ZVEZDE bodo ugasnile, če jim povem svojo zgodbo

ZVEZDE
BODO UGASNILE, ČE POVEM JIM SVOJO ZGODBO
Bogdan Novak

Prvo poglavje
Živeli smo v Halabu, dvomilijonskem mestu na severu
Sirije, ki mu neverniki pravijo Alep. Moj abu, oče Fadi Hallaj,
je strojni inženir, a ko je diplomiral na tehnični univerzi
v Halabu, se mu ni dalo v slabo plačano državno službo,
ampak je od svojega očeta prevzel mehanično delavnico s
tremi zaposlenimi. Zanj so bili vsi avtomobili kripe, ime
avto si je po njegovem zaslužil samo audi. V audije je bil
zaljubljen, zato ni čudno, da smo audija 4 quattro imeli
tudi mi za družinski avto. Njegov priljubljen stavek je bil:
»Ko bomo obogateli, si bom kupil audija Q7 s trilitrskim
motorjem in s pogonom na vsa štiri kolesa.«
»Japajade!« mu je ob tem rekla umi, mama Fatima.
»Sanjaj, sanjaj!«
»Aimra’at samita!« je rekel oče. »Molči, ženska.«
To je bila njegova priljubljena krilatica v pogovorih z
mamo, vendar ni rekel tega nikoli ukazovalno, osorno ali
rezko, ampak vedno nekako ljubeče, kot da ga skrbi zanjo.
Zato mu mama teh besed ni nikdar zamerila.
Oče je imel še eno ljubezen poleg audijev. Glasbo. Njegova
najbolj priljubljena je bila stara tunizijska pesem Jama
ja galeja, Predraga moja mati. Pel jo je naš slavni pevec Nur
Mahana in oče bi jo lahko poslušal vse dni v letu, vsako
uro dneva. To je bilo edino jabolko spora med mamo Fatimo
in očetom Fadijem. Mama je namreč trdila, da to isto
7

pesem dosti lepše zapoje Tunizijka Amina Fakhet, ki ni
bila nič manj slavna od Mahana.
»Molči, ženska,« je rekel oče, »ker nimaš pojma o glasbi.
Amina jo sicer lepo zapoje, a ko jo slišiš iz Nurovih ust, se
ti naježi koža in se ti vse dlake postavijo pokonci. Takšen
mojster je, ker je začel kot pevec citatov iz Korana, šele
pozneje se je posvetil narodni glasbi. Amina teh izkušenj
nima.«
»Japajade,« se je posmejala mama. »Koliko pevcev
citatov iz Korana je, ki so čisto zanič. Še naš mujezin ima
več posluha, ko ob urah poje z minareta la ilaha illallah
Muhamnadur rasulullah.«
Tako se je v naši hiši večno vrtela pesem Jama ja galeja,
včasih v izvedbi Amine in drugič v Nurovi izvedbi. Tako da
sva se z dve leti mlajšim bratom Hasanom nehote naučila
celotnega besedila. V glavi nama je neprestano odmevalo:
»O, predraga moja mati, nikoli ne bi pomislil, da me
boš zapustila ...«
Čeprav se je oče najbolj raznežil šele proti koncu pesmi,
ko je Nur zategoval:
»... zvezde bodo ugasnile, če povem jim svojo zgodbo;
vse bodo zbledele, zvezde bodo se utrnile, morje se bo
izsušilo in mladi bodo osiveli.«
Vendar z bratom nisva vedela, kakšno strašno zgodbo
skriva oče pred nami, da bi zaradi nje zbledele zvezde in
celo ugasnile, midva pa bi osivela.
Naša hiša je bila v Jasminovi ulici v bližini Avenije sultana
Bajazida. V pritličju hiše je bila očetova mehanična
delavnica, nad njo pa trisobno stanovanje: velika jedilnica,
kuhinja, spalnica staršev in spalnica, v kateri sva spala z
bratom Hasanom. Ker sva bila le slabi dve leti narazen, sva
se odlično razumela. Sploh ker je bil Hasan blage in mirne
narave in mi je sledil povsod kot mlad kužek. Tako sva
skupaj zahajala med svoje vrstnike na ulici, ki je bila naše
igrišče, saj na njej ni bilo kaj prida prometa.
