Waldorfske novice - Zima 2018

wsljubljana

Letnik XIV, številka 4
Časopis Waldorfske šole Ljubljana


Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

ZIMA 2018 | ŠTEVILKA 100

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

www.wsl.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 031 737 003

DŠ: 94313008, IBAN: SI56 0203 1025 4286 474

www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar

Sodelavci:

Babeth Johnson, Silvija Renko, David Bevc,

Birgit Krohmer, Maruša Kos, Magda Mlekuž,

Sandra Tominšek, Janja Kokalj, Jerneja Kolar,

Anja Jarh, Mateja Korošec

Fotografije:

Mateja Korošec, Janja Kokalj, Sandra Tominšek,

arhiv OE Savinja, arhiv WŠL

Naslovnica:

Janja Kokalj

Iz tujega tiska 4

Disleksija4

Waldorfske dnevne ustanove za varstvo otrok7

Širimo obzorja 12

Kako lahko aktivne roke

spreminjajo kemijo naših možganov 12

Tisoč ur naročja 13

Trodelnost človeškega telesa 15

Utrinki16

Majhna jablana 16

Praznik jeseni in mihaelovo 18

IASWECE 19

OE Savinja 21

Spoznavanje dediščine adventa

skozi interaktivno ustvarjanje 21

Miklavžev semenj v Savinjski dolini 22

OE Gorenjska 23

7. razred pri pouku 23

Waldorfske iniciative 24

Lektoriranje:

Nina Kociper

Oblikovanje in prelom:

Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

2 Waldorfske novice

ISSN 1854-0430

Revijo sofinancira

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport


Uvodnik

Iztok Kordiš

Pred desetimi dnevi smo bili, kot eni od nominirancev, povabljeni na razglasitev najboljših

projektov Erasmus+ Mladi v akciji v lanskem letu. Na vabilo sem v obilici dogodkov v

zadnjih tednih pozabil in si po dolgem času med tednom privoščil popoldanski kolesarski

skok na Rakitno. Kljub nizki temperaturi in kratkemu dnevu je bil ta dvourni ''forrest

shower'', kot se zdaj temu slovensko reče, že pravi odklop od vsakodnevne rutine in na

vprašanje, ki me je čakalo doma: ''Ali nisi šel?'' sem začudeno pogledal: ''Kam naj bi šel,

saj sem šele prišel.'' Potem sem se vseeno odločil, da kljub zamudi grem na razglasitev, in

seveda sem prišel na Gospodarsko razstavišče ravno, ko so končali. Poiskal sem Manco in

Leo, ki sta v rokah držali priznanje, ki smo ga dobili za naš projekt in jima čestital. Samo

priznanje na zunaj ni zgledalo nič posebnega in začel sem gledati naokrog, kdo vse je še to

dobil. Pa ni bilo nikogar več. Priznanje, ki sta ga držali v rokah, je bilo priznanje za najboljši

projekt v programu Erasmus+ Mladi v akciji tega leta. Izbrani smo bili med 280 projekti, kot

vzorčni primer aktivnosti mladih. Za tiste, ki ne veste, Connect konferenca je tradicionalno

enotedensko srečanje mladih bivših in sedanjih waldorfskih dijakov, starih od 16 do 28 let,

ki se že nekaj let srečujejo v različnih državah. Letos se je v Ljubljani (glavni organizatorki

sta bili naši bivši dijakinji Nives in Lea) med prvomajskimi prazniki zbralo okoli 200 mladih

iz vsega sveta in na skupnih delavnicah in predavanjih preživeli aktiven teden ob razpravah

o aktualnih dogajanjih v svetu.

Včeraj zvečer, malo preden zaprejo, sem na hitro skočil še v Hofer. Ko sem bil ravno zatopljen

v izbiro pravih piškotov, me je zdramil prijazen, vesel pozdrav visokoraslega mladeniča,

ki je pravkar vstopil. Bil me je vidno vesel. Šele, ko je snel kapo z glave, sem ga spoznal,

Peter (naj mu bo tukaj tako ime), naš bivši učenec, za katerega bi po spominu na hitro rekel

vse prej kot, da me bo vesel, saj je bil eden tistih otrok, s katerimi smo imeli na šoli kar velike

težave. Klepetala sva nekaj minut in moram reči, da sem bil in sem še neizmerno vesel,

kaj je nastalo iz njega. Zdaj je končal magisterij, kot asistent sodeluje na fakulteti in vidno

uživa v svojem delu. Poln energije, veselja in optimizma, ki žari lahko le iz nekoga, ki najde

svoje poslanstvo.

Dva primera, ki nam lahko potrjujeta zaupanje in dajeta vero v naše nadaljnje delo. Želimo

si in govorimo, da naj šola vzgaja in izobražuje za jutri, da vzpodbujamo razvoj celovitih

osebnosti, ki najdejo in razvijejo svoje potenciale in se aktivno in odgovorno vključijo v

skupnost.

Lepo je videti, da to tudi delamo.

Waldorfske novice 3


Iz tujega tiska

Babeth Johnson

Marina Nuvak

Disleksija

V

začetku septembra 2014 se je v mojem domu

nastanil mlad par iz Slovenije, ki so ju priporočili

njuni profesorji, moji kolegi in prijatelji iz

Waldorfske šole Ljubljana: prijavila sta se za Erasmus

izmenjavo za šestmesečni študij v Parizu, na neki privatni

šoli grafičnega oblikovanja. Pred prihodom se nista nikoli

učila francoščine, govorila sta angleško, on zelo dobro,

ona nekoliko manj. Oba sta bila zelo nadarjena in sta na

področju dizajniranja izdelkov že prejela vrsto priznanj.

Bila pa sta močna dislektika!

Prvi primer napačnega razumevanja je: dizajniranje izdelkov,

kot že ime nakazuje, je tridimenzionalno načrtovanje,

kjer se fizično, volumensko načrtuje izdelke, ki jih bodo potem

izdelovali. Grafično oblikovanje je delo v dveh dimenzijah,

kreacija, ki pokaže nek predmet, neko sporočilo, neko

reklamo, uslugo ali kulturno dobrino ... Takoj mi je bilo jasno,

da gre tukaj za dve stvari, ki sta med seboj tako različni

kot na primer zgodovina in geografija. Ali natančneje filozofija

in oblikovanje. Moja dva mlada in briljantna oblikovalca

sta imela torej dvojno težavo: naučiti sta se morala vse o

neki novi znanosti in še v francoščini, pri vsem tem pa sta

bila dislektika!

Pridno sta delala in dolge noči skorajda prebedela, da sta

lahko uspešno oddala projekte profesorjem, pri katerih sta

si zaradi svojega kvalitetnega dela pridobila spoštovanje.

Očitno je bilo, da sta znala oblikovati, odlično in hitro sta

vizualizirala celoto projekta, ki sta ga dobila.

Uporno sta vztrajala pri francoščini, jeziku, katerega pisava

in izgovarjava sta zelo različni, in ki je netonski. Predvsem

pa katerega slovnica (spol, število, čas in glagoli) se

piše, vendar se ne sliši vedno. Za večino učencev, ki sem jih

poučevala francoščino kot tuji jezik, se je priprava na to začela

že prej na neki waldorfski šoli, preden so prišli v Francijo

in ti so imeli vsaj nekaj predstave o slovnici. Toda zanju

je bil to, ob disleksiji in logično ob odsotnosti učenja francoščine

na ljubljanski šoli, dvojni hendikep.

Poskušala sta razumeti, kar sem jima razlagala, jaz sem se

trudila razumeti, kako da nista videla niti tistega, kar sta že

imela: slovenščina je na primer slovanski jezik, precej arhaičen,

ki se sprega kot ruščina, latinščina ali nemščina. Toda

nista se zavedala teh sklonov, ki jih je mogoče slišati. Zato

se pri razlagi določenih pravil pri francoščini nisem mogla

opreti nanje.

Tako sem spoznala, da moram poskušati razumeti to, kar

sta slišala, kar sta videla, kakor tudi to, kar sta se morala od

mene naučiti. In tako smo si dosti časa delili izkušnje našega

učenja. Z beležko v roki sem ju spraševala, nato pa svojo

študijo razširila na druge dislektike, ki sem jih skozi mnoge

generacije srečala v svojem okolju.

Rezultati moje raziskave pri dveh tujcih: Urška, mlada žena,

stara 22 let, Slovenka, ki prihaja iz javne šole, in Blaž, njen

partner, star 23 let, Slovenec, bivši učenec waldorfske šole,

oba grafična oblikovalca:

Kdaj sta spoznala, da sta dislektika?

Urška: V otroškem vrtcu. Poslušala sem svojo sestro, ki je

brala in se naučila na pamet, potem pa sem brala tako, da

sem prepoznavala slike in oblike črk. V prvem razredu nisem

mogla brati besedila, ki ga nisem poznala.

Blaž: V prvem razredu waldorfske šole. Nisem prepoznal besed,

posamezne črke so mi bile znane, njihova celota pa ne.

Vsaka tretja beseda je bila neberljiva.

4 Waldorfske novice


Kdaj so vajini učitelji in starši odreagirali?

Urška: V četrtem razredu, mislili so, da sem neumna ali lena.

Blaž: Prav tako v četrtem razredu, ko smo brali na glas. Postal

sem izjema, medtem ko so drugi, tudi leni, lahko vse

prebrali. Moji starši so me dali testirati.

Katere stvari, poleg branja in pisanja, so bile prizadete?

Urška: Matematika (poštevanka) z obračanjem številk, angleščina,

glasba, vse zaradi težav z branjem.

Blaž: Matematika zaradi obračanja števik (13 = 31), tuja jezika

po četrtem razredu, ko smo začeli pisati. Pri glasbi nisem

imel težav.

Sta naredila teste?

Urška: Ja, s šolsko psihologinjo. Takoj je prepoznala

disleksijo.

Blaž: V petem ali šestem razredu. Naučil sem se razčleniti

besede, dovoljeno mi je bila uporaba kalkulatorja, da sem

pridobil na času. Lahko sem delal s specialnimi pedagogi, ki

so mi dajali navodila: da preberem neko vprašanje na glas,

ga razčlenim, si vzamem čas, da ga razumem (kaj to vprašanje

od mene zahteva?). Njihova priporočila: igranje klavirja

za dve roki, lateralnost in deljeno branje.

Katere strategije sta uporabila, da sta premagala ovire pri pisanju?

Blaž: Od 5. ali 6. razreda dalje sem pozorno poslušal, da si zapomnim

predavanja in tudi zato, ker zvoki oblikujejo slike.

S temi slikami sem delal 'miselne slike', označene s puščicami,

ki so me vodile od enega dela do drugega, da sem dojel

abstrakcije (čase pri glagolih), razlike med besedami – glagoli,

samostalniki ... Da bi lahko pisal, si moram najprej povedati

zgodbo. Postal sem precej dober pisatelj, po besedah

mojih profesorjev z dokaj bogatim in raznolikim besednim

zakladom.

Urška: Pišem prepočasi, moje misli prehitevajo stavek ...

Pri matematiki?

Urška: Uganila sem odgovor, vendar ga nisem mogla dati,

saj do njega nisem prišla po isti poti, kot so od mene pričakovali

profesorji. Ker sem bila prisiljena uporabiti njihov

sistem, sem bila vedno slaba.

Zame je 3D risba v celoti človeška, 2D pa je le grafizem razuma.

Branje literature je prenaporno.

Blaž: Hotel sem biti psihiater, kar je bilo nemogoče, saj se

nisem hotel vpisati na medicino. Razočaran sem šel na internet,

dizajniral sem avtomobil. Začelo se je.

Mislim da bi zdaj, ko obstajajo novi informacijski programi,

želel študirati tudi astrofiziko in arheologijo. Vendar mi legastenija

to onemogoča. In ker je pisanje na tipkovnico celo

še težje, saj je treba v glavi še hitreje črkovati, česar pa ne

zmorem dobro narediti.

Tudi branje za zabavo je težko, hitro se utrudim.

Op. avtorice: Legastenija je disleksija, ki se tiče izključno pisave. Izgleda,

da je ta izraz v Sloveniji in Nemčiji bolj v uporabi.

