Waldorfske novice - Jesen 2018

Uvodnik
Iztok Kordiš
Če zaprem oči, se mi prikažejo širne moskovske ulice, jesenske obarvane breze ob železniški
progi, mize obložene z dobro hrano, neskončna blokovska naselja, med katerimi v
zeleni oazi živi waldorfska šola s pomenljivim imenom Pot zrna, predvsem pa vidim kopico
prijaznih, odprtih, gostoljubnih ljudi. Hkrati me preveva občutek zadovoljstva, prijetnega
veselja, lahko rečem sreče. Vse to sicer že na moskovskem letališču, ampak še vedno pod
močnim vtisom pravkar minulega srečanja ECSWE – evropskega sveta waldorfskih šol, ki
so ga tokrat gostili naši ruski kolegi. Zraven se mi prikažejo zadovoljni obrazi, sicer pregovorno
rusko skeptičnih zahodnjakov, ki jih je prav tako prevzela odprtost in sproščenost,
hkrati pa ustvarjalnost in zagnano delo gostiteljev. Poleg predstavnikov evropskega sveta
so se zbrali tudi učitelji in starši iz večine ruskih waldorfskih šol in iniciativ in prav neverjetno
občudovanje od vseh so poželi vsi udeleženci iz različnih koncev Rusije, ki jim ni bilo
težko prepotovati tudi več kot 5.000 kilometrov, da so se lahko udeležili srečanja, hkrati pa
so se spraševali kako bi se lahko še bolj povezali in sodelovali, kajti dve srečanji letno so po
njihovem mnenju premalo.
To željo lahko sicer bolje razumemo, če vemo, da je v vsej širni Rusiji samo 20 waldorfskih
šol in okrog 2.000 učencev in dijakov, torej kljub skoraj neprimerljivi razliki v velikosti in
številu prebivalcev, le malo več kot pri nas, ampak kljub vsemu, ali pa prav zaradi tega,
nas je vse to njihovo prizadevanje po sodelovanju in ustvarjanju nečesa, v kar neizmerno
verjamejo, tako prevzelo.
Seveda je to le ena stran in seveda je tudi tu, tako kot povsod veliko problemov, ampak
resnično je bil ta vikend doživetje, ki ostane v srcu in ti daje energijo za naprej. Tako kot jo
vedno daje zadovoljstvo ko srečaš prijazne ljudi, ki se nasmejejo, ki optimistično gledajo v
svet in tako takega ustvarjajo. Tako šola kot družba bodočnosti je šola veselja in sodelovanja,
prostor, kjer si delimo odgovornosti, skupaj ustvarjamo, dovoljujemo sebi in drugim
delati napake, kjer se lahko vsi čutijo del skupnosti in seveda predvsem prostor smeha,
zadovoljstva in veselja.
In verjeli ali ne, nov kamen na tleh v prenovljeni jedilnici se imenuje – Veselje unito.
Waldorfske novice 3