Vendar zdaj ulice niso bile več tako varne kot nekoč,
ker smo bili že tri leta sredi vojne. Začelo se je z napol
skrivnimi uporniškimi skupinicami, ki so napadale vojake
predsednika Asada, tiste, ki so jim v državni himni Homat
el dijar peli:
»Čuvarji dežele, mir z vami.«
Vendar miru je bilo vsak dan manj. Uporniki niso bili
muslimani, ampak šiiti, ki so v verskem smislu počeli vse
povsem nasprotno od nas, muslimanov, kakor nas je učil
pri verouku imam naše mošeje, kamor smo hodili k molitvi
ob petkih. Za razliko od muslimanov so bili šiiti za
vero pripravljeni tudi ubijati.
Upornikov je bilo veliko vrst. Od borcev Ba‘atha, prek
fronte Al-Nusra, pa kurdskih upornikov, na koncu pa so
iz Iraka prišli v Sirijo še borci Islamskega kalifata ISIS.
Ti slednji so bili najbolj krvoločni, zato so vzbujali med
ljudmi strah in trepet. Kadar smo se igrali na ulici vojno,
smo se običajno razdelili v dve skupini; eni smo bili borci
Ba‘atha, drugi Asadova vojska. Le mesarjev sin Eljem
je vpil, da hoče biti krvoločni pripadnik ISIS-a, ker so ti
sovražnikom z noži rezali vratove, kakor jih je njegov oče
rezal ovcam, preden jih je odrl in razkosal, Eljem pa mu je
pri tem pomagal.
Vojna je bila precej časa nekaj oddaljenega, o čemer se
pač govori. Lani pa je prišla tudi pred naša vrata, saj so
8 9

ili glavni spopadi okoli Halaba. Na severu so se vkopali
Kurdi, na vzhodu Asadovi vojaki in nad njimi borci islamskega
kalifata, večji del mesta in okolice so zavzeli opozicijske
sile Nacionalne fronte, v okviru katere sta bila tudi
Al-Nusra in Ba‘ath. Te so z jugozahoda napadale vladne
sile. Vsak je bil vkopan na svojem gričku ob ruševinah bizantinskih
templjev, ki so jim rekli Mrtva mesta.
Po mestu so začele frčati granate, treskale so rakete, na
strehah so prežali ostrostrelci. Podrli so del velike pokrite
tržnice Al-Medine, tudi del džamije ob njej, v kateri je
grob Caharija, očeta Janeza Krstnika. Ni bilo več varno hoditi
iz hiše, zlasti v mestnem središču ne.
V Jasminovi ulici pa je bilo doslej mirno. Zato smo se
otroci še lahko igrali v bližini svojih domov. Vse do tistega
dne, ki ga ne bom nikoli pozabil.
»Harun,« mi je rekel mlajši brat Hasan, »danes bova
midva z uporniki in bomo razgnali Asadovo vojsko.«
Strinjal sem se. Bilo nas je kakšnih dvajset fantinov, ki
smo se razdelili v dve skupini. V rokah smo držali palice,
ki smo jih imeli za meče ali pa smo jih dvignili k obrazu in
vpili paf! paf!, kot da imamo puške. Na koncu se je skoraj
vedno izteklo tako, da smo orožje odvrgli in se spoprijeli
z golimi rokami. Ob strani majhnega parka, v katerem so
potekali naši boji, so na nizkem zidcu sedele deklice in nas
opazovale, zato je bilo še posebej pomembno, da se je vsak
izkazal v boju. Najhuje, kar se je zgodilo po takšnih bitkah,
je bilo, da si prinesel domov kakšno odrgnino ali buško,
saj smo bili med seboj prijatelji.
Uporniki smo napadli asadovce, ki so se skrivali za
zidcem na koncu parka. Drveli smo proti njim, ko sem se
spotaknil in padel. Takrat je nad našimi glavami svareče
zažvižgalo, da smo vsi obstali in pogledali kvišku. Žvižganje
je bilo vedno glasnejše in bolj rezko, hip zatem je
treščila zablodela granata naravnost na zidek, za katerim
so se skrivali asadovci in smo se mu že močno približali
uporniki. Grozno je počilo, da sem skoraj oglušel. Vse je
vrglo po tleh, večina je obležala negibno. Šrapneli granate
so zadeli tudi nekaj deklic ob robu parka. Tiste, ki so bile
le lažje ranjene ali sploh nepoškodovane, so kriče zbežale
domov.