Pri teh pogovorih sta tudi onadva postavljala vprašanja

meni. Na primer, ko sem jima govorila o računanju, matematiki

in številkah, me je Blaž odkrito vprašal: »In ti, kadar

rečem neko številko, na primer pet, kaj vidiš?« Ugotovila

sem, da najprej vidim številko 5, znak. Ne roko s petimi prsti,

ne zvezdo, do tega lahko pride pozneje, ampak ne takoj.

Bolj ko sta mi razlagala svoj način razmišljanja, bolj so bila

vprašanja, ki so se porajala, navdušujoča. Njuna govorica telesa

je bila še ena uganka za moje oči, njuna metoda dela,

urnik, osnovne navade, vse to se je zdelo, da izhaja iz nekega

drugega videnja sveta. Urška je zagotavljala, da misli zelo

hitro, toda njene geste so bile počasne, natančne in pogosto

se je zdelo, da hkrati prebavlja obilico hrane, ki jo je pojedla

in podatke, s katerimi je bila bombardirana v šoli in v Franciji

na splošno. Njeno grafično delo na računalniku je bilo

podobno sestavljanki: iz različnih virov je skupaj nametala

veliko različnih podatkov, potem jih je jasno in očiščeno

sortirala in organizirala. Razložila mi je, da njeni možgani

delujejo tako, da ves čas dobiva na stotine slik, potem pa

ona izloči tiste, ki so potrebne, da odgovori na postavljeno

vprašanje. Tako je bil njen govor včasih zabaven, ob vseh

teh mislih, ki so jo prehitevale.

Blaž: Zame je matematika nerazumljiva, to ni nič drugega

kot bele poteze na črni tabli. Torej nisem mogel razumeti

tudi fizike in kemije. Na srečo si je na waldorfski šoli mogoče

narediti predstavo in delati iz izkušnje. Ko pa danes vidim

programe, ki jih najdemo na Youtubu, bi si želel še enkrat

začeti. V 3D tehniki vidim, na kaj se to nanaša, na realnost

stvari, na astrofiziko, kar sem sanjal, da bom nekoč delal.

Vajine neizpolnjene sanje?

Urška: Nisem si dovolila sanjati o nemogoči karieri. Risala

sem, risba je misel, slika razuma. To mi pomaga misliti hitro,

jasno in praktično. Računalnik je le pripomoček. V osmem

razredu sem šla na srednjo šolo za grafično oblikovanje.

Waldorfske novice 5


Vsakodnevni kontakt z njima, vprašanja, ki sta mi jih postavljala,

so v meni ustvarila zavedanje, da njun 'hendikep'

daje njunemu življenju razgibanost, ki je moje prav gotovo

nima.

Zelo težko je učiti koncepte, ki so povsem jasni v tvojem

lastnem jeziku in kulturi, če jih tvoj učenec nima niti v lastnem

maternem jeziku ...

Imam primer, ki me je mučil pri pouku francoskega jezika

pri Kristini, Švedinji, ki je eno šolsko leto bivala v Franciji:

najtežje ji je bilo razložiti, kaj je to moški/ženski spol in vse,

kar iz tega izhaja (predlogi, pridevniki, zaimki). Zdelo se je,

da se je zaprla in je začela jokati, ko sem ji rekla: 'Ampak saj

v švedščini morate imeti tudi nekakšen 'il' za fanta in 'elle'

za deklico'? Začuden in nikalen odgovor. Zdaj sem bila razočarana

jaz. Isti večer sem večerjala s kolegom iz Finske, ki je

bil tu na obisku s svojim razredom, in ki, tako kot vsi njegovi

sonarodnjaki, govori švedsko. Postavila sem mu vprašanje

in njegov odgovor me je osupnil: v švedščini spol dejansko

ne obstaja. Torej ima Kristina očitno težavo dojeti ta koncept

francoščine. Jaz pa očitno težavo, kako ji to razložiti.

Toda to moje opažanje se ne nanaša le na tuje jezike. Tudi

med nami ista beseda ali stavek ne sproži enake predstave.

Odločila sem se torej, da povprašam še nekaj francoskih prijateljev

različnih generacij bolj ali manj starih dislektikov

(dvajsetletnika, štiridesetletnika in šestdesetletnika) in od

njih slišim, kako so živeli skozi šolsko obdobje in pozneje v

življenju.

To so bili: Paul, star 67 let, javna šola, kirurg, Arnold, star 43

let, javna pilotska šola, filmar in Pierre, star 23 let, waldorfska

šola, umetniški kovač. Postavila sem jima ista vprašanja.

Paul: V petdesetih letih niso poznali disleksije, bili smo

samo učenci, ki smo slabi v pisanju. Torej smo se borili, da

nam vseeno uspe. Nobenih psihologov, testov ali pomoči

specialistov. Na gimnaziji nisem imel težav pri matematiki,

intuitivno sem vedel rešitev. In videl sem v 3D. Pozneje, na

fakulteti, pri predavanjih na medicini, kjer je bilo treba narediti

toliko zapisov? Ne spomnim se posebnih težav, skratka,

uspelo mi je.

Arnold: Nobenih težav nisem imel pri maternem jeziku in

tudi ne pri branju v osnovni šoli, imeli so me nekako za

previdnega bralca. Toda stalno ponavljajoči se problemi s

pisavo so spodbudili moje starše k temu, da so mi med šolskimi

počitnicami omogočili terapijo Tomatis v Benetkah.

Kolikor se spomnim, je šlo za holistično logopedijo v skupini,

ob posebno izbrani glasbi, ki ti je omogočila, da si se povrnil

v mamin trebuh, veliko Mozarta ... bil sem slabo lateraliziran.

Po tej terapiji nisem imel več težav s pomnjenjem

snovi. Toda od petega razreda so se začele težave pri matematiki.

Opravil sem maturo in študij literature in vizualnih

umetnosti. Tekoče govorim dva tuja jezika, učim se jih brez

težav, po posluhu. Ukvarjal sem se tudi s plesom.

Pierre: Potem ko sem dobil diagnozo disleksija, so mi moji

starši veliko pomagali in so me vpisali na dodatno izobraževanje

pri Beatrice Sauvageot. Prehod na pisanje je težak,

ker je simbolna predstava drugačna od predstave, ki jo imaš

v glavi. Ta predstava je v barvah, ne črno-bela. Še vedno nisem

našel veselja v branju. Toda na waldorfski šoli Perceval

sem lahko prišel do mature in sem našel zadovoljivo profesionalno

pot.

Teh nekaj primerov, ki gotovo ne predstavljajo statistike o

disleksiji, mi postavlja še več vprašanj, ki ne prinašajo odgovorov.

Če se zdi, da so vizualne umetnosti, nove digitalne

tehnologije – ekrani, 3D, endoskopija in čisto fizična preobrazba

materije – kostna kirurgija, umetno kovaštvo vse

bolj pogosta izbira, pa so poti do njih različne. Za nekatere

je to resnična bila izbira, drugi pa so bili to pač prisiljeni

izbrati. Kar se uvodnega vprašanja učenja tujih jezikov tiče,

je odgovor še manj jasen. Nekateri dislektiki so slušni in se

stvari zlahka naučijo po posluhu (glasbo in jezike), drugi pa

s težavo slišijo tuje ali drugačne tone.

In zdaj se mi porajajo še druga vprašanja: Kitajci ali Japonci

na primer, ki črke rišejo vertikalno, so tudi oni nagnjeni k

disleksiji tako kot mi? Tisti, ki pišejo arabsko z desne proti

levi? Drugi jeziki, kot je sanskrt ali ruščina s cirilico?

Še moja zadnja opazka: primeri, ki sem jih vzela iz svojega

okolja, imajo skupno še eno: umirjenost, način obvladovanja

stresa brez poseganja v druge, odlično sposobnost, da se izognejo

konfliktu ali nasilju v konfliktu. Ali ta navidezni mir

izhaja iz zadržanosti, ki so jo povzročile težave v otroštvu?

Ali pa je to posledica procesa upravljanja s podobami, ki jim

ves čas pojavljajo v glavi?

Članek je bil junija 2015 objavljen v reviji 'Sentiers' (Steze),

ki jo izdaja Federacija waldorfskih šol v Franciji.

6 Waldorfske novice


Iz tujega tiska

Birgit Krohmer Silvija Renko

Waldorfske dnevne

ustanove za varstvo otrok

Varstvo otrok, starih manj kot tri leta

V

waldorfskih vrtcih se prav tako odražajo

družbene spremembe zadnjih desetletij, ki so

privedle tudi do novega poimenovanja vrtcev, ki

se danes imenujejo waldorfske dnevne varstvene ustanove

(Waldorfkindertagesstätten). Zaradi podaljševanja

odpiralnega časa so iz pretežno dopoldanskih vrtcev

nastali dopoldanski, popoldanski ali celo celodnevni vrtci.

Dolgo časa je bilo nepredstavljivo, da bi se otrok pridružil

vrtčevski skupini pred svojim četrtim letom. Danes je

popolnoma normalno, da pridejo otroci v vrtec že s tremi

leti. Še več: v mnogih krajih imajo skupine za dojenčke

in otroke, ki še niso dopolnili treh let. Ponudbe variirajo

glede na kraj, zvezno deželo (Nemčija) in otroške dodatke,

in sicer od majhnih vrtcev (z eno samo skupino) do velikih

družinskih centrov.

Treba je na novo proučiti in predelati padagoške ideale in

kvalitativne smernice za delo z otroki, starimi manj kot tri

leta, ker tradicija starostno mešane skupine ne odgovarja

temu starostnemu obdobju. V spisih Rudolfa Steinerja, utemeljitelja

waldorfske pedagogike, najdemo veliko temeljnih

smernic za prva tri leta življenja. Te spodbude, ki temeljijo

na Steinerjevi znanosti o človeku (Nauk o človeku), moramo

razumeti v celotnem kontekstu razvoja človeka. Izziv je v

tem, da pri izdelavi konkretnih smernic za vzgojiteljevo delovanje

vedno izhajamo iz individualnega opazovanja otroka

v povezavi z antropozofsko podobo človeka.

Tu najdemo tudi odgovor na pogosto zastavljeno vprašanje,

ali je waldorfska pedagogika sploh še aktualna. Če razvijamo

pedagogiko na zaznavanju vsakokratne individualnosti

otroka in jo vedno znova povezujemo s študijem Nauka o

človeku, potem takšna pedagogika že ne more delovati

mimo konkretnega otroka in njegovih trenutnih potreb.

Nova, razširjena področja nalog nudijo s tem možnost, da

se lahko vsakodnevno na novo izkazujemo. V smislu waldorfske

pedagogike postanemo opravilno sposobni takrat,

ko uspemo povezovati pedagoške študije z zaznavanjem posameznega

otroka.

Pri tem se seveda upoštevajo tudi novejša spoznanja, npr.

dela madžarske otroške zdravnice dr. Emmi Pikler, raziskave

s področja navezovanja otrok ali tudi rezultati raziskav o

možganih. Vse to dopolnjuje waldorfsko pedagogiko. Empirične

rezultate raziskav Emmi Pikler lahko vzamemo za metodično-didaktično

navodilo k eksaktnemu zaznavanju brez

predsodkov po goetheanskem opazovanju v smislu Steinerjeve

zahteve do pedagoga. Tako Emmi Pikler kot Rudolf

Steiner sta prišla po različnih poteh do enakih rezultatov. 1

V več desetletij trajajoči praksi se je to plodno povezovanje

večkratno potrdilo in vzgojitelju omogoča tako pri spremljanju

staršev kot otrok profesionalen odnos, ki razširja

njegove sposobnosti in mu tudi izostruje poklicni profil.

Če je le mogoče, je za malega otroka najbolj primerno, da se

najprej doma v znanem okviru ''vživi'' v pregledno družinsko

skupnost, preden začne spoznavati večje socialne zveze.

Družbena tendenca pa gre v smer, da oba starša med sabo

povezujeta tako poklic kot družino oz. vzgojo otrok, bodisi

zaradi nadaljnega osebnega ali poklicnega razvoja bodisi zaradi

ekonomskih razlogov. Razen tega imamo – tako nekoč

kot danes – mame, ki se doma počutijo osamljene ali pa so

nesrečne. Kot zaposlene žene so mogoče boljše matere oz.

