Waldorfske novice - Jesen 2018

Nadangel Mihael (Guido Reni, 1636)
premagal v nebesih, je duhovna sila, ki človeški duši v tem
boju stoji ob strani. A le, če človek to hoče. Človek je tako
postavljen v prostor svobode med dobrim in zlim. Poklican
je, spozna, da zunanja smrt narave, ki jo s čuti zaznava, ni
edina resnica. Mihael – nebeški princ, je bil vedno čaščen
kot duhovna moč, ki premaga zmaja. On želi človeku stati
ob strani, ko se poda v notranji boj. Stoji mu ob strani, ko se
želi zoperstaviti silam smrti, ki v jeseni zaobjamejo zunanjo
naravo (Ozadje Mihaelovega praznika, 2015)
Maja Maletin (2007) zapiše: »Duša je nagovorjena in ima središčno
vlogo ob drugih praznikih, ob Mihaelovem pa je duh
tisti, ki stopi v ospredje. Človeški duh je poklican, da svobodno
in z moralno čvrstostjo stopi nasproti zmaju egoizma,
neresnice in težnji pritlehnosti.«
Mihaelovo je bilo dolgo čas novega začetka, čas, ko so se na
novo pisale pogodbe med gospodarji in najemniki, med zaposlenimi
in delodajalci. V tem času so se dogajali zaposlitveni
sejmi. Tudi univerzitetno šolsko leto se začenja takrat.
To je čas prevzemanja novih obveznosti, novih nalog. Čas,
ko Mihael ukroti zmaja, lahko postane zelo aktualen tudi v
življenju človeka, kadarkoli želimo narediti nov korak v našem
življenju in se na ta način nekoliko dvigniti nad našo
naravo. Takrat spoznamo, da ukrotiti zmaja pomeni tudi
ukrotiti nas, se poglobiti v sebe. Le tako namreč spoznamo,
da je to tudi bitka z bremenom, togostjo in upornostjo skritega
zmaja v nas samih. Mihael nas vabi, da najdemo duha in
da se prebijemo skozi umikajoče se leto. Pravijo, da so utripajoči
zvezdni utrinki meč, ki ga vihti za nas. Vsaka padajoča
zvezda je narejena iz železa, ki ga potrebujemo, da utrdimo
bitje srca. Ideje, ki smo jih posejali čez poletje, lahko
sedaj udejanjimo, tako da bi le-ti našli svoje mesto na svetu,
med ljudmi, tako da bi jim ustvarili pot, ki bo šla naprej v
prihodnost (Druitt et all., 2009, str. 140).
Kuret (1989, str. 20) v svoji knjigi navede nekaj slovenskih
modrosti, kot so: »Sveti Mihael leto zapre, sveti Jurij pa ga
odpre.« ali »Do Mihojla na soncu, do Jurja na peči.« Vse to
kaže na zamiranje narave.
Te slike resnično simbolizirajo izziv, s katerim se ljudje soočamo
v jesenski sezoni. Nagovarjajo globoko potrebo človeka,
da bi imeli notranjo luč, modrost in pogum v tem času,
ko se svetloba zmanjšuje. Svetlobo za temnejše obdobje dobimo
skozi moč volje, notranje aktivnosti in zavestne nesebičnosti.
Še posebno sedaj živimo v zelo zahtevnih časih,
ko nam sodobne tehnologije (medmrežje) nudijo kopico informacij
in načinov, kako na hitro zadovoljiti svoje potrebe
in se umakniti v nek navidezen svet in stran od resničnega
življenja in resničnih izkušenj. V času Mihaelovega si prizadevamo
to videti, razumeti in dobiti moč, da se dokopljemo
do resnice - da bi v času teme prinesli luč v naše notranje življenje,
našo skupnost in na svet. Naša osebna prizadevanja
naj bi vodila k odkrivanju »notranjih sil, ki nam pomagajo
v rasti k luči in življenju«. Kot je Velika Noč vstajenje telesa,
je Mihaelovo obdobje štirih tednov – čas, ko duh doživi
izkušnjo vstajenja, ki jo še kako potrebujemo kot nasprotno
silo preminevanja v naravi. Steiner (1923) pravi, da je Mihaelovo
praznovanje, ki celovito obnavlja notranjost človeka
in je kot tak izključno duhovni praznik in nas pripravlja na
Božič, ko se rodi Kristus.
Zato Mihaelovo ni praznik spominjanja na preteklost, ampak
praznik aktiviranja volje in moči za dejanja v prihodnosti.
Tako, da praznik oblikujemo v apelu, razglasu, prebujanju
ozaveščenosti o pomembnosti prihodnih nalog, odločanju
za prihodne naloge. Na ta način si bo praznik pridobil karakter,
ki ustreza njegovemu bitju in njegovemu času.
Steiner (1923) je zapisal, da nam Mihael osvetljuje pot in nas
opogumlja, da se postavimo v bran bodočnosti. Navodila za
to lahko razberemo z opazovanjem pojavov v naravi in v
vesolju pri čemer pa mora pripraviti svojo zavest, da zares
postane dovzetna za to, kar se dogaja v teku leta. Pri tem
mu lahko pomagajo antropozofske ideje, ki so različne od
tega, kar nam dajo navadna čutna doživetja. Človek namreč
potrebuje moč s pomočjo katere bo duhovno duševno nadvladal
živalsko naravo.
14 Waldorfske novice