02.05.2020 Views

Waldorfske novice - Jesen 2018

Letnik XIV, številka 3 Časopis Waldorfske šole Ljubljana

Letnik XIV, številka 3
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

SHOW MORE
SHOW LESS

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.

Nekatere otroke je dolga pot precej presenetila, spet drugi so

imeli cmok v grlu, a nihče ni rekel ničesar. Močna volja in odločnost

sta nas vodili, da smo v treh urah in pol dosegli vrh.

Med potjo smo malo potarnali, a ko smo dosegli vrh in si

pogledali, koliko smo prehodili. Vsem otrokom se je narisal

nasmeh na obrazu, saj se je sleherni posameznik zavedal,

koliko je dosegel. A to še ni bilo vse …

S Krna smo se odpravili na Batognico, kjer smo si pogledali

rove in kaverne iz prve svetovne vojne. Učenci so pri tem

zelo uživali, saj smo se počutili kot vojaki, ki so prehajali iz

enega rova v drugega. Z vrha Krna nas je v nadaljevanju čakala

pot polna izzivov. Držati smo se morali poti tik ob steni,

saj je bil na drugi strani velik prepad. Po treh urah hoje

smo si vzeli daljši odmor za kosilo in si ogledali, kako dolga

pot smo že prehodili. Dobro nam je šlo, a do cilja še nismo

prispeli … Ko smo se okrepčali, smo si nadeli nahrbtnike, na

razbolele rame, noge so bile že precej težke, a smo vseeno

stisnili zobe in se podali za vodičem našemu cilju naproti.

Pot je bila lahna, od daleč so nas spremljali gamsi in tudi

kozorog nas je pozorno spremljal v »svojem kraljestvu«. Po

nekaj urah hoje se nam je na obzorju prikazala koča, ki se

je bleščala v zahajajočem soncu. Cilj smo imeli pred sabo,

samo tja smo še morali priti. Pot je postala vedno lažja, kar

pohiteli smo h koči, dokler je nismo dosegli in si močno oddahnili,

da smo končno dosegli tako želeni cilj. Hitro smo

se nastanili po ležiščih in se pripravili za večerjo, ki nas je

že pričakala na mizah. Bila je zelo dobra. Pri tem smeha in

veselja ni zmanjkalo. Utrujenost po dvanajstih urah hoje, 24

km prehojene poti, 1800 m vzpona in 1700 m spusta se na

našem razpoloženju ni poznala.

Zvečer, ko so se odpravili spat, smo si pogledali še žulje, jih

oblepili in si zaželeli lahko noč. Naslednji dan nas je čakal

samo še zaključek.

Pogled na Bohinjsko jezero nam je dal vedeti, da smo blizu

cilja in da se druženje z Waldorfsko šolo Gorenjska bliža

koncu. Po zajtrku smo si želeli samo eno: priti kar se da hitro

do jezera in se vsaj oprati s sebe pot, ki se nam je nabral

po vseh teh naporih. Po treh urah in pol so se naše želje

uresničile. Osvežujoča voda nam je zelo prijala, kasneje pa

še pica, ki smo jo imeli za kosilo-nagrado. Vmes smo si še

ogledali izvir Save in občudovali visok slap, ob katerem je

tudi France Prešern dobil navdih za svojo mojstrovino. Šole

v naravi je bilo konec. Čakala nas je samo še pot domov.

Ko sem po poti razmišljal, kaj vse smo dosegli, se kar nisem

mogel otresti misli, da nam je uspelo otroke pripeljali do

spoznanja, da zmorejo ogromno, če le vložijo dovolj truda.

Nekateri so na tej poti samostojno hodili, drugi so potrebovali

nekaj učiteljeve pomoči in spodbude, a na koncu smo vsi

skupaj zmogli doseči cilj, kot je največkrat tudi v življenju.

Nekdo zmore samostojno hoditi po svoji življenjski poti,

drug pa potrebuje nekoga, da mu pri tem pomaga. Pri tem

imamo pomembno vlogo tudi odrasli, kot učitelji in starši.

Samo verjeti je potrebno v otroke.

22

22 Waldorfske novice

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!