Skobacal sem se na noge. Nič mi ni bilo. Deset metrov
pred mano pa so ležali fantje kot pokošeni. Takoj me je
prešinilo, kaj je s Hasanom. Kot starejši brat sem bil odgovoren
zanj. Kot pijan sem se opotekal proti ležeči skupini.
V ušesih mi je zvenelo. Videl sem ležati Hasana na tleh,
vsega oblitega s krvjo. Planil sem k njemu. Pokleknil sem
na tla in ga začel stresati.
»Hasan! Hasan!« sem zavpil.
Hasan se ni zganil. Mimogrede sem videl, da je Eljem
brez ene noge, trebuh je imel odprt in drobovje mu je gledalo
na plano. Zavrtelo se mi je v glavi, skoraj bi izgubil
zavest. Tedaj je že pritekel do mene oče Fadi. Objel me je.
»Harun, si cel?« me je vprašal.
Pokimal sem in pokazal na Hasana. Ničesar nisem mogel
izdaviti, le z roko sem kazal nanj. Oče je zastokal nekje
iz trebuha, dvignil je Hasana v naročje in stekel proti domači
hiši. Tekel sem za njim. Tekel sem kot za stavo, samo
da bi čim prej prišel iz te klavnice, ki je bila kot neresnične
sanje. Oče je odnesel Hasana v dnevno sobo in ga položil
na divan.
10 11

Iz kuhinje je prišla mama Fatima in začela viti roke ter
kričati med solzami, ki so jo oblile in ji v potokih stekle
čez lica:
»Hasan! Moj Hasan! Moj najmlajši sin! Kaj so ti storili?«
Stekla je v kopalnico in se vrnila z lavorjem mlačne
vode in s krpo. Hasan je še vedno ležal negibno. Mama
mu je med jokom in tarnanjem umila obraz, oškropljen
s krvjo, potem mu je umila lase, zlepljene s temno rdečo
tekočino.
»Glava je cela,« je rekla z olajšanjem.
Slekla ga je do golega in vrgla obleke v kopalno kad
skupaj s koščki mesa, ki so se prilepili nanjo. Nato ga je
umila po vsem telesu. Počutil sem se krivega, ker sem bil
odgovoren za mlajšega brata. Hkrati me je žalostilo, da se
starša posvečata Hasanu, zame pa se nihče ne zmeni.
Hasan je tedaj globoko vzdihnil in odprl oči.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašal. »Zakaj mi v ušesih bobni?«
Mama je zdaj jokala od sreče in tudi oče se je smehljal.
Skrbno sta ga pregledala in nista našla niti ene rane.
Kot po čudežu ni bil zadet, ko je zaradi zračnega udara
eksplozije padel na tla in obležal sredi ranjenih in mrtvih
prijateljev.
Zdaj so se posvetili tudi meni. Oče je objel vse tri in nas
stiskal k sebi. Mama je še vedno jokala.
»Mašallah!« je rekel oče s hripavim glasom. »Zgodila
se je Božja volja. Milostni Bog ni dovolil, da bi mi ubili
sinova.«
Zdaj se je Hasan spomnil, da je priletela granata in je
zaradi nje izgubil zavest. Rekel je:
»Asad me je zgrešil!«
»Imeli smo veliko srečo,« je rekel oče.
Res smo imeli veliko srečo in polno naročje božje milosti.
Kajti dvanajst dečkov in ena deklica je za vedno obležalo
v parku. Nekaj se jih je še dolgo zdravilo v bolnišnici,
od koder so se vrnili pohabljenih udov. Samo Hasan in jaz
nisva dobila niti ene rane.
Zdaj je mama Fatima umila še mene. Ko me je umivala,
je strogo rekla očetu:
»Fadi, a boš kar stal in gledal, kako nama bodo pobili
otroka? Kaj boš storil, da zaščitiš svojo družino? Jutri lahko
prileti granata na našo hišo! Kaj boš naredil, Fadi?«
»Razmislil bom,« je rekel oče. »Temeljito bom
razmislil.«
Še naprej smo živeli v naši hiši, vendar se s Hasanom
nisva več smela igrati na ulici. Zablodelih granat k sreči ni
bilo več. Če smo že morali po opravkih, smo se na daleč
izognili parku, ki ga je oblila kri mojih vrstnikov.
