Waldorfske novice - Jesen 2018
Letnik XIV, številka 3 Časopis Waldorfske šole Ljubljana
Letnik XIV, številka 3
Časopis Waldorfske šole Ljubljana
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Nekatere otroke je dolga pot precej presenetila, spet drugi so
imeli cmok v grlu, a nihče ni rekel ničesar. Močna volja in odločnost
sta nas vodili, da smo v treh urah in pol dosegli vrh.
Med potjo smo malo potarnali, a ko smo dosegli vrh in si
pogledali, koliko smo prehodili. Vsem otrokom se je narisal
nasmeh na obrazu, saj se je sleherni posameznik zavedal,
koliko je dosegel. A to še ni bilo vse …
S Krna smo se odpravili na Batognico, kjer smo si pogledali
rove in kaverne iz prve svetovne vojne. Učenci so pri tem
zelo uživali, saj smo se počutili kot vojaki, ki so prehajali iz
enega rova v drugega. Z vrha Krna nas je v nadaljevanju čakala
pot polna izzivov. Držati smo se morali poti tik ob steni,
saj je bil na drugi strani velik prepad. Po treh urah hoje
smo si vzeli daljši odmor za kosilo in si ogledali, kako dolga
pot smo že prehodili. Dobro nam je šlo, a do cilja še nismo
prispeli … Ko smo se okrepčali, smo si nadeli nahrbtnike, na
razbolele rame, noge so bile že precej težke, a smo vseeno
stisnili zobe in se podali za vodičem našemu cilju naproti.
Pot je bila lahna, od daleč so nas spremljali gamsi in tudi
kozorog nas je pozorno spremljal v »svojem kraljestvu«. Po
nekaj urah hoje se nam je na obzorju prikazala koča, ki se
je bleščala v zahajajočem soncu. Cilj smo imeli pred sabo,
samo tja smo še morali priti. Pot je postala vedno lažja, kar
pohiteli smo h koči, dokler je nismo dosegli in si močno oddahnili,
da smo končno dosegli tako želeni cilj. Hitro smo
se nastanili po ležiščih in se pripravili za večerjo, ki nas je
že pričakala na mizah. Bila je zelo dobra. Pri tem smeha in
veselja ni zmanjkalo. Utrujenost po dvanajstih urah hoje, 24
km prehojene poti, 1800 m vzpona in 1700 m spusta se na
našem razpoloženju ni poznala.
Zvečer, ko so se odpravili spat, smo si pogledali še žulje, jih
oblepili in si zaželeli lahko noč. Naslednji dan nas je čakal
samo še zaključek.
Pogled na Bohinjsko jezero nam je dal vedeti, da smo blizu
cilja in da se druženje z Waldorfsko šolo Gorenjska bliža
koncu. Po zajtrku smo si želeli samo eno: priti kar se da hitro
do jezera in se vsaj oprati s sebe pot, ki se nam je nabral
po vseh teh naporih. Po treh urah in pol so se naše želje
uresničile. Osvežujoča voda nam je zelo prijala, kasneje pa
še pica, ki smo jo imeli za kosilo-nagrado. Vmes smo si še
ogledali izvir Save in občudovali visok slap, ob katerem je
tudi France Prešern dobil navdih za svojo mojstrovino. Šole
v naravi je bilo konec. Čakala nas je samo še pot domov.
Ko sem po poti razmišljal, kaj vse smo dosegli, se kar nisem
mogel otresti misli, da nam je uspelo otroke pripeljali do
spoznanja, da zmorejo ogromno, če le vložijo dovolj truda.
Nekateri so na tej poti samostojno hodili, drugi so potrebovali
nekaj učiteljeve pomoči in spodbude, a na koncu smo vsi
skupaj zmogli doseči cilj, kot je največkrat tudi v življenju.
Nekdo zmore samostojno hoditi po svoji življenjski poti,
drug pa potrebuje nekoga, da mu pri tem pomaga. Pri tem
imamo pomembno vlogo tudi odrasli, kot učitelji in starši.
Samo verjeti je potrebno v otroke.
22
22 Waldorfske novice