Waldorfske novice 7


bolj veseli vzor in skupaj preživeti čas je lahko kvaliteten

čas le takrat, če gre v življenju dobro tudi odraslim. Prav

tako se je silovito dvignilo število enostarševskih družin.

Drugače kot nekoč so zaradi spreminjajoče se družbe danes

očetje že od otrokovega rojstva naprej močneje vključeni v

vzgojo. Spremembe vedno vsebujejo opustitev prejšnjega,

nudijo pa tudi možnost za razvoj novih kvalitet.

identična igrača, ki mogoče negibno leži zraven na tleh.

Tako pridejo otroci med seboj v kontakt.

Manjše skupine otrok se tvorijo bolj v drugem letu življenja,

v tretjem letu pa imajo ''ta veliki'' že občutno drugačne

igralne potrebe in potrebe po skupnosti. Za te otroke je treba

postopoma ustvarjati prehod v vrtec.

Tu gre torej za to, da se uresničijo raznolike ponudbe, ki se

oblikujejo v skladu s potrebami otrok in ki jih lahko družine

v skladu s potrebami spremljajo. Za otroka je bogatejša

vzgoja, za katero sta odgovorna oba starša, in ne samo

mama, ampak za starše je bolj naporno, če so vsakodnevni

ukrepi vedno znova postavljeni pod vprašaj načelnih strinjanj

(op. pr. kar pomeni, da oba vedno enako delujeta).

S tem se je delovno polje pedagoga razširilo. Gre predvsem

za to, da se ustvari in zaščiti življenjski prostor za zgodnje

otroštvo. Gre pa tudi še za to, da se vsaki družini da najboljša

ponudba glede na njihove vsakokratne potrebe. To so lahko

starševski večeri, tudi pogovorne skupine, individualno

spremljanje ali celodnevna oskrba.

V nadaljevanju bi rada prešla na bistvo dela z majhnimi

otroki in s tem podala vpogled v delo waldorfskih ustanov.

Smernice waldorfske pedagogike za otroštvo od rojstva pa

do tretjega leta so že izšle. 2

Za majhne otroke je skupno bivanje v skupini z drugimi

otroki velik izziv; lahko pa se pri tem razvijejo nove sposobnosti.

Za mnogo edincev je to edina možnost, da se srečujejo

z drugimi otroki. Kar je bilo med brati in sestrami prej samo

po sebi umevno – biti obziren, počakati, zaznavati druge

otroke in odnos odraslih do njih – to sedaj doživlja otrok v

skupini v vrtcu.

Socializacija v tem novem – in drugače kot znotraj družine

– časovno omejenem ''biti drug z drugim'' zahteva veliko

prisotnost pedagoga. Otrok potrebuje vedno znova bližino

odraslega in pogosto tudi njegovo popolno pozornost, sicer

se med otroki razvijejo konflikti. Ko pride otrok na novo v

jasli, je najbolje, da se v treh fazah uvajalnega obdobja navadi

na nove razmere:

- Najprej se otrok naveže na vzgojiteljico, ki je pristojna

za njegovo uvajalno obdobje.

- Če se je otrok z njeno pomočjo že udomačil v prostoru

in se že tudi dodobra seznanil z dnevno rutino, potem

je lahko otrok tudi sam za sebe.

- Ko se otrok v zaupnem odnosu in poznani dnevni rutini

počuti varnega, se njegovi kontakti razširijo na druge

odrasle in otroke

V prvem letu življenja so otroci bolj zase, so pa pogosto tudi

radi v bližini kakšnega drugega otroka. Pri tem se začnejo

razvijati prvi odnosi, npr. da potuje igrača sporazumno

iz ene roke v drugo. In jasno je, da je ta igrača, ki se giblje

s pomočjo roke drugega otroka, mnogo bolj zanimiva kot

Razvoj

Na razvoj lahko gledamo in ga razumemo kot gibanje med

dvema poloma. Bolj kot imata pola jasnejšo podobo, tj. bolj ko

postajata pola čutno zaznavna, tem lažja je orientacija za otroka

in odrasli je svobodnejši za snidenje (srečanje) z otrokom.

Polarnost pri menjavi dneva in noči je praritem. Tudi novorojenček,

za katerega skrbimo 24 ur na dan, lahko občuti to

razliko, ko npr. ponoči ostaja temno in se postori samo najnujnejše

in to zelo mirno. Svetloba, klepetanje, petje pa pripadajo

dnevu. Če krepko zazehamo, je to najbolj primerno

“pojasnilo“, za kaj pravkar gre. Veliko dojenčkov ponoči pije

bolj mirno, pri tem pogoltnejo manj zraka in iz tega izhaja,

da bi lahko tudi podnevi bolje uspevali z manj spremembami

in drugimi različnimi dražljaji. Beseda ''stillen'' (nem.) pomeni

torej več kot samo oznako za neko obliko prehranjevanja.

(op. pr. stillen = nem. dojiti, still = nem. tih, miren) V današnjem

času je preobilica optičnih in akustičnih dražljajev

že postala normalnost – vsaj takoj, ko zapustimo hišo.

Drugi ritmični element je ločevanje med ''biti sam zase''

in ''biti z drugimi''. To menjavanje je za otroke vedno bolj

predvidljivo, bolj kot ga zanesljivo in redno doživljajo v svoji

okolici. To menjavanje deluje utrjujoče (postavljanje na

prave temelje) in urejajoče. To je tako kot sprejem (vnos) in

prebava hrane. Bolj kot je skupni čas, ki ga posvečmo drug

drugemu pristen (globok), tem bolj ''sit'' in zadovoljen – ne

samo zaradi hrane, temveč tudi zaradi snidenja (srečevanja)

– je otrok. In bolj kot je lahko nemoten in v miru sam zase,

budnejši in z večjim apetitom je nato pri naslednji negi ali

obroku ter bolj pozorno pazi na naše vedenje – na mimiko,

8 Waldorfske novice


kretnje, besede. Samo otrok, čigar osnovne potrebe po hrani,

bližini, toplini, nagovarjanju, pristnemu srečevanju (snidenju)

in navezanosti so zadovoljene, je rad sam zase. Otrok

sprva proučuje svoje telo in se ga dotika, sledi proučevanje

svoje okolice, nato pa začenja biti v njej ustvarjalno dejaven.

Če bo v tem obdobju doživel tišino, bo pozorno pazil

na zvoke in glasove, ki jih proizvaja sam in pri druženju z

zanimanjem sledil dialogu. Industrija igrač pri tem ne prispeva

prav nič smiselnega. Skoraj ni mogoče najti igračke

ali dela igračke, ki ne bi ropotal, rožljal, igral glasbo, govoril

(celo dvojezično), “mukal“ in “bekatal“. Otrok vendar lahko

razume le dojemljive in vidne izvore šumov, vse ostalo je

nesmiselni hrup, ki ga ni mogoče čutno dojeti in razumeti.

Bolj avtentično (pristno) ko se odrasli preko živih dialogov

srečujejo z otrokom, bolj pozorno in z večjim zanimanjem

se bo otrok obračal k soljudem. Če so predmeti, s katerimi

se otrok igra, enostavni in razumljivi in ne oddajajo od sebe

različnih glasov, potem lahko otrok lažje prepozna ter razlikuje

živi in neživi svet.

Dotikati se telesa, raziskovati svet ter se ob srečevanju z odraslim

učiti odnosov – to so temeljni stebri, okoli katerih se

ovija otrokov potek dneva. K temu sodi še otrokovemu razvoju

primerno in varno okolje, ki mu omogoča, da je lahko

aktiven, ter odrasla oseba, ki s svojo prisotnostjo zazna, kdaj

otrok potrebuje njegovo pomoč oz. kaj ravnokar želi rešiti

sam. Otrokom popolnoma posvečena pozornost pri negi

ter jedi omogoča, da se iz globokega zaupanja zadovoljenih

lastnih potreb vraščajo v skupnost. Model socialnega ravnanja

se najbolj razvija skozi vpliv odraslih, ki (obkrožajo) so

okoli otroka in njihovega ravnanja do otroka oziroma njihovega

medsebojnega druženja (občevanja). Odnos jaz – in – ti

lahko tako preraste v ''mi''.

Vidiki razvoja s stališča Nauka o človeku

Rudolf Steiner kaže na polarnost med glavo in udi ter sredino,

ki povezuje oboje. Ta slikovni princip pojavnosti prenese

v časovne razvojne faze človeškega življenja in k temu

doda še aspekt šolanja in zorenja teh področij.

Tako nastane tročlenost pojavnosti in razvojnih korakov. 3

V otrokovem in mladostnikovem razvoju razlikujemo med

tremi obdobji po sedem let, ki imajo vsako zase tudi poseben

moto:

- posnemanje in vzor v prvih sedmih letih

- sledenje ljubeči avtoriteti v drugem sedemletju

- ideali in oblikovanje sposobnosti presojanja v tretjem

sedemletju.

Slika 1: Tri sedemletja v razvoju otroka

Znotraj obdobja sedmih let obstaja še ena delitev, in sicer

na tri dele. To časovno razdelitev razumemo kot splošne zakonitosti

razvoja, ki pa lahko pri posamezniku seveda variirajo;

posamezen otrok ubira te korake glede na okoliščine

nekoliko prej ali pa pozneje.

Tukaj bi rada nakazala samo na nekaj vidikov prvega sedemletnega

obdobja in se zlasti poglobila na prvo tretjino prve

sedemletke. 4

Pri novorojenčku že telesno izstopa neproporcionalno velika

glava, pozneje dominira trup in bližajoč se starosti za

vstop v šolo se daljšajo roke in noge, pa tudi dlani in stopala

opazno rastejo. Glede na rast se otrok udomači v posameznem

''območju'' in to tudi pokaže na mnogotere načine.

Kako se skriva dojenček? S kakšno cunjico ali rokami pred

očmi se z velikim veseljem igra igrico ''ku – ku – tukaj sem'',

in sicer tako, da potegne cunjo proč – takrat je ''tu'' – in ''izgine''

tako, da potegne cunjico čez obraz. Nekoliko starejši

otrok najraje uporablja za skrivanje ozko, temno omaro ali

pa se tesno zavije v zaveso. Skrivanje pomeni: ''samega sebe

čutim v ozkem, temnem prostoru.'' Pri ponovnem srečaju

(oz. ''najdenju'') skoči otrok pogosto v naročje in občuti dotik

kot veselje nad midva/mi. Pogosto že pred skrivanjem

sporoči: ''Mama, jaz grem v omaro, me boš iskala?''

Predšolski otrok lahko že zjutraj naredi pripravo na morebitno

skrivanje, če bo popoldan mogoče prišel obisk. Visoke

gumijaste škornje potisne pod dolgi plašč in nato iz distance

s kritičnim pogledom opazuje svoje skrivališče ter preverja

ali plašč prekrije škornje. Ko se nato popoldan skrije, mu ni

treba nič več spremeniti (preoblikovati), ker bi iščoči lahko

to opazil. Če se je uspešno skril in ga niso našli, je sposoben

to skrivnost obdržati zase in skrivališče uporabiti še enkrat.

Že ti preprosti primeri kažejo, kako se majhen otrok občuti

v glavi, štiri- do petleten v območju trupa, predšolski otrok

pa je že razvil zavedanje samega sebe od glave do pete. Tukaj

najdemo tudi med seboj jasno ločene igralne faze. Dojenček

zbira, združuje in povezuje vse čutne vtise in izkušnje.

Iz vtisov, ki jih zazna, napravi sintezo. Vse zmečka, stisne,

vrže, potolče, položi, postavi ali pripravi do plesa – pač

glede na material in obliko. Roke, ki so s časom vedno bolj

izkušene, se že pred prijemom nekega predmeta postavijo

v njegovo obliko. Otrok tolče z žlico po kuhinjskem loncu,

Waldorfske novice 9


ropota, ga obrača in vrti. Če takrat odrasla oseba govori o

kakšni juhici (ki se je skuhala v tem loncu), ga otrok večinoma

gleda nerazumevajoče, saj v loncu vendar ni videti prav

nobene juhe. Izjava odraslega izhaja že s področja domišljije,

dočim se otrok nahaja še v fazi funkcionalne igre. Ne brez

razloga označujemo to obdobje kot senzomotorična faza. Na

koncu prve tretjine prvega sedemletnega obdobja so otroci

že zdavnaj presegli obdobje raziskovanja in želijo z nami po

možnosti postoriti prav vse – to je naporno obdobje!