Oče in mama sta v svoji spalnici šepetaje govorila vse
večere. To je trajalo dober mesec. Vse do tistega usodnega
dne, ko so začele zvezde bledeti.
12 13

Drugo poglavje
Tistega dne je oče Fadi prišel domov že opoldne. Delavnico
je imel zaprto že najmanj teden dni in ni sprejemal
novih avtomobilov v popravilo. Pač pa je vsak dan hodil v
mesto po opravkih. Mama je vse dni molila in vila roke v
obupu, dokler se ni vrnil domov. Bala se je, da se bo znašel
na kraju, kamor bo priletela kakšna granata, najsi bo
zablodela ali ne, čisto vseeno, ali pa ga bo vzel na muho
kakšen ostrostrelec, skrit na visoki stavbi.
Tokrat je bil oče dobre volje. Ko je mama za poobedek
prinesla na mizo baklave, je že po prvem grižljaju s polnimi
usti rekel:
»Jutri gremo na izlet!«
»Kam?« sem se razveselil in tudi bratcu Hasanu so se
zasvetile oči.
»V Ingolstadt,« je rekel oče. »Ogledali si bomo tovarno,
v kateri delajo audije.«
»Kje je to?« je zinil Hasan.
»Daleč,« je povedal oče. »V Nemčiji.«
»Kdo bo pa medtem pazil na našo hišo?« me je
zaskrbelo.
»Kdor hoče,« se je zasmejal oče in imel sem občutek,
da je njegov smeh zagrenjen. »Danes sem hišo prodal
zemljiškemu posredniku. Še kar dobro kupčijo sem
naredil glede na okoliščine.«
»Kje pa imaš denar? Ne verjamem ti,« sem rekel očetu.
»V nemški banki na svojem računu,« je povedal oče.
Seveda, tako kot pri avtomobilih je oče tudi pri bankah
zaupal samo Nemcem.
»Potem smo bogati?« se je začudil Hasan. »Mi boš kupil
novo kolo?«
»Ko bomo prišli v Ingolstadt, bomo kupili novo hišo,
novo kolo in še kaj,« se je posmejal oče. »Zdaj pa sem
vsem kupil nove nahrbtnike.«
»Samo da gremo proč,« je vzdihnila mama. »Nekam,
kjer ne padajo granate in kjer ni ostrostrelcev, ki bi prežali
na moje otroke.«
Oče je res prinesel iz mesta štiri nahrbtnike. Dva večja
in dva manjša. Mama je odšla z njimi v spalnico in jih polnila
ves popoldan in še pozno zvečer, ko sva z bratom vsa
vznemirjena utonila v nemiren spanec, poln razburljivih
sanj in pričakovanja napetega popotovanja.
Zjutraj smo vstali kot običajno in kot vedno zajtrkovali
juho ful halabi iz boba. Pojedli smo tudi baklave, ki so ostale
od prejšnjega dne.
Oče je znosil nahrbtnike v prtljažnik prastarega audija,
ki je bil na spojih že zarjavel in se je z njega na več mestih
luščila barva.
»Kje imaš pa našega audija?« se je začudil Hasan.
»Prodal!« je rekel oče.
S Hasanom ga nisva spraševala ničesar več. Mama je
znosila v avtomobil še nekaj stvari, ki jih bomo potrebovali
med potjo: prigrizke, vodo v plastenkah, zemljevid.
Naju je oblekla v hlače, srajco, zgornji del trenirke s kapuco,
obula sva superge.
14 15

Ob desetih je prišel uslužbenec, zaposlen pri zemljiškem
posredniku, pregledal je hišo, potem je vzel od
očeta šop ključev in zaklenil hišo, ki ni bila več naša.
»Gremo! Gremo v avto, fanta!« je s hripavim glasom
kriknil oče in naju zbasal na zadnja sedeža. Mama Fatima
je že sedela spredaj in si brisala solze. Oče je sedel za volan
in pognal avto kot na dirkališču, da so gume škripale.
