
1. sklop okoli Mihaelovega in dan zahvale ob žetvi,
2. sklop okoli praznika svetega Martina (v vrtcu se praznuje
kot praznik svetilk) ter
3. sklop začetka priprav na Božič – adventni čas.
Datum praznovanja Mihaelovega je točno določen, datum
»dneva zahvale ob žetvi« je različen glede na geografsko širino
države oziroma regije, kjer se nahajamo, oziroma glede
na klimo in čas glavnega obdobja žetve. V Kanadi in Ameriki
se praznik imenuje »Thanksgiving« in v Kanadi se praznuje
drugi ponedeljek v oktobru, v Ameriki pa četrti četrtek v
novembru. V Angliji se imenuje »Harvest festival« in se praznuje
na polno luno, ki je najbližje jesenskemu enakonočju
(22. ali 23. septembra) in ta polna luna se imenuje »žetvena
luna«. Na drugih kontinentih praznik žetve praznujejo
v popolnoma drugem obdobju – npr. v Nepalu se ta praznik
imenuje »JurShital« in se praznuje 13. ali 14. aprila, v indijski
zvezni državi Pradeš pa od 4. do 7. julija, v severno-vzhodni
Indiji pa ga imenujejo »Chavang Kut« in ga praznujejo 1.
novembra.
V waldorfskih vrtcih centralne Evrope smo datum praznovanja
»prinesli« iz Nemčije in Avstrije in se imenuje »Erntedankfest«
in je postavljen na prvo nedeljo po Mihaelovem,
včasih tudi na prvo nedeljo v oktobru. Mogoče se prav zaradi
nedoločenosti točnega datuma, lahko praznuje cel oktober.
Slovensko poimenovanje tega praznika je »dan zahvale
ob žetvi«.
V slovanskih državah je bilo tako, da naj bi že stari Slovani
imeli praznik končane žetve, ki so ga obhajali v rodovnih
Prazniki in dihanje zemlje (lasten vir, 2016)
Irena Uhan
skupnostih z veliko gostijo. Jedli so pečenega kozla, spremljano
s plesi, igrami in drugimi šegami. Šlo je za jesenski
praznik, zahvalni dan za dobro letino, pravo žegnanje, ki so
ga praznovali že v poganskih časih (Bogataj, 2011). Žetev je
bila še nedolgo nazaj na večjih kmečkih in graščinskih posestvih
slovesno opravilo, ki so ga opravljali oziroma obhajali
bolj kot praznik, ne pa delo. Ženske – žanjice so imele
predpasnik in živobarvno ruto na glavi, lahko bi rekli, da so
bile praznično oblečene. Ko so z delom končali, so vsi žanjci
odšli na večerjo k svojemu gospodarju, vsi gospodarji pa so
želi na isti dan (Kuret, 1989).
Ko se poletje preveša v jesen, ko sončna luč pojema in se
dnevi nezadržno krajšajo, lahko začutimo, kako se kipeče
življenjske sile, ki so poleti napolnjevale ves prostor med
nebom in zemljo, pričnejo umikati. V naravi opazujemo
usihanje vegetacije, narava je pusta in prazna, ni več obilja
barv, vonjev, kot je to poleti. Narava nas uči, kako tisto, kar
raste, vedno tudi že umira, kar cveti, že tudi vene. Tudi človek
mora doživeti rast, igrivost in mladostni smeh, obenem
pa se mora naučiti zadržati se in zoreti v tišini. V tem času,
ko nam narava podarja številne dozorele plodove, se moramo
ozreti vase in v svoji notranjosti na zrelost, iz katere
bo vzklila moč za preživetje temne zime (Praznovanje Mihaelovega,
2015). Steiner (1923) pravi: »V času, ko zunanja
narava umira, mora človek, nasproti zavesti narave, postaviti
svojo samozavest.«
Za jesenski čas je značilno dvojno. Na eni strani zorenje
rastlinskih sadežev, ki jih lahko človek obere. In na drugi
strani umiranje rastlinskega življenja, ki se manifestira
v sušenju in odpadanju listja in v vedno večjem mrazu …
Za dozorele plodove narave gre zahvala Mihaelu, ki doseže
zmago nad arimaničnimi silami smrti.
Waldorfske novice 11