Naslednji mejnik razvoja je dosežen, ko otrok reče: ''Meni je

dolgčas ...''. Šele sedaj začnejo otroci načrtovati in se dogovarjati;

ne samo določati pravila in vloge, temveč se jih tudi

držati. Otroci več ne rečejo: ''To je moj štedilnik'', temveč:

''To bi bil moj štedilnik''. Ogromen korak zavedanja! Svoboda

se izraža vse tja do želelnega naklona (konjunktiv), ki se

je nenadoma pojavil:''Jaz bi potem to in tisto naredil, in ti bi

tako in tako odgovoril, in jaz bi njega ali njo ...''. Sedaj bodo

zavestno in namerno uporabljali tako izkušnje s področja

eksperimentalne in konstruirane igre kot tudi domišljijo.

Nekega dne ta otrok vpraša: ''Želiš poskusiti? Skuhal sem

jabolčno čežano''. Od sedaj naprej ne vemo točno, ali je dal

otrok predmetom obliko s pomočjo svoje domišljije, ali pa

ga le-ti začarajo in ga vabijo k igri. Predstavljajmo si, da nas

bi raznorazni kamenčki, palčke, listki nenehno začarali – nikamor

ne bi prišli pravočasno. Začelo se je torej t. i. domišljijsko

obdobje, ki ga po predhodnem težjem obdobju tako

starši kot pedagogi občutijo kot pravo odrešitev. Kot trajno

stanje, torej “doživljenjsko“, to v otroškem razvoju zaželjeno

obdobje domišljije, bi za nas pomenilo ujetništvo, znotraj

katerega bi vsako samoodločanje bilo nemogoče.

Glava

Funkcionalna

igra, simbolična

posnemajoča

dejanja

Trup

Domišljijska igra,

spreminjajoče

vloge in vsebine

Udje

Igra vlog z

dogovorjenimi

pravili

Pri posameznih razvojnih fazah lahko vedno opazujemo začetek,

razcvet/dozorevanje ter izvenevanje. Med njimi pa so

izraziti prehodi.

Kot prvo sledi obvladovanje telesa, izoblikuje se telesna

shema. Potem se raziščejo možnosti premikanja in osvoji se

prostor. Otrok spoznava predmete, jih proučuje, preiskuje,

zbira in sortira ali pa jih na novo uredi.

V tem obdobju se pokaže še nadaljnji trojni korak:

- Pri postavljanju na noge (vzravnavanju) se otrok spoprime

s težnostjo in (polagoma) osvoji telo vse tja do

proste hoje.

- Nauči se govoriti in se udomači (in utrdi) na področju

dialoga in odnosov.

- Samostojno oblikuje in uredi v igri vidni in v govoru

slišni izraz mišljenja.

Nihče ne more samemu sebi iz (zgolj) posnemanja reči

''jaz'' in svojemu partnerju ''ti''. Med stavkoma ''Paula

je lačna.'' in ''Jaz sem lačen.'' je moral otrok veliko ponotranjiti

in preoblikovati.

Začenjajoče se samostojno mišljenje postaja vedno bolj

jasno pa tudi simpatično zaradi mnogih logičnih besednih

''pogruntavščin'' pri lastnih formulacijah. Navajam

nekaj primerov:

Slika 2: Tri razvojne faze v prvih sedmih letih življenja

10 Waldorfske novice


- Lisa doživi novo izkušnjo, za katero pa ji manjkajo besede.

Po prvem igralnem popoldnevu z novim prijateljem

je rekla: ''On me je padel.''

- Daniel ni dobil noža – z razlago, da je za otroške roke

preoster (zu scharf). On vpraša:''Ja, a nimaš kakšnega

milejšega (nežnejšega) noža?“

- Ravno tako tipična je izjava, značilna za to starostno

obdobje: ''Čaj se mora odgreti, ne morem ga še piti.''

To niti slučajno ni jezikovna napaka, temveč je s fizikalnega

vidika mnogo bolj korektno, kot je pa naša jezikovna

raba!

Pri prikazih Rudolfa Steinerja najdemo nadaljnjo trojno členitev

hoje, govora in mišljenja samo za prvo tretjino prvih

sedem let. Pri tem je členitev tem bolj precizna (prefinjena),

čim mlajši je otrok. To povsem ustreza našemu občutenju

časa. Majhen otrok zelo težko čaka na rojstni dan ali pa božič,

ki bi naj bil naslednji dan; ampak starejši ko je, bolje mu

gre. Nam odraslim pa se zdi, da čas prav beži. Na začetku

štejejo starši starost otroka v tednih ali mesecih. V skoraj

vsej razvojnih tabelah imamo kot posebej opisano obdobje

prvo, drugo in tretje četrtletje. Kasneje govorijo odrasli o

eno-, dvo- oz. troletnem otroku.

Na naslednji skici (št. 3) so označene še nadaljnje členitve

prve tretjine prvih sedem let.

Slika 3: Razvojne faze majhnega otroka

(Risba: Robert Neimann)

Manjši ko je otrok, pogosteje potrebuje hrano in spanje. Postopoma

se podaljšuje tudi čas budnosti. Vsakemu otroku

pod tremi leti starosti bi moralo biti omogočeno nemoteno

spanje, ko/če je utrujen. Prav tako bi naj našel možnost

umika iz skupine, kadar je to potrebno. Socialna sposobnost

se veča, če se otrok počuti v svoji koži dobro. Toleranca za

frustracije se razvija, če sme otrok nemoteno eksperimentirati

– nikakor pa ne s prisilno socializacijo ali podukom.

Otroci, stari manj kot tri leta, ne potrebujejo neke vrste

mini vrtca z dejavnostmi, ki so primerne šele za poznejše,

pravo vrtčevsko obdobje. Takšno eventuelno prehitevanje

ovira otroka pri tem, da bi se ''udomačil'' v samemu sebi

ter to tudi v polnosti izkušal in okušal. Vzgojiteljice imajo

dovolj dela že s tem, da skrbno in z veseljem opravijo nujne

naloge s področja nege in gospodinjstva.

V tem obdobju niso potrebne prav nobene vodene igre ali

npr. kakšna lažja ročna dela. Za otroka je čudovit vzor v sebi

umirjen, vesel in deloljuben odrasel, ki zna dobro opazovati,

za kar si tudi vzame čas. Mogoče pride v poštev kakšna dotikalnica

(igrica z rokami) ali dičnica (jezdenje na kolenu) za

otroka, ki želi zjutraj najprej biti malo v naročju. To željo oz.

potrebo je treba vsakokrat znati razpoznati. Vsak program,

pri katerem je mogoče občutiti časovni pritisk in ki nasprotuje

otroku pri samoudejstvovanju, je za razvoj škodljiv.

Na notranjo strukturo otroka pomirjujoče in urejeno vpliva

vse, kar se tekom dneva odvija redno in se zaključi v smiselno

dejavnost, ki se dnevno ponavlja. Z doslednim izvajanjem

dnevnega ritma vsakokratne dejavnosti se ureja tako

notranja ura kot tudi mišljenje. Pravila morajo odrasli živeti

in jih ne besedno razlagati oz. pojasnjevati. Rednost bo

tako postajala lepa navada in otrok se bo v okolju ter pri

vseh njegovih dogajanjih in dejavnostih počutil vedno bolj

domačega.

Velik dogodek je že lahko npr. umivanje rok pred jedjo.

Otrok dobi v roke milo, ki postane ob dotiku z vodo čisto

spolzko. Med drgnjenjem rok nastane pena – kakšno doživetje!

Potem se milo splahne: ali so še kje ostali ostanki pene?

In kakšen čudež, da voda vsak dan takoj odteče, ko damo v

umivalniku zamašek ven! Vsak otrok doživlja ta, nam tako

trivialen dogodek na svoj način in pri tem odkriva vedno

nekaj novega.

Na dodatnih izobraževanjih za vzgojiteljice večkrat opišem

različnost – na kakšne vse možne načine si otroci umivajo

roke. Znotraj tima vsi takoj vedo, za katerega otroka gre,

koga sem opisala s to preprosto dejavnostjo.

Se nadaljuje.

1 To tematiko sem leta 1983 v svoji zaključni nalogi za waldorfsko

vzgojiteljico pod naslovom Prva tri leta otroka – Osnutki za delo s

starši obravnavala ter primerjala pričanja Rudolfa Steinerja in Emmi

Pikler.

2 Reiner Patzlaff u. a. Kindheit – Bildung – Gesundheit: Leitlinien der

Waldorfpädagogik für die Kindheit von der Geburt bis zum dritten

Lebensjahr, Pädagogische Forschungsstelle beim Bund der Freien

Waldorfschulen, Stuttgart 2010.

3 Rudolf Steiner, Vzgoja otroka v luči duhovne znanosti. Članek in dve

predavanji 1906 in 1907 (iz zbranih del Bibl. – Nr. 34 in 55) posamezna

izdaja, Dornach 1992.

4 Gl. npr. Rudolf Steiner, Die gesunde Entwickelung des Menschenwesens,

Zbrana dela Bibl. Nr. 303, Dornach 4 1987, Predavanje 29. 11. 1911;

Bernard Lievegoed, Entwicklungsphasen des Kindes, Stuttgart 8 2007.

Prevod poglavja iz knjige:

Krohmer, B., 2011. Waldorf-Kindertageseinrichtungen. Die Betreuung

von Kinder unter drei Jahren, V: Compani M. L. in Lang P. ur. Waldorfkindergarten

heute: Eine Einführung. Stuttgart: Verlag Freies Geistesleben.

109–125.

Waldorfske novice 11


Širimo obzorja

Tony Dokoupil in Amy Wall Marina Nuvak

Kako lahko aktivne roke

spreminjajo kemijo naših

možganov

Ste tiste vrste človek, ki resnično rad pomiva

posodo? Ali zlagate perilo? Delate na dvorišču?

Vsem tem dejavnostim je skupno to, da zaposlujejo

naše roke. In nekateri raziskovalci zatrjujejo, da bi, kot se

je izkazalo, utegnilo prav to biti ključ do odgovora, kaj naše

možgane naredi zelo vesele.

»Izmislila sem si izraz 'behaviorcevtski' namesto farmacevtski,

kajti takrat, ko se gibamo, ko se lotimo nekega opravila,

spreminjamo neurokemijo v svojih možganih na način, kot

tega naši možgani nikoli ne morejo narediti«, je povedala

Kelly Lambert, nevroznanstvenica z univerze v Richmondu.

Trdi, da so se naši možgani razvili tako, da nas nagradijo,

ker smo vzeli svet v svoje roke, zaradi česar, kot pravi Lambertova,

so zdravniki v 19. stoletju ženskam, ki so bile razdražene

zaradi skrbi, predpisovali pletenje, ker so čutile, da

jih je to na nek način umirilo. In slišati je pripombe: 'O, to je

pretirano poenostavljanje'. Če pa pomislimo, ponavljajoče

se gibanje resnično povzroči povečanje količine nekaterih

nevrokemijskih elementov. In če pri tem nekaj ustvarimo

(kapo ali šal), je to nagrada.«

Seveda pa delo z rokami, kot je to potrdil Matthew Crawfod,

mehanik iz Richmonda, ni vedno enostavno.

Dokoupil mu je rekel: »Tu gre dobesedno za kri.«

»Ja, običajno res,« je rekel Crawford.

Raje imam nekaj ureznin kot pa delo, ki sem ga kot vodja

skupine strokovnjakov opravljal v Washingtonu.

In kako so bile takrat videti njegove roke?

»Bile so precej čiste,« se nasmeje. »Toda bil sem vedno zaspan.

Nikoli nisem imel dovolj kave, da bi ostal buden.«

V avtomehanični delavnici, kjer uporablja svoje roke, čuti,

da njegov um preide v višjo prestavo. »Včasih, ko mi uspe

razrešiti neko stvar, iz čistega navdušenja kar poletim in

prekucnem koš za smeti,« se nasmehne.

