28.12.2020 Views

Talenti 2018/2020

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.

2018

2020


Talenti

2018–2020

Glavna urednica: Breda Tekavec

Urednica: Mateja Piškur

Jezikovni pregled: Mateja Piškur, Breda Tekavec,

Lucija Šljuka Novak

Prelom in oblikovanje: Žiga Vuk, Neja Jug

Izdal in založil:

Strokovni izobraževalni center Ljubljana

Za izdajatelja: mag. Frančiška Al-Mansour

Tisk: Demago, d. o. o.

Naklada: 180 izvodov

Ljubljana, 2020

© Strokovni izobraževalni center Ljubljana.

Vse pravice pridržane.

Brez dovoljenja avtorja in založnika je reproduciranje in

razmnoževanje dela prepovedano.


UVODNI NAGOVOR

Skrivnost uspeha v življenju ni v tem,

da človek dela tisto, kar ljubi,

temveč da ljubi tisto, kar dela.

Winston Churchill

3

Spoštovane dijakinje, spoštovani dijaki!

Cenjene učiteljice in učitelji!

Spoštovani bralci Talentov!

V tokratnih Talentih naši dijaki predstavljajo svojo udeležbo v projektih,

spoznavanje drugačnosti, sodelovanje na raznih tekmovanjih, športne, glasbene

ali druge dejavnosti. Opisujejo svoja občutja ob posameznih dogodkih ali cilje,

ki si jih postavljajo in jih želijo doseči.

To so naši dijaki, čisto običajni mladostniki, ki pa imajo pred seboj cilj: izučiti se

za poklic, ki jim je všeč, ter dobiti čim boljšo zaposlitev. Ni pa vedno pomemben

samo cilj, pomembni sta tudi pot, ki jo morajo do cilja prehoditi, in motivacija. Ob

tem želijo početi tudi stvari, ki so jim všeč, zato so aktivni športniki, glasbeniki,

umetniki …

Vsem njim in ostalim dijakom želim veliko uspehov ter ustvarjalnega navdušenja,

ki naj vas spremlja vse življenje.

Vaša ravnateljica

mag. Fani Al-Mansour


PREDSTAVITVE

4

BASEBALL

ALEN MURIĆ

Baseball je ekipni šport, pri katerem igrata dve ekipi, vsaka z devetimi

igralci. Igralec obrambe (metalec) meče usnjeno žogo velikosti pesti, ki jo

igralec napada (odbijalec) poskuša odbiti s palico, imenovano kij. Rezultat

se beleži v obliki točk, imenovanih teki. Tek se ekipi v napadu pripiše, kadar

odbijalec, potem ko doseže bazo, po prehodu čez vrsto baz doseže domačo

bazo. Ekipa z več teki zmaga.

V igri nastopata dve moštvi, vsako s po

devetimi igralci. Moštvi se menjavata

v obrambi in napadu. Tekma traja 9

menjav (angleško inning). V vsaki menjavi

moštvo igra enkrat v obrambi in

enkrat v napadu. Moštvi se zamenjata,

ko igralci v obrambi izločijo tri igralce

nasprotnikovega moštva. Izločijo jih

lahko na več načinov. Prvi način je, da

igralec v obrambi poda žogico igralcu

na bazi, preden napadalec stopi na

bazo. Drugi način je, da se obrambni

igralec z žogico dotakne napadalca.

Poleg tega je mogoče napadalca izločiti

tudi tako, da žogico, potem ko je bila

odbita, ujamejo v zraku. Napadalec je

izločen tudi, če trikrat zapored zamahne

v prazno ali trikrat pusti žogo, da doseže

odbijalski krožnik. Ob tem se mu

prišteje en udarec (angleško strike). Če

v istem odbijalskem nastopu zbere tri

udarce, je izločen z udarci (angleško

strikeout). Igralci v napadu skušajo žogico,

ki jo vrže igralec nasprotnikovega

moštva, odbiti čim dlje in stran od rokavic

lovilcev ekipe v obrambi in tako

osvojiti čim več baz. Če žoga pade v polje,

preden jo ulovi lovilec nasprotne

ekipe, hkrati pa odbijalec doseže eno

izmed baz, se odbijalcu pripiše udarec

v polje (angleško base hit). Ko igralec v

napadu preteče celotni krog štirih baz,

za svojo ekipo zabeleži tek (angleško

run), lahko pa je osvojen tudi domači

tek (angleško homerun), to pa pomeni,

da odbijalec odbije žogico preko

igrišča oziroma čez ograjo, pri tem pa


lovilci nimajo nobene možnosti izločiti

igralca. Igramo tudi softball – slowpitch,

ki je podoben baseballu, razlikuje

se pa v velikosti žogice, baze so bližje,

kar pomeni, da manj pretečeš, kij ima

drugačno odbojnost, malo drugačna

pa so tudi pravila.

Šport sem izbral predvsem zaradi ekipe

in trenerja, še preden sem začel trenirati.

Pri tem me je podpiral tudi najboljši

prijatelj in me pripravil do tega,

da sem se vpisal v klub in začel trenirati.

Treningi so vsak dan po dve uri, dva

dni v tednu pa imamo kondicijski trening.

Pred treningom se razvrstimo v

dve skupini. V prvi skupini trenirajo

lovljenje ter izločanje igralcev, v drugi

skupini pa metanje ter odbijanje. Skupini

se zamenjata po eni uri. Motivacija

za treninge je dobra, saj gremo po

treningu vedno na pijačo in pri tem še

kakšno rečemo.

Dober trener je tisti, s katerim se lahko

vedno pogovoriš, zna poslušati in

razumeti cilje, ceni in spoštuje svoje

igralce, tisti, ki zna najti primerno obliko

treninga in hitro prepozna poškodbe,

okvare ali napačne gibalne vzorce

in jih poskuša popraviti.

Stroške mi pokrivajo starši, pokrovitelja

še nimam. Izobražujem se za poklic

avtoservisnega tehnika, moj najljubši

predmet je informatika, saj se dobro

spoznam na računalnike, zato se mi zdi

ta predmet lahek.

Moj običajen dan poteka kot navaden

dan dijaka. Zjutraj vstanem in se pripravim

za šolo. Po pouku grem domov

na kosilo, se malo spočijem, nato si

preberem snov, ki smo jo obravnavali

tisti dan. Običajno si vzamem do dve

uri, potem pa odhitim ven. Zunaj se

dobim s prijatelji in odidemo na pijačo.

Seveda je vsak dan brez alkohola.

Po pijači smo po navadi lačni, zato gremo

jest.

Moja največja športna neumnost je bila

na prvi tekmi, ko sem bil napadalec. Kij

sem držal, udaril žogico zelo dobro in

zaradi navdušenja vrgel kij soigralcu v

mednožje, seveda po nesreči. Ta napaka

se obravnava kot težja kršitev, zato

si lahko izločen iz igre.

Poslušam skoraj vse zvrsti glasbe, največ

pa turbo-folk in hip-hop.

5


PREDSTAVITVE

6

JU-JITSU

ANDRAŽ ŽLINDRA

Treniram ju-jitsu. To je borilna veščina (samoobramba), ki izhaja iz Japonske.

Borci v stari Japonski so se pogosto borili z rokami, predvsem v obdobju,

ko so različni vladarji prepovedali nošenje orožja določenim slojem ljudi

(nižjim slojem). Zato so se ti začeli učiti različne ročne tehnike. Kasneje, v

drugi polovici 16. stoletja, se je razvil ju-jitsu.

V svetovnem merilu imamo 3 vrste ju-

-jitsuja: borbe, duo sistem in ne-waza

ju-jitsu. Ju-jitsu je zelo prepoznaven

šport, zato se da o njem veliko povedati.

Vsi, ki se vam zdi zanimiv, si več o

njem poglejte na internetu.

Ta šport sem prvič videl v osnovni šoli v

tretjem razredu, ko so nam ga predstavili

člani kluba Sibor. Takrat sem se odločil,

da ga bom začel trenirati.

Ju-jitsu treniram z veseljem, zato ne

potrebujem nobene metode za motivacijo.

Treniram ob torkih, sredah, četrtkih

in petkih. Pred večjimi tekmovanji

tudi ob ponedeljkih. Hkrati pa imamo

na vsake toliko časa 3-dnevne priprave

(2 treninga na dan …).

Dober trener te mora znati motivirati,

ko nočeš več. Si zapisovati nove tehnike,

ki jih vidi drugje, ter planirati treninge

daleč vnaprej.


7

S poškodbami na srečo še nimam izkušenj.

Najpogosteje pa pride do zlomov,

zvinov ter izpahov. Te poškodbe

se zgodijo malokrat.

Šolske obveznosti in treninge lahko

usklajujem, na srečo imam status

športnika, zato se lahko prilagajam,

določim datume, kdaj bom vprašan …

Dokler nisem prišel v reprezentanco,

so stroške plačevali starši. Sedaj pa jih

plača klub.

Izobražujem se za avtoserviserja. Najljubši

predmet mi je OMV (osnove motornih

vozil), ker zvem veliko o motorjih

Menim, da bi morali imeti srednješolci

vsaj dve uri intenzivne športne vzgoje

na teden.

Zjutraj vstanem malo pred šesto in

grem v šolo. Iz šole pridem okoli štirih

popoldne, nato sem prost do večera.

Na trening grem ob 19.30 ali 20.00, trening

pa traja do 21.00 ali 22.00. Doma

grem spat okoli 23.00.

V prostem času se družim s prijatelji,

grem na sprehod s psom, sem za računalnikom

Najbolj sem ponosen na medaljo s

svetovnega prvenstva v Grčiji. To je bila

moja prva medalja na večjem tekmovanju.

V ju-jitsuju želim postati svetovni ali

evropski prvak v borbah, sicer pa živeti

normalno življenje kot povprečen človek.


PREDSTAVITVE

8

KARTING

ANŽE DOVJAK

Karting je motošport, kjer vozniki tekmujejo v majhnih odprtih štirikolesnih

dirkalnikih, imenovanih kart oziroma gokart. Tekmovalni dirkalniki običajno

dosežejo 160 km/h, najzmogljivejši pa 200 km/h in več. Motor dirkalnika

lahko doseže tudi do 20.000 obratov na minuto, odvisno od razreda. Prvi

dirkalnik je zgradil Art Ingels leta 1956 v Južni Kaliforniji, od tam se je razširil

v tujino in je zdaj uveljavljen predvsem v Evropi, kjer je pogosto prvi korak

v karieri dirkačev prestižnejših avtomobilističnih športov.

Za ta šport me je navdušil oče, trenirati

sem začel pred šestimi leti in karting

mi je postajal vedno bolj všeč. Udeleževal

sem se tekmovanj in iz leta v leto

vidno napredoval (leta 2014 sem bil državni

prvak v kategoriji Minimax).

Intenzivne treninge imam vedno pred

tekmo, dan ali dva prej vozim – imam

trening s kartom ves dan. Vozim oziroma

treniram pa tudi med tekmami, če

mi le dopušča čas, če nimam šolskih

obveznosti in če je na razpolago karting

steza. Treniram namreč predvsem

v Italiji, ker v Sloveniji to žal ni mogoče.

Za kondicijo oziroma moč pa treniram

sam (delam vaje za moč in hodim na

fitnes).


Trenerjev sem imel že več, veliko sem

se naučil od njih, toda najboljši trener

je moj oče, ki je hkrati tudi moj mehanik.

Zna mi prisluhniti, upošteva moje

pripombe in zahteve, če se le da, skupaj

rešiva probleme, nastaviva kart

tako, da lahko čim bolje vozim. Je pa

pri kartingu veliko zunanjih dejavnikov,

ki vplivajo na vožnjo in uvrstitev, to so

podnebje, vlaga, dež, veter, vročina,

Glede športne vzgoje na šoli pa bi želel,

da bi se ukvarjali z vsemi športi (ne

samo z nogometom), da bi več telovadili

za moč telesa in samo kondicijo.

V prostem času rad smučam in tečem,

igram pa tudi harmoniko in rad poslušam

domačo zvrst glasbe.

Leto 2017 je bilo zame zelo uspešno,

na državnem prvenstvu sem dosegel 1.

9

asfalt … In za vsako tako spremembo

je treba vozilo – kart na novo nastaviti.

Moj oče je tudi moj pokrovitelj, saj nosi

vse stroške, skrbi za vse, od nakupa

karta, motorja, vse potrebne opreme,

orodja do organizacije prevoza, treningov,

udeležbe na tekmovanjih, hotela,

hrane …

Glede na večletno treniranje kartinga

sem vesel, da do sedaj še nisem imel

nobenih hudih poškodb, čeprav je

enkrat drug voznik karta zapeljal čezme.

Utrpel pa sem nekaj modric in odrgnin,

vendar nič hujšega.

Izobražujem se za poklic avtoserviserja.

Najljubši šolski predmet je OMV, ker

se učimo vse o motornih vozilih. Rad bi

čim bolj uspešno zaključil šolanje in si

pridobil veliko znanja, ki bi ga kasneje

uporabil na svoji poklicni poti.

mesto v razredu Junior, 1. mesto v razredu

Senior ter 1. mesto v razredu Senior

na SSC. Za sezono 2017 sem prejel

tudi naziv najboljšega voznika v kartingu

(predvsem zato, ker sem se udeležil

tekem po Evropi).

Moji načrti za prihodnost – čim uspešnejše

nadaljevati v kartingu ter mogoče

kasneje postati voznik formule 4.


PREDSTAVITVE

10

VATERPOLO

BORIS IVANOSKI

Vaterpolo treniram v športnem klubu Vaterpolo klub Ljubljana – Slovan in

sem član slovenske reprezentance.

Vaterpolo je najstarejši olimpijski šport

in je zelo naporen, saj se igra v bazenu,

globokem več kot 2 m. Igrišče je dolgo

30 m in široko 20 m. Tekma traja 4 x

8 min. Sama igra je zelo dinamična in

zahteva zelo dobro fizično ter psihično

pripravljenost. Ekipo sestavlja 13 igralcev,

od katerih je 7 v začetni postavi.