Ozrl sem se nazaj. Videl sem našo Jasminovo ulico,
našo hišo, na desni tisti nesrečni park, v katerem sem izgubil
prijatelje, a je Asad k sreči zgrešil našega Hasana.
Skušal sem si to podobo vtisniti čim globlje v spomin, a
mi je že naslednji hip slika izginila izpred oči, kajti oče je
kot ponorel z vso hitrostjo med škripanjem gum že zavil
za vogal. Ko v vzvratnem zrcalu ni več videl domače ulice,
je upočasnil vožnjo. Mama si je obrisala solze z vogalom
naglavne rute in kdaj pa kdaj smrknila.
Zapeljali smo na avtomobilsko cesto, ki je vodila iz Halaba.
Oče je pritisnil gumb na MP3 in razlegla se je pesem
Jama ja galeja. Seveda v izvedbi Nura Mahane. Prešinilo
me je, da ima zagotovo mama s seboj na telefonu naloženo
isto pesem, le v izvedbi Amine Fakhet.
Ta čas se je cesta že vila sredi puščave. Skozi zadnje
steklo avtomobila sem videl meglene obrise našega mesta,
ki je izginjalo v daljavi, dokler se tudi obrisi niso razblinili
v vročini, ki je migetala nad puščavo.
Tu in tam je bilo ob cesti kakšno naselje. V enem od
njih smo se ustavili zgodaj popoldne in poiskali gostišče.
Privoščili smo si kebab halabi, halabske ražnjiče. To so bile
kroglice iz mlete ovčetine, nabodene na palčko, nakar so
jih skuhali v pekaču s paradižnikovo omako, začinjeno s
slovito halabsko rdečo papriko. Zraven smo prigrizovali
mahši, bučke, nadevane z mleto govedino, rižem in lešniki.
Za posladek so bile baklave, od katerih se je cedil
sladkorni sirup. Oče in mama sta zraven pila jogurt, midva
s Hasanom pa sva smela naročiti kokakolo.
Po obedu smo se odpeljali naprej. Cesta je bila videti,
kot da nima začetka in ne konca. Vseeno smo se pozno
popoldne pripeljali do turške meje pri Haremu. Na sirski
strani so potne liste pregledovali uporniki iz Al-Nusre.
Oče je vojaku skozi okno pomolil potne liste in pozdravil
s salam alejkum.
»Alejkum salam,« je odvrnil vojak, odprl vsak potni list
posebej, pogledal sliko in nato v avtu poiskal obraz s slike.
Vrnil je dokumente očetu in nam salutiral z roko, kar je
pomenilo, da gremo lahko naprej.
Na turški strani je obmejni stražar potne liste samo ošinil
s pogledom in pokimal, da lahko nadaljujemo z vožnjo.
Sirci za vstop v Turčijo nismo potrebovali vizumov.
Vozili smo se do poznega večera, ko so se že prižgale
cestne svetilke. V mestu, pred katerim je na tabli pisalo, da
se imenuje Silifke, smo se ustavili pred kioskom s hrano.
Oče in mama sta kupila nekaj sendvičev in steklenic vode,
nato smo se odpeljali na miren kraj poleg morja, kjer smo
parkirali na velikem, praznem parkirišču, ki je bilo ob plaži
namenjeno turistom.
Povečerjali smo sendviče, pili vodo in kramljali.
»A je še daleč do Nemčije?« je zanimalo Hasana.
»Daleč,« je rekla mama.
»Kako daleč?« je vztrajal Hasan.
»Zelo daleč,« je priznal oče.
16 17

»Komaj čakam, da bomo prišli do tja in mi boš kupil
novo kolo,« je dejal Hasan z zaspanim glasom in zehal.
»Kar zaspita,« je rekla mama.
Zleknila sva se na zadnjem sedežu, mama naju je pokrila
z odejo in kmalu sva objeta zaspala.
Tretje poglavje
Naslednja dva dni smo se neprestano vozili. Ustavljali
smo se le na črpalkah, da smo dotočili gorivo, zajtrkovali
in večerjali smo sendviče, za obed smo se ustavili v kakšni
obpotni gostilni, da smo pojedli keftas, kebab ali imam
bayildi, se odžejali in napolnili plastenke z vodo. Mimo
nas so švigali napisi na krajevnih tablah: Konya, Afion,
Usak, Izmir in šele zjutraj tretjega dne smo se pripeljali
spet do morja v kraju Bergama.