To je bilo zanj takšno odkritje, da je na to temo napisal najbolje

prodajano knjigo z naslovom »Nakupovalna družba

kot duševna veščina: raziskava pomena dela«, ki preiskuje

taisti čar, zaradi katerega so tako popularni resničnostni

šovi, kot so 'Kovano v ognju', 'Najboljši kuhar'. Vsi povzdigujejo

ročno delo.

'Knjiga je, kot senzacionalna založniška uspešnica, hipoma

postala najbolje prodajana knjiga, ki je bralce privlačila s

svojim radikalnim (in pravočasnim) ponovnim vrednotenjem

prednosti kvalificiranega fizičnega dela. Tako na ekonomski

kot psihološki osnovi avtor Matthew B. Crawford

postavlja pod vprašaj zahtevo, da je v izobraževanju treba

vsakogar spremeniti v 'delavca z znanjem', kar temelji na

zgrešenem ločevanju mišljenja od delovanja. Ob uporabi lastne

izkušnje električarja in mehanika je predstavil odlično

izraženo zahtevo po tem, da se zaneseš nase in ganljivo razmišljanje

o tem, kako konkretno živeti v vse bolj abstraktnem

svetu.'

Lambertova je povedala, da »če človek nekaj izdeluje, slika

ali kuha, skupaj nekaj sestavlja, pri tem pa na nekoliko bolj

ustvarjalen način uporablja obe roki, bodo pri tem možgani

bolj zaposleni.«

12 Waldorfske novice


To je nekaj, po čemer mnogi med nami hrepenimo, posebno

zdaj, ko vedno bolj redki sploh še kaj delamo z rokami.

Od leta 1980 do 2015 se je število delovnih mest, kjer so potrebne

socialne in analitične spretnosti, pisarniško delo,

povečalo za 94 %, medtem ko se je število delovnih mest,

kjer je potrebna fizična spretnost, povečalo le za 12 %.

In prav to skrbi Kelly Lambert: »Samo sedimo in pritiskamo

na gumbe in ljudje začenjamo izgubljati občutek za

okolje.«

Za proučevanje povezave med roko in možgani je uporabila

glodalce. Povedala je, da so tiste podgane, ki so jih z

nagrado pripravili do tega, da so kopále, kazale več znakov

mentalnega zdavja, kot pa tiste, ki jih je imenovala

skrbniški sklad, ker jim je bil omogočen prehod, ne da bi

opravile neko fizično delo.

»Ko smo vzeli živali, ki so bile resnično usklajene z okoljem

in smo jim dajali nagrade kar tako, ne da bi morale

zanje delati, se je hitro dvignil njihov nivo stresnega hormona

– izgubile so vse svoje prednosti,« je povedala.

Dokoupil je vprašal: »Torej smo sami sebe spremenili v

podgane v skrbniškem skladu, ste hoteli to povedati?«

»Bojim se, da res,« je odgovorila.

Le malo nas je toliko povezanih s svojimi rokami kot Zaria

Forman. V svojem studiu v Brooklynu ustvarja osupljivo

realistične portrete ledenih gor, vse to s konicami svojih

prstov.

»Svoje roke zem začela uporabljati že v zgodnjem otroštvu,«

je povedala. »Mislim, da je nekaj zelo osebnega v

tem, ko sama, s svojimi rokami občutim pigment in ga

premikam naokoli. In na ta način to prepoji del mene kot

umetnice z vsakim delom, ki ga naredim.«

Dokoupil se ni mogel zadržati, da ne bi pri tem preizkusil

svojo roko. In tudi če tisto, kar je naredil, ni bilo kaj več

kot zmazek, je bilo to, kar je občutil, ko je to počel nekaj,

za kar so mu bili njegovi možgani prav gotovo hvaležni.

»Čudovito,« je rekel. »Vau! Pravzaprav mi je tole všeč!«

Članek je bil objavljen na cbsnews.com

Širimo obzorja

Zgodovinar Steven Roger Fischer trdi, da

znak postane zvok v Mezopotamiji. Da pa

bi iz zapisanih znakov možgani konstruirali

pomene, morajo le-ti fonetično in grafično povezane

enote (foneme in grafeme) prevesti v formalne

strukture (morfeme) z določeno semantično

vrednostjo. Branje nastane, ko se tega prevajanja

naučijo možgani (Armstrong, 2015).

Keith E. Stanovich (1986), kanadski znanstvenik je razvil

pojem t. i. Matejevega efekta, ki je vzet iz svetega

pisma in nakazuje, da sposobnosti prevajanja (dekodiranja

zapisanega besedila) pri bralcih naraščajo, medtem

ko bralne sposobnosti tistih, ki ne berejo, postajajo

vse bolj okrnjene.

Ko predšolski otroci poslušajo pravljice, le-te predstavljajo

genezo njihove zavesti o fonemih. Avtorja Bryant

in Goswami (1990) ob tem še trdita, da je to začetna

točka, ko otroci po naravni poti spoznavajo igro jezika.

V longitudinalni študiji je Gordon Wells (1987) primerjal

izpostavljenost otrok različnim izvorom jezika in

tako iskal vplive, ki igrajo pomembno vlogo pri zgodnjem

učenju jezika. Nekateri otroci so poslušali zgodbice,

drugi so gledali slikanice in tretji risali ali pa zapisovali

prve črke. Izmed vseh aktivnosti je poslušanje

zgodb, branih na glas, imelo največji vpliv na razvoj t. i.

znanja o pismenosti. Wells navaja nekaj ključnih prednosti,

ki jih otroci pridobijo, ko poslušajo zgodbe:

- izkušnja zvrsti, ki je pozneje prišla do izraza v pisani

obliki jezika;

- širitev izkušnje in besedišča;

David Bevc in Maruša Kos

Tisoč ur naročja

- povečana komunikacija z odraslimi;

- ocena otrokove lastne “notranje zgodbe”;

- jezikovna izkušnja za oblikovanje “svetov”;

- vpogled v pripovedovanje kot sredstvo za

razumevanje.

Že v prvem sedemletnem obdobju lahko opazimo, da

tisti otroci, ki so bili deležni »tisoč ur naročja«, povezujejo

procese branja z ljubečo pozornostjo in s procesi

tvorjenja pomena v sodelovanju z odraslimi. Le-ti bodo

tudi že v predšolskem obdobju vzeli v roke knjigo in jo

Waldorfske novice 13


»brali«. Mnogi starši ne vedo, da lahko prav oni kot zgled

delujejo zelo spodbudno na branje svojih otrok. Vsi namreč

vemo, da se otroci trudijo posnemati vedenje in dejanja tistih

ljudi, ki so pomembni v njihovem življenju, jih spoštujejo,

jih imajo radi ali občudujejo.

Po mnenju strokovnjakov je glasno branje učencem eno

najmočnejših motivacijskih sredstev. S pogostim glasnim

branjem učitelj učencem namreč sporoča, da so knjige tudi

zanj zelo pomembne. Še posebej pomembno pa je to, da lahko

učenec med glasnim branjem najbolj neposredno pokaže

svoje navdušenje za branje nasploh oziroma za branje literature

(Pečjak, 2006).

Naloga pedagogov torej je, da otrokom, ki so “tisoče ur v naročju”,

in tudi tistim, ki niso, omogočimo razvoj zavesti, da

obstajajo zvoki znotraj besed, katere lahko iz teh besed vzamemo

in jih na otrokom prijazen način uporabimo v novih

besedah. Prav tako morajo za otroke ustvariti pogoje, v katerih

bodo lažje prepoznavali foneme oz. glasove, ki se skrivajo

za črkami v abecedi. Če se vrnemo k t. i. Matejevemu

efektu, ta opisuje, da otroci, ki začnejo z zgodnjim branjem

in z lahkoto “vdrejo” v kod jezika, doživljajo pozitiven efekt

in so sposobni v šoli tekoče brati dana besedila. Ta tekočnost

razvija raven avtomatizacije skupaj z zvoki in besedami, kar

otrokom omogoči, da se jim “odpre” kognitivni delovni prostor.

Otrokom, ki imajo na voljo ta kognitiven prostor in so

ponotranjili ta kod in besede, se odpre nov svet. Nasprotno

pa otroci, ki ne zmorejo prodreti v kod jezika in na ta način

hitro sestavljati določenih zvokov, jih povezovati v večje

enote, ki jih imenujemo besede in naprej v povedi, ne razvijejo

stopnje avtomatizacije, ki dovoljuje, da bi imeli na voljo

kognitiven prostor. Rezultat tega procesa je, da so njihovi

viri odvzeti in osredotočeni na raven besed, niso pa sposobni

operirati na pomenski ravni. Ta proces povzroči, da imajo

takšni bralci občutek manjšega zadovoljstva ob branju, branje

jim povzroča občutek težavnosti in posledično ne berejo.

Ker pa ne berejo dovolj pogosto, ne morejo razviti tega

procesa avtomatizacije in se znajdejo v začaranem krogu.

Ključno je, da pedagogi prepoznajo okoliščine in izberejo takšna

besedila za branje, ki bodo otrokom pomagala doseči

to avtomatizacijo branja (Cunningham, 2003).

Najsi bomo v benediktinskem samostanu ali v zimski sobi

poznega srednjega veka, v renesančni krčmi ali kuhinji, v

sprejemnici ali tovarni cigar iz devetnajstega ali dvajsetega

stoletja, nas obred, ko nam bere nekdo drug nedvomno

prikrajša za nekaj svobode, ki je neločljiv del branja: da izberemo

ton, poudarimo to ali ono misel, se vrnemo k svojemu

najljubšemu odlomku. Hkrati pa ta obred omogoča

spremenljivemu besedilu častivredno identiteto, občutek

enotnosti v času in bivanje v prostoru, ki jih le redko doseže

v muhastih rokah samotnega bralca (Manguel, 2007).

Že Rudolf Steiner (1919) je poudaril, da si lahko prebrano

veliko bolje zapomnimo, kadar dojamemo smisel prebranega.

A če se enostransko pri vsem najprej razčleni samo

smisel, bi lahko s tem dobro vzgojili človeško opazovanje

sveta. Toda na takšen način nikoli ne bi vzgojili človeka, ki

bi imel voljo, kajti volje se ne da prisiliti skozi to, da se osvetli

smisel stvari. Volja hoče spati in noče, da se jo na ta način

povsem prebudi, da se povsod razgrne smisel. Ob tem je

zelo pomembno, da to enostavno resnico o razkrivanju smisla

prebije nuja življenja, tako da moramo z otrokom početi

tudi takšne stvari, ki ne dajejo povoda za razkritje smisla.

Potem ga vzgajamo k hotenju.

Viri in literatura:

Armstrong, P. B. (2015). Kako se literatura igra z možgani? Ljubljana:

Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Bryant, P. in Goswani, U. (1990). Phonological Skills and Learning to Read,

Psychology Press.

Cunningham, A. (2003). The Effects of Learning to Read in Children’s Minds,

Television interview, KCSM.

Cunningham, A. in Stanovich, K. (1998). What Reading Does for the Mind.

American Educator.

Manguel, A. (2007). Zgodovina branja. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Pečjak, S. (2006). Bralna motivacija v šoli: merjenje in razvijanje. Ljubljana:

Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Stanovich, K. (1986). The Matthew Effects in Reading, Reading Research

Quarterly, 21, 360–407.

Steiner, R. (2012). Umetnost vzgoje. Metodika – didaktika. Nauk o človeku in

umetnost vzgoje 2. del. Ruše: Založba Rudolfa Steinerja.

Wells, G. (1987). The Meaning makers: Children Learning Language and using

Language to Learn.

14 Waldorfske novice


Širimo obzorja

Charles Kovacs Magda Mlekuž

Trodelnost

človeškega telesa

Trdna snov, iz katere je izdelana miza, ostane

enaka, dokler miza traja. Toda snovi, ki jih naše

telo izdeluje, kosti mišice in kri se sicer počasi,

vendar se spreminjajo. V približno sedmih letih težko

najdemo en sam delec v našem telesu, ki je enak. Torej

po sedmih letih naše telo ni enako, kot je bilo, vendar je

vsakdo od nas še vedno ista oseba.