Igra se po pozicijah (vratar, bek, center,

krilo in zunanji igralec).

Za ta šport sem se odločil že v osnovni

šoli. Zanj me je navdušil sošolec, ki

je bil vratar pri takratni ekipi Akademskega

vaterpolo kluba Olimpija. Povabil

me je na trening in takrat sem se

zaljubil v ta šport. Treniram 2-krat do

3-krat na dan.

Za trening ne potrebujem dodatne motivacije,

kajti ta šport predstavlja moje

življenje. Vaterpolo mi je omogočil, da

sem spoznal samega sebe, kaj pomeni

biti DEL EKIPE ter se naučil, da je za

doseganje življenjskih ciljev treba vložiti

veliko truda. Trener beograjskega

Partizana mi je nekoč rekel: “Če hočeš

zmagati 32-minutno tekmo, je treba

trenirati 32.000 minut.”

Po mojem mnenju je dober trener tisti,

ki si upa kritizirati ter s kritikami spodbuja

svoje igralce, da še močneje trenirajo.

Pri vaterpolu je zelo malo resnih poškodb.

Poškodbe, ki se pojavljajo, so

praske, modrice ter bolečine v mišicah

zaradi prevelikega napora.

Šolske obveznosti poskušam uskladiti

s treningi, saj menim, da je poleg

športa tudi izobrazba zelo pomembna.


Športna kariera ima tudi svoj konec.

Trenutno stroške pokriva klub, pokrovitelja

nimam, ima pa jih klub.

Izobražujem se za poklic logističnega

tehnika, Moj najljubši predmet je pravo,

ker so me vedno zanimali zakoni

ter obnašanje, KAKO JE PRAV.

Menim, da je dve uri športne vzgoje na

teden premalo, saj se veliko dijakov ne

ukvarja s športom in jim manjka gibanje,

ko se lahko sprostijo.

Moj običajni dan se začne zgodaj, s treningom

ob 5. uri zjutraj. Večinoma je to

trening v fitnesu ali v bazenu. Zatem se

odpravim v šolo. Ob 14.30 se moram

odpraviti na svoj drugi trening, ki traja

približno 2 uri. Po treningu se odpravim

domov, kjer se 1 uro posvetim učenju

ter približno 30 min počitku, kajti

ob 19. uri me čaka zadnji trening, ki traja

3 ure, do 22. ure. Zatem se odpravim

domov in od utrujenosti zaspim v nekaj

minutah. Naslednji dan vse skupaj

ponovim.

Moja največja športna neumnost je

bila na pripravah v Beogradu, kjer sem

se ponoči izmuznil iz hotela in odšel k

dekletu ter zamudil na jutranji trening.

Zato sem bil kaznovan in sem izgubil

kapetanstvo.

Prosti čas preživljam kar se da aktivno,

družim se s prijatelji, kolesarim ali pa

se odpravim na dolge sprehode.

Poslušam vse zvrsti glasbe, najljubša

in najpogostejša zvrst je domači ali tuji

rap.

Najbolj sem ponosen na doseženo 2.

mesto na državnem prvenstvu. V tisti

sezoni smo priplezali z dna lestvice direktno

na stopničke.

Moji načrti za prihodnost so, da čim

dlje ostanem v tem športu in da po

končani karieri postanem trener ter

svoje znanje prenašam na mlajše igralce.

11


PREDSTAVITVE

12

PARKOUR

BORUT VIZLER

Parkour je gibanje, umetnost in metoda treninga, s katero pripravimo telo

in psiho na varno in učinkovito gibanje skozi kakršno koli okolje (urbano ali

naravno) z uporabo različnih gibalnih vzorcev, kot so preskoki, tek, plezanje,

skakanje, lovljenje ravnotežja, plazenje, prevali, hoja po vseh štirih …

Z vadbo parkourja razvijamo kvalitete,

kot so odpornost, prilagodljivost,

raziskovanje, zanašanje nase, zdravje,

ustvarjalnost, volja … Seveda pa z

vsem tem pridobimo tudi nov pogled

je pri približno dveh ali treh letih, ko

sem kot otrok začel povsod plezati

in skakati, saj mi je bilo raziskovanje

in premikanje zelo zabavno, tako kot

vsem otrokom. Vendar se večina ljudi

na svet in arhitekturo, saj se včasih podamo

na kakšne podvige samo zaradi

razgleda in dosežka.

Športa si nisem nikoli dejansko izbral,

ampak sem z njim odrasel. Začelo se

na žalost s takimi stvarmi neha ukvarjati,

da se prilagodi okolju in socialnim

normam.

Trenirati se trudim čim bolj pogosto.

Poleg rednih treningov, ki smo jih


13

imeli dvakrat na teden, smo se večkrat

dogovorili, da smo trenirali tudi izven

urnika, če je le bilo možno. Motivacija

je vedno bila želja, da bi to lahko

počel kot poklic (npr. s sponzorji ...),

predvsem pa ta šport obožujem, pomembno

je tudi samozadovoljstvo, ko

ti nekaj uspe.

Po mojem mnenju je dober trener nekdo,

ki te razume, trenira s tabo in nanj

gledaš kot na prijatelja. Konec koncev

se pojavi kar nekaj primerov, ko eden

drugemu zaupamo življenje.

Do sedaj nisem imel hujših poškodb,

najhujša do sedaj se mi je zgodila pred

nekaj meseci, ko sem si zvil gleženj.

Najpogostejše poškodbe so predvsem

praske in udarci, najmanj pa se pojavljajo

zvini in zlomi.

V Ljubljani sem z namenom, da se izšolam,

tako da sem to postavljal na prvo

mesto. Učenje in ostale šolske obveznosti

sem vedno opravljal po treningih,

nisem pa veliko manjkal, tudi če

ne bi šel na trening, bi ves čas razmišljal

o njem, zato se ne bi mogel učiti

ali osredotočati na kaj drugega.

Dokler nisem postal član glavne organizacije

za razvoj in uvedbo parkourja

v Sloveniji – Slovenian Parkour Family

(SPF), so treningi stali 30 evrov na mesec,

kar je primerna cena glede na to,

da so trenerji potovali po drugih državah,

se učili tehnik, delili znanje z

drugimi profesionalnimi atleti in ga

na koncu prenesli na nas. Stroške sem

pokril z delom.

Izobražujem se za tehnika mehatronike,

moj najljubši predmet je bil TDO,

saj se mi zdi modeliranje zelo zabavno

in uporabno.

Srednješolci imajo po mojem mnenju

dovolj športne vzgoje. Vendar športna

vzgoja na žalost ni to, kar bi morala

biti. Športna vzgoja temelji predvsem

na športih, kot so nogomet, košarka,

odbojka in hokej. Osebno mi to ni všeč,

saj se namesto stvarem, ki bi koristile

vsem (npr. nabiranje kondicije), profesorji

in ostali posvetijo le športom in

aktivnostim, ki so najbolj osnovne, kar

se mi zdi zelo ozkogledno in slabo.

Moj običajni dan je čisto odvisen od lokacije,

kjer sem. V Ljubljani sem zjutraj

šel v šolo, popoldne sem se dobil s prijatelji

ali šel po nakupih in kasneje na

trening, po treningu pa spat. Doma je

to precej drugače, saj ne poznam nikogar

v bližini, ki bi treniral parkour, tako

da se tega lotim sam. Močno upam, da


14

se v Sloveniji ta šport bolj razvije. Na

žalost v Sloveniji tudi nimamo nobenih

parkov, namenjenih temu športu,

kar bi bilo zelo koristno in cenovno

ugodno, saj ne potrebujemo dvoran in

podobnih stvari, temveč le nekaj konstrukcij,

kot so zidovi ali platforme in

pa drogovi.

Moj največji podvig do sedaj je bil, da

smo s prijatelji splezali na najvišji hotel

v Ljubljani, ko je bil še v gradnji. To

smo storili ponoči, okoli 23. ure. Splezali

smo do vrha, od koder smo imeli

razgled nad osvetljenim mestom. V

načrtu imam tudi splezati na dimnik

v Trbovljah, mislim, da bo to moj novi

največji podvig.

Prosti čas preživljam zunaj ali za računalnikom.

Glasba mi tudi veliko pomeni,

saj jo moram poslušati vedno,

ne glede na to, kaj počnem, npr. če sem

na računalniku, če vozim ... Glasbo izbiram

glede na to, ali vidim v njej potencial,

na primer da jo lahko uporabim za

posnetek ali karkoli podobnega. Zaradi

tega sta moji najljubši zvrsti wave in

pa chillstep.

Najbolj sem ponosen na to, da sem

postal član Slovenian Parkour Familyja

(SPF), saj mi to res ogromno pomeni, in

upam, da nam uspe razširiti parkour v

Sloveniji.

Moji poklicni načrti za prihodnost so,

da dobim čim boljšo zaposlitev na delovnem

mestu, ki mi ustreza, in da počnem

stvari, ki so mi najbolj všeč. Sem

sodijo popravljanje strojev, električne

vezave, vzdrževanje ...

Glede športa del motivacije izvira iz

želje, da bi lahko to počel in bil za to

plačan. To bi lahko dosegel s sponzorji,

učenjem, nastopi in podobnimi

stvarmi. Že kar dolgo si želim, da bi mi

uspelo, da bi me sponzorirale znamke,

kot so Red Bull in GoPro, saj potem tvoj

poklic postane to, da hodiš po svetu,

snemaš različne reklame in objavljaš

posnetke.


PREDSTAVITVE

KALISTENIKA

CRISTIAN POŽAR

15

Ukvarjam se s “kalisteniko” (callisthenics). Gre za vrsto vadbe, kjer se za

izgradnjo mišic uporablja lastna teža, vaje delaš z lastno močjo (dvigovanje,

odrivanje, puljenje ...). Trening je sestavljen iz vrste vaj z ritmičnim gibanjem.

Cilj tega športa je, da postaneš fit in da izoblikuješ svoje telo. Ta šport

je znan po vsem svetu, vadiš lahko tudi doma brez uteži in pripomočkov,

vendar se običajno uporabljajo drogovi.

Ta šport sem izbral, ker sem hotel imeti

izoblikovano in naravno telo. Ko sem

še hodil v fitnes, sem se moral voziti

tja in nazaj in tako sem izgubljal čas.

Prijatelj mi je povedal za ta šport, mi

ga predstavil in me povabil na trening.

Izvajaš ga lahko kjer koli in kadar koli,

v parku, doma, na igrišču ... Je tudi

brezplačen.

S tem športom se ukvarjam 6-krat na

teden, en dan pa imam za počitek. Po

navadi treniram po 45 min na dan, včasih

tudi več. Moja motivacija sta videz

in moč, pri treningu pa mi pomagata

kakšen videoposnetek in bolj “divja”

glasba.

Izobražujem se za avtoservisnega tehnika,

moj najljubši predmet je angleški

jezik, ker ga uporabljam in slišim vsak

dan.

Motivacija za delo po pouku je bolj

slaba, ampak se vedno potrudim, da

naredim nekaj vsak dan, tako da bom

jutri boljši kot včeraj. Motivacija je tudi

pri drugih dijakih bolj slaba, mislim, da

večina nima volje, da bi se po pouku

ukvarjala s kakršno koli dejavnostjo.

Moj običajni dan se začne z zgodnjim

vstajanjem. Običajno pojem zajtrk ter

grem v šolo, ob vikendih pa pomagam

pri domačih opravilih. Ko pridem iz

šole, jem kosilo, včasih grem tudi ven s

prijatelji. Proti večeru pa se ukvarjam z

izbranim športom.

Moji načrti za prihodnost so končati

šolo, se izučiti za poklic, ki mi bo

všeč in ga bom rad opravljal, kasneje

pa odpreti neko svoje podjetje ter se

ukvarjati s športom.


PREDSTAVITVE

16

RAP

DINO FELIĆ

Sem Dino Felić aka Ak_Positive in se že več kot pet let ukvarjam z repom

oziroma z vsem, kar je značilno za to dejavnost. Za to glasbeno zvrst je

značilno, da izvajalec, reper, izgovarja točno določene besede, napisane

oz. nenapisane, in s tem uveljavlja sporočilo. Najpomembnejše je, da se

besede izgovarjajo v točno določenem tempu.

Repanje sem izbral, ker čutim, da ima

sporočilo, ki ga lahko posreduješ drugim

ljudem, in ker lahko svoje slabe ali

negativne trenutke spremenim v pozitivne.

Leta 2015 sem se navdušil nad

vsak dan s preprostimi besedami ne

morem. Najbolj me navdihujejo različni

izvajalci repa.

Moje šolske obveznosti trpijo le redko,

saj je šola na prvem mestu. Izobrazba

izvajanjem nemškega reperja Bushida,

letos pa me je pritegnila celotna glasbena

skupina Ersguterjunge ali EGJ.

Z repom lahko izpovem vse tisto, česar

se mi zdi pomembna, vsi najboljši so

tudi izobraženi. V prostem času pa je

na vrsti glasba.

Menim, da motivacija za šolsko delo

pri dijakih obstaja, vendar ji ne posve-


čajo dovolj pozornosti. Če bi vključili

malce več truda in odgovornosti, bi jim

uspelo.

Moj običajni dan poteka takole: ko se

zbudim, na glas povem, da potrebujem

Svoj prosti čas preživim torej tako, da

pišem besedila, ustvarjam instrumentale,

snemam, vadim svoje pesmi in po

potrebi postavljam oder. Najbolj poslušam

rep, sledi pop in nato elektronska

glasba.

17

rep. Uredim se in odidem v šolo. Ko

se vrnem, ponovim snov tistega dne.

Če mi ostane dovolj časa, ustvarjam

instrumentale ali pa grem v studio in

snemam. Zvečer dokončam tisto, kar

sem naredil, in na koncu napišem še

kak verz. Nato pa grem spat.