Tam je bilo zbranih precej Sircev, vmes so bili tudi
Afganistanci, kakšen Pakistanec, Kurd in drugi Arabci, za
katere nisem uganil, kam bi jih prištel. Vsi pa so bili muslimani
in ob določenih urah so razgrnili pred seboj molilno
preprogo in slavili Allaha.
Bilo je konec turistične sezone, zato nas ni nihče preganjal
s parkirišč ob morju, kjer smo se ugnezdili eden poleg
drugega. Okoliški trgovci so se nas veselili, ker smo jim
podaljšali nakupovalno sezono v trgovinah in v kioskih s
hrano.
Oče je imel ves dan opravke. Družil se je z drugimi
ubežniki, ki so se prav tako kot mi umaknili pred granatami,
kroglami in vojaki. Spraševal jih je, kako se da priti
naprej. Potem se je odpravil do naslednje zveze, kamor so
ga napotili, se pogovarjal, barantal, odkimaval, prikimaval
18 19

in na koncu se je zvečer vrnil k našemu avtomobilu. Vedno
nam je prinesel hrano in vodo.
Med večerjo smo sedeli poleg avtomobila in gledali na
morje. V daljavi smo videli velik otok.
»Tja moramo priti,« je rekel oče. »Na otok Lesbos. Tam
je že Grčija in Evropska unija. Vendar ne moremo dobiti
vstopne vize.«
Nisem vedel, kaj je to Evropska unija. Zadostovalo mi
je, da je oče rekel, da moramo priti na tisti otok. Bilo je
videti, kot da bi lahko preplavali morje med nami in otokom.
Še posebej ob sončnem zahodu, a ni bilo tako. Oče
je rekel, da lahko pridemo tja samo na skrivaj z ladjo ali pa
s čolnom.
»Navezal sem nekaj stikov,« je rekel oče mami. »Morda
si bomo lahko kupili prostor na čolnu, s katerim bi se
pritihotapili na otok. Tam bi lahko zaprosili za azil in nas
ne bi mogli izgnati. Ampak drago bo. Za vsakega hočejo
tihotapci tri tisočake. Poskusil bom še zbiti ceno.«
Bili smo v Bergami že teden dni, ko se je oče le vrnil
z novico, da mu je uspelo zbiti ceno na dva tisočaka na
osebo. Prišel je z nekim Turkom, ki mu je dal tri stotake
in oče mu je zanje izročil ključe našega zarjavelega audija.
Vzeli smo iz avtomobila svoje nahrbtnike, Turek pa nam
je pomahal in se odpeljal. Za njim je smrdelo po bencinu.
»Nocoj bomo odrinili,« je povedal oče. »Ob desetih
zvečer.«
Morali smo si oprtati nahrbtnike, v katerih smo imeli
vse svoje premoženje. Stopali smo za očetom, ki nas je
peljal do skupinice na plaži. Vsi v njej so imeli nahrbtnike.
Šestnajstletni Turek nas je peljal po ozki stezici ob morju
do precej skritega zaliva, ki ga je obraščalo grmovje. Ob
bregu je bil privezan velik gumenjak. Vkrcali smo se. Gumijasti
čoln je bil napolnjen z begunci z vseh vetrov. Sedeli
smo eden poleg drugega in se tiščali kot v konzervi. Čoln
se je globoko pogreznil v vodo, ki je segala skoraj do roba.
Fant, ki nas je vodil, nam je razdelil rešilne jopiče. Pokazal
nam je vrvico, za katero moramo potegniti, če bomo
padli v morje. Oblekli smo si jopiče in čakali. V zraku je
bila napetost.
»Utonili bomo,« je nekdo javsknil. »Preveč nas je za ta
čoln.«
»Ne bomo,« je samozavestno rekel fant. »Morje je
mirno in do otoka je samo pol ure vožnje. Ne bojte se in
mirujte med vožnjo, da se ne bomo preveč zibali.«
Usedel se je poleg motorja s krmilom in ga zagnal. Tefe
tefe tefe je zakašljal dizel in odrinili smo na morje. Mesec je
svetil le malo, ker je bil zadnji krajec. Ko smo se oddaljili
od obale, smo videli luči v Bergami, pred seboj pa sanjski
otok, ki smo ga želeli doseči, kot veliko temno gmoto. Vohal
sem morski zrak, pa tudi smrad prepotenih ljudi, ki so
sedeli na dnu čolna okoli nas. Verjetno smo smrdeli tudi
mi, saj se že dober teden dni nismo mogli pošteno umiti.