Tisto, kar nas dela iste, je duša. Ne glede na to, kako se telo

spreminja, še vedno obstaja enaka duša. Čeprav se v našem

življenju celice našega telesa spremenijo približno osemkrat,

sem jaz ista oseba kot pred štiridesetimi ali petdesetimi leti.

Toda kje v telesu je duša? Duša ni vidna – ampak tudi magnetna

sila v magnetu ni vidna. Navaden kos železa in namagneten

kos železa izgledata enako. Da ugotovim, ali je železo namagneteno,

lahko dam zraven železa magnetne opilke. Eden izmed

njiju jih bo pritegnil. Tako vemo, da so v nekem kosu železa

magnetne sile. Da ugotovimo, kako in kje v telesu domuje duša,

pa moramo opazovati, kaj ta počne. Naša duša počne mnogo

stvari, tudi če mi ne vemo zanje. Toda pričeli bomo s stvarmi,

ki jih poznamo.

Predstavljajte si, da v vrtu vidite cvetlico in jo prepoznate kot

vrtnico. In da prepoznate rožo kot vrtnico, morate misliti, morate

se spomniti, kako izgledajo druge cvetlice. Ni težko misliti

– ne toliko kot pri algebri – toda mišljenje je isto.

Toda ne le, da mislite in prepoznate cvetlico kot vrtnico, uživate

lahko tudi v njeni lepoti. Da ti je nekaj všeč ali ni, je precej

drugačno od razmišljanja, to je občutek.

Sedaj lahko utrgate vrtnico in jo odnesete domov in jo postavite

v vazo. To ni niti mišljenje, niti čutenje. Da to naredimo,

moramo vključiti voljo. To je preprost dogodek – vidim cvetlico

in jo prepoznam kot vrtnico, rad imam njeno lepoto, jo utrgam

– to so tri osnovne lastnosti duše: mišljenje, čutenje in volja.

Skozi ves dan ni niti enega trenutka, da ne bi počneli vseh treh

stvari. Vedno je neka misel, v mišljenju vedno nekaj čutim –

smo zainteresirani ali zdolgočaseni, maramo ali ne maramo –

vedno nekaj delamo in uporabljamo voljo. Dokler smo budni,

ves čas mislimo čutimo in delujemo. Ko zaspimo, ne moremo

misliti, toda lahko čutimo in to naše čutenje so sanje, sanje so

čutenje. Pozneje bomo videli, da lahko v spanju uporabimo voljo

tudi in jo.

Imamo mišljenje, čutenje in voljo ter delovanje, sanjanje in

spanje. In lahko pogledamo, kako se dopolnjujejo.

Toda tisto, kar bi zares radi vedeli, je, kako je vse to povezano s

telesom. Vemo, da je mišljenje povezano z glavo, z možgani. Če

se nekdo močno udari v glavo, omedli, zgubi zavest, neha misliti.

Možgani ne mislijo sami od sebe – so kot violina ali klavir,

ki sama ne moreta igrati. Rabita glasbenika, da ustvari glasbo.

In tudi glasbenik rabi inštrument – ne more ustvariti glasbe

brez violine ali klavirja. Duša je glasbenik, ki rabi možgane, da

ustvari »glasbo«, ki jo imenujemo mišljenje.

Možgani sami zase niso nič – iz njih grejo milijoni živcev v vse

dele telesa – brez teh živcev sploh ne bi mogli delovati. Možgani

in živčevje skupaj se imenujejo živčni sistem. (Ko rečemo, da

je oseba »živčna«, mislimo, da je boječa ali zaskrbljena. Toda to

ni to, kar mislimo z živčevjem. To je le sistem, ki ga sestavljajo

živci.) Celotno živčevje je instrument razmišljanja. Možgani so

center živčnega sistema in živci so razpredeni po celem telesu.

Če je torej živčevje inštrument razmišljanja, je tudi drugi dušni

inštrument za čutenje. Da ugotovimo, kaj bi lahko ta sistem

čutenja bil, si dovolimo misliti o močnih občutjih, na primer o

sramu, pri katerem zardimo. Nekateri zardijo z lahkoto – tudi

če ni ničesar, za kar bi se sramovali – imajo zelo občutljivo čutenje.

Ali poglejmo drugo močno čutenje, nenaden strah, ko se

zgodi nasprotno od zardevanja, postanemo bledi, prebledimo.

Waldorfske novice 15


Toda kaj pomeni zardevanje ali če prebledimo? Pomeni, da

v obraz pride več (zardevanje) ali manj krvi (prebledevanje)

kot običajno. Iz tega lahko vidimo, da je kri orodje duše.

Ne le kri, tudi dihanje zavzema del v našem čutenju. Sporočilo,

kako se dihanje spreminja, postaja hitrejše, ko smo

razburjeni, ali nenadno sopemo, ko smo prestrašeni. Kri in

dihanje oba sta orodje duše za čutenje. Naše krvno ožilje in

dihala skupaj sta drug sistem, sistem čutenja. Če dihamo v

ritmu in če se kri pomika po telesu v ritmu (to lahko občutimo

v pulzu, to je ritem krvi), to imenujemo ritmični sistem.

Ritmični sistem – dušno orodje čutenja doseže vsak delček

telesa, toda center je v srcu in pljučih, tako kot ima živčevje

center v možganih.

Ko smo v vrtu in nabiramo cvetje, pridemo v vrt z nogami in

moramo uporabiti roke in dlani, da ga trgamo. Torej je jasno,

da ima to opraviti nekaj z voljo. Če delamo trdo ali se ukvarjamo

s športom in tega nismo navajeni, imamo naslednji dan

boleče roke ali noge ali kakšen drug del telesa. Tisto kar res

boli so mišice. To nam pokaže, kje domuje volja. Je v naših

mišicah. Toda mišic nimamo samo v rokah in nogah, temveč

povsod po telesu, celo v njegovi notranjosti.

Lahko vzamemo v dlan košček kruha in ga damo v usta, ga

žvečimo in pogoltnemo. Vse do tega trenutka jasno vemo,

kaj morajo mišice delati, toda sedaj to prevzamejo druge mišice

v telesu in delajo samostojno. Požiralnik potiska kruh

navzdol v želodec (tudi če stojite na glavi, bodo mišice požiralnika

še vedno potiskale kruh »navzgor« v želodec). Mišice

v želodcu obdelujejo kruh, in nato so tam mišice črevesja ali

drobovja.

Vse te notranje mišice so daleč pomembnejše kot mišice rok

in nog. Kajti če te notranje mišice ne bi delale, če ne bi pomagale

prebavljati hrane, naše roke in noge nikakor ne bi

imele moči in ne bi mogle ničesar početi. Torej so vse mišice

telesa odvisne od mišic želodca in črevesja, od mišic, ki vršijo

prebavo. Brez prebave hrane ne more delati nobena mišica v

telesu, tako kot živci ne morejo delati brez možganov. Celoten

sistem mišic se imenuje prebavila. Je tretji sistem, dušno

orodje za voljo ali delovanje.

Vidimo torej, da duša biva v telesu. Uporablja živčevje za mišljenje,

ritmični sistem (ožilje in dihala) za čutenje in prebavila

za voljo.

mišljenje

živčevje

budno

čutenje

ritmično

sanjajoče

volja

prebavila

speče

Moramo si zapomniti, da, četudi so to ločeni sistemi, je vsak

od njih razpreden preko celega telesa. Delajo skupaj, z ramo

ob rami, v vsakem delu telesa. V našem mezincu so živci, tam

so krvne žile in tam so mišice: vsi trije sistemi. V antični Grčiji

je Platon, Sokratov učenec rekel, da je duša kot kočija, ki

jo vozijo trije konji. Trije konji so trije sistemi telesa.

Prevedeno iz: Musceles and bones.

Utrinki

Majhna jablana

V

velikem hrastovem gozdu, kjer so rasla visoka

in veličastna drevesa, je rasla majhna jablana.

Bila je edina jablana v tem gozdu in tako je tam

med hrasti rasla sama ...

Prišla je zima, zapadel je sneg in prekril vse veje majhne jablane.

Gozd je bil tih in miren.

Neke noči je majhna jablana pogledala v nebo in razprl se ji je

čudovit pogled. Med vejami mogočnih dreves je zagledala zvezde

na nebu in zdelo se ji je, da visijo na vejah mogočnih hrastov.

”Oh,” je zašepetalo majhno drevo, »kako srečni so lahko ti hrasti,

ker imajo tako čudovite zvezde na svojih vejah. Bolj kot karkoli

na svetu si želim imeti zvezde na vejah, tako kot hrastova

drevesa, potem bi se počutila resnično posebno.«

Angel je z neba pogledal na majhno jablano in rekel: »Bodi potrpežljiva,

majna jablana!«

Čas je minil. Sneg se je stopil in v deželo je prišla pomlad. Na

vejah jablane so se pojavili drobni beli in rožnati cvetovi. Ptice

so počivale in gnezdile v njeni krošnji. Ljudje so hodili mimo nje

in občudovali njene čudovite cvetove.

Vso poletje je jablana še naprej rasla. Njene veje so se obrasle z

mladimi listi in cvetovi in se oblikovale v čudovito krošnjo.

Toda noč za nočjo je majhna jablana pogledovala na nebo, prekrito

z milijoni in milijoni zvezd, in upala: »Oh, bolj kot karkoli

na svetu si želim, da bi imela zvezde na svojih vejah in listih,

tako kot ti hrasti.«

Angel je pogledal na drevesce in rekel: »Saj že imaš darila. Poglej,

ljudem nudiš senco v vročih dneh in prostor za počitek in

tvoji cvetovi tako opojno dišijo in jih razveseljujejo. In ptice počivajo

na tvojih vejah in te razveseljujejo s svojim petjem.«

Jablana je vzdihnila in preprosto odgovorila: »Ljubi angel, ne

želim zveneti nehvaležno, toda to ni dovolj posebno! Vesela sem,

ko vidim, koliko veselja nudim drugim, toda resnično si bolj kot

karkoli na svetu želim imeti zvezde, ne cvetov, na svojih vejah.

Tedaj bi se počutila resnično posebno!«

16 Waldorfske novice


Peninnah Schram in Rachayl Eckstein Davis Sandra Tominšek

Angel se je nasmehnil in odgovoril: »Bodi potrpežljiva, majhna

jablana.«

Letni časi so se zopet zamenjali. Kmalu je bila jablana napolnjena

s številnimi lepimi jabolki. Ljudje so hodili v gozd. Kdorkoli je videl

jablano, si je utrgal jabolko in ga pojedel.

A še vedno je jablana ponoči gledala zvezde na hrastih in si želela:

»Oh, bolj kot karkoli na svetu si želim, da bi imela zvezde na svojih

vejah, tako bi bila res posebna!«

Angel ji je dejal: »Toda jablana, sedaj imaš čudovita jabolka, ki

jih lahko ponudiš ljudem, pticam in drugim živalim. Se ti to ne zdi

dovolj posebno?«

Brez besed je jablana odgovorila tako, da je otresla svoje veje z ene

strani na drugo.

Tedaj je zapihal veter. Mogočni hrasti so se začeli zibati sem in tja,

jablana se je stresla. Z vrha jablane je na tla padlo jabolko. Ko je

udarilo ob tla, se je razpolovilo in odprlo.

”Poglej,« je rekel angel, »poglej, ljuba jablana.«

Majhna jablana je pogledala navzdol in sredi svojega jabolka zagledala

zvezdo. »Zvezda! Imam zvezde na svojih vejah,« je srečna

odgovorila.

Angel se je nežno nasmehnil in dodal: »Ves čas so bile tam, samo

videla jih nisi.”

V vrtcu, pa tudi v šoli otroci in odrasli že vemo, da se vse

zgodi ob pravem času in da je včasih potrebno malce potrpeti

in počakati, da ta čas res dozori.

In dozorela je ideja, da naše bivše »vetrnice« v slovo od vrtca

in ob odhodu »čez cesto« posadijo jablano, ki bo skupaj z

njimi pognala močne korenine, nato pa bo rasla, cvetela in

zorela.