V prihodnosti želim ustanoviti glasbeno

ekipo Minor Movez. Trenutno sem

v začetni fazi. Za zdaj smo v ekipi šele

trije, vendar se počasi širimo. Rad bi

spoznal več mlajših glasbenikov z naše

šole in z njimi nastopal na kateri od

šolskih prireditev.


PREDSTAVITVE

18

KOŠARKA

LUKAS MORD

Šport, ki ga treniram, je košarka, ekipni šport z dvema ekipama po pet

igralcev in sedem rezerv na vsaki strani. Tekma traja 40 minut s štirimi

četrtinami po 10 minut. Ta format tekem se uporablja po vsem svetu, razen

v ameriški ligi NBA, kjer igrajo štiri četrtine po 12 minut, skupno 48 minut.

Glavni cilj tega športa je zadeti čim več

košev z eno žogo. Poznamo koš za eno,

dve in tri točke. Koš iz prostega meta je

vreden eno točko, met znotraj črte za 3

točke 2, met zunaj črte za 3 točke pa 3.

Če po rednem delu obe ekipi zadeneta

enako število točk, se igra podaljšek

– 5 minut. To se ponavlja toliko časa,

dokler ena ekipa ne doseže večjega

števila točk. Če igralec nepravilno ovira

nasprotnika, mu je dodeljena osebna

napaka – po 5 osebnih napakah je

igralec izključen. Izključitev si prisluži

tudi, če prejme 2 tehnični napaki

(ugovarjanje sodniku ali hujši prepir z

nasprotnim igralcem) ali če hudo udari

ali kako drugače ovira nasprotnika.

Za ta šport me ni navdušil nihče, res

pa je, da imam najljubšega igralca in

igralca, po katerem se zgledujem. Za

košarko sem se odločil bolj ali manj

spontano – nekega dne smo v šoli igrali

ta šport in kar naenkrat mi je postal

zelo všeč.

Košarka enako kot vsak drug šport

potrebuje veliko treningov in posvečanja,

če se posameznik želi izboljšati,

kar velja tudi zame. Spomladi in poleti

moram trenirati predvsem fizično in

izboljšati kondicijo ter se pripraviti na

novo sezono, kar pomeni trening 7- do

8-krat na teden, pozimi pa poskušam

izboljšati tehnično znanje in taktiko.

Po mojem mnenju je dober vsak trener,

ki z ekipo, ki jo ima na voljo, doseže ali

preseže pričakovanja in posameznega

igralca dvigne na višjo raven igranja.

Na srečo v zadnjem času nisem imel

večjih poškodb, je pa pri košarki zelo

pogosta poškodba kolen in gležnjev. V

večini gre za zvin, v hujših primerih pa

tudi za zlom.

Treninge in šolo je včasih težko uskladiti,

saj se šola ne konča le v šoli in trening

ne le v dvorani, kar pomeni, da se

moram učiti tudi doma in trenirati tudi

izven dvorane (teki v naravi, izboljšanje


kondicije in fizične pripravljenosti). To

poskušam urejati z urnikom posameznega

dneva, tako da vem, kdaj bom

čas posvetil šoli in kdaj bo primerno

iti na trening.

Menim, da je izobrazba zelo pomembna

tudi za športnike, saj se lahko hitro

pojavi poškodba, zaradi katere športnik

ne more okrevati, poleg tega pa

bo vsak moral po športni karieri delati,

za kar je pomembna prav izobrazba.

19

Menim, da imamo srednješolci premalo

športne vzgoje, pa še ta je zelo

neresna, saj mnogi k pouku sploh ne

hodijo. Dandanes bi se morali najstniki/srednješolci

in mladi nasploh več

ukvarjati s športom, vsaj rekreativno,

da bi ohranjali zdrav način življenja.

Moj običajen dan se prične med šesto

in sedmo uro, ko vstanem in pojem

zajtrk, nato pa grem z avtobusom do

šole, kjer sem običajno do enih ali pol

treh. Po šoli pojem kosilo in si vzamem

nekaj prostega časa do treninga ali pa

se učim za prihajajoči test. Treninge

imam med šesto in deveto uro, odvisno

od dneva, nato pa se z avtobusom

pripeljem domov, kjer odidem spat

med deseto in enajsto uro.

Svoj prosti čas preživljam povsem

preprosto, s poslušanjem pesmi in

igranjem iger, včasih pa grem v mesto

in v kino.

Težko bi se spomnil največje neumnosti,

ki sem jo storil pri športu

je pa res, da na vsakem treningu ali

tekmi naredim preveč napak, ki jih sicer

skušam popraviti.

Dosežek, na katerega sem najbolj ponosen,

je zagotovo uvrstitev na olimpijske

igre za gluhe, ki so bile v Turčiji.

Čeprav mnogi menijo, da je to nepomembno

in da raven iger ni ista kot

na »resničnih« olimpijskih igrah, je

bilo treba vložiti veliko truda in dela,

da sem se uvrstil v našo reprezentanco.

Skupaj smo nato osvojili 6. mesto,

čeprav sem prepričan, da bi lahko segli

mnogo višje.

O poklicni prihodnosti še nisem prepričan,

ne vem, kaj si želim, verjamem pa,

da bom v prihodnjih letih naši reprezentanci

pomagal do mnogo medalj na

mednarodnih tekmovanjih v košarki.


PREDSTAVITVE

20

ATLETIKA

URŠKA VIDRIH

Treniram atletiko, in sicer tek na 400 m in 400 m z ovirami. Atletika je šport,

ki se deli na več podskupin, to so meti, skoki, teki, kros, maraton. Atletika

je olimpijski šport.

Za ta šport sem se odločila v 5. razredu.

Začela sem trenirati v tekmovalni

skupini. Za treniranje atletike so me

navdušili starši.

V devetih letih nisem imela nobene

resne poškodbe, razen letos. Imela

sem kronično vnetje stopalnega loka.

Okrevanje je potekalo štiri mesece, in

Treniram 6-kat na teden, 3-krat na teden

na stadionu, 3-krat pa doma. Vsak

trening, na katerem narediš vse, kar je

potrebno, je dober, zadovoljen si, ko

veš, da si dal vse atome od sebe, in ko

je trenerka zadovoljna.

to ravno med sezono. V tem športu

je več različnih poškodb, običajno so

posledica slabega ogrevanja.

Šole in treningov ni lahko uskladiti,

veliko se je treba učiti, treningi pa


tudi vzamejo veliko časa. Za učenje nimam

veliko časa, saj domov prihajam

ob 19.00. Največ se učim med vikendi.

S tekmovanji pa ni takih težav, saj jih

imamo ob nedeljah oziroma med počitnicami.

Stroške mi plačujejo večinoma starši,

če lahko, tudi sama kaj prispevam,

običajno si sama plačam opremo, ostalo

pa plačajo starši. Vsako leto pa mi

Atletska zveza Slovenije plača enotedenske

priprave.

Izobražujem se za logistično tehnico.

Vsi predmeti so mi v redu, nekateri

bolj, nekateri manj, najboljša je slovenščina,

saj je razlaga dobra in vsi

sledimo pouku.

Športne vzgoje je po mojem mnenju

dovolj, če želiš telovaditi, lahko tudi

sam kaj narediš za svoje telo, ne rabiš

prisile.

Moj dan se začne ob šestih, ko vstanem

in se pripravim za šolo. V šolo se vozim

z avtom, saj imamo slabe avtobusne

povezave. Po šoli grem na kosilo in na

trening, ki ga imam od 16.30 do 18.30,

po treningu pa grem takoj domov.

Največja »športna« neumnost, ki sem

jo storila, je bila, da sem šla en dan

pred tekmo s prijateljico na rojstni dan

in se domov vrnila pozno. Naslednji

dan pa sem imela tekmo in sem bila

preveč utrujena, da bi odtekla dober

rezultat.

Prostega časa imam zelo malo, saj med

tednom prihajam pozno domov, če ga

imam, pa se družim s fantom. Med vikendi

sem pa večinoma pri fantu oziroma

na treningu.

Ponosna sem na veliko svojih dosežkov,

izpostavila bi, da sem postala državna

prvakinja v teku na 400 m in 400

m z ovirami, na balkanskem prvenstvu

sem postala balkanska prvakinja, na

evropskem pa sem dosegla 14. mesto.

Najprej si želim uspešno zaključiti

šolo, za športno prihodnost pa imam

vedno nizka pričakovanja, saj ne želim

biti razočarana.

Med vikendi sem pa večinoma pri fantu

oziroma na treningu.

21


MODNE ZGODBE

MODA

22

MONIKA GALE

Moje ime je Monika Gale, za smer ustvarjalka modnih oblačil sem se odločila,

ker rada ustvarjam in imam rada modo.

Sem velika ljubiteljica živali in narave.

Doma imam mačka in psičko, kraji, iz

katerih prihajam, pa so gozdnati, zeleni

in umirjeni.

Sem pozitivna in živahna oseba. Vedno

sem rada zaposlena, zato ves čas letam

naokoli. Rada pa se tudi umirim in

se sprostim ob branju knjig ali drugih

dejavnostih.

V prostem času sem zunaj v naravi,

se ukvarjam z raznimi športi, rišem,

ustvarjam in sem vedno v pogonu.

Igram nekaj inštrumentov, pa tudi pojem

in plešem. Rada hodim na zabave

in se družim s prijatelji.

Moja strast sta glasba in umetnost

ter vse, kar spada zraven. Skozi oboje

človek po navadi izraža svoja čustva

in svoje dojemanje okolice, odnos do

sveta. Obožujem pa tudi šport, saj me

sprosti in mi zbistri glavo.


23

Ko sem slišala, da je letošnja tema kolekcije

svoboda, sem takoj pomislila na

prostranost neba in ptice, ki so svobodne

ter lahko letijo, kamor želijo. Tako

je začela nastajati moja kolekcija. Za

barvo so nam izbrali oranžno, ki sem

jo vključila v dolge obleke, uporabila

pa sem tudi malo bolj rjave in rumene

podtone. Lahkotnost sem predstavila s

tančico, ki je padala od pasu navzdol,

zgornji deli oblek pa so bili okrašeni s

perjem, ki ponazarja ptice. Salonarji so

bili nevtralne kožne oziroma rjave barve.

Za piko na i smo izdelali še maske

s perjem za vsako manekenko. Na oder

smo prišle ujete v vrvico, ki jo je vlekel

črni vran.

Nato smo se osvobodile in plesale po

odru. Z eno besedo smo bile svobodne.


USTVARJALNOST

HAIKU

24

Nagrajeni haikuji SIC Ljubljana na srednješolskem natečaju 2019/20 v

haikujih v slovenskem jeziku.

Na teksasu

sem postal mehatronik

in moški.

Aljaž Cimprič

Prvi zmenek.

Moja pištola je

popolnoma nabita.

Aleš Čosič

umetni nohti

težko držim pisalo

raje ne pišem

Anja Piškur

Grem v šolo,

pridem iz šole,

vedno tema.

Blaž Gostinčar

dolgo te iščem

da ti povem

oprosti

Haris Velić


pejva na čik

spihat moram

probleme iz sebe

Matic Samardžić

Moraste sanje

so utišale budilko.

Danes me ni.

25

Aleksej Milenković

Lego kocka v postelji

si je izborila

vso pozornost.

Blaž Šenet

Tekma je bila

carska!

Dobil sem njeno številko.

Gregor Debevec Korošec

Vožnja z avtobusom –

prazna baterija,

polno srce.

Anže Logar

December v mestu.

Srečanje z mamo

mi zakuri lica.

Maks Borštnar Jakomin


v zadnji klopi

z mislimi v prvi

je ura prekratka

Žan Mark Kimovec

26

V parku na klopci

se zima zaletava

v najino telo.

Matic Samardžić

Vozim avtomatik.

Ena roka prosta -

ti si poleg mene.

Belmin Bajrić

V gozdu s kolesom.

Objamem drevo

in poljubim kamen.

Domen Kos

Budilka zvoni.

NE NE NE NE

NE NE NE NE!

Blaž Šenet

dolgo te iščem

da ti povem

oprosti

Haris Velić


USTVARJALNOST

IVAN CANKAR

27

Leto 2018 je bilo tudi Cankarjevo leto. Spominjali smo se njegove smrti,

hkrati pa počastili njegovo življenje in predvsem ustvarjanje.

Naši dijaki so spomin nanj počastili s

poustvarjanjem njegovih motivov in

junakov, ki so tudi danes še kako aktualni.

Ob tej priložnosti so Ivana tudi

marsikaj 'vprašali'.

Cankar sicer šole in vsega v povezavi z

njo ni maral. Bi pa njegovo srce gotovo

radostno vzdrhtelo ob ustvarjalnosti

naših dijakov. Hkrati pa bi začutilo tudi

nekaj grenkobe ob dejstvu, da je danes

še več hlapcev, tudi Jernejev, in kraljev

na Betajnovi.


SKODELICA KAVE

Pred 15 leti prišel je domov,

depresiven, čemeren tri tedne ostal,

pa slišal je mater jokati ponoč',

se preselil na podstrešje že drugo je noč.

28

Tam pisal je in ustvarjal Orfejeve spletke,

ko v hiši dovolj ni bilo za bombetke,

mladenič drzno zamisli si kavo,

to mater milo vrže v težavo.

Ženica obmolkne in sprejme usodo,

v kuhinji išče brž malo posodo,

naš pisec zdaj tava po vrhniškem polju,

ko mati prosjači v domačem okolju.

Z zgarano ročico zdaj ponuja mu kavo,

naš pisatelj brezsrčno zmajuje le z glavo,

on piše in piše, za njo je prepozno,

to v svojem svetu dojema bolj pozno.

A ko naslednjič spije črno to kavo,

v sebi začuti pamet spet zdravo,

kava takrat se zdela je grenka,

saj skuhala mu jo je mila Slovenka.

Lan Šantl


29

PRIHAJA ČAS ZA SPREMEMBE

Simona Skok

Veliko ljudi meni, da so vaša dela posmeh

slovenskemu narodu. Očitajo vam tudi bogoskrunstvo,

socializem, nizkotnost. Kaj menite

o tem?