Kakšnih sto metrov od obale so postali valovi večji. Fant
pri motorju je krmaril prečno nanje, zato smo se dvigali
gor in potem neskončno časa padali s čolnom navzdol,
nakar nas je spet začelo dvigati. Zaradi tega je nekaterim
postalo slabo v želodcu. Tisti ob robu čolna so bruhali v
morje, tisti na sredini pa kar po sosedih in po dnu čolna,
po katerem je pljuskalo nekaj vode, ki je vsake toliko brizgnila
čez premec v čoln.
20 21

Velika črna gmota pa je bila vedno bliže. Lahko smo že
razločili drevesa in skale, na desni strani otoka pa je bilo
nekaj luči v oddaljenem naselju. Mama je držala Hasana
za roko in mu jo trdno stiskala. Videl sem, da jo je strah.
Mene je čez ramo objemal oče. Bil je napet, to sem čutil
po teži njegove dlani, a v nekakšnem pričakovanju. V mesečini
sem videl, da mu žarijo oči.
Tedaj je fant v temi zapeljal na čer, ki je le malce štrlela
iz vode. Čoln je poskočil, sprednji del se je dvignil, slišal
sem sikanje uhajajočega zraka, nagnili smo se na desno.
Nekaj potnikov je vrglo v vodo, med drugim tudi mamo
in Hasana. Midva z očetom sva ostala v čolnu, a to je bila
kaj slaba tolažba, kajti čoln je zaradi uhajajočega zraka
plahnel in vsi smo že sedeli v vodi.
Oče je hitro potegnil vrvico na mojem rešilnem jopiču,
da se je napihnil, potem je napihnil še svojega. Čoln pod
nama je izginjal v vodi, ljudje so kričali in vsi smo se znašli
v morju. Jopiči so večino držali na površini, razen tistih,
ki niso našli vrvice in so takoj potonili, ker skoraj nihče ni
znal plavati.
»Fatimaaaa!« je zarjovel oče. »Haaasaaan!«
A kričali so vsi, klici so se mešali med seboj, vmes se je
slišalo grgranje tistih, ki so tonili. Tedaj se je prižgala močna
luč in nas osvetlila. Zatulila je ladijska sirena. Osvetljeval
nas je žaromet z grške ladje obalne straže Agios Evstratios.
Mornarji so z ladijskimi vitli spustili v vodo reševalne
čolne in zapluli proti nam.
Kričanje ni ponehalo. Vpili so tako moški kot ženske,
mahali so z rokami mornarjem, medtem ko so nas valovi
nosili kvišku in navzdol. Reševalni čolni so pripluli do
nas. Močne roke mornarjev so me zgrabile in potegnile v
čoln. Potem so povlekle še očeta. Zapluli so do naslednjih
brodolomcev. Enega za drugim so vlekli v čoln, dokler ni
bil poln. Odpeljali so se proti ladji obalne straže. Oče je
vpil, da je v vodi še mama Fatima s sinom Hasanom. Vil je
roke, ampak mornarji niso znali arabsko, zato so nadaljevali
pot.
Po lestvi iz klinov in vrvi so nas nekako spravili na krov
ladje. Izmučeni, mokri in prezebli smo se posedli povsod
po palubi. Prazen čoln je odbrzel nazaj in iskal preostale
brodolomce. Ta čas je pripeljal drugi in iz njega so na krov
izkrcali rešene. Med njimi je bila tudi mama. Zavpil sem
in ji pomahal. Pritekla je do naju, me objela, potem je zaskrbljeno
rekla očetu:
»Hasana ni nikjer! Ko naju je vrglo v vodo, je izpustil
mojo roko. Napihnila sem si rešilni jopič, potem sem ga
začela iskati, vendar ga nisem več videla nikjer!«
Z očetom sta se objela, mama je jokala, oče pa je stiskal
zobe. Mimo je prišel oficir, ki so ga mornarji klicali kapetan
Arguris. Oče je izpustil mamo in planil k njemu.
»Kepten!« je kriknil. »Maj san is in uoter! Help mi!«
»Uejt!« mu je rekel kepten. »Maj men uil fajnd him!«
Oba reševalna čolna sta se vrnila s še nekaj begunci, a
med njimi ni bilo Hasana. Čolna so potegnili kvišku na
ladjo, nato je ladja obalne straže še dolgo krožila blizu nesrečne
čeri in z žarometom osvetljevala valove. Našli niso
nikogar več. Po dveh urah iskanja se je ladja obrnila proti
pristanišču, kjer nas je pričakala policija.
Z avtobusom so nas odpeljali v begunski center, kjer
so nas popisali, odraslim so tudi vzeli prstne odtise. Kdor
22 23

je imel kakšen dokument, ga je moral pokazati, da so ga
preslikali. Policistom je pomagal tudi civilist, ki je znal
arabsko in je prevajal. Oče mu je povedal, da pogrešamo
Hasana. Prosil jih je, naj ga poiščejo. Morda ga bo v rešilnem
jopiču odneslo na obalo, lahko da ga je rešila kakšna
druga ladja ali so ga potegnili iz vode na kakšen drug begunski
čoln. Policisti so samo kimali in si vse zapisali.
V begunskem središču smo dobili vsak svojo posteljo,
sendvič, toplo odejo in plastenko vode. Obleka se je na nas
že posušila. Bil sem izčrpan. Ura je bila že proti jutru, ko
sem končno zaspal. Sanjalo se mi je, da me nosijo valovi
proč od mame in očeta, dvigajo me gor in dol, nakar sem
zavpil in se zbudil. Mama je sedela na moji postelji in mi
božala razgreto čelo. Oče je sedel na sosednji postelji in
nemo strmel predse.
Od več kot štiridesetih v našem čolnu se nas je rešilo
le triindvajset. Druge so v naslednjih dneh našli na obalah
Lesbosa. Vmes med trupli so ležali tudi naši nahrbtniki,
ki jih je pometalo v vodo s čolna hkrati z nami. Trupla so
odpeljali v mrtvašnico, nahrbtnike pa v center, kjer je vsak
prepoznal svojega. Tudi Hasanov nahrbtnik je bil vmes.
Mama je grozno zakričala, zgrabila je Hasanov nahrbtnik
in si ga prižela na svoje prsi. Solze so ji lile po obrazu.
»Hasan, moj Hasan!« je kričala mama. »Ulelele, moj
Hasan!«
Potem so prišli policisti po očeta. Kot v sanjah sem
jim sledil. Nihče se ni zmenil zame. Odpeljali so naju v
mrtvašnico, kjer je oče prepoznal Hasanovo truplo. Meni
se je zdel tako čuden. Hasan je bil modrikasto siv v obraz,
ustnice je imel vijoličaste. Bil je še oblečen in na sebi je
imel nenapihnjen rešilni jopič. Ko je padel v vodo, se je
verjetno tako prestrašil, da je pozabil potegniti za vrvico.
Oče je samo zastokal, potem mu je nežno sezul superge
z nog in jih spravil v žep. Prevajalcu je rekel, da jih bo
vzel za spomin. Policist je na to skomignil z rameni, češ
da mu je vseeno. Uslužbenec mrtvašnice pa je na listek
napisal Hasan Hallaj, Sirija in listek z gumico pritrdil na
Hasanov nožni palec.
Takrat me je oče zagledal. Ničesar ni rekel, samo prijel
me je za roko in me odpeljal iz mrtvašnice. Tako mi je
stiskal dlan, da me je zabolelo, vendar sem stisnil zobe in
nisem niti pisnil. Mama je ležala na postelji in objemala
Hasanov nahrbtnik. Oče ji je samo pokimal in pokazal
Hasanove superge. Mama je znova zakričala. Nemo sem
sedel na postelji in gledal očeta, kako spravlja Hasanove
superge v žep svojega nahrbtnika.
Nekako sem vedel, da Hasana ne bom videl nikoli več.
Res ga je Asadova granata zgrešila v Halabu, vendar ga je
dohitela tukaj, tik pred grškim otokom Lesbos.
24 25