In sedaj v našem vrtcu, na našem vrtu raste jablana. Posadili

smo jo skupaj otroci iz vrtca, prvošolci, starši, učiteljice

in vzgojiteljice na mednarodni dan strpnosti. Pomagali pa

so nam tudi naši spretni srednješolci, ki so skopali luknjo

zanjo. Kmalu bo prišel čas, ko nas bo osrečevala s svojimi

opojno dišečimi cvetovi in sočnimi rdečezelenimi jabolki, ki

jih bo za vse dovolj! Jablana, drevo s tako lepo simboliko,

nas opozarja, da moramo dati vse od sebe, in zaupati, kajti

vse nam bo povrnjeno. Uči nas, da s tem, ko odpremo srca,

obogatimo življenja, hkrati pa lahko sprejmemo še več.

Jabolka pa skrivajo v sebi semena, ki potrpežljivo čakajo, da

bo zanje prišel pravi čas. Tako tudi v naših otrocih spijo semena,

mnoge kvalitete, ki jih še ne vidimo, a z gotovostjo

vemo, da so že tam in ko bo prišel pravi čas, bodo dozorele

in pokukale na plan.

Kot je v pismu zapisala mamica Lora: »Naj raste naša jablana

– simbol modrosti, iskrenosti, obilja in lepote. Naj vsem prinese

zdravja in sreče ter razveseli še čebelice in ptice. (In črviče!)

Se vidimo na pomlad, ko zadehtijo njene cvetice.«

Andreja Japelj in Sandra Tominšek

Waldorfske novice 17


Utrinki

Praznik jeseni

in mihaelovo

Lila lela la la la,

že jesen je k nam prišla,

li la le la la.

M. Voglar

Narava se je počasi odela v tople jesenske barve

in nas bogato obdarila s svojimi plodovi, ki

jih je letos res v izobilju. Jesenski gozd je kot

slikarska paleta – v njem se prepleta polno čudovitih

barv.

Kmetje že pobirajo pridelke s polja in pripravljajo zemljo

za novo letino, sladko grozdje že dozoreva, v gozdu se s

svojimi klobuki šopirijo gobani, tudi kostanj se nam že

dobrika in nas v prste sem ter tja pika ... V našem vrtcu

pa po skupinah že ves september in oktober kuhamo marmelade:

slivovo, breskovo, ribezovo in si delamo zalogo

za zimo, pečemo sladke dobrote iz jabolk, sliv in drugega

sadja, kuhamo kompote, pa sladki kostanj, obrali in posušili

smo pehtran, žajbelj in druga zelišča, mleli smo žito in

koruzo in si iz svoje moke spekli kruh in še in še.

Poletna vročina je popustila, a sončni in topli dnevi nas

še kar razvajajo. Z novimi odličnimi kosili pa nas razvaja

tudi naša nova šolska kuhinja – za kar smo zelo hvaležni!

Zato smo se vzgojiteljice vseh štirih starejših skupin odločile,

da letos ne bomo odjavili kosil in si skuhali vsak svojo

juho, temveč da praznik jeseni v povezavi z mihaelovim

zabeležimo vsi skupaj s starši in si na našem vrtu skuhamo

jesensko juho kar v kotlu ...

Že ves teden pred praznovanjem smo po skupinah skrbno

zbirali sadje in zelenjavo, ki so jo otroci prinašali od doma,

nekateri tudi iz svojih vrtov ali pa vrtov babic in dedkov,

izdelovali čisto prave kuharske kape in se pripravljajli na

naše praznovanje. In prišla je težko pričakovana sobota!

Jutro je bilo ovito v meglo, ki pa se je kmalu dvignila in

sonce nas je prav prijetno pobožalo in posušilo kapljice

rose. Seveda brez izzivov ne gre, kar se pritiče praznovanju

mihaelovega. Tako so nam jo že na začetku zagodli

škratje in nam odnesli polno košaro polen iz naše lope,

za povrhu pa en kotel pustili brez stojala in verig. Ampak

mi se ne damo in naši vrli očki s spretnimi rokami so nas

kot pravi vitezi rešili in naredili prav posrečeno stojalo za

kotel in kmalu je zagorel ogenj. Ko smo se vsi zbrali, smo

najprej skupaj s starši zarajali in pomagali razrešit Spor:

V temni kleti je prepir,

krega z repo se krompir,

kdo mehkejši je, kdo trd,

kdo krasotec je, kdo grd,

kdo močnejši je, kdo zabit,

kdo prostak, kdo plemenit.

Spor razsodi peteršilj:

»Škoda je za zdraho sil.

Z ene njive sta doma,

v isti pisker bosta šla,

slajši z repo je krompir,

dajta roke si in mir!«

V. T. Arhar

18 Waldorfske novice


Sandra Tominšek

Utrinki

Janja Kokalj

IASWECE

Mednarodno združenje

waldorfskih vrtcev

Spoštovani starši, sorodniki, prijatelji,

znanci »naših« otrok. Marsikdo med

vami je že slišal za kratico IASWECE

(International Association for Steiner/Waldorf Early

Childhood Education) oz. Mednarodno združenje

waldorfskih vrtcev, katerega člani smo že četrto

leto.

… nato pa smo se začarali v prave kuharske mojstre in

pomočnike, si porazdelili naloge, zavihali rokave in se

lotili dela. In kako spretne so naše roke! Eni smo skrbeli

za ognjišče, drugi so čistili, lupili, rezali, sekljali, ribali

… sadje in zelenjavo in počasi je iz obeh kotlov zadišalo,

prijeten vonj po juhi pa se je razširil po vrtu. Napočil je

čas, da pripravimo mize in naša jesenska juha nam je

zares ogrela dušo in srce! Vsekakor brez posladka ne

gre, zato smo si spekli še slasten jabolčni zavitek in naredili

odlično sadno solato. S smetano, se ve!

Ko so bili naši trebuščki potešeni, smo se za konec zopet

zbrali skupaj in začarali v pogumne viteze in princese

ter z Mihaelovo pomočjo ukrotili še zmaja, na koncu pa

s skupnimi močmi pospravili še vrt.

Sedaj smo notranje okrepljeni pripravljeni na novo vrtčevsko

leto!

Dragi starši, iz srca vam hvala za vso vašo podporo in

pomoč!

IASWECE daje – nam vzgojiteljem iz različnih držav

in kultur – možnost, da se srečamo, spoznavamo in

tako vedno bolje razumemo drug drugega ... kajti,

vsaka kultura prispeva k razvoju antropozofije in

waldorfske pedagogike nekaj specifičnega, kar vsi

spoštujemo in cenimo.

Na srečanjih, ki so organizirana dvakrat v letu, se

tako poglablja študij antropozofije in waldorfske

pedagogike ter se ju poskuša oblikovati primerno

izzivom današnjega časa.

Naša skupna naloga je, da skrbimo za to, da waldorfska

pedagogika ne bi postala le teoretični sistem

ali pa zbirka posebnih pravil in metod, ampak

naj bi bila vedno znova možnost, kako na novo dojeti

bistvo otroka, ne glede na to, v katerem kulturnem

ali geografskem okolju živi. Poleg tega se trudi

ozavestiti odrasle, da bi do otroka negovali živ medsebojni

odnos.

Dokazano je, da zdrav razvoj otroka najbolje uspe v

skupnostih, kjer vladajo dobri socialni odnosi med

starši, pedagogi in otroki.

Želimo si, da bi lahko vzpostavili takšne zavestno

delujoče skupnosti ter tako prispevali del k svetovnemu

(strpnemu) kulturnemu impulzu.

Letošnjo jesen smo se, tokrat v majhnem kraju

Grianan na Irskem, zopet zbrali predstavniki 33

držav (kar je videti na fotografiji), vse od Avstrije,

Avstralije, Brazilije, Finske, Indije, Japonske, Kitajske,

Nemčije, Rusije, Švedske, Švice, Španije, Tajske,

ZDA.

Waldorfske novice 19


Vsakič znova sem navdušena nad delovno vnemo, ki

vlada na teh srečanjih.

V sklopu svojih delovnih skupin, pripravlja IASWECE

naslednje smernice, ki so aktualne za vse nas:

- merila za prepoznavnost waldorfskega vrtca;

- kako razumeti in podpreti delo v obdobju

prehoda med vrtcem in šolo (šest- in

sedemletniki);

- trenutno je na voljo angleško-nemška verzija

osnutka izjave IASWECE za diskusijo o

imunizaciji;

- pripravlja se osnutek za diskusijo o »medijski

kompetenci« ter se v ta namen zbira podpise

– o svobodni odločitvi glede uporabe le-teh

v izobraževanju (do marca 2019 – glej www.

eliant.eu, če vam ni vseeno, se pridružite se in

podprite naša prizadevanja).

Poleg tega so v pripravi oz. so že ugledale luč sveta:

- brošura o vlogi in pomenu spanja v predšolskem

obdobju;

- kratek film o 100-letnici waldorfskega

izobraževanja;

- aprila 2019 bo mednarodna konferenca v

Dornachu na temo Notranja svoboda – socialna

odgovornost oz. kako najti pot v človeško

(humano) prihodnost ;

- spomladi bo na voljo CD in knjižica zbranih

(najpogosteje petih) uspavank sveta ...

Če ste ob branju postali vsaj malce radovedni (to vas ohranja

mladostne) ali so se vam ob tem pojavila vprašanja, pokukajte

na mednarodno spletno stran www.iaswece.org, kjer

boste izvedeli še več o delovnih skupinah, projektih, temah,

žgočih vprašanjih ter drugih dejavnostih po Svetu. Lahko se

pridružite tudi prijateljem /podpornikom IASWECE, velike

svetovne družine, katere del smo tudi mi.

V svetu nas – Slovence že prepoznajo.

Z izmenjavami izdelkov za waldorfske sejme sežemo vse

od Amerike do Avstralije. Del teh izdelkov lahko vidite na

fotografiji. Trenutno so največ navdušenja požele »pupe«

– družina, narejena iz koruznih storžev, ki jo je prispeval

naš Waldorfski vrtec Fčelica iz Pomurja (dobili smo celo

naročila).

Naslednjič pa kaj več o tem, kako Slovenci sežemo do Južne

Afrike.

HVALA vsem za vašo pozornost in naklonjenost.

20 Waldorfske novice


OE Savinja

Jerneja Kolar

Spoznavanje

dediščine adventa

skozi interaktivno ustvarjanje

V

petek, 30. novembra 2018, pred prvo adventno

nedeljo se je, sedaj že tradicionalno, v Domu

kulture v Braslovčah odvijal Labirint šepeta,

projekt, s katerim Prosvetno društvo Braslovče (idejni

snovalec projekta, ki se odvija že tretje leto zapored) skupaj

s soustvarjalci: Društvom podeželskih žena Braslovče,

Plesnim gledališčem Braslovče, Zavodom 3Jezera Braslovče

ter Damjano Lukman, učiteljico OŠ Braslovče ter poznavalko

ljudske dediščine, modernega človeka seznanja s tradicijo

adventna, kot so ga nekoč doživljali naši predniki.

Ustvarjalci skozi labirint in v popolni tišini popeljejo obiskovalce

v interaktivno zasnovane podobe neke preteklosti,

ki jo slednji doživijo na izjemno intimen, a tudi intenziven

način. Vsak del labirinta od obiskovalca zahteva intenzivno

sodelovanje, pri katerem mora slednji slediti navodilom

izvajalcev. Vstop v labirint je časovno in številčno omejen.

Vstop je prost, vendar se od obiskovalcev zahteva, da s seboj

prinesejo ročno izdelan okrasek, ki ga obesijo v avli na stoječo

smreko. Ker potovanje po labirintu poteka v strogi tišini,

morajo obiskovalci s seboj prinesti tople nogavice, ki si jih

nataknejo pri vhodu v dvorano. Ker snovalci labirinta vsako

leto strmijo k temu, da ustvarijo dodano vrednost projekta,

so se letos odločili, da v goste povabijo mlade glasbenike

Waldorfske šole Savinja, ki ustvarjajo pod vodstvom gospe

Monike Žuran. Mladi glasbeniki so tako združili moči s člani

Plesnega gledališča Braslovče in skozi glasbo in ples obiskovalce

skupaj seznanjali s tradicijo slovenske plesne dediščine.