Ne bi rekel, da se ravno posmehujem, so pa

moja dela kritična. Slovence želim opomniti,

da se bomo le s svobodno deželo lahko pokazali

kot čudovit narod. Bralci naj moja dela

jemljejo kot opozorilo, kaj bi se moralo spremeniti,

katerih napak svojih prednikov naj ne

ponavljajo.

V svojem delu Kostanj posebne sorte ste izrazili

idejo, da kostanj moč dobiva iz kosti. S

tem ste napovedali novo vojno. Ali res tako

mislite?

Prepričan sem, da bo do vojne še prišlo, saj

tudi sedaj stvari niso razčiščene. Trupla vojakov

pa žal dajejo moč napačnim. Moč mora

jemati narod, da se postavi na noge in upre

tistim, ki nas poskušajo zatirati. Navsezadnje

so se padli borili za to.

S čim, mislite, bi Slovence lahko prepričali, da bi

se začeli boriti za svoje pravice?

Najraje z besedami.

Saj to počnete tudi vi.

Ja, ampak morajo besede slišati iz ust, ne pa iz

knjig, saj govorjenju ljudje bolj verjamejo.

Veliko prahu sta dvignili tudi deli Hlapci in Martin

Kačur. Spet vam očitajo posmehovanje itd. Kaj pa

je po vašem mnenju ljudi najbolj zmotilo?

Resnica.

Ali lahko, prosim, razložite?

Enostavno. Slovenci smo hlapci in premalo notranje

močni. Vedno nam vlada nekdo drug. Ker si

ne upamo upreti, nas zlahka ujamejo pod svoje

okrilje. S Kačurjem in Hlapci sem želel predstaviti

življenje, ki ga živimo in ga še bomo, če se ne

bomo branili.


30

Kot sem že omenila, vam mnogo ljudi očita

socializem. Kaj menite o tem?

Ne bom zanikal, da ga ne podpiram, vendar

želim tudi, naj ljudje vidijo, da takšna politična

ureditev ne bo trajala večno. Hočem, da vidijo,

da prihaja čas za spremembe, in hočem,

da ta čas izkoristijo in nekaj naredijo.

Ali se morda tudi sami kdaj počutite kot Martin

Kačur ali Jerman ali kakšen od likov, ki ste

jih ustvarili?

Seveda.

Nam lahko poveste, kateri lik in zakaj?

Vsi moji liki me malo poosebljajo. Tudi sam

se borim za nekaj, česar trenutno ne morem

doseči, vendar upam, da bom lahko vsaj prenesel

svoje sporočilo.

Mnogo ljudi vas ima za vzornika. Ali sami imate

vzornika?

Vse slovenske pisce.

Res? Vse?

Ja, vsi so naredili nekaj izjemnega, pa naj bo to

prevod Biblije ali pa prečrtane kitice. Slovenščino

so ohranjali skozi stoletja, to je spoštovanja

vredno.

Zaradi vseh očitkov ne morem mimo tega

vprašanja. Ali ste ponosni, da ste Slovenec?

Seveda. Nikoli si ne bi želel druge narodnosti.

Biti Slovenec je posebna čast.

Zakaj pa?

Smo edinstveni. Kljub vsemu zatiranju smo

uspeli preživeti.

Ali mislite, da bomo Slovenci kdaj svobodni,

da bomo imeli svojo državo?

Seveda. Boj ne bo lahek, verjamem pa, da bo

poplačan.

Kaj radi počnete v prostem času?

Hodim na sprehode, raziskujem bisere naše

zemlje, berem, pišem … Lahko rečem, da vedno

nekaj razmišljam.

Tudi sedaj razmišljate še o čem, poleg intervjuja?

Ja, razmišljam, kaj bom pojedel, ko se intervju

konča.

Potem pa vas ne mislim več zadrževati. Hvala

za vaš čas.


31

IVAN CANKAR –

VEGETARIJANEC?

Karmen Palčar

Pozdravljeni! Hvala, da ste me sprejeli in si vzeli

čas za ta intervju. Predlagam, da kar začneva.

Kdaj ste prvič dobili navdih za pisanje?

Zelo zanimivo vprašanje. Če dobro premislim,

sploh ne vem, kdaj točno se je to zgodilo. Že

od nekdaj imam bujno domišljijo. Kot otrok

sem veliko opazoval naravo ter ljudi in si izmišljeval

zgodbe, z navdušenjem sem poslušal

starejše, ki so nam otrokom pripovedovali

zgodbice in svoje prigode. Skratka, če povzamem,

navdih za pisanje me spremlja že celo

življenje, najdem ga v različnih stvareh, odvisno

od tega, kje v tistem trenutku sem.

Ali vas je vaša družina spodbujala k pisanju,

je v vas videla potencial?

Lahko bi rekel, da je bila moja družina na tem

področju zelo nevtralna. Pustili so mi prosto

pot, niso me priganjali k ustvarjanju. Nikoli nisem

dobil kakšne pohvale, vendar vem, da so

v meni prepoznali potencial, čeprav mi tega

niso nikoli povedali. Ko sem očetu prvič prebral,

kaj sem napisal, sem v njegovih očeh videl,

da je ponosen name.

Se vam je kdaj zgodilo, da ste obupali nad pisanjem

in želeli delati kaj drugega?

Oh, seveda se mi je, nemalokrat. Ko se mi je to

zgodilo, sem vse skupaj pustil. Bilo je, kot da

se zaletavam z glavo v zid. Naslednji dan se je

v moji glavi zgodil preskok in besede so kar

vrele iz mene. Ugotovil sem, da če nam nekaj

ne gre, je bolje stvar pustiti za nekaj časa in

kasneje bo prišla ideja sama od sebe.

Zdaj pa še eno vprašanje, ki ni povezano z vašim

ustvarjanjem. Ste vegetarijanec?

Niste prvi, ki ste me to vprašali. Že dolgo nazaj

sem imel preblisk in sem se odločil postati

vegetarijanec. Ko so imeli sosedje koline,

se mi je njihov prašič tako zasmilil, da sem

se odločil, da ne bom jedel mesa. Vse skupaj

ni trajalo dolgo. Zdržal sem točno 9 ur. Ko so

mati pekli svežo pečenko, je tako dišalo, da se

nisem mogel upreti.

Katera je trenutno vaša najbolj priljubljena

jed?

Ne boste verjeli, ravno pečenka!

Ste si želeli kdaj potovati po svetu in raziskovati,

spoznavati nove kulture?

No, kdo si pa ne želi potovati in nasititi svojega

pustolovskega duha. Če bi imel možnost,

bi zagotovo potoval po svetu, da bi videl svet

z druge perspektive in mogoče dobil kakšne

zanimive ideje za pisanje.

Hvala za odgovore, upam, da napišete še veliko

besedil, ki jih bomo mi in naši otroci,

kasneje pa tudi vnuki z veseljem prebirali.


32

VRHNIKA JE NEKAJ

POSEBNEGA

Martin Ostanek

Pozdravljeni, gospod, kako ste?

Pozdravljeni! Saj veste, vedno je lahko bolje.

Mi lahko poveste kaj več o svojem otroštvu?

Rojen sem bil kot osmi otrok v družini. Skupaj

nas je bilo dvanajst. Osnovno šolo sem končal

na Vrhniki. Po osnovni šoli sem se vpisal

na ljubljansko realko. Življenje mi ni ponujalo

ničesar posebnega, pa sem se potem pridružil

dijaškemu društvu, mislim, da se je imenovalo

Zadruga. Tudi tam ni bilo prav nič pestro. Sem

pa spoznal nekaj novih prijateljev. Z Murnom,

Kettejem in Župančičem smo postali kar klapa,

dobro smo se razumeli. Sem pa v tistem

času napisal prve pesmi.

Na Dunaju ste se odločili za študij tehnike.

Zakaj?

Kaj pa vem. Nisem bil prepričan, kaj bi me razveselilo.

V mladosti sem bil precej tehničen

tip človeka. Zdelo se mi je zanimivo, vendar le

kratek čas. Rad sem pisal, zato sem se prepisal

na slavistiko.

Roman Na klancu je postal pravi hit. Kje ste

dobili navdih, ste pričakovali tak odziv družbe?

Česa takega nisem pričakoval, mi je pa vseeno

všeč, da ljudi to tako zanima. Ko sem začel pisati

roman, so bila moja pričakovanja manjša.

Vendar pa imamo tudi pri nas nekaj intelektualcev.

Navdih pa je bil predvsem moj rojstni

kraj. Veliko sem potoval po svetu, a Vrhnika

je nekaj posebnega. Vedno sem se rad vračal.

Sem pa to napisal, da sem postavil spomenik

svoji materi.

Aktivni ste tudi v politiki. Bi lahko povedali

kaj več o tem?

Prijavil sem se za kandidata socialnodemokratske

stranke, vendar nisem bil izvoljen. Tudi

nesrečo sem imel v življenju, ne zgolj uspehe.

Sem pa kljub neuspehu nadaljeval politično

življenje, imel sem kar nekaj predavanj. Najbolj

znano je, kot ste gotovo slišali, Slovenci

in Jugoslovani. Zagovarjam jugoslovansko politično

zvezo, kar je v teh časih nesprejemljiva

ideja, ampak prepričan sem, da je prava.

Hvala, gospod Ivan, in srečno še naprej.


33

MARTIN KAČUR –

PRESKOK V ČASU

David Grom

Ko se je Martin Kačur zaradi razočaranja nad

življenjem napil, so vsi mislili, da je umrl. Vendar

se je čez nekaj ur v mrtvašnici zbudil. Počutil

se je, kot bi ga povozil voz. Odločil se je,

da bo odšel v veliko mesto in se tam napil še

enkrat, tokrat do smrti.

Po nekaj dneh hoda je prispel v Ljubljano.

Zdela se mu je zelo čudna. Povsod so bili ljudje

in nikogar ni poznal. Ljudje so se vozili s

čudnimi vozovi brez konj, ki so ropotali tako,

kot Ferjan, ko je pijan zasmrčal. Najbolj čudno

pa se mu je zdelo to, da se ljudje niso pozdravljali

med seboj. Vsi so gledali v neke čudne

zadeve, ki so jih nosili v roki. Zdelo se mu je,

da se je znašel na nekem drugem planetu.

Zaradi vsega tega se je odločil, da se gre kar

takoj napit. Spil je buteljko vina (mislil je, da

je bokal, a je bilo precej manj), ko ga je natakar

prosil, naj zapusti lokal, ker je vinjen. Martin

se je nekaj časa še prepiral z njim, vendar

ni nič zaleglo, zato se je odpravil na sprehod

ob Ljubljanici. Še vedno se mu je zdelo, da vse

skupaj sanja. Ko je bil tako zatopljen v svoje

vinjene misli, mu je spodrsnilo in je padel v

Ljubljanico. Prav nič ni mogel; plavati ni znal,

vpiti na pomoč pa tudi ne, saj se mu je jezik

močno zapletal. Pomislil je že, da bo konec

storil, kar ga za ovratnik zgrabi roka in ga potegne

na kopno. Martin od vsega hudega ni

nič videl, le zaslišal je ženski glas: »Gospod,

ali ste v redu? Kaj delate tukaj? Vas zebe?«

Ko je Martin končno spregledal, je zagledal

pred sabo najlepše oči, kar jih je kdaj videl.

Čez nekaj trenutkov je prišel toliko k sebi, da

je ženski odgovoril. Ženski se je Martin zasmilil;

moker je bil, pijan in še brez prenočišča,

zato ga je povabila k sebi domov. Martin se

od tistega trenutka do jutra, ko se je zbudil

v topli in dišeči postelji, ni spomnil ničesar.

Stanovanje je dišalo po kavi. Martin je vstal in

na vratih spalnice srečal tiste oči od včeraj, le

da so imele tudi lepo lastnico. Povabila ga je

v kuhinjo na kavo in zajtrk. Po začetni zadregi

je pogovor kmalu stekel. Ženski je bilo ime Tatjana

in z veseljem je poslušala njegovo zgodbo.

Zelo se je začudila, ko ji je Martin povedal,

da je izobraževal ljudi in da so ga zaradi tega

sovražili. Tudi ona je bila po poklicu učiteljica,

poučevala je na srednji šoli. Takoj se je odlo-


34

čila, da bo Martinu uredila službo. Martinu je

zaigralo srce.

Najprej pa se je moral urediti. S Tatjano sta

obiskala nekaj trgovin, kupila sta nov suknjič

in hlače, obiskala sta tudi frizerja. Martinu se

je nova pričeska zdela zelo čudna, vendar ni

pisnil, saj je bila Tatjani všeč. Vse skupaj sta

zaključila z dobro večerjo in …

Zjutraj sta se odpravila v službo. Ko sta vstopila

v stavbo, je k Martinu stopil človek, ki jo je

varoval. Zdel se mu je zelo strog. Ko se mu je

nasmehnil in ga pozdravil, je Martinu odleglo.

Stavba je imela neverjetno število stopnic.

Martin je med dijaki slišal veliko čudnih govoric

in neznanih jezikov, bili pa so tudi neverjetno

oblečeni. Vse je viselo z njih. Martin

je pomislil, da starši najbrž nimajo

denarja, da bi jih spodobno

oblekli.

Ko sta vstopila v razred, sta nered in hrup

prenehala. Tatjana ga je predstavila dijakom.

Lepo so se ujeli. Edina stvar, ki mu je parala

živce, je bila škatla, ki so ji rekli računalnik.

Nikakor ga ni razumel.

Po nekaj tednih je prišla hospitirat ravnateljica.

Bila je navdušena nad njim in mu je

ponudila redno službo. Martin je bil končno

srečen. S Tatjano sta zaživela skupaj v njenem

stanovanju, z dvema plačama sta si lahko vsako

leto privoščila lepe počitnice, Martin pa se

je vpisal tudi na tečaj računalništva.

Preskok v času je rešil Martina Kačurja.


35

MARTIN KAČUR

SE ZAPOSLI NA NAŠI ŠOLI

Ko Martin pride v Laze, kmalu spozna, da ga

žena vara ter da sta se, tudi z njeno pomočjo,

oba starejša otroka odtujila. Povezan je le še

s sinom, ki pa je hudo bolan. Zato začne spet

razmišljati o premestitvi. Tisti čas je ravno

primanjkovalo učiteljev, zato so ga hitro premestili

na našo šolo. S seboj je vzel le bolnega

sina ter nekaj najnujnejših stvari. Odšel je

brez slovesa, ženi ni ničesar povedal.

Najprej si je našel stanovanje, najel varuško

za sina ter raziskal okolico. Šola mu na prvi

pogled ni bila všeč, spominjala ga je na tisto

v Blatnem Dolu. Ravnateljica pa ga je toplo

sprejela ter mu povedala, da so tukaj vsi učitelji

dobre volje. Martinu se je spet dvignila

volja za poučevanje, počutil se je kot na začetku

svoje poklicne poti.

V razredu pa je ta energija malo opešala.

Učenci so razgrajali celo uro, Martin pa je bil

spet potrt. Spraševal se je, kje ga je spet polomil.

Ob koncu delovnega dneva so ga učitelji

spraševali, kako je bilo. Svetovali so mu, naj

ne bo preveč strog, naj poskuša biti zabaven,

saj si v sproščenem vzdušju dijaki več zapomnijo.

Kačur je nasvet upošteval.

Ob koncu tedna je Martin želel spoznati župana,

ki je bil hkrati tudi lastnik največje zlatarne

v mestu. O njem so krožile različne govorice,

vsem pa je bilo skupno, da je najbolje

ne imeti opravka z njim. Kačur se je že bližal

zlatarni, ko je srečal prelepo dekle. Po obleki

se ji je poznalo, da je mestno. Zapletla sta se

v pogovor in Martin je bil očaran; tako razgledana,

pametna in lepa je bila. Ime ji je bilo

Metka in Martin jo je takoj povabil na večerjo.

Na večerji sta se še bolj zbližala, imela sta podobne

poglede na življenje in politiko. Kot olikan

moški jo je pospremil domov. Stanovala

je v veliki in razkošni vili. Oče jo je čakal pred

hišo in prav nič zadovoljen ni bil videti, da je

hči v Martinovi družbi.

Naslednji dan se je Martin spet odpravil v zlatarno,

da se predstavi županu. Ko pa je skozi

steklena vrata za pultom zagledal Metkinega

očeta, je prebledel. Metkin oče mu je jasno

povedal, da je v njegovi družini nezaželen, naj

se drži daleč stran od Metke, saj ne bo nikoli

njegova.


36

Kačurja je to dotolklo. Odšel je domov, jokal

in premišljeval o svojem nesrečnem življenju.

Novice pa se hitro širijo. Naslednji dan so v

šoli že vsi vedeli za njegov neuspeh. Posmehovali

so se mu prikrito in tudi odkrito. Še ravnateljica

je nekaj pripomnila.

Vsak dan po pouku je Martin iskal Metko, da

bi se pogovorila. A brez uspeha. Spet je začel

zahajati v gostilno in se zapijati. Nekega večera,

ko se je opotekal iz gostilne, jo je zagledal.

Metka! Vendar se je obrnila in zbežala. Martin

je odšel nazaj v gostilno in utopil žalost.

Zgodaj zjutraj se je vračal proti domu. Čez prehod

za pešce je šel kar pri rdeči luči, pridivjal

je avto, vozniku se je namreč mudilo v

službo, in zbil Martina. Umrl je v rešilnem

avtomobilu na poti v bolnišnico.

Simon Smrekar

Martin Kačur se odloči za izziv – poučeval

bo na SIC Ljubljana. Med potjo

proti šoli, kamor je želel osebno

odnesti prijavo na razpis, se ju ustavil

v Vija vaja, lokalu s hitro hrano,

da bi se malo podprl pred tako

pomembnim korakom. Ko si je

naročal prigrizek, so v lokal prišli

trije dijaki te šole. Kar vprašal

jih je, ali obiskujejo Teksas.

Dijaki so mu odgovorili, da

je na žalost to res. V pogovoru

so mu svetovali, da

naj se pri poučevanju nikar

ne zameri dijakom, saj mu bodo v

nasprotnem primeru zagrenili življenje. Martin

ni točno vedel, o čem govorijo, zato so mu

razložili, da naj jim med urami dovoli gledati

filme, uro pa zaključi vsaj 10 minut prej. Kačur

se je zasmejal, pojedel še zadnji grižljaj pice

in nato oddal prijavo na razpis.

Povabili so ga na razgovor in sprejeli na delo.

Nadomeščal bo gospo Bukovnik, razredničarko

1. b, dijaki v tem razredu se šolajo za avtoserviserje.

Ko je v ponedeljek vstopil v razred, si je na obraz

nadel najbolj strog izraz. Dijake je strogo

vikal in jim ni dovolil niti na stranišče. Kmalu

so ga zasovražili in mu začeli nagajati. V nekaj

dneh jih je imel dovolj in je prosil ravnateljico,

da bi poučeval kak drug razred. Vendar je naletel

na gluha ušesa, na hitro ga je odpravila

in odšla na sestanek. Martin je odšel v bližnji

lokal Castle, da poplakne slab dan oz. teden.

Ni pa vedel, da je ta lokal zelo priljubljen med

teksašani. Na začetku ga sploh niso opazili, ko

pa je res pregloboko pogledal v kozarec in

se začel poljubljati z natakarico, ga je

eden od dijakov posnel in posnetek

objavil na družbenih omrežjih. Naslednji

dan je, sicer zelo mačkast,

prišel v službo, spustil dijake v razred

in odšel v kabinet, da popije

še malo vode in pride k sebi. Bil

je utrujen in slabe volje. Ko se je

vrnil v razred, najprej ni opazil,

da so dijaki eno od sinočnjih fotografij

nastavili kot sliko namizja

na računalniku. Martin je ponorel.

Seveda se je slika razširila

po šoli kot požar, kolegi so ga

gledali postrani in kmalu ga je

ravnateljica povabila na

razgovor. Njegov zagovor

ni bil uspešen. Obtožen

je bil popivanja z dijaki

in moral je podpisati odpoved.

Martin je zdaj vse dneve presedel v Castlu, pil,

kadil in dijakom za pijačo ali dve pisal opravičila.

Na zimo je zaradi slabih zunanjih grelcev

zbolel in kmalu umrl.

Ko bi poslušal nasvete dijakov iz lokala s hitro

hrano, se to ne bi zgodilo.

Matevž Moroz


Martin se je zjutraj zbudil in pogledal skozi

okno. »Danes bo dober dan,« je rekel na glas,

čeprav je bil sam. Odšel je v kuhinjo in si pripravil

zajtrk. Ko je pozajtrkoval, se je v kopalnici

pogledal v ogledalo: »Upam, da bom naredil

dober vtis na sodelavce in dijake.« Bil je malo

nervozen, tisoč različnih misli mu je švigalo

po glavi. Začel se je potiti in težko dihati, zato

je odprl okno ter vdihnil svež jutranji zrak.

Počutil se je mnogo bolje. Skozi okno je na

nasprotni strani ceste opazil lepo dekle; temni

lasje, svetle oči, lepše še ni videl. V roki je

imela kovček in je prihajala proti njegovemu

bloku. Martin je imel v najemu garsonjero v 1.

nadstropju. Ni bila velika, a več ni potreboval.

Dekle se je ustavilo pod njegovim blokom in

pozvonilo pri sosedi Mariji, starejši gospe brez

sorodnikov, vsaj Martin je tako mislil. Pogledal

je na uro in ugotovil, da je pozen. Skočil je pod

prho, se oblekel, vzel svoj telefon in urbano

ter stekel proti postaji mestnega prometa. Na

avtobusu je srečal nekdanjega sošolca Miha.

Skupaj sta študirala za učitelja. Miha je že dve

leti poučeval na ekonomski šoli. Martinu je dal

nekaj napotkov, kako naj pristopi k dijakom in

sodelavcem, da bo nova služba stresno znosna.

Na postaji nasproti stadiona sta se poslovila

z obljubo, da se dobita na kavi. Martin

je zagledal zelo veliko stavbo z veliko okni. SIC

Ljubljana, SPSŠB. Kar malo se mu je zvrtelo v

glavi od pričakovanja. Prepričan je bil, da bo

tu drugače kot v prejšnji službi na Štajerskem.

Trudil se je in trudil, a znanje nikogar ni zanimalo,

zato je odšel. Ker je imel še pol ure časa,

je šel na Petrol po kavo. Ko se je bližal šoli, je

videl v parku in pred šolo veliko dijakov; kadili

so in veliko preklinjali.

V zbornici je spoznal sodelavce. Prijazni so se

mu zdeli. Bil pa je popolnoma osupel, ko je

med njimi prepoznal tisto dekle od zjutraj. Ko

ji je pogledal v oči, je svet postal moder.

Čas za pouk. Dijake je prijazno pozdravil. Začel

jim je predavati, a niso dolgo zdržali; klepetali

so in brskali po mobilnih telefonih, opozorila

niso zalegla. Znanje jih ni zanimalo, želeli so

le izdelati letnik. Martin je bil razočaran. Tega

ni pričakoval. Prišla je njegova zadnja ura tisti

dan. Razred je bil nemogoč. Klepetali so kot

na tržnici, nihče ga ni hotel poslušati. Kot da

je neviden. Razočaranje se je poglabljalo. Ni

vedel, kaj naj naredi. Počutil se je kot »glas

vpijočega v puščavi«.

Po koncu ure je odšel v zbornico na kavo iz

avtomata. Iz pogovorov je izvedel, da je prečudovita

sodelavka poročena. To mu je odvzelo

vso energijo. Kavo je zlil stran in šel v gostilno

na kaj konkretnejšega. Natakarica ni bila napačna,

zato se je začel z njo spogledovati. Ko

je bil že krepko nadelan, mu je jasno povedala,

da je zanjo prestar in da je ne zanima.

Martin je z odporom hodil v službo, popoldneve

pa preživljal v lokalih. Tam je tudi spoznal

dekle, ki se je želelo poročiti. Bila je namreč

noseča in je zaradi pritiska družine hotela

najti očeta za svojega otroka. Martinu tega ni

povedala. Otrok se je rodil kot Martinov, vendar

je zaradi redke bolezni kmalu umrl, s tem

pa se je končal tudi njun zakon. Da bi omilil

bolečino, je Martin začel kaditi marihuano,

kmalu tudi jemati kokain in različne tablete.

Nekega večera je v spanju umrl.

Helena Fortuna

37


38

Martin Kačur, ki je pred kratkim prišel k nam

nadomeščat profesorico za slovenščino, je

kmalu dobil dva vzdevka: Mrtn ali pa Kačar.

Njegove ure slovenščine so tako dolgočasne,

da sploh ne vemo, kaj se dogaja. Vsi namreč

spimo. To bo še žur na maturi!

Zatožili smo ga razredničarki, vendar je samo

zamahnila z roko in rekla, naj mu damo čas,

da se navadi na sistem. Seveda se z njo nismo

strinjali, a smo vseeno morali hoditi k njegovim

uram. Iz tedna v teden nam je bilo manj

jasno, kaj ta Mrtn uči in kako je sploh lahko

postal učitelj. Nato pa sta nas kot strela z jasnega

zadeli dve novici: prva, da naslednji teden

pišemo test pri slovenščini, in druga, da

naše profesorice za slovo še dva meseca ne

bo. Mrtn je bil seveda vesel, da bo še dva meseca

vlekel plačo. Torej se tega Kačarja še ne

bomo znebili. Morali smo vzeti stvari v svoje

roke. Pripravili ga bomo, da bo sam dal odpoved.

Vsako uro smo mu postavljali neumna

in neprijetna vprašanja, motili smo ga med

razlago, najpametnejše vprašanje je bila pravzaprav

prošnja, ali lahko gremo na stranišče.

Vendar se Mrtn ni dal, ni nam uspelo uničiti

njegove volje do izobraževanja mladih možganov.

Treba je bilo dati v višjo prestavo in se

ga znebiti pred usodnim testom. Na trenutke

sem imel občutek, da gremo predaleč; delali

smo vse, kar nam je padlo na pamet: skrivali

smo mu kredo, flomastre, izklapljali projektor

in kable računalnika, premikali uro na steni …

Pesjan pa se ni dal. Za vsako našo ukano je

imel pripravljen odgovor. Predaval, predaval

in predaval nam je do zadnjega zvena zvonca.

Ni nam ga uspelo odstraniti. In test, da testa

sploh ne omenjam. Katastrofa, primerljiva z 2.

sv. vojno. Več atomskih bomb so odvrgli zavezniki

kot Mrtn pozitivnih ocen. Z glavo skozi

zid torej nismo mogli. Do cilja pa bi zelo radi.

Spremenili smo taktiko. Spremljali smo razlago,

delali domače naloge in se učili ter se tako

pripravili na ponovno pisanje testa. Seveda se

nam je ta način obrestoval. Razen nekaj res

nezainteresiranih dijakov smo vsi popravili

ocene. Mrtn je bil ponosen na svoje delo. Po

šoli je hodil kot pav. Rezultate svojega poučevanja

je pokazal ravnateljici in ona je bila tako

navdušena, da se je odločila, da ga bo zaposlila

za nedoločen čas. Mi pa v jok.

Klemen Nemec

Naša šola je velika, zadosti prostora za vse. V

tem prostoru se je znašel tudi profesor Kačur,

po naše Gad. Ne vem točno, kdaj in zakaj je

dobil ta vzdevek, mu pa zelo pristaja, saj je

strupen in pokvarjen kot kača. Nihče ga ne

mara. Še nikoli ni dal dobre ocene. Poučuje

zgodovino in geografijo. To sta v osnovi lahka

in prijetna predmeta, vendar ne pri njem.

Redkokdo ve, zakaj je postal tak drekač in gad.

Sam sem njegovo zgodbo izvedel od bivših dijakov

te šole, ki so zdaj že stari mački v delavnicah.

Gre pa nekako takole:

Bil je mlad, zavzet profesor, a brez izkušenj.

Imel je rad svoje dijake. Podpiral jih je in jim

pomagal, kot da bi bili njegovi. Bil je tudi neki

fant, čigar ime se je pozabilo. Imel je svetle

lase, modre oči in dolgo, suho postavo. Veliko

sošolcev se je norčevalo iz njega, ker je

bil drugačen. Mladi Kačur je opazil to stisko

in mu hotel pomagati. Veliko se je ukvarjal z

njim. Kazali so se tudi rezultati, fant je postajal

bolj sproščen in bilo je videti, da se bo pobral.

Pred maturo pa je odjeknila novica, da so tega

fanta našli mrtvega. Naredil naj bi samomor.

Uradnega poročila ne poznam, se je pa dolgo

časa govorilo, da naj bi fant pustil poslovilno

pismo, iz katerega naj bi bilo razvidno, da se je

zaljubil v Kačurja.

Kačurja so govorice pretresle in spravile v

obup. In kar niso se nehale. Zaničevali so ga,

mu pošiljali anonimne grožnje, uničili so mu

avto … Zatekel se je k pijači in čez leta tako

postal profesor Gad.

Jan Strah


Počitnice so se končale in prišel je prvi šolski

dan. Učitelji se že zbirajo v zbornici in se

glasno pomenkujejo. Njihov pogovor zmoti

ravnateljica z novico, da v kolektiv prihaja

nov učitelj. To je Martin Kačur. Poučeval bo

več predmetov, predvsem tiste, ki jih najbolj

zna. Martin se predstavi in med drugim pove,

da bi rad poučeval elektrotehniko in praktični

pouk. Učitelji teh dveh predmetov pristopijo k

Martinu in ga začnejo spraševati, ali je dovolj

usposobljen za poučevanje tako pomembnih

predmetov. Martin jim zatrdi, da ta dva predmeta

vrhunsko obvlada. Najprej je odšel v delavnice

za praktični pouk.

Prvi mesec je bil sproščen, Martin je imel

dober občutek. Nato pa je izvedel, da dijaki

po družabnih omrežjih pišejo različne laži o

njem. Iz tedna v teden je bilo huje. Ravnateljica

ga je poklicala na razgovor.

Martin ji je razložil svojo življenjsko

zgodbo. Ravnateljico je močno

ganila. Pogovor sta nadaljevala

ob kavi v bližnjem lokalu

in med njima je vzklila

ljubezen. To seveda ni ostalo

neopaženo in družabna

omrežja so »pokala«. Martin

se je skoraj zlomil, želel si

je le stran, na drugo šolo.

Žal pa sredi leta nikjer

niso potrebovali učitelja.

Zato je prosil, da bi

poučeval elektrotehniko.

Tudi tokrat se je

»zgodba« ponovila.

Z muko je izpeljal šolsko

leto, vmes trikrat vzel

dvotedenski bolniški

dopust, vmes je tudi simpatija z ravnateljico

postala antipatija.

Prišlo je obdobje zaključnih izpitov. Martin se

je odločil, da se bo dijakom maščeval. Sestavil

je izredno težek test, malokomu je uspelo odpisati

za pozitivno oceno. Tudi na ustnih izpitih

je bil strog, zahteval je natančne odgovore.

Več kot pol dijakov izpita ni opravilo.

Ravnateljica ga je poklicala na razgovor, ki ni

potekal v prijateljskem vzdušju. Martinu je

ukazala, naj popravi ocene zaključnih izpitov

na pozitivne vsaj tistim, ki so bili blizu dvojke.

Martin je odklonil, vstal in odšel brez besed.

Miha Omahen

39


OBISK

VLADO KRESLIN

40

Uroš Vitez in Žiga Kreft

Poseben dogodek se je zgodil v torek, 9. 10. 2018, ko je Vlado Kreslin

obiskal Strokovni izobraževalni center Ljubljana. Pogovor z njim je potekal

v stekleni dvorani šole.

OBISKAL NAS JE VLADO KRESLIN

Najprej je pripovedoval o svojem življenju,

predvsem se je posvetil preteklosti

in nam povedal kar nekaj zanimivih

podatkov iz otroštva in najstniških let.

Ob tem je izpostavil tudi svoj odnos s

starši, še posebno z očetom, s katerim

do 40. leta ni imel posebne povezave

in tesnega odnosa. Prav se mu zdi, da

svoje starše spoštujemo in poskusimo

imeti z njimi pristen odnos.

V mladih letih je rad zahajal v stričevo

gostilno »čez cesto«, kjer so igrali starejši

glasbeniki, in tam se je navezal na

glasbo. V mladosti se ni razumel z vrstniki,

zato je uteho iskal v glasbi, rad

pa je tudi ribaril.

Ima tri sinove. Najmlajši sin je pred

kratkim odšel v tujino, kjer ga daje domotožje,

kar Vlada spominja na njegovo

potovanje po Evropi in pomembne

izkušnje, ki jih je tam dobil. Najbolj mu

je v spominu ostal London. Tam je dobil

življenjsko priložnost za pevsko kariero,

a jo je zaradi študija zavrnil.

Po izobrazbi je učitelj nemščine in

angleščine, ampak se s tem ne ukvarja

že precej let, je pa izpostavil, da je

biti učitelj veliko težje kot biti glasbenik.

Svojo glasbeno kariero je začel

že v rani mladosti, zaznamovala ga je

glasba iz stričeve gostilne, še bolj pa

so ga zaznamovale glasbene skupine


The Rolling Stones, The Doors in The

Beatles, saj je v njih spoznal svoj temperament

in energijo, ki je bila drugačna

od tiste, ki so jo imeli glasbeniki v

tistem času.

V svoji karieri ne bi spremenil ničesar

in misli, da je svojo mladost dobro izkoristil

in se naučil pomembnih stvari,

ki ga bodo spremljale celo življenje.

41

Izdal je okoli 20 albumov, svoje najljubše

pesmi pa nima, saj trdi, da mu je

vsaka pesem, ki jo piše na novo, najbolj

pomembna in najbolj pri srcu. Izdal je

tudi nekaj knjig, voditeljica je prebrala

pesem Moji dnevi, ki se ji zdi zelo lepa.

Zadovoljen je bil z našo udeležbo, poslušanjem,

izkazovanjem zanimanja

ter s postavljanjem vprašanj, na katera

je odgovarjal vneto in z navdušenjem.

Dogodek, ki se mu je najbolj vtisnil v

spomin, je bil koncert v Murski Soboti,

kjer se mu je udrl oder pod nogami in

je padel na vreče sena, vendar se za to

ni zmenil in je pel naprej, kot da se ni

nič zgodilo.

Še vedno je optimističen, poln energije,

karizme in predan svojemu delu,

tako da ne vidi ovir glede nadaljevanja


42

kariere. Med samim dogodkom nam je

zapel tudi nekaj pesmi (Z Goričkega v

Piran, Od višine se zvrti, Tista črna kitara,

Dekle moje) in mi smo z veseljem

zapeli z njim. Je zelo razgledan in sproščen

človek. Svojega koncerta ni odpovedal

niti takrat, ko je bil hudo bolan.

Izpeljal ga je tako, da je sedel na stolu

in s tihim glasom odpel svoje pesmi,

kasneje pa je izvedel, da ima klopni

meningitis, ki ga je uspešno prebolel.

Podal nam je tudi nekaj zaključnih

misli in nas opomnil, naj počnemo tisto,

kar nas zanima ter veseli. Nikoli pa

ne smemo izgubiti upanja, volje in želje

po novem znanju in moramo težiti

k tistim stvarem, v katerih smo dobri.

Po končanem uradnem delu si je vzel

čas za vsakega posebej; dajal je avtograme,

se na štiri oči pogovoril s prisotnimi,

odgovarjal na dodatna vprašanja

ter dajal nasvete. Pred odhodom je

vsem nam zaželel srečo v nadaljnjem

življenju in izrazil željo, da ponovno

obišče našo šolo in poklepeta z dijaki

ter delavci šole.


OBISK

BOSE NOGE Z

MOSTIČKA

43

Lan Šantl

Bil sem še Vladek,

ko so - kot vedno za praznik -

prišli brkati cigani v hišo igrat.

Oče je stopil v sobo po tisto črno kitaro,

ki jo je kupil za prvo plačo.

Gospod, tisto kitaro še imate,

gospod, tisto črno kitaro še imate?

Gospod, tista bila je res dobra.

Vlado Kreslin, učitelj, pesnik, roker po

duši. Neizmerna karizma ter notranja

energija, ki prevzame še tako zahtevno

publiko. Gospod s svojevrstnim stilom

glasbe ter pogledom na svet.

Ob predstavitvi njegove nove zbirke

Zakartana ura smo imeli možnost vprašati

ga o njegovem življenju ter izvedeti

kakšno novo zgodbo. Ker kot mlad,

zagret poslušalec nisem imel dlake

na jeziku, sem izvedel kar nekaj novih

zgodb, poleg tega pa se je atmosfera

v dvorani prijetno naelektrila. Povedal

nam je, da ne verjame v pravo ljubezen

med otroki ter starši, saj do pred

kratkim tudi s svojim očetom ni imel

dobrega odnosa. »Raje imam v hiši

upornika kot pa nekoga, ki me uboga

na besedo. Ne želim vzgojiti psov, temveč

odločne ljudi s svojim pogledom

na svet.«

Všeč sta mi bili zgodbi iz njegovega

otroštva, na kateri se navezujeta njegova

ljubezen do glasbe ter eno najbolj

norih dejanj, ki jih je storil za dekle.

Prva se nanaša na to, kako se je srečal

s stilom glasbe iz tujine in se vanjo zaljubil.

To so bile električne kitare, bobni,

glasni ojačevalci ter globoka besedila.

S prijateljem sta se s kolesom

peljala z ribolova, ko je v njihove kraje

prispel velik cirkus z glasnim ozvočenjem,

ki je privabljal prebivalce. Ustavila

sta se ter poslušala ta drugačen,

nov zvok, ki je prihajal iz daljave. Zvok

električnih kitar ter glasnih bobnov z

dodatkom rezkega glasu pevca Axla

Rosa, ki ju je tako premamil, da sta

ostala v cirkusu do naslednjega jutra.

Prijazni cirkusanti so jima odstopili

vagon, v katerem sta lahko prespala.


44

Medtem sta njuni mami panično iskali

svoja sinova, klicali policijo ter obupani

mislili, da sta med ribarjenjem utonila.

Na koncu sta ju našli lepo speča v

cirkusu in dogodivščina se je končala

ter vtisnila v spomin.

Druga pripoved o norem dejanju za

dekle pa se glasi takole. V 2. razredu

je šel na počitnice k bratrancu na Goričko.

Z bratrancem sta v večernih urah

pisala pismo Miru Cerarju. Vlado je pisal,

bratranec pa je delal stojo na robu

mize. Tiste počitnice je prišla k sosedi

Mojca iz Ljubljane. Vlado se je takoj zaljubil

vanjo, saj mu je bila všeč njena

govorica. »Govorila je kot Kekec, pravilno

slovensko in nežno ...« Naslednji

dan so zmetali seno na skedenj z

njemu ljubim »mašin« strojem. Medtem

ko sta z bratrancem metala seno,

je Mojca nesla po stopnicah pladenj

sveže potice. Ker je bratranec vedel, da

ima Vlado več možnosti pri Mojci, je na

potico vrgel pest sena in jo uničil. Vlada

je to tako razjezilo, da je bratranca

porinil pet metrov v globino, s skednja

na seno. Na srečo se je bratranec samo

opraskal. Zvečer je Vlado povabil Mojco

k mostičku, kjer sta se pogovarjala

in namakala stopala v potoku. Na poti

domov ga je presenetil bratranec. V

pretepu zaradi ljubosumja sta se odkotalila

v grmovje, polno kopriv. Vlado

je bil seveda bos ter v kratkih hlačah,

tako da se tega boja dobro spomni.

Povedal nam je še, da od takrat ni nikoli

več videl Mojce in mu je žal, ker je

izgubil stik.

Pogovor in predstavitev mi je bila zelo

všeč, saj je bila poučna, izvedel sem

kar nekaj novih stvari o njem in njegovem

življenju ter imel priložnost slišati

nekaj njegovih pesmi. Njegova največja

napaka v življenju je, nam je zaupal,

da se ni preizkusil še na mednarodni

in svetovni lestvici, ko je bil v Angliji.

Nauk dogodka: ne boj se novih preizkušenj

ter ostani pozitiven v vsaki situaciji.


ERASMUS+ PROJEKTI

PROJEKT ECOT

EKOTURIZEM

45

Katarina Pirnat

SIC Ljubljana v preteklih dveh letih kot partnerska šola sodeluje v

mednarodnem Erasmus+ projektu z naslovom Ecotourism: The future is

now – take responsibility (EcoT). Projekt poteka v sodelovanju s srednjimi

šolami iz partnerskih držav (Španija, Portugalska, Francija in Nemčija).

Projekt mlade ozavešča o pomenu naravne

in kulturne dediščine ter njenega

ohranjanja. S sodelovanjem v projektu

želimo mlade spodbuditi k razmišljanju

o vplivu turizma na okolje ter zavedanju,

da so spremembe mogoče in da

se začnejo pri vsakem posamezniku.

Cilji projekta so poleg ozaveščenosti

usmerjeni tudi k spodbujanju kreativnosti,

timskemu delu in problemskemu

pristopu.

Mednarodni projekti so izjemnega pomena

tako za sodelujoče dijake kot učitelje,

saj poleg pridobljenega znanja s

področja projekta vplivajo na osebni

razvoj in pridobivanje novih kompetenc.

Poleg tega spoznavanje različnih

kultur posameznike spodbuja k tolerantnosti

in sprejemanju raznolikosti.

Dijaki in učitelji bodo v času izvajanja

projekta pridobivali znanje s področja

ekoturizma, širili svoje jezikovno znanje,

pridobivali znanje o tujih kulturah

in razvijali svoje kompetence.

Povprašali smo tudi dijake, kaj jih je

pritegnilo k sodelovanju v projektu.

K projektu sem se prijavila, ker me je pritegnila

tema in pričakujem, da se bom veliko naučila.

Poleg tega pa pričakujem veliko timskega

dela, kar mi je zelo všeč.

Že od nekdaj si želim obiskati tuje države,

spoznati nove kraje in ljudi ter njihove običaje,

vendar do sedaj še ni bilo take priložnosti.

Države, ki sem jih, poleg Hrvaške, že obiskala,

so Avstrija, Italija in Madžarska. Zato sem še

toliko bolj vesela, da sem bila izbrana za potnico

v Španijo. Španski jezik mi je zelo všeč in

bi se ga rada tudi naučila, nekoč …


46

Mislim, da si bom teden, ki ga bom preživela

v Španiji, zapomnila za vse življenje. Upam, da

bom tam spoznala veliko vrstnikov iz vse Evrope,

se od njih kaj novega naučila, spoznala zanimive

kraje in zgradbe. Seveda pa pričakujem,

da bom tam usvojila tudi kakšno špansko

besedo, poleg hola, te amo … :)

Tjaša Grandovec

Za izmenjavo sem se odločil, ker me zanima,

s kakšnimi problemi se srečujejo v tujini, kako

pristopajo k težavam, rad imam skupinsko

delo, rad bi sodeloval pri ustvarjanju videa,

uporabljal spletne aplikacije, se naučil pisati

bloge. Poleg vsega navedenega pa me zanimajo

tuje kulture in turistične znamenitosti.

Pričakujem, da me bodo sprejeli z veseljem

in me oskrbeli z vsem potrebnim. Pri delu pa

Najprej me je pritegnilo, da bom šel s šolo na

izmenjavo v tujino. Zelo zanimiva mi je tematika

ekoturizma, saj bi se rad kaj novega naučil,

rad bi izvedel, kako razvito je to področje v

drugih državah, kako ekološke so na področju

turizma države v projektu.

Pričakujem, da bom po teh dveh letih začel

bolj ekološko razmišljati. Verjetno bom avtomatsko

delal stvari, ki so za okolje dobre, zdaj

se marsikdaj sploh ne zavedam, da naredim

kaj, kar je za okolje slabo.

Glede na to, da z družino precej potujemo,

bom več razmišljal o tem, kako ekološka so

naša potovanja, pa ne samo potovanja, verjetno

bom opazil tudi malenkosti, ki so lahko

okolju zelo škodljive.

se bom naučil nekaj novih metod, ki mi bodo

koristile v domačem okolju.

Želim si, da gostitelji ne bi bili nesramni in

bodo poskrbeli, da bom varno preživel teden

pri njih, prav tako pa želim, da bi bilo mojemu

gostu enako udobno pri nas.

Enej Tržan

Van Korhauzer


ERASMUS+ PROJEKTI

PROJEKT YES EUROPE

ZAPOSLITEV IN ŠTUDIJ V EVROPI

47

Žiga Vuk

Mednarodni Erasmus+ projekt YES Europe II: Youth in Education and

Studies – Working and Studying in Europe vodi nemška šola Karl-Schiller-

Berufskolleg. V projektu so v preteklih dveh letih poleg naše šole sodelovale

še srednje šole iz Italije, Grčije in z Islandije.

Cilj projekta je boljše poznavanje potrebnih

postopkov in korakov za izobraževanje

in delo v Evropski uniji, dvig

podjetniških, jezikovnih in medkulturnih

kompetenc ter izboljšanje samopromocije

mladih pri iskanju zaposlitve.

Mladim tako omogoča povečevanje

zaposlitvenih možnosti, prepoznavanje

svojih dobrih in slabih lastnosti,

pripravo na zaposlitvene intervjuje ter

kasnejši vstop na trg dela.

Poleg strokovnih znanj dijaki krepijo

tudi znanje tujih jezikov ter spoznavajo

geografske, zgodovinske, kulturne

in kulinarične značilnosti evropskih

držav. Mednarodno sodelovanje je izjemnega

pomena tako za sodelujoče

dijake kot tudi učitelje, saj vpliva na

osebni razvoj in pridobivanje novih

kompetenc, hkrati pa posameznika

spodbuja k tolerantnosti in sprejemanju

raznolikosti.

Povprašali smo tudi dijake, kaj jih je

pritegnilo k sodelovanju v projektu.

Takoj ko sem izvedela za projekt, sem vedela,

da moram sodelovati v njem. Zelo rada namreč

spoznavam nove ljudi in njihovo kulturo,

saj me navdušuje, kako različni smo ljudje

med seboj. Zelo rada tudi potujem in spoznavam

druge države ter njihove znamenitosti.

Projekt se mi zdi zelo zanimiv in pričakujem,

da bom pridobila nove izkušnje in se naučila

veliko novega. Glede na to, da me zelo veseli

angleščina in razmišljam celo o študiju le-te,

upam, da bom svoje znanje angleščine še izboljšala.

Tiana Šnuderl

Želim dobiti nova znanja in nove izkušnje,

odkriti kaj novega o državah in spoznati nove

ljudi. Hočem izkoristiti možnost za nova doživetja

in spoznavanje različnih kultur, saj se

bomo srečevali dijaki iz različnih držav in prav

zanimivo bo videti, kako se bomo znašli oz.

kako bomo delovali, ko bomo skupaj.

Maxim Kaluža


48

Pritegnila me je tematika, tj. pomoč mladim

pri iskanju zaposlitve. Mogoče si bom v prihodnosti

iskala delo v tujini in mi bodo te izkušnje

v veliko pomoč. Veliko lažje je namreč, če

dobiš neke smernice, kako pristopiti k stvari.

Pričakujem, da bom spoznala ogromno ljudi

in sklenila nova prijateljstva. Držav, ki sodelujejo

v projektu, še nisem obiskala, zato bo to

zagotovo nora in nepozabna izkušnja.

Mateja Selevšek

Želel sem spoznati sodelujoče države, ki jih

še nisem obiskal in o katerih nisem vedel ničesar.

Naša prva destinacija je bila Islandija.

Moja pričakovanja so se izpolnila, saj je Islandija

izjemna. Sama država je prelepa in skriva

še veliko lepih stvari. Tudi ljudje so zelo prijazni

in družabni.

Sam projekt Yes Europe II mi je omogočil drugačen

vpogled v možnosti zaposlitve v tujini.

Matej Tratar

Za sodelovanje v projektu sem se odločila zaradi

neverjetne priložnosti, ki bi jo bilo škoda

izpustiti. Pritegnila me je tudi sama tematika

projekta, saj se bomo spoznali z možnostjo

zaposlovanja, prav tako pa bomo obiskali številna

podjetja.

Aleksandra Lončar

Za sodelovanje sem se odločil zaradi spoznavanja

drugih držav, narodov … Poleg tega rad

potujem ter spoznavam ljudi in njihove navade.

Skratka, projekt je zelo zanimiv in se ga

zelo veselim.

Dominik Pušavec

Rad spoznavam nove ljudi, kulture, njihove

medsebojne odnose itd. Projekt mi bo omogočil

vpogled v zmožnost izobraževanja in

iskanja službe v drugih državah. Možnosti je

veliko, le začeti je treba.

Pokrajina na Islandiji je neizprosna, ampak

ljudje so zelo prijazni, za razliko od drugih

držav, v katerih sem bil.

Matic Omerzo


PROJEKTI

ZELENO PERO

GOZD NISO SAMO DREVESA

49

Tina Turk in Ema Omahen

Društvo Planet Zemlja vsako leto organizira Zeleno pero, tekmovanje iz pisanja

novinarskih prispevkov na temo ohranjanja narave in varovanja okolja. Tudi v

šolskem letu 2019/20 so na tekmovanju sodelovali dijaki naše šole.

Tema letošnjega tekmovanja so bili

GOZDOVI. Dijakinji sta intervjuvali

Dušico Kunaver, ljubiteljico ljudskega

izročila in ljubiteljsko etnologinjo,

zanimalo ju je, kakšen odnos imeli so

naši predniki do gozdov.

»NARAVA JE VEČNA, JE RANLJIVA,

AMPAK JE VEČNA. IN ČLOVEK

BO TISTI, KI BO NAVSEZADNJE

PLAČAL RAČUN.«

To so besede Dušice Kunaver, kulturne

publicistke, upokojene profesorice

angleščine, zbirateljice ljudskega

izročila, ljubiteljske etnologinje in še

bi lahko naštevali. Predvsem pa je to

gospa z velikim srcem in neizmerno

ljubeznijo do gozda. Med drugim je

soavtorica knjige Čar gozda v slovenski

ljudski dediščini, ki je letos doživela

ponovno izdajo. Povabili smo jo na

pogovor in odzvala se je z velikim navdušenjem,

saj svoje znanje želi deliti

naprej.

Gospa Dušica, ker bo intervju potekal na

temo gozda, naju najprej zanima, kakšen je

vaš osebni odnos do gozda.

Moj osebni odnos do gozda je zelo edinstven.

Glede na to, da sem bila rojena pred vojno,

gozda več let nisem videla. Zelo dobro pa se

spominjam, ko sem po vojni, pri osmih letih, s

starši šla na Šmarno goro, tega ne bom nikoli

pozabila. Moj oče je med vojno postal invalid

in ni mogel veliko hoditi, zato je že po nekaj

metrih legel pod drevo. Tam je opazoval svobodno

nebo in svobodni gozd; takrat sem se

prvič zavedala, kaj je sreča.

Ste velika raziskovalka slovenske ljudske dediščine.

Kakšno mesto ima gozd v slovenski

ljudski dediščini?

Zelo pomembno. Glavne tri stvari v ljudskem

izročilu so les, žito ter voda. Ti trije elementi

ne samo da spremljajo praznike, pač pa nas

spremljajo vse življenje, od lesene zibelke do

lesene krste ter od krstne vode do pogrebne

vode. In seveda kruh, vse od krstne pogače

skozi celotno življenje do kruha na sedmini.

Naša dežela je večinoma zelo pokrita z gozdom,

zato si je bilo življenje brez lesa težko

predstavljati. Lesena hiša, lesen plug, lesene


50

žlice, lesen kolovrat, vse je leseno. Gozd in les

v njem sta omogočila osnovno življenje pri

nas.

Ste soavtorica knjige z naslovom Čar gozda

v slovenski ljudski dediščini. Kako ste zbrali

vse potrebne informacije za knjigo?

Že 30 let se zelo intenzivno ukvarjam s slovensko

ljudsko dediščino. Veliko informacij za

svojo knjigo sem pridobila iz drugih knjig, a je

bilo treba pregledati knjige vse tja do 19. stoletja.

Gre za zelo veliko količino ljudskega izročila

– pripovedi, pesmi, pregovorov in rekov.

Danes smo pravzaprav na robu starosvetne

slovenske vasi. Tisti, ki je res

še mlatil s cepcem

in ki je res še

s koso kosil,

je danes

star že preko

90 let. In prav t a

starosvetna vas je zaslužna,

da smo mi

danes Slovenci, česar

se vse premalo

zavedamo. Poglejmo

svoj jezik in

šege, vse to se je

ohranilo na vasi, v

mestih pa nam to ni najbolj poznano.

Lahko opišete, kako so bili ljudje v starih časih

povezani z gozdom?

Ljudje so bili življenjsko povezani z gozdom.

Življenje je bilo brez lesa nemogoče. Že če

samo pomislimo na katero koli pohištvo, vse

je bilo leseno. Pa tudi ideali so bili v lesu, v

gozdu. Oče novorojenca je v noči otrokovega

rojstva na mizo postavil kruh in vino kot darilo

vilam rojenicam, ki so prišle iz gozda in ki

naj bi otroku sodile lepo življenje. Potem je

posadil drevo, ga zalil s porodno vodo in to

drevo je otroku čaralo lepo rast. Želel si je, da

bo otrok naše gore list, da bo dekle vitko kot

jelka, da bo fant raven kot smreka, da naj bo

na stara leta kot grča krepak. Vse ideale je dal

v drevo, v les. V starih časih so ljudje v butarice

postavili sedem blagoslovljenih vej drevesa,

dandanes pa je vse skupaj bolj plastično

in ljudje pravzaprav ne razumejo pravega pomena

butaric.

Pravite torej, da iz ljudske dediščine razberemo

spremembe v vrednotenju gozda. Nam

lahko opišete, kako so ljudje v preteklosti

doživljali gozd?

V preteklosti so bili gradbeni materiali les, kamen

in opeka. Že to, da s temi materiali postavimo

hišo,

je nekaj popolnoma

drugačnega kot

danes, ko imamo

na razpolago veliko

umetnih mas.

Vrednotenje

gre

vedno z

uporabnostjo.

Poglejmo na primer

kozolec – svetovni

vrh ljudske gradnje.

Nešolan kmet, no, gre

za izkušnje stoletij, je

lahko postavil kozolec

toplar. Kozolec ima

tako optimalno obliko,

da danes ne moremo

narediti boljše. Lahko

naredimo

boljši avto, ne moremo

pa naredi- ti boljšega kozolca. Prav

tako je večnamenski, za sušenje in spravljanje

žita, za vaško veselico itd. Brez enega samega

žeblja, samo z lesenimi čepki je naš kmet

postavil trden kozolec, ki stoji nekaj stoletij.

Prav tako lok pod streho čebelnjaka – ta je aerodinamično

tako dognan, da noben veter ne

more odkriti strehe, pri potresu pa je najbolj

varen kozolec, saj ni pogojev, da bi se lahko

zrušil.

Kozolec pa so potem zaščitili tako, da so nanj

dali drevesno rogovilo v obliki kozlovskih ro-


gov in za njo zataknili snop žita. Kozel je bil

bogu Perunu posvečena žival. Od tod tudi ime

– kozolec. Verjeli so, da Perun, bog strele, v

svoj hram pač ne bo metal strel.

Večino dobrin, ki jih je potreboval za življenje,

je človek prinesel iz gozda. Gozd je bil njegova

zakladnica.

V germanskih pravljicah velja gozd za nekaj

temačnega, neznanega, skrivnostnega in nevarnega.

Npr. Janko in Metka, Rdeča kapica in

druge pravljice. Tam se skrivata zlobna čarovnica

in hudobni volk. Ko beremo vašo knjigo,

pa dobimo občutek, da v slovenski ljudski

dediščini tega ni. Gozdni prebivalci pomagajo

ljudem, gozd nudi zavetje. Je to res tako?

Zakaj menite, da pride do takšnih razlik?

To je res. V germanskih pravljicah je res veliko

čarovnic, hudobnih volkov in mislim, da

je pri nas res drugače. Mislim, da smo

Slovenci bolj čustveno vezani na

naravo. Poglejmo, recimo, alpinizem,

vsak Slovenec si želi

biti vsaj enkrat v življenju na

Triglavu. To je neka nenapisana

želja, ki je nima noben drug

narod v Evropi. Torej je ta ljubezen

do gora, gozda in narave pri nas

precej izrazita. Take primerjave

nam dajo misliti, da smo bolj povezani

z naravo kot drugi narodi.

In gozd je bil za Slovenca vedno

nekaj svetega.

Poglejte, imamo tudi moralne diktate

iz gozda. Na primer, mati je šla

na njivo, doma pustila pet otrok ter

jim naročila, naj ne hodijo k vodi, saj

jih bo povodni mož utopil. Tako je

mati brezskrbno odšla na njivo, saj je

vedela, da si otroci ne bodo upali do

vode. Prav tako je deklica šla v gozd in

tam srečala 12 mesecev. Ker se je lepo

pogovorila z njimi, so jo nagradili, nesramno

polsestro pa so kaznovali. Tu

se vidi, da imajo vse te ljudske pripovedke

nauke in neko dobro sporočilo, v gozdu

se za dobre ljudi vedno najde nekaj dobrega.

V knjigi navajate veliko bajeslovnih pripovedk.

Menite, da so ljudje v starih časih verjeli

v bitja, kot so vile in škratje? Ali je bilo to

le za otroke?

Mislim, da je človek že od nekdaj verjel, da

mora pomagati naravi in mu bo to povrnjeno.

Že Indoevropejci so pozimi hodili na vrhove

gora in prižigali kres, da bi s svetlobo in toploto

ognja pomagali soncu, saj so verjeli, da jim

potem sonce ne bo ugasnilo in jih bo grelo

skozi celotno zimo do svojega novega rojstva.

Pravljice govorijo o tem, kako je bil človek že

v pradavnini spoštljiv do narave in mu je bilo

to povrnjeno.

Ampak razlika je predvsem v tem, da so ljudje

verjeli, da morajo nekaj storiti –

prižgati svečo, dati klas od zadnje

žetve med rogovilo, vreči rože v

ogenj, aktivno so sodelovali z

naravo.

Zdaj pa samo čakamo. Čakamo

in smo neaktivni. Človek

mora naravo spoštovati in aktivno

sodelovati z njo. Če poznamo

stare šege in navade, to tudi lažje

ponotranjimo.

Predniki so

imeli poseben

odnos do

dreves in

do uporabe

lesa. Imate vi svoje

najljubše drevo?

Meni je najljubša lipa.

Veste, vsako drevo ima

svoj značaj. Naši predniki

so darove obešali na

drevesa namesto v templje,

iz dreves so izklesali bogove,

še danes velikokrat

slišimo, da se kdo drži kot

51


lipov bog. Lipa je zgodovinsko drevo, v slovenski

zgodovini je velikokrat vključena, je središče

v veliko slovenskih vaseh in botra mnogim

pomembnim odločitvam.

Ko je nekdo neroden, mu še vedno rečemo,

naj ne bo »tako bukov« ali pa »takšen štor«,

ker štor v gozdu pa res ne služi več ničemur.

Prav tako rečemo prijatelju, naj ne »hodi

v žerjavico po kostanj«, ko želi narediti kaj

nepremišljenega. Nekoč je veljala tudi šega,

da trije kostanji v žepu pomagajo proti vsem

boleznim. Kostanj sicer ima zdravilne lastnosti,

ampak pomislite tudi, kako lepo se imamo,

ko gremo v gozd po kostanj, potem ga skupaj

pečemo in jemo. Kadar to počnemo, se vsi

dobro počutimo, nikoli se nihče ne prepira. In

dobri občutki, povezanost z drugimi, to je tisto,

kar nas obrani pred boleznimi. Tu se spet

vidi ta človekova hvaležnost gozdu in njegovim

darovom.

52

Se pa povezanost z gozdom in ta odnos do

dreves močno čuti v našem jeziku, nekaj primerov

sem navedla že prej. Včasih so uporabljali

bukov les namesto papirja za knjige, od

tod beseda bukva (knjiga). Kasneje so bukov

les uporabljali za knjižne platnice.

Ali menite, da je gozd skozi čas za človeka izgubil

svoj čar?

Da, menim, da se je veliko spremenilo. Delamo

učne poti, pišemo, kakšne vrste so drevesa.

Včasih se je iz roda v rod prenašalo veliko

znanja o drevesih in lesu, a se je sedaj začelo

izgubljati. Imena dreves niso bila napisana,

vendar so ljudje poznali vsa drevesa v gozdu.

Ob raziskovanju zgodovine gozda na Slovenskem

sem se srečala s kolarjem, izdelovalcem

koles. Pravil je, da je že kot majhen hodil v

gozd z očetom, s katerim sta iskala poseben

les za izdelavo koles. Ljudje so včasih drugače

prepoznavali vrste dreves kot jih danes. Drevo

so pretipali in opazovali, kakšna je starost,

velikost in prožnost. Ta kolar je bil v hudih

skrbeh, da bo njegovo znanje pozabljeno, saj

danes tega nihče več ne dela.


Mnogo let že delate z otroki in mladino. Kako

bi lahko približali otrokom gozd kot vrednoto

in jih spodbudili k temu, da ga bodo naslednje

generacije bolj cenile in ohranjale?

Lepo bi bilo, če bi se v učni program vključilo

več ljudskega izročila. Ko sem jaz učila,

sem na koncu ure otrokom vedno povedala

kakšno pripovedko ali pa zapela kakšno ljudsko

pesem. Če so mi nagajali, sem rekla, da

na koncu ure ne bo pripovedke, in v trenutku

je bila tišina. Dandanes se slovenska kulturna

dediščina ne poudarja več toliko, to je velika

škoda. Tako kot drevo potrebuje korenine,

jih potrebuje tudi človek. No, pa imamo spet

prispodobo iz gozda.

Mislim, da nas te zgodbe in ta modrost bogatijo

in bilo bi zelo lepo, če bi se ohranile še

naprej, se prenašale iz roda v rod. Prav zdaj

smo v obdobju, ko je nevarno, da bi se ta veriga

prekinila, in tega ne bo več nazaj.

Veste, pravzaprav nam vse bajke, pravljice sporočajo

eno. Narava je večna, je ranljiva, ampak

je večna. In človek bo tisti, ki bo navsezadnje

plačal račun, zato moramo paziti, kaj delamo.

53


MNENJA

ZAKAJ NOČEM

POSTATI VOJAK

54

RAZMIŠLJANJE OB PREDSTAVITVI POKLICA VOJAK

Urban Miklavčič

Postati vojak – verjetno sanje vsakega dečka, ki se skupaj z vrstniki lovi,

skriva in namišljeno strelja. Na prvi pogled precej sanjska služba – malo

tečeš, se skriješ, ustreliš, se voziš s tankom ipd. Pa je res vse tako enostavno?

Biti vojak je verjetno precej koristno.

Dnevno treniraš in krepiš svoji kondicijo

in moč. Nekako skrbiš za zdravo življenje

in vsakodnevno gibanje. Poleg

vsega tega zgradiš nova prijateljstva

in uživaš, ko lahko končno streljaš s

pravim orožjem. Vsekakor moraš

razmišljati tudi o strategiji in

taktiki, tako da s tem krepiš

tudi svoj um in svojo logiko.

Pa vendar biti vojak ni vedno

tako rožnato. Ko podpišeš

pogodbo, se zavežeš

za določen čas

in si prisiljen pridno

trenirati in delati.

Vedno moraš biti

na razpolago. Lahko odideš

na nekajtedenske, mesečne

ali celoletne misije, pri čemer sicer

zaslužiš velike vsote denarja, vedno

pa moraš biti pripravljen tudi na najhujše

– na morebitno vojno. Čeprav je

biti vojak junaško delo, ti velikokrat ni

lahko. Braniti moraš svojo deželo in

seveda tudi svoje življenje. Da preživiš,

moraš včasih tudi ubijati in ravno spomini

na ubite ti lahko pozneje povzročajo

nočne more. Hkrati pa moraš biti

zelo previden, saj nihče ni nesmrten.

Zavedati se moraš, da te doma

čaka dekle ali žena, ki te resnično

ljubi, morda celo otroci, ki

še kako potrebujejo očeta.

Zato menim, da biti vojak ni

enostavno, predvsem ko pride

do kriznih razmer ali vojn.

Takrat bi raje ostal doma in

živel mirno življenje.



MNENJA

56

CAREER CHOICES

LOGISTICS TECHNICIAN

My decision to become a logistics technician

was a very quick one, as I had no idea of what

I wanted to do and logistics seemed a very

good, general choice of education. My uncle

works in a warehouse and for some reason I

wanted to do that, too.

I think that I got very lucky with the education

at this school. The great part is the teachers;

we got just the ones that are reasonable and

flexible, you can express your opinion and you

won’t put yourself in a tricky situation or get

told off. I definitely could have done a better

job in terms of my grades. Yet again, in the

first 2 years I had no idea what I wanted to do,

so I didn’t care much for my grades. I am ok

with the situation for now. I just hope it will be

good enough to get me to where I want to go.

I didn’t have great expectations of the school

and I think that it’s all right. When I heard what

it was commonly referred to my expectations

dropped. I will surely be more careful where I

go next based on these 4 years.

My ambitions in the next years are great, I

hope I will live up to them and that it all works

out.

I chose to study logistics, because I am

interested in the organisation of cargo, how

it's moved and how it comes to our homes.

I've learned a lot throughout four years of

studying logistics here. I was taught how

much responsibility it takes to organise and

deliver goods to the wanted destination. The

school met my expectations and helped me

finally decide what I would like to do when

I get older. In five years I see myself working

in the transportation company, organising

transports between two different locations.

Mark Gregorič

Vid Trstenjak


Well, when I decided to go to this school I

was really into logistics, because it was such

an interesting and unknown area for me.

But after 4 years at this school I believe that

logistics is not what I really want. My career

goals have grown in the past years. I want to

be a politician, because I believe I can help

people or even the whole nation or EU. I want

to make a difference to this world and I will!

The School of Logistics gave me a lot of

knowledge about everything and some

teachers gave us some learning lessons about

life. Through the 4 year journey I learned a

lot about economy, law, logistics.... Moreover,

during the projects I gained valuable

experience. My plans for the next 5 years are

to get even more experiences in life and make

my way into the parliament.

I didn't have many expectations when I came

to this school, but the programme definitely

met them.

Jaka Petrovič

FASHION DESIGNER

I chose to be a fashion designer, because

I like to dress nicely and look good and

therefore I can also »help other people

look as good as I do.« This idea started

when I was about 8 years old and

I started sketching clothes on predrawn

models. I had 5 books where I

sketched clothes and then I thought

to myself that it would be nice to do

this for the rest of my life. So I went

to this school, where they promised

I would become a fashion designer

and also a dressmaker.

I think the teachers at our school are doing

a very good job teaching us so much of what

we need to know about fashion design and

dress making. I'm actually very impressed

with my collections and the clothes I make.

This school really met my expectations and

I'm happy that I chose this school to prepare

me for my future job. My plans for the future

are to finish college and start working as a

self-employed fashion designer or maybe

even a dress maker in a theatre.

Meta Rogelj

I have always loved

fashion and I have

always wondered

how clothes are

made, so I wanted

to become a fashion

designer. I think I

chose the perfect

school because I

think it taught me

everything I need to

know about fashion,

clothes, patterns,

materials… Now I

know how to make

clothes for myself

and a fashion

designer has to know

that. An idea has to be

put to life. Knowing

about Ljubljana's

fashion design college

I wanted to go there.

This secondary school

taught me so much and

it prepared me perfectly

for it. I think I have

what it takes to make it

57


58

in this industry. In the next five years I plan

to successfully graduate from college and I

plan to start my own company for women's

fashion. Every body, shape and size will feel

comfortable in my clothes and all I want in life

is to put a smile on a woman's face.

Lucija Lončar

MECHATRONIC TECHNICIAN

A few years ago when I decided to become a

mechatronic technician I wasn't really thinking

about my future and my career. I chose that

path because it was the easiest at the time.

I also had a lot of friends who thought the

same.

My time at school was great. Maybe I expected

a little bit more of practical learning in a

way where we could work

on different machines,

robots and other things

including mechatronics.

I think the future is bright

for all mechatronic

technicians for different

reasons. We are one

of the most advanced

countries in Europe in

terms of the automotive

industry and other

technological solutions.

The second thing is that

we are close to some of

the biggest states, in which

our job is regarded as

very important and

is very well paid.

There are many great

opportunities for the future

mechatronic technicians.

Personally, I don't think this is the right

job for me at the moment, that's why

I'm going to study something else in the

future. That is also my plan for the next

few years.

Miha Hladnik



Talenti

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!