V Prosvetnem društvu Braslovče so prepričani, da takšni

dogodki bogatijo čustven in doživljajski svet otrok ter

starejše opominjajo, kako bogat in barvit je svet slovenske

etnološke dediščine. V mislih že snujejo programske vsebine

prihodnjega labirinta, v katerega bodo poleg zanimivih

zgodb vključili tudi nove goste.

Waldorfske novice 21


OE Savinja

Anja Jarh

Miklavžev semenj

v Savinjski dolini

Prvo soboto v decembru je bila Waldorfska šola

Savinja v Žalcu praznično obarvana. Zunanje

temperature so bile precej nizke, a na hodnikih

šole so nasmehi pričarali prijetno toplino. Obiskovalci so s

svojo sproščenostjo in navdušenjem dodatno pripomogli k

čarobnemu vzdušju, ki se je na hodnikih šole obdržalo še

tudi v prvih decembrskih dneh.

Božično drevo na dvorišču šole je dobilo praznično podobo

z obeski, na katera so obiskovalci pisali lepe misli. Stopnišče

je poživil bršljan, šolske hodnike pa je očaralo zvezdno

nebo. Razredi so se spremenili v tematske sobe in namesto

v učilnice se je stopalo v najrazličnejše doživljajske svetove.

Vrtčevske tete so poskrbele za lutkovne predstave in začarale

najmlajše z uprizoritvijo Jančka ježka in Tete Pehtre.

Otroci so lahko obiskali palčkov rudnik in si nabrali polne

žepe diamantov. Lahko so obiskali tudi vilinsko hišico, kjer

se jim je s prižigom svečke uresničila želja. Eden od razredov

se je spremenil v pajkovo domovanje, prepleteno s pajčevino,

skozi katero so se morali otroci spretno prebiti, da

so si prislužili sočen prigrizek. Podstrešje se je spremenilo

v zapleten labirint, ki so ga otroci z največjim navdušenjem

premagovali. Preobrazbo je dobila še ena učilnica, v kateri

so se otroci lahko preizkusili v športnem poligonu. Tisti

z neustavljivo ustvarjalno žilico so lahko preizkusili svoje

ročne spretnosti na ustvarjalnih delavnicah. Za vse malo večje

radovedneže pa se je pripravil tudi prikaz poteka šolske

ure na waldorfski šoli.

Učitelji so poskrbeli za razstavo waldorfskih zvezkov in

predstavili pisan izbor izdelkov od prvega do osmega razreda.

Obiskovalci pa so lahko napasli oči in kupili adventni

venček, božični okrasek, waldorfsko igračo, dekorativne

izdelke, slastno marmelado ali modni dodatek na kateri

izmed stojnic, ki so se skrivale po razredih in na hodniku.

Učenke in učenec osmega razreda so s prepevanjem pesmi

popestrili dogajanje in še dodatno pričarali predbožično

vzdušje. Kar dva razreda sta se spremenila v Kavarno pri

Grudnu, kjer je bilo poskrbljeno za lačne in žejne trebuščke.

Na hodniku pa so se prodajale tudi srečke za srečelov in zaradi

velikega zanimanja so le-te pošle zelo hitro.

Miklavžev semenj je vsem ostal v zelo prijetnem spominu.

Pokazala se je srčnost tako učiteljev kot staršev, ki so s skupnimi

močmi omogočili prijetno druženje. Največjo potrditev,

da je tudi letošnji sejem zelo dobro uspel, pa je prišla s

strani otroških obrazov, na katerih so se kar nekaj zaporednih

dni risali nasmehi navdušenja. Letošnji semenj je tako

bil odlična popotnica v umirjeno adventno vzdušje.

22 Waldorfske novice


OE Gorenjska

Mateja Korošec in učenci 7. razreda

SAMOSTALNIK JE POVSOD

Samostalnik je povsod,

poln vina sod,

morje je in vreča zrna,

tudi roža s Krna.

Samostalniki so hribi, gore,

kakor tudi nočne more.

Samostalnik je žival:

opica, mačka ali pav.

Samostalnik je povsod,

nihče ne ve, od kod.

Rastline ogleduje,

zraven pa modruje,

medtem ko ga pridevnik dopolnjuje.

Samostalnik sklanjati znamo,

samo za malo dramo.

Ločimo še ženski, moški, srednji spol,

zdaj imam pa vsega dovolj.

PESEM O SAMOSTALNIKU

Samostalnik je beseda

kakor luč, ograja, sreda, beda.

To so pojmi in stvari,

ki se jih lahko drži.

Samostalnik sklanjamo:

luč je svetla in gori,

luči ni, tako se zdi,

ko že cela hiša spi.

Luči dam še par stvari,

da popolna se mi zdi.

Luč prižgem, ko je temno

in ugasnem, ko je svetlo.

Da zvečer se umiri,

moja sestra pri luči zaspi.

Z lučjo pesem se zaključi,

me sklanjanje več ne muči.

Loti Stary

SAMOSTALNIK

Jaz sem samostalnik,

kot brv ali likalnik.

Lahko sem kralj, žival,

pojem, rastlina ali človek.

Postavite me lahko v katerikoli sklon

ali pa v ednino, dvojino in celo množino.

Lahko sem moškega, srednjega ali ženskega spola,

kot tisti avto, tisto kolo ali tista smola.

Imam tudi sklanjatve:

moško, srednjo ali žensko,

prvo, drugo, tretjo ali pa celo četrto,

odvisno ali sklanjam most, kolo ali trto.

Tako, to je sedaj vse o meni, samostalniku,

zrnu, brvi ali likalniku.

Gaber Robič

Svojo pesem je ilustrirala Karin Ujčič Šef

GLAGOL

Glagol je težava,

zato sledi poprava.

Piši, misli, ustvarjaj

in ponavljaj.

Moraš ga dobro znati

V ŠOLI

in se napak bati.

Glagol nam pove,

kaj kdo dela ali ve.

Glagol je koristna stvar

prav za vsakogar.

(zgodba, kjer nastopajo zaimki)

Lino Martinović

Ko se počitnice končajo, moraš sam sebi

kupiti veliko potrebščin. Prvi dan je v 7.

razred nekdo zamujal. Učiteljico je zanimalo,

kdo je to. Zamujal je on, tisti, ki

je bil nov, baje obvlada matematiko. Ko

se je pouk končal, sem nekaj pozabila v

razredu. Naslednji dan sem ugotovila,

da je bila mogoče to moja domača naloga.

Učiteljica nam je rekla, naj na mizo

damo domačo nalogo, a nihče je ni imel.

Nikogar ni bilo, ki bi imel narejeno domačo

nalogo, nihče se ni spomnil nanjo.

Ko sem prišla domov, sem si pripravila

malico. Medtem ko sem si jo pripravljala,

je nekdo pozvonil. Spraševala sem se,

kdo ali kaj bi to bilo. Bila je mami. Povedala

mi je, da so naslednji teden počitnice.

Spraševala sem se, zakaj mi je ona to

povedala, zakaj mi tega ni povedal nekdo

drug. Jaz sem povedala tudi njej, njim in

njemu. Vsi so se tega razveselili.

Vita Sekne

Karin Ujčič Šef

SKLENILI SMO KROG UČENJA

BESEDNIH VRST

Sedmošolci so na začetku šolskega leta

zavzeto ponavljali besedne vrste in s

tem sklenili velik krog učenja. V tretjem

razredu so spoznali besede imenovalke,

opisovalke in delavke. V četrtem razredu

so zavzeto recitirali pesmi o kralju

Samostalniku, uprizarjali bitke viteza

Glagola in izbirali bleščeče, svetleče

ter bogate opise stvari, ki so pripadale

kraljici (pridevniku). Kasneje nam je

postalo jasno, da mora kraljica ubogati

kralja oziroma se ujemati z njim, kot se

pridevnik ujema s samostalnikom. Najbolj

z veseljem so se sedmošolci spomnili

medmeta, ki je v pesmi nastopal kot

dvorni norček in smo ga za šolski praznik

v četrtem razredu uprizorili tako,

da smo preskakovali dolge premikajoče

palice. Vse besedne vrste smo narisali in

pregledno zapisali na velik list, spremenjen

v travnik. Tako so predlogi pristali

na krtini, črvi pa v zemlji. Vezniki so

povezali besede preko pajkove mreže,

čebela je brenčala in nosila medmete. Za

piko na i pa smo se vrnili k pesnjenju in

ustvarjanju zgodb. Tokrat so bili pesniki

in pisatelji učenci. Le kdo bi si mislil,

da so lahko besedne vrste tako zabavne?

Krog učenja o besednih vrstah je sklenjen

… zdaj pa nas čakajo stavčni členi.

Mateja Korošec. razredničarka 7. r

Waldorfske novice 23


Waldorfske iniciative

Zavod za razvoj waldorfskih šol

in vrtcev - zveza

Streliška ulica 12, 1000 Ljubljana

ZAVOD ZA RAZVOJ WALDORFSKIH ŠOL IN VRTCEV - Zveza

01 434 55 77

041 459 199 (ga. Vera Grobelšek – vodja izobraževanja)

051 304 406 (ga. Manca Biber – založba, šola za starše Godija Kellerja,

delavnice in predavanja za strokovno ter splošno javnost, koordinacija

aktivnosti Godija Kellerja v Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji, projekti)

zavod@waldorf.si

www.waldorf.si

Zavod za razvoj waldorfskih šol in vrtcev

aktivnosti Godija Kellerja v Sloveniji, na Hrvaškem

in v Italiji: Godi Keller - S srcem v šoli)

Waldorfska šola Ljubljana

Waldorfski vrtec, osnovna šola, gimnazija

in glasbena šola

Streliška 12, 1000 Ljubljana

01 434 55 70 info@waldorf.si

www.wsl.si @WSLjubljana

Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj

Struževo 14j, 4000 Kranj

041 617 868 info@waldorf.si

www.wsl.si Waldorfski Vrtec Kranj

OE Savinja

Waldorfski vrtec in osnovna šola

Ulica Ivanke Uranjek 6, 3310 Žalec

03 777 30 20 tajnistvo@waldorf-savinja.si

www.waldorf-savinja.si @savinja.Waldorf

OE Celje

Waldorfski vrtec Celje

Breg 3, 3000 Celje

041 324 323 info@waldorfski-vrtec-celje.si

www.waldorfski-vrtec-celje.si

Waldorfski vrtec Celje

OE Gorenjska

Waldorfski vrtec čebelica in

osnovna šola Radovljica

Kranjska cesta 4, 4240 Radovljica

041 415 726 gorenjska@waldorf.si

waldorf-gorenjska.si @waldorfgorenjska

Waldorfski vrtec Sončnica

U. Viktorja Kejžarja 35, 4270 Jesenice

041 464 688 gorenjska@waldorf.si

waldorf-gorenjska.si @VrtecSoncnica

OE Primorska

Waldorfska šola Primorska

Cesta 5. Maja 6, 5270 Ajdovščina

051 495 686 waldorfskasola.primorska@waldorf.si

www.waldorf-primorska.si

@waldorfska.sola.primorska

Waldorfski vrtec Kresnica

Bukovica 65, 5293 Volčja Draga

040 438 312 w.vrtec.go@gmail.com

www.waldorf-primorska.si

@WaldorfskiVrtecKresnicaNaGoriskem

Waldorfski vrtec Zlata Ptica

Ustje 70, 5270 Ajdovščina

031 578 358 waldorfajdovscina@gmail.com

waldorf-ajd-go.blogspot.com

@VrtecZlataPtica

OE Pomurje

Waldorfski vrtec Pomurje

Zadružna ulica 5, Černevalci, 9000 Murska Sobota

031 353 694 info@waldorfpomurje.si

www.waldorfpomurje.si

@WaldorfskiVrtecPomurje

Inštitut Sofijin izvir Maribor

Zasebni Waldorfski vrtec Studenček

Valvasorjeva ulica 94, 2000 Maribor

02 62 00 608 wrtec.studencek@sofijinizvir.si

www.sofijinizvir.si @waldorfski.vrtec

24 Waldorfske novice

More magazines by this user
